v v Jeri:ej~ KAVCIC PASIVNI NEDOLOCNISKI POLSTAVKI, ODVISNI OD GLAGOLOV U~9VANJA: POGLED S STALISCA TEORIJE NARAVNOSTI Izvleček Pričujoči prispevek obravnava eno od značilnosti skladnje nedoločniških polstav- kov v klasični in poklasični grščini, to je rabo pasivnih nedoločniških polstavkov v primeru izpuščenega naslovnika za glago- li ukazovanja (stavki tega tipa so bolj zna- ni iz latinščine, prim. Caesar pontem fieri iussit). Namen prispevka je predstaviti tudi osnovna izhodišča teorije naravnosti in prikazati, kaj lahko teorija naravnosti pove o navedenem tipu nedoločniških polstav- kov. Abstract The aim of the paper is, firstly, to outline the Naturalness Theory (NT) as it has developed in its !atest version at the Uni- versity of Ljubljana. Secondly, it investi- gates the use of passive infinitive clauses dependent on the verbs of ordering (a phenomenon more commonly known from the Latin clause type Caesar pontem fieri iussit) and interprets them in terms of the NT. Kratka predstavitev teorije naravnosti Teorija naravnosti se je od osemdesetih let 20. stoletja razvijala zlasti na nekaterih avstrijskih in nemških univerzah, pa tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani pod vodstvom profesorja Janeza Orešnika. Prvotno se je razvijala na področju glasoslmja in oblikoslmja, kasneje tudi na področju skladnje. Na področju skladnje je teorijo naravnosti razvijala in jo še vedno razvija zlasti t.i. slovenska šola naravne skladnje. Osnovni pojmi teorije naravnosti: I. sem in sym naravnost Po teoriji naravnosti obstajata v jeziku dve vrsti naravnosti, 'sem naravnost' in 'sym naravnost'. Sem naravno je tisto, kar je bolj naravno s stališča govorca, po teoriji naravnosti pa je interes govorca v tem, da bi se izražal kar najbolj preprosto in varčno. Sym naravnost pomeni naravnost s stališča poslušalca, in po teoriji naravnosti je interes poslušalca v tem, da bi prejel kar najbolj jasno ali transparentno sporočilo. Po teoriji naravnosti si 'sym' in 'sem naravnost' nasprotujeta. Kar je bolj 'sem naravno', je hkrati manj 'sym naravno', zato je vsako lestvico naravnosti možno obrniti: >sem (A, B) --7 sem (A+B, B). Po drugi razširjeni lestvici je obvezna raba bolj naravne kategorije bolj ugodna za govorca (ali bolj sym naravna) kot neobvezna raba manj naravne kategorije. Lestvica tega tipa se izrazi kot >sem (A, A+B). Vsaka razširjena lestvica velja za utemeljeno, če je utemeljena osnovna lestvica (>sem (A +B)). Namesto izraza 'sem naravnost' se uporablja tudi izraz 'naravnost', zato se namesto znamenja '>sem' uporablja tudi znamenje '>nat'. 1 Izraz 'naravnost' ustreza tudi izrazu '(ne)zaznamovanost', prim. Orešnik (2001), 223. Kar je bolj naravno ali bolj sem naravno, je manj zaznamovano. II. skladenjske dvojnice Teorija naravnosti obravnava na področju skladnje pojave, ki jih imenuje dvojnice. Na začetku je veljalo, da skladenjski dvojnici predstavljata dve (približno) sinonimni skladenjski tvorbi, prim. Orešnik (1999), 10. V grški slovnici bi tak primer predstavljali nedoločniški polstavki in predmetnik odvisniki, uvedeni z veznikom on, ker se oboji, kot je znano, lahko uporabljajo kot dopolnilo glagolov govorjenja in mišljenja brez bistvene pomenske razlike; ta dvojnica je natančneje obravnavana spodaj. Kasneje se izkazalo, daje pojem dvojnici možno razumeti tudi v nekoliko širšem pomenu, prim. Orešnik (2001). Teorija naravnosti na področju skladnje napoveduje, da se bolj sem naravna (šibka) dvojnica uporablja v bolj sem naravnih (preprostih) okoliščinah od manj sem naravne (krepke) dvojnice (t. j. povezuje se z vsaj enim bolj naravnim parametrom kot manj sem naravna (krepka) dvojnica). Vendar se ne napoveduje, v kakšnem smislu se te okoliščine preproste, temveč samo to, da se bolj sem naravna dvojnica v nekem pogledu (vsaj enem) povezuje z bolj naravnimi okoliščinami. Ta napoved se s pomočjo lestvic naravnosti izrazi: >sem se povezuje s >sem Če se upošteva, da poleg sem naravnosti obstaja sym naravnost, in da je si obe vrsti naravnosti nasprotujeta, je isto napoved možno izraziti tudi kot: >sem se povezuje s sym se povezuje s sem naravnosti v slovenski šoli naravne skladnje možno spremeniti v lestvico >sym naravnosti in obratno, je najbolj v rabi prva od navedenih lestvic naravnosti (>sem se povezuje s >sem), ki jo je možno izraziti tudi kot >nat se povezuje z >nat. Merila za določanje sem naravnosti Za določanje sem naravnosti se v slovenski šoli naravne skladnje uporablja 10 načel, ki so eden glavnih prispevkov slovenske šole naravne skladnje k teoriji naravnosti. Gre za naslednjih 10 načel: l. načelo manjšega napora To je osnovno načelo pri določanju sem naravnosti. Tisto, kar zahteva manj napora, je ugodneje za govorca, zato je bolj sem naravno. Tako so nikalni stavki po načelu manjšega napora manj naravni od trdilnih stavkov, ker je za tvorbo nikalnih stavkov potrebna ena beseda več (to je nikalnica). Načelo se lahko uporabi tudi pri določanju naravnosti nedoločniških polstavkov, o čemer prim. sp. 2. filogenetsko načelo To načelo se za razliko od ostalih načel, ki izhajajo iz sinhronega opisa jezika, nanaša na diahroni vidik. Kar je bolj sem naravno se ponavadi v zgodovini jezika pojavi prej od manj sem naravnega (npr. glavni in odvisni stavki). Načeloma se tudi pričakuje, da v procesu izginjanja manj sem naravna dvojnica izgine prej kot bolj sem naravna dvojnica. To načelo, kije bilo v rabi do nedavnega, se v zadnjem času opušča, za kar obstajata najma:aj dva razloga. Kljub temu, da se ne trdi, da povezava med sinhronim in diahronim vidikom ne obstaja, se je izkazalo, da je raba filogenetskega načela v veliki meri nepotrebna, ker je lestvice naravnosti skoraj vedno možno utemeljiti s pomočjo katerega drugega od desetih načel za določanje sem naravnosti. Še pomembnejši razlog, zaradi katerega se filogenetsko načelo opušča, pa je ta, da se je pojavilo nekaj primerov, kjer filogenetsko načelo nasprotuje drugim načelom za določanje sem naravnosti. 3. načelo prototipičnosti Kar je bolj prototipično, je bolj sem naravno. Tako je samostalnik bolj prototipična samostalniška beseda od posamostaljenega pridevnika, zato je bolj sem naraven od posamostaljenega pridevnika. 58 Keria VII - 1 • 2005 4. načelo včlenjenosti v stavek Kar je bolj včlenjeno v stavek, je bolj sem naravno. Tako je tožilniški predmet bolj včlenjen v stavek od prislovnega določila, ker se tožilniški predmet ujema v spolu, sklonu in številu s svojo odnosnico, zato je tožilniški predmet bolj naraven stavčni člen od prislovnega določila. Na splošno so argumenti bolj naravni stavčni členi od neargumentov. To načelo se lahko uporabi tudi pri določanju naravnosti nedoločniških polstavkov, o čemer prim. sp. 5. pogostnost Kar je v jeziku pogostejše, je bolj sem naravno, na primer glagol biti v primerjavi z drugimi glagoli. Vendar ne velja, daje vse, kar je zelo sem naravno, tudi zelo pogosto. V najnovejši različici teorije naravnosti načelo pogostnosti velja samo za pojavnice in ne tudi za različice, prim. Orešnik (2004), 14. 6. načelo manjšega razreda Majhen razred (množica, katere enote je možno prešteti) je bolj naraven od velikega razreda; v grščini bi bilo kot primer manjšega razreda možno navesti glagola c.p"Y)µL in dµL, ki imata za razliko od ostalih glagolov nekatere oblike enklitične. 7. specializirana proti nespecializlirani rabi Specializirana raba neke kategorije je bolj naravna od nespecializirane rabe. Enega od primerov predstavljajo slovnična števila ednina, dvojina in množina. S tipološkega vidika gotovo drži, da je dvojina najmanj naravno število, ker je marsikateri jezik nima. Vendar pa s stališča načela 7 za določanje naravnosti velja tudi, daje v jeziku, ki loči med ednino, dvojino in množino, dvojina (in ne množina) najbolj naravna slovnično število za izražanje dvojnosti. 8. tipološko načelo Kar je bolj razširjeno po jezikih sveta, je bolj sem naravno, prim. zg. o slovničnih številih in spodaj o naravnosti nedoločniških polstavkov. 9. raba proti nerabi nekega postopka oz. raba proti nerabi neke kategorije Raba neke kategorije ali postopka je bolj sem naravna kot neraba kategorije ali postopka. 10. načelo sprejemljivosti Kar je bolj sprejemljivo za govorca, je bolj sem naravno. Jerneja KA VČJČ: Pasivni nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov ukazovanja . . . 59 Določanje sym naravnosti Glavno načelo pri določanju sym naravnosti je načelo transparentnosti. Kar je bolj transparentno, je bolj sym naravno, ker je ugodneje s stališča poslušalca. V grščini enega od takšnih primerov predstavlja raba podvojene nikalnice, v stavkih tipa ou µ~ 7toc.ucrwµoc.L cpLAocrocpwv; na ta način je poslušalec dvakrat obveščen o vsebini sporočila, medtem ko je v stavku tipa ou 7toc.ucroµoc.L cpLAocrocpwv o tem, da je stavek zanikan, obveščen le enkrat. Kot rečeno, je vsako lestvico naravnosti, kije utemeljena po enem izmed načel za določanje sem naravnosti (=s stališča govorca), možno obrniti v lestvico sym naravnosti (in obratno, vsako lestvico, ki je utemeljena s stališča sym naravnosti (= poslušalca) je možno obrniti v lestvico sem naravnosti), zato se navedeno načelo za določanje sym naravnosti uporablja razmeroma redko. Nedoločniški polstavki s stališča teorije naravnosti S stališča teorije naravnosti so pasivni nedoločniški polstavki manj (sem) naravni od aktivnih nedoločniških polstavkov. Velja tudi, da je katerikoli, tudi določni stavek (tJ. stavek z določno ali osebno glagolsko obliko) bolj sem naraven od aktivnega stavka. V obliki lestvice naravnosti se ta trditev izrazi kot: >sem (A, P)/nedoločniški polstavek oz. >sem (A, P) /stavek Lestvico je možno utemeljiti s pomočjo več načel za določanje sem naravnosti. V tem primeru navajam vsa načela, po katerih jo je možno utemeljiti, čeprav načeloma velja, da je lestvica naravnosti zadostno utemeljena že na podlagi enega od navedenih načel. Načela, po katerihje možno utemeljiti navedeni lestvici, so naslednja: - tipološko načelo; Gotovo je aktiv v različnih jezikih sveta bolj razširjen kot pasiv. Že slovenščina predstavlja primer jezika, kjer je aktiv precej bolj pogost kot pasiv. Obratna lestvica naravnosti, po kateri bi bil aktiv manj naraven od pasiva, bi veljala samo v primeru, da bi obstajal jezik, ki ne bi poznal aktiva, temveč samo pasiv. - načelo manjšega napora; Temeljna razlika med aktivnim in pasivnim nedoločniškim polstavkom je v tem, da se v prvem nujno rabi aktivni, v drugem pa pasivni nedoločnik. Tako v aktivnem kot v pasivnem nedoločniškem polstavku, kije odvisen od enega od glagolov ukazovanja, je za tvorbo nedoločniškega polstavka poleg nedoločnika potreben samo še tožilnik samostalniške zveze, zaimka ipd., prim. stavek tipa x.e:Ae:uw oc.u-rov ~oc.Adv in stavek tipa x.e:Ae:uw oc.u-rov ~A"t)&Yjvoc.L. Pasivni nedoločnik je s 60 Keria VII - I • 2005 stališča načela manjšega napora manj naraven od aktivnega nedoločnik. O tem priča tudi grško oblikoslO\je, kjer je očitna težnja po tem, da je pasivni nedoločnik daljši in s tem za govorca teiji od aktivnega, prim. ~aAAELV - ~aAAe:cr&otL, ~otAe:'i:v - ~A'Y)&YjVotL, yp&y;otL - ypotqi&YjvotL, yp&y;e:Lv - ypotqi&ficre:cr&otL. - načelo transparentnosti; o tem prim. sp., str. 65 Nedoločniške polstavke je možno umestiti tudi v naslednjo lestvico naravnosti, ki bo uporabljena v zaključku prispevka. Dvojnico tako predstavljajo tudi nedoločniški polstavki in predmetni odvisniki, ki jih v grščini uvajata veznika on oz. tvot.3 Slednji, to je predmetni odvisniki, uvedeni z veznikom tvot, so postajali vse pogostejši v poklasični grščini in kasneje, ko so nedoločniške polstavke v celoti izpodrinili. Kot se domneva, naj bi nedoločnik iz govorjene grščine izginil do 10. st. po Kr., po drugih domnevah pa naj bi se nekatere nedoločnik v vsaj nekaterih osamljenih skladenjskih vlogah ohranil še skozi vso srednjeveško grščino.4 Pomenska sorodnost nedoločniških polstavkov in predmetnih odvisnikov, ki je eden od pogojev, da skladenjski dopolnili znotraj teorije naravnosti veljata za dvojnici, je v grščini zelo očitna v anakolutičnih stavkih, kjer je v nedoločniškem polstavku rabljen veznik, ki sicer uvaja predmetni odvisnik. Takšni primeri so izpričani v klasični dobi, prim. Kiihner-Gerth (1904) II, 377, pa tudi kasneje, prim. Mal. 143, 72 ... Asywv, on c~v &:yLotv cpLaOot e:L:; µovaoot 7tavcot~ 7tpoe:me:'i:v &.yvoouvcot~ To µsAAov. S stališča teorije naravnosti so nedoločniški polstavki bolj sem naravni od predmetnih odvisnikov, kar se v obliki lestvice izrazi kot: >sem (nedoločniški polstavek, predmetni odvisnik) Lestvico je možno utemeljiti po naslednjih načelih: - po načelu manjšega napora- Za tvorbo predmetnega odvisnika sta potrebni najmanj dve besedi (veznik in glagolska oblika), za tvorbo nedoločniškega polstavka pa najmanj ena (nedoločnik), tako da so nedoločniški polstavki (v povprečju) krajši in zato za govorca lažji od predmetnih odvisnikov. - po načelu včlenjenosti v stavek- iz skladnje grškega nedoločnika je znano, da se nikalnica izpostavlja iz nedoločniških polstavkov, prim. Oux Š(fl'YJ LsvotL (Rekel je, da ne bo šel) 5; ker se iz predmetnih odvisnikov nikalnica ne izpostavlja, je to znamenje, da so nedoločniški polstavki bolj včlenjeni v stavek kot predmetni odvisniki. Drug primer bi bil, da se v nedoločniških polstavkih uporabljajo (tako kot v samostojnih stavkih) 3 Veznik tvix je v tej skladenjski vlogi nadomestil starejši veznik onwc;. O tem, kateri glagoli so se že v klasični grščini dopolnjevali s predmetnimi odvisniki na -Onwc;, prim. Kuhner-Gerth (1904), II, 376. 4 Prim.Joseph (1983), 81, Horrocks (1997), 228. 5 Babič (1997), 110. Jerneja KAVČIČ: Pasivni nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov ukazovanja . . . 61 povratni zaimki (indirektni refleksiv), medtem ko se v predmetnih odvisnikih indirektni refleksiv ne uporablja. To velja samo za skladnjo predmetnik odvisnikov in nedoločniških polstavkov v poklasični grščini, medtem ko klasična grščina je poznala indirektni refleksiv tudi v predmetnih odvisnikih, prim. Babič (1997), 77. - po tipološkem načelu -Zgolj s stališča modernih evropskih jezikov nedoločniški polstavki niso bolj pogosti kot predmetni odvisniki, o čemer najbolje priča moderna grščina, ki nedoločnika nima. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih so bili v ti. celovški raziskavi o rabi nedoločnika v modernih evropskih jezikih nedoločniški polstavki opredeljeni kot manj naravni od predmetnih odvisnikov. Vendar je pri tipološkem načelu treba izhajati iz širšega stanja v svetovnih jezikih, še zlasti zato, ker večina modernih evropskih jezikov spada v isto jezikovno družino, se pravi med indoevropske jezike. Po drugi strani obstajajo podatki, da nekateri jeziki tvorijo stavke samo s pomočjo brezosebnih oblik, in odvisnikov ne poznajo. Tako Aalto (1953), 97 kot primere jezikov, ki ne poznajo odvisnikov, tvorjenih s pomočjo osebnih glagolskih oblik, navaja mongolske in tibetanske jezike. Že omenjeno raziskavo o skladnji nedoločnika v modernih evropskih jezikih je v opravila skupina jezikoslovcev iz Univerze v Celovcu. Njeni rezultati so bili objavljeni v dveh knjigah, prva (Mayethaler 1) obravnava zahodnoevropske jezike in narečja, druga (Mayerthaler II) pa območje Alpe-Adrija (knjižno slovenščino ter nekatera slovenska narečja, knjižno hrvaščino, knjižno nemščino, bavarščino in tirolščino). Raziskava je nastala v okviru teorije naravnosti, in tako Mayerthaler 1, 145, predlaga lestvico naravnosti nedoločniških polstavkov in predmetnih odvisnikov, po kateri so nedoločniški polstavki manj naravni od predmetnih odvisnikov. Lestvica je torej obratna od te, ki izhaja iz načel, ki jih za določanje naravnosti uporablja slovenska šola. Mayerthaler 1, loc. cit., se sklicuje na dejstvo, da so osebne glagolske oblike bolj naravne od neosebnih. K temu je možno pripomniti, da predmetni odvisniki in nedoločniški polstavki niso istovetni z osebnimi oz. neosebnimi glagolskimi oblikami. Čeprav so na oblikoslovni ravni osebne glagolske oblike bolj naravne od neosebnih, je v skladnji za govorca lažje (kot izhaja iz zgoraj navedenih načel) uporabljati (pol)stavke, ki se tvorijo iz neosebnih glagolskih oblik (če te v jeziku obstajajo), ker neosebne glagolske oblike, kot kaže primer nedoločniških polstavkov in predmetnih odvisnikov, prispevajo h varčnosti izražanja. Čeprav je glagolska oblika sama (v tem primeru nedoločnik) manj naravna (od osebne glagolske oblike v predmetnem odvisniku), je celotna konstrukcija, ki jo sestavlja neosebna glagolska oblika, bolj naravna od konstrukcije, kije sestavljena iz osebne glagolske oblike, ker za govorca predstavlja manjši napor. Da raba nedoločniških polstavkov prispeva k 62 Keria VII - 1 • 2005 varčnosti izražanja, ugotavlja tudi Mayerthaler I, 153: »lnfinitivbildungen dienen vor allem der Kodierungsokonomie. Sie fiihren zur Reduktion der Anzahl lexikalisierter Elemente in der Satzkonstruktion.« Pasivni nedoločniški polstavki za glagoli ukazovanja v grščini V nadaljevanju obravnavam skladnjo nedoločniških polstavkov za glagoli ukazovanja v primerih, ko naslovnik ukaza ni znan. Kot je bilo omenjeno na začetku, se v poklasični grščini podobno kot v latinščini v stavkih tipa Caesar pontem fieri iussit v primeru neizreženega naslovnika začnejo pogosteje uporabljati pasivni nedoločniški polstavki. Ta vidik skladnje grškega nedoločnika je razložen tudi s stališča teorije naravnosti. V klasični grščini je bil nedoločniški polstavek, odvisen od glagolov ukazovanja, v primeru, da je bil naslovnik izpuščen, praviloma aktiven, prim. Tuk. 1, 139: &xE:/..e:uov ... A'lylva.v 7tacra.v w:rrov6µov &:cpdva.l, čeprav je tudi v klasični dobi izpričanih nekaj primerov, ko je nedoločniški polstavek pasiven, prim. Hult (1990), 153, ki navaja Ksenofonta, Hel. 1, 7, 21: xa.'t0: 'tOU'to 'to ljJ~cplcrµa. xe:/..e:uw xpL ve:cr&a.l 'touc; cr'tpa.niyouc;.6 V poklasični grščini so se v primeru neizraženega naslovnika pogosteje začeli uporabljati pasivni nedoločniški polstavki,7 prim. Mt. 18, 25 &xE:/..e:ucre:v whov 7tpa.3ijva.l. V Novi Zavezi pasivna konstrukcija po pogostnosti že prevladuje nad aktivno.8 Pogostnost te konstrukcije na papirusnih najdbah ni znana, ker standardna slovnica neliterarnih papirusov iz Ptolemajskega obdobja (Mayser (1929)) konstrukcije ne obravnava posebej, prav tako ne Mandilaras ( 1973), ki obravnava oblikoslmje in skladnjo grškega glagola na vseh papirusnih najdbah do 8. st. po Kr. Vendar so primeri gotovo izpričani tudi na papirusnih najdbah,9 kar potrjuje, daje bila konstrukcija v neliterarnih delih sprejemljiva. Pasivni nedoločniški polstavki so natančneje raziskani v proznih delih 5. st. po Kr. v delu, ki gaje objavila Karin Hult (1990) in obravnava slog šestih proznih piscev tega obdobja. Namen raziskave je bilo določiti slogovno vrednosti izbranih skladenjskih dvojnic (kljub rabi izraza 'dvojnica', angl. 'variant' raziskava ni nastala v okviru teorije naravnosti). Rezultati so pokazali, da v proznih delih 5. st. po Kr. pasivni nedoločniški polstavek najpogosteje uporabljajo pisci, katerih slog je tudi sicer manj 'literaren' ('literary'), to so Paladij, Kalinik in Mark Diakon. Vendar pa ta 6 Vendar se ta konstrukcija v slovnicah klasične grščine praviloma ne omenja. Podatke za klasično dobo črpam iz Hult (1990), Joe. cit. 7 Prim. zlasti Mihevc-Gabrovec (1972); drugi viri: BDR § 392, Hult (1990), 153 s. 8 Hult (1990), 155. 9 Prim. BDR, loc.cit., Mihevc-Gabrovec (1972), 91. Jerneja KAVČIČ: Pasivni nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov ukazovanja . . . 63 tip nedoločniškega polstavka poznajo tudi pisci, ki na splošno pišejo bolj 'literaren' slog.10 Podobno stanje se nadaljuje kasneje, v 6. in v začetku 7. st. po Kr. Tako je v zgodnjesrednjeveških delih Pratum Spirituale, Kronika Janeza Malalasa in v Viti Teodorja iz Sikeona pogostnost pasivnih nedoločniških polstavkov v primeru izpuščenega naslovnika približno enaka kot prej, se pravi v proznih delih 5. st. po Kr. Prav tako pasivno konstrukcijo približno enako pogosto uporabljajo vsi trije navedeni avtorji, čeprav sta deli Pratum Spirituale in Kronika Janeza Malalasa v marsikatem pogledu slogovno bližje tedanjemu govorjenemu jeziku kot Vita Teodorja iz Sikeona. 11 Kot rečeno, se pasivni nedoločniški polstavek v grščini praviloma uporablja tedaj, kadar naslovnik ni izražen, in v tem pogledu je konstrukcija podobna latinskim nedolčniškim polstavkom za glagoli ukazovanja. Zato bi bila možna razlaga, da gre za vpliv latinščine. 12 Vprašanje latinskega vpliva je pomembno tudi s stališča teorije naravnosti, ki raziskuje jezikovne pojave, ki se v jeziku razvijejo spontano in ne pod zunanjim vplivom. Vendar med latinsko in grško konstrukcijo obstajajo tudi precejšnje razlike: tako se v grščini pasivni nedoločniški polstavek včasih uporablja tudi, kadar je naslovnik v stavku omenjen ali kadar je nanj možno sklepati iz sobesedila. 13 Pasivni nedoločniški polstavek se lahko tudi znotraj istega stavka izmenjuje z aktivnim. Poleg tega v grščini pasivni nedoločniški polstavek tudi v primeru, ko naslovnik ni izražen, ni bil nikoli obvezen. Namesto pasivne konstrukcije se je lahko uporabljala tudi aktivna. 14 Zaradi razlik med latinsko in grško skladnjo je torej manj verjetno, da bi na razvoj grške konstrukcije vplivala latinščina, poleg tega pa se je konstrukcija v grščini pojavila že v času, ko latinščina nanjo še ni mogla vplivati, saj je nekaj primerov izpričanih že v klasični dobi. 15 O naravnosti aktivnih in pasivnih nedoločniških polstavkov je bilo govora že zgoraj. Na tem mestu dodajam, da se v virih, ki obravnavajo pasivne nedoločniške polstavke v poklasični grščini, v zvezi z njimi zelo pogosto uporablja izraz 'transparentnost', prim. Hult (1990), 155: "It may indeed be regarded as more transparent than the simple infinitive since there is no doubt that the accusative refers to the object of the action denoted by the infintive; with the active infinitive the accusative may be 10 Hult (1990), 170. it Prim. Kavčič (2003), 138, 9. 12 Prim. Mihevc-Gabrovec, op. cit„ 95. 13 Prim. Ljungvik (1926), 43; Mihevc-Gabrovec, op. cit„ 95. 14 Prim. Ljungvik (1926), Joe. cit. 15 Prim. Mihevc-Gabrovec, op. cit, 96. Hultova (1990), Joe. cit„ po drugi strani dopušča možnost, da je imela latinščina vpliv vsaj na pogostnost pasivnih nedoločniških stavkov pri nekaterih piscih. 64 Keria VII -1 • 2005 ambigous." 16 Pojem transparentnosti pa je glavni kriterij pri določanju sym naravnosti. Tako je lestvica naravnosti >sem (aktivni, pasivni)/ nedoločniški polstavki utemeljena tudi s stališča sym naravnosti. Poseben primer, ki je poseben tudi s stališča teorije naravnosti, predstavljajo stavki, kjer je rabljen pasivni nedoločnik kljub temu, da je naslovnik ne le znan, ampak tudi izražen. Takšni stavki se navajajo, čeprav redko, prim. Ljungvik (1926), 43, ki citira naslednji stavek: Pass. Barth. 133, 29: O"U XEAEUE:l~ ~µ(X~ Au&-fjvsym (+,-)/transparentnost vršilca dejanja in predmeta - po načelu transparentnosti 1.2. >sem (aktivni, pasivni) /nedoločniški polstavek 66 -po načelu manjšega napora, prim. zg. - po tipološkem načelu, prim. zg. 2. pravila vzporejanja: 2. l. >sym se povezuje s sem (aktivni, pasivni) /nedoločniški polstavki z neizraženim naslovnikom -prim. zg. 2. l. >sem (neprehodni, prehodni)/glagoli - po načelu manjšega napora, prim. zg. - po načelu pogostnosti, prim. zg. 1.2. l. >sem (neprehodni +prehodni, prehodni)/glagoli -lestvica tipa >sem (A, B) ~>sem (A+B, B), prim. zg. 2. pravila vzporejanja: 2. l. >sem se povezuje s >sem 2. 2. sem (neizražen naslovnik, izražen naslovnik), se utemelji po načelu manjšega napora). Če bi bil torej v primeru izraženega naslovnika možen samo aktiven nedoločniški polstavek, v primeru neizraženega naslovnika pa aktiven in pasiven nedoločniški polstavek, bi bilo takšno stanje v neskladju z napovedmi teorije naravnosti. Napoved teorije naravnosti bi namreč bila, da če obstaja razlika med nedoločniškimi polstavki z izraženim naslovnikom in med nedoločniškimi polstavki z neizraženim naslovnikom, tako da je v enem primeru možna samo aktivna konstrukcija, v drugem primeru pa je možna aktivna ali pasivna konstruk- cija, potem je v nedoločniških polstavkih z neizraženim naslovnikom možna 68 Keria VIl-1 • 2005 samo aktivna konstrukcija, v nedoločniških polstavkih z izraženim naslovnikom pa sta možni aktivna in pasivna konstrukcija. Obstoj samo aktivne konstrukcije je namreč bolj sem naraven kot obstoj aktivne in pasivne konstrukcije, in bolj sem naravne skladenjske lastnosti se uveljavljajo v prav tako sem naravnih okoliščinah (v danem primeru je to odsotnost naslovnika v nedoločniškem polstavku). Stanje v grščini pa ni takšno, ker so pasivni nedoločniški polstavki zelo pogosto izpričani prav v primeru neizraženega naslovnika. Ker sta dejansko možni tako aktivna kot pasivna konstrukcija bodisi če je naslovnik izražen bodisi če ni izražen, takšno stanje ni v neskladju s teorijo naravnosti . IV. Kot rečeno, so se pasivni nedoločniški polstavki v primeru neizraženega naslovnika v grščini začeli pogosteje uporabljati šele v času, ko se predvideva, da je nedoločnik iz govorjenega jezika že izginjal. S stališča teorije naravnosti bi bilo možno povedati naslednje: gledano zgolj s sihronega vidika, ki je teoriji najbolj lasten, ni raba pasivnih nedoločniških stavkov v nobenem obdobju v grščini v neskladju pričakovanji teorije naravnosti. Tako stanje bi denimo nastopilo, če bi se za glagoli ukazovanja v nekem obdobju uporabljali samo pasivni nedoločniški polstavki, medtem ko bi se v manj naravnih skladenjskih razmerah, na primer za glagoli govorjenja in mišljenja, uporabljali samo aktivni nedoločniški polstavki.20 Takšne razmere pa se v grščini nikoli niso uresničile. Če se na nastanek pasivnih nedoločniških polstavkov za glagoli ukazovanja gleda tudi z zgodovinskega vidika (kljub temu, da se ta vidik v novejših različicah teorije naravnosti vse bolj opušča), je možno ugotoviti naslednje: težnja po rabi pasivnih nedoločniških polstavkov v primeru neizraženega naslovnika je težnja po večji sym naravnosti (manjši sem naravnosti) skladnje nedoločniških polstavkov, ker so pasivni stavki manj sem naravni od aktivnih. Teorija naravnosti sicer ne more razložiti, zakaj se ta težnja v nekem trenutku uveljavi, vendar pa je tudi v nekaterih drugih novostih v skladnji nedoločniških polstavkov v poklasični dobi možno videti isto težnjo. To velja že za spremembo, ki je slednjič zajela prav vse skladenjske vloge nedoločnika, namreč za to, da so nedoločnik v celoti nadomestili predmetni odvisniki. Predmetni odvisniki pa v dvojnici z nedoločniškimi polstavki predstavljajo manj naravno skladeajsko možnost (za utemeljitev prim. zg., str. 63). Teorija naravnosti torej ne more razložiti, zakaj se je ta težnja ravno v grščini izpeljala do konca, vendar pa je z njeno pomočjo možno osmisliti nekatere druge skladenjske spremembe v poklasični grščini, med katere sodi raba pasivnih nedoločniških polstavkov v primeru neizraženega naslovnika. 20 Za utemeljitev, zakaj so glagoli govorjenja in mišljenja s stališča skladnje nedoločnika manj naravne razmere od glagolov ukazovanja prim. Orešnik ( 1999), 56, Mayerthaler I, 150. Jerneja KAVČIČ: Pasivni nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov ukazovanja . . . 69 BIBLIOGRAFIJA AALTO (1953): Studien zur Geschichte des Infinitivs in Griechischen, Helsinki BDR: Blass/Debrunner/Rehkopf (197514): Grammatik des neutestamen- tlichen Griechisch, Gottingen BABIČ (1997): Grška slovnica, Ljubljana HULT (1990): Syntacticvariation in Greekofthe 5th century AD, Goteborg HORROCKS (1997): Greek, A history of the language and its speakers, London and New York JOSEPH (1983): The synchrony and diachrony of the Balkan infinitive, Cambridge KAVČIČ (2003): Skladenjske in slogovne značilnosti neosebnih glagolskih oblik v grški prozi zgodnjega srednjega veka, Ljubljana (doktorska disertacija) KOPRIVA (1976): Latinska slovnica, Ljubljana KUHNER-GERTH (1904): Ausfiihrliche Grammatik der griechischen Sprache I-11, Hannover und Leipzig LJUNGVIK (1926): Studien zur Syntax der spatgriechischen Volksprache, Uppsala MAYERTHALER (I): Willi Mayerthaler / Giinther Fliedl/ Christian Winkler: lnfinitivprominenz in europaischen Sprachen, Teil I: Die Romania (samt Baskisch), Tiibingen 1993 MAYERTHALER (II): Willi Mayerthaler / Giinther Fliedl/ Christian Winkler: Infinitivprominenz in europaischen Sprachen, Teil II: Der Alpen-Adria Raum als Schnittstelle von Griechisch, Romanisch und Slawisch, Tiibingen 1995 MALALAS (Thurn 2000): Chronographia Ioannis Malalae, New York and Berlin MANDILARAS (1973): The verb in Greek non-literary papyri, Athens MAYSER ( 1936): Grammatik der griechischen papyri aus der Ptolemaerzeit I-11, Berlin und Leipzig MIHEVC-GABROVEC ( 1972): L' infinitif du passif avec les verba iubendi, v: Živa antika XXII, 91-97 OREŠNIK (1999): Krepke in šibke dvojnice v skladnji, Ljubljana OREŠNIK (2001): A predictable aspect of (morpho)syntactic variants, Ljubljana OREŠNIK (2001): Naturalness expressed in sem-values, Ljubljana OREŠNIK (2004): Naturalness in (morpho)syntax, Ljubljana WOLF (1912): Studien zur Sprache des Malalas I-11, Miinchen 70 Keria VII - 1 • 2005 Passive Infinitive Clauses Dependent on the Verbs of Ordering: A View from the Naturalness Theory Perspective Summary The passive infinitive clause used after a verb of ordering, with the addressee left unexpressed, was a rather uncommon structure in Classical Greek. Its use increased in the Post-Classical period, and was still frequent in Early Byzantine Greek. In terms of the Naturalness Theory (NT), the passive infinitive clause is interpreted as the less sem natura! variant than the active. In the pair ofvariants infinitive clause / finite object clause, on the other hand, the infinitive clause is the more sem natura! variant. The NT can thus explain why it is the passive and not the active infinitive clause that makes the clause structure more transparent, and why it is likely that the increased use of the passive infinitive clause was a development interna! to Post-Classical Greek. Naslov: dr. Jerneja Kavčič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana e-mail: jernejakavcic@hotmail.com