ZAVELE SO JUŽNE SAPE avele so južne sape, tople in opojne, in so hitele preko mesta in izgubile mimogrede v mojo ozko ulico in so me pobožale skozi odprto okno s svojimi mehkimi dlanmi in odbežale naprej... Odložil sem pero in sem se dvignil s stola. »Pomlad me je pozdravila - . . nimam dvoma o tem ... Od morja, so zavele južne sape in so me mimogrede obiskale . . . Pokril sem se in sem odhitel po strmih stopnicah navzdol na ulico ... V marcu je bilo, mislim, da nekako v prvih dneh. Saj je ležal še sneg ob ograji tik Ljubljanice, ves umazan in zaprašen. Kostanji so stali goli in kakor mrtvi, in še niso poganjali popkov. Sklenil sem: »Na polje grem in nikamor drugam . - . Naravnost na ljubljansko polje . . .« Vso zimo še nisem bil šel niti enkrat iz mesta. Zaprt v mračno, tesno sobico, se nisetn bil ganil od mize. Kakor v verige uklenjen sem gledal v tistih dolgočasnih zimskih popoldnevih skozi okno na sivo zidovje hiš, na temne strehein na očrnele nizke dimnike. Megla je ležala zunaj, težka in neprodirna, kakor v Londonu. Tudi je bilo mraz na ulicah. A ne samo zunaj, tudi v moji poltemni sobici je bilo mraz, da sem se ves tresel in so mi šklepetali zobje kakor še nikdar v življenju. Ponoči sem se vedno pokril z odejo preko glave, se zvil kakor jež v klobčič in drgetal od mraza do jutra. Kadarkoli sem pa hodil po mestu, sem se zavil tesno v svoj močno obrabljeni havelok in si potisnil kučmo globoko na oči, tako da nisem videl mimohitečih ljudi . . . Hudo se mi je godilo takrat pozimi. Treba bi mi bilo plačati stanovanje, toda denarja od nikoder. Niti vinarja nisem imel v žepu. Gospodinja me je gledala že dlje časa zelo nezaupno in postrani. Ni manjkalo dosti, da me ni spodila na ulico . . . Tako namreč se godi študentu-beraču, ki je navezan le sam nase in na rcdke usmiljene roke nekaterih dobrih ljudi . . . Toda vkljub mrazu in vkljub vscm neprilikam sem mislil že takrat na polje izvun mesta. Na pomlad sem mislil in na svojo mladost, akoravno scm bil bliže groba kakor cvetoče poljane . . . »Mladost, še si v meni! Zdaj, ko so zavele južne sape, zdaj šele te čutim in te nikdar ne izpustim . . .« Tako sem rekel in sem se napotil prvikrat iz mesta . . - Kmalu so bilc za irenoj ogromne tovarne z visokimi dimniki, in siroraašne, nizke predmestne hiše. Samo delavce sem srečaval. Urnih korakov so hiteli mimo mene in so imeli pomazane predpasnike. Tuintam se je zadela obme kakšna sključena, do kolen upognjena starka z molkom v roki in je odšepala za ovinkom naprej . . . Še nekaj hiš me je pozdravilo ob cesti, še nekaj zakajenih delavskih kolib in bajt — nato pa se je odprlo prcd mojimi hrepenečimi očmi, prosto polje ljubljansko . . . Zdelo se mi je, kakor da nisem videl še 58 prav nikdar tega polja. Tako so bile navajene sivega mestnega zidovja mojc trudne oči, da so komaj spoznale prelepo ravan pred seboj. Zavil sem na stransko, s travo porastlo poljsko pot in sem šel preko polja. Nebo nad menoj je bilo modro, brezoblačno; pred menoj do daljnih holmov pa sama ravan. Mesto za mojim hrbtom pa hrumeče in vrvečc . .. »Mladost, šelc zdaj te čutim popolnoma!« Napele so se mi prsi in prožen je bil moj poprej težki korak. Pri srcu pa mi je bilo tako sladko in veselo, da bi bil zavriskal in zapel. In zopet so zavele južne sape . . . Preko valujočega polja so zavele; in zopet so me pobožale gorke, mehke dlani po licih . . . »Pomlad me pozdravlja . . . Od sinje Adrije so zavele te južne sape . . . o, te mehkc sape poznam dobro!« Spomnil sem se, kako se mi je bilo godilo o velikih počitnicah ob Adriji. Več kakor teden dni sem bival v Trstu. Vsak večer, ko je legal na šumno obmorsko mesto somrak, je prišel k meni moj prijatelj Angelo, mlad, cvctoč fant pri osemnajstih letih, po poklicu mornar brez posla. In odpravila sva se iz mesta proti Miramaru. Ko sva bila na prostem, sva zavila v klanec in sedla. Pod najinimi nogami je pljuskalo morje, in valovi so prepevali večerno pesem . . . Vsepolno bark je nosila drhteča Adrija na svojem mehkem naročju, in preko njene ponosne glave z zla-timi solnčnimi lasmi so krožili urnoleteči galebi . . . Ko se je pogreznilo solnce za morjem in je nastopil popoln mrak, je dihala Adrija tako mchko in toplobožajoče v moja in Angelova lica, da sva ostala mnogo-krat pozno v noč na prostem in pozabila na mesto, za ovinkom temno hrumeče, v svitu električnih luči . . . To so bili gorki dihi iz Adrijinega kristalnega in drhtečega naročja . . . Ah, te mehke južne sape so mi bile zdaj dobro znane . . . Šel sem dalje preko polja in radostno je bilo moje srce. Zakaj južne sapc se objemale moj obraz; čutil sem se močno pomlajenega in okrep-čanega. Saj sem tudi čutil, da se že res bliža pomlad. In vzkliknil sem sam sredi prostranega polja: »Pomlad, daj mi moči!« Južne sape so vele okrog mojih lic, prsi so se mi širile in čutil sem se močnega kakor še nikdar poprej . . . Ni bilo še prave pomladi, tiste kipeče, bujne pomladi, ko vse cvete in dehti. Toda prvi znaki pomladi so se že pojavljali vsepovsod, kamor-koli sem se ozrl: žito je klilo, kraj poljske poti so že modrele ponižnc vijolicc, so že zlatele trobentice, so že beleli in bingljali zvončki s svo-jimi nežnimi glavicami. Vendar je bilo šc vse kakor v povojih, nc šc popolnoma razvito, in vse pričakovalo nestrpno toplejšega solnca, gor-kejše luči... Domislil sem se tistih davnih mladih dni, ko setn bil še doma. Kako smo pričakovali takrat otroci pomladi! S kakim veseljem smo hodili gledat na polje, če že rastejo morda vijolice in trobentice! . . . V dolgih plasteh je še ležal po travnikih sneg in se je počasi tajal — otroci smo pa že iskali cvetic . . . Dobro se tudi še spominjam, kako sem šel iskat s teto Lenko vijolic za mater. Bilo je to neke najbolj ža- 59 lostne pomladi, kar jih pomnim. Bolni so ležali mati, na smrt bolni, že tri dolge mesece, da so se komaj genili. Mračno je bilo v sobi, postelja pa je bila obrnjena proti oknu in okno je moralo biti ob lepih dnevih odprto, da je prihajal zdrav zrak v sobo. Tako je prišla pomlad, potegnil je gorak južni vetcr, in mati, napol že v grobu, so začutili tisto gorko južno sapico in so takoj vedeli, da se bliža pomlad. Takrat jih je zgra-bilo v prsih in okrenili so glavo proti oknu, mimo katerega so letale lastovke ... Neizmerno so ljubili mati cvetice. Tudi zdaj so si jih zaželeli... In odpravila sva se iz hiše, Lcnka in jaz . . , Lep pomladanski dan je bil, solnce je pripekalo nenavadno gorko, in sneg, ki je ležal za plotovi in za drevjem v senci, se je tajal čudovito hitro. Pot je zavila kmalu s holma navzdol, in bil sem z Lcnko v dolini. Krenila sva mimo Medve-dove gostilnice, pred katcro je stal stric Martinek. — »Kam?« —je vprašal stric smehljaje se in je zamahoval z roko. — »Po vijolice za mater!« je rekla Lenka namesto mene. — »Kaj pa? Ali res ?« — »Res . . .« — Lenka se je zasuknila na peti in šla sva skozi vas proti potoku, ki je pošumeval pod Jatno tik bele ceste. — »Na ono stran pojdiva! Tam je dosti cvetic . . .« je svetovala Lenka. Zavila sva preko lesenega mostu in nato mimo podrte Juševarjeve kolibe, kjer je premda rado strašilo, samo zato, ker je bil baje nekdaj mešetar, stari Juševar, znan goljuf. V velikem ovinku se je ognila Lenka te kolibe, in tudi jaz sem se je ognil. Zakaj zelo naju je bilo strah. — »Hitro, Lenka!« — In skoro tekla sva po travniku navzgor proti temni smrečini. Vrhu travnika sva sedla. Poldan je zvonilo. Tisti tenki jagnjeniški zvon je pal tako otožno in milo, da sc mi jc storilo nehote hudo pri srcu. Potem se je pa oglasil zvon s Kuma. Težko in veličastno so doneli njegovi glasovi, kakor da se zavedajo sarai svojega mogočnega vpliva. Na Ključevici pa je ječala in zdihovalo. Tako ječi in zdihuje do vratu v zemljo zakopan človek, ko se domisli prostosti in zahrepeni po nji.. . Končno so zvonovi utihnili. Lenka in jaz sva pričela nabirati cvetice. Toda čudo božje! Trobentic in zvončkov je bilo povsod dovolj — vijolice pa niti ene nikjer ! . . . »Mati pa imajo vijolice najrajši,« je rekla Lenka. To sem jaz sam ravno tako dobro vedel . . . Do mraka sva iskala vijolic. In res sva jih nekaj našla. Takrat je vzkliknila Lenka: »Poglej, tukaj!. . . Vendar enkrat. ..« — In kakor odrešcnjc naju je prcšinilo obadva . . . O mraku sva se vrnila. Mati so se smehljali in so vzeli šopek v roke . . . Ko so ozdraveli, je bila pa pomlad tako lepa in topla kakor še malokdaj; vsaj meni se je tako zdelo . . . Domislil sem se tisti dan one pomladi in sem se pričel vračati s polja proti mestu. Še vedno so včle južne sape in me božale po licih, Mladostna pomlad je cvetela v meni . . . Poln mladosti sem se vrnil v mesto . . . Cvetinomirski. 60 1