Pljucnik LET Glasilo Univerzitetne klinike za pljucne bolezni in alergijo Golnik 21/4 December 2021 ISSN 1580-7223 POGOVOR: Miša Bakan, mag. psihologije V VRTINCU: Tuberkuloza: Zgodba o uspehu Pomemben znanstveno-raziskovalni dosežek leta! DROBTINICE: Golniški žigi iz preteklosti Zdravstvene storitve brez napotnice Klinika Golnik je specializirana za diagnostiko in zdravljenje pljucnih bolezni, alergij in drugih internisticnih bolezni. Poleg storitev javnega zdravstva v kliniki opravljamo tudi zdravstvene storitve brez napotnice na številnih porocjih, vrhunsko diagnostiko in program preventivnih specialisticnih pregledov. V sodobno opremljenih ambulantah in laboratorijih Klinike Golnik delajo vrhunski strokovnjaki, ki obvladajo diagnostiko in zdravljenje, se nenehno izobražujejo in sodelujejo v raziskovalno-izobraževalni dejavnosti. Izbirate lahko med paketnimi preventivnimi pregledi, posameznimi pregledi zaradi dolocene bolezni ali dolocenimi preiskavami. PULMOLOGIJA diagnostika kašlja, težkega dihanja, drugo mnenje o diagnozah, kot je astma ipd., preiskave delovanja pljuc (diagnostiko astme lahko izvajamo že pri petletnih otrocih), globinsko slikanje pljuc (CT), preiskave pljucnega raka, poklicne bolezni pljuc, redke pljucne bolezni (cisticna fibroza, sarkoidoza, intersticijske pljucne bolezni), motnje dihanja med spanjem (diagnostika in zdravljenje). ALERGOLOGIJA kožni vbodni testi v ambulanti in provokacijski testi na bolniškem oddelku (cvetni prah, hišni prah, piki žuželk, hrana in zdravila), koprivnica ali urtikarija, drugo mnenje. ENDOSKOPIJA gastroskopija, kolonoskopija, bronhoskopija (lahko z uporabo sedacije). KARDIOLOGIJA ultrazvok srca, 24-urni EKG (Holter), 24-urno merjenje krvnega tlaka, obremenilno testiranje, ultrazvok vratnih žil. PREVENTIVNA PREGLEDA • osnovni – preiskave krvi in urina, EKG, rentgenska slika pljuc, meritev pljucne funkcije, test alergije in tumorski markerji; • celoviti – poleg osnovnega vkljucuje še ultrazvocni pregled srca, vratnih arterij in trebuha, obremenitveno testiranje in merjenje kostne gostote. Storitev brez napotnice v celoti placate sami. Za pregled ali zdravljenje brez napotnice nam pišite na e-naslov breznapotnice@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 95 60. Klinika je bolnikom prijazna tudi po udobnosti namestitve. Ce prihajate od dalec, vam lahko zagotovimo bivanje v bližini klinike. Rezervacijo uredite pri Majdi Pušavec na e-naslovu majda.pusavec@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 91 19. Cenik zdravstvenih storitev, podrobnejše informacije in zloženke so objavljeni na spletni strani www.klinika-golnik.si v zavihku zdravstvene storitve brez napotnice. Staremu letu nasmejani pomahajmo v slovo V tem predpraznicnem casu, ko delamo obracun preteklega leta, naše delo ovrednotimo z razlicnih vidikov. Statistike, finance, kazalniki, realizacija zastavljenih ciljev ... Smo delali po svojih zmožnostih, skrbno, strokovno, gospodarno, odgovorno? Je naš koncni obracun presežek plusov nad minusi? Ta obracun ostane na papirju. Zapisan le z letnico preteklega leta. Ustavimo se za trenutek in se zazrimo vase. Kako sem, kako se pocutim? Kako se pocutijo moji najbližji, moji prijatelji, sodelavci, družina? Najpomembnejši vidik, ki ostane v naših srcih, v naših dušah, je koncni obracun našega pocutja. Odrekanje prostim dnevom, cakanje na žarek svetlobe, ki bo zasvetil na koncu tunela, nas žene naprej. Vcasih brez razume­vanja, brez socutja, brez da bi si znali prisluhniti. Sebi in drugim. Ustavimo se vsaj ob koncu leta. Zdaj je cas za obracun v tem duhu. Novo leto bo prineslo vec svetlobe, nove žarke upanja. Ujemimo jih v snope, te povežimo skupaj, tesno skupaj, da bomo pove­zani še mocnejši. Vec bo snopov, povezanih skupaj in naloženih kot tovor, ki se pelje v isto smer, lažje nam bo. V tem casu smo dokazali, da smo odprti za nove izzive in da smo jim kos. Da smo zmogli zdržati, ohraniti tempo dela, dejavnosti in prisluhniti tudi potrebam bolnikov, jim ponuditi roko v pomoc vedno, kadar jo potrebujejo. Vsi izzivi preteklega leta so nas že povezali, odigrali smo razlicne vloge, tudi neobicajne za naša delovna mesta. In prav to nas drži skupaj. In naj ta prizadevanja še naprej stremijo za lepšim jutri. Delajmo vsi z istim ciljem in ne pozabimo živeti. Nasmejte se iz srca, kljub omejitvam ne opustite povezovanja, uživajte v preprostosti življenja, bodite srecni. Cenite in negujte odnose s prijatelji, sodelavci in družino. KATJA VRANKAR Zacel se boš dotikati neba tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti dva tisoc kilometrov na uro, ali milijon, ali leteti s hitrostjo svetlobe. Vsako število je namrec meja, popolnost pa nima mej. Popolna hitrost, moj sin, je to, da si tam. (Richard Bach – Jonatan Livingston Galeb) Vsebina Uvodnik 1 Strokovni mozaik 18 Glavna urednica: Jana Bogdanovski Odgovorni urednik: Aleš Rozman Uredniški odbor: Anja Blažun, Rok Cesar, Barbara Jenko, Nina Karakaš, Anja Simonic, Katja Vrankar, Judita Žalik, Maša Žugelj Oblikovanje: Maja Rebov Lektoriranje: Metka Bartol Tisk: Tiskarna Koštomaj d. o. o. Naslov uredništva: Klinika Golnik, Golnik 36, 4204 Golnik, E-naslov: pljucnik@klinika-golnik.si Naklada: 700 izvodov, issn 1580-7223, spletna izdaja issn 2463-9311. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov dovoljen samo s pisnim privoljenjem. Naslovnica: Fotografijo na naslovnici je posnel Antonijo Bijelic. Staremu letu nasmejani pomahajmo v slovo V vrtincu 2 Dedni dejavniki anafilaksije, povezani s povecanim številom a-triptaza kodirajoce sekvence TPSAB1 – poskus preproste razlage • Pomemben znanstveno­raziskovalni dosežek leta! • Jesenski strokovni sestanek Združenja pnevmologov Slovenije (ZPS) • Predstavljamo Oddelek za raziskovalno delo • Obisk predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije • Pogovor z novo predstavnico zaposlenih v Svetu zavoda • Predstavitev clankov • Uspešno izvedeno izobraževanje o zagotavljanju kakovosti v medicinskih laboratorijih • Tuberkuloza - zgodba o uspehu • Po vec letih smo znova sodelavci Mislim, misliš, misli 14 Kaj nam bo prinesla zima? Pogovor 15 Dobri medsebojni odnosi niso samoumevni Cudni casi – svetovna raziskava vrednot 100 let 19 Golnik med letoma 1999 in 2021 Golnik smo ljudje 23 Z delom na Kliniki Golnik je zakljucila Alenka Mulej • Novi obrazi • Napredovanja in dosežki • Refleksija dela na Kliniki Golnik • Magistrsko delo: Odnos in stališca zdravstvenih delavcev do cepljenja proti covidu-19 Drobtinice 28 Knjižni namig: Ne želi si lahke poti … želi si lahkega koraka • Novosti v knjižnjici • Golniški žigi iz preteklosti • Kuhamo: Tiramisu za vse sladkosnede in prijazen prehod v novo leto 2022 • Moja prva Afrika • Evropsko prvenstvo v odbojki za veterane Dedni dejavniki anafilaksije, povezani s povecanim številom a-triptaza kodirajoce sekvence TPSAB1 – poskus preproste razlage Prijava »Dedni dejavniki anafilaksije, povezani s povecanim šte­vilom a-triptaza kodirajoce sekvence TPSAB1« izr. prof. dr. Petra Korošca, univ. dipl. biol, spec., je bila uspešna na razpisu za raziskovalne projekte ARRS. Triletni raziskovalni projekt bomo iz­ vajali v partnerstvu z Univerzitetnim klinicnim centrom Ljubljana. Anafilaksija je huda sistemska preobcutljivostna reakcija. Pojavi se hitro in povzroci življenjsko ogrožajoce težave, pove­zane z dihalnim in žilnim sistemom, ki spremljajo spremembe na koži in sluznici. V sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za zdravje ZDA (National Institutes of Health/National Institute of Allergy and Infectious Diseases [NIH/NSAID]) smo identificirali nov genetski vzrok alergijskega vnetja in nepravilnega delovanja imunskega sistema, tj. lastnost zarodne linije povecanega števi-la gena TPSAB1, ki je povezana s hudo anafilaksijo (Lyons, J. J., Chovanec, J., O'Connell, M. P. … Korošec, P. 2021, J Allergy Clin Immunol). S projektom bomo prispevali k poznavanju dedne genetske razlicice, ki vodi do hudega alergijskega vnetja in anafilaksije. Razclenili in ovrednotili bomo vpliv patogeneze števila ponovitev gena TPSAB1 glede na anafilakticne reakcije pri otrocih, glede na razlicne povzrocitelje anafilaksije (hrana, strup kožekrilcev, zdravila), klinicno sliko, potencialno smrtni izid in glede na naraven potek anafilaksije pri odraslih. Pridobili in funkcijsko karakterizirali bomo mastocite, pridobljene iz krvi anafilakticnih bolnikov s podvojitvijo/potrojitvijo a-triptaza kodirajocega gena TPSAB1. V zadnjem funkcijskem delu projekta predpostavlja-mo, da obstaja morebitni mehanizem, povezan z mastociti pri posameznikih s podvojitvijo/potrojitvijo gena TPSAB1, ki se kaže v povecani odzivnosti mastocitov. Vloga triptaze pri anafilaksiji je pomembna, saj so z razvojem tarcnih monoklonskih protiteles z zmožnostjo nevtralizacije proteoliticne aktivnosti triptaze dokaza­li zmanjšan anafilakticni odziv v humaniziranem mišjem modelu. Z našo raziskavo bi prispevali k znanju in interpretaciji rezultatov klinicnih preizkušanj zdravil s tarcnim delovanjem na triptazo. Triptazne razlicice lahko pomembno vplivajo na nevtralizacijski oz. inhibicijski ucinek omenjenih tarcnih zdravil. Z genotipizira­njem bi lahko dolocili posameznike, ki bi od zdravljenja s tarcni-mi zdravili imeli najvecjo korist. PETER KOROŠEC Slika 1: Odkritje dedne anafilaksije, povezane s ponovitvami alfa-triptaznega gena Pomemben znanstveno-raziskovalni dosežek leta! Raziskovalci Klinike so dosegli velik uspeh: z odstiranjem genetskih razlogov za težko anafilaksijo so se uvrstili v izbor ARRS Odlicni v znanosti 2021.  Raziskovalci Laboratorija za klinicno imunologijo in molekularno genetiko so v sodelovanju z Oddelkom za alergolo­gijo (ter v sodelovanju z raziskovalci iz Nacionalnih Inštitutov za zdravje (NIH) v ZDA in raziskovalci s Hematološke klinike UKC LJ ter Zavoda RS za transfuzijsko medicino) v izvedenih raziskavah ugotovili prvi dedni dejavnik tveganja za težko anafilaksijo (in sicer povecano število kopij gena TPSAB1) in hkrati pokazali, da je monoklonsko mastocitno obolenje pri­sotno pri kar 20 % posameznikov s težko anafilaksijo, ne glede na vrednosti njiho­ve bazalne triptaze.  Dosežek je izjemnega pomena, saj omogoca boljše razumevanje patofiziolo­gije težke anafilaksije in tudi izboljšano obravnavo bolnikov s to boleznijo. Lyons JJ, Chovanec J, O'Connell MP, Liu Y, Šelb J, Zanotti R, Bai Y, Kim J, Le QT, DiMaggio T, Schwartz LB, Komarow HD, Rijavec M, Carter MC, Milner JD, Bonadonna P, Metcalfe DD, Korošec P. Heritable risk for severe anaphylaxis associated with increased a-trypt­ase-encoding germline copy number at TPSAB1. J Allergy Clin Immunol. 2021 Feb;147(2):622-632. doi: 10.1016/j. jaci.2020.06.035. Epub 2020 Jul 24. PMID: 32717252. (slika 1) ŠELB, Julij, RIJAVEC, Matija, ERŽEN, Renato, ZIDARN, Mihaela, KOPAC, Peter, ŠKERGET, Matevž, BAJROVIC, Nisera, DEMŠAR LUZAR, Ajda, PARK, Young Hwan, LIU, Yihui, CURIN-ŠER­BEC, Vladka, ZVER, Samo, KOŠNIK, Mitja, LYONS, Jonathan J., KOROŠEC, Peter. Routine KIT p.D816V screening identifies clonal mast cell disease in Hymenoptera allergic patients regu­larly missed using baseline tryptase levels alone. The journal of allergy and clinical immunology. [Online ed.]. Aug. 2021, vol. 148, iss. 2, str. 621-626. e7, ilustr. ISSN 1097-6825. https:// www.jacionline.org/action/showPdf?pii =S0091-6749%2821%2900423-1, DOI: 10.1016/j.jaci.2021.02.043. [COBISS. SI-ID 56665603] (slika 2) CESTITAMO! Posnetek predstavitve dr. Petra Korošca so oglejte na Dan arrs 2021 v poglavju Biotehnika in medicina. www.danarrs.si Slika 2 Jesenski strokovni sestanek Združenja pnevmologov Slovenije (ZPS) Vikend pred Miklavžem je tradicionalni datum jesenskega sestanka slovenskih pnevmologov. Poleg strokovne rasti je namenjen tudi temu, da se vidimo, družimo in vzdržujemo osebne odnose. Že lani nam je covid odnesel vso dodano vrednost tega srecanja, letos pa smo se tej grožnji uprli in kljub neprijazni epidemi­ološki situaciji organizirali, kar se je dalo. Pohvala  Ob upoštevanju varnostnih pogojev, ki so bili še strožji od tistih, ki jih priporoca NIJZ, smo se dobili v Domus Medica v Ljubljani. Datum in kraj srecanja smo prilagodili tako, da ni oviral organizacije dela v bolnišnicah in da so se clani lahko udeležili vsaj dela srecanja. Kar 69 cla­nov se je sestanka udeležilo. Strokovni program je bil pripravljen izkljucno po predlogih, ki so jih posredo­vali clani združenja, predavanja so izšla v zborniku, vecina pa jih bo clanom na ogled tudi v obliki videoposnetkov. ZZZS nam je predstavil nov model obracuna­vanja ambulantne obravnave pnevmo­loških bolnikov. Sistem je preprostejši od sedanjega. Cena storitev odseva predvsem realno ceno vloženega dela in pokrije narocene laboratorijske preiskave. Poleg dela zdravnika kot placljive storitve upošteva tudi nekatera dela, ki ga opravijo medicinske sestre. Med placljive storitve umešca triažo napotnic, spodbu­ja tudi telemedicinske storitve. Aleš Rozman in Mateja Marc Ma-lovrh sta predstavila nove tehnologije, ki omogocajo diagnostiko zacetnih oblik pljucnega raka (presajanje, virtualna bronhoskopska navigacija in cone-beam CT), Katja Mohorcic in Izidor Kern sta predstavila pristop k zdravljenju pljucnega Moramo povedati še nekaj: ste najbolj ucinkovita in za uporabnika prijazna institucija za teste PCR v Sloveniji. Prisiljeni smo bili uporabljati storitve na razlicnih naslovih pri nas, zato imamo dober pregled. Tako hitrih, ucinkovitih, prijaznih, fleksibilnih in s palcko nežnih, kot ste na Golniku, še nismo srecali. Še enkrat se Vam zahvaljujemo in Vam cestitamo. Z lepimi pozdravi, dr. Japec Jakopin raka, ki temelji na testiranju z NGS, in na to vezani tarcni terapiji. V sklopu o redkih pljucnih boleznih je Julij Šelb predstavil uporabno vrednost genetike v pnevmolo­giji, Petra Svetina zdravljenje veckratno odporne tuberkuloze (MDR) z bedakili­nom, Žiga Rotar z Revmatološke klinike UKC pa dogovor o obravnavi bolnikov s prizadetostjo pljucnega intersticija v sklopu sistemskih vezivnotkivnih bolezni. Zanimiv je bil sklop o vplivu debelosti na pljucne bolezni (Kristina Ziherl) in o obetajoci farmakoterapiji debelosti (Andrej Janež, Klinika za endokrinologijo in bolezni presnove, UKC). Seveda nismo mogli mimo covida. Sabina Škrgat in Mariana Rezelj sta predstavili obravnavo astme v casu epidemije, Matjaž Turel analizo posledic prebolele covidne pljuc­nice, Kristina Nadrah z Infekcijske klinike pa novosti pri zdravljenju covida. Robert Marcun je pripravili delavnico UZ prsnega koša z uporabo simulatorja, Matjaž Fle­žar pa je imel dobro obiskano delavnico o testu vstajanja s stola. Na obcnem zboru smo pregledali opravljeno delo. V letu dni smo organizi­rali tri webinarje in dvodnevni strokovni sestanek, pripravili stališce za spremljan­je bolnikov s covidom, prenovili vsebino dokumenta o specializaciji pnevmologije, spletni strani ZPS dodali zaprto clan­sko stran, na kateri lahko spremljamo posnetke naših strokovnih sestankov. Možnost brezplacnega clanstva v ERS koristi 55 clanov. Sedmim našim clanom smo omogocili enotedensko izobraže­vanje iz obposteljnega UZ na Reki. Za prihodnje leto smo poleg dveh rednih strokovnih sestankov dali v nacrt tudi organizacijo mednarodnega simpozija Severe Asthma Forum. V castno clanstvo smo sprejeli prof. Marjeto Tercelj. Obcni zbor je bil volilni. Za predsednika ZPS za štiriletni mandat je bil še enkrat izvoljen Mitja Košnik, v upravnem odboru pa sta še dva golniška zdravnika: Aleš Rozman in Robert Marcun. MITJA KOŠNIK Predstavljamo Oddelek za raziskovalno delo Oddelek za raziskovalno delo, ki ga vodi prof. Mitja Košnik, je dinamicni oddelek, ki združuje zelo razlicne delovne proce­se, in sicer tiste, ki so se razdrobljeno oziroma manj sistematicno izvajali že nekaj casa. Akademske raziskave na kliniki potekajo že vse od njenega nastanka. Odgovornost za potek teh raziskav leži na glavnih raziskovalcih, vendar so narava dela in postopki za kandidiranje na razpise za raziskovalna sredstva ter priprava porocil placnikom raziskav zahtevali profesionalno podporno okolje. Zato se je leta 2010 organizirala dejav­nost projektne pisarne. Tudi raziskave za farmacevtsko indu­strijo imajo na Kliniki Golnik dolgo zgodo-vino. Prej povsem individualna aktivnost posameznih zdravnikov se je leta 2002 zacela organizirati kot dejavnost klinike. Vzporedno se je razvijala raziskovalna ko­ ordinacija, ki je pomemben clen uspešne izvedbe tovrstnih raziskav. Oddelek za raziskovalno delo je tako še vedno sestavljen iz projektne pisarne in raziskovalne koordinacije. Projektno pisarno vodi Gregor Ostanek. Njena pomembna naloga je povezovanje in koordiniranje notranjih in zunanjih deležnikov v povezavi z razisko­valnim delom. Na ravni klinike projektna pisarna skupaj z raziskovalci pripravlja gradivo za Raziskovalni svet, ki se opre­deljuje o raziskovalni strategiji na kliniki. Po potrditvi na Raziskovalnem svetu projektna pisarna poskrbi za ureditev podporne infrastrukture, ki je potrebna za izvedbo raziskave, na primer za poslov­ ne in licencne pogodbe ali pogodbe o prenosu materiala. To zahteva tesno sodelovanje s pravno in financno službo. Projektna pisarna skrbi tudi za pripravo vlog za Komisijo RS za medicinsko etiko. Pomembna dejavnost je tudi vsakovrstna korespondenca z Agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in podpora pri prijavi ARRS in drugih projek­ tov, s katerimi se financira del raziskav. Ko so zacetni postopki zakljuceni, se raziskave lahko izvajajo. Vecino akademskih raziskav potem koordinira glavni raziskovalec posamezne raziska­ve, pri dolocenih (predvsem projektnih) raziskavah pa z administrativno podporo še vedno sodeluje Oddelek za razisko­ valno delo. Klinicne raziskave za potrebe farmacevtske industrije so podrocje, ki nujno zahteva napredno raziskovalno koordinacijo in podrobno spremljanje ter beleženje vsakršnih dogodkov. Za tovrstno koordinacijo skrbita raziskoval­ni koordinatorki Vesna Martinc in Eva Raztresen. Delo raziskovalnega koordinatorja je skrb za strokovno in natancno izvajanje klinicnih preizkušanj v skladu z dobro klinicno prakso (ICH-GCP) pod okriljem glavnega raziskovalca. Raziskovalni koordinator omogoca administrativno podporo vsem clanom klinicne raziskave. Da lahko koordinira raziskovalne postop­ke, mora razumeti kompleksne protokole raziskave, na podlagi katerih pripravi izvorni dokument za beleženje zahtevanih podatkov. Vsaka raziskava pred zacet­kom vkljucevanja bolnikov zahteva tudi dolocena izobraževanja in certifikate o opravljenih usposabljanjih. Koordinator dela z glavnim klinicnim raziskovalcem, ki je odgovoren za izvajanje in vodenje klinicnega preizkušanja, in hkrati pod nje­govim vodstvom. Ves cas raziskave mora tako sodelovati s številnimi deležniki: z glavnim raziskovalcem, raziskovalnimi medicinskimi sestrami, lekarno in posa­mezni laboratoriji, radiološkim oddelkom ter drugim zdravstvenim osebjem, projek­tno pisarno, financno službo, monitorjem, sponzorji ter seveda bolniki. Pohvala in zahvala Sedemindvajsetega septembra letos sem bil sprejet na vašo kliniko na oddelek intezivna ventilacija, odd. 600, 2. nad­stropje, in sicer zaradi motenj v spanju in mocnega dušenja med spanjem. Aparat cPAP imam že od leta 2015, vendar ga zaradi mocnega dušenja zad­nje dve leti nisem mogel uporabljati, kar je seveda mocno poslabšalo moje zdra­vstveno stanje tako fizicno in mentalno. Z vašim medicinskim osebjem, torej zdravniki, specializanti, zdravstvenimi tehniki in drugimi zaposlenimi na oddel­ku, sem bil zelo zadovoljen in se jim tudi pisno zahvaljujem za vse, kar so naredili zame. Koordinacija klinicne raziskave pome­ni nadzor nad raziskovalnim procesom od zacetka do zakljucka. Pred vkljuce­vanjem bolnikov v klinicno preizkušanje raziskovalni koordinator pripravi informa­cije za bolnika in obrazce o prostovoljni privolitvi po poucitvi ter preveri, ali so vsi deležniki pravilno izpolnili te dokumente; podpisano soglasje je namrec osnova za vse nadaljnje postopke. Med pote­kom raziskave nacrtuje obiske bolnikov v zahtevanem casovnem oknu ter na podlagi protokola ažurno vnaša zahteva­ne podatke v raziskovalno dokumenta­cijo. Vsaka raziskava ima lahko tudi do pet vsebinsko locenih spletnih portalov za vnos podatkov. Kljub priseganju na digitalizacijo in brezpapirno poslovanje moramo shranjevati vse dokumente, obrazce, potrdila in izvorno dokumen­tacijo tudi v papirni obliki – in tega ni malo. Koordinator nadzoruje sodelovanje bolnikov in je odgovoren za porocanje o vseh neželenih dogodkih, ki se pojavijo med klinicno raziskavo. Odgovoren je za dosledno odgovarjanje na dodatna vprašanja sponzorjev. Skupaj z osebjem se usposablja in ustrezno vodi dokumen­tacijo dejavnosti usposabljanja, upravlja inventar ter zagotavlja, da so na voljo ustrezne zaloge za izvajanje raziskovalne dejavnosti. Koordinator nadzoruje interne pogoje hranjenja biološkega materiala ter ga pošilja v centralne laboratorije. Na koncu poskrbi za ustrezno arhiviranje dokumentov tudi po koncu raziskave. Zdravnik g. Tomaž Hafner, ga. zdrav­nica, katere žal priimka ne poznam, in specializanti so se zelo potrudili, saj so mi poleg strokovne razlage še zelo prija­zno svetovali in razložili tudi v jeziku, ki ga razumemo pacienti. Naredili so tudi vse dodatne preiska­ve, da bi izlocili druge bolezni. Medicin-ska sestra mi je tudi zelo dobro nastavila aparat, da ga zdaj lahko uporabljam in mi zmanjšuje moje težave, seveda je s tem pokazala ne samo prijaznost, ampak tudi veliko strokovnost. Prav tako sem z vašo diabetologinjo opravil zelo uspešen pogovor. Zraven nasvetov za zmanjšanje telesne teže mi Oddelek v tem trenutku na koordinator-ski ravni izvaja tri akademske raziskave ter sodeluje pri devetih socutnih progra­mih zagotavljanja najsodobnejše terapije pljucnega raka. Trenutno poteka pet klinicnih raziskav, ki jih podpira farma­cevtska industrija, poleg tega pa smo angažirani v pridobivanje novih raziskav; letos bomo s sponzorji podpisali pogodbi za dve novi raziskavi, trenutno pa pote­ka izborni postopek, v katerem kandi­diramo za štiri nove raziskave. Zadnje case skoraj vsak mesec dobimo kakšno povpraševanje za nove raziskave. Glavnina klinicnih raziskav se trenutno izvaja na podrocju onkologije, zato smo pri delovanju zelo tesno povezani z Enoto internisticne onkologije. Zacenjamo pa z raziskavami na podrocjih težke astme in alergologije. To pomeni, da moramo na teh podrocjih k delu pritegniti in zanj usposobi-ti raziskovalne sestre. Nacrtujemo posto­pno širjenje dejavnosti na cim vec razlicnih podrocij medicine, cemur bo morala slediti tudi kadrovska širitev oddelka. Ob uspešni kandidaturi za nove projekte v letu 2022 bomo morali angažirati dodatnega razisko­valnega koordinatorja. V svojih vrstah pa si znova želimo tudi medicinskih sester, ki bi bile specializirane izkljucno za razisko­valno delo. VESNA MARTINC EVA RAZTRESEN GREGOR OSTANEK MITJA KOŠNIK je še prijazno svetovala glede prehrane zaradi mojih gastro težav. Še enkrat velika zahvala in pohvala celot­nemu osebju odd. 600. Prosim, da mojo zahvalo prenesete tudi na odd. 600 v 2. nadstropju. S spoštovanjem Bojan Krajnc Obisk predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Sedmega decembra 2021 nas je s svojim obiskom razveselila predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, gospa Monika Ažman. Namen obiska je bil, da sreca in pozdra-vi vse naše zaposlene, še posebej pa zaposlene v zdravstveni negi. V casu njenega obiska med dopol­dansko izmeno smo se pogovarjali pred­vsem o pogojih dela, kadrovski zasedbi in priložnostih za poenotenje zdravstvene obravnave bolnika ter o izkušnjah, vtisih in pogojih dela v razlicnih bolnišnicah, kjer se zdravijo bolniki s covidom-19. Veseli smo bili njenega obiska, še bolj pa njenega vtisa. KATJA VRANKAR Foto: arhiv Klinike Golnik Pišite, fotografirajte, predlagajte! Uredništvo Pljucnika vabi vse zaposlene k soustvarjanju našega internega casopisa. Prispevke, fotografije in predloge pošljite na pljucnik@klinika-golnik.si. Stari izvodi Pljucnika ne sodijo v koš ali razrez. Ce jih opazite na oddelku, jih, prosimo, odnesite v najbližjo cakalnico. Bolniki in obiskovalci jih radi preberejo. Pogovor z novo predstavnico zaposlenih v Svetu zavoda Na kratko smo se pogovorili z novo izvol­jeno predstavnico zaposlenih v Svetu zavoda Tino Jeric, dr. med., specialistko pnevmologije, ki bo svoj mandat zacela na prvi konstitutivni seji Sveta zavoda. Kaj si želiš spremeniti oz. kaj te je gnalo h kandidaturi? Kandidatura sploh ni bila nacrtovana. Ideja se je pojavila v pogovoru med kosilom z nekaj sodelavci v enem izmed mirnejših dežurstev. Že dalj casa v hiši opažam nezadovoljstvo z razmerami, odnosi, komunikacijo, vse prevec je negotovosti, razocaranj, konfliktov, ne nazadnje odhodov dobrih delavcev. Tudi mene to vse bolj moti. Pa ni kriva samo epidemija covida-19, ta je le razkrila že prej obstojece anomalije, ki se jih je bolj ali manj uspešno pometalo pod številne preproge. Dolgorocno tako stanje za kliniko zagotovo ni dobro, nujne so spremembe in izboljšave. Vsak lahko – in bi na neki nacin tudi moral – prispevati svoj del k izboljšanju situacije. Mogoce bo moj prispevek prevzem te funkcije. Dokoncno me je za kandidaturo prepri-calo vec listov s podpisi zaposlenih, ki so me nekega jutra presenetili na moji mizi. Na tem mestu se še javno zahvaljujem vsem, ki so glasovali zame. V kakšnih primerih se zaposleni lahko obrnemo nate? V vseh, pri katerih mislite, da vam lahko pomagam. Trenutno sicer še nimam obcutka, kakšen vpliv sploh lahko ima predstavnik zaposlenih, glede na dose-danje izkušnje v tej ustanovi pa se bojim, da žal precej minornega. Vseeno upam, da funkcija ni sama sebi namen v smislu »nekdo pac mora biti«. Seveda se velikih, utecenih, a okornih sistemov ne more spreminjati na hitro, vendar je nekje in nekega dne treba zaceti. Se ti zdi, da smo zaposleni pri vodstvu dovolj slišani in upoštevani? Odvisno katera skupina zaposlenih. Ne-kateri imajo že v osnovi boljša »izhodiš-ca« za pogajanja o svojem statusu, so enotnejši in prodornejši, drugi ne. Na splošno bi bila kultura dialoga in pred­vsem pravocasna, ustrezna in spoštljiva komunikacija med razlicnimi nivoji v ustanovi lahko pomembno boljša, pravzaprav nujna. Koristno je upoštevati dobre ideje, ne glede na to, kdo jih pove. Za kaj takega pa je treba poslušati, tudi tiste, s katerimi v prostem casu ne bi nikoli preživeli niti pet minut ob kavi. V takih primerih se za skupno dobro ne bi smeli deliti na »naše in vaše«, temvec je treba najti nacin, da presežemo razlike in se dogovorimo za najbolj optimalno rešitev, ki bo sprejemljiva za vecino. Si od sedanje predstavnice zaposlenih že dobila kakšne napotke? Ne. (op. ur.: Pogovor s Tino Jeric je bil opravljen pred prevzemom funkcije.) Se ti zdi pomembno, da se kot pred­stavnica zaposlenih seznaniš s teža­vami oz. problematiko posameznih oddelkov? Seveda. Mislim sicer, da je treba težave zaceti reševati najprej znotraj posamezne enote. Vpleteni posamezniki najbolj poz­najo specifiko dela in procese ter odnose, ki pa so lahko že sami po sebi osnovna težava. Ko to ne gre, se je seveda smi­selno cimprej obrniti na osebe, ki niso neposredno vpletene, te lahko ponudijo drugacen pogled na situacijo in morda tudi nakažejo kako rešitev. Ce bi kdo ocenil, da mu lahko pomagam, se seveda lahko obrne name. Najvec casa sem na lokaciji oddelka 100, lahko pišejo prek elektronske ali navadne pošte, preberem tudi anonimke. ANJA BLAŽUN Foto: os. arhiv T. Jeric. Predstavitev clankov Journal of Clinical Immunology. 2021 Jul 26:1–5. Doi: 10.1007/s10875-021-01102-7. Neutralizing anti-interferon-. autoantibodies: an ameliorating factor in covid-19 infection? Mark Kacar, Cortes-Acevedo P, Patel V, Carter C, Hughes P, McGann HP, Gkrania-Klotsas E, Baxendale HE, Barcenas- Morales G, Doffinger R, Savic S. Clanek opisuje izkušnje s filipinskim bolnikom, ki smo ga hospitalno obravnavali med prvim valom pandemije covida-19 zaradi febrilnega stanja s kožnimi abscesi, hujšanjem, anorek­sijo, splošno oslabelostjo, povecanimi bezgavkami in nocnim potenjem. Zaradi suma na tuberkulozo smo trikrat ponovili kvantiferonski test, ki je bil vsakokrat nepoveden, kljub anam­nezi cepljenja in stika s tuberkulozo. Posumili smo, da je vzrok za moten odziv interferona gama prisotnost avtoprotiteles, o katerih so že v preteklosti porocali pri bolnikih vzhodnoazijske­ga porekla, ki smo jih z metodo ELISA tudi dokazali; v prisot­nosti bolnikovega seruma smo lahko popolnoma nevtralizirali aktivnost drugace zdravih T-celic. Med hospitalno obravnavo je gospod zbolel za covidom-19 in pricakovali smo katastrofalen potek, saj ima interferon gama tudi protivirusni ucinek (sicer ne tako izrazitega kot interferoni tipa I). Gospod je okužbo prebolel prakticno asimptomatsko, kar nam (sicer na osnovi enega samega primera) nakazuje, da odsotnost signaliziranja IFN-gama ne vodi v slabši potek bolezni, temvec morda deluje celo zašcit-no, saj je zdaj že dobro znano, da je pri covidu-19 iztirjeni vnetni odziv tisti, ki vodi v progres bolezni in smrt. MARK KACAR Oncologist. 2021 Jul 19. doi: 10.1002/onco.13909. Immunotherapy for metastatic non-small cell lung cancer: real-world data from an academic Central and Eastern European center. Ivanovic M, Lea Knez, Herzog A, Mile Kovacevic, Tanja Cufer. V raziskavi smo opisali izide zdravljenja pri prvih 66 bolnikih z razsejanim nedrobnocelicnim rakom pljuc, ki so imunoterapijo z zaviralci kontrolnih tock prejeli v okviru rutinske klinicne prakse na Kliniki Golnik. Enoletno preživetje 26 bolnikov, ki so imuno­terapijo prejeli v prvi liniji sistemskega zdravljenja raka, je bilo 62%, mediano celokupno preživetje 40 bolnikov, ki so imunote­rapijo prejeli v poznejših linijah zdravljenja, je bilo 9,9 mesecev. Vsaj en neželeni ucinek zdravljenja smo zaznali pri vecini bolni­kov (79 %), hujše neželene ucinke pa pri 12 % bolnikov. Opisani izidi zdravljenja so kljub uporabi imunoterapije v okviru rutinske klinicne prakse pri manj izbranih bolnikih in pod manj strogimi pogoji primerljivi s tistimi v klinicnih raziskavah. Naša raziskava je ena izmed prvih tovrstnih v osrednjeevropskem prostoru. LEA KNEZ Pozdravljeni, sem žena Milana Možeta, ki je kljub vašemu trudu 12. oktobra 2021 ob 19.30 izgubil bitko z boleznijo. Želela bi vam podati samo par njegovih misli, ki mi jih je dnevno prenesel v telefonskem pogovoru. Vedno je vedel, kateri zdravnik je bil, predpostav­ljam, da je to tudi spraševal. Za vse je imel vsak dan samo pohvalne besede, da ne bi nikjer drugje imel boljših zdravnikov, boljšega medicinskega osebja in boljše oskrbe, kot jo ima pri vas. Na dan smrti, ko smo ga obiska­li, je s težavo izrekel: »Tu zame lepo skrbijo.« To je ponovno rekel vnukinji po telefonu tri ure pred smrtjo in povedal, da ne more vec. Ko se mu je stanje po covidu slabšalo, si je mocno želel ponovno na vašo kliniko, kar mi je na koncu sicer uspelo, vendar ponovna pot do vas ni bila lahka. Zadovoljna sem, da sem mu to željo izpolnila, da je bil pri vas sprejet in obravnavam, kot se spodobi. Osebju na oddelku za covid kot timu na intenzivnem oddelku, kamor je bil pripeljan po covidu, se iskreno zahvaljujem za ves trud, ki ste mu ga posvetili, še posebej za pogovore, ki so jih z njim opravili nekateri zdravniki in mu morda za trenutek preusmerili misel od bolezni. Dnevno sem ob doloceni uri želela slišati nekaj spodbudnega od zdravnikov tako na covi­dnem oddelku kot v intenzivi oz. kjer je bil name-šcen. Vse dni sem lepo komunicirala z zdravniki, ki so bili na dolocen dan na tem delovnem mestu. O vsaki njihovi izreceni besedi sem razmišljala do klica naslednjega dne. Sama sem bila optimist do zadnjega, nekaj besed nisem želela slišati, ceprav sem vedela, da so resnica. Žal je bil zadnji klic v obratni smeri, sporocilo zdravnice, da mojega moža ni vec, in to je resnica, ki jo moram sprejeti. Imen ne bi navajala, ker ne želim izpustiti koga, ki je prav tako opravil svoje delo, kot je treba. Še enkrat hvala celotnemu timu na Kliniki Gol­nik, ki je resnicno skrbel za mojega moža Milana. Prepricana sem, da je to nacin vašega dela, da je tako oskrbljen sleherni bolnik na vaši kliniki. Hvala, Vera Može Uspešno izvedeno izobraževanje o zagotavljanju kakovosti v medicinskih laboratorijih Slovensko združenje za klinicno kemijo in laboratorijsko medicino vsako leto poleg vec strokovnih srecanj, namenjenih clanom združenja, organizira tudi štiri izobraževanja, namenjena širšemu krogu zaposlenih v laboratorijski medicini. Izobraževanja so vedno zastavljena tako, da obravnavajo razlicne teme znotraj podrocja laboratorijske medicine, za njihovo izvedbo pa so zadolženi laborato­rijski strokovnjaki iz razlicnih zdravstvenih ustanov. Izbira teme za izobraževanje obicajno sovpada predvsem z vsebino dela posameznega laboratorija oz. po­ drocji, na katerih laboratorij, v primerjavi z drugimi laboratoriji, izkazuje višjo raven strokovnega znanja. V letošnjem letu smo bili za izvedbo enega od izobraževanj na temo kakovosti v medicinskih labora­ torijih ponovno zadolženi tudi zaposleni v Laboratoriju za klinicno biokemijo in hematologijo. Kljub nenehni negotovosti glede mož­nosti izvedbe izobraževanja v živo nam ga je v septembru le uspelo izpeljati. V treh razlicnih terminih se je izobraževanja z naslovom Kako zagotavljati kakovost v medicinskem laboratoriju – interaktivna delavnica s teoreticnimi osnovami in primeri iz vsakodnevne prakse udeležilo preko sto slušateljev iz razlicnih zdra­vstvenih ustanov po Sloveniji. Naš namen je bil kolegom iz drugih laboratorijev predati cim vec uporabnega znanja in izkušenj, ki smo jih v zadnjih letih precej intenzivno pridobivali z akredi­ tacijo našega laboratorija. Izobraževanje smo si v osnovi zamislili kot delavnico z veliko skupinskega dela, kar naj bi omogocilo cim pristnejši stik ter cim bolj odprto izmenjavo mnenj in izkušenj z drugimi kolegi. Na žalost so nam strogi epidemiološki ukrepi tak nacin izvedbe onemogocili, vendar pa vseeno nismo vrgli puške v koruzo. Alternativno rešitev smo našli v interaktivni spletni aplikaciji, ki je slušateljem omogocala sodelova­nje preko njihovih pametnih telefonov. Interakcija med predavatelji in slušatelji je bila na ta nacin ves cas zelo živahna in glede na to, da znajo biti izobraževanja na temo kakovosti vcasih zelo dolgoca­sna, je izbrani nacin vsekakor pripomogel k zanimivosti. Zakljucna ugotovitev izobraževanja je bila, da so zaradi razlicnih velikosti in organiziranosti laboratorijev izzivi, s katerimi se zaposleni v laboratorijih sre-cujemo, razlicni, epidemija covida-19 pa je bila še en izziv vec, s katerim smo se bili vsi prisiljeni soociti. Ne glede na to smo vsi izvajalci laboratorijske dejavnosti dolžni zagotoviti kakovostno izvajanje svojih storitev, osnovano na postavljenem sistemu kakovosti, ki omogoca sistema-ticen pristop in nadzor vseh procesov. Zavedati se moramo, da je laboratorijsko delo vecstopenjski proces, pri katerem gre za zaporedje postopkov, od katerih vsak lahko predstavlja potencialni vir napak. Naša dolžnost je, da te napa­ke prepoznavamo, jih preprecujemo in pravilno interpretiramo dejavnike, ki lahko vplivajo na variabilnost rezultatov. Udeleženci so izobraževanje zapustili zelo zadovoljni zaradi možnosti srecanja v živo in koristnih novih znanj ter malo manj zadovoljni zaradi uvodnih težav z iskanjem parkirišca v okolici klinike. Nekaj mnenj udeležencev: Zelo zanimivo, aplikativno za uporabo oz. nadgradnjo v lastnem laboratoriju. // Zelo lepo predstavljene teme, veliko iz lastnih izkušenj, veliko dobrih novih idej. // Zelo lepo in razumljivo podana predavanja, še posebno mi je bil všec poudarek na timskem delu. // Izobraževanje je bilo vrhunsko izpeljano. Hvala, da ste z nami delili svoje rešitve, in hvala za gostoljubnost. // Zelo dobro pripravljeno izobraževanje. Pohvala za interaktivno možnost sodelovanja. // Vsem predavateljem izjemna pohvala. NINA KARAKAŠ Foto: arhiv Klinike Golnik Tuberkuloza – zgodba o uspehu Letošnje leto praznujemo 100. obletnico ustanovitve naše klinike, ki je bila zgra­jena v letu 1921 prav za bolnike s tuber-kulozo (TB). Pravzaprav so se prvi bolniki s TB zdravili na Golniku že dve leti prej, saj je bila TB v tistih casih zelo razširje­na bolezen z visoko smrtnostjo. Vse do leta 1947 so bili edini nacini zdravljenja kirurški poseg, pocitek, dobra hrana in svež zrak. Antibiotikov za zdravljenje v tistih casih še niso poznali. Šele v letu 1947 so tudi na Golniku prvi bolniki pre­ jeli cudežno zdravilo streptomicin, ki je bil leta 1943 izoliran iz mikroorganizma z imenom Streptomyces griseum. Bolniki so po nekajtedenski terapiji vzcveteli in se spet pocutili zdrave, a samo za krajši cas. Po nekaj mesecih so bacili postali odporni proti cudežnemu zdravilu in nji­hova bolezen se je spet zacela slabšati. Streptomicinu so kmalu sledila nova protimikrobna sredstva, kot je PAS v letu 1948, izoniazid 4 leta pozneje in nato še druga. Šele kombinacija treh antibio­tikov hkrati, ki se je zacela uporabljati od leta 1952 naprej, je pripomogla, da je TB postala v vecini primerov ozdravlji­va bolezen. V letu 1954 je bil v naši bolnišnici ustanovljen prvi Register za TB, ki je zacel zbirati podatke o TB za celotno državo. Tako je še danes TB edina nalezl­jiva bolezen, o kateri se podatki zbirajo in pošiljajo v Evropski center za nalezlji­ve bolezni v Stockholm na Švedsko ter v Svetovno zdravstveno organizacijo z Golnika in ne z Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Ljubljani, ki sicer zbira in v tujino pošilja podatke o vseh drugih nalezljivih boleznih v državi. V letu 1996 je tedanji direktor Bolnišnice Golnik in hkrati nacionalni koordinator za TB prof. dr. Jurij Šorli zacel s prenovo nacionalnega programa, ki je temeljila na izboljšanju laboratorijske diagnostike, obvezni mikrobiološki in/ali histološki potrditvi bolezni, standardizira­nem nacinu zdravljenja, prejemanju zdra­vil pod nadzorom zdravstvenih delavcev in obveznem testiranju obcutljivosti bacilov TB pri vseh bolnikih. Tako je Slovenija zacela z obveznim testiranjem obcutljivos-ti kar deset let prej, kot je to priporocila Svetovna zdravstvena organizacija. Danes je naša Klinika za pljucne bo­lezni in alergijo Golnik še vedno nosilka celotne tuberkulozne dejavnosti v Slo­veniji. Obsega vse tri kljucne elemente nacionalnega programa za TB: Register za tuberkulozo Republike Slovenije, ki izvaja nadzor nad TB v državi, klinic­ni oddelek za TB, ki v vecini primerov diagnosticira bolezen, zdravi bolnike, zanje organizira posebno šolo o bolezni ter po preteku bolnišnicnega zdravljenja organizira nadzorovano zdravljenje na domu, ter Laboratorij za mikobakterije, ki poleg mikrobiološke in molekularne diagnostike TB opravlja vse naloge nacio- nalnega referencnega laboratorija za TB v državi. Takšen nacin vodenja in obravnave bolnikov s TB je bil ob zadnjem obisku predstavnika Evropskega centra za nalezl-jive bolezni (ECDC) prepoznan kot eden boljših v Evropi. ECDC iz Stockholma je tako nedavno objavil koncne uradne podatke o TB za leto 2019, kjer je Slovenija že drugo leto zapored pobarvana svetlo rumeno, torej je uvršcena med države v EU z najnižjo pogostostjo te zahrbtne bolezni. Ce je pred 20 leti, to je v letu 1999, v Sloveniji za TB zbolelo še 438 bolnikov, se je v letu 2019 njihovo število zmanjšalo na vsega 101. Za zmanjšan­jem njihovega števila se skriva 25 let trdega dela, številnih izboljšav, dosled­nosti in predanosti medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, zdravnikov, admi­nistratorjev in laboratorijskih delavcev. Delo s TB-bolniki namrec pogosto ni preprosto, saj so mnogi med njimi poseb­ ni bolniki, ki so izgubili vero v življenje, vero v soljudi. Zato pogosto potrebujejo pomoc, številne pogovore in vzglede, da spet najdejo pot v pravo življenje. In to je poleg zdravstvene oskrbe najvec, kar lahko naredimo za socloveka. Zadnjih 20 let v svetu narašca predvsem delež proti zdravilom odporne TB, najbolj v državah nekdanje Sovjetske zveze, Aziji (med njimi sta tudi Indija in Kitajska) in posameznih afriških drža­vah. V Evropski uniji je tako v letu 2019 znašal delež TB, odporne najmanj na izoniazid in rifampicin (angl. MDR TB), 3,4 %, medtem ko ta delež v številnih državah nekdanje Sovjetske zveze celo presega 20 %. Te oblike TB se težje zdra­vijo in ozdravijo, zdravljenje je dolgotrajno, povezano s številnimi stranskimi ucinki ali celo smrtjo. V Sloveniji smo v zadnjih letih zdravili le posamezne primere bol­nikov s takšno obliko TB in vsi med njimi so bili rojeni zunaj Slovenije. Slovenija je tako za zdaj svetel »otok« v Evropi, ki nima resnih težav s TB, odpor-no proti zdravilom. Razlogov za to je vec, a najpomembnejši so trije: • da smo vrsto let država, ki ima najvec bakteriološko potrjenih primerov TB (vodilni v svetu). V letu 2019 je bilo v Sloveniji bakteriološko potrjenih kar 92,1 % primerov, medtem ko je v EU/ EEA ta delež znašal le 67,1 %; • da v Sloveniji že vec kot 25 let izvajamo teste obcutljivosti pri vseh bakteriološko potrjenih bolnikih s TB; • da spremljamo vse bolnike s TB od postavitve diagnoze do zakljucka zdravljenja z izvajanjem nadzorovane­ ga zdravljenja. Zavedamo se, da zaradi bližine držav s TB, odporno proti zdravilom, z globaliza­cijo sveta in narašcanjem oseb z imunski-mi pomanjkljivostmi v naslednjih letih lahko pricakujemo porast TB, odporne proti zdravilom, tudi pri nas. Zato ves cas nadgrajujemo diagnosticne metode, sode­lujemo z vodilnimi centri v Evropi in redno obravnavamo bolnike multidisciplinarno. PETRA SVETINA IN MANCA ŽOLNIR - DOVC Slika 2: Delež bolnikov s TB, ki je odporna proti dvema kljucnima zdraviloma, to sta izoniazid in rifampicin (Vir: ECDC, 2021) Po vec letih smo znova sodelavci Cas, ki ga je zaznamovala epidemija covi­da-19, so zaznamovale tudi spremembe dela v zdravstvu, soocamo se z novimi nacini dela, novimi kadrovskimi normativi, ki nam jih narekujeta tok dela in resnost poteka bolezni, ki se spreminja z razlici­cami virusa in starostno strukturo bolni­ kov, ki jih bolezen prizadene. Posledicno se spreminja in povecuje število hospi­taliziranih bolnikov. Število namenjenih postelj za covidne bolnike na naši kliniki prilagajamo zelo ažurno glede na potrebe v slovenskem prostoru. Glavni cilj, to je omogociti vsem bolnikom, ne samo bolnikom na covidnih oddelkih, pravocas-no in strokovno primerno obravnavo, je velik izziv, s katerim se soocamo na vseh nivojih vodstva, medicinske sestre pa to obcutijo najbolj, saj so neposredno ob bolnikih vsak dan 24 ur. Že slabi dve leti. Na vseh bolniških oddelkih. V mesecu novembru in decembru se soocamo z najvecjim številom hospitalizi­ranih covidnih bolnikov, ob tem pa v celoti ali malce okrnjeno delujejo vse dejavno­sti. Medicinske sestre se prakticno dnev-no soocamo s prilagajanjem razporedov, premešcanjem med razlicnimi delovišci. Z odprtimi rokami smo sprejeli pomoc diplomiranih medicinskih sester, diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov zdravstvene nege drugih zdravstvenih ustanov, ki so se na pobudo Ministra za zdravje in direktorjev bolnišnic prostovolj-no javili za delo na naši kliniki. Tovrstno sodelovanje se je izkazalo za zelo pozi­ tivno. Pridružili so se timom zdravstvene nege ne samo na covidnih oddelkih, tudi na oddelku 600 in 700. Doslej nam je skupaj v zdravstveni negi priskocilo na pomoc kar 17 zdra­vstvenih delavcev, od tega 14 diplomi­ranih medicinskih sester in trije tehniki zdravstvene nege. Kar osem od teh je na­ših bivših sodelavcev. Nekateri so našo kliniko zapustili že pred 15 ali vec leti. Odlicno sodelovanje z vodstvi Bolni­šnice za ginekologijo in porodništvo Kranj, Zdravstvenim domom Škofja Loka, Kranj, Tržic in Grosuplje, NIJZ Kranj, Kirurškim sanatorijem Rožna dolina, Diagnosticnim centrom Bled in Ambulanto Ariane Macek Cafuta nam je omogocilo, da smo dobili pomoc kolegic in kolegov in da smo bili deležni solidarnosti. Ko je bilo na intenziv­nem oddelku treba še razširiti rdeco cono, so se štiri medicinske sestre kirurškega oddelka Kirurgije Bitenc prostovoljno prikljucile timu intenzivnega oddelka. Mimo zahvale in pohvale vseh štu­dentov zdravstvene nege, medicine in tudi študentov drugih strok, ki so se prik­ljucili delu v zdravstveni negi, v centrali, vstopni tocki in kurirjem, ne moremo iti. Veliko jih je. Nekateri so z nami že drugo leto, nekateri pomagajo nekaj mesecev, dni. Vmes študirajo, opravljajo študijske obveznosti in potem še delajo. Kar nekaj študentov, ki so nam poma­gali v casu te epidemije, smo vmes že za­poslili, za nekatere od njih držimo pesti, ker bodo diplomirali kmalu in postali naši novi sodelavci. Zavedati se moramo, da so v vseh zdravstvenih organizacijah, ki so nam pomagale v tej situaciji, tudi sami morali reorganizirati delo in povecati obseg dela z manjšim številom zaposlenih. Vsi skupaj smo se ogromno naucili. Meja ni, meje si postavljamo sami. In ko imaš obcutek, da so vse možnosti izcrpane, se pojavi rešitev. Samo sprejeti jo je treba. Znanje vsakega posameznika je izredno dragoceno. Iz srca iskrena zahvala vsem, ki ste nam priskocili na pomoc. KATJA VRANKAR » Mislim, misliš, misli « Kaj nam bo prinesla zima? Kadar nam kdo kaj prinese, je to skoraj vedno razlog za veselje … no, razen ce nam prinese kaj, cesar si resnicno ne želimo .. In glede na to, da se pocasi bliža cas, ko bo jesen podala roko zimi, smo naše zaposlene vprašali, kaj si želijo oziroma mislijo, da jim bo prinesla letošnja zima. Jana Bogdanovski, Odnosi z javnostmi Zima bo prinesla sneg, mraz, led in meg-lo. Prinesla bo strgala za šipe, lopate za kidanje, metle za cišcenje avtomobila in zimske gume. Prinesla bo super tople bunde, šale, kape, rokavice, volnene nogavice in podložene škornje. Pa ogenj v kaminu, pretakanje vode v radiatorjih, dišece svecke, debelo jopo in suh zrak v stanovanju. Prinesla bo tudi blešcece zvezde na jasnem nebu, stopinje jelenov in zajcev tik ob hiši, ledene svece in obisk kune na podstrešju. In tudi tisto posebno tišino, ko zemljo prekrije plast snega, sneženega moža, valjanje po globokem pršicu, smucanje in obcudo­vanje sneženih kristalov. Prinesla bo suho kožo, rdec nos, razpokane ustnice in naelektrene lase. Prinesla bo prazno- Suzana vanja, kuhano vino, božicni caj, kekse in kavo s smetano. Pa joto, ricet, sarme, kislo repo, matevža in jabolcno ceža-no. In seveda sprehode pod luckami, obiske kavarn, ogled baletne predstave, navijanje za naše športnike in Netflix. In, upam, da tudi kakšno drsanje na prostem. Zima bo prinesla zimsko spa-nje in hrepenenje po poletju. Vsega se veselim. Suzana Strniša, Kurirska služba Zima bo prinesla krajše dneve in daljše noci … obdobje, ko imamo najvec casa drug za drugega in za crkljanje. Prinesla bo dobro hrano, toplino, prijateljske doti­ke rok in pogovore pred kaminom. Glede na to, da sta nam že prejšnja jesen in letošnje poletje prinesla korono, bi si zelo Eva želela, da bi nas zima s takim darilom tokrat obšla. Eva Bucan, DMS na Oddelku 200 Spadam med osebe, ki obožujejo zimo. Želim si veliko zapadlega snega, da bi imela še naprej cas za moje/najine/ naše vsakodnevne vzpone na lokalne hribcke. Kakšen zimski vzpon v viso­kogorje bi bil tudi super. Za božic bom letos v službi. Želela bi si, da bi ta cas padal sneg in bi bilo vzdušje na oddelku 200, kjer zdravimo bolnike s covidom, še prijetnejše. Veliko svojega prostega casa bom zagotovo preživela na snegu, ob kaminu, v dobri družbi in s skodelico domacega caja v roki. :) »Cutiti mir, to je tisto, kar išcem in želim. Na svoj nemiren nacin.« (Kazimira) Dobri medsebojni odnosi niso samoumevni Miša Bakan, mag. psihologije, Klinicno psihološka služba Klinike Golnik Mesecev, odkar nas je kot strela z jasnega zadel ta pres-neti virus, sploh ne štejemo vec. Edino, kar si želimo, je, da vse postane del preteklosti. Zarezal je v naša življenja. V teh razmerah pa v ospredje vse bolj prihajajo tudi duševne stiske, ki so posledica že skoraj dve leti trajajo-ce koronadrame. »O njih je treba govoriti naglas,« pravi Miša Bakan, mag. psihologije in psihodramska prakti-carka, ki nudi psihološko svetovanje zaposlenim v stiski na Kliniki Golnik. Za zacetek me zanima, zakaj je na splošno iskanje pomoci v stiski še vedno tabu tema? Mislim, da je to zelo povezano z neodobravanjem stiske ali po domace receno, da »imaš težave«. Težko se je iz­postaviti in priznati, da nisem v redu. V ozadju je lahko prisoten strah, da zaradi tega ne bom vkljucen v družbo, da zaradi tega ne bom zmožen cesa opravljati. V cloveški naravi je, da želimo biti med soljudmi. Vsako odstopanje je lahko nevarno. Zato je eden od pomembnih vidikov dela v skupinah – normalizacija; lahko namrec spo­znam, da imajo ljudje okrog mene težave, podobne mojim. Marsikomu odleže, rekoc: »Nisem edini s tem, nekdo doživlja podobno kot jaz, me razume.« Ljudje se na ta nacin lažje povežemo in lažje sprejmemo svoje trenutno stanje ter zacnemo raziskovati možne korake v smeri izboljšanja pocutja. Strah je tisto, kar je prisotno ves cas. Kar je lahko prisotno v ozadju, da. Kljub temu da je lahko mantra okolice, da s tem, da nisem v redu, ni nic narobe, se še vedno lahko sprašujem, ali je to res, ali res ne bo kakšnih posledic. Verjetno pride do neke tocke, ko težave vsakodnevnega življenja postanejo glasnejše od skrbi, povezane z (ne)odobravanjem. Dokler nisi sam v stiski, težko razumeš preplet raznih skrbi in težo koraka k prošnji po pomoci. Ali se bomo tega strahu, sploh v tem casu, lahko otres­ li? Kako vi gledate na to? V casu obdobja koronavirusa je vse bolj zacelo prihajati do tega, da je obicajno, da imamo takšne ali drugacne težave vsi. Veliko govora je bilo o tem, da ljudje doživl­jajo stiske, zaradi katerih išcejo pomoc. Prav je, da se pomoc ponuja, da tisti, ki jo želi, do nje pride. Ne gre samo za individualno podporo, ljudje se srecujejo tudi v skupinah. O tem se je treba pogovarjati. V casu, v katerem živimo, se stiske lahko vse bolj in bolj poglabljajo. Kako pa je na naši kliniki? Se je veliko zaposlenih obrnilo na vas? Ideja, da bi se psihološka podpora za zaposlene zacela izvajati, je prišla na plano lansko leto. Z dr. Mihaelo Zidarn, glavno sestro Katjo Vrankar in sodelavko Hano Kodba Ceh smo pripravile nacrt, kako bi se tega, seveda sistemsko, lotili. Pomembno je bilo, da se tisti, ki pomoc izvajamo, ljudem predstavimo, da pridemo z njimi v stik. Ne preprosto, da se v lastni instituciji obrneš po pomoc, pokažeš svojo ranljivost. Zato je bilo pomembno, da sva se s Hano predstavili, predstavili najin nacin raz­mišljanja, predvsem pa to, kaj psihološka podpora sploh pomeni in da je osnovno nacelo dela zaupnost. Mislim, da je bila to prava odlocitev. S kakšnimi stiskami se na vas obracajo zaposleni? Kje so najbolj ranljivi? Na to vprašanje bom odgovorila v splošnem, s kakšni-mi stiskami se torej ljudje v tem casu pogosto srecuje-mo. Lahko recem, da pri podpiranju ljudi nisem opazi-la, da bi prišlo do cesa novega, za kar še nismo slišali v smislu cloveškega delovanja. Ta cas je lahko »omogocil« poglabljanje nekonstruktivnih nacinov spoprijemanja, zmanjšal možnosti pridobivanja moci in obenem se mnogo ljudi sooca s težavami, morebiti je tudi težje Od leve proti desni: Hana, Miša, Anja iskati in dobiti podporo pri bližnjih, ker so lahko tudi sami sooceni s težjimi bremeni. Preobremenjen clovek pa je utrujen clovek, in takrat ne zmoremo delovati optimalno. To lahko pomeni, da pozabljamo, spregle­damo, zamudimo, ne upoštevamo dovolj dejavnikov ob razmislekih, za nekatere stvari morda sploh nimamo energije za razmislek, v odnosih lahko postanemo površnejši, razdražljivi, recemo stvari, ki jih pozneje lahko obžalujemo ipd. V ospredje lahko posledicno pridejo obcutki krivde, frustracij, ujetosti ipd. Neugod­ne okolišcine ob nekonstruktivnem soocanju, poman­jkanju moci zanj, lahko prinesejo neugodno obcutenje in razmišljanje. Preobremenjenost je tako najveckrat tisti primarni vzrok težavam. Stiska je lahko posledica preobremenjenosti. Ljudje se želimo karseda dobro znajti v danih okolišcinah. Psihološka podpora potem pomeni to, da poskušamo s clovekom skupaj razmišljati o trenutni situaciji, pre­poznati, kaj potrebuje, in raziskovati možne odzive. To lahko pocnemo individualno ali v skupini. Kaj je boljše, skupinska ali individualna podpora? Odvisno od posameznika. Prednost skupinske podpore je v tem, da slišimo, kako drugi doživljajo ta obdobja, in to lahko pripomore k temu, da se odpre nov vidik pri reševanju trenutnih težav. Pri individualni podpori pa se morebiti lažje spregovori o temah, ki jih težje odpiramo pred skupino ljudi ali pa se tudi dlje casa lahko zadrži-mo pri doloceni temi. Ce se vrneva na medsebojne odnose na delovnem mestu. Ali lahko oseba deluje po principu »v službo hodim samo delat, za odnose mi ni mar, tukaj ne išcem prijateljev«? Menim, da so odnosi v življenju kljucni za vzpostavl­janje in vzdrževanje blagostanja. Iz njih lahko izhaja-mo ne glede na to, kam gremo, npr. v službo. In jih je treba negovati. Marsikaj se da preživeti, prebroditi, ce odnosi funkcionirajo, ce se pocutimo varne in da lahko kdaj recemo, da nismo v redu, da imamo slab dan. Ce imamo okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo in da zaradi našega »slabega dne« ne bomo še dodatno zaskrbljeni glede morebitnih posledic. Odnosi so tako kljucni. V mislih je treba imeti medsebojno spoštovanje, ki ga je treba vzdrževati in se zanj truditi. Dobri medsebojni odnosi niso samoumevni. Sama izhajam iz tega, da se zna vsak clovek grdo obnašati, se razpustiti. Res pa je, da ne moremo vedno delovati najboljše, še vedno pa se moramo truditi, nadzorovati. Vcasih si moramo tudi priznati, da kdaj ne gre, spregovoriti o tem, se opravici-ti. Odkritost je pomembna za sobivanje. Ljudje se za pogovor odpiramo razlicno hitro. Kako je bilo pri naših zaposlenih? Da sploh lahko vzpostavimo zaupanje, je bil pomemben korak, da sva se s Hano najprej predstavili. Da naju vidite in naju spoznavate. Sicer pa, ce dobro pomislim, mislim, da se posameznik s tem, ko se odloci za pomoc, predhodno odloci vsaj poskusiti zaupati. Vsekakor je prvi korak pri zacetku podpore, da se cloveku zagotovi zaupnost. Psihološka etika nas zavezuje, da psihologi zaupnost prekinemo le v prime-rih: ko obstaja dejanska nevarnost, da ste sebi ali komu drugemu (življenjsko) nevarni, ce je bilo izvršeno ali bo izvršeno kriminalno dejanje, ce je ogrožen otrok, ali ce za dolocene podatke zaprosi sodišce. Vsaka oseba se odpira v svojem tempu in ta tem­po se v obravnavi spoštuje ter se mu sledi. Lahko se tempo nagovori tudi kot temo, vendar to je to. Clovek se mora pocutiti varno in spoštovano. Ce kdo potrebuje v dolocenem trenutku samo tišino, da pride do stika s seboj, je to v redu. Kakšna so bila vaša pricakovanja glede števila zapo­ slenih, ki se bodo obrnili k vam po pomoc? Zadovoljna sem, kar se je zgodilo v tem letu dni, saj ugotavljam pripravljenost ljudi za sodelovanje, da ste odzivni, da vas zanima. Vesela sem ob napredkih – to mi daje veliko zadovoljstvo ob delu. Mimogrede, k nama so prišle predvsem ženske … Ste poleg s Hano Kodba Ceh sodelovali še s kom? Pri vzpostavljanju stika z zaposlenimi sem se s pomocjo glavne sestre Katje Vrankar povabila na razlicne oddelke in tam nato izvajala skupinska srecanja. Na nekaterih oddelkih so bila slednja nekaj­kratna, spet na drugih pa sem bila tam samo enkrat, na nekatere hodim – glede na potrebe – še vedno. Ob tem naj omenim tudi zdravnico dr. Mihaelo Zidarn, ki je prav tako kot Katja menila, da je ta pomoc vec kot potrebna. Na tej tocki bi omenila še klicni center, katerega pobudnica je bila ravno dr. Zidarnova; saj je tudi to pomembno videti kot nacin psihološke podpore, saj se s tem, ko študentje pomagajo pri vzpostavljanju videoklicev, razbremeni zaposlene in omogoci bolnikom stik s svojci. Izpostavila bi tudi študente medicine, še posebej Dana Ažmana, Marušo Krmelj, Uršo Žun in še številne druge, ki so pomagali pri vzpostavitvi in razvoju klicnega centra. Zdaj vecji del nalog klicnega centra opravlja študentka psiholo­gije Zarja Jenšterle. Podpora strokovnega vodstva in študentov je bila in je nepogrešljiva ter zelo potrebna in pomembna, da smo lahko na tem koraku tukaj. Možnost psihološke podpore je bila predstavljena tudi na intranetu, pa tudi v Pljucniku. Ob vrniti kli­nicne psihologinje dr. Anje Simonic s porodniške sva s Hano veseli, da lahko svoje razmisleke in ideje de­liva s podporno ter izkušeno sodelavko ter da skupaj nacrtujemo nadaljnje korake podpore zaposlenim. Tudi na Anjo so se že v preteklosti ves cas obracali posamicni zaposleni za psihološko podporo, vendar je šele sedanji krizni cas s primerno podporo vodstva pokazal, da je potrebe zaposlenih treba zelo usmerje-no nasloviti. No, ta proces zdaj aktivno tece. Ob tem, ko razmišljam o sodelovanju, bi želela doda-ti še nekaj o svojem delovanju. Pomembno mi je, da sem vkljucena v osebno terapijo in da imam supervizijsko podporo. To delo meni prinese tudi potrebo po intervizi­ji, po dobrih pogovorih s strokovnimi kolegi, s katerimi lahko prevetrim misli in ideje. Hvaležna sem, da jih imam, in zavedam se, da ima vec ljudi nekaj od tega. Nekdo je nekoc dejal: »Notranji mir je tisto neopisljivo doživljanje custvene in duhovne blaginje, globoke spokojnosti, ki vznika tedaj, kadar se lahko locimo od skrb vzbujajocih, tesnobnih misli.« Kaj lahko naredi-mo sami, da ohranimo to mirnost? Ideja je bila, da se v teh skupinah nagovori potrebe ljudi. Na srecanjih sem se trudila predajati psihoe­dukativne vložke v smislu, kako lahko v odnosih boljše bivamo, kaj lahko v njih naredimo – tako v službi kot tudi kje drugje. Dobri odnosi doma in v službi so po­membni, da se lažje spoprijemamo s trenutno situacijo, ki je utrudljiva in zdaj traja že res dolgo. Tako kot skr­bimo za telesno vzdržljivost, moramo poskrbeti tudi za mentalno – in jo negovati. BARBARA JENKO Foto: osebni arhiv Cudni casi – svetovna raziskava vrednot Obdobje zadnjih dveh let pogosto oznacujem kot »res cudne case«. Ta obcutek cudnosti se pocasi stabilizira in ostaja z nami. Pri njegovi razlagi nam morda lahko pomagajo izsledki projekta Svetovne raziskave vrednot (WVS). Namen štiri desetle­tja trajajocega projekta je oceniti vpliv stabilnosti ali spreminja­nja vrednot skozi cas na socialni, politicni in gospodarski razvoj držav in družb. Projekt je ustanovil in dolga leta vodil profesor Ronald Inglehart (1934–2021), ki se je v letošnjem letu kmalu po objavi raziskave, osredotocene na vpliv krize covida-19, ki jo povzemava spodaj, poslovil od življenja. Skupaj s profesorjem Martinom Lampertom sta raziskovala vpliv krize covida-19 na vrednote, custvovanje in gospodarstvo. Vkljucenih je bilo 8761 ljudi iz 24 držav1, pri tem razmer v Sloveniji žal nista raziskovala. Prvic sta udeležence vkljucila tik pred nastopom pandemije v zacetku leta 2020 in drugic novembra 2020. Štiri desetletja raziskav prof. Ingleharta kažejo, da krize po navadi naredijo ljudi bolj avtoritarne in ksenofobicne, vendar so v primeru pandemije covida-19 ucinki zelo drugacni. Povzemamo izsledke svetovne študije: Vpliv pandemije na vrednote, custva in gospodarstvo ima dva obraza. Prvic, kriza covida-19 vodi k spodbujanju naprednih vrednot in idealov z vse vecjim pozivanjem k enakosti, strpnosti, na-rašcajocemu skupnostnemu duhu ter vecji osredotocenosti na emancipacijo in samoodlocanje. Te zgodovinsko izjemne ucinke krize covida-19 razlagata profesorja kot posledice strogih pravil, socialne izolacije in omejitve svobode gibanja brez primere. V svetu, v katerem se ljudi nenehno priganja k tekmovalnosti, individualizmu, kopicenju, enemu in istemu, so tovrstni preobrati povsem nepricakovani in lahko vodijo v stanje, ko ljudje ponovno ovrednotijo svoje življenjske prioritete. Prej samoumevne svobo­de in svobošcine so omejene. Clovek lažje prepozna psihološke potrebe, med katere sodijo potreba po sprejetosti, obcutku Avstraliji, Belgiji, Braziliji, Franciji, Indiji, Indoneziji, Italiji, Japonski, Južni Afriki, Kanadi, Kitajski, Mehiki, Nemciji, Nizozemski, Poljski, Portugalski, Romuniji, Južni Koreji, Španiji, Švedski, Turciji, Združenem kraljestvu, ZDA in Vietnamu. varnosti, medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Omenjeno lahko vodi do porasta naprednih vrednot in upada patriarhata ter osredotocenosti na zakon in red. Ljudje na mednarodni ravni pozivajo k politiki vkljucevanja in zmanjševanju razlik med bogatimi in revnimi. Drugic, raven pesimizma, strahu in sovražnosti narašca, medtem ko pozitivna custva in hedonizem upadajo. Pandemija je za mnoge prinesla custvene pretrese. Ljudje se pocutijo razo-carani nad družbo in imajo vse manjše možnosti za prihodnost. Ta trend je opazen pri vseh generacijah, še posebej pa pri mladih odraslih, ki so postali manj poslušni avtoritetam, saj jih vse bolj skrbijo neenakost dohodkov, brezposelnost, finance in njihova prihodnost. Življenje se je poslabšalo na številnih pod-rocjih, vkljucno z duševnim in telesnim zdravjem, veseljem do življenja, financami, družabnim, poklicnim in osebnim življenjem ter pri zaupanju v cloveštvo. Zaradi krize covida-19 se ljudje vse bolj osredotocajo na zdravje, vitalnost in previdnostne ukrepe. Ob prebiranju izsledkov lahko pomislimo na številne vidike osebnega in profesionalnega življenja. Postavljeno nam je ogledalo, ki morda spominja na igraco, tako da se v kakšnem delu prepoznamo bolj, v drugem manj. Pogledati obris trenutne svetovne slike vrednot nam lahko pomaga pri tem, da se nava­dimo prepoznati in povedati vec kot samo to, da nam je (nekaj) cudno. Pandemija nas je prepricala, da o usodah ljudi ne morejo odlocati trgi, saj ti ne poskrbijo za obnemogle, bolne in stare, ki jih virus najbolj ogroža. Zanje poskrbijo ljudje, ki jim je mar, ki so ponotranjili in dobesedno živijo napredne vrednote ter s tem osmišljajo svoja življenja in jih delajo lepa. Ljudje vse manj zaupajo, da se bodo stvari izboljšale kar same od sebe, ce bodo le cakali, da najhuje mine. Vsako resno spremembo spremlja povišana notranja stiska, saj se posameznik želi spremeniti, hkrati pa želi, da stvari ostanejo take, kot so, torej enake in poznane. Želimo si, da bi napetost v ljudeh vodila do novih in kreativnih rešitev, ne pa v destruktivna stanja. MIŠA BAKAN HANA KODBA CEH 2004 Leta 2004 je vodenje bolnišnice za nekaj mesecev prevzela mag. Marija Seljak, od 1. junija 2005 naprej pa jo je vodil prof. dr. Mitja Košnik. Golniški strokovnjaki so leta 2000 organizirali prvi sloven-ski alergološki kongres in sodelovali pri organizaciji prvega slovenskega imunološkega kongresa. V naslednjih letih je imela alergološka sekcija medsekcijske sestanke z drugimi strokami in je pripravila vrsto strokovnih smernic. Alergolo­ ško podiplomsko izobraževanje za zdravnike in medicinske sestre je danes – po dvajsetih letih izvajanja – preraslo v pravo blagovno znamko. Alergologija je prepoznana tudi na mednarodni ravni, saj je Bolnišnica Golnik l. 2005 postala sodelavec evropske alergološke mreže odlicnosti GA2LEN. Število ambulantnih pregledov se je v zadnjem de­setletju zaradi povecane pojavnosti alergijskih in pljucnih bolezni povecalo. Leta 2014 so prizidali in uredili nove prostore, ki ustrezajo sodobnim normativom in standardom za specialisticno ambulantno dejavnost in so locirani v prvem nadstropju prenovljene Vurnikove stavbe. Opremljeni so s centralnim kisikom, urejeno imajo hlajenje in ustrezno prezracevanje. Velika prednost je, da se pacienti po novem vpišejo v loceni sprejemni pisarni, ki je na polikliniki. Tako se skrajšuje cas vpisa, vecina pacientov pa koncni izvid ambulantnega pregleda dobi že ob koncu pregleda. Dostop do ambulantnih prostorov je varen in lahko dosegljiv tudi za slabše gibljive bolnike. Od 6. junija 2013 naprej je kliniko vodil prof. dr. Matjaž Fležar. 2015 V zadnjih letih so prenovili lekarno in prostore za sterilizacijo ter prizidali nove prostore za pripravo protitumornih zdravil. Prostori in postopki so zasnovani tako, da lahko zagotovijo asepticno pripravo v nadzorovanih razmerah v skladu s pred­pisi ob socasnem varovanju osebja in okolice pred izposta­vljenostjo toksicnim snovem. Razveselili so se novega najsodobnejšega aparata za racunalniško tomografijo (CT), ki omogoca hitro slikanje prs­nega koša v nacinu »flash«, ki lahko posname celotni prsni koš v manj kot sekundi. 20.marca 2018 je vodenje klinike prevzel doc. dr. Aleš Rozman. 2020 Ceprav je bilo leto 2020 zaznamovano s covidom-19, ki je zahteval hiter odziv, prenovo delovnih procesov ter ogromno potrpežljivosti in dobre volje zaposlenih, so še vedno uvajali novosti. V zacetku leta je zacel delovati vrstomat, v zakljucni fazi ob koncu leta je bila uvedena cevna pošta. Golnik med letoma 1999 in 2021 2021 Klinika Golnik se želi še naprej razvijati kot klinicna, razisko­valna in pedagoška ustanova in postati sodobna specializira­na univerzitetna bolnišnica na podrocju pulmologije, alergo­logije in klinicne imunologije, ki vodi stroko v državi in nudi bolniku celovito in najsodobnejšo zdravstveno obravnavo. Kljucnega pomena so opredelitev osnovnih prostorskih potreb glede na nacrtovani razvoj dejavnosti, priprava nove prostorske zasnove klinike in izgradnja novih prostorov, ki bodo omogocili vzpostavitev nacionalnega respiratornega izolacijskega centra in širitev prostorskih zmogljivosti za obstojece dejavnosti. Klinika je z uvrstitvijo v program RE­ACT-EU dosegla dogovor za nadomestno gradnjo in pridobila sredstva za izgradnjo novih, ustreznejših prostorov in poso­dobitev opreme. Posodablja se informacijska podpora, nadgrajujeta se kakovost in varnost, uvajajo se nove diagnosticne in tera­pevtske metode, krepi se znanstveno-raziskovalno delo in posodabljajo se tehnicne možnosti izobraževanja. Vse to ob dejstvu, da je kljucni vir za delo klinike popolnjena kadrovska zasedba. Cilj klinike je postati atraktiven zaposlovalec ter pridobiti in ohraniti zadostno število zaposlenih, ob skrbi za zašcito njihovega zdravja, omogocanju zadovoljstva pri delu in primernega kariernega razvoja. Golnik med letoma 1999 in 2021 Z delom na Kliniki Golnik je zakljucila Alenka Mulej Proti koncu julija 2021 je bil Alenkin zadnji delovni dan na Kliniki Golnik. Po 40 letih zaposlitve v organizaciji, ki si ji zvest vse življenje, clovek res ne ve, kakšni so obcutki, ko nastopi dan upokojitve. Prav dobro pa to ve Alenka. Že kot dijakinja v srednji zdravstveni šoli in štipendistka je prihajala na našo kliniko po prakticno znanje, se v njej davnega leta 1982 zaposlila kot pripravnica in ji ostala zvesta vso svojo poklicno pot. Dolga leta je bila »kraljica« intenzivnega oddelka, vsaj tako jo je poimenoval njen takratni šef dr. Drinovec, verjetno zaradi njenega dekliškega priimka Kralj. Tisti pa, ki smo bili nje­ni sodelavci, vemo, da ji ta naziv pritice ne samo zaradi priimka, temvec tudi na racun njene strokovnosti, marljivosti, natancnos-ti in kriticnega mišljenja ter njene osebnosti. Po 9 letih dela z najtežjimi bolniki v intenzivni terapiji, kjer je opravljala delo vodje tima, se je z ustanovitvijo negovalnega oddelka leta 2003 na njem zaposlila tudi Alenka. S svojim bo­gatim znanjem in izkušnjami je bila neprecenljiv vir pri obravnavi bolnikov v neakutni obravnavi, še posebno pri oskrbi bolnikov na invazivni in neinvazivni ventilaciji. Zato se je spominjamo kot so-delavke, pri kateri smo iskali marsikatero rešitev ali nasvet, ki je znala razrešiti marsikatero dilemo in je bila odlicna mentorica. V prav posebnem spominu nam bodo ostale tudi njene kuharske mojstrovine, pa ne samo nam, tudi bolnikom, saj se je kot prica bolniku ob njegovi poroki na negovalnem oddelku zares izkazala. Epidemija covida je presenetila tudi Alenko. Na koncu svoje profesionalne poti je delala tudi na oddelku z bolniki s covidom, svojo delovno dobo pa zakljucila na oddelku 700. Na zadnji delovni dan nas je lepo pogostila, vendar ji nismo ostali dolžni. V zahvalo smo jo oblekli v popolno plezalno opremo, za namecek pa je morala v vrocem julijskem dnevu na negovalni oddelek peljati poškodovano sodelavko na invalid-skem vozicku in to še z ovirami za povrh. Nepozaben je bil tudi poslovilni dan na njenem rancu Vopa, za kar se njej in njenemu soprogu Dragu iskreno zahvaljujemo. Kaj bo z Alenko po upokojitvi, nas ne skrbi, saj smo se že za casa njene poklicne poti spraševali, kako poleg službe zmore skrbeti za vse svoje aktivnosti in konjicke; skrbno negovan vrt ali kar posestvo na njenem rancu, vedno nove in nove cudovite sladice izjemnega okusa in izgleda, kolesarjenje, planinarjen­je, smucanje, branje knjig in še in še. Prepricani smo, da ji ni dolgcas, vemo pa, da se velikokrat spomni na svoje sodelavce in da nas tudi malo pogreša. Za to in za vse ostalo se ji iskreno zahvaljujemo. Alenki in njeni družini želimo predvsem veliko zdravja ter da bi uživala v vsem tistem, kar jo razveseljuje. SODELAVCI NEGOVALNEGA ODDELKA IN ODDELKA 700 Foto: osebni arhiv Novi obrazi LARA BEŠIC Delovno mesto: Enota internisticne onkologije Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem delala/-l: Bila sem na porodniškem do-pustu, pred tem pa sem delala v porod­nišnici Jesenice. Moje lastnosti: delovna, komunikativna, družabna, preprosta. Pri moje delu me veseli: vse, predvsem pa nove izkušnje. V prostem casu: Prosti cas rada pre­življam s sinom, najraje sva zunaj, na sprehodu in igralih. Obožujeva obiske v živalskem vrtu. Ne maram: kritiziranja, hinavšcine in nevošcljivosti. Najljubša hrana, knjiga in film: Najljubša hrana so špageti, najljubše knjige so kriminalne zvrsti, najljubši film pa je Think like a man. Larisa Hajdinjak Baterije si napolnim: z dobro glasbo. Življenjsko vodilo: »Vse se zgodi z razlogom«. LARISA HAJDINJAK Delovno mesto: vodja Enote za plan in analitiko Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem delala/-l: Vrsto let sem delala kot medicinska sestra ter v nadaljevanju kot vodja Službe za ekonomiko prihodkov in zdravstveno analitiko v UKC Ljubljana. Moje lastnosti: Zagotovo so to komu­nikacijske sposobnosti; sem pozitivna oseba z veliko mero veselja in preda­nosti, marljiva, spontana, prilagodljiva, vcasih trmasta, vendar strpna in potrpež­ljiva. Usmerjena sem k vseživljenjskemu ucenju in vedno išcem nacine, kako izboljšati svojo delovno ucinkovitost tako v zasebnem kot poslovnem okolju. Pri moje delu me veseli: Veseli me vse, kar je povezano s pridobivanjem sredstev za izvajanje zdravstvene dejavnosti, od plana in analiz že ustaljenih programov do razvoja novih modelov. Veseli me tudi edukacija, vkljucno z evalvacijo ucinkov. Svoje delo opravljam s srcem in dušo, ker vem, da tudi tako lahko pripomorem k razvoju zdravstvene dejavnosti. Neneh­ na nova znanja in priložnosti za nove izkušnje so zame poseben motivator samorazvoja. V prostem casu: Rada se lotevam razlic­nih podvigov, od kuharskega, plesnega in bralnega tecaja do klekljanja in uživanja ob dobri kavici ali sprehodu v naravi. Obo­ žujem skupne trenutke v krogu družine in prijateljev. Ne maram: Težko specificiram vse, cesar ne maram, vsekakor pa bi lahko to pov­zela kot vse tisto, kar bi na kakršen koli nacin škodovalo meni ali drugim. Najljubša hrana, knjiga in film: Hmmm, to pa so dolgi seznami, pri hrani bi to bili preprosta jed na žlico, žganci in ocvirki, dobra pecenka, ribe, domaci kruh in še in še; pri knjigah pa vse, kar mi pride pod roko, recimo zadnje prebrane Dihaj Jamesa Nestorja, Ivan Cankar: eseji o najvecjem Marcela Štefancica, Rdeca in bela kraljica Philippe Gregory ter Zdravnik Noaha Gordona. Filmi pa Svižcev dan, 3:10 za Yumo, Bournov ultimat, Dan neod­visnosti, Izvor … Baterije si napolnim: Z vsem, kar pocnem, tudi ce nic ne pocnem. Življenjsko vodilo: Uživati in ljubiti, ker je življenje prekratko, in pomagati pomoci potrebnim. Napredovanja in dosežki TANJA TATJANA MERNIK PODJED je 28. septembra 2021 koncala študij na Fakulteti za zdravstvene in soci­alne vede Slovenj Gradec in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra. MARK KACAR je bil na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv asistent za podrocje interne medicine. DUŠA MRAK je 25. novembra 2021 opravila specia­listicni izpit s pohvalo in pridobila naziv specialistka radiologije. C E S T I T A M O! SRLD Refleksija dela na Kliniki Golnik Po dobrih 14 letih je prišel cas za slovo od Klinike Golnik, za premik v neznano. Spremembe so edina prava stalnica v življenju in vsak se prej ali slej poslovi od delovnega okolja. Okolja, v katerem preživi cetrtino svojega aktivnega življenja. O slovesu sem razmišljal dobri dve leti. Ce ne bi bilo epidemije, bi se za slovo odlocil že prej. Razmišljanje o odhodu je bilo na zacetku težko, scasoma pa je ideja postajala vedno bolj domaca in se je dokoncno izkristalizirala. Najtežje mi je bilo besede »Zapušcam Golnik« na glas izreci prvic, ko sem to povedal Alešu, nato pa svo­jemu timu v lekarni. Potem pa je bilo, kot bi postal druga oseba, vse je šlo lažje, bolj sem bil sprošcen. Tak bi moral biti pravzaprav vseh preteklih 14 let. Marsikdo je bil nad mojo dolocitvijo vidno presenecen. Odhajam v casu, ko se izvrstno razumem z vsemi sodelavci, ko ni nic narobe, ko je lekarna urejena in stvari tecejo dobro. Vprašanje zakaj je zagotovo na mestu. Za osebnostno rast potrebujem nove izzive, novo okolje. Nihce še ni doživel razsvetlje­nja na poln želodec v topli postelji. Zaradi tega moram pretrgati to varno vez in se podati v neznano. Ne odhajam v novo službo, am-pak si bom cas vzel zase in za stvari, ki so mi pomembne bolj kot delo. Težko je bilo oditi zaradi vas, drage sodelavke in sodelavci, in zaradi odnosov, ki smo jih vzpostavili. Moje osebno vodilo je, da ni toliko pomembno, ali za naše delo dobimo Nobelovo nagrado ali ne. Pomembni s(m)o ljudje, s katerimi smo obkroženi. Tisti, s katerimi si delimo cas, se nas bodo spomnili predvsem po tem, kakšen odnos smo imeli. Vse zamere, skrbi in nejevolja se odražajo v naših odnosih, stanju našega duha in uma ter posledicno v uspehu pri našem delu – v skrbi za naše bolnike. Opravicevanja neprimernih odnosov z vidika doseganja bolj ali manj imaginarnih rezultatov dela se mi zdijo nepotrebna. Odlocitev o tem, ali je nekaj dobro ali slabo, je samo naša. Tega nam nihce ne more vsiliti. Poskusite biti en ves dan pozitivni in dobre volje in to prenašajte na svoje sodelavce in bolnike. Boste videli, kako bo tak dan lepši od ostalih. Za vse! Lep primer, ko je debata pred kratkim nanesla na zadovoljstvo z delom in placo, mi je pred kratkim napisala Urška, zato jo kar citiram: »Placa je en dan v mesecu, potem pa ti jih ostane še 30, da delaš z veseljem ali pa trpiš.« Osebje in odnose v bolnišnici lahko opišem kot dobre, v vseh skuša- mo najti dobro in to deliti naprej. Z odlocitvami sodelavcev in nadrejenih se vedno lahko ne strinjamo ali pa dvomimo o njih. Po drugi strani pa si priznajmo, da se je lažje pritoževati in najti skupnega sovražnika zunaj kot pa se zazreti vase in najti notran­je veselje ter motivacijo za delo v prihodnje. Moja pot na Kliniki Golnik se je zacela leta 2007, ko so me sodelavke iz lekarne kot svežega diplomanta zacele vzgajati. Vloge so se leta 2013, ko sem prevzel vodenje lekarne, zamen-jale in sem jih zacel vzgajati, vsaj poskušal sem, jaz. V preteklih osmih letih, ki sem jih preživel kot vodja lekarne, smo skupaj dosegli izjemno veliko. Vsi naši dosežki so odraz sodelovanja in tima, ki sem ga z veseljem in s ponosom vodil. Kmalu za tem, ko sem prevzel vodenje, je Strokovni svet potrdil vkljucenost klinicnih farmacevtov v delo na oddelkih. Lekarna je leta 2016 dobila prenovljene in vecje prostore, leta 2019 je nastal nov prostor za pripravo citostatikov. Letošnji november smo uspešno zakljucili z verifikacijo lekarne, ki jo je izvedlo Ministrstvo za zdravje. Tako smo med drugim dobili urad-no dovoljenje za pripravo citostatikov in tudi preskrbo drugih bol­nišnic s citostatiki. Zame najpomembnejši uspeh je uveljavitev stroke klinicne farmacije, ki so jo zaceli uvajati prof. Jurij Šorli, Maja Jošt in Tina Morgan, sledili pa smo ostali. Iz zacetnega entuziazma, ko je delo na podrocju klinicne farmacije potekalo vecinoma v popoldanskem casu, smo klinicno farmacijo in so-delovanje farmacevta pri zdravljenju bolnikov privedli do rednih vsakodnevnih nalog. Takšna sprememba zahteva velik premik v glavah vseh zaposlenih, ne samo farmacevtov, ampak tudi zdrav­nikov, medicinskih sester in drugih. Pomembna je bila nenehna podpora vodstva, prof. Mitje Košnika, prof. Matjaža Fležarja in doc. Aleša Rozmana. Ta sprememba ima za posledico kako­vostnejšo obravnavo bolnikov in je namenjena za njihovo dobro. Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali pri tem. Verjamem, da boste še naprej prepoznavali prednosti sodelovanja razlicnih strok pri zdravljenju naših bolnikov. Menim, da bi zgledu, ki ga daje Klinika Golnik, morali slediti tudi v drugih bolnišnicah. Janez, a imaš roza maske? V lekarni smo sodelovali tudi pri mnogo drugih procesih zunaj lekarne. Skupaj smo razvijali skoraj vsa strokovna podrocja na Kliniki Golnik, od onkologije, astme, KOPB, tuberkuloze do cisticne fibroze in drugih. Prevzeli smo organizacijo oddelcnih zalog zdravil, ki je omogocila prihranke pri zapadlih zdravilih ter pri slabši financni situaciji v preteklosti omogocila spros­titev financnih rezerv. Zaceli smo urejati oddelcne zaloge v laboratorijih. Prevzeli smo narocanje oralnih provokacijskih testov za alergološko enoto, pokazali, kako se da delati boljše, bolj racionalno. Izboljšali smo logistiko z dobavitelji. Prvi med bolnišnicami smo zaceli zaracunavati kazni, ce dobavitelj ne pripelje blaga, kot je v pogodbi. Vzpostavili smo povezavo med razlicnimi programi za lažji vnos in porocanje zdravil, ki nam jih povrne ZZZS. S tem skrbimo, da nam vse, kar porabimo, ZZZS povrne (tega je za okrog 6.000.000,00 EUR na letni ravni). Ko je prišel covid-19, nismo dopustili, da bi zaposleni ne imeli dovolj kakovostne zašcitne opreme. Pomagali smo tistim, ki ste bili najbolj izpostavljeni ob neposrednem delu z bolniki, in vas podpirali med našim delovnim casom in izven njega. Vkljucili smo se v zagotavljanje zadostne kolicine opreme in materiala tudi za Laboratorij za respiratorno mikrobiologijo. Skupaj nam je uspelo in nam oziroma vam bo uspevalo še naprej. Edino mask v vseh želenih odtenkih, od rožnate, oranžne in vijolicaste barve nismo uspeli priskrbeti … Naloge lekarne so se, kot ste videli, širile, vedno smo se trudili delovati v smer, da niso vezane strogo samo na delo v lekarni in da naša vloga ni koncana, ko zdravilo oziroma material zapusti lekarno. Želim si, da bi se tak nacin dela obdržal naprej. Vkljucevali smo se v procese v bolnišnici, kjer smo videli, da lahko skupaj delamo boljše. Zaposleni, ki imajo ideje in jih znajo tudi uresniciti, nikoli ne bi smeli biti vezani samo na enoto ali poklic, iz katerega izhajajo. Ce imamo ideje za izboljšave, potem jih preizkusimo, naredimo analizo in se odlocimo, kako bomo naprej delali še bolje. Iskanje izgovorov v formalizmih mi nikoli ni bilo prevec všec. V zdravstvu ne dela-mo zase, pred nami je dobrobit bolnika. Zaceli smo se pripravljati na brezšivno oskrbo, ki bo prišla v prihodnjih letih. Brezšivna oskrba pomeni, da bodo bolniki ob odpustu iz bolnišnice dobili vsa potrebna zdravila. To je nov, velik korak k zmanjšanju nenamernih napak pri zdravljenju z zdravili in v veliko dobrobit bolnika. Predstavljajte si, da morate po nekaj dneh bivanja v bolnici potem še iskati bližnjo lekarno, da dobite nova zdravila … Tega ne bo vec, saj boste vsa zdravila dobili že ob odpustu v bolnišnici. Pri zagotavljanju dobrobiti bolnika bomo naredili pomemben korak naprej. Z veseljem lahko potrdim, da sta lekarna in klinicna far-macija na Kliniki Golnik med najboljšimi, ce ne že najboljša v Sloveniji. Vsi golniški farmacevti smo zelo aktivno vkljuceni tudi v širše delovanje stroke v državi. Imamo delno zaposlitev na Fakulteti za farmacijo, ki nas povezuje s pedagoško dejavnostjo, ki jo izvajamo kot terciarna ustanova. Zaposleni (pa ne samo v lekarni) pedagoške aktivnosti izvajamo z veseljem do podajanja znanja, kar se pozna tudi v odnosu študentov. Redkost je, da so prav vsi clani tima aktivno vkljuceni v širši stroki. Vesel sem, da sem lahko deloval v tako proaktivnem teamu. V vseh omenjenih letih sem uspel uresniciti tudi precej osebnih ciljev. Mislim, da vecina že ve, da so bili povezani s ple­zanjem, alpinizmom in gorsko-pasjim reševanjem. Poleg samega vodenja lekarne mi je veliko pomenilo poznavanje sodelavcev in drugih procesov, ki potekajo po kliniki, zato sem šel z veseljem na obhod po bolnišnici in se pogovarjal ali pohecal z vami. Izzive sem iskal tudi na drugih podrocjih: iz nic smo ustvarili simpozij klinicne farmacije, ki smo ga izvedli 7-krat in je vsakokrat na kliniko pripeljal 60–100 farmacevtov, sodelovali smo in tudi organizirali tek gorenjskih bolnišnic z 250 udeleženci (spet so bile pritožbe zaradi izbire barve majck … barve ocitno niso moja mocna tocka), ne nazadnje pa smo uspešno sodelovali pri izvedbi proslave ob 100-letnici Klinike Golnik in druženja, ki je temu sledilo in ki smo ga po dolgotrajnem premoru res potrebo­vali. Za vse te in druge priložnosti, ki so mi bile zaupane, sem vodstvu Klinike Golnik in moji ekipi iz lekarne zelo hvaležen. Tudi vam, drage sodelavke in sodelavci, se zahvaljujem za vse ponujene priložnosti in lepe odnose. Zakljucujem s stavkom, ki ga je izrekel sloviti slovenski alpinist Joža Cop »Pa bohlonej, k' smo prjatl«. JANEZ TONI Zahvala Pozdravljena, ga. Petra Škrjanc,  najlepše se vam zahvaljujem za tako hiter odziv, zelo ste prijazni, takih bi moralo biti vec, a na žalost jih je v taki situaciji, kot je zdaj, na žalost vse manj. Hvala vam še enkrat in samo tako naprej. Lp, Brane Rožman Magistrsko delo: Odnos in stališca zdravstvenih delavcev do cepljenja proti covidu-19 Tema magistrskega dela je bila seveda aktualni covid-19. Co­vid-19 je v Sloveniji prisoten že od 4. 3. 2020 (GOV.SI, 2020). Bo-lezen se je hitro razširila med ljudi in zahtevala visok davek. Tudi med zdravstvenimi delavci, kar je še poslabšalo kadrovske stiske v bolnišnicah (ICN, 2021). Obstaja veliko ukrepov, ki pripomorejo k zaustavitvi širjenja nalezljivih bolezni, vendar pri covidu-19 niso bili zanesljivi, zato pricakujemo, da bomo to dosegli s cepljenjem (NIJZ, 2021). Hiter razvoj cepiva proti covidu-19 je bil mogoc zaradi novih tehnologij: vektorskih cepiv in cepiv na osnovi mRNK (Graham, 2020). Raziskava je potekala med marcem 2021 in junijem 2021 s pomocjo programa 1.ka. Vzorec 226 zaposlenih v zdravstvu smo zbrali po metodi snežene kepe. Po naši raziskavi imajo moški zdravstveni delavci bolj poziti­ven odnos do cepljenja, kar sovpada s tujimi raziskavami (Grech et al., 2020; Dror et al., 2020; Verger et al., 2020). Prav tako z vsemi temi raziskavami sovpada tudi naša ugotovitev, da je odnos do cepljenja razlicen glede na izobrazbo. Zdravniki imajo dalec najbolj pozitiven odnos do cepljenja, kar 90 % slovenskih zdravnikov je cepljenih. Manj pozitiven odnos do cepljenja imajo magistri zdravstvene nege, diplomirane medicinske sestre in dip- lomirani fizioterapevti, najmanj pa srednje medicinske sestre in negovalci. Verger et al. (2020) poudarjajo skrb, da ceprav zdrav­stveni delavci kljub pricakovanju javnosti niso homogena skupina in da jih velika vecina ni strokovnjakov za cepljenje in nalezljive bolezni, imajo kljub temu vsi pomembno vlogo pri predstavljan­ju vidikov cepljenja proti bolezni covid-19 v javnosti. Zato bi se moralo vse zdravstvene delavce izobraziti o cepljenju, da s svojimi dezinformacijami ne povzrocijo morebitne škode v družbi. Kot je bil primer, da cepljenje proti covidu-19 vpliva na plodnost. V splošnem imajo zdravstveni delavci pozitiven odnos do cepljenja. Vendar je še vseeno veliko odgovorov v smislu »Raje menjam poklic in dam odpoved, kot da se cepim proti covidu-19. Mislim, da to pove vse.« in »Totalna bedarija. Tukaj nekaj mocno smrdi. Sama ne želim biti poskusni zajcek za cepivo. Zanimivo, da za raka v vec sto letih niso odkrili zdravila/cepiva … proti covi­du-19 pa naj bi v enem letu odkrili zdravilo, ki naj bi pomagalo??«. So pa imeli bolj pozitiven odnos do cepljenja tisti, ki so bili v okviru svoje delovne organizacije deležni izobraževanja o cepljenju. Tudi tuje raziskave (Dror et al., 2020; Gadoth et al., 2020) opisujejo pozitivno povezavo med informiranostjo zdrav­stvenih delavcev o cepivih in pozitivnem odnosu do cepljenja. To nakazuje, da je še veliko prostora za izboljšave precepljenosti zdravstvenega osebja. URŠA STANONIK Mentorica: Sabina Licen Foto: osebni arhiv Viri: Dror, A., Eisenbach, N., Taiber, S., Morozov, N., Mizrachi, M., Zigron, A., Srouji, S., in Sela, E., 2020. Vaccine hesitancy: the next challenge in the fight against covid-19. European Journal of Epidemiology 2020 (35), str. 775–779. GOV.SI., 2020. Slovenija razglasila epidemijo novega koronavirusa. Pridobljeno 28. 3. 2021 s https://www.gov.si/novice/2020-03-12-slovenija-razglasila-epidemijo--novega-koronavirusa/?fbclid=IwAR28Tp_iNFIgbIvezTMcTpy6_T-DYB-OxGkqIjk9O­EG9ABjf7YyT1HwZgpQ Graham, B. S., 2020. Rapid covid-19 vaccine development. Science, 368(6494), 945–946. Grech, V., Gauci, C. in Agius, S., 2020. Vaccine hesitancy among Maltese healthcare workers toward influenza and novel covid-19 vaccination. Early Human Develo­pment, 105213. International Council of Nurses (ICN), 2021. The global nursing shortage and nures retention. Pridobljeno 20. 3. 2021 s https://www.icn.ch/sites/default/files/inli­ne-files/ICN%20Policy%20Brief_Nurse%20Shortage%20and%20Retention.pdf. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), 2021. Dnevno spremljanje okužb s SARS­-CoV-19 (covid-19). Pridobljeno 28. 3. 2021 s https://www.nijz.si/sl/dnevno--spremljanje-okuzb-s-sars-cov-2-covid-19. Verger, P., Scronias, D., Dauby, N., Awoenam Adedzi, K., Gobert, C., Bergeat, M., Gagneur, A., in Dubé, 2021. Attitudes of healthcare workers towards covid-19 vaccination: a survey in France and French-speaking parts of Belgium and Canada, 2020. Euro Surveill 2021, 26(3). »Knjižni namig « Ne želi si lahke poti … želi si lahkega koraka (iz knjige Brine Svit Ne želi si lahke poti) »Kdor vzame po nesreci to knjigo v roke, naj se ne razocara nad baržunasto liriko, ki jo je pisal mladenic, od katerega sem se ravnokar poslovil. Res je baržunasta lirika! Zlate zvezde, vse orošene od pomladnega dežja, grobovi, z belim cvetjem okiteni … Naši pesniki in nepesniki niso pošiljali knjig s predgovori v svet. Vsaj sami jih niso pisali … A današnji cas je tak, da se mora clovek opraviciti nad mehko besedo, ki se je utrnila iz svežega, mladega srca, da se mora opravicevati zato, ker te transmisije vse prevec šume, transmisije v tvornici svetovnega kapitala, in ker je prevec cud-no, ce v dobi, ko se postavlja v svetišce tega svetovnega boga peklenske stroje, ce se v tej dobi drzne govoriti mladenic cisto preprosto, odkrito, mehko, zato ker se je izgubil v opojni pomladni noci in blodi po poljani med zvezdami.« (Srecko Kosovel) Srecko Kosovel: BARŽ = KONS Igor Saksida je iz obsežnega Kosovelovega ustvarjanja izbral 110 pesmi (110 = > 110). Petinpetdeset BARŽ: baržunastih, »žametnih … žametne oci, žametno nebo … temni blisk odseva tudi milino in luc …« In petinpetdeset KONS: konstruk­tivnih, »Umetnost ni vec, kakor nekateri katedrski esteti mislijo, samo esteticni problem, ampak esteticni, eticni, socialni, religiozni, revolucionarni, skratka življenj-ski problem (Dnevnik VII). Zbirko pesmi, ki jo krasijo ilustracije Damijana Stepan-cica, toplo priporocam v prebiranje, ker nam odstira življenjska spoznanja, ki se v sto letih niso bistvena spremenila. RDECI ATOM Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila, ki bo življenje preoblikovala, in bo cloveku zopet moc vrnila in kar bo lažnega, bo v prah steptala. In clovek v svesti pravega si cilja (o, zvezda duše mu bo pot kazala) razpel bo v vetru hrepenenja krila in mrtva pesem bode obmolcala. Nobenih norm, zakonov; samo delo kazalo bo cloveštvu novo pot in kamor srce genija hotelo, le tja za njim bo stopal zdravi rod, in v našem delu vstane nova sila, ki svet bo zrušila in dogradila. Sarah Crossan: ENO Mladinski roman, družbeni in hkrati problemski, napisan v verzih, odkriva zgodbo ene, pravzaprav dveh oseb. Šestnajstletni siamski dvojcici imata dve glavi, dve srci, dvoje pljuc in ledvic, štiri roke, toda eno samo mater-nico in samo dve nogi. Njuno življenje, ce odmislita okolico, ki ju vidi kot spaki, je življenje normalnih pubertetnic. Hodi­ta v šolo in sanjata o prvem poljubu, ki se verjetno ne bo nikoli zgodil, ampak upanje ostaja … Imata dobra prijatelja Yasmeen in Jona, ki jima pomagata prebroditi marsikatero šolsko neprije­tnost. Sestri Tippi in Grace sta izjemno povezani in si ne predstavljata kirurške locitve, ki jima grozi zaradi opešanosti srca ene izmed njiju … Jamal Ouariachi: LAKOTA »Clovek bi mislil, da sta za posameznika neprimerno bolj kot spolnost škodljiva agresija in nasilje. Spolnost razen poželenja najveckrat izvira iz naklonjenosti. Spolnost je socialno dejanje. Je pozitivna. Spolnost je približevanje dveh posameznikov.« In kaj se zgodi, ko zbliževanje ne poteka, kot je predhodno opisano? Ko se dobro situirani moški srednjih let odloci postati humanitarni delavec, rešuje lacne afriške otroke, potem pa je v dolocenem trenutku obsojen pedofilije. Crno-bel ro­man o pedofiliji? Še zdalec ne, bralec je prisiljen v razmišljanje in lastno presojo! Miljenko Jergovic: SARAJEVSKI MARLBORO Zgodbe iz vojne, o vojni, na poseben, oseben nacin. Drobni predmeti, ne nujni za preživet­je, drobno darilo ljubljene osebe, kot je kaktus, ki v hudi zimi neogretega stanovanja zmrzne, simbolno zažarijo: »Vojna me je naucila umetnega umirjanja obcutkov in živcev. Ko zacnete pripovedovati o stvareh, ki bi me lahko posebej pretresle, se mi nekje v notranjosti prižge rdeca lucka, kot tista, ki briše šume z magnetofonskega traku, in jaz ne obcutim nicesar vec. Ko pa pomislim na ta kaktus, ne pomaga nic. Je kot droben derivat žalosti, na videz nenevaren kot ciankalij grenkega mandeljna. Neke ljudi je nekoc žalostilo, da konji umirajo stoje, mene pa žalosti, da se kaktusi vdajo kot decek v tisti Go-ethejevi pesmi. Ta stvar ni pomembna, razen kot opozorilo, da se je v življenju treba paziti podrobnosti. In nicesar drugega.« Mojca Širok: EVIDENCA Je Alma, upoko­jena višješolska predavateljica, res samo opazovalka kriminalisticne preiskave, ki se zacne z odkritjem trupla pred njeno garažo? Zakaj samozavestni poslanec državnega zbora Stane odreveni, ko ga nenadoma poklice Štefan in mu omeni, da ga pozdravlja Enzo, upokojeni italijanski »poslovnež«? Kaj skriva novinarka Mina Kralj, ko s svo­ jo zateženostjo in ignorantskim nastopom razburja sodelavce? Bo vodji krimina­ listicne skupine Davidu Valenti uspelo povezati na videz nepovezane dogodke in odkriti morilca? Napeta kriminalka caka zveste Mojcine bralce … Julian Barnes: LEGE ŽIVLJENJA Casopis Guardian je Lege življenja uvrstil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Julian Barnes na stoosemindvajsetih straneh preplete življenjske zgodbe znanih oseb in njihovo strast do balonarstva. Izvrstno zapisane zgodbe o boemskem polkov­niku Fredu Barnabyju, znameniti igralki Sarah Bernhardt in protislovnem fo­tografu, casnikarju in izumitelju Felixu Tournachonu avtor nadgradi z intimno izpovedjo o svojem življenju po nenado­mestljivi izgubi žene Pat. In vse se pove­že in postavi na svoje mesto: veter nas nosi, toda kam in koliko casa bomo leteli, kje in kako bomo pristali ali mogoce celo strmoglavili? Zdi se, da odgovor vendarle ni cisto v naši domeni … Brina Svit: NE ŽELI SI LAHKE POTI Resnicna pripoved o zdravljenju v ajurvedskem centru na jugu Indije. Hude bolecine v hrbtu je avtorica nameravala ublažiti na naraven nacin, ker je klasicno operacijo pre­poznala kot tvega­ nje. V priporoceni center Thiruvanat­hapuram je prispe-la v obdobju, ko je svojo globalno pot zacenjal SARS­-CoV-2, zato so bili tujci nenado- ma nezaželeni. »V mojem glasu je cutiti nekaj takega kot nejevero in strah, ko se zazrem v vrata, ki stojijo pred nama. Kot bi bila vrata zapora, pomislim. Ko se koncno odprejo in se povzpneva do Ajurmane na svetem gricu Dharmagiri, si seveda ne predstavljam, da bo zgodba, ki se bo zacela za temi vrati, tudi zgodba o zatemnitvi neba, tesnobi in ujetosti. Ne želi si lahke poti, pravijo verzi, ki mi jih je v popotnico poslala prijateljica Manca. Želi si lahkega koraka.« Roy Jacobsen: NEVIDNI Izjemno težko je v nekaj stavkih opi­sati norveški otok Barrřy, kjer živi ena sama družina, ki jo v zacetku pripovedi predstavljajo stari oce Martin, oce Hans, mama Maria, hci Ingrid in Hansova sestra Barbro Barry in ki jo v nadaljevanju dopolnijo Barbrin nezakonski sin Lars in dva tuja otroka, zapušcena od lastne matere in oceta. Hud boj za preživetje se zdi neskoncen. Toda tako ga vidi bralec. V zgodbo vpleteni so že od malega prip­ravljeni na težke razmere in izzive, ki jih nalaga vsakdanjik. »Ko je Barbro rasla na Barryu, punce niso imele stola. Za mizo so jedle stoje. Od vseh žensk v hiši je sedela samo mama Kaja, pa še to takrat, ko je rodila prvega sina. Ko je Kaja umrla, je hotela njen stol Barbro. Toda Hans ga je hotel prepustiti Marii, s katero se je ravno oženil.« Andre Aciman: NAJDI ME Avtor uspešnice Poklici me po svojem imenu (predstavljena v Pljucniku 4/2020) v novem romanu oživi glavne junake in njihove življenj­ske dogodivšcine. Deset let starejši, poklicno uspešni, navidezno srecni, pod-zavestno pa še vedno neizpolnjeni so na dobri poti k uresnicitvi svojih sanj. Samuel, Eliov loceni oce, na vlaku, ki ga pelje v Rim, sreca mlado, nenavad-no žensko, s katero se hipoma ujame, duhovno in tudi sicer. Elio v Parizu sreca starejšega Michela in odkrije, da starost ni ovira za custveno naklonjenost, pa tudi ne za telesno ljubezen. Oliver, Eliova prva ljubezen, uspešni profesor in oce dveh odraslih sinov, ne more pozabiti Elia. Je cas, da ga poišce? Odgovor se skriva v romanu … Kader Abdolah: HIŠA OB MOŠEJI Številna družina spoštovanega in uglednega trgovca Aga Džana je živela v hiši ob mošeji, tradi­cionalno v duhu vrednot, ki jih je narekoval koran. Clani družine so bili marljivi, pošteni, vdani, spoštljivi, izobraženi. Njihova poglavitna naloga je bila skrb za mošejo, vse do leta 1979, ko je iranska politic­na revolucija grobo posegla v utecena življenja. Starejši clani družine se novim razmeram niso utegnili prilagoditi. Po-polno razvrednotenje spoštljivih odnosov jih je mocno potrlo. Mlajši clani so se hipoma razkropili in sledili vzhodnjaškim vzornikom, ki jih nova oblast, pod vod­stvom ajatola Homeinija, ni dovoljevala. Posledicno nasilje, umori in poboji so usodno vplivali na družino in zato je pocasi razpadala. Odlicen roman sicer sloni na zgodo­vinskih dejstvih, a ponuja mnogo vec. Prepleten je z zgodbami posameznih cla­nov družine, katerih življenja krojijo stroga pravila, ki pa se tudi kršijo: »Nekajkrat sem na strehi mošeje videl Ahmada. Stal je za kupolo in kadil. Sam najbolje ve, kako in kaj, ampak njegove cigarete so imele drugacen vonj, po necem, kar se za imama ne spodobi.« Miha Šalehar: PUSTOLOVEC ZMOTE Podnaslov Pate- ticni priporocnik za razumevanje priletnega alfa samca nazorno osvetli del vse­bine. Pa vendar, kriza srednjih let še zdalec ni vse, o cemer se šestinštiridesetletnik iskreno razpiše. Dvomi, vezani na vzgojo otrok, locitev, bližajoca se poroka z dolgoletno partnerico, biznis, nov motor in osvežitev izgubljene kolesarke forme …, štirideset samoanaliz, na poseben, Mihov nacin: »Bralke, bralci, živjo! To je moja nova knjiga. Poglejte, kako sem lep na naslov­ nici. S cikom, mišicami in enim zares lepim motorjem, ki sem si ga od bratov sposodil. Ampak to je druga zgodba. Skratka, vsebina je manj popolna, kot je popolna tale fotografija. Govori namrec o eksistencialni stiski, ko se zaveš, da je pred teboj, ce imaš sreco in ce ne greš v to tako imenovano onkološko bližnjico, malo manj kot pol življenja. To je knjiga, ki bo ženskam brez slabe vesti pomagala prezirati moške, in moškim pomagala ugotoviti, da so na svetu vecji papki kot oni. Ce boste to prebrali, se boste res pocutil alfa samce. Jaz se ne. Vec.« VOŠCILO 2022: NAJ BO POLNO KORAKOV … LAHKIH! MIRA ŠILAR Novosti v knjižnjici Strokovne novosti (izbor) • Janžic, U., et al. Zdravljenje raka pljuc s tarcnimi zdravili proti EGFR: napotki bolnikom. Golnik, 2021. • Janžic, U., et al. Zdravljenje raka pljuc s tarcnimi zdravili: informacije za bolnike. Golnik, 2021. • Sorino, C. Pleural diseases: clinical cases and real-world discussions. Philadelphia, 2022. • Frelih, E. Opušcanje kajenja: vrste pomoci pri opušcanju od kajenja. Golnik, 2021. • Frelih, E. Moja bolezen pljucni rak: nadaljnja obravnava in zdravljenje. Golnik, 2021. • Costabel, U., et al., eds. Idiopathic pulmonary fibrosis. Sheffield, 2016. • Jezernik, K. Celicna biologija: ucbenik za študente Medicinske fakultete. 1. izd., 3. natis. Ljubljana, 2018. • Moorhead, S., et al., eds. Nursing outcomes classification (NOC): Pljucnik ali Pljucnica? V cakalnici kardiološke ambulante, kjer poteka tudi delavnica za zdravljenje srca, sem videl revijo, ki jo nudi bolnišnica Golnik. Pljucnik je ime caju, pljucnica pa je bolezen in vzrok za nastanek zdravstve­ ne ustanove za zdravljenje dihal – pljuc. Zdrav zrak izpod planin je mnogim ljudem povrnil veselje do življenja. V tistem casu se je gospodarstvo industrializiralo. Vse vec je bilo prahu v zraku tudi v kmetij­stvu. Enkrat se je krajevni zdravnik cudil: kako sploh še kaj slišiš z zamašenimi ušesi. Osebno jih je izpral in ob tem opravilu povedal, kako so njegove pomoc­nice zdravljenca prehladile, da je moral zdravljenje nadaljevati v bolnišnici. Na steni obvešcate o skrbi za vaše zdravje. Namesto zaimka vaše je pravil­nejši zaimek svoje zdravje. Za dober ogled bolnišnice služi tudi dobra in zgledna raba slovenskega, to je našega maternega jezika. Za boljše delo in boljše odnose namenjam nekaj dobronamerne kritike. In še nasvet: namesto Pljucnika naj krasi bolnišnicno revijo Pljucnica, ki je povzrocila nastanek Bolnišnice Golnik. In measurement of health outcomes. 6. izd., St. Louis, 2018. • Bulechek, H. M., et al., eds. Nursing interventions classification (NIC). 7. izd., St. Louis, 2018. • Firth, H. V. Oxford desk reference: clinical genetics and genomics. 2. izd., Oxford, 2017. • Zbornik predavanj: 32. strokovni sestanek internistov 2021, Ljubljana, 24.in 25. september 2021. Ljubljana, 2021. • Košnik, M., ur. Jesenski sestanek Alergološke in imunološke sekcije SZD, Ljubljana, 7. oktober 2021. Ljubljana, 2021. • Petrinec Primožic, M., ur. Biološki material v endoskopiji in gastroenterologiji: zbornik predavanj XXIX.strokovnega seminarja Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endoskopiji in gastroenterologiji, Laško, 24. september 2021. Ljubljana, 2021. • Knez, L., et al. Zdravljenje raka pljuc s tarcnimi zdravili proti ALK: napotki bolnikom. Golnik, 2021. Vabljeni! namesto z gospod in gospa ter s pacient in pacientka nas naslavljajte z zdrav­ljenec in zdravljenka, z izrazi iz slovarja slovenskega knjižnega jezika. Tuji izrazi morajo biti v oklepaju ali s pomišljajem slovensko dopolnjeni. Hvaležen za zdravstveno skrb vas vse lepo pozdravljam, FRANCIŠEK VRANKAR, KRANJ Golniški žigi iz preteklosti Ob odpisu starih, iztrošenih leposlovnih knjig se je izkazalo, da se v njih skriva lepo število zanimivih žigov, ki so dober odraz casa svojega nastanka. Nanizani po vrsti lepo prikažejo razvoj imen dana­šnje Klinike Golnik. Kot leto ustanovitve knjižnice se navaja leto 1946. Takrat so knjižnico (do leta 1949) vodili kar bolniki. Leta 1950 je vodenje prevzela Silva Fur-lan, žena takratnega direktorja Tomaža Furlana. A dejstvo, da je nekaj žigov v knjigah še iz casa pred drugo svetovno vojno, torej pred uradno ustanovitvijo, nakazuje, da so nekakšno evidenco vodili tudi že kmalu po ustanovitvi bolnišnice in do konca druge svetovne vojne. V vecjem delu starejšega gradiva je ob evidencni številki zapisana letnica 1953, ko so, kot kaže, izvedli popis in na novo evidentirali staro gradivo. Žigi so razvršceni po približnem casosledju, zato so povsem možne napake. In še vabilo: ce se še kje v hiši skrivajo stari golniški žigi, se oglasite v knjižnici, da jih vsaj digitalno arhiviramo. [1]: Žig iz casa Kraljevine SHS, tj. (od l. 1918) do leta 1929 [2, 3, 4, 5]: Žigi iz casa Kraljevine Ju­goslavije in njene upravne enote Dravske banovine, ki je od leta 1929 do 1941 zajemala ozemlje vecjega dela današnje Slovenije. Orel na drugem žigu je del grba Dravske banovine, orel na cetrtem žigu (slabši odtis) pa je ovit v heraldicni plašc. Bolnišnica se je imenovala Zdravilišce Golnik do leta 1940 [6, 7, 8, 9, 10]: Žigi iz casov Federativ­ne ljudske republike Jugoslavije (1945– 1963), bolnišnica se je med letoma 1946 in 1950 imenovala Zvezni inštitut za tuberkulozo Golnik, med letoma 1950 in 1960 pa Republiški inštitut za tuberkulozo Golnik, Inštitut za tuberkulozo Golnik in Bolnišnica za tuberkulozo Golnik [11]: Žig med letoma 1960 in 1970, ko se je bolnišnica imenovala Inštitut za tuberkulozo SR Slovenije [12, 13]: Žiga med letoma 1970 in 1998, ko se je bolnišnica imenovala Klinicna bolnica Ljubljana, Univerzitetni inštitut za pljucne bolezni in tuberkulo­zo Golnik oziroma UKC Ljubljana, TOZD Univerzitetni inštitut za pljucne bolezni in tuberkulozo Golnik [14]: Žig med letoma 1998, ko je bolnišnica znova samostojna in ko iz imena izgine tuberkuloza, ter 2012; v tem casu se je imenovala Bolnišnica Golnik – Klinicni oddelek za pljucne bolezni in alergijo [15]: Današnji žig, ki se uporablja od leta 2012 naprej: Univerzitetna klinika za pljucne bolezni in alergijo [16]: Nekaj nalepk s knjižnimi signa­turami, od zacetnih znamkic do današnjih ANJA BLAŽUN Viri: Zupanic, Slavec, Zvonka. Bolnišnica Golnik – Klinicni oddelek za pljucne bolezni in tuberkulozo: ob desetletju samostojnosti (1998–2008). Golnik: Bolnišnica, 2008. Zupanic, Slavec, Zvonka. Tuberkuloza, kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Gol­nik, 1921–1998. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete: Znanstveno dru­štvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije; Golnik: Bolnišnica, 2009. Hribovšek, Aleksander, društvo Heraldica Slovenica, e-korespondenca, oktober 2021. » Kuhamo « Tiramisu za vse sladkosnede in prijazen prehod v novo leto 2022 Izvirni recept iz restavracije Le Beccherie v Trevisu (objavljen v Odprti kuhinji) Sestavine 12 rumenjakov 500 g sladkorja v prahu 1 kg maskarponeja 60 piškotov savoiardi kava kakav v prahu Priprava Skuhamo kavo in jo ohladimo. Penasto stepemo rumenjake s sladkorjem. Rocno vmešamo maskarpone. Dno okroglega modela ali pravokotnega pekaca obložimo s polovico piškotov, ki smo jih predhodno na hitro (sicer razpadejo) pomocili v ohlajeno kavo. Premažemo s polovico kreme. Ponovimo postopek z drugo polovico piškotov in kreme. Potresemo s kakavom. Postavimo v hladilnik, vsaj za nekaj ur, da se okusi prepojijo. Sladica je božanska in vedno uspe. Pripravljena je v zelo kratkem casu. Kolicina se lahko priredi glede na potrebe. Pricujoca na sliki je narejena iz cetrtine sestavin (3 rumenjaki, 100 g sladkorja …), v modelu premera 20 cm. Lažje jo je sestaviti v pravokotnem modelu oz. pekacu. TOPLO PRIPOROCAM!!! MIRA ŠILAR Foto: M. Šilar Moja prva Afrika Po tem ko sem nekaj let cedila sline in brala vtise popotnikov, ki so obiskali Na- mibijo, je koncno napocil pravi trenutek, da sem šla to pogledat v živo tudi sama. Termin je bil pravi, dopusta še dovolj, zvezde in planeti so stali prav – in sem se prijavila. Afrika. S kom it v Afriko, kdo jo pozna bolje kot Zvone Šeruga? Svetovni popotnik že vec kot 40 let, novinar, pisec in fotograf, v Namibiji je bil že 34-krat (!), kot sam rad rece, pozna tam vsak ovinek, vsako drevo in slone že po imenih … Namibija je njegova ljubica, vanjo se je zaljubil že, ko je bil tam na porocnem potovanju. Torej z njim. Zanj ni presene- cenj na poti, verjetno je doživel že vse. Odgovoriti zna na vsako vprašanje. Nacin potovanja z njim je nomadski, Afriko moraš doživeti v vsej njeni prvinskosti, ne po hotelih, ampak v šotorih, na tleh, pod zvezdnim nebom nekje za cesto, v »gmajni«, kot on rece (gmajne pa nikjer – gmajna pomeni na Gorenjskem gozd, v tem primeru je gmajna divjina). Ok, to je to, grem. Pa kar sama, so me spraševali? Ne, ne bom sama, v skupini nas bo dvaj-set, samih Slovencev, željnih avanture, popotnikov, ki bodo tam iz istega razloga kot jaz – z željo doživeti, obcutiti mamo Afriko. Skupaj bomo obcudovali pokra­jino, fotografirali, se zvecer poveselili in si pripovedovali svoje zgodbe; poglobila se bom sama vase in uživala v avanturi svojega življenja. Ce preskocim zbor, letališca in pos­topke, ki se vlecejo v nedogled, smo pri­stali v glavnem mestu sredi dneva. Vame je butnil suh, topel afriški zrak. Prvi korak je bil prevzem avtomobilov. Potovali bomo namrec s preverjenimi toyotami hilux s pogonom na vsa štiri kolesa, prave zveri­ ne z ogromnim prtljažnikom, hladilnikom in nekaj opreme za kampiranje. V Nami­biji se vozi po levi, avtomobili so bili lepi, cisti, tako kot mi – nazaj so prišli prašni in umazani, tako kot mi. In potem nakup hrane in pijace za prvih nekaj dni v divjini. Vse smo natlacili po avtomobilih, skupaj z lonci in ostalo posodo, ki je bila shran­ jena kar tam, ter s potovalkami z oblacili in se vsi polni pricakovanj odpravili na pot po programu. Pet avtomobilov drug za drugim zagrize v makadam. Glavno mesto preseneti s svojo modernostjo, urejenostjo. Leži na planoti na skoraj 1600 metrih nadmorske višine. Podnevi se prijetno ogreje, na 24 do 26 stopinj, takoj ko sonce zaide za obzorjem, pa se hitro ohladi. Pot je najprej vodila proti jugu, torej proti Antarktiki, in prve noci so bile hladne, tudi vetrovne. Cakata nas skoraj dva dneva vožnje po širokih makadamskih cestah proti Sesriemu, ki je izhodišce za odkrivanje najlepših pre­delov pešcenega Namiba. Na poti nora pokrajina, suha savana, ki pocasi prehaja v suho pušcavo. Kjer pušcava poljubi morje Pušcava Namib je najstarejša in verjetno najbolj fotogenicna pušcava na svetu; ko zjutraj posvetijo prvi soncni žarki, zažari v norih oranžnih odtenkih. Soncni vzhod smo docakali že na sipinah, odpravili smo se še ponoci. Ko vidiš Deadvlei, kartice na fotoaparatih pregorijo … Vec sto let stara, posušena, mrtva akacijeva drevesa, ki kljubujejo casu in se še vedno nastavljajo trumam turistov, ki si želijo videti to lepoto. Igra senc v pušcavi in sledi, ki jih stopinje pušcajo v brezhibno gladkem in polikanem pesku, te vedno znova in znova premamijo, da slikaš še in še in še. Vedno isto, pa vendar vedno malo drugace. Fotografsko eden od vrhuncev poti. Nato gremo do obale Atlantika, spoto-ma naletimo na jate flamingov, obišce­mo Swakopmund, kjer je na voljo obilo adrenalinskih doživetij. Pušcava Namib namrec poljublja morje, pesek se spušca prav v morje, in veter, ki ga nenehno nosi in nalaga, obalo menda vsako leto podalj­ša za pol metra. Veter je hladen, neprija-zen, voda mrzla, a prav zato je pokrajina dokaj cista, nedotaknjena, nenaseljena – sicer bi na pešcenih plažah stal hotel pri hotelu. Vozimo se vzdolž zloglasne obale okostnjakov, marsikatera ladja je vcasih nasedla v nepricakovani megli in plitvini ter tu v pesku klavrno koncala. Vroc pušcavski zrak in mrzel Atlantik ustvarjata posebno klimo, vetrove, meglo, kondenz in ravno zato pušcava Namib ni tako mrtva, kot se sprva zdi. Kar nekaj življenja je v njej, ko se turisti umaknejo. Videli smo le eno zarjavelo propadajoco nasedlo ladjo, okostnjak, za obcutek in za fotografsko potešitev. Nekoliko naprej si ogledamo zavaro­vano obmocje, dom vectisocglave kolonije tjulnjev, ene vecjih na svetu, Cape Cross. To pa ni doživetje le za fotografe, ampak tudi za naše nosove. V nadaljevanju nas pot vodi proti severu, enkrat prenocimo pod rdecim go-rovjem Spitzkoppe. Spitzkoppe je skupina granitnih vrhov, rdeckastih osamelcev in fotogenicnih monolitov neverjetnih oblik, ki se dvigajo iz ciste ravnine in privabljajo fotografe ter popotnike z vseh koncev sveta. Pred vstopom v kamp pa že prve uborne kolibe iz razlicnih materialov in prvi otrocki z velikimi ocmi, ki iztegujejo roke … Potovanje se nadaljuje proti seve­ru, torej proti ekvatorju, in zato postaja topleje, tudi ponoci ni vec treba zlesti v spalno vreco, zadošca, da se z njo samo pokriješ. Za cesto posamezne kolibe in uborna zavetja domacinov. Pokrajina se spreminja, prehaja v travnata prostran­stva in obcasno se kakšna žival pojavi v bližini, in seveda jo vsi navdušeno pofoto­grafiramo. Ustavi, noj! Ustavi, žirafa! Pac ne vemo, da bo vsega živalskega sveta v nadaljevanju poti še v izobilju in da za vsako žirafo in noja sploh ne bomo vec vlekli ven fotoaparata … Obišcemo Opuwo, glavno mesto plemena Himba. Nakup hrane in vode, medtem smo prosti. Glasna ulica, trgo­vina Spar (pac bivša nemška kolonija), prosjacenje na vsakem koraku, vrvež, v enem kadru na fotoaparatu imaš lahko poslovneža v kravati in s kovckom v roki ter na pol golo Himbo z otrokom na hrbtu. Vrste za bankomat, vrste v trgovini, pred­vsem pa zelo glasen svet, glasna glasba na ulici (kdo ve, od kod tocno) v primerja- vi s tišino in samoto, ki smo je bili vajeni. Po eni uri smo si enotni, gremo mi nazaj v »gmajno«. Zaloge hrane in vode imamo, gorivo tudi, pot se nadaljuje. Vozimo do skrajnega severa, do slapov Epupa na angolski meji. Kamp v zeleni oazi ob reki, tolmuni nad slapovi, cisto pravi bazen v kampu, tuši, nobene­ga mraza, balzam zame, ki mraza res ne maram. Povsem drug obraz Namibije. Naslednji dan se nam pridruži lokalni vodic, sledijo obisk in spanje pri plemenu Himba, zvecer ples ob ognju in skupno veseljacenje, neprecenljivo. Slike kot iz nekega filma, filma, ki z resnicnim svetom in življenjem nima nic skupnega. Ponosni so na to, kar so, zavedajo se, kako drugacni so in kako so posebni. S pomocjo prevajalca smo razvozlali nekaj vprašanj, oni so se smejali nam, mi njim. Levinja, krvava okrog gobca Naslednja postaja je Etosha. Etosha je narodni park, velik kot Slovenija. Zdaj je tam pomlad, tik pred deževno dobo so, zato so zaloge vode precej na koncu, vec živali obišce napajališca – nekatera na­ravna, a vecinoma presušena, nekatera umetna. Ograjen park je za turista varen, divje živali so povsod, vecinoma skrite pred radovednimi pogledi in fotoaparati, hitrost vožnje v parku je omejena na najvec 60 km/h. Pa ne zato, ker bi bile ceste tako slabe, ampak zato, ker živali hodijo svojo pot. Ko gre creda zeber cez cesto, ne pogledajo, ali je pot prosta, tudi gazele, ko skacejo izza grmovja, ne pogledajo, ali je levo in desno »frej«. Da o nosorogu ali slonu ne govorimo, lepo po- casi jo hlacata po svojih opravkih in se za avto turistov sploh ne zmenita. Medtem ko si ogleduješ park, se seveda fotogra­fira samo iz avta, ki se ga ne zapušca (za postanke z veceji so varna ograjena po­stajališca). In sreca nam je bila naklonje­na, ob nekem napajališcu je ležalo devet levov, ob robu poginula žirafa, njihovo današnje kosilo. In levinja se je ležerno sprehodila od kosila malo po cesti, prav mimo avtomobilov, da si je malo preteg­nila noge, se nato obrnila in šla nazaj k svojemu tropu. Med tem sprehodom je ves živalski svet okamnel, zebre niso niti pomigale z repkom, gazele so obstale, še ptici, se mi zdi, da niso žvrgoleli; tudi mi v avtu smo šepetali in zadrževali dih, se pocasi pocasi vozili ob njej in za njo, obstali, ko se je obrnila – bila je le nekaj metrov od avta. Prava levinja, divja, še krvava okrog gobca. Prizor, ki ga ne bo pozabil nihce od navzocih. Medtem so siti samci in drugo sorodstvo ležali ob napajališcu in imeli siesto po kosilu. V parku Etosha so trije kampi za tu­ riste, veliki, z bazenom, razgledno tocko, restavracijo, lepo urejeni. Prespali smo dve noci, podnevi smo se dodobra navo­zili in prekrižarili vse možne kolovoze v iskanju kakšne divje macke. Dnevi so bili vroci, najvec je v avtu pokazalo 41 stopinj Celzija, noci prijetne. V nocni tišini se sliši oglašanje levov – ni bilo rjovenje, bolj kot neko zavijanje; takrat se zaveš, da si resnicno sredi divjine. Kaj v parku doživiš podnevi, pa je seveda precej odvisno od srece. Ker, kot rad rece Zvone, ce si pred­stavljaš Slovenijo, ti se voziš in išceš po Gorenjski, leopardi in divje macke so pa takrat nekje na Štajerskem … In tako je bilo, bili so nekje na Štajerskem, nismo imeli srece, da bi jih videli. Žiraf, slonov, nojev, zeber, nosorogov in raznovrstne sr­ njadi ter pisanih pticev pa je bilo precej. Od tam pa spet proti glavnemu mestu in sledile so priprave na pot domov. Kaj smo pa jedli? No, to je pa poglavje zase. Jedli smo vrhunsko, tole potovan­ je je bila tudi kulinaricna poslastica. Z nami, ker je bila skupina polna, je šel tudi izkušen kuhar Ludvik, v Namibiji je bil z Zvonetom že 16-krat, zato je bil vajen vsega hudega. Clovek, ki se znajde s tistimi crnimi lonci bolje kot jaz doma za svojim štedilnikom, clovek, ki na ognju pod milim nebom sredi Afrike pricara obaro z ajdovimi žganci. Jedli smo rižoto z morskimi sadeži, barakudo na žaru, biftek iz zebre, divjacinski golaž, razne steake na žaru (vse lepo s pripadajoco prilogo in solato), obcasno tudi juho za predjed, da ne bo pomote. Na vsej poti smo testenine jedli samo dvakrat, enkrat z omako bolonez, enkrat z nekimi zeljnimi krpicami in zelenjavo kot prilogo. Zelje in kranjske klobase je za en obrok prinesel od doma, tega se tam ne da kupiti. Je pa res nenavadno, da v Afriki ješ zelje in kranjsko klobaso. In potem Zvone skoraj ob polnoci rece Ludviku: »Ej, a cva spect palacinke?« In v pol ure že mažemo pa-lacinke, eni z marmelado, drugi z nutello. Vse lepo peceno na ognju, pod milim nebom sredi nicesar v Afriki. Že prvo jutro me je vrglo na rit, ko sem vsa zaspana prišla do ognja in si nalila kavo, Ludvik pa je že veselo vlagal kumarice. »Boš videla, kako jih bomo veseli, ko bo zmanjkalo paradižnika in svežih kumar, kako bodo pasale zraven kakšnega mesa,« je rekel. In smo jih zmazali, celo posodo, in kako dobre in hrustljave so bile! Ekipa iz vsakega avta je bila en dan dežurna za pomoc kuharju, za ribanje, rezanje, lupljenje zelenjave, za kurjenje ognja, mešanje, praženje, obracanje mesa na žaru in na koncu pomivanje posode. Pošteno. Vtisi Namibija je dežela, kjer vidiš marsikaj. Revšcino, ki si jo težko predstavljamo, na eni strani, uborna bivališca iz raznovrst­nih skupaj nametanih materialov, ter bogato in lepo urejeno, moderno glavno mesto. Na vzhodu bogata država, rudniki urana prinašajo denar, na obali Atlantika, ki turistom ni dostopna, bolj na jugu, so usedline, bogate z diamanti in dragimi kamni, ki menda ležijo kar po plaži. Na pol goli predstavniki plemena Himba, ki svoje bogastvo merijo s številom koz, ter še revnejši Bušmani so res kontrast svetu, kakršnega poznamo mi. Tura je bila lepo utecena, dobro za­stavljena, iz civilizacije v divjino, ko si po dveh dneh za cesto (brez tekoce vode in brez elektrike), potem pa prideš v kamp, kjer se nastaviš toplemu tušu, zagledaš WC-školjko in WC-papir, ogledalo … Vmes si pomagaš z razkužilnimi, cistilnimi in negovalnimi vlažilnimi robcki. Enkrat smo spali celo v cisto pravih posteljah, v turisticnih hišicah v Swakopmundu na obali Atlantika (turisticno mestece, kot nekakšen Portorož ob Atlantskem oceanu). Vstaneš z dnevom in se utaboriš, ko sonce zahaja – zlato pravilo: v Afriki se potuje podnevi, ponoci ne. Ko se zacne nociti, se utaborimo, kuhar in dežurna ekipa zacneta pripravljati vecerjo, zakuri se ogenj in prvi lonci se že grejejo … Ko se zjutraj dela dan, je že nekdo zakuril ogenj, kava se že kuha, voda za caj že vre … Pozajtrkujemo in odhod. Še najbolj »naporno« od vsega potovanja je vsakodnevno postavljanje šotora, napihovanje »samonapihljive« blazine, zlaganje spalke in jutranje po­spravljanje vse krame spet nazaj v avto. Zjutraj imaš na sebi en kup oblacil, ki potem z dviganjem sonca odpadajo ena za drugo do kratkih majic in hlac. Ampak tako pac je, selimo se kot nomadi, se prilagajamo razmeram, gremo po zacr­tani poti in sproti postavljamo tabore. Kosilo vedno nekje za cesto, nekaj na hitro. Prevozili smo približno 4000 km po lepo urejenih makadamskih cestah, vmes redki odseki asfalta in soljene ceste (tudi to je posebnost – cesto polivajo s slano vodo, droben pesek se potem z vožnjo zbije in utrdi ter postane gladek kot asfalt). Doživiš marsikaj, predvidenega in nepredvidenega. Samo dvakrat smo na poti menjali poceno pnevmatiko, samo enkrat avto »vžgali« na kable, sicer težav ni bilo. Marsikateri noht na negovanih rokah popotnic je odletel ob postavljan­ju šotora, meni je na šotoru »crknila« zadrga ravno tisti vecer, ko smo doživeli mimohod lepega crnega, približno 10 cm velikega škorpijona. Vse te razdalje, prostranost, kilometri in kilometri makadamskih poti, suha savana, ki jo ure in ure gledaš iz avta, pokrajina, tako drugacna od naše … ob­cutek svobode pod zvezdnatim nebom – mimogrede, na nebu žarijo povsem druge zvezde, kot jih vidimo pri nas –, ko pozabiš na uro, na cas, službo, na tegobe zahodnega sveta … ti pocasi odprejo vse cakre in zaveš se svoje majhnosti, svoje minljivosti, bolece se zaveš, kako nepomemben si kot posameznik in da si na zemlji samo trenutek v primerjavi z njeno vecnostjo. Namibija je turistu prijazna država, ni malarije, potrebnih ni nobenih cepl­ jenj, podnebje je ugodno. In Afrika ... za življenje tako kruta in neizprosna, trda v boju za preživetje – na drugi strani pa za popotnika tako prvinska, cista, divja in lepa, tako drugacna od poznanega … Obcasno je treba zapustiti svojo cono udobja in iti v neznano, da te malo pretre­ se, da te malo strezni, ti odpre oci, ti da širino, pusti spomine in … te spremeni. Namibija, Afrika – mene sta ocarali. SAŠA KLEMENCIC Foto: osebni arhiv Evropsko prvenstvo v odbojki za veterane Palma de Mallorca je letos v oktobru gostila veteranske odboj­karske ekipe iz Evrope, kot gost pa so prišli tudi odbojkarji iz Pa- name. Prvenstvo je bilo organizirano v vec starostnih skupinah, Slovenci smo imeli ekipo le v najstarejši, nad 55 let starosti. Na Palmo smo se odpravili s kar precej adrenalina, saj so minila leta, odkar smo bili aktivni igralci v klubih. Približno polo-vica nas je bila iz osrednjeslovenskega podrocja, pol pa iz Koro­ške in Štajerske. Seveda smo celo leto prej porabili za take in drugacne »priprave« z dvakrattedenskimi treningi, dobivali smo se prakticno po celi Sloveniji. Vodil nas je Adi Urnaut, starosta slovenske odbojke. Na koncnem turnirju so nas cakale tri ekipe (veliko jih je zaradi koronaukrepov udeležbo odpovedalo). Premagali smo Romune in Italijane (posebej zmage na tej tekmi smo bili zelo veseli, saj smo jim »vrnili« za poraz naše clanske ekipe na EP), v finalu so bili od nas boljši Ukrajinci. Srebrna medalja pa je bila vec, kot smo kadar koli pricakovali. Na turnirju me je najbolj skrbelo, kako bo s poškodbami, saj smo se vsi srecevali z dejstvom »glava oce, a telo nemože …«, vemo pa, da so nauceni gibi vcasih lahko nevarni. Ampak vse se je dobro koncalo, z nekaj masažami in eno netrajno poškod­bo noge. Sodelovanje na takem tekmovanju v starejših letih je seveda velika motivacija, obenem pa smo postali soigralci in prijatelji in se marsikaj tudi naucili. Seveda smo imeli tudi najboljšo navijaško ekipo (tako kot se za slovensko odbojko spodobi), saj so nam s tribun izdatno pomagale naše partnerice. MATJAŽ FLEŽAR Foto: osebni arhiv Laboratorij za respiratorno mikrobiologijo Ko sem (Vesna) razmišljala o vošcilu Kliniki Golnik za njenih 100 let, je bila prva misel: Vau, že 100 let, no, potem vse najboljše, stara. Potem sem pomislila, da kaj vec pa že lahko napišemo, a ne prevec, mogoce kakšno kitico: Že 100 let pod Kriško goro stojiš (ce ima clovek rad gore, pac drugace ne gre) in za bolne skrbiš. Veliko si jih pozdravila, žal nekaj tudi v grob spravila. Vsak dan se k tebi vracamo, da si potem racune lahko placamo. Drugace kar dobro se držiš, za 100-letnico, ki jo slaviš. Za tvojo zunanjost zaposleni poskrbimo, za tvojo notranjost pa vsak dan sproti prijaznosti in spoštovanja vsi skupaj si želimo. Tvoja duša, to smo mi, vsi bivši in sedanji sodelavci, ki vsak dan se trudimo, da deluješ brez skrbi. Letos okrogel jubilej praznuješ in pogumno covidu kljubuješ. Zato uspešno še tako naprej, na novih 100, juhej!! Laboratorij za mikobakterije Željá je kar nekaj in kar malo težko jih je združiti v eno samo cestitko. Zato od vseh skupaj in vsakega posebej: Kliniki ob stoletnici želim, da bi še naprej delovala v tako lepem in naravnem okolju, s prijaznim kadrom in zadovoljnimi pacienti. (Maša) Kliniki želim cim prej novo preobleko, pa tudi nove laboratorijske prostore, da bodo diagnoze še bolj štimale. (Nadja) Kamnita grašcina na hribu stoji. Življenjske zgodbe v arhivu hrani. Vsakemu svoje roke poda, ki na svojo pot odide. Zato za 100 in vec let, še vedno naj nas spremlja v svet. (Jasna) Draga Klinika, prvih 100 letih ti ni bilo lahkih. Plula si mimo številnih ceri, kljubovala številnim viharjem in tako ponosno docakala zavidljivo obletnico. Iskrene cestitke! Menim, da tudi naslednja stotica ne bo nic lažja. Vsekakor je cas, da se moderniziraš in spremeniš tako, da boš bolnike obravnavala celostno (saj clovekov organizem deluje kot celota) in da boš ti cakala na bolnike, namesto da bolniki cakajo nate. Saj so dovoljene sanje, kajne? (Manca) Ob 100. obletnici si želim, da bi Klinika cim prej in s cim manj zapleti dobila nove prostore ter da bi s skupnimi mocmi in v dobrih odnosih še naprej uspešno premagovali izzive. (Urška)