Inserati se sprejemajo in veliA tristopna vrsta: 3 kr. | če se tiska lkrat 19 O ii ii ii ii »i II II II II ^ »I Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Roko p i s i Be ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravništvu (administracija) in ekspedicija ra Starem trgn h. št. 16 SLDVRIKb Političen list za ;i nnl „Postavme Palackemu pomnik"! m. Fr. Schuselka, v mnogih rečeh tolikanj podoben rojaku svojemu Palackemu, ima v predzadnjem tedniku svojem (Reform) na zavitku iz koledarja (Wiener Bote) za 1. 1877 dve sliki, drugo poleg druge, in to: Ot. Rau-scherja pa Fr. Palackega, dveh velikih pa učenih mož, ki sta si v marsičem podobna, v mnogoterih stvareh pa spet jako različna. Palacki je sicer vedno napredoval, toda le v stanovskih svojih načelih, na vestnonrav-nem, kakor tudi državnem in narodnem polji. Bilje avstrijski federalist, pa Čehoslovan. Ilistorik je do dobrega spoznal zgodovino döma in roda svojega, kako se je boril le-ta in ohranoval od nekdaj, v hudih časih in proti silnim sovražnikom , in ta veda mu je dajala podlago, na kteri se narod njegov naj bori sedaj, da se ohrani tudi v prihodnje. To podlago je umevno razlagoval svojim rojakom, in ti so se je radi poprijeli, se je držijo, in se je menda zvesto držali bodo. Kedar je n. pr. 1. 1848 vse uorelo in se prekucevalo, posvetovali so se češki narodnjaki, med njimi Palacki, med seboj in zjedinili v programu, po kterem naj oba naroda na Češkem živita ravnopravno, in krona češka naj sklenjena ostane z vstavno mouarhijo avstrijsko. Ko mu koj potem dojde pozvanje, naj pride v Frankfurt ter se vdeleži ondi priprav za domišljevano veliko državo nemško, odgovori Palacki 11. aprila 1840, da temu pozvanju nikakor vstreči ne more, in to najprej zato, ker sam ni Nemec. , Jaz sem Čeh, pravi, roda slovanskega, in z vsim tim nemnogim, kar imam in kar premorem, oddal sem se do cela in za vselej v službo svojemu narodu. Ta narod je sicer majhen, toda odkar živi, živi sam zase posebej in samostojen; gospodarji njegovi so se od vekov vdeleževali v zvezi knezov nemških, narod pa sebe sam k narodu nemškemu ni prišteval, pa tudi od druzih vsa stoletja nikdar k njemu ni bil prištevan." O drugi priliki pa je povedal, zakaj v Frankfurt iti ne more, ta razlog, da težnje nemške gredo na oslabljenje, in konečno na Avstrije vničenje. Tedaj je z ozirom na male narode v teh straneh, kjer potrebujejo združenja, spregovoril Palacki, da „ko bi države Avstrijske ue bilo že od davno, morali bi si v koristi (v interesu) Evrope, da humanite same, prizadevati kar najpreje, da se ustanovi." Pametno to pisanje je zaslovelo naglo pri prijateljih in neprija-teljih Avstrije. Prijateljem so se odprle oči, da so sprevideli nasledke onih velikonemškib prizadevanj iu kako se jim je obnašati proti njim, in ban Jelačič si je na potu proti Madjarom dotične besede o potrebi Avstrije zapisal bil na svoje zastave. Neprijatelji pa so razdraženi bili v svojih velikonemškib sanjarijah, in niso nehali od tedaj z brezštevilnimi grajami in psovkami obsipati Palackega (A. Pozor čisl. 4G). V poslednjih letih zdel se je Palacki nekterim le suhoparen učenjak, družim prena-vdušen narodnjak, tretjim celo nazadnjak in klerikalec. To kaže, kako lahkomišljeno ne kteri tudi velike duhove sodijo. Palacki je bil nenavadno samostojne razsodnosti. ves pripraven drugim za vodnika, ki jih je pa vodil vedno z gotovimi razlogi. Te so Čehi pripoznavali, toraj se mu radi dali voditi. Kjer pa razlogov teh niso čislali, bil je koj osamljen, in dejal je na pr. o začetku Schmerlin-gove dobe: „Jaz tu v zbornici gosposki nimam nobenega pravega mesta; avtonomistoin sem preliberalen, liberalcem pa preavtonomist". Bil je preveren in preresnoben, da bi ga mladi liberalci tedaj bili mogli pridobiti z&se, in kedar koli so ga po glasovitih protinarodnih vstavbah pregovarjali, naj vendar gre v d r-žavni zbor, odrezal se jim je vsekdar odločno: „Pänove! živeho mnč tam nedostanete (ne dobite)!" Tako svete so se mu zdele pravice naroda in kraljestva češkega, da le za las ni hotel od njih odjenjati. Ponujani dobički, kratki in le dozdevni pa nevidezni, ti ga niso nikdar motili, kajti svest si je bil, da pravica naposled zmagati mora. To doslednost je vzel seboj v grob, in to doslednost priporoča iz groba rojakom po geslu: ,,Svoji k svojemu, a vselej po pravici." Kakor v vestno-nravnih iu državoprav-nih zadevah, tako odločen in stanoviten jc bil Palacki tudi v narodnih in posebej v naroduo j slovstvenih rečeh. Narodu se ima kazati nje-jgova zgodovina, in da se more povzdigniti v oliki, odlikovati se mora v lastni besedi. Kakor pri Slovencih, bile so tudi pri Čehih šole nemške, više latinske, in celo domači jezik se je pisal in razlagal le po ptuje. Bilo je v hiši grofov Sternberkov, kjer je kakor D o-brovski tudi Palacki bil velikrat gost in ljubljen prijatelj , da se Dobrovski iu grof Košpar razgovarjata, češ, prepozno je že Marko Bočar. (Po hrvatskem priredil J. Steklasa.) (Dalje.) V početku mesca julija je odšel Mauro-kordato s 5000 ljudmi v Epir. Marko je bil s svojimi Sulioti, 300 na broju, za prednjo stražo; zanesel se je na svojo smelost in hrabrost ter namenil prodreti skoz turško vojsko k svojim zajetim prijateljem; grški vojvoda pa ga je čakal in varoval pri vasi Laugadi. Kdor je poznal Bočarja, ni prav nič dvonrl, da bo to srečno izvršil. Ali Marko se je moral vendar pri Plaki prvikrat v svojem življenji Turkom umakniti, ker je hinavski Gogos njegovo namero Kuršidu priobčil, ki ga je pričakoval z vso silo. Ali Marko se ni prestrašil, ampak se je vrnil hitro v vas Peto, kamor jo bil pohitel tudi Maurokordato precej, ko je čul o nesreči Markovej. Komaj so tje prispeli, že jim glas cimba in vikanje naznani približavanje sovražnikovo. Naši so se brž pripravili. Četa filhelenov (Grkoljubov) sostoječa iz samih ptujih dobrovoljcev, namreč Poljakov, Švaj-carjcv, Francozov, Angležev, Nemcev, ki so bili prišli Grkom na pomoč; ta četa tedaj se po- stavi v bojni red. Desno njeno krilo ^ta braniia Vlahopulos in Gogos, levo pa Bočar. Prvi napad Rešid-paše, ki je na-nje navalil z 10.000 konjiki in pešci, odbili so Grči srečno; ali zedinivši Rešid svoje čete, povrne se proti fil-helcnom. V tem trenutku prestopi Gogos s svojo četo na turško stran: vsled tega se je preplašeni Vlahopulos vrnil in ustavil filhelene in Suliote same v boju s tolikimi sovražniki. Turki so prccej obstopili filhelene. Ko je Marko to opazil in videl, kako gaje verolomni Gogos prevaril: obšla ga je neizrečena bol in žalost; v obupanju se zaleti v sredino Turkov ter vpije: „Bratje, nikar ne zapuščajte teh naših prijateljev. Glejte Turke, glejte Marka Bočara!" Kjer je bila najhujša bitka, tje je hitel, kakor da bi vse vdarce hotel sam pretrpeti. Al i verni Sulioti, navdušeni po njegovem primeru, pokrivajo ga s svojimi telesi. Marko bije in poseka vse, kar mu nasproti pride, ker je hotel, da pride k svojim prijateljem filhelenom. Vse zastouj; on ni mogel zoperstati toliki sili; ves izranjen in s krvijo polit se zruši na tla; verni drugovi ga odneso iz boja na stran, a Marko, čeravno na pol mrtev, držal je še zmeraj v svojej junaškej desnici držalo svoje čisto zdrobljene sablje. Ko so oblegani Sulioti spoznali, da jim j njihov Marko ne more ua pomoč priti, predali , so se Rešid-paši pod pogodbo izselenja. Tako jc postal on gospodar celega Epira, in zato se je on z Omer-Virionom z vso vojsko 12.000 mož podal proti Misolongi, kamor je bil Maurokordato odšel samo s 1000 vojniki, ker so ga bili ostali zapujtili, naloživši Bočaru, da Turke tako dolgo zabavlja in ustavlja, dokler on Misolongi malo vtrdi ter se za boj pripravi. To mesto ležeče pri morju je bilo takrat jako slabo proti neprijateljskim navalom vtrjeno. Zatorej so ga prebivalci iz strahu večidel zapustili ter pobegnili v Morejo (Peloponez). Vseh skup, ki so orožje nosili, bilo je nekaj čez 1000 z nekoliko topovi, hrane so imeli za en mesec. Na vso srečo se je našlo v tamošnej orožnici mnogo pikov, ktere je dal Maurokordato na kolce privezati, da se je videlo, kakor da bi jih vojnici v rokah držali. Med tem je Marko svojo nalogo verno izvrševal in s peščico Suliotov vso turško vojsko tam do meseca novembra vznemirjal in napadal. Posebno se je izkazal pri Krioneru ter Turkom pokazal, da je on še vedno stari Marko. 7. novembra je prišel v Misolongi; 7. so tje prišli tudi Turci, ter se ustavili za Po pošti prejeman velja: Za ceio ieto , . K) gl. — kr. ta pol leta o .. P^fc^ «a četrt leta . . ., ^«äM^J V administraciji velj£ y Č T" Za ceio leto . . H gl.\jlfj ••[■■>«•»•.".*• »a pol leta . 4 ,, " V*';' ta četrt leta . . •„> ., iltjffiffji V Ljubljani na dom poäiljun velja 60 kr. več Jia leto. Vredništvo je nu Brogu nišna štev. 190. Izhaja po trikrat na teden ir: -ioer ® torek , četrtek in solioto. misliti na vzbujenje narodu češkega in vse prizadevanje v ta namen je zastonj. Tedaj se razvname Palacki, in poprime kar naravnost Dobrovskega, da on ni nič češkega napisal, ter v goreči navdušenosti pravi: „Ce se bomo vsi velli tako, tedaj mora se ve da poginiti naš narod glada duhovnega; jaz vsaj ko bi bil tudi ciganskega rodu in že poslednji njegov potomek, še bi pokladal si za dolžnost, delati iz vse moči nato, da bi vsaj častni spomin po njem ostal v zgodovinah človeštva." Tak razgovoror 25. decembra 1825 je imel za nasledek, da se je vstanovil Mu sej ni k, in v časopisu njegovem se je po češki res oglasil tudi Dobrovski, kteri je tako slavno o jeziku slovanskem pisaril poprej le po nemški iu latinski. Kdor omenjeni časopis pozna, ve, koliko je po njem storil Palacki, in koliko je z nasledniki svojimi vzbudil in povzdignil češki narod po tej poti, da so delovali mu v besedi češki. Kakor za jezik češki, tako se je potegoval Palacki v češčini za latinico ali latinsko črkopisje nasproti prejšnjemu švabskemu. Nekemu Nemcu dokazuje nekdaj, kako bogat je jezik češki, ter ga vžene popolnoma naposled rekši: Nemec, kaj če! On nima nobenega naboženstva, ni kake osebe, pa če biti vendar narod; kajti besede „Religion, Person, Nation", ktere rabijo Nemcu, so vse tri tujke, Slovan pa ima svoje domače. Na naslednike, mlade Cehe, mlade vnete Slovane, je prav radostno se oziral ter vedno jih opominjal k marljivemu delovanju. Kar je pri svečanosti na Zofijinem otoku priporočal mladini, ponavljal je še malo dui pred smrtjo slovesno: „Tem mladim gospodom uuii-raje že svetujem, naj bi se zgodej mnogega in kaj rednega prepričevali ter v pričevanji in delovanji na očetovskem polji narodnem mar ljivo vztrajevali". Kakor je bil sam v vsem delaven, redoven in stanoviten, tako je priporočal torej z besedo in z dejanjem te tri prepotrebne lastnosti českoslovauski ml a dini, ako hoče kedaj dospeti do tolikanj zaželene narodne zmage. Narodne zmage želimo tudi Slovenci, a tudi mi moremo dospeti do nje le po naukih in delih, ki nam jih v izgled in posnemo daje „otac Palacky". Na versko nravni podlagi napredujmo v vedah in umetnijah v narodnem duhu ter delajmo z ze-dinjenimi močmi redovno pa stanovitno, in — zmaga bode naša, Tako postavimo Slovenci i sebi in Palackemu pomnik ali spominek najslavnejši. R e s n i c k i. Rokodelstvo v srednjem veku. VII. Razen cehov bilo je po deželi rokodelcev, ki so bili služni plemstvu, duhovnom. Ti niso imeli cehovne pravice, imeli so jih za ,.nepoštene", o teh tedaj ne govorimo. Prav taki so bili poznejši „dvorni mojstri", t. j. ljudje, ki so od deželnega gospodarja dobili dovoljenje za rokodelstvo ali obrtnijo, pa ue po cehovnih določbah, ki tedaj niso veljali za dobre ali popolne. Dandanes se pa mojstri trgajo za naslov „dvorni krojač, čevljar, zlatar" itd. Kar je bilo tu rečeno, velja tudi o takih cehih, pri kterih je bilo pomočnikom prepovedano ženiti se, ker so vedno le pri mojstrih stanovali. Je pa še nekoliko spregovoriti o cehih, pri kterih je imel pomočnik navadno svoje lastno „kurišče", t. j. svoj lastni dom. To so bili cehi suknarjev, rokovičarjev, zidarjev in tesarjev. Za to rokodelstvo je bilo treba toliko denarja ali kapitala, da je le malo število od doma premožnih pomočnikov imelo upanje, da bodo kdaj na svojo roko prevzeli to obrtnijo. Ker pa je zakon namen človeka, je bila teh cehovnikov po močnikom ženitev ne le dovoljena, ampak v časih jim celo zapovedano pridobiti si pravice meščanstva. Za ta namen je vredba stavbne obrtnije posebno mikavna. V srednjem veku so pridobili po pametni vredbi dela pripomočke brez poznanja parne moči izpeljevati čudovite, velikanske stavbe, kakor so krasne stolice (dotni), pri kterih so po več stoletij delali. Tu se je osnovala tako imenovana „koča", ki je bila dandanašnji tovarni (fabriki) zelo podobna Obsegala je celo vrsto delavnic posameznih za delo potrebnih rokodelstev. Na čelu vsega stal je arhitekt (stavbeni umetnik), ki se je, se ve da, moral izučiti v svojem stroku in je bil pri cerkvenih stavbah večkrat menih. Pod njem je bila vsaka delavnica samostojen organizem, kteremu na čelu je bil mojster, pod kterim so „parlirji" („polirji", kakor se jim dandanes pravi,) ali stari pomočniki (starešine) ukazovali pomočnikom. Slednjič bili so, se ve da, tudi učenci. Tu imamo izdelovanje na debelo, ki bi imelo biti izgled našim tovarnam. Na čelu vsega je stal umetno in strokovnjaško ter tehnično skušen uadmojster. Za njim so bili za posamezne oddelke mojstri, pomočniški starešine, pomočuiki in učenci. Tako bi moralo biti tHdi po naših tovarnah: tehuično učen in skušen vodja, ravno tako tehnično izučeni in skušeni delovodje in pomočuiki, slednjič pa učenci, ki se morajo učiti. Delavnične „koče" nas uče dalje, da ni bilo le naši fibriški obrtniji podobni veliki obrtniji mogoče, pridobiti si organizacijo ali vredbo, temveč uče nas dalje tudi, da izdelovanje na debelo mora imeti tudi več prostora za delavce, kakor rokodelstvo, da pa to izdelovanje na debelo na večem prostoru, kakor je eno mesto ali celo en okraj, utegne sebi primerno, omejeno vredbo zadobiti. Od 1. 1452 do 1. 1454 je stavbeni mojster strasburške stolice, Dortzinger, napravil zvezo vsega nemškega stavbenstva. Pravila so bila ob shodu v Regensburgu določena. Ob takih shodih so jih pregledovali in popravljali. Po teh je bilo čvetero glavnih „koč" ali združeb, v Strasburgu, Kolonu, na Dunaji in v Curihu. Strasburško je bilo prvo. Delovodja pri stolici je bil nadnačelnik zadruge kamnosekov in je veljal po redu, kterega je cesar Matija 1. 1613 potrdil, za prvega sodnika o kamuoseštvu. Še le 1789 je „koča" na Dunaji razsojevala po vsem okrožji svojem, določevala kazni itd. Bi se li ne dalo naše vdliko obrtnijstvo po tej meri vravuati? Jugoslovansko bojišče. Kako odločilna in za Srbe znamenita je bila zmaga pri Aleksincu, razvidi se še le iz natančnejih poročil. Ejub paša je zgubil vso svojo zalogo in Turki so bežali vse križem, da bi rešili svoje življenje. Narodna skupščina je vsled tega Černajevu sklenila poslati zahvalno adreso in je zahvalo izrekla tudi vsem narodom, ki so z denarji podpirali Srbsko. Vojakom pa, kterim je vsled prejšnjih nezgod že vpadalo srce, je zrastel zopet pogum in Černajev je 26. t. m. Turke prijel med Dobru- strel daleč od mestnih vrat, in ravno tisti čas je zajel mesto Jusuf-paša z ladijami od morske strani. Da bi bili Turki precej od vseh strani prijeli mesto, bi bilo gotovo propalo, ker ui bilo še popolnoma vtrjeno; ali neprenehano streljanje Grkov, izza zidin štrleči piki in gosto bobnanje poplaši Turke; oni so mislili, da je kdo zna koliko vojske v mestu. Zato je sklenil Omer-Vrione z zajetimi Grki se pogajati, misleč najbrž, da bo tako, kakor tudi pri Suli laglje svoj cilj dosegel, kakor s sabljo. Poslal je tedaj svojega pobočnika Ago-Vaslara, nekdanjega Markovega znanca, s to namero, da ga podkupi. Ali Selejski orel, ravno tako razborit kakor hraber, bil je na videz pripravljen na prodajo, v istini pa se posluži tega skušnjavca, da mu zaslepi oči gledč pravega stanja v mestu. Najpoprej zahteva 6 dni premirja; med tem pa je vse, malo in veliko, zi dovje in nasipe popravljalo, in vrh tega se je posrečilo, da je 500 vojnikov iz mesta Ana-tolika moglo priti v Misolongi. Proti koncu premirja pride aga Visiar zopet k Marku opominjaje ga na to, kar mu je obečal: „Potrpi malo, prijatelj, — odgovori mu Marko — moramo biti oprezni. Ta Mauro kordato ima 700 Francozov, pa veš tudi sam, kako so ti ljudje oholi; naših vojnikov je 2300, počakaj tedaj še nekoliko dni, dokler vseh ne podkupim". — Naj bode. Marko se ni še no-benkrat zlagal, ali zaveži se mi s prisego, koje še nobenkrat pošten človek ni prelomil. — Bessa — ia — bessa (vera za vero) Marko 1 „Bessa — ia — bessa slavni aga!" odgovori Bočar, ter ves zmešan odide od Turčina, pokrije si z roko od st:da zarudelo lice in žalostno izdihne. — Med tem sta poslala pa tudi ostala dva turška vojvoda svoja vohuna k Maurokordatu, opominjaje ga, da se jima proda. Ali vsaki od nju je hotel, da se naši junaci njemu vdado, ker si je vsaki želel to čast prisvojiti, da jib je on ua to pripravil. Tako se je naredil razpor med Turci in to pogajanje se je zakasnilo do 24. nov., koji dan je v Misolongi prispelo 1200 Grkov, vsi hrabrega srca, jake desnice. Vse se je po sreči ravnalo, ker je poslušal pošteni Maurokordato v vsem svet umnega Bočara. Med tem pa dobi Omer-Vrion poročilo, da se je vzdignila na novo vsa zapadna Grška, in Thir-Abas mu naznani, da Arbanesi rajše hočejo lakote umreti, kakor proti Bočaru se vojskovati. Tako so ga spoštovali in trepetali pred njim. Omer-Vrione se je zbal, da bi ga Grči ne zajeli, in ko je videl, da mu vojska omaguje vsled deževnega vremena, mrzlice in žitne, odloči občni juriš (napad), ter izbere za to grški božič, misleč, da bode takrat Grke v cerkvi našel. Ali nek grški vohun to naznani Bočaru, in on svojim zapove, da naj se cerkve zapro, da naj bodo vsi pod orožjem, samo zvonovi naj zvonč na znamenje, da se sovražnik približuje. Te zapovedi so se točno izvršile. V odmerjenej dobi prihrume Turci do mesta; neka četa se je bila že popela na zid ter je tamkej že polomescc postavila; ali Marko jo krepko napade in s pomočjo svojih vojnikov vse pomeče v obkop ter še sam skoči za njimi. Nove čete navalijo nanje, pa tudi te so bile odbite in Grči so se vrnili kot zmagovalci v mesto. Drugi dan je bila vsa okolica mestna z mrtvimi telesi pokrita, Grči pa so zgubili samo šest ljudi. Človek bi tega še verovati ne mogel, da bi ne bili tega potrdili mnogi tuji samovidci. To se je zgodilo 6. januarija 1823, in 13. tistega mesca so Turci, ki si niso upali mesta več prijeti, kar pobegnili, popu-stivšl v taboru mnogo topov, možnarjev, smodnika in svinca. To vse so Grči pobrali in spravili ter udarili za Turci. Le-ti so bežali tako na vrat ua nos, da se jih je potopilo na jevcem in Katunoin. Tudi so se začele delati priprave za pozimsko vojsko. Vnanje vlade pa na vso moč skušajo med Srbi in Turki napraviti mir in „Agence Havas" je poročala, da so se o glavnih rečeh med seboj že poraz-umeli, kar pa po nekem telegramu pražke „Politike" ni res. Mogoče, da je bila Srbska pred zadnjo zmago voljna skleniti mir, zlasti če je Črnagora, kakor piše ,,P. L.", Srbom rekla (česar pa ne verjamemo), da je ni volja tujih zgub poravnavati, ampak da hoče po srečni vojski skleniti ugoden mir; po zadnji veliki zmagi se bodo pa tudi Srbi dvakrat premislili, predeu se bodo vdali, vzlasti ne bodo sprejeli nobene pogodbe, vsled ktere bi bili na slabejem kakor pred vojsko. Mir bi za Srbsko še prej ne bil neugoden, če bi bila ona v vojski premagana, ker so bile po poročilu „D. Ztg." vnanje vlade, v soglasji z vlado angleško sklenile, da pravne razmere med Srbsko iu Turčijo morajo ostati, kakor jih je določila pogodba 1. 1856. Tudi Turčija, kakor piše „Fremdbl.", bi temu ne bila oporekala, iu bi bila le zahtevala, da naj se tudi od nje nič ne tirja, kar bi bilo veljavi njeni v Bosni in Hercegovini na kvar, ali celo v zgubo nekterih delov dežele njene. Vnanje vlade bodo od Turčije neki tudi zahtevale izvršitev državnih prememb, ki so za prebivalce kristijanske silno potrebne. A da se bo to res zgodilo, bodo morale trdo prijeti Turka, ki se za storjene obljube, ki so kristijanom na korist, dosti ue zmeni. Vlada turška hoče zadušiti vstanek, ga pa s krivičnostjo in neusmiljenostjo svojo še pospešuje; njene gosposke stiskajo rajo, kar le morejo; kakor so nedavno Turki razsajali na Bulgarskem, tako zdaj razsajajo v Macedoniji; bašibozuki se vlačijo po deželi ter kolejo iu ropajo, kakor se jim zljubi, gosposke pa zapirajo najbogatejše in najveljavnejše kristijane in jih spravljajo s pota, da živa duša ne ve, kaj se je ž njimi zgodilo. Kako malo je Turkom upati, priča tudi to, da so ustrelili tudi več srbskih zdravnikov, ki so ranjene obvezovali. Med ubitimi sta tudi Dokič in Štefanovič, ki sta bila skoro najboljša vojaška zdravnika. V pripoznanje za zasluge v zadnji bitvi je knez Milan polkovnika Pro tiča in K a-marova imenoval za generala in misli to storiti tudi s Horvatovičem, ki je k slavni zmagi največ pripomogel. Iz Odese je k vojni srbski zopet došlo 70 ruskih častnikov , ki že te dni odidejo ua bojišče. I z Dalmacije poročajo, da so Turki zopet pri Osojniku predrli na avstrjsko zemljo ter odgnali veliko živine in druzega blaga avstrijskih državljanov. Ali se bodo tudi zdaj izgovarjali, da niso vedeli za mejo našo? Novi telegrami poročajo iz Belgrada, da je 27. t. m. pred Aleksincem boj prenehal, ker sta bila oba dela preveč utrujena. V zadnjih bitvah so zgubili Srbi okoli 1000 mrtvih, ktere so pokopali. Dne 28. t. m. se je boj na novo vnel. Srbi so prijeli Turke in jih potisnili čez Topolnico nazaj proti Nišu. Iz trdnjave belgradske je odpeljalo se 6 topov za krogle po 72 funtov v Aleksinec. V Pešti so bili prijeli več ruskih častnikov, ki so bili na poti v Srbijo, ter jih internirali. Zdaj pa so jih zopet izpustili in jim izročili potne liste rekoč, naj gredo kamorkoli jim drago. Madjarski „Naplo" se zarad tega togoti nad vlado, češ, da take bojne robe ne gre puščati čez mejo na Srbsko. — Iz Bero-lina se naznanja, da so ruske južne železnice zaprte, ker se neprenehoma vozi blago za mejo srbsko. Nada do miru čedalje bolj upada. Angleška sili v Turka, naj bi storil mir, ali Turčija je še vedno prevzetna in pravi, da s Srbijo ne more drugače miru skleniti, kakor s puntarjem, namreč če se Srbija podvrže in miru prosi. „Stolz lieb' ich den Spanier," si mora človek misliti zdaj, ko se Turku tako slabo godi. Zmaga Srbov pod Aleksincem je bila, kakor se zdaj natančneje zve, veča nego se je prej mislilo. Ejub-paševa armada je bila namreč 100.000 mož močna. In vso to moč so Srbi razbili! tem begu v reci Aheloju čez 1700. Posle te zmage so se vruiii Grči popevaje v mesto Misolongi. Lahko si more vsak misliti, s kakšnim navdušenjem sta bila sprejeta Maurokordato in Bočar v Astrosu, kamor sta bila odšla meseca aprila na narodni grški zbor. Tukaj je bil izbran Marko za vrhovnega vojvodo Etolije in Akarnanije. Komaj se je bilo nebo nad grško zemljo malo razvedrilo, zbrali so se zopet temni oblaki in pretila je črna nevihta, ki je žugala pokončati vso Grško. Mustafa-paša se je tistega leta proti koncu meseca julija Grškej bližal z 20.000 vojniki. Tako velika vojska ni bila še nobenkrat tako hitro napadla te zemlje. Vrh vsega tega pa ste bili Etolija in Akarnauija brez vse vojske in mnogi stotnici so sklenili s Turkom pogodbo neutralnosti. Ali še največa nevarnost je pretila Grkom, ker se je bila med njimi vnela nevarna nesloga. Moreja je bila v stranke razcepljena; v Tripolici so se Grči med seboj klali; Kolokotroni in Maurokordato sta se borila za vrhovno vlado; starešinstvo ni imelo predsednika, izvršujoči svet nobene važnosti, vojvode niso imeli vojnikov, blagajnice ne denarjev. (Konec sledi.) Politični pregled. V Ljubljani, 30. avgusta. Avstrijske dežele. HPunajska „Oesterr. ung. Wehrztng." je nedavno priporočala, da naj Avstrija v zvezi z llusijo reši turške zadeve. Neprijatelje Slovanov je to jako osupnilo. „P. LI." se čudi, da si vojaški list drzne vnanjemu ministerstvu svete dajati, ,.A. Allg. Ztng." pa se z Dunaja poroča: „Čudno je, kar piše „Oesterr. ung. AVehrztng.", in sicer zarad tega čudno, ker je list v zvezi z državnim vojnim ministerstvom. Priporoča namreč, da naj se v zvezi z Rusijo nemudoma reši izhodno vprašanje in cesarstvo turško razdene. To zahtevanje je dosedanji politiki avstrijski tako nasprotno, da bi ga človek imel za čudno misel kakega posameznega človeka, če bi ga ue priporočal vojaški list, ki hoče biti glasilo vojne in o kterem smemo soditi, da naznanja misli vsaj posameznih vodilnih krogov." Na Čcskcm so okrajna glavarstva razrešila odbore, ki so nabirali milodare za ranjene Srbe, češ, da sostava teh odborov je protipostavna. Če bi bilo gospodom samo za društveno postavo mar, bi odborov ne bili zatrli, ker se dajo upravne napake odpraviti, ne da bi se dotična reč zadušila, prav dobro omenja „Vaterland". Ilr«u1«ki sabor je 28. t. m. po 14-dnevnem prenehanji zopet začel zborovati. \ii Ou,r*k<-iii in Hrvatskem še vedno zapirajo narodnjake srbske. V Oseku so 27. t. m. prijeli in v Zagreb odpeljali pred- sodnika tamošnje kupčijske zbornice, Aksen-tieviča, pri kterem so našli več Militičevih pisem, v Čurogu pa učitelja Jankoviča, ki je bil eden najnevarnejših (?) agitatorjev srbske mladine. V Budapešti so bili prijeli in zaprli tudi 5 ruskih častnikov, pa jih na povelje policijskega načelnika kmalo zopet izpustili. Vnanje države. IS:is!iB car je pri odhodu iz vojaškega tabora v svojem ogovoru rekel, da hoče na vsak način ohraniti mir, dasi se časti noče tvezati. Iz tega pa vendar še ne sledi, da bi bila vojska že odstranjena. „Ljudstvo marveč vse gori za sobratc svoje ua jugu, in če bi Turčija ne hotela sprejeti svetov velikih držav, pravi „P. C.", morala bi se siliti (z vojsko)." Na Francoskem bil je katoličan grof Munčigar, čigar volitev je bila skupščina nedavno zavrgla, v Pontivy zopet izvoljen; v Guingampu je zmagal republikanec llyou proti legitimistu Lucingenu. — Vlada je zapovedala, da se ima to leto vse prebivalsto francosko popisati in sošteti. Angleško brodovje še vedno stoji v besiški luki na azijaškeni pomorji pred vhodom v Dardanelski proliv. Pravijo, da se tam mudi na prošnjo vlade turške, ki je prepričana, da bode vsled hude bolezni sultanove kmalo treba druzega vladarja in za ta primerljej noče biti brez vsega varstva. — Nedavno je neka ladija dvema kupcema na Malti pripeljala čez 900 centov smodnika, ki ga gotovo ne bosta prodala Turkom, ampak najbrže prebivalcem otoka Kandije. $l»un,jski republikanci so začeli zopet rogoviliti. Pravijo, da so zasledili neko za-rotbo in v Pampelunu in Navari so zarad tega ustrelili dva vojaka. Bivši ministri so bili te dni pri Ruizu Zorili v Parizu, kjer so sklenili, da Španjsko razdele v okraje, kterih vsakemu bode eden izmed njih na čelu, da razširja republikanska načela. Francoski republikanci so neki obljubili podpirati jih z denarji. Odkar se je republika vstanovila na Francoskem, imajo španjski republikanci veliko upanja, da jo vpeljejo tudi na Španjskem; potem pa pride na vrsto Italijanska, če monarhije tam še prej ne odpravijo kakor na Španjskem. Izvirni dopisi. I« Vlorovnice, 27. avgusta. Strašen dež je bil 25. avgusta tukaj pri nas, vsled kterega je nastala tako velika povodenj, da je naj stareji ljudje ne pomnijo v tem kraju. Ceste in gozdna pota je nam čisto raztrgalo, veliko mostov pobralo, nekaj mlinov je voda odnesla in pri žagah jezove čisto pokončala; konoplje, ki so bile po senožetih pogrnjene, je vse pobralo; ker jih pa tukaj dosti pridelju-jejo, si morete misliti, koliko škode ljudje imajo. Veliko njiv in senožeti je tako s peskom zasulo, da si ga ljudje ne upajo proč voziti. Neki kmet iz bližnje vasi Brezovice mi je pravil, da je na eni sami njegovi senožeti več peska ko za 1000 voz. Lahko si tedaj mislite, da se ni nič lotiti proč spravljati, ampak skoro kar vse pustiti. Tudi je voda vzela veliko krlov in dilj s tukajšnjih žag; škoda je tedaj ueizmerno velika in lahko rečemo, da tudi pri nas smo pogoreli, ker smo bili od spomladi noter skorej do kresa zmeraj v vodi, potlej je bila živina skoz 6 ali 7 tednov na gobcih in parkljih bolna, in si eni še naj po-trebnišah reči niso mogli pripeljati; potem je pa nastala taka suša, da je hotelo vse zgoreti, in zdaj pride še ta strašna povodenj, tako da je skoro vse vničcno; belega žita nismo še na polovico tega namlatili kakor sicer, jesen ne obeta nič, in vendar bo treba skrbeti za davke in za novo šolsko poslopje, ktero bo že skoraj dodelano. Mi upamo, da nam bodo davek saj kaj polajšali, ker smo tako hudo poškodovani: da moremo reči. Preljuba Borovnica, slovanska si ti! ali kaj nam pomaga, ker si obrana do kosti! Iz BBn«lanj nad Vipavo, 23. avgusta. (Požar.) V soboto 19. t. m. zjutraj ob 3/49 ure naznanil nam je plat zvona požar. Gorela je namreč v pičlo četrt ure oddaljeni vasi, v Dolgi poljani hiša vdove Barb. Češnik-ove. Zgorela je hiša, hlev, orodje, seno, obleka, eno besedo, razun živine, ki je bila ravno ua paši, skoro vse. Prišli so sicer na pomoč ljudje iz Žapuž, Šturije in Ajdovščine, toda zavoljo suše in pomanjkanja vode, pa ker tudi nobene brizgalnice ni bilo zraven, ni bilo moč dosta gasiti. Sreča je le to, da je stala hiša konec vasi in da je bila tisti dan precejšnja burja, ktera je plamen ravno iz vasi ven pihala, sicer bi bila cela vas pogorela. Sodi se, da je ogenj nastal vsled slabega zidanja, ker je bil v dimniku vzidan lesen tram, kteri se je najbrže vnel in od njega seno, ki je bilo pod streho hranjeno. Nesrečna vdova ni bila zavarovana, in še tem hujše jo zadene nesreča, ker mora skrbeti za 76 let starega tasta in četvero otrok, ki so še le 16, 13, 10 in 5 let stari. Nujna pomoč je gotovo tudi tu zelo potrebna. (Darove bomo radovoljno sprejemali in odrajtovali. Vred.) Razne reči. Domače novice. V Ljubljani, 31. avgusta. („Turški list1') se liuduje nad našim člankom „protijugoslovanska liga in Obzor" ter sumiči naše avstrijsko rodoljubje. Med točkami ,,Slovenčevega" programa je tudi ta, da se hoče poganjati za ponosno in mogočno Avstrijo To je „Slovenec" tudi vsikdar zvesto spolno-val; neprestrašeno je zagovarjal edinost in skupnost dežel avstrijskih in krepko spodbijal vse, kar bi jo utegnilo pripraviti v škodo ali nevarnost. Da pa madjarska samopašnost, ktero v omenjenem članku šibamo in ki je Avstrijo raztrgala na dva kosa ter pri vsaki priliki gleda le na dobiček madjarski, državi ni moč in slavo, to z nami zdaj trdijo celo tisti, ki so v začetku razdelitev Avstrije v Cislo in Translo zagovarjali, to priča tista „tur škemu listu1' dobro znana svojat, ki je drzno rekla, da naj Avstrija le razpade, če ona v njej več ne bo mogla gospodovati. Takega rodoljubja mi res nimamo, pa se ga od „turškega lista" in njegovih privržencev tudi nočemo učiti, in gorjč Avstriji, če bi pri njej tisti veljali za rodoljube, ki javno oznanujejo njen razpad. — Prav pobalinsko neumna je pa opomba „turškega lista", da je na naš članek o glasovitem Vestenecku odgovorila policija z zasluženo konfiskacijo. Konfiskacija dokaže nam ravno tako malo, da pisali resnice prav, kakor malo se zavrne govornik s tem, da se mu ukaže molčati. Ko bi „Tagb." ne pisal toliko laži, ki nas silijo k odgovarjanju, bi pač mi ne doživeli toliko zaseg. Tako očitanje se imenuje po nemški , frotzeln", razumite? | (Po ljubljanskem mahu) je zopet povodenj in, kakor nam tožijo prcbivalci, je jesenski pridelek, krompir, zelje, fižol, turščica itd., ves vničen. Reveže preganja nesreča za nesrečo. — Nova čitalnica. Z Vrhnike se nam piše: V nedeljo 3. septembra ob 7. uri zvečer imela bode naša na novo vstanovljena čitalnica volitev v odbor. Posvetovali se boudon 120 80 — Srebro 101.75 — Ces. kr. cekini 5 81 — 20franko/ 9 63'/,. i i i—. ——————mmnm^mum Kapljice (duh) za gožo (krof) (krof) po- izvrsten pripomoček za gožo šilja po 1 gold. V. Franz v Iloloubkiui (Češko) Pri njem se dobivajo tudi kapljice (duh) za putko (zoper putko in trganje po udih) 1 gold. 20 kr. (33-9) V tiskarni družbe sv. Mohora v Celovcu so ravnokar na svitlo prišle: SLOMSEKOVE PESMI. Zbral, vredil in izdal Mih. Leiulovšek. Slomšekovih zbranih spisov prva knjiga. Srednje 8° str. I.-XVI. in 256. Prodaja Jurij L e r c h e r v Ljubljani, trdovezan iztis po 1 gld., broširan 90 kr. Dobivajo se po isti ceni tudi v Celji pri Drekslerju, v Celovcu pri L i e g 1 u in Leonu, v Gorici pri Dase-u, v Gradcu pri Moserju, v Mariboru pri Fr. Lei-rer-ju in pri uredništvu „Slov. Gospodarja", v Trstu pri D a s e - u in Šimpfu, v Zagrebu pri Suppan u. Kdor pa pošlje izdajatelju v Ptuj (Pettau) po nakaznici 1 gl. oziroma 90 kr., dobi knjigo takoj franko na dom jtoslano. Opozorujemo še posebej čč. gg. ka-teliete in učitelje na to. da zdaj ob koncu šolskega leta ni lahko dobiti lepšega darila za šolsko mladež, kakor so te Sloui-šekove pesmi. (39—6)