Dopisi. Iz Maribora. (Nekaj o Lembahu.) Od pomladi rad zahajam s tovariši v prijetni Lembah. Najprej sem si ogledal župnijsko cerkev in nove jarne zvonove, katere je vlil g. Dencel. Bil sem tudi na pokopaliSču, katerega kinčajo razni spomeniki. Ogledal sem si prostorno šolsko poslopje; v njem bi lahko bila četirirazrednica in ne bilo bi treba Pekarske šulvereinske šole. Razveselil sem se tega poslopja; vendar me je žalil napis «Volksschule». Prehodil sem vrhove lepih in dobro obdelanih vinogradov, ki rodijo prežlahtno in jako močno kapljico, daleč poznano »Pekarsko vino«. Ko pridem pa na Janžev vrh k palači g. grofa Meran, zapazim kinč Lembaških vinogradov; trsje je tako lepo urejeno, da vidiš krasni vrt raznih vinskih rozg, vsak oddelek ima napis vinskih sort. Od tod sera se oziral na razne strani in sem občudoval lepi kraj; gledal sem visoko Pohorje, krog in krog prekrasne vinograde, pri katerih v znožnju stojijo lepi gosposki hrarai, ki so okinčani z raznimi podobami, trsjem in lavorjem. Videl sem od tod imenitne sadonosnike z žlahtnim drevjem, lepe križe in spomenike, plodne njive in dobre travnike, katere marljivo napajajo skrbni gospodarji. Vesel korakam nazaj proti Lembahu. a tu me nekaj razžalosti, in to je zanemarjeni potok, ki bi lahko bil kinč Lembaške vasi. Spomladi je po hudem deževju prestopil svojo strugo in jo predrl. Peneči valovi so s seboj odnesli prod in kamenje in napravili veliko škode. Predor seje zadelal, vendar premalo, in po letu je silna moč viharnih valov zopet predrla strugo, globlje izdere tla in tam, kjer je bila prej zelena paša, je večjidel nasipan prod in na stotine sežnjev na dolgo je sedaj izkopana nova strugn. Peška pot pri brvi ni prav varna, vozna steza pa je pokvarjena in nihče je ne popravi, akoravno vozniki silo trpijo. Za meter globoko je v potoku kamenje, na obeh straneh pri potoku se udira zemlja in nevarnost je, da se pri deževju dolga siruga izpodkoplje in še več zemlje odnese. Večkrat sera slišal Mariborsko gospodo, katera rada obiskuje Lembah, nevoljno godrnjati: »Kedaj neki se bode to popravilo? to je škandal«. Kaj pa rečete vi, slavni možje občinskega zastopa k temu? Glejte! zima že močno kima. Hote-li pustili še dalje časa tako! Gotovo ne! Toraj hitro na delo, da bode vaš prijetni kraj še prijetnejši. Iz Ptuja. (Pošta.) Dne 15. t. m. se je c. kr. pošta preselila v novo stanovanje, katero je postavilo nemško posojilno društvo, lako zvani »Vorschuss-Verein«. Dolgo časa je bila pošta na minoritskem trgu, kjer je bil prav pripraven kraj za njo, kar pa sedaj ni, ker je skoro na koncu mesta. To že zdaj poštni uradniki sami pravijo. Nazadnje je bila pošta v hiši čč. oo. minoritov, kjer je imela lepe prostore. Pa pri izseljavanju sem si mislil, kakor se zdaj odpravljaš, tako se boš morebiti v kratkem rada nazaj selila. Iz Slov. goric. (Listič »Štajerski kmet»), ki hoče na vse strani biti vodnik Slovencem, grdi, kakor njegova mati »Mariboržanka", čast. slov. duhovništvo, meništvo itd. in se kar jeze peni, da »Slov. Gospodar« šiba one, ki imajo na slovenski zemlji samo nemške napise. Najbolj ga je zadelo očitanje gostilne Golobove pri Sv. Ani, ki ima napis: »Gasthaus zum lustigen Steierer«. No, g. Golob ostane, kar je, pravcati pragerman; radi tega tak krik in taka hvala nemških napisov. Kaj bi n. pr. rekli Nemci na Gornjem Štajarskem, ako bi se kdo predrznil napraviti slovenski napis ? Gotovo bi ga pognali, od koder bi prišel; ali mi pravi patrijoti vendar dovoljujemo na jezikovnih mejah obojni napis. Kaj torej hočeš, klepetač v poštnih ulicah v Mariboru? Sicer sem pa, potnjoč po Nemčiji, akoravno Slovenec, rad šel v krčmo z nemškim napisom; jednako bo šel pravičen Nemec, prišedši med Slovence, tudi v krčmo s slovenskim napisom. Na slov. tleh slovenski napis nič ne škoduje, zato se hvali krčmar g. Kmetič, da ne pozna pri denarjih, da bi mu manj v žep prišlo, odkar ima samo slovenski napis; še bojda je na dobičku. Iz Ribnice. (Danise, a vendarješemrak.) 2e večkrat se je poročalo, da v Ribnici se Slovenci gibljejo in slovenščina stopa na svoje odlično mesto. V kratkem se je storil zopet tak korak naprej. Na krasnem šolskem poslopju bil je dozdaj edino nemški napis; sedanji vrli krajni šolski svet dal.je napraviti nad tem še slovenskega z zlatimi črkami: Ljudska šola. Veseli nas spoznanje od te strani, to namreč nam je juterna zarija upov, katere stavimo v naš kr. šolski svet. In teh nikakor nl najmanjši ta, da odvzame našim otrokom trdi nemški poduk, s katerim so se dozdaj rnorali ubijati. Ni namreč več prikrito, če tudi je nezaslišano, da so se otroei dozdaj že prve mesece obiskovanja v šoli jeli mučiti z nemščino, kar je trajalo čedalje huje, dokler je bilo v 4. razredu razun par ur v tednu vse »tajč«. Da se otroci s pomočjo ptujega jezika potrebnih vednostij učijo, li ni nasprotno to pravej pedagogiki, rauka mladini in učiteljem, potrata easa, navrh pa še sramota za celi okraj? Prosimo sodbe o tem vse zavedno naše ljudstvo, odgovora pa od onih, ki so to zakrivili, oziroma to zagovarjajo! Mi ostanamo pri načelu: Vsakemu svoje! Torej našim otrokom šole s slovenskim učnim jezikom, na podlagi katerega se poznejša leta svobodno naj uči tudi nemščina, seveda ne na kvar drugim predmetom !¦ Upamo, da nam v tej zadevi ne bo treba dalje trkati, temuč se zanesemo, tla nam to uslugo blage volje pridobi kr. šolski svet. Napis, ki se veličastno blišči nad šolskimi vrati, naj razodeva svetu ponos naš, da smo Slovenci, pa bodi nam tudi porok, da se pod njegovim okriljem ne bo več ponemčevalo! V to pomozi Bog, pogum naših šolskih očetov in pa sreča junaška! Iz Frama. (Jesenski preroki.) Dne 8. nov. smo našli v Framski gošči celo svežne ali novo izcimane golobanje, (Boletus edulis, Kuhpilzlinge) kravjače. Že takrat smo uganjali in sodili na dolgo lepo in toplo jesen, kar pa si nismo upali očilno izreči, ker je že takoj naslednji dan dežilo in snežilo, da je Poborje celo belo postalo. Danes pa trdimo, da so ovi jesenski preroki na resnico pokazali, kajti prav lepe čase imamo, tople in jasne. Deca dohaja bosa in poletno oblečena v šolo; živina se po pašnikih sprehaja, kakor septembra; težaki veselo po gorieah delajo, znašajo vejnik in gnoj, grobjijo in sadijo. Iz Cadrama. (R o ž n a p o t) pri cerkveni stavbi se je za predstojnika našega cerkvenega društva zdaj začela, kakor se je to na god sv. Martina pri seji občinskega odbora v Oplotnici pokazalo. /nano je, da po nažem vč. g. župniku bilo je 1. jan. 1885 društvo za pozidanje nove farne cerkve ustanovljeno, ker je stara veliko premala in tudi borno zidana. V tem času je v spodbujo društvenikom in v napredek gosp. predstojnik iz svojega društvu daroval 6750 gld. in je pri raznih prijateljih nabral nad 4000 gld. Hlizo 10.000 gld. so zložili domaei in sosedni farani in ker so obresti že tudi nanesle nad 4000 gld., je naše društvo do zdaj za vsem prejelo 25.000 gld. Ker na starem mestu zavoljo premalega prostora ne kaže nove cerkve staviti, se več let ni tnoglo primerno stavičče dobiti, eeravno se je okoli 6 let s kmetom .lože Regoršekom za to pogajalo. Še le 17. avgusta 1892 kupil se je v sredi med Čadramom in Oplotnico najlepši prostor in dobili smo s posredovanjem g. konservatorja J. Grausa v Gradcu novi načrt, po katerem bi nam po naših skromnih denarnili močeh bilo mogoče v romanskem slogu novo cerkev postaviti. Naše stavišče je prav lepo že imenoval dvorni stavbeni mojster Jožef Schmalzhofer, potem lani naš mil. knezoškof in tudi naš vč. g. patron. Ravno tako se je izustil 25. junija t. 1. vč. g. dež. konservator in zadnjič še 5. t. m. g. stavbeni mojster Vinc. Grein, ki je pripravljen stavbo prevzeti. Pa k stavbi se potrebuje dovoljenje in sicer ima prvo besedo domača Oplotniška občina. Tam pa sedijo v zboru mogočni gospodje in modri možje, kakor: župan Fr. Kunej, fužinar Fr. Jonke, Jože Kos, nadučitelj Namreč in dr., s katerimi ni dobro slovenskih črešenj zobali, posebno če jih je katoliško solnce obsevalo. (Konec prih.)