f Knjiga PRIMORSKI SLOVENCI POD ITALIJAN­ SKO ZASEDBO 1918—1921 je prvo delo zbirke Zgodovina Slovencev 1918—1945, ki jo izdaja Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. S to zbirko namerava inštitut seznaniti javnost z znanstvenimi dosežki svojih sodelavcev, ki v skladu z dolgoročnim raziskovalnim na ­ črtom nadrobno raziskujejo posamezna vprašanja iz po­ litičnega, gospodarsko-socialnega in kulturnega življe ­ nja Slovencev v nedavni preteklosti. Delo Milice Kacin-Wohinz predstavlja politično zgo­ dovino Primorske v razdobju, ki so ga doslej naši in italijanski zgodovinarji razmeroma malo obdelali. »Avtorica je pri tem že znane dogodke kritičneje osvetlila in marsikatere od njih pokazala v novi, doslej neznani luči, mnogokaj pa je o tem razdobju povedala povsem novega. Posebna vrednost dela je tudi v tem, da je avtorici uspelo dobiti izjemno dovoljenje za upo­ rabo treh zelo pomembnih fondov v osrednjem držav ­ nem arhivu v Rimu ter je na ta način prišla do zelo pomembnih stvarnih podatkov, ki dokumentirajo za­ upne temelje italijanske okupacijske politike . . . Vse važnejše probleme je po skrbnem zbiranju gradiva in izsledkov po obširni literaturi obdelala z več zornih ko­ tov in se je šele nato odločila za samostojno sodbo ali prevzela že izdelano sodbo drugih avtorjev. Kljub ob­ širnemu gradivu je po spretno sestavljeni razporeditvi dobro povezala sorodne pa tudi različne probleme v har­ monično celoto.« (Iz ocene univ. profesorjev V. Melika, M. Mikuža in J. Pleterskega.) Delo ni samo temeljit prispevek k slovenskemu zgo­ dovinopisju, temveč bo dobro služilo tudi za pedagoške in splošno izobraževalne namene. Ker obravnava raz­ mere tudi na narodnostno mešanem ozemlju, v mejah italijanske države, bo gotovo vzbudilo zanimanje raz­ iskovalcev italijanske zgodovine in širše italijanske jav ­ nosti. Dr. Milica Kacin-Wohinz, po rodu iz Cerkna, je 1958. leta diplomirala iz zgodovine na filozofski fakul­ teti v Ljubljani in prav tam 1970. leta dosegla doktorat zgodovinskih znanosti. Je znanstvena sodelavka v In ­ štitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, kjer raziskuje zgodovinski razvoj Primorske med voj ­ nama. Iz te tematike je objavila več del v naših in itali ­ janskih strokovnih glasilih, med njimi o parlamentarnih volitvah in političnih razmerah 1921 in 1924, o revolu ­ cionarnem gibanju po prvi svetovni vojni, o ilegalnem protifašističnem gibanju primorskih Slovencev, o mla­ dinskem gibanju v Trstu v dobi NOB ter kronološke preglede, dokumente, ocene in poročila. ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR MILICA KACIN — WOHINZ PRIMORSKI SLOVENCI POD ITALIJANSKO ZASEDBO 1918—1921 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 1972 ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA TRST Inštitut za zgodovino delavskega gibanja Ljubljana Zbirka ZGODOVINA SLOVENCEV 1918—1945 1. knjiga Izdajo je sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije Opremil Matjaž Vidic VSEBINA Predgovor ...................................................................................... 9 I POLITIČNE RAZMERE PRED RAZPADOM HABSBUR­ ŠKE MONARHIJE....................................................................... 13 Primorsko vprašanje .................................................................. 13 Slovenske meščanske stranke in Narodni sveti .... 20 Socialisti .................................................................................................27 Italijanske meščanske stranke .........................................................35 II GORICA IN TRST V DNEH PREVRATA.................................... 44 Prevzem oblasti na Goriškem.........................................................44 Odbor za javno blaginjo ...................................................................46 Iskanje pomoči v Benetkah ..............................................................53 Izkrcanje italijanske vojske v Trstu...............................................59 III ZASEDBA PRIMORSKEGA OZEMLJA.....................................69 Vojaške operacije............................................................................. 69 Upravna ureditev zasedenega ozemlja..........................................75 Odnos slovenskega prebivalstva do okupacije...........................80 Vprašanje medzavezniške zasedbe...............................................93 Zaostritev zasedbenega sistema....................................................99 Internacije .......................................................................................... 107 IV UPRAVNE SPREMEMBE IN SPLOŠNE PREOBRAZBE NA ZASEDENEM OZEMLJU.......................................................117 V ITALIJANSKE MEŠČANSKE STRANKE..............................130 Zaton liberalnonacionalne stranke .............................................130 Okrepitev nacionalistične struje.................................................. 136 Začetki fašističnega gibanja ............................................................142 Italijanske demokratične struje..................................................149 Italijanska ljudska stranka ............................................................156 Povezovanje italijanskih nacionalnih sil...................................163 VI DELAVSKO GIBANJE . . . ...................................................173 Revolucionarna preusmeritev italijanskih socialistov . . 173 Boj zoper tržaški občinski svet .......................................................182 Dejavnost delavskih množičnih organizacij ..............................186 Slovenski socialisti ........................................................................... 195 Priključitev slovenskih socialistov k Italijanski sociali ­ stični stranki .....................................................................................205 VII SLOVENSKE MEŠČANSKE STRANKE.................................. 212 Kriza slovenskih meščanskih organizacij ...................................212 Podtalno delovanje ........................................................................... 225 Ustanovitev enotnega političnega društva Edinost . . . 228 VIII SLOVENSKO NARODNO GIBANJE IN SOCIALISTI . . 246 Prepad med narodnjaki in slovenskimi socialisti .... 246 Stališča Italijanske socialistične stranke do narodne manjšine .......................................................................................... 260 IX PREVRATNE NAPETOSTI V LETU 1920 ............................... 273 Naraščanje delavskega gibanja ..................................................273 Narodnjaki in vprašanje razmejitve ........................................287 Strah italijanskih oblasti pred narodno vstajo .........................296 Požig Narodnega doma v Trstu.......................................................313 Splošna stavka ..................................................................................... 328 X RAZCEPITEV DELAVSKEGA TABORA...................................348 Struje v socialistični stranki ............................................................348 Stališča slovenskih socialistov .......................................................357 Ustanovitev Komunistične stranke Italije...................................363 XI ANEKSIJA........................................................................................... 373 Rapalska pogodba................................................................................373 Italijanske stranke ob aneksiji ................................... * . . . 379 Slovenci in aneksija . V Italijanski državi . 382 388 ORIS VIROV IN LITERATURE..................................................393 OPOMBE...............................................................................................409 * RÉSUMÉ............................................. 437 ♦OKRAJŠAVE.....................................................................................453 ♦NAVEDENA DELA......................................................................455 IMENSKO KAZALO......................................................................460 Predgovor Usoda Primorske, Trsta in Istre v preteklosti že več de­ setletij zbuja živo zanimanje zgodovinarjev, politikov, publici­ stov in širše javnosti. V Jugoslaviji, Italiji in drugje po svetu so izšla številna dela, ki z raznih vidikov obravnavajo vpraša­ nja iz zgodovinskega razvoja tega spornega ozemlja, od začet­ kov narodnostnih nasprotovanj na prelomu stoletja prek di­ plomatskih pogajanj po prvi svetovni vojni do sporazuma o ureditvi tržaškega vprašanja 1954. leta, ki je, kot kaže, do­ končno začrtal zahodne jugoslovanske meje. Vendar posveča­ jo raziskovalci razdobja med vojnama, zlasti naši, več zanima­ nja vprašanjem zunanjepolitične narave kakor notranjemu razvoju, kadar pa obravnavajo ta razvoj, jih bolj privlači ita­ lijanska politika, posebej politika fašističnega režima, do slo­ venske in hrvaške narodne manjšine kakor razvoj te narodne skupnosti v mejah italijanske države. K zapolnitvi te prazni­ ne so usmerjena prizadevanja Inštituta za zgodovino delavske­ ga gibanja na Slovenskem, ki mi je zaupal nalogo postopne in podrobne preučitve posameznih stopenj v razvoju sloven­ ske narodne skupnosti pod Italijo od italijanske okupacije do narodnoosvobodilne vojne. Rezultat teh prizadevanj je tudi pričujoče delo, ki je po zaslugi založbe Obzorja dostopno širši javnosti. Razprava obravnava prehodno razdobje od zloma Avstro- Ogrske do priključitve primorskega in istrskega ozemlja, zna­ nega pod skupnim imenom Julijska krajina, h kraljevini Ita­ liji. V tem času je dežela predmet meddržavnih pogajanj, no­ tranje je podrejena izjemnemu zasedbenemu režimu. V kakšnih političnih okoliščinah žive, k čemu težijo, kaj si obetajo in kako ravnajo primorski Slovenci, medtem ko se na mednarodnem torišču odloča njihova državna pripadnost? Kakšni so odnošaji italijanske okupacijske oblasti in italijan­ skih političnih strank do slovenske narodne manjšine in ka­ teri dejavniki vplivajo na oblikovanje odnosov med prebival­ stvom dveh narodnosti? To so temeljna vprašanja, na katera skušam odgovoriti z razčlenitvijo zgodovinskega dogajanja, z analizo vzrokov, teženj, ciljev in ravnanja posameznih politič­ nih dejavnikov. Ni namen te razprave prikazati celovito podobo primorske dežele in družbe. Mnogih pomembnih vprašanj, gospodarskih, socialnih, kulturnih in zunanjepolitičnih, se zato dotikam le mimogrede, toliko, kolikor so stvarno povezana z osrednjo po­ litično problematiko. Težišče dela je v podrobni obdelavi poli­ tičnih razmer v slovenskem narodnem in v socialističnem de­ lavskem taboru, to je v tistih gibanjih, ki sta neposredno obli­ kovali politično zavest in usmerjali delovanje slovenskega pre­ bivalstva na zasedenem ozemlju. Medtem ko obravnavam ita­ lijanske meščanske stranke predvsem z vidika njihove ideo- loško-politične usmeritve, ki je vplivala na odnos do narodnih in razmejitvenih vprašanj, pa podrobneje obdelujem sistem in delovanje okupacijske uprave in tiste dogodke, kakršna sta bila npr. požig slovenskega narodnega doma v Trstu in splošna stavka, ki so bili posledica narodne in razredne nestrpnosti ter obenem izhodišča za politične premike v bodočem razvoju. Takšna poglobljena raziskava ne bi bila mogoča kljub za­ jetni splošni literaturi in kljub bogatemu časopisnemu gradi­ vu, ki je nedvomno glavno ogledalo hotenj in ciljev političnih struj, brez arhivskih virov, ki jih hranijo italijanske arhivske ustanove. Po italijanskih predpisih je sicer arhivsko gradivo iz bližnje preteklosti zaupnega značaja in nedostopno za javnost, zato dolgujem posebno zahvalo višjemu arhivskemu svetu — Consiglio Superiore degli Archivi di Stato — pri italijanskem notranjem ministrstvu, ker mi je izjemoma, čeprav z nekate­ rimi omejitvami in pogoji, dovolilo uporabo dokumentov iz najpomembnejših arhivskih fondov, shranjenih v Archivio Centrale dello Stato v Rimu. Ni dogodka na zasedenem ozem­ lju, ki ga okupacijske oblasti v teh dokumentih ne bi bile za­ beležile, ilustrirale in ocenile, tem bolj, kadar gre, kakor v na­ šem primeru, za vsestransko nadzorovano gibanje. To dejstvo pa je vsebovalo tudi nevarnost, da se mi bo zameglila resnič­ na podoba razmer in da me bodo zavedle te številne, nujno tendenciozne ocene. Ta nevarnost je bila tem večja, ker spričo sorazmerno velike količine virov italijanskega izvora nisem imela hkrati na voljo tudi zadovoljive količine arhivskih do­ kumentov slovenskega izvora in nikakršnih arhivov strank. S kritično primerjavo dokumentarnih virov s časopisnim gradivom in z že objavljenimi dosežki sem si prizadevala z raznih zornih kotov osvetliti pomembnejša vprašanja in iz­ luščiti tisto verodostojno podobo zgodovinskega dogajanja, ki bo utegnila v širšem kontekstu prispevati k stvarni oceni poli­ tičnega razvoja na Primorskem med dvema vojnama. Povezava sorodnih pa tudi različnih problemov v harmo­ nično celoto je zahtevala posebno razporeditev gradiva, ki ne ustreza vedno tudi kronološkemu poteku dogodkov. Zajetno gradivo uporabljam v čimbolj zgoščeni obliki, s povzetki vsebi­ ne dokumentov. Dobesednim prevodom iz italijanščine se izo­ gibam tudi zato, ker bi utegnili zamegliti slikovitost opisov ali izkriviti pristnost izrazov. Najbolj značilne odlomke doku­ mentov navajam v originalu v opombah. Tudi prevod nekaterih italijanskih strankarskih terminov ne bi docela ustrezal dejanski vsebini pojmov, zato pogostoma uporabljam originalne izraze ali takratne prevode, ki danes niso več v rabi. Iz praktičnih razlogov poimenujem italijanske struje s tujko, slovenske pa z domačo besedo. Za deželo upo­ rabljam praviloma ime Julijska krajina, kakor se je uveljavilo v času po prvi svetovni vojni. Dobesedni prevod italijanskega imena Venezia Giulia — Julijska Benečija — je bil v rabi le kratek čas, medtem ko se imena Primorska, Slovensko Primor­ je in Istra uporabljajo v drugih obdobjih. Dne 16. decembra 1970 sem razpravo v prvotni obliki, z naslovom Politične stranke in Slovenci v Julijski krajini v do­ bi italijanske okupacije zagovarjala kot doktorsko diserta­ cijo na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Glede na pripombe komisije in drugih poznavalcev obravnavanega ob­ dobja sem z dodatnimi raziskavami delo dopolnila in mu dala ustreznejši, krajši naslov. Za spodbudo, napotke in nasvete se iskreno zahvaljujem mentorju prof. dr. Metodu Mikužu, člano­ ma komisije prof. dr. Janku Pleterskemu in prof. dr. Vasiliju Meliku ter dr. Joži Vilfanu, ki mi je omogočil tudi pregled očetove zapuščine, dr. Ivu Juvančiču in pokojnemu Ivanu Re­ gentu. Skladu Borisa Kidriča, ki je financiral raziskavo, in In­ štitutu za zgodovino delavskega gibanja, ki mi je omogočil de­ lo, gre posebna zahvala. Hkrati dolgujem zahvalo tudi arhiv- skim, in bibliotekarskim delavcem, ki so s svojo prizadevnost­ jo olajšali zbiralno delo, predvsem dr. Costanzu Casucciju iz Archivio Centrale dello Stato, ki mi je tovariško pomagal z nasveti metodološkega in tehničnega značaja, ter njegovim so­ delavcem, dalje dr. Vladu Valentinčiču iz Mestnega arhiva Ljubljane, dr. Tonetu Zornu in knjižničarki Mari Mervičevi iz Inštituta za narodnostna vprašanja, knjižničarki Stani Simoni- čevi iz Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, dr. Vjekosla- vu Bratuliču, direktorju S jev ero jadranskega inštituta na Reki, sodelavcem časopisnega oddelka Narodfie in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in sodelavcem Biblioteca civica v Trstu. Tržaškim zgodovinarjem dr. Claudiju Silvestriju, dr. Teodorju Sali in pokojnemu prof. Carlu Schiffrerju se zahvaljujem za koristne napotke, pa tudi drugim, ki so kakorkoli spremljali moje delo. Zadovoljna bom, če bo razprava prispevala k izpolnitvi vrzeli v našem in italijanskem zgodovinopisju, in hvaležna bom udeležencem obravnavanih dogodkov kakor tudi razisko­ valcem, ki bi me opozorili na morebitne pomanjkljivosti ali netočnosti, ker bodo s tem prispevali k nadaljnjim ra­ ziskavam. dr. Milica Kacin-Wohinz I POLITIČNE RAZMERE PRED RAZPADOM HABSBURŠKE MONARHIJE PRIMORSKO VPRAŠANJE V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno se je po­ litično življenje na Primorskem in v Istri razvijalo v zname­ nju nasprotja med italijansko in slovensko-hrvaško skupno­ stjo. Po ljudskem štetju iz leta 1910 je na tem ozemlju prebi­ valo 354.908 italijansko govorečih prebivalcev in 407.911 prebi­ valcev s slovenskim ali hrvaškim jezikom. Etnična meja med italijansko-furlanskim agrarnim prebivalstvom in slovenskim podeželjem je bila natančno opredeljena. Tekla je, kakor v glavnem še dandanes, od ustja Timave na jugu, po doberdob- ski planoti, južno od Gorice ob Soči, severno odtod med Pod- goro in Ločnikom, nato ob južnem robu goriških Brd in za­ hodnem robu Beneške Slovenije do današnje državne meje se­ verno od Rezije. Beneška Slovenija ni bila v sestavi avstro- ogrske države, ker je že od leta 1866 pripadala Italiji. Vzhod­ no od te agrarne etnične meje je prebivalstvo italijanske na­ rodnosti živelo v mestih pomešano s Slovenci in Hrvati. Itali­ jani so prevladovali v Trstu in v mestih na zahodni istrski obali ter v nekaterih naseljih v notranjosti Istre. Ta geograf­ ska razporeditev se je kazala v socialni strukturi tako, da je slovensko in hrvaško prebivalstvo pripadalo v pretežni večini kmečkemu sloju, italijansko pa višjemu meščanskemu sloju. Delavski razred, ki je bil zlasti močan v Trstu, je bil interna- cionalistično usmerjen in se je v splošnem ograjeval od nacio­ nalnih nasprotij. Vprašanje odnosa med slovensko-hrvaškim in italijanskim prebivalstvom je bilo torej hkrati vprašanje odnosa med me­ stom in podeželjem. Uveljavljanje slovenske in hrvaške narodne skupnosti, ki se je od narodnega preroda v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja hitro stopnjevalo, ne nazadnje zaradi demokratizacije 13 avstrijskega volilnega sistema, je ogrožalo italijansko hegemo­ nijo v narodnostno mešanih mestih. Ta napredujoča »slovan­ ska nevarnost« je zbujala ostro reakcijo italijanskega meščan­ skega sloja, ki se je kazala zlasti v boju na šolskem in jezi­ kovnem področju. Težnje italijanskega meščanskega sloja po odrešitvi — »redenzione« — izpod habsburške vladavine in po združitvi tega ozemlja z italijansko državo so bile v skladu s prizadevanji po ohranitvi italijanske prevlade v teh krajih. Ta cilj pa se je zdel dosegljiv samo z vojno. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je notranje primorsko vprašanje spremenilo v vprašanje mednarodnih odnosov. Itali­ ja je najprej razglasila nevtralnost. Bila je zaveznica Nemčije in Avstro-Ogrske, vendar ni stopila v vojno na njuni strani, ker bi zmaga centralnih sil utegnila utrditi nemštvo na Jadra­ nu in obenem zapečatiti usodo primorskih Italijanov, ki se ne bi mogli upirati napredovanju slovanstva. Politika nevtralno­ sti pa tudi ni bila najboljša za odstranitev te nevarnosti, saj bi v primeru zmage antante namesto nemštva prodrla na Jadran Srbija. Težnje po hegemoniji na Jadranu, po odrešitvi italijan­ skega prebivalstva izpod habsburškega žezla in po gospodarski ekspanziji na balkanski polotok so torej porodile v Italiji moč­ no gibanje, tako imenovano intervencijsko, ki so ga izzvali vo­ dilni politični krogi. Intervencionisti so zahtevali, naj stopi Italija v vojno, bodisi na strani antante ali na strani central­ nih sil, za ceno ozemlja na vzhodu. V tem gibanju pa sta obstajali dve različni tendenci, ki sta se pokazali zlasti proti koncu vojne: nacionalistično-impe- rialistična in levo demokratična. Obe sta sicer izvirali iz idej »risorgimenta«, iz težnje po združitvi vsega italijanskega naro­ da v eno državo, vendar sta se razlikovali glede načina, kako to doseči. Šlo je za osvoboditev zadnjih stotin Italijanov, žive­ čih na Trentinskem, na Primorskem v Istri in Dalmaciji. De­ mokratična struja je vstop Italije v vojno na strani antante vezala na uveljavitev demokratičnih vrednot in na idejo po splošni svobodi in socialnem napredku vseh narodov. Predvide­ vala je zrušitev habsburške monarhije in ustanovitev neodvis­ nih nacionalnih držav. Struja nacionalistov pa je v tem spopa­ du iskala uveljavitev lastne države, njeno notranjo okrepitev in obogatitev, ki naj bi ustvarila možnosti za prevlado nad drugimi narodi. Ta tendenca je že v desetletjih pred vojno za­ čela prevladovati v sicer demokratičnem iredentističnem giba- 14 nju, pridružili so se ji vodilni liberalno konservativni krogi, visoki vojaški krogi in sama vlada. Ministrski predsednik Sa- landra je javno izjavljal, da je italijanska vlada izločila iz svoje politike »sleherni obzir, sleherni predsodek in sleherno čustvo, ki ne bi izviralo zgolj iz brezmejne vdanosti domovini in italijanskega svetega egoizma«. Kampanjo za vstop v vojno je torej podpihovala sama vlada, prepričujoč italijansko jav­ nost o koristi, ki jo bo vojna prinesla Italiji. Gibanje naj bi imelo patriotski značaj, toda v njem je prevladovala naciona­ listična smer, ki je enačila iredentizem in ideje risorgimenta z imperializmom. Medtem ko je v Italiji raslo intervencijsko razpoloženje, ki so mu nasprotovali le socialistična stranka in redki politiki okrog Giolittija, se je italijanska diplomacija začela tajno po­ gajati na obeh straneh vojujočih se sil, tehtajoč, katera stran bo Italiji ponudila več. Cena za vstop v vojno je rasla v so­ razmerju z razvojem vojaških operacij. Avstro-Ogrska je bila pripravljena odstopiti trentinsko ozemlje, ne pa Trsta in po­ krajin ob severnem Jadranu, za katere se je Italija posebej zavzemala. Potem ko so antantne sile v marcu 1915. leta do­ živele hujše vojaške poraze, so ugodile italijanskim zahtevam in podpisale z Italijo znan londonski pakt. Z londonskim paktom, ki je bil sklenjen 26. aprila 1915. leta, so države antante, Anglija, Francija in Rusija, obljubile Italiji poleg Trentina in Gornjega Poadižja, naseljenega pre­ težno s prebivalstvom nemške narodnosti, in poleg osrednje Dalmacije ter otokov tudi Goriško-Gradiščansko, Trst, Istro in del Notranjske do razvodja med Crnim in Sredozemskim mor­ jem. Le Reka, ki je pripadala ogrski polovici habsburške mo­ narhije, je bila izvzeta. Ta meja, ki je odvzemala slovenskemu narodnemu telesu dobro četrtino prebivalstva, je imela izrazit strateški» značaj, bila je sad italijanskih imperialističnih teženj in ne posledica boja za italijanske nacionalne meje. Londonska pogodba je bila torej sad tiste politike, ki jo je zastopala struja nacionali­ stičnih intervencionistov z zunanjim ministrom Sonninom. Ozemlje Primorske se je po vstopu Italije v vojno na stra­ ni antante spremenilo v bojišče. Ob Soči je do jeseni 1917. leta tekla avstrijsko-italijanska fronta, ki je ohromila življenje v deželi in prizadejala prebivalstvu veliko gmotno škodo. Prebi­ valstvo Goriške je bilo večinoma izseljeno, v Trstu pa so za­ 15 radi neposredne bližine fronte še bolj zaostrili policijske ukre­ pe, ki so veljali še iz 1914. leta. Prizadeli so tako slovenske ka­ kor italijanske politične stranke. Vojaški uspehi italijanske armade na Soči pa niso upravi­ čevali pričakovanj antante. Nasprotno, 24. oktobra 1917 se je po predoru nemško-avstrijske armade pri Kobaridu morala italijanska vojska umakniti do reke Piave, katero je ponovno prekoračila šele oktobra 1918 s prodorom pri Vittoriu Venetu. V tem trenutku pa je bila avstro-ogrska monarhija že na robu razsula. Zaradi poraza pri Kobaridu, ki je povzročil v Italiji hude politične posledice, sta padla predsednik vlade Boselli in vrhovni poveljnik armade general Cadorna, ki ga je zamenjal general Armando Diaz. Novi ministrski predsednik Vittorio Emanuele Orlando pa je v svoji vladi še obdržal zunanjega ministra Giorgia Sidneya Sonnina, tvorca londonske pogodbe, kar je pomenilo, da se Italija ne namerava odreči imperiali­ stičnim težnjam po ekspanziji na tuja ozemlja. Kljub temu pa je prav zaradi vojaškega poraza prišla v dobi Orlandovega predsedstva do veljave demokratična struja intervencionistov, ki so jo sestavljali zlasti republikanci in so­ cialistični revizionisti z Leonidom Bissolatijem in neodvisnim demokratom Gaetanom Salveminijem. Demokratični interven- cionisti so sicer zagovarjali osvoboditev vseh narodov izpod Avstro-Ogrske, ne samo italijanskega, in ureditev mejnih vpra­ šanj v sporazumu z bodočimi državami, naslednicami monar­ hije. Toda glede meje ob severnem Jadranu, z bodočo Jugosla­ vijo, so predvidevali tisto črto, ki je pozneje postala znana kot Wilsonova linija, ne da bi bili upoštevali dejansko etnično mejo na tem ozemlju. Ta linija je bila za Slovence sicer ugod­ nejša kakor meja, določena v londonski pogodbi. Bodoči jugo­ slovanski državi je prepuščala Dalmacijo in ozemlje okrog kvarnerskega zaliva, tja do izliva Raše v Istri, toda Italiji je še vedno prisojala vso Goriško, Trst in Istro, to je ozemlje, ki je bilo razen mest strnjeno naseljeno s slovenskim in hrvaš­ kim prebivalstvom. Levi demokrati so se sicer zavedali obstoja neitalijanskih prebivalcev na ozemlju, ki so ga zahtevali za Italijo, vendar so predvidevali, da bo bodočim nacionalnim manjšinam višja italijanska civilizacija zagotovilo za njihovo enakopravnost in svoboden razvoj. » 16 Za uveljavitev politike demokratične smeri je bil v Italiji ustanovljen odbor za sporazum med podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske (Comitato italiano per l’accordo fra i popoli sogetti all’Austria-Ungheria), ki je navezal stike z zastopniki osvoboditve jugoslovanskih narodov, zbranimi v Jugoslovan­ skem odboru v Londonu. Jugoslovanski odbor se je konstituiral v začetku leta 1915 iz politične emigracije, ki so jo vodili Hrvatje. Njihov glavni predstavnik je bil Ante Trumbič, tržaške Slovence pa je v od­ boru zastopal Gustav Gregorin. Jugoslovanski odbor se je pri antanti zavzemal za združitev avstro-ogrskih Jugoslovanov s Srbijo v enotno jugoslovansko državo in se obenem nepopust­ ljivo boril zoper italijanske pretenzije na ozemlje ob Jadranu. Italiji je priznaval pravico do furlanskega dela goriško-gra- diščanske dežele, medtem ko je vse ozemlje vzhodno od agrar­ ne etnične meje, z Gorico in Trstom vred, zahteval za bodočo Jugoslavijo. V juliju 1917. leta sta Ante Trumbič v imenu Ju­ goslovanskega odbora in Nikola Pašič, predsednik srbske vla­ de, podpisala krfsko deklaracijo. V deklaraciji so se predstavni­ ki Srbov, Hrvatov in Slovencev izrekli, da bodo na temelju sa­ moodločbe narodov in v skladu z demokratičnimi načeli usta­ novili skupno, enotno in neodvisno državo, demokratično par­ lamentarno monarhijo pod dinastijo Karadjordjevičev. Ta no­ va država, imenovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, naj bi obsegala vse ozemlje, naseljeno s prebivalstvom jugoslo­ vanskih narodnosti. Spomladi 1918. leta pa se je Jugoslovanski odbor spora­ zumel tudi z italijanskim odborom za sporazum med podjarm­ ljenimi narodi. Izjava, ki sta jo podpisala Andrea Torre za Ita­ lijo in Ante Trumbič za Jugoslovanski odbor, je bila potr­ jena na kongresu zatiranih narodov v dneh od 8. do 10. apri­ la v Rimu in se po njem imenuje rimski sporazum. Sporazum je med drugim določal, da je »združitev in neodvisnost jugo­ slovanskega naroda življenjski interes Italije, tako kakor je iz­ polnitev italijanske narodne združitve življenjski interes jugo­ slovanskega naroda«. Predstavniki obeh narodov so se v spo­ razumu obvezali, da bodo vse akcije med vojno in po njej usmerjali tako, da se izpolnijo ti cilji. Glede posameznih teri­ torialnih sporov pa je rečeno, da jih bosta oba naroda reševa­ la sporazumno, »na osnovi narodnostnega načela in narodne samoodločbe, tako da ne bodo oškodovani življenjski interesi 2 17 obeh narodov«. Če bi manjše skupine enega naroda ostale v mejah drugega, jim je sporazum jamčil pravico do jezika in lastne kulture ter jim dajal možnost, da razvijajo svoje gospo­ darske interese. S sporazumom se Italija ni odpovedala oze­ meljskim zahtevam, pa tudi Jugoslovanski odbor ne, saj je bi­ lo vprašanje razmejitve med državama obravnavano samo na­ čelno. S sklepi rimskega sestanka se podpisniki niso izrekli za neke pozitivne medsebojne obveznosti, kakor pravi tržaški zgodovinar C. Schiffrer, temveč le za preprosto protiavstrijsko akcijo.1 Italijanska vlada je pozdravila kongres zatiranih narodov, saj je bila v trenutku notranje krize prisiljena potisniti ob stran imperialistične koncepte in se preusmeriti k podpori na­ rodnim gibanjem v Avstro-Ogrski, ki naj bi znotraj monarhi­ je pomagala k njenemu razpadu. S tem je praktično vsaj s po­ litičnega vidika zanikala londonsko pogodbo. Sporazum je iz­ koristila za propagando med zatiranimi narodi Avstro-Ogrske. Posebna komisija pod vodstvom Uga Ojettija je v štirih jezi­ kih pripravljala letake in časnike za Jugoslovane, Čehe, Polja­ ke in Romune. Letake, namenjene jugoslovanskim narodom, je podpisoval Ante Trumbić v imenu Jugoslovanskega odbora. Propaganda o namenih antante za osvoboditev zatiranih narodov je le počasi uspevala med Jugoslovani Avstro-Ogrske. Poznali so italijanske aspiracije na Jadranu, zato jih je skrbe­ la bodočnost v primeru antantine zmage. Rimski sporazum so sprejemali z rezervo, saj je narodnostno načelo zamenjalo na­ čelo o »življenjskih interesih«, ki so se očitno nanašali na kra­ je ob severnem Jadranu. Zlasti skeptični so bili v tem pogledu tržaški Slovenci. Jugoslovanski poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu pod predsedstvom Antona Korošca, so 30. maja 1917 pred­ ložili dunajskemu državnemu zboru svojo politično program­ sko izjavo. V majski izjavi so na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava zahtevali zedinjenje vsega ozem­ lja v habsburški monarhiji, naseljenega s Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno in svobodno državno telo pod žezlom habs- burško-lotarinške dinastije. Pod vplivom očitkov o oportuniz­ mu in pod vplivom krfske deklaracije je pozneje Jugoslovan­ ski klub ubral radikalnejšo taktiko in razglasil majsko izjavo s habsburško klavzulo za minimalni program. V septembru so se za majsko izjavo izrekli predstavniki vseh slovenskih me­ 18 ščanskih strank in ljubljanski škof Jeglič, kar je sprožilo množično deklaracijsko gibanje, ki je z javnimi zborovanji in podpisovanjem za izjavo doseglo vrhunec spomladi 1918. leta. To gibanje je pod vplivom oktobrske revolucije, vstopa Zdru­ ženih držav Amerike v vojno na strani antante, decembra 1917, in izjav ameriškega predsednika Wilsona januarja 1918 o pravici narodov do samoodločbe preraslo okvir majske de­ klaracije in postalo revolucionarno gibanje množic za mir. Ustrezno temu ljudskemu razpoloženju in spričo nepopustlji­ vosti avstrijske vlade si je slovenska meščanska politika priza­ devala za radikalnejšo rešitev, opuščajoč habsburški okvir. Ni šlo za opredelitev za antanto ali za centralne sile. »Jugoslo­ vanska usmeritev, kot rešitev slovenskega obstoja, je determi­ nanta slovenske politike med vojno, toda problem slovenske samoodločbe ni preprosta alternativa med protiavstrijstvom in oportunizmom, ampak ima zlasti zaradi imperialističnega postavljanja jadranskega vprašanja svojo specifiko,« je zapisal J. Pleterski in dodal, da je deklaracijsko gibanje vneslo v po­ litični položaj nov, nepredviden element, ker z njim slovensko vprašanje »ni več le vprašanje taktiziranja med vlado in stran­ karskimi voditelji«, temveč je »gibanje množic, ki vnašajo v jugoslovansko vprašanje čisto novo dimenzijo«.2 Dne 16. avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen na­ rodni svet za Slovenijo, ki je z združitvijo slovenskih politič­ nih strank v enotno narodno fronto postal predstavnik sloven­ skega naroda. Ustanovljen je bil z namenom, da bo deloval za zedinjenje slovenskega naroda v samostojno državo. Dne 6. oktobra je bilo ustanovljeno še Narodno veće Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu, ki je prevzelo v svoje roke vod­ stvo nacionalne politike. Hkrati pa je tudi Jugoslovanska so­ cialnodemokratska stranka, ki se je dlje časa ograjevala od de­ klaracijskega gibanja, na zagrebškem sestanku 6. oktobra 1918 sprejela sklep o vstopu v narodne svete na osnovi načela o sa­ moodločbi narodov in združitve Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno demokratično državo. Razglas cesarja Karla z dne 16. oktobra o zvezni preureditvi avstrijske polovice mo­ narhije je torej zadel v prazno. Gibanja nenemških in nema- džarskih narodov so bila v tem trenutku že na stopnji ustvar­ janja lastnih držav. Dne 29. oktobra je Narodno veće razgla­ silo ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala ozemlje Avstro-Ogrske, naseljeno s prebivalstvom teh 2* 19 narodov. V Zagrebu se je nato ustanovila vlada za vsa območ­ ja nove države, v Ljubljani pa vlada za Slovenijo.3 SLOVENSKE MEŠČANSKE STRANKE IN NARODNI SVETI Politično gibanje Slovencev na Primorskem se je sredi leta 1917 začelo prebujati iz mrtvila, ki sta ga povzročila ne­ posredna bližina fronte in strog policijski režim. Prebujanje se je začelo v Trstu, medtem ko se je na Goriškem čas mrtvila zavlekel tja do srede leta 1918, ko so se razmere po umiku fronte do reke Piave toliko uredile, da so se začeli vračati be­ gunci in politični izgnanci. Različna politična usmerjenost Slovencev na Goriškem in v Trstu, ki je obstajala v dobi pred vojno, se je obdržala tudi v dneh obnove političnega gibanja. Politično življenje Slovencev na Goriškem sta pred vojno usmerjali dve stranki, klerikalna Slovenska ljudska stranka in liberalna Narodno napredna stranka. Vendar goriški klerikalci niso imeli tolikšne premoči nad liberalci kot na Kranjskem. Imeli so relativno manjše število somišljenikov, kar se je ka­ zalo zlasti v volilnih rezultatih. Pri zadnjih deželnozborskih volitvah leta 1913 so zaradi razdora v Slovenski ljudski stran­ ki med staroklerikalnimi elementi okrog Antona Gregorči­ ča in novo strujo s krščanskosocialnimi tendencami zmagali celo liberalci. Med vojno pa so policijski ukrepi hudo prizadeli liberalno stranko. Njeni voditelji, med njimi Andrej Gabršček, so bili večinoma izgnani v internacijo, članstvo pa je bilo mo­ bilizirano. Pobudo za obnovitev političnega gibanja so torej v letu 1918 prevzeli klerikalci. Poleg teh dveh meščanskih strank je pred vojno delovala na Goriškem še agrarna stranka z Alojzijem Frankom, med­ tem ko so bili delavci organizirani v Jugoslovanski socialnode­ mokratski stranki pod vodstvom Henrika Tume. V prvi polovici leta 1918 je bila vsa dejavnost na Go­ riškem posvečena zasilni obnovi porušene dežele in normaliza­ ciji življenja, pri čemer je imela odločilno vlogo v ta namen ustanovljena Zveza slovenskih županstev. Ta zveza, čeprav z izrazito gospodarskim značajem, se je v programu iz februar- 20 ja 1918 izrekla za majsko deklaracijo in za rešitev mejnih vprašanj med Italijo in Avstrijo na temelju Wilsonovih na­ čel.4 Deklaracijsko gibanje se je na Primorskem razvijalo po­ časneje kot v drugih slovenskih deželah, sicer ne bi bil tržaški časnik Edinost neprestano vabil prebivalstvo naj podpisuje iz­ javo, ker Primorska zaostaja v tej kampanji. Primorske vasi so bile opustošene, prebivalci izseljeni, kar jih je ostalo, so se ubadali z vsakdanjimi težavami in z obnovo domov. Ob tem pa ni izključeno, da je prav prebivalstvo ob zahodni meji slo­ venskega ozemlja, dasi protiavstrijsko usmerjeno, skeptično sprejemalo gibanje, ki je opuščalo habsburški okvir, saj je zanj razbitje Avstro-Ogrske utegnilo pomeniti novo nevarnost, pri­ padnost k Italiji.5 Wilsonove izjave iz januarja in februarja 1918 so goriškim Slovencem zbudile nekoliko več upanja. »Londonski pakt (nas) ni več skrbel, ker deveta točka prve Wilsonove izjave: ,ureditev meja Italije naj se izvede po jasno znanih narodnih črtah* je govorila jasno in določno... in smo lahko upali, da se naše polstoletne težnje vendarle uresničijo,« je zapisal deset let pozneje udeleženec dogodkov.8 Sredi leta 1918, ko se je bližal konec vojne, so razmere zahtevale obnovitev političnih strank in opredelitev politične­ ga programa glede na nove okoliščine. Prvi so se organizirali klerikalci, ki so na sestanku 10. julija sklenili sporazum o združitvi obeh struj v enotno organizacijo in o skupnem na­ stopu. Združitev nove in stare struje je temeljila na načelih Vseslovenske ljudske stranke in majske deklaracije. Klerikal­ na stranka je na tem sestanku naložila odboru, naj išče stike z agrarno stranko zastran morebitne spojitve in z Narodno na­ predno stranko za enoten nastop pri urejanju vprašanj skup­ nega interesa. Odločila se je tudi za izdajanje glasila Goriška straža. Na sestanku 5. septembra, ki je potrdil združitev obeh struj in sprejel statut enotne SLS, se je Franko, voditelj kme­ tijske stranke, izrekel za pridružitev agrarcev k SLS, ker se programa obeh strank ne razlikujeta, vendar je odločitev pre­ pustil članom stranke. Do spojitve v tem času ni prišlo, prehi­ tela jo je italijanska zasedba. Narodno napredna stranka se je junija 1918 preimenovala v Jugoslovansko demokratsko stranko — JDS v skladu z re­ organizacijo liberalnega tabora na Slovenskem, ki je združila obe liberalni stranki, staro in mlado, v enotno JDS, vendar ni 21 pokazala tolikšne aktivnosti kot klerikalci. Liberalci so bili namreč med vojno posebej prizadeti s konfinacijami in vojaško službo. Mesec dni po ustanovitvi narodnega sveta v Ljubljani je bil dne 13. septembra, v navzočnosti Korošca, ustanovljen v Gorici pokrajinski odsek narodnega sveta, ki je posloval kot organ narodnega sveta v Ljubljani. Sestavljali so ga po štirje predstavniki vseh treh omenjenih meščanskih strank. Predsed­ nik odseka je bil liberalec Karel Podgornik, podpredsednik klerikalec Anton Brecelj, pozneje Ivan Berbuč, tajnik pa agra- rec Peter Medvešček.7 Glede sodelovanja Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, ki v dobi obnovitve političnega življenja, tako kot li­ beralci, ni bila posebno dejavna, obstoji mnenje, da v narodni svet ni vstopila. Iz nekaterih Virov pa je razvidno, da je bil v zadnjih dneh oktobra član narodnega sveta tudi Alojz Štolfa kot zastopnik socialnih demokratov.8 Verjetno je bila njegova prisotnost v svetu posledica osebnih nagibov, saj je bila goriška socialna demokracija pod vplivom Henrika Tume, ki je ostro nasprotoval sklepu JSDS, sprejetem na zagrebškem sestanku 6. oktobra, o sodelovanju delavske stranke v narodnih svetih. Ustanovitev pokrajinskega odseka narodnega sveta za Go­ riško je imela predvsem političen pomen. V skladu s progra­ mom narodnega sveta v Ljubljani se je odsek pripravljal na prevzem oblasti. V ta namen so bili ustanovljeni pododseki: šolski, vojno-zgodovinski, aprovizacijski in narodopisni. Tre­ nutno skrb pa je odsek posvečal zlasti obnovi porušene dežele in v ta namen ustanovil »ljudsko tajništvo«. Goriški narodni svet je že ob ustanovitvi računal tudi z morebitno razširitvijo svojega vpliva na ozemlje Beneške Slo­ venije. Predvidel je izdajo posebne pratike za Beneške Slo­ vence, ki so že od 1866. leta pripadali Italiji, vendar je Korošec spričo vojnih razmer odsvetoval takšno akcijo. Z Beneško Slovenijo se je ukvarjal klerikalni časnik Slovenec, ki je izhajal v Ljubljani, ko je nasvetoval ustanovitev poseb­ nega narodnega sveta za te kraje, ki naj bi deloval za njiho­ vo združitev v bodoči Jugoslaviji. Kljub ustanovitvi skupnega političnega organa za sloven­ ski del goriško-gradiščanske dežele so politične stranke še na­ prej delovale samostojno. Slovenska ljudska stranka je 19. septembra začela izdajati svoje glasilo Goriško stražo. Ob 22 izidu je časnik zastopal tezo o svobodni Jugoslaviji pod habs­ burškim žezlom, kakor jo je predvidevala majska deklaracija. Hiter razvoj dogodkov, ki so vodili k razpadu monarhije in hkrati spodbujali italijanske imperialistične težnje, so prisi­ lili slovenske politike k poglobljeni dejavnosti glede reševanja usode primorskih obmejnih pokrajin. SLS je 3. oktobra spreje­ la protestno resolucijo »proti temu, da bi se pri mirovnem po­ gajanju ali kako drugače slovenski del Goriške ali celo Gorica, odstopila kaki tuji državi«. Dne 17. oktobra je pokrajinski od­ sek sestavil »spomenico goriških Slovencev Narodnemu svetu v Ljubljani«. V spomenici so goriški Slovenci zavračali italijanske za­ hteve po priključitvi vsega primorskega ozemlja k Italiji in zahtevali kot edino pravično rešitev priključitev slovenskega dela goriško-gradiščanske dežele z Gorico vred k Jugoslaviji, ozemlje zahodno od etnične meje pa k Italiji. S tem v zvezi so se sklicevali na Wilsonova načela, po katerih naj se vpra­ šanja pripadnosti določenega ozemlja rešujejo v sporazumu s prizadetim prebivalstvom.9 Tik pred koncem vojne so torej tudi goriški klerikalci opustili misel o Jugoslovanih v sklopu Avstrije, kakor jo je začrtala majska izjava, in se preusmerili k zahtevi po ustanovitvi samostojne in neodvisne države, ki naj vključi vse Slovence. Spomenico je pokrajinski odsek po­ slal v podpis po slovenskih občinah na Goriškem in s tem spro­ žil akcijo ljudskega plebiscita za priključitev k Jugoslaviji.10 Na Tržaškem pred vojno nista obstajali posebni stranki li­ beralcev in klerikalcev, temveč so bili tržaški Slovenci združeni v enotnem, liberalno usmerjenem političnem društvu Edinost. Klerikalna struja je bila v Trstu nepomembna, enotnost pa je bila tem bolj potrebna zaradi močnega pritiska italijanskega nacionalizma in iredentizma, ki je bil glavni nasprotnik slo­ venskega narodnega razvoja. Voditelji tržaškega političnega društva Edinost so bili že od prvih mesecev vojne v stiku z Jugoslovanskim odborom v emigraciji in so se glede mejnih vprašanj ravnali po navodilih Anteja Trumbića.11 V Jugoslo­ vanskem odboru so imeli svojega predstavnika Gustava Gre­ gorina. Leta 1916 je društvo zahtevalo koncentracijo politič­ nih sil na Slovenskem in opredelitev narodnopolitičnega pro­ grama ter skupno akcijo za njegovo uresničitev.12 Delovanje društva Edinost je bilo obnovljeno sredi le­ ta 1917, potem ko je popustil policijski režim vojnega absolu­ 23 tizma v Avstriji. Društvo se je na shodu 21. avgusta 1917 iz­ reklo za majsko izjavo in protestiralo »proti temu, da bi se tu­ di ena sama ped jugoslovanskega ozemlja žrtvovala italijanski pohlepnosti«. V protestni resoluciji je rečeno, da vsako razpo­ laganje z ozemljem Dalmacije in avstrijskega Primorja brez sodelovanja in proti volji ogromne večine prebivalstva teh po­ krajin nasprotuje pravici do samoodločbe narodov. Priključitev teh pokrajin k Italiji bi pomenila tudi kršenje narodnega na­ čela, kajti razen furlanske ravnine in nekaj na pol poitalijan­ čenih obalnih mest je vse to ozemlje naseljeno s slovanskim prebivalstvom, ki je edino avtohtono. Z gospodarskega vidika bi odcepitev teh pokrajin odrezala čisto slovansko zaledje od dohoda na morje, zato bi spravila »celo jugoslovanstvo« pod gospodarsko prevlado Italije, kar bi zbudilo odpor in nove voj­ ne komplikacije. Krfsko deklaracijo, sprejeto v dogovoru med predstavniki srbske vlade in Jugoslovanskega odbora, ki je predvidevala združitev izpod Avstro-Ogrske odrešenega jugo­ slovanskega ozemlja pod dinastijo Karadjordjevičev, so tržaški Slovenci odklanjali, ker je upoštevala le ozemlje, »kjer prebi­ vajo Jugoslovani kompaktno«. Spraševali so se, kaj bo v tem primeru z narodnostno mešanimi kraji, kot je bil Trst, oziro­ ma z ozemljem, kjer etnična meja ni bila ostro določena. Glav­ ni predstavnik društva Edinost Otokar Rybäf je v govoru na shodu z navdušenjem omenjal uspehe soške armade, ki je prav tedaj odbijala enajsto italijansko ofenzivo.13 Majski deklaraciji so Tržačani priznavali posebno zaslugo, ker je na osnovi enotnega narodnopolitičnega koncepta zdru­ ževala dotlej razprte stranke. Združevanje strank je zanje po­ menilo prvi pogoj za ohranitev slovenstva ob morju.14 Pomembnejše manifestacije tržaških Slovencev so se zače­ le spomladi 1918. Dne 10. marca je društvo Edinost priredilo Krekovo proslavo, na kateri je bila ponovno izražena jugoslo­ vanska misel. Dne 21. aprila se je društvo sestalo na izrednem občnem zboru, da bi protestiralo zoper razdiralno in denunci- antsko dejavnost voditelja slovenske klerikalne stranke Ivana Šušteršiča. V resoluciji, sprejeti na zborovanju, je med drugim rečeno, da je glede na raznarodovalni pritisk Nemcev in Ma­ džarov rešitev le v uresničitvi zahtev majske deklaracije. V ta namen naj se združijo vse sile in naj se odlože vsa vprašanja, ki ločujejo. S tem v zvezi so zborovalci obsodili podtikanje dr. Šušteršiča, ki je na zborovanju zaupnikov svoje stranke na­ 24 padel nasprotnike, češ da tolmačijo majsko izjavo v protiav- strijskem smislu. V imenu slovenskih duhovnikov je obsodil Šušteršičevo politiko kaplan A. Cok in izjavil: »Tudi mi slo­ venski duhovniki na Primorskem in posebno na Tržaškem se pridružujemo vsem ostalim slojem našega naroda, ko gre za njega svobodo in rešitev.« Glede jugoslovanske socialne demo­ kracije pa zborovalci niso podprli Bufonovega predloga, naj se ji izreče obsodba, ker ne podpira deklaracijskega gibanja. Ugo­ tavljali so namreč, da se je v socialni demokraciji že začel od­ por mladih proti protinarodnim elementom.15 Stališča glede pripadnosti Trsta so bila nedvoumno izraže­ na na proslavi prve obletnice majske deklaracije 30. maja 1918. Predsednik društva Edinost Josip Vilfan’” je v govoru iz­ javil, da Slovenci ne vidijo nobenega kompromisa glede pri­ padnosti Trsta in vse vzhodne obale Jadranskega morja od So­ ške ravni naprej k Jugoslaviji. Opozoril je, da Trsta ne zahte­ vajo iz sovraštva do Italijanov, pač pa se zavzemajo za samo­ odločbo in sporazum med narodi. Italijani se torej nimajo ni­ česar bati, saj se bodo odnosi z njimi urejevali na osnovi med­ sebojnega sporazuma. Anton Korošec, ki je bil kot predsednik Jugoslovanskega kluba navzoč na proslavi, pa je izjavil, da sta Trst in Reka ne- obhodno potrebna Jugoslaviji in da je misel vsega naroda usmerjena na ti dve mesti. Zborovalce je pozdravil tudi Ru­ dolf Golouh v imenu socialnodemokratske stranke. Golouh je pripadal mladi struji v JSDS okrog Albina Prepeluha, ki se je vključila v deklaracijsko gibanje, in je na proslavi izjavil, da ima jugoslovansko ljudstvo v socialnih demokratih »najkrep­ kejše, najodločnejše sobojevnike za vkupni cilj« in da se slo­ venski socialni demokrati pridružujejo gibanju za združitev Jugoslovanov.17 Te izjave, izražene prvič jasno in glasno, so zbudile ogor­ čen protest 'italijanskih socialistov, ki so za Trst zahtevali ne­ odvisnost v sklopu Avstrije. Proslavo so ocenjevali za tržaški »pendant« rimskega kongresa zatiranih narodov in praške ma­ nifestacije ob obletnici ustanovitve narodnega gledališča, torej predvsem kot protiavstrijsko manifestacijo. Tržaški zgodovinar C. Schiffrer sprejema 'to možnost in dodaja, da se je morda zdelo Slovencem potrebno dokazati svojo navzočnost v mestu spričo bližajoče se italijanske zasedbe, zato naj bi njihove na­ cionalistične izjave imele predvsem taktičen značaj. V dokaz 25 za to navaja Schiffrer spravljivo stališče društva Edinost, ki je sledilo proslavi in ki se je kazalo v objavljanju člankov v italijanščini v časniku Edinost.18 V šestnajstih člankih, ki jih je objavil v italijanskem je­ ziku »un socialista« ali »un nazionalista italiano«,19 zastopa avtor izrazito protiavstrijsko stališče, piše v duhu praške ma­ nifestacije in zagovarja sporazum med najbolj zatiranimi na­ rodi Avstrije, med Italijani in Jugoslovani. Izjave s proslave 30. maja pa poskuša nekako opravičevati, češ da so nekaterim v govorniški gorečnosti ušle določene fraze.20 Po Schiffrerje- vem mnenju je tako stališče Edinosti, da namreč podpira na­ cionalno osvoboditev Italijanov izpod Avstrije, pripisati težnji tržaških Slovencev, da si zagotove čim boljše možnosti za bo­ dočnost, ko bodo pripadali italijanski državi.21 Glede na po­ znejše stališče tržaškega narodnega sveta le težko pritegnemo tej tezi, glede na to, kako se je končala doba medvladja v Tr­ stu — v iskanju pomoči pri antanti — pa je ne moremo pov­ sem prezreti. Prav gotovo pa je, da je potek dogodkov zahte­ val od Primorcev posebno taktiko. Če so se prenaglili in če so preveč odkrito razglašali svoja čustva, je bilo kaj kmalu po­ trebno omiliti ta vtis, tem bolj, ker so postali 'tarča silnega na­ pada socialističnega časopisja. Zaradi te polemike, ki je bila vse prej kot koristna za slovensko narodno stvar v Trstu, so Vilfanovo izjavo obsodili tudi nekateri politiki iz meščanskih vrst v Ljubljani. Menili so, da je polemika s socialisti, ki za­ govarjajo svobodno tržaško ozemlje, taktično napačna. To sod­ bo je izrekel voditelj liberalcev Albert Kramer na prvi seji narodnega sveta v Ljubljani dne 28. avgusta.22 Antagonizem med Jugoslovansko demokratsko stranko in društvom Edinost pa je izviral iz dejstva, da se tržaški liberalci niso vključili v JDS, kakor so storili goriški liberalci. Svojo odklonitev je Edi­ nost opravičevala s tem, da bi ta korak razbil enotnost med liberalno in klerikalno strujo na Tržaškem, ki je bila vzpo­ stavljena že davno pred vojno. Pristop Edinosti k Jugoslovan­ ski demokratski stranki bi po besedah Tržačanov povzročil razkroj v društvu, odbil bi »tiste tržaške narodne elemente, ki ne prisegajo na liberalni program, a so vendar pripravljeni na sodelovanje pri narodnem delu«, tržaška politika ostane: na­ rodna sloga, kulturni napredek, jugoslovanska bodočnost.23 Dne 11. septembra 1918 je bil v Trstu ustanovljen krajev­ ni narodni svet v navzočnosti Korošca. V narodni svet je 26 društvo Edinost imenovalo pet članov, tri mesta so bila pridr­ žana zastopnikom Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, tri pa zastopnikom bližnje Istre in »zastopnikom katoliškega svetovnega naziranja«.24 Predsednik krajevnega narodnega sveta je bil poslanec dr. Otokar Rybäf. Na osnovi sklepa JSDS, sprejetega 6. oktobra v Zagrebu, sta vstopila v krajev­ ni narodni svet v Trstu Ferfolja in Golouh kot zastopnika JSDS. Tržačani so imeli svoje zastopnike tudi v narodnem svetu v Ljubljani (J. Vilfan) in v Narodnem veću v Zagrebu (Vilfan in Čok). SOCIALISTI V vodstvu Jugoslovanske socialnodemokratske stranke v Trstu so v začetku leta 1918 prevladali privrženci struje mla­ dih, ki se je formirala v jeseni 1917 okrog Prepeluha in Lon­ čarja in ki je zagovarjala združitev sil, ko gre za reševanje na­ rodnega vprašanja. Medtem ko so mladi v Ljubljani izstopili iz JSDS, sta zastopnika te struje v Trstu Golouh in Ferfolja pre­ vzela vodstvo stranke v Trstu in njenih prosvetnih društev Ljudski oder. Glede bodočnosti Trsta so zagovarjali njegovo pripadnost k Jugoslaviji in se v tem vprašanju ločili od trža­ ških narodnjakov le glede tega, da so postavljali na prvo me­ sto sporazum med jugoslovanskim in italijanskim narodom, medtem ko so narodnjaki zahtevali najprej priključitev in na­ to sporazum.23 S tega stališča in najbrž pod vplivom stališč narodnega sveta v Ljubljani je Ferfolja dva meseca po prosla­ vi majske obletnice obsodil Vilfanove izjave in zapisal, da je načelo: najprej Trst pod Jugoslavijo, potem sporazum z Itali­ jani, napačno in da nasprotuje samo sebi. Prav tako je po nje­ govem* napačno stališče italijanskih socialistov: pod Jugoslavi­ jo za nobeno ceno.26 Ta razlika pa vendarle ni bila ovira za vstop predstavni­ kov tržaške socialne demokracije v krajevni narodni svet in za njihovo sodelovanje z meščanskimi strankami, potem ko je JSDS v začetku oktobra v Zagrebu z veliko večino glasov sprejela sklep v tem smislu. Sodelovanju z meščanskimi strankami in vstopu socialistov v narodne svete pa sta nasprotovala Tuma in Regent, tako na 27 zagrebškem sestanku kakor ob konkretnem primeru v Trstu. Zagovarjala sta ohranitev enotnosti delavskega razreda, ki je temeljila na protivojnem stališču delavstva obeh narodnosti v Trstu, in ureditev narodnih vprašanj na osnovi enotne akcije združenega proletariata. S tega stališča sta podpirala idejo o samostojnem tržaškem ozemlju v sklopu Avstrije, ki je bila glavna postavka italijanskih socialistov. Velika večina delav­ stva v Trstu, obeh narodnosti, je sprejemala ta načrt kot edino pravilen.27 Levo socialistično usmerjeni Henrik Tuma, ki se je po Ker- mavnerjevem mnenju edini zavedal nevarnosti, ki grozi Slo­ vencem z zmago antante, se je do zadnjega oklepal ideje o svo­ bodnem tržaškem ozemlju v sklopu alpsko-podonavsko-sudet- ske države po načelu, da pripada mesto tistemu narodu, ki kom­ paktno naseljuje mestno zaledje. Zato je zagovarjal mir brez zmagovalcev in premagancev, mir brez aneksij in kontribucij, mir po načelih ruske revolucije.28 Poleti 1918 je ostro naspro­ toval nekompromisnemu stališču slovenskih narodnjakov in ugotavljal, da je nacionalistična rešitev narodnega vprašanja najbolj nemogoča za Trst, kjer se naroda prepletata. Zagovar­ jal je neodvisnost tega ozemlja in pravico do samoodločbe, ki jo je treba priznati tudi Italijanom. Uresničitev te ideje pa je videl le v združeni akciji mednarodnega proletariata. V dneh, ko je postala zmaga antante očitna, se je v reviji La Lega delle Nazioni zavzemal za pripadnost Trsta k Jugoslaviji, čeprav mu je priznaval italijanski značaj. Toda ker vprašanja Trsta ne mo­ rejo rešiti niti slovenski niti italijanski nacionalisti, »ampak se da rešiti edinole na osnovi političnih načel, ki se črpajo iz marksizma«, je predlagal njegovo internacionalizacijo in zago­ tovitev demokratične in svobodne ureditve.29 Ta stališča so se povsem skladala s stališči italijanskih socialistov pod Pittonije- vim vodstvom. V dneh, ko so mladi v JSDS stopili v narodni svet, pa je bil Tuma odrinjen iz političnega delovanja v Trstu in njegova misel o nesodelovanju z meščanskimi strankami se ni utegnila uveljaviti. Ivan Regent, ki je po vrnitvi iz vojske tudi izgubil vpliv v vodstvu tržaških socialistov, se je v teh dneh tik pred razpadom trudil, da bi prek sestankov »neodvis­ nih« slovenskih socialistov spodbijal vpliv Golouha in Ferfo- lje.30 Vendar je njegovo delo rodilo uspehe šele po okupaciji Primorske. , 28 Izmed italijanskih strank na Primorskem je bila v mese­ cih pred koncem vojne le socialistična stranka organizirana in aktivna. Italijanske meščanske stranke, združene v nacionalno liberalnem taboru, so bile namreč pasivne tja do zadnjih dni meseca oktobra. Stranka italijanskih socialistov v Avstriji je bolj ali manj delovala vso vojno dobo. Njeno glasilo II Lavoratore, ki je 31. avgusta 1914 postalo dnevnik, je bilo edini italijanski čas­ nik, ki je med vojno smel izhajati v Trstu. V januarju 1918. le­ ta je delavstvo v Trstu, Miljah in Pulju stopilo v splošno stav­ ko z zahtevo po kruhu in miru. Tržaško delavstvo je tokrat pr­ vič izvolilo svoj delavski svet in ustanovilo zaupniško telo — Corpo dei fiduciari — ter jima zaupalo vodstvo gibanja. Dne 26. aprila je svet sklical zborovanje, ki so se ga udeležili pred­ stavniki meščanskih strank in zveze industrialcev. Zborovalci so obravnavali vprašanje prehrane in predlagali ustanovitev posebnega akcijskega odbora, ki naj bi v koordinaciji z vsemi političnimi krogi skrbel za pravično razdelitev hrane med se­ stradano tržaško prebivalstvo. V akcijski odbor, ki se je kon­ stituiral na pobudo socialistov, so imenovale svoje predstavni­ ke tudi slovenska in italijanske meščanske stranke.31 Stranka italijanskih socialistov v Avstriji je bila interna- cionalistična in kot taka je ostro nasprotovala italijanskemu iredentizmu. Med vojno je zagovarjala mir brez zmagovalcev in premaganih, brez aneksij in kontribucij, ker bi zmaga ka­ terekoli vojujoče se sile pokopala načela proletariata in pri­ vedla do novega nacionalizma in imperializma. V aprilu 1917 je izvršni odbor stranke sprejel resolucijo, s katero je zahte­ val, naj se mir sklepa na temelju pravice narodov do odloča­ nja o lastni usodi, zato naj bodo izključene vsakršne aneksije, ki bi nasprotovale tej pravici.32 S to izjavo so se italijanski socialisti odrekali načelu o ohranitvi »status quo« in o avtono­ miji v sklopu monarhije in hkrati prvič v času vojne potrdili neomejeno pravico do samoodločbe avstro-ogrskih narodov ter celo možnost njihove odcepitve. Gornja formulacija je bila sprejeta na predlog Puecherja, zastopnika tiste struje, ki se je nagibala k nacionalni usmerjenosti stranke, podobno kakor struja mladih v Jugoslovanski socialno demokratski stranki. V poznejših mesecih, zlasti v zvezi s proslavo petdesetletnice če­ škega narodnega gledališča v Pragi in s proslavo prve obletni­ ce majske deklaracije v Trstu, pa je ponovno prevladala inter- 29 nacionalistična teza Pittonija, ki je praške in tržaške manife­ stacije ocenil za nadaljevanje politike rimskega kongresa in za izraz nacionalizma. S Pittonijevimi tezami se je strinjal tudi Henrik Tuma in prav tako velika večina slovenskih in italijan­ skih delavcev, organiziranih v dveh socialističnih strankah ali njunih sindikatih. Giuseppe Tuntar, voditelj leve, revolucionar­ ne struje in poznejši soustanovitelj komunistične stranke v Trstu, je povzel, da tako rimski kongres kakor manifestacije zatiranih narodov težijo k podaljšanju vojne, da bi se končala z zmago enega imperializma nad drugim. Po njegovem mne­ nju je iredentistična rešitev tržaškega vprašanja nesprejemlji­ va, ker je samoodločba mogoča le, če je izvedena v okviru proletarske revolucije.33 Pravilno rešitev za Trst so videli le v njegovi neodvisnosti najprej v sklopu Avstrije, pozneje pod varstvom Društva narodov. Odločno so nasprotovali njegovi priključitvi k Jugoslaviji, kakor so zahtevali slovenski narod­ njaki. Na osnovi teh nasprotij se je razvijala polemika med časnikom Edinost in socialističnim II Lavoratore. Kljub temu da so italijanski socialisti obsojali tudi mlado strujo v JSDS, zlasti zaradi Golouhove intervencije na proslavi 30. maja, so poleti 1918 sprejeli pobudo o sporazumnem določevanju stališč glede jadranskega vprašanja med slovensko in italijansko de­ lavsko stranko. Na zborovanju JSDS v Ljubljani dne 28. juli­ ja 1918 je bila dana pobuda za skupni sestanek vodilnih odbo­ rov obeh strank. Dne 20. avgusta pa je to pobudo prevzela tr­ žaška sekcija italijanske socialistične stranke in z ozirom na posebne razmere obmejnih dežel in Trsta predlagala, naj kra­ jevna izvršna odbora jugoslovanske in italijanske delavske stranke »razpravljata in sklepata nemudoma na skupnih kon­ ferencah o splošnih točkah adrijanskega narodnega problema v svrho njegove rešitve«. Obenem so tržaški socialisti potrdili na­ čela, izražena na mednarodnih konferencah v Zimmerwaldu in Kienthalu glede miru brez aneksij in kontribucij ter zahtevali za italijansko ljudstvo v Avstriji »popolno svobodo samoodlo- čanja o sebi, lastnih potrebah in lastni bodočnosti«.34 Pobuda o sporazumnem reševanju žgočega problema je bi­ la dobrodošla tudi narodnemu svetu v Ljubljani, ki je posku­ šal utišati ostro polemiko med narodnjaško Edinostjo in socia­ lističnim Il Lavoratore glede pripadnosti Trsta, ki je bila vse prej kot ugodna za uresničitev jugoslovanskih nacionalnih ten­ denc. Narodni svet v Ljubljani je zato 7. septembra sprejel 30 sklep, naj se njegovi predstavniki pogovore s tražaškimi slo­ venskimi socialisti o smernicah, ki naj jih le-ti zastopajo na skupnem slovensko-italijanskem sestanku. Smernice za pogo­ vore je narodni svet formuliral takole: jugoslovanska država naj dobi suverenost nad Trstom, Italijanom pa naj zagotovi najširšo avtonomijo, toda v tem trenutku naj bo govor le o av­ tonomiji, medtem ko naj se vprašanje o suverenosti ne ome­ nja. Za vsako ceno je treba preprečiti polemiko in doseči, da tržaško časopisje preneha napadati italijanske socialiste.35 Predsednik narodnega sveta Korošec se je dne 11. septem­ bra pogovarjal o tem vprašanju z zastopnikom tržaških Slo­ vencev (najbrž z Vilfanom, ki je bil član ljubljanskega na­ rodnega sveta). Le-ta mu je zagotovil, da so slovenski sociali­ sti prepričani, da mora Jugoslavija zahtevati Trst zase, toda ne morejo obljubiti, da bodo s tem stališčem prodrli na sestan­ ku z italijanskimi socialisti. Jugoslovanski stvari pa bi po mne­ nju Tržačanov koristilo, če bi se italijanski socialisti izrekli proti pripadnosti Trsta k Italiji.36 Do skupnega sestanka dveh izvršnih odborov, ki je bil do­ ločen za 22. september, pa ni prišlo. Italijanski socialisti, ali njihov glavni predstavnik Pittoni, so sestanek preložili za ne­ določen čas. Morda so se zavedali, da obstoji nevarnost vpliva slovenskih meščanskih strank, tem bolj, ker je bil tržaški od­ bor JSDS v rokah mladinov, zagovornikov sodelovanja z me­ ščanskimi strankami in zagovornikov pripadnosti Trsta k Ju­ goslaviji. Ferfolja, član tega vodstva, je za odgoditev se­ stanka obdolžil Pittonija, češ da je najbrž spoznal, »da je laž­ je dekretirati samoitalijanstvo Trsta brez slovenskih sodrugov, kot z njimi«.37 D. Šepić pa išče razlago za to odgoditev v ozračju, ki so ga povzročile polemike in ki je privedlo vodstvi obeh strank do ugotovitve, da še ni napočil pravi trenutek za pogajanja o skupnem stališču. Med italijanskimi in slovenski­ mi socialnimi demokrati so obstajale prevelike razlike v po­ gledu ozemeljske razmejitve, da bi se bili mogli sporazumeti.38 Heterogene tendence v delavskem taboru in nepopustlji­ vost slovenskih narodnih voditeljev so dejansko onemogočile sporazumno reševanje razmejitvenih vprašanj med dvema so­ cialističnima strankama, jugoslovansko in italijansko, in izklju­ čile edino realno možnost, da bi se bilo protiiredentistično kri­ lo najmočnejše tržaške stranke, to je socialistične, izreklo zo­ per priključitev Trsta k Italiji. 31 Sredi oktobra, ko je bilo že jasno, da se Avstro-Ogrska ne bo obdržala, so italijanski socialisti prvotno stališče o avtono­ mnem in neodvisnem Trstu v sestavi bodoče konfederacije svobodnih narodov, ki so ga zagovarjali med Slovenci tudi Henrik Tuma in Ivan Regent, spremenili. Socialistični poslanec Valentino Pittoni je v dunajskem parlamentu takole formuli­ ral koncept glede ozemeljske razmejitve: Nobena država ne sme odstopati ozemlja drugim brez svobodne privolitve priza­ detega prebivalstva. Socialistična stranka in delavske organiza­ cije menijo, da mora postati Trst docela neodvisen pod nad­ zorstvom Društva narodov. Dobiti mora resnično demokratično in po proporcu sestavljeno vladavino, ki naj izvira iz splošne, enake in neposredne volilne pravice. Tržaško neodvisno ozem­ lje naj obsega furlansko in istrsko območje, to je ozemlje, ki je naseljeno izključno ali v pretežni večini s prebivalstvom ita­ lijanske narodnosti. Socialisti zahtevajo popolno politično in narodno svobodo ter možnost, da določajo in zavarujejo svojo gospodarsko bodočnost. Nočejo, da bi se na Dunaju ali kjer­ koli odločalo brez njih, o lastni usodi naj ljudstvo svobodno odloča.3’* S tako rešitvijo so po mnenju tržaških zgodovinarjev ita­ lijanski socialisti želeli ohraniti italijanski značaj tega ozem­ lja, ki bi bil v primeru priključitve k Jugoslaviji v nevarno­ sti, in hkrati ohraniti pozicije, ki jih je socialistična stranka do­ tlej izbojevala. V svobodni državi bi namreč socialistična stranka lahko realizirala svoje socialne in demokratične kon­ cepte.40 Nikakor pa ni bil ta načrt namerjen proti Slovencem, kakor so nekateri razumeli. Italijanski socialisti so priznavali Slovence kot povsem enakopravne sodeželane v svobodnem mestu, kar je izviralo iz dolgoletnega sodelovanja med delav­ stvom obeh narodnosti. Bistvo problematike v tržaškem socia­ lističnem taboru je »tičalo v možnosti, da bi utegnilo skupno italijansko-slovensko protiiredentistično stališče preprečiti ane­ ksijo Trsta« k Italiji.41 Upoštevajoč tako usmerjenost italijanske socialistične stranke v Trstu, na drugi strani pa vztrajanje slovenskih na­ rodnjakov in tržaškega odbora JSDS za priključitev k Jugo­ slaviji, je mogoče razumeti nasprotje med taboroma, ki se je iz dneva v dan stopnjevalo. Višek je nasprotje doseglo v okto­ bru, ko je krajevni narodni svet sestavil izjavo, usmerjeno predvsem proti socialističnim stališčem o neodvisnem ozemlju. 32 Krajevni narodni svet v Trstu je v izjavi z dne 19. okto­ bra protestiral proti takšni rešitvi jugoslovanskega vprašanja, ki bi še naprej ločevala Slovence, Hrvate in Srbe, »zlasti če se taka rešitev opravičuje z nedotakljivostjo dežel ogrske krone«. Glede Trsta pa je odklanjal njegovo morebitno odcepitev od zaledja, »tembolj ker se takšno odtrganje ne more opravičiti niti po narodnostni sestavi prebivalstva, ki je mešano, italijan­ sko in slovensko v mestu samem, dočim je pa bližnja in dalj­ na okolica — že od predmestij naprej — čisto slovenska, tako da ni mogoče spraviti Trsta v državno-teritorialno zvezo z no­ benim bližnjim italijanskim ozemljem drugače kakor prek slo­ venskih tal«.42 Resolucija tržaškega narodnega sveta je naletela na nego­ dovanje v Ljubljani. Jugoslovanska demokratska stranka je v svojem glasilu Slovenski narod napadla tržaški narodni svet, češ da ni kompetenten za izjave načelnega značaja, nato je tr­ žaška Edinost ostro odgovorila: »Ljubljanskemu listu bodi po­ vedano suho in na kratko, da si od njega ne bomo dali predpi­ sovati svojega postopanja, ko gre za našo kožo.«43 Toda proti izjavi tržaškega narodnega sveta je nastopil tudi narodni svet v Ljubljani, ko je 26. oktobra potrdil stališče Slovenskega na­ roda, da sta le Narodni svet v Ljubljani in Narodno veće v Zagrebu poklicana, da dajeta izjave o načelnih vprašanjih, med katera šteje tudi mejno vprašanje. V okrožnici, odposlani pokrajinskim narodnim svetom, je zato rečeno, naj le-ti svoje predloge pošiljajo v Ljubljano, zlasti pa naj pošiljajo poročila o uspehih proučevanja narodnostnih oziroma državnih meja.44 Odrekanje pravice tržaškemu narodnemu svetu do samo­ stojnega nastopa glede mejnih vprašanj lahko ponovno pripi­ šemo predvsem želji narodnega sveta v Ljubljani, da pomiri nasprotje med slovenskimi narodnjaki in italijanskimi sociali­ sti. Saj je II Lavoratore v članku »Giù le mani« očital sloven­ skim socialdemokratom v narodnem svetu, da enako kakor slovenske meščanske stranke odrekajo Italijanom v Trstu pra­ vico do samoodločbe. »Proč rolke,« pravi Lavoratore, »Italijani na Primorskem se bodo z vsemi silami in sredstvi upirali pri­ ključitvi Trsta in Primorja k Jugoslaviji.«45 V tem času pa je v italijanski delavski stranki že vplivala narodno usmerjena struja z Edmondom Puecherjem. Puecher, ki je bil med vojno predsednik tržaške socialistične organiza­ cije, se je že od leta 1914 bolj zavzemal za italijanski značaj 3 33 Trsta kakor za socialistični program. Liberalnemu voditelju Camillu Ari, ki je prišel iz Rima, kamor je emigriral, v Trst, da bi našel ljudi, ki bi namesto razgnane liberalno nacionalne stranke skrbeli za italijanske interese, je Puecher obljubil po­ moč italijanskih socialistov. Izrazil je pripravljenost čuvati ita- lianiteto mesta, zlasti na področju kulturnega delovanja in šolstva.40 Dne 18. septembra je začel izdajati lastno revijo La Lega delle Nazioni, v kateri je zastopal priključitev Trsta k Italiji in zavračal načrt o neodvisnem ozemlju v trenutku, ko so drugi narodi Avstro-Ogrske prek narodnih svetov že prevzemali oblast in ko se je Trstu že približevala italijanska armada. Na zborovanju stranke v Trstu sredi oktobra je predlagal resolu­ cijo v tem smislu, vendar je tedaj stranka izglasovala Pitto- nijevo resolucijo. V svoji reviji je odkrito predlagal »sporazum med vsemi Italijani tega ozemlja, z namenom, da se usklaja in disciplinira dejavnost za zavarovanje italijanskih nacional­ nih interesov«.47 Puecherjevo strujo v italijanski socialistični stranki lahko primerjamo s strujo socialistične omladine v jugoslovanski so­ cialni demokraciji. Obe sta bili predvsem narodno usmerjeni, obe sta odrekali veljavo internacionalističnim načelom v tre­ nutku, ko so stopila v ospredje konkretna narodna vprašanja, obe sta zagovarjali sodelovanje z meščanskimi strankami pri uresničevanju nacionalnih ciljev in v trenutku, ko se je bilo treba pripraviti na prevzem oblasti. Tako so obstajale v socia­ lističnem taboru v Trstu tik pred razsulom Avstro-Ogrske tri ostro ločene grupacije: mladini v Jugoslovanski socialnodemo­ kratski stranki, ki so zahtevali Trst za Jugoslavijo in sodelo­ vali v narodnem svetu, puecherjanci v italijanski socialistični stranki, ki so želeli priključitev k Italiji in sodelovanje z itali­ janskimi nacionalnimi strankami, ter v nasprotju z narodno usmerjenima strujama večina privržencev obeh strank, zlasti delavcev, organiziranih v sindikatih, s Pittonijem in Tumo, ki so vztrajali pri internacionalističnih načelih in želeli neodvis­ no tržaško ozemlje. Njihova nasprotujoča si stališča so bila v tem trenutku nepomirljiva, kar je razvidno iz ostrih medsebojnih napadov v časopisju. Josip Ferfolja, pripadnik mlade struje v JSDS, je enako obsojajoče pisal o Puecherjevih kakor o Pittonijevih tendencah: »Govorili so ... njih govor je zatajevanje socializ- 34 ma ... poznajo le samoitalijanstvo Trsta. Izhajajoč iz tega ... so nas tržaške Jugoslovane obsodili v narodno smrt. Puecher- janci v takojšnjo.. . Pittonijanci v počasno ali gotovo, potom asimilacije, h koji nas prisili sicer samostojni samoitalijanski Trst, ojačen po istrskih in furlanskih mestih. Ne eni ne drugi se niso spomnili, da je v Trstu približno polovica avtohtonega slovenskega prebivalstva ... ne eni ne drugi nas ne poznajo, govorijo o Trstu, kakor da nas ni tukaj.«48 Ideja H. Tume, ki je predvidel nastanek neodvisnega ozemlja prek revolucionar­ ne akcije združenega proletariata, je ostala v ozadju. V dneh razpada monarhije so italijanski vodilni socialisti opustili na­ črt o neodvisnem ozemlju kot neizvedljiv in sprejeli tisti Pu- echerjev predlog o sodelovanju z meščanskimi strankami, ki je bil še sredi oktobra nesprejemljiv. Italijanski socialisti so stopili v odbor za javno blaginjo, kateremu se je pridružil tu­ di slovenski narodni svet s predstavniki Jugoslovanske social­ no demokratske stranke. ITALIJANSKE MEŠČANSKE STRANKE Italijanska liberalno nacionalna stranka v Trstu in na Go­ riškem je bila med vojno pasivna. Po vstopu Italije v vojno je del aktivnih pripadnikov tega gibanja emigriral v Italijo, mlajši so stopili v vojsko kot prostovoljci, vidnejši politiki so dobili službe pri vladnih organih in pri vojaškem poveljstvu. Tisti, ki so ostali v Avstriji, so bili večinoma 'izpostavljeni po­ licijskemu preganjanju. Glasilo liberalno nacionalnega tabora Il Piccolo je maja 1915 prenehalo izhajati, ker so proavstrij- ško usmerjeni Tržačani požgali tiskarno. Italijansko nacional­ no in iredentistično gibanje, ki je bilo pred vojno v sklopu li­ beralno nacionalnega tabora, se je torej v začetku vojne pre­ selilo iz Trsta in Istre v Italijo, kjer se je vključilo v boj za od­ cepitev Goriške, Trsta, Istre in Dalmacije od habsburške mo­ narhije in za priključitev teh ozemelj k Italiji. V iredentistič­ nem gibanju so obstajale tri politične struje, ki so se po ideo- loškopolitičnem konceptu razlikovale že pred vojno: liberalno nacionalna, nacionalistična in leva demokratična, imenovana »democrazia sociale«. Razlike v političnih stališčih teh struj so bile sicer očitne, vendar jih je že pred vojno družil skupen cilj: 3* 35 osvoboditev Italijanov izpod Avstrije. Tudi v mesecih tako imenovanega intervencijskega gibanja v Italiji, od konca 1914 leta do spomladi 1915, ko se je bil boj za vstop Italije v voj­ no na strani antante, so se različni ideološkopolitični koncepti podredili temu cilju. Enotnost pa je bila le začasna in navidez­ na, kajti z menjajočo se vojno srečo na bojišču in s tem v zve­ zi z menjajočo se italijansko zunanjo politiko so se nasprotja sredi leta 1917 javno razgalila in pripeljala do razcepa v tabo­ ru iredentističnih emigrantov v Italiji. Liberalno nacionalna struja, ki je bila pred vojno zmerna, se je čedalje bolj približevala imperialističnim tendencam. Dne 12. februarja 1918 je z nacionalistično strujo ustano­ vila politično društvo neodrešenih Italijanov — Associazione politica tra gli Italiani Irredenti, medtem ko so levi demokrati 14. januarja 1918 ustanovili svojo organizacijo Democrazia so­ ciale irredenta.49 Associazione politica je združevala predvojne vidnejše po­ litične delavce, poslance dunajskega parlamenta, deželnih zbo­ rov in občinskih svetov. Predsednik društva je bil poslanec du­ najskega parlamenta konservativni liberalec Giorgio Pitacco, tajnik pa znani nacionalistični pisec Attilio Tamaro. Zaradi takšne sestave si je društvo lastilo pravico edinega predstavni­ ka neodrešenih Italijanov in je odrekalo drugi emigrantski or­ ganizaciji pravico do zastopstva. Politična stališča društva so se skladala s stališči tiste intervencijske struje v Italiji, ki jo je zastopal zunanji minister Sonnino in ki je želela priključiti k Italiji čimveč ozemlja na vzhodu, kar naj bi ji zagotovilo he­ gemonijo na Jadranu. Vodilne osebnosti te skupine v Trstu so se že poleti 1914 povezovale s Sonninom in z ministrskim pred­ sednikom Salandro, po prebegu v Italijo pa so dobile po­ membna mesta z »zaupnimi nalogami«, v uradih pri italijan­ ski vladi, zlati pa pri vrhovnem poveljstvu, kjer so lahko vpli­ vale na italijansko politiko glede ozemeljskih zahtev. Teodoro Mayer, lastnik časnika II Piccolo, Giorgio Pitacco, Camillo Ara, zlasti pa senator Francesco Salata (pozneje je postal na­ čelnik urada za nove pokrajine), so aktivno sodelovali pri na­ črtovanju londonskega pakta, ki je zagotavljal Italiji mejo do Snežnika in Dalmacijo. Camillo Ara, predvojni voditelj libe­ ralno nacionalne stranke v Trstu, je neposredno sodeloval pri načrtovanju civilne uprave v Julijski krajini za čas, ko jo bo zasedla italijanska vojska. 36 Glede jadranskega vprašanja so zastopali izrazito integra- listično stališče, do Slovencev in Hrvatov na tem ozemlju pa so gojili šovinistične in raznarodovalne težnje. Odklanjali so načelo o pravici narodov do samoodločbe, pa tudi narodnost­ nim manjšinam, ki bi po londonski pogodbi prišle v sestavo italijanske države, niso priznavali narodnih pravic. Glavni gla­ sniki teh stališč so bili poleg Pitacca še Attilio Tamaro, Atti­ lio Hortis in Teodoro Mayer. Na osnovi teh stališč je društvo nasprotovalo sklicanju kongresa zatiranih narodov Avstro-Ogr­ ske, ki je bil aprila 1918 v Rimu in ki naj bi privedel do izbolj­ šanja italijansko-jugoslovanskih odnosov.50 Predsednik društva Pitacco je npr. takole utemeljeval na- sprotstvo do popuščanja narodnostnim manjšinam: Tudi Itali­ ja namerava uzakoniti nekakšen paragraf 19 o šolskih in jezi­ kovnih pravicah narodnih manjšin, kakršen velja v Avstriji, čeprav bi bila asimilacija nekaj tisoč večinoma italijansko go­ vorečih Slovanov ob štiridesetih milijonih Italijanov zelo pre­ prosta in hitra. Sodeč po dosedanjem razvoju, bodo take kon­ cesije postale orožje, ki ga bodo uporabile tuje narodnostne skupine že zaradi sovraštva do Italijanov, da bi dobile še več pravic. Ne gre pozabiti, da bi dopustitev enega samega otroš­ kega vrtca pomenila priznati pravico do univerze, dopustitev enega samega sodišča pa bi v kratkem privedla do zahtev po lastnem vrhovnem sodišču. Te zahteve pa ne bi postavljali sa­ mo Slovenci in Hrvatje, ki žive na še neprikl j učenem ozemlju, temveč tudi tisti, ki prebivajo okrog Čedada in ki niso imeli nikoli drugačnih šol kakor šol z italijanskim jezikom.51 V spo­ menici predsedniku italijanske vlade Orlandu, julija 1918, je društvo grajalo stališča, ki jih je sprejel rimski kongres, in za­ vrnilo formulo o pravici do samoodločbe in do plebiscita v ja­ dranskih pokrajinah. Plebiscit bi bil po mnenju nacionalistov v korist Jugoslovanom, ki naj bi se v zadnjem času v teh de­ želah znatno pomnožili samo po zaslugi avstrijske politike. Društvo je tudi zavrnilo stališče o recipročni zaščiti narodnih manjšin, ker bi Slovani vsako popuščanje uporabili kot orodje za izsiljevanje in za novo iredentistično gibanje. Na drugi stra­ ni pa bi manjšinske pravice ranile nacionalni čut Italijanov na tem ozemlju in povzročile njihov upor. V tej spomenici je na­ rodno gibanje Jugoslovanov v Avstriji označeno za avstrijsko politiko, zato je društvo opozarjalo italijansko vlado, naj ne podpira tega gibanja, ki se navzven kaže kot revolucionarno, 37 v resnici pa je zgolj nacionalno, ker bi s podporo le pospešila možnosti za preureditev monarhije v smislu trialistične federa­ cije, kar pa bi pomenilo zadušitev italijanskega elementa v Avstriji. Italija naj se torej vzdrži vsakršnega sporazuma z Ju­ goslovani, saj sporazum nosi v sebi klice za nova nasprotja, hkrati pa bi tudi zmanjšal italijanski prestiž v neodrešenih po­ krajinah.52 V avgustu je društvo organiziralo po Italiji demonstracije in protestna zborovanja, da bi odvrnilo morebitno naklonje­ nost italijanske javnosti do jugoslovanskega gibanja. O pripra­ vah na demonstracije je poročala italijanska policija 24. avgu­ sta. Predsednik društva Pitacco je tedaj ponovno utemeljeval politiko nacionalističnih iredentistov. Glede Slovencev in Hrva­ tov v Julijski krajini, za katere se je zavzemala italijanska de­ mokratična struja, je trdil, da so to le skupine (nuclei), ki jih je infiltrirala Avstrija, in da so bile vedno zveste cesarski vla­ di in sovražne Italijanom; namen, da bi se javno priznal slo­ venski element na ozemlju, ki bo pripadalo Italiji, je v nasprot­ ju z vsakim konceptom o spajanju narodov, hkrati ko oživlja v srcih tistih ljudi (Slovanov) separatistične težnje in nasprot- stvo do Italije. Če bi zmagala jugoslovansko-italijanska ideja, bi se morali vprašati, nadaljuje Pitacco, za koga smo šli v voj­ no in za koga smo izgubili pol milijona mož? Za »Slavijo« ali za dokončno zadostitev italijanskim stoletnim težnjam, med katerimi je na prvem mestu naša vojaška obramba na morju in na obali? Jugoslovansko gibanje podpira francoska vlada z denarjem, nadaljuje Pitacco, da bi preprečila Italiji prehod v veliko državo in pridobitev močnih pozicij na Sredozemlju. S tega vidika je torej po njegovem nevarno priznati Jugoslovan­ ski odbor, saj bi s takim priznanjem Jugoslovani dobili na mi­ rovni konferenci dvojno zastopstvo (odbor in Srbija, op. M. K. W.), medtem ko bi imeli Italijani en sam glas.53 Taka politič­ na orientacija je bila nedvomno v podporo Sonninovi politiki; v eni izmed bistvenih točk pa je Sonninove težnje celo preka­ šala. Sonnino se je zavedal, da je uresničitev italijanskih im­ perialističnih teženj odvisna od podpore antantnih držav, med­ tem ko so tržaški nacionalisti in italijanski visoki vojaški kro­ gi, s katerimi so bili prvi povezani, prezrli to omejitev. Do ko­ likšne mere so podcenjevali vlogo antante, bo razvidno iz opi­ sa prve okupacijske dobe v Julijski krajini in začetkov fašiz­ ma, ki je v veri, da zavezniki žele razvrednotiti italijansko 38 zmago, prevzel D’Annunziovo znamenito bojno geslo »vittoria mutilata«. Gibanje nacionalistov v društvu Associazione politica je bilo v času, ko je Italija preživljala posledice poraza pri Koba­ ridu, zaradi česar se je italijanska vlada nagibala k dobrim od­ nosom z jugoslovanskim narodnim gibanjem, v krizi. V dneh, ki so sledili preboju pri Vittoriu Venetu in privedli do zased­ be Primorske in Istre, pa so se vladni krogi pod vplivom vo­ jaških osebnosti generalnega štaba čedalje bolj nagibali k na­ cionalizmu in protijugoslovanstvu. Tedaj so tudi tržaški, istr- ški, zlasti pa dalmatinski nacionalisti ponovno pridobili moč in postali odločilni svetovalci bodoče italijanske politike do slo- vensko-hrvatskega prebivalstva v mejah italijanske države. Druga organizacija emigrantov v Italiji, Democrazia soci­ ale irredenta, je glede odnosov do jugoslovanskih narodov za­ govarjala drugačno stališče kakor Associazione politica; v tem je bil izvor nasprotstva med tema strujama. V iredentističnem levo demokratskem društvu so delovali tisti emigranti, ki so pred vojno sestavljali jedro iredentističnega in protiavstrijske- ga gibanja, in sicer republikansko usmerjeni macinijanci okrog lista L’Emancipazione, disidenti italijanske socialistične stran­ ke v Avstriji, voditelji in člani tiste delavske zbornice, ki je bila 1913. leta ustanovljena na načelu narodnosti v opoziciji do socialističnih internacionalističnih sindikatov, ter podobni elementi. Glede pripadnosti spornega ozemlja ob Jadranu so bili enako nepopustljivi kakor nacionalisti. Londonska pogod­ ba jim je bila sveta in nedotakljiva. Glede odnosa med Italijo in bodočo Jugoslavijo pa so zastopali bratski sporazum in re­ cipročno zagotovitev pravic za manjšine obeh narodov, ki bi pripadale tuji državi. Ost boja so usmerjali proti germanizmu, ne proti Jugoslovanom, upoštevajoč, da je protiavstrijakantst- vo skupna poteza vseh zatiranih narodov v Avstriji. Opora za to stališče jim je bil dogovor med bivšim italijanskim vicekon­ zulom v Trstu Gallijem in slovenskimi voditelji Rybärem, Vil­ fanom in Mandičem iz januarja 1915, ki je vseboval obljubo Slovencev, da ne bodo ovirali italijanskega protiavstrijskega boja v Trstu.54 Glavna zastopnika te iredentistične struje sta bila Angelo Scocchi in avtor knjige La vita di domani nelle ter­ re redente Edoardo Schott-Desico. Program društva Democra­ zia sociale je bil jasno izpovedan v razglasu »neodrešenim de­ lavcem« z dne 27. februarja 1918. V razglasu je rečeno: demo­ 39 kratično načelo o neodvisnosti in bratstvu med narodi nam na­ laga tako dejavnost, ki je v največjem interesu Italije, in si­ cer: prisrčen sporazum med vsemi narodi, izpostavljenimi nemško-madžarskemu pritisku, zavezništvo na temelju čustev in vere, interesov in dejavnosti, med Italijani, Cehi, Romuni, Jugoslovani in Poljaki proti skupnemu sovražniku; soglasje med neodrešenimi narodi, kakršno je goreče in bistroumno oznanjal Giuseppe Garibaldi in ki mora doseči višek v razko­ sanju pošastnega habsburškega cesarstva.55 Tak politični kon­ cept se je skladal z načeli tiste struje intervencionistov v Ita­ liji, ki sta jo zastopala Leonida Bissolati in Gaetano Salvemi­ ni in ki se v nasprotju s Sonninovo smerjo imenuje demokra­ tični intervencionizem. Vendar je med demokratičnimi inter- vencionisti v Italiji in tržaško-istrsko-dalmatinskimi levimi ire­ dentisti obstajala nemajhna razlika. Prvi so priznavali bodoči Jugoslaviji pravico do Dalmacije in do ozemlja vzhodno od poznejše Wilsonove črte: ceikljanško-idrijsko območje, postojn­ ski in ilirskobistriški predel ter ozemlje ob Kvarnerju vzhod­ no od črte Učka—Raša. Drugi pa so vztrajno zahtevali mejo po londonskem paktu, ki je segala do Snežnika, pa še Reko povrhu. Na osnovi načela, da morajo bodoči italijansko-jugoslovan- ski odnosi temeljiti na recipročnem priznanju pravic tistim na­ rodnim manjšinam, ki bodo živele v sestavi ene ali druge dr­ žave, je bilo društvo naklonjeno gibanju jugoslovanskih naro­ dov za združitev in ustanovitev skupne države. Taka država se bo po njihovem mnenju Skupno z Italijo lahko upirala nem­ škemu imperializmu. Glede Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini je organizacija zahtevala na aprilskem kongresu, da je treba že tedaj, v začetku leta 1918, dopovedati »tem bodočim državljanom italijanskega kraljestva, da bodo živeli med brati, ki ne uporabljajo policijskega sistema kakor Avstrijci, ne bru­ talnosti kakor Prusi in ne nasilja kakor Madžari, temveč se dr­ že tistega liberalnega, dobrohotnega in velikodušnega sistema, ki spoštuje rabo domačega jezika na občinah in v uradih ter učni jezik v šolah, ki spoštuje vero in upravno avtonomijo ter politično svobodo vseh manjšin«.56 V skladu s tem političnim programom so pripadniki društva Democrazia sociale sodelovali na konferencah sociali­ stov antantnih držav in so bili člani stalnega antantnega odbo­ ra v Parizu ter odbora zatiranih narodov. Bili so tudi med po- 40 budniki za sklicanje kongresa zatiranih narodov Avstro-Ogrske in zagovorniki sklepov tega kongresa. Marca 1918 je društvo zahtevalo od italijanske vlade, naj prepreči iredentistične ma­ nifestacije po Italiji, ker jih nekateri elementi sprevračajo v imperialistične manifestacije in s tem škodujejo sodelovanju društva z drugimi zatiranimi narodi, zlasti z Jugoslovani.57 Vendar je bilo zbližanje med temi iredentisti in Jugoslovani v emigraciji neuresničljivo. Prva in glavna ovira za to zbližanje je bil londonski pakt, temeljna opora za italijanske iredentiste in nesprejemljiva rešitev za Jugoslovane. V Italiji so imeli le šibko ali občasno podporo v vladnih krogih, odločnega na­ sprotnika pa v vojaških 'krogih in v liberalno nacionalistični Associazione politica. Naklonjenost vlade do te struje je bila odvisna od njene trenutne zunanje politike oziroma od njenih potreb. V prvi polovici leta 1918, ko je vlada iskala zavezništva v narodnih gibanjih, je podpirala in uporabljala usluge levičar­ skih emigrantov, pozneje, v dneh zmage, jih je zavrgla. Na­ cionalistična struja emigrantov je odrekala društvu pravico, da zastopa Italijane v Avstriji. Zanje so bili njegovi člani le pred­ stavniki neke struje in glasniki svojih lastnih teženj, medtem ko je bila Associazione politica po 'lastnem mnenju edina pra­ va predstavnica neodrešenih Italijanov, ker je Vključevala za­ konito izvoljene poslance in priznane predvojne politične vodi­ telje. Italijanski ministrski predsednik Orlando je npr. takole definiral razliko teh dveh emigrantskih organizacij: iredenti­ stična Associazione politica zastopa internacionalni politični koncept vlad, medtem ko je Democrazia sociale, ki vključuje tudi delavski razred, izraz politike ljudstev. Prva podpira med­ vladne dogovore, druga pa ljudske težnje.58 Ko je z zmago antante in zasedbo ozemlja, določenega z londonskim paktom, prevladala v Italiji nacionalistična in im­ perialistična smer, je Democrazia sociale za vselej izgubila možnost vpliva in uresničevanja svojega programa. Dokončni udarec ji je zadal fašizem. Na ozemlju pod Avstrijo, v Trstu, v Istri in na Goriško- Gradiščanskem so se italijanske nacionalne sile prebudile iz medvojnega omrtvičenja konec oktobra 1918. Državni poslan­ ci iz Trentina in liberalnonacionalni poslanci iz Trsta in Istre so se tedaj konstituirali v zvezo — Fascio nazionale — in dne 25. oktobra razglasili v dunajskem državnem zboru odcepitev ozemlja, naseljenega z italijanskim prebivalstvom, in njegovo 41 združitev z Italijo. Izjavo je v imenu vseh Italijanov habsbur­ ške monarhije prebral trentinski poslanec Enrico Conci. Po­ slanca furlanske klerikalne stranke Bugatto in Faidutti, ki v fascio nista vstopila, se nista strinjala z izjavo. V dunajskem državnem zboru sta prebrala lastno izjavo zoper priključitev goriške Furlanije k italijanski državi. Socialistična poslanca iz Trsta Pittoni in Oliva sta se glasovanja za izjavo fascia vzdr­ žala in zahtevala, naj o združitvi ozemlja, naseljenega z itali­ janskim prebivalstvom, odloča ljudski plebiscit.59 Izmed italijanskih meščanskih strank je bila furlanska ljudska stranka pod Faidutti j evim vodstvom vseskozi prohabs- burška in je do zadnjega verovala v obstoj monarhije. Sredi oktobra se je ob cesarjevem manifestu izrekla za priključitev Gradiščanske in mesta Gorice k Trstu, ki naj bi postal člen v konfederaciji avstrijskih narodov, in za pravico do samoodloč­ be furlanskega ljudstva, če bi le-to moralo pripasti kaki drugi državi.80 Glasilo te stranke, hkrati edini italijanski časnik po­ leg socialističnega II Lavoratore, je bil proavstrijSko usmerje­ ni l’Eco del Litorale. Z razpadom monarhije je ta stranka iz­ gubila vsakršen smisel za obstoj. Sicer pa je prenehala delova­ ti že leta 1916, ko je italijanska vojska prodrla do Soče in in­ ternirala večino furlanskih duhovnikov, voditeljev in zastopni­ kov klerikalne stranke. Po zgledu državnih poslancev so se 28. oktobra 1918 zdru­ žile v enotno nacionalno zvezo — Fascio nazionale — tudi na­ rodno in nacionalistično usmerjene italijanske struje v Trstu. Združile so se v trenutku, ko je bilo docela jasno, da bodo ce- sarsko-kraljeve oblasti zapustile Trst in predale oblast novo ustanovljenim narodnim odborom. Tržaško zvezo so sestavlja­ li predstavniki liberalnonacionalne stranke, člani v začetku vojne razpuščenega občinskega sveta, levičarski macini j anci in pripadniki demokratično socialne struje ter predstavniki sku­ pine anarhistov. Skratka tisti, 'ki so pred vojno sestavljali li­ beralno nacionalni tabor in so vojno preživeli doma ali v in­ ternaciji. Predsednik zveze je bil predvojni tržaški župan Al­ fonso Valerio. V razglasu, ki ga je fascio naslovil Italijanom dne 30. ok­ tobra, da jih je pozval na združitev, je rečeno, da je Fascio na­ zionale sinteza in izraz vseh, ki žele združitve z domovino. Zato so njegovi ustanovitelji, možje iz vseh slojev, pozabili na 42 načela, ki razdvajajo, in se združili na osnovi vsem skupnih italijanskih čustev.61 Dne 1. novembra je zveza začela izdajati dnevnik La Na­ zione, ki je bil prvi italijanski narodno usmerjeni list po po­ žigu tiskarne časnika II Piccolo v maju 1915. Fascio nazionale pa ni mogel biti predstavnik vseh Italijanov v Primorju, ker mu je stala nasproti socialistična Stranka, edina resnično orga­ nizirana sila med tržaškimi Italijani. V sporazumu med socia­ listično stranko in fasciem je bil 30. oktobra 1918 ustanovljen skupni odbor za javno blaginjo — Comitato di salute pubbli­ ca. Nacionalno usmerjeni Italijani v Gorici pa so ta čas usta­ novili začasno vlado — Governo provvisorio. Italijanske nacionalne sile so torej stopile na površje v trenutku, ko so se morale konkretno soočiti z vprašanjem, kdo bo naslednik dotedanje avstrijske oblasti v deželi. Šlo jim je za to, da prevzamejo pobudo za uve1! j a vite v nove državne pri­ padnosti tržaškega, goriškega in istrskega ozemlja. Njihov na­ stop je bil tembolj nujen, 'ker sta tako na Goriškem kakor v Trstu z enakim namenom že delovala slovenska narodna sve­ ta, ki sta bila ustanovljena že v septembru. V Trstu pa je ob­ stajala še druga nevarnost, nevarnost delavske vstaje. 43 II GORICA IN TRST V DNEH PREVRATA PREVZEM OBLASTI NA GORIŠKEM V skladu z nastankom nove Države SHS se je pokrajinski odsek narodnega sveta v Gorici dne 31. oktobra razglasil »za vrhovno instanco v vseh narodnih, gospodarskih in političnih zadevah« na Goriškem. V razglasu z dne 1. novembra je reče­ no, da pokrajinski odsek prevzema »v imenu in na poziv na­ rodne vlade samostojne jugoslovanske države celotno javno upravo v slovenskem delu bivše goriško-gradiščanske dežele z njenim glavnim mestom Gorica vred«. Pozval je javne urade, naj se podrede odseku, slovenske vojake, naj se zglase in usta­ nove narodno obrambo, slovenško prebivalstvo pa naj vzdržu­ je mir in red in spoštuje privatno lastnino.1 V naslednjih dneh so se dejansko podredili polk raj inskemu odseku skoraj vsi uradi v Gorici, za okrajnega glavarja je odsek imenoval Bo­ gomila Berbuča. Dne 2. novembra je pokrajinskemu odseku za­ priseglo okrog 1500 vojakov drugega strelskega polka avstrij­ ske armade, ki so ga sestavljali večinoma Slovenci. Vojaštvo pod poveljstvom Dinka Puča je zasedlo ključne položaje v Gorici, med njimi železniške, poštne in brzojavne urade ter skladišča z živili. Občinam po Goriški je odsek naročal, naj ustanove vaške odbore narodnega sveta, ki naj prevzamejo funkcijo občinskih odborov. Naročal jim je tudi, naj ustanove narodno obrambo ali vaške straže, ki naj skrbe za red in mir, »če bi ga motili na svojo pest se umikajoči vojaški oddelki, kla­ teži ali nebrzdani nagon po tuji lastnini in uničevanju. Pripra­ ve za ustanovitev javne narodne straže naj se vršijo tako, da ta postane zarodek poznejše narodne milice.« Z okrožnico z dne 4. novembra je pozive narodnega sveta podprl tudi gori­ ški knezonadškof Frančišek Borgia Sedej.2 Italijanskemu prebivalstvu v Gorici je pokrajinski odsek narodnega sveta ponudil sodelovanje. Že v razglasu z dne 44 1. novembra je povabil »goriške meščane italijanske narodno­ sti na sodelovanje, v varstvo skupnih interesov in v vzdrževa­ nje javnega miru in reda«. O italijanskih zastavah, ki so pla­ polale v mestu pdleg slovenskih, je ugotavljala Goriška stra­ ža, sedaj glasilo narodnega sveta, da je to znamenje demokra­ tičnosti, »saj nova doba ne pozna več narodnega sovraštva, temveč medsebojno skupnost in bratsko ljubezen. V novi dru­ žini narodov homo v Jugoslaviji tudi Italijane spoštovali in čuvali njih pravice!«3 Ob pozivu cesarsko-kraljevega namestnika v Trstu, naj se osnujejo po deželi narodni organi, da bodo prevzeli upravne posle, so se v Gorici sestali predstavniki italijanskih politič­ nih grupacij. Na sestanku sta bila navzoča tudi predstavnika pokrajinskega odseka narodnega sveta predsednik Karel Pod­ gornik in njegov namestnik profesor Ivan Berbuč. Predlagala Sta ustanovitev mestnega sveta, ki naj bi ga sestavljalo po 12 predstavnikov Slovencev in Italijanov v sorazmerju z narod­ nostno sestavo mestnega prebivalstva. Slovenci naj bi vodili upravo v slovenskem delu dežele, Italijani pa v krajih z itali­ janskim oziroma furlanskim prebivalstvom.4 Po poročilu po­ znejše italijanske okupacijske oblasti pa so ta predlog o skup­ nem odboru dali italijanski predstavniki, vendar ga je pred­ sednik narodnega sveta Podgornik »javno in uradno zavrnil«, ker je dobil iz Ljubljane ukaz, naj prevzame pokrajinski od­ sek vso oblast v slovenskem delu Goriške.5 Tudi iz poročila renškega župana Iva Stepančiča z dne 11. novembra je raz­ vidno, da je pokrajinski odsek 1. novembra Sklenil prekiniti kompromisna pogajanja z Italijani.6 Italijanske Stranke so zato ustanovile lastno začasno vla­ do — governo provvisorio — s predsednikom Pinausigom, ki naj bi bila protiutež slovenskemu narodnemu svetu. Ta vlada je 2. novembra izdala razglas o prevzemu vseh poslov v deželi in pozvala prebivalstvo, naj ustanavlja narodno gardo za ohra­ nitev miru in reda. V razglasu pa ni povedano, ali je s poj­ mom »vsa dežela« mišljen tudi Slovenski del Goriške.7 Začas­ na vlada je imenovala za deželnega glavarja Pettarina, pre­ vzela je urad za obnovo Goriške in davčni urad ter del denar­ nih fondov. Okrog 3000 italijanskih vojakov, ki so se skozi Go­ rico vračali iz avstrijskega ujetništva, naj bi postalo jedro oborožene sile.8 Dne 3. novembra je začasna vlada poslala bratške pozdrave Narodnemu veću v Zagreb in izrazila upa­ 45 nje, da bo med osvobojenimi narodi vladalo najboljše razume­ vanje in sožitje.9 Na Goriškem sta torej v dneh prevrata obstajala dva ob­ lastna organa: pokrajinski odsek narodnega sveta in italijan­ ska začasna vlada. Prvi je prevzel vse posle v imenu ljubljan­ ske vlade in z oboroženo silo zasedel ključne položaje v Gorici, iz česar sledi, da je v tem času Goriška bila sestavni del nove Države SHS. Začasna vlada pa je bila bolj formalna, z minimalnimi možnostmi za odločanje, saj je zamudila priliko za prevzem upravnih poslov. Zunaj Gorice, po slovenskih kra­ jih, so izvrševali oblast vaški odbori narodnega sveta s pomoč­ jo vaških straž. Vaški odbori so posvečali pozornost zlasti pre­ skrbi in v ta namen rekvirirali blago, živino in orožje, ki ga je izročala umikajoča se avstrijska vojska.10 Vaški narodni odbo­ ri in njihove straže pa so imele le kratko življenjsko dobo, večji del odborov se je namreč ustanovil šele v dneh, ko je Pri­ morsko že zasedala italijanska vojska, ki je sproti ukinjala od­ bore in razoroževala straže. ODBOR ZA JAVNO BLAGINJO V Trstu so se v dneh razpada dogodki razvijali drugače kot na Goriškem. Dejavnost Slovencev je bila sicer do konca oktobra občutno močnejša od dejavnosti italijanskih nacional- cev,11 le italijanski socialisti so se postavljali po robu sloven­ skemu nacionalizmu. Z ustanovitvijo odbora za javno blaginjo, ki je združil italijanske liberalne nacionalce in socialiste, pa se je razmerje sil v hipu sprevrglo v korist Italijanov, tem bolj, ker so se zavzemali za priključitev k državi zmagovalki, hkrati pa so že lahko računali z italijansko zasedbo. Edinost je poročala dne 30. oktobra, da se je pretrgalo sodelovanje med Italijani in Slovenci v komisiji za prehrano, ki se je uspešno razvijalo med vojno. Komisija je bila namreč edino telo, se­ stavljeno iz predstavnikov vseh tržaških političnih strank, ki je delovalo vso vojno dobo. Sodelovanje v komisiji se je po bese­ dah Edinosti pretrgalo zato, ker je italijanski narodni socialist Puecher zahteval hrano iz Italije, Vilfan pa se je temu uprl. Le odbor za javno blaginjo je preprečil hujše incidente. Tej ugotovitvi Sledi pomirjevalno stališče Edinosti s pozivom, naj 46 Jugoslovani preprečijo izbruh sovraštva, saj bi bilo nesmisel­ no začeti poulični boj med dvema narodoma, ker bo vpraša­ nje pripadnosti Trsta tako in tako reševala mirovna konferen­ ca. Glavno je, da smo dosegli svobodo, sedaj je naša naloga pomirjati duhove.12 Še pred kratkim izrečena zahteva o pri­ padnosti Trsta k Jugoslaviji je torej bila potisnjena ob stran v trenutku, ko je nastopila nevarnost spopadov. Odbor za javno blaginjo je ob ustanovitvi 30. oktobra izdal razglas prebivalstvu, v katerem je rečeno, da je trenutni pro­ gram odbora izveSti odcepitev Trsta in drugih delov italijan­ skega ozemlja od avstrijske države. V ta namen je odbor pre­ vzel civilno in vojaško oblast ter vse mestne in deželne uprav­ ne ustanove. V imenu skupnih čistih idealov, je rečeno v raz­ glasu, zaupamo, da bo prebivalstvo sodelovalo pri preprečeva­ nju škode in sramote, ki bi zadela mesto, če bi prišlo do žali­ tev zlasti »mirnih meščanov druge narodnosti«. Naj nobena ža­ litev ne s te ne z one strani ne ogroža našega ideala. Naš na­ rod naj ne izreče nobene žalitve, ki bi povzročila nasilno reak­ cijo. Vsem naj bo zagotovljena svoboda izražanja čustev, vsi naj bodo dolžni spoštovati druge osebe in imovino. »Trst je svoboden, tržaško prebivalstvo pa naj ostane pred vsem sve­ tom vredno svoje tradicionalne časti in civilizacije.«13 V razgla­ su ni niti besede o tem, kam naj Trst pripada. Odbor je hkra­ ti poslal delegacijo k državnemu namestniku z zahtevo, da preda oblast, kar se je dejansko izvršilo naslednjega dne, 31. oktobra. Ob odhodu je državni namestnik Fries-Skene iz­ dal razglas, s katerim je prosil prebivalstvo, naj ohrani mir in red, in izrazil svoje prepričanje, da Trst, ki je bil pet stoletij prostovoljno v sestavi monarhije, »zamore najti tudi v bodoč­ nosti razvoj dostojen svoje preteklosti v samovoljnem pridru­ ževanju k zaledju, ki ga z njim spaja narava in zgodovina in ki zdaj pričakuje novo državno uredbo«.14 Razglas je objavil samo slovenski list Edinost, medtem ko je objavo v italijan­ skih časnikih La Nazione in II Lavoratore, preprečil odbor za javno blaginjo.15 Poziv Tržačanom za pridružitev »k zaledju« ni mogel ustrezati italijanskim nacionalnim strujam, ki so ho­ tele Trst v Italiji, pa tudi ne nacionalno usmerjenim puecher- jancem, ki so v odboru zastopali italijansko socialistično stranko. Odbor za javno blaginjo je ob ustanovitvi štel 24 članov. Od teh jih je 12 pripadalo Fascio nazionale, 12 pa italijanski 47 socialistični stranki. Ker so bili socialisti edina resnično močna organizacija in so imeli dejanski vpliv na delavske množice, so člani nacionalnega fascia morali privoliti v paritetno pred­ stavništvo v odboru. To pa praktično ni ogrožalo njihovih na­ rodnih teženj, saj je v vodstvu socialistične stranke imela glav­ no besedo nacionalno usmerjena Puecherjeva skupina, ki je imela, čeprav številčno šibka, zaradi Pittonijeve odsotnosti, ne- izvedljivosti programa o neodvisnem ozemlju in zaradi šibko­ sti radikalnih, revolucionarno usmerjenih socialistov proste ro­ ke za odločanje v imenu stranke.10 Tržaški narodni svet je bil z ustanovitvijo odbora za jav­ no blaginjo potisnjen v stran. Ker je spoznal, da bo ostal brez vpliva in da se bodo dogodki razvijali mimo Slovencev in morda celo zoper nje, je zahteval pri odboru za javno blagi­ njo, naj vključi v to začasno vlado tudi zastopnike Slovencev. Odbor je predlog sprejel z večino glasov in Vključil štiri pred­ stavnike slovenskega narodnega sveta: liberalca Josipa Vilfana in Edvarda Slavika ter socialna demokrata Josipa Ferfoljo in Rudolfa Golouha. V zapisniku seje, ki je sklepala o tem pred­ logu, je rečeno, da se Slovence sprejme »pod pogojem, da iz­ javijo, da bodo vprašanje Slovanov prepustili mirovnemu kon­ gresu«. Časnik La Nazione je to formulacijo prekrojil in zapi­ sal, da sprejem štirih Slovencev »ne vnaša dvomov ali razha­ janj glede vprašanja italijanskega Trsta«.17 Tedanji podpred­ sednik fascia Marco Samaja pa v svojih spominih, objavljenih leta 1926, pravi, da se je odbor odločil za sprejem Slovencev zlasti zato, ker je vedel, da je avstrijska vojska odvezana pri­ sege zvestobe in da policijski stražniki v Trstu niso marali priseči voditeljem odbora za javno blaginjo. »Politični motiv nas je torej prisilil, da smo v tistem trenutku sprejeli sodelo­ vanje Slovanov.«18 Narodni svet je po sprejemu v odbor za javno blaginjo pozval prebivalstvo, naj se podredi odredbam odbora in naj ga podpira zlasti pri vzdrževanju javnega reda, posebej pa naj se izogiba vsega, kar bi moglo motiti sporazum med narodoma in privesti do neprijetnih pojavov. Vstop Slovencev v odbor, je rečeno v pozivu, ne prejudicira rešitve pripadnosti tega ozemlja, ki je pridržano mirovni konferenci. Rojaki naj za­ upajo svojim zastopnikom in to dokažejo z mirnim in dostoj­ nim vedenjem.19 48 Italijani so sprejeli Slovence v odbor, odbili pa so prošnjo Deutscher Volksrata za zastopstvo Nemcev v tej začasni vladi, z izgovorom, da so Nemci v Trstu in drugih italijanskih kra­ jih julijske dežele le neznatna narodnostna skupina. Sicer pa, je rečeno v odgovoru, je odbor prevzel Skrb za vse pribival- Stvo, torej tudi za Nemce, ki žive tukaj.20 Kompromis med krajevnim narodnim svetom in odborom za javno blaginjo pa najbrž ni bil docela pogodu slovenskemu prebivalstvu v okolici Trsta. Narodni svet je namreč še isti dan, ko je vstopil v odbor, prejel iz Rojana sporočilo, da se je tamkaj ustanovil krajevni narodni svet, »da prevzame upra­ vo našega kraja in skrb za varstvo v našem kraju«. V dopisu je rečeno, da bo ustanovljen tudi posebni odbor za javno bla­ ginjo za vso spodnjo in gornjo okolico, če ne pride do spora­ zuma s tržaškim odborom za javno blaginjo, »v katerem ... tržaška okolica ni zastopana in kateri... naše narodnosti zado­ sti ne upošteva«. Naj torej zastopniki narodnega sveta v odbo­ ru začno pogovore v tem smislu.21 Koliko je zalegel protest Rojančanov, ni znano. V nekem zapisniku seje odbora za jav­ no blaginjo pa zasledimo zahtevo dr. Slavika, naj se število Slovencev poveča na osem,22 vendar do sprememb ni prišlo. Krajevni narodni svet v Trstu je v dneh razpada imel or­ ganizirane straže v mestu in v okolici, hkrati je zaprisegel bivše avstrijske vojake, ki naj bi postali njegova oborožena sila. Po spominih Rudolfa Golouha pa so ti zapriseženi vojaki sproti uhajali domov, tako da je bila oborožena moč narodne­ ga sveta 'le navidezna.23 Imel pa je poveljstvo nad brodovjem, ki je pripadalo Narodnemu veću v Zagrebu, in neposredno zvezo z osrednjimi oblastnimi organi na ozemlju Države SHS ter s tem možnost njihove pomoči pri zavzemanju stališč. Kljub temu da so bili Slovenci člani odbora za javno blagi­ njo, je bila njihova vloga pri prevzemanju uprave popolnoma nepomembna, ker je odbor imenoval na ključne položaje ko­ misarje italijanske narodnosti. Že 31. oktobra se je narodni svet pritoževal vladi v Ljubljano, da je odbor prevzel vse osrednje urade, od poštnih do sodnijskih, in imenoval zanje svoje zaupnike. Ker je narodna vlada prevzela oblast na vsem slovenskem ozemlju, torej tudi na Primorskem, so Tržačani predlagali, naj zahteva, da se vprašanje kompetenc vsaj za­ časno rešuje sporazumno. Predlagali so, naj narodna vlada prevzame direkcije železnic, pošte in brzojava ter pomorsko 4 49 vlado, medtem ko naj tem uradom odbor za javno blaginjo do­ deli svoje zaupnike. Pri namestništvu, sodnih uradih in fi­ nančni direkciji pa naj odbor prizna narodni vladi vsaj sovod- stvo. Narodni svet je predlagal tudi, naj narodna vlada ime­ nuje iz vrst svojih zaupnikov osebe, ki bodo prevzele vodstvo gornjih uradov, za svojega poverjenika v Trstu pa naj imenu­ je Otokarja Rybäfa.24 Tržaški narodni svet je te zahteve ponovil še 2. novembra in vztrajal zlasti pri prevzemu vod­ stva pomorske vlade spričo tega, da je bilo brodovje na Jadra­ nu last nove Države SHS. Za to mesto je predlagal Franja Wilfana, medtem ko je socialnega demokrata Josipa Kopača predvidel za predstavnika narodne vlade za primorske zadeve. Narodna vlada je dne 1. novembra imenovala za svojega pred­ stavnika na spornem ozemlju, posebej za Trst in okolico, Oto­ karja Rybära. Obenem je ugotovila, da odločitev o pripadno­ sti tega ozemlja pripada mirovni konferenci.25 Odbor za javno blaginjo v Trstu je izvrševal oblastne funkcije od prevzema poslov 31. oktobra dopoldne do prihoda italijanske vojske 3. novembra zvečer. Razglasil se je za osred­ nji oblastni organ za vse ozemlje Primorja, naseljenega z ita­ lijanskim prebivalstvom. S prevzemom deželnih ustanov, kot so namestništvo, direkcije železnic, pošte in pomorstva, je for­ malno izvrševal deželno oblast, dejansko pa je bilo njegovo de­ lovanje omejeno le na Trst.26 Zunaj mestnega torišča je prak­ tično ukrepal le v dveh primerih, ko je prevzemal skrbništvo nad furlanskim prebivalstvom iz Tržiča pred umikajočo se avstrijsko armado in izdal uredbe o pravici beguncev, da se vrnejo na Primorsko brez potnih listov.27 Sklic predstavnikov istrskih Italijanov na sestanek v Trst pa je ostal neuresničen, ker ga je prehitela italijanska zasedba. Tudi po drugih krajih v Istri in na Reki so bili v teh dneh ustanovljeni italijanski narodni odbori, ki so delovali po­ leg slovenskih oziroma hrvatskih narodnih svetov. Skupnih or­ ganov, kakor v Trstu, pa nikjer niso ustanavljali. Glavno skrb je odbor za javno blaginjo posvečal ohranit­ vi reda in miru ter preskrbi meščanov. Glede preskrbe je iz­ dal vrsto odločb, med njimi o prepovedi izvoza živil in o za­ pori glavnih skladišč. Te uredbe pa so imele omejeno moč, ker živil v Trstu ni bilo, še tisto pičlo količino, ki je bila spravljena po skladiščih in trgovinah, so odnašali izstradani 50 prebivalci in tolpe tatov. Tudi ukrep o emisiji posebnih trža­ ških lir v višini 79 milijonov28, ki naj bi nadomestila denarne fonde, odnesene iz Trsta ob odhodu avstrijskih oblasti, je ostal le na papirju. Realizacijo sklepa je prehitela italijanska oku­ pacija. Učinkovitejši so bili ukrepi za ohranitev miru in reda. Tržaške množice so sicer začele z uličnimi manifestacijami, vendar do resnejših incidentov ni prišlo. Med komisarji za jav­ no varnost, ki jih je imenoval odbor, najdemo poleg dveh Ita­ lijanov, socialista Ezia Chiussija in nacionalca Francesca Sor­ dino, tudi Slovenca Josipa Vilfana. To je bilo hkrati edino po­ membnejše mesto izmed triindvajsetih komisariatov, dodeljeno Slovencu. Rudolf Golouh je bil član komisije za preskrbo, ven­ dar je bila ta komisija ob praznih skladiščih praktično brez po­ mena. Še bolj formalno je bilo mesto komisarja za slovenske šole, ki je bilo dodeljeno Josipu Ferfolji,29 saj na šole v teh dneh ni bilo misliti, med drugim je razsajala gripa, zraven tega pa je Ferfolja odpotoval v Benetke. Navzlic temu pa se je Slo­ vencem v Trstu zdelo, da jim je končno le bila priznana ena­ kopravnost. »Zdaj smo bili dobri«, je petdeset let pozneje za­ pisala Pavla Hočevar, »slovenske šole so nam zagotovili, v okolici in mestu!... Ali se nam ni zaiskril nov žarek upanja: Italijani so nam začeli priznavati enakopravnost... Kakor Ita­ lijani svojo, tako nosimo tudi mi na prsih svojo tribarvno ko­ kardo! In Italijani nam je ne trgajo ... Kaj bi ti bolj moglo dvigniti zavest kot dejstvo, da javno nosiš na teh doslej tako spornih tleh znak svoje narodnosti! Zunanji in domači dogod­ ki so nam vsako uro podžigali ponos in nam utrjevali stara in nova upanja.«30 Iz narodnopolitične opredeljenosti treh članov komisije za javno varnost (italijanski nacionalist, italijanski socialist, slo­ venski liberalec) lahko sklepamo, da se je odbor želel zavaro­ vati pred nevarnostjo delavske vstaje in pred morebitnimi spo­ padi med prebivalci dveh narodnosti. Obstajal je tudi strah pred vdorom Slovencev iz okolice v mesto. Podpisi socialista in Slovenca na razglasih za mir in red naj bi zavrli te posku­ se. Uredbe o redu so zahtevale od prebivalcev, da se pokora­ vajo stražnikom in vojakom, ki krožijo po mestu v spremstvu zaupnikov odbora za javno blaginjo, prepovedovale so nošnjo orožja civilnim osebam in uvedle policijsko uro. »Zapomnite si,« je rečeno v razglasu z dne 31. oktobra, »da svoboda ne po­ 4* 51 meni nereda in nasilja in da je skupnost upravičena na var­ nost pred maloštevilnimi hudodelci.«31 Za ohranitev reda in miru pa je bila potrebna oborožena sila, zato so komisarji za javno varnost pozvali moške med 22. in 40. ‘letom starosti, naj se prijavijo v gardo. Hkrati je odbor prevzel tiste oborožene oddelke, ki jih je imel narodni svet, med njimi oddelek čeških vojakov, žandarmerijo in skupino vojakov nemške narodnosti. Nekoliko pozneje so se tem oddelkom pridružili še italijanski vojaki, ki so se vračali iz ujetništva. Poveljstvo nad vojaštvom v mestu je prevzel italijanski kapetan Mario Frau s štirimi sonarodnjaki.32 V okoliških vaseh je vzdrževala red narodna straža, ki jo je vzpostavil narodni svet. Dne 2. novembra se je narodni svet zahvaljeval okoličanom, ker so bili mirni, in jih pozval, naj takšni ostanejo.33 Sodeč po časopisnih virih, resnejših izgredov v Trstu v ča­ su medvladja ni bilo. Tudi Ivan Regent v svojih spominih pra­ vi, da narodna milica ni imela razloga za nastop, zato orožja sploh ni uporabila.34 Odbor za javno blaginjo je dovoljeval ma­ nifestacije pod pogojem, da se politične struje med uličnimi manifestacijami medsebojno spoštujejo.35 Dne 29. oktobra zve­ čer je prišlo do posameznih incidentov med italijanskimi na­ cionalisti in socialisti; nekatere skupine so tudi poskušale vdre­ ti v slovenski Narodni dom in druge javne lokale. Edina žrtev Anton Irgolič je bil slučajno zadet. Naslednje dni, 30. in 31. oktobra, so bile manifestacije mirne. Delavci so zapustili delo za 24 ur in sestavili sprevod ločeno od italijanskih nacio- nalcev. Socialistični list II Lavoratore je z navdušenjem ugo­ tavljal, da je bilo srečanje dveh sprevodov pravi dokaz disci­ pline in zavesti o pomembnosti trenutka. Zakaj bi po toliko bojih prelivali kri, pravi II Lavoratore, medsebojno spoštova­ nje je popolno, prav redki poskušajo provocirati, »pozor pred tem orodjem bivše avstrijske policije«.36 V časopisnih poročilih beremo, da so izgrede povzročali nekateri neodgovorni, boljše- viško usmerjeni mladinci, ki so streljali pred uredništvom so­ cialističnega glasila II Lavoratore in vzklikali: »Dol z Italijo.«37 V resnici so bili streli poskus revolucionarno usmerjenih socia­ listov, ki so pričakovali socialni prevrat in niso odobravali koa­ licije delavskih strank z meščanskimi. Toda te skupine, ki so morda zbujale strah meščanov, so bile popolnoma neorganizi­ rane in zato nesposobne za kakršnokoli resnejšo akcijo. Vodstvi dveh socialističnih strank sta sodelovali z buržoazijo pri pomir­ 52 janju duhov in preprečili celo demonstracijo svojcev vpoklica­ nih, ki so ostali brez dotedanje podpore.38 Slovensko prebivalstvo v mestu in okolici je bilo mirno. Podrejalo se je navodilom narodnega sveta, ki je bil zaradi na­ tolcevanja italijanskih nacionalistov o pripravah Slovencev iz okolice na vdor v mesto izredno previden in je posebej poudar­ jal zahtevo po redu in miru. V Trstu niso plapolale slovenske zastave kakor v Gorici, izobešene so bile le italijanske in de­ lavske. Celo z Narodnega doma so Slovenci prostovoljno sneli svojo zastavo, da bi zavrnili sume italijanskih someščanov. Pač pa so nosili embleme in kokarde v jugoslovanskih bar­ vah.39 Vse stranke v odboru za javno blaginjo in vsi časniki so se torej predvsem trudili, da bi preprečili razredne in nacio­ nalne spopade, v čemer so dosegli precejšen uspeh. Uspeh pa so dosegli očitno zato, ker je bilo ljudstvo sito vojne, želelo si je predvsem miru in seveda kruha. Primeri nacionalne ali raz­ redne nestrpnosti so bili prav redki. Obstajale pa so še druge nevarnosti, zoper katere je bil odbor za javno blaginjo precej brez moči. Na prvem mestu je bilo vprašanje preskrbe z živili, saj je lačno prebivalstvo ple­ nilo trgovine in skladišča, ki jih maloštevilni varuhi reda niso mogli zavarovati. Pri tem so postajali posebno nevarni krimi­ nalci, ki so bili osvobojeni iz zaporov obenem s političnimi jetniki. K temu je dodati še strah pred vojaki razpadle avstro- ogrske armade, ki so se sestradani in v neredu vračali s fron­ te. Položaj v mestu se je torej vsekakor zdel grozljiv. P. Ho­ čevarjeva se takole spominja tistih dni: »Vračali so se vojaki s soške fronte, divjale so poulične drhali, ljudje so umirali od lakote in bolezni... nekaj je treba ukreniti, da si rešimo živ­ ljenje in zagotovimo varnost!«40 ISKANJE POMOČI V BENETKAH Vse te potencialne nevarnosti in zavest o lastni nemoči so vplivale na odločitev odbora za javno blaginjo, da zaprosi an­ tanto za hitro pomoč. Dne 31. oktobra zjutraj so člani odbora želeli brzojavno stopiti v stik z mornariškim poveljstvom v Benetkah, popoldne istega dne pa je odbor že sprejel pred­ log za odposlanstvo v Benetke, kakor ga je formuliral tržaški 53 narodni svet. Narodni svet je na seji dne 31. oktobra, ki so se je udeležili predstavniki jugoslovanske mornarice in vojske ter češke straže, soglasno odobril torpedovko, last Narodnega veča, da odpluje v Benetke. Za odhod delegacije na jugoslo­ vanski torpedovki je postavil naslednje zahteve: člani misije naj bodo predstavnik italijanskih nacionalcev, predstavnik italijanskih socialistov in predstavnik narodnega sveta, vkrca pa naj se tudi predstavnik Narodnega veča, lastnika torpedov- ke. Od antante je treba zahtevati pomoč in okupacijo in od­ bor za javno blaginjo naj v tem smislu izda odposlancem pi­ smeno pooblastilo. Te predloge je sporočil odboru Rudolf Go­ louh.41 Odbor je pogoje narodnega sveta sprejel. Samaja, podpredsednik Fascio nazionale, je bil imenovan v delegacijo na lastno željo, za socialiste je bil imenovan Caliini, ko je Puecher mandat odklonil, narodni svet pa je za svojega pred­ stavnika določil socialista Ferfoljo. Pismeni mandat, da naj po­ slanci prosijo za pomoč antanto, sta podpisala predsednik in podpredsednik odbora za javno blaginjo Valerio in Puecher, v imenu narodnega sveta pa Golouh.42 V pismu, poslanemu po­ veljstvu antantne flote dne 2. novembra, je odbor sporočal, da je sestavljen iz vseh političnih strank, tudi slovenskih, in da je prevzel oblast v Trstu in drugih krajih julijske dežele, po­ tem ko so na njegovo zahtevo avstrijske oblasti zapustile Trst. Nato je prosil, v sporazumu s članom narodnega sveta, naj antanta takoj pošlje v Trst posadko, da bo zasedla mesto, enako naj stori tudi za druga mesta na istrski obali in v Dal­ maciji ter za Reko. Okupacija je nujna, je rečeno v sporočilu, da se zagotovi javni red, ki je nevarno ogrožen, potrebna pa je tudi takojšnja pomoč z živili.43 Torpedovka pod Vučetičevim poveljstvom je odplula 1. no­ vembra zjutraj. Ob prihodu v Benetke je Samaja prvi razlo­ žil poveljniku italijanske flote admiralu Marzolu hude razme­ re, ki vladajo v Trstu, in ga zaprosil v imenu Fascio nazionale (ne v imenu odbora za javno blaginjo, kakor se je glasil man­ dat), naj Trst zasedejo italijanske čete. Socialistični poslanec Callini ga je dopolnil z zahtevo, naj Trst zasedejo antantne čete ali pa vsaj Italija v sporazumu z antanto. Ferfolja pa je zahteval v skladu s pismenim mandatom intervencijo antante in ne same Italije, kakor je prosil Samaja, in dodal, »da bi mo­ gel pristati na provizorično okupacijo Italije... le tedaj, če bi imela Italija za to direktno naročilo od antante«.44 Dr. Toma- 54 šić, predstavnik Narodnega veća, pri razgovorih ni sodeloval, italijanski mornarji ga niso pustili na kopno, ker ni bil član delegacije odbora. Pač pa je poslal Jugoslovanskemu odboru v Pariz dve brzojavki s sporočili o prevzemu mornarice in o od­ poslanstvu v Benetke. Delegacija je dobila naslednji dan odgo­ vor v obliki brzojavke italijanskega vrhovnega poveljstva s podpisom generala Diaza: »Poslal bom takojšnjo pomoč Trstu.«45 Pot delegacije odbora za javno blaginjo je podrobno opi­ sana v številnih publikacijah, italijanskih in slovenskih. Narod­ njaška publicistika ocenjuje dejanje slovenskega narodnega sveta kot upravičeno, ker sta Trstu grozila lakota in nered in je bila zato nujna pomoč zaveznikov; opozarja tudi, da so Slo­ venci zahtevali intervencijo antante in ne Italije.46 Henrik Tu­ ma, ki je ob razpadu Avstro-Ogrske predvideval socialni pre­ vrat in oklic neodvisne tržaške republike, je v poznejših spo­ minih zapisal, da je delegacija šla »beračit v Benetke za hitro pomoč Trstu«, nato so priplule v Trst »italijanske torpedovke z italijanskimi okupatorji«. »Prepričan sem bil takrat in sem še danes,« je zapisal v svojih spominih, »da bi bila delavska za­ sedba magistrata in oklicanje tržaškega avtonomnega mesta največji zgodovinski dogodek ob koncu vojne, ki bi utegnil ali navesti ves nadaljnji razvoj popolnoma v smislu 14 Wilsono- vih točk ali pa bi vsaj imel za Slovence in Trst ogromen po­ men ... Prepričan sem, da bi se... dala doseči internacional­ na zasedba Trsta. Ob taki veliki zgodovinski manifestaciji de­ lavstva bi države sporazuma in ves kulturni svet zvedel, da Trst ni italijansko nacionalistično leglo, marveč da tam pre­ vladuje združeno slovensko-italijansko delavstvo.« Socialisti se tega niso zavedali, nadaljuje Tuma, česar pa jim ne gre za­ meriti, »saj so tudi zastopniki slovenskih nacionalistov izgubili glavo in niso vedeli nič drugega kakor iti v Benetke beračit«. S tem so socialisti in slovenski narodnjaki »prav jasno prizna­ vali pravice Italije do Trsta«.47 D. Kermavner v polemiki z Golouhovimi spomini dopolnjuje to oceno o »beračenju« in do­ kazuje krivdo tržaških Slovencev, ker so pripomogli k italijan­ ski zasedbi. Ko so prosili pomoči antanto, so logično prosili tu­ di Italijo, ki je bila članica antante. Sodelovanje Slovencev pri odposlanstvu je po Kermavnerju logična posledica njihovega antantofilstva, zlasti pa posledica bojazni pred revolucionarnim nastopom delavstva.48 Podobno ocenjuje ta korak E. Kardelj: 55 »Ne trdimo sicer, da italijanska vojska brez tega poziva ne bi prišla v Trst... toda dejstvo je, da je tržaški ,Narodni svet* takoj začel paktirati z italijansko vojsko, namesto da bi dvig­ nil slovenske ljudske množice skupaj z italijanskimi delavci proti njej.«49 Omenimo še oceno nekega praškega časopisa iz decembra 1918, ko je ob opisu razmer na okupiranem ozemlju dostavil: Jugoslovani bi morali vedeti, s kom imajo opraviti, za­ to jim ni bilo treba iti v Benetke in pokazati pot do Trsta.50 Te ocene o vlogi slovenskega narodnega sveta so vsekakor utemeljene, vendar moramo opozoriti še na nekatere elemen­ te, ki so poleg že naštetih mogli vplivati na takšno in ne dru­ gačno ravnanje tržaških Slovencev. Prav gotovo so bili itali­ janski nacionalci iz političnih in čustvenih nagibov — ne toli­ ko iz gospodarskih, kakor je govor v dokumentih — zaintere­ sirani, da Trst čimprej zasede Italija. O tem pričajo ukrepi Fa­ scia nazionale, ki gredo mimo akcije edinega pristojnega orga­ na, odbora za javno blaginjo. Fascio je s posebno ladjo dan po odhodu delegacije poslal v Benetke svojega odposlanca Jac- chio, še pred njim pa kapitana Frausina, z očitnim namenom, da se pogovarjata o italijanski zasedbi. V razgovoru s Samajo je Jacchia zatrdil, da v Trstu ni neredov.51 Samaja je govoril v imenu fascia, ne v imenu odbora, ki ga je poslal v Benetke. Zraven tega pa je brzojavni stik s poveljstom flote v Benet­ kah vzdrževal fascio in ne odbor in njemu je odgovarjalo po­ veljstvo mornarice.52 Samaja je torej upravičeno razlagal no­ vinarjem v Benetkah, da je Trst v rokah italijanske nacional­ ne zveze — fascia — vendar so bili novinarji, ki so se odprav­ ljali v Trst, prepričani, da obstaja nevarnost vdora Slovencev iz okolice v mesto in da morajo zato italijanske ladje čimprej na pot, da zagotove italijansko zasedbo. Med drugim so tudi menili, očitno pod vplivom pripovedi italijanskih odposlancev, da se v Trstu zbirajo jugoslovanski propagandisti, ki naj bi jih vodil Vilfan, in da namerava priti tja Ante Trumbić, ki naj bi prevzel vodstvo gibanja.53 Iz gornjih podatkov je mogoče razbrati, da je fascio rav­ nal na svojo roko, mimo odbora za javno blaginjo, čeprav so bili nacionalci v njem močno zastopani. Pogoje, ki jih je po­ stavil narodni svet, so kot člani odbora sprejeli, kot člani fa­ scia pa so jih obšli. Značilno pa je, da v zbirki dokumentov Tri­ este ne najdemo zadovoljivega odgovora na vprašanje, kdo je prvi dal pobudo za odhod delegacije v Benetke. Italijanski na- 56 cionalist Samaja trdi v poznejšem spominskem sestavku, da jè Golouh v začudenje vseh članov odbora obrazložil, da je potreb­ no obvestiti »italijansko vrhovno poveljstvo« o hudih razme­ rah v Trstu, in hkrati ponudil torpedovko, ki naj bi odpeljala delegacijo v Benetke. Odveč je ugotavljati, da so besede »itali­ jansko vrhovno poveljstvo« namenoma podtaknjene, saj je na­ rodni svet zahteval antantno pomoč. Iz Puecherjevega zapiska tudi sledi, da je odbor šklepal o misiji, potem ko je narodni svet odobril torpedovko.54 Golouh v svojih spominih pravi: »V tem brezizhodnem položaju ... se je rodila misel, da se ... brez­ žično povežemo s poveljstvom antantnega brodovja na Jadra­ nu... Italijanskim nacionalističnim krogom ta razplet ni bil všeč.«55 V zapisniku seje odbora pa je zapisan samo stavek: »Jugoslovanski odbor nam daje na razpolago torpedovko, da bi odplula v Benetke, kar se sprejme.«50 V dokumentih ni podat­ kov, ki bi pričali, da je odbor prosil za torpedovko, nasprotno, iz povedanega lahko sklepamo, da je narodni svet sam ponu­ dil torpedovko, kar je odbor sprejel. Slovenski narodni svet si je bil torej v svesti nevarnosti, ki so jo pomenile težnje itali­ janskih nacionalistov in je želel le-te prehiteti z lastno pobu­ do, da bi preprečil italijansko okupacijo. Seveda je pri tem mo­ ral računati z dejstvom, da je Italija tudi članica antante. Mor­ da pa je računal tudi z dejstvom, da v Italiji prevladujejo sta­ lišča o dobrih odnosih z bodočo Jugoslavijo, ki jih je začrtal rimski kongres in ki jih je zastopalo tudi emigrantsko društvo Democrazia sociale. Z udeležbo pri delegaciji je morda želel prispevati k bodočim dobrim odnosom med državama, ali ka­ kor smo že zgoraj omenili, k ustvaritvi čim boljših možnosti za življenje Slovencev, ki bi utegnili pripadati Italiji. Druga možnost, ki je z današnjih vidikov pogosto omenje­ na, in ki jo je zastopal Tuma — socialistični prevrat — je bila najbrž res nerealna. Ni bilo ne objektivnih ne subjektivnih de­ javnikov, ki bi sprožili in speljali delavsko zasedbo magistra­ ta. Delovne množice, sodeč po spominskih in časopisnih virih, niso bile pripravljene po štirih letih vojne stopiti z orožjem na ulice. Sicer pa so se možje komaj začeli vračati z bojišč. S čim naj bi bili začeli revolucijo, je pozneje vzkliknil Ferfolja, »ka­ ko, ko pa javno mnenje niti zdaleč ni bilo zrelo za najmanjšo akcijo in si ni drugega želelo kot mir«.57 Tudi revolucionar­ no usmerjeni Ivan Regent zavrača v svojih spominih Tumovo sodbo in trdi, da bi bila akcija nerealna. Večina delavcev je bi­ 57 la pri vojakih, dober del tržaškega prebivalstva pa je bil »ita­ lijansko nacionalno usmerjen« in socialističnega prevrata ne bi bil podprl. Delavska vlada bi bila po Regentovem mnenju tra­ jala v najboljšem primeru tri dni.58 Osnovna pomanjkljivost je gotovo tičala v oportunizmu voditeljev tržaških delavskih organizacij, ki so se docela uklo­ nili italijanskim nacionalnim tendencam, saj so zavrli še tiste skromne poskuse, ki se so jih lotevale nekatere skupine revo­ lucionarne mladine. Sicer pa je obstajalo še vprašanje medna­ rodne proletarske podpore morebitnemu tržaškemu prevratu, kar bi mu edino zagotavljalo učinkovitost. Internacionale v tem času namreč ni bilo, česar se je tudi Tuma dobro zavedal.59 Samo nekaj mesecev pozneje so se okoliščine v Evropi, pose­ bej pa v Italiji, kakor bomo videli, tako docela spremenile, da se je mogla uveljaviti nova revolucionarna perspektiva. Slovenski narodni svet torej ni mogel podpreti revolucio­ narne akcije. Tudi nekakšen »tržaški Maister«, ki bi bil z vo­ jaško akcijo reševal Trst za Jugoslavijo, kakor je reševal Ma­ ribor, bi bil spričo nasprotnika, zmagovalca v vojni, najbrž ne­ učinkovit. Gorica je imela slovensko vojsko, vendar so se ob prihodu italijanskih vojakov slovenski vojaki umaknili, kakor so zahtevale zasedbene oblasti. Narodnemu svetu v Trstu je to­ rej preostajala zgolj možnost pasivnosti. S tem pa bi bil seve­ da izgubil še tisto majhno vlogo, ki jo je imel v odboru za jav­ no blaginjo, zato se je raje odločil za aktivno udeležbo v do­ godkih. Odboru za javno blaginjo, ali bolje njegovim članom itali­ janske narodnosti, ki so bili v veliki večini, ni bilo težko spre­ jeti pogojev, ki jih je postavil narodni svet, saj so upravičeno lahko računali, da bodo posledice tega koraka samo v njihovo korist. Podpredsednik odbora Puecher je pojasnjeval, da je bi­ lo edino važno čimprej priti v Benetke, »razumljivo, da nisem dvomil... da bo Italija na lastno pobudo ali po nalogu an­ tante poslala svoje brodovje in svoje sile, da okupirajo Trst. Saj gotovo nobenemu od odločilnih faktorjev antante ne bi bi­ lo moglo priti na misel, da bi Trst odrekel Italiji«.60 Vzroke za odhod delegacije v Benetke torej lahko precej zanesljivo iščemo predvsem v političnih hotenjih italijanskih nacionalcev in v težnji slovenskih narodnjakov, da preprečijo njihove namene in rešijo, kar se bo rešiti dalo.61 Značilno je še dejstvo, da je Trst šele 7. novembra, teden dni po vloženi 58 prošnji, dobil prvo pošiljko živil, čeprav je bila to poglavitna zahteva odbora za javno blaginjo, medtem ko je vojaška po­ sadka z guvernerjem prispela že 3. novembra, čeprav v Trstu ni bilo resnejših neredov. IZKRCANJE ITALIJANSKE VOJSKE V TRSTU Dve uri po povratku misije iz Benetk, dne 3. novembra, se je v Trstu izkrcala italijanska vojska pod poveljstvom gene­ rala Petittija di Roreta. Tržaško prebivalstvo je z velikim navdušenjem sprejelo italijansko vojsko. Ogromna množica se je že v zgodnjih ju­ tranjih urah zgrnila po pomolih, obali in bližnjih ulicah, čaka­ joč na ladijski konvoj. Ko se je popoldne približala prva izmed štirih ladij »Audace«, so jo ljudje sprejeli kleče. S to ladjo se je poleg vojaškega poveljstva pripeljala tudi skupina tržaških emigrantov s Camillom Aro, ki je bil glavni svetovalec itali­ janskega vrhovnega poveljstva v zadevah zasedenega ozemlja. Petitti je stopil z ladje s pozdravom: »Osvajam Trst v imenu italijanskega kralja.« Navdušenje čakajoče množice pa gotovo ni izviralo samo iz nacionalnih čustev, pač pa tudi iz upanja, da bodo ladje pripeljale kruh, ki ga je Trst štiri leta močno pogrešal. O tem priča isti vojni dopisnik Rino Alessi, ki opisu­ je veličastno ozračje ob sprejemu. Pripoveduje o revščini, ki je bila opazna na vseh koncih in krajih, ter o materi, ki je s sestradanim otrokom v naročju spraševala po ladjah, natovor­ jenih z moko.62 Izkrcanju so sledili patetični pozdravi političnih predstav­ nikov generalu Petittiju in drugim osebnostim v Italiji ter za­ vezniškim državam. Ovacijam se je pridružila tudi italijanska socialistična stranka. Giuseppe Passigli, eden izmed vidnejših zastopnikov italijanskih socialistov, je že 2. novembra predla­ gal odboru za javno blaginjo naj se »za sprejem naših čet« pri­ pravi enotna manifestacija vsega italijanskega prebivalstva, ne glede na strankarsko pripadnost. Manifestacijo naj vodi odbor za javno blaginjo.63 V pozdravu generalu Petittiju je Pue- cher zatrdil, da socialistična stranka in delavski razred v pri­ čakovanju plebiscita, ki bo uredil bodočnost, z zaupanjem gle­ data v prihodnost, zavedajoč se, da jima bo v režimu svobode 59 in demokracije olajšan boj za gospodarsko in socialno emanci­ pacijo.6'1 Socialistično glasilo II Lavoratore pa je ob izkrcanju objavilo pozdravni članek, ki po oceni desničarskega socialista Oberdorf er j a ne bi delal sramote nobenemu nacionalističnemu časniku. Članek v Lavoratore ponovno poudarja Passiglijevo misel o enotnosti italijanskih političnih strank, ko gre za do­ kaz ljubezni do naroda: »Italija je tu: vsa naša srca je danes zajel nov plamen ... in ganljiv krik: Naj žive bratje Italije.«65 Ta izbruh v socialističnem časniku je upravičeno povzročil od­ por radikalnih revolucionarjev. Poskušali so zasesti tiskarno, da bi izdajali časnik v skladu z internacionalističnimi načeli, ki jih je stranka vedno zastopala, in v Skladu z gesli: samood­ ločba, plebiscit in avtonomija.66 Tudi ta poskus je vodstvo so­ cialistične stranke hitro zatrlo. Tržaške narodno usmerjene Slovence je prihod italijanske vojske močno prizadel. Prav tako kakor italijansko prebival­ stvo so tudi Slovenci nestrpno pričakovali pomoč iz Benetk. • Toda pričakovali so zaveznike. Ko so priplule za tržaško tor- pedovko italijanske vojne ladje, »nam je zaprlo sapo, razoča­ rani smo se spogledovali, onemeli in razšli. Vendar obupali še nismo,« se spominja Hočevarjeva, »saj to ni zadnja beseda! Saj živi še Wilson, zavezniki, pa Jugoslavijo bomo imeli in njeno armado!«67 Slovenski narodni svet v Trstu je pred prihodom italijan­ ske vojske sklenil, da jo bo v imenu slovenskega prebivalstva sprejel predsednik Rybäf.68 Dr. Rybär je kot predsednik na­ rodnega sveta in poverjenik narodne vlade v Ljubljani pozdra­ vil generala Petittija in mu izrekel dobrodošlico v imenu na­ rodnega sveta Države SHS, njenih vojaških in mornariških sil, ki so bile v Trstu, zlasti pa v imenu jogoslovanskih državlja­ nov, ki so živeli v mestu. V pozdravnem govoru je rečeno: »S ponosom vam lahko zagotovim, da smo prežeti z vzvišeno ide­ jo svobode vseh narodov in njihove bratske povezanosti. V imenu te ideje vas sprejemamo z naj iskrenejšimi čustvi. Pre­ pričani smo, da oznanja vaš prihod za to tolikanj preizkušeno deželo in posebej za to mesto vrnitev miru in reda kot tudi za­ četek novega srečnega obdobja za dva naroda, ki v teh krajih živita drug ob drugem.«69 Petittijeva brzojavka o nujnosti zasedbe primorskega ozemlja. (ACS, objavo je dovolil CSAS s sklepom št. 6.4358/9857.55(00) z dne 12. VII. 1971) 60 Še isti dan, ko se je v Trstu izkrcala italijanska vojska, je general Petitti di Roreto postal guverner za Julijsko krajino in sam prevzel vso politično in upravno oblast v deželi. Hkrati je razpustil odbor za javno blaginjo in vzpostavil občinski svet, ki ga je avstrijska oblast razpustila maja 1915, v začetku vojne z Italijo.70 To dejanje, ki je slonelo na pravici osvajalca — »diritto di conquista«, je presenetilo slovenske politične voditelje in jih zmedlo. Tržaški narodni svet je zato v posebni spomenici ugotavljal, da je odbor za javno blaginjo prosil za pomoč an­ tanto samo glede hrane in vzdrževanja reda, da so italijanske ladje prišle v Trst s pomočjo jugoslovanske torpedovke in ni­ so naletele na nikakršen odpor in da je italijanski poveljnik razglasil okupacijo, čeprav pogoji premirja predvidevajo an­ tantno zasedbo. Ta bistveno nasprotujoča si dejstva, je rečene v izjavi, ustvarjajo popolnoma nejasen položaj, ki ga je treba takoj pojasniti in urediti. Narodni svet glede na to nejasnost ne more zavzeti nikakršnega stališča, če noče škodovati obvez­ nostim, ki izvirajo po mednarodnem pravu iz vojaške okupa­ cije, po drugi strani pa, če noče škodovati ureditvi vprašanja, ki je pridržano mirovni konferenci.71 Spričo teh ugotovitev je težko razumeti prošnjo dr. Rybäfa in dr. Vilfana, izraženo iste­ ga dne guvernerju, naj posreduje, da se čimprej zagotovita red in mir tudi zalednemu ozemlju. Na željo guvernerja sta to prošnjo izročila pismeno. V prošnji je rečeno, naj general ob­ vesti države antante in ZDA, da je v interesu jugoslovanskega prebivalstva na Tržaškem potrebna takojšnja zasedba okoliške­ ga ozemlja v skladu z določili premirja. Temu ozemlju nam­ reč grozi nevarnost, ki se je ponekod že uresničila, da ga bo popolnoma opustošila umikajoča se avstrijska vojska in sodr­ ga, ki vdira iz mesta. Guverner je o tem obvestil italijansko vrhovno poveljstvo in ga opozoril, da je zasedbo res treba po­ spešiti.72 Ta zahteva je bila v skladu s pozivom Narodnega ve­ ča poveljniku antantne armade Fochu, naj zavezniške čete čimprej pridejo na ozemlje Države SHS, da preprečijo škodo, ki bi jo povzročil umik avstro-ogrske vojske.73 Intervecijo pri guvernerju lahko presojamo tudi z vidika težnje Slovencev, da pridejo na ozemlje Primorske čimprej zavezniške čete, se pra­ vi poleg italijanskih, ki so se že približevale Gorici, tudi fran­ coske, britanske in ameriške. V poznejših tednih je bila vsa dejavnost Slovencev usmerjena v to zahtevo. Hkrati z izjavo 63 in prošnjo tržaškega narodnega sveta je pokrajinski odsek na­ rodnega sveta v Gorici prebivalstvu sporočal, da deželo začas­ no zasedajo antantne čete, in ga pozval: »Ker se to zgodi v sporazumu med državami, je dolžnost našega prebivalstva, da jih vljudno sprejme in jim ne kaže sovražnosti.« Tri dni po­ zneje, 8. novembra, je odsek sporočal, da so dotlej prišli le Ita­ lijani, toda »je pričakovati, da se bodo tudi ostale države spo­ razuma in Severne Amerike udeležile te akcije«. Nato se mu je zdelo potrebno opozoriti, da gre le za začasen ukrep in da ni razloga za vznemirjanje, ker bo o bodočnosti tega ozemlja odločal mirovni kongres.74 Hkrati ko je Rybäf sporočal iz Trsta v Ljubljano o raz­ govoru z guvernerjem, je opozarjal, da je slovensko prebival­ stvo obupano, ker se širijo govorice, da bodo Italijani ostali za stalno na Primorskem, o čemer pričajo tudi podpisi na razgla­ sih, kakor npr. »italijansko kraljestvo« in »guverner«. Sloven­ ci protestirajo, toda Italijani jim odgovarjajo, da niso medna­ rodno vezani, državniški položaj je nejasen, je poročal Rybäf in prosil, naj tudi v Ljubljani protestirajo proti temu, da bi okupacija slonela na »diritto di conquista«.75 Narodno veće v Zagrebu je nato 6. novembra poslalo no­ to, naslovljeno na poveljnika italijanske vojske generala Ar- manda Diaza, ki so jo predstavniki narodnega sveta v Trstu izročili guvernerju. Vlada Države SHS, je rečeno v noti, ki ob­ sega po etničnem in modernem principu narodnosti tudi Trst in Gorico, »ne more smatrati izkrcanja italijanskih čet v Istri na osnovi ,diritto di conquista1, ker naša država, ki je bila usta­ novljena pred izkrcanjem, ni v vojni z nobeno državo, z Itali­ jo pa, kot z zaveznico antante se smatra v prijateljskem odno­ su«.7“ V naslednjih tednih so slovenski politiki. predvsem mi­ rili prebivalstvo in jim vlivali upanje v pravično rešitev, ki jo bo določila mirovna konferenca, medtem ko je Narodno veće na pobudo Tržačanov protestiralo in zahtevalo, da zasedajo ozemlje antantne čete. 64 Demonstracije ob razpadu Avstro-Ogrske v Trstu Izkrcanje italijanske vojske v Trstu Italijanski iredentisti ob vrnitvi v Trst, v sredini Segré, na njegovi desni Teodoro Mayer in Attilio Tamaro General Petitti s tržaškim županom Valeriom General Petitti z 8. polkom »Genio« 11. novembra 1918 v Trstu Skupina slovenskih in hrvaških internirancev 1919. 1. na Sardiniji III ZASEDBA PRIMORSKEGA OZEMLJA VOJAŠKE OPERACIJE Italijanska vojska ni prišla na Primorsko zato, ker so jo poklicali odposlanci tržaškega odbora, temveč je prišla na osnovi določil premirja med antantnim in avstro-ogrskim vo­ jaškim poveljstvom, ki je slonelo na določbah londonske po­ godbe. Dne 31. oktobra je zavezniški vrhovni vojni svet določil pogoje za premirje. Za južna ozemlja Avstrije je predvidel evakuacijo poraženih sil zahodno od Julijskih Alp in Dalmaci­ je in zavezniško zasedbo tega ozemlja. V imenu zaveznikov naj bi na to ozemlje prva vkorakala italijanska vojska. Predstav­ nik Srbije Vesnič je predlagal, naj zavezniki zasedejo vse ozemlje bivše monarhije, kjer prebivajo Jugoslovani, ne le ti­ sto, ki ga je določal londonski pakt; naj prepuste brodovje, ki je last Narodnega veča, Jugoslaviji in naj priznajo Narodno veće kot sodelujočo vlado. Vendar teh predlogov vrhovni svet ni sprejel.1 Premirje z avstro-ogrsko armado je bilo sklenjeno 3. no­ vembra ob 3. uri v Villa Giusti pri Padovi, kjer je bil italijan­ ski generalni štab. V imenu zaveznikov so pogoje premirja podpisali zastopniki vrhovnega štaba italijanske vojske s štab­ nim načelnikom generalom Pietrom Badogliom. Besedilo je ob­ segalo dva dela, prvi je vseboval vojaške kopenske klavzule, drugi del pa pomorske. Za primorsko ozemlje je bilo določeno, da se avstro-ogrska vojska umakne vzhodno od črte: Peč, Pre- dil, vrhova Mangart in Triglav, razvodje sotesk Podbrdo, Podla- nišče in Idrija, odtod jugovzhodno do Snežnika, tako da ostane na vzhodu porečje Save, od Snežnika do morske obale, tako da ostanejo na zahodu kraji Kastav, Matulje in Volosko. Iz­ praznjeno ozemlje, ki je poleg Primorske obsegalo tudi Tri- dentsko s Tirolsko južno od Brennerja in Dalmacijo z otoki, 69 naj bi po določilih premirja zasedle vojaške sile antantnih držav in Združenih držav Amerike.2 Trinajst ur po sklenitvi premirja, še preden je le-to stopi­ lo v veljavo, se je 3. novembra ob 16. uri izkrcala v Trstu ita­ lijanska vojska. Istega dne se je izkrcala v Zadru, 5. novembra pa v Pulju. V Gorico je prišla peta konjeniška brigada pod po­ veljstvom generala Paverija di Fontana 6. novembra, v na­ slednjih dneh so ji sledile redne vojaške enote, ki so nadalje­ vale pot do demarkacijske črte. Demarkacijska meja je prepuščala italijanski zasedbi več ozemlja kakor meja, ki jo je določala londonska pogodba. Kr­ šeno je bilo osnovno načelo londonske pogodbe, in sicer raz­ mejitev po razvodju med Crnim in Jadranskim morjem. Na severu je italijanska vojska zasedla trbiški okraj — vrh Peč je postal tromeja med Italijo, Avstrijo in Jugoslavi­ jo — čeprav spada ta kotlina v porečje Drave. Šlo je očitno za predilske rudnike cinka in svinca, ki so utegnili koristiti Itali­ ji, pa tudi za dobre strateške točke na najvišjih vrhovih. Od Triglava do Črne prsti se je demarkacijska črta skladala z lon­ donsko in se držala razvodja. Od tod do Idrije pa je že rahlo odstopala, segala je v Sorško in Poljansko dolino predvsem iz strateških razlogov, da bi bila zavarovana Idrijska kotlina z dragocenimi rudniki živega srebra. Od Idrije do Snežnika je meja najbolj vidno odstopala od razvodja. To je sklenjen kraški teren, brez vidnejših vrhov, s težko določljivim razvod­ jem, ker je preprežen s ponikalnicami. Po načelu razvodja bi meja morala deliti hruševski gozd prek najvišjih vzpetin do Nanosa, odtod naj bi tekla prek Razdrtega, vzhodno od Seno­ žeč, čez vrhove Mlečnik, Milonja in Javor do Snežnika. To je med porečjem Reke, ki se izliva v Jadran, in Pivke, ki pri Postojni ponikne in se kot Unica oziroma Ljubljanica izteka v Savo. Tako gre tudi razlagati določbo londonske pogodbe.3 Italija pa je svojevrstno prikrojila relief Postojnske planote in si po svoje razlagala določilo premirja — od Idrije jugovzhod­ no proti Snežniku »izpuščajoč Savsko dolino s pritoki« — ter zasedla porečje Pivke pa še pas vzhodno od postojnskega hri­ bovskega praga z železniško postajo Logatec. Izmed devetnaj­ stih občin logaškega političnega okraja jih je le šest ostalo zu­ naj okupacijske cone. Pri Logatcu je italijanska vojska preko­ račila demarkacijsko črto in prodrla 13. novembra do Vrhnike, morda z namenom, da zasede tudi Ljubljano. Poveljnik srb- 70 skih enot v Sloveniji podpolkovnik Svabić je na ukaz narod­ ne vlade v Ljubljani izročil italijanskemu poveljstvu na tem odseku ultimat, v katerem je rečeno, da so srbske čete v ime­ nu zaveznikov in v sporazumu z Narodnim većem SHS zase­ dle Kranjsko in imajo nalogo, da preprečijo prihod italijan­ skih zavezniških čet na to ozemlje. Ne bi rad uporabil orožja pri izvrševanju svoje dolžnosti, zagotavlja Švabič v ultimatu, če pa bi prišlo do prelivanja krvi, ne bodo za to odgovorne srbske sile. Naj poveljnik torej ukaže svojim četam, da ostane­ jo na razvodju Soča-Sava, dokler se ne bo srbska vlada o tem pogovorila z italijansko vlado. Poveljstvo 3. italijanske arma­ de se je v poročilu vrhovnemu poveljstvu opravičevalo, da so italijanske čete pomotoma prekoračile mejo zaradi napačne razlage zemljevida, in obsodilo srbsko vojsko, češ da ni pokli­ cana, da ona interpretira demarkacijsko črto, ki je bila dogo­ vorjena z avstrijsko vojsko. Sploh pa je bilo besedilo ultima­ ta zavezniških Srbov po mnenju italijanskih poveljnikov ostro in neprimerno, zato so bili pripravljeni na napad odgovoriti.4 Dne 16. novembra je patrola italijanske vojske prišla do Ljub­ ljane. Srbskim vojakom, ki so jo obkolili, se je opravičevala, da je Ljubljano zamenjala z Vrhniko.5 Italijani pa so zasedli tudi Reko, čeprav sta jo londonska pogodba in premirje izvzela iz okupacijske cone. V mesto so prišle najprej srbske čete, toda na željo Italijanov so se umak­ nile, potem ko so jim le-ti zagotovili, da mesta ne bodo zasedli. Kljub temu pa so dne 17. novembra Italijani po odobritvi predsednika vlade vkorakali na Reko,6 pozneje pa so se jim pridružile čete drugih zavezniških držav. Zaradi teh prestopkov so zavezniki opozorili italijansko vlado, da je prekršila določila premirja, kar je predsednik vla­ de Orlando takole sporočil vrhovnemu poveljniku Armandu Diazu: »Ne razpravljam o tem, ali imamo prav, o čemer sem prepričan, temveč ugotavljam samo potrebo po skrajni previd­ nosti. Ravnati moramo ustrezno s potrebo po zaščiti naših pra­ vic in našega dostojanstva, obenem pa ne smemo dajati povo­ da za zlohotna tolmačenja.« Zaveznikom je Orlando odgovoril, da je bilo prekoračenje demarkacijske črte pri Logatcu posle­ dica napačne razlage zemljevida, glede Reke pa, da je bila za­ sedba potrebna zaradi nemirov in nasilja nad italijanskim pre­ bivalstvom v mestu, kar je v skladu s premirjem, ki dopušča okupacijo, če gre za vzdrževanje javnega reda.7 72 Zasedba primorskih krajev je potekala mirno. Najprej so prihajale majhne skupine italijanskih oficirjev — komisije, z nalogo, da nadzorujejo izvrševanje določil premirja, zlasti, kar zadeva umik avstrijske armade in prevzem vojaškega blaga. Prvi oddelki so prihajali v vasi na kamionih, s katerih so po izjavah očividcev plapolale bele zastave.8 Razen v Gorici italijanska vojska ni naletela na večje avstrijske enote, le-te so se umaknile prek črte 8. in 9. novembra, pred prihodom Italijanov. Do 11. novembra je bilo ozemlje, omejeno z demar­ kacijsko črto, izpraznjeno, premiki zasedbenih čet pa so tra­ jali do 23. novembra. Kjer so se italijanske predhodnice, nad­ zorne komisije srečale z avstrijskimi vojaki, so od njih zahte­ vale, da odlože orožje na določenem zbirnem prostoru. Količi­ na zaplenjenega vojaškega materiala pa ni bila tolikšna, koli­ kor so Italijani pričakovali, ker so večje enote odšle še pred prihodom italijanske vojske, tiste, ki so jih italijanski oficirji srečevali in opozarjali na predajo orožja, pa so se izgovarjale, da ne poznajo določil premirja. Pozneje, ko so bili avstrijski vojaki seznanjeni z ukazi o oddaji, so orožje odmetavali ob ce­ stah in puščali vozove z vprego kjer si bodi, nato so vse po­ brali domačini. Številčno šibke komisije niso mogle same zbrati materiala, še težje pa so ga izterjevale od vaščanov. Predsed­ nik komisije za postojnski predel Giuseppe Bertolini je ob tem ugotavljal, da kočljivi položaj zahteva opreznost, zato je treba ravnati taktno, da ne bi padel ugled Italije in da ne bi prišlo do spopadov s prebivalstvom, ki je oboroženo. O Slovencih pa je poročal, da so prijazni, v bistvu pa nasprotni italijanskim aspiracijam.8 Podobno je poročal vrhovnemu poveljstvu po­ veljnik 9. armade? Ugotavljal je, da vojska pri zasedbi ni na­ letela na težave taktične narave, pač pa so nastale težave v zvezi s prehranjevanjem vojakov in v zvezi s političnim polo­ žajem na terenu. »Največ težav nam je povzročilo neurejeno delovanje krajevnih odborov (vaški odbori narodnega sveta, op. M. K. W.) ki so močno ovirali delo naših nadzornih komi­ sij in nam povzročili veliko trenutno in bodočo škodo.« Vaški odbori so zanikali veljavnost premirja, ker je bilo sklenjeno z državo, ki ni več obstajala, hkrati pa so na osnovi klavzul pre­ mirja sami prevzemali orožje in material avstro-ogrske vojske ali pa so nagovarjali vojake, naj ga odnesejo prek demarkacij­ ske črte. Italija je potemtakem ogoljufana za večji del vojne­ ga plena, ki ji je bil prisojen, ugotavlja poročevalec, zato se 73 mu zdi, da bi bilo potrebno vsaj začasno zasesti pomembnejša jugoslovanska središča, da bi si Italija zagotovila vrnitev bla­ ga, ki ji je bilo odvzeto, in si obenem ustvarila možnosti za uveljavitev morebitnih dodatnih mirovnih določil.10 Iz tega do­ datnega odstavka moremo sklepati, da je bilo v visokih oficir­ skih krogih še živo prepričanje, ki ga je izražal že v začetku vojne tedanji vrhovni poveljnik Cadorna, da naj bi se italijan­ ska vojska prebila do Ljubljane, o čemer priča tudi prodor pri Vrhniki. Le v Gorici se je italijanska vojska srečala z vojaškimi če­ tami. Tu je bil drugi strelski polk, ki je zaprisegel pokrajin­ skemu odseku narodnega sveta in zasedel ključne položaje v mestu. Poveljnik 29. avstrijske divizije je v razgovoru z itali­ janskim oficirjem povedal, da nad slovenskimi in češkoslovaš­ kimi vojaki nima nikakršne moči, ker ubogajo samo še svoje oficirje, zato jih more imeti za dezerterje.11 Na ukaz italijan­ skega generala Uga Ceia, naj polk zapusti mesto, je poveljnik polka odgovoril, da mu vlada v Ljubljani ni dala navodil, ka­ ko ravnati v primeru italijanske zasedbe, zato bodo slovenski vojaki ostali do odpoklica v Gorici. Do odpora je prišlo tudi ob zahtevi italijanskega poveljstva, naj Slovenci izroče tri skladi­ šča živeža, ki so jih zasegli v dneh prevrata. Pokrajinski odsek narodnega sveta je odgovoril, da so se italijanske oblasti obr­ nile na napačen naslov, če se sklicujejo na določila premirja, saj le-to ni sklenjeno z jugoslovansko državo. Skladišča je na­ rodni svet kot predstavnik nevtralne jugoslovanske države od­ vzel vojujoči se Avstriji, zato so po mednarodnih pravilih ju­ goslovanska lastnina. Ker ima vprašanje izročitve značaj pre- judica, naj se italijansko poveljstvo pogovarja z narodno vlado v Ljubljani, saj je pokrajinski odsek le njen predstavnik z omejenimi pristojnostmi.12 Seveda je bil ugovor tako glede skladišč kakor glede odhoda vojske neučinkovit. Čeprav nima­ mo na voljo dokumentov o stališču narodne vlade o teh vpra­ šanjih, moremo sklepati, da so slovenski organi v Gorici dobili iz Ljubljane namig, naj popuste. Dne 8. novembra je drugi strelski polk odšel iz mesta. Goriški primer je zbudil pozornost tudi pri predsedniku italijanske vlade Orlandu, ki ga je oce­ njeval kot izraz nezadovoljstva goriških Slovencev.13 74 UPRAVNA UREDITEV ZASEDENEGA OZEMLJA Ce je bila zasedba z vojaške strani preprosta, pa je bilo za italijansko vlado vprašanje uprave tega ozemlja neprimer­ no bolj kočljivo. Šesti člen premirja je določal, da bo »začas­ na uprava ozemelj, ki jih bo Avstro-Ogrska izpraznila, zaupana krajevnim oblastem pod nadzorstvom krajevnih poveljstev za­ sedbenih čet«.14 Z vprašanjem začasne uprave v pokrajinah, ki so bile Ita­ liji obljubljene z londonsko pogodbo, so se ubadali v Italiji, še preden je prišlo do zasedbe. Svoje predloge so dajali italijan­ ski vladi omenjene emigrantske organizacije in posamezniki. Med temi naj omenimo bivšega vicekonzula v Trstu Gallija, ki je v obsežni spomenici razložil svoje mnenje zunanjemu mini­ stru Sonninu. Galli je po večletnem bivanju v Trstu poznal tamkajšnje razmere in cenil urejenost avstrijske uprave, zlasti, ko jo je primerjal z italijansko. Zato je posebej opozarjal ita­ lijansko vlado, naj se izogne takim napakam, ki bi že prvi tre­ nutek zasenčile moralne ideale, za katere je šla Italija v vojno. Po njegovem mnenju bi bilo enako usodno uvesti v Julijski krajini vojaško oblast kakor presaditi tjakaj tisto birokratsko in zmedeno upravo, ki jo ima Italija. V obeh primerih bi prišlo do odpora drugorodnega prebivalstva, na drugi strani pa bi taki ukrepi pomenili tudi nezaupnico tamkajšnjim Italijanom. Galli je zato priporočal, naj se uprava zaupa ugledni osebno­ sti, ki dobro pozna razmere, avstrijsko in italijansko zakono­ dajo, jezike ter miselnost in čustvovanje prebivalstva, da bo že vnaprej zagotovljena čim hitrejša spojitev teh dežel z Itali­ jo. Tako osebnost je mogoče najti le med domačini italijanske narodnosti, ki so v preteklosti dokazali svoje sposobnosti. Ven­ dar po mnenju Gallija v Julijski krajini nihče izmed bivših po­ litikov ni imel vseh zahtevanih lastnosti,15 zato je priporočal razdelitev upravnih poslov na več oseb.16 Vendar ta predlog, ki bi bil ugoden predvsem za italijanske nacionaliste v Julijski krajini, zlasti pa za obe emigrantski organizaciji, ni bil izved­ ljiv. Premirje je v skladu z mednarodnimi haaškimi konvenci­ jami določalo vojaško okupacijo, civilno upravo pa je prepu­ ščalo že obstoječim organom pod kontrolo vojaških poveljstev. Tudi po uredbah italijanskega vrhovnega poveljstva, ki so bile izdane v času vojne, je oblast na zasedenem ozemlju pripadala vojski. Pri vrhovnem poveljstvu italijanske armade je v ta na- 75 men deloval generalni sekretariat za civilne zadeve — Segre­ tariato Generale per gli Affari Civili — ki je izvrševal posle osrednjega upravnega organa za zasedeno ozemlje. Italijanska vlada se je zavedala nevarnosti, ki jo prinaša zasedba krajev, naseljenih z jugoslovanskim prebivalstvom. Predsednik Orlando je v noči od 3. na 4. november poslal iz Pariza brzojavko vrhovnemu poveljniku Armandu Diazu, v ka­ teri je zapisal: Ker se je začelo zasedanje ozemlja, ki spravlja Italijo v stik s slovanskimi ljudstvi, je treba izdati stroga na­ vodila, da bo vojaška uprava ravnala z njimi s pravilno ostri­ no, vendar kolikor mogoče spoštljivo. Gotovo bodo poskusili uprizoriti spopade, da bi Italijane prikazali pred svetom kot zatiralce narodov. Zavedal se je, da bo med okupacijo težavno vzdrževati javni red, zato je treba zaupati vodilna mesta iz­ redno inteligentnim in taktično sposobnim osebam. »Odrešene Italijane« je treba vsestransko uporabiti in jim olajšati delo­ vanje, toda paziti je treba na »njihovo tradicionalno sovraštvo do Slovanov. Ta čustva, čeprav upravičena, bi v tem trenutku utegnila povzročiti nevarnosti. Storiti moramo, kar je v naši moči, da dokažemo, da prihajamo kot osvoboditelji in ne kot zatiralci.«17 Dne 10. novembra je Orlando podrobneje opredelil svoje mišljenje v pismu generalu Diazu in poveljniku mornarice ad­ miralu Thaonu Di Revelu. Ugotavljal je, da so dogodki pote­ kali s takšno naglico, da ni bilo mogoče pravočasno trezno preudariti kriterijev, ki jih je treba zavzeti ob zasedbi avstro- ogrskih dežel. Spričo tega, je poudarjal, ne gre pozabiti, da po­ teka zasedba na osnovi premirja, ki veže Italijo tudi nasproti zaveznikom. Zato naj se vsa podrejena poveljstva ravnajo strogo po določilih premirja. Vneto je prosil visoka poveljnika, naj vendar ne spregledata te nujnosti, ker bi že en sam ne­ premišljen ali napačen korak utegnil sprožiti resne posledice in zvaliti odgovornost na vso italijansko vlado. Ker zasedba sloni na določilih premirja in mora zato imeti izrazit vojaški značaj, se je spraševal, ali je prav, da so se odločili za guver- natorate in ali ne bi bilo morda bolj pravilno zaupati upravo posameznim poveljnikom zasedbenih čet. In dalje, če je vojaš­ ki značaj okupacije temeljno načelo, kako uskladiti dejstvo, da se guvernerji obračajo naravnost na vlado tako zaradi aprovi- zacije kakor s prošnjami po okrepitvi s funkcionarji. Orlando je nato opozoril poveljnika, da bi moral pri vrhovnem povelj- 76 stvu delovati poseben urad, ki bi držal v svojih rokah vse sti­ ke z zasedbenimi oblastmi.18 General Diaz je Orlandu odgovo­ ril, da se popolnoma zaveda nevarnosti, ki bi izhajale iz ne­ upoštevanja določil premirja, zato so vsa navodila podreje­ nim usklajena z načelom o izraziti vojaški okupaciji. Glede gu­ vernerjev v Trstu in Trentu pa je odgovoril, da je s tem ime­ novanjem vrhovno poveljstvo nameravalo zadostiti potrebam, ki so izvirale, v tem prvem trenutku, iz premalo poznanih krajevnih okoliščin. Sicer pa po Diazovem mnenju ustanovitev guvernatoratov ni v nasprotju z določili premirja, ker sta bila guvernerja hkrati tudi poveljnika vojaških enot. Petitti di Roreto je bil 9. novembra imenovan za poveljnika XIV. ar­ madnega korpusa, ki je zasedal Istro.19 Naslednjega dne, 19. novembra, je izšel uradni ukaz o upravi na zasedenem ozemlju, ki je temeljil na zgoraj ome­ njenih načelih. Ukaz je izročal generalnemu sekretariatu za civilne zadeve pri vrhovnem poveljstvu vse posle osrednjega organa za nadzorstvo uprave na zasedenem ozemlju. Guverner­ jem, ki jih je imenovalo vrhovno poveljstvo, pa vlogo, ki je na osnovi veljavnih predpisov pripadala deželnim političnim obla­ stem.20 Na osnovi tega ukaza je bil v drugi polovici novem­ bra izdelan sistem civilne uprave v zasedeni Julijski krajini in Tridentinski Benečiji. Prejšnje teritorialne enote, Goriško-Gradiščansko, del No­ tranjske, Trst in Istra, so sestavljale upravno-politično enoto, imenovano dežela Julijska krajina — regione Venezia Giulia. Ime je uveljavil goriški jezikoslovec Ascoli, potem ko je bil leta 1866 priključen k Italiji Veneto (Benečija), kot najbolj ustrezno za ozemlje vzhodno od tod, naseljeno z italijanskim prebivalstvom in vključeno v avstro-ogrsko državo. Ime je ime­ lo iredentistični prizvok. Po podobnem načelu se je ozemlje se­ verno od prave Benečije, Trentin in Južni Tirol, imenovalo Tridentinska Benečija — Venezia Tridentina. Primorski Slo­ venci so v obravnavani dobi uporabljali dobeseden prevod ita­ lijanskega izraza Venezia Giulia, Julijska Benečija (včasih tu­ di Beneška Julija). Na pobudo Josipa Vilfana pa se je kmalu udomačilo ime Julijska krajina kot najbolj ustrezno za deželo, ki nima italijanskega značaja in ki je bila obenem mejna (krajina). Ime Julijska krajina je veljalo celo dvajsetletje med dvema vojnama, dokler ga nista med narodnoosvobodilno voj­ no zamenjala izraza Slovensko Primorje in Istra. 77 V glavnih potezah so bile upravne funkcije za zasedeni deželi porazdeljene takole: generalni sekretariat za civilne za­ deve pri vrhovnem poveljstvu italijanske armade, načeloval mu je D’Adamo, je v neposrednem stiku s predsedstvom mi­ nistrskega sveta izvrševal funkcije osrednjega organa s pravi­ co izdajanja navodil o izpolnjevanju splošne in deželne zako­ nodaje, ki je ostala v veljavi na zasedenem ozemlju. Na to ozemlje pa so bile poleg obstoječe zakonodaje razširjene tudi nekatere uredbe, ki jih je vrhovno poveljstvo izdalo med voj­ no za zasedena ozemlja. Generalni sekretariat je imel pravico te uredbe dopolnjevati ali spreminjati v skladu z zahtevami zasedbe. Posamezna ministrstva niso smela izdajati neposred­ nih navodil. Navodila splošnega značaja je moralo odobriti predsedstvo ministrskega sveta, podrobne ukrepe pa vrhovno poveljstvo. Guvernerja v Trentu in v Trstu sta izvrševala po­ sle deželnih organov, nadzorovala sta javno upravo in poslo­ vanje in ukrepala v nujnih primerih glede posameznih poslov. V ta namen je bil pri guvernatoratu ustanovljen poseben urad za civilne zadeve. Ta urad so vodile civilne osebe, ki jih je imenovalo vrhovno poveljstvo, ter tisti uradniki prejšnjega re­ žima, ki jih je poveljstvo potrdilo, in novi uradniki, ki so bili izbrani izmed domačinov (načelnik urada v Trstu je bil do de­ cembra Carlo Galli). V posameznih političnih okrajih je sekre­ tariat za civilne zadeve imenoval civilne komisarje, ki so opravljali funkcije prejšnjih okrajnih glavarjev in so bili pod­ rejeni guvernerjema. Vojaška poveljstva na zasedenem ozem­ lju pa so imela nalogo opozarjati vrhovno poveljstvo, guver­ nerja ali civilne komisarje o morebitnih potrebah civilne upra­ ve.21 Ta sistem uprave se je razlikoval od uprave ozemelj, ki so bila zasedena med vojno, le v tem, da je bilo sedaj vzpostav­ ljeno mesto guvernerja kot vmesna stopnja med krajevnimi vojaškimi poveljstvi in sekretariatom za civilne zadeve. To vmesno stopnjo sta narekovali obsežnost zasedenega ozemlja in »oportunost prenesti na vmesne organe tisto vlogo pokrajin­ skih političnih oblasti, ki jo je dotlej opravljal generalni se­ kretariat«.22 Guvernerju v Julijski krajini so po ukazu z dne 25. no­ vembra pripadale izključno političnoupravne funkcije, toda njegovo delovanje ni bilo avtonomno, saj je mogel te funkci­ je izvrševati le prek vojaškega poveljstva XIV. armadnega korpusa, ki mu je načeloval, in v neposredni podrejenosti vr­ 78 hovnemu poveljstvu. O političnih ukrepih je moral obveščati poveljstva tistih armadnih korpusov, ki so zasedali ozemlje, na katero se je ukrep nanašal. Kot poveljnik XIV. armadne­ ga korpusa je bil Petitti hkrati podrejen poveljstvu 3. armade, kateri je korpus pripadal. O vojaških ukrepih, ki so izhajali iz političnih zahtev, pa je Petitti smel dajati predloge in de­ lovati le na povelje vojaških poveljstev. Prav tako je bil odvi­ sen od vojaških poveljstev, ko je šlo za izpopolnjevanje ali do­ polnjevanje raznih upravnih poslov. Na italijansko vlado se guverner ni smel neposredno obračati.23 Navzlic zahtevam, ki so izvirale iz določil premirja, da mo­ ra biti uprava na zasedenem ozemlju izrazito vojaška, je že od začetka dobila mešani, civilno-vojaški značaj. Obenem z vo­ jaškimi poveljstvi je namreč delovala še mreža okrajnih civil­ nih komisarjev, podrejenih neposredno guvernerju. Od marca 1919. leta je bila tudi večina občin, zlasti slovenskih in hrva­ ških, izročena občinskim civilnim komisarjem. Civilni komi­ sarji niso bili domačini, večinoma so bile vojaške osebe izbra­ ne izmed oficirjev zasedbene vojske. Za goriški okraj je bil komisar najprej general Di Rodino, pozneje pa Gaetano Got- tardi. Med pomembnejše ukrepe, ki jih je izdal guverner za Ju­ lijsko krajino v prvih tednih okupacije, moremo šteti ukaz o razorožitvi, vzpostavitev vojnega sodišča, uvedbo preventivne cenzure za tisk, prepoved zvez prek demarkacijske črte in gi­ banja po ozemlju Julijske krajine brez dovoljenja ter prepo­ ved javnih zborovanj in manifestacij brez predhodnega dovo­ ljenja. Hkrati z ukazi so bile razglašene kazni za kršilce uredb. Posebej proti Slovencem in Hrvatom je bil usmerjen ukaz z dne 26. novembra, ki je prepovedal izobešanje jugoslo­ vanskih in avstrijskih zastav ter nošnjo kokard z jugoslovan­ skimi barvami. Dovoljene so bile le zastave in kokarde itali­ janske države in tistih zavezniških držav, ki so se borile na italijanski fronti.24 Na italijanski fronti pa se ni borila srbska armada. Ta ukaz pa je bil že posledica dejanskega stanja, saj je italijanska vojska snemala jugoslovanske zastave že v prvih dneh zasedbe, po drugi strani pa je bil posledica dodatnih taj­ nih navodil o ravnanju s slovenskim in hrvaškim prebival­ stvom. Slovenski časnik Edinost je še 15. novembra pozival prebivalce, naj sporoče vsak primer snemanja zastav, ker je to dejanje po mnenju Edinosti naj’brž posledica nesporazuma, gle- 79 de na to, da je guverner zagotovil slovenskim predstavnikom, da bodo zastave spoštovane.25 Hkrati z navedenimi ükrepi je italijansko vrhovno povelj­ stvo naslovilo na Slovence razglas v slovenskem jeziku, ki ga je podpisal guverner Petitti di Roreto. V razglasu je rečeno, da je konec varanja in izigravanja naroda proti narodu, kar je počela Avstrija, ker je zmagovita Italija prinesla mir in prija­ teljstvo med narodi. Italija edina zmore zagotoviti blaginjo, ker je spričo razvitosti industrije, svetovne trgovine in polje­ delstva na tretjem mestu v Evropi in na visoki kulturni ravni. »Italija, velika država svobode, vam daje iste državljanske pravice kot vsem svojim državljanom, daje vam šole v vašem jeziku, več, kot vam jih je dajala Avstrija. . . Italijanska kraljevina vas bo ščitila z vsemi svojimi močmi. Italija se ni bojevala in ni zmagala le za svobodo svojega naroda, marveč tudi za svobodo vseh zatiranih narodov v Avstriji... Slovenci, bodite prepričani, da velika zmagovita Italija skrbi za svoje državljane v svojih novih mejah ne glede na njihovo narod­ nost.«28 Iz besedila razglasa razberemo, da je želela Italija predvsem uveljaviti mnenje, da je prišla v Julijsko krajino kot osvoboditeljica, ne pa kot osvojevalka. Hkrati pa je v razgla­ su že jasno izraženo prepričanje, da bodo ti kraji za vedno ostali v Italiji, saj je v besedilu govor o novih državljanih in o novih mejah. Iz časovnega razporeda posameznih odlokov in njihovih dopolnitev je razvidno, da se je okupacijski sistem postopoma zaostroval in da je bilo to posledica negotovega položaja na okupiranem ozemlju, posledica projugoslovanskega razpolože­ nja prebivalstva in pritiska jugoslovanskih oblastnih organov na antantne sile, vse to pa je ogrožalo zadovoljitev italijan­ skih ozemeljskih teženj. Glavni vpliv na zaostrovanje ukrepov pa so imeli, ‘kakor bomo videli, domači italijanski nacionalisti. ODNOS SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA DO OKUPACIJE Narodni svet v Ljubljani je še pred zasedbo dal navodila primorskim narodnim svetom, kako naj ravnajo v primeru ita­ lijanske zasedbe. Naročal je: 1. razpustiti narodno stražo, 2. ne izobešati italijanske zastave; če bi to storili Italijani, naj 80 poleg italijanske plapola tudi jugoslovanska zastava, 3. sesta­ viti zoper okupacijo pismeni protest, ker je to ozemlje nevtral­ no, 4. z italijanskimi oficirji in vojaki ravnati prijazno in se izogibati sporov, ker bo vsa vprašanja rešila mirovna konfe­ renca, 5. posredovati pri zasedbenih oblasteh, da se ohrani prost poštni, telefonski, železniški in cestni promet.27 V začetku so se slovenski politični organi oklepali nasled­ njih stališč: zanikati veljavnost določil premirja med antanto, oziroma Italijo in Avstro-Ogrsko, ker ta država ob podpisu ni več obstajala, pač pa so na njenem ozemlju nastale nove držav­ ne tvorbe, ki so razglasile nevtralnost in prijateljstvo do za­ veznikov. Ker pa je bilo vse ozemlje razen Trsta in Zadra za­ sedeno šele po uveljavitvi premirja, je bilo mogoče spodbijati italijansko razlago o »diritto di conquista«. Zasedbo so Slo­ venci jemali kot začasno, ker so pričakovali da bo vprašanje pripadnosti spornega ozemlja rešila mirovna konferenca, iz tega pa je sledila potreba po poudarjanju jugoslovanskega značaja teh dežel, obenem pa navodilo o pokoravanju zased­ benim oblastem in o ohranitvi reda in miru. Narodno veće v Zagrebu je svetovalo narodnemu svetu v Trstu, naj bo vse delovanje v skladu z dejstvom, da Trst pri­ pada Jugoslaviji, zato naj vsi narodni sveti po Primorskem protestirajo proti okupaciji kot taki. Na prošnjo Tržačanov, naj protestira proti načinu okupacije, je Narodno veće odgo­ vorilo, da bi tak protest pomenil priznanje določil premirja. Iz istega razloga ni imenovalo jugoslovanskega konzula v Trstu, za katerega so prosili Tržačani, da bi imeli uradnega zastopni­ ka pred italijanskimi oblastmi.28 Dne 8. novembra je Narodno veće poslalo italijanski vla­ di protestno noto, v kateri je poudarilo, da je bila neodvisna Država SHS razglašena pred sklenitvijo premirja, zato avstrij­ sko poveljstvo ni imelo pravice razpolagati z jugoslovanskim nacionalnim ozemljem. Država SHS se akciji, ki je usmerjena k zasedbi območij prijateljskih narodov, ne more upreti s silo, »ali ona ipak prosveđuje protiv tom postupku i moli pri­ jatelja naše nacije, da uzme u obzir načelo narodnosti, koje biješe temelj ujedinjenju Italije«. Država SHS, je dalje rečeno v noti, je pripravljena reševati vprašanje meja na mirovni kon­ ferenci na osnovi narodnostnega načela in pravice narodov, da sami odločajo o svoji usodi. Sklicujoč se na ta načela, je Na­ rodno veće zahtevalo, da Italija »odustane od zaposijednuća 6 81 naših područja« in da spremeni ukaze tržaškega guvernerja o prepovedi brzojavnih in prometnih zvez prek demarkacijske črte.29 Narodnemu svetu v Ljubljani je Narodno veće sredi novembra naročilo, naj prireja demonstracije proti italijanski okupaciji, občine na zasedenem ozemlju pa naj pismeno zahte­ vajo umik italijanskih čet in naj se izrekajo za združitev z Jugoslavijo.30 V razglasu, ki ga je sredi novembra izdal na­ rodni svet v Ljubljani jugoslovanskemu prebivalstvu na zase­ denem ozemlju, je rečeno, naj zastopniki prebivalcev in na­ rodni odbori vlagajo proteste proti zasedbi in proti vsakemu nezakonitemu dejanju. Vendar naj ljudje ne uporabljajo sile, tudi narodne straže naj razpuste. »Ohranite mirno kri, je to zadnja preizkušnja. Zaupajte, da bodo narodni činitelji storili vse, da bodete v kar najkrajšem času svobodni državljani ve­ like Jugoslovanske države.«31 Narodnemu svetu v Trstu je ljubljanski narodni svet naročal, da se smejo Italijani obnaša­ ti le kot pooblaščenci antante in da zato ni priporočljivo upo­ rabljati nasilja proti njim. »Upati je, da se bo pri določitvi pripadnosti okupiranih dežel izvajalo načelo samoodločbe na­ roda do skrajnih konsekvenc in do zadnje vasice.« Že doseda­ nji protesti so uspeli, so sporočali iz Ljubljane, in bo najbrž prišlo v Pulj, Trst in Gorico ameriško vojaštvo. Sicer pa je za­ gotavljal, da ameriško-angleške komisije že nadzorujejo rav­ nanje Italijanov na tem ozemlju, pa tudi odnose prebivalstva do Italijanov.32 Hkrati z navodili o mirnem čakanju na pravično rešitev je podpolkovnik Simovič, delegat srbske vrhovne komande pri Narodnem veću, osebno priporočal odposlancu iz Trsta, naj se ljudje ne boje žrtev, ker »žrtve, ki bi pri tem padle, iz­ zvale bi... pri civiliziranem svetu največji gnus«.33 Iz tega skopega podatka lahko sklepamo, da so določeni krogi na tihem gojili željo, da se ljudje upro okupatorjem, ali vsaj da jim povzročajo sitnosti, česar so se italijanske okupacijske oblasti dobro zavedale. V naslednjih mesecih, kakor bomo vi­ deli, se je ta težnja še večkrat pojavljala. Na tem mestu nas posebej zanima, kako so prebivalci pri­ morskih vasi sprejemali italijansko okupacijo in kako je itali­ janska vojska postopala s prebivalstvom. Odgovore na ta vpra­ šanja najdemo v številnih poročilih italijanskih okupacijskih oblasti in njihove obveščevalne službe ter v izjavah posamez­ nih prebivalcev zasedenega ozemlja. 82 V prvih dneh zasedbe so Slovenci občutili predvsem mo­ ralni udarec, zlasti pa strah zaradi nejasne bodočnosti, saj je italijanska vojska na vsakem koraku jasno kazala, da se iz Julijske krajine ne bo več umaknila, ker je že dokončno od­ ločeno, da bo to ozemlje za vselej pripadalo Italiji. V prvih dneh je italijanska vojska postopala prijazno in je kazala vse­ stransko naklonjenost slovenskemu prebivalstvu. Krajevni na­ rodni svet v Trstu je sporočil 4. novembra v Ljubljano, da za­ sedba poteka mirno, da vlada popoln red in da Italijani lepo ravnajo s Slovenci.34 Nekaj dni pozneje je Vilfan sporočal, da je zasedbena uprava obzirna do jugoslovanskih barv in do vojakov, toda že od prvega dne kaže očitno težnjo popolnoma ignorirati slovenski živelj v Trstu in slovenski značaj okoli­ ce.35 Podobno je ugotavljal slovenski časnik Edinost, da vsi govorniki ob najrazličnejših prilikah poudarjajo, da je Trst za vselej priključen k Italiji, medtem ko Slovencev niti z besedo ne omenjajo, kot da jih ni. »Nič ne de,« piše Edinost, »ko pri­ de dan ljudskega glasovanja, nas bodo videli in morali prizna­ ti.« Politično društvo Edinost je nato prek lista priporočalo slo­ venskemu prebivalstvu, naj ponovno vzpostavi društveno in politično življenje, kakršno je bilo pred vojno, naj obdrži jugo­ slovanske kokarde, naj ne zapušča zasedenega ozemlja in naj se ne prepušča obupu in malodušju. Slovenci naj zaupajo v ju­ goslovansko državo in v mirovno konferenco, na kateri bo ide­ jo samoodločbe zastopal Wilson.36 Pokrajinski odsek narodnega sveta v Gorici je ob odhodu slovenskih vojakov pozval prebivalstvo, naj se ne vznemirja, ker bo o pripadnosti Goriške odločala mirovna konferenca. Slovenci naj se vžive v trenutni položaj in naj na vsakem ko­ raku pokažejo, da pripadajo jugoslovanski državi in naj to tudi izražajo z manifestacijami. »Naša stvar je pravična,« piše Goriška straža, »ni se treba bati zanjo. Položili smo jo v roke Wilsona in cele Amerike ... Torej slovenski rojaki le pogum in nič malodušja.«37 Prva skrb okupacijskih oblasti je veljala rekviziciji voj­ nega materiala in razorožitvi prebivalstva. Ukaz o razorožitvi z dne 5. novembra določa, da je treba v 24 urah po zasedbi oddati vse vrste orožja v posesti privatnikov ali katerihkoli organizacij, ki so jih ustanovili začasni upravni organi. Kršil­ ci ukaza bodo aretirani in sojeni pred vojaškim sodiščem.38 Žu­ panom v tolminskem okraju je vojaško poveljstvo ukazalo 6' 83 9. novembra, naj takoj poskrbe, da bodo prebivalci izročili ka­ rabinjerjem vse, kar so si prisvojili med umikom avstrijske ar­ made, ne glede na to, ali je bil material odvzet, preden je pre­ mirje stopilo v veljavo. Vsakršen odpor bo kaznovan. »Pripo­ ročite prebivalcem, naj prijazno sprejmejo italijanske čete, naj jim bodo povsod v pomoč, naj s previdnim obnašanjem prihranijo županstvu odgovornost, katere le-ta ne more pre­ vzeti.«39 Postojnski okrajni glavar Miroslav Senekovič je dne 11. novembra protestiral, ker italijanska vojska ne razoro- žuje samo prebivalstva, temveč tudi narodne straže in žandar- je, kar je usmerjeno proti suverenosti Države SHS, ki je nev­ tralna in prijateljsko razpoložena do vseh zaveznikov. Podoben protest je izročil italijanskemu poveljstvu predsednik vaškega odbora narodnega sveta v Rihemberku. V protestu je rečeno, da bi italijanska vojska, če prihaja s prijateljskimi nameni do Ju­ goslavije, morala ravnati sporazumno z narodnimi stražami, ni­ kakor pa jih ne bi smela razoroževati, saj ne pripadajo pre­ magani Avstriji. Iz istih razlogov je ugotavljal, da Italijani ni­ majo pravice zapleniti vojnega blaga, ki je jugoslovanska last. Podpisnika protestnega pisma Maksa Ličena so nato Ita­ lijani aretirali in predali vojaškemu sodišču z obtožbo, da širi med prebivalstvom protiitalijansko propagando in da ima dva sina v avstrijski vojski.40 Podobni protesti so bili oddani tudi po drugih občinah, zlasti po Vipavski dolini, vendar jih voja­ ška poveljstva niso hotela sprejemati z izgovorom, da niso za to pristojna. Razorožitev narodnih straž in odvzem vojnega blaga nista povzročala odpora, razen pismenih protestov. Prebivalci so orožje in blago oddali ali poskrili. Da ga niso vedno oddali, pri­ ča dodatni ukaz guvernerja Petittija z dne 17. novembra, ki določa kazen za posest orožja od 1 do 5 let zapora, za vodite­ lje morebitnih oboroženih skupin in za tiste, ki bi orožje upo­ rabljali, pa smrtno obsodbo.41 Italijanska poveljstva so v splošnem ugotavljala, da Slo­ venci sprejemajo italijansko vojsko vljudno, toda hladno in za­ držano, da sprejemajo okupacijo za začasno, da so hvaležni za aprovizacijo in da jim je materialna blaginja važnejša od ču­ stvenih in političnih nagibov. »Prebivalstvo ni naklonjeno Ita­ liji,« je poročal predsednik nadzorne komisije za Soško doli­ no major Romero, »manifestacije simpatije so bile redke, 84 očitno hlinjene in prisilne. Prebivalstvo veruje v ustanovitev jugoslovanske države, ki se bo razširila vsaj do Gorice, Tolmi­ na in Kobarida. Vendar je na županov ukaz, izdan na željo na­ še komisije, takoj položilo orožje in odložilo vojaške unifor­ me.« Da bi olajšal neugodni položaj, je Romero dovolil župa­ nom, da so razdelili živež iz avstrijskih vojaških skladišč v Ka­ nalu, hkrati pa je prepovedal civilistom uporabo telefonske centrale pri Sveti Luciji (Most na Soči) za pogovore z Ljublja­ no.42 Iz Vipavske doline je poročal neki oficir, da je prebival­ stvo lačno, slabo nastanjeno in slabo oblečeno, sicer pa je mirno in ima eno samo željo: obdelovati zemljo. Povsod pla­ polajo jugoslovanske zastave, beremo v pismu, železničarji še nosijo avstrijske uniforme z jugoslovanskimi kokardami, po zidovih še vise razglasi narodnega sveta, slovenski propagator- ji še kar naprej delijo po vaseh letake in kokarde. V Gorici ugotavlja pisec pravo zmešnjavo, saj na deset jugoslovanskih zastav plapola le ena italijanska, in predlaga, naj vlada hitro ukrepa, kajti gorje, če bo prepozna. Najvažnejše so takojšnje pošiljke hrane in zdravil ter dobrohotna vzpostavitev normal­ nega življenja.43 Na Tolminskem in Idrijskem so krajevni organi spreje­ mali Italijane hladno in zadržano, prebivalci so odkrito kaza­ li nasprotovanje do okupacije, vendar niso nasprotovali ukre­ pom in niso povzročali neredov. Župani so zagotavljali voja­ škim poveljstvom, da je sicer prebivalstvo prežeto z jugoslo­ vanskimi čustvi, toda po značaju je mirno in si želi samo kme­ tovati. Do 24. novembra se gospodarsko stanje v teh krajih še ni izboljšalo, primanjkovalo je hrane in krme, obleke in zdra­ vil, hiše so bile razdejane, nepokrite in nezavarovane pred mrazom. Italijanski poveljniki so zato upravičeno ugotavljali, da slovensko podeželsko prebivalstvo bolj tarejo vsakdanje materialne škrbi kakor politična vprašanja. Spričo dejstva, da so ljudje ginjeno in navdušeno sprejemali živež, blagoslavlja­ joč italijanske vojake, ki so jim ga prinašali, so sklepali, da utegne gospodarski dejavnik odpreti najbolj neposredno pot za moralno pridobitev tega podeželskega ljudstva »neotesane in nerazvite rase in kulture«.44 Značilno je poročilo generala Bassa, poveljnika XVIII. armadnega korpusa, v katerem naj­ prej ugotavlja, da na Tolminskem žive Slovenci, ki govore ve­ činoma samo slovenski jezik, iz česar moremo sklepati, da je bilo zanj to posebno odkritje. Tudi on ugotavlja, da je po gor- 85 • Skih vasicah več prijaznosti in gostoljubja kakor v večjih kra­ jih, da se odnosi močno izboljšujejo, da se čedalje bolj kažejo znaki spoštljivosti in prijaznosti, za kar gre hvala pomirjeval­ ni dejavnosti italijanskih vojakov in poveljstev.45 Iz dnevnih poročil obveščevalne službe razberemo še do­ datne ugotovitve za posamezne predele Primorske: Ob levem bregu Soče vladata hladnost in sovražnost; medtem ko je »ju­ goslovanska aktivnost« zlasti močna v Tolminu in Kobaridu, so ljudje v Furlaniji in na Krasu bolj naklonjeni italijanski oku­ paciji. V okolici Dutovlja je soglasje med vojsko in prebival­ stvom čedalje bolj prisrčno, kar je zasluga odličnega vedenja italijanskih vojakov. Ljudje radi oskrbujejo italijanske men­ ze s hrano in se vedejo zelo spoštljivo do oficirjev. V okolici Sežane, je zapisano v sporočilih obveščevalne službe, so ljudje hvaležni, ker jim vojska daje zdravstveno oskrbo in ker jim je dovolila, da obdrže konje, ki so jih zaplenili avstrijski voj­ ski. V okolici Opčin pa je jugoslovanska struja še zelo močna, pa tudi prepričanje, da je zasedba le začasna.- Vendar tudi tu ljudje priznavajo, da imajo italijanski vojaki dobre lastnosti, in hvalijo dobro organizacijo preskrbe. Na Koprskem je bilo ob razpadu Avstrije nekaj manifestacij za Jugoslavijo, toda po prihodu italijanskih vojakov so se slovenski voditelji nekako umaknili in postali rezervirani. Prebivalstvo postopoma doje­ ma, da je priključitev Primorske k Italiji izvršeno dejanje. Od­ lično vedenje vojakov jim je približalo Slovence, nadalju­ je poročevalec in predlaga, naj se po slovenskih vaseh na­ stanijo vojaške posadke, kar bo še izboljšalo stike z domačini. V občinah Logatec, Rakek in Planina je prebivalstvo tudi za­ dovoljno, počuti se varno, ko je ugotovilo, da se vojaki dobro obnašajo, in je zadovoljno zaradi aprovizacije in zdravstvene pomoči. Tu so ljudje spoštljivi do vojaških oblasti, do vojakov pa prijazni. Krajevne domače oblasti lojalno sodelujejo s po­ veljstvi pri vzpostavljanju normalnega življenja. »Kaže, da ta­ ko stanje pomaga večjemu delu domačinov, da pozabijo na nedavne želje po priključitvi k Jugoslaviji, ali jih vsaj sili k pasivnosti, kar zadeva bodočo politično ureditev,« je zapisano v poročilu, pač pa še vedno nasprotujejo zasedbi člani razpu­ ščenih narodnih svetov, toda le-ti so maloštevilni. V trbiškem okraju oziroma v Kanalski dolini so prebivalci še za­ držani, vendar se bolj boje, da bi se uresničile jugoslovanske težnje kakor pa italijanske, zato bodo po mnenju obveščevalne 86 službe v primeru plebiscita raje glasovali za Italijo kakor za Jugoslavijo. Sicer pa so zelo navezani na habsburško hišo, uradujejo v nemščini in berejo nemške časopise, kar pomeni, da imajo okupacijo za začasno. Po nekaj dneh zasedbe so po­ stali zaupljivejši, kar je razvidno iz njihove sproščenosti in normalnega načina življenja.48 Vsa poročila, uradna, zaupna, vojaška in privatna, opozar­ jajo osrednje organe v Italiji na vprašanje prehrane civilnega prebivalstva in na bedo, ki jo je povzročila fronta, ter poziva­ jo na takojšnjo izdatno pomoč tudi zato, ker bi le-ta zbudila pri prebivalstvu simpatije do Italije. Italijanske ladje, ki so priplule 3. novembra v Trst, so pripeljale samo italijanske vojake, ne pa tudi živil. Guverner Petitti je zato neprestano zahteval naravnost pri predsedniku vlade Orlandu takojšnje pošiljke živil. Še 6. novembra se je pritoževal, ker živila še vedno niso prispela kljub vztrajnim prošnjam. »Nagla zadovo­ ljitev te resne potrebe je izrednega pomena, da se ne bi ska­ zilo zaupanje in pričakovanje prebivalstva. Prosim vašo eksce­ lenco, da seznani pristojne oblasti s pomembnostjo tega tre­ nutka, sicer čez nekaj dni ne bom mogel več odgovarjati za javni red,« je zapisal v brzojavki predsedniku Orlandu.47 Vrhovno poveljstvo, ki je tudi dobivalo z zasedenega ozemlja enake prošnje, je opozarjalo v zvezi s tem vojno mi­ nistrstvo, le-to pa ministrstvo za prehrano. Dne 7. novembra je prišla v Trst samo ena ladja z živili, nato je vrhovno poveljstvo zahtevalo, da se v 10 dneh odpošlje vsaj 600 ton živil.48 Še ves november in december so se vrstile prošnje po hrani. Iz pode­ želskih krajev so vojaška poveljstva zahtevala zlasti moko, ma­ ščobo, sladkor, sol in zdravila. V Istri pa je postajalo pereče tu­ di vprašanje pitne vode, ker so bili vodnjaki suhi. Pozitivni ukrepi zasedbenih oblasti, ki so z organizacijo preskrbe, prijaznostjo in poudarjanjem liberalnih stališč po­ skušale predvsem pridobiti simpatije Slovencev in Hrvatov, pa niso mogli zamegliti čustev in užaljenosti prebivalstva, ki jo je povzročila vrsta ukrepov politične narave. V Ljubljani je bil ustanovljen pri Narodnem svetu pose­ ben odsek, pozneje imenovan pisarna za zasedeno ozemlje, ki je imel nalogo zbirati podatke z zasedenega ozemlja, sestavljati poročila za tisk in inozemstvo, voditi propagando doma in v svetu ter posredovati navodila prebivalstvu Julijske krajine.49 V tej pisarni so se zbirala poročila iz vseh krajev Primorske o 87 i postopanju italijanske vojske in o razpoloženju prebivalcev ter predlogi, pritožbe in prošnje posameznikov. Večji del pritožb se je nanašal na razoroževanje vaških straž, na razpuščanje vaških odborov narodnega sveta, na snemanje jugoslovanskih zastav, internacije bivših avstro-ogrskih vojakov, rekvizicije vojnega blaga, živine in krme, na zasedbo javnih poslopij, uved­ bo italijanščine v urade, prepoved komunikacij in prehodov čez demarkacijsko črto in podobno. O razpoloženju prebival­ stva, o njegovih čustvih in odnosih do okupacijskih čet najde­ mo v poročilih zelo različne ocene. Krajevni narodni svet v Tr­ stu je npr. dobil naslednje anonimno pismo: »Trst je zasedla Italija pa upamo, da ne za dolgo. Slovensko ljudstvo si želi re­ šitve z odločnim protestom, še nekoliko dnevov hočemo potr­ peti, če pa ostane ta nesreča nad nami, bo padlo gorje nad kriv­ ca in strahopetca v Narodnem svetu.«50 V nekem poročilu iz Goriške je rečeno, da ljudstvo kljub groznim dogodkom zaupa v jugoslovanske voditelje, »toda raje kakor pod Italijo se vsi izselimo v Ameriko ali staro Srbijo«. Rutar iz Grahovega piše, da slovenske zastave in znaki sicer niso prepovedani, vendar italijanski oficirji priporočajo njihovo odstranitev, da ne bi pri­ šlo do izzivanj. Načelnik vaške straže v Šmarju Vladimir Polj­ šak, zatrjuje, da so Italijani zelo prijazni in ne rekvirirajo bla­ ga. Dve dekleti iz Gorice, Zora in Jelica, pišeta, da dekleta no­ sijo sedaj, ko so jugoslovanski znaki prepovedani, francoske kokarde, »ko so nam pa naše barve tako drage«, na čepicah in klobukih pa nosijo trakove z napisi: Jugoslavija, SHS, dr. Ko­ rošec in Wilson. V poročilu Steva Šinka iz Ajdovščine beremo, da so Italijani prve dni po prihodu na vse strani obljubljali in da so bili izredno prijazni, brž ko so se čutili dovolj močne, pa so postali oblastni, tako da so v drugi polovici novembra za­ čeli z rekvizicijami, brisanjem slovenskih napisov in internaci­ jami bivših avstrijskih vojakov. Iz Logatca, Vrhnike in Borov­ nice poročajo, da Italijani ne rekvirirajo in da postopajo lepo s prebivalstvom, iz Zagorja na Krasu pa, da so sicer prijazni, toda samo iz zvijačnosti, ker žele pridobiti naklonjenost prebi­ valstva. Dr. Vrčon iz Sežane je tudi sporočal, da so vojaki ze­ lo prijazni, toda nemirni, ker si žele domov. »Slovensko ljud­ stvo pa je mirno, ker je prepričano, da bodo Italijani morali oditi in si zato ne daje imponirati s ceno riža, ki ga italijanske oblasti delijo... štirikratno ceneje, kakor pa ga prodajajo do­ ma v Italiji.« Sporočal je še, da so slovenski učitelji izročili ci­ 88 vilnemu komisarju spomenico, v kateri so povedali, da so sicer prisegli Jugoslaviji, vendar ne nameravajo agitirati zoper Ita­ lijo, ker so prepričani, da je zasedba začasna.51 Podobna so sporočila iz drugih krajev, medtem ko hvalijo organizacijo preskrbe in prijaznost vojaštva, kritizirajo posamezne politič­ ne ukrepe. • Dodajmo še oceno štaba IV armijske oblasti poslano iz Zagreba v zaupnem poročilu vrhovnemu poveljstvu v Beograd v začetku 1919. leta, ki v bistvu potrjuje sporočila italijanskih zasedbenih oblasti in zasebna sporočila iz Primorske: »Postu­ panje talijanskih oblasti sa našim žiteljstvom ne jednako je; može se reči, da svaka komanda ima svoju posebnu taktiku. Dok su uz granice većim dijelom vrlo strogi, u zaledju su manje nasiljni, a gdjegdje pače i prijazni. Potonje na promjer u Tolminskom kotaru, gdje medju inim vojni liječnici liječe pučanstvo, bez da si dadu plaćati, pa makar i išli daleko na selo. Drugdje opet priređuju zabave, kojima pozivaju domaći svijet.« Glede uporabe slovenskega jezika je rečeno v poroči­ lu, da občine sicer uporabljajo slovenščino, toda dobivajo od­ govore v italijanščini, učitelji in duhovniki pa, da se odločno branijo uporabljati uradni italijanski jezik. Zasedbene oblasti zapirajo trgovine in gostilne slovenskih lastnikov, dokler le-ti ne dobe italijanske koncesije za ponovno obratovanje. Sicer pa ugotavlja poročevalec, da ljudje duševno zelo trpe in da čaka­ jo osvoboditve, da so med najbolj nezadovoljnimi furlanski prebivalci, ki žele samostojno republiko s Trstom in Gorico. »Ako bi došlo do plebiscita, izgleda, da bi Furlani glasovali proti Italiji.« Po mnenju poročevalca je tudi v Trstu popusti­ lo navdušenje za Italijo, zlasti v trgovskih in industrijskih krogih, ki žele svobodno internacionalno luko. Nezadovoljstvo povzroča tudi slaba oskrba, ki je sredi januarja spričo neke preiskave zoper odgovornega uradnika, docela zastala. Sicer pa so zanimive tudi ocene o razpoloženju italijanskega voja­ štva, ki jih tudi najdemo v nekaterih poročilih štaba IV ar­ mijske oblasti ali oddelka za narodno obrambo pri vladi na­ rodnega vijeća SHS. Že decembra 1918 beremo v poročilih, da sta razpoloženje in disciplina vojaštva izredno nizka, da vo­ jaštvo ne spoštuje nadrejenih, najmanj italijanskega kralja, ki mu pravi »grbavec«. Italijanski vojaki se ne počutijo dobro na zasedenem ozemlju, boje se zime in si neznansko žele domov. V januarju 1919 poročajo zaupniki, da so italijanski oficirji 89 manj bahavi, kakor so bili v začetku, da vojaštvo ne kaže no­ benega razumevanja za »imperialističke i aneksionističke ide­ je svojih komandanta i političara«, da je v vojski živa repub­ likanska ideja in težnja po preureditvi države. »Izgleda, kao da oni sa radikalnom socijalno-demokratskom republikanskom strankom u Milanu stoje u sporazumu. Nadalje govore talijan­ ski vojnici, da se oni neće na nikakav način dati prisiliti na eventualno daljnje vojevanje. — Ako bi došlo slučajno do ra­ ta izmedju Jugoslavije i Italije, onda bi oni kod prvog topnič­ kog hica pobacali oružje i otišli kući.«52 Za slovensko podeželsko prebivalstvo okupacija res ni po­ menila strahot, kakršne poznamo iz druge svetovne vojne. Obubožanim vaščanom je oskrba, ki jo je delila okupacijska vojska, pomenila več kakor politične svoboščine, ki jih v pr­ vih povojnih mesecih niso pogrešali. Italijanski vojak, že po naravi ljubezniv in radodaren, se je hitro približal miroljub­ nemu kmetu. Iz vojaških kotlov so ljudje dobivali hrano, v kantinah pa tudi vina, tobaka, vermuta in konserv po izredno nizkih cenah. Sicer pa je bil italijanski vojak naveličan vojne, želel si je čimprej domov in je bil zato dovzeten za socialistič­ no propagando. Pesem »Bandiera rossa« ni bila nikakršen iz­ jemni pojav. O Slovencih seveda ni vedel nič, imel jih je za Avstrijce ali Nemce, pa tudi o upravičenosti zasedbe ni dvo­ mil, saj je bil zmagovalec. Drugače so občutili zasedbo Slovenci v mestih, zlasti v narodno mešani Gorici in Trstu, izobraženci in politični delav­ ci. V Gorici so okupacijske oblasti načrtno želele zmanjšati število Slovencev, zato so osebam, ki so se zaradi porušenih domov v okolici preselile v mesto po letu 1914, odrekle oseb­ ne izkaznice, na katere je bila vezana preskrba. Od slovenskih uradnikov so zahtevali prisego novemu režimu, sicer bodo od­ puščeni. Tržaški narodni svet je uradnikom priporočal, naj prisežejo, ker je to manjše politično zlo kakor izgnanstvo.53 Tudi ljubljanska vlada je sklenila izdati slovenskim uradni­ kom na zasedenem ozemlju tajno navodilo, naj prisežejo Ita­ liji, ker bodo tako več koristili, kakor če odidejo čez mejo. Ob prisegi pa naj podpišejo tajno listino, da so bili k temu prisi­ ljeni in da žele postati jugoslovanski državljani.54 Odhajanje slovenskih izobražencev prek meje v Jugoslavijo se je začelo že v prvih dneh po okupaciji, zato jih je časnik Edinost nepre­ stano vabil, naj ostanejo na svojih mestih. Opozarjal jih je tu- 90 di, da bodo dobili onstran meje službo le tisti, ki bodo resnič­ no prisiljeni oditi.55 Po drugi strani pa je slovenske politike skrbelo, da bodo Slovenci nasedli obljubam in prijaznosti Italijanov. V že ome­ njenem razglasu je Narodni svet v Ljubljani opozarjal jugo­ slovansko prebivalstvo zasedenega ozemlja, naj ne naseda ve­ stem, da bodo Italijani za stalno ostali na Primorskem, in naj ne popušča njihovi ljubeznivosti in zvijačnosti.56 Narodna sveta v Trstu in Gorici sta delovala do srede no­ vembra, vendar ju okupacijske oblasti niso priznale niti kot zastopnika Slovencev, še manj kot oblastna organa, ki bi jima po določilih premirja pripadala začasna uprava. V Gorici je vojaško poveljstvo izročilo upravne funkcije italijanski začas­ ni vladi in vzpostavilo občinski svet, ki je bil med vojno od­ stavljen. Dne 14. novembra, ko se je v Gorici nastanilo poveljstvo XI. armadnega korpusa pod poveljstvom generala Giuseppeja Paolinija, sta bila tako italijanska začasna vlada kakor pokra­ jinski odsek narodnega sveta odpravljena. Luigi Pettarin, ki je bil v prvih dneh okupacije imenovan za deželnega glavar­ ja namesto Faiduttija, je bil preimenovan v kraljevega komi­ sarja za avtonomne zadeve goriško-gradiščanske pokrajine. Hkrati je bil odpravljen tudi predvojni deželni odbor. Povelj­ nik gcriške posadke general Di Rodino je postal okrajni ci­ vilni komisar, za župana v Gorici je bil imenovan Giorgio Bombig. V zvezi s temi spremembami je poveljnik XI. armad­ nega korpusa poročal: »V mejah možnosti smo torej poskušali obdržati osnovno dejavnost krajevnih uradov s pomočjo ita­ lijanskih in zaupnih oseb.«57 Po razpustu je pokrajinski odsek izposloval pri narodni vladi v Ljubljani, da je imenovala nje­ gove člane za uradne zastopnike narodne vlade.58 Okupacijska oblast pa seveda tega zastopstva ni priznala, ker ni priznava­ la narodne vlade v Ljubljani. Proti koncu novembra so vojaš­ ke oblasti poslale v internacijo poverjenika narodne vlade Karla Podgornika in druge politične delavce, slovenske župa­ ne in člane narodnih svetov. V Trstu je bil odbor za javno blaginjo odpravljen takoj po izkrcanju italijanske vojske; vzpostavljen je bil predvojni občinski svet z županom Valeriom. Slovenski krajevni narod­ ni svet je deloval do 23. novembra. Predsednik sveta Otokar Rybär je bil hkrati poverjenik slovenske narodne 91 vlade, vendar ga v tej vlogi italijanske oblasti niso priznavale. Narodni svet je 9. novembra prosil guvernerja, naj v skladu z veljavnimi zakoni in določili o njihovem spoštovanju vzposta­ vi pravice do uporabe slovenskega jezika v TrStu in okolici, vsaj v tistih mejah, ki so veljale pred vojno. Slovenski jezik naj bi ostal v uporabi v vseh javnih uradih, posebej pa pri osrednjih oblastnih organih, kakor so namestništvo (sedaj gu- vernatorat), finančna, poštna in železniška direkcija ter sodi­ šča, ki poslujejo za vse ozemlje do demarkacijske črte, katero je naseljeno izključno s slovenskim in hrvaškim prebivalstom. Slovenskim šolam in vrtcem naj se zagotovi delovanje in naj se jim dodelijo tisti slovenski učitelji, ki so učili na nemških šolah, ko bodo le-te odpravljene. Javni razglasi naj bodo ob­ javljeni tudi v slovenščini in naj jih dobe uradno tudi uredni­ štva slovenskih časopisov, sicer obstaja nevarnost, da bi bili Slovenci, ki ne znajo italijanščine, po krivici kaznovani zara­ di neizpolnjevanja ukazov. Glede šol je narodni svet oddal gu­ vernerju sezname in statistike in ga opozoril, da bo število slo­ venskih dijakov poraslo, če bodo nemške šole zaprte, ker je dobra tretjina slovenskih otrok obiskovala nemške šole.59 Uvedba italijanščine v urade slovenskih občin je kaj kma­ lu postala problematična tudi za italijanska poveljstva, zato so le-ta prosila nadrejene, naj pošljejo zanesljive osebe, ki po­ znajo slovenščino, da bodo tolmačile in cenzurirale korespon­ denco in telefonske razgovore.60 Ob izidu uredbe o smrtni kaz­ ni za neoddajo orožja in o pristojnosti vojaškega sodišča za ob­ sodbe po italijanskem kazenskem zakonu se je narodni svet v Trstu pritožil v Ljubljano, ker so bile s tem kršene haaške konvencije, ki zahtevajo spoštovanje prejšnje zakonodaje.61 Narodni svet v Trstu je še dan pred razpustom, 22. novembra, prek svojega predstavnika zahteval od narodne vlade nasled­ nje ukrepe: 1. čimprej imenovati komisijo, ki bo ugotovila ita­ lijanske prekrške haaških konvencij; 2. primere prekrškov naj objavlja francoski, angleški in švicarski tisk, da bodo o tem obveščene vse zavezniške države; 3. v Ljubljani naj se izda zemljevid z vrisano narodnostno mejo in demarkacijsko črto, ki jo imajo Italijani za bodočo mejo; 4. na sejah narodne vla­ de naj bo navzoč zastopnik iz Trsta, da bo poročal o položaju na Primorskem in prenašal vladne sklepe v Trst; 5. v Trst mo­ ra priti češkoslovaški konzul; 6. antantne čete morajo čimprej zasesti slovensko ozemlje, sicer ga bo zasedla Italija; 7. storiti 92 je treba vse, da se ohranita železniški in poštni promet čez de­ markacijsko črto; 8. pri mirovnih pogajanjih mora sodelovati predstavnik iz Trsta kot informator.02 Dne 23. novembra je poveljstvo karabinjerjev v Trstu po­ klicalo člane narodnega sveta, prišla sta samo Vilfan in Mi­ klavec, in jim sporočilo guvernerjev odlok o razpustu narod­ nega sveta in zaprtju njegovih uradnih prostorov. S tem je bi­ la usoda osrednjih slovenskih političnih organov na Primor­ skem zapečatena, preostala je le možnost strankarskega delo­ vanja, kar pa se je lahko začelo šele sredi leta 1919, ko so bili omiljeni nekateri okupacijski ukrepi. Na podeželju so bili vaški odbori razpuščeni hkrati z na­ rodnimi stražami, hitro po zasedbi določenega kraja. Na svo­ jih mestih so ostali nekateri predvojni župani in občinski za- stopi, ki so bili ponekod hkrati tudi vaški odbori narodnega sveta. Župane pa so postopoma zamenjavali kraljevi civilni komisarji, kar je bilo docela v nasprotju z določili premirja. Podpisovanje za pripadnost Primorske k Jugoslaviji, ki se je začelo po Goriškem že pred razpadom Avstro-Ogrske, se je v dneh okupacije nadaljevalo. Do srede novembra je izjave podpisalo 84.985 oseb izmed 96.772 prebivalcev iz 81 goriških občin ter 4500 izmed 9000 prebivalcev mesta Gorice. V približ­ no dvajsetih občinah je vojaška oblast preprečila podpisova­ nje.03 Posebej so občine podpisovale protestne izjave zoper ita­ lijansko okupacijo, kakor jim je naročala narodna vlada v Ljubljani. V izjavah je rečeno: Občina protestira proti itali­ janski okupaciji ozemlja, ki pripada Jugoslaviji, prosi vlado v Zagrebu, naj zato posreduje pri antantnih državah, da podpro jugoslovansko stvar in zahtevajo umik Italijanov. Prebivalci hkrati izjavljajo, da žele združitve z Jugoslavijo, in obljubljajo, da bodo storili vse, kar Jugoslavija od njih zahteva za dosego narodne združitve.04 Do aprila 1919 je protestne izjave podpi­ salo 289 občin.05 VPRAŠANJE MEDZAVEZNIŠKE ZASEDBE Zanikanje veljavnosti določil premirja, protesti proti oku­ paciji, nezadovoljstvo in ogorčenje zaradi okupacijskih ukre­ pov, prošnje in vloge primorskih Slovencev pri osrednjih or­ 93 ganih v Ljubljani, Zagrebu in v Trstu so bili brez učinka spri­ čo dejstva, da je bilo to ozemlje prepuščeno Italiji že v letu 1915 z londonsko pogodbo. Bolj realna je bila zahteva, da se italijanskim enotam na zasedenem ozemlju pridružijo, oziroma da le-te nadomeste sile drugih zavezniških držav in Združenih držav Amerike, ki bi mogle preprečiti Italiji, da postavi mirovno konferenco pred iz­ vršeno dejanje. Prošnje, naj italijanske zasedbene čete zame­ njajo zavezniške čete, so prihajale iz vse Primorske v Ljublja­ no in v Zagreb, od tod pa so jih posredovali jugoslovanski za­ stopniki antantnim državam. Tržaški Slovenci so posebej na- glašali, naj Narodno veće vztraja pri zahtevi po mednarodni zasedbi vsaj, kar zadeva zaledje, ki je bilo zasedeno šele po uveljavitvi premirja. Upravo na zasedenem ozemlju naj bi po predlogu Tržačanov nadzorovali zastopniki neprizadetih dežel, katerim bi pomagali Slovenci in Italijani v paritetni sestavi. Le tako bi bilo mogoče vzpostaviti tisto stanje, kakršno je bilo pred vojno, nato bi dokončno odločal mirovni kongres ali med­ narodno sodišče. Tak način okupacije naj bi trajal, dokler se razmere ne bi normalizirale in dokler se kolikor mogoče ne bi obnovilo predvojno stanje.66 Predsedništvo vlade Narodnega veća SHS je dne 23. no­ vembra poslalo italijanski vladi noto s protestom zoper oku­ pacijo in zoper postopanje okupacijskih sil, ki »svrgavaju mje­ sne organe vlasti, zabranjuju jugoslavenske trobojnice, progo­ ne hrvatski i slovenski jezik ... izkorištavaju svaku priliku, da što brže utisnu talijanski karakter zauzetim pokrajinama«. Protestiralo je proti uvedbi italijanskih zakonov, kar je v na­ sprotju z mednarodnim pravom, proti izgonu prebivalcev, proti konfiskaciji in drugim samovoljnim dejanjem. Prepise note je Narodno veće poslalo vladam Francije, Anglije in Amerike in jih prosilo, naj pomagajo preprečiti namene Italije, ki prodira v jugoslovanske kraje in v njih uveljavlja odkrito politiko osvajanja. Narodno veće je zagotavljalo, da na zasedenem ozemlju ni nemirov ali neredov, zato bi bil vsakršen izgovor v opravičilo okupacije brez osnove. »Narodno vijeće stavlja svoju pravednu stvar u ruke USA, Francuske i Velike Brita­ nije i usrdno moli te velevlasti, da mu ne uskrate moćnu pot­ poru, da upute prije svega američke, francuske i engleske če­ te u okupirane krajeve i da pristanu, da se i srpske čete tako­ đer u njima rasporede, da na taj način prestane isključiva 94 vlast Talijana i njihovi politički manevri, da se obrane naši najvažniji nacionalni interesi, umiri zlosrećno stanovništvo tih krajeva i kod njega stvori povjerenje.«67 Zavezniki, zlasti Francozi, so pritiskali na italijansko vla­ do, naj se drži določil premirja, in omenjali, da je treba po­ slati na ozemlje Avstro-Ogrske tudi zastopnike drugih držav. Predsednik italijanske vlade Orlando je francoskemu ambasa­ dorju v Rimu sicer priznal, da imajo zavezniki s pravnega Sta­ lišča pravico do te zahteve, vendar ga je opozoril, da bi ta ko­ rak imela Italija za odkrito »nasprotniško« akcijo, zato takš­ na zahteva ni primerna. Sicer je pa dodal, če bi antantne dr­ žave vendarle poslale na ozemlje, prisojeno Italiji, svoje sile, se sme to zgoditi le na italijansko pobudo. V vsakem primeru pa smejo priti v Julijsko krajino le čete tistih držav, ki so se bo­ jevale na italijanski fronti.68 Ta zadnji pogoj je bil usmerjen zoper možnost, da bi na ozemlje Julijske krajine in Dalmacije prišle tudi srbske čete; le-te namreč niso sodelovale na itali­ janski fronti. Na Orlandovo odklonilno stališče pa so močno vplivali tudi italijanski nacionalisti iz Julijske krajine, ki so ga opozarjali, da bi prihod zaveznikov izredno slabo vplival, ker nasprotniki Italije v Julijski krajini že širijo govorice o prihodu antantnih čet. S tem hočejo razvrednotiti italijansko zasedbo in jo prikazati kot začasno. Ce bi bila zadeva odvisna samo od Italije, pojasnjuje Orlando Badogliu, bi seveda nihče ne razmišljal o taki možnosti, toda okoliščine narekujejo pre­ vidno ravnanje. Nato omenja, da bi kazalo izbrati srednjo pot in usmeriti zaveznike v tiste kraje, ki so zunaj demarkacijske črte in še nezasedeni, kajti nadvse pomembno se mu je zdelo preprečiti prihod antantnih čet v Trst in v Trento. Sicer je pa računal, da je to tem lažje izvedljivo, ker sta bili ti dve me­ sti zasedeni na osnovi vojnih operacij, ne pa na osnovi določil premirja, ki je stopilo v veljavo šele po zasedbi. Tudi pridobi­ tev časa bi po Orlandovem mnenju utegnila koristiti. Skratka, opozarjal je na različne možnosti, zavedajoč se, da bo morala Italija spričo svojega »težavnega in občutljivega položaja«, pri­ voliti na katerokoli odločitev antante, ne glede na to, kaj si posamezniki želijo.69 Italijanska vlada je bila torej v precejšnji stiski. Z vztra­ janjem pri izključno italijanski zasedbi je namreč prelomila obljubo, ki jo je dal njen zunanji minister Sonnino ameriške­ mu poveljniku Housu 31. oktobra ob določevanju pogojev pre­ 95 mirja. Tedaj je bilo namreč rečeno, da bo zasedeno ozemlje Avstro-Ogrske dobilo enak status kakor ozemlje Nemčije, ki ga bo zasedla antanta.70 Sedaj pa je Italija zaslutila nevarnost, ki bi iz tega izvirala, zato je morala za vsako ceno zagotoviti svoje interese na Jadranu. Nasprotje med Italijo in Francijo se je zaradi teh vpra­ šanj proti koncu novembra zaostrilo. Na medzavezniški kon­ ferenci dne 2. in 3. decembra v Londonu je Sonnino odkrito napadel Francijo, češ da podpira protiitalijansko propagando na zasedenem ozemlju in pomaga Jugoslovanom. Nekaj dni po­ zneje sta italijanski poveljnik general Diaz in francoski povelj­ nik zavezniške vojske na vzhodu general D’Esperey predloži­ la vsak svoj predlog o novi razmejitvi avstro-ogrskega ozem­ lja. Italijanski predlog je predvideval prisotnost zaveznikov v notranjosti in priključitev mest Dunaja, Gradca, Linza, Salz­ burga in Ljubljane italijanski coni ter podrejenost zavezniških čet italijanskemu poveljstvu. Francoski predlog je predvideval razmejitev ozemlja na italijansko in francosko cono po črti Reka—Ljubljana—Maribor in zahteval, da zasedejo sporno ozemlje mednarodne sile, tudi srbske, pod ameriškim povelj­ stvom in pod nadzorstvom generala D’Espereya, ker bi le ta­ ko bil zagotovljen nevtralni značaj do odločitve mirovne kon­ ference. Poveljnik medzavezniških sil general Foch pa se je odločil za kompromis in v bistvu potrdil status quo. Le za Re­ ko je bila določena mednarodna zasedba.71 Drugo nevarnost, ki je ogrožala uresničitev italijanskih zahtev na Jadranu, je pomenilo vprašanje mednarodnega pri­ znanja Države SHS. Dokler je šlo za podporo narodnega in protiavstrijskega gibanja, ki je navznotraj razbijalo avstro- ogrsko monarhijo v korist zaveznikov, so bili odnosi Ita­ lije do tega gibanja lojalni in naklonjeni. Brž ko se je to gibanje sprevrglo v državnost, je postalo Italiji nevarno prav zaradi ozemeljskih vprašanj na Jadranu. Bolj ko so Narodno veće in njegovi zastopniki v inozemstvu pritiskali na zavezni­ ke glede Julijske krajine in Dalmacije, bolj je bila italijanska vlada nepopustljiva do vprašanja njihovega mednarodnega pri­ znanja. Sredi novembra so Korošec, Trumbič in Cingrija obi­ skali italijanskega ambasadorja v Parizu Bonina. O mejnih vprašanjih niso razpravljali, pač pa so ga naprosili, naj pri ita­ lijanski vladi podpre njihovo željo po uradnem priznanju Dr­ žave SHS. Prosili so ga tudi, naj jim italijanska vlada dovoli 96 potovati v domovino prek italijanskega ozemlja in naj se za stalno omogoči zveza med zahodnimi državami in Jugoslavijo prek Reke in Trsta. Sonnino je glede druge prošnje priporočal ambasadorju, naj ne popušča »ljudem, ki so prišli semkaj, da bi delovali v našo škodo«. Orlando pa je dal odposlancu po­ drobnejša navodila in zagotovil, da glede druge in tretje proš­ nje ne bi bilo težav, toda prezreti prvo prošnjo, ki vsebuje vsa vprašanja, bi pomenilo pravo hipokrizijo. S temi gospodi je treba govoriti jasno, čeprav neuradno, priporoča Orlando. Po­ vedati jim je treba, da ne morejo zahtevati od italijanske vla­ de, da bi prijateljsko ravnala z vlado, ki ji ni prijateljska. Ne samo incidenti in težave, ki jih povzroča ta vlada pri okupaciji, temveč predvsem njene uradne izjave glede terito­ rialnih zahtev, ki so za Italijo nesprejemljive, pričajo o sovraž­ nem odnosu. Jugoslovani bi se morali zavedati, nadaljuje Or­ lando, da je med priznanjem nekega odbora in priznanjem ne­ ke vlade velika razlika. Kadar gre za drugi primer, ozemeljsko vprašanje ne more ostati postransko. Če torej žele vzpostaviti z Italijo prijateljske odnose in doseči sporazum, naj začno pri tem vprašanju, kajti poskusi prisiljevanja morejo povzročiti le njeno zakonito reakcijo. Od tega sta torej odvisni tudi drugi dve prošnji, ki jih postavljajo jugoslovanski predstavniki. V bi­ stvu gre za to, končuje Orlando, da se ugotovi, ali ima Italija opraviti s prijatelji ali s sovražniki. Ko je tajnik Jugoslovan­ skega odbora opozoril italijanskega ambasadorja, »da je pred­ vsem nujno vzpostaviti avtoritativno vlado, če nočemo, da ju­ goslovanske pokrajine ne zapadejo pod boljševizem«, in da je za to potrebno, da zavezniške sile priznajo Državo SHS, ga je Bonin zavrnil, da bodo Jugoslovani to tem težje dosegli, čim bolj bodo nasprotovali Italiji. V sporočilu o teh razgovorih je Bonin dodal: »Mislim, da so moje besede dosegle dober uči­ nek na sobesednika.«72 Vendar je Bonin priporočal italijanski vladi, naj popusti, ker Anglija in Francija nameravata priznati Narodno veće, Amerika pa bo to gotovo storila, kar pomeni, da bo Italija osamljena. Zunanji minister Sonnino pa je bil nepopustljiv. Prek diplomatskih predstavništev je dokazoval zaveznikom, da so Jugoslovani politično nesposobni in da je združitev v enot­ no državo na Balkanu le teoretična možnost. Tudi Orlanda, ki je v določenem trenutku menil, da priznanje Države SHS ne bi prejudiciralo italijanskih ozemeljskih zahtev, je prepričal o 7 97 nasprotnem, nato je Orlando sporočil Sonninu: Za zdaj nam ne kaže priznati Jugoslavije, ne da bi prej precizirali, kakšni so naši nameni za bodočnost.73 Medtem je bila 1. decembra razglašena združitev Države SHS, Srbije in Črn? gore v Kraljevino SHS, kar je za Italijo pomenilo novo oviro pri uresničevanju njenih imperialističnih namenov. Italijanska vlada je z vsemi sredstvi poskušala raz­ bijati novo državno tvorbo, zato je vztrajala pri gospodarski blokadi na Jadranu in pri prepričevanju zaveznikov, naj ne priznajo nove države. Z lastnimi močmi pa je nameravala raz­ bijati enotnost jugoslovanskih narodov. Generalu Badogliu, go­ rečemu podporniku londonskega pakta in dozdevnemu pozna­ valcu razmer na Balkanu, je bila naložena izdelava akcijskega načrta za razbijanje jugoslovanske enotnosti.74 Badogliov načrt je slonel na predpostavki, da je jugoslo­ vanska ideja le stvar izobraženstva in buržoazije, zato je pred­ videval, da bosta kmečki sloj in delavstvo dovzetna za proti­ jugoslovansko propagando. Računal je zlasti s proletariatom, ki naj bi ga boljševiška načela odvračala od nacionalističnega programa srednjega sloja. Z uporabo »vseh sredstev« je name­ raval poglobiti jugoslovanska notranja nasprotja in spodbuditi medsebojne spopade. Da bi razširil italijansko akcijo iz zase­ denega ozemlja na vse jugoslovansko ozemlje, je zbral močno skupino agentov, ki so imeli nalogo podpihovati narodnostno in versko nestrpnost, podpirati separatistične tendence zlasti med Črnogorci in Slovenci ter poglabljati dezorientiranost ju­ goslovanskih vodilnih razredov. Zlasti med slovensko duhovšči­ no je videl primerna tla za spodbujanje separatizma. Glede za­ sedenega ozemlja je Badoglio naročal, da je treba razvijati moč­ no protijugoslovansko propagando in pri tem spodbujati voja­ ke, da bodo opravili svoj delež. V ta delež pa je štel tudi skle­ panje prijateljstva s slovenskimi dekleti, ki so se mu zdela do­ vzetna za taka prizadevanja. V teh odnosih naj bi se kovale koristi za italijansko stvar. Za primorsko duhovščino je pred­ lagal, naj se jo pridobi neposredno. Najbolj inteligentne in spo­ sobne duhovnike pa bi bilo treba odstraniti, »ker imajo v svo­ jih rokah verno prebivalstvo«. Posebno pozornost je posvetil odstavljenim županom in slovenskim uradnikom, računajoč, da bo prav njihovo nezadovoljstvo mogoče izkoristiti. Ta do podrobnosti izdelani načrt, ki je vseboval tudi zahte­ ve po finančnih sredstvih, je bil predložen 3. decembra Son- 98 ninu. Sonnino je 9. decembra zaupno sporočil Badogliu, da je načrt po razgovoru z ministrskim predsednikom in vrhovnim poveljnikom sprejet, zato naj se Badoglio loti njegovega izvr­ ševanja in naj se za morebitna pojasnila obrača neposredno na generala Diaza.75 Razdiralno delo Badogliovih agentov v Jugoslaviji pa se ni razvijalo po načrtu, bilo je prekinjeno, ker se je medtem, januarja 1919, začela mirovna konferenca, ki je pritegnila vso pozornost Italije in drugih v vojno zapletenih držav. Le na za­ sedenem ozemlju Julijske krajine je Italija z vsemi sredstvi ustvarjala razmere, ki bi bile za njene težnje čimbolj ugodne. ZAOSTRITEV ZASEDBENEGA SISTEMA Proti koncu novembra so se okupacijski ukrepi v Julijski krajini močno zaostrili. Pro jugoslovansko gibanje na zasedenem ozemlju, močna časopisna kampanja v Sloveniji o nasilstvu okupatorjev, po­ sredovanja in pritožbe predstavnikov Države SHS pri vladah antantnih držav ter javne izjave jugoslovanskih oblasti o pri­ padnosti Julijske krajine k Jugoslaviji so vplivali na eni strani na guvernerja, da je poskušal zavirati zaostrovanje položaja, kar mu je v začetku priporočala tudi italijanska vlada, na dru­ gi strani pa je vse to povzročalo radikalizacijo vladnih in vo­ jaških ukrepov proti vsakršnemu gibanju in proti vtikanju ju­ goslovanskih oblastnih organov v zadeve zasedenega ozemlja. Na stališča italijanske vlade glede odnosov do slovensko-hrvaš- kega prebivalstva v Julijski krajini in do jugoslovanskih obla­ sti pa so močno vplivali domači italijanski nacionalistični ele­ menti s pritožbami o preveliki popustljivosti do Jugoslovanov v Julijski krajini. Notranje ministrstvo je npr. opozorilo pred­ sednika italijanske vlade Orlanda, da sta dva bivša poslanca iz Julijske krajine Gasser iz Trsta in Rizzi iz Pulja prosila, naj se opozori italijanski narod, kakšno nevarnost vsebuje predlog o vključitvi bivših avstrijskih poslancev v italijanski parla­ ment, kajti »med njimi so nekateri izraziti in nasilni Slovenci, ki bi mogli povzročati težave«.76 Najbrž je tisti del italijanske javnosti, ki je zastopal demokratična načela in prijateljske od­ nose do Jugoslovanov, predvideval takšno zastopstvo iz novih 7* 99 pokrajin v italijanskem parlamentu, sicer si ne moremo razla­ gati reakcije na ta predlog in ogorčenja nekaterih nacionali­ stov iz Associazione politica, ki so med drugim še vedno imeli vplivne položaje v generalnem sekretariatu za civilne zadeve pri vrhovnem poveljstvu. Značilno je tudi pismo tržaškega rojaka, in vplivnega po­ litika Luigi j a Barzinija, odposlano iz Padove 17. novembra se­ natorju Albertiniju, v katerem se pisec pritožuje, da se prek demarkacijske črte svobodno sprehajajo avstrijski oficirji v uniformah, da ljudje v Julijski krajini javno udrihajo čez Ita­ lijo in da v Ljubljani zapirajo in zadržujejo Italijane, ki se vračajo iz vojnega ujetništva. Potemtakem, je sklepal Barzini, oblast pripada Jugoslovanom, saj oni aretirajo in preganjajo Italijane, ne pa Italijanom, ki so zmagovalci in razpolagajo z močno vojaško silo. V Trstu je vse dopuščeno, sme se celo plju­ vati na italijansko zastavo, nadaljuje Barzini in obtožuje za to guvernatorat.77 O teh in podobnih pritožbah je predsednik Orlando pisal Badogliu, da z raznih strani prihajajo pritožbe, da vojaško po­ veljstvo v Trstu pretirano popušča Jugoslovanom, klerikalcem in socialistom, se pravi elementom, ki so protiitalijanski. Ni pozabil, da je sam priporočal, da se je treba izogibati spopa­ dom in preostri strogosti, toda to ne izključuje možnosti ne­ omajnega ukrepanja, ki je potrebno tako spričo položaja ka­ kor spričo dejstva, da je v Julijski krajini vojaška okupacija. Celo v tistih italijanskih pokrajinah, ki so bile med vojno ope­ rativno območje, je vojaška oblast v veliki meri uporabljala svoje zakonite pravice, da je obdržala strogo disciplino. Menil je, da bi moral na zasedenem ozemlju prevladati vsaj tak­ šen režim, kajti ravnanje vojaške oblasti v Trstu je nadvse medlo. Petitti si tolmači navodila o »taktu« tako, da dopušča vsakršno nasilje Jugoslovanov. Tiste oficirje, ki na primer pro­ sto hodijo po zasedenem ozemlju v avstrijskih uniformah, je treba aretirati ali pa izgnati prek meje. Orlandovi zaupniki tudi govore o Paleologovi nesposobnosti. Ne more sicer pre­ verjati upravičenosti vseh drobnih pritožb, vendar iz celote iz­ haja, da so v Trstu stvari resnično na slabi poti in da je po­ trebna energična intervencija. Badoglio je 26. novembra odgo- Badoglievo sporočilo predsedniku Orlandu o ravnanju s Slovenci in Hrvati. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 100 voril, da so že izdani ukrepi proti Jugoslovanom, in sicer o od­ vzemu orožja prebivalstvu, o aretaciji vseh oseb, ki so bile v avstro-ogrski vojski, o prepovedi jugoslovanskih in avstrijskih zastav ter kokard itd. Kar zadeva Paleologa, pa je sporočil, da je že zamenjan z izkušenim in energičnim polkovnikom, če­ prav se je Petitti upiral zamenjavi.78 Namesto Paleologa je bil imenovan za načelnika vojaškega poveljstva v Trstu polkov­ nik Grassi. Šesti člen vojaških klavzul v premirju, ki določa, da bo uprava na zasedenem ozemlju začasno zaupana krajevnim oblastem pod nadzorstvom poveljstev zasedbenih sil, je bil v uradnih dopisih in razglasih zlasti v prvih dneh okupacije neprestano upoštevan. Iz zaupnih priporočil in dogovorov med vladnimi in vojaškimi osebnostmi pa je razvidno, da so se moč­ no trudili, da bi to klavzulo obšli in jo priredili koristim itali­ janskih teženj. Italija ni smela dopustiti, da bi karkoli pričalo o tem, kako malo pravice ima do priključitve ozemlja, ki je naseljeno s slovanskim prebivalstvom. Vprašanje krajevnih oblasti je bilo torej glavni kamen spotike. Navodila in dogo­ vore med predsednikom vlade, vrhovnim poveljstvom in lokal­ nimi vojaškimi oblastmi na zasedenem ozemlju o neupošteva­ nju šestega člena premirja pa je bilo treba pravno utemeljiti, kar je storil Badoglio z zaupno okrožnico z dne 29. novembra 1918. Okrožnica je bila razposlana guvernerjem in vojaškim po­ veljstvom ter v vednost ministrskemu predsedniku, zunanjemu in vojnemu ministrstvu ter drugim visokim italijanskim ura­ dom. Ker vsebuje okrožnica bistvo poetike zasedbenih oblasti do drugorodnega prebivalstva v Julijski krajini, jo povzema­ mo v obsežnejšem izvlečku. Badoglio opozarja v okrožnici, da v zvezi z zasedbo Alza­ cije in Lorene niso bile med antanto in Nemčijo podpisane po­ dobne klavzule, kakršen je 6. člen premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Nekaj podobnega je v veljavi le glede zasedbe Porenja. Nato se sklicuje na besedilo 6. člena, da bodo izpraz­ njeno ozemlje začasno upravljale krajevne oblasti, in ugotav­ lja, da izraz »provvisoriamente« — začasno — pomeni skoraj toliko, kakor da je temu ozemlju usojena bodoča priključitev k Italiji. Sicer pa je zasedeno ozemlje po Badogliovem mne­ nju možno upravljati na različne načine, glede na to, kako je bilo zasedeno. Gre za tri načine okupacije: 1. z vojaško akcijo, kakor npr. Trst in Zadar (zasedena 3. novembra pred uvelja­ 103 vitvijo premirja), 2. po uveljavitvi premirja, in sicer na poziv lokalnih začasnih vlad, ki so že razglasile priključitev svojih krajev k Italiji, in 3. po določilih premirja, neodvisno od lo­ kalnih oblasti. Za ozemlje, ki je bilo zasedeno, kakor je nave­ deno pod točko 1 in 2, ne pride v poštev 6. člen premirja, pač pa določbe IV. haaške konvencije. V krajih, ki so bili zasedeni po tretjem načinu, pa je po njegovem praktična uporaba 6. člena premirja tudi nepotrebna, saj so s pojmom »krajevne oblasti« mišljeni oblastni organi v ožjem pomenu besede, tj. avtonomni občinski ali pokrajinski odbori in ne državni orga­ ni. Glede teh zadnjih je namreč treba upoštevati, da je njiho­ va funkcija prenehala hkrati s prenehanjem suverenosti avstro-ogrske države. Ce je tako, pa je mogoče klavzulo izena­ čiti z mednarodnimi določili o pravicah okupatorja. To določi­ lo (čl. 43 IV. haaške konvencije) pa se glasi: če je zakonita oblast dejansko prešla v roke okupatorja, le-ta ukrene vse, kar je potrebno, da uvede in zagotovi, kolikor je v njegovi moči, javni mir in javno življenje, spoštujoč zakone, ki so v veljavi na tem ozemlju. Po teh normativih morejo torej vojaške oblasti, nadaljuje Badoglio, tudi dejansko izvrševati tisto poli- tičnoupravno oblast na zasedenem ozemlju, ki je pripadala avstro-ogrskim državnim oblastnim organom, kateri so prene­ hali obstajati. Torej vojaška poveljstva nimajo samo pravice nadzorovati krajevne oblasti, kakor je določeno v premirju, ampak jih celo nadomestiti. Pri tem je poudaril, da so se v Julijski krajini na Tridentskem in v Gornjem Poadižju, pa tudi v Dalmaciji avstrijski funkcionarji skoraj vsi umaknili pred prihodom italijanskih čet, iz česar sledi, da je treba ne glede na klavzulo premirja vzpostaviti nove političnoupravne organe. Toda ti organi ne morejo postati tisti odbori za javno blaginjo, ki so se ustanovili brez pravih osnov in ki niso imeli redno določenih funkcij, še manj pa tisti odbori jugoslovan­ skega narodnega sveta, ki so v Julijski krajini in v Dalmaciji hoteli prevzeti vso oblast na osnovi dozdevne in samovoljne razglasitve za avstrijskega naslednika in v imenu neke nepri­ znane jugoslovanske države, ki ne ustreza željam prebivalstva, v vsakem primeru pa ogroža uresničitev tistih zgodovinskih pravic, ki so priznane Italiji z mednarodnimi pogodbami. Na osnovi teh načel je Badoglio začrtal naslednja splošna izhodišča: 1. Pri dejanškem upravljanju ozemlja, ki ga je zasedla 104 kraljeva vojska, bodisi z vojaškimi operacijami ali kot izvrše- valka določil premirja, se upoštevajo določila pravilnika o za­ konih in suhozemnih vojnih običajih, ki je priložen IV. haaški konvenciji. Ker pa se je treba prilagoditi praktičnim potrebam in ker je zasedeno ozemlje obsežno, se bodo uporabljala tudi tista določila o upravljanju civilnih poslov na zasedenem ozemlju, ki jih je doslej izdalo italijansko vojaško vrhovno po­ veljstvo. Kar zadeva posamezne upravne veje, bodo naknadno izdana podrobnejša navodila. 2. Neposredno oblast na zasedenem ozemlju izvršujejo or­ gani vrhovnega poveljstva (generalni sekretariat za civilne za­ deve, guvernerji, civilni komisarji), vendar se je treba izogiba­ ti odstavljanju dosedanjih funkcionarjev, razen kadar to nare­ kujejo posebne potrebe. Kar zadeva uradnike bivšega režima, ki bi bili odstavljeni, bo dobrohotno poskrbljeno za njihovo materialno podporo, ki naj bi bila nadomestilo za prejšnjo mezdo. 3. Vsakršno priznanje jugoslovanske države in njenih doz­ devnih organov je izključeno. Če pa bi le-ti zastopali stališča, nasprotna interesom in pravicam Italije in okupacijske vojske, naj se z njimi ravna tako kakor s sovražniki, s katerimi je v veljavi premirje. 4. Manifestacije, ki so v nasprotju z interesi zasedbenih sil in pravicami italijanske države, se bodo preprečile in zatr­ le zlasti s cenzuro tiska in korespondence. Če pa za dosego te­ ga namena ne bi zadostovala splošna sredstva, bodo odstranje­ ne z zasedenega ozemlja tiste osebe, ki s svojo dejavnostjo mo­ tijo javni red ali povzročajo škodo interesom okupacijske vojske. 5. Glede pravosodja v okupiranih krajih bodo v smislu ukaza vrhovnega poveljstva z dne 2. julija 1915 sodne oblasti izdajale sodbe in sklepe z naslednjim besedilom: v imenu oblasti, ki jo je podelilo vrhovno poveljstvo italijanske kralje­ ve armade (in forza dei poteri conferiti dal Comando Supre­ mo del R. Esercito italiano). S tem so odpravljene vse doslej uporabljene formulacije, kot npr. »v imenu naroda« (in nome della nazione), kakor žele jugoslovanski odbori, ali »v imenu zakona« (in nome della legge), kakor se je ponekod uporablja­ lo v prvih dneh zasedbe, ali »v imenu zaveznikov in Združenih držav Amerike« (in nome degli Alleati e degli Stati Uniti d’America), kakor je določeno za Dalmacijo. 105 6. V posameznih področjih uprave, zlasti v pravosodju in šolstvu, se je treba izogibati spremembam prejšnjih določil, kolikor le-ta ustrezajo dejanskim potrebam domorodnega pre­ bivalstva, ne glede na njegovo narodnostno pripadnost. 7. Manifestacije, namenjene podpori italijanskih intere­ sov, bodo dovoljene, preprečiti pa je treba nasprotne manife­ stacije, ki kalijo javni red in zmanjšujejo učinek izrazov na­ klonjenosti. Posebna skrb bo posvečena preprečevanju spopa­ dov, ki bi jih inozemstvo utegnilo izkoristiti v škodo italijan­ skih interesov. Pri tem bodo uporabljena vsa sredstva, da se obdrži na višini ugled italijanske države. Vsaka uredba, ki bi utegnila postati predmet obdolžitve zlasti v zvezi z mednarod­ nimi vprašanji, bo izpostavljena natančni presoji, da bo mo­ goče dokumentarno dokazati njeno dejansko in pravno upravi­ čenost. 8. O vseh važnejših uredbah, splošnih in posebnih, ki bi utegnile povzročiti politične posledice, naj bo obveščeno pred­ sedstvo ministrskega sveta. V zadnjem odstavku poudarja Badoglio še zaupen značaj navodil in pravi, da bodo civilnim komisarjem po okrajih in izvršilnim organom strogo zaupno sporočena samo tista zgoraj navedena stališča, ki jih neposredno zadevajo. Spričo položaja, ki se je izkristaliziral kot posledica načina okupacije, bo treba uvesti gornje kriterije, posebno tiste pod številkami 3, 4 in 7, ne samo z največjo obzirnostjo, temveč tudi postopoma. Hkrati ko se je treba izogniti preveč rezkim spremembam obstoječe­ ga stanja, pa ne gre spravljati v nevarnost cilja, ki ga name­ rava Italija doseči kolikor mogoče naglo.79 Hkrati z gornjimi navodili je dne 29. novembra izšel zlo­ glasni odlok, ki ga je podpisal guverner Petitti, o kaznovanju oseb, ki bi ovirale italijanske interese na zasedenem ozemlju. »Vsakdo, ki bo kakorkoli škodoval interesom, ki so v zvezi z vojaškim in političnim položajem, ki izhaja iz okupacije Julij­ ske krajine, ali ki bo z besedo ali dejanjem žalil simbole ali osebnosti, ki predstavljajo te interese, bo kaznovan z rednim zaporom do 5 let ali z globo do 5000 lir, če ni prekršek kazniv po drugih zakonih ... V primeru hujših prestopkov bo zapor­ na kazen znašala do 8 let. Enake kazni bodo izrečene za ne­ upoštevanje naše uredbe z dne 24. novembra 1918, ki zadeva javne shode, sestajanja, sprevode in podobno.« Odlok je sto­ pil v veljavo 30. novembra.80 , 106 Nimamo na voljo podatkov, ki bi pričali o številu proce­ sov, oseb in obsodb, ki so bile izrečene pred vojaškim sodiščem na osnovi te in drugih odločb, tudi nimamo pregleda nad pre­ krški in dejanji, ki so bili predmet obtožbe in obsodbe. Goto­ vo pa je, da je prav sodni sistem, ki je slonel na izrednih od­ lokih in vojaških sodiščih, vtisnil dveletni okupacijski dobi pečat zloglasnega izrednega režima, zoper katerega je italijan­ ska socialistična stranka, kakor bomo videli, odločno protesti­ rala v parlamentu in v javnosti. Odločba o zapornih kaznih za osebe, ki bi kakorkoli škodovale interesom okupacijskih sil, je omogočala odstranitev poljubnega števila nezaželenih oseb. Zadostoval je sum in prijava kateregakoli vojaka, karabinjer­ ja, civilnega komisarja ali italijanskega nacionalista, da so ro­ mali v zapor zavedni Slovenci in Hrvati ter revolucionarno usmerjeni socialisti vseh narodnosti. Dr. Tuma, zagovornik mnogih Slovencev pred vojaškim sodiščem, govori o stotinah obtožencev, zlasti iz obmejnih krajev. Podobne podatke najde­ mo v časopisju. Ječe v Kopru, Trstu in Gorici so bile prenapol­ njene. Ker so sodišče sestavljali pravno neizobraženi vojaški častniki, so obtoženci čakali na proces po več mesecev. Sodbe so bile sumarne, izrečene zoper skupine tridesetih do petdese­ tih obtožencev hkrati. Obtožbe so bile pogostokrat neutemelje­ ne, posledica osebnih obračunavanj ali ovadb užaljenih voja­ kov. »Bilo je mnogo primerov, da so polizobraženi častniki in še večkrat podčastniki zlorabljali svojo oblast in spravili marsi­ koga iz osebnih motivov v zapor in kazen.« Mnogi so bili po večmesečnem preiskovalnem zaporu tudi odpuščeni ali pogoj­ no obsojeni.81 INTERNACIJE Posebno poglavje v vrsti represivnih ukrepov zoper na­ rodno in revolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov so in­ ternacije. Za internacije in deportacije civilnega prebivalstva v dobi premirja na ozemlju, ki je bilo razglašeno za »odreše­ no«, le težko najdemo opravičilo. Slonele so na opisanih Ba- dogliovih navodilih o odstranjevanju posameznikov, ki bi s svo­ jo dejavnostjo motili javni red ali povzročali škodo okupacij­ skemu režimu. Utemeljene so bile s tistimi odločbami, ki jih 107 i, H je vrhovno poveljstvo izdalo v času vojne za operativna ob­ močja in ki so bile razširjene na zasedeno ozemlje kljub pre­ nehanju sovražnosti med dvema vojujočima se silama. Šlo je za odstranitev tistih »nevarnih« oseb, zoper katere ni bil mo­ žen sodni postopek, ki je temeljil na dejanskih prekrških. Pri internacijah v Julijski krajini v času italijanske oku­ pacije pa moremo razločevati internacije vojaških oseb in in­ ternacije civilnih oseb. Sredi novembra 1918 je izšel razglas, da se morajo vsi moški, ki so služili v avstro-ogrski vojski, javiti krajevnim vo­ jaškim oblastem. Te bivše vojake so razglasili za vojne ujet­ nike in jih internirali v taborišča v Gradiški, Krminu, Čedadu in po drugih krajih v notranjosti Italije. Na tisoče slovenskih in hrvaških mož, ki so se po razpadu avstro-ogrske armade vračali na domove, je bilo odpeljanih v internacijo. Mnoge so prijeli že na demarkacijski meji, mnogi so se poskrili ali zbe­ žali iz zasedenega ozemlja v Jugoslavijo. Enak postopek je bil uveden tudi proti možem, ki niso bili nikoli vojaki. V taboriščih, kjer so nekateri ostali po nekaj tednov, dru­ gi po več mesecev, so vladale hude razmere. V nekem poroči­ lu skupine internirancev, bivših avstrijskih častnikov iz Idrije, beremo, da je bilo v Krminu interniranih okrog 3000 oseb. »V splošnem naša preskrba ni bila dobra. Stanovanja pod vsako kritiko ... za higieno je bilo slabo preskrbljeno ... Prosto gi­ banje nam je bilo zabranjeno .. . Kot hrano sta dobivala po dva moža eno konzervo in vsak porcijo kruha.« Iz internirancev so sestavili delovne bataljone, da bi jih poslali na delo v no­ tranjost Italije, kar je povzročilo nemire in upornost, prišlo je celo do zažiga barake. Nemiri so se polegli šele tedaj, nadalju­ jejo poročevalci, ko so oblasti začele izpuščati posameznike, zlasti kmete. Odtlej so ostali v taborišču le častniki in intelek­ tualci, »ki so bili od goriške občine denuncirani kot politično nevarni«.82 Množične internacije vojaško sposobnih mož z zasedenega ozemlja so v dobi, ko so bile vojaške operacije končane, za­ skrbele predsednika italijanske vlade Orlanda. V brzojavki vr­ hovnemu poveljstvu z dne 11. decembra pravi: Sedaj, ko so razlogi, izhajajoči iz vojaških operacij, odpadli, se internacije lahko imajo za sovražna dejanja proti ozemlju, »ki bo skoraj gotovo priključeno k naši državi«. Nikakor pa ti ukrepi ne bo­ 108 do prispevali k pridobivanju simpatij med prebivalci, ki jih hoče Italija priključiti.83 V marcu 1919 je vrhovno poveljstvo preklicalo uredbe o internacijah iz vojnih razlogov, ki jih je izdalo med vojno. Dotlej so okupacijske oblasti v skladu z Orlandovimi navodi­ li izpustile večino interniranih »vojnih ujetnikov«, zlasti kme­ te in delavce. Po izjavah internirancev so od njih zahtevali, da se izrečejo za Italijo. Še naprej pa je ostala v veljavi odločba o odstranitvi ali internaciji oseb, ki jim je dokazana sovražna dejavnost in ki pomenijo nevarnost za javni red in italijanske interese na zasedenem ozemlju. Po tej odločbi so bili zadržani v internaciji nekateri bivši avstro-ogrski oficirji, izobraženci in vsi tisti, ki so bodisi zaradi politične dejavnosti pred vojno in med njo, bodisi zaradi odkritega izpovedovanja narodnih čustev spadali v zvrst »nevarnih« oseb. Med temi je bil Ka­ rel Podgornik, predsednik pokrajinskega odseka narodnega sveta in poverjenik narodne vlade v Gorici. Med posebno nevarne elemente so oblasti prištevale tiste avstro-ogrske vojake, ki so se vrnili na Primorsko iz ruskega ujetništva. Italijanska vojaška misija v Rusiji je poskušala preprečiti vrnitev ujetnikov, češ da bi utegnili razširjati na za­ sedenem ozemlju boljševiške nazore. Opozarjala je italijansko vrhovno poveljstvo, naj zlasti na Reki prepove izkrcanje oseb, ki nimajo njenega privoljenja za vrnitev. Predsednik komisije major Mauera je hkrati odbral nad tisoč »najboljših elemen­ tov«, zanesljivo zvestih Italiji, da bi jih prek Sibirije poslal domov. O njih je sporočal, da bi utegnili močno koristiti za­ sedbenim oblastem kot propagandisti in nadzorniki nad repa­ triacijo ostalih vojnih ujetnikov.84 Gotovo so s pomočjo teh »nadzornikov« vojaške oblasti pošiljale povrnjence v posebna koncentracijska taborišča, nekakšne »politične karantene«, ki so jih ustanovili v Grdolu in Trentu. V nekem italijanskem poročilu najdemo podatek, da je bilo v Grdolu interniranih okrog 30.000 povrnjencev iz Rusije, pristojnih na ozemlje, ki ga je zasedala italijanska vojska in ki je poleg Julijske kraji­ ne obsegalo še Trentin in Dalmacijo.83 Ruske ujetnike so oblasti štele med posebno nevarne, ker bi mogli razširjati med prebivalstvom boljševiške ideje, zato so jih veliko število ob­ držali v internaciji še vse leto 1920. Za izpustitev teh »ujetni­ kov« se je zavzemala italijanska socialistična stranka tako v parlamentu kakor v javnosti in na zborovanjih. Kongres stran­ 109 ke, ki je bil oktobra 1919 v Bologni, je v protestni resoluciji proti nasilni priključitvi ozemelj, ki so naseljene s prebival­ stvom drugih narodnosti, protestiral tudi proti »policijskim in­ ternacijam in izgonom. .. bivših ujetnikov, povratnikov iz Rusije, katere odstranjajo . . . ker so osumljeni boljševizma«.86 Glavni val internacij civilnih oseb, ki so po gornji uredbi spadale med nevarne, je zadel Julijsko krajino v februarju in marcu 1919. Vprašanje, kako ravnati z ljudmi, ki bi bili lahko nevarni italijanskim interesom na zasedenem ozemlju in proti katerim ni bilo stvarnih dokazov za uvedbo postopka pred vojaškim so­ diščem, je vznemirjalo okupacijske oblasti že v prvih dneh za­ sedbe. Admiral Cagni, poveljnik mornariške posadke v Pulju, je novembra 1918 poročal generalnemu sekretariatu za civilne zadeve, da je izgnal iz Pulja vse osebe, ki niso imele že pred vojno stalnega bivališča na tem ozemlju. Kljub temu pa je med tistimi, ki so ostali, še mnogo oseb različnih narodnosti, ki se ukvarjajo z revolucionarno dejavnostjo. Proti njim ni priporočljivo izvajati nekih splošnih ukrepov, je ugotavljal Cagni, pač pa jih je treba odstraniti; nato je spraševal sekre­ tariat, na kakšni osnovi jih lahko odstrani. Generalni sekretar D’Adamo je odgovoril: »Naša pravica, da interniramo ali od­ stranimo osebe raznih narodnosti, ki delujejo v Pulju revolu­ cionarno in proti trenutnemu redu, ni sporna.« Vendar je predsedstvo ministrskega sveta opozarjalo, da je treba iz poli­ tičnih razlogov ravnati previdno, da ne bi bili ti ukrepi preveč opazni, kar bi lahko postavilo zasedbo v slabo luč.87 Italijanska vlada je bila v stalni dilemi glede ravnanja s Slovenci in Hrvati v Julijski krajini. Medtem ko je priporoča­ la posebno obzirnost in dobrohotnost okupacijskih oblasti, da bi si tako pridobile naklonjenost prebivalstva, je zahtevala ostre ukrepe proti vsemu in vsem, ki bi ogrožali italijanske in­ terese na zasedenem ozemlju. Vendar je italijansko vlado močno skrbelo, da bi interna­ cije dobile prevelik obseg, kar bi škodovalo italijanskemu ugledu v inozemstvu in v Julijski krajini, zato je ponovno opozarjala, naj krajevne oblasti temeljito proučijo vsak pri­ mer in naj odstranjujejo le tiste, ki so dejansko nevarni. Opo­ zorilo, da je treba zavračati ovadbe, ki so posledica osebnih sporov, in da se ne sme upoštevati delovanje pred vojno, nam pove, da so bili prijeti in odgnani v internacijo številni ljudje, 110 ki se niso z ničimer pregrešili proti okupacijskim uredbam, temveč so kvečjemu gojili revolucionarna ali slovenska narod­ na čustva. Skrb za previdnost in pravičnost pa je vedno spremljal strah, da ne bi prevladala »pretirana popustljivost«, kar bi si prebivalstvo lahko tolmačilo kot »simptom slabosti ali še huje, kot pomanjkljivo poznavanje naših pravic«.88 V arhivu generalnega sekretariata za civilne zadeve pri italijanskem vrhovnem poveljstvu je ohranjenih na stotine prijav, s katerimi so karabinjerji, vojaški poveljniki, občinski komisarji ali guvernatorat utemeljevali »krivdo« posamezni­ kov ali skupin oseb in predlagali njihovo internacijo. Navedli bomo nekaj primerov, ki že na prvi pogled povedo, da je za­ dostoval vsak sum, vsaka misel, nepremišljena izjava ali deja­ nje, da je bila nekomu za dolge mesece odvzeta svoboda. V prijavah srečamo najpogosteje take karakteristike: vne­ ti zagovorniki jugoslovanskih teženj (ferventi sostenitori delle aspirazioni jugoslave), zagrizeni italofobi (accaniti italofobi), nepomirljiv sovražnik italijanstva (animato, da odio implaca­ bile contro ogni sentimento di italianità), politično nevaren, revolucionarno usmerjen (imbevuto di idee rivoluzionarie), za­ grizen jugoslovan (rabbioso jugoslavo), avstrijakant in podob­ no. Nekateri so bili obtoženi, da so izobesili jugoslovansko za­ stavo, drugi, da so se udeležili protiitalijanskih manifestacij, tretji, da so širili boljševiško propagando ali da so izjavljali, da je italijanska okupacija začasna. Za učitelja iz Orleka Alfonza Mazluja je rečeno, da širi boljševiške revolucionarne ideje in da je goreč zagovornik ju­ goslovanskih teženj. Za župana iz Kobarida Franca Miklaviča, ki je bil zaradi »sovražnega« vedenja v marcu 1919 odstavljen, je rečeno, da »goji globoka slovanska čustva« in da spada med pomembne voditelje, ker ima »močan vpliv na prebivalstvo«. Med drugim je izjavil, trdi sporočilo: če bo Kobarid italijanski, bom iz njega ustvaril center iredentizma. Dva železničarja iz Vremskega Britofa, Albin Kralj in Leon Dekleva, sta bila kri­ va, ker sta govorila, da je italijanska okupacija začasna in da čaka Jugoslavija na izbruh revolucije v Italiji, nato bo spodila Italijane. Šest bivših žandarjev iz Barkovelj v Trstu je bilo in­ terniranih samo zato, ker so bili Slovenci. O njih je sam gu­ verner sodil, da jih je treba izpustiti, ker jih ne bremene ni­ kakršni prestopki. Po njegovem mnenju bi javnost ugodno tol­ mačila njihovo osvoboditev, po drugi strani pa tudi njihova 111 »slovenska čustva« niso bila več nevarna, ker so se razmere v deželi medtem spremenile. V marcu so oblasti prijele štiri Postojnčane, Bakarčiča, Paternosta, Drola in Kocijančiča, ker so pregovorili slovenske voditelje, da so bojkotirali zabavo, ki jo je priredilo vojaško poveljstvo in na katero so bili osebno povabljeni. Po mnenju tožitelja, poveljnika XVII. armadnega korpusa generala Albriccija, so s tem škodovali ugledu voja­ ških oblasti, zato je menil, da bi bila internacija »zdrav zgled, ki bi pomagal odstraniti iz dežele tiste elemente, ki kljub opo­ minom vztrajno širijo proti nam ostro in lokavo propagando, ki razdira ... delo za soglasje s civilnim prebivalstvom. To delo bi tudi v Postojni lahko rodilo dobre sadove, o čemer pri­ ča dejstvo, da so krajevni veljaki v začetku spontano in volj­ no sprejeli vabilo.« O Černetu iz Tržiča je rečeno v obtožnici, da je prežet z revolucionarnimi idejami in da z vplivom na de­ lavstvo ovira dejavnost guvernerja, 'ki si prizadeva za pomiri­ tev »odrešenega« ozemlja. Agronom Vladimir Koret je bil naj­ prej izgnan iz Kopra in premeščen v Tolmin. Ker je tam še naprej kritiziral italijansko upravo, češ da je brutalna in ti­ ranska, in ker je izrazil mnenje, da bi kazalo sprejeti celo boljševizem, samo da bi se znebili Italijanov, so ga internirali. To se je oblastem zdelo tem bolj potrebno, ker je bil Koret kot agronom v stikih s kmečkim prebivalstvom, na katero bi lah­ ko vplival s svojimi »nevarnimi idejami«. Dne 3. maja je gu- vernatorat predlagal internacijo petih župnikov — Ivana Kunšiča iz Cerknega, Ivana Kende iz Novakov, Alojza Krašev­ ca iz Bazovice ter Kolanda iz Zaisca iz okolice Trbiža — ter dveh učiteljic, Roze in Zorke Ružič iz Vižinade. O župnikih je rečeno, da so izrazito protiitalijanski in avstrijakanti ter da s prižnic odsvetujejo vernikom sklepanje znanstva z italijan­ skimi vojaki.89 Najbolj značilen je primer Antona Mahniča, škofa z oto­ ka Krka. Obdolžili so ga, da se ni podredil ukazu vojaških ob­ lasti, ki so prepovedale opravljanje verskih obredov v doma­ čem jeziku. Mahnič je bil v internaciji od 4. aprila 1919 do 11. februarja 1920. Medtem je baron Monti, ki je v ministr­ stvu za finance obravnaval verska vprašanja, poročal zunanje­ mu ministru Sforzi, da so bile Mahniču storjene mnoge krivi­ ce in da je večina obtožb, zaradi katerih je v internaciji, iz­ mišljena.90 112 Iz povedanega sledi, da so se okupacijske oblasti želele znebiti zlasti tistih Slovencev in Hrvatov, ki so kakorkoli mogli vplivati na okolico in ki so bili zaradi poklica ali vod­ stvenih sposobnosti v stikih s kmečkim in delavskim slojem. To so bili večinoma učitelji, duhovniki, odvetniki, zdravniki, politični delavci, občinski župani, pa tudi železničarji, uradni­ ki in bivši žandarji. Med interniranimi le redko srečamo tudi kmete in delavce. Internirance so oblasti pošiljale v razne kraje v notranjost Italije, največ na otok Sardinijo. Od junija 1919 so pošiljali internirance na otok Ventotene, ker so Sardinci odklanjali sprejemanje ljudi, ki »nasprotujejo italijanskim aspira­ cijam«.91 V drugi polovici leta 1919 je bilo nekaterim dovolje­ no, da si sami izberejo kraj v notranjosti države, kjer naj bi prebili »kazen«. Čas, ki naj bi ga kaznovani preživel v inter­ naciji, ni bil določen. Nekateri so se vrnili kmalu, po nekaj tednih ali mesecih, večina šele po enem letu in več. L. Čer­ melj pravi v knjigi »Slovenci in Hrvatje pod Italijo«, da je že pot do določenega kraja šla iz zapora v zapor in trajala več tednov. »Ravnali so z njimi kot z navadnimi zločinci, često prav surovo.« V internaciji so dobivali po 2 liri in 40 centezi- mov, pozneje po 4 lire,92 kar pomeni, da so se morali sami vzdrževati. Spričo dejstva, da so se deportiranci sami vzdrže­ vali in da niso bili koncentrirani v posebnih taboriščih, tem­ več so živeli po privatnih hišah pod nadzorstvom policije, je iz­ raz internacija, ki ga uporabljajo vsi italijanski dokumenti iz te dobe, neustrezen, tem bolj če ga primerjamo z internacijami, kakršne poznamo iz druge svetovne vojne. Internacije iz leta 1919 so bile po statusu deportirancev bolj podobne policijskim konfinacijam, kakršne je uvedel nekoliko pozneje fašistični režim. Zaradi dolgotrajne in neupravičene odsotnosti stotin slo­ venskih in hrvaških mož pa tudi žena je slovensko politično društvo Edinost večkrat posredovalo pri generalnem civilnem komisarju za njihovo izpustitev. Dne 16. avgusta 1919 je pri komisarju Ciufelliju interveniralo odposlanstvo iz vseh kra­ jev Primorske in Istre. Dne 8. novembra pa je komisar spre­ jel delegacijo žensk, ki mu je izročila obsežno spomenico z zahtevo po takojšnji izpustitvi njihovih mož, sinov in bra­ tov.93 Za osvoboditev interniranih se je zavzemala tudi itali­ 113 janska socialistična stranka, v kateri so bili od septembra 1919 vključeni tudi socialisti slovenske in hrvaške narodnosti. Pritožbe in protesti pa najbrž niso kaj prida vplivali na italijansko vlado, da je odpravila sistem internacij. Odločilno je bilo namreč dejstvo, da so bile množične internacije oseb neitalijanske narodnosti v času, ko so bile vojne operacije že zdavnaj končane, slabo spričevalo za ugled italijanske države v svetu. Za to spričevalo so seveda poskrbele tiste slovenske organizacije, kakršna je bila pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, ki so prek tiska, s spomenicami in pritožbami mi­ rovni konferenci seznanjale svetovno javnost z diskriminacij­ skimi ukrepi zasedbenih oblasti. Predsednik vlade Nitti, ki je poleti 1919 zamenjal Orlan­ da, je 25. avgusta poslal generalnemu štabu, ministrstvom za vojsko in mornarico ter generalnim civilnim komisarjem za­ upno okrožnico, v kateri je rečeno: »Zaskrbljen zaradi škode, ki so jo našim težnjam povzročile govorice v inozemstvu o množičnih aretacijah naših nasprotnikov na zasedenem ozem­ lju, sem že 11. t. m. pozval civilne komisarje, da začno repa- triirati tiste osebe, ki so bile odpeljane v začetku okupacije in ki niso obremenjene s takšnimi dejanji, da bi bila njihova vr­ nitev nepriporočljiva. Samo naša izredna širokosrčnost pri teh ukrepih more postaviti na laž obtožbe, ki nam jih podtika ino­ zemstvo, hkrati pa tudi pripomore k pomiritvi duhov pri vzpo­ stavitvi normalnega življenja v novih provincah.«94 Po tej intervenciji je generalni civilni komisar za Julijsko krajino Ciufelli sestavil sezname oseb, ki se smejo »zaradi spremenjenih političnih okoliščin« vrniti na domove. Seznami so vsebovali imena civilnih internirancev, ne pa tudi imen in­ terniranih povratnikov iz ruskega ujetništva. Za te je bilo še vedno pristojno vrhovno poveljstvo, zato se je njihova inter­ nacija zavlekla do konca leta 1920. V seznamih, ki so bili se­ stavljeni oktobra in novembra 1919, je komisar predlagal osvo­ boditev devetdesetih civilistov in osmih duhovnikov; za tride­ set civilistov in enajst duhovnikov pa je zahteval podaljšanje internacije. Le-ti so bili po njegovih kriterijih krivi »hujših prestopkov«. Za nadaljnjih 21 oseb je tudi predlagal osvobodi­ tev, toda le pod pogojem, da se bodo po vrnitvi iz internacije izselile iz Julijske krajine v Jugoslavijo. V decembru se je ko­ misar pritoževal, da se tisti, ki so bili predvideni za izselitev, po vrnitvi domov ne nameravajo odpraviti prek meje, zato je 114 prosil, naj oblasti obdrže v internaciji osebe s tretjega sezna­ ma vse dotlej, ko bodo politične razmere v deželi primerne za njihov povratek. Ob gornjih predlogih je ugotavljal, da bo iz­ pustitev večjega števila interniranih ovrgla »pretirane« očitke, o katerih govori Nitti, hkrati pa bo podaljšanje internacije ti­ stim, ki so težje obremenjeni s »sovražno dejavnostjo«, pre­ prečila, da bi se preklic internacijskih ukrepov mogel tolmači­ ti kot šibkost italijanske države.95 Natančno število civilnih oseb iz Julijske krajine, ki so bile internirane od novembra 1918 do konca leta 1919, ni zna­ no. Zgoraj omenjeni seznami vsebujejo 160 imen. K temu je dodati 10 oseb, ki so bile v tem času na otoku Ventotene, in večje število posameznikov, ki so bili internirani po drugih krajih.9,1 Upoštevati pa moramo, da je do novembra, ko je ko­ misar pripravil sezname, bilo izpuščeno precejšnje število oseb, bodisi zaradi uspešnega posredovanja svojcev, bodisi po uvi­ devnosti guvernerja Petittija, kakor je bilo že omenjeno. Dr. Čermelj v omenjenem delu ocenjuje, da je bilo interniranih nad tisoč Slovencev in Hrvatov. Med temi, pravi, da je bilo 36 učiteljev, 35 duhovnikov, 45 državnih uradnikov in 9 uči­ teljic.97 Bolj verjetno pa se je število internirancev gibalo okrog 500, o čemer priča tudi neko poročilo iz Trsta iz leta 1922.98 Značilno je še dejstvo, da so internacije v večji meri prizadele prebivalce Istre kakor prebivalce goriške pokrajine in Trsta. Iz nekega nedatiranega policijskega seznama je raz­ vidno, da je bilo v določenem času interniranih 17 oseb iz Goriške, 27 iz Trsta in okolice in kar 56 iz Istre in otokov. Tudi Ciufellijev seznam oseb, ki naj še dalje ostanejo v inter­ naciji, vsebuje samo imena Istranov. To dejstvo je mogoče pri­ pisati ostrejšim ukrepom, ki jih je v Istri uvajal admiral Cagni, pa tudi nacionalističnemu pojmovanju o »italianissi­ mi« Istri, ki se je uveljavilo že v časih iredentizma. Tržaške vodilne kroge slovenskega narodnega in delavskega gibanja in­ ternacije niso prizadele, pač pa so bili odstranjeni mnogi manj vidni politični delavci. Oblasti so se očitno zavedale, da bi preveč očitni samovoljni ukrepi spodbudili ostro opozicijo socialistične stranke, ki bi bila tem bolj nevarna, ker so socia­ listi v Trstu dejansko obvladovali politični položaj. Proti koncu leta 1919 so se začeli interniranci vračati. Toda po vrnitvi v Trst so oblasti osvobojence zaprle v grad Sv. Justa, kjer so nekateri po več mesecev čakali na odhod do­ 8* 115 mov. Vrnitev v domači kraj so namreč zavirale krajevne obla­ sti, ki so zavlačevale izdajanje potrdil »nulla osta«. Društvo Edinost se je pritožilo zaradi zavlačevanja in zaradi slabih raz­ mer, v katerih so živeli »osvobojenci« na gradu Sv. Justa. Od generalnega komisarja je zahtevalo, naj bo mož beseda in naj izpusti vse, »kakor je... storil tridentinski ... komisar, ki ni čakal orožniških .nulla osta’... Od vašega razsodnega razu­ ma in dobrega srca pričakujemo to dejanje pravičnosti.«”9 Sredi leta 1920 so Slovencem v Julijski krajini ponovno zagrozile deportacije, vendar te namere oblasti niso uresničile spričo močne akcije delavskih organizacij zoper izredni režim in zaradi dogodkov, ki so napovedovali začetek sprememb na političnem odru. 116 IV UPRAVNE SPREMEMBE IN SPLOŠNE PREOBRAZBE NA ZASEDENEM OZEMLJU Vojaška uprava z guvernerjem Petittijem je trajala devet mesecev, od novembra 1918 do avgusta 1919, nato jo je zame­ njal generalni civilni komisariat. Zaplet pogajanj o jadranskem vprašanju na mirovni kon­ ferenci v Parizu je jasno pričal, da usoda zasedenega ozemlja ne bo v kratkem času odločena. Vprašanje razmejitve med Italijo in Kraljevino SHS se je spomladi 1919 sukalo okrog treh različnih predlogov in zahtev. Italija ni vztrajala samo pri londonskem paktu, temveč je zahtevala tudi Reko. Predsed­ nik vlade Orlando se o tem vprašanju ni bil pripravljen po­ gajati v prisotnosti jugoslovanske delegacije. Jugoslavija je v memorandumu z dne 18. februarja zahtevala etnično strnjeno ozemlje vzhodno od Soče, s Trstom, Gorico, Istro in Dal­ macijo z otoki, pozneje pa plebiscit. Ameriški predsednik Wilson je predlagal kompromisno črto, ki naj bi tekla od Ka­ ravank, zahodno od Idrije čez Nanos in Učko do Raše.1 Zdru­ žene države Amerike niso podpisale londonskega pakta, zato so v skladu z načeli o samoodločbi narodov, izraženimi janu­ arja 1918, lahko zavračale njegovo aplikacijo. Nikakor pa se niso strinjale z italijansko suverenostjo nad Reko. V tem okviru so se razgovori zavlačevali in zaostrovali, izraženi so bili še drugi predlogi in nasprotni predlogi, vendar Italija ni kazala namere, da bi popustila. Italijo so v povojnih mesecih pretresale notranje družbe- no-gospodarske krize, ki so resno ogrožale hegemonijo liberal­ no usmerjenega buržoaznega razreda. Deželo je preplavilo re­ volucionarno razpoloženje delavskega in kmečkega sloja, ki sta težila po radikalni spremembi družbenega reda. Vojna, ki je terjala ogromne človeške in gmotne žrtve, je zbujala v de­ lovnih množicah močan odpor zoper vodilni razred, ki je bil odgovoren za njene posledice. Nemočni pred to notranjo ne­ 117 varnostjo so se vladni krogi trudili, da bi dosegli tiste cilje, za­ radi katerih je Italija stopila v vojno, in sicer italijansko he­ gemonijo na Jadranu, kakor jo je predvidevala londonska po­ godba. S tem naj bi zadovoljili drugi del italijanske javnosti, nacionalistično-imperialistične struje, ki so okrepile svojo de­ javnost za uresničitev ozemeljskih aspiracij. Nepopustljivost italijanske vlade glede razmejitve na Jadranu pa je ugledu države v svetu, zlasti med zavezniki, bolj škodovala, kot kori­ stila. Obenem pa je njena neučinkovitost še bolj poslabšala no­ tranji položaj, saj je zbudila ogorčenje nacionalistov, ki so vla­ di očitali nemoč in popustljivost. Junija 1919. leta je Orlando- va vlada padla. Novi ministrski predsednik demokratično usmerjeni Francesco Saverio Nitti je prevzel težko nalogo, po­ praviti ugled Italije navzven, znotraj pa urediti zadeve z de­ mokratičnimi posegi.2 V sklop te politike je spadala tudi spre­ memba uprave zasedenega ozemlja. Dne 31. julija je bil odpravljen generalni sekretariat za civilne zadeve pri vrhovnem poveljstvu, ki je izvrševal posle osrednje vlade za zasedeno ozemlje. Dne 3. julija je bil usta­ novljen pri predsedstvu vlade osrednji urad za nove pokraji­ ne — Ufficio centrale per le Nuove provincie. S kraljevim dekretom z dne 22. julija sta bila odpravljena guvernatorata v Julijski krajini in Tridentinski Benečiji in vzpostavljena ge­ neralna civilna komisariata. Osrednji urad za nove pokrajine je 1. avgusta 1919 pre­ vzel vse posle v zvezi s civilno upravo na zasedenem ozemlju, ki jih je dotlej opravljal generalni sekretariat. Za opravljanje tekočih poslov je bil v stikih s posameznimi ministrstvi, ki niso smela neposredno posegati v upravo zasedenih ozemelj. Osrednji urad pa je imel tudi nalogo pripraviti vse potrebno za postopen prenos upravnih poslov na pristojna ministrstva, kar naj bi se izvršilo po predvideni aneksiji. Neposredna oblast, politična odgovornost in pravica zastopstva pred parla­ mentom pa niso bile poverjene osrednjemu uradu, marveč predsedstvu ministrskega sveta oziroma njegovemu predsedni­ ku, kateremu je bil osrednji urad neposredno odgovoren. Pred­ sedstvo ministrskega sveta je odločalo o upravnih funkcionar­ jih za zasedeno ozemlje, o njihovi namestitvi ali premestitvi, Del Nittijeve okrožnice o civilni upravi na zasedenem ozemlju. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 118 sprejemalo je ukrepe zakonskega značaja in vse splošne določ­ be, ki so posegale v veljavno zakonodajo. Odločalo je tudi o porabi finančnih sredstev, ki jih je črpalo iz fonda vojnih stroškov. Osrednji urad je te naloge izvrševal prek generalnih civilnih komisariatov, hkrati pa je bil glavni svetovalec mini­ strskega predsednika pri vprašanjih zasedenega ozemlja.3 Za načelnika osrednjega urada je bil imenovan Francesco Salata, po rodu s Cresa. Obenem z osrednjim uradom so bile ustanovljene osrednja in deželne posvetovalne komisije iz za­ stopnikov novih pokrajin, ki so imele nalogo sodelovati pri te­ kočem upravljanju in pri pripravljanju bodoče ureditve novih pokrajin. Prenos uprave z vojaških na civilne organe in s tem pred­ časno opustitev določil premirja je predsednik Nitti utemeljil takole: Gre za to, da se naglo in odločno odstranijo resne po­ manjkljivosti, ki so se pojavile pri upravi novih pokrajin. Za­ menjava vojaške uprave s civilno pomeni dokončno uveljavi­ tev tistih revindikacij, ki so bile med glavnimi vojnimi name­ ni, obenem pa je to dejanje izraz zasluženega zaupanja odre­ šenemu prebivalstvu. Z odpravo generalnega sekretariata je vzpostavljena najtesnejša zveza med zasedenimi pokrajinami in osrednjo vlado, kar bo nedvomno koristno tako z moralne­ ga kakor s praktičnega vidika. Ker pred aneksijo ni pravne osnove za prenos uprave na pristojna ministrstva, kar bi sicer povzročilo tudi zmešnjavo v zakonodaji in upravni ureditvi no­ vih pokrajin, je on osebno prevzel vlogo vladne oblasti na za­ sedenem ozemlju. Le eni osebi, ki je pristojna in od­ govorna, mora biti poverjeno vodstvo politike in uprave v no­ vih pokrajinah, da bo zagotovljena enotnost kriterijev in spo­ štovanje zakonodaje, tako kakor zahtevajo izredne okoliščine tega ozemlja. Zraven tega pa bo centralizirano upravljanje, osredotočeno na eno samo osebo, odpravilo vprašanje, kdo je komu nadrejen in kdo je za kaj pristojen, preprečilo bo dvoj­ nost v upravljanju, med vojaškimi in vladnimi oblastmi, arbi­ tražne novotarije in neprimerna ter pretirana vmešavanja raz­ nih organov v zadeve zasedenega ozemlja, kar je že zbudilo ostre kritike. Osrednji urad za nove pokrajine, ki je neposred­ no podrejen ministrskemu predsedniku, je dobil nalogo, da iz­ vršuje upravnooblastne funkcije. Domačini z zasedenega ozem­ lja pa bodo prek posvetovalnih komisij mogli vplivati na upravljanje in bodočo ureditev. Nato je Nitti razložil, kaj na- 121 merava doseči s temi spremembami: Z dejanji je treba poka­ zati novim sodržavljanom, da želi Italija brez tendenc po po­ enotenju ali dušenju avtonomije hitro in racionalno re­ šiti njihove težave in uveljaviti napreden sistem v upravi in gospodarstvu. Obenem pa želi tudi dokazati, da namerava spo­ štovati njihove zakone, njihove posebne razmere, njihove na­ vade in tradicije. Še več, za zgled si hoče vzeti njihove politič­ ne in socialne institucije, med njimi zlasti deželno in občinsko avtonomijo, jih proučiti in brez predsodkov predvideti za bo­ doče reforme v vsem kraljestvu. Italija želi preprečiti vsakršno nepotrebno spremembo v navadah in težnjah tega preizkuše­ nega ljudstva, želi, da ima na lastni zemlji prednost na vseh področjih, v svetih in v uradih. Nato je Nitti posebej opo­ zoril, da se ne smejo ponoviti napake, ki jih je storila vlada v drugih pokrajinah, ko so se v letih 1856—1866 združile v enotno italijansko državo, ker bi posledice takih napak zaradi posebnih nacionalnih in političnih okoliščin, v novih pokraji­ nah utegnile biti usodne. Gre torej za to, da se prepreči posa­ meznim neodgovornim osebam, da bi v nove pokrajine presa­ jale tisto birokracijo, ki ima trdovratne asimilacijske namene in ki vodi k razkroju. Najmočnejša vez med novim ozemljem in domovino je po njegovem mnenju v veri in dosedanjih žrtvah tega prebivalstva, jutri pa bo v priznanju, ki ga bo to prebivalstvo dalo vladnim prizadevanjem. »Samo eno omejitev postavljamo svobodi posameznikov, narodnostim ali strankam: ljubezen do Italije.«4 Iz Nittijeve obrazložitve razberemo, da je italijanska vla­ da nameravala v novih deželah ohraniti tisto avtonomijo, ki so jo imele pod avstrijskim režimom, kar naj bi bilo zgled za sorodne reforme v Italiji, kjer sta vladala strog centralizem in birokratizem. Porok za uveljavitev te politike naj bi bil načel­ nik osrednjega urada Salata, iskren zagovornik avtonomije Ju­ lijske krajine in ohranitve vseh tistih avstrijskih uredb, ki so bile naprednejše od italijanskih, toda zagrizen nasprotnik Slo­ vencev in Hrvatov in vseh njihovih narodnostnih pravic. Sicer pa je bil glavni namen italijanske vlade, da z odpravo vojaške uprave zavre politično dejavnost vojaških krogov, ki se je v mesecih po okupaciji prav na tem ozemlju silovito razbohoti­ la mimo uradne državne politike. Avtonomijo in ohranitev stare zakonodaje so zagovarjale tudi politične struje v Julijski krajini, razen italijanskih naci- 122 onalistov, ki so želeli čim tesnejšo spojitev novih pokrajin z državo. Zlasti močne avtonomistične tendence so bile na Go­ riškem med liberalnimi in demokratičnimi italijanskimi struja­ mi in seveda med klerikalci. Notranje ministrstvo je sporoča­ lo, da prebivalstvo Julijske krajine zahteva od vlade, naj upo­ števa krajevne razmere, usmerjenost in čustva večine prebi­ valstva irt naj zato z največjo previdnostjo izbira civilne ko­ misarje iz vrst najbolj zaslužnih, politično močnih in samostoj­ nih oseb. Generalni sekretariat je po mnenju Tržačanov ško­ doval italijanskim nacionalnim interesom, ker je zaviral go­ spodarski razvoj Trsta, ki sloni na komunikacijah z zalednimi državami, kar je vojaška okupacija preprečevala. Spričo tega so Tržačani zahtevali prepoved vmešavanja sekretariata v tr­ žaške zadeve in najširšo avtonomijo pri sklepanju gospodar­ skih poslov. Nastopili so tudi zoper obveščevalni urad — ITO pri tržaškem guvernatoratu, češ da si je prisvojil izred­ ne pravice, ker se vtika v vse in izdaja bedne odločbe, ki ško­ dujejo ugledu Italije.5 To je bil glas premožnega razreda v Trstu, glas visoke buržoazije, ki sta ga vojna in odcepitev me­ sta od zaledja potisnili v gospodarsko krizo, iz katere zlepa ni našel izhoda. Z ustanovitvijo osrednjega urada in z imenovanjem gene­ ralnega civilnega komisarja za Julijsko krajino se je končalo prvo obdobje vojaškega okupacijskega režima. Končalo se je predčasno, v času, ko so bila še vedno v veljavi določila pre­ mirja. Odslej v italijanskih uradnih aktih ne najdemo več iz­ raza »terre occupate«, temveč samo še ime »Nuove provin- cie«. V bistvu je sprememba režima pomenila nekakšno pred­ hodnico poznejše aneksije, saj je osrednji urad imel tudi nalo­ go, da pripravi vse potrebno za bodoči prenos uprave na pri­ stojna ministrstva. Vsekakor je bilo mnenje o »začasnosti za­ sedbe« docela izpodbito. Za generalnega civilnega komisarja, ki je imel sedež v Trstu, je bil imenovan Augusto Ciufelli, v decembru 1919. leta pa ga je zamenjal dotedanji civilni komisar za mesto Trst An­ tonio Mosconi, ki je ostal na tem mestu do jeseni 1922. leta. Razmere na zasedenem ozemlju Julijske krajine pa se kljub upravnim spremembam in Nittijevim zagotovilom niso normalizirale. Položaj se je celo poslabšal, ker so po mnenju italijanskih zgodovinarjev novi vodilni funkcionarji v taktiki 123 in razumevanju posebnih okoliščin daleč zaostajali za svojim prednikom generalom Petittijem. C. Silvestri ugotavlja, da so se po zaslugi inteligentnega in taktičnega generala Petittija vo­ jaški organi z razumevanjem in voljo spoprijemali s kom­ pleksno problematiko v Julijski krajini, ki je izhajala iz na­ rodnostnih, političnih in gospodarskih vprašanj. V mejah mož­ nosti je v času vojaškega režima uspevala celo politika pomi­ ritve med Italijani in Jugoslovani, ki je slonela na guverner­ jevi obljubi o »svobodi in zakonitosti«, izraženi ob prihodu v Trst? Podobno sodi E. Apih, ko pravi, da vojaška oblast sicer zasedenemu ozemlju ni posebej zagotavljala demokracije, toda z imenovanjem guvernerja Petittija, ki je že na solunski fronti mnogo pripomogel k prijateljskim odnosom med Srbi in Itali­ jani, je dosegla prenekateri uspeh na tem področju. Ohranila je predvojne krajevne upravne organe, preprečila je spopade med ekstremisti, dušila je težnje po takojšnji italijanizaciji in spoštovala avstrijsko socialno zakonodajo.7 Dodajmo še mne­ nje italijanskih socialistov v Trstu o vlogi generala Petittija. V socialističnem glasilu II Lavoratore je ob spremembi uprav­ ne ureditve zapisano takole: Dolgih devet mesecev je trajal vojaški režim na zasedenem ozemlju, krivda za tolikšno zamu­ do pri ureditvi statusa Julijske krajine tiči v zapletljajih mi­ rovne konference. Režim vojaške zasedbe je povzročil novim deželam ogromno škodo, deloma nepopravljivo, ker niti itali­ janska vlada niti vrhovno vojaško poveljstvo nista bila pri­ pravljena na zasedbo. Na vso srečo pa je prišel k nam gene­ ral Petitti, ki je takoj pravilno razumel svojo funkcijo, ki je ni vezal na svoje vojaške pristojnosti, temveč jo je jemal kot te­ žavno in hkrati visoko humano misijo. »Poštenost, nepristra­ nost, dobra volja, prizadevanja v korist tistih, ki so najbolj tr­ peli, pobijanje predsodkov glede enakosti so lastnosti, s kateri­ mi je Petitti preprečil tiste nevarne spopade, trpljenje in za­ ostritve, ki so se sicer pojavljali drugje v tem istem obdob­ ju.« Italija naj bo torej hvaležna Petittiju, ker je s svojim do­ brim delom za Julijsko krajino koristil vsej državi.8 Tudi če sprejmemo gornjo oceno o guvernerjevih osebnih lastnostih, s katerimi se bomo še srečali v naslednjih poglav­ jih, moramo na tem mestu opozoriti, da je Petittijev trud gle­ de pravic Slovencev in Hrvatov rodil prav šibke sadove. Goto­ vo pa je, da so tako objektivne okoliščine kakor subjektivni dejavniki, bodisi posamezna vojaška poveljstva, bodisi inter- 124 vencije guvernerjevih nadrejenih, kakor smo videli, onemogo­ čali uresničitev Petittijevih morebitnih dobrih namenov. Zasedba Primorske in Istre in njihova odcepitev od zaled­ ja, s katerim sta bili stoletja življenjsko povezani, sta privedli do usodnih preobrazb na raznih področjih razvoja teh po­ krajin. V mesecih po zasedbi se je začel proces preobrazbe v upravni ureditvi in tudi v narodnostni in socialni strukturi, v gospodarstvu in v usmeritvi političnih strank. Na to preobraz­ bo pa ni vplivalo samo dejstvo, da je zasedeno ozemlje izgu­ bilo stik z deželami v Podonavju, temveč tudi potreba po pri­ lagajanju in vključitvi Julijske krajine v strukturo in v razvoj neke druge države — Italije. Na spremembe v narodnostni in deloma socialni sestavi prebivalstva Julijske krajine sta vplivali povojna emigracija in imigracija. O izseljevanju Slovencev in Hrvatov bomo še pose­ bej govorili, tu omenimo splošne ugotovitve, da so se izselile skoraj vse osebe, ki so se naselile na to ozemlje v zadnjih le­ tih pred vojno in med vojno, zlasti tiste, ki so prišle na Pri­ morsko službeno, kot železničarji, poštni uradniki, učitelji, žan- darji, pripadniki finančnih služb, visoki in nižji uradniki vseh vrst itd. Mnogi so se odselili s Primorske že med vojno v dneh splošne evakuacije in se po vojni niso več vrnili. Prav tako se niso vrnili številni možje, mobilizirani v avstrijsko armado, ki so se po razpadu monarhije vključili v jugoslovansko vojsko in postali jugoslovanski državljani.9 Mnoge izobražence in po­ litične delavce, tiste, ki niso že pred vojno stalno prebivali na zasedenem ozemlju in niso imeli tako imenovane domovinske pravice, je okupacijska oblast načrtno izganjala prek demar­ kacijske meje, kakor smo že omenili v prejšnjih poglavjih, ker jih je razglasila za nevarne italijanskim interesom. Značilno je, da so se zaradi emigracije in izgonov najbolj razredčile vr­ ste liberalcev, zlasti na Goriškem. Števila odseljenih Slovencev in Hrvatov ne poznamo. Po nekem italijanskem viru se je sa­ mo iz Pulja izselilo okrog 20.000 oseb.10 Poleg Slovencev in Hrvatov so odhajale družine drugih narodnosti, Nemci in Madžari, ki so, čeprav številčno niso mnogo pomenili, s svojim odhodom vplivali na splošno pre­ obrazbo, ker so odnesli s seboj osebne vezi na gospodarskem in kulturnem področju, ki so vezale Julijsko krajino s srednjo Evropo. E. Sestan pravi, da so pod Italijo ostali maloštevilni 125 Nemci ali Madžari, tisti, ki so pognali globlje korenine in niso nasprotovali italijanski asimilaciji, nekateri upokojenci, neka­ teri hotelirji v Opatiji, na Brionih in v Portorožu ter del gori­ ške aristokracije, ki je na stežaj odprl vrata italijanski aristo­ kraciji »in se spojil z njo v nedoločen in izumetničen kozmo- politizem«.11 Hkrati z emigracijo se je začela imigracija iz notranjosti Italije. Precejšnje število Italijanov se je naselilo zlasti v Trst in primorska mesta že pred vojno. Z okupacijo so prišli novi funkcionarji, civilni komisarji, karabinjerji in uradniki vseh vrst, ki jih je poslala vlada, pa tudi mnogi drugi, ki so se od­ pravili od doma, zlasti iz južne Italije, v veri, da gredo v ob­ ljubljeno deželo, kjer si bodo najbolje uredili življenje. V Ju­ lijsko krajino so prihajali tudi zato, ker je bila v tem času za­ vrta emigracija v Ameriko in druge države. Tudi mnogi voja­ ki in oficirji, ki so prišli semkaj z okupacijsko armado, so se po demobilizaciji za stalno naselili v prepričanju, da morejo uspešno sodelovati pri procesu vključevanja novih pokrajin v italijansko državo. E. Apih upravičeno opozarja, da so bili ti priseljenci, čeprav številčno niso mnogo pomenili, pomemben dejavnik pri politični preobrazbi dežele, tem bolj, ker mnogi niso imeli vnaprej zagotovljenega socialnega statusa, pač pa jih je prignala želja po avanturi.12 Zato bomo našli te tako imenovane »regnicole« v fašističnem gibanju, v nacionalistič­ nih organizacijah, zlasti pa med reškimi legionarji. Med parla­ mentarnimi volitvami 1921. in 1924. leta bodo odigrali po­ membno vlogo pri prevladi italijanskih nacionalnih strank nad jugoslovansko narodno in komunistično stranko, zlasti v Trstu in v Istri. Priseljevanje, kakor sicer tudi izseljevanje, se je nadalje­ valo vsa leta po vojni. Leta 1921 je bilo samo v Trstu naštetih okrog 40.000 priseljenih Italijanov, od tega jih je bilo 25.500 še izpred vojne.13 Ker je bil pritok premočan in je povečeval brezposelnost, je bila italijanska oblast prisiljena zavirati ta proces. V letu in pol, od 1921 do srede 1922, je bilo repatriira- nih 10.651 nezaželenih prišlekov, kar znaša povprečno 591 oseb na mesec.14 Tržaški zgodovinar C. Schiffrer presoja, da se je število slovenskega in hrvaškega prebivalstva do ljudskega šte­ tja decembra 1921, v primerjavi z rezultati ljudskega štetja iz 1910. leta, zmanjšalo za pet odstotkov, medtem ko je prebival­ stvo italijanske narodnosti poraslo za devet odstotkov.15 126 Kljub močni migraciji pa se narodnostna in socialna se­ stava prebivalstva v Julijski krajini nista bistveno spremenili. Kmečki sloj, ki je bil izključno slovenske ali hrvaške narod­ nosti, je ostal v celoti na svoji zemlji. Kolikor so bile kmečke družine med vojno izseljene, so se po vojni vrnile. Ostali so tudi slovenski obrtniki, trgovci in gostilničarji, velika večina delavstva, iz sloja izobražencev pa zlasti duhovščina. Neprimerno huje sta vojna in povojna doba prizadeli go­ spodarstvo Julijske krajine. Vojna je prav v teh krajih zapu­ stila ruševine in bedo ter povzročila ogromno gospodarsko škodo. Po približnih cenitvah, ki jih je opravila pisarna za zase­ deno ozemlje, je bilo med vojno izseljenih 86.800 prebivalcev iz Goriške in 14.000 Slovencev iz mesta Gorice. Izmed 107 slo­ venskih občin Goriške jih je bilo med vojno 33 docela poruše­ nih, 35 poškodovanih, 50 povsem izropanih, 25 pa deloma opu­ stošenih. V teh prizadetih občinah je bilo 8994 poslopij poru­ šenih, 3747 poškodovanih, 14.736 pa izropanih; škoda, ki je bi­ la prizadejana 22.106 poslopjem v 80 občinah, je znašala 166 milijonov kron (po cenah iz leta 1914). Izmed 8000 ha vinogradov je bilo uničenih skoraj 6000, od 62.474 ha gozda je bilo uničenega 15.000 ha, 18.000 ha pa po­ škodovanega. Uničenih je bilo tudi okrog 20 odst. površine travnikov in njiv ter 10 odst. pašnikov, kar je bilo ocenjeno na okrog 86 milijonov kron. Od živine je ostalo v lasti prebi­ valstva le 20 odstotkov. K temu je treba prišteti še izgubo pri pridelkih, ki je znašala 145 milijonov kron,16 da ne govorimo o človeških žrtvah. V ruševinah so bila industrijska poslopja na Tržiškem in Goriškem, medtem ko je v Trstu vojna najbolj prizadela trgo­ vino in pristaniški promet. Po besedah Luzzatta17 je prva sve­ tovna vojna prizadejala Trstu večjo škodo, kakor so jo povzro­ čile napoleonske vojne, ker ga je zadela v trenutku njegove največje ekspanzije v pristaniškem prometu, ki ga je praktič­ no uničila. Samo izguba v trgovskem ladjevju je znašala okrog tretjino nosilnosti.18 Kljub temu da so bile izgube, ki jih je povzročila vojna, ogromne, pa je po mnenju E. Apiha gospodarstvo Julijske kra­ jine pretrpelo še mnogo večjo škodo po vojni, ker je bil uni­ čen dotedanji gospodarski sistem. Iz mednarodne trgovske de- 127 javnosti, ki je bila osnova vsega bogastva, se je moralo gospo­ darstvo usmeriti na druga področja, ki so le s težavo zaživela. Z razpadom habsburške monarhije so odpadli privilegiji, ki jih je avstrijska vlada s carinskimi in prevoznimi olajšava­ mi desetletja dajala svojemu glavnemu pristanišču. Z novo razmejitvijo so bile pretrgane zveze z zalednimi deželami, ka­ tere je Trst zalagal z uvoznim blagom; v teh deželah so sedaj nastale nove države, ki so svoja tržišča zavarovale z ostro ca­ rinsko politiko. Južna železnica, ki je bila pred vojno življenj­ skega pomena za gospodarsko povezanost Trsta z zaledjem, saj ga je vezala z Dunajem in Budimpešto, je bila razdeljena na več držav in ker so odpadle dotedanje nizke prometne tarife je postala za Trst skoraj nepomembna. Pristanišča v Julijski kra­ jini, ki so bila prej edino okno v svet za obsežno ozemlje, so spričo številnih in pomembnejših pristanišč v Italiji postala brez vrednosti. Podobna usoda je zadela pridelke vina, olja in zelenjave, ki jih je Primorje izvažalo v podonavsko zaledje, Italija pa jih spričo lastnih boljših in cenejših pridelkov ni potrebovala. Te krize italijanska država ni mogla sanirati. Lahko je kvečjemu podprla preusmeritev gospodarstva iz tržnega v in­ dustrijsko, kar je zbujalo več upanja za bodoči razvoj. Indu­ strija namreč ni bila vezana na mednarodni položaj, zato jo je bilo mogoče ponovno vzpostaviti in razviti. Razred industrial­ cev in kapitalistov je kljub hudim udarcem, med katere šteje­ jo izguba investicij v notranjosti Avstro-Ogrske, nepovrnjeno vojno posojilo, počasno izplačilo vojne škode, visoka davčna obremenitev, porušeni obrati, težave pri reaktivizaciji rudni­ kov itd., še razpolagal z dovolj velikim industrijskim potenci­ alom, da se je lahko lotil nove dejavnosti. Razvoj industrije je naslonil na bančni kapital, zlasti na Banca Commerciale trie-, stina, ki je financirala večino lokalnih obratov, tistih, za kate­ re je kazalo, da se bodo uspešno razvijali. Med temi je bilo la­ djedelništvo. Proizvodnja v ladjedelništvu se je v letih 1919 do 1920 že toliko opomogla, da je dosegla tretjino predvojne pro­ izvodnje.19 Posebno vprašanje, ki je prizadelo prav vse sloje prebi­ valstva Julijske krajine, je bila menjava denarja. V nekaj dneh po okupaciji je padla vrednost avstrijske krone s prvot­ nih 160 na 250 kron za sto lir. Po tej relaciji je npr. tržaški de­ lavec zaslužil komaj 5 do 7 lir na dan, medtem ko je delavec 128 v Italiji pri enakem delu zaslužil 10 do 20 lir na dan. Šele v novembru 1919 je bila uradno in dokončno fiksirana vrednost krone, in sicer v višini 60 lir za 100 kron.20 Mnogi fondi, zlasti fondi slovenskih in hrvaških gospodarskih organizacij, pa so še dolga leta čakali na menjavo ali pa so ostali nezamenjani in so bili torej izgubljeni, ker so bili naloženi pri denarnih za­ vodih onstran demarkacijske črte. Zlom Avstro-Ogrske in italijanska vojaška zasedba, ki sta v osnovi spremenila mednarodni položaj ozemlja ob severnem Jadranu, sta povzročila resne notranje težave gospodarsko- družbenega značaja. Nacionalna nasprotja, ki so izvirala iz druge polovice prejšnjega stoletja, so se še posebej zaostrila ob vprašanju razmejitve, ki je angažiralo vse politične sile, ne sa­ mo v Julijski krajini, temveč tudi v italijanski in jugoslovan­ ski državi. Hkrati so se povečala razredna nasprotja znotraj vsakega naroda, ki so dajala povojnemu obdobju poseben pe­ čat revolucionarnosti. Italijanske oblasti niso mogle urejevati vsestransko zamotanih in slabo poznanih razmer na Primor­ skem, tudi zato ne, ker so vso državo pretresale hude gospo­ darske in politične krize. Vse te spremembe, ki smo jih tu le bežno omenili in ki bi zahtevale posebno študijo, so seveda vplivale na preureditev in preusmeritev političnih strank in struj v Julijski krajini. V novem položaju in v novih razmerah so morale najti novo vsebino, da bi se obdržale in zavarovale interese razreda, ki so ga zastopale. Predvsem so se morale prilagajati italijanskim razmeram, vključiti v italijansko poli­ tično in družbeno strukturo in pretrgati vezi s preteklostjo. Trije osnovni politični tabori: italijanski liberalno nacio­ nalni, socialistični in jugoslovanski narodni, so se torej do pri­ ključitve Julijske krajine k Italiji leta 1921 reorganizirali in preusmerili v skladu s splošnimi spremembami, ki jih je pri­ nesel nov čas. Italijanski liberalno nacionalni tabor je razen leve demokratične struje prešel na izrazito nacionalistično po­ litiko in se je postopoma zlil s fašizmom; socialistični tabor se je revolucionarno preusmeril in skoraj v celoti postal komu­ nističen, jugoslovanski narodni tabor, pred vojno razcepljen na več strank, se je poenotil in se usmeril k prizadevanjem za ohranitev narodnostnih pravic slovensko-hrvaške manjšine. 9 129 v ITALIJANSKE MEŠČANSKE STRANKE ZATON LIBERALNONACIONALNE STRANKE Zveza italijanskih nacionalnih strank — Fascio nazionale, ki je nastala v dneh razpada avstro-ogrske monarhije, je bila kratkotrajna. Dne 4. novembra, dan po zasedbi Trsta, je zveza na raz­ širjeni skupščini ugotovila, da je sicer misija, za katero je bi­ la ustanovljena, opravljena, toda ker je potrebno nadaljevati delo za nacionalno soglasje, kar ne izključuje pripadnosti raz­ ličnim političnim strankam, naj italijanske narodne sile še na­ prej ostanejo združene v Fascio nazionale. Sprejele naj bi na­ slednji program: 1. popolno soglasje in gorečnost pri delu za narodno zedinjenje in pobratenje, 2. propagando za narodno in državljanjško vzgojo, 3. individualno in kolektivno delo za mimo in svobodno preureditev političnega in gospodarskega življenja.1 Na osnovi tega sklepa je bil 18. novembra ponov­ no ustanovljen Fascio nazionale. Tokrat ni združeval le pred­ stavnikov posameznih italijanskih političnih struj, temveč je vključil vse, ki so se strinjali z gornjim programom. Šlo je to­ rej za novo organizacijo, ki naj bi imela večje število članov, in ki naj bi razširila delovanje tudi v Istro in Furlanijo. Na ustanovnem zborovanju, ki se ga je udeležilo okrog 1000 oseb, je Paolo Jacchia predlagal članom fascia naslednjo dejavnost: propaganda med prebivalstvom o italijanskih institucijah in svoboščinah, moralna osvojitev množic in ustanovitev sodišča iz svobodnih meščanov za »očiščenje ambienta«. Na predlog pripadnika leve demokratske struje De Rose, naj se fascio imenuje »unitario« v smislu Mazzinijevih idej namesto »nazi­ onale« in naj zavzame spravljivo stališče do Slovanov, je nam že znani Samaja odgovoril, da Tržačani že dvajset dni doka­ zujejo spravljivost, »ko vsak dan tolerirajo žalitve, provokaci­ je in sovražna dejanja«. Zborovalci so nato zavrnili gornji 130 predlog in obdržali star naslov za novo organizacijo — Fascio nazionale. V vodilni odbor zveze je bilo izvoljenih 12 italijan­ skih liberalcev, 8 levih demokratov — macinijancev, 3 kleri­ kalci in 2 anarhista. Socialisti se niso pridružili.2 Ta zveza, ki je slonela na eni sami splošni ideji: nacional­ nost, ni imela dejanskega programa, ne političnega ne gospo­ darskega. Bila je le izraz čustva, ki je preplavilo narodno usmerjene Italijane v trenutku uresničenja njihovih teženj po odrešitvi, za katero so se desetletja ogrevali. Zato je bil fascio že ob ustanovitvi obsojen na razpad. Edina konkretna akci­ ja, ki jo je poskušal izpeljati, je bila ustanovitev razsodišča — comitato cittadino di epurazione — ki naj bi izrekal moralne obsodbe zoper protinacionalne, ali bolje avstrofilske elemente. Socialistična stranka je poskus razsodišča ostro obsodila. V ča­ sopisu Il Lavoratore beremo, da se na nekakšnih sestankih po­ ljubno zbranih meščanov obsoja posameznike na »civilno smrt«, brez procesov in brez možnosti obrambe, temveč kar z večino glasov.3 Po mestu vise lepaki z manifestom, »ki je zbu­ jal gnus pri vseh tistih, ki sovražijo prejšnje reakcionarne si­ steme ... Tako se ne brani Italija... To je včeraj pokazal gu­ verner, ko je ukazal prebeliti vse lepake z manifestom«.4 Proti delovanju sodišča se je izrekla tudi klerikalna struja v glasilu Unione,5 kljub temu da so bili klerikalci vključeni v Fascio nazionale. Konec novembra je Fascio nazionale razpa­ del, ne da bi bil resnično zaživel. Pomanjkanje političnoideo- loške vsebine je hitro odbilo privržence različnih struj, ki so se konstituirali v nove stranke in politične grupacije. Liberal­ no nacionalna struja je ustanovila novo stranko Associazione democratica — Rinnovamento, klerikalci so se pridružili itali­ janski ljudski stranki, demokratična levica pa se je razdelila med italijansko republikansko stranko in reformistično sociali­ stično unijo. Italijanski meščanski sloji so bili pred vojno združeni v liberalno nacionalni stranki, vendar to ni bila prava organiza­ cija, bila je bolj podobna gibanju, ki je združevalo najbolj raz­ lične elemente od desnih konservativcev, ki so bili spričo pri­ vilegijev, ki jim jih je dajala Avstrija, prorežimsko usmerje­ ni, do demokratične levice in radikalnih mladih iredentistov, ki so iskreno delovali za odcepitev od Avstrije. Enotnost teh različno usmerjenih struj je bila tedaj možna in potrebna, ker je bilo osnovno gonilo gibanja: obramba privilegiranega polo- 9* 131 žaja Italijanov v avstrijskih pokrajinah, ki ga je ogrožala slo- venško-hrvaška skupnost, ko je stopila na pot lastnega politič­ nega, kulturnega in gospodarskega razvoja. V skladu s težnjo, ohraniti prvenstvo Italijanov, je italijansko liberalno nacional­ no gibanje nastopalo predvsem kot volilno telo. Konkretnega političnega in gospodarskega programa pa taka heterogena stranka ni mogla imeti in ga tudi ni potrebovala. Demokratič­ ne in radikalne struje so liberalci pridobili v enoten liberalno- nacionalni tabor, ker so prevzeli njihovo geslo »redenta«, ki je postalo program in cilj vsega gibanja. Vendar je bilo to geslo bolj izraz čustev kakor resničen politični vzgib. Kljub temu pa je bil liberalno nacionalni tabor vitalen in uspešen, dokler se je lahko oklepal gesla o odrešitvi Italijanov izpod habsbur­ škega žezla. Z italijansko zasedbo pa je bil ta moralno-idejni cilj dosežen, zato je stranka čez noč izgubila zastavo, pod ka­ tero so skupno nastopale vse italijanske nacionalne sile, nado­ mestila zanjo pa ni imela. Ker se z gospodarskimi in politični­ mi vprašanji nikdar ni soočala, jih sedaj v spremenjenih oko­ liščinah tudi ni mogla ne videti ne dojeti, saj nanje ni bila pri­ pravljena. Ta vprašanja pa so bila po vojni edino možno go­ nilo za nadaljnji obstanek in razvoj gibanja. Po neuspelem po­ skusu fascia, ki naj bi še naprej združeval različne struje in politične skupine na osnovi gesla »nazionale« namesto prejš­ njega »redenzione«, so se liberalni nacionalci odločili za novo stranko oziroma društvo, ki so ga v skladu s potrebami po ob­ novitvi imenovali Rinnovamento. Pobudniki za novo stranko Associazione democratica — Rinnovamento so bili nekateri konservativci iz prejšnje libe­ ralnonacionalne stranke ter skupina radikalno usmerjene mla­ dine, ki je čutila potrebo po reševanju političnih in gospodar­ skih vprašanj, kakor so se pojavljala po končani vojni. V pr­ vem razglasu nove stranke je rečeno: Liberalno nacionalna stranka je z osvoboditvijo Trsta izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, zato mora usmeriti svoje aktivne sile na program, ki bo slonel na spremenjenih političnih okoliščinah. Pri tem mora upoštevati zlasti dejstvo, da so dežele bivše monarhije pridružene k matici Italiji, iz česar sledi, da se je treba Vklju­ čiti v italijansko politično življenje. Ustanovno zborovanje društva Rinnovamento je v začetku decembra 1918 sprejelo program, ki je vseboval demokratič­ na načela in se zavzemal za zaščito delovnih slojev, ki so te- 132 žili k socialnim reformam. Spodbudo za ta napredna načela so dali mladi radikalci, soustanovitelji stranke. Po programu je bil Rinnovamento podoben italijanski radikalni stranki. Ven­ dar je stranka prav kmalu pokazala, da ne namerava in da ne more izpeljati nikakršnih radikalnih načrtov. Navdušenju spri­ čo osvoboditve se je namreč pridružilo tudi spoznanje, da Ita­ lija, od katere so si nacionalci toliko obetali, še zdaleč ni tako trdna in urejena, da bi bila sposobna reševati probleme novih dežel, zlasti gospodarske težave, ki so nastale po odcepitvi od podonavskega zaledja. Tudi italijanski sistem centralizirane in zbirokratizirane uprave ni bil pogodu nekdanjim avstrijskim državljanom, navajenim avtonomije in privilegijev. Liberal­ cem je ob tem spoznanju zmanjkalo poguma, da bi se sami spoprijeli s temi vprašanji in jih reševali v novem državnem okviru. Raje so se umaknili v pričakovanju, da bo italijanska vlada, tako kot prej avstrijska, poskrbela za ponoven razcvet Trsta. Tako jim je v prvem trenutku preostala ena sama per­ spektiva: ohraniti v Trstu hegemonijo, ki so si jo pridobili pred vojno, ko so na osnovi avstrijskega občinskega volilnega reda držali večino mest v tržaškem občinskem svetu. Ta svet in nje­ gov odbor je vzpostavila okupacijska oblast, kakor hitro je italijanska vojska zasedla Trst. V nasprotju s socialisti in re­ publikanci, ki so zahtevali uvedbo proporcionalnega volilnega sistema, kakršen je bil v veljavi v Italiji, so liberalci zahtevali, da se ohrani avstrijski volilni red, ki jim je zagotavljal večino v občinskem svetu. Stranka Rinnovamento je zavrgla tudi drugo načelo: skrb za delavske interese. Ob železničarski stavki in splošni solidar­ nostni stavki februarja 1919 je v časopisu La Nazione obsoja­ la stavkajoče, češ da so protinarodni elementi, ne da bi posku­ šala razumeti ekonomske in socialne razloge, ki so privedli do stavke. V italijanskih liberalcih, združenih v stranki Rinnova­ mento, je vseskozi prevladoval star duh konservativizma in municipalizma, kar se je še posebej pokazalo v pojmovanju odnosov med delom in kapitalom. Glasilo liberalnih nacional- cev La Nazione je že februarja 1919 zapisalo, da ne morejo biti stavke in izprtja edini izraz odnosa med kapitalom in delom, pač pa so potrebni tudi solidarnost, enotnost akcije in sodelo­ vanje med razredoma. Modernizirana načela z radikalno in socialno vsebino, ki jih je razglasila nova stranka Rinnovamento, da bi si zagoto- 133 vila privržence in simpatije, so bila le zunanja prevleka stare konservativne miselnosti, zato so v konkretnih primerih odpo­ vedala. Mlajši privrženci stranke, ki so resnično gojili težnje po radikalizaciji in napredku, so bili potisnjeni vstran, ker so voditelji bivše liberalno nacionalne stranke postopoma prevze­ mali vsa vodilna mesta v Rinnovamentu in s tem dajali stran­ ki pečat konservatizma. Stari liberalno nacionalni vodilni sloj, ki je bil prej pokoren avstrijskemu režimu, je čez noč presto­ pil na stran italijanskega nacionalizma, pričakujoč od italijan­ ske vlade še večjih političnih in gospodarskih privilegijev, ka­ kor jih je užival v prejšnji monarhiji. Vsa dejavnost je bila torej omejena na pritisk na italijansko vlado.6 Kako malo so bili liberalni nacionalci sposobni za prilagajanje novim okoli­ ščinam, priča zlasti dejstvo, da so želeli imenovati za predsed­ nika stranke nekdanjega liberalno nacionalnega poslanca v du­ najskem državnem zboru, izrazitega konservativca Giorgia Pi- tacca. Dokončno se je stranka razgalila in razočarala svoje ra­ dikalne privržence na zborovanju 14. marca, ko je odklonila priključitev k italijanski radikalni stranki. V danih okoliščinah bi bila utegnila priključitev k neki vsedržavni stranki in sprejetje programa, uporabnega za širše področje, zagotoviti obstanek liberalcev, čeprav je bila ta ide­ ologija tudi v Italiji v zatonu. Z ograjevanjem na izrazito lo­ kalno dejavnost, navezano na preteklost, pa je bila možnost za razvoj prve povojne liberalne stranke v Trstu neznatna. Njena politika, ki je lavirala med konservatizmom z močnim poudarkom na nacionalizmu in šovinizmu ter radikalizmom v smislu modernega napredka, je odbijala tako leve demokratič­ ne' elemente kot desničarsko visoko buržoazijo. Tisto maso srednje in drobne buržoazije, ki je bila pred vojno volilno te­ lo liberalno nacionalne stranke, pa so liberalci začeli izgubljati že med vojno, ko so voditelji emigrirali in jo prepustili sami sebi. Tedaj se je ta sloj začel nagibati k socialistom in je po vojni v precejšnji večini pristopil k delavskemu gibanju. Tudi okupacijska oblast ni mogla preprečiti razpada liberalnega ta­ bora, čeprav ga je prav z vzpostavitvijo tržaškega mestnega sveta odločno podprla. To ji je tem težje uspevalo, ker je ob­ stajalo nasprotovanje med guvernerjem v Trstu in generalnim sekretariatom pri vrhovnem poveljstvu. Le-ta, ki je imel konč­ no besedo, je namreč favoriziral nacionaliste.7 Vlogo liberal­ nih nacionalcev je dokončno zapečatila usoda občinskega sveta 134 in odbora, v katerem so imeli večino. Konec julija ju je nado­ mestil civilni komisar, potem ko so socialisti storili vse, da bi ga onemogočili, o čemer bomo še govorili. Drugi poskus obnovitve liberalnega gibanja je bila usta­ novitev stranke Partito democratico nazionale. Toda usoda de­ mokratične stranke je bila še slabša kakor usoda Rinnovamen- ta. Stranka je rahlo zaživela le v Istri med veleposestniki, ven­ dar je bila tudi tu po mnenju republikancev mrtvorojeno dete, medtem ko se v Trstu sploh ni rodila.8 V Gorici je bila liberalno nacionalna stranka že pred voj­ no šibkejša kakor v Trstu pa tudi manj šovinistična in strpna do Slovencev. Po vojni so v nekaterih liberalnih krogih pre­ vladali nacionalistični nazori, ki jih je razširjal zlasti časnik La Voce dellTsonzo. Časnik, ki je začel izhajati po okupaci­ ji, je bil do leta 1920 edini glasnik italijanskega javnega mne­ nja v Gorici. Glavni eksponenti liberalnih nacionalcev so bili župan Giorgio Bombig, predsednik provizorične vlade Pietro Pinausig, Vittorio Cesciutti in Achille Venier.9 Liberalni nacionalci so se tako postopoma razšli in se vključili v druge italijanske stranke. V Istri in Trstu so zašli zlasti v nacionalistične organizacije, na Goriškem pa deloma v ljudsko stranko, deloma v reformistično Unione socialista. Med volilno kampanjo leta 1921 so sicer v tretje poskušali z last­ nimi strankami, vendar tudi tokrat brez uspeha, nato so se s prevlado fašizma večinoma stopili v tem gibanju. Nov čas, ki ga je porodila vojna in ki je pobudil v množi­ cah nove težnje po spremembah, zlasti pa po socialni pravič­ nosti, ni prenesel municipalizma in konservatizma, ki sta bila karakteristična za liberalno nacionalne struje. Povojna klima ni bila naklonjena liberalizmu, marveč socializmu. Tu je iskati glavne razloge za zaton nekoč prevladujočega liberalno nacio­ nalnega tabora v Trstu. K temu je dodati še slabe perspektive za bodočnost lokalnega gospodarskega razvoja, ki so grozile podreti tisto socialno strukturo, katere izraz je bilo prav libe­ ralno nacionalno gibanje. 135 OKREPITEV NACIONALISTIČNE STRUJE Do poletja 1919 so se v Trstu že uveljavile nacionalistič­ ne tendence, ki sta jih podpirala časnik La Nazione in visoka buržoazija. Trdnjava nacionalizma je bilo društvo Trento-Tri­ este, ki je bilo ustanovljeno 1901. leta v Italiji z namenom, da deluje za odrešitev Italijanov izpod Avstro-Ogrske. Leta 1919 je bil za predsednika društva izvoljen Giovanni Giuriati, ki je kmalu postal glavni pomočnik D’Annunzia na Reki. V novembru 1918. leta je društvo ustanovilo svoji po­ družnici tudi v Trstu in Gorici. Društvo v Trstu so vodili de­ mobilizirani oficirji, po rodu iz Julijske krajine, ki so se med vojno prostovoljno borili na italijanski fronti proti Avstro-Ogr- ski. Med pomembnejšimi voditelji društva je bil Bruno Coce- ancig (pozneje preimenovan v Coceani), ki je postal znan zla­ sti med drugo svetovno vojno, ko je bil tržaški prefekt in nem­ ški kolaboracionist. Goriško društvo je vodil Vittorio Graziani, poznejši tajnik fašistične stranke. Društvo Trento-Trieste je de­ lovalo zlasti na propagandnem področju. Prek dnevnega in ob­ časnega tiska je dokazovalo italijanski značaj novih pokrajin in poskušalo vplivati zlasti tam, »kjer so se domorodcem zo­ perstavljali elementi drugih narodnosti«. Dejavnost Trento- Trieste je slonela na načelih, ki jih je že pred vojno utemelje­ val Ruggero Timeus, ko je poskušal vtisniti iredentističnemu gibanju pečat ekstremizma in imperializma. Društvo je na­ sprotovalo vsakršni zmernosti do Slovencev in Hrvatov, kakrš­ no so še gojili liberalci. Širilo je prepričanje, da se more itali­ janski narod uveljaviti v svetu tako, da podjarmlja ljudstva »brez zgodovine«, kakršna sta bila po njegovem mnenju naro­ da Slovencev in Hrvatov. Društvo so podpirala vojaška poveljstva v Julijski krajini, zlasti pa obveščevalni urad — Ufficio informazioni — ITO — pri guvernatoratu v Trstu, kjer so bili zaposleni nekateri biv­ ši emigranti, pripadniki emigrantskega društva Associazione politica, o katerem smo že govorili. Po okupaciji so se člani te organizacije vrnili v Trst in s somišljeniki, ki so se vrnili iz avstrijske internacije ali ki so med vojno ostali v mestu, zav­ zeli položaje pri guvernatoratu v Trstu. Vidnejši politiki, ki so bili med vojno v službah pri vrhovnem poveljstvu, so prišli hkrati z okupacijskimi četami, drugi postopoma. Emigrantska društva v Italiji so neprestano silila vlado in vrhovno povelj- 136 stvo, naj omogočita Čim hitrejšo vrnitev »najbolj zaslužnih pa­ triotov«. Društvo Patria je 9. novembra zahtevalo povratek za okrog 100 oseb, tistih, »ki bi zaradi svoje preteklosti, pristoj­ nosti in dokazov gorečega iredentizma mogli pomagati svojim bratom pri organizaciji, ki jo vlada modro poskuša usposta­ viti«, in tistih trgovcev in podjetnikov, ki imajo v Julijski kra­ jini vse svoje imetje in bi mogli sodelovati pri gospodarskem razvoju dežele.10 Na desetine vojakov in oficirjev iz Julijske krajine, ki so se prostovoljno pridružili italijanski armadi, je bilo sedaj pre­ meščenih k poveljstvom na zasedenem ozemlju, da bi kot po­ znavalci dežele pomagali pri urejanju razmer.11 Vloga teh po­ sameznikov je razvidna iz že omenjenih pritožb in zahtev, ki jih je dobivala italijanska vlada iz Julijske krajine in na kate­ re je odgovarjala s poostritvijo okupacijskih ukrepov. V januarju 1919 je sam načelnik obveščevalnega urada pri guvernatoratu polkovnik Cesare Finzi predlagal, naj se sekci­ ji za propagando in novinarstvo pridružita ustreznemu uradu pri društvu Trento-Trieste. Tako so uradi za propagando pri guvernatoratu in pri vojaških poveljstvih po deželi postali se­ stavni del društva. S poenotenjem in okrepitvijo propagandne dejavnosti so nacionalisti želeli nevtralizirati »škodljivo delo­ vanje tistih tiskovnih agencij, ki so jih ustanovili Jugoslova­ ni«.12 Tako se je društvo v začetku leta 1919 z vso silo lotilo temeljitega propagandnega dela. Po podatkih E. Apiha je pri­ rejalo po slovenskih in hrvaških vaseh zborovanja in kulturne prireditve v slovenskem in hrvaškem jeziku, da bi čim hitreje seznanilo prebivalstvo novih pokrajin z italijansko civilizacijo. V Trstu je svojo dejavnost usmerilo zlasti zoper socialiste. Ustanavljalo je protiboljševiške odbore in oboroženo skupino Sursum corda, ki naj bi nastopila »zoper prefinjeno interna- cionalistično zahrbtnost«. Enota je štela okrog 500 mož, ki so bili večinoma mladinci, taki, ki so želeli za vsako ceno doka­ zati svojo patriotsko gorečnost, ker med vojno zaradi mladosti niso imeli priložnosti izkazati se na italijanski fronti. Društvo je pridobivalo somišljenike in člane zlasti med bivšimi bojev­ niki, v vrstah dezorientiranega srednjega sloja, ki je boječe zrl v negotovo bodočnost, predvsem pa med avantur željno mla­ dino.13 Politična organizacija italijanskih nacionalistov je bila Associazione nazionalista italiana. To je bila vsedržavna zve- 137 za, ki ji je predsedoval poznejši znani fašistični voditelj Luigi Federzoni. Dne 20. maja 1919 je stranka ustanovila v Trstu svojo sekcijo pod imenom Gruppo nazionalista di Trieste. Sek­ cijo nacionalistične stranke v Trstu so vodili eksponenti dru­ štva Trento-Trieste, med njimi že omenjeni Coceancig. Organi­ zacija je bila maloštevilna, po republikanskem viru je štela le nekaj desetin članov. Pač pa je razpolagala z močnimi finanč­ nimi sredstvi, ker je bila politično sredstvo za obrambo inte­ resov veleindustrije. Nacionalistična načela, ki so zagovarjala pravico močnejšega in zanikala enakost med narodi in država­ mi, so dobila izraz v zahtevi: močna država, ki bo zagotovila vi­ soko produkcijo, podreditev individualnih interesov interesu države, ki je organizirana oblika nacije. Dejavnost stranke mora biti v skladu z dejavnostjo države glede vzpostavitve re­ da in visoke produkcije, ki bo omogočila spremeniti razredni boj v razredno sodelovanje.14 Tržaški nacionalisti so nasprotovali tedanji politiki itali­ janske vlade, ki je težila k demokratizaciji, in zahtevali moč­ no državo, ki bo znala obvladati splošno povojno krizo in re­ šiti lokalna vprašanja, ki so trla Julijsko krajino. Po njiho­ vem mnenju je bila italijanska vlada odgovorna za zaplet pro­ blemov v Julijski krajini, ker jih zaradi lavirajoče politike ni znala radikalno in hitro rešiti. Odtod tisti napadi na taktiko in politiko guvernerja Petittija, o katerih je bil govor na dru­ gem mestu. Petittiju so očitali popustljivost do Slovencev in do internacionalističnih socialistov. »Guverner je želel vpeljati politiko sprave na ta način, da so bili tisti, ki so se bojevali za domovino, izenačeni s tistimi, ki so hoteli domovino uničiti,« je pisal Attilio Tamaro v časopisu La Riscossa in nadaljeval, da bi vlada sicer ravnala napak, če ne bi pritegnila k sodelo­ vanju ljudi različnih političnih smeri, toda pri tem ne bi sme­ la dopuščati, da nadzorujejo upravo ljudje, ki ne poznajo kra­ jevnih razmer in ki uvajajo v deželi absurdno birokracijo, ki odbija prebivalstvo. Italiji je tudi očital, da je poslala ali do­ volila prihod v Julijsko krajino ogromnemu številu korumpi­ ranih uradnikov, zastopnikov velikih italijanskih podjetij ter mnogim postopačem, ki prinašajo Trstu pečat italijanske mo­ ralne bede.15 Nacionalizem so s simpatijo spremljali kapitalistični krogi v Trstu, združeni v Camera del Commercio. Od močne države, kakršno so zahtevali nacionalisti, so si obetali obnovitev go- 138 spodarske ekspanzije, ki je bila pretrgana z odcepitvijo Trsta od podonavskega zaledja oziroma njeno preusmeritev na Bal­ kanski polotok. Za uresničitev te želje pa jim je bila potrebna politična in gospodarska oslabitev Jugoslavije. Znani zgodovi­ nar in demokrat Gaetano Salvemini je npr. v članku »I pro­ blemi della Venezia Giulia«, objavljenem v listu Unità 14 oktobra 1920, obtožil tržaško trgovsko zbornico, da si obeta od nove italijansko-jugoslovanske vojne razpad Jugoslavije in po­ novno ustanovitev neke cislitvanske Avstrije, v kateri bi bil Trst, čeprav v mejah Italije, še naprej edino trgovsko izho­ dišče.19 Nacionalistična stranka v Trstu je bila, tako kakor po drugih italijanskih mestih, pobudnica za organizacijo in utrdi­ tev posestniškega razreda, ki je bil dezorganiziran in brez­ močen spričo navala proletarskih zahtev in nevarnosti revolu­ cionarnega prevrata. Po besedah republikancev je bila stranka industrijskega protekcionizma, profesionalnega militarizma in političnega imperializma, z izrazito protidemokratično usmerit­ vijo.17 Moralno oporo so ji dajale okupacijske oblasti, zlasti vojaška poveljstva, finančno pa kapitalisti. Nekatera njena načela, kakor načelo o redu, patriotizmu in ekspanzionizmu, pa so bila simpatična tudi tisti struji libe­ ralnih nacionalcev, ki po vojni ni več našla plodnih tal za raz­ voj lastne stranke. Posebne simpatije so ta načela uživala med konservativnimi liberalnimi voditelji, ki se po vojni niso mogli več uveljaviti s starimi preživelimi stališči. Nacionalizem v Ju­ lijski krajini je bil tem strujam tem bolj dobrodošel, ker je hkrati z bojem zoper napredujoči boljševizem napovedal boj tisti »slovanski nevarnosti«, ki so se ji liberalni nacionalci de­ setletja postavljali po robu. Tako so se mnogi liberalni nacio­ nalci iz trgovskih in srednje industrijskih krogov postopoma znašli na istih pozicijah z nacionalisti.18 Tradicionalna načela liberalizma: pacifizem, zmernost in tolerantnost, niso ovirala liberalcev pri sprejemanju bojevniških gesel nacionalistov, ker so ta gesla postajala edini porok za ohranitev gospodar­ skih in političnih privilegijev posestniškega razreda. Sicer pa je bil v tem času pojem liberalizem samo še stvar tradicije in ni več ustrezal dejanskemu mišljenju tržaških liberalcev. Italijanski nacionalisti, združeni v društvu Trento-Trieste in organizirani v Associazione nazionalista italiana, so prvič poskušali uresničiti svoje napadalne namene v začetku avgu- 139 sta 1919, to je v dneh, ko je uprava zasedenih pokrajin prešla iz rok vojaškega guvernerja v roke generalnega civilnega ko­ misarja. Dne 3. avgusta zvečer se je v Trst vrnila skupina de­ lavskih otrok, potem ko je preživela nedeljo na enem izmed stalnih izletov, ki jih je organizirala socialistična stranka. Otrokom so se v mestu pridružili delavci starši, da bi jih spremljali do delavskega doma. Čuvarjem reda karabinjerjem pa je šlo na živce prepevanje revolucionarnih pesmi po trža­ ških ulicah, zato so izzvali spopad s skupino delavcev, ki je spremljala otroški sprevod. Spopad se je sprevrgel v napad na­ cionalistov na delavce. Naslednjega dne je tržaško delavstvo stopilo v splošno protestno stavko. Med stavko so nacionalisti, člani enote Sursum Corda, karabinjerji, oficirji in vojaki ter pripadniki posebnih enot — arditi poskušali napasti tiskarno delavskega časopisa II Lavoratore in delavski dom, vendar so poslopja ubranili delavci. Zaradi neuspeha nad delavskimi ustanovami je ta bojevniško razpoložena mladina napadla slo­ venski Narodni dom, uredništvo časopisa Edinost in slovensko šolo v ulici Aquedotto. Žrtev so postale torej slovenske narod­ ne ustanove, ki z delavsko stavko niso imele nič skupnega.19 Ti dogodki, ki so bili prvi resnejši incident v dobi itali­ janske okupacije, so bili tudi prvo resno opozorilo socialistične­ mu in slovenskemu narodnemu taboru, da se nacionalisti pri­ pravljajo na konkretno ofenzivo. Že prvi napad je bil usmer­ jen hkrati zoper socialistične in slovenske narodne ustanove, kar je v naslednjih letih postalo pravilo. Ta prvi napad ni bil delo fašistov, kakor pišejo nekatera današnja zgodovinska dela. Fašizem je bil v tem času šele v zametku, zato ni mogel voditi te akcije. Prav verjetno pa je, da so z nacionalisti so­ delovali posamezni fašisti, o čemer priča panegirični spis M. Risola,20 kjer najdemo podatek, da so skupine fašistov ta čas hodile po Trstu in zahtevale od lastnikov, da prenehajo s stavko in odpro lokale. Sovraštvo italijanskih liberalnih nacionalcev in nacionali­ stov do slovenskega in hrvaškega življa v Julijski krajini se je po vojni zaostrilo. Težnja ustvariti v novih razmerah iz Trsta in Julijske krajine izhodiščno točko za gospodarsko ekspanzi­ jo na Balkan, ki so jo gojili zlasti industrijski in kapitalistični krogi, je močno pripomogla k tej zaostritvi odnosov. Za to mi­ sel, ki sicer ni bila nova, pa je bilo potrebno najprej opraviti z vprašanjem Jugoslovanov na samem ozemlju Italije, v Julij- 140 ski krajini, ki je bila predvidena za odskočno desko. Šlo je to­ rej za nadaljevanje tistega boja, ki je začel pred desetletji, pro­ ti razvoju slovanske politične in kulturne skupnosti, ki je ogrožala prevlado italijanstva ob severnem Jadranu, čeprav je bila ta prevlada po okupaciji vsestransko zagotovljena. Šlo je za asimilacijo prebivalstva drugih narodnosti v mejah Italije, kakor smo že razbrali iz stališč, ki jih je zagovarjala emigrant­ ska Associazione politica. Časnik La Nazione je hitro po okupaciji, novembra 1918, opozarjal, da bi sedaj »slavi« že morali razumeti, da je njiho­ va bodočnost »na italijanskem ozemlju odvisna od dobrega spo­ razuma z nami«. Vendar je z obžalovanjem ugotavljal, da so Slovenci in Hrvatje v tem trenutku bolj kot kdaj v krizi, da so zmedeni in neorganizirani in da se zato ne bodo mogli na­ glo preusmeriti na novo pot. Oviro za to preusmeritev je pi­ sec članka iskal tudi v »obžalovanja vredni okoliščini«, in si­ cer da imajo primorski Jugoslovani podporo v jugoslovanski državi, v kateri vladata zmešnjava in nered. V pomanjkanju boljše orientacije, po mnenju pisca, še vedno gojijo »nekaj stare mentalitete, ki jo je vcepila Avstrija«. Zato se je piscu zdelo potrebno preprečiti Slovencem in Hrvatom na zasede­ nem ozemlju vsakršen stik z deželami naslednicami monarhije.21 Znano je dejstvo, da so bili Slovenci in Hrvatje v očeh italijanskih nacionalistov manjvredna rasa, narodnostni otoč­ ki — nuclei — sredi italijanskega prebivalstva, ki bi jih bilo treba čimprej izbrisati z zemljevida Italije. Zlasti Slovence je italijanski meščanski sloj vedno imel za amorfno maso, zato jih niso nikdar poimenovali s pravim imenom, temveč kar z nedo­ ločnim izrazom »slavi«. Ta pojem je še dandanes živ, posebno v Trstu. Odnos italijanskega meščanskega sloja do Slovencev v okolici Trsta je izrazil Giuseppe Cobol v delu »Trieste, la fede di Roma«, ko je zapisal: »Ti slavi s Krasa pa vendar ne pome­ nijo za Italijo težko rešljivega rasnega vprašanja. Predvsem so po naravi krotki in mirni, od nekdaj navezani na mesto, spoštljivi do njegovega italijanskega značaja, brez nesmiselnih pretenzij. Taki so bili, dokler jih niso naščuvali hujskači, ki so se iz Kranjske in Hrvatske nakapljali po šolah in cerkvah.« Prav mogoče je, nadaljuje pisec, da postanejo čez kakšno de­ setletje prav tako zvesti Italiji, kakor so bili prej dobri pod­ ložniki Avstrije. Vendar se mu je zdela za to potrebna poseb­ na taktika: »Tem neotesanim prebivalcem gole in neplodovite 141 zemlje« je treba posredovati italijanski jezik in jih tudi mo­ ralno prevzgojiti.22 V avgustu je list La Nazione objavil posebne predloge o upravni ureditvi Julijske krajine, ki naj bi upoštevala zlasti potrebo po preprečitvi »slovanske nevarnosti«. Predlagal je dva možna načina, in sicer: ločiti obmejni pas, ki je slabo ob­ ljuden, od preostale dežele in mu naložiti za 20 let vojaški re­ žim; v vasi poslati močne vojaške posadke, vztrajno razvijati prosvetno dejavnost, ne poitali j anče vati prebivalstva, marveč pospeševati priseljevanje Italijanov in »graditi zlate mostove tistim... ki bi hoteli za vedno oditi dihat zrak v svojo domo­ vino«. Prebivalstvo bi se tako po mnenju nacionalistične Nazione samo od sebe poitalijančilo. Drugi možen način za ureditev vprašanja slovanske manjšine pa je bil po mnenju Nazione naslednji: ozemlje Julijske krajine razmejiti tako, da bi bili Slovenci in Hrvatje enakomerno porazdeljeni med pre­ bivalstvom italijanske narodnosti. Skratka, preprečiti bi bilo treba, da si ustvarijo posebno upravno enoto, »ki bi v kratkem postala gnezdo nezadovoljnežev in ljudstva, pripravljenega, da tvega vse proti Italiji«. Vlada mora tudi uvesti tak volilni si­ stem, ki bi onemogočil Slovencem prevreči volilni boj v proti­ italijansko in iredentistično manifestacijo.23 Vezi med nacionalisti, militaristi in visokimi kapitalisti so se ob koncu leta 1919 utrjevale ob samovoljnem reševanju reškega vprašanja. V reški ekspediciji in med njenimi podpor­ niki pa srečamo tudi druge stranke, fašiste in republikance, zato si moramo na tem mestu na kratko ogledati še njihov razvoj do konca leta 1919. ZAČETKI FAŠISTIČNEGA GIBANJA Benito Mussolini, pred vojno član italijanske socialistične stranke, od leta 1914 strasten zagovornik vstopa Italije v voj­ no,24 je v marcu 1919 s posebnim razglasom povabil bivše bor­ ce, naj se združijo v zvezo — Fascio di combattimento — da bodo branili sadove zmage, ki jim zaradi nesposobnosti vlade grozi razvrednotenje. Vabilu je sledilo ustanovno zborovanje fašističnega gibanja v Milanu. 142 Giorgio Pitacco ..... ». Skupina tržaških macinijancev leta 1909, v sredini spredaj Angelo Scocchi Skupina fašistov pred trgovino delavskih zadrug v Trstu Fašistična akcijska četa, v sredini Francesco Giunta * Prvi fašistični program je slonel zlasti na geslu: dopolni­ tev »pohabljene zmage — vittoria mutilata«, ki ga je odkril nacionalistični pesnik in poznejši osvajalec Reke Gabriele D’Annunzio. Šlo je za to, da se z bojnimi sredstvi prepreči nevarnost, da bi bila Italija ogoljufana za del ozemlja, zaradi katerega je stopila v vojno. Ta del ozemlja je obsegal Reko in Dalmacijo, ki ju mirovna konferenca ni nameravala prisoditi Italiji. Fašistično gibanje je hitro dobilo simpatije nacionalistič­ nih krogov v Trstu, ki so bili izrazito bojevniško razpoloženi. Bojevniško ozračje se je prav tu lahko razbohotilo, saj je na­ šlo plodna tla v tistih iredentističnih krogih, ki so potrebovali nadomestilo za že dosežen cilj »redenzione«. V Julijski krajini so bile okoliščine za usidranje bojevniškega fašizma posebej ugodne tudi zato, ker je poleg strahu pred »boljševiško nevar­ nostjo« prav tu obstajala še druga nevarnost, tako imenovana »sjovanskajnevarnost«. Za pojmovanje bojevniško in ekstremi­ stično usmerjenih elementov je bilo torej dovolj nasprotnikov, zoper katere je bilo mogoče konkretno nastopiti. Specifične razmer^ v Trstu, ki so izvirale iz tradicionalne­ ga sovraštva italijanskega meščanskega sloja do slovensko-hr- vaške skupnosti, so pomenile neprimerno večjo spodbudo za razvoj nacionalizma in fašizma kakor kjerkoli drugje v Italiji. Nesposobnost tega sloja, da bi se z demokratičnimi odnosi pri­ bližal Slovencem in Hrvatom in jih sprejel kot enakovredne sodeželane, je nujno rodila ekstremistična in agresivno nacio­ nalistična hotenja, katerih glavni glasnik je postal prav fa­ šizem. Začetniki fašizma v Trstu so bili nekateri oficirji iz dru­ štva 'bojevnikov — Associazione combattenti, ki so že februar­ ja 1919. letamaglašali potrebo po čim prejšnji vključitvi novih pokrajin v politično in gospodarsko strukturo Italije. Tega na­ mena pa po njihovem mnenju ni bilo mogoče uresničiti zgolj z izrazi patriotizma, temveč je bila za to potrebna konkretna dejavnost. Dne 3. aprila 1919 je v časniku La Nazione izšel poziv »čr­ nim plamenom — Fiamme nere alla raccolta«, ki ga je sesta­ vil nekdanji profesor navtične šole poročnik Piero Jacchia. V pozivu k ustanovitvi fašističnega gibanja je rečeno, da je cilj gibanja sicer revolucionarna akcija, vendar bo njegova dejav­ nost mirna, dokler bodo okoliščine to dopuščale. 10 145 Program fašizma je slonel na naslednjih osnovnih postav­ kah: boj proti boljševizmu, ki vodi v anarhijo, in boj zoper dr­ žavno organizacijo, ker jè konfuzna, nedemokratična, neučin­ kovita in krivična. Fašistični program je predvideval okrepitev države in reda z maksimalno produkcijo,, reorganizacijo države na sindikalni osnovi ter preusmeritev zunanje in kolonialne politike v učinkovito in energično dejavnost. Za uveljavitev teh načel so fašisti zahtevali reformo volilnega reda, enake pravice za oba spola, najširšo demokratično socialno politiko, takšno, ki bi omogočala najpogumnejše reforme, ki bi ustreza­ le večji blaginji narodne skupnosti. Zahtevali pa so tudi protiklerikalno politiko, ločitev cerk­ ve od države, reformo šolstva in sodstva in prek zunanje poli­ tike zaščito emigracije in ekonomskih interesov Italije. V pr­ vem razglasu fašističnega gibanja je tudi poudarek na »pravi­ ci in svobodi«, ki sta čedalje bolj potrebni političnim in gospo­ darskim institucijam, ki jih je odrešilna vojna potisnila na re­ volucionarno razvojno pot.25 Geslo o »pravici in svobodi« je značilnost začetnega fašiz­ ma v Trstu; podobnih gesel namrèè ni najti v nobenem Mus­ solinijevem manifestu, kakor ugotavlja Claudio Silvestri.26 S takšnim levičarsko in socialno usmerjenim programom so ustanovitelji fašističnega gibanja v Trstu računali na prido­ bitev macinijancev, ki so bili nesporni patrioti in hkrati bor­ ci za socialne in demokratične reforme. Vendar se macinijan- ci-republikanci niso priključili fašizmu, pa tudi sodelovanje s fašizmom je ostalo le na stopnji poskusov in želja posamezni­ kov, ker je večina republikanske stranke zvezo odklonila.27 Dne 20. maja je bilo v Trstu ustanovno zborovanje faši­ stičnega gibanja, ki si je nadelo ime Fascio triestino di com­ battimento. Zborovanja se je udeležilo prav malo oseb,28 Usta­ novno zborovanje je potrdilo stališča, izražena v programskem članku »Fiamme nere alla raccolta«, in ponovno poudarilo so­ cialno usmerjenost novega gibanja, ker »namerava pospešiti, organizirati in voditi gibanje, ki teži prek radikalne obnove dr­ žave, usposobitve vseh sredstev in energij v deželi in uvedbe primernejšega in demokratičnejšega socialnega reda k večji blaginji in veličini italijanskega naroda«. Začetni fašizem je torej vseboval močne sindikalno revo­ lucionarne tendence, ki so celo zasenčevale njegove desničar­ sko nacionalistične teze. Ta načela so fašisti poudarjali do 146 novembra 1919. Tedaj, ob prvi obletnici »odrešitve«, so jih zadnjič omenjali, medtem ko so poudarjali, da fašizem nima imperialističnih namenov, da ne želi vojne in nikakršne dikta­ ture, ne diktature kaste ne diktature razreda.29 S tem pa je bila tudi končana prva faza fašističnega gibanja, za katero je značilna sindikalno revolucionarna in socialno politična na­ predna usmeritev.30 Na osnovi teh idej je lahko prihajalo do začasnih povezav in skupnih načrtov med fašisti, republikanci in reformisti, kakor bomo videli pozneje, in do poskusov zbli- žanja s socialisti. V resnici pa so programi in načela s socialno revolucionar­ no vsebino ostali vseskozi na papirju. Fašistično gibanje je namreč hitro po ustanovitvi s konkretnimi dejanji dokazovalo, da mu gre predvsem za drugo, nacionalistično tendenco. Silve- strTv citiranem delu pravi, da je bilo nasprotje med besedami in dejanji posledica dveh odločilnih dejavnikov: 1. fašizmu so se pridruževali nacionalistični elementi, ki so izenačevali mit bojeVmstva, ki ga je prevzel fascio z ideali o veličini in mo­ gočnosti nacije, in 2. ker fašisti niso našli odziva pri socialistih, kTso od vsega začetka zavračali vse njihove teze. Socialisti so namreč že stopali na drugo, revolucionarno pot, kjer ni bilo mesta za nacionalizem in patriotizem. Tako je bil fascio prisi­ ljen iskati prostor na soncu med levico in desnico, dokler ni zašel na izrazito desničarsko pot. Na to pot so ga potiskali na­ cionalisti, ki so cenili njegovo voljo po obrambi vrednot, ki jih je prinesla zmagovita vojna, in ga zaradi tega tudi dejansko podpirali. Tudi pridobivanje privržencev med bivšimi bojevni­ ki, zlasli med arditi, ki so bili vse prej kot politično zavedni in z demokratskimi ter sindikalno revolucionarnimi načeli niso imeli nič skupnega, je nujno vedilo fašistično gibanje v desno. Glavnino fašističnega gibanja so v začetku sestavljali prise­ ljenci iz Italije, tako imenovani »regnicoli«, in demobilizirani vojaki, ki so ostali na zasedenem ozemlju. Le-ti so bili narav­ ni potencial za novo stranko, ker niso našli prostora v tradicio­ nalnih političnih gibanjih, ki so nasprotovala priseljevanju do­ datne delovne sile.31 Pristopali pa so tudi domačini, skrajno nacionalistično usmerjeni izobraženci in pripadniki srednjega sloja, kakor inženir Menesini, profesor Conforto in Edvino Bi- asoli, ter posamezni izprijenci, kakršen je bil Lupetina, ki je kmalu postal eden izmed voditeljev zloglasnih oboroženih čet, imenovanih squadre.32 Pozneje, v letu 1920, so vodstvo fašiz- 10* 147 ma v Trstu prevzele nove osebnosti, poslane iz notranjosti Ita­ lije, med njimi odvetnik Francesco Giunta. Do julija 1919 so se usfärrovile fašistične organizacije tu­ di v Rovinju, Poreču, Pulju in Piranu. Dne 6. avgusta je izšel v RoVinju prvi fašistični časnik L’Ardito, vendar je imel kratko življenjsko dobo.33 V Gorici je bila fašistična organiza­ cija ustanovljena šele 7. novembra 1920. leta na pobudo tržaških fašistov, oziroma njihovega voditelja Francesca Giun­ te. Tudi v goriškem gibanju so imeli glavno besedo priseljen­ ci iz notranjosti Italije, začenši s prvim političnim tajnikom Umbertom Ulivierijem.34 Načela novega gibanja o »pohabljeni zmagi« in »bojevni­ ških sredstvih« so se skladala z načeli že obravnavanih nacio­ nalističnih struj. Obstajala pa je razlika v metodi uresničeva­ nja teh načel. Medtem ko so se nacionalisti bolj nagibali k ča­ kanju in propagandni dejavnosti, so se fašisti od vsega začetka javno opredeljevali za konkretno akcijo, ki so se je tudi lote­ vali zlasti ob konfliktih med delavskim in posestniškim razre­ dom. V maju so npr. javno obsodili stavko občinskih uslužben­ cev. Čeprav so priznavali upravičenost stavke zaradi mezdnih zahtev, so jo označili za neprimerno obliko boja v trenutku, ko so v Julijski krajini v ospredju pomembnejša vprašanja. Udeležbo fašistov ob spopadih med splošno stavko 3. in 4. av­ gusta smo žeHomerdiT Kljub temu pa v letu 1919 še ne moremo govoriti o odkritem boju med fašisti in socialisti, ki je postal tako' značilen za leti 1920 in 1921. Morda z delavskim giba­ njem tudi zato ni prišel v odkrit spopad, ker so socialisti fa- šisteignorirali in podcenjevali. Tako nepomembni so se jim zdeli, da njihov list Lavoratore novega gibanja v letu 1919 sploh ne omenja, kaj šele, da bi z njim polemiziral, kakor je z nacionalisti in republikanci. Izrazito nacionalistična in celo imperialistična pa je bila zahteva po aplikaciji londonskega pakta. Fašisti so zahtevali, da se priključi k Italiji vse ozemlje, ki ga je predvideval lon­ donski pakt, pa tudi ozemlja zunaj te črte. Zahtevali so Reko, Krk7 Split in vso Dalmacijo. Njihove konkretne zahteve vrve­ ži z ureditvijo novih dežel pa so se skladale tudi s težnjami kapitalističnih krogov. Formulirali so jih takole: državna meja naj se sklada z narodnostno, ki po njihovem mnenju sega do Snežnika, in s strateško mejo; Jadransko morje naj postane izhodišče za vso Osrednjo Evropo in naj konkurira Severnemu 148 morju; Trst naj postane središče trgovine z vzhodom. Za dose­ go tega so predvidevali gradnjo železniške delte Benetke— Trst—Reka in graditev proge Sv. Lucija (danes Most na Soči) —JErJbiz kot najkrajšo zvezo Trsla z Avstrijo, ki naj nadome­ sti izgubljeno južno železnico. Zahtevali so razvoj ladjedelni­ štva v Trstu in izkoriščanje vodne energije na Soči. Odjdade, ki so jo razglašali za cincavo in širokosrčno do Slovanov, po­ pustljivo do socialistov in avstrijakantov ter indiferentno do bojevnikov, pa so zahtevali takojšnjo aneksijo vsega ozemlja, ki ga je določal londonski pakt, z Reko vred.35 Kljub velikim pretenzijam in javnim nastopom pa so bili tako fašisti kakor tudi nacionalisti v letu 1919 komaj opazni v okolju, ki so mu dajale pečat socialistična stranka in njene množične organizacije. Italijanske nacionalistične sile so bile razpršene in šibke, do veljave so prišle šele v jeseni, ko so se združile v akciji za podporo D’Annunziovi reški ekspediciji. ITALIJANSKE DEMOKRATIČNE STRUJE Struja demokratično usmerjenih macinijancev in republi­ kancev, ki je bila pred vojno sestavni del enotnega liberalno nacionalnega tabora, se je že med vojno, v emigraciji, začela ločevati od skupnega gibanja z ustanovitvijo lastnega društva Demokrazia sociale irredenta, o katerem smo govorili v prej­ šnjih poglavjih. Pripadniki tega društva so se po okupaciji vrnili v Julij­ sko krajino in se organizirali v Democrazia sociale delle nuove provincie d’Italia. Cilj, za katerega so se borili pod Avstro-Ogrsko in na italijanski fronti, je bil dosežen, zato so iz naslova stranke črtali besedo »irredenta«. K socialni demo­ kraciji, ki v tem primeru ni identična s tistimi socialnodemo­ kratskimi strankami, ki jih poznamo po drugih državah in ki spadajo v delavski tabor, so pristopali levo usmerjeni meščan­ ski elementi, macinijanci, republikanci, narodni socialisti in re­ formisti. Društvo pa je imelo somišljenike tudi med anarhisti, ki so imeli v Trstu precejšnjo tradicijo. V prvih tednih po voj­ ni je društvo izdajalo v Trstu glasilo II Grido della Libertà. Med pobudniki za ustanovitey Fascia nazionale, v novem­ bru 1918, je bilo tudi društvo Democrazia sociale. V vodilni 149 odbor zveze je bilo izvoljenih osem njegovih zastopnikov, med njimi že omenjeni voditelji emigrantskega društva Angelo Scocchi, Antonio Sestan in Edoardo Scott. Program društva je vseboval delomà stara, pred vojno in med njo zastopana načela, deloma nova stališča, ki so jih na­ rekovale spremenjene razmere. Glede zunanje politike so me­ ščanski socialni demokrati še vedno zagovarjali sporazum med zatiranimi narodi in prijateljstvo med Italijo in Jugosla­ vijo. Do ozemeljskih zahtev so bili v primerjavi z nacionali­ sti toliko popustljivejši, da so priznavali Jugoslaviji pravico do Dalmacije razen Zadra. Glede jugoslovanske manjšine, ki naj bo vključena v italijansko državo, so predvidevali enak status kakor za Nemce, ki bodo pripadali Čehoslovaški.36 Sicer pa so želeli mirnega sožitja s Slovenci in Hrvati v Julijski krajini ter njihovo prevzgojo v smislu demokratičnih načel, kar naj bi samo po sebi privedlo do postopne vključitve narodne manj­ šine v italijansko narodno skupnost. Glede notranje politike je društvo zastopalo učinkovito sindikalno akcijo, ki naj bi zedinila vse delavske zveze in do­ segla emancipacijo delavskega razreda.37 Republikancem, ki so se strinjali s tem programom, pa ni bila pogodu dejanska usmerjenost društva, ki se je pod vplivom reformistov približevala vladni politiki in prehajala celo v sodelovanje z vlado in monarhijo. Zato so februarja 1919 izstopili iz društva in ustanovili tržaško sekcijo italijan­ ske republikanske stranke. S tem izstopom je tržaško društvo Democrazia sociale razpadlo. Reformisti in njim sorodni elementi so se vključili v vsedr­ žavno socialistično zvezo — Unione socialista italiana — USI. Tržaška sekcija socialistične unije, ki jo je vodil Antonio Sestan, je izdajala glasilo L’Era nuova. Časopis je začel iz- fiajati 14. maja 1919 in je zastopal izrazito šovinistične ten­ dence, kar je privedlo do ostrih polemik s slovensko narodnja- ško Edinostjo. C. Silvestri meni, da je bil list plod stikov med kapitalističnimi krogi severne Italije, kPsd'zelelFrazširiti svoj vpliv v 'Trst,In domačimi reformisti, ki so se želeli vključiti v italijansko poHHčn0~zivIjenje.3S V načelih je bila unija demokratična in je zagovarjala so­ cialno pravičnost, v praksi pa je bila izrazito reformistična in monarhistično reakcionarna. Ker je bila šibka, je iskala za­ veznikov in sporazuma z drugimi sorodnimi strankami. Po so- 150 cialni in demokratični vsebini programa je bila blizu republi­ kancem, zato je v začetku nastopala skupno z njimi. Vendar je republikanska stranka sodelovanje odbijala, češ da »s socia­ listi kraljeve visokosti ne more sklepati sporazumov«.39 Mor­ da se je unija najbolj razlikovala od drugih demokratičnih struj v odnosu do Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Do njih je gojila izrazit šovinizem, kar je razvidno iz ostre pole­ mike med reformističnim glasilom Era nuova in slovenskim listom Edinost. Nekatera stališča, kakor šovinističen odnos do jugoslovanske manjšine, maksimalne ozemeljske zahteve na Jadranu ter protiboljševiška usmerjenost, so se skladala s sta­ lišči nacionalističnih struj in so v danih okoliščinah celo zasen- čevala reformistična demokratična načela. Zato seje socialistič­ na unija kmalu znašla na tistih pozicijah, ki so jih zastopali nacionalisti. Precej sorodna pa je bila zlasti z začetnim fašiz­ mom, tako glede protiboljševiške usmerjenosti in ozemeljskih revindikacij kakor glede fašističnih sindikalno revolucionarnih parol. Ob prvih parlamentarnih volitvah leta 1921 bomo zato našli reformiste v skupnem bloku z drugimi nacionalnimi in nacionalističnimi strujami, ki ga bodo vodili fašisti. V Istri se je ta struja konstituirala v socialistično refor­ mistično stranko — Partito socialista reformista. Ta stranka je bila močnejša od tržaške unije in je imela več vpliva na tam­ kajšnje politične razmere. Njeno glasilo L’Azione, ki ga je urejal tajnik stranke Antonio De Berti, je postalo kmalu pro- fašistično. Na Goriškem se je prvotna Democrazia sociale ohranila dlje časa enotna kakor v Trstu. V stranko se je konstituirala šele spomladi 1920. leta pod istim imenom in je vključevala poleg reformistično in republikansko usmerjenih privržencev tudi nekatere predvojne liberalne nacionalce, ki so se v po­ manjkanju možnosti za lastno organizacijo in zaradi šibkosti nacionalističnih struj večinoma porazdelili med to demokra­ tično levico in klerikalce.40 Za goriško Democrazio sociale je značilno, da je bila v tesnejših stikih s socialistično stranko in torej bolj levičarska kakor sorodna tržaška in istrska organiza­ cija. V bistvu je bila razpeta med republikanskimi in sociali­ stičnimi tendencami, brez nacionalističnih primesi. O tem zgo­ vorno priča dejstvo, da so se njeni glavni voditelji pozneje po­ razdelili tako med republikance (Desiderio Dentesano in Gio- 151 vanni Stecchina) kot med socialiste (Umberto Bonnes) in ko­ muniste (Emilio Mulitsch).41 Italijanska republikanska stranka — Partito republicano italiano — PRI oziroma sekcija te stranke, ki so jo v Trstu osnovali Angelo Scocchi, Diomede Benco in Vittorio Furlani, si je zastavila program v skladu z macinijanskimi načeli: za republiko in za emancipacijo delavskega razreda. Za uresniče­ vanje osamosvojitve delavstva so republikanci predvidevali sindikalno in zadružno dejavnost, ki bi postopoma spreobrnila odnos med kapitalom in delom ter odpravila odvisnost druge­ ga od prvega. Na zborovanju dne 16. aprila 1919 je bila sprejeta nasled­ nja resolucija: Tržaška sekcija republikanske stranke se pri­ družuje gibanju, v katerem so poleg republikancev tudi socia­ listična unija, generalna konfederacija dela in italijanska uni­ ja dela. ki se zavzemajo za sklic konstituante, katera naj izve­ de v Italiji nacionalizacijo veleindustrije in veleposestva. Sekcija izreka nezaupnico vodstvu italijanske socialistične stranke, ker le-to namerava izkoristiti ljudsko razpoloženje in povojne okoliščine, da bi pod plaščem diktature proletariata uvedlo lastno diktaturo. Republikanci ponovno poudarjajo, da sta Rim in Trst neločljiva pojma, ne glede na to, kakšen poli­ tični režim bo imela Italija. »Gorje tistemu, ki bi se dotaknil svetih meja, ki jih je Italija dosegla po stoletnih aspiracijah, po stoletnem žrtvovanju in po nadvse krvavi vojni, ki jo je stala pol milijona Italijanov.«42 Pp programu je bila republikanska stranka na^sredi med desničarskimi liberalnimi in nacionalističnimi strujami ter de­ lavsko socialistično stranko. Z načeli o patriotizmu in obram­ bi italijanstva ter z zahtevo po italijanskih mejah na Snežni­ ku je bila bliže prvim, po socialnih nazorih pa bliže sociali- s,toni_Največ skupnega so republikanci v začetku imeli s socia­ listično unijo in s fašističnim gibanjem, dokler je le-ta zago­ varjal spremembo družbene ureditve in socialno pravičnost. Ker so bili številčno šibki (zborovanj se je udeleževalo okrog 100 oseb) in ker so imeli mnogo skupnega z drugimi stranka­ mi, so se vse leto 1919 trudili za pridobitev zaveznikov, tako na levi kakor na desni strani. S socialisti so se znašli na enakih pozicijah v boju proti liberalno nacionalni večini v občinskem svetu in v zahtevi po odpravi avstrijskega volilnega sistema, na katerem je slonela 152 hegemonija liberalnih nacionalcev v Trstu, ter po uvedbi ita­ lijanskega proporcionalnega volilnega reda za občinske volitve. Spričo teh skupnih, konkretnih akcij in spričo sorodnosti soci­ alnega dela republikanskega programa s socialističnim so že februarja predlagali socialistični stranki'enotno fronto: Ta možnost se jim je kazala tem bolj ugodna, ker so bili sociali­ sti v primerjavi z drugimi strankami zdaleč najmočnejši. Toda socialisti so ponudbo republikancev odbili. Strinjali so se z re­ publikansko stranko glede njenega nasprotovanja tržaški bur­ žoaziji, združeni v stranki Rinnovamento, toda ker so bili re­ publikanci, čeprav demokratičnih nazorov, še vedno meščanska stranka, je bilo sodelovanje za socialiste nesprejemljivo.43 Go­ reči patriotizem republikancev, ki so pred vojno sodelovali z nacionalisti v iredentističnem gibanju, med vojno pa so bili v prvih vrstah prostovoljcev na italijanski fronti, ni bil združ­ ljiv z internacionalističnimi nazori socialistične stranke. Maci- nijansko antitezo: monarhija in republika, bi po mnenju socia­ listov morali nadomestiti z realnejšo antitezo: buržoazija in proletariat. Republikanci so bili torej še vedno sestavni del buržoaznega razreda, čeprav so jim socialisti priznavali, da so njegovo najbolj levo usmerjeno krilo.44 Le na sindikalnem področju so po krajšem obotavljanju v zvezi s splošno stavko julija 1919 ostali združeni v enotni de­ lavski zbornici, ki je bila v rokah socialistične stranke. Ker se je zavezništvo s socialistično stranko izjalovilo, so se republikanci spomladi 1919 približali socialistični uniji, s ka­ tero sö se malo prej razšli. Program, ki je bil sprejet na aprilskem zborovanju, je bil skupen obema strujama. Na istem zborovanju pa so obravnavali tudi nastajajoče fašistično gibanje in sprejeli sklep, da se mu pridružijo.45 Do sodelova­ nja je dejansko prišlo le_v pripravah za reško ekspedicijo, ka­ kor bomo videli pozneje, medtem ko širše skupne dejavnosti med fašisti in republikanci ne zasledimo. V jeseni 1919 so se poskusi zavezništva s fašisti in reformisti ponovili. Ker so bile tedaj v'Italiji razpisane parlamentarne volitve, se je porodilo upanje, da se bo volitev udeležilo tudi prebivalstvo zasedene­ ga ozemlja. Za to priložnost pa si je republikanska stranka že­ lela zagotoviti uspeh, zato se je pogovarjala s fašisti in unio­ nisti za enotno listo pod geslom: boj vsem strankam, desnim in levim. Ker je velika večina članov republikanske stranke nasprotovala sodelovanju, so se pogajanja izjalovila, nato so 153 se republikanci odločili za bojkot volitev. Do volitev leta 1919 pa sploh ni prišlo. Glede na to, da je imel fašizem v tem času nekatere socialistične poteze in da je zagovarjal republikansko ureditev države, je razumljiva težnja nekaterih republikancev po zbližanju_ obeh gibanj, tem bolj, ker sta bili obe struji šibki. — V novembru 1919 so se dokončno odločili, da ne bodo so­ delovali z drugimi strankami, in odbili predlog, ki ga je tokrat dala socialistična unija pod geslom »združitev vseh ljudskih sil v enoten blok proti uradnemu socializmu«. Republikanci so zvezo odbili z izgovorom, da niti reformisti niti fašisti nočejo privoliti v republikanska načela, ki so izrazito protimonarhič- na. Prevladala je leva, naprednejša skupina s sindikalnim vodi­ teljem Bencom in somišljeniki Remigiom Visintinijem, Bene- dettijem in Bologninijem proti desničarjem, ki sta jih zastopa­ la Scocchi in Mrachig. Tajnik sekcije Ermano Mrachig je od­ stopil in vodstvo tržaških republikancev je prevzel Diomede Benco. Iz nekega zaupnega poročila iz marca 1920 razberemo, da so bili voditelji tržaških republikancev (Benco, Scocchi, Pagnacco) včlanjeni tudi v framasonski loži, ki je v Trstu šte­ la nad osemsto članov in da so načrtovali za Julijsko krajino ne­ kakšno »polrepubliko« s parlamentom namesto prefekture in z voljenimi pokrajinskimi skupščinami. Sicer pa je zaupnik ugotavljal, da so Tržačani, Furlani in Goričani nezadovoljni z načinom vključevanja novih pokrajin v italijansko državo, češ da jih ima Italija še vedno za »tuje ljudstvo« in jim ne prizna­ va politične enakopravnosti.40 Svojo aktivnost so republikanci usmerili na pridobivanje ljudskih množic na podeželju. Mladinski klub republikanske stranke Giuseppe Vidali je v tem času ustanovil pokrajinsko mladinsko organizacijo Federazione giovanile mazziniana giu­ liana, ki si je zadala nalogo: približati se kmečkim množicam z'ustanavljanjem kmetijskih zadrug, ki bodo zalagale kmete z orodjem in semeni; hkrati začeti propagando za odpravo mezd­ nih odnosov in za razdelitev veleposestniške zemlje.47 V naslednjem letu so se še močneje oklenili svojih social­ nih načel in se s tem čedalje bolj oddaljevali qd_naciÓnalistov iQ-fašistov^ V prvi številki glasilaTTEmančipazione z dne 27. marca 1920 je rečeno, da mora macinijansko gibanje postati predvsem gibanje za gospodarska, sindikalna, zadružna in so­ cialna vprašanja. Na občnem zboru istega leta so ponovno po­ 154 I udarili zahtevo, da se morajo republikanci držati načela o razrednem boju in prek sindikalne akcije posredovati delav­ cem in kmetom tisto razredno zavest, ki jim bo omogočila ne­ posredno upravljanje podjetij in, zemlje.48 Zato bomo v letu 1920 srecàli republikance v enotnih sindikatih in med stavka­ jočimi na barikadah pri Sv. Jakobu. Dotlej pa je v zimi 1919—1920 republikanska stranka do­ živela še eno razočaranje: razoöäranje nad značajem reške ekspedicije, kar jo je za vselej odbilo od fašistov in naciona­ listov. Značilen je odnos republikanske stranke do slovensko- hrvaške manjšine v Julijski krajini. V nasprotju z nacionalisti in reformisti, ki so zanikali pravice narodni manjšini in si pri­ zadevali za njeno čimprejšnjo asimilacijo, so republikanci te pravice načelno priznavali. Na zborovanju 13. avgusta 1920 so s tem v zvezi sprejeli naslednjo resolucijo: Po proučitvi vpra­ šanja, kakšno stališče naj zavzame italijanski narod do sloven- sko-hrvaške manjšine v mejah italijanske države, republikan­ ci poudarjajo, da obstaja velika razlika med kmetskimi mno­ žicami in »jugoslavofilskimi nacionalisti, podžigalci mržnje proti našemu narodu«. Glede ljudskih množic ugotavljajo, da jih je treba odtegniti vplivu jugoslovanskega nacionalizma in v njih zbuditi čut vzajemnosti in ljubezen do Italije. To pa je mogoče doseči le s politiko ljubeznive velikodušnosti in da­ janjem gospodarskih dobrin ter z enakopravnim ravnanjem v pogledu državljanskih pravic in svobodne rabe jezika v uradih in šolah. Do agitatorjev, ki izhajajo zlasti iz vrst duhovščine, učiteljstva in odvetnikov in ki ne priznavajo Italiji pravice do zedinjenja in teritorialne integritete, pa je treba postopati strogo, je rečeno v resoluciji. Naj se ravna z njimi tako kakor s sovražniki Italije, saj hujskajo na vojno med Italijo in Jugo­ slavijo. Sicer pa republikanci izjavljajo, da je Italijanski nacio­ nalizem prav tako poguben za koristi Italije kakor jugoslovan­ ski nacionalizem.49 V časopisu L’Emancipazione so podobne misli pogosto- ma izražene. Jugoslovanski manjšini so priznavali enake pravi­ ce kakor drugim 36 milijonom Italijanov, toda tudi enake dolž­ nosti. Med temi pa so uvrstili na prvo mesto dolžnost priznati Italiji pravico cio življenja in razvoja v lastni hiši. Po njiho­ vem mnenju pa je ta »lastna hiša« pomenila ozemlje znotraj meja, »ki jih je darovala narava v obliki hribovitega loka; le­ 155 ta pomeni ščit pred tujčevim pohlepom, po drugi strani pa li­ mit in opomin Italiji, da ne sme težiti po razširitvi svojega go­ spostva ... na ozemlje sosednjih narodov«. V skladu s temi sta­ lišči so republikanci zahtevali od ylade, da vzpostavi iskrene in »globoke prijateljske« odnose s sosednjo Jugoslavijo/ki naj slone na političnem, trgovskem, kulturnem in duhovnem zbli- žanju. V ta namen naj se vlada pogovarja le s tistimi jugoslo­ vanskimi državniki, ki goje enake ideale in ki teže k enakim ciljem, ker bosta le na ta način obe državi mogli vplivati na svoje narode, da se bodo zbliževali, sporazumeli in si medse­ bojno zaupali. Prvi korak, ki vodi k temu cilju, je po mnenju republikancev ureditev odnosov v Julijski krajini. Tu je treba doseči pomiritev, odpraviti nasprotja in ustvariti soglasje med mestnim in kmetskim delavstvom, da bo skupno nastopilo zo­ per privilegije gospodujočega razreda. Narodnostni boj naj se umakne razrednemu in strankarskemu boju. V ta namen je treba odstraniti take panslaviste, kot so »Rybäri, Wilfani in Slaviki«, kateri za republikance niso zgolj nasprotniki, temveč sovražniki, ki jih je treba potolči z orožjem, kakršno je za so­ vražnike primerno.50 V nasprotju z liberalci, ki so zagovarjali sicer počasno, to­ da nasilntTašimHacijo Jugoslovanov, izvedljivo z upravno-po- litfčnimi posegi, in fašisti ter nacionalisti, ki so nameravali s silo na en mah izbrisati Jugoslovane z ozemlja Julijske krajine, so bili republikanci zagovorniki naravne asimilacije. ITALIJANSKA LJUDSKA STRANKÀ Zunaj liberalno nacionalističnega tabora in zunaj demo­ kratično naprednih struj je bila v prvih mesecih po vojni ustanovljena v Julijski krajini klerikalna stranka — Partito popolare italiano — PPL Ljudska stranka je bila ustanovljena v Italiji januarja 1919. Njen pobudnik in dolgoletni voditelj duhovnik don Sturzo je že pred vojno predvideval stranko, ki bi združevala verne množice in ki bi delovala avtonomno, brez uradnega pokroviteljstva cerkve. Povojne razmere, ki so po eni strani odvzele prvenstvo liberalnim strankam, po dru­ gi strani pa radikalizirale delavsko gibanje in dajale sociali­ stični stranki široke možnosti za prevlado, so bile ugodne za 156 rojstvo stranke, ki je nameravala združiti vse »svobodne in močne može«, »vse zdrave sile naroda«, da bi rešili družbo iz povojne krize in se uprli socialističnim prevratnim tendencam. Spremenjene povojne razmere, zlasti razpad habsburške mo­ narhije, ki je bila glavna opora vatikanski politiki, so vplivale tudi na Vatikan, da je privolil v ustanovitev klerikalne orga­ nizacije. Pred vojno je namreč spričo nerešenega vprašanja odnosa med Vatikanom in italijansko državo prepovedal ude­ ležbo klerikalcev v italijanskem političnem življenju. Vendar Vatikan ni dovolil ljudski stranki, da bi nastopala v njegovem imenu. Bila je zunaj cerkve in zato manj klerikalna od sorod­ nih katoliških strank po Evropi. V razglasu, s katerim je don Sturzo napovedal ustanovi­ tev nove stranke, je zapisal, da se niso zganili samo zato, da zaščitijo vernost ljudstva pred demokratičnimi prostozidarji, liberalci in socialisti, ki nameravajo dekristjanizirati deželo, v teh prizadevanjih bi se namreč lahko združili tudi s poštenimi liberalci in zmernimi konservativci, pač pa gre za drugo, so­ cialno vsebino gibanja. Hočejo namreč postati glasniki, za­ stopniki in prijatelji ljudstva, ki mu je dandanes usojena no­ va pot, da ga obvarujejo pred socialisti, ki hočejo doseči monopol nad vsemi proletarci in njihovo združitev pod zasta­ vo rdeče demokracije.51 Program ljudske stranke je vseboval načela, ki so bila v danih razmerah privlačna za najširše ljudske sloje: obramba delavskih interesov v industriji in kmetijstvu, pravica do dela in povečanje posesti malih kmetov. V programu je med dva- nastimi točkami zahteva po decentralizaciji uprave, odpravi birokracije, reformi javnega zavarovanja in davčne politike. Čeprav je v dvanajsti točki izražena najširša podpora Wilsono- vemu političnomoralnemu programu, je bila stranka glede ja­ dranskega vprašanja na nacionalističnih stališčih. Zagovarjala je londonski pakt, da bi si zagotovila simpatije srednjega sloja.52 Poleg stališč, ki so bila prirejena za pridobitev delovnih množic, pa je stranka ponujala roko tudi buržoaziji, ko je npr. zagovarjala sodelovanje kapitala, industrijskih, agrarnih in trgovskih organizmov pri decentralizaciji državne uprave ter spoštovanje individualnih dobrin in privatne iniciative. Krščansko zavest je razglašala za temelj in trdnjavo narodne­ ga življenja in ljudske svobode. 157 S tem si je ljudska stranka v Italiji priborila prostor med liberalci in socialisti in postala tekmica zlasti drugim. Privr­ žence je dobivala med najbolj nasprotujočimi si sloji, med ma­ limi kmeti in veleposestniki, med delavci in industrialci, med katoliško aristokracijo in drobno buržoazijo. V tej stranki so se združevali katoliški levičarji in pripadniki katoliških sindi­ katov, zmerni klerikalci in desni konservativci.53 Vojna doba je ustvarila ugodno ozračje za razvoj ljudske stranke. Delovne množice so se v odporu do vojne odvračale od tradicionalnih liberalno konservativnih strank, ki so jih po­ tisnile v vojno, in težile k opozicionalnim socialistom. Spričo čedalje močnejše radikalizacije socialistične stranke pa se je zlasti kmečko podeželje začelo ohlajati za socializem, nato se je množično usmerilo k popolarom, ki so mu tudi obljublja­ li socialno pravičnost. Že konec leta 1919 se je na parlamen­ tarnih volitvah v Italiji pokazalo, da je ljudska stranka v ne­ kaj mesecih postala druga najmočnejša stranka v državi za so­ cialistično.54 V Julijski krajini je bilo ozračje za usidranje klerikalne stranke manj ugodno kakor v Italiji. V Trstu klerikalizem ni nikdar užival simpatij ne med Italijani ne med Slovenci. Kle­ rikalci so v novembru 1918 sodelovali v kratkotrajni zvezi Fascio nazionale z liberalnimi, nacionalističnimi in demokratič­ nimi strujami. Decembra so izdajali glasilo L’Unione, ki je sicer izražalo lojalnost do italijanske monarhije, vendar je obsojalo »prekletstvo nad premaganimi in poveličevanje zma­ govalcev, ki so sovražni cerkvi in papežu«. Poudarjalo je ge­ slo: najprej katoliki, nato Italijani. V skladu s tem so tržaški klerikalci tudi obsodili delovanje razsodišča — comitato di epurazione — ki so si ga izmislili liberalni nacionalci in na­ cionalisti.55 Ker so bili italijanski klerikalci v Trstu pred vojno in med njo zvesti avstrijski vladi, so si po italijanski okupaciji močno prizadevali, da bi se znebili etikete o avstrijakanstvu in se vključili v italijansko politično življenje. Za uveljavitev tega namena je bila najbolj prikladna priključitev k novo ustanovljeni italijanski ljudski stranki. V Trstu je bila sekcija te stranke ustanovljena v februarju 1919. Bila je šibka in je taka ostala, dokler ni bila pod fašističnim totalitarnim reži­ mom razpuščena. Zaradi šibkosti in zaradi potrebe po vklju­ čitvi v italijansko nacionalno gibanje se je vezala z nacionali­ 158 sti, kadar je šlo za potrditev patriotizma in italijanskega zna­ čaja Julijske krajine. S tem so klerikalci hkrati poskušali za­ megliti dejstvo, da so bili še pred nedavnim zvesti avstrijske­ mu režimu. Do odkritega enotnega nastopa z nacionalisti je prišlo spomladi 1920 ob akciji za aplikacijo londonske pogod­ be, o čemer bo govor pozneje, posebej pa ob parlamentarnih volitvah 1921, ko so tržaški klerikalci, edini v Italiji, stopili v blok z nacionalisti in fašisti. Podobno kakor so se liberalci, reformisti pa tudi republi­ kanci v Trstu bolj nagibali k nacionalizmu in fašizmu kakor drugje po Italiji, so tudi tržaški klerikalci v večji meri spreje­ mali nacionalistične tendence, kakor je dopuščal strankin idej­ ni program. Tudi ta posebnost izvira iz tradicionalnega na­ sprotja tržaškega meščanskega sloja do slovenske in hrvaške narodne skupnosti. Nekoliko več uspehov je imela ljudska stranka v Istri. Istrski klerikalci so bili že pred vojno bolj italijansko narodno usmerjeni kakor tržaški in furlanski, zato po vojni niso imeli težav pri vključevanju v italijansko politično skupnost. Glav­ ne trdnjave klerikalizma so bile okrog Kopra, Izole, Pirana in Rovinja. Vendar je ljudska stranka pridobivala veljavo šele po­ tem, ko so religiozne množice začele zapuščati socialiste, ka­ terim so se v prvih mesecih po vojni pridružile v pričakova­ nju socialnih reform. Zaradi neizpolnjenih socialističnih obljub pa tudi zaradi odpora vernikov do nasilne spremembe družbenega reda, ki jo je socialistična stranka čedalje bolj po­ udarjala, so se vrnili v okrilje cerkve in pod vpliv duhovni­ kov, ki so pripadali ljudski stranki.36 Na Goriškem, ali bolje v goriški Furlaniji, so bile okoli­ ščine za razvoj italijanske ljudske stranke bistveno drugačne kakor v Trstu in v Istri. Tu je namreč pred vojno prevlado­ vala Faiduttijeva klerikalna stranka, ki je imela prek duhov­ nikov široko razpredeno organizacijo. Med vojno, po prvem prodoru italijanske vojske do Gorice leta 1916, so italijanske okupacijske oblasti večji del duhovnikov internirale, zato so ostale množice malih kmetov in kolonov prepuščene same sebi in brez prave orientacije. Po ponovni italijanski okupaciji no­ vembra 1918 so se internirani duhovniki sicer začeli vračati, toda njihov vpliv je medtem upadel, tem bolj, ker so bili v spremenjenih razmerah sami dezorientirani. Faidutti, glavni organizator in zastopnik klerikalne stranke, je ostal na Duna­ 159 ju, ker mu italijanska oblast ni dovolila vrnitve v domovino. Z razpadom politične stranke so prenehale delovati tudi njene gospodarske ustanove, kmečke posojilnice in zadruge, ki so bile za agrarno furlansko prebivalstvo osnovnega življenjske­ ga pomena. Tako je furlansko podeželje, razočarano nad usodo gibanja, katero je desetletja podpiralo, postalo odličen poten­ cial za socialistično stranko, tem bolj, ker mu je le-ta ponudi­ la vso pomoč za obnovo kmečkega gospodarstva. Posebej pri­ vlačne so postale pogodbe med koloni in veleposestniki, ki so jih pripravili goriški socialisti, med njimi zlasti Henrik Tuma, in ki so v bistvu spreminjale odnose med izkoriščanimi in izkoriščevalci. Po vojni je vsa Furlanija pristopila v socia­ listični tabor. Italijanske okupacije Furlani niso jemali resno. Mislili so, tako kakor Slovenci, da gre le za začasen ukrep in so največ pričakovali od plebiscita, po katerem naj bi Furla­ nija postala posebna republika. Pod vplivom socialističnih idej so za to republiko predvidevali komunistično ureditev.57 Konec leta 1919 je don Sturzo dal voditeljem italijanske ljudske stranke v Vidmu nalogo, da organizirajo stranko tudi na Goriškem. Za tako stranko se je zavzemal tudi generalni civilni komisar v Trstu Mosconi. V pismu centralnemu uradu je o tem pisal, da bi le ta stranka mogla zajeziti socialistično propagando na Goriškem in postopno pridobiti za Italijo tudi slovenske množice. Liberalna stranka namreč na Goriškem nima upanja za razvoj in je nesposobna za kakršnokoli učin­ kovito akcijo. Vendar je bilo za Mosconija najbolj pomemb­ no, da ima ljudska stranka na Goriškem nacionalni zna­ čaj, ustrezno z usmerjenostjo v Italiji, čeprav naj bi go­ jila vse potrebno spoštovanje do slovenskega življa. Mosco­ ni je tudi odsvetoval Faiduttijevo vrnitev z Dunaja, kar so ne­ nehoma zahtevali nekateri furlanski duhovniki, ker je po nje­ govem obstajala nevarnost, da bi se ustanovila nekakšna avto­ nomna klerikalna stranka, ki bi jo podprl tudi goriški nad­ škof. Faiduttijevo vrnitev je vezal na pogoj, da se prej uvelja­ vi italijanska ljudska stranka. Po drugi strani pa je opozarjal, da ne kaže narediti Faiduttija za mučenika in preganjanca, ker bi to škodovalo italijanski stvari na Goriškem, in predlagal, naj se mu najde mesto pri sv. stolici.58 Kler na Goriškem je bil razdeljen na dva tabora. Del du­ hovnikov je želel obnoviti predvojno klerikalno gibanje in je zahteval Faiduttijevo vrnitev. Drugi del je temu nasprotoval 160 in se je želel vključiti v italijansko ljudsko stranko. Glavni glasniki italijanske nacionalne politike so bili duhovniki Tarlao, Del Fabro in Casteliz, ki so rovarili najprej zoper Faiduttija, pozneje pa so si z vsemi sredstvi prizadevali za odstranitev goriškega nadškofa slovenske narodnosti, Frančiška Borgie Sedeja.59 Spričo takih okoliščin je poskušal Luigi Pettarin, ekspo­ nent goriških liberalcev, združiti nekdanje liberalne in kleri­ kalne sile v enotno organizacijo na osnovi kompromisnega programa, ki bi bil za vse sprejemljiv. V programu je pouda­ ril boj za deželno avtonomijo, kar bi privlačilo tudi Sloven­ ce, ter delo za obnovo porušene dežele in pospešitev gospo­ darskega razvoja. Predlagal je, naj organizacija prevzame de­ mokratična načela v korist delovnih množic in naj se obveže, da bo zavarovala verska čustva prebivalstva, pri tem pa naj zagotovi tolerantnost in naj ne zavzame značaja konfesional­ nosti. Vsem skupna naj bi bila nujnost spodbujati patriotična čustva. V splošnem pa naj bi se stranka odkrito bojevala proti socialističnemu maksimalizmu, »ki se razširja iz Trsta in pre­ plavlja deželo«, s Slovenci pa naj bi poiskala dobrohoten kompromis, ki ne bi smel škodovati italijanskim pravicam in interesom. V ta namen bi se morala posvetiti zlasti propagan­ di, pobijanju vplivov srbofilskega iredentizma z dokazova­ njem, da se le-ta napaja iz »pravoslavnega Beograda«.60 Dne 22. marca 1920 sta mons. Zamparo, privrženec pred­ vojnega klerikalnega gibanja, in Pettarin izdala razglas z vabi­ lom goriškim Furlanom, naj se združijo v ljudsko stranko. »Vojna je prevrnila svet in prinesla nove ideje, nove težnje,« je rečeno v razglasu. »Vse se hoče spreobrniti, preobraziti, zrevolucionirati. Tudi po Furlaniji se oglašajo učitelji revolu­ cije, ki hočejo sedanje hude razmere in sedanjo nezadovolj­ nost ljudstva zlorabiti v svoje prevratne namene. Da bi se se­ danji družbeni red kar prevrnil in da bi se pokopala avtono­ mija dežele, okrajev in občin, to je treba pred novodobnimi revolucionarji vsekakor preprečiti.« Dalje je rečeno, da si bo nova stranka prizadevala, da dobe delavci pravičnejši del bo­ gastva, ki ga proizvajajo, in da dobe kmetje več svoboščin na zemlji, ki jo sami obdelujejo. Prizadevala si bo za čim prejš­ nje izplačilo vojne škode in za splošen napredek proizvodnje z mobilizacijo vseh energij na trgovskem, obrtniškem in kme­ tijskem področju.61 n 161 Šele po dolgih mesecih okupacije je bila torej na Gori­ škem ustanovljena sekcija italijanske ljudske stranke, ki je združevala del liberalnih in nacionalnih struj s klerikalci. To priča o nemoči in dezorientiranosti italijanskih meščanskih strank ter o silnem naporu okupacijskih oblasti, da bi združi­ le in usposobile nacionalne sile, ki bi utegnile zajeziti sociali­ stične revolucionarne valove. Obenem pa naj bi te združene sile razširjale vpliv italijanske misli na Slovence z obljubami o avtonomiji, pravičnosti in enakopravnosti. Socialistično gla­ silo Delo je namigovalo, da tudi voditelji slovenskega narodne­ ga gibanja in seveda slovenskega klerikalnega tabora podpira­ jo ljudsko stranko. Združili da so se vsi, »g. Pettarin in dr. Gabršček, dr. Wilfan in msgr. Zamparo, msgr. Faidutti in don Gregorčič... pod enim klobukom, vidijo edino rešitev, da zlezejo pod okrilje cerkve«, za boj »proti povodnji komuniz­ ma.«82 Goriška krščansko socialna struja, ki je bila vključena v enotnem slovenskem narodnem društvu Edinost, je resnično predvidevala vključitev slovenskega delavstva v sindikate ljud­ ske stranke, da bi ga odtegnila socialističnim sindikatom. Po­ zneje, leta 1922, je poskušala povezati celotno slovensko narod­ no gibanje z italijansko ljudsko stranko, vendar so tržaški li­ beralni krogi ta predlog odločno zavrnili. Glasilo goriške sekcije ljudske stranke je bilo L’Idea del popolo, ki je začelo izhajati 18. junija 1920. leta. Za italijansko ljudsko stranko je značilno, da se je v na­ sprotju z drugimi italijanskimi meščanskimi strankami trudila razširiti svoj vpliv tudi na slovenske in hrvaške kmečke mno­ žice. V ta namen je seveda zagovarjala narodne pravice Slo­ vencev in Hrvatov, podobno kakor republikanci. Vendar je pri tem obe stranki vodil osnovni motiv: z dobroto vzbuditi pri tujerodcih ljubezen in privrženost Italiji. Sredi avgusta 1920 je voditelj ljudske stranke don Sturzo pisal šefu osred­ njega urada Salati, da so Slovenci na Goriškem ogorčeni, ker nimajo niti tiste najmanjše svobode, ki so jo uživali pod avstrijskim režimom. V podporo te trditve je povedal, da do­ biva številne pritožbe zoper nepravično ravnanje oblasti s pre­ bivalstvom druge narodnosti. Med najhujše prestopke je uvr­ stil prepoved srednjih šol za Slovence in krivično postopanje z uradniki slovenske in hrvaške narodnosti. Don Sturzo je za­ to prosil Salato, naj preveri, ali so pritožbe upravičene, in naj 162 izda ustrezna navodila, da bodo oblasti pridobivale to ljudstvo za Italijo, namesto da vcepljajo sovraštvo v njegovo dušo.63 Slovenska narodna stranka se je vsekakor morala zave­ dati nevarnosti, ki jo je pomenila politika popolarov. Zato je v svojem časniku Edinost naglašala, da je ljudska stranka v od­ nosu do Slovencev enako nacionalistična kakor druge italijan­ ske stranke in naj si nihče od nje ne obeta pomoči. V satirič­ nem listu so popolari označili Slovence s »popolo rozzo« — ne­ otesano ljudstvo, nato dodaja Edinost, da si bo »popolo rozzo« dobro zapomnil to žalitev, ko bo stranka iskala pomoči po na­ ših krajih.84 Za Goriško je značilno, da italijanske nacionalistične stru­ je niso pognale korenin tako kakor v Trstu in v Istri. Neko­ liko več uspeha so imeli le republikanci in reformisti, ki so vključevali drugi del bivšega liberalno nacionalnega tabora, vendar sta tudi ti dve stranki vseskozi ostali na periferiji po­ litičnega življenja, ker je v goriški Furlaniji odločno prevla­ dovala socialistična stranka, daleč za njo pa klerikalna. POVEZOVANJE ITALIJANSKIH NACIONALNIH SIL Vse italijanske meščanske stranke in društva, ne glede na različne nazore in programe, so imeli eno skupno potezo: ho­ tenje po zavarovanju italijanskih pravic na Jadranu. To je bil tudi eden izmed glavnih vzrokov, da nobena izmed njih ni nikdar prodrla s svojim vplivom med Slovence in Hrvate, čeprav so si nekatere, popolari in republikanci, za to resnično prizadevale. Vse te stranke so bile in ostale, razen pozneje fa­ šistične, stranke Italijanov v Julijski krajini, katerih torišče je bilo omejeno na mesta z italijanskim prebivalstvom in Fur­ lanijo. Hkrati pa nobena izmed njih ni bila ne številčno ne idejno dovolj močna, da bi se bila lahko kosala z socialistično stranko, dokler se niso povezale in se prepustile fašističnemu vodstvu. Vendar se je to lahko zgodilo šele proti koncu leta 1920, ko je upadla moč delavskega gibanja, ko se je socialistič­ na stranka razcepila in odprla vrata fašizmu. Italijanske nacionalne sile srečamo prvič združene v akci­ ji za podporo D’Annunziovi osvojitvi Reke. n* 163 Sredi leta 1919 je bilo italijanski javnosti že povsem jasno, da mirovna konferenca ne bo prisodila Italiji Reke, za katero je predvidevala samostojno državo. Zato je italijanski pesnik Gabriele D’Annunzio zbral prostovoljce — legionarje — in jih dne 12. septembra 1919 popeljal iz Ronchija na Reko, ki so jo zasedale medzavezniške sile. Ta tako imenovana reška avantura je zlasti v italijanski literaturi izčrpno opisana in kri­ tično ocenjena, zato se bomo na tem mestu omejili le na neka­ tere splošne ugotovitve. Sodobni zgodovinarji so si edini v tr­ ditvi, da je bil pohod na Reko pripravljen v sporazumu ali vsaj z vednostjo visokih vojaških krogov v Italiji. Z osvojitvi­ jo Reke so italijanski nacionalistični in patriotični krogi na­ meravali postaviti zaveznike pred izvršeno dejstvo, da Reka pripada Italiji. Vendar so si raziskovalci te problematike tudi edini, da je bila med samimi privrženci D’Annunzia živa težnja, da prek reškega vprašanja mobilizirajo vojaške sile v Julijski krajini, ki naj bi izvedle udar v Italiji oz. že tedaj na­ črtovan pohod na Rim. Prva postaja za ta pohod naj bi bil Trst kot najbližje in politično najbolj zbegano mesto. Za ures­ ničitev tega namena je D’Annunzio poskušal dobiti pomoč najmočnejše italijanske stranke, socialistov, vendar so sodelo­ vanje zavrnili. V jeseni 1920. leta so, kakor se zdi, fašisti prevzeli pobu­ do za usmerjanje legionarskega gibanja. Iz Mosconijeve brzo­ javke vladi razberemo, da sta se voditelja italijanskega fašiz­ ma Mussolini in Vecchi v oktobru ustavila v Trstu, da bi se pogovorila o stališčih tržaškega fascia do reškega vprašanja. Dne 11. oktobra sta s Francescom Giunto in reškim avtonomi­ stom Zanello odpotovala na Reko, kjer naj bi, sodeč po govori­ cah, pripravljala udar na Trst, ki naj bi bil začetek splošnega, vsedržavnega gibanja za vzpostavitev vojaške diktature v Italiji. Za državni udar naj bi predvidevali datum obletnice zmage pri Vittoriu Venetu.05 V danih okoliščinah pa je bil udar tudi za nacionaliste nesprejemljiv, ker je obstajala ne­ varnost, da se sprevrže v revolucijo, v kateri bi socialisti pre­ vzeli vodstvo. Ker se namen nacionalistov, z okupacijo Reke prisiliti Nittijevo vlado k odstopu in vzpostaviti »nacionalno« vlado, ni posrečil, so sicer privolili v D’Annunziovo tezo o državnem udaru, vendar so le-tega usmerili navzven, na pohod na Dalmacijo namesto v notranjost države. S tem so želeli za­ deti štiri muhe na en mah: odvrniti D’Annunzia od levičar­ 164 skih sil, povzročiti italijanski vladi težave, zagotoviti Italiji ozemlja, začrtana v londonskem paktu, ter mobilizirati javnost za nacionalistične tendence. Šlo je torej za dve odločilni po­ tezi, primorati vlado, da realizira »italijanstvo« Reke in Dal­ macije, na drugi strani pa odstraniti nevarnost, da se legio- narstvo sprevrže v levičarsko podjetje.66 Vprašanje pripadnosti Reke je postalo stimulans za uve­ ljavitev nacionalizma v Julijski krajini. Že spomladi 1919 je bil v Trstu ustanovljen neki tajni od­ bor »Comitato segreto«, ki so ga sestavljali oficirji po rodu iz Julijske krajine. Odbor je imel nalogo, da zbira ljudi za vpad na Reko, kjer je navzočnost francoskih čet zavirala uve­ ljavitev italijanskih elementov. Odbor se je sestajal v tistem uradu za propagando pri guvernatoratu (ITO), ki se je fuzioni- ral z društvom Trento—Trieste. Tudi za oboroženo enoto na­ cionalistov »Sursum corda« je bilo že ob ustanovitvi predvide­ no, da stopi v akcijo za zavzetje Reke.67 Na drugi strani pa so se s podobnimi pripravami ukvar­ jali tudi republikanci. Poleti 1919 so se med vodilnimi oseba­ mi, ki so z D’Annunziom pripravljale pohod legionarjev, znašli tudi nekateri znani tržaški republikanci, bivši prosto­ voljci na italijanski fronti. V jeseni so bili tudi republikanci člani zgoraj omenjenega tajnega odbora, prek katerega so ustanavljali prostovoljne enote »centurie repubblicane«, ki jim je poveljeval Mario Napoleone.68 Pohod legionarjev iz Ronchija na Reko dne 12. septembra je bil torej vsestransko pozdravljen ne samo med nacionalistič­ nimi, temveč tudi med demokratičnimi in patriotičnimi elemen­ ti v Julijski krajini. Iz teh vrst so se nato rekrutirali posamez­ niki, ki so odšli na Reko, da bi pomnožili vrste legionarjev. Enote »Sursum corda« in »centurie repubblicane« so postale jedro novega bataljona D’Annunziove vojske — »Battaglione volontario della Venezia Giulia«. Vanj so se vključevali posa­ mezniki iz vrst nacionalistov, militaristov, republikancev, fa­ šistov in anarhistov. Hkrati pa so iste struje vzdrževale v Trstu svoje odbore za pomoč Reki, zbirale denarna sredstva in se pripravljale na udar, ki naj bi se z Reke razširil na Trst in odtod na Italijo. V septembru 1919 so osnovale »Co­ mitato d’azione«, ki je imel nalogo spodbuditi vstajo v sa­ mem mestu in izročiti Trst D’Annunziu.69 165 Prva faza reške avanture je torej spravila na skupen ime­ novalec vse italijanske nacionalne struje. Tudi ljudska stran­ ka, ki se je v začetku ogradila od D’Annunzia, se je pozneje pridružila temu bloku. Povezovanje nacionalistov, militaristov in visoke buržoa­ zije je že od vsega začetka slonelo na skupnih zahtevah po ozemeljski ekspanziji. Nacionalisti, ki so bili v resnici politič­ no orodje velekapitala, se niso mogli vključiti v reševanje go­ spodarskih in socialnih vprašanj, ki so bila v prvih mesecih po vojni glavno torišče za uveljavitev vsake politične stranke. Zato so se oklenili D’Annunziovega mita o dopolnitvi »po­ habljene zmage«. To jim je bilo tem lažje, ker je bil ta mit dobro nadomestilo za prejšnji, sedaj neuporabni gesli »reden­ zione« in »difesa dell’italianità«. S prevzemom novega gesla so dajali boju za priključitev Reke k Italiji idejno-moralni po­ men, ki je bil privlačen za vse tiste nacionalne sile, ki so za­ man poskušale obnoviti lastne stranke. S tem pa so nacionali­ sti prevzeli v svoje roke pobudo za prebuditev tudi tistega de­ la buržoazije, ki je zaman čakal na pomoč italijanske vlade, da bi uveljavil svoje gospodarske interese. Za te kroge je bila priključitev Reke k Italiji gospodarska nujnost, ker bi Reka kot samostojna država ali v sklopu druge države odvzemala Trstu tržišče v zaledju in možnost za gospodarsko ekspanzijo na Balkan. Konkurenco v pristaniškem in trgovskem prometu je bilo torej mogoče preprečiti le na ta način, da bi tako Reka kakor Trst pripadala Italiji. Nacionalistično moralno-po- litično geslo o pohabljeni zmagi je bilo torej sprejemljivo tudi za tiste kapitaliste, ki niso gojili aneksionističnih tendenc, ker je bilo sinonim za njihove gospodarske koristi. Za militariste, profesionalne oficirje in vojake pa tudi za demobilizirance je pomenil boj za Reko podaljšanje vojaške akcije in s tem ohranitev tiste pomembne vloge, ki jo je vo­ jaštvo po končani vojni izgubilo. Akcija za podporo D’Annun- ziu pa je bila hkrati tudi zelena luč za vključitev teh desni­ čarskih struj v politično življenje Italije, kar so si nenehoma prizadevale, ali bolje za vključitev v italijanski desničarski ta­ bor, ki ga je preplavljalo nacionalistično razpoloženje. Pismo F. Salate o pomembnosti fašističnega gibanja v Trstu. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 166 V dejavnosti za priključitev Reke k Italiji pa so se znašli na istih pozicijah z nacionalisti, militaristi in kapitalisti tudi demokratični in levičarski elementi, macinijanci, republikanci, anarhisti in reformisti, ki sta jih v reško avanturo vlekli pa­ triotska ideja in težnja po integriteti italijanske države. To ozračje, na zunaj usmerjeno k enotnemu cilju, Reko k Italiji, notranje pa razvejeno v različne interese in namene, je posta­ lo odlična možnost za uveljavitev fašizma. S prvotnim progra­ mom, ki je vseboval hkrati desničarske in levičarske teze, so bili fašisti v slepi ulici, neprivlačni tako za desne kakor za le­ ve elemente. Ob navdušenju za reško avanturo pa so izkoristili priložnost, da so se dokončno opredelili za svoja nacionalistič­ na gesla, čeprav so na zunaj še poudarjali revolucionarno sindikalne tendence, da so ohranjali simpatije demokratične le­ vice. Fašisti so se tem lažje opredelili za D’Annunzia, ker so se njihova gesla, patriotizem, bojevništvo in revolucionarnost, povsem skladala z gesli legionarjev. Vendar so fašisti stopili v reško avanturo predvsem z namenom, da uveljavijo svoje gi­ banje. Z vključitvijo v gibanje za osvojitev Reke so se namreč znašli skupaj z nacionalisti, nato jim je spričo vitalnosti in energije, kakršna je značilna za vsako novo gibanje in zaradi udarnosti uspelo prevzeti vodstvo tega tabora.70 Spoznanje o pravih namenih fašizma pa je postopoma od­ vrnilo demokrate, zlasti republikance, ki so z nacionalisti in fašisti sodelovali pri reških dogodkih. Republikanski voditelj Gabriele Foschiatti je v septembru 1920 opozarjal republikan­ ske poveljnike na Reki, naj za vsako ceno preprečijo, da bi se mladi republikanci pridružili fašistom. V pismu republikan­ skemu poveljniku Ercoliju Mianiju je ob opravičevanju sploš­ ne stavke zapisal takole: »Kar pa obrača želodec in zbuja ogorčenje vsakega poštenega človeka, je fašistična dejav­ nost ... Ti ljudje vodijo deželo v pogubo ... Če domuje domo­ vina pri gospodu Giunti, dol z domovino!«71 Dne 22. februarja 1920 je fašizem prvič prevzel pobudo za združeno akcijo italijanskih nacionalnih sil, ko je sklical zbo­ rovanje vseh italijanskih strank v Trstu, da bi se javno opre­ delile za uveljavitev londonskega pakta. Zborovanja v gleda­ lišču Giuseppe Verdi so se udeležile nacionalistične in nacio­ nalne struje pa tudi reformisti, združeni v Unione socialista, in klerikalci. Le republikanci so vabilo odklonili in seveda so­ cialisti, ki z nacionalizmom niso imeli nič skupnega. 169 Za tržaške klerikalce je bila udeležba na zborovanju neko­ liko kočljiva, ker se ozemeljske zahteve niso skladale z na­ zori italijanske ljudske stranke, ki je v svojem programu dajala prednost Wilsonovim načelom o samoodločbi in prepu­ ščala Društvu narodov reševanje narodnih vprašanj. V tržaški sekciji ljudske stranke je zato prišlo do daljše razprave v zvezi z vprašanjem udeležbe na zborovanju, ki so ga sklicali fašisti. Ker so se voditelji tržaških klerikalcev nagibali k skupnemu nastopu z nacionalnimi strujami, zlasti zato, da bi našli svoj prostor v italijanskem političnem življenju in da bi s tem zasenčili svojo nekdanjo zvestobo Avstriji, se jim je zde­ lo vprašanje Reke in londonskega pakta kljub vsemu dovolj primerna priložnost za skupen nastop. Da bi si ohranili pred stranko, kateri so pripadali, čisto vest, so predložili zborovanju svojo kompromisno resolucijo, ki je upoštevala načela ljudske stranke. V resoluciji so popolari najprej ugotovili, da je povojna mednarodna ureditev krivična in v nasprotju z ljudskimi pra­ vicami in težnjami. Zahtevali so takojšnjo in pravilno rešitev jadranskega vprašanja, takšno, da bo zagotovljena varnost do­ movine in njenih meja in da ne bodo zavržene ali razvredno­ tene ogromne žrtve italijanskega naroda. Obenem pa so opozar­ jali, naj vodi reševanje ozemeljskih vprašanj prizadevanje po pobratenju med narodi, ki je uresničljivo le na utrditvi sploš­ nega, od vseh priznanega miru, in njihovem zbližanju za do­ sego višjih ciljev.72 Predlog klerikalcev je bil seveda le formalnega značaja, saj so končno sprejeli drugačno resolucijo, ki so jo predložili nacionalisti. V tej resoluciji je rečeno, da je za rešitev vpra­ šanj, ki tarejo Julijsko krajino, potrebna takojšnja uveljavitev londonske pogodbe. Glede Reke pa so zborovalci izrazili pre­ pričanje, da ima mesto samo dovolj moči in volje, da bo poskr­ belo za svojo »nezgrešljivo usodo«. Zborovalci so sprejeli tudi sklep o ustanovitvi »akcijskega odbora« pod predsedstvom bivšega liberalno nacionalnega voditelja Giorgia Pitacca. V od­ boru so bili predstavniki vseh strank in struj, ki so se udeleži­ le zborovanja, torej tudi predstavniki ljudske stranke. Odbor je konec aprila sestavil »jadransko misijo« in jo poslal v San Remo, kjer so se sestali predsedniki zavezniških držav, da bi razpravljali o jadranskem vprašanju. V misiji sta fašiste zasto­ pala Giunta in Pieri, trgovsko zbornico Pitacco, socialistično 170 unijo Palin, ljudsko stranko baron Rinaldini, nacionaliste pa Coceani. Misija je izročila zaveznikom resolucijo, sprejeto na zborovanju 22. februarja, ki so jo podpisali nekateri občinski zastopniki v Julijski krajini,73 kar naj bi bil nekakšen ple­ biscit. Zoper to misijo, ki se je razglasila za zastopstvo vsega pre­ bivalstva na zasedenem ozemlju, je ostro nastopilo politično društvo Edinost, ki je tudi poslalo svojo delegacijo v San Re­ mo, o čemer bo govor pozneje. Zborovanje v dvorani Verdi in odhod misije v San Remo sta bila prvi politični uspeh fašistov. Ker so bili fašisti pobud­ niki za to manifestacijo, so postali zastavonoše v boju za ita­ lijanstvo Julijske krajine in Dalmacije. Hkrati pa so prav s to akcijo sestavili nekakšno nacionalno fronto, v katero je bil vključen tudi konservativno in reformistično usmerjen buržo­ azni sloj. Tako je postajal fašizem katalizator razcepljenih ita­ lijanskih struj in voditelj nastajajočega nacionalnega bloka. Kapitalistični sloj je lahko prepustil fašizmu politično vodstvo bloka, ker je bilo to gibanje dejansko odvisno od njegove fi­ nančne podpore, kar mu je zagotavljalo odločilno vlogo. Med podporniki fašističnega gibanja niso bili samo najmočnejši fi­ nančniki, kakor lastniki ladjedelnic Cosulichi, zveza industrial­ cev in zavarovalne agencije, temveč tudi posamezne banke, spedicijska podjetja, trgovske hiše in podobno. Fašistov niso podpirali samo s finančnimi sredstvi, temveč so jim dajali na voljo tudi prevozna sredstva in prostore za zbirališča. Za sedež fašistične organizacije je poskrbela splošna zavarovalnica — Assicurazioni generali.74 Vse to je fašizmu zagotavljalo odločil­ no vlogo. Po tem uspehu fašistom ni bila več potrebna kulisa danuncijanstva za nadaljnje uveljavljanje gibanja. Odslej so namreč imeli večje možnosti za afirmacijo, če so delovali avto­ nomno, brez plašča legionarstva, zato so se oddaljevali od reš- kih dogodkov. D’Annunzia pa so začeli zapuščati tedaj, ko mu je zagrozila splošna osamljenost. Nacionalisti so ga namreč za­ puščali, ker je razglašal konfuzne koncepte o socialistični repu­ bliki, nato je razglasil še bolj konfuzno »reggenza klel Carna­ io«. Republikanci so se oddaljevali od D’Annunzia tako zara­ di nacionalističnih elementov kakor zaradi omenjene razglasit­ ve »reggenze«. Za fašiste pa je oddaljitev temeljila tudi na dej­ stvu, da je njihov voditelj Mussolini v D’Annunziu imel poten­ cialnega nasprotnika, ker je le-ta pridobival simpatije in popu- 171 lamost med precejšnjim delom italijanske javnosti. Tudi na­ meravani pohod na Rim ni šel v račun Mussoliniju, ki je o tem, kakor pravijo sodobni zgodovinarji, že tedaj sanjaril. Na zu­ naj so fašisti v Trstu leta 1920 sicer še širili propagando za re- ško ekspedicijo, ker jim je bila še vedno koristna. Tako so med drugim nadaljevali z nabiralno akcijo za reške legionarje, ven­ dar denarja niso izročili legionarjem na Reki, pač pa so ga upo­ rabili za okrepitev lastne organizacije.75 Dodajmo še mnenje današnjih italijanskih zgodovinarjev, da je bil za fašiste pohod na Reko nekakšna generalka za poznejši pohod na Rim.78 Značilno je tudi, da so fašisti prevzeli D’Annunziov pozdrav z iztegnjeno roko in vzklikom »eia, eia, alalà«, ki naj bi bil pozdrav rimljanskih legij. Dogodki na Reki in vprašanje aplikacije londonske pogod­ be so bili torej glavni stimulans za uveljavitev fašizma v Julij­ ski krajini. Ko je centralno vodstvo fascia v Milanu ugotovilo, da so v Julijski krajini možnosti za razvoj fašizma ugodne, je spomladi 1920 poslalo tjakaj svoje funkcionarje. Poslalo jih je tudi zato, da bi disciplinirali tržaške fašiste, ki so se morda preveč nagibali k socialnim tendencam. Med temi je bil po­ znejši voditelj tržaških fašistov advokat Francesco Giunta. Giunta je prvič nastopil v Trstu prav na zborovanju v dvora­ ni Verdi, kjer je zborovalce pozdravil v imenu florentinskega fascia. Ti importirani voditelji so usmerili svojo dejavnost tja, kjer so bile možnosti za uspeh največje, proti socialističnemu gibanju, ki je grozilo, da bo odplavilo vse nacionalne struje, in proti slovensko-hrvaški manjšini, ki se je potegovala za svoje narodne pravice. Za ta boj pa so si izbrali najbolj učinkovito sredstvo: nasilje. M. Risolo trdi v citiranem opisu začetkov fašizma, da je osrednje fašistično vodstvo poslalo Giunto v Trst z nalogo, da vojaško opremi tržaške fašiste. Usposobiti jih je bilo treba do take mere, da bi bili vojaško uporabni za morebitne D’Annun- ziove načrte, prav tako ob morebitnem prevratu, ki naj bi ga v Trstu izpeljala »slavizem in komunizem«, združena v skup­ nih namerah.77 Dne 12. maja 1920 so bile v Trstu ustanovljene, med prvi­ mi v Italiji, prostovoljne oborožene enote — squadre volonta­ rie di difesa cittadina. Poveljeval jim je mornariški kapitan 172 Ettore Benvenuti. Temu je siedila doba terorja, doba napadov na socialistične in slovensko-hrvaške narodne ustanove. Za vzpon fašizma pa so imeli zaslugo tudi oblastni organi v Julijski krajini. 2e_februarja 1920 je poročal generalnt.civil- ni komisar Mosconi, da se fašizem v deželi krepi in da postaja edina organizirana sila »za obrambo italijansFva in za obram­ bo socialnega reda«. Ta sila utegne postati jedro in zgled za vse druge nacionalne organizacije, »ki jih neprestano poskušam vzpostaviti tako, da vplivam na najbolj vidne meščane, pripad­ nike vseh strank reda«.78 V poznejših spominih je Mosconi zapisal, da je že ob usta­ novitvi fašističnega gibanja doumel, da je to edina sila, ki je sposobna sestaviti iz različnih liberalnih in nacionalističnih struj tisto močno organizacijo, ki jo je sam zaman poskušal ustanoviti. Taka enotna organizacija je bila po njegovem mne­ nju nujna, da bi se uprla prevladi socializma in boljševizma, ki je zastrupil ljudske množice. Razvoj fašizma je Mosconi sprem­ ljal s simpatijo, ker so bile stare konstitucionalne stranke, pre­ tresene zaradi vojnih dogodkov, razpadajoče zaradi povojne krize, razcepljene in šibke zaradi notranjih nasprotstev in osebnih razprtij, neprivlačne in neekspanzivne. Nova sila, ne- omadeževana s prahom tradicije, je bila torej po njegovem mnenju edina vera in up vseh domoljubnih elementov. Cilj lo­ kalnih oblasti in fašistov je bil isti, nadaljuje Mosconi, šlo je za dve vzporedni, neodvisni sili, ki sta, čeprav z različnimi meto­ dami, v kratkem času, prej kot kjerkoli v Italiji, pripomogli k radikalni spremembi političnega položaja v Julijski krajini.79 Mosconi je oktobra 1920 poročal ministrskemu predsedni­ ku Giollftiju o delikatnih razmerah v Julijski krajini, ki sta jih povzročila nerešeno vprašanje reškega ozemlja in zavlače­ vanje aneksije zasedenih pokrajin. V poročilu je poudaril, da bi čimprejšnja priključitev Julijske krajine k Italiji, ki je že dlje časa predmet zahtev italijanskih nacionalnih elementov, razrešila važna vprašanja v deželi, zlasti politična. Toda ta vprašanja bi bila odpravljena le v primeru, če priključitev ne bi prejudicirala nacionalnih vprašanj in varnosti meja. Stole­ ten stik in boj proti jugoslovanskim narodom, bližina Reke in prevlada protiitalijanskih stališč v deželni organizaciji sociali­ stične stranke so okoliščine, ki zaostrujejo nacionalna čustva in širijo fašizem. Le-ta je po Mosconijevih besedah dobil tudi popolno soglasje in pomoč trgovskega in industrijskega razre- 173 da. Će bi torej italijanska vlada pri reševanju jadranskega vprašanja nameravala popuščati, bi to povzročilo v Trstu, bolj kot kjerkoli, močno protestno gibanje. Hkrati je Mosconi opo­ zarjal, da je tudi vojaštvo, zlasti mornarica, naklonjena D’An- nunziu in da je pripravljeno podpreti še druge osvajalne poho­ de, če bo vlada v pogajanjih popuščala. Tudi morebitno odsto­ panje od zahtev po Dalmaciji bi močno oviralo vzpostavitev normalnih političnih razmer v deželi in delo za pomiritev du­ hov. Zato je Mosconi prosil vlado, naj spričo bližajočih se po­ gajanj računa s temi okoliščinami.80 V tem času so se začeli v Rapallu razgovori o razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo. 174 VI DELAVSKO GIBANJE REVOLUCIONARNA PREUSMERITEV ITALIJANSKIH SOCIALISTOV Že iz opisa posameznih italijanskih nacionalnih struj je razvidno, da sta bila tako nacionalistični kakor demokratični tabor kljub naporom za prevlado in kljub združevanju v enot­ no nacionalno fronto tja do srede 1920. leta izredno šibka. Na zasedenem ozemlju Julijske krajine, zlasti v Trstu, je bilo nam­ reč v tem času delavsko gibanje pod vodstvom socialistične stranke tisto, ki je dajalo pečat vsemu političnemu življenju. Tržaški zgodovinar Elio Apih pravilno ugotavlja, da je bil uspeh socialistične stranke bolj posledica objektivnih okoliščin, ki jih je porodila vojna, kakor posledica medvojnega stranki­ nega razvoja, ki naj bi ga bila pospeševala avstrijska oblast.1 Italijanska socialistična stranka je bila med vojno res edi­ na organizacija, ki je še imela določene možnosti delovanja. Njen list II Lavoratore je bil med vojno edini italijanski dnevnik, prek katerega je bilo mogoče pridobivati javno mne­ nje. To dejstvo so po vojni izrabljali italijanski nacionalisti, ki so z očitki o avstrijakantstvu socialistov utemeljevali svoj kon­ cept boja proti delavskemu gibanju. Pri utrjevanju organizacije in številu članstva je sociali­ stična stranka v zadnjih mesecih vojne tudi napredovala, ven­ dar je bila v dneh prevrata in v dneh italijanske zasedbe v idejno-političnem pogledu med najbolj dezorientiranimi. Z ita­ lijansko zasedbo je protiiredentistična stranka morala opustiti svoj glavni politični cilj: ustanovitev neodvisnega tržaškega ozemlja. Na drugi strani pa je prav zasedba za trenutek potis­ nila strankino vodstvo celo na italijanske nacionalne pozicije, kar je zbujalo malo upanja za razvoj internacionalističnih ten­ denc. Vendar so nove okoliščine vsestransko vplivale na nagel vzpon in revolucionarno preusmeritev celotnega delavskega gi­ banja, k čemur ni nazadnje pripomogla zgodnja vključitev de­ 175 lavskih političnih in strokovnih organizacij v italijanske orga­ nizme. Dne 17. novembra 1918 je izvršni odbor stranke soglasno sklenil, da se italijanski socialisti na Primorskem vključijo v italijansko socialistično stranko. Predlog o priključitvi je dal Valentino Pittoni, tvorec ideje o neodvisnem tržaškem ozem­ lju. V izjavi o priključitvi je rečeno, da se spričo razsula habs­ burškega cesarstva ter narodne združitve in osvoboditve Itali­ janov Julijske krajine italijanski socialisti soglasno in z nav­ dušenjem pridružujejo italijanski socialistični stranki. Ob tem pošiljajo bratske pozdrave tovarišem po vsej Italiji in obljub­ ljajo, da bodo odslej v popolnem soglasju z njimi nadaljevali veliko bitko za dokončno osamosvojitev delavskega razreda in za zmago socializma.2 Dva dni pozneje je resolucijo odobrila tržaška sekcija, dne 26. januarja 1919 pa deželni kongres so­ cialistične stranke. Priključitev italijanskih socialistov v Julijski krajini k so­ cialistični stranki v Italiji že v prvih tednih po okupaciji je ka­ zala na možnost, da je v internacionalistični stranki vlada­ la nacionalna struja s Puecherjem. Ivan Regent je v dopisu za časnik Naprej zapisal, da so italijanski sodrugi s tem sklepom pokazali, da imajo priključitev Trsta in vseh italijanskih po­ krajin bivše Avstrije k Italiji za dokončno, kar ne potrebuje nikakršne ratifikacije. »S tem sklepom so se tudi odrekli prvot­ ni zahtevi po samostojnosti Trsta ... Zmagala je torej ... Pu- echerjeva struja, ki hoče rešiti Italiji vse do zadnjega Itali­ jana.«8 Razvoj socialistične stranke pa je v naslednjih mesecih vendarle pokazal, da je prav spojitev z italijansko stranko od­ ločilno vplivala na okrepitev tiste revolucionarne struje, ki v dneh prevrata in ob italijanski okupaciji še ni bila dovolj moč­ na, da bi preprečila sodelovanje z meščanskimi strankami in nacionalne izlive strankinega vodstva in časnika II Lavoratore. Italijanski socialisti so bili prvi, ki so se odtrgali od deželnih okvirov in se pridružili politični stranki v Italiji ter sprejeli njene ideološko-politične koncepte. V italijanski socialistični stranki so ob koncu vojne pre­ vladala internacionalistična in revolucionarna, tako imenovana maksimalistična načela. Maksimalistični program je predvide­ val ustanovitev socialistične republike prek diktature proleta­ riata, socializacijo proizvodnih sredstev, razdelitev dobrin med 176 proizvajalce, odpravo vojaških naborov in razorožitev, po- družbljenje stavb in reformo birokracije. Za uresničitev teh osnovnih postavk so se maksimalisti odločili za revolucionarno akcijo proletariata, ki naj zamenja dotedanjo politiko postop­ nih reform v okviru buržoaznega družbenega reda. Zastopniki teh novih, po zgledu boljševiške revolucije sprejetih načel so bili prav voditelji italijanske stranke, med njimi Serrati, Laz­ zari, Bombacci in Gennari, medtem ko je skupina socialističnih poslancev s Turatijem, Mateottijem, Trevesom in drugi­ mi vztrajala pri reformistični taktiki. Obenem pa se je že v le­ tu 1919 porojevala v stranki še tretja struja, komunistična, ki je dobila ime »astenzionistična«, ker je zagovarjala še bolj le­ ve tendence kakor maksimalisti, in sicer bojkotiranje volitev v buržoazne oblastno-upravne ustanove, češ da samo slabijo re­ volucionarno odpornost delovnih množic. Kljub nasprotjem, ki so se javno razgalila na kongresu v Bologni jeseni 1919. leta, je italijanska socialistična stranka ostala enotna tja do konca le­ ta 1920, ko jo je začel pretresati boj med strujami, ki je prive­ del do njenega razcepa. V organizaciji italijanskih socialistov v Julijski krajini je bil koncept postopnih reform lasten staremu predvojnemu vod­ stvu z Valentinom Pittonijem. V tej struji pa je obstajala še nacionalno usmerjena skupina s Puecherjem, ki pa je prav kmalu izgubila ves vpliv v stranki. V vrstah mlajših pa so se, nasprotno, naglo širile levičarske maksimalistične ideje o revo­ lucionarni akciji in diktaturi proletariata, ki so se razodevale tudi v stališčih do pripadnosti zasedenega ozemlja, za katero so levičarji zahtevali samoodločbo. Od novembra 1918. leta do aprila 1919 se je v Trstu, kjer je bila stranka najmočnejša, razvijal boj med tema dvema ten­ dencama, ki se je končal z zmago levice. Prvič so se nasprotja resneje pokazala na zborovanju tr­ žaške sekcije dne 19. novembra 1918. Hkrati ko so zborovalci sprejeli predlog strankinega vodstva o priključitvi k italijan­ ski socialistični stranki, je zastopnik levice Giuseppe Tuntar predlagal posebno resolucijo, v kateri je rečeno, da socialisti v skladu z načelom o pravici narodov do samoodločbe pričakuje­ jo, da bodo vsi organi in predstavniki stranke delovali za takš­ no nacionalnopolitično ureditev v deželi, ki bo v mejah mož­ nosti upoštevala načelo o »homogenosti in etnični poveza­ nosti«.4 177 12 Načelo o spoštovanju etnične nepretrganosti na ozemlju, za katero še ni bila določena državna pripadnost, pa ni moglo biti mišljeno za zasedeno Julijsko krajino, temveč za mesti Re­ ko in Zader, ki naj bi bili ne samo po zahtevah nacionalistov, temveč tudi po Puecherjevi zahtevi iztrgani iz svoje okolice in priključeni Italiji. Tuntarjeva teza je zato sprožila ostro reak­ cijo Puecherja, ki je v svoji reviji La Lega delle Nazioni vztrajno dokazoval, da pripadata ti dve mesti na osnovi narod­ nega načela nesporno Italiji. K temu je dodal, da je treba vprašati, kaj so storili Slovani za zmago antante v primerja­ vi z Italijani. Na temelju te primerjave pa je menil, da je doce­ la jasno in edino pravično, da gre tam, kjer bi real­ ne okoliščine onemogočale aplikacijo narodnostnega načela, re­ ševati ozemeljska vprašanja v korist Italije.5 Že na decembrskem zborovanju je številnejša skupina so­ cialistov kovinarjev obsodila ravnanje voditeljev stranke in pi­ sanje časnika II Lavoratore med vojno, vendar je bila razpra­ va o teh vprašanjih preložena na nedoločen čas. Resolucija, ki je zavračala Pittonijeva stališča (predložil jo je Jurizza) kot neustrezna stališčem strankine večine in odbijala njegove ob­ tožbe zoper levičarje, češ da so bile njihove demonstracije v dneh prevrata in kritike zoper sodelovanje socialistov z me­ ščanskimi strankami neupravičene, pa je dobila samo pet gla­ sov.6 V vodstvu tržaške sekcije, ki je bilo izvoljeno januar­ ja, so še vedno imeli glavno besedo desničarji (predsednik Pit- toni, podpredsednik Oliva, tajnik Cerniutz, člana Scabar, Babuder). Deželni kongres januarja 1919 je že jasneje začrtal pot, ki so jo v naslednjih dveh letih ubirali socialisti Julijske kraji­ ne. V skladu z internacionalističnimi načeli so obsodili vsakrš­ ne imperialistične težnje in nove iredentizme. Tuntar je v go­ voru o socialistih in vprašanju miru izjavil, da se socialisti ne morejo strinjati s taktiko »izvršenih dejstev«, kakršno ubira italijanski nacionalizem. Da obsojajo vsakršno vključevanje narodnostnih skupin v tujerodne države, kakor so Češka, Polj­ ska in Jugoslavija, pa tudi italijanske imperialistične tendence, ki hočejo rešiti vse Italijane do zadnjega. To po njegovem mnenju pač ni mogoče, zato se bodo morali tudi Italijani žr­ tvovati, kakor se že žrtvujejo skupine Slovencev in Hrvatov v mejah italijanske države. V resoluciji, ki jo je predložila levi­ ca in ki jo je kongres sprejel, je rečeno, da se v zmagovitih dr­ 178 žavah nevarno prebujajo imperialistični interesi, zato socialisti izrekajo trdno prepričanje, da je pravi mir mogoč le po popol­ ni zrušitvi kapitalističnega sistema, kar je dosegljivo le z enot­ no akcijo vseh delavskih množic v Evropi in v svetu. Za dose­ go vsaj začasnega miru pa je nujno, da vsa ljudstva dobe pra­ vico do samoodločbe, tudi kar zadeva izbiro notranjepolitične ureditve.7 V deželni odbor so bili izvoljeni tako zastopniki desnice kakor levice: Pittoni, Oliva, Passigli, Tuntar, Furlan. Reformistično usmerjena skupina se ni mogla otresti tra­ dicionalne miselnosti o pacifizmu, postopnem razvoju, čakanju na ugodne priložnosti in postopni usposobitvi delavskih množic za resnejše naloge. Ni se mogla prilagoditi novim pogledom, čustvom in zahtevam, ki so izvirale iz izkušenj boljševiške re­ volucije. Socialno-gospodarska revolucija je bila po Pittonije- vih razlagah neprimerno kompleksnejša, težje in počasneje iz­ vedljiva kakor politična revolucija, ki jo je levica videla že v jutrišnjem dnevu. Ker ni bilo jasno, kako daleč je delavski razred že usposobljen za gospodarsko revolucijo, je pač zahte­ val, naj bo osnovna naloga socialistov v moralni prevzgoji družbe. Pritok novih, docela nepripravljenih množic v delav­ sko stranko po njegovem ni bil porok, da temu bleščečemu vzponu ne bo sledila doba krize, kakor se je že dogajalo v pre­ teklosti.8 Centralno vodstvo socialistične stranke v Italiji je 21. mar­ ca sprejelo sklep o izstopu iz II. in vstopu v III. komunistično internacionalo. Odločilo se je tudi, da bo izključilo iz stranke vse intervencioniste, zagovornike vstopa Italije v vojno in da socialistična stranka ne bo sodelovala v meščanskih ustanovah; ponovno je obsodilo imperialistične težnje zmagovitih držav ter se izreklo za samoodločbo vseh prizadetih narodov v skla­ du s sklepi, sprejetimi v Zimmerwaldu. Te odločitve so morale odobriti posamezne sekcije stran­ ke, zato je bila v aprilu večdnevna razprava med tržaškimi so­ cialisti, ki je privedla do popolne zmage levičarskih, revolucio­ narnih tendenc in do poloma reformizma, kakršnega je zasto­ pal Pittoni. Političen odbor oziroma njegov predstavnik Pitto­ ni je namreč zavračal diktaturo proletariata kot edino možno rešitev in utemeljeval potrebo po širši in elastični taktiki, ki bo omogočala svobodno ravnanje stranke, kakršno bodo pač zahtevale okoliščine. Vso pozornost naj bi stranka posvetila utrjevanju razredne zavesti, kar bi samo po sebi privedlo v 12* 179 nov družbeni red. Člani stranke so spodbijali njegove teze in z večino glasov odobrili sklep osrednjega vodstva o vstopu ita­ lijanske stranke v komunistično internacionalo. V resoluciji, ki jo je predložil odposlanec turinske organizacije Bassi, so se iz­ rekli za osnovna bojna gesla italijanske socialistične stranke: za diktaturo proletariata, za »socialistično komunistično repu­ bliko«, za splošno amnestijo in demobilizacijo? S tem je do­ končno zmagala leva opozicija, ki je dokazala nemoč starega vodstva, da bi dojelo nov čas in odločnost delovnih množic, da uberejo najbolj radikalno, revolucionarno pot za spremembo družbenega reda. Ker so mlajši očitali staremu vodstvu neod­ ločnost, odlašanje in izgovarjanje na gospodarske razmere in s tem zaviranje revolucionarne akcije, je vodilni odbor tržaške sekcije odstopil. Nov predsednik je postal Giuseppe Tuntar, člani pa Antonio Juraga, Antonio Laurencich, Antonio Lonzar, Raimondo Scabar, Mario Siila, Rodolfo Tomsich, Vasco Visni- cher in Giacomo Furlan. Pittoni je še naprej, do jeseni 1919. le­ ta, ostal ravnatelj časnika II Lavoratore in se posvečal zlasti delu v gospodarskih zadrugah ter v sindikatih. Dejavnost preizkušenih in razumsko usmerjenih desničar­ jev se je odtlej omejevala na vzgojo delavstva, na utrjevanje politične in razredne zavesti, ki je bila po njihovem mnenju edini porok za postopno osamosvojitev delavskega razreda. Na videz so se reformisti uklonili večini in privolili v maksimali- stično taktiko, računajoč, da bodo znotraj stranke lahko uve­ ljavljali svojo politiko. Do jeseni 1919. leta pa so vendarle iz­ gubili vsakršen vpliv, o čemer priča njihova šibkost v dobi frakcijskih bojev konec leta 1920. Značilen je primer najbolj desnega in v nasprotju s Pittonijem tudi nacionalistično po­ barvanega Puecherja, za katerega so levičarji zahtevali izklju­ čitev iz stranke, ker je med drugim zagovarjal intervencijo v Rusiji, vendar je po večmesečnih preiskavah vprašanje izklju­ čitve padlo v pozabo. O posledicah politične preusmeritve tržaških socialistov so poročali karabinjerji iz Trsta, da se je v stranki po prevladi boljševiških idej začela posebna komunistična dejavnost. Sam Pittoni, ki je poskušal zavirati nove tendence, se je po mne­ nju poročevalca uklonil in se prepustil toku, da ga ne bi lastni somišljeniki izgnali iz socialističnih vrst.10 Pri revolucionarni preusmeritvi socialistične stranke so dejansko odigrali odločilno vlogo mladi socialisti. Delovanje 180 socialistične mladine se je obnovilo' po splošnih stavkah v ja­ nuarju 1918. V zadnjih mesecih vojne in po njej so se na no­ vo ustanavljali mladinski socialistični krožki v Trstu in drugih krajih, naseljenih z italijanskim prebivalstvom. Dne 15. apri­ la 1919 so se na deželni mladinski konferenci ti krožki združili v deželno zvezo socialistične mladine, ki je sprejela sklep o vstopu v italijansko mladinsko socialistično zvezo. V skladu s stališči italijanske socialistične stranke in mladinske zveze je tudi deželna mladinska organizacija potrdila izstop iz II. inter­ nacionale in se odločila za vstop italijanske socialistične stran­ ke v novo internacionalo skupno z ruskimi, madžarskimi in drugimi proletarci, ki so ostali zvesti marksističnim načelom. Spričo tega je bilo na konferenci poudarjeno prvo in poglavit­ no načelo o nesodelovanju socialistov z meščanskimi stranka­ mi.11 Glasilo deželne mladinske zveze La Riscossa, ki je izha­ jalo do septembra 1920, je vseskozi zagovarjalo revolucionar­ na načela in je v radikalnosti celo prekašalo osrednje glasilo italijanske mladinske socialistične organizacije Avanguardie.12 Iz policijskih poročil, sestavljenih poleti 1919, razberemo, da je okupacijskim oblastem povzročala glavno skrb mladina s svojimi boljševiškimi nazori, ki jih je po krivdi »premile cenzure« razširjal časopis La Riscossa. Kazalo je, da se mladi­ na resno pripravlja na udar. Ustanovila je posebne skupine »ciclisti rossi«, ki naj bi iz Trsta širili po deželi boljševizem, in skupine »rdeče garde«, ki naj bi postala vodilno jedro bodoče vstaje. Vpliv revolucionarne socialistične mladine se je širil tu­ di med študenti, ki so začeli ustanavljati prostovoljni »štu­ dentski bataljon«, in v vrste mladine slovenske narodnosti, ki je delovala v društvih Ljudskega odra. Mladina je organizira­ la tudi posebno žensko skupino, ki je do junija 1919 štela 350 članic. Za pravilno usmeritev tega akcijskega telesa je bil de- želni odbor — Antonio Juraga, Graziano Cobau, Vittorio Vidali, Mario Pascottini, Franco Franeva iz Trsta, Locevar iz Pulja, Sulligoi iz Furlanije in Valori iz Kopra — tesno povezan z mla­ dinskimi voditelji v Italiji, zlasti s tajnikom mladinske zveze Polanom, ki so bili, enako kot v Trstu, bolj revolucionarni kot voditelji socialistične stranke. Konkretnih akcij socialistična mladina v tej dobi ni opravljala, omejevala se je na propagan­ do po delavnicah, javnih lokalih in vaseh, kjer so ji pomagali zlasti povrnjenci iz ruskega ujetništva.13 181 socialistične mladine se je obnovilo po splošnih stavkah v ja­ nuarju 1918. V zadnjih mesecih vojne in po njej so se na no­ vo ustanavljali mladinski socialistični krožki v Trstu in drugih krajih, naseljenih z italijanskim prebivalstvom. Dne 15. apri­ la 1919 so se na deželni mladinski konferenci ti krožki združili v deželno zvezo socialistične mladine, ki je sprejela sklep o vstopu v italijansko mladinsko socialistično zvezo. V skladu s stališči italijanske socialistične stranke in mladinske zveze je tudi deželna mladinska organizacija potrdila izstop iz II. inter­ nacionale in se odločila za vstop italijanske socialistične stran­ ke v novo internacionalo skupno z ruskimi, madžarskimi in drugimi proletarci, ki so ostali zvesti marksističnim načelom. Spričo tega je bilo na konferenci poudarjeno prvo in poglavit­ no načelo o nesodelovanju socialistov z meščanskimi stranka­ mi.11 Glasilo deželne mladinske zveze La Riscossa, ki je izha­ jalo do septembra 1920, je vseskozi zagovarjalo revolucionar­ na načela in je v radikalnosti celo prekašalo osrednje glasilo italijanske mladinske socialistične organizacije Avanguardie.12 Iz policijskih poročil, sestavljenih poleti 1919, razberemo, da je okupacijskim oblastem povzročala glavno skrb mladina s svojimi boljševiškimi nazori, ki jih je po krivdi »premile cenzure« razširjal časopis La Riscossa. Kazalo je, da se mladi­ na resno pripravlja na udar. Ustanovila je posebne skupine »ciclisti rossi«, ki naj bi iz Trsta širili po deželi boljševizem, in skupine »rdeče garde«, ki naj bi postala vodilno jedro bodoče vstaje. Vpliv revolucionarne socialistične mladine se je širil tu­ di med študenti, ki so začeli ustanavljati prostovoljni »štu­ dentski bataljon«, in v vrste mladine slovenske narodnosti, ki je delovala v društvih Ljudskega odra. Mladina je organizira­ la tudi posebno žensko skupino, ki je do junija 1919 štela 350 članic. Za pravilno usmeritev tega akcijskega telesa je bil de- želni odbor — Antonio Juraga, Graziano Cobau, Vittorio Viđali, Mario Pascottini, Franco Franeva iz Trsta, Locevar iz Pulja, Sulligoi iz Furlanije in Valori iz Kopra — tesno povezan z mla­ dinskimi voditelji v Italiji, zlasti s tajnikom mladinske zveze Polanom, ki so bili, enako kot v Trstu, bolj revolucionarni kot voditelji socialistične stranke. Konkretnih akcij socialistična mladina v tej dobi ni opravljala, omejevala se je na propagan­ do po delavnicah, javnih lokalih in vaseh, kjer so ji pomagali zlasti povrnjenci iz ruskega ujetništva.13 181 Socialistična stranka je v letu 1919 zlasti v Trstu silovito hitro naraščala. Na vsakem zborovanju, ki so bila vsak teden, je bilo v Trstu sprejetih po 100 in več novih članov. Sedeži stranke po mestnih rajonih so se imenovali »ljudska tajništva — segretariati del popolo«. Veliko vlogo pri pridobivanju de­ lavstva v stranko so imeli številni študijski krožki »circoli di studi sociali«. Za oblasti je bilo posebno zaskrbljujoče dej­ stvo, da so v té krožke, na sedeže stranke in v delavsko zbor­ nico zahajali tudi vojaki in mornarji. Boljševiška propaganda, kakor so ugotavljale policijske oblasti, ni uspevala samo zara­ di političnih teženj prebivalstva, temveč je dobivala plodna tla v množicah, zlasti zaradi neugodnih gospodarskih razmer, v ka­ terih sta živela delavski in srednji sloj, ki sta pričakovala od boljševizma predvsem izboljšanje gmotnega položaja. Tudi guverner Petitti je vso krivdo za »boljševizacijo« so­ cialistične stranke v Julijski krajini pripisoval mladim sociali­ stom. Zaskrbljen zaradi spremenjenega položaja, ki je bil po njegovem vse prej kot optimističen, se je odločil za posebno taktiko, ki naj bi nevtralizirala nevarno gibanje. Po eni strani se je približeval delavskim množicam tako, da je poskušal ugo­ diti njihovim gospodarsko-socialnim zahtevam, po drugi strani pa je favoriziral in spodbujal nacionalne meščanske stranke, da bi se uprle »blaznosti neke slepe manjšine«.14 BOJ ZOPER TRŽAŠKI OBČINSKI SVET Prva izrazitejša politična akcija reorganizirane, ali bolje zrevolucionirane socialistične stranke je veljala pretrganju sti­ kov z meščanskimi strankami. Socialisti so bili s predstavniki meščanskih strank člani pred vojno izvoljenih občinskih sve­ tov, ki jih je ponekod, kakor v Trstu in Gorici, okupacijska oblast ponovno vzpostavila. Političnemu boju v Trstu je v pr­ vi polovici leta 1919 dajala pečat akcija socialistov zoper libe­ ralne nacionalce v občinskem svetu in njegovem odboru — Giunta comunale. V osemdesetčlanskem svetu je bilo namreč 50 italijanskih liberalnih nacionalcev, 12 Slovencev in 9 socia­ listov. Sestava sveta, izvoljenega po avstrijskem volilnem siste­ mu, ni bila v sorazmerju s politično in narodnostno strukturo prebivalstva, saj je vsak liberalec zastopal 235 volilcev, socia- 182 list pa 1462 volilcev.13 Zato je socialistična stranka že 20. ja­ nuarja 1919 sklenila, da morajo vsi socialisti izstopiti iz sve­ ta, ki v spremenjenih okoliščinah nikakor ne izraža pravega razmerja sil.16 Sklep socialistov je seveda zaskrbel liberalno nacionalno večino v svetu, saj bi z izstopom predstavnikov najmočnejše stranke svet izgubil smisel za obstoj, s tem pa bi tudi liberalno nacionalna struja, reorganizirana v stranki Rin­ novamento, izgubila svojo vlogo. Zato so liberalci ponudili so­ cialistom kompromis. Predlagali so, naj vsi socialistični člani sveta (spomladi jih je bilo le še 6) postanejo člani njegovega izvršilnega organa Giunta comunale, tako da bi bilo v odboru 6 socialistov in 12 liberalcev, od katerih sta bila dva Slovenca. Ponudili so jim tudi mesto podpredsednika odbora in članstvo v vseh pomembnejših občinskih komisijah. Ponudba je bila re­ formistično usmerjenemu vodilnemu odboru tržaške socialistič­ ne sekcije pogodu. To vodstvo s Pittoni jem na čelu je namreč nasprotovalo izstopu socialistov iz mestnih upravnih organov z utemeljitvijo, da je socialistom sodelovanje z meščanskimi strankami potrebno, če hočejo ugoditi najrazličnejšim delav­ skim zahtevam. Le v primeru, da bi delovanje po novem pred­ logu sestavljenih mestnih organov ne ustrezalo delavskim in­ teresom, naj bi po Pittonijevem mnenju socialisti izstopili in povzročili krizo upravnih institucij.17 Kljub nasprotovanju le­ vice, ki je vztrajala pri nespravljivosti, absolutni nepopustlji­ vosti, je tržaška socialistična sekcija 23. februarja z večino gla­ sov odobrila resolucijo, ki jo je predložil vodilni odbor. V re­ soluciji je rečeno, da so socialisti pripravljeni sodelovati z me­ ščanskimi strankami pri likvidaciji preteklosti in upravljanju tekočih zadev pod pogojem, da bo občinski svet razpuščen, na­ mesto njega pa vzpostavljen tak odbor, v katerem bo izključe­ na vsakršna možnost prevlade za socialistično stranko in de­ lavski razred nesprejemljivih sklepov.18 Vendar se ta namen tržaških vodilnih socialistov ni uresničil, ker se je medtem stranka podredila sklepom centralnega vodstva. Glede sodelo­ vanja je namreč italijanska socialistična stranka prepovedala svojim članom vstop v odbore, v katerih bi imeli večino pred­ stavniki meščanskih strank, da ne bi bila stranka soodgovorna za tuje grehe pri upravljanju občin. Navodila so dovoljevala sodelovanje socialistov v občinskih odborih le tedaj, če bi jim bila vsestransko zagotovljena večina in če bi se deželni izvrš­ ni odbor odločil za sodelovanje.10 Medtem pa je na aprilskih 183 sestankih tržaške organizacije zmagala maksimalistična struja, ki je odstranila reformistične voditelje in dokončno pokopala možnost za sodelovanje z meščanskimi strankami. Ker se je tržaški občinski svet kljub odstopu socialistov še dalje obdržal, je socialistična stranka organizirala množične protestne shode za njegovo likvidacijo. Konec junija 1919 je bilo v Trstu več protestnih zboro­ vanj. Na osrednjem zborovanju dne 29. junija je voditelj levi­ ce Tuntar takole končal svoj govor: »Nasproti ponarjeni in lažni demokraciji postavljamo danes novo idejo: komunizem ... Proletariat hoče sam upravljati svoje dobrine in svoje življe­ nje.« Naj občinski odbori v Julijski krajini vedo, da socialisti ne odobravajo njihovega dela, zato začenjajo danes boj, ki bo trajal, dokler ne bodo na vseh občinskih poslopjih zavihrale rdeče zastave. Ta dan ni več daleč. Zborovalci so poslali tudi pozdrave sovjetski Rusiji in Madžarski, ki se borita za delav­ stvo vsega sveta.20 V tržaškem občinskem svetu je bilo, kakor je omenjeno, tudi 12 predstavnikov slovenskega političnega društva Edinost, od katerih sta bila dr. Pertot in dr. Slavik člana občinskega od­ bora. Na drugi seji odbora, dne 23. novembra 1918, je Slavik napovedal, da bo slovenski klub predložil svoja stališča v zvezi z okupacijo in drugimi vprašanji občinskemu svetu, ko se bo le-ta sestal. Dotlej pa slovenski klub izjavlja, da sprejema vzpostavitev sveta in odbora kot začasen ukrep okupatorja, ki mora v skladu z mednarodnimi obveznostmi poskrbeti za jav­ no upravo. S tem zadržkom bodo sodelovali, kakor so sode­ lovali v odboru za javno blaginjo, je rečeno v izjavi, »ne da bi s tem prejudicirali naše aspiracije, prepuščajoč dokončno ure­ ditev mirovnemu kongresu. Nočemo konfliktov,« je končal Slavik, »temveč prosimo, da se nam omogoči sodelovanje.«21 V izjavi, ki jo je slovenski klub predložil občinskemu sve­ tu v juliju 1919, tedaj, ko so socialisti že izstopili, je rečeno, da se bodo Slovenci vzdržali razprav in sklepanja, kar pomeni, da se sej ne bodo udeleževali, ker je svet zaradi spremenjenih okoliščin izgubil »osnovni predpogoj za nadaljevanje ... po­ slovanja«. Svet namreč ni več izraz narodnostne, socialne in politične strukture prebivalstva, posebej zato ne, ker so iz sve­ ta izstopili socialisti, je rečeno v izjavi. »Kot svetovno trgovi- šče, ki potrebuje prijateljske vzajemnosti interesiranih naro­ 184 dov, kot mesto z mešanim prebivalstvom in kot središče deže­ la, ki spajajo v nerazdružljivo upravno in gospodarsko enoto Italijane in Jugoslovane, bi moral Trst prvačiti s tako sestavo mestnega sveta, da bi podajala kar naj razsežnejše jamstvo za mirno, splošno in skladno skupno življenje vseh delov prebi­ valstva ... Iz svetovne vojne izhaja nova doba, ki... zahteva nove smeri v javnem življenju, nove politične tvorbe, nove so­ cialne uredbe.« V takih razmerah torej ne more delovati okr­ njen svet, ki ga sestavljajo ljudje, »ki pripadajo razredom, ka­ terim današnji dan ne gre več priviligirano mesto v vodstvu javnih stvari«. Slovenci so v izjavi tudi očitali, da so se liberal­ ni nacionalci pogajali s socialisti mimo njih, kar priča o njiho­ vi nelojalnosti, medtem ko so Slovenci od prvega zasedanja občinskega odbora držali obljubo o neizzivanju sporov. Med razlogi za obstrukcijo je v izjavi navedeno še »postopanje na- pram Slovencem na polju javnega šolstva«. Okrog 5000 otrok iz Trsta in okolice je bilo v šolskem letu 1918/19 brez pouka, ker oblast v Trstu ni dovolila slovenskih šol, čeprav je to v me­ jah možnosti storila na podeželju. Glavno krivdo za to diskri­ minacijo nosi občinski odbor, je rečeno v izjavi, ki ga sestav­ ljajo liberalni nacionalci, predstavniki tiste javnosti, ki je pre­ prečila odprtje šol.22 Tržaški narodno usmerjeni Slovenci so torej podprli socia­ listično akcijo zoper občinski svet, čeprav z deloma drugimi argumenti in šele v trenutku, ko je bil svet že obsojen na smrt. Iz sveta pa kljub temu niso izstopili, napovedali so le obstruk­ cijo in s tem ostali na pol poti. Zoper občinski svet so se bojevali kakor smo videli, tudi republikanci. Na pritisk delavskih množic je bil tržaški občinski svet razpuščen, nato je 19. julija prevzel upravo mesta izredni ci­ vilni komisar Antonio Mosconi, ki je čez nekaj mesecev postal generalni civilni komisar za Julijsko krajino. Podobna usoda je zadela tudi druge občinske odbore na zasedenem ozemlju. Nekatere je oblast razpustila že marca in namesto njih imenovala civilne komisarje, nekateri so razpadli zaradi izstopa socialistov, le redki so se obdržali tja do novih občinskih volitev. V oktobru 1919 je izvršni odbor socialistič­ ne stranke ponovno pozval člane, ki so še sodelovali v občin­ skih odborih, naj odstopijo. Več primerov sodelovanja je bilo v istrskih mestih, medtem ko so socialisti na Goriškem in v Fur­ 185 lani j i vnaprej zavračali vabila oblasti za sodelovanje v raznih upravnih organih.23 Z bojkotiranjem krajevnih upravnih orga­ nov so socialisti izpričevali revolucionarnost delavskega tabora, po drugi strani pa so s tem tudi protestirali zoper izredno vo­ jaško upravo v Julijski krajini in zahtevali razpis novih občin­ skih volitev. Stališče o nesodelovanju, o tako imenovani »absolutni in- transigenci« socialistične stranke do meščanskih ustanov, je bi­ lo uveljavljeno še v zvezi s predlogom republikancev, ki so že­ leli enotno fronto s socialisti kot protiutež nacionalno liberal­ nemu taboru. Socialisti so brez pomislekov zavrnili ponudbo republikanske stranke, kakor smo videli v prejšnjem poglavju, zraven tega pa so bili številčno in idejno-politično dovolj moč­ ni, zato niso potrebovali zaveznikov. DEJAVNOST DELAVSKIH MNOŽIČNIH ORGANIZACIJ Delavske strokovne organizacije, v katerih so bili vključe­ ni tudi delavci slovenske in hrvaške narodnosti, so bile že pred vojno monopol socialistične stranke. Poskus disidentov, nacionalno usmerjene struje s poslancem Pagninijem, za usta­ novitev sindikalne organizacije na narodnostni osnovi se ni po­ srečil. Prav tako ni imela uspeha slovenska Narodna delavska organizacija, ki jo je pred vojno ustanovilo slovensko politič­ no društvo Edinost. Po vojni je bila ustanovitev delavskih or­ ganizacij na narodnostni osnovi, zunaj socialističnega tabora, praktično nemogoča. Prav tako niso mogle zaživeti kulturne, prosvetne in zadružne ustanove, ki so jih ustanovile meščan­ ske stranke. Nekatere delavske zveze, kakor sindikati državnih in občinskih nameščencev ter učiteljska zveza, so bile sicer pod močnim vplivom republikancev, vendar so se tudi te vključile v delavsko zbornico, ki je bila v rokah socialistov, ker zunaj nje ni bilo mogoče doseči nikakršnih ekonomskih izboljšav. Neposredno po priključitvi socialistične politične organiza­ cije k socialistični stranki v Italiji so se tudi strokovne organi­ zacije pridružile italijanski splošni konfederaciji dela — CGL. Dne 27. novembra 1918 je medpokrajinska komisija — Com­ missione interprovinciale delle Organizzazioni professionali 186 sklenila, da pristopi k splošni konfederaciji dela in da povabi vse strokovne zveze, naj pristopijo k ustreznim zvezam v Italiji.24 Na delavskem zborovanju 12. marca 1919 je tajnik delav­ ske zbornice dejal, da vstopajo strokovne organizacije v Julij­ ski krajini v italijansko konfederacijo povsem zavestno in brez pridržkov. Vstopajo kot celota, kot množica in ne kot posa­ mezniki. To množico sestavlja 80 odstotkov tržaškega delav­ stva. »Petdeset je naših sindikatov. Vsi delavci prihajajo k nam z zaupanjem ... v našo pravično stvar. Vsi: profesorji in učitelji, strojniki in kapitani, zavarovalni in bančni uslužben­ ci, luški in občinski delavci... Vsi: tudi kmetje iz našega oko­ liša. Na tisoče jih je, ki se žele spojiti v boju za izboljšanje svo­ jega položaja, ki žele korakati po dveh različnih poteh za en edini cilj: sestaviti veliko zadrugo za osvoboditev kmeta in de­ lavca izpod osovraženih špekulantov.«25 Do poletja 1919 je samo v Trstu število strokovnih zvez naraslo na 118, število članov pa na 30.000, medtem ko je bilo leta 1914 vključenih v strokovnih organizacijah le 8.000 čla­ nov, leta 1915 pa samo 2.000.26 Podobno so naraščale delavske gospodarske zadruge. Ob ustanovitvi leta 1903 so štele 120 članov in so imele 150.000 kron letnega prometa,27 do leta 1920 pa so narasle na 29.320 članov. Tedaj je poslovalo 28 skladišč z 22,208.664 lirami pol­ letnega prometa.28 Tretja veja množičnih organizacij, ki jih je vodila sociali­ stična stranka, je zadevala kulturno dejavnost. V februarju 1919 so predstavniki političnih, strokovnih in gospodarskih or­ ganizacij ustanovili poseben svet — Consiglio superiore per la cultura dei lavoratori, ki je imel nalogo organizirati, povezo­ vati in sistematično usmerjati vso kulturno-izobraževalno de­ javnost med delavstvom. Višji kulturni svet je sestavil načrt dela, po katerem je bila predvidena splošna izobrazba s pou­ darkom na socialnih vprašanjih za vse pripadnike delavskega razreda od otrok do starcev. Po tem načrtu so bila organizirana številna predavanja, ustanovljene so bile knjižnice in študij­ ski krožki. To kulturno dejavnost so vzdrževali delavske zadru­ ge, časnik II Lavoratore in tiskarna. Delavci, organizirani v strokovnih zvezah, so ob ustanovitvi kulturnega sveta prispe­ vali enodnevni zaslužek za razvoj kulture.29 187 V prvi polovici leta 1919 se je delavsko gibanje usmerilo zlasti v akcije zoper draginjo, za zvišanje mezd in za izenače­ nje z delavskimi mezdami v Italiji. V zvezi s tem so delavci zahtevali ugodnejšo menjavo avstrijskih kron, osemurni delav­ nik, določitev maksimalnih najemnin in podobno. Vsem zahte­ vam, ki so jih delavski predstavniki prek tiska in z osebnimi intervencijami posredovali guvernatoratu, je bilo v večji ali manjši meri ugodeno. Vendar so bili dosežki na gospodar­ skem in socialnem področju omejeni le na mesto Trst, za kate­ rega je Petitti ugotavljal, da je s popuščanjem delavskim za­ htevam možno zajeziti revolucionarnost. Čeprav je bila popust­ ljivost vojaškega guvernerja le sestavni del njegove pomirje­ valne politike, usmerjene k ohranitvi miru in reda, in čeprav je bila socialistična stranka v tem času že toliko revolucionarna, da se ni mogla zadovoljevati zgolj z gospodarsko-socialnimi dosežki, je njeno glasilo II Lavoratore ob odhodu Petittija av­ gusta 1919 zapelo guvernerju slavospev, kar smo že omenili. Glede delavskih zahtev je II Lavoratore zapisal, da je guver­ ner znal pritisniti na delodajalce, da so zvišali mezde, da je tudi finančno podprl bolniške blagajne in da ni privolil v od­ pravo tistih socialnih ustanov, katere si je delavstvo s težkim bojem pridobilo pod prejšnjim režimom. Tako je guverner pre­ prečil marsikatero stavko.30 Če je Petitti s taktiko popuščanja znal zadrževati delav­ sko gibanje v Trstu v mejah zakonitosti, pa je bila okupacij­ ska oblast po drugih mestih in na deželi vse prej kot popust­ ljiva. Zunaj Trsta se v prvih povojnih mesecih še ni pojavila nevarnost prevlade delavskega gibanja, zato se okupacijskim oblastem morda ni zdelo potrebno uporabljati posebne taktike. V Istri, kjer je bil admiral Cagni glavna avtoriteta, je oblast preprečevala razvoj delavskega gibanja z izgoni, internacija­ mi in aretacijami voditeljev, v goriškem delu Furlanije, o slo­ venskem podeželju bo govor pozneje, pa se je prebivalstvo šele vračalo iz begunstva. V goriški Furlaniji je bila italijanska socialistična stranka vzpostavljena v januarju 1919. Tedaj so socialisti ugotavljali, da ni mogoče začeti nikakršne dejavnosti, če ne bodo prej za­ gotovljene tiste svoboščine, ki so jih dosegli Tržačani. V fe­ bruarju so predložili guvernerju memorandum z naslednjimi zahtevami: svoboda zborovanja, izpustitev internirancev, ure­ ditev preskrbe, obnova dežele, izenačenje mezd s tržaškimi, in­ 188 tegracija italijanske kolonske zakonodaje z avstrijsko zakono­ dajo, podpora kmetijstvu z orodjem in olajšavami za vrnitev beguncev, začetek šolskega pouka in fakultativni verski pouk.31 Prva pomembnejša politična akcija delavskih množičnih organizacij je bila splošna stavka 20. in 21. julija 1919. Stavko je sprožila italijanska socialistična stranka v sporazumu s splošno konfederacijo dela, v podporo sovjetski Rusiji. V raz­ glasih sta deželni odbor in delavska zbornica v Trstu opozar­ jala, da je stavka zgolj demonstracija zoper intervencijo v Rusiji in zoper versajsko mirovno pogodbo, zato naj se de­ lavci izogibajo incidentov, ki bi utegnili postati povod za očit­ ke o protinacionalni usmerjenosti delovnih množic. Vsak in­ cident lahko izkoristijo nasprotniki, italijanski kakor jugoslo­ vanski, v svoje nacionalistične namene, je rečeno v razglasu. »Prekrižajte roke, pokažite svojo grozo pred vojno, svojo ogor­ čenost zaradi versajskega miru, svojo težnjo po tistem miru, ki bo vse narode pobratil, vse nove republike osvobodil in rešil.«32 Stavka je uspela in dva dni je vladalo mrtvilo v vsej Ita­ liji in na zasedenem ozemlju. Bila je prva mogočna manife­ stacija nove revolucionarne usmeritve delavskega razreda. Za Julijsko krajino je bil uspeh tem večji, ker je obstajala zaradi okupacijskega režima, izjemnih uredb in še nerešenega vpra­ šanja razmejitve nevarnost zapleta. Italijansko nacionalistič­ no časopisje je že očitalo socialistom, da so pokorni italijanski centrali, namesto da bi ubirali svojo pot, pot previdnosti, ker grozi Julijski krajini velika nevarnost od Jugoslavije. Iz teh razlogov se je tudi zgodilo, da so tiste strokovne zveze, ki so bile pod vplivom republikancev, odpovedale disciplino in se stavke niso udeležile. Zveza državnih nameščencev, italijanska učiteljska zveza in večji del občinskih uslužbencev so na seji strokovnih organizacij 25. julija opravičevali svojo neudelež­ bo z izgovorom, da ne morejo slediti politiki italijanske kon­ federacije dela, ker je podrejena politiki socialistične stranke, kar pomeni, da konfederacija ni nadstrankarska. Zlasti za Trst so zahtevali apolitičnost strokovnih organizacij. Da je prišla opozicija iz vrst uradništva, je dalje rečeno, je razumljivo, ker je inteligenca bolj narodno zavedna kot delavstvo, in če je de­ lavstvo stavkalo v protest zoper intervencijo v sovjetski Rusiji in zoper versajski mir, bi moralo protestirati tudi zaradi Reke, ki jo mirovna konferenca ne namerava prisoditi Italiji. Dalje so predlagali, naj delavska zbornica v Trstu zaradi zapletenih 189 narodnih vprašanj postane avtonomna, zunaj splošne konfede­ racije dela in naj se znebi vpliva socialistične stranke, ker bo le tako ohranila enotnost sindikatov. Predlog ni bil sprejet. Ve­ lika večina sindikatov je potrdila potrebo po razredni, ne strankarski disciplini in se odločila, da ostane v italijanski zve­ zi. Glede odnosov s socialistično stranko pa so sklenili, da bo­ do vedno sodelovali, kadar bo šlo za akcije v korist proletariata. Kljub temu prvemu spopadu, ki je grozil razbiti delavske vrste in ki je slonel na vprašanju narodne zavesti in patriotiz­ ma, se je republikanska stranka odločila, da ne bo cepila de­ lavskega gibanja. Napovedala je, da ostanejo republikansko usmerjene strokovne organizacije še naprej v delavski zborni­ ci in v splošni konfederaciji dela. S tem, je rečeno v izjavi, republikanci prispevajo svoj delež k delavski enotnosti brez pridržkov, kar je popolnoma v skladu s stališčem stranke o bo­ ju zoper kapitalistični razred.33 Ce pomislimo, da je republi­ kanska stranka imela vpliv le na okrog 1000 v sindikatih vključenih delavcev in uslužbencev, medtem ko jih je bilo 29.000 pod popolnim vplivom socialistov,34 je tudi s tega vidi­ ka ta odločitev razumljiva. Delavsko gibanje je kljub zaviralnim poskusom oblasti in meščanskih strank naraščalo vse leto 1919. Zaradi dosežkov na socialno-gospodarskem področju je postajalo vse bolj privlač­ no za vse delovne sloje prebivalstva vseh treh narodnosti; tudi za kmete in obrtnike, za uradnike in male trgovce. Ta vzpon socialističnega tabora je postajal čedalje bolj nevaren obstoje­ čemu družbenemu redu, tem bolj, ker so bile italijanske naci­ onalne in nacionalistične struje popolnoma nemočne v novih okoliščinah, ki jih je povzročila vojna. Prvi, že omenjeni na­ pad nacionalistov v dneh 3. in 4. avgusta ni imel bistvenih po­ sledic ne za napadalce ne za napadene delavske organizacije. Nacionalne in nacionalistične stranke so imele v tem času na voljo eno samo orožje za boj zoper napredujoči socializem: očitek o protiitalijanski, avstrijakantski in celo projugoslovan- ski usmeritvi socialistične stranke. To orožje so nacionalisti pr­ vič zavihteli v februarju 1919 ob splošni železničarski stavki. Železničarji so stavkali, ker ni bila izpolnjena obljuba o izplačevanju draginjske doklade v višini 50 odstotkov plače. Železničarska strokovna zveza pa je bila zaradi velikega števi­ la Slovencev pod vodstvom slovenskih socialistov, zato so ita- 190 Valentino Pittoni 5 lijanski nacionalisti vnaprej pripisovali stavki politično-nacio- nalni značaj in dokazovali, da je bila naročena iz Jugoslavije v podporo njenih aneksionističnih teženj. Ker je stavko pod­ prla delavska zbornica z razglasitvijo 24-urne splošne solidar­ nostne stavke, podprli pa sta jo tudi splošna konfederacija de­ la in italijanska socialistična stranka, je očitek o projugoslo- I vanstvu zadeval celotno delavsko gibanje v Julijski krajini.35 Pozneje, ko je v delavsko gibanje pristopalo čedalje večje šte­ vilo delovnih ljudi slovenske in hrvaške narodnosti, so se to­ vrstni napadi silno zaostrili in dajali pečat celotnemu boju med “ meščanskim in socialističnim taborom. SLOVENSKI SOCIALISTI Kadar govorimo o socializmu v Julijski krajini, imamo pred očmi enotno gibanje delavskega razreda, ne glede na na­ rodno pripadnost delavcev, čeprav sta v prvem letu po vojni še obstajali ločeni socialistični stranki za Italijane ter za Slo­ vence in Hrvate. Slovenci, organizirani v Jugoslovanski socialnodemokra- tični stranki, so po italijanski okupaciji zašli v težaven polo­ žaj. Težnje narodno usmerjene struje z R. Golouhom in J. Ferfoljo po reševanju vprašanja pripadnosti Trsta skupno z meščanskimi strankami v narodnem svetu že v dneh prevra­ ta niso bile popularne med delavstvom slovenske narodnosti. Po okupaciji in po razpustu narodnih svetov je bila ta možnost dokončno črtana z dnevnega reda. Po drugi strani pa je tudi nasprotna tendenca o neodvisnem tržaškem ozemlju, ki sta jo zagovarjala H. Tuma in I. Regent, postala neuresničljiva. Ita­ lijanski socialisti, ki so zagovarjali to tezo, so lahko našli pot iz slepe ulice z naslonitvijo na italijansko socialistično stran­ ko. S tem so se vključili v politično življenje v Italiji, ali z drugimi besedami, prilagodili so se dejanskemu položaju, kar jim je olajševalo nadaljnji razvoj. Jugoslovansko socialno de­ mokracijo pa je zasedba z demarkacijsko mejo razpolovila na dva dela; primorski in istrski del je izgubil stik z večino on­ stran meje in z osrednjim vodstvom v Ljubljani. Obenem pa je postajalo vsak dan manj primerno sodelovanje socialnih demo­ kratov z meščanskimi strankami na zasedenem ozemlju, ka- 13* 195 kršno je bilo zastavljeno v dneh prevrata. Sodelovanje pa je bilo tudi praktično nemogoče, ker so slovenske meščanske stranke po zasedbi začasno prenehale delovati. Slovenski so­ cialni demokrati so bili torej osamljeni in dezorientirani. Italijanski socialistični časnik II Lavoratore je poročal v aprilu 1919, da so se slovenski socialisti po okupaciji ogradili z opreznim molkom, ki so jim ga vsilile posebne okoliščine, izvirajoče iz prejšnjih narodnostnih bojev.36 Da se slovenski socialni demokrati v prvih mesecih po okupaciji niso lotevali organizacijskega in političnega dela, je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da o njih nista poročala ne socialistični Lavoratore ne narodnjaška Edinost, ki je tedaj posvečala posebno pozornost delavskemu gibanju in italijanski socialistični stranki. Pač pa so bili bolj delavni na kulturno-prosvetnem področju. Dru­ štva Ljudskega odra so zlasti v okolici Trsta prirejala preda­ vanja in sestanke ter ustanavljala nove podružnice.37 Slovenski socialisti so se po okupaciji morali najprej odlo­ čiti, kako in kam usmeriti svojo dejavnost. Ker jih je demar­ kacijska črta ločila od ostalega dela JSDS in njenega izvršil­ nega odbora, jim ni preostajalo nič drugega, kakor da ustano­ ve svojo avtonomno organizacijo. Za idejno-politično usmeri­ tev te organizacije pa so bile odločilne nove okoliščine, ki jim je dajalo pečat revolucionarno razpoloženje. Iz pisma Henrika Tume z dne 6. novembra, to je tri dni po okupaciji Trsta, Iva­ nu Regentu razberemo, da je bil tedaj sklican sestanek »neod­ visnih« slovenskih socialistov.38 Po Regentovih podatkih so se na tem sestanku primorski socialisti odcepili od JSDS in usta­ novili svojo »Neodvisno socialistično stranko« z novim pokrajin­ skim vodilnim odborom. Hkrati so obsodili ravnanje JSDS, ki je ob prevratu vstopila v narodne svete z zastopniki klerikalne in liberalne stranke.39 Dokumentov, ki bi neposredno pričali o ustanovitvi neodvisne stranke v Julijski krajini že v novem­ bru 1918, ni na voljo. Poznejši viri iz leta 1919 pa tudi ne go­ vore o »neodvisni« stranki slovenskih in hrvaških socialistov, pač pa uporabljajo star naziv Jugoslovanska socialnodemokra- tična stranka, kakor se je imenovala pred vojno.40 V stranki­ nih dokumentih in resolucijah pa je vedno govor le o sloven­ skem proletariatu ali slovenskih socialistih, medtem ko uradno ime stranke ni omenjeno.41 Značilno je še dejstvo, da so v strankinih dokumentih omenjeni samo Slovenci ne pa tudi Hr- 196 vatje. Očitno so bili istrski Hrvati vključeni v italijanski stranki. Ne glede na to, kako se je stranka imenovala, socialnode- mokratična ali socialistična, je iz njenega razvoja razvidno, da se je politika slovenskih socialistov42 ločila od socialnodemo­ kratskih stališč in naglo prevzela radikalne nazore o diktaturi proletariata. Dne 6. aprila 1919 so se slovenski socialisti sestali na prvi povojni deželni konferenci, kjer so dokončno obra­ čunali s socialnodemokratskimi reformističnimi tendencami. Obsodili so vodstvo JSDS in vodstvo tržaške organizacije, ker sta v dneh prevrata sodelovali z meščanskimi strankami. Raz­ prava o tem vprašanju in o novi taktiki stranke je privedla do ponovne izvolitve začasnega vodilnega odbora, ki je z vključitvijo predstavnikov z dežele postal osrednje deželno vo­ dilno telo. Člani deželnega odbora so bili Regent, Tuma, Ko­ lenc, Vaupotič, Sešek, Mešek, Jernejčič, Vrabec, Štolfa, Marica (poit. Marizza) in Bajt.43 V soglasno sprejeti resoluciji so ugo­ tavljali, da so vojna in mirovna pogajanja pokazali popolno razsulo kapitalističnega reda in buržoazne ideologije, iz česar sledi, da je vsa vprašanja, politična, gospodarska, kulturna in socialna, mogoče reševati le z diktaturo proletariata. Zato slo­ venski proletariat, je rečeno v resoluciji, »sprejema načela in taktiko ruske proletarske revolucije ob strani italijanskih so- drugov in sodrugov vseh drugih narodov ... poziva politične organizacije, da strnejo vse moči slovenskega delavstva v sme­ ri in po poti revolucionarnega proletariata, da bo pripravlje­ no uporabiti odločilne trenutke; poživlja vse strokovne, gospo­ darske in kulturne organizacije, da napno vse svoje sile za združitev slovenskega delavstva v svoji sredi ter ga pripravijo za združenje z enakimi organizacijami drugih narodov, da se skupno polaste v odločilnem trenutku vodstva in uprave vseh gospodarskih in kulturnih institucij.« Konferenca je pozdravi­ la ustanovitev višjega kulturnega sveta za slovenski proleta­ riat kot prvo in neposredno akcijo za utrditev in prenovitev razredne zavesti delavstva, ki naj se otrese kvarne buržoazne ideologije.44 O konferenci je Lavoratore zapisal, da sta veličina giba­ nja in proletarski prerod morala zbuditi v slovenskih sociali­ stih željo po aktivni udeležbi v bitki za osvoboditev izkorišča­ nih izpod kapitalistične sužnosti. »Slovenski proletariat v Ju- 197 lijski krajini ne želi brezobzirno uživati sadov boja, ki ga bije­ jo neslovenski tovariši, temveč želi in hoče deliti z vsem pro­ letariatom tudi težave v boju za splošno blaginjo.« To so bili po mnenju poročevalca osnovni razlogi, ki so napotili tržaški vodilni odbor, da je sklical konferenco.45 Iz časnika Naprej pa zvemo, da so dali pobudo za konferenco in za poročilo, prebra­ no na konferenci, »prizadeti tovariši«,46 iz česar moremo skle­ pati, da se je v opoziciji do narodno usmerjene socialistične struje in do reformistične Pittonijeve struje do aprila 1919 iz­ kristaliziralo novo vodilno jedro z revolucionarno perspektivo. Vsi ti podatki pričajo o pritisku od spodaj, o revolucionarni usmerjenosti množic, ki je enako kakor v italijanski sociali­ stični stranki potegnila za seboj tudi tiste vodilne socialne de­ mokrate, ki niso gojili take perspektive. Želja Henrika Tume, izražena v pismu Regentu z dne 6. novembra, da naj se mala četa slovenskih socialistov, ki je ostala zvesta svojim načelom, konstituira v neodvisno socialistično stranko, in njegovo pre­ pričanje, da mora ta akcija priti iz proletariata, ki bo tudi ob­ sodil dejanja oseb, ki so izdale socializem,47 sta se na zasede­ nem slovenskem ozemlju docela izpolnila. Povzemimo ugotovi­ tev D. Kermavnerja, ki pravi, da je bilo dovolj, da se predstav­ niki socialne demokracije niso postavili zoper revolucionarno razpoloženje množic, ampak so ga podprli, »pa je slovenska socialna demokracija na zahodnem slovenskem ozemlju naglo in docela podlegla vplivu oktobrske revolucije«.48 Tako je v slovenski delavski stranki spomladi 1919 prišlo do enake pre­ usmeritve kakor v italijanski stranki, vendar s to razliko, da med Slovenci nihče ni zaviral prehoda od reformističnih k re­ volucionarnim načelom. V letu 1919 je socialistična organizacija med Slovenci hi­ tro naraščala. V Trstu in okolici hitreje kakor na deželi, kjer je dosegla višek 1920. leta. Vprašanje dotoka Slovencev v so­ cialistične politične, strokovne, gospodarske in kulturne orga­ nizacije je že od vsega začetka povzročalo preglavice tako ita­ lijanskim oblastem kakor reformističnemu krilu italijanskih socialistov. Šlo je za vprašanje, na katero do danes še nimamo zadovoljivega odgovora, kaj je gnalo Slovence v delavsko gi­ banje. Ali jih je socialistična stranka, posebej po prevladi ma- ksimalizma, privlačila zato, ker je bila vseskozi opozicionalna do tistega režima, ki je nasilno odcepil pol milijona Slovencev in Hrvatov od matičnega ozemlja? Ali je slovensko prebival- 198 stvo iskalo v revoluciji in proletarski diktaturi v prvi vrsti možnost združitve z brati onstran meje in šele v drugi vrsti tudi rešitev socialnih vprašanj? Ali je slovenske množice vle­ klo v socializem, še več, v njegovo najbolj levo strujo, pred­ vsem protirežimsko stališče italijanskih socialistov ali perspek­ tiva za nov družbeni red, ki naj bi avtomatično rešil vsa vpra­ šanja, tudi narodnostna? Večina italijanskih sodobnih zgodovi­ narjev je pod vplivom tedanjega nacionalističnega pa tudi re­ formističnega tiska, ki pripisuje vse razloge za ta proces na­ cionalističnim tendencam Slovencev.49 Tedanji civilni komisar Mosconi opisuje v svojih spominih, da je socializem v Julijski krajini dobival glavni pritok iz vrst slovensko-hrvatskega delavstva, pa tudi iz vrst slovenske inte­ ligence in kmetov. Pogostoma, pravi Mosconi, je tedanje itali­ janske socialistične voditelje opozarjal, da je napak, ker ima socializem na ozemlju, komaj združenem z Italijo, tako izrazit protinarodni značaj. Opozarjal jih je tudi, da je napak, ker so z odprtimi rokami sprejemali Slovane, »ki so s socialistično barvo slabo prekrivali notranja nacionalna čustva in protiitali­ janskega duha«. Napovedal jim je, da bodo le-ti gotovo »poteg­ nili stranko v najbolj levo in najbolj nasilno smer, v smer ko­ munizma, in vi boste prvi povoženi«. Pozneje je v spominih za­ pisal, da je bil dober prerok.50 Podobno je ocenjeval ta proces eden izmed tedanjih socia­ lističnih voditeljev, reformistično usmerjeni Aldo Oberdörfer. Zapisal je, da zaradi splošnega nezadovoljstva in posebnega ne­ zadovoljstva Slovencev, ki jih je meja ločila od matičnega na­ roda, dobiva socializem preveč tujih elementov, ki bodo sicer vplivali v smeri revolucionarnosti, toda v taki revoluciji bodo socialni cilji imeli postranski značaj. Pritok »slovenskih psev- dosocialistov« po Oberdorferjevem mnenju ni toliko nevaren gospodarskim in političnim socialističnim organizacijam, koli­ kor je nevaren kulturnim ustanovam, v katerih sejejo seme, ki bo rodilo zle sadove ne samo za proletarsko kulturo, temveč tudi za vse politično gibanje. »Kaj bi s to ogromno množico ne­ zadovoljnega ljudstva, ki je prav toliko socialistično kot nacio­ nalistično, vendar docela na strani socialistične stranke, v kate­ ri čuti predvsem njeno protestno bistvo?« se sprašuje Oberdör­ fer. Će hoče socialistična stranka speljati revolucijo, nima bolj­ šega pomočnika, kot je organizirana množica ljudi, katerim je preprečena vsakršna manifestacija lastne politične zavesti in se 199 zato zadovoljujejo s tem, da svojo strugo nezadovoljstva usmerijo na tuje mlinsko kolo. Stranka po Oberdorferjevem mnenju ne sme prevzeti te odgovornosti. Seveda se mora bori­ ti za enakopravnost prebivalstva dugih narodnosti, toda nobe­ na izmed njenih organizacij ne sme postati zaklonišče ali glas­ nik narodnih iredentističnih aspiracij. Sicer socializem ne bo soodgovoren samo za razvoj jugoslovanskega iredentizma na ozemlju, kjer se je vedno bil z italijanskim iredentizmom, temveč bo pomočnik tudi pri podaljševanju »tiste žalostne uso­ de, ki spreminja Julijsko krajino v prizorišče narodnostnih bo­ jev in nasilnih nacionalističnih izbruhov.« To bi bila splošna nesreča za vse razen za tiste posameznike, ki znajo prav iz splošne škode izluščiti lastne politične in gospodarske koristi.51 V nasprotju s temi ocenami je socialistična stranka v Ju­ lijski krajini poudarjala drugačno, internacionalistično mož­ nost: združiti proletariat obeh narodnosti, da se bo bil zoper obojni nacionalizem, italijanski in jugoslovanski. Le združen proletariat bo z bojem za socialno osamosvojitev sposoben re­ šiti nacionalna vprašanja v prizadetih, narodnostno mešanih krajih. Zastopnik splošne konfederacije dela Bianchi je med drugim razložil tržaškim delavcem na zborovanju 11. marca 1919, da se konfederacija, v katero so se vključile strokovne organizacije iz Julijske krajine, zaveda narodnega vprašanja v tej deželi. »Danes je naš pozdrav namenjen proletarcem obeh narodnosti, ki se v Trstu združujejo in ki žele živeti in delo­ vati v popolnem bratstvu, v skladu z našimi internacionalistič- nimi načeli.« Naloga proletariata je, da odpravi narodnostna nasprotja v Julijski krajini, kar je po besedah govornika pri­ znal tudi ministrski predsednik Orlando. Govornik je nato sklenil: »Sicer pa ste vi to plemenito poslanstvo vedno popol­ noma izpolnjevali in mu ostali zvesti tudi v najhujših trenut­ kih.«52 Za pritok slovenskih delovnih množic v socialistični tabor je bilo seveda odločilnih več dejavnikov; neugodne gospodar­ ske razmere, ki so prizadele tudi kmečko prebivalstvo, zlasti na Goriškem, strog okupacijski režim, ki je zaviral vsako svobod­ no dejavnost, hkrati pa ni znal reševati osnovnih gospodarsko- socialnih vprašanj, nezadoščene narodne zahteve Slovencev in Hrvatov glede šolstva, jezika in splošne enakopravnosti, ne- privlačnost meščanskih strank, zlasti slovenske narodne orga­ nizacije Edinost, ki se je takoj po vojni izolirala in umaknila 200 s prizorišča v pričakovanju mirovne konference, ki naj bi odlo­ čila usodo Primorske. Vse te okoliščine so vplivale na prebi­ valstvo, da se je pridruževalo tistemu gibanju, ki je obetalo re­ šitev teh problemov. To gibanje je bilo v tem trenutku samo socialistično gibanje. Toda »kakorkoli je res, da so bili sloven­ ski in hrvatski delavci in kmetje upravičeno nezadovoljni z narodnostno.. . politiko italijanskih oblasti«, je zapisal I. Regent, »bi se motil, kdor bi iz tega sklepal, da so se naši ljudje samo ali predvsem iz teh razlogov usmerjali v levo, to je revolucionarno«.53 Slovensko in hrvaško prebivalstvo je bi­ lo po vojni revolucionarno usmerjeno iz istih razlogov kakor delavci in kmetje vseh drugih evropskih dežel. Vojna in njene posledice ter boljševiška revolucija so vcepile revolucionarnost tudi temu prebivalstvu. Zgled za to revolucionarnost pa mu je dajalo zlasti delavsko gibanje, ki je preplavljalo Italijo. Delo socialističnih voditeljev po vojni pa je bilo v nekem smislu tudi nadaljevanje predvojne aktivnosti, vendar s to prednostjo, da so bile sedaj okoliščine neprimerno bolj ugodne kot prej. Na Goriškem je bila pred vojno slovenska socialna de­ mokracija šibka, ker je prav tu veliko večino slovenskega pre­ bivalstva sestavljal kmečki sloj, socialnodemokratična organi­ zacija pa je bila usmerjena izključno na delo z industrijskim delavstvom. Odtod težnja goriških socialistov po reševanju kmečkega vprašanja. Vzgoja kmečkih množic za zbližanje s proletariatom je nedvomno že tedaj zasejala seme, ki je po voj­ ni hitro vzklilo. Od leta 1912 so goriški socialni demokrati, zla­ sti Tuma in Jože Srebrnič, opozarjali na kmečko vprašanje. Predvidevali so odtegnitev kmečkih množic klerikalnemu gi­ banju in njihovo pritegnitev v socialno demokracijo prek osnovnega političnega in gospodarskega pouka, ki bi pokazal skupnega nasprotnika delavcev in kmetov.54 Jugoslovanska so­ cialna demokracija se sicer tedaj ni ogrevala za te predloge. Gibanje se je razširilo na deželo šele po vojni, »ki je vrgla tudi ostale delovne sloje na levo ... najbolj ravno na Goriškem, kar je brez dvoma v veliki meri Tumova zasluga«.55 In sam Tuma pravi v svojih spominih: »Trdno sem prepričan, da je med slo­ venskim ljudstvom najbolj razvita politična vzgojenost gori­ škega ljudstva ... v veliki meri plod mojega vzgojnega dela.«5fi Povojno delo slovenskih socialistov je torej šlo po začrta­ ni poti; elementarno prebujenje slovenskih množic zaradi voj­ nih in povojnih katastrof in zgledov z vzhoda in zahoda je 201 gnalo vodilne delavce v splošno aktivnost. Ni naključje, da se je spomladi 1919 začelo delo za ustanovitev kmetijsko-vrtnar­ ske zadruge, ki bi neposredno povezala kmeta producenta z delavcem potrošnikom. Pobudo zanjo so dali sami kmetje iz tržaške okolice in Ivan Regent, ki je vodil slovensko socialistič­ no organizacijo, je moral samo sprejeti in izpeljati zamisel. Dne 27. julija je bila zadruga ustanovljena.57 Izkušenim političnim delavcem, kot so bili Tuma, Regent, Kermolj, Jernejčič in drugi, se je naglo pridružila vrsta mlaj­ ših krajevnih sodelavcev, ki je po posameznih naseljih širila organizacijo in utrjevala politično zavest množic.58 Da je po­ litična zavest postajala vse bolj revolucionarna, so pripomogli tudi številni povratniki s fronte, od katerih so mnogi v ruskem ujetništvu od blizu spoznali Oktobrsko revolucijo. Po vrnitvi na domačo zemljo so vneto zagovarjali revolucijo po zgledu Rusije, ki edina more rešiti tako socialno kakor narodno vpra­ šanje zatiranega slovenskega življa na Primorskem.59 Povojna internacionalna in revolucionarna usmerjenost slovenskih množic in njihovo navdušenje za boljševizem pa je bila najbrž bolj stvar čustvene navezanosti na Rusijo, kakor posledica vzgoje razredne zavesti in ideološke pripravljenosti. Šlo je za tisti panslavizem, ki so ga južni slovanski narodi de­ setletja gojili in ki je bil še posebej globoko zakoreninjen v narodno ogroženih slovenskih obmejnih pokrajinah. Panslavi­ zem je bil plod predvojne narodnjaške politike in propagande in ko je po vojni v oboževani in vsemogočni Rusiji zmagala revolucija so se ljudje avtomatično ogreli zanjo. S tega vidika je vsekakor mogoče govoriti o prisotnosti nacionalnega mo­ menta v slovenskem revolucionarnem gibanju, vendar oblasti in italijanski nacionalni politiki tega dejstva niso razumeli za­ to so napačno pripisovali slovenskemu delavskemu gibanju jugoslovansko nacionalistično usmerjenost. Osnovno vprašanje, ki ga je v letu 1919 morala reševati slovenska socialistična organizacija na zasedenem ozemlju, je zadevalo priključitev k italijanski socialistični stranki in s tem v zvezi vprašanje odnosa do slovenske narodne stranke oz. skupnega dela za ohranitev pravic slovenske in hrvaške narod­ ne skupnosti. Sodelovanje med socialisti vseh narodnosti je bilo že pred vojno uspešno. Na kongresu italijanskih socialistov januarja 1919 je predlagal Kermolj,50 naj se združita oba vodilna odbo- 202 ra italijanske in slovenske sekcije v Trstu, ker ni več razlogov za ločeno delovanje. Kongres je predlog navdušeno sprejel in zavezal izvršni odbor, da ga uresniči. Poudaril je potrebo po skupnem boju za skupne cilje.81 Kako je bil sklep izvršen, iz virov ni razvidno, vemo pa, da so se v Trstu sestajali skupno vodilni organi obeh strank, strokovnih in gospodarskih organi­ zacij, kadar je šlo za širše delavske akcije. Po tem je mogoče soditi, da do fuzije vodilnih odborov ni prišlo, pa tudi ni moglo priti, dokler slovenska organizacija ni uradno pristopila k ita­ lijanski socialistični stranki, pač pa je bilo delovanje usklajeno. Nedvomno pa so bili mnogi Slovenci, zlasti v Trstu, vklju­ čeni kar v italijanskih skupinah, posebno, kadar so bile te bolj aktivne in radikalne. Tako so npr. železničarji slovenske in nemške narodnosti že januarja sklenili, da vstopijo v italijan­ sko organizacijo.82 Tudi iz policijskih poročil razberemo, da so v italijanskih mladinskih krožkih, ki so najaktivneje propagi­ rali komunizem in ustanavljali rdečo gardo, sodelovali mladin­ ci slovenske narodnosti.83 Ta podatek je tem bolj verjeten, ker slovenska stranka ni imela posebne mladinske organizacije. Vsekakor pa moramo ponovno opozoriti, da so bila ideološka in politična stališča obeh strank, italijanske in slovenske, enot­ na, zato je bilo samo po sebi tudi delovanje enotno, zlasti po­ tem, ko je v obeh strankah prevladala maksimalistična ten­ denca. Delavske strokovne in gospodarske organizacije so bile v narodnostno mešanih krajih enotne. Izjema je bila že omenje­ na vrtnarska zadruga v Trstu, ki so jo ustanovili slovenski so­ cialisti. Enotne so bile tudi delavske akcije, mezdna gibanja in stavke. Za te akcije sta oba vodilna odbora sprejemala skupne sklepe. Za delavski dan, 1. maja 1919, sta stranki organizirali v Trstu ločeni zborovanji, za slovenske delavce in za italijanske. Ločeno od italijanskih socialistov so slovenski socialisti delovali na kulturno-prosvetnem področju. Delavsko kulturno- prosvetno društvo Ljudski oder je imelo bogato tradi­ cijo izpred vojne. V letu 1918 je po štiriletnem mrtvilu ponov­ no oživelo in vneto delovalo, zlasti s predavanji. Dne 20. apri­ la 1918 je v okviru društva v Trstu predaval Ivan Cankar o znameniti temi »Očiščenje in pomlajenje«. Po okupaciji so bile podružnice Ljudskega odra edina zbirališča za kulturno dejav- 203 nost slovenskega prebivalstva. Italijanski Consiglio superiore per la cultura dei lavoratori je v začetku marca ugotavljal, da je njegova dolžnost podpreti kulturno dejavnost tudi med de­ lavstvom slovenske narodnosti. Predlagal je, da tudi slovenski tovariši ustanove svoj svet, ustrezno svojim kulturno-izobraže- valnim potrebam. Temu organizmu je italijanski svet obljubil vso bratsko pomoč. Za ustanovitev sveta je ponudil sredstva iz fonda, ki so ga odstopile delavske gospodarske ustanove.64 Ta­ ko je bil dne 9. marca v Trstu ustanovljen višji kulturni svet za slovenski proletariat, ki mu je predsedoval Ivan Regent. Kulturni svet, ki so ga sestavljali zastopniki strokovnih orga­ nizacij, konzumnih zadrug, političnega odbora stranke in Ljud­ skega odra, si je zadal nalogo: »Otvoriti vse vire, ob katerih bi slovensko delavstvo zajemalo kulturne dobrine.« Socialisti so tedaj poudarili, da prihaja od vseh strani klic po knjigah in predavateljih. »Naloga, da, dolžnost je naše inteligence... da se stavi Kulturnemu svetu dobrovoljno na razpolago.« Pomen kulturnega sveta je v tem, »da se vse to delo vrši po zahtevi in potom materialne podpore najširših mas slovenskega prole­ tariata«.65 Glasilo višjega kulturnega sveta je bila revija Njiva, ki je izhajala v Trstu od maja do oktobra 1919 in ki je posta­ la glasnica enotnega kulturnega delovanja Slovencev na zase­ denem ozemlju. Socialistično gibanje med Slovenci je torej že v prvih mesecih leta 1919 kazalo, da se bo razvilo v mogočno stavbo. S kmečko-vrtnarsko zadrugo je bila odprta pot med kmete, ugotavlja I. Regent, z ustanovitvijo Višjega kulturne­ ga sveta in z revijo Njiva je stranka na stežaj odprla vrata slovenskim izobražencem. Vse to je bilo po Regentovih bese­ dah »jasno znamenje, da si stranka prizadeva načelovati vse­ mu gospodarskemu, političnemu in kulturnemu gibanju«.66 Ta poskus za ustanovitev slovensko-hrvaške enotne fron­ te pod vodstvom socialistov se sicer ni posrečil, kakor bomo videli pozneje, je pa kljub temu vreden proučitve, ker podob­ ne zamisli ni najti na drugem slovenskem ozemlju. 204 PRIKLJUČITEV SLOVENSKIH SOCIALISTOV K ITALIJANSKI SOCIALISTIČNI STRANKI V jeseni 1919 je bil sklican kongres italijanske socialistič­ ne stranke, da bi se izrekel za novo revolucionarno taktiko delavskega gibanja v Italiji. Socialistični stranki je bilo tem bolj potrebno sprejeti stališča o taktiki, ker so v tem času v Italiji tekle priprave na parlamentarne volitve. Tržaška sekcija socialistične stranke se je sestala 11. sep­ tembra, da bi določila delegate za državni kongres in stališča, ki naj jih tamkaj zastopajo. Reformistična struja“7 je predla­ gala, naj se italijanska stranka ravna po programu, ki je v ve­ ljavi od leta 1892 in ki določa, da je treba poskrbeti za dvig proletariata z modro izobraževalno dejavnostjo in moralno vzgojo ter z uveljavljanjem postopnih reform. Svoj predlog je utemeljevala z dokazi, da delavski razred še ni kos nalogi za prevzem oblasti. Mladinska organizacija, oziroma njena pred­ stavnika Cobau in Vidali sta se zavzemala za skrajno levo ten­ denco, za bojkot volitev (astensione) in parlamenta, češ da so to instrumenti buržoazije. Z buržoazijo je treba pretrgati vse ve­ zi in se pripraviti na končen obračun, je rečeno v tej resolu­ ciji. Oba predloga sta bila zavrnjena in sprejeta je bila resolu­ cija, ki jo je predložil Tuntar. V tej je rečeno, naj delegati na kongresu glasujejo za tisto resolucijo, ki bo najbližja tenden­ ci tržaške sekcije, tj. maksimalistično elekcionistični. Drže naj se naslednjih načel: 1. privoliti v vse oblike boja, zakonitega ali nasilnega, v kateremkoli trenutku, kakršen bo pač spričo gospodarsko-političnih ter nacionalnih in internacionalnih oko­ liščin najbolj ustrezal izpolnjevanju maksimalnega socialistič­ nega programa, ki je naglo in docela uresničljiv samo prek diktature proletariata; 2. zavrnitev vsakega kompromisa z buržoazijo; 3. samostojna udeležba stranke na parlamentarnih in občinskih volitvah; 4. brezpogojna odobritev stališč itali­ janske socialistične stranke glede vojne; 5. z navdušenjem pri­ stopiti k tisti novi internacionali, ki bo mimo nacionalnih kon­ ceptov združila vse svetovne proletarske sile in pospešila roj­ stvo tistega trenutka, ki bo omogočil človeštvu mirno uživanje sadov dela in javnih dobrin.08 Dne 14. septembra je bil v Trstu izredni deželni kongres italijanskih socialistov, ki sta se ga udeležila tudi zastopnika strankine direkcije in mladinske socialistične zveze Nicola 205 Bombacci in Polano. Kongres je tudi sprejel maksimalistično- elekcionistična programska načela, 'kakor jih je formulirala tržaška sekcija, le delegat iz Pulja Dorigo je glasoval proti kot zagovornik astenzionistične, protivolilne taktike. Vendar je kongres posvetil več pozornosti reorganizaciji stranke v Julij­ ski krajini kakor politično-ideološkim vprašanjem. Razprav­ ljali so o vprašanju, ali obdržati deželno zvezo ali jo razdeliti po pokrajinah (tržaška, goriška, Istra), ter o združitvi vseh so­ cialistov v eno organizacijo. V poročilu o tem vprašanju je Tuntar poudaril, da bi se v skladu s statutom italijanske stranke morale vzpostaviti pokrajinske zveze namesto doteda­ nje deželne. V krajevne sekcije teh zvez pa se bodo mora­ li vključiti vsi tovariši, »ker ni več dovoljena delitev po narod­ nosti«. Henrik Tuma, ki se je udeležil kongresa kot zastopnik slovenskih socialistov, je napovedal, da zadnjič sodeluje kot gost, saj bo prihodnjič, kot upa, sodeloval na deželnem kongre­ su kot delegat, ker se nameravajo slovenski socialisti pridruži­ ti organizaciji italijanskih socialistov. »Za nas Slovence,« je poudaril Tuma, »predstavlja Julijska krajina zemljepisno, go­ spodarsko in tudi narodnostno enoto, kljub narodnostnim raz­ likam.« Tezo o enotni deželni organizaciji so zagovarjali tudi furlanski zastopniki. Kongres je nato sprejel resolucijo, v kateri je rečeno, da bo imel vsak kraj eno samo sekcijo, ne glede na razlike v na­ rodnosti in spolu. Medtem ko je prepuščeno sekcijam, da se v Skladu s statutom italijanske stranke konstituirajo v pokra­ jinske zveze, se ustanovi deželna zveza Julijske krajine — Federazione regionale della Venezia Giulia, ki bo vodila in usmerjala propagando in socialistično dejavnost v vsej deželi. V deželni izvršni odbor so bili izvoljeni Giacomo Furlan in Vito Bresatz za Istro, Passigli, Oliva in Visnicher za Trst, Inwinkl in Callini za Furlanijo. Za Pittonija je kongres sicer potrdil, da ostane ravnatelj časnika II Lavoratore, obenem pa je naložil uredniku Passigliu, da v dobi štirimesečne Pittonije- ve odsotnosti radikalno reorganizira uredništvo in upravo li­ sta.69 S tem je bila zapečatena Pittonijeva vloga, medtem ko so se njegovi somišljeniki uklonili večini in ponovno prišli na dan s svojo barvo čez leto dni, ko je izbruhnil spopad med strujami. Dne 21. septembra so se zbrali na deželni konferenci za­ stopniki slovenskih socialistov, da bi se odločili za taktiko 206 stranke in rešili vprašanje pristopa k italijanski socialistični stranki. Iz poročila generalnega civilnega komisarja zvemo, da se je konference udeležilo dvesto oseb, med njimi predstav­ nik ljubljanskih socialistov Miroslav Blažič; da je bila razpra­ va o priključitvi izredno živa in da je prišla do veljave močna struja nasprotnikov priključitve, ki se je bala, da bo sloven­ ska organizacija v skupni stranki izgubila dotedanjo politič­ no avtonomijo.70 Mnenja so se križala ob vprašanju, ali naj se stranka že sedaj priključi k italijanski stranki ali pa naj počaka na čas, ko bodo določene državne meje. To drugo stališče sta zago­ varjala Ferfolja, »ki se ni mogel otresti nacionalističnih vpli­ vov«,71 in učitelj Hreščak, medtem ko so v prid priključitve govorili Tuma, Štravs, Regent, Lovko in Štolfa. Delegata iz Idrije pa sta izjavila, da pozdravljata združitev, vendar se glede na poseben položaj Idrije za zdaj vzdržita glasovanja. To odločitev moremo pripisati možnosti, da bi mirovna kon­ ferenca sprejela Wilsonovo razmejitveno črto, po kateri bi Idrija pripadla Jugoslaviji. Za ta primer si je idrijska sekcija želela ohraniti proste roke, čeprav je dejansko v tem trenut­ ku tudi postala sestavni del italijanske stranke, kakor je od­ ločila večina na kongresu. Konferenca je sprejela resolucijo, s katero »priznava po­ trebo strnitve organizacije slovenskega z organizacijo ita­ lijanskega proletariata v Julijski Benečiji ter nalaga izvrševal- nemu odboru, naj priglasi izvrševalnemu odboru italijanske organizacije v Trstu pristop organizacije slovenskega proleta­ riata v komunistično organizacijo delavstva v Italiji. Pristop slovenskega proletariata v italijansko komunistično organiza­ cijo pa nima nikakega stika s političnimi, državnimi in nacio­ nalističnimi vprašanji«, je še rečeno v resoluciji. Za to reso­ lucijo je glasovalo 58 delegatov, en delegat je glasoval proti, trije so se vzdržali.72 Zanimiva je ocena generalnega civilnega komisarja o tej združitvi. V poročilu z dne 25. novembra pravi, da je odloči­ tev slovenskih socialistov le izraz želje voditeljev stranke, ki žele predvsem onemogočiti jugoslovansko narodno stranko. To trditev utemeljuje s podatki o zborovanju tedaj že enotne tržaške italijansko-slovenske sekcije, kjer naj bi bili Slovenci z mrmranjem spremljali Tuntarjevo in Regentovo razlago o enotnosti proletariata obeh narodnosti. »To nezadovoljstvo pri- 207 ča, da so slovenski socialisti predvsem nacionalisti, odpadniki jugoslovanske narodne stranke, ki zagovarjajo združitev te­ ga ozemlja ... z ostalo Slovenijo, se zavzemajo za spoštova­ nje lastnega jezika, lastnih šol in za enake pravice z italijan­ skim prebivalstvom.« Po njegovem torej slovenski socialisti zato v temelju nasprotujejo združitvi, ker se boje, da bi Slo­ vence v enotnem izvršnem odboru preglasovala italijanska ve­ čina, »katera ni preveč naklonjena podpirati njihovih nacio­ nalističnih aspiracij.« Nekateri so iz teh razlogov izstopili iz stranke, nadaljuje civilni komisar, in najbrž bodo to storili še drugi.73 Vendar je bilo to mnenje, ki je najbrž slonelo na že­ ljah, ne pa na dejanskem stanju, že v naslednjih mesecih spodbito. Kako naj ocenimo pristop slovenskih socialistov v itali­ jansko stranko v času, ko Julijska krajina še ni bila formal­ no priključena italijanski državi? Ob vstopu italijanskih socia­ listov iz Julijske krajine v stranko v Italiji, novembra 1918, je še obstajalo med Slovenci mnenje, da tak korak prejudici­ ra vprašanje meja, sedaj pa so sami storili isto, čeprav z iz­ recnim Regentovim pojasnilom, da »sklep o spojitvi nikakor ne prejudicira znanega stališča socialno demokratične stran­ ke glede samoodločbe narodov«.74 V poznejših spominih pa Regent pravi, da je bil glavni vzrok za ta korak načelo, da sme obstajati v vsaki državi le ena socialistična stranka.75 To načelo je statut italijanske socialistične stranke resnično vse­ boval, toda Slovenci pred vključitvijo v to stranko niso bili vezani na statut in neke neodvisne, avtonomne stranke jim pač nihče ne bi bil mogel kratiti. Pa tudi Julijska krajina in Italija v tem času še nista bili »ena država«. Odgovore more­ mo iskati najbrž drugje. Velika večina slovenskega delav­ stva je bila internacionalistično vzgojena in po vojni revolu­ cionarno razpoložena. V italijanskem delavskem gibanju, ki je prešlo na revolucionarne, maksimalistične pozicije, je gle­ dala pravo revolucionarno silo, sposobno speljati revolucijo in z njo rešiti vsa vprašanja hkrati, tudi narodnostna. V poroči­ lu na deželni konferenci je Tuma takole formuliral politični cilj slovenskih in hrvaških socialistov: »Od italijanskega in slovensko-hrvatskega proletariata in njegovega skupnega na­ stopa in dela bo odvisno, ali ostane Julijska Benečija nevarno torišče nacionalističnih bojev, ali pa naredimo iz Julijske Be­ nečije politično skupino, ki bo tvorila prijateljsko vez med 208 dvema velikima skupinama italijanske in jugoslovanske kul­ ture, ekonomije in političnega sožitja.«78 Združitev pa je bila tem bolj upravičena, ker so bili ideo­ loški nazori in koncepti o taktiki za dosego ciljev, ki so jih zastopali slovenski socialisti, že od aprila 1919 identični s koncepti italijanske stranke. Vsakršna avtonomna organizaci­ ja bi bila torej v tem primeru anahronizem. Prišla bi v poš­ tev kvečjemu, če bi prevzela značaj nekakšne narodno socia­ listične stranke, kakršna je bila socialna demokracija na Juž­ nem Tirolskem, ki se v nasprotju s primorsko ni pridružila italijanski stranki. Regent je večkrat poskušal pridobiti nem­ ške socialne demokrate za priključitev, vendar so odklonili, ker so bili, kot sam pravi, »bolj nacionalisti kot socialisti«.77 V resoluciji o taktiki stranke, ki so jo konferenci pred­ ložili delegati iz Idrije, so slovenski socialisti potrdili solidar­ nost z revolucionarnim delavstvom vsega sveta, zlasti s socia­ lističnim režimom novih sovjetskih republik. Odobrili so tak­ tiko delavskih sovjetov v boju proti kapitalizmu in pozvali revolucionarno delavstvo vsega sveta, naj podpre, ne samo moralno, temveč tudi dejansko, vse revolucionarne tvorbe, da jim zagotovi obstanek in pripravi teren za socialistični režim v vseh drugih državah. Sodelovanje delavskih predstavnikov z meščanskimi strankami v buržoaznih vladah so obsodili, od­ klonili so tudi zgolj legalno metodo boja z buržoazijo. Glede na to, da se bližajo v Italiji volitve, je rečeno v resoluciji, sprejemajo socialisti volilno metodo samo »kot uspešno sred­ stvo za pregled delavskih vrst«. Ob tem pa zahtevajo najmoč­ nejšo revolucionarno propagando med delavskimi množica­ mi, »kajti le proletarska diktatura more strmoglaviti današ­ nje družbene forme ter zagotoviti do sedaj izkoriščanim člo­ veško eksistenco«.78 Stališče o maksimalistični elekcionistični taktiki je pre­ vladalo tudi na kongresu italijanske socialistične stranke, ki je bil od 5. do 8. oktobra v Bologni. Kongres je tudi dokonč­ no sprejel slovenske socialistične organizacije v italijansko. Henrik Tuma je v pristopni izjavi slovenskih socialistov med drugim rekel: »Jugoslovanski proletarci so imeli doslej ne­ odvisno avtonomno organizacijo, toda so se odpovedali tej avtonomiji, da bi izrazili polno solidarnost s proletariatom, ne samo italijanskim, marveč s proletariatom celega sveta... Vstopamo v vaše vrste, ker vemo, da more edino proletarska 14 209 solidarnost napovedati vojno vojni, vojno buržoaziji, naj bo ta francoska, italijanska, angleška ali jugoslovanska ... vojno italijanskemu kapitalizmu, vojno jugoslovanskemu imperia­ lizmu ... S tem skromnim pozdravom vstopamo v vaše vrste brez zadržkov, brez ideološkega doktrinarstva, pripravljeni podrediti se vaši disciplini in pripravljeni boriti se ob vaših sovjetih, za polno svobodo na svetu.« Tumovo izjavo je do­ polnil še predstavnik tržaških italijanskih socialistov Passigli, ko je dejal, da so se slovenski tovariši v Julijski krajini od­ rekli svoji individualnosti in s tem ponovili »veliko herezijo: najprej socialisti, potem Slovenci«, enako kakor pravijo itali­ janski tovariši: »Najprej socialisti potem Italijani«. Pa še drugo »herezijo« so potrdili slovenski tovariši, je nadaljeval Passigli, in sicer da se čutijo »bližje, bolj tovariške in bolj bratske, italijanskim, nemškim in ruskim delavcem kot slo­ venski buržoaziji«. V Julijski krajini, po Passigliovih besedah, torej že obstaja in že deluje prava internacionala.79 V zapu­ ščini Henrika Tume je ohranjen koncept izjave v daljši obli­ ki, z obsežno razlago o pomenu narodnosti, potrebi zdru­ žitve tovarniškega in poljedelskega delavstva in vlogi delav­ stva na narodno mešanem ozemlju Julijske krajine.80 Odgo­ vor na vprašanje, zakaj je bila predložena kongresu'le kraj­ ša, deklarativna izjava namesto prvotne, moremo razbrati iz Tumovega pisma z dne 16. septembra uredniku Avantija, za­ stopniku maksimalistov G. M. Serratiju. Tuma piše: »Ker bo priključitev slovenskega proletariata k italijanski stranki ime­ la nekakšen politični značaj, ne bi želel sestaviti izjave neod­ visno od mnenja italijanskih tovarišev. Zato bom odšel v Bo­ logno dan pred kongresom, da se bom lahko o tem pogovoril s člani strankinega vodstva in v sporazumu z njimi sestavil izjavo.«81 Tumova izjava na kongresu italijanske socialistične stran­ ke je povzročila dvojno reakcijo pri nacionalnih meščan­ skih strujah v Julijski krajini. Nacionalistični list La Nazio­ ne jo je tolmačil v smislu panslavizma, slovenski narodni list Edinost pa v smislu italijanskega nacionalizma. V tem ča­ su, kakor bomo videli pozneje, se je prepad med slovenskimi socialisti in slovenskimi narodnjaki v Julijski krajini temelji­ to poglobil. Vendar je bilo prepričanje o popolni premoči de­ lavskega gibanja v Italiji in o skorajšnji revoluciji pri slo­ venskih delavskih množicah tolikšno, da obsodbe slovenskih 210 narodnjakov o izdajstvu in prepričanje italijanskih nacionali­ stov, da pomeni združitev potrditev pripadnosti Julijske kraji­ ne k Italiji, niso povzročili kvarnih posledic za naraščanje gi­ banja. Nasprotno, do srede leta 1920 je socializem v Julijski krajini dosegel višek, ne samo v Trstu in industrijskih me­ stih, temveč tudi na slovenskem podeželju. Posamezni primeri ograjevanja od socialističnih ustanov, zlasti izstopi iz Ljudske­ ga odra, niso vplivali na to splošno ozračje. Deželni odbor so­ cialistične stranke je že decembra 1919 ugotavljal, da vsi de­ lovni ljudje v vsej Julijski krajini vidijo v socialistih edino silo, ki je sposobna reševati vsa vprašanja, politična, gospo­ darska, socialna in kulturna, in da nihče več ne zaupa me­ ščanskim strankam. Ta ugotovitev je vodstvo prepričala, da se mora socialistična stranka odslej posvetiti vsem proble­ mom, določiti za vsa vprašanja svoja stališča in začrtati širo­ ko politiko za dejavnost na celi fronti.82 14» 211 VII SLOVENSKE MEŠČANSKE STRANKE KRIZA SLOVENSKIH MEŠČANSKIH ORGANIZACIJ Slovenske meščanske stranke so se zadnje zdramile iz omrtvičenosti, ki so jo povzročili nepričakovani dogodki ob koncu vojne. Z razpustom narodnih svetov sredi novembra 1918 se je javno politično delo Slovencev in Hrvatov praktič­ no ustavilo. Izjemni sta bili že omenjeni izjavi Slovenskega kluba v tržaškem občinskem odboru in svetu ter intervencija vipavske županske zveze z dne 2. februarja 1919, ki pa ni za­ devala političnih, temveč gospodarska vprašanja. Sicer pa zveze goriških slovenskih županov, ki je bila ustanovljena proti koncu vojne z namenom, da pospeši obnovo dežele, oku­ pacijske oblasti niso priznavale. Glavni razlog za mrtvilo slovensko-hrvaškega narodnega tabora je nedvomno iskati v splošni dezorientiranosti, ki je zavladala po okupaciji. Slovenci, ki jim je bilo čedalje bolj jasno, da se- italijanski okupacijski vojski ne bodo pridružile zavezniške sile in da se Italijani s tega ozemlja zlepa ne bo­ do umaknili, so usmerili vse upe v mirovno konferenco, na kateri bi morala, po njihovem mnenju, zmagati pravičnost v skladu z Wilsonovimi načeli o samoodločbi. »Vsi so bili pre­ pričani,« pravi Tuma v svojih spominih, »da bodo Američani z Wilsonom, po načelu samoodločbe, pridelili slovensko-hrvat- sko ozemlje Jugoslaviji. Teh svojih nad v mirovna pogajanja niso skrivali.«1 Upanja v ameriško pomoč niso gojili samo Primorci, tem­ več tudi Slovenci v Jugoslaviji, pa tudi jugoslovanska delega­ cija na mirovni konferenci. Kljub temu pa to upanje ni mo­ glo biti povsem trdno, vsaj pri tržaških vodilnih političnih de- Jugoslovanski predlog mirovni konferenci iz 1919. leta o razmejitvi med Kraljevino SHS in kraljevino Italijo. (Arhiv inv) 212 lavcih ne, o čemer pričajo sporočila in ocene, ki so jih dobi­ vali iz Pariza. Rybär, glavni predstavnik tržaških slovenskih narodnjakov, član jugoslovanske delegacije na mirovni konfe­ renci, je bil v stalnih pismenih stikih z Vilfanom, ki je pre­ vzel vodstvo stranke na Primorskem. Gotovo so sporočila in nasveti iz Pariza vplivali na razpoloženje in delovanje pri­ morskih narodnjakov, zato bomo navedli nekaj značilnejših ocen iz te korespondence. Ob zaostritvi odnosov, ko je italijanski ministrski pred­ sednik zapustil konferenco, ker je Wilson sprejel arbitražo za Trst in Istro, medtem ko so Italijani zahtevali ozemlje po lon­ donskem paktu, je delegat iz Pariza sporočal, da so Italijani nepopustljivi, da zahtevajo čedalje več, da Francozi podpirajo »Lahe«, ker jih le-ti podpirajo v zvezi s Porenjem in da Cehi škodujejo jugoslovanski stvari, ko trde, da so edini že med vojno delovali za antanto. Dalje je ugotavljal Rybär, da za uspeh Jugoslavije slabo kaže, čemur je kriva tudi slaba pro­ paganda, saj nihče ne ve, da je Kobarid slovenski, ker je ita­ lijanska nacionalistična organizacija Trento—Trieste vse pre­ vpila. Hkrati je svetoval, naj se Primorci nikar ne začnejo pripravljati »na morebitno najhujše«, ker bi s tem pokazali, da namerava Jugoslavija popuščati.2 V aprilu, ko je jugoslovanska delegacija izvedela za nov Wilsonov predlog, tako imenovano Wilsonovo črto, ki naj bi tekla od Karavank, prek Nanosa in Učke do Raše, je poroče­ valec iz Pariza zgroženo zapisal, da je usoda Primorcev zape­ čatena, ker Wilson popušča Lahom. Vsaj Soško dolino je treba rešiti, pravi Rybär in pesimistično nadaljuje: »Zahtevali smo plebiscit, pa nam ne odgovore, sploh nas ne zaslišijo, je slab­ še kot Brest-Litovsk.« Tržačane je prosil, naj pošiljajo delega­ ciji pritožbe zoper okupacijo in obremenilno gradivo.3 V zve­ zi s predlogom predsednika teritorialne komisije, naj postane Reka z okrajema Postojna in Idrija samostojna — »tampon« država, je Cok, po Rybärevem naročilu sporočal Vilfanu, naj Slovenci v Trstu prepričajo trgovske in delavske kroge, da bi priključitev teh krajev k Italiji povečala brezposelnost v Ju­ lijski krajini in škodovala gospodarskim interesom, in naj delu­ jejo v smislu, da bi tudi Trst, Istra in Goriška pripadali pred­ videni reški državi. Naj poleg peticij zainteresiranih krogov pošljejo k Wilsonu deputacijo, ki naj mu dokaže, da je edino logično vključiti v samostojno državo vse sporno ozemlje.4 215 Ob izročitvi mirovnih pogojev Avstriji, 20. julija 1919, je Rybär ugotavljal, da so za Primorce posebno neugodne določ­ be o pridobitvi italijanskega državljanstva, zlasti pa določbe, po katerih bodo izročene vse zadruge, društva, obrtne koncesi­ je »Lahom na milost in nemilost«, medtem ko druge države na ozemlju bivše Avstro-Ogrske takih pravic niso dobile. »Skuša­ mo v obojnem oziru doseči spremembe, no brez posebnega upanja.« Vendar je bil Rybär dovolj optimističen, ko je do­ dal, da »žuganje z aneksijo po londonskem paktu, menda ni resno«.5 Žal, nimamo dokumentov, po katerih bi lahko presodili, ka­ ko so voditelji primorskih Slovencev reagirali na sporočila iz Pariza in kako so uresničevali navodila. Le velike količine obremenilnega gradiva zoper italijansko okupacijo pričajo, da so bili aktivni, vsaj na tem področju. Precej gotovo pa lahko sklepamo, da je potek mirovnih pogajanj v prvih mesecih le­ ta 1919 odločilno vplival na politično pasivnost slovenskih me­ ščanskih strank na Primorskem. Na eni strani je obstajalo mnenje, da je treba počakati, da se stvari razbistrijo, na dru­ gi strani pa je bilo treba vzdrževati med prebivalstvom upanje na dober izid pogajanj, čeprav je bilo najbrž marsikomu doce­ la jasno, da ta izid za Slovence ne bo dober. Naslednji razlog za pasivnost političnih strank je iskati v pomanjkanju političnih delavcev. Premnogi slovenski politični in kulturni delavci so po okupaciji odšli prek meje, bodisi za­ to, ker so bili prisiljeni (odpusti iz služb, izgoni), bodisi iz stra­ hu pred internacijami ali iz obupa, zaradi negotove politične in gospodarske bodočnosti. Med emigranti je bilo zlasti mno­ go uradnikov, učiteljev in intelektualcev drugih poklicev. V nekem italijanskem poročilu je zapisano, da so zapuščali Ju­ lijsko krajino »najbolj fanatični« in da je odšlo iz goriške oko­ lice, tudi ilegalno, okrog sto oseb, da bi v Jugoslaviji nadalje­ vale politično delo.8 V nekem drugem poročilu o slovenski po­ litični organizaciji, poslanem v Ljubljano leta 1922, je rečeno, da so bili po okupaciji dezorientirani »predvsem tisti možje, ki so bili še v deželi in ki so igrali nekdaj med narodom vodilno vlogo«. Toda še posebej je bil zbegan narod, ker so nje­ govi prvaki večinoma ostali »na važnih mestih v Jugoslaviji... in je zato izgubil čut, da ima nekje centralo, ki vodi politično življenje v deželi«. Te centrale dejansko ni bilo, nadaljuje po­ ročevalec, kar je povzročilo, da so občine, posamezniki ali dru­ 216 štva ukrepali po svoje, »v kolikor ni stopila na dan popolna apatičnost in nekako leno čakanje na čudeže, ki se bodo dogo­ dili v Parizu«.7 Slovenske izobražence, ki so se izseljevali, je časnik Edi­ nost neprestano vabil, naj se vrnejo. Iz Trsta so sporočali v Ljubljano, »naj se po možnosti brani inteligenci zapuščati do­ movino, ker bi sicer dežela ostala brez vsakega vodstva«.8 K emigrantom, ki so bežali z zasedenega ozemlja, pa je treba pri­ šteti še tiste emigrante, ki so bili že med vojno izseljeni in se po vojni niso hoteli vrniti, ali pa jim italijanske oblasti niso dovolile vrnitve na Primorsko. Vračanje vojnih beguncev se je izredno zavleklo. K temu so pripomogle italijanske oblasti, ki so zavlačevale izdajanje potnih dovoljenj in delale težave na meji. Najtežje so se vra­ čali bivši vojaki avstro-ogrske armade. Le-te so Italijani na meji prijeli in jih sproti pošiljali v internacijska taborišča. V marcu 1919. leta je bilo v Jugoslaviji še 30 do 40 tisoč primorskih beguncev.9 Italija ni bila navdušena, da bi na zasedenem ozemlju pre­ vladovalo prebivalstvo jugoslovanskih narodnosti. General Se- grè, načelnik italijanske komisije za premirje na Dunaju, je na primer opozarjal tamkajšnjo češkoslovaško delegacijo, naj češke oblasti ne izdajajo vizumov primorskim beguncem, v ka­ terih bi bila navedena »jugoslovanska narodnost«. V potna do­ voljenja, ki so bila predložena italijanski misiji, je general Se- grè to oznako zaukazal zamenjati s stavkom »italijanska na­ rodnost«. Priporočal je še, naj na demarkacijski meji zavrnejo vse tiste, ki bi se predstavili s potnim dovoljenjem, v katerem bi bila zapisana jugoslovanska narodnost. Generalu Badogliu in zunanjemu ministru Sonninu pa se Segrèjev predlog ni zdel primeren, zato sta mu naročila, naj se narodnostna pri­ padnost v potnih dovoljenjih izpušča in naj se zapiše samo rojstni kraj. O tem naj Segrè obvesti češke oblasti, ker po 1. aprilu italijanske oblasti ne bodo upoštevale potnih dovo­ ljenj, ki bi bila v nasprotju s tem navodilom.10 Spričo dejstva, da italijansko pojmovanje narodne pripad­ nosti ustreza državni pripadnosti, je moč sklepati, da je pojem »jugoslovanska narodnost« za italijanske oblasti pomenil pri­ padnost k jugoslovanski državi, kar je gotovo zbujalo poseb­ no zaskrbljenost. 217 Enako stališče so italijanske oblasti zavzele do povrnjen- cev iz ruskega ujetništva. Srbski konzulat v Odesi je izdajal nekdanjim avstro-ogrskim državljanom, ki so se vračali do­ mov, potna dovoljenja s pripisom, da so Jugoslovani. Italijan­ sko vrhovno poveljstvo je menilo, da gre za umetno povećava­ nje števila Jugoslovanov v Julijski krajini, zato je generalni sekretar za civilne zadeve D’Adamo naročal guvernerjema v Trstu in v Dalmaciji, naj preprečita izkrcanje osebam, ki bi se predstavile s takimi dokumenti.11 K pomanjkanju vodilnih osebnosti so seveda močno pripomogle internacije, o katerih je bil že govor. Tretji vzrok za politično nedejavnost moremo iskati v okupacijskih ukrepih zoper vsako gibanje, ki bi ogrožalo itali­ janske interese, kar smo razbrali v poglavju o okupaciji. Tu­ di Tuma je v svojih spominih omenil dezorientiranost in mrt­ vilo slovenskih narodnjakov. Medtem ko je ugotavljal, da ita­ lijanska vlada ni imela razloga nastopati zoper zborovanja in predavanja socialistov, pa »slovenski narodnjaški zastopniki. . . niso mogli nastopati javno, ker bi morali zatajevati princip nacionalizma in svoje prepričanje, da mora Primorska k Jugo­ slaviji, zato so raje molčali«.12 Izrazit primer strogosti okupatorjev je bila poleg vojnega sodišča in internacij cenzura. Hitro po zasedbi so vojaške obla­ sti prepovedale izhajanje Goriške straže in Hrvatskega lista. Le dnevnik Edinost je izhajal nepretrgano. Toda temu listu je cenzura črtala prav vse, kar bi utegnilo spodbujati sloven­ ske narodne težnje. Črtala je tudi vsa sporočila iz Jugoslavije, opise razmer v tej državi, pa tudi poročila o mirovni konfe­ renci, če so jih spremljali komentarji uredništva. Izvirnih po­ litičnih uvodnikov, kakršnihkoli navodil in smernic v prvi po­ lovici leta 1919 v Edinosti ne najdemo. Uredništvo časnika je bilo zato prisiljeno ponatiskovati članke o vprašanju Julijske krajine iz italijanskih demokratičnih glasil, kakor II Secolo, zlasti pa iz socialističnega Lavoratore. Tem ponatisom ni sme­ lo dodajati lastnega mnenja. Večkrat pa se je zgodilo, da je cenzura take članke črtala. V avgustu je npr. prepovedala objavo članka »Italiani e slavi nella Venezia Giulia«,' ki je bil vzet iz nacionalističnega časopisa La Nazione.13 Preventivna cenzura je bila odpravljena šele v marcu 1920. K navedenim okolnostim je treba prišteti še pomanjkljivo organizacijsko strukturo slovenskih meščanskih strank. V na- 218 sprotju s socialisti, ki so že pred vojno imeli do podrobnosti iz­ peljano strankino zgradbo z vsemi stranskimi vejami dejavno­ sti, in italijanskimi nacionalisti, ki so povezovali svoje privr­ žence celo v vojaške formacije, so slovenske politične organi­ zacije slonele na mreži »zaupnikov«. Le-ti niso imeli naloge, da na terenu organizirajo in povežejo privržence, temveč so delo­ vali pretežno kot propagandisti, ki naj bi vplivali na okolico zlasti med volilno kampanjo. Že pred vojno so bile meščanske stranke torej bolj podobne gibanju, razvejenem v društvih in krožkih, kakor pravim strankam. Po vojni pa tudi ni bilo mo­ goče čez noč uvesti organizacijskih oblik, prek katerih bi bili širši krogi neposredno politično angažirani. V takih okolnostih, spričo pomanjkanja voditeljev, dezori- entiranosti in nepripravljenosti maloštevilnih političnih delav­ cev, pomanjkanja obveščevalnih sredstev in organizacijskih oblik, strogega okupacijskega režima in hudih gospodarskih in socialnih razmer, je razumljiva apatičnost slovenskega prebi­ valstva do narodnega gibanja. Izhod iz težavnih razmer je ljudstvo iskalo pri socialistih, v delavskem gibanju, ki je edino predstavljalo moč in obetalo rešitev kompleksnih vprašanj. Eden izmed voditeljev narod­ njaškega gibanja Anton Čok je v pismu uredniku Sloven­ ca Viktorju Cenčiču dopovedoval, da so narodnjaški voditelji obupani in da pričakujejo pomoč zlasti z onstran meje, med­ tem pa da bo ljudstvo, ki je izgubilo vsakršno nado, prisiljeno, da se zateče k socialistični stranki.14 Širši, zlasti nižji sloji pre­ bivalstva, tako med Slovenci in Hrvati kakor med Italijani, se vprašanju ozemeljske razmejitve niso neposredno posvečali, imeli so ga za sestavni del drugih, odločilnejših vprašanj go- spodarsko-politične narave. Sicer pa ne gre pozabiti, da je bil slovensko-hrvaški živelj v bistvu siromašen, gospodarsko in so­ cialno podrejen, zato ie bil zanj narodni problem hkrati soci­ alni problem. Morda so slovenski narodni voditelji to dejstvo premalo upoštevali pri svojem političnem delu. Zlasti Tržača­ ni so še spomladi 1919. leta želeli neodvisnost in internaciona­ lizacijo spornega ozemlja. »Kar je preprostejših slojev, delav­ cev, obrtnikov in trgovcev si žele Trst kot svobodno mesto in ako bi prišlo do glasovanja, bi ta masa za ogromno svoto pre­ glasila bivše iredentiste,« je poročal pisarni za zasedeno ozem­ lje bivši policijski nadzornik Andrej Bucik. Tudi železničar Jo­ sip Bobek je sporočal, da ljudstvo vidi rešitev narodnega vpra- 219 sanja samo v samostojnosti tržaškega ozemlja. »Ne pretiravam, ako rečem, da je večina ljudstva vsa za internacionalni Trst.«15 Preusmeritev k socialistom je bila predvsem posledica hu­ dih gospodarskih razmer in splošnega povojnega razpoloženja, vendar ne gre podcenjevati dejstva, da so k temu pripomogle tudi razpuščenost, neprilagodljivost in neučinkovitost sloven­ skih meščanskih strank. Neorganiziranost in strankarska pasiv­ nost pa nista izključevali dejavnosti posameznikov, ki so, če­ prav nepovezano, največkrat brez konkretnih navodil, sami od sebe nadaljevali tisto politično delo po vaseh, ki se jim je zde­ lo v določenem trenutku primerno in potrebno. Ta individual­ na dejavnost je v nekem smislu pomenila kontinuiteto stran­ karskih dejavnosti. Italijanska okupacijska oblast je z vsemi sredstvi posku­ šala pridobiti naklonjenost prebivalstva. Uresničevanje tega načrta pa so ovirali prav tisti narodno zavedni izobraženci, ki so kljub močni emigraciji še ostali na zasedenem ozemlju. To so bili predvsem duhovniki, pa tudi posamezni učitelji, zdrav­ niki, odvetniki, bivši župani ali vaški veljaki, ki so ostali na svojih mestih po vaseh. S svojim tihim vsakdanjim propagand­ nim delom so vzdrževali narodno zavest in odpor proti okupa­ torju ter vlivali upe v pravično razmejitev spornega ozemlja. Okupacijske oblasti so bile zaradi tega v nekakšnem za­ čaranem krogu; po eni strani so morale delovati previdno in popustljivo, da si pridobe simpatije, po drugi strani pa nasto­ pati zoper vse tiste, ki bi skušali ovirati njihovo delo. Bile so v neprestani dilemi, kako daleč smejo privijati vijak brez ne­ varnosti za javni red, zlasti pa brez nevarnosti, da bi se Itali­ ja kompromitirala pred prebivalstvom zasedenega ozemlja in pred svetom. Krajevne okupacijske oblasti so morale zato po­ iskati razloge za posamezne policijske ukrepe, da bi jih opra­ vičile pred nadrejenimi. Za primer vzemimo internacijo dr. Ludvika Jenka, zdravnika iz Ajdovščine. Poveljstvo XXVIII. armadnega korpusa je sporočalo ja­ nuarja 1919, da je bil sicer narodni svet v Ajdovščini razpu­ ščen, toda njegovi člani se odtlej tajno sestajajo po stanova­ njih. Najhujši italijanski nasprotniki so po mnenju poveljstva bivši avstrijski vojaki »socialno-republikanske barve«, ki raču­ najo z revolucijo, in slovenski politikanti iz sloja intelektual­ cev, ki računajo na uveljavitev Wilsonovih načel. Internacija Jenka bi torej povzročila ogorčenje med temi intelektualci, 220 vendar ne bi bila nevarna za javni red, ker je po mnenju po­ veljstva velika večina prebivalstva indiferentna do političnih vprašanj, saj si želi samo dela in miru. Množica ne bo reagira­ la na policijske ukrepe zoper posameznike, zagotavlja poroče­ valec, po drugi strani pa bo internacija dr. Jenka koristen zgled tistim, »ki skušajo ovirati našo politiko in naše pravi­ ce«.18 Do februarja je bilo v Ajdovščini aretiranih 6 oseb, med njimi učitelj Pavel Plesničar, notar Artur Lokar in zdravnik. Izročeni so bili vojaškemu sodišču z obtožbo, da so po naroči­ lu iz Jugoslavije pripravljali uporniško gibanje politične na­ rave.17 Posebno nevarni so se zdeli Italijanom slovenski in hrvaš­ ki duhovniki. Imeli so jih za glavne propagandiste, za glavne hujskače zoper Italijo, tem bolj, ker so lahko s prižnic vplivali na verne množice. V vsakem poročilu o položaju v Julijski krajini najdemo pritožbe zoper duhovnike. Ob okupaciji je goriški nadškof Sedej izdal pastirsko pi­ smo z navodilom, da se je treba podrediti italijanskim obla­ stem, dokler ne bo mednarodni mirovni kongres izrekel zadnje besede. V nasprotnem primeru, je rečeno v pismu, bo še več razlogov za podaljšanje zasedbe teh krajev. Duhovniki naj skrbe, da bodo vladali dobri odnosi med tujci in domačini, za­ to naj s prižnic ne govore o političnih vprašanjih.18 V poznej­ ših letih, ko so se italijanske oblasti želele znebiti slovenskega nadškofa v Gorici, so mu očitale tudi ta navodila, češ da so bi­ la usmerjena zoper italijanske duhovnike, da bi se vzdrževali manifestacij za priključitev Primorske k Italiji.19 Kljub nad­ škofovim navodilom, ki so zahtevala podrejanje legitimni obla­ sti, se slovenski in hrvaški duhovniki niso vzdrževali politične­ ga delovanja. O tem so sproti poročale okupacijske oblasti. Zlasti o istrskem podeželju je rečeno, da velik del duhovnikov propagira zoper Italijo, pri čemer uporablja vse mogoče zvija­ če, tudi denar. V poreškem okraju je propaganda odkrita, kar s prižnic.20 Guvernatorat je poročal aprila 1919, da se je v pa- zinskem okraju jugoslovanska propaganda v trenutku, ko se bliža sklenitev mirovne pogodbe, močno poglobila. Širijo se vesti, da bo Italija v nekaj dneh zapustila Istro, nato bo le-ta priključena Jugoslaviji. »Tako propagando širijo elementi, ki imajo močan vpliv na slovanske množice, in sicer duhovniki, učitelji ter uradniki, ki so izredno aktivni.«21 221 Takim poročilom so sledili predlogi za odstranitev duhov­ nikov in prepoved pridig v slovenščini oziroma hrvaščini. Ge­ neral Petitti je v pismu poveljstvu XIV. armadnega zbora opo­ zarjal, da bi bila prepoved pridig v domačem jeziku neprime­ ren ukrep. Pomenila bi odpravo pridig v krajih, kjer prebiva­ jo samo Slovenci ali Hrvati, kar bi prizadelo verska čustva prebivalstva. S takimi ukrepi bi torej Italiji bolj škodovali, kakor koristili, ker bi si iz teh ljudi ustvarili nasprotnike. Na­ to je Petitti priporočal, naj se pridige v slovenščini dovolijo tam, kjer je to potrebno, pač pa je treba poskrbeti, da ne bo­ do vsebovale izjav zoper okupacijo.22 Omenili smo že, da je Petitti svojo pomirjevalno politiko — »di conciliazione« uresničeval v mejah možnosti, ki so jih dopuščala navodila nadrejenih, zlasti s popuščanjem delavskim zahtevam. Tudi do prebivalstva neitalijanske narodnosti je po­ skušal biti pravičen, vendar so bile možnosti za uveljavljanje njegovih načrtov izredno omejene. Na eni strani je moral upo­ števati odredbe, ki jih je diktiralo vrhovno poveljstvo, na dru­ gi strani so ga ovirali domači nacionalisti. Iz njegove kores­ pondence z Rimom razberemo, da se je moral večkrat opravi­ čevati vladi in vrhovnemu poveljstvu za določene ukrepe, ki so jih nacionalisti obsojali, pa tudi opozarjati, da je le pomir­ jevalna in popustljiva politika do Slovencev in Hrvatov lahko koristna italijanski stvari. Tej taktiki pa so nasprotovala tudi krajevna vojaška poveljstva, ki so bila žarišča italijanske na­ cionalistične propagande. Najbolj strogo je bilo mornariško po­ veljstvo v Puli. Izrazit primer ocen in predlogov, nasprotujo­ čih Petittijevi politiki, najdemo v poročilu z dne 25. februar­ ja 1919 glavnemu štabu mornarice o razmerah v poreškem okraju. Poročevalec ugotavlja, da so Hrvatje v Istri brez na­ rodne zavesti in politične vzgoje in da se upirajo Italijanom zgolj iz sovraštva. Množica je »čreda ovac«, ki se prepušča vodstvu prvega, ki razume njeno psihologijo. Slepo verjame duhovnikom in učiteljem, ki so, žal, še vedno v deželi in ki po­ skušajo z vsemi sredstvi ovirati vladno pomirjujočo politiko. Le-ti tolmačijo nevednežem, da je potrpežljivost oblasti izraz slabosti in strahu, in izkoriščajo vsako težavo, kakor je menja­ va avstrijskih kron, za razvrednotenje italijanske dejavnosti. Ker oblast ne nastopa energično proti tem voditeljem, žive lju­ dje v veri, da se pač Italija zaveda, da ni gospodar na tem ozemlju. Po mnenju poročevalca je slovanski kmet nezane- 222 sljiv, dokler ne vidi obglavljenih svojih voditeljev, zato pripo­ roča odstranitev tistih ljudi, ki so nedvomno v stikih z Ljub­ ljano in z Zagrebom. Petitti je na opozorilo o tej oceni odgovoril, da ima gu- vernatorat drugačno mnenje kakor poveljstvo v Istri. Zanikal je, da bi Jugoslovani sovražili Italijo, in dopovedoval nadreje­ nim, da se čedalje bolj približujejo Italijanom, zlasti kmetje, ki se poskušajo mirno sprijazniti z novimi dejstvi. Tudi uči­ nek pro jugoslovanske propagande je po njegovem upadel. Na­ to je ponovno pribil, da so dotedanje izkušnje potrdile, da je politika preganjanja neprimerna, in zatrdil, da ne kaže spre­ meniti taktike, ki je rodila odlične rezultate.23 Za primer teh »odličnih rezultatov« je nekoliko pozneje opisal odnose, ki vladajo med prebivalstvom v sežanskem okra­ ju in Italijani. Ob obletnici italijanske ustave, v začetku juni­ ja 1919, je okrajni civilni komisar v Sežani priredil kosilo za italijanske in slovenske predstavnike. Ob tej priložnosti se je bivši predsednik narodnega sveta, »eden izmed najbolj gorečih in poštenih kraških nacionalistov« dr. Vrčon zahvalil za pomir­ jevalno dejavnost političnih oblasti, ki je zbudila pri prebival­ stvu enodušne simpatije. Vrčon je v govoru poudaril, da pri­ ključitev velikega števila Slovencev k Italiji, ki jo zahtevajo zemljepisne, narodnostne in vojaške potrebe, ne sme privesti do nasprotstev, pač pa do ljubezni in bratstva. Ta možnost pa je zagotovljena, sodeč po dosedanjem postopanju italijanske vlade in njenih predstavnikov. »Pridite nam nasproti,« je kon­ čal Vrčon, »in našli boste v nas brate, pripravljene, da vas razumejo in ljubijo.« Sežanski komisar je v poročilu guver­ nerju dodal, da je bil ta govor odmev razpoloženja vsega pre­ bivalstva, ki se čedalje bolj približuje Italijanom. Ta uspeh da je posledica njegovega šestmesečnega delovanja v okraju, ker je navezoval stike s preprostimi ljudmi in z voditelji in posku­ šal upoštevati domače razmere. Iz tega je sklepal, da bo na­ daljnje delo političnih oblasti v sežanskem okraju lahko, če bodo upoštevale, da »ne smejo v nobenem primeru in iz nika­ kršnega razloga prizadeti narodnih čustev kraških Slovencev, ki so prav toliko vredna kakor naša vdanost domovini«. Vsa­ kršen poskus raznarodovanja bi privedel do nepopravljivih posledic in do iredentizma. Guverner Petitti je v poročilu predsedniku vlade in vrhovnemu poveljstvu dodal, da Vrčonov govor ni samo posledica taktične dejavnosti, marveč tudi do­ 223 kaz, da je prav pomirjevalna politika, kakršno general Petitti neprestano uveljavlja v vsej Julijski krajini, edino primerna.24 Da so Petittijevi napori za zavarovanje pravic Slovencev in Hrvatov rodili šibke sadove, nam dokazujejo poleg obsodb pred vojaškim sodiščem zlasti internacije, o katerih smo že govorili. Lahko pa sklepamo, da bi bil pritisk na Slovence in Hrvate v prvi polovici leta 1919 najbrž še hujši, če bi bila ved­ no in povsod obveljala stališča šovinistično usmerjenih vojaš­ kih poveljstev. Dokaz za to so tudi podatki o internacijah, ki so bolj prizadele Istro, kjer je mornarica imela glavno besedo, kakor goriško in tržaško pokrajino. Ne glede na vse povedano moramo ponovno poudariti, da je tudi guvernerjeva politika bila vendarle zgolj taktična po­ teza, s katero naj bi Italija zlepa pridobila Slovence in s kate­ ro naj bi se na miren način reševala vprašanja v Julijski kra­ jini v korist italijanstva. Težko je namreč govoriti o kaki iskreni Petittijevi naklonjenosti do jugoslovanskega življa v Julijski krajini, prav tako kakor ne moremo tega trditi glede njegovega odnosa do socialistov. Slovenski narodnjaki so sicer priznavali guvernerju, da je imel zanje lepe besede, celo na­ rodne znake je dovolil nositi, toda »le kakih 14 dni«. Hkrati so ugotavljali, da s svojim delom ni dosegel nikakršnega zbli- žanja dveh narodnosti v Julijski krajini.25 S političnega vidika resnično ni moglo biti zbližanja. Na­ sprotja med italijanskimi meščanskimi sloji in oblastmi na eni strani ter slovenskimi narodnjaškimi politiki na drugi so se nedvomno poglabljala. Vendar se je to kazalo predvsem ali zgolj v vrhovih, v časopisnih polemikah in spopadih, ki so bili značilni zlasti za Trst. Podeželsko prebivalstvo te politične na­ petosti gotovo ni občutilo v takšnem obsegu kot njegovi vodi­ telji. Odnosi med italijanskimi vojaki in domačini niso bili od­ visni od nacionalističnih tendenc, od vladne taktike ali od po­ litičnih stališč slovenskih političnih delavcev. Nanje so vplivali predvsem gospodarsko-socialni dejavniki, med njimi na prvem mestu preskrba z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ki so zameglili posamezne primere nasilja, političnega in nacional­ nega pritiska. A. Gabršček v navedenem delu »Goriški Slo­ venci« tudi trdi, da je bilo prva leta po vojni ugodno ozračje za zadovoljstvo Slovencev in Hrvatov.20 224 PODTALNO DELOVANJE Pritožbe zoper delovanje slovenskih in hrvaških narodnja­ kov, ki so zaostrovale okupacijske ukrepe, gotovo niso bile do­ cela neosnovane. Ce so bile slovenske meščanske stranke pa­ sivne, če niso odkrito nastopale, ker niso mogle in niso smele, privrženci teh strank niso mirovali. Pretežni del dejavnosti je bil v tej dobi resnično vezan na navodila iz Ljubljane, kjer je delovala pisarna za zasedeno ozemlje. Ta dejavnost ni bila le­ galna, marveč tajna. Omejena je bila zlasti na obveščevalno delo in propagando. Pisarna v Ljubljani je želela dobiti čimbolj popolno sliko o razmerah na zasedenem ozemlju. Zanimala se je zlasti za prestopke okupacijskih oblasti, da jih je posredovala delegaciji na mirovni konferenci, vladi v Beograd in javnosti. Med njene naloge je spadala tudi skrb za primorske emigrante. Manj po­ zornosti je posvečala razvoju političnih, kulturnih in gospodar­ skih ustanov v Julijski krajini. V navodilih iz januarja 1919 sicer beremo: »Organizirajte se zanesljivo in smotrno! Gre za naš obstoj,« vendar to organiziranje najbrž ni bilo mišljeno v smislu političnih strank. Iz vseh navodil namreč sledi, da je šlo za nekakšno obveščevalno mrežo zaupnikov. V navodilih je poudarek na zbiranju obtežilnega gradiva zoper okupatorja, ker je »treba ugotoviti vsa dejstva, ki obremenjujejo Italija­ ne, nas (pa) kažejo kot trpine«. Primorci so odgovarjali na na­ slednja vprašanja: katere urade in šole zapirajo, ali trgajo za­ stave, zapirajo ljudi zaradi mišljenja, povzročajo gmotno ško­ do, ali se čutijo varne, kolikšno je število vojakov, imena po­ veljnikov, njihove izjave, razpoloženje, namere, česa se boje, kakšne in katere zaupnike imajo, ali jim ljudje nasedajo in po­ dobno. Za dejavnost med ljudmi, da bi ohranili narodno za­ vest in odporno moč, pisarna ni dajala pismenih navodil. Sem pa tja najdemo kvečjemu vprašanja: »Kaj se dela, da se dvi­ guje vera vase in narodno stvar? Je vse storjeno? Katera slo­ venska društva so v vasi... Koliko članov štejejo?«27 Gotovo so bila izdana tudi konkretna navodila za delo, vendar o teh nimamo zanesljivih podatkov.28 Pisarna je vzdrževala stik z zasedenim ozemljem s kurir­ ji, ki so nosili pošto do demarkacijske črte, od tod dalje so jo prenašali zaupniki na terenu. Mnogo pošte so tajno prenesli čez mejo vračajoči se begunci, v nasprotni smeri pa emigranti. 15 225 Štirje »zaupniki« pisarne so stalno potovali po Primorski in vzdrževali neposredne stike z Ljubljano in z ljudmi po vaseh. Poleg teh stalnih, plačanih zaupnikov, ki so nabirali podatke pri domačinih, so za pisarno sestavljali poročila člani razpu­ ščenih narodnih svetov in straž, učitelji, bivši župani, pa tudi duhovniki. Skratka tisti, zoper katere so se italijanske obla­ sti pritoževale. Eno izmed glavnih središč za obveščanje je po­ stalo uredništvo časnika Edinost v Trstu. Precejšnje število po­ datkov pa je pisarna dobivala tudi od ljudi, ki so se preselili v Jugoslavijo. To delo je seveda terjalo finančna sredstva, ki jih je spo­ mladi 1919 odobraval Središnji odbor za okupirane krajeve v Zagrebu, kateremu je bila pisarna podrejena. V aprilu je npr. pisarna zaprosila za zvišanje podpore Goriški, »s katero bo mo­ goče varovati naše ljudi, ki jim grozi vsled odpusta ... nevar­ nost pogube«. Podpora je bila namenjena tudi za domačo no­ tranjo organizacijo in agitacijo. Dotlej je Goriška za to dejav­ nost jemala posojila in do aprila je dolg že znašal 11.000 kron.29 O konkretni dejavnosti Slovencev pod okupacijo dobimo med številnimi poročili, ki so prihajala v Ljubljano, le skope podatke. Iz Črnič so poročali 7. julija 1919 o organiziranih »praskah« med Slovenci in Italijani. Fantje so po vipavskih vaseh postavljali zasede, napadali’ posamezne vojake, jih raz­ orožili in povaljali v blatni jarek. »To delo je fantovska politi­ ka ... hočejo biti ponoči prosti... a poleg tega hočejo tudi vcepiti že itak bojazljivim Italijanom strah pred nočnim patru­ ljiranjem, kar se jim je tudi precej posrečilo.« Hkrati pripove­ duje poročevalec, da prebivalstvo upa, da pride do spopada med italijansko in jugoslovansko vojsko. V tem pričakovanju so ponekod že sestavili tajne odbore in zbrali razstrelivo za uničevanje mostov in cest. »Narod čaka nestrpno, kdaj zavre, pri najmanjšem pozivu bi bila Goriška takoj vsa v ognju.« Pisarna je najbrž na osnovi teh podatkov, ki jih ne moremo preveriti, poročala Središnjemu odboru v Zagreb, da vse kaže na bližnjo katastrofo v Primorju, ki bo morda naenkrat rešila vprašanje tega ozemlja. Opozarjala je tudi, naj se izpelje in izpopolni vsa potrebna organizacija in naj se preskrbi zasede­ no ozemlje s potrebnimi sredstvi. V nekem drugem dopisu iz aprila pa beremo, naj načelnik južnega kolodvora v Ljubljani sporoči, kdaj bodo odšli transporti beguncev v Julijsko kraji­ 226 no, ker »gre za važno akcijo, ki jo hočemo izpeljati na zasede­ nem ozemlju«.30 Ne vemo, kakšna akcija je bila predvidena na Primor­ skem v tem času, ker v dokumentih, ki so nam na voljo, ni konkretnih podatkov ali načrtov. Le v nekem poročilu oddel­ ka za narodno obrambo pri Narodnem veću SHS, srbski misi­ ji v Zagrebu zasledimo podatek, da nek komite na Sušaku širi propagando »za even, spontan jednodušani ustanak Jugo- slovena od Soče do Kotara protiv talijanskoj invaziji«. Komi­ teji na jugoslovanski strani demarkacijske črte naj bi imeli nalogo »iznenada većinu talijanskog topništva zauzeti i s nje­ govom pucnjavom bez cilja talijanske čete uzbuniti i u stra­ vu učerati, tako da bi oboružano pučanstvo njima moglo odoljeti«.31 Vsekakor se zdi, da so v Ljübljani pričakovali ne­ mirov ali celo atentatov, kar naj bi vplivalo na mirovna po­ gajanja. Če bi ostalo vse mirno, bi bilo namreč videti, kakor da je prebivalstvo zadovoljno z Italijani.32 Italijanska okupacijska oblast je seveda hitro začutila, da se nekaj pripravlja. Poveljstvo 3. armade je poročalo, da jugo­ slovanski propagandisti in agitatorji »nameravajo uprizoriti ali vsaj poskusiti sprožiti kakšno gibanje ali politično demonstra­ cijo zoper našo okupacijo«. Če bi prišlo do splošnega gibanja, preračunanega na presenečenje, bi lahko postalo nevarno, tem bolj, ker imajo ljudje najbrž še skrito orožje, ugotavlja poro­ čevalec. Pa tudi, če bi bilo gibanje omejeno na nepomembne incidente ali nagajanje, bi po mnenju poročevalca škodovalo Italiji, ker bi naredilo slab vtis pri zaveznikih. Zato je povelj­ stvo naročalo vojaštvu, naj se ne zanaša na navidezno mirnost in vdanost prebivalstva, ker je tako obnašanje morda načrtno, da bi okupatorje uspavalo. Vedeti je treba, je rečeno v okrož­ nici, da skoraj vsi slovenski voditelji nasprotujejo Italiji in da so v zvezi s centri v Ljubljani in Zagrebu, od katerih dobiva­ jo navodila. Poveljstvo je dalje priporočalo posebno budnost na meji, priporočalo je celo krajše in nagle vdore prek demar­ kacijske črte in poostritev nadzorstva nad voditelji morebitne­ ga gibanja, tako da bi bilo mogoče vnaprej preprečiti vse po­ skuse. Hkrati je opozarjalo na socialistične voditelje, zlasti na tiste, ki goje intemacionalistične ideje, ker utegnejo nastopiti skupno Jugoslovani. Vojaštvo naj bo torej v stalni pripravlje­ nosti, da bo lahko hitro posredovalo. Vojaki in oficirji naj se 15» 227 ne gibajo posamično ali neoboroženi. Ta tajna navodila so bila poslana marca 1919 vsem vojaškim postojankam in enotam.33 Do akcij, ne glede na to, ali so bile predvidene ali ne, ni prišlo. Predsednik sveta za zasedeno ozemlje Vodopivec je pi­ sal marca 1920 Vilfanu: »Mene... je tržaških dogodkov sram! Vsaj en majhen, posamezen pojav odpora, vsaj kak, četudi ne­ premišljen dejanski protest — ne, nič se ni zganilo ne tostran, ne onstran črte. Toliko, da nismo poljubili palice, ki nas ubija. Dvakrat me je sram, da sem toliko časa predsedoval organiza­ ciji, ki je štela med svoje naloge pripraviti vse za odločilni tre­ nutek ... Ako bi bila organizacija zmožna življenja, morala bi tedaj pokazati, da živi, tudi če bi morala pasti kaka žrtev.«34 Nove poskuse za pripravo odpora na zasedenem ozemlju srečamo poleti 1920 v času, ko so se pripravljala pogajanja v Rapallu. USTANOVITEV ENOTNEGA POLITIČNEGA DRUŠTVA EDINOST Do poletja 1919 je bilo primorskim politikom že jasno, da mirovna konferenca ne bo rešila vprašanja razmejitve v Ju­ lijski krajini v korist Jugoslavije. Jasno je bilo tudi, da se bo doba zasedbe zavlekla in da se morajo za ta prehodni čas, ki ne bo kratek, organizirati. Ta potreba je bila tem bolj pereča, ker so vedeli, da je gradivo o italijanskem nasilju, ki ga je ju­ goslovanska delegacija posredovala mirovni konferenci in sve­ tovni javnosti, rodilo šibke sadove. Julija in avgusta 1919 je namreč Rybäf sporočal v Trst, da je delegacija vložila že mnogo spomenic o konkretnih nasilstvih, pa je vse brez uspe­ ha. »Tukaj se žalibog ne da nič napraviti... napravili smo že več ... demarš ... a do sedaj vse brez uspeha .. . Na kon­ ferenci odločuje le moč .. . imponira Italija, ker ima vojsko ... medtem ko so ostali zavezniki brez moči, ker ne morejo več računati na lastno vojsko. Da bi se v Jugoslaviji tako mislilo na reorganizacijo vojske, kakor mislijo in delajo na reorgani­ zaciji političnih strank, igrali bi mi vse drugačno vlogo. Naše stališče napram Italiji bi bilo sijajno, ako bi mi imeli vzdolž laške meje vsaj tri divizije.«35 Kaj so Slovenci, ki so se zavedali svoje bodočnosti v sklo­ pu tuje države, pričakovali od matične dežele, razberemo iz pisma, ki ga je Vilfan poslal Korošcu, tedaj ministru v jugo- 225 slovanski vladi: »Kot iredentisti bodemo predvsem vedno tožili in hrepeneli, tako da bodemo še svojim srečnejšim rojakom na koncu nadležni. Posebno pa bodemo marsikaterikrat provzro- kovali našemu zunanjemu ministrstvu težke ure.« V teh okoli­ ščinah bodo potrebovali predvsem moralno podporo jugoslo­ vanske vlade in javnosti. Ta podpora pa je lahko učinkovita le, če pride »do konsolidacije naše narodne duše«, če se ukore­ nini zavest o hudi amputaciji, ki je prizadela Slovence. To za­ vest je mogoče vcepiti z vsestranskim seznanjanjem ljudi z razmerami na Primorskem: na izletih, na zborovanjih, z raz­ stavami, zemljevidi po šolah ter uradih in podobno. Skratka, skrbeti je treba, pravi Vilfan, da jih domovina ne pozabi. Na Primorce pa najslabše vplivajo spori med jugoslovanskimi na­ rodi in vesti o separatističnih težnjah. Politično je nujno, da si Srbi ohranijo simpatije med Primorci, zato naj bi Slovenci popustili pri vprašanju avtonomije. Glede notranjih primor­ skih zadev je sporočal, da je najtežje vprašanje izseljevanja, zlasti učiteljev, zato naj ljubljanska vlada nastavlja samo ti­ ste, za katere bo dobila privoljenje iz Trsta. Za tiste, ki bodo ostali na Primorskem, pa je treba poskrbeti »z odplačili in podporami, da ne bodo oškodovani... ker so ostali. Dokler vlada vojaški režim, je vsaka organizacija otežkočena. Inteli- genti na deželi so brez vsake obrambe izpostavljeni vsem mo­ gočim pritiskom. Pokazali so se že znaki popuščanja odporne sile, npr. v Vipavi med župani, sodniki in učitelji, na Krasu, v Sežani in semtertja v Istri.« Na koncu je Vilfan svetoval, naj se za vprašanja Primorske ustanovi v Sloveniji društvo po vzorcu Trento-Trieste, z vsemi potrebnimi odseki, v katerih naj bodo zastopani vsi deli »naše neodrešene periferije«.36 Najbrž je spoznanje, da mirovna konferenca ne bo rešila vprašanja Primorske tako, kakor so Slovenci tja do srede le­ ta 1919 pričakovali, nagnilo primorske politične voditelje, da so se začeli bolj posvečati vprašanju lastne organizacije, ki naj bi v danih razmerah reševala, kar se bo rešiti dalo. Obenem je bila avgusta odpravljena vojaška uprava in vzpostavljena iz­ redna civilna uprava z generalnim civilnim komisarjem in osrednjim uradom, kar je formalno olajševalo ustanovitev slo­ venske politične stranke. Dne 3. avgusta je bilo v Trstu prvo povojno zborovanje predstavnikov slovenskih in hrvaških meščanskih strank. Zbo­ rovanje je sklical odbor političnega društva Edinost oz. njegov 229 predsednik Vilfan. V uvodnem govoru je Vilfan poudaril: »Se­ daj ... je prišel zopet čas, da se obnovi delovanje organizaci­ je Primorskih Slovencev. Skupno delo vseh, četudi skromno, naj da v bodoče društvu tisto avtoriteto in moč, ki je sedaj po­ trebuje.« Zborovalci so se odločili, da se vse politične organizacije izpred vojne, tržaško in istrsko društvo Edinost, goriška libe­ ralna, klerikalna in agrarna stranka, združijo v enotno politič­ no društvo Edinost. V odbor društva je bilo izvoljenih osem Tržačanov, šest Goričanov in štirje Istrani. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Josip Vilfan. To je bil le začasni odbor, ki naj bi deloval toliko časa, dokler se društvo ne utrdi in iz­ popolni. V osrednjem odboru sta bila osnovana odseka za Istro in za goriško pokrajino.37 Enotno društvo Edinost je bilo ustanovljeno predvsem v praktične namene, da bi zastopalo interese slovenskega in hr­ vaškega prebivalstva pri italijanskih oblasteh. Stranke, ki so ga sestavljale, se niso odrekle svojim ideološko-političnim pro­ gramom, pač pa so se odpovedale samostojnemu političnemu delovanju, zato društvo ni moglo imeti konkretnega politične­ ga in gospodarsko-socialnega programa. Program je bil nekak kompromis, ki je vseboval samo osnovna, vsem skupna načela, brez politično-ideoloških določil. Prvo načelo, ki je bilo posebej poudarjeno, je zahtevalo popolno enotnost slovenskega narodnega tabora. »Nikdar tako kot sedaj je potrebno, da smo vsi kakor bratje, da smo vsi ena družina,« je zapisano v poročilu o zborovanju, »potrebe vsako­ dnevnega življenja so tako elementarne, da se lahko brez ovin­ kov zedinimo vsi na eno črto.« Taka združena organizacija ima osnovno nalogo, »da se pomore našemu ljudstvu«. Gre za nalogo, »da v polni zavesti naših dolžnosti in pravic uveljav­ ljamo upravičene zahteve našega slovenskega in hrvatskega življa ... zahtevamo od oblastnikov, da dajo ljudstvu, kar mu gre ... Hočemo upoštevati pravice drugih, a zahtevamo, da se izpolnijo ... naše .. . predvsem, da se nam prizna naša kul­ tura.«38 Ta splošna načela, podkrepljena s Prešernovimi verzi iz Zdravice, so bila prvi program enotne slovensko-hrvaške na­ rodne stranke v Julijski krajini. O organizacijski strukturi v prvem letu obstoja novega političnega društva ni mogoče govoriti. Obstajal je le vodilni 230 odbor, po deželi pa mreža zaupnikov. Podeželje se je le poča­ si prilagajalo novemu, poenotenemu delovanju. Najtežje se je skupna organizacija uveljavljala na Notranjskem. Še novembra 1919. leta na območju Postojne ni bilo znakov o kakšni aktiv­ nosti enotnega društva Edinost. Tu so bile še vedno žive, če­ prav prikrite, strankarske tendence pa tudi partikularistično pojmovanje, da obstoje razlike med Goričani, Tržačani in Kranjci.39 V decembru 1919. leta je civilni komisar za logaški okraj Zuccolin poročal, da so na tem območju politične struje še vedno ločene. V Idriji in Spodnji Idriji da prevladujejo so­ cialisti, v drugih krajih pa klerikalci. Poleg teh pa so v vseh krajih navzoče tudi skupine privržencev slovenske nacionali­ stične in slovenske demokratske stranke.40 Tudi glasilo politič­ nega društva Edinost, z enakim imenom, je poročalo, da je du­ hovščina po Primorski sicer brez pomislekov privolila v enot­ nost delovanja in v skupno organizacijo z drugimi strujami, le v Idriji so se obdržali ostanki »šušteršičijanstva« in »protisr- bizma«.41 Očitno so bili ti obmejni predeli še pod vplivom po­ litičnih razmer v osrednji Sloveniji. Njihova politična struktu­ ra se je skladala s strankarsko razcepljenostjo v Sloveniji, ne pa z enotnim narodnim gibanjem tržaškega, goriškega in istr­ skega območja. Politično društvo Edinost je v Trstu ustanovilo poseben urad s tajnikom, ki je imel nalogo »zbirati po vsej deželi ude našega po vojni zrahljanega političnega telesa«. Urad pa je bil prej nekakšna posredovalnica za Slovence in Hrvate, ki so imeli opravka z oblastmi, kakor center za politično delo. Dajal je informacije v pravnih zadevah in pomagal ljudem z inter­ vencijami pri oblasteh, zlasti glede begunskih in vojaških pod­ por, invalidnin, pokojnin, podpor odpuščenim uradnikom in po­ dobno. »Kdorkoli se je priglasil, je bil primerno, prijazno in brezplačno poslužen, tako, da je ljudstvo kmalu širom dežele zadobilo čut, da ima zopet svoj centrum in kraj, kamor se lah­ ko obrne.«42 Glavno delo, ki ga je duštvo opravljalo prek urada v Trstu v dobi okupacije, je bilo usmerjeno v zbiranje doku­ mentacije o kršenju pravic slovansko-hrvaške manjšine in v javne intervencije pri oblasteh za uveljavitev teh pravic. Do konca leta 1920 je bilo delo osredotočeno zlasti na vprašanje šol in osvoboditev internirancev. 231 Po reorganizaciji društva so bile njegove prve akcije usmerjene v zahteve po slovenskih šolah. Že pri opisu usode tržaškega občinskega sveta je razvid­ no iz izjave slovenskega kluba, da je bilo pozimi 1918/19 5.000 otrok v Trstu brez šolskega pouka, ker oblasti niso dovo­ lile slovenskih šol v mestu. Na slovenskem podeželju so po okupaciji osnovne šole sicer delovale nemoteno, vendar je bilo njihovo število v primerjavi s predvojno dobo precej manjše, ker so bila mnoga šolska poslopja porušena, druga pa vsaj v začetku zasedena z italijanskim vojaštvom. Tako so bili do ja­ nuarja 1920 otroci iz 25 goriških občin brez šolskega pouka.43 V mestih Gorici in Trstu je bil po okupaciji slovenski srednješolski pouk docela odpravljen. Zaprti so bili slovenska trgovska šola, goriška gimnazija, ki je med vojno delovala v Trstu kot zaposlovalni tečaj, in go riško slovensko učiteljišče. V šolskem letu 1918/1919 so slovenski profesorji na svojo ro­ ko organizirali ilegalni pouk, da ne bi srednješolci izgubili letnika.44 Omenjeni razglas generala Petittija, ki je obljubljal Slo­ vencem in Hrvatom več šol, kakor so jih imeli pod Avstro- Ogrsko, je torej ostal mrtva črka. Šele konec leta 1919 je ob­ last dovolila odprtje zasebne Ciril-Metodove osnovne šole pri Sv. Jakobu v Trstu in nekaterih otroških vrtcev v predmest­ jih. Namesto srednjih šol, ki so pred vojno obstajale v Gorici in Trstu, je bila v Idriji ustanovljena poleg realke trirazredna slovenska gimnazija, v Tolminu pa učiteljišče. Italijanska oblast je s to premestitvijo nameravala for­ malno zadostiti slovenskim zahtevam po srednjih šolah in obe­ nem zadovoljiti italijanske nacionaliste, ki so se odločno upi­ rali vsakršnemu slovenskemu pouku v narodnostno mešanih mestih. Podobna je bila usoda gimnazije v Pazinu. Poleti 1919 je bila šola preseljena v Volosko, medtem ko je dotlej za vse Hr­ vate obstajalo samo moško učiteljišče v Kastavu. V Istri je bil položaj hrvaškega šolstva naj slabši. Tudi mnoge osnovne šole so po vojni ostale zaprte, druge so se morale spremeniti v šole s poukom v italijanščini. Izmed 250 hrvaških ljudskih šol izpred vojne jih je do januarja 1920 delovalo le 123, štiri so bile dvojezične, ostale, skoraj polovica, so postale italijan­ ske ali pa so ostale zaprte.45 Po podatkih dr. L. Čermelja, ki je sredi leta 1919 pregledal sezname slovenskih in hrvaških F 232 šol na generalnem komisariatu, je bilo v vsej Julijski krajini zaprtih nad 40 šol.46 V juliju 1919 je socialistični višji kulturni svet zahteval od deželnih oblasti, da prenehajo zapirati slovenske in hrva­ ške šole. Ker je bila intervencija brez uspeha, sta odšla Regent in Čermelj k predsedniku vlade Nittiju in mu izročila spome­ nico z zahtevo po odprtju vseh slovenskih in hrvaških šol, ki so delovale pred vojno. Še prej je Regent izročil spomenico ministru za prosveto. Nitti je odgovoril, da je zahteva upravi­ čena in da bo vlada poskušala ugoditi Slovencem, vendar je opozoril, da ima, »kar zadeva odnos do hrvatskega in sloven­ skega prebivalstva v Julijski krajini, močno opozicijo v itali­ janskih nacionalistih«.47 Skrb za slovenske in hrvaške šole so prevzeli tudi socialistični poslanci v rimskem parlamentu. Dne 16. avgusta je odposlanstvo društva Edinost, sestav­ ljeno in predstavnikov Tržačanov, Goričanov in Istranov, pred­ ložilo generalnemu civilnemu komisarju zahteve glede šol in glede osvoboditve internirancev. Civilni komisar je priznal upravičenost zahteve glede šol, in sicer, da se odpro vse tiste šole, ki so delovale pred vojno, in da se poučuje otroke v na­ rodnem jeziku. Vendar je dokončni odgovor odložil na pozne­ je.48 Sredi septembra je predsednik društva Vilfan ponovno dobil obljube pri predsedniku šolskega sveta. Glede učiteljišča in osnovnih šol ni bilo zadržkov, glede srednjih šol pa so obla­ sti še dalje zavlačevale. Društvo Edinost je tedaj naročalo pre­ bivalstvu, naj sporazumno s političnim društvom takoj vloži prošnje za šole s podrobnimi podatki. Treba se je bilo boriti za vsako šolo posebej, medtem ko so bile v prejšnjih časih to­ vrstne akcije skupne. Časnik Edinost je v polemiki v zvezi s šolstvom priznaval, da je socialistični Lavoratore naklonjen odprtju slovenskih šol v Trstu v nasprotju z nacionalistično Nazione, ki je to pravico zavračala, vendar je dodal: »Mi s svoje strani bi za sedaj pripomnili samo toliko, da dovolitev ljudskih šol niti od daleč ne pomenja priznanja vseh držav­ ljanskih pravic polnopravnih državljanov, in da je potemta­ kem ljudska šola, ki nam jo privošča Lavoratore in bi jo nas rada oropala La Nazione, še preden smo jo dobili, le drobtinica, ki naj bi se nam milostno podarila z bogato obložene bogati­ nove mize«.49 Protesti, prošnje, delegacije staršev in političnega društva, ki so večkrat romale h generalnemu civilnemu komisarju in 233 k občinskim zastopstvom, niso dosegali naglih uspehov. Poleg obljub oblastnikov, da bodo proučili vprašanje, se je odgovor največkrat glasil, da ni učiteljev, ki bi poučevali v slovenšči­ ni in hrvaščini, pa tudi, da ni dovolj učencev, zainteresiranih za pouk v neitalijanskem jeziku. Dne 18. januarja 1920 je politično društvo Edinost sklica­ lo izredni občni zbor, ki je razpravljal samo o šolstvu. Po po­ ročilih o šolah, intervencijah, obljubah in neuspehih je zbor sprejel naslednjo resolucijo: 1. Protestiramo »z ogorčeno od­ ločnostjo« proti postopanju zasedbenih oblasti glede jugoslo­ vanskega šolstva, zlasti proti temu, da so mnoge šole zaprte ali protizakonito spremenjene v italijanske, da je prepovedano odprtje zasebnih šol in uvedba privatnega pouka in da se »za­ vlačuje rešitev tudi najnujnejših šolskih zadev«. 2. Zahtevamo, »v polni zavesti svojih nezastarljivih pravic in v neupoglji­ vem odporu proti krivici, ki se nam godi, da se neznosnemu protikulturnemu in protipravnemu stanju stori konec«. Zahte­ vamo vrnitev vseh šol, ki smo jih imeli pred zasedbo, vzposta­ vitev zakonite šolske uprave, sklic in izpopolnitev šolskih sve­ tov »in da se ukrene potrebno, da se jugoslovanski učitelji lahko povrnejo na svoja mesta iz internacije ali iz ubežništva«, za Goriško» pa še, da se čimprej popravijo poškodovana šolska poslopja. V resoluciji so zborovalci pozvali prebivalstvo, »naj ne klone z duhom, temveč pogumno vztraja v boju za naše pravice do zmage, ki je... prej ali slej gotova«. Predsednik društva J. Vilfan je pozval zborovalce, naj pridobivajo člane za društvo, zlasti Notranjce, in jih opozoril, da je bilo društvo ustanovljeno za vse ozemlje pod upravo generalnega civilne­ ga komisariata. »Tisti, ki smo pod eno pezo, moramo v skupni organizaciji iskati pomočnika!«50 Dne 30. maja 1920 je bil pri Sv. Luciji (sedaj Most na Soči) javni shod političnega društva Edinost. Zborovalci so sprejeli tri resolucije: o gospodarskih vprašanjih, o jezkovno- šolskih vprašanjih ter o deželni in občinski avtonomiji. V re­ soluciji o gospodarstvu so se pritoževali zaradi nepravilnih in nejasnih pogodb, ki so jih sklepala italijanska podjetja za ob­ novo porušenih domov. Od oblasti so zahtevali, da pospeši po­ stopek izplačevanja vojne odškodnine in da preskrbi orodje, pohištvo in živino na račun te odškodnine. V resoluciji o je­ zikovnih vprašanjih so zborovalci protestirali »proti kršenju jezikovnih pravic, proti pačenju krajevnih imen, proti zatira- 234 nju narodnih zastav, znakov in slovenskih napisov« in zahte­ vali upoštevanje slovenskih pravic »na podlagi nepreklicnih zakonov in davnih navad«. Glede šol je v resoluciji rečeno, da zborovalci »odločno zavračajo stremljenje, da bi se oviral in ustavil samosvoj kulturni razvoj slovenskega ljudstva« ter da odklanjajo »takšne neprimerne poskuse«, kakor sta učiteljišče v Tolminu in gimnazija v Idriji, »ki v nobenem oziru ne odgo­ varjajo potrebam domačega prebivalstva«. Zahtevali so odprtje vseh šol, ljudskih, strokovnih in srednjih, ter opustitev vsake­ ga »poitalijančenja slovenske dece, ker hočejo, da bodi vzgoje­ na v svojem lastnem jeziku in da ostane ohranjena slovenski narodnosti«.51 Poleg javnih nastopov in uradnih resolucij je društvo Edinost prek svojega glasila neprestano zahtevalo pravico za Slovence in Hrvate ter protestiralo in polemiziralo z italijan­ skim časopisjem ob vsakem novem poskusu kršenja teh pra­ vic. V neki septembrski številki beremo: »Dajte nam, kar nam pritiče po božjem pravu in državnem zakonu! Vrnite nam, kar ste nam vzeli, in verjemite, da boste imeli — dasi vedno zna­ čajne Slovane — vendar lojalne italijanske državljane!«52 Poleti 1920 je vlada poskušala s kompromisom ugoditi slo­ venskim zahtevam, zato je predlagala odprtje slovenske gim­ nazije v Ajdovščini. Društvo Edinost se je temu uprlo z ute­ meljitvijo, da spadajo srednje šole v mesta, tako kakor vsi dru­ gi deželni uradi, in da Ajdovščina nima primernih poslopij za pouk in bivanje vse slovenske srednješolske mladine. »Poleg tega stojimo na stališču neobhodno pobratenega zbližanja obeh plemen ob Adriji«, saj le v mestih slovensko dijaštvo lahko spozna sosednji narod, je zapisano v Edinosti.53 Izgovori oblasti, da je glavna ovira za popolno vzpostavi­ tev slovenskih šol pomanjkanje učiteljev, so sloneli na resnič­ nih dejstvih. Emigracija, internacije, izgoni in prisilne preme­ stitve so dejansko razredčili vrste slovenskih in hrvaških učite­ ljev. Politično društvo Edinost se je zato močno trudilo, da bi izpopolnilo vrzeli. Zoper tiste emigrante, ki so prostovoljno od­ šli v Jugoslavijo ali se niso vrnili iz begunstva, je časnik Edi­ nost nastopal ostro. Koliko beguncev »je bilo v resnici prisilje­ nih na izselitev?«, se sprašuje Edinost. »Kdo jih je izganjal, kdo jim je onemogočil... bivanje na teh naših tleh? Govori­ mo odkrito in povejmo. .. nihče jih ni izganjal, sami so izsto­ pili iz službe.« Edinost je poročala, da je bilo med izseljenim 235 učiteljstvom vsaj 90 odstotkov prostovoljnih odhodov, nato so izpraznjena mesta v učilnicah zasedli italijanski karabinjerji. »Ne, posebnega junaštva pač niso pokazali vsi tisti, ki so brez potrebe pustili na cedilu naš narod na zasedenem ozemlju, in ravno tako ne domoljubja ... Nazaj na domača tla, nazaj na rodno grudo!« Dalje beremo v časniku, da gre edino duhov­ ščini čast, ker je v celoti ostala na svojem mestu. Ce bi »še ona sledila vzgledu posvetnega razumništva, pa bi bil naš na­ rod . .. čreda ... brez pastirja ... vojska brez vodij«. Toda du­ hovniki, pravi Edinost, ne bodo zmogli voditi in organizirati vsega društvenega življenja.54 Seveda je take ugotovitve, ki najbrž niso bile docela utemeljene, saj so bile sestavljene v propagandno-organizacijski namen, hitro izkoristil italijanski nacionalistični tisk, da je zavrnil obtožbe o preganjanju Slo­ vencev, nato je Edinost odgovorila: obsodba beguncev, ki so odšli, preden bi bili prisiljeni, še ne pomeni, da vlada v Julij­ ski krajini svoboda. Dokaz za to so internacije. Tudi pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani je poleti 1920 vztrajno vabila učitelje, naj se vrnejo na Primorsko. Za­ gotavljala jim je, da se jim ni treba bati preganjanj, ker je učiteljstvo na Primorskem »tako čvrsto organizirano, da se mu ne upa nihče nagajati«.55 Učitelji so bili resnično organizirani, toda ne v društvu Edinost, pač pa v strokovni zvezi, ki je bila pod vplivom socialistov. Napor za vrnitev beguncev je bil dokaj brezupen. Gene­ ralni civilni komisar Mosconi je že maja 1920 sporočal v Rim, da se ubežniki, zlasti učitelji, nameravajo vrniti v Julijsko kra­ jino, in opozarjal, da je med njimi mnogo političnih agitator­ jev, zato je zahteval, naj italijanska predstavništva v Jugosla­ viji ne izdajajo potnih dovoljenj.58 Ne glede na obsodbe in prizadevanja slovenskega politič­ nega društva in ne glede na težnje italijanskih oblasti po okrnjevanju šolskih pravic jugoslovanski manjšini so norma­ len razvoj šolstva gotovo zavirale tudi objektivne težave, zla­ sti pomanjkanje učilnic, saj je obnova le počasi napredovala, in seveda pomanjkanje slovensko-hrvaških učnih moči. Že v dru­ gem šolskem letu — 1919/20 — so se razmere precej izboljša­ le. Tja do leta 1922, ko je fašizem prevzel oblast v Italiji, »je stalo naše narodnostno, kulturno in gospodarsko življenje na približno isti stopnji kakor pred vojno«, je ugotavljal A. Ga­ bršček v delu »Goriški Slovenci«. »Vse šolstvo nedotaknjeno, 236 z istim učiteljstvom, razen malih sprememb v srednjem šol­ stvu; — ljudske šole so se celo izpopolnile... Le tu pa tam so Italijani vtikali neopaženo na prazno mesto svojega člo­ veka .. ,«87 Slovenskim in hrvaškim šolam je zadala smrtni udarec Gentilijeva reforma, leta 1923, ki je dokončno odpra­ vila pouk v neitalijanskih jezikih. Težje kakor vzpostavitev šol je napredovala vzpostavitev slovenskih prosvetnih in kulturnih društev. Po reorganizaciji je politično društvo Edinost poskušalo obnavljati svoje gospo­ darske in kulturno-prosvetne ustanove, ki naj bi postale z vzgojo v »duhu narodnega in kulturnega jugoslovanstva« ža­ rišča za »protipritisk« in obenem za protiutež socialističnim ustanovam. Opozarjalo pa je, naj se ne obnavljajo društva takšna, kakršna so bila pred vojno, da ne bi ponovno prišlo do veljave strankarstvo, temveč naj se ustanavljajo nova, ki bodo združevala vse, ne glede na nazorske razlike. Na počasno prebujanje slovenskega kulturno-prosvetnega življenja je vplivalo več dejavnikov. Okupacijske oblasti tega razvoja sicer niso mogle prepovedati, vendar so ga poskušale zavirati s samovoljnimi ukrepi. Za legalno delovanje društev so zahtevale pravila, prevedena v italijanščino, nato so zavla­ čevale potrditev. Mnogi statuti pa so bili med vojno tudi uni­ čeni, brez njih in seveda brez prevodov pa društva niso sme­ la delovati. Predsednik društva Edinost dr. Vilfan je zoper ta odlok protestiral pri generalnem civilnem komisarju, nato je le-ta ugotovil, da gre za pomoto, češ da je uradnik napač­ no razumel nalogo, naj zbere podatke o društvih in samovolj­ no zahteval italijanski prevod pravil.58 Zanimiva pa je še naslednja razlaga za kulturno mrtvilo med slovenskimi narodnjaki. V nekem dopisu s podeželja namreč beremo: Krivdo za neaktivnost nosi društvo Edinost, ki zahteva tudi za prosvetno-kulturna društva enotnost, ka­ kršna je v politični organizaciji. Zato se ne gane niti duhov­ nik niti učitelj, da se ne bi drug drugemu zamerila.59 Glavni vzrok za nedelavnost na tem področju pa tiči drugje. Socialistična društva Ljudski oder so do dne, ko je začela narodnjaška stranka organizirati lastna kulturna društ­ va, praktično že prevzela večji del kulturno-prosvetne dejav­ nosti med Slovenci. Socialistična društva so bila zlasti števil­ na v okolici Trsta, naglo so se razširila tudi v okolici Gorice, v gorske kraje pa so bolj počasi prodirala. Delovanje društev 237 Ljudskega odra je postalo eden izmed glavnih razlogov za po­ globitev prepada med narodnjaškim in socialističnim gi­ banjem. V naslednjih letih, po aneksiji, so društva pod vplivom meščanskih narodnih strank sicer popolnoma zaživela, vendar je bila njihova življenjska doba kratka, saj jih je fašistični re­ žim v letih 1925—1926 popolnoma prepovedal. Na tem mestu moramo omeniti še stališča v zvezi s cer­ kvenimi vprašanji. Ob okupaciji je bil tržaško-koprski škof Slovenec Andrej Karlin. Po prihodu italijanske vojske v Trst je škof odklonil slavnostno mašo, ki so jo zahtevali italijanski nacionalisti, pa tudi guvernerju ni izrazil dobrodošlice, 'kakor so storili politični predstavniki. Petitti je o tem brzojavil zu­ nanjemu ministrstvu in dodal, da spričo občutljivosti vpraša­ nja za zdaj ne želi ukrepati, toda naj primer obravnavajo in rešijo v Rimu, sicer bo prisiljen nastopiti, da bo reševal ugled italijanskih oblasti.80 Italijanski nacionalisti so seveda močno zamerili Karlinu, in ko se je škof le odločil, da stopi k guver­ nerju, je La Nazione namignila, da bo morda ta zapozneli po­ zdrav postal slovo. Čez dva dni je isti časnik prvič javno za­ pisal, da bo namesto Karlina imenovan nov škof mons. Barto- lomasi, ki je med vojno »s patriotično gorečnostjo« opravljal vojaško škofovsko dolžnost. Bartolomasi, pravi La Nazione, za­ služi, da kot prvi italijanski škof prevzame katedralo sv. Justa.81 V letu 1919 so italijanski nacionalisti neprestano napadali Karlina prek časopisov, nato je skupina arditov vdrla v ško­ fijske prostore, jih razdejala in prisilila Karlina, da je podal ostavko.88 Politično društvo Edinost je konec decembra 1919 posla­ lo papežu pritožbo zoper nezakonito odstranitev Karlina, ki je bil »obema domačima narodnostima, italijanski in jugoslo­ vanski, enako pravičen.« Spričo tega, je rečeno v spomenici, glede »na vse predidoče spremljevalne pojave«, glede na doslej veljavne predpise »in na sedanji nedoločen položaj, končno pa s posebnim ozirom na jezikovno neusposobljenost novoimeno­ vanega ordinarja, ki ga vnaprej odtujuje jugoslovanski večini prebivalstva«, zbuja imenovanje novega škofa »najtehtnejše pomisleke in globoko vznemirjenje«.83 Papeža je protest Slo­ vencev zaskrbel. Zato je Vatikan zagotavljal dekanu Škerbcu, da bo novi škof pravičen do Slovencev in da se v ta namen 238 že uči slovenskega jezika. Zaprosil ga je, naj vpliva pri sloven­ skih duhovnikih in laikih, da bodo z zaupanjem sprejeli Bar- tolomasija. Dekan Škerbec je o tem obvestil Vilfana in ga zaprosil, naj društvo Edinost ne nastopa zoper novega ško­ fa, dokler ne bo storil krivičnih dejanj.84 Vendar so Slovenci takoj ob Bartolomasijevem nastopu dobili priložnost za prvo pritožbo. Doslej so molčali o tej zadevi, je zapisala Edinost 13. januarja, da bi se izognili znanim očitkom, »da nas vodi ,odio‘«, sedaj pa sta jih Bartolomasijeva poslanica vernikom in razgovor dopisnika Piccola s škofovim zaupnikom spodbu­ dila k pretrganju molka. V poslanici se je škof predstavil kot »prvi italijanski škof«, za Slovence pa ni imel nobene be­ sede. V razgovoru je zaupnik govoril o »sovražniku«, zo­ per katerega bodo »naperjene prsi«, in o programu, ki ga bo treba pripraviti šele na kraju samem. Torej, sklepa Edinost, je bil mons. Karlin odstranjen »izključno le... radi namena, radi katerega pošiljajo mons. Bartolomasija v Trst!«. Ta na­ men pa je docela jasno izražen tako v pozdravni poslanici ka­ kor v intervjuju: gre za škofa bojevnika.85 Ta obsodba je bila vsekakor preuranjena. Bartolomasi se je v letu najhujšega fa­ šističnega nasilja (1921) odločno postavil na stran preganjanih slovenskih duhovnikov. Spomladi 1920 so slovenski duhovniki prosili papeško ku­ rijo, da odobri opravljanje cerkvene liturgije v staroslovan­ skem jeziku in da ustanovi posebno škofijo, ki bo vključevala vse Slovence in Hrvate, ki prebivajo na zasedenem ozemlju. Zahtevo po cerkveni avtonomiji je društvo Edinost podprlo, ker ta zahteva ni samo stvar duhovnikov, ampak »postaja za­ hteva vsega našega ljudstva na zasedenem ozemlju«. Gre za zahtevo, beremo v Edinosti, »ki se je izkristalizirala iz žalost­ nih izkušenj izza vse te okupacijske dobe«.88 Iz pisma generalnega civilnega komisarja Mosconija osred­ njemu uradu v Rim pa zvemo, da goriški nadškof Sedej tega predloga ni podprl in da je v dilemi med »slovenskim naciona­ lizmom ter rimsko liturgijo izbral zadnjo«. Papeški stolici da je svetoval, naj zavrne prošnjo slovenskih duhovnikov in naj njemu dodeli »posebna pooblastila za zavrtje gibanja«. To sta­ lišče škofa, ki je po rojstvu in po čustvih Slovenec, je nad­ vse pomembno, nadaljuje Mosconi, ker pomeni, da bo prek vere obsojeno širjenje iredentističnega gibanja. Mons. Sedej po Mosconi j evem mnenju odklanja to gibanje, ker ga vodijo pra- 239 voslavni krogi iz Beograda v protiitalijanske propagandne namene.07 Mosconijevih podatkov ne moremo preveriti, vendar bi o njih težko podvomili. V poznejši vlogi in usodi goriškega nad­ škofa Sedeja namreč lahko najdemo razloge, ki so ga vodili do takšnega stališča. Sedej je bil edini Slovenec, ki se je ob­ držal na škofijskem mestu tja do tridesetih let. Celo Bartoloma- si in za njim Fogar, ki sta se upirala fašistični raznarodoval­ ni politiki, sta postala žrtvi fašizma. Sedejevo stališče je iz­ hajalo iz preračunljivosti: ostati na svojem mestu tudi za ce­ no popuščanja, v korist slovenskih vernikov. Ta politika se je v naslednjem desetletju prav gotovo pokazala za upravičeno. Duhovniki na Goriškem so namreč prek cerkvenih opravil odi­ grali pomembno vlogo pri ohranitvi narodne zavesti. Drugi razlog, ki je nadškofu Sedeju branil zagovarjati idejo o usta­ novitvi nekakšne slovensko-hrvaške »narodne škofije«, tiči v dejstvu, da ni bil pastir samo slovenskim vernikom, temveč tudi italijanskim in furlanskim, ki so ga spoštovali in cenili. Delegacijo, ki je januarja 1920 odnesla v Rim spomenico, je zato vodil ljubljanski škof Jeglič.68 Slovensko narodno gibanje v nadškofu Sedeju sicer ni imelo neposrednega podpornika, saj je bil vseskozi legitimist in odločen zagovornik lojalnosti do oblasti, vendar je zadosto­ valo dejstvo, da gibanja ni obsojal in zaviral, kar je postalo posebej pomembno v naslednjih letih, ko se je začela resnej­ ša podtalna dejavnost. To stališče je sprožilo ostro gonjo zo­ per nadškofa, vodili so jo isti duhovniki, ki so nasprotovali Faiduttijevi vrnitvi — Tarlao, Casteliz in Del Fabro — ki se je končala z njegovo ostavko 1931. leta.09 Politično društvo Edinost je v prvem letu po ustanovitvi v skladu z načelnim programom, sprejetim na ustanovnem zborovanju, delovalo v tistih smereh, ki so najbolj vidno za­ devale vprašanje ohranitve enakopravnosti slovenskega in hr­ vaškega naroda. Šlo je za tisto osnovno aktivnost, ki naj bi na­ vzven pokazala, da sta slovenski in hrvaški narod na zasede­ nem ozemlju organizirana, dosledna in nepopustljiva. Obe­ nem pa naj bi ta dejavnost utrdila v prebivalstvu vero, da ima zastopnika in glasnika svojih teženj, in ga s tem odvrni­ la od socialističnega tabora. Politika slovenskega narodnega društva ni slonela na izdelanih ideološko-političnih konceptih, omejena je bila na delo za narodne pravice, ker je bilo le na 240 tej osnovi mogoče obdržati enotnost meščanskih političnih struj in hkrati pridobivati simpatije ljudskih množic, ki so se zaradi gmotnih razmer pa tudi zaradi nezadoščenih narodnih zahtev nagibale k socializmu. Pomanjkanje programa pa je v samih vrstah Edinosti vzbudilo opozicijo, nastop krščansko-socialne struje, da je po­ stavila svoje zahteve. Na sestanku odbora političnega društva Edinost, dne 10. junija 1920, je župnik Ivan Rejec predložil program krščansko-socialne struje in odločno zahteval, da mo­ ra društvo sprejeti dobro premišljen gospodarsko-socialni pro­ gram, ki naj bo prilagojen realnim okoliščinam. »Narodna stranka z določenim socialno-organizatoričnim in gospodar­ skim programom (mora) iti k ljudstvu; eden vzrokov je, da ne smemo boja proti kapitalizmu puščati za monopol socialistom. Zato moramo nastopiti s pozitivnim gospodarskim progra­ mom in delom, ki se tudi ne sme ustrašiti usmerjene in cilju splošne blaginje podrejene socializacije gotovih gospodarskih panog. A predvsem moramo delo v velikem stilu zastaviti v obrambo naroda in kulture proti internacionalnim in čisto partikularnim tendencam komunizma.« V ta namen je Rejec predvidel iskanje opore »stanovom, ki so že sindikalizirani,... v kaki državni (mišljeno je italijanski, op. M. K. W.) stran­ ki, potom katere se bodo mogli uveljaviti v okviru države«. Po njegovem mnenju bi prišla v poštev italijanska ljudska stranka s svojimi strokovnimi zvezami, združenimi v Unione del lavoro. »Delavstvo se nam je odtujilo,« je nadaljeval žup­ nik. »Posebna naloga bo, da s poukom vplivamo, da mu pri­ pravimo res trdnih tal za uspešno organizacijo v narodnih vrstah. Potem stopimo tudi mi pred nje.« Za časopis je zahte­ val strogo disciplino in jasno začrtano pot, češ da »ne sme klečeplaziti pred komunizmom, ampak z uma brušenim me­ čem se mu ustavljati«.70 V Rejčevih tezah o socializaciji in krščanski vzgoji ter v zahtevi po zastopstvu »enega urednika svojega mišljenja« v uredniškem odboru Edinosti že zasledimo začetke odpora kr­ ščansko-socialne struje do liberalcev, ki je pozneje, leta 1922, pripeljal do odcepitve krščanskih socialcev od enotnega društ­ va Edinost. Dotlej pa je društvo ostalo enotno, vsaj na zunaj, kar je bilo tem bolj potrebno spričo ofenzive zoper slovenske in hrvaške ustanove, ki so jo začeli fašisti prav poleti 1920. leta. Sicer pa je liberalno narodnjaška struja ugodila zahte­ 16 241 vam krščanskih socialcev, da bi preprečila razkol. V uredni­ štvo časopisa Edinost je sprejela njihovega zastopnika, s či­ mer jim je dala možnost, da objavljajo svoja stališča v listu, ki je bil po tradiciji vseskozi glasnik liberalnih načel. Glavni predstavnik krščansko socialne struje je bil kaplan Virgilij Šček. Po sporazumu z liberalci je privabil iz Ljubljane odlič­ nega sodelavca dr. Engelberta Besednjaka, ki je zapustil ured­ ništvo Slovenca in se posvetil souredništvu Edinosti.71 Od ja­ nuarja 1921. leta najdemo torej v časniku Edinost programska stališča krščanskih socialcev, predvsem gospodarsko-socialne narave, kakor jih je nakazal Ivan Rejec in kakor so jih formu­ lirali Besednjak, Šček in Bitežnik. Slovenske meščanske stranke, združene v društvu Edi­ nost, so bile v tej prvi povojni dobi v izredno težavnem polo­ žaju. Na eni strani jim je stal nasproti ves tabor italijanskih meščanskih strank, na drugi strani pa dobro organiziran socia­ listični tabor, ki je hitro osvajal simpatije slovenskih in hrva­ ških množic. Italijanski zgodovinarji sodijo, da je bilo narodno gibanje po okupaciji obsojeno na upadanje tudi zaradi neustreznih metod delovanja in vzvišenih odnosov do Italijanov. Medtem ko so socialisti uveljavljali svoje zahteve s pritiskom, s stav­ kami in političnimi akcijami, medtem ko so italijanski nacio­ nalisti ustvarjali oboroženo silo in z nasiljem obračunavali z nasprotniki, so slovenski narodni voditelji nastopali z legitim­ nimi, docela nezadostnimi protestnimi metodami. Z gojenjem narodnega ponosa in meščanskih vrlin, po zgledu preživele avstrijske mentalitete, so po eni strani izgubljali energije, po drugi pa ustvarjali občutek vzvišenosti, ki je tudi pri dobro mislečem italijanskem prebivalstvu zbujal odpor. Medtem ko so opozarjali na privzgojeno kulturo in korektnost Slovencev, so skoraj vsem Italijanom pripisovali nasilnost, kar je gotovo pomagalo poglabljati tisti prepad med preprostim ljudstvom obeh narodnosti, tisto medsebojno nerazumevanje in nasproto­ vanje, ki je postalo tako značilno za poznejše obdobje.73 Poskusi za medsebojno spoznavanje in sporazumevanje, za iskren in konstruktiven dialog med Italijani in Jugoslovani na stičnem ozemlju so bili tako med Slovenci kakor med Ita­ lijani, če izvzamemo socialiste, prav redki. Krščansko socialno usmerjeni književnik, poznejši posre­ dovalec med slovansko in italijansko kulturo Alojzij Res je 242 oktobra 1919. leta objavil v Edinosti zanimiv članek z naslo­ vom »Naša nova kulturna orientacija«. V članku je zagovar­ jal potrebo po zbližan ju jugoslovanskih narodov z italijanskim, tako da bi Jugoslavija postala most med zahodno in vzhodno kulturo. Za to perspektivo je določil posebno vlogo Slovencem in Hrvatom v Julijski krajini, ker so pač v neposrednih stikih z italijanskim narodom. Priporočal je, naj mimo vsakdanjih narodnostnih spopadov, ki ločujejo, zrejo v bodočnost, ki do­ ni le na vzajemnem kulturnem sodelovanju. Pot do učinkovi­ tega sodelovanja pa vodi samo prek medsebojnega spoznava­ nja kulturnih vrednot obeh narodov. Takole je pisal: »Prepri­ čan sem, da pride — še predno si mislimo — do popolnega sporazuma med jugoslovanskim in italijanskim narodom, da pride dan, ko si sežemo, ob spravi, ki bo dala vsakemu svoje, prijateljski v roke in ko začne nova doba mirnega delovanja in tekmovanja v največji duševni in materialni blagor obeh narodov.« Za dosego tega cilja je predvideval naslednjo pot: 1. Kulturni stik duševnih delavcev obeh narodov, čemur Ju­ goslovani gotovo ne bi nasprotovali. 2. V vse slovenske in hr­ vaške šole, srednje in nižje, vpeljati pouk italijanščine kot obvezen predmet. 3. Ustanovitev ljudske univerze v Trstu, kjer bi slovenski kulturni delavci, ne glede na strankarsko pripad­ nost, predavali širšim slojem v smislu nove kulturne orienta­ cije. 4. Vsaj enoletni študij zadostnega števila jugoslovanskih visokošolcev na najboljših italijanskih univerzah. 5. Objava dobrih prevodov najboljših italijanskih znanstvenih in lepo­ slovnih del, objava člankov o kulturni in politični zgodovini Italije v časopisju ter predavanja o tej tematiki po slovenskih in hrvaških prosvetnih društvih. Za uresničitev teh zamisli je predvideval pomoč italijan­ skih oblasti in tistih resnih Italijanov, ki razumejo jugoslovan­ ske težnje. Ta orientacija bi Italiji samo koristila, saj bi ji od­ prla vrata na Balkan, zato bi bila njena dolžnost, da jo pod­ pre z naslednjimi ukrepi: 1. Odpreti vse slovenske in hrvaške šole, povsod, kjer je dovolj učencev. 2. Ustanoviti na eni iz­ med večjih italijanskih univerz stolico za slovansko literaturo in jezikoslovje, kakor je že leta 1848 zahteval Mazzini. 3. Pri­ praviti vse potrebno za izdajo italijansko-jugoslovanske revije (rivista italo-jugoslava), ki bo s sodelovanjem najboljših itali­ janskih in jugoslovanskih piscev služila vzajemnemu spozna­ vanju kulturnih, političnih in gospodarskih vprašanj. 4. Dopu- 16» 243 štiti nemoten razvoj slovenskih in hrvaških društev in dovoliti uvoz knjig in tiska prek demarkacijske meje. 5. Uvesti pouk o jugoslovanski politični in kulturni zgodovini v višjih itali­ janskih šolah na zasedenem ozemlju. 6. Izdatno podpirati vse jugoslovanske študente, ki bi želeli študirati v Italiji.73 Podob­ ne predloge sta dajala še publicist Androvič, pozneje pa pro­ fesor Žnidaršič. Resova stališča so presenetljivo podobna načrtom, ki jih je spomladi 1919. leta predložil tržaški socialist Oberdörfer na zborovanju levičarskega demokratičnega društva Unità v Fi­ rencah. Nakazal je možnosti za rešitev političnih, gospodar­ skih, upravnih in šolskih vprašanj v Julijski krajini s poseb­ nim ozirom do prebivalstva drugih narodnosti, ki bo ostalo v mejah italijanske države. Na osnovi njegovih predlogov so zborovalci sprejeli resolucijo, ki je glede Slovencev in Hrva­ tov vsebovala naslednje sklepe: Narodni boj v Julijski krajini bo tudi brez zunanjih vplivov še precej časa oster, če italijan­ ska vlada ne bo zavzela pravične politike do tujerodne manj­ šine. Za razorožitev jugoslovanskih nacionalistov, ki bodo ne­ dvomno izkoristili sovražno razpoloženje prebivalstva za huj­ skanje proti italijanski državi, je nujno, da se vlada takoj ob­ veže spoštovati jezik, kulturo in krajevne tradicije, kar bi ju­ goslovanskim sodržavljanom spodbilo občutek, da je ogrožena njihova narodna bit. Zagotoviti jim je treba rabo materinega jezika v javnih uradih in na sodiščih ter jim priznati pravico do šol, ki naj goje narodno kulturo in obenem vzgajajo svo­ bodne italijanske državljane. Glede šolstva je v resoluciji na­ glašeno, da je treba obdržati avstrijski šolski sistem, ker je boljši od italijanskega, le dopolniti ga je treba s pomnožitvijo števila šol v kmečkih krajih. V italijanske šole v narodnostno mešanih krajih je treba uvesti pouk tistega tujega jezika, ki je v rabi v deželi. Z ustanovitvijo učiteljišča za slovenske oz. hr­ vaške učitelje bi bil postavljen temelj za ves nadaljnji šolski sistem narodnih manjšin. Učiteljem je treba omogočiti izpopol­ njevanje v notranjosti Italije, da se seznanijo z italijansko kulturo in jezikom, v Padovi je treba ustanoviti center za slo­ vanski študij, kjer naj bi bili vzgojeni bodoči politični, uprav­ ni in sodni funkcionarji ter profesorji za italijanske in sloven- sko-hrvaške srednje šole v Julijski krajini. Vlada naj finanč­ no in moralno podpre predšolske in dopolnilne slovanske vzgojne ustanove, tako da bodo mogle delovati v vseh krajih. 244 Vsem ustanovam in organizacijam katerekoli narodnosti naj omogoči čim obsežnejše vzgojno delovanje, naj jih podpre tu­ di finančno, da bo mogla nadzorovati in odstranjevati vnaša­ nje narodnostnih nasprotij v to delo. Resen pouk v narodno mešanih krajih je mogoč samo v primeru, če ga bodo prevzeli tisti učitelji, ki obvladajo oba jezika. V resoluciji je tudi rečeno, da zborovalci obžalujejo, ker italijanska vlada ni dala nikakršnih zagotovil jugoslovanski manjšini, ki bo ostala v mejah Italije. Le-ta namreč živi v pre­ pričanju, da so posamezni primeri netolerance sestavni del na­ črtne vladne politike, usmerjene v narodno zatiranje.74 Uredništvo Edinosti je k Resovemu članku pripisalo, da sicer rado objavlja »to zanimivo razpravo«, a odgovornost pre­ pušča piscu. Pozneje je odločno zavrnilo predloge tudi zato, ker se mu taki načrti niso zdeli primerni v času, ko še ni bila odločena razmejitev med državama. Oberdorferjeve teze pa je ista Edinost pozdravila kot razumne in dobronamerne, vendar se ji je zdelo bolj potrebno opozarjati na odklonilna stališča italijanskih nacionalistov in dokazovati krivice kakor razvijati in dopolnjevati gornje zamisli. Tudi Otokar Rybär je iz Pariza opozarjal slovenske poli­ tične voditelje, naj opuste svoje pasivno in protestno stališče. Svetoval jim je, naj sodelujejo v organih, ki jih namerava vzpostaviti italijanska oblast, ker »odsotni imajo vedno krivo. Popolna pasiviteta, oziroma protestna politika je na mestu in vzdržljiva le za kratko dobo, ako je namreč upanje na skoraj­ šnjo spremembo. V nasprotnem slučaju je sila vsakodnevnih potreb večja nego protestna volja. Sčasoma se ista oslabi in ne nahaja odziva v narodu.« Vendar je samo po sebi razum­ ljivo, nadaljuje Rybär, da je treba sodelovati »le z jasnim pri­ držkom«, kakršen je bil npr. izražen v izjavi občinskemu sve­ tu. Priporočal pa je, naj slovenski narodnjaki ob tem vpraša­ nju vsekakor nastopajo »sporazumno ali vsaj enakomerno s slovenskimi socialisti«.75 245 vin SLOVENSKO NARODNO GIBANJE IN SOCIALISTI PREPAD MED NARODNJAKI IN SLOVENSKIMI SOCIALISTI Slovenski narodnjaki so v prvih mesecih po zasedbi pod­ pirali dejavnost slovenskih pa tudi italijanskih socialistov. Ta politika sodelovanja je bila najbrž posledica enotnih nastopov iz prevratnih dni, še bolj verjetno pa je izhajala iz potrebe po prilagajanju realnim okoliščinam, tem bolj, ker so bile sloven­ ske meščanske stranke osamljene. Po ustanovitvi političnega društva Edinost in po prevladi maksimalističnih idej v sociali­ stični stranki pa se je prepad med narodnjaškim in delavskim gibanjem naglo poglobil. V prvi polovici leta 1919 zasledimo v časniku Edinost ogla­ se socialistične stranke za zborovanja, ustanavljanja organiza­ cij, predavanja in podobno. Ob praznovanju prvega maja je Edinost navdušeno ugotavljala, da so slovenski socialisti prvič povabili na shod »vse slovensko občinstvo«, ne samo delavstvo. Iz tega je sklepala, da so se odrekli dotedanjega ortodoksnega stališča ekskluzivnosti, kar hkrati pomeni, da se stranka čuti del naroda. »V tem je priznanje vezi, ki spajajo našo narodno skupnost. Dosledno temu je tudi priznanje, da nas vse brez iz­ jeme vežejo dolžnosti do te skupnosti. Obljubimo si danes, da bomo — četudi vsak po svojih poteh — služili razvoju in na­ predku te skupnosti. .. Take evolucije si želimo v tolmačenju naših medsebojnih nalog,« morda znamenja, da taka evo­ lucija prihaja, ne varajo, zato bodo narodnjaki z zadovolj­ stvom praznovali letošnji 1. maj.1 Posebno pozornost je na­ rodnjaški časnik posvečal kulturno-prosvetnemu razvoju, ki ga je vodil višji kulturni svet za slovenski proletariat. Ker so bila prosvetna društva slovenskih meščanskih strank v prvem letu po vojni v zastoju in ker so bile potrebe po kulturni dejavnosti med Slovenci velike, so socialisti z ustanovitvijo višjega kulturnega sveta in revije Njiva zelo 246 Ob obletnici majske deklaracije 1918. leta v Trstu Josip Vilfan Otokar Rybàr verjetno računali, da bodo lahko odtegnili slovensko inteligen­ co narodnemu taboru in jo mobilizirali za delo za socializem. V zvezi s potrebami po kulturni dejavnosti med Slovenci be­ remo v Njivi, da prihajajo s podeželja številne prošnje po predavateljih, toda Ljudski oder nima dovolj sil, da bi lahko vsem ustregel.2 Pritegnitev narodno usmerjene slovenske in­ teligence, ki ni imela možnosti, da bi delovala v sklopu narod­ nih organizacij, saj jih do srede 1919 ni bilo, je bila torej za socialiste, ki so imeli premalo lastnih moči za delo na kultur­ nem polju, nujna. Sicer pa je bila pot za vključevanje slovenske inteligence v socialistično gibanje utrta že pred vojno. Večji del starejše generacije izobražencev je sicer nasprotoval socialističnim pri­ zadevanjem, mlajši pa so že pred vojno odklanjali konserva­ tivno politiko meščanskih strank in simpatizirali s socializmom. Skupina učiteljev, med njimi vidnejši kulturni delavci, kakor Josip Pahor, Alojz Hreščak, Josip Ribičič, Pavla Hočevarjeva in Lavo Čermelj, je prišla celo v nasprotje z vodstvom narodne­ ga gibanja v Trstu. Med vojno se je to napredno krilo sloven­ ske inteligence opredeljevalo za antanto, ker je pričakovalo, da je njen vojni namen osvoboditev malih narodov izpod tuje oblasti.3 Po vojni je bil torej prehod slovenskih izobražencev v socialistični tabor logična posledica njihove orientacije, ki je izvirala iz obče človeških idealov o prestrukturaciji sveta. Glasnica in mobilizatorica za enotno kulturno dejavnost je bila revija Njiva, ki jo je izdajal višji kulturni svet. V »Be­ sedi na pot« je revija zapisala: »Naš vestnik ... ni bojevito glasilo politične struje, marveč prosta tribuna prosvete ... tri­ buna vsakomur pristopna, ki zna in hoče kaj povedati... Pe­ snik in pisatelj, sociolog in ekonomist, pravnik in zdravnik, modroslovec in zgodovinar,... za vse je dovolj prostora na na­ ši — njivi.«4 Ob izidu Njive je Edinost zapisala: »Pozdrav­ ljamo tega novega glasnika našega kulturnega snovanja! Naj bi delo rodilo plemenitega sadu!«5 V reviji Njiva so resnično sodelovali ljudje različnih poli­ tičnih nazorov. Hkrati je Njiva posvečala pozornost tudi go­ spodarskim in socialnim vprašanjem.6 Najbrž pa je prav ta he­ terogenost privedla revijo v slepo ulico. Stališča socialistične stranke o spremembi družbenega reda so zahtevala popoln vpliv nad strokovnimi, gospodarskimi in kulturnimi delavski­ mi ustanovami. Zato infiltracija narodnih idej v glasilo socia- 250 listov ni mogla biti dobrodošla. Narodnjaško usmerjeni sode­ lavci Njive pa tudi niso mogli privoliti v podreditev socialistič­ nim idejam, zahtevali so nadstrankarski značaj kulturnih usta­ nov, podobno kakor republikanci pri strokovnih organizacijah. Hkrati so zaskrbljeno gledali na čedalje hitrejše približevanje slovenskih socialistov k delavskemu gibanju v Italiji in k ita­ lijanski socialistični stranki. V članku »Jasnosti je treba«, ki je izšel po ustanovitvi društva Edinost, sprašuje dopisnik Edino­ sti, zakaj socialisti niso poklicali v višji kulturni svet »naših najboljših kulturnih delavcev vseh strank in naziranj, ko mu je namen vendarle samo kulturni dvig in procvit našega na­ roda tu ob morju? Pričeli ste izdajati kulturni vestnik Njivo s programom ... ki smo ga pozdravili vsi, v dobri veri, da so či­ sti vaši nameni... zakaj ste jo potem pretvorili v izrazito strankarsko glasilo, kjer uporabljate vestnik tudi zato, da vabi­ te naše ljudi v kmetske in gospodarske zadruge, konzumna in vinarska društva.« Ker je narod v Primorju bolj zrel, kakor si socialisti mislijo, nadaljuje dopisnik, je spoznal zlorabo kulture v strankarske namene in Njivo odklonil. »Z naše strani se je storilo za vaše podjetje več kot samo dolžnost, zato pa tudi od­ govornost za propadanje Njive ... nikakor ne zadeva naše na­ rodne strani, temveč edino le vas.« Tudi ustanovitve društev Ljudskega odra na podeželju so se narodnjaki razveselili, trdi dopisnik, toda zakaj socialistični propagandisti nočejo v isti vasi še drugih prosvetnih društev? Zakaj žele, naj se le-ta raz­ puste? K članku, ki ga je cenzura dobršen del črtala, je pri­ pomnilo uredništvo Edinosti: Naj krogi, katerim je namenjen, le zvedo, kako pogubno je, če zastopniki neke dejavnosti ne znajo vztrajati pri začrtani poti, »temveč zavijajo vstran, ka­ mor jim narod ne sme, ne more in tudi noče slediti, ako naj ostane narod«.' Regentov odgovor na te obtožbe je bil preprost: denar za delovanje višjega kulturnega sveta in za izhajanje Njive je dal proletariat. Sicer pa so bili povabljeni k sodelovanju vsi, v Njivi so objavljali vse in niso nobene stranke napadali. Ljud­ ski oder je zato trn v peti narodnjakom, ker je edini deloval med vojno in po njej. Socialisti ne propagirajo za ukinitev dru­ gih društev, saj jih ni, pač pa za združitev sil v enotno kultur- no-prosvetno dejavnost. Ljudski oder se ne vsiljuje nikomur. »Najboljši znak je dejstvo, da niti ne moremo tako hitro ustre­ či vsem zahtevam iz najrazličnejših krajev... da ustanovimo 251 podružnice Ljudskega odra«. Le očitek, da so socialisti, je res­ ničen, nadaljuje Regent, sicer je pa vsa dosedanja dejavnost med Slovenci — ustanavljanje društev, širjenje knjige, zboro­ vanja, predavanja, kulturni vestnik, boj za šolske pravice, vrt­ narska zadruga — delo socialistov.8 Revija Njiva je oktobra 1919 prenehala izhajati. Poskus združitve slovenskih kulturnih delavcev je spodletel. Za prene­ hanje izhajanja pa najbrž niso bili krivi samo politični spori, temveč tudi tehnična in gmotna vprašanja, ki so prizadela de­ lavske organizacije po napadu italijanskih nacionalistov na de­ lavski dom, avgusta 1919. leta. Težnje po sodelovanju in sporazumni akciji za obrambo slovenstva v Julijski krajini so obstajale med posamezniki tako v socialističnih kot v narodnjaških vrstah, vendar so se možnosti za skupne nastope čedalje bolj slabšale. V članku »Socializem in nacionalizem« je Regent razložil, da sodelo­ vanje, ki je obstajalo v času narodnih svetov, ni rodilo nika­ kršnih novih okoliščin, zato je razmerje med političnima sku­ pinama takšno, kakršno je bilo pred vojno. Ta dva nazora sta si tako tuja in nasprotna, da je med njima mogoč samo boj. »Narodnjaku je narodna ideja nadvse ... narodnjaška misel, ne sme in ne more priznati, da so diference med posameznimi narodi manjše od razlik med posameznimi razredi v narodu .. . Socializem kot ideja pa je in mora biti samo mednaroden . .. Bodimo torej jasni,« nadaljuje Regent, »in ne mešajmo poj­ mov. Ne zahtevajmo od socialističnega gibanja, česar nam ne more dati, in ne zahtevajmo od narodnjaškega gibanja, naj nam ustvari socializem.«9 Vedno močnejša usmeritev socialističnega gibanja v revo­ lucionarno akcijo, odbijanje vsakršnega sodelovanja z meščan­ skimi strankami, ki je vodilo v sektaštvo, ter odlaganje re­ šitve narodnostnega vprašanja na čas po revoluciji so posto­ poma odbili tiste posameznike, ki so se hitro po vojni vključe­ vali v delavsko gibanje iz narodnostnih nagibov ali idealizma. Na razdor med narodnjaškim in socialističnim gibanjem je seveda odločilno vplivala okolnost, da so slovenski narod­ njaki po ustanovitvi lastne politične stranke mogli in morali delovati po svoje. Meščanske politične struje so se zato združile v enotno organizacijo, da bi docela prevzele vodstvo politič­ nega, kulturnega in gospodarskega življenja Slovencev in Hr­ 252 r vatov. Pri uresničevanju te težnje jim je bila najbolj v na­ poto socialistična stranka. Časnik Edinost, ki je do ustanovitve društva podpiral ne­ katere socialistične ideje, bodisi zato, da je prilagojen okolišči­ nam pridobival pri popularnosti, bodisi zato, ker mu cenzura narodnjaških idej ni dovoljevala objavljati, je avgusta prešel v oster napad na slovenske socialiste. Očital jim je, da so pro- tinarodni, da nimajo narodne zavesti. Edinost z dne 24. avgu­ sta je ugotavljala, da jugoslovanski socialisti niso bili nikoli toliko jugoslovanski, kot so bili laški socialisti laški. Slovenci da so bili ozko vezani na svoje italijanske sodruge in njih in- ternacionalizem je prehajal v breznarodnost ali celo v itali- janstvo, s čimer so dokazovali nasprotstvo do slovenskega na­ rodnjaštva. Sedaj je po mnenju Edinosti vloga italijanskih so­ cialistov v tem, da s sprejemanjem v enotno delavsko zbornico pretvarjajo Slovence v prijatelje Italije in jih s tem odtegu­ jejo narodnemu gibanju. Internacionalnost socialistov je bila torej po mnenju Edinosti le navidezna, bila je le vaba za vso tisto veliko maso jugoslovanskega delavstva, ki bi se sicer ne odtrgalo od jugoslovanskega narodnega tabora.10 Italijanska nacionalistična lista Era Nuova in La Nazione sta tudi očitala italijanskim socialistom, da so protinarodni, ker sprejemajo v svoje vrste Slovence. Predsednik delavske zbornice Giuseppe Passigli jim je odgovarjal, da je pritegnitev Slovencev v prid enotnosti delavskega gibanja v Italiji in da bi bil poizkus lo­ čitve slovenskega delavca od italijanskega »najlepši dar sloven­ skemu nacionalizmu«. Med nami in Ero Nuovo, je zapisala te­ daj Edinost, je gotovo prepad, toda trditev, »da je politika de­ lavske zbornice politika socialne demokratske stranke«, se sklada z našo. Razlika je le v tem, da imajo italijanski nacio­ nalisti to politiko za avstrijakantsko, mi pa za italijansko na­ cionalno.11 Po priključitvi slovenskih socialistov k italijanski sociali­ stični stranki se je boj med taboroma še posebej zaostril. Medtem ko so italijanski nacionalisti obtoževali italijan­ sko socialistično stranko, da je protinarodna, ker sprejema v svoje vrste Slovence in Hrvate, so slovenski narodnjaki doka­ zovali, da se slovenski socialisti »utapljajo« v italijanski stran­ ki. Pobratenje, ki ga je socialistična stranka z združevanjem proletariata vseh treh narodnosti nameravala uresničevati, je po mnenju edinjašev nujno vodilo v raznarodovanje slovenskih 253 in hrvaških delavcev. Tudi če le-ti ne zanikajo svojega rodu, je zapisala Edinost, je dovolj hudo že dejstvo, da na sestankih govore italijanski, pa tudi mislijo italijansko. V najboljšem slučaju, razen v redkih izjemah, vlada med njimi, po mnenju pisca v Edinosti, »brezbrižnost do snovanja ne le za političen, temveč tudi za kulturni napredek naroda! V premnogih pri­ merih pa je še kaj drugega — hujšega!«12 Socialistični časopis II Lavoratore je takole odgovarjal obojnim očitkom: Julijska krajina je sedaj, ko je postala se­ stavni del Italije, postala tudi narodna enota, ne samo zemlje­ pisna in gospodarska enota. Ni mogoče zanikati, da se je itali­ janski narod, ki je obenem država, dopolnil s priključitvijo Julijske krajine, čeprav žive v teh krajih poleg Italijanov tu­ di močna slovanska jedra. Če se tem, kar se bo vsekakor mo­ ralo storiti, dejansko priznajo vse pravice italijanskih državlja­ nov, bodo postali brez pridržkov državljani nove države. Itali­ janski nacionalisti torej nimajo razlogov, da bi se razburjali. Drugače je z Edinostjo, ker so slovenski socialisti za jugoslo­ vanski nacionalizem in imperializem dejansko mrtvi. K tej raz­ lagi je Edinost pripomnila: Sedaj nam je Tumova izjava jas­ na, Julijsko krajino ima za enotno v sestavi Italije, zato se slovenski socialisti utapljajo v italijanski stranki. Narodnjaki so tudi zamerili socialistom, da so opustili ime »jugoslovan­ ski«, kakor je veljalo pred vojno (JSDS), še preden so vstopili v italijansko stranko. Jih je morda sram ali strah uporabljati stari naslov, ali pa ta pot vodi k nadaljnji prelevitvi, se spra­ šuje Edinost.13 Na ta napad je Tuma v listu II Lavoratore odgovoril, da so se slovenski socialisti zavestno pridružili italijanskim, ker se čutijo odgovorne samo proletariatu in zgodovini. Jugo­ slovansko ime so opustili zato, ker je Julijska krajina postala sestavni del Italije, se pa kljub temu še vedno zavedajo svoje narodnosti. Jugoslovanska socialnodemokratična stranka se je morala odločiti, nadaljuje Tuma, ali naj združi slovenski prole­ tariat z italijanskim ali pa naj ga loči zaradi narodnih in jezi­ kovnih razlik in podpre slovenske narodnjake v boju za na­ rodnostne zahteve. Sodelovanje z narodnjaki bi bilo po njego­ vem mogoče, če ne bi narodnjaki zahtevali od socialistov, da svoje politične ideje podrede njihovim. Pa tudi delovnega pro­ grama nimajo in njihove dejavnosti ne vodi ljubezen do domo­ vine, temveč sovraštvo do nasprotnika. Sicer pa niso te lokal­ 254 ne okoliščine vplivale na vključitev Slovencev v italijansko socialistično stranko, pač pa izkušnje iz preteklosti, ko je deli­ tev socialne demokracije po narodni pripadnosti pripeljala Če­ he in Poljake v separatizem in s tem razbila internacionalno delavsko združenje.14 Tudi Regent je podobno zapisal v svo­ jih spominih, in sicer, da so se slovenski socialisti zlili z itali­ janskimi v enotno organizacijo bolj zaradi načela, »da mora biti v vsaki državi le ena delavska stranka«, k čemur so tudi leva krila v jugoslovanski socialnodemokratski stranki prav te­ daj težila. Ta delavska stranka v Italiji pa je že pristopila h komunistični internacionali in ni bila omadeževana z medvoj­ no oportunistično politiko, torej je bila še posebej privlačna za revolucionarno razpoložene slovenske delovne množice.15 Do poletja 1920 se je boj med slovenskimi narodnjaki in slovenskimi socialisti razvnemal ob konkretnih vsakdanjih vprašanjih. Bolj ko je delavsko gibanje med Slovenci napredo­ valo, bolj jedko je postajalo nasprotovanje narodnjakov, ki so izkoriščali zlasti morebitne spodrsljaje socialistov. Odkar so slovenski socialisti odklonili stike z neboljševiškimi strankami, je zapisala Edinost v januarju, in se odrekli slovenskim skup­ nim smotrom, ni zanje več prostora v narodnjaškem listu. Boljševiške propagande ne bo podpiral, tem manj, ker so si so­ cialisti izbrali za to propagando nedolžni Ljudski oder. Tudi kmečko-vrtnarske zadruge ne bo podpiral, ker je ustanovljena proti narodni kmetijski družbi.16 Slovenski narodnjaki kratko malo niso priznavali slovenskim socialistom pravice, da zasto­ pajo slovenski narod, da ga mobilizirajo v kulturnih in gospo­ darskih ustanovah. To pravico so si izgovorili zase. Poleti 1920 sta se višja kulturna sveta za italijanski in za slovenski proletariat združila v enotno telo z enotnim statu­ tom. V glavnem odboru Ljudskega odra, ki je spadal pod slo­ venski kulturni svet, je tedaj prišlo do spora. Skupina narodno usmerjenih članov je nasprotovala združitvi kulturno-prosvet- nih institucij. Zahtevala je, da morajo le-te ostati nadstran­ karske, zato se ne morejo prilagoditi novim pravilom, ki pred­ videvajo vnašanje socialističnih načel. Ker je večina članov privolila v združitev, so iz osrednjega odbora izstopili pred­ sednik Čermelj, podpredsednik Vovk in članica Hartmanova.17 Še hujši udarec za narodnjaško gibanje je bila odločitev zveze slovenskih učiteljskih društev z dne 6. avgusta 1920 o 255 vključitvi v socialistično delavsko zbornico, zoper katero sta glasovala samo dva učitelja. Zveza je bila ustanovljena 1. februarja 1920 hkrati z or­ ganizacijo poljedelcev, za katero je dala pobudo kmetijska tr­ žaška družba. Za narodno gibanje je ustanovitev teh dveh de­ želnih zvez pomenila velik korak naprej. Predsednik političnega društva Edinost Vilfan je tedaj izjavil, da mu je ustanovitev teh dveh zvez v veliko tolažbo, zakaj »kmet na svojem polju in vsem svojem gospodarstvu, in pa učitelj v svoji učilnici sta pionirja bodočnosti«.18 , Odločitev učiteljske zveze, da se vključi v socialistične sindikate — pobudnik je bil Alojz Hreščak — je seveda močno prizadela narodnjaško društvo Edinost. Toda ta odločitev je spravila delavsko zbornico v precejšnjo zagato. Delavska zbor­ nica je namreč v skladu s statutom vključevala posamezne strokovne zveze, v katerih so bili včlanjeni delavci iste stroke ne glede na narodnost. V zbornici je bila že vključena uči­ teljska zveza, v kateri so bili le učitelji italijanske narodnosti, ker so imeli Slovenci svojo zvezo zunaj zbornice. Ko se je to­ rej slovenska zveza prijavila za vstop v zbornico, je nastalo vprašanje, kako uskladiti s pravili obstoj dveh po narodnosti ločenih zvez iste stroke, če je bilo merilo za sprejem v zbor­ nico zgolj razrednega značaja. Zbornica se je nato odločila, da ne sprejme slovenske zveze v celoti, pač pa naj slovenski uči­ telji vstopijo v enotno učiteljsko zvezo. Ivan Regent je to sta­ lišče upravičil takole: Socialisti so prepričani, da bodo sloven­ ski učitelji uvideli, v kakšnem položaju bi se znašla delavska zbornica, če bi začela priznavati pri kakšni stroki princip or­ ganizacije po narodnosti in bi pričela sprejemati v svojo sredo po več organizacij iste stroke. To bi prejudiciralo »notranjo moralno in aktivno silo ... in namesto homogene institucije bi imeli kompleks, ki bi nihal na desno in levo, kakor bi niha­ le na desno in levo raznim heterogenim tujim vplivom podvr­ žene njene organizacije«. Vprašanje narodnosti torej nima s tem nič opraviti. Delavske zbornice »niso, ne smejo in ne mo­ rejo biti apolitične«, pač pa so lahko le zveze »razredni boj sprejemajočih organizacij«.19 Za narodnjake je bil ta incident dobrodošel, da so še bolj poostrili kampanjo zoper socialiste. Avtor članka v Edinosti sprašuje, zakaj socialisti niso prej povedali, da delavska zbor­ nica sprejema samo tiste, ki prisegajo na socialistični program 256 r in ki ne smejo povedati, da so Slovenci? »Potem ne bi imeli tam toliko naših slovenskih delavcev... Marsikdo je šel k vam, dokler ni tega vedel.« Sedaj, ko je lov že obilen, si upajo povedati resnico. Socialistična taktika namerava izolirati po­ samezne narodnjake, ugotavlja dalje Edinost, jih vtakniti v na videz strokovne ali kulturne organizacije in s tem oslabiti narodni tabor. Toda 800 slovanskih učiteljev izobražencev, ki bi bili naenkrat odvzeti narodnemu taboru, bi bil za socialiste prevelik zalogaj, saj bi jim lahko zrasli čez glavo, zato so jih raje odklonili.20 Narodnjake sta najbolj bolela očitek, da so enaki itali­ janskim nacionalistom, in dejstvo, da so jih socialisti tlačili z italijanskimi nacionalisti v en koš. Te očitke so spodbijali z dokazovanjem, da se bore zgolj ža narodne pravice, za šole, za društva in slovenske zadruge, kar nima nič opraviti z im­ perialističnimi tendencami. »Ali se ta naš ,nacionalizem' razlikuje od socializma in komunizma tovarišev Puecherjev et comp. ... razen v tem, da ne stoji na materialističnem sta­ lišču razrednega boja in da ne bo nikdar priznal komunistič­ nih načel, pač pa se bo boril za pravične zahteve vseh razre­ dov,« je zapisano v Edinosti. In dalje: »... slovensko narodno gibanje na Primorskem ni imelo in nima kapitalističnega in im­ perialističnega ozadja ... ta naša borba je odločno proletar­ ska, je borba ,ponižanih in razžaljenih' za odpravo nacional­ nih privilegijev... Lenin ne bi odobraval boja naših sociali­ stov proti nam. Komunisti nas sicer tolažijo, da bo drugače po zmagi revolucije, toda ljubi sodrugi z daljno bodočnostjo, nas veliko bolje tolaži krščanska vera nego vaša stranka.«21 Pozitivne in utemeljene argumente pa so pogostoma za- senčevale tudi skrajne tendence, zlasti izrazi vzvišenosti nad italijansko narodno skupnostjo, ki gotovo niso ustrezali nače­ lom o mirnem sožitju dveh sosednjih narodov. V napadih na Henrika Tumo je dopisnik časnika Edinost spraševal sociali­ ste, ali ne vedo, »kako neizmerno visoko stoji naša narodna pesem nad laškim klafanjem? Ali ne vedo koliko višje stoji naše šolstvo nad laškim? ... Brez domišljavosti lahko pogreša­ mo današnjo italijansko kulturo.« Poleg tega pa so edinjaši pre- nekaterikrat zdrknili na nizko raven osebnih žalitev in klevet, zlasti v spopadih s Tumo, ki je bil s silo argumentov nedvom­ no najbolj popularen socialistični agitator med slovenskimi množicami. Njegove komunistične nazore so razglašali za »po­ 17 257 litično sumljivo, protinarodno in protisocialno demagoštvo, ki več razdre, nego bo zgradilo«.22 Tako se je razvijal boj za prevlado med slovenskimi na­ rodnjaki in socialisti, ali bolje komunisti. Boj v časopisih in v javnosti, boj pri vsakodnevnih dogodkih. Hkrati pa je ista Edinost, ki ni izbirala sredstev za boj zoper socialiste in bolj­ ševizem, marca 1920 objavila članek, s katerim je poskušal do­ pisnik »Tergestimus« približati primorskim narodnjakom rusko revolucijo. V članku je rečeno, da slovanski narodi »niso imeli nikdar prej večje pravice biti zares ponosni na svoje slovan­ sko pokolenje, kakor zdaj, ko je eden slovanskih narodov po­ ložil temelj novi civilizaciji«. Šele s tem »smo postali Slovani zgodovinski narod v pravem pomenu te besede«. Zato mora slovenski narodnjak, če že noče ali ne more nastopiti v korist ruske revolucije, paziti, da ji vsaj ne škoduje. V članku je tudi povedano, da ruska revolucija pozitivno rešuje narodno vprašanje, kar je razlog več, da slovenski narodnjak ne posta­ ne njen sovražnik. Piscu se je zdelo celo logično, da se vsak Slovan ponaša z rusko revolucijo, »ne da bi moral pri tem ob­ vezno biti komunist«. Glede slovenskih komunistov na Primor­ skem pa je zapisal, »s tem da namenoma zanemarjajo čisto narodno vprašanje, zdi se mi, da hočejo protestirati proti na­ rodnemu šovinizmu... Kdo bi jim to mogel zameriti!« Ven­ dar je opozarjal, naj pazijo, da ne zapadejo »protinarodnemu šovinizmu«.23 Slovenska narodnjaška organizacija je bila v tem času prešibka, da bi bila kos napredujočemu delavskemu gibanju. Protesti, intervencije in resolucije z zahtevami po narodni ena­ kopravnosti ter časopisna propaganda niso zadostovali ne za mobilizacijo ljudstva, ki je težilo k socialnim spremembam, ne za dosego zastavljenih ciljev v zvezi z narodnimi pravicami. Društvo Edinost ni imelo idejno-političnega in socialno-go- spodarskega programa, da bi ga postavilo nasproti socialistič­ nemu programu. Omejeno je bilo na geslo o »obrambi slo­ vanstva«, zato je bilo neprivlačno in nepopularno, kakor so bile nepopularne italijanske nacionalne stranke, dokler so se ome­ jevale na geslo o »obrambi italijanstva«. Slovenski narodni tabor je bil v letih po okupaciji nedvomno v defenzivi. Glede zunanjepolitičnega vprašanja se je zanašal na odločitve mi­ rovne konference in na pomoč iz Slovenije. Razočaran nad obojim je izgubljal odporno moč in se še pred aneksijo vdal 258 v usodo, izražajoč lojalnost italijanski državi. Znotraj je zaradi nasprotja italijanskega nacionalizma in oblasti le s težavo ustvarjal možnosti za narodno-politično delo, medtem ko je bil docela nemočen pri reševanju gospodarsko-socialnih vprašanj, ki so bila domena italijanskega kapitalističnega in delavskega razreda. Preostajalo mu je delo na kulturno-prosvetnem po­ dročju, kjer se je moral spoprijeti s socialističnim gibanjem. Šele leta 1921 se je na pobudo krščansko-socialne struje za­ čela poglobljena dejavnost v smeri gospodarske in socialne po­ litike, ki si je utrla pot med kmečke in delavske množice. Toda to je bila hkrati tudi pot k razcepitvi enotnega narod­ nega gibanja. Kljub ostremu nasprotovanju socialistom pa je slovenska narodna stranka vendarle samo od socialistov lahko pričako­ vala pomoč pri uresničevanju svojih narodnih teženj. Že v no­ vembru 1919 beremo v Edinosti, da ni sporno vprašanje, kam naj se slovenski socialisti priključijo, pač pa »ali naj ... sode­ lujejo z nami, ko gre za doseganje ciljev, ki tvorijo skupni in­ teres celega naroda?« Če bodo slovenski socialisti v italijanski stranki dosezali koristi za slovenski narod, kakor nekateri za­ trjujejo, bodo narodnjaki prvi to pozdravili in jim priznali za­ sluge.24 Italijanski socialistični stranki so resnično priznavali za­ sluge glede njenega prizadevanja za enakopravnost narodnih manjšin. Svojim sonarodnjakom, članom te stranke, pa niso mogli odpustiti, da ne sodelujejo z njimi pri uresničevanju te enakopravnosti. Zdelo se jim je samo po sebi umevno, da sode­ lovanje slovenskih socialistov z narodnjaki v boju za narodne pravice, ki gotovo niso ne nacionalistične ne imperialistične narave, ne nasprotuje socialističnim konceptom. Ti argumenti so z današnjega vidika gotovo utemeljeni, toda kakor niso tedanje okoliščine dopuščale socialistom, da bi jih sprejeli, saj sta bili vmes razredno nasprotje in vpraša­ nje prevrata družbenega reda, tako niso mogli narodnjaki, ukleščeni v svoje tradicionalne in konservativne okvire, ra­ zumeti teh okoliščin. Revolucionarne okolnosti so tako docela angažirale slovenske socialistične voditelje, da niso utegnili svoje politike dejansko prilagajati tudi narodnim potrebam. Napadali so slovenski nacionalizem, ne da bi bili znali prisluh­ niti tudi njegovi pozitivni vsebini in jo uskladiti s svojim revo­ lucionarnim delovanjem. Šele v naslednjih letih se je pri ko­ 17* 259 munistih postopoma uveljavljala miselnost o nujnosti povezave socialno-gospodarskih vprašanj z narodnimi in o potrebi po zavezništvu z narodno zatiranim ljudstvom. STALIŠČA ITALIJANSKE SOCIALISTIČNE STRANKE DO NARODNE MANJŠINE Načelno je italijanska socialistična stranka zastopala pravico do samoodločbe tako za Slovence in Hrvate v Julijski krajini kakor za Nemce na Južnem Tirolskem. Obenem se je prek tiska, resolucij in parlamentarnih interpelacij zavzemala za njihove narodne in socialne pravice, tako v času vojaške zasedbe kakor pozneje, po aneksiji. Državni kongres italijanske socialistične stranke, ki je bil oktobra 1919 v Bologni, je med drugim obravnaval tudi vpra­ šanja, ki so zadevala ozemlje Julijske krajine in Tridenta. Od­ poslanec iz Trenta Flor je predložil kongresu resolucijo in v obrazložitvi zahteval, naj se pri ravnanju s prebivalstvom no­ vih provinc upoštevajo njegove specifičnosti in naj se opusti izraz »terre redente«, ker za socialiste v Italiji ni odrešenih ozemelj. Kongres tudi ne sme mimo dejstva, je naglasil Flor, da je italijanski imperializem iz strateških razlogov pri­ ključil Italiji prebivalstvo neitalijanske narodnosti. Posebej je opozoril na vprašanje interniranih avstro-ogrskih vojakov, po­ vratnikov iz ruskega ujetništva, katere nacionalisti štejejo med tako imenovane »odrešene brate«, pa so še sedaj, leto dni po končani vojni, zaprti v italijanskih trdnjavah. Toda ne samo ruski ujetniki, tudi več tisoč civilistov iz teh krajev je inter­ niranih zato, ker so jih nacionalisti, ker jih je Mussolini ovadil, da so protiitalijanski elementi. Tudi za te nesrečneže mora kongres protestirati in zahtevati njihovo osvoboditev, je skle­ nil Flor. Kongres je sprejel resolucijo s protestom zoper nasilno priključitev ozemelj, »naseljenih večinoma z neitalijanskim prebivalstvom, kakor je nemško v Gornjem Poadižju in slo­ vansko v Julijski krajini«, in zahteval za to prebivalstvo »najširšo svobodo samoodločbe«. Proterstiral je tudi zoper pre­ poved razširjanja socialističnega glasila Avanti na zasedenem ozemlju, zoper policijske internacije in zoper krnitev pravice 260 do zborovanj, organizacij in gibanj, kar presega celo podlost prejšnjega avstrijskega režima. Predlagatelji resolucije (Flor, Tonello, Galeno, Pane­ bianco, Guerra, Morelli in Inwinkel) so hkrati z gornjim pro­ testom izročili vodstvu stranke spomenico o nevzdržnih raz­ merah na zasedenem ozemlju in predlagali ustanovitev poseb­ ne komisije, da bo s socialističnih vidikov raziskala škodo, ki jo je povzročila vojna, in predlagala strankinemu vodstvu ukrepe, ki bi jih bilo treba izpeljati.25 V decembru 1919. leta, ko je italijanska poslanska zbor­ nica razpravljala o reškem vprašanju, je socialistični poslanec Modigliani naglašal, da obramba pravice do samoodločbe za Reko ne more biti učinkovita, če Italija ne bo prej priznala iste pravice tudi Nemcem ob Gornjem Poadižju. Ker poleg Nemcev ni omenil tudi Slovencev in Hrvatov v Julijski kra­ jini, je Edinost pikro pripomnila, da ima Modigliani »če že ne strah, pa vsaj neke obzire do nacionalističnih gromovnikov v naših krajih«. Vendar je že v naslednji številki pripisovala spodrsljaj zgolj slučaju, »kajti ne moremo si misliti, da bi hotela socialnodemokratska stranka drugače tolmačiti pravico na Tirolskem in drugače na Primorskem«.26 O stikih med italijansko socialistično stranko in Jugo­ slovansko socialnodemokratsko stranko v zvezi z zavzema­ njem stališč do jadranskega vprašanja imamo, žal, zelo skope podatke. Že ti pa kažejo, da je sporazumevanje med dvema delavskima strankama o tem vprašanju ostalo na mrtvi točki, tako kakor poskusi sporazumevanja v letu 1918, pred razpa­ dom Avstro-Ogrske. V januarju 1920 je Albin Prepeluh v imenu JSDS zapro­ sil vodstvo italijanske socialistične stranke, naj se zavzame za osvoboditev interniranih vojnih ujetnikov, ki so pristojni v Ju­ goslavijo, in civilnih oseb iz Julijske krajine. Prosil je tudi, naj italijanska stranka nastopi v prid goriških beguncev, ka­ terim italijanske oblasti ovirajo vrnitev na Goriško. To prošnjo je podprl Ivan Regent, ki je sodeloval pri razgovorih med Prepeluhom in italijanskimi socialističnimi voditelji. Italijan­ ski socialisti so obljubili, da bodo takoj začeli z akcijo v ita­ lijanskem parlamentu in z agitacijo v javnosti. Poslanec Maffi je dejansko že februarja o tej zadevi interpeliral italijansko vlado.27 261 Še pred Prepeluhom je posredoval pri vodstvu italijanske stranke Josip Kopač kot član deputacije poslancev iz zasede­ nega ozemlja v jugoslovanskem parlamentu. V poročilu o teh razgovorih je Kopač povedal, da so se italijanski sodrugi stri­ njali, »da se stori v parlamentu in pri vladi vse, kar je po­ trebno, da se popravijo nam storjene krivice... Rekli so, da stoje slej ko prej na stališču plebiscita povsod, tudi v zasede­ nem ozemlju in da bodo to ponovno zahtevali.«28 Tržaški ko­ munist Tuntar je o Kopačevem obisku v Italiji dal svoje po­ jasnilo. V časniku II Lavoratore je zapisal, da ga je Kopač prek Regenta prosil za sestanek z voditelji ISS — Tuntar in Re­ gent sta bila člana strankine direkcije — s katerimi bi obrav­ navali jadransko in reško vprašanje, da bi našli rešitev, ki bi bila v korist italijanskega in jugoslovanskih narodov. Tuntar pa je zavrnil vsakršen stik s Kopačem, ker le-ta ni prišel v Rim kot zastopnik neke protikolaboracionistične socialistične stranke, temveč kot odposlanec beograjske in slovenske de­ želne vlade. Pozneje je Tuntar izvedel, da se je Kopač kljub temu sestal z nekaterimi člani italijanskega vodstva, toda go­ vorili so samo o jugoslovanskih internirancih v Italiji.29 Ivan Regent, ki je datum Kopačevega prihoda napak prestavil na poletje 1920, ne potrjuje Tuntarjeve izjave. Iz Regentovega zapiska namreč razberemo, da so italijanski socialisti v pogo­ voru s Kopačem potrdili načela o pravici do samoodločbe, vendar so mu hkrati tudi povedali, da socialisti v parlamentu z zahtevo po plebiscitu ne bodo mogli prodreti.30 O jadranskem vprašanju je svet italijanske socialistične stranke razpravljal na zborovanju januarja 1920 v Firencah. Glede Reke je sprejel načelo, naj reško prebivalstvo svobodno odloča v korist najvišjim interesom proletarske internacionale, glede ostalega zasedenega ozemlja pa je predlagal posvetova­ nje med predstavniki italijanske in jugoslovanske socialistične stranke, da bi zavzeli skupno stališče do teh vprašanj. Iz že omenjene izjave tržaškega socialističnega voditelja Tuntarja pa izvemo, da je bilo v predlogu o skupnem posvetovanju re­ čeno, da se bodo italijanski predstavniki pogovarjali le s pred­ stavniki tiste stranke v Jugoslaviji, ki je protikolaboracioni- stična in članica tretje internacionale.31 Posvetovanja med Poslansko vprašanje socialista Trevesa o režimu v Julijski krajini. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 262 predstavniki dveh strank ni bilo. Tuma se je o tem pogovar­ jal v Ljubljani z Dragotinom Gustinčičem in Milanom Leme- žem, toda »te zadeve«, kakor pravi Regent, »ni mogel ure­ diti«.32 Najbrž je bil predlog italijanskih socialistov neuresnič­ ljiv spričo notranjih pretresov, ki jih je v tem času doživljala italijanska stranka v zvezi z odločanjem o revoluciji ali zoper njo. Verjetno pa predlog tudi v jugoslovanski »protikolabora- cionistični« stranki — komunistični, ni našel odziva, tem bolj, ker je bil njen slovenski del šele na stopnji ustanavljanja. Druga dejavnost italijanske stranke v zvezi s slovenskimi narodnimi zadevami je bila usmerjena k reševanju tekočih vprašanj, k zahtevam po pravičnem ravnanju s Slovenci in Hrvati na ozemlju, ki ga je zasedala Italija. Parlamentarni poslanci in voditelji socialistične stranke so vprašanja Slovencev in Hrvatov večinoma obravnavali v sklopu splošnih vprašanj zasedenega ozemlja. O političnih, go­ spodarskih in narodnostnih razmerah je poročal vodstvu stran­ ke Ivan Regent. Njegovo poročilo je vsebovalo naslednje zah­ teve: sestaviti iz pokrajin v Julijski krajini eno samo uprav- nopolitično enoto, obdržati šolsko avtonomijo, kakršna je bila pod Avstrijo, sanirati gospodarstvo in urediti upravo. Prvo zahtevo, ki jo je zastopal tudi odbor socialistične stranke za Julijsko krajino, je utemeljeval z zemljepisno in gospodarsko enotnostjo dežele, iz česar izvirajo enake gospodarske in živ­ ljenjske možnosti za Slovence, Hrvate in Italijane. Glede na to, da »je nacija političen gospodarski in ideološki organizem, h kateremu stremi vsaka rasa, vsako ljudstvo, vsaka skupina ljudstev ali ras, ki žive skupno v geografski, gospodarski in politični enoti,... ni nikaka herezija, če pravimo, da Julijska krajina tvori... poleg gospodarske enote tudi narodnostno enoto.« Glede šolske avtonomije je povedal, da so bile po oku­ paciji odprte skoraj vse italijanske šole, medtem ko Sloven­ cem in Hrvatom v mestih po krivdi italijanskih nacionalistov ni bila priznana pravica do pouka v materinem jeziku. »Za­ radi tega opominjamo italijansko vlado, da morajo končati te nepremišljene akcije italijanskega nacionalizma. Dolžnost vlade je, da da Slovencem vse njihove pravice, kot so jih imeli pred novembrom 1918.« Sicer se bo rodil, in se že poraja, je poudaril Regent, »nevzdržni slovanski iredentizem na tej in na oni strani novih meja«.33 265 V italijanskem parlamentu so socialistični poslanci načel­ no zagovarjali samoodločbo in plebiscit za sporna ozemlja. Ob razpravi o priključitvi dela Tirolske, ki jo je Italiji prisodila senžermenska mirovna pogodba, so glasovali za samoodločbo in proti nasilni priključitvi, za katero so glasovali celo po­ slanci italijanske ljudske stranke. »V tem oziru treba dati čast socialistom,« je zapisala Edinost, »ki so v tej točki glede po­ štenja premagali stranko ,pipi‘«.34 O ravnanju s Slovenci in Hrvati v Julijski krajini je v italijanskem parlamentu posebej govoril furlanski socialistični poslanec Cosattini avgusta 1920. Obtožil je vlado, da je od­ govorna za vse krivice, ki jih je okupacijski režim prizadel prebivalcem Julijske krajine, še posebej pa je odgovorna za nevzdržne razmere, ki so prizadele zlasti prebivalstvo jugoslo­ vanskih narodnosti. Namesto da bi vlada izpolnila obljube vo­ dilnih italijanskih državnikov o pravičnem in enakopravnem ravnanju s Slovenci in Hrvati, je dopustila uveljavljanje po­ litike preganjanja, ki se čedalje bolj zaostruje. »V slovan­ skih krajih ne obstoja več ne zakon, ne pravica, ne svoboda, obstoja le še samovoljnost kakršnegakoli si bodi poveljnika po­ sadke ali občinskega komisarja.« Ne priznavajo organizacije, prepovedujejo sestanke, preganjajo učitelje, preiskujejo sta­ novanja in aretirajo ljudi na osnovi razglasov o oddaji voja­ škega materiala, je obtoževal Cosattini. »Ako ne pristanete na predlog samoodločbe, ki ga predlaga socijalistična skupina, izogibajte se vendar činov, ki rode pogoje za poznejši ireden­ tizem, ki bo vodil do neizogibnih vojn! Skrbite, da bo čim­ manj mogoče tujcev tostran meje, a onim, ki bodo k nam pri­ ključeni, pripoznavajte odkrito in pošteno vse one svobošči­ ne, ki jih uživamo mi, pravico, da čuvajo svoj jezik v ljud­ skih in srednjih šolah, da se ga morejo posluževati v svojih po­ slih in na sodišču, ter spoštujte jih kot sodržavljane!« (pod­ črtano v originalu). Povrnite jim škodo, ki so jo pretrpeli zara­ di vaše nesposobnosti, ko so jim bile okrnjene državljanske pravice, požgani in oropani domovi, razdejane knjižnice in organizacije, ker »le na ta način boste ločili svojo odgovornost od neodgovornosti fašistov«.35 Slovenski narodnjaki so se Cosattinijevega govora v par­ lamentu in podobnega govora levega demokrata Sai vernini j a razveselili. Vendar so se spraševali, ali bodo ta stališča lahko vplivala na javno mnenje v Italiji. Vsaj del italijanskega na­ 266 roda je začel drugače gledati na Slovence, je zapisano v Edi­ nosti, »čeprav so pametni glasovi še vedno redki«. Glede soci­ alistov pa je časnik izrazil dvom: ali res misli cela stranka ta­ ko kot Cosattini? In če misli, ali bo znala z dejanji, zlasti prek slovenskih socialistov, uresničiti ta stališča?36 Na sestanku meddeželnega odbora socialističnih organi­ zacij treh Benečij, 30. avgusta 1920, so bile glede vladne po­ litike do Slovencev in Hrvatov izrečene enake obtožbe. V pro­ testni resoluciji so socialisti poudarili, da se je italijanski pro­ letariat dolžan upreti tej vladni politiki, in zahtevali, »da ob­ velja za narodne manjšine načelo: pri enakih dolžnostih enake pravice«. Sklenili so tudi, da bodo pomagali nemškim in jugo­ slovanskim proletarcem »z odločnim obrambnim delovanjem ter bratsko pomočjo«. Odboru so naložili, da razišče postopanje oblasti s prebivalstvom druge narodnosti in o tem obvesti italijanski proletariat, splošno konfederacijo dela in sociali­ stično parlamentarno skupino. Od teh organizmov so zahtevali, naj se pripravijo za enoten in energičen protestni nastop.37 Cosattini j e vemu govoru je sledilo Alessandri j evo poslan­ sko vprašanje. Predsednika ministrskega sveta in notranjega ministra je vprašal, ali nameravajo oblasti v Julijski krajini uresničevati tisto politiko, ki bo prepričala državljane sloven­ ske in hrvaške narodnosti, da bodo imeli enake dolžnosti in pravice, kakršne imajo državljani italijanske narodnosti, in ali nekateri ukrepi, ki so posledica sovraštva do Slovanov, ne po­ stavljajo na laž zagotovitev, da narodnostne manjšine ne bodo izpostavljene nikakršnemu izrednemu režimu. Med temi ukrepi je Alessandri navedel: prepoved zborovanja kmetijske zadru­ ge v Kopru, prepoved kongresa zveze slovenskih učiteljev, prepoved gledališke predstave v Sežani in preiskavo bančnih uradov v Divači.38 Alessandri je vprašanje o ravnanju s Slo­ venci ponovil v novembru 1920,39 iz česar sledi, da vlada oz. krajevne oblasti niso reagirale na interpelacije socialistov. Italijanski socialisti so se s poslanskimi vprašanji še več­ krat dotaknili konkretnih primerov nasilja. Pritožili so se, ker je bil v Idriji odstavljen slovenski župan in ker so bili na me­ sta slovenskih učiteljev nastavljeni učitelji italijanske narod­ nosti, kar je v prebivalstvu povzročilo vse kaj drugega kot ob­ čutek prijaznosti do novega režima.40 Vlado in civilnega komi­ sarja v Trstu so obdolžili odgovornosti za napade italijanskih nacionalistov na slovenske ustanove dne 4. avgusta 1919, ko je 267 bila v Trstu splošna stavka. To ni v skladu z obljubami o svo­ bodi in toleranci, je pribil poslanec Marangoni.41 V decem­ bru 1919 je Rondani vprašal, zakaj so oblasti v Trstu prepo­ vedale zborovanje Ljudskega odra v Sežani in Sv. Križu.42 Glede interniranih Slovencev in Hrvatov je interveniral Bom- bacci. Notranje in vojno ministrstvo sta mu odgovorili, da je večina ljudi, ki je bila odstranjena zaradi sovražne propagand­ ne dejavnosti, že izpuščena.43 V maju 1920 je Repossi govoril o prepovedanih hrvaških šolah v Istri. V marcu 1921 je 61 so­ cialističnih poslancev s Cosattinijem na čelu vložilo naslednje vprašanje: s kakšnimi navodili namerava vlada rešiti problem osnovnega in srednjega šolstva za slovansko prebivalstvo v Julijski krajini in odpraviti sistem nezaslišanega zatiranja, ki ustvarja domnevo, da se sme odvzeti narodnostni manjšini pravica do lastnega kulturnega razvoja, kar je v nasprotju z najosnovnejšimi pojmi o pravičnosti in kar postavlja na laž ti­ sto politiko o zbliževanju, popustljivosti in pomiritvi, ki jo zahtevajo in priporočajo neodtujljive tradicije italijanske poli­ tične preteklosti.44 Vprašanja socialističnih poslancev so zadevala še požig Narodnega doma v Trstu, incidente v Prvačini, preiskavo prtljage na vlakih, fašistične napade v Gorici, menjavo kron slovenskim gospodarskim zadrugam in druge krivice na gospo­ darskem, političnem in kulturnem področju. Vsa drobna vpra­ šanja so bila zastavljena s stališča: Ali vlada sodi, da so taki ukrepi v skladu z načeli o pomiritvi zasedene dežele in o ena­ kopravnosti drugorodcev ter ali so v skladu s politiko za pri­ dobitev njihove naklonjenosti. Ali misli vlada, da so sedanji inkvizitorski ukrepi najbolj primerna metoda za vzgojo ljud­ stva drugih narodnosti v tistem duhu medsebojne strpnosti in solidarnosti, ki je nedvomno najbolj učinkovito sredstvo za dosego iskrenega in trajnega miru, so spraševali socialisti. In dalje, ali se zdi vladi, da je takšen odnos krajevnih oblasti v skladu s posebnimi vladnimi navodili o ravnanju s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom Julijske krajine?45 Odgovori vlade ali pristojnih ministrstev na navedena vprašanja so bili takšni, kakršne je posredoval generalni civil­ ni komisar iz Trsta osrednjemu uradu za nove pokrajine, le-ta pa vladi. Komisar je včasih zavračal obtožbe, da so ne­ resnične, drugič je postopke opravičeval bodisi z veljavno za­ konodajo, bodisi z nevarnimi okoliščinami, ki so po njegovi 268 sodbi zahtevale posebne prijeme. V enem izmed povzetkov, ki ga je sestavil načelnik osrednjega urada Salata, je rečeno, da je politika lokalnih oblasti do jugoslovanskega prebivalstva v splošnem v skladu z navodili vlade. Gre namreč za to, da se v prebivalstvu zbudi spoštovanje do državnih oblasti in da se mu obenem vcepi zaupanje in se ga pridobi za sodelovanje. Spričo dejstva, da v deželi vlada divje nasprotje med Itali­ jani in Slovani, nadaljuje Salata, je krajevna oblast prisiljena uporabljati naj večjo taktnost, pri tem pa seveda zapade tudi kakšni neizogibni deviaciji kljub najboljši volji, da bi se temu izognila.48 Koliko so bile intervencije socialistov koristne za Sloven­ ce in Hrvate, je težko ugotoviti. Sodeč po razvoju dogodkov in po neprestanih ponovnih intervencijah o popolnoma istih zadevah, je mogoče sklepati, da je bil učinek neznaten. Prav gotovo pa je bila akcija toliko uspešna, kolikor je italijansko javnost seznanjala s hudimi razmerami na zasedenem ozem­ lju in z vprašanji Slovencev in Hrvatov. Po drugi strani pa so intervencije socialistov prisiljevale italijansko vlado, da je razmišljala, javno razglašala svoja stališča in opozarjala kra­ jevne oblasti na vprašanje ravnanja s slovensko in hrvaško manjšino. Do priključitve Julijske krajine Slovenci in Hrvati namreč niso imeli svojih predstavnikov v italijanskem parla­ mentu, zato so se večinoma pritoževali le pri generalnem ko­ misariatu. Italijani v notranjosti države slovenskega tiska niso mogli poznati, zato so komaj vedeli za obstoj narodnostne manjšine. O njenih problemih so bili obveščeni predvsem prek nacionalističnega tiska, zato je bila akcija socialistov za vpliv na javno mnenje posebej pomembna. Razen socialistov se nobena stranka v Italiji ni posebej zavzemala za njihove pravice. Izjema so bili posamezni demokrati, kakor Gaetano Salvemini, ki je v parlamentu in v tisku tudi zastopal koristi narodnih manjšin. Iz nekega nepodpisanega pisma z dne 29. februarja 1920 Josipu Vilfanu razberemo, da se je Salvemini, ki je spadal med najboljše poznavalce jadranskega vprašanja, na lastno pobudo zanimal za položaj Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Avtorju pisma (utegnil bi biti Alojzij Res) je potrdil, da odklanja londonsko pogodbo in da obsoja vladno politiko na zasedenem ozemlju, in mu obljubil, da se bo zavzemal za vse pravice narodnostnih manjšin. Toda Salvemini ni prav ni­ 269 česar vedel o dejanskem postopanju oblasti s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom, s katerim ga je seznanil šele pisec pisma. »Salvemini je bil izredno ogorčen. Ni hotel in ni mo­ gel verjeti v strašne nepravice, ki sem mu jih naštel. ,V Rimu, v vladi in v parlamentu nihče ne ve za vse to!‘« je vzklik­ nil. »To je prekleta politika tamkajšnjih nacionalistov, ki je največja nesreča za Italijo.« Sobesednika je nato prosil za po­ drobne podatke o vseh vprašanjih — šole, občinske uprave, poitalijančevanje krajevnih imen, preganjanje slovenskega je­ zika v uradih, omejevanje socialne dejavnosti, internacije — da bi jih posredoval parlamentu.47 Do poletja 1920. leta so se v nekaterih naprednejših časopisih v Italiji, Il Resto del Car­ lino, Il Cittadino di Brescia, La Libertà, že pojavili obsež­ nejši članki s predlogi o pravičnosti do Slovencev in Hrvatov in z obsodbo italijanske politike na zasedenem ozemlju. Ostrejša parlamentarna razprava o manjšinah in njiho­ vih pravicah se je razvila novembra 1920 ob sprejemanju ra­ palske pogodbe. Iz gornjih podatkov in ugotovitev je razvidno, da je ita­ lijanska socialistična stranka z načelom o samoodločbi pravil­ no postavljala narodno vprašanje. Toda to načelo, ki bi bilo v dobi pred aneksijo morda še izvedljivo, je samo potrjevala, ni pa storila ničesar, da bi ga poskušala uresničiti. Krivda za to pasivnost tiči v okoliščinah, ki so v tem času obvlado­ vale italijansko stranko. Z zasedbo avstro-ogrskih dežel se je v Italiji prvič pojavilo vprašanje narodnih manjšin. Dotlej je bila namreč Italija narodnostno enotna, če izvzamemo šibko francosko manjšino v Val d’Aosti, in slovensko v Beneški Sloveniji, ki pa nista pomenili posebnega problema, ker ni­ sta gojili teženj po odcepitvi od Italije. Italijanska socialistič­ na stranka se torej nikdar ni soočala s tovrstnimi vprašanji, saj jih ni bilo, zato je po vojni njen boj za narodnostne pra­ vice pomenil oranje ledine. Načelo o samoodločbi je sprejela avtomatično, ker je bilo edino to načelo združljivo z njeno ideologijo in politiko. Če pa bi ga bila hotela uresničiti, bi se bila morala resno poglobiti v ta vprašanja, vsestransko pro­ učiti dejanske razmere na zasedenem ozemlju, začrtati kon­ kretno akcijo in jo izpeljati. Tega pa ni mogla storiti, čeprav je to potrebo čutila in jo neprestano ponavljala. Stranka se je namreč v tem času ubadala s pomembnejšim vprašanjem, ki je zadevalo spremembo družbenega reda in revolucijo. Ta 270 r- perspektiva je privedla do spopada z reformizmom, ki je trajal vse leto 1920 in ki se je končal z razcepom stranke prav v dneh, ko je bila Julijska krajina anektirana k Italiji. Načrt o spremembi družbenega reda pa je vseboval še drugo zaviral­ no silnico, mnenje, da bo s prevratom avtomatično rešeno tu­ di narodno vprašanje. V tem vmesnem času naj bi zadosto­ vala dejavnost za drobne, vsakdanje pravice narodnih manj­ šin, ki so se ji socialisti iskreno posvečali. Narodno vprašanje je bilo torej v tem času za italijanske socialiste, tako kakor za večino socialističnih ali komunističnih strank v svetu, ne­ raziskano, nerazumljeno in postransko. Slovenski socialisti v italijanski stranki, ' ki so bili naj­ bolj poklicani, da se posvete temu vprašanju in da svoje iz­ sledke in predloge posredujejo vodstvu stranke, so morda v tem trenutku najmanj razumeli njegovo bistvo. Že iz citira­ nega Regentovega poročila in iz številnih člankov v Delu razberemo, da so bile v letih 1919—1921 ideje precej zmedene, slučajnostne, nedodelane in zaradi tega v primerjavi s poznej­ šimi spoznanji nepravilne. Poleg že omenjenih splošnih razlo­ gov, ki so v vseh komunističnih strankah potiskali na stran­ ski tir reševanje narodnih vprašanj, je v Julijski krajini ob­ stajal še poseben razlog, ki je morda najbolj odločilno vplival na to pomanjkljivost. Socialisti obeh narodnosti so bili nam­ reč izpostavljeni dvojnemu napadu, tako italijanskega kakor jugoslovanskega nacionalizma, zato so se v obrambi pred nji­ ma še posebej morali ograjevati od narodnih vprašanj. De­ želni izvršni odbor je o tem večkrat razpravljal. Na seji dne 10. julija 1920 je ugotavljal, da se je po vojni nacionalno so­ vraštvo izredno zaostrilo in da so obojni nacionalisti enotni le pri napadih in obsojanju socialistov. Oboji očitajo socialistom narodno izdajstvo, zato je odbor sklenil, da je treba med mno­ žicami še močneje propagirati idejo internacionalizma in jih peljati na to edino pravilno pot. Naloga italijanskega prole­ tariata je, je rečeno na sestanku, da z vsemi silami brani pravice slovenskih tovarišev, prav tako kakor morajo Sloven­ ci zagovarjati italijanske tovariše. Italijanski nacionalisti bodo prek te internacionalne dejavnosti morali spoznati, da slovenski socialisti niso le maskirani jugoslovanski naciona­ listi.48 Šele v tridesetih letih je bila na osnovi širšega prouče­ vanja ugotovljena potreba po združevanju socialnega boja z 271 narodnim, kar je bilo izraženo v znani izjavi treh komunistič­ nih strank 1934. leta. Slovensko narodno gibanje, ki se je po eni strani samo­ stojno zavzemalo na vsakodnevne narodnostne zahteve, po drugi strani pa je pričakovalo od italijanske socialistične stranke pomoč pri tem delu, je na tihem gojilo še upanje na revolucionarni prevrat v Italiji, ki naj bi omogočil uresniči­ tev njegovega najvišjega cilja: priključitev Primorske k Ju­ goslaviji. »Naši slovenski sovražniki,« beremo v nekem poli­ cijskem poročilu iz Trsta, »pričakujejo največ od socialistične stranke, od katere si obetajo, da bo zrušila obstoječe institu­ cije, nato bodo izkoristili ugoden trenutek zase.«4“ Da je bila ta ocena blizu resnici, nam potrjujejo tudi pisma med Rybä- fem in Vilfanom. Rybär je 19. avgusta 1919 pisal iz Pariza, da je Wilsonova črta, po kateri pripadata Goriška in Vipavska dolina k Ita­ liji, »nepremakljiva«. »Z ozirom na to, da je bil Wilson edini, ki nas je branil, morali smo... Wilsonovo črto molče prizna­ ti... Ni nobenega dvoma, da zamoremo spremembo te črte pri­ čakovati le od prevratov v Italiji, kakor je tudi dr. Ferfolja ... povsem pravilno konštatiral.« V septembru je sporočal, da so Slovenci v Parizu veliko pričakovali od gibanja v dneh 21. in 22. julija 1919, ko je Italijo preplavila splošna stavka v korist sovjetske Rusije. »Sedaj prihajajo zopet vesti o vedno rasto­ čem nezadovoljstvu v Italiji... Akoravno znam, da so Lahi prepodli in preplašljivi, da bi sami začeli kako resno gibanje, in se zato tudi ne vdajam posebnim iluzijam, zdi se mi ven­ dar, da bi morali, zlasti v Ljubljani, posvečati razvoju teh raz­ mer nekoliko več pozornosti. Žalibog imajo tam povsem druge skrbi, kakor npr. ali bo mogel Brejc ali pa Žerjav neovirano terorizirati nasprotno stranko, ali pa ali bo minister kak Gostinčar ali pa kak Ribnikar.« V decembru je ponovno opo­ zarjal: »Sreča za nas, da se notranji položaj Italije od dneva do dneva slabša. Angl. in Amerika so prepričani, da pride v Italiji do revolucije.«50 272 IX PREVRATNE NAPETOSTI V LETU 1920 NARAŠČANJE DELAVSKEGA GIBANJA V prvi polovici leta 1920 je kazalo, da bo v Italiji izbruh­ nila revolucija. Delavci v Turinu so zasedali tovarne in prek tovarniških svetov prevzemali upravo. Koloni in revni kmet­ je v Padski nižini so zasedali posestniško zemljo. Priprave za revolucionarno spremembo družbenega reda so se začele z načrtovanjem sovjetov. Na sestankih vodstva italijanske socialistične stranke v Firencah in Milanu januar­ ja in aprila 1920 je prevladalo stališče, da se začno ustanav­ ljati delavsko-kmečko-vojaški sovjeti po zgledu Rusije. Načrt o sovjetih, ki so ga sestavili Gennari, Regent in Baldesi, osnovo pa je pripravil Bombacci, je predvideval, da v določe­ nem kraju, kjer so razmere ugodne, izvolijo delavci iz svoje srede odbor — sovjet, ki naj pripravi vse potrebno za prevzem oblasti v dneh revolucije.1 Tudi v Julijski krajini je bila ta čas moč delavskega gi­ banja na vrhuncu. Obstajala je enotnost v politični organiza­ ciji, enotne so bile strokovne, gospodarske in kulturne usta­ nove. Vsi ti organizmi so se številčno iz dneva v dan krepili. V deželnem izvršnem odboru socialistične stranke za Julijsko krajino so bili trije Slovenci: Ivan Regent, Henrik Tuma in Anton Jernejčič.2 Ivan Regent je bil po bolonjskem kongresu tudi član vodstva italijanske socialistične stranke in član ko­ misije za načrtovanje sovjetov. Italijanskim delavskim listom II Lavoratore, La Riscossa in II Proletario se je februarja 1920 pridružil še delavski časo­ pis v slovenščini Delo, ki ga je financirala uprava lista II La­ voratore. Delo je izhajalo najprej enkrat, nato trikrat na te­ den. Naklada je julija 1920 dosegla 16.000 izvodov.3 Slovenski časnik je bil posebej potreben, ker so zaradi demarkacijske meje ostali slovenski socialisti v Primorju brez 18 273 časopisov, ki so izhajali onstran meje. Težnja slovenskih de­ lovnih množic po zbliževanju s socialisti in njihova revolucio­ narna usmerjenost pa sta terjali močna propagandna sredstva in več pozornosti podeželskim, kmetskim vprašanjem, čemur se Lavoratore ni dovolj posvečal. Tudi posebna izdaja časnika Il Lavoratore za podeželje je bila posledica razširjanja giba­ nja, ki je zajelo poleg delavskega razreda tudi kolonski in kmečki sloj. V letu 1919 je bila vsa pozornost stranke posvečena Trstu. Tudi izvršni odbor je bil bolj tržaški kakor deželni. V letu 1920 pa je prodrla širša tendenca o tesnejši povezavi vseh treh pokrajin in o teritorialno enotnih organizacijah. Pobudo za tesnejšo povezavo mesta s podeželjem so dali goriški Furla­ ni, podprli pa so jo slovenski socialisti. Furlanski organiza­ tor Tonet je v pismu deželnemu kongresu socialistične stranke jeseni 1919 obrazložil skupne interese proletariata z vsega ozemlja Julijske krajine in potrebo po enotni akciji za reše­ vanje vseh problemov. Zapisal je, da tržaški ladjedelniški delavci ne morejo ostati brezbrižni do razvoja ladjedelništva v Tržiču, Miljah in Pulju, kakor ne more biti istrskemu in fur­ lanskemu proletariatu tuja obnova tržaškega pristanišča. Ka­ kor je za tržaško prebivalstvo potrebno, da spremlja razvoj kolonskega vprašanja v Furlaniji in razvoj ribiške industrije v Istri, tako je za istrske ribiče in furlanske kolone potrebno, da se zavedajo pomena industrijskega in trgovskega razvoja Trsta. »Industrijsko, kmetijsko in trgovsko življenje Istre in Furlanije bo še dolgo povezano s tržaškim življenjem .. . Fur­ lanski proletariat je razumel te okoliščine... o čemer pri­ čajo mnoge manifestacije, kakor npr. spontana stavka, ki je izbruhnila po vsej Furlaniji zaradi dogodkov 3. in 4. avgusta« v Trstu.4 Nov deželni odbor, izvoljen na septembrskem kongresu, je torej zastavil delo v smeri poenotenja delovanja v vsej de­ želi. Tržaška sekcija socialistične stranke je 23. decembra 1919 tudi sprejela program, ki ga je predložil Regent in ki je pred­ videval poenotenje gibanja. V akcijskem programu so sociali­ sti predvidevali absolutno nepopustljivost — intransigenco v odnosu do meščanskih strank in enotno fronto proletariata, ki naj deluje v skladu z interesi delavskega razreda celega sveta. Glede notranje ureditve so se zavzemali za eno samo upravno-politično enoto v Julijski krajini in eno samo volilno okrožje, ker je vsaka delitev, bodisi po mejah nekdanjih av­ 274 strijskih pokrajin ali po narodnosti, za socialiste nesprejem­ ljiva. S tem v zvezi so zahtevali popolno enakopravnost vseh treh narodnosti, enake državljanske pravice in dolžnosti ter skupno obrambo tistih dosežkov, ki jih je delavstvo izvojevalo v preteklosti.5 To je bila osnovna politična usmeritev, ki jo je stranka zastopala navzven. Znotraj pa se je pripravljala na revolucionarni prevrat in posvečala posebno pozornost usta­ navljanju sovjetov. Do dne, ko naj bi zmagala revolucija, je bila naloga sovjetov, da iz vseh proletarskih ustanov ustva­ rijo enotno disciplinirano bojno silo in da koordinirajo poli­ tično, strokovno in gospodarsko delovanje. Njihova dejavnost naj bi bila usmerjena zlasti k vzgoji množic v duhu komu­ nizma, k pripravi sredstev za pospešitev razpada buržoazne države in za proletarsko ureditev države. Hkrati so imeli sov­ jeti nalogo preprečevati uveljavljanje socialnodemokratske po­ litike, ki je vodila v protirevolucionarnost.6 V največjih tržaških podjetjih so že od februarja 1920 de­ lovale delavske komisije, ki naj bi se v primernem trenutku spremenile v sovjete, da bi po odstranitvi lastnikov in uprav­ nikov prevzeli vodstvo obratov. Revolucionarno usmerjeni de­ lavci so po mnenju tržaškega kvestorja pričakovali, da se bo gospodarski položaj v Italiji zaradi stavkovnega vala tako ze­ lo poslabšal, da bo izbruhnila revolucija. Sestajali so se nepre­ stano na sedežih delavske zbornice in mladinskih krožkov v pričakovanju, da bo vodstvo stranke sprejelo odločilne ukrepe. V ta namen so mobilizirali oddelek »rdečih straž«, ki naj bi štel okrog 500 oboroženih mladincev.7 Dne 11. februarja je tr­ žaška sekcija socialistične stranke ugotavljala, da je proletari­ at v deželi sposoben prevzeti politično oblast, zato naj se ta­ koj ustanove sovjeti, kljub temu da se osrednje strankino vodstvo glede tega še obotavlja. Člani sekcije so kritizirali to­ variše v Italiji, češ da ne znajo izkoristiti ugodnega trenutka in sprožiti revolucije. Zato so vztrajali, da začne z vstajo Julij­ ska krajina, čeprav zoper navodila direkcije, in da razglasi sovjetsko republiko.8 Dne 3. marca je poročal civilni komi­ sar, da so tovarniški sveti v Trstu šele v zarodni fazi, ker so še vedno predmet proučevanja. Delavski zaupniki se s tem v zvezi sestajajo po trikrat na teden v delavskem domu, kjer jih sekretarja zveze kovinarjev Guarnieri in Visnicher pouču­ jeta praktično in teoretično o delovanju svetov. V tovarnah in ladjedelnicah sicer ni znamenj, ki bi kazala na kakšno 18* 275 bližnjo akcijo, ugotavlja kvestor, pač pa delavski zaupniki in­ tenzivno delujejo med delavstvom in ga pripravljajo na sploš­ no gibanje, ki naj bi maja doseglo višek v vsej Italiji. Dotlej pa, nadaljuje poročevalec, niso izključeni predhodni izbruhi nemirov v Trstu. Najbolj pripravljeni so delavci v ladjedel­ nicah in v arzenalu, kjer je 30 odstotkov Slovencev.9 Na sestanku tržaške sekcije dne 29. marca je po burni razpravi v zvezi z možnostjo ustanavljanja sovjetov v Julijski krajini, njihovo sestavo in vlogo bila sprejeta resolucija o ta­ kojšnji propagandi med množicami za ustanavljanje sovjetov in izvoljena komisija, da pripravi in spelje volitve. V resolu­ ciji je rečeno, da sedanje krize ne more rešiti kapitalistični družbeni red in da se buržoazni instrumenti nasilja in izkori­ ščanja ne bodo nikoli spremenili v sredstva za osvoboditev pro­ letariata. Le sovjeti, ki bodo organizmi za realizacijo popol­ ne proletarske demokracije, bodo dali proletariatu možnost, da dobi potrebno tehnično in psihološko pripravo za prevzem oblasti. Ti novi organi se bodo oblikovali postopno, kakor bodo narekovale izkušnje in razmere v posameznem kraju. Za začetek se bodo posvetili nadzoru gospodarskega in politične­ ga življenja na določenem kraju in ustvarjanju možnosti za prevzem oblasti. Sovjeti bodo torej, ugotavlja resolucija, za­ menjali upravne in politične organe sedanjega družbenega reda, ne pa tudi sindikatov, ki bodo še naprej ostali organ za obrambo delavskih pravic. Tudi stranke ne bodo nadome­ stili, ker njena dejavnost lahko preneha šele po popolni uve­ ljavitvi komunističnega reda. Resoluciji je bila dodana še klavzula, da naj se sovjeti kot prvi eksperiment volijo naj­ prej tam, kjer je zagotovljena premoč socialistov in kjer so socialisti popolnoma zanesljivi, trdni in predani stvari.10 V slovenskem Delu je vlogo sovjetov pojasnjeval Drago Godina, privrženec skrajne levice. Godina je razlagal, da so sovjeti antiteza buržoaznega parlamenta, toda glede revolucije je ugotavljal, da bodo okoliščine godne šele takrat, ko bo v sovjetih prevladala struja komunistov.11 V pričakovanju trenutka za odločilni nastop pa je mo­ rala socialistična stranka posvečati pozornost tudi vsakdanjim drobnim vprašanjem in splošnim vprašanjem Julijske kraji­ ne, kakor so se pojavljala. Ta dejavnost je bila tem bolj po­ trebna, ker je morala naraščajoče delavsko gibanje prek vsa­ kodnevne akcije držati v pripravljenosti. 276 T1 Na področju mednarodnega delavskega gibanja je bilo delo stranke in njenih ustanov usmerjeno zlasti k podpira­ nju ruske sovjetske republike, k preprečevanju vojaške inter­ vencije v Rusiji in k protestnemu gibanju zoper beli teror v Madžarski. Na sestanku dne 23. decembra 1919 je tržaška sek­ cija sprejela resolucijo z ostrim protestom proti terorju v Madžarski in pozvala mednarodni proletariat, da se mu po­ stavi po robu. Hkrati so tudi predstavniki strokovnih orga­ nizacij sklenili, da bodo začeli z akcijo, ki naj ustavi preliva­ nje proletarske krvi. Pozvali so splošno konfederacijo dela ter italijansko socialistično stranko, da organizira tako akcijo po vsej Italiji.12 Ta akcija je bila sprožena v marcu. Dne 4. mar­ ca 1920 je bilo samo v Trstu 13 shodov, na katerih so delav­ ci protestirali proti terorju in izražali solidarnost z madžarski­ mi proletarci. Stvar ogrskih komunistov so tržaški delavci sprejeli za svojo in se obvezali pomagati preganjanim tovari­ šem.13 Naslednji dan je deželni izvršni odbor sestavil komisijo za zbiranje prispevkov za ogrske žrtve.14 V razglasu za prvi maj je bila tudi poudarjena potreba po manifestaciji medna­ rodne solidarnosti. »Manifestirati moramo našo solidarnost z zmagovito republiko ruskih sovjetov, proti kateri se pripravlja nova ofenziva svetovnega kapitalizma. Enako solidarnost mo­ ramo izkazati vsem žrtvam belega terorja na Ogrskem in Poljskem .. . spomin naj bo posvečen tudi sodrugom in delav­ cem, ki so padli po ulicah ... v Italiji in Jugoslaviji.«15 Proslava prvega maja je bila ena izmed najmogočnejših manifestacij delavskega gibanja v Julijski krajini. Največja zborovanja in ulični sprevodi so bili v Trstu, Gradiški in Pu­ lju.18 V Pulju je prišlo do spopadov s policijo, med katerimi sta po podatkih policije padla dva delavca (po podatkih Dela štirje), 18 pa je bilo ranjenih.17 Admiral Simonetti, ki je o teh dogodkih poročal ministrstvu za mornarico, je na osnovi konfidentskih virov zagotavljal, da so delavci v Pulju namera­ vali zavzeti občinsko poslopje in arzenal ter razglasiti sovjet­ sko republiko. Pripravili so seznam oseb, ki bi prevzele upravo, ter seznam trgovcev in posestnikov, ki bi jih bilo treba razla­ stiti. Prepričan je bil, da je socialistično gibanje pod vplivom jugoslavofilskega gibanja, vendar policijski organi tega niso utegnili preventivno razkriti.18 Prvomajsko manifestacijo je generalni komisar Mosconi v poznejših spominih ocenjeval kot mogočno parado, ki je iz­ 279 ražala moč socializma in zbujala slutnjo o bližnji boljševiški revoluciji po zgledu Rusije. V Trst, pravi komisar, so bili tedaj usmerjeni pogledi tujih boljševiških voditeljev, ki so pričako­ vali, da se bo tu vnela iskra, ki bo zanetila svetovni požar.19 V skladu z marčevskimi sklepi o vsestranski podpori sov­ jetski Rusiji in Madžarski je železničarska strokovna zveza začela bojkotirati transporte orožja, vojaškega in vojnega ma­ teriala ter moštva, namenjene za intervencijske sile. Podobno so ravnali kovinarji, ko so odrekli vsako naročilo interven­ cijskim državam.20 V začetku junija so železničarji ustavili transport čeških vojakov, ki so se prek Trsta vračali s sibir­ ske fronte. Po Regentovem pripovedovanju je češki konzul zah­ teval od Mosconija, da odločno nastopi proti delavstvu. Ker Mosconi za to ni imel moči, je konzula napotil k delavski zbornici. Zaupniki strokovnih organizacij in socialistične stranke so nato poslali v Prago Ivana Regenta in železničarja Capona, ki sta pri voditeljih čehoslovaške socialistične stran­ ke in sindikalnih organizacijah izposlovala zagotovilo, da češki legionarji ne bodo ponovno poslani v Rusijo. V izjavi čeških socialistov je med drugim rečeno: »Zahvaljujemo se italijanski socialistični stranki, sindikatu italijanskih železni­ čarjev in komisiji delavske zbornice Trsta za njihovo veliko zanimanje, ki ga izkazujejo ruskemu proletariatu, in za za­ upanje, ki so ga pokazali do nas s tem, da so poslali k nam dva omenjena delegata. Italijanskemu proletariatu zagotav­ ljamo, da smo popolnoma solidirani z ruskim proletariatom, in izjavljamo, da se češkoslovaške vojske, ki se vračajo v do­ movino iz Vladivostoka in drugih krajev, ne bodo nikdar in v nobenem primeru... bile proti Sovjetski Rusiji«. To je za­ dostovalo, da je mešani odbor delavskih organizacij za boj­ kot, ki je deloval hkrati z odborom za pomoč žrtvam, dovolil prehod čeških vojakov skozi Trst. Še naprej pa je delavstvo bojkotiralo tranzite orožja in municije drugim državam, za Poljsko in Madžarsko pa je bojkot razširilo na vse vrste blaga.21 Naslednji množični manifestaciji sta bili še 29. avgusta in 14. oktobra po vsej Italiji. Tokrat so delavci zahtevali, da ita­ lijanska vlada prizna sovjetsko Rusijo. Na množičnem zboro­ vanju v Trstu je socialistični poslanec Alessandri poudaril, da je »smešno zahtevati od delavstva, naj brani domovino, saj delavec te domovine nima. Ako je še treba kaj braniti, tedaj 280 je naša dolžnost, da branimo pridobitve socialne revolucije proti vsem domovinam, proti buržoaziji vseh narodov«. Delo pa je v poročilu o shodu dodalo, da italijanska vlada sedaj ni­ ma več izbire, upoštevati bo morala voljo ljudstva in začeti prijazno politiko do Rusije, sicer se ji bo silno maščevalo.22 Med uspešne akcije za usmerjanje italijanske zunanje po­ litike spadajo zlasti tako imenovani ankonski dogodki. Voja­ štvo v Anconi se je poleti 1920 uprlo odhodu v Albanijo in za­ sedlo vojašnice. Upor so podprli delavci s stavkami in kmečko okoliško prebivalstvo, zato je bila vlada prisiljena umakniti vojaške sile iz Albanije. Še pred ankonskimi dogodki so se uprli vojaki v Julijski krajini, najprej v Červinjanu, 12. junija pa v Trstu. Skupina arditov in civilistov je ponoči demonstrirala po Trstu in se spopadla s policijo in fašisti. Padel je oficir, 15 vojakov pa je bilo ranjenih.23 Civilni komisar je poročal, da demonstracija ni bila vnaprej pripravljena, vendar je le malo manjkalo, da ni prišlo do »hudih konfliktov«, ki bi lahko povzročili »ne­ predvidene posledice«.24 Dne 26. julija se je uprlo 200 voja­ kov v Pulju. Potem ko so jih poveljniki prepričali, da ne gre­ do v Albanijo, temveč v Šibenik, so popustili in se vkrcali, pre­ pevajoč Bandiera rossa. Demonstracija v Pulju se je ponovila 28. julija. Ti vojaški upori niso zavzeli večjega obsega, tudi posebnih posledic niso povzročili. Toda ker so bili uporniki pripadniki zasedbene vojske, je gibanje nosilo v sebi silne ne­ varnosti za razvoj dogodkov na zasedenem ozemlju. General­ ni civilni komisar je ugotavljal, da je s tem padel ugled ar­ made, saj sta se kompromitirala dva najbolj zvesta in patrio­ tična korpusa: arditi in bersaljerji. Odslej, pravi komisar, so­ dijo ljudje, da armada ni nevarna, in jo imajo skoraj za za­ veznico revolucije.25 V poznejših spominih pa je zgroženo za­ pisal: »To so bili resnično žalostni dogodki, ker se je prevrat­ ni strup vtihotapil celo v vrste armade.«26 Vojaški upori so bili posledica splošnega revolucionarne­ ga razpoloženja. Po ugotovitvah C. Silvestrija so jih spodbudili anarhisti, ki so širili propagando po vojašnicah, medtem ko sta se socialistična stranka in delavska zbornica ogradili od gibanja. Ko so arditi zaprosili tržaške socialiste, naj jim po­ magajo preprečiti odhod v Valono, jim je tajnik delavske zbornice odgovoril, da stranka upora ne bo podpirala. Zborni­ ca je tudi ustavila solidarnostno stavko kovinarjev, da se ne 281 bi razvila v splošno stavko, pač pa je pismeno protestirala zo­ per vladno politiko v Albaniji. Pri vojaškem uporu v Trstu je torej sodelovala le skupina mlajših, revolucionarno usmer­ jenih socialistov.27 Stališča socialističnih voditeljev jasno pričajo, da kljub gorečim pripravam na spremembo družbenega reda stranka ni bila pripravljena na konkretne revolucionarne akcije. Odpove­ dala je, tako kakor je odpovedala ob aprilski zasedbi tovarn v Turinu. Delavska zbornica kakor tudi generalna konfederacija dela sta bili v rokah reformistično usmerjenih socialistov. Te­ oretično so se sicer strinjali z revolucionarnim programom, to­ da v konkretnih primerih so revolucionarne akcije zavirali. Sicer pa je vprašanje o vlogi vojaštva v političnem življe­ nju zasedene Julijske krajine bolj zapleteno kot je mogoče razbrati iz virov, ki so nam na voljo. Čeprav so v vojski vla­ dali naveličanost, domotožje pa tudi revolucionarne tendence je bila armada poglavitno orodje zasedbenih oblasti za vzdrže­ vanje reda in za dušitev prevratnih poskusov. V septembru 1920 je nastopila pri zatrtju vstaje pri Sv. Jakobu, naslednje leto pa pri likvidaciji »Labinske republike« in proštanske kmečke vstaje. Znan pa je tudi delež vojaštva, zlasti povelj­ niškega kroga, pri krepitvi italijanskih nacionalističnih sil, fa­ šizma in D’Annunziovih prostovoljcev. V posebnih udarnih oddelkih — arditi — so bile hkrati prisotne anarho-revolucio- narne tendence, ki so pripeljale do omenjenih uporov in na­ cionalistične, protidelavske težnje. Že v aprilu 1920 je skupina arditov napadla socialistični kulturni krožek v Medeji, da bi preprečila prepevanje revolucionarnih pesmi. Napadla je še urednika časnika II Lavoratore Passiglia, ker ni preprečil opi­ sa tega dogodka. Tedaj je socialistična stranka v goriški Fur­ laniji zagrozila s splošno stavko, če oblasti ne bodo premesti­ le arditov. Generalni civilni komisar Mosconi je v strahu, da bo stavka vplivala na mirovna pogajanja, ki so se aprila za­ čela v San Remu, dosegel premestitev arditov, čemur so očit­ no sledili upori v Červinjanu in Trstu. Namesto udarnih od­ delkov je prišla v Trst brigada Sassari. Že oktobra je poročal komisar, da so skoraj vsi vojaki iz te brigade vpisani v faši­ stični organizaciji.28 Opisane delavske akcije, ki so bile večinoma sočasne z akcijami organiziranega delavstva v Italiji, pa tudi v drugih evropskih deželah, je spremljala vrsta drugih dejanj, namenje­ 282 nih uravnavanju notranje italijanske politike in lokalnih raz­ mer v Julijski krajini. Poleg izrazito sindikalnih zahtev po višjih mezdah, skraj­ šanem delavniku, kolektivnih pogodbah in notranjih komisi­ jah za uravnavanje odnosov med delavci in delodajalci, ki so se pojavljale v obliki neprestanih stavk, je socialistična stran­ ka posvečala skrb tudi splošnim zahtevam. Med političnimi zahtevami so bile najpomembnejše naslednje: odprava zased­ benega režima, vojaških in izrednih sodišč, cenzure in policij­ skega preganjanja, razveljavitev vojaških odlokov in obsodb za politične prekrške, izpustitev interniranih avstro-ogrskih vojakov in slovenskih izobražencev ter vzpostavitev splošnih svoboščin. Glede zakonodaje so socialisti vztrajali na stališču, da se ohranijo vsi tisti avstrijski zakoni in uredbe, ki so na­ prednejši od italijanskih. Le-ti so zadevali zlasti delavske so­ cialne pravice in šolsko ureditev. Obenem so zahtevali, naj se uvedejo tisti italijanski zakoni, ki so boljši od avstrijskih, zla­ sti zakoni o brezposelnih in zadružništvu. Med glavne politič­ ne zahteve je spadala akcija za občinske volitve. Kraljeve ko­ misarje, ki so po okupaciji upravljali večino občin v Julijski krajini, naj bi takoj zamenjala po proporcionalnem sistemu voljena občinska zastopstva, ki bi bila kos gospodarskim, poli­ tičnim in narodnostnim vprašanjem v deželi. Ta zahteva je bila preračunana na zmago socialistov na občinskih volitvah, saj so bili socialisti na višku svoje moči. Hkrati so zahtevali tudi, naj Julijska krajina voli svoje zastopnike v italijanski parlament, da bi se prek vseh možnih oblik delovanja v ob­ stoječih organih normaliziralo življenje v deželi. V deželnem in občinskem merilu so se borili za avtonomijo, prav tako tu­ di za avtonomijo šolske vzgoje in vseh delavskih socialnih ustanov, kot so bolniške blagajne, zavodi za nesreče in po­ dobno. Med politične akcije je šteti še proteste zoper izgon ti­ stih delavcev prek meje v Jugoslavijo, katerim oblasti niso priznavale pristojnosti v Julijski krajini. Na gospodarsko-socialnem področju je bilo delovanje tudi mnogovrstno, v skladu s slabšanjem položaja v deželi. Sem spadajo zahteve po obnovi porušenih krajev, uvedbi proste­ ga pristanišča v Trstu, ureditvi carinske politike in povezavi Trsta z zalednimi državami, po gradnji predilske železnice, la­ djevju, ki ga je antanta nameravala odvzeti Trstu, saniranju brezposelnosti z javnimi deli, menjavi denarja in ureditvi va- 283 lute, socialnem zavarovanju, pokojninah in invalidninah av- stro-ogrskih vojakov in podobno. Za reševanje naštetih vprašanj sta se zavzemala tudi vod­ stvo italijanske socialistične stranke in generalna konfederaci­ ja dela. Že bolonjski kongres je oktobra 1919 z resolucijo ob­ sodil vlado, ker vzdržuje v novih pokrajinah izredno stanje, ter imenoval komisijo za proučitev te problematike. Sociali­ stični poslanci v italijanskem parlamentu so se vneto zavze­ mali za vprašanja Julijske krajine, med njimi zlasti Cosattini in Alessandri, ki sta na kraju samem proučevala razmere in jih razgrinjala v parlamentu.20 Dne 5. oktobra se je v Trstu sestala skupina socialističnih poslancev, ki je v večdnevnih razgovorih s predstavniki delavskih organizacij proučevala splošen položaj.30 Probleme novih pokrajin so socialisti reševali tudi prek že omenjenega meddeželnega odbora proletarske akcije, ki so ga sestavljali delavski predstavniki iz dežel Julijske kraji­ ne, Tridentinske Benečije in Veneta. Odbor je začel delo­ vati konec leta 1919. Na širših sejah predstavnikov vseh de­ lavskih ustanov je reševal tisto problematiko, ki je bila vsem trem deželam skupna. Na seji 30. avgusta 1920 je poslanec Cosattini poročal, da je vlada že obljubila socialistični parla­ mentarni skupini, da bo v novo priključenih ozemljih norma­ lizirala upravo, odpravila vojna sodišča, razveljavila vojaške in vojne odloke in razpisala splošno amnestijo.31 Kolikšno nevarnost za družbeni red je v resnici pomenilo delavsko gibanje v prvi polovici leta 1920? Poročila in ocene krajevnih oblasti iz te dobe so vseskozi zaskrbljujoče in črno­ glede. V februarju je poročal kvestor Perilli, da je v delavski zbornici vpisano impozantno število 36.000 članov, med kate­ rimi so tudi uradniki, ki pripadajo sloju drobne buržoazije. Uspehi, ki jih dosegajo delavci s stavkami in mezdnimi giba­ nji, dvigajo ugled socialistične stranke, ki se zaveda svoje re­ snične moči in sposobnosti, da osvoji v Trstu in drugih krajih Julijske krajine dober del občinskih in političnih zastopstev. Po drugi strani pa sta afirmacija boljševiškega režima v Ru­ siji in uspeh socialistov na parlamentarnih volitvah v Italiji rodila iluzijo o nepremagljivosti socializma in upanja na bliž­ njo uresničitev maksimalističnega programa, ki skuša uve­ ljaviti sovjetske republike v Italiji. Delovne množice, nada­ ljuje poročevalec, se sicer bolj ogrevajo za akcije za takojš­ 284 nje gospodarske izboljšave kakor za »ekstremistične politične spremembe«. Toda voditelji izkoriščajo vsakršno priložnost, da usmerjajo vodo na svoj mlin in širijo propagando za politične cilje. Vse organizacije, mladinski krožki, društva, strokovne zveze, se sestajajo vsak teden in neprestano ponavljajo zahte­ ve: javne svoboščine in razpis parlamentarnih in občinskih vo­ litev. Spričo tega svetuje kvestor, bi kazalo razpisati volitve, ker bi tak eksperiment utegnil dati duška »tolikšnim koncen­ triranim silam -in akumuliranim energijam«. Obenem bi volil­ ni boj speljal strankine sile na stranski tir, proč od revolucio­ narnih načrtov in priprav. Po kvestorjevem mnenju stavke ni­ so posledica resničnih ekonomskih potreb, temveč prej posle­ dica hujskanja socialističnih zaupnikov, ki se zavedajo potre­ be po vzdrževanju mezdnih gibanj za ohranitev strankinega vpliva na množice. V podporo tej trditvi navaja, da je bilo na tajnem sestanku socialistične sekcije v Trstu rečeno, da je tre­ ba izkoristiti trenutek, ko so delovne množice zaradi dosežkov na gospodarskem področju naklonjene stranki, in prevzeti oblast. Temu vrhuncu namreč more slediti le še upad stranki­ ne moči. Tudi glede vpliva socialistične stranke na podeželju, zlasti v Furlaniji in v goriški okolici, so policijska poročila ugotavljala, da so kmečke množice prepričane o vsemogočno­ sti socialistov. V Furlaniji so praktično vsi prebivalci v socia- listično-komunističnem taboru, je rečeno v promemoriji z dne 15. maja, nekateri iz prepričanja, drugi prisiljeni, tretji, ker ne dobe podpore pri drugih strankah. Pasivnost italijan­ skih oblasti jim utrjuje prepričanje, da je ustanovitev furlan­ ske komunistične republike na pragu. Z internacionalističnim načelom po eni strani socialisti združujejo Slovence in Furla­ ne v enotno fronto, po drugi jim vlivajo vero, da bodo trža­ ško komunistično republiko podprli avstrijski in jugoslovanski socialisti. Trst je popolnoma v rokah socialistov, beremo dalje v spomenici, Furlanija je tudi v celoti organizirana v delav­ ski zbornici, le Istra nekoliko zaostaja. Gibanje na Goriškem so vodili Bassi, ki je bil v ta namen poslan iz Turina, Tuntar, Henrik Tuma in tajnik pokrajinske zveze poljedelcev Giovan­ ni Tonetti. Med pomembne akcije na Goriškem je poročeva­ lec štel kolonsko gibanje oziroma pripravo novih delovnih po­ godb, ki so bile za veleposestnike skoraj nesprejemljive. Konč­ na ugotovitev pa je takšna kakor v vseh drugih italijanskih 285 - poročilih, da se namreč pod plaščem dejavnosti za vsakdanje ekonomske in socialne zahteve skrivajo politični nameni.32 Sodeč po italijanskih poročilih, je bilo revolucionarno raz­ položenje izredno živo v Trstu in v nekaterih industrijskih mestih, kakor so bili Tržič, Milje in Pulj. Zajelo je še kolon­ ski sloj v goriški Furlaniji in slovensko podeželje v neposred­ ni okolici mest, zlasti južni del Krasa. Na goriškem podeželju je socialistično gibanje raslo počasneje, težko se je prebijalo zlasti v hribovske predele, zraven tega pa je bilo bolj umirje­ no, manj revolucionarno in usmerjeno predvsem k propagan­ di in vzgoji množic za njihovo vključitev v kulturne in gospo­ darske organizacije. Dne 28. marca 1920 so se v Gorici sestali zaupniki sloven­ skih socialističnih organizacij. Organizacije iz Bovca, Čezsoče, Čepovana in Trnovega so se prvič udeležile seje, manjkali pa so zastopniki iz Vipavske doline in iz postojnskega okraja. Udeleženci seje so ustanovili »Združenje slovenskih socialistič­ nih organizacij v Julijski Benečiji« kot skupino v enotni ita­ lijanski socialistični stranki oziroma socialistični deželni zvezi. To ni bila posebna organizacija, bila je le ena izmed organiza­ cijskih oblik, potrebna za koordinacijo dela po slovenskih krajih spričo njihovih izjemnih gospodarskih, kulturnih in je­ zikovnih razmer. V tem smislu so bili tudi sprejeti sklepi, ki so predvideli povezavo, širjenje Dela, vlogo sekcijskih taj­ nikov, organizacijo shodov in podobno.33 V naslednjih mese­ cih ne najdemo več podatkov o delovanju združenja sloven­ skih organizacij. Očitno se je preimenovalo v »propagandni pas« ali »okrožje«, kar je pomenilo teritorialno osnovo, ne pa narodnostno. Italijanska oblast je torej zaskrbljeno opazovala dogaja­ nje v Julijski krajini; bila je prepričana, da je vstaja neizogib­ na. Za ta primer pa so bile, po mnenju komisariata, vojaške in policijske sile prešibke. Perilli je zahteval za Trst vsaj 2000 pešakov, 200 konjenikov ter po 250 kraljevih orožnikov in karabinjerjev. O 100 agentih, ki so ostali v službi iz časov prejšnjega režima, je poročal, da jih ne more in tudi ne želi preizkusiti v morebitnem političnem spopadu. Generalni civil­ ni komisar je zahteval pri vladi, da dodeli rednim vojaškim enotam v Julijski krajini še po eno pešadijsko brigado za Trst in Istro, konjeniško enoto, oklopnik, 200 orožnikov, 800 kara­ binjerjev ter 200 tovornjakov za hitre prevoze čet. Samo s ta­ 286 kojšnjim prihodom teh sil bo, kot pravi, lahko kos položaju.34 Ne vemo, koliko je bilo vseh vojaških in policijskih sil v tem času v Julijski krajini. O razporedu, moči in vlogi vojske v dobi premirja, pred aneksijo, bi bila potrebna posebna študija. E. Apih navaja v citiranem delu, da je bilo konec 1919 poleg rednih posadk še 130.000 mož VIII. armade, ki ji je povelje­ val general Caviglia, in da je bila ta vojska avtonomna sila s političnimi interesi. Na drugi strani, v vsej Jugoslaviji, pa je bilo v tem času — po podatkih italijanskega vrhovnega po­ veljstva — vsega 200.000 mož pod orožjem.35 Zahteve po pomnožitvi vojaških in policijskih sil pa niso bile samo posledica strahu pred delavsko vstajo, ampak tudi posledica prepričanja, da bo hkrati z boljševiško revolucijo prišlo do upora Slovencev in Hrvatov ter do udara iz Jugosla­ vije. Dejavnost slovensko-hrvaškega narodnega tabora je pov­ zročala italijanskim oblastem prav toliko preglavic kakor re­ volucionarni nameni socialistične stranke. Še več, pod vpli­ vom nacionalistične propagande je boj zoper revolucionarno gibanje postal hkrati boj za zaščito italijanskih nacionalnih interesov. NARODNJAKI IN VPRAŠANJE RAZMEJITVE Stališča, delovanje in težnje slovenskih narodnjakov na zasedenem ozemlju so bili v tesni zvezi z razvojem pogajanj o razmejitvi na mirovni konferenci. V drugi polovici leta 1919 in v začetku leta 1920 je jadransko vprašanje na mirovni kon­ ferenci postajalo čedalje bolj zapleteno. V tem času so se raz­ prave in predlogi vrteli zlasti okrog vprašanja Reke in njene­ ga zaledja, ki naj bi se konstituiralo v svobodno, tako imeno­ vano tamponsko državo, medtem ko o pripadnosti ozemlja za­ hodno od Wilsonove črte ni bilo več dvomov, da bo priključe­ no Italiji. Wilsonova odsotnost, šibka odpornost Anglije in Francije, ki sta popuščali italijanskim zahtevam, so dajale Ita­ liji možnost, da je začela groziti z uveljavitvijo londonske po­ godbe. Zato sta dne 14. januarja 1920 Anglija in Francija dali Jugoslaviji ultimat: ali naj sprejme Wilsonovo mejo in svo­ bodno mesto Reko v teritorialni zvezi z Italijo in brez nadzor­ stva Društva narodov ali pa bo uveljavljen londonski pakt. 287 Jugoslavija je ultimat zavrnila, pa tudi Wilson ga je obsodil, zato so bila v zgodnji pomladi 1920 pogajanja prepuščena pri­ zadetima državama Italiji in Jugoslaviji, ki naj bi se nepo­ sredno sporazumeli o razmejitvi. Sporočila dr. Rybäfa Tržačanom o poteku konference so bila do spomladi 1920 dokaj optimistična. V septembru 1919 je sporočal Vilfanu, da Amerikanci še vztrajajo na stališču, da »prek Triglava, Učke in Raše (Wilso­ nova črta) ne dopuščajo laške suverenitete... Sploh je Wilson edina naša nada, kajti sami smo vsled naravnost škandaloz­ nih razmer v Jugoslaviji tako slabi, da se nas nihče ne boji«. Intervencije jugoslovanske delegacije za zagotovitev varnosti in pravic za Slovence in Hrvate, ki bi pripadali Italiji, so bile po Rybàfevih ocenah neuspešne, ker se je konferenca skli­ cevala na obljube, ki jih je dal predsednik italijanske vlade Nitti.38 V januarju 1920 je Rybär še vedno računal na ameriško pomoč, pisal je, da je vse v ameriških rokah, ker tako Franci­ ja kot Anglija ne želita spora z Ameriko in ker Amerika ni sodelovala pri podpisu londonske pogodbe.37 V dneh, ko je bil izročen Jugoslaviji ultimat, je sporočal, da jih je ultimat sicer presenetil, ne pa prestrašil, ker se jugoslovanska delegacija dobro zaveda, da bi bila aplikacija londonske pogodbe manj ugodna za Italijo kakor za Jugoslavijo, zraven tega pa je ugo­ tavljal, da so grožnje brez osnove, ker londonski pakt ni bil nikdar uradno objavljen in je zato uradno neznan. Franozi se ultimata sramujejo, nadaljuje Rybär, in valijo krivdo zanj na Lloyda Georgea.38 Zavrnitev ultimata in demonstracije v Beogradu, nadaljuje 10. februarja, so antanto zmedle in impresionirale, zato iščejo drugačnega izhoda. Francija bi ra­ da pomagala Jugoslaviji, toda veže jo londonska pogodba. An­ glija pritiska na jugoslovansko delegacijo, naj sprejme kom­ promis, ker ne želi uveljavitve londonske pogodbe, s katero je prevzela neke obveznosti glede kolonij. Jugoslovanska de­ legacija dobiva namige, naj popušča pri vprašanju Reke, da bi ohranila Wilsonovo črto, ki jo Italija vztrajno poskuša po­ pravljati v svojo korist.39 Rybärevo upanje na uspeh jugo­ slovanske delegacije se je do spomladi 1920 čedalje bolj raz- Rybàfevo pismo Vilfanu o reševanju jadranskega vprašanja. (MA Lj, zb. Vilfan) 288 blinjalo. Sporočal je, da na neprestane zahteve po plebiscitu delegacija ne dobiva več niti odgovorov in da je celo Wilson zavrnil predlog o plebiscitu. Zgroženo je ugotavljal: naše Pri­ morje je bilo izgubljeno, še predno smo prišli v Pariz, ker nas je Jugoslovanski odbor, če že ne uradno, pa vsekakor povsem odkrito žrtvoval že leta 1917. S tem v zvezi je Rybàr opozar­ jal na brošuro »Brevi note sulla Questione jugoslava«, ki je od­ krivala nove elemente v razvoju pogajanj za jadranska ozem­ lja. Brošuro sta napisala že avgusta 1917. leta italijanska di­ plomata demokratična levičarja G. A. Borgese in G. Paterno na osnovi pogovorov z jugoslovanskimi emigranti v Švici. Delo je bilo prepovedano in je smelo iziti šele 1919. leta. V njem je med drugim rečeno, da je samo ena hipoteza nemogoča, in si­ cer da bi ugasnila jugoslovanska ideja. Jugoslovanski odbor naj bi torej za uresničitev ideje o združenju južnih Slovanov v enotno državo odstopil (po Rybàfu prodal) od ozemeljskih zahtev.40 Wilsonovo nasprotovanje ultimatu je spravilo konferenco v zadrego. Anglija in Francija bi po Rybäfevem mnenju ra­ di prezrli Wilsonovo mnenje, toda ne moreta, ker sta gospo­ darsko in denarno odvisni od Amerike. S tem v zvezi so se v Rybàfu ponovno zbudili upi: »Prepričali smo se, da si nihče ne želi aplikacije Londonskega pakta in da nam torej v tem oziru ne preti posebna nevarnost.« Pač pa je ostajalo vpraša­ nje zaščite Slovencev, ki bodo ostali v Italiji, še vedno ne­ urejeno, ker je Nitti obljubljal avtonomijo samo Dalmaciji. Tudi glede tega sta bila po Rybàrevem mnenju odločilni Al­ zacija, kjer so vse šole pofrancozene, in Irska. »Zelo se bojim, da ne dosežemo nič in da ostane le zadnji up — Društvo na­ rodov ali pa vojna.«41 Značilno za Rybàreve ocene je, da je po eni strani raču­ nal na ameriško pomoč in v tem smislu spodbujal Tržačane, hkrati pa je izredno pesimistično ocenjeval možnosti Jugosla­ vije. V februarju se mu je tudi zaupanje v Wilsona zamajalo. Ugotavljal je, da mali narodi še nikdar niso bili tako zelo pre­ puščeni arbitraži velikih kakor v tem trenutku: »In naši naiv­ neži so mislili, da se bo sedaj začela doba pravice in svobo­ de. Wilson nam je s svojimi 14 točkami, v katere so Slovenci verjeli kakor v evangelij, skoraj bolj škodoval kakor Italijani s svojim simuliranjem,42 ker je zbudil v našem narodu pre­ pričanje, da nam ni potreben nikakršen napor, češ da bo on 19* 291 sam vse uredil z največjo pravičnostjo.« Šele ultimat je po Rybäfevem mnenju Slovence deloma zdramil.43 Sporočil iz Trsta v Pariz, žal, nimamo na voljo. Iz njih bi mogli razbrati, kako so vplivala sporočila iz Pariza, ki so bila čedalje bolj malodušna, na delovanje primorskih Slovencev in v kakšnem smislu so se pripravljali na bodočnost, ki ni bila kaj prida obetajoča. Rybäf omenja v pismih, da je zadovoljen z aktivnostjo Primorcev: »Vesti o našem gibanju v zasedenih krajih vzbujajo tukaj veliko zadoščenje. Vedno bolj se zače­ njajo za nas zanimati (žalibog prekasno!) in obljubljajo pomoč. Zagotavljajo, da sedanja rešitev ne bo definitivna — Vedremo!«44 Vesti iz primorskih krajev, pravi v drugem pismu, so vsekakor boljše kakor one iz »svobodne« (nareko­ vaji v originalu) Jugoslavije. Večino jugoslovanskih politikov ocenjuje kot politične zločince, če ne še kaj hujšega, in za­ ključuje, da slovenski narod ni bil zrel za svobodo.45 Ne moremo trditi, da bi bile te ocene odločilne za usme­ ritev propagande prek tržaškega lista Edinost, prav gotovo pa so vplivale na določena stališča, ki jih je v tem času Edinost zagovarjala. Glede razmer v Jugoslaviji je bil časnik izredno kritičen. Obsojal je strankarsko razcepljenost in medsebojno obračunavanje, češ da slabi novo državo, in propagiral zaupa­ nje v dinastijo Karađorđevičev, ki je po mnenju Primorcev edi­ na garancija za utrditev Jugoslavije. Le močna jugoslovan­ ska država bo po mnenju Edinosti zagotavljala podporo Pri­ morski. Vera v Združene države Amerike in v Wilsona, ki je bila tako značilna za prvo polovico leta 1919, se je v začetku leta 1920 tudi že močno zamajala. Tedaj je Edinost zapisala, da so se Wilsonova načela, v katera so Primorci tako zelo zaupali, podredila evropskim težnjam in težnjam ameriških finančni­ kov. Ugotavljala je, da se načelo samoodločbe uveljavi le to­ liko, kolikor ne zadene koristi drugih, zato bodo v mirovnih pogajanjih odstopili drugim 500.000 Slovencev in Hrvatov. Ko­ liko je še slovenska dolžnost, se sprašuje pisec članka, da so hvaležni Wilsonu? Očitno v veri, da je londonski pakt neure­ sničljiv, nadaljuje, da so Ameriki in Wilsonu hvaležni, da sta jih obvarovala »še večje nesreče, še večjega ropa, ki bi ga lahko moralo pretrpeti naše narodno telo«. Sicer pa jim je ja­ sno, nadaljuje, da so Wilsonove ideje, kakor hitro se je za las umaknil, postale »več ali manj brezpredmetne«. Ali naj bo 292 zveza narodov, ki se naslanja na nepravično ureditev sveta, regulator bodočega svetovnega političnega življenja? Za velike države, ki so si delile meso pri pojedini, morda, »ali manjšim narodom, ki so bili deležni le suhih obranih kosti, so ostale te kosti v grlu in jih bodo tiščale vse žive dni... Zaradi teh bo­ lečin v grlu smo lahko res hvaležni zavezniškim državnikom in tudi — Wilsonu!«46 Pač pa je časnik spodbujal prebivalstvo, naj zaupa v »naše može v Parizu«, ki poskušajo zaščititi pra­ vice za manjšino, ki bo priključena Italiji.47 V februarju je pri narodnjakih zbudilo rahlo upanje za­ nimanje sovjetske Rusije za vprašanja obmejnih Slovencev. Ruski zunanji minister Čičerin je namreč ob vzpostavljanju odnosov med Italijo in Rusijo v pismu italijanski vladi, ki ga je v parlamentu prebral Sonninov privrženec poslanec Colon­ na Di Cesarò, zapisal, da bi »ruskega naroda nič ne ločilo od italijanskega, posebno če bi se uredila vsa vprašanja, ki za­ devajo Slovence«. Uredništvo Edinosti je tej notici dodalo op­ timistično oceno, da Leninova Rusija ni pozabila krvi, ki ve­ že slovanske narode, in da razmere na zasedenem ozemlju od­ slej niso le notranja stvar Italije, saj o tem razpravljajo celo v Rusiji, ki je z mirovne konference izključena. Še več, odno­ si med Italijo in Rusijo so tesno povezani z ureditvijo vpra­ šanj, ki zadevajo Slovence.48 Morda je ta dogodek vplival na uredništvo narodnjaške Edinosti, da je naslednji mesec obja­ vila slavospev boljševiški revoluciji, ki smo ga omenili v po­ glavju o odnosih s socialisti. Slovenci, ki so živeli pod italijansko okupacijo, so se pr­ vič in zadnjič obrnili neposredno na mirovno konferenco v aprilu 1920, ko so se v San Remu sestali predstavniki zavez­ niških držav z italijanskim ministrskim predsednikom Nitti- jem. Na to pot pa jih je prisilila predvsem delegacija italijan­ skih meščanskih strank, ki je odšla v San Remo kot predstav­ nica vsega prebivalstva Julijske krajine, kar smo omenili že zgoraj. Slovenci so protestirali zoper odhod te delegacije, češ da niti vseh Italijanov v Julijski krajini ne more predstav­ ljati, ker v njej niso zastopani najmočnejši, socialisti. Glede spomenice, ki so jo italijanski nacionalisti razglasili za plebi­ scit vsega prebivalstva zasedenega ozemlja, so ugotavljali, da je izmed 650 občin Julijske krajine spomenico podpisalo le 59 občin oziroma občinskih civilnih komisarjev, ki jih je vzpo­ stavila okupacijska oblast. To naj bi bil plebiscit, je ogorčeno 293 spraševala Edinost, brez socialistov in Jugoslovanov?49 Če pa je pripadnost tega ozemlja tako gotova, da ni o tem nobene­ ga dvoma več, čemu hodijo v San Remo?50 V protest proti odposlanstvu italijanskih strank je politično društvo Edinost poslalo v San Remo svoje odposlanstvo »kot edino upraviče­ no in pooblaščeno zastopstvo večine prebivalstva zasedenega ozemlja, ki je jugoslovansko«.31 V San Remo so odšli predsednik političnega društva Edi­ nost Josip Vilfan, zastopnik goriških Slovencev Karel Podgor­ nik in zastopnik istrskih Hrvatov Ulikse Stanger. Dne 26. apri­ la so izročili Nittiju pismo, medtem ko so posebno spomenico, namenjeno mirovni konferenci, zaradi odsotnosti jugoslovan­ ske delegacije v San Remu poslali »po drugi poti«. V pismu italijanskemu vladnemu predsedniku, ki je predsedoval san- remskemu sestanku, je rečeno: »V trenutku, ko ima vrhovni svet odločiti o jadranskem vprašanju, so Jugoslovani zasede­ nih ozemelj ... čutili nujnost, da se sliši njihov glas, in so po političnem društvu Edinost v Trstu, ki jih zastopa, naročili podpisanim, da priobčijo slavnemu vrhovnemu svetu mirovne konference njihovo stališče v vprašanju, ki se tiče njihovih najvišjih koristi... Podpisani smatrajo za dolžnost opozoriti Vašo Ekscelenco na to, da prizadetemu prebivalstvu doslej ni bila dana priložnost izraziti svoje volje in da se tako imeno­ vana plebiscitarna manifestacija nekaterih političnih skupin tega ozemlja ne more smatrati za svobodni izraz volje vsega prebivalstva, a niti njegove večine.« Glede občin, ki so podpi­ sale italijansko spomenico, so odposlanci posebej opozarjali, da te občine vodijo izredni komisarji, imenovani od italijanskih oblasti, »kateri niso poklicani, da tolmačijo čustva in voljo prebivalstva, ki ni bilo zaslišano v tem predmetu«. Spričo te­ ga, je dalje rečeno v pismu, in zaradi vere v pravičnost »svo­ je stvari«, ki temelji na pravici do samoodločbe, zahtevajo Jugoslovani zasedenega ozemlja, »da naj se pozove vse pre­ bivalstvo, da odloči o svoji politični usodi z rednim plebisci­ tom. V tem oziru bi se lahko, ko se sprejme načelo glasova­ nja, predložilo glasovalno vprašanje, ki bi z namenom, da se zagotovi mirno skupno življenje obeh plemen, moglo dobiti končno obliko poravnave med nasprotnima hotenjema«. Pod­ pisniki pisma se nato sklicujejo na »modrost in čut pravično­ sti visokega zbora (podčrtano v originalu) in upajo, da se ne odloči o usodi tega prebivalstva, ne da bi bilo prej zaslišano.«52 294 To je bil prvi in edini akt o mejnem vprašanju, ki so ga Slovenci in Hrvatje Julijske krajine izročili neposredno vrhov­ nemu svetu mirovne konference oziroma njegovemu trenutne­ mu predsedniku, italijanskemu ministrskemu predsedniku Nit- tiju. Vendar ta stik ni bil oseben, saj pravi Vilfan v poročilu o poti v San Remo, da so pismo oddali v vili Devachon, med­ tem ko je trojica zborovala.53 Očitno delegati namenoma niso izkoristili priložnosti, da bi naredili konkretnejše korake. Niso se čutili poklicane, da samostojno zagovarjajo stališča prebi­ valstva Julijske krajine, zato tudi spomenice niso izročili vr­ hovnemu svetu v San Remu, ker ni bilo tam, kakor so priča­ kovali, jugoslovanske delegacije, s katero bi se najbrž bili mo­ rali predhodno pogovoriti. Rybär je v imenu jugoslovanske delegacije namreč odsvetoval primorskim političnim voditeljem udeležbo pri razgovorih o mejnih vprašanjih. V januarju, ko je bil Vilfan povabljen v Rim na razgovore, mu je pisal: »V tukajšnjih merodajnih krogih so mnenja, da ne bi smeli iti na pogajanja, ako bi se imela baviti z glavnim našim vprašanjem. To bi bilo nevarno, kakor nas izkušnja uči. Na sličen poziv so šli iz Zadra v večno mesto, a sedaj se to že izrablja pri zavez­ nikih.« Pogajanja, piše dalje Rybäf, morajo voditi »kompe­ tentni faktorji«.54 O intervenciji v San Remu, ki je bila ome­ jena le na izročitev pisma z zahtevo po plebiscitu, pa sta Vil­ fan in Stanger poročala Trumbiču, Rybäfu in Žolgerju, s ka­ terimi sta se sešla v Benetkah na poti domov, in »v svoje ve­ liko zadoščenje ugotovila pri njih popolno umevanje našega koraka«.55 Pozneje, v septembru, so predstavniki Slovencev in Hrva­ tov šli prvič k predsedniku vlade v Rim, toda niso načenjali vprašanj v zvezi s pripadnostjo zasedenega ozemlja, temveč so zahtevali le pravičnost za narodno manjšino. Tudi tedaj se je pisarni za zasedeno ozemlje v Ljubljani zdelo potrebno zatrditi Trumbiču, da »deputacija ni ničesar storila, kar bi utegnilo našo stvar kakorkoli kompromitirati oziroma ustva­ riti kak prejudic«. Delegacija je izrecno poudarila le »svoje rezervirano stališče v vprašanju narodnih pravic ... ki je sa­ moodločba naroda v zasedenem ozemlju«.5® V tem času so se namreč že začele priprave za pogajanja v Rapallu, ki so za dolgo dobo opravile z vprašanjem pripadnosti Julijske krajine. Iz povedanega sledi, da so bili Primorci, čeprav jih je vprašanje razmejitve neposredno zadevalo, že od vsega začet- 295 ka zgolj predmet obravnave ne samo za velesile, ki so imele v rokah usodo malih narodov, temveč tudi za svoje lastne predstavnike, za jugoslovansko mirovno delegacijo in vlado. Ta podrejenost »kompetentnim faktorjem«, ki je že v tej dobi zavirala vsakršno iniciativo, se je v poznejših letih, po aneksi­ ji, kazala v izraziti navezanosti primorskega prebivalstva na »mater Jugoslavijo«, ki jim je pomenila edino rešitev. STRAH ITALIJANSKIH OBLASTI PRED NARODNO VSTAJO V zvezi z majhnim upanjem glede pripadnosti Primorske nas zanima, kako so narodno usmerjeni prebivalci sprejemali razvoj dogodkov v Parizu, na kaj so se zanašali, kakšne na­ črte in upanja so gojili ter ali so z lastno dejavnostjo poskušali vplivati na odločitve o pripadnosti njihovega ozemlja. Na ta vprašanja je težko dokončno odgovoriti. Gotovo pa je, da se niso omejevali zgolj na uradne proteste, spomenice in deklara­ cije, ki jih je javno sprejemalo politično društvo Edinost, tem bolj, ko je splahnelo upanje v uveljavitev Wilsonovih načel. Dokumentacije, ki bi neposredno pričala o konkretni pod­ talni dejavnosti Slovencev in Hrvatov zoper italijansko oku­ pacijo, nimamo na voljo. O tem govore le poročila in ocene italijanskih okupacijskih oblasti, ki pričajo, čeprav so pretira­ na in pisana z določenim opravičujočim ali hujskajočim name­ nom, da na zasedenem ozemlju v tem času vendarle ni vlada­ la zgolj vdanost v usodo. V januarju 1920 je kvestor pri generalnem civilnem ko­ misariatu Perilli sporočal komisarju, da je zavlačevanje rešitve jadranskega vprašanja, ki je v Jugoslaviji zbudilo novo upa­ nje, spodbudilo tržaške Slovane in slavofile, da spet dvigajo glave. Ponovno se poskušajo uveljavljati s propagandnimi ak­ cijami in zaupnimi sestanki. Slovenski narodnjaki se po mne­ nju poročevalca zanašajo zlasti na akcije socialistične in bolj- ševiške stranke. Spričo šibke obrambe demarkacijske meje in nezadostnega nadzorstva organov javne varnosti na mejnih prehodih prihajajo v Julijsko krajino »nezaželeni elementi sovražnih narodnosti«. Ob opisu revolucionarne nevarnosti, februarja 1920, je kvestor opozarjal na »nič manj nevarnega nasprotnika«, na Slovence in Hrvate, ki so v stalni pripravlje- 296 nosti, da ogroze italijanske interese. Nevarni so tem bolj, ker s simpatijo spremljajo gibanje socialistov in odkrito izražajo upanje, da jim bo boljševizem omogočil uresničitev njihovih imperialističnih namenov. Če bi prišlo do revolucionarnih ne­ redov, bodo Slovenci po Perillijevem mnenju nedvomno na strani revolucije, tem bolj, ker so mnogi že pristopili k socia­ listični stranki. Največ skrbi je okupacijskim oblastem povzročala Istra. Očitno so bili Hrvatje bolj nemirni od Slovencev, vsekakor pa so bile zasedbene sile bolj občutljive za narodno gibanje v Istri kakor na primer na Goriškem. Že januarja 1920 je spo­ ročal civilni komisar za pazinski okraj, da nameravajo Hrvatje prirediti večjo nacionalistično demonstracijo, ob kateri utegne priti do pravih prevratnih akcij. Za labinske rudarje hrvaške narodnosti pravi, da se sestajajo s socialisti in propagirajo ta­ kojšnjo politično stavko, da bi bili pripravljeni na morebitno kolektivno »slovansko« manifestacijo. Komisar ugotavlja, da ga navidezna mirnost prebivalstva še posebej vznemirja, ker ne manjka znamenj, ki pričajo o nervozi in nezadovoljstvu. Pro­ si za močne vojaške oddelke, da bodo preprečili neprijetna presenečenja, ker je v Istri še mnogo skritega orožja in mnogo ljudi, pripravljenih, da to orožje uporabijo. Te alarmantne vesti so vznemirile tudi predsednika italijanske vlade Nittija, da je zahteval od generalnega civilnega komisarja v Trstu in generala Caviglie, naj za vsako ceno, z vojaškimi ukrepi, preprečita morebitne incidente v Istri, ki bi spričo trenutnega mednarodnega in notranjega položaja, utegnili zbuditi nemire v Italiji.57 Dne 6. julija je generalni civilni komisar Mosconi sporo­ čal nadrejenim, da je slovansko prebivalstvo spričo revolucio­ narnih dogodkov sicer brezbrižno, vendar ne more docela skriti svojega zadovoljstva. O tem pričajo naslednje izjave: mi z revolucijo ne moremo ničesar izgubiti; nekdo bo že po­ skrbel za nas; naši bratje mislijo na nas. Take in podobne iz­ jave pa stalno spremlja geslo: pripravimo se! O voditeljih je Mosconi ugotavljal, da je njihovo delovanje postalo skriv­ nostno in zaupno. Včasih so bile oblasti sproti obveščene o naj­ bolj zaupnih zadevah, sedaj so obvestila o delu in namenih Slovencev okrnjena in nezanesljiva. Vse delovanje je namreč omejeno na strankine voditelje in naj zanesljivejše zaupnike. Najbolj aktivni so Slovenci v okolici Trsta, na Krasu in Hr- 297 vatje v Istri. V splošnem, ugotavlja civilni komisar, je itali­ jansko prebivalstvo demoralizirano, medtem ko se uveljavlja propaganda dveh sovražnih strank, slovanske in boljševiške, ki jo italijanske patriotične sile sploh ne pobijajo z neko zdravo in omikano protipropagando. Med glavne voditelje slovenske politične stranke je Mosconi štel: odvetnike Josipa Vilfana, Edvarda Slavika, Josipa Abrama, Hinka Okretiča, Fortunata Mikuletiča in Mateja Pretnarja, župnika Slavca in Čoka, Šte­ fana Godino, Maksa Cotiča, Alojza Ferfoljo in učitelja Anto­ na Grmeka.58 Na osnovi teh splošnih ugotovitev so poleti 1920 nadre­ jeni zahtevali od karabinjerskih postaj po deželi, da zbirajo podatke in poročajo o dejavnosti prebivalstva, kar naj bi potr­ dilo sum. Iz karabinjerskih poročil razberemo za posamezna območja naslednje: V Trstu in okolici je slovenska stranka v zadnjih mesecih širila močno iredentistično propagando, iz­ koriščajoč protinacionalno dejavnost socialistov, povojno gos­ podarsko bedo in svoboščine, ki jih dopuščajo italijanske ob­ lasti; Slovenci so reorganizirali svojo stranko in obnovili dru­ štveno dejavnost, da bi bili sposobni izkoristiti morebitne re­ volucionarne dogodke. Največ uspeha imajo pri ohranjevanju narodne zavesti in zbujanju iredentizma med množicami, o čemer pričajo pogostni besedni spopadi z Italijani ter dotok Slovencev v Trst, kjer pod videzom trgovanja snujejo zarote proti okupaciji. Toda čeprav so policijske oblasti s tem giba­ njem zanesljivo seznanjene, ne morejo odkriti nikakršne kon­ kretne dejavnosti, ker Slovenci delujejo izredno previdno. Na Goriškem širijo tajno propagando duhovniki, učitelji in slo­ venski občinski tajniki. Toda tudi tu, kakor v Trstu, policija ne more ugotoviti konkretnih dejanj in odgovornosti posa­ meznikov. Na Postojnskem izobraženci tudi propagirajo proti Italiji in se vesele spričo vojaških uporov v Libiji in v Albaniji, vendar posebnih uporniških namenov ni zaslediti. Zanašajo se na to, da bo italijanski narod sam poskrbel za uresničitev teženj slovenskega ljudstva, ko bo s subverzivno akcijo prav kmalu zrušil državo. S tem bo nehote speljal vodo na mlin slovenskega, srbskega in hrvaškega ljudstva. Postojnčani često odhajajo prek meje v Jugoslavijo; ob prihodu regenta Ale­ ksandra v Ljubljano je odšla tjakaj delegacija v črnini, ven­ dar se vračajo žalostni in razočarani, ko ugotavljajo, da se Srbi vedejo kot gospodarji in zatiralci.59 298 Za protiitalijansko propagando in podtalno gibanje so italijanske oblasti dolžile Jugoslavijo, češ da Slovenci in Hr­ vati na zasedenem ozemlju dobivajo navodila in ukaze z on­ stran meje. V Ljubljani je v tem času deloval narodni svet za zase­ deno ozemlje s pisarno, ki je še vedno vzdrževala stike s Pri­ morsko. Spomladi 1920 se je tem ustanovam pridružila še Jugo­ slovanska matica z nalogo, da zastopa interese slovenskega prebivalstva na Primorskem in da organizira zanj materialno in moralno pomoč. Kot politično zastopstvo Slovencev in Hr­ vatov iz Julijske krajine je bil poleti 1920 ustanovljen v Za­ grebu Jadranski zbor.'*0 Ustanovitev Jugoslovanske matice so italijanske oblasti hitro zaznale, ko so ugotovile med Primor­ ci silno navdušenje in pripravljenost, da se podrede njenim navodilom.01 Obenem so ugotavljale, da je pisarna za zasede­ no ozemlje organizirala »legijo prostovoljcev smrti«, ki naj bi imela posebne naloge ob morebitnem napadu Jugoslavije in uporu Primorcev. V legiji naj bi bili primorski študentje in emigranti.82 Primorski emigranti, dijaki in študentje so bili v tem času resnično organizirani, toda ne v »legiji smrti«, le-ta je bila očitno izmišljotina poročevalcev. Organizacija, v kateri sta delovala tudi Srečko Kosovel in Ivo Grahor, je skr­ bela le za prenos literature na zasedeno ozemlje in za propa­ gando.83 Tako se je v prvi polovici leta 1920 pri okupacijskih oblasteh čedalje bolj utrjevalo prepričanje, da se v Julijski krajini hkrati s pripravami na revolucionarni prevrat pri­ pravlja vstaja slovenskega in hrvaškega prebivalstva, ki jo spodbujajo odposlanci, poslani v ta namen prek meje. Za ta trenutek pa se je po njihovem mnenju pripravljala tudi jugo­ slovanska država s koncentracijo vojaških sil ob demarkacij­ ski črti. Karabinjerji na Tolminskem so izvedeli, da bodo iz­ redne čete, podprte s srbsko vojsko, vsak čas napadle in za­ vzele Tolmin. Ob meji pri Cerknem so stražniki opazili ne­ vsakdanji promet tovornjakov, naloženih z vojaštvom in voj­ nim blagom. Na Krasu in v drugih krajih vzhodno od Soče so kmetje po predvidevanju policije zato hranili orožje in mu­ nicijo, da bi ga uporabili v primernem trenutku. Prek demar­ kacijske črte je tekel po poročilih karabinjerjev sila živahen ilegalen promet: kurirji so prenašali navodila za vstajo in pro­ pagandno literaturo, pri tem so jim pomagali češkoslovaški 299 vojaki, ki so potovali z vlaki Rdečega križa. Le karabinjerji v Postojni so zanikali, da bi prek meje tajno prihajali emi- sarji in da bi domačini gojili bojevne težnje.64 Značilne za psihozo italijanskega vojaštva so ugotovitve nekega neznane­ ga opazovalca. V privatnih pismih, odposlanih julija 1920 iz Krmina, je pisal, da v Julijski krajini in v Tridentinski Be­ nečiji ni nikakršnega »italijanstva« v pravem pomenu besede. Pravih Italijanov je tako malo, da so skoraj izjema. Italijan­ ske oblasti dopuščajo preveč svobode, zato se prebivalstvo, ki je navajeno na trdo roko, neprestano upira. Boljševiki so že popolnoma organizirani, oboroženi in povezani s Slovenci. Slovenci, ki jih vodijo bivši avstro-ogrski oficirji, so tudi do­ bro organizirani, tako da bodo ob prvem znaku v desetih mi­ nutah postrojeni na vaških trgih, kakor so bili v avstro-ogrski armadi. To ve zagotovo, trdi pisec, ker hodi vsak večer v slovenska Brda; dvomi, da bi italijanske sile ob meji zdr­ žale med dvema ognjema, kajti če ne bodo imele zavarovanega hrbta, se bo slabo končalo. Sicer pa sta tudi med vojaštvo že prodrla boljševiška propaganda in podkupovanje.65 Še septem­ bra je generalni civilni komisar obveščal podrejene, da so »sumljive osebe« skrivaj prekoračile mejo in da je bil na enem izmed številnih sestankov Primorcev in Istranov v Ljub­ ljani govor o tajnih društvih, ki delujejo v Gorici, Idriji in Postojni in ki so v zvezi z akcijskimi odbori v Ljubljani.66 Alarmantne vesti, ki so se širile po hierarhični lestvici od krajevnih karabinjerjev do generalnega komisariata in no­ tranjega ministrstva ter v nasprotni smeri, so povzročale pravi preplah. Organi, razporejeni po deželi, ki so živeli v neposred­ nem stiku s prebivalstvom, so bili bolj stvarni kakor deželne oblasti. Zatrjevali so, da kljub nevarnim znamenjen ni priča­ kovati kakšne resne vstaje, ker večina prebivalstva ne naseda hujskanju propagandistov. Ne glede na resničnost obvestil in govoric pa se jim je zdelo potrebno temeljiteje nadzorovati Slovence, ker ni izključeno, da presenetijo s kakšno akcijo, čeprav samo z namenom, da zbude pozornost tistih, ki bodo sklepali pogodbo z Jugoslavijo. Tudi kvestor Perilli je sredi ju­ lija ugotavljal, da ni znamenj za kakšno resno vstajo, kljub Del Badogliovega poročila o politično-vojaškem položaju v Julij­ ski krajini. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 300 temu pa se mu je zdel trenutek zelo kočljiv, zato je priporo­ čal vsestransko pripravljenost, ki bo kos tako socialistom ka­ kor »nič manj nevarnim Slovanom«, in večjo strogost oblasti do vseh, ki delujejo v škodo Italije, da bo zdrav del italijan­ skega naroda znova dobil zaupanje.67 Na osnovi vseh mogočih obvestil in poročil o posameznih nevarnih pojavih v Julijski krajini, ki so se stekala v gene­ ralni štab, je general Badoglio sestavil nekakšno sintezo o raz­ merah na zasedenem ozemlju, ki jo je poslal vladi in vojnemu ministrstvu hkrati s predlogi generalnega štaba o ukrepih za vzpostavitev reda. V poročilu pravi Badoglio takole: V Julijski krajini je položaj izredno težaven. Pravi Italijani s skrbjo za­ sledujejo razvoj dogodkov in menijo, da dozoreva »druga Al­ banija«. Razdiralno delo slovanskih propagandistov in itali­ janskih komunistov med vojaštvom zbuja upanje Slovencev in Hrvatov v deželi in Jugoslaviji, da bo prišlo do notranjega razsula vojske, kar bo zagotavljalo vojaški uspeh Jugoslavije. Iredentistična propaganda napreduje. Do prave množične vsta­ je najbrž ne bo prišlo, niso pa izključene omejene krajevne vstaje kmetov in delavcev, ki bi, čeprav za kratek čas, z lah­ koto postali gospodarji položaja. Spričo teh nevarnosti, meni generalni štab, je potrebno vzpostaviti red na osnovi še ve­ ljavnih okupacijskih odlokov. Ukrepi za odstranitev nevarno­ sti so toliko bolj nujni, ker se na oni strani meje tudi že po­ javljajo bojni nameni. Nato predlaga, naj civilna oblast vsaj začasno prepreči izhajanje časopisov, zlasti slovenskih, naj onemogoči delovanje znanih voditeljev in naj izžene tujce. Le tako, končuje, bi bil ponovno vzpostavljen ugled italijanskih oblasti, kar bi najbrž odvzelo Jugoslovanom voljo do bojnih poizkusov.68 Poveljnik vojaških enot za Julijsko krajino general Ca­ viglia je najbrž začutil, da so ocene o nevarnostih pretirane, tem bolj, ker je bil s temi skeptičnimi ocenami ogrožen njegov lastni »poveljniški« ugled, zato je v poročilu vladi in vojnemu ministrstvu spodbijal Badogliove trditve. Na osnovi seznama vseh obmejnih incidentov je ugotavljal, da v Kraljevini SHS najbrž resnično goje napadalne težnje spričo prepričanja, da je italijanska država v težavah po vojnih neuspehih v Alba­ niji in v Libiji. Vendar je menil, da Jugoslavija za napad ni sposobna, zato poskuša ustvarjati težave v Julijski krajini. Po požigu narodnih domov v Trstu, Pulju in v Pazinu in za- 303 radi odločnosti oblasti, da ubranijo suverenost države, se je po njegovem položaj v deželi vendarle razčistil. Tudi prihod no­ vih brigad je pripomogel k pomiritvi Slovencev in Hrvatov in k previdnejšemu ravnanju onstran meje. Jugoslovani so po njegovem mnenju postali previdnejši tisti trenutek, ko jim je postalo jasno, da Italija ni na robu razsula. Zato je Caviglia menil, da so posebni ukrepi, ki jih je predlagal vrhovni štab, zlasti preventivna cenzura, nepotrebni in nepriporočljivi. Gle­ de možnosti napada je sporočal, da Jugoslavija gotovo nima dovolj vojaških sil, da bi tvegala napad, saj je premaknila svoje čete s severa proti jugu. Italija torej naseda jugoslovanske­ mu tisku, je pisal Caviglia, kakor je nasedala lani, ko je drža­ la na meji milijon mož, medtem ko je bila na drugi strani meja skoraj nezavarovana. Na osnovi teh ugotovitev so se zdele Caviglii vojaške okrepitve, za katere je prosil zlasti ge­ neralni civilni komisariat, nepotrebne, ker pa so enote že pri­ hajale, jih je obdržal za rezervo.09 Nevarnosti jugoslovanskih provokacij, kaj šele napada, resnično ni bilo, čeprav so razen Caviglie skoraj vsi verjeli ali pa so hoteli verjeti nasprotno. Ne moremo se spuščati v opise vojaške moči v Kraljevini SHS, vendar nam zadostuje že podatek, da je še julija 1920 jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci razpravljala o tem, da se ne sme »izzvati nobene akcije, ki bi mogla pripeljati do zapletljajev z Italijo, ker smo nesposobni se upreti tudi najmanjšemu napadu«.70 Spričo zgoraj opisane psihoze, ki je zajela skoraj vse vo­ jaške in civilne organe na zasedenem ozemlju in v Rimu, si moramo zastaviti vrsto vprašanj. Na osnovi kakšnih dejstev so italijanske oblasti sklepale, da se Primorci pripravljajo na upor? V koliki meri so bile ocene posledica hujskanja italijan­ skih nacionalistov, ki so prek tiska načrtno iskali »jugoslo­ vansko nevarnost«, da bi dosegli združitev svojih razpršenih sil? Morda so oblasti z napihovanjem vesti o nevarnosti že­ lele predvsem opravičiti potrebo po zatiralnih ukrepih, ki so jih zahtevali domači nacionalisti? Večji del obvestil o podtalnem gibanju so oblasti in var­ nostni organi dobivali od zaupnikov, le-ti pa iz splošnih govo­ ric, konkretnih primerov pa niso odkrili. Pri preiskavah so le v redkih primerih našli orožje ali razstrelivo, ki so ga posa­ mezniki obdržali iz časov razpada avstro-ogrske armade. 304 Gotovo so posamezniki razširjali med prebivalstvom pro­ pagando, nekateri so najbrž poskušali tudi izzivati, drugi na­ klepati izgrede. Slovenci so italijanske vojake večinoma gle­ dali zviška, zanje so bili v primerjavi s prejšnjimi avstrijskimi vojaki strahopetci, zato ni bilo potrebno posebno junaštvo za besedne spopade in zmerjanja. Na meji je prihajalo do po­ gostnih incidentov zlasti ob ilegalnih prehodih kurirjev, ki so potovali na Primorsko najbrž tudi z določenimi akcijskimi na­ logami. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu je Trumbič omenil, da bi bilo dobro »podžgati prebivalstvo okupirane co­ ne, da bi začelo delati izgrede... da bi se ustvarila napetost v teh krajih«, toda pri tem se Jugoslavija ne sme izpostav­ ljati. Rybäf se je s predlogom strinjal, toda ni verjel v to možnost, ker je bilo po njegovem prebivalstvo na Primor­ skem preveč mirno in poslušno; ob demarkacijski črti je celo trgovalo z Italijani.71 Tudi krajevne oblasti so poročale o mir­ nosti prebivalstva. V logaškem okraju, je pisal civilni komi­ sar, so ljudje večinoma zadovoljni z okupacijo, ker jim po­ nuja boljše gospodarske možnosti, kakor jih imajo sonarodnja­ ki onstran meje.72 Iz postojnskega okraja je poročal karabi­ njerski poveljnik, da so ljudje mirni in da kljub hujskanju po­ sameznikov ne kažejo namena za kakšna protestna gibanja.73 V nekem nepodpisanem poročilu, odposlanem decem­ bra 1919. leta iz Istre v Jugoslavijo, je rečeno, da se ljudje zato ne upirajo, ker žive v prepričanju, da je njihova zemlja le začasno zasedena in da ne bo nikdar pripadala Italiji. V tej veri ne žive samo Hrvatje v Istri, temveč tudi domači Itali­ jani. Jugoslovanski narodni voditelji se zavedajo, da ta zaslep­ ljenost utegne povzročiti, zlasti v krajih, kjer je nasilje oku­ patorja naj hujše, resne posledice, če že ne upora, pa vsaj ne­ varne incidente. Toda ne narodni voditelji ne postopanje obla­ sti, ki ima vse prej kot začasni značaj, ne morejo omajati te vere. Ljudje pa so mirni tudi zato, nadaljuje poročevalec, ker se boje preganjanja in nasilja in ker so popolnoma od­ rezani od sonarodnjakov onstran demarkacijske črte.74 Že na tem mestu kaže opozoriti, da je bila sodba poro­ čevalca preroška. Medtem ko v dobi okupacije ni bilo resnej­ ših spopadov med slovensko-hrvaškim ljudstvom in italijan­ skimi oblastnimi organi (izjema je bil incident v Prvačini), so po aneksiji spomladi 1921. leta prav v Istri, kjer je bilo nasilje najhujše, izbruhnili hudi nemiri. Uprlo se je kmečko prebival- 20 305 stvo v okolici Krnice (Proština), uprli so se labinski rudarji in ustanovili socialistično »republiko«, uprli so se kmetje v Ma­ rezigah. Ti upori so bili gotovo posledica revolucionarne pro­ pagande in priprav, ki so trajala vse leto 1920, toda niso bili usmerjeni zoper italijansko oblast, temveč predvsem zoper fa­ šistično nasilje. Bili so izrazito obrambnega značaja, čeprav so vsebovali mnoge revolucionarne elemente. Mirnost prebivalstva v mesecih pred aneksijo pa vendar­ le ni mogla biti odsev zadovoljstva in vdanosti. O tem pričajo spopadi, ki so se pripetili dne 5. julija 1920. leta v Prvačini. Ker je bil 5. julij praznik sv. Cirila in Metoda, simbol slovan­ stva, so nameravali Primorci na večer pred praznikom pri­ žgati kresove in izobesiti jugoslovanske zastave. Italijanske oblasti so izobešanje zastav povsod preprečile — kresovi so goreli — le v Prvačini jim to ni uspelo. Karabinjerska posadka v Prvačini je predvidevala, da bo prišlo do »iredentistične« manifestacije, zato je zaprosila pomoč iz Dornberka. Ker so 5. julija po vzpetinah okrog Prvačine dejansko vihrale jugo­ slovanske zastave, so karabinjerji zahtevali od ljudi, da jih odstranijo. Le-ti niso ubogali, celo v procesiji so vpričo kara­ binjerjev razvili zastavo. Ko so karabinjerji nasilno hoteli od­ straniti zastavo, so ljudje ogorčeno planili nanje. Italijansko poročilo trdi, da so iz sprevoda metali kamenje in tudi stre­ ljali, zato so karabinjerji streljali v množico. Vendar podatek, da so bili štirje domačini ranjeni, trije karabinjerji pa potol­ čeni, sam po sebi priča, da so streljali le karabinjerji, medtem ko je množica najbrž uporabila le pesti in kamenje. Kljub vsemu je bil dogodek v Prvačini za Italijane prava »ribellio­ ne«.75 Prvaški incident je bil v tem času edini konkreten izraz »upornosti« primorskih Slovencev. To pa seveda ne izključuje dejstva, da so bili Slovenci in Hrvatje povsod enako nasprotni okupacijskim oblastem in da so se nekateri najbrž resnično pripravljali na resnejše akcije, predvsem v pričakovanju re­ volucije v Italiji. Težko je namreč verjeti, da bi bila italijan­ ska poročila o nevarnosti docela izmišljena. Vsekakor je bolj ali manj skrivna propaganda zoper Italijo vedno obstajala; stopnjevala se je v sorazmerju z razočaranji nad mirovnimi pogajanji. Mosconijeva zaupna navodila za zatiranje jugoslovanske dejavnosti. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 3oe V juliju je bila napetost na višku, zato sta generalni ci­ vilni komisariat in vojaško poveljstvo izdala v skladu z Ba- dogliovimi predlogi navodila o preventivnih in represivnih ukrepih. Poveljnik armadnega korpusa general Ferrerò je predložil civilnemu komisarju naslednji načrt: vse vojaške po­ sadke s tržaško vred premestiti na mejo, da bodo preprečile prehod band in komandosov, ki bi utegnili dvigniti primorsko prebivalstvo k uporu; aretirati in odstraniti vse slovensko-hr- vaške in socialistične voditelje ter zasesti vse delavske zborni­ ce v deželi. Mosconi je ta predlog zavrnil, ker policijske sile po odhodu vojske ne bi mogle zatreti vstaje, obenem pa bi prav premestitev vojaštva opogumila prebivalstvo za začetek »neodgovornih dejanj«. Tudi zasedbo delavskih domov je od­ svetoval, dokler se ne bi izkazalo, da socialisti dejansko pod­ pirajo narodni upor. Strinjal pa se je z aretacijami slovenskih voditeljev, toda le tistih, ki so iz preteklosti znani kot nevarni. Dne 10. julija je civilni komisar v sporazumu z vojaškim po­ veljstvom poslal podrejenim zaupna »navodila za morebitno jugoslovansko aktivnost tostran demarkacijske črte«. V navo­ dilih je rečeno, naj karabinjerski poveljniki v sporazumu z ob­ činskimi civilnimi komisarji sestavijo sezname vseh nevarnih oseb jugoslovanske narodnosti. V pojem »nevarni« je treba uvrstiti vse tiste, ki so sposobni netiti ali voditi gibanje. Se­ zname je treba sproti dopolnjevati in jih držati v strogi taj­ nosti. Splošen nadzor nad ljudmi naj se poostri, na vlakih naj se uvede služba za kontrolo potnih dovoljenj, na meji naj se pooštre pregledi prihajajočih. Okrajni komisariati morajo iz­ gnati v Jugoslavijo vse osebe, ki niso pristojne v Julijsko kra­ jino. Će pride do omejenih lokalnih uporniških gibanj, naj policija na ukaz okrajnega civilnega komisarja aretira vse osebe v določenem okolišu, ki bodo vpisane v seznamih. Are­ tacije v širšem obsegu v preventivne ali represivne namene bodo komisarji zaukazali le po predhodni odobritvi general­ nega civilnega komisariata. Aretirance je treba poslati v Gra­ diško, kjer bo vojaška posadka še ostala na svojem mestu, da bo prevzela nad njimi nadzor. Urad za tisk pri generalnem komisariatu in civilni komisariati v Gorici in Pazinu bodo po­ skrbeli za takojšnjo zaplembo Edinosti in drugih slavofilskih listov, ki bi objavili članke ali notice, ki bi utegnile sprožiti uporniška dejanja ali vznemiriti javni red.76 309 Uresničitev načrtov deželnih oblasti, zlasti vojaških, je preprečila italijanska vlada. Generalna direkcija za javno var­ nost je namreč opozorila kabinet ministrskega predsedstva, da bi ponovne aretacije oziroma internacije Slovencev in Hrva­ tov v Julijski krajini privedle do silnih tehničnih in političnih težav. S tehnične plati je obstajalo vprašanje, kam poslati in­ ternirance. Sardinija ni bila primerna, ker so tamkajšnji pre­ bivalci že leta 1919 protestirali zoper pošiljanje »italijanskih nasprotnikov« na njihove domove. Razmestitev internirancev po raznih krajih v Italiji pa tudi ni bila primerna, ker bi bil otežen nadzor nad posamezniki. Sicer pa so po mnenju direk­ cije obstajala tudi finančna vprašanja. Zaradi zvišanja živ­ ljenjskih stroškov bi namreč morala Italija vsakemu interni­ rancu izplačevati po 15 lir na dan namesto 3 lir kakor v le­ tu 1919. Zraven tega pa bi prav gotovo vsi interniranci »spričo pomanjkanja osebnega dostojanstva« zahtevali še posebne pod­ pore, ki bi jo »spričo svoje prirojene predrznosti« gotovo do­ bili. S političnega vidika bi internacije škodovale, ker bi po­ novno zbudile gonjo Italiji nasprotnega tiska.77 Ministrski predsednik Giolitti je dne 17. septembra spo­ ročal Mosconi ju, da se mu zdi načrt o seznamih in interna­ cijah »spričo očitnih političnih razlogov« neuresničljiv. Poleg tehničnih težav, ki bi gotovo nastopile, je namreč sodil, da bodo internacije, ki jih je prevratniški tisk že med vojno ob­ sojal, izzvale ostro kampanjo, ki bi se razširila tudi v inozem­ stvo. Italiji nasprotni inozemski tisk bi po njegovem mnenju izkoristil »bolestno občutljivost« širše italijanske javnosti, da bi prikazoval Italijo kot zatiralko in preganjalko slovenskega in hrvaškega naroda. To pa bi državi nedvomno močno ško­ dovalo. Političnim oblastem v Julijski krajini je Giolitti pripo­ ročal, naj se omejijo na evidentiranje oseb, ki bi utegnile ogro­ žati javni red, in na nadzor nad njihovo dejavnostjo; ukrepajo naj samo v nujnih primerih, upoštevajoč težavne trenutke, ki jih preživlja Italija.78 Vedeti moramo, da je nova vlada s predsednikom Giolit- tijem, ki je bil nedvomno umirjen in razsoden demokrat, ter zunanjim ministrom Carlom Sforzo nameravala predvsem utr- Giolittijeva brzojavka Mosconiju o neprimernih ponovnih interna ­ cijah Slovencev in Hrvatov. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 310 diti ugled države v svetu. V ta namen je morala urediti notra­ nje zadeve in vzpostaviti avtoriteto vodilnega razreda. V sklop te politike sta spadala umik italijanske vojske iz Alba­ nije in priznanje njenih meja iz leta 1913, k čemur je pripo­ mogel tudi ankonski vojaški upor. Zoper revolucionarne de­ lavske množice, ki so septembra 1920. leta zasedle tovarne, vlada ni uporabila sile, temveč je diplomatsko počakala, da se je zasedba sama onemogočila. Tudi preprečitev zaostritve okupacijskega sistema v Julijski krajini je torej ustrezala po­ litiki notranje pomiritve in utrditve. S takimi ukrepi si je vlada ustvarila ugodna tla za bližajoča se pogajanja z Jugo­ slavijo glede razmejitve, pri katerih je dejansko dobila vso podporo Anglije in Francije.79 Do srede septembra 1920, ko je vlada zavrla nove posku­ se nasilja in zatiranja na zasedenem ozemlju, so se v deželi že odigrali tisti pomembni dogodki, ki so dajali slutiti, da sta »slovanska« in »boljševiška« nevarnost odstranjeni. S poži­ gom narodnih domov v Trstu in v Istri ter z neuspehom de­ lavske splošne stavke so dobile moč tiste nacionalistične sile, ki so jih dotlej tako fašisti kakor oblasti zaman poskušali zdru­ žiti in angažirati zoper revolucionarne poskuse in slovensko narodno gibanje. Odslej bo glavno vlogo na Primorskem igral fašizem, ki je s požigom Narodnega doma doživel svoj ognjeni krst. POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU Ozračje, ki ga je ustvarilo širjenje vznemirjljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega na­ pada, je privedlo do požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Razvoj dogodkov v dneh 12. in 13. julija je znan.80 Dne 12. julija sta dva oficirja z italijanske ladje Puglia snela v Splitu jugoslovansko zastavo in jo kot trofejo odnesla na lad­ jo. Užaljeni Splićani so zato na kopnem napadli italijanske mornarje, ki jim je prišel na pomoč sam poveljnik ladje. Da bi preprečili spopade, so domači orožniki prepovedali pristanek čolna, nato so italijanski mornarji streljali na obalo in ubili enega demostranta. Orožniki so na strele odgovorili in ubili po- 313 veljnika ladje Gullija in strojnika Rossija. Incident, ki so ga zakrivili italijanski mornarji, kar je ugotovila tudi mednarodna komisija, je postal povod za pogrom v Trstu in drugih krajih Julijske krajine. Naslednjega dne, 13. julija, so tržaški fašisti sklicali shod na trgu Unità, kjer so v protestnih govorih pozivali zboro­ valce, naj maščujejo splitski žrtvi. Že med zborovanjem so fa­ šisti začeli lov na »nevarne« Jugoslovane in ubili nedolžnega gledalca, kuharja hotela Bonavija Giovannija Ninija, ki ne s fašizmom ne z Jugoslavijo ni imel nič opraviti. Tedaj je stopil na govorniški oder Randi, da je sporočil zborovalcem, bilo je nad tisoč oseb, da so Slovenci prav v tem trenutku umorili italijanskega državljana. Tudi namestnik civilnega ko­ misarja Moncada je poročal v Rim, da so Slovenci zborovalce izzivali in spodbujali incidente.81 To je bila iskra, pravijo fa­ šistični viri, ki je podžgala množico, da je z Giunto na čelu planila na ulice z vzkliki »al Balcan, al Balcani«. Hotel Ba- kan je bil obenem slovenski Narodni dom, kjer so bili še uradi organizacije Edinost, prosvetnih društev ter tržaške hranilni­ ce in posojilnice; v njem sta bila slovenska čitalnica in sta­ novanje predsednika Edinosti Vilfana. Na poti do Narodnega doma so fašisti s kamenjem na­ padli poslopje jugoslovanskega konzulata v via Mazzini. Na­ rodni dom je bil ob prihodu fašistov zaprt, društveni prostori prazni. Hip pred prihodom demonstrantov pa sta bili iz tretje­ ga nadstropja Balkana odvrženi ročni granati, izstreljeni so bili tudi puškini streli, ki so smrtno zadeli oficirja Luigija Cas­ sano in ranili osem oseb. Narodni dom je namreč stražilo 410 mož, od tega 250 vojakov, pripravljenih v nasproti sto­ ječi vojašnici, 100 kraljevih stražnikov in 60 karabinjerjev, ki jih je določil namestnik generalnega komisarja Moncada, vedoč, da utegnejo fašisti napasti. Toda zaradi strelov in roč­ nih granat so vojaki, določeni za zaščito Narodnega doma, obr­ nili strojnični ogenj v poslopje, čeprav je bil namenjen napa­ dalcem. Ta akcija je spodbudila demonstrante, da so vdrli v poslopje, polili prostore z bencinom in jih zažgali. Prebivalci hotela so medtem zbežali, le v tretjem nadstropju je ogenj zaprl pot hotelskemu gostu Hugonu Robeku iz Radovljice in njegovi hčerki. Pri skoku skozi okno sta oba zgrešila rešilno platno, oče je obležal mrtev, hči pa je bila huje poškodovana. Narodni dom je naglo zgorel, gasilcem je uspelo zavarovati 314 le okoliške stavbe. Medtem so demonstranti odšli v napad na druge slovenske ustanove. Razdejali in oplenili so naslednje lokale: Jadransko banko, Hrvatsko banko, Ljubljansko banko, urade pravoslavne cerkve, pisarne odvetnikov Vilfana, Abra­ ma, Agneletta in Okretiča, stanovanje jugoslovanskega kon­ zula Markoviča ter kavarno Commercio. V tiskarni časnika Edinost, ki so jo varovali karabinjerji, so poškodovali rota­ cijske stroje. Pogrom je trajal do dvajsete ure. Poleg treh žr­ tev, Ninija, Robleka in oficirja Cassanija, je bilo več oseb hu­ je ranjenih. Generalni civilni komisar je ponoči izdal ukaz s prepovedjo zbiranja ljudi po ulicah in trgih. Naslednjega dne, 14. julija, je po približno enakem po­ stopku gorel Narodni dom v Pulju, v Pazinu so fašisti napadli tiskarno hrvatskega lista Pučki prijatelj, na Reki pa so D’An­ nunziovi legionarji razdejali hrvatske ustanove. Požig Narodnega doma je vznemiril konzulate v Trstu. Angleški konzul je na pobudo češkoslovaškega in jugoslovan­ skega konzula zahteval pri svoji vladi, da pošlje v tržaško luko vojno ladjo, ki bi ščitila zavezniška predstavništva v me­ stu. Italijanske oblasti so hitro reagirale in preprečile tovrstno intervencijo. Poveljnik oboroženih enot v Julijski krajini ge­ neral Caviglia se je sestal z angleškim vojaškim zastopnikom Duncanom in ga prepričal, da bi prihod angleške ladje zbudil ogorčenje italijanske javnosti ter ogrozil »tradicionalno prija­ teljstvo med Italijo in Anglijo«. Hkrati je minister za zunanje zadeve grof Sforza zagotavljal ambasadi Združenih držav Amerike v Rimu, da v Trstu ni nevarnosti. V tržaško prista­ nišče so namreč prihajale ameriške ladje, ki so prevažale če­ škoslovaške vojake, zato je ambasada v Rimu po požigu Narod­ nega doma, nameravala zavarovati transporte in zaprositi za ameriško vojno ladjo. Sforza je dopovedoval ambasadorju, da * bi ta intervencija zbudila v Italiji, še bolj pa v Trstu, slab vtis, ki bi utegnil privesti do nezaželenih dogodkov. Italijanske oblasti v Trstu so obsojale konzulate, zlasti francoskega, angleškega in ameriškega, češ da so poročali svo­ jim vladam o tržaških nemirih po verziji, ki jo je objavil ju­ goslovanski tisk. S tem so očrnili italijansko oblast in italijan­ sko javnost. Celo španski konzul, ki je bil v izredno prisrčnih odnosih z generalnim komisariatom, se je strinjal s protestno noto, ki so jo sestavili predstavniki zavezniških držav. Ko­ misariat je ugotavljal dalje, da je češkoslovaški konzul Seba 315 odkrito podpiral slovenske in hrvaške narodnjake, da jim je posojal avto in izdajal ponarejene dokumente za olajšanje nji­ hovega propagandnega dela. Ob požigu da je ameriški konzulat z jugoslovanskim, češkoslovaškim in angleškim konzulom na svojem sedežu razpravljal o dogodkih, iz česar je sklepal, da je pač prišel pod vpliv Italiji nasprotnih držav. Mosconi, ki je o teh zadevah poročal vladi, je le-to opozarjal, da sicer niso potrebne diplomatske intervencije pri zaveznikih zaradi nji­ hovega nekorektnega obnašanja, pač pa da bo za Italijo korist­ no, če ve, kolikšno skrito podporo uživajo pri zaveznikih ju­ goslovanske tendence, o čemer pričajo prav gornji podatki. Sklepal je še, da postaja spričo teh odkritij položaj Italije delikaten in negotov.82 Časopisi so potek dogodkov v Trstu opisovali in razlagali vsak po svoje. Italijanski nacionalistični listi Era nuova, La Nazione in II Piccolo so poudarjali, da so Ninija ubili Jugo­ slovani, da so bili demonstranti mirni, dokler nasprotniki ni­ so vrgli iz hotela granat, in da so se med požarom slišale eks­ plozije municije, ki je bila spravljena v Narodnem domu, kar pomeni, da je bil Balkan zbirališče zarotnikov.83 Izmed dru­ štev, ki so imela sedež v Narodnem domu, sta se jim zdela po­ sebno nevarna študentska počitniška zveza Balkan, češ da je zatočišče odposlancev iz Jugoslavije, in klub Pipčarjev, ker je nosil v spoznavnem znaku nožiček — pipec in pipo. Prvi znak je za Italijane pomenil »nevarno orožje«, drugi simbol anar­ hizma. Po teh verzijah je torej šlo za samoobrambo Italija­ nov, ki naj bi jih ogrožali uporniški Slovenci in jugoslovan­ ska država, kar je nacionalistični tisk že nekaj mesecev raz­ glašal. Generalni civilni komisar je poročal v Rim tako kakor italijanski časopisi. V preiskavi, ki jo je zahteval ministrski predsednik Giolitti, je na desetine očividcev potrdilo, da so iz Narodnega doma dejansko vrgli granate in streljali. Iz teh dokumentov, pravi Mosconi, je docela razvidno, da so požig Narodnega doma in napade na slovenske lokale izzvali fana­ tični Jugoslovani, ko so z bombami in streljanjem napadli ne­ oborožene demonstrante. Demonstranti, trdi dalje Mosconi, niso bili nasilni ne do oseb ne do tuje imovine, čeprav jih je grozljiv uboj sonarodnjaka boleče prizadel. Za dogodke dne 13. julija niso krivi oficirji in fašisti, kakor trde sovražna po­ ročila, poroča dalje Mosconi, pač pa gre iskati vzroke v »ne- 316 ukrotljivi reakciji vsega tržaškega italijanskega elementa na provokacije Slovencev, ki so postali prav v tem času ... na­ silni in predrzni«. Oblast torej ni mogla zaustaviti tega upra­ vičenega »ljudskega ogorčenja«. Kljub temu je, kot pravi ko­ misar, zahtevala preiskavo fašističnega sedeža, in izrekla opo­ min fašističnim voditeljem, čeprav ni našla obremenilnih do­ kazov. Tri fašiste je policija aretirala, toda ne zaradi požiga Narodnega doma, temveč zato, ker so streljali v cerkvi sv. Antona.84 Slovenski tisk je zanikal obtožbe in tudi dejstvo, da so iz Narodnega doma metali granate in streljali. Dokazoval je, da ljudje, ki so bili med napadom v hotelu, bilo je le nekaj žena z otroki, niso mogli streljati. Obtoževal je vojsko, ki je bila poklicana, da zavaruje dom pred množico, pa je v resnici so­ delovala pri napadu in streljala na poslopje, ter oblast, ker ni zagotovila reda in miru, za kar bi potrebovala le dve stotniji vojaštva.85 Do nedavnega so se italijanski zgodovinopisci držali urad­ ne razlage dogodkov, slovenski pa razlage, povzete iz Edino­ sti. V razpravi »Fascisti e militari nell’incendio del.Balcan« je tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer najbrž dokončno raz­ iskal resnico. Fašističnemu voditelju Giunti je bil potreben po­ vod za napad, zato so njegovi možje poskrbeli za truplo mla­ dega kuharja. Streli, zažigalna bomba in granata Sipe, vrženi iz tretjega nadstropja hotela, so bili provokacija, sicer se to ne bi bilo zgodilo že pred prihodom demonstrantov, kar je potr­ dil sam Giunta v poznejših spominih, in ne bi bil mrtev en sam človek. Provokator je namreč moral poskrbeti, da ne bi zadel prihajajoče množice, medtem ko bi bil Slovenec ravnal na­ sprotno. S to provokacijo je bila sprožena akcija vojaštva, ki mu je kvestor dal nalogo, da varuje poslopje. Vojska je s stre­ ljanjem v poslopje odprla pot fašistom, da so se lahko lotili požiga. Nekaj let pozneje, ko so se tovrstne fašistične akcije ocenjevale kot »heroizem«, se je eden izmed najbolj zna­ nih voditeljev tržaškega fascia pobahal in povedal, da je on sam 13. julija zjutraj najel v hotelu sobo, da je tja prinesel posode z bencinom in drugim vnetljivim materialom in da je v sporazumu s somišljeniki vrgel bombi in streljal iz poslopja. Vse to govori v prid tezi, ugotavlja Schiffrer, da je bil napad na Narodni dom ali druge slovenske ustanove vnaprej pred­ viden in za nacionaliste potreben. Vsa propaganda o organizi- 317 ranih jugoslovanskih bandah, o zarotah in pripravah na vsta­ jo je bila v bistvu provokacija, namenjena mobilizaciji nacio­ nalističnih sil, da bi stopile v akcijo. Ker se je tržaški kvestor tega dobro zavedal, ugotavlja Schiffrer, je v skladu z navodili vlade pravočasno zaukazal zavarovanje slovenskih ustanov. Toda ker ni razpolagal z zadostnimi policijskimi silami, je to nalogo dal vojski. Najugodnejši trenutek za akcijo je bil vse­ kakor čas, ko so se začele priprave za pogajanja v Rapallu.80 Splitski incidenti so bili torej dobrodošli, kot bi bili naročeni. O tem priča tudi D’Annunziova izjava: »Končno je le nasto­ pila nevarnost. Ce ne bi bila, bi bil čas, da bi jo sami poiska­ li... A noi! ... Tovariši, ostuden umazan Srb je še enkrat za­ hrbtno prelil plemenito latinsko kri.«87 Značilno je še dejstvo, da so pri pogromu sodelovali fašisti, nacionalisti in vojaški krogi, ki so se že pred tem povezovali na osnovi skupne tež­ nje po močni državi in uresničevanju italijanskih ozemeljskih zahtev. C. Silvestri gre še dlje, ko pravi: Ni izključeno, da so fašisti izbrali predmet napada v sporazumu s kakšno »desni­ čarsko oblastno skupino«.88 Vsak kompromis, ki bi ga v raz­ mejitveni zadevi »zagrešila« italijanska vlada, jim je pomenil odstopanje in šibkost. Zato se jim je zdelo potrebno s kon­ kretnimi dejanji sabotirati pogajanja, ki so se pripravljala. Že omenjeni levičar Salvemini je npr. v pismu Schiffrerju spra­ ševal: Ali niso morda Giunta in njegovi ter vojaki namenoma zažgali Narodnega doma, da bi sabotirali pogajanja? Giolitti- jeva vlada namreč v tisti dobi še ni podpirala fašističnega gi­ banja, to se je zgodilo pozneje, takrat, ko je izkušnja pokaza­ la, kaj vse je mogoče doseči s takimi sredstvi. Bolj ko premi­ šlja, piše Salvemini, bolj je prepričan, da je bil napad na Balkan naročen z Reke z namenom, da se sabotirajo pogaja­ nja med Italijo in Jugoslavijo.89 Nacionalisti in oblasti so dogodke v dneh 12. do 14. julija opravičevali, češ da so bili le samoobramba. Izmed italijanskih strank pa so jih obsojali republikanci in socialisti. Glasilo republikancev La Libertà je pomirjevalno pisalo o splitskem incidentu: potočimo solzo in položimo cvetje na grobove splitskih žrtev; tragičen dogodek je razburil in razža­ lil čustva vseh Italijanov, toda dejanje »maloštevilnih zlobne­ žev« je gotovo obžalovalo tudi hrvaško prebivalstvo Splita, zato bi bilo krivično naprtiti krivdo vsemu hrvaškemu ljud­ stvu. Še bolj krivična pa je reakcija zoper naše someščane slo- 318 venske narodnosti. »Ponavljamo in bomo vedno ponavljali.. umiritev in pobratenje med Italijani in Slovenci v beneški Juliji je najvišja politična potreba,« zato je dolžnost domačih Italijanov, da prepričajo o tej potrebi tudi »brate iz kralje­ stva«. Kar se je zgodilo v Trstu in v Pulju, je sramota za kul­ turni narod. Ohranite treznost in mirno kri, da se obračunava­ nje vsaj na Goriško ne bo razširilo.90 Socialistična stranka v Trstu je požig in program tudi ob­ sodila, vendar so bile njene izjave načelne in previdne. Delo je zapisalo, da so dogodki v Splitu in Trstu izraz »nacionali­ stičnega fanatizma«. Vse to utegne privesti do vojne med Ita­ lijo in Jugoslavijo, zato se bodo socialisti postavili v bran mi­ ru. Taki dogodki se bodo ponavljali, dokler ne bodo narodi »zaprli sape svojim sedanjim krivim voditeljem in ... začeli resnično sami odločati o svoji usodi«. Odveč je vsakršno zgra­ žanje nad včerajšnjimi dogodki, nadaljuje Delo, kdor je bil navzoč, si lahko sam ustvari sodbo. »Odstrižimo kremplje obeh nacionalizmov, in med obema tu živečima narodoma pri­ če nedvomno do sporazuma.« Ce do sporazuma ne pride, je dolž­ nost delavstva, da se ravna po sklepih vodilnih organov.91 Prva skrb socialistične stranke pa je veljala zavarova­ nju lastnih ustanov. Napad na Narodni dom je bil očitno zna­ menje, da bodo za slovenskimi prišle na vrsto delavske ustano­ ve. Tržaška sekcija socialistične stranke je zato 16. julija spre­ jela resolucijo s protestom »proti ponovnim provokacijam, nepremišljenim činom in nasilstvu nacionalistov, toliko itali­ janskih, kolikor slovenskih« in z obtožbo požigov, »ki so bili povzročeni z odkritim namenom, da se ustvari ono ozračje, iz katerega naj bi izšel spor, ki bi ga ne bilo več mogoče porav­ nati«. Delavske množice, je rečeno v resoluciji, »se bodo znale upreti z vsemi silami proti vsakemu kaljenju miru«. Sicer pa bosta le zmaga socializma in proletarski režim omogočila »iz­ vrševati pravico samoodločbe«; le tedaj bodo vsi narodni spori dokončno rešeni.92 Nekaj dni pozneje sta sekcija socialistične stranke in delavska zbornica v Trstu posebej poudarili potre­ bo po obrambi političnih in strokovnih pravic. »Ako bi se ho­ telo na kak način spraviti v nevarnost življenje teh naših or­ ganizmov, tedaj bo treba reagirati z vsemi sredstvi. Zob za zob, klin s klinom.« V boju zoper neodgovorne elemente ne bo mogoče računati na nikakršno pomoč, pa tudi ne na »objektiv- 319 nost oblasti«, zanesti se bo treba le na lastne sile, zato bodo delavci uporabili vsa razpoložljiva sredstva.93 To medlo in ohlapno stališče, omejeno na splošno ob­ sodbo »vseh nacionalizmov«, s poudarkom na obrambi lastnih ustanov, je že tedaj doživelo kritiko z dveh strani, s starni le­ vice in s strani desnice v sami stranki. Reformist Aldo Ober­ dörfer je očital časniku II Lavoratore, da ni našel niti ene moč­ ne besede obžalovanja in obsodbe dogodka, ki je za dolga leta podrl mostove za vzpostavitev narodnega sporazuma. Krivi so levičarji, je pisal Oberdörfer, ker so polni revolucionarnih fraz, ne znajo pa upoštevati realnih razmer in možnosti.94 Isti levičarji, ki jih je napadel Oberdörfer, so na strankinem deželnem kongresu tudi kritizirali list H Lavoratore, češ da je vedno zastopal internacionalistična stališča, ob požigu Bal­ kana pa ni našel dovolj jasnih in pogumnih besed. »Zdi se, da je tisti, ki obravnava narodna vprašanja, neprestano zaskrb­ ljen, da bi bil videti premalo italijanski,« je naglasil komu­ nist Tuntar.95 Narodnjaška Edinost je Tuntarjevo izjavo po­ zdravila in ga razglasila za mirnega in lojalnega nasprotnika. Dodala je, da so njegove izjave v skladu z mnenjem narod­ njakov, in da bi bile stvari precej drugačne in koristne tudi za socialiste, če bi bili ob požigu Balkana odkriteje in odloč­ neje nastopili.96 Ta ocena je bila očitno izrečena v zvezi s po­ razom delavskega tabora v splošni stavki, ki je odprl pot fa­ šizmu. Narodnjaški časnik Edinost je izražal vtis, da imajo socialistični voditelji dve duši: internacionalno, ki vleče na­ prej v smeri uresničevanja načelnega programa, in nacionalno, ki se jim oglasi ob konkretnih primerih in jih potisne spet za korak nazaj. Po mnenju Edinosti se vodstvo strogo drži inter­ nacionalnih načel samo, kadar gre za Slovence, medtem ko očit­ no popušča, kadar nastopi vprašanje italijanskega nacionaliz­ ma.97 Dodajmo še izjavo načelstva Jugoslovanske socialnodemo­ kratske stranke, sprejeto na seji 21. julija v Ljubljani. Podob­ no kakor italijanski socialisti so slovenski socialni demokratje obsodili »vsako nacionalistično hujskanje to in onstran de­ markacijske črte, ki bi utegnilo povzročiti novo krvoprelitje med narodi. Slovenski razredno zavedni socialnodemokratski proletariat bo nastopil kakor en mož proti vojni, v zavesti, da je s tem edin s proletariatom celega sveta, posebno pa z ita­ lijanskim, ki bo dogodke v Dalmaciji in Primorju gotovo trez- 320 no preučil in našel, da je povzročilo te dogodke le zavlačeva­ nje mejne ureditve med dvema sosednjima narodoma, in obe­ nem uvidel, da omenjenih dogodkov niso izzvali Jugoslovani, ter se prepričal, da so vse domneve, kakor, da bi se iskalo od naše strani povodov za novo vojsko, brez vsake dejanske pod­ lage in v očitnem nasprotju z dejstvi.«98 Slovenski narodnjaki so glede pogroma zoper svoje usta­ nove nastopili izredno pomirjevalno in strpno. Prek časnika Edinost so opozarjali slovensko javnost, da pošteni Italijani obsojajo napade, zato naj Slovenci ne vale krivde na vso ita­ lijansko skupnost, »da ne bomo tudi mi na škodo nedolžnih zagrešili, kar so oni drugi zagrešili na škodo nedolžnih na naši strani. Prva potreba v tem času je: mir, treznost, hladna kri, da bomo z jasnim očesom stali pred civiliziranim svetom, ko bo le-ta izrekal sodbo.« Nobena slaba beseda ne sme biti iz­ rečena zoper italijanski narod, »saj želimo z njim le prija­ teljstva in dobrih odnošajev«. Edinjaši so bili strpni tudi do civilnega komisarja, češ da ne verujejo in tudi nočejo verjeti, »da bi prišel k nam z že napravljenim načrtom preganjanja in zatiranja narodnega življa«. Nasprotno, verjeti so hoteli, da si oblasti živo prizadevajo, da bi našle pravo rešitev. Krivdo za »primorsko nesrečo« so iskali v dejstvu, da nimajo oblasti »vse do danes niti naj elementarne j šega pojma o bistvu pra­ vega položaja primorskih dežel«. Zastopati bi namreč morale »splošno veljavno« politiko, ne glede na to, kateri državi bo pripadalo sporno ozemlje. V resnici pa se vnaprej postavljajo na stališče ene države in enačijo pojma »narod« in »država«, iz česar izvirajo vsi napačni sklepi, med njimi »najnesrečnej- ši«, »da so vsi pripadniki italijanskega kraljestva tudi Itali­ jani«. Tu torej, ugotavlja Edinost, tiči krivda za »poboje in požige«; valiti krivdo na primorske Jugoslovane pomeni »imeti seme kretenstva v možganih«, saj ni potrebna posebna mo­ drost za spoznanje, »da se primorski Jugoslovani nahajajo po­ vsod v defenzivi«. Sicer pa so zadnji požigi »brez vsakega vpliva na nadaljnji razvoj našega življenja«, ker nobena sila na svetu ne more preprečiti ljudstvu, da bi branilo svoje šege in navade. Konec julija, ko se je prvo razburjenje poleglo, je Edinost zapisala: »Danes se zavedamo, da nas je požig Na­ rodnega doma očistil vsakega omahovanja, vsakega obotavlja­ nja, vseh dvomov in malodušja! V plamenih Narodnega doma se je naša moč postoterila, potisočerila!« Ta preizkušnja je bila 21 321 potrebna, »da smo dokazali svojo nepremagljivo moč, svoje življenje, ki se ne da zatreti, voljo do obstanka, ki se ne da zlomiti. Na razvalinah bo vstalo novo življenje, boljše od prejš­ njega — v tem tiči naša moč.«99 Primorski Slovenci so bili v defenzivi že od prvega dne okupacije, kakor pravilno ugotavlja časnik Edinost. Podatki o zarotah in pripravah na vstajo so bili torej predvsem natolce­ vanje in hujskanje nacionalističnega tiska, kateremu sta na­ sedli najbrž zavestno tudi civilna in vojaška oblast. Požig je močno prizadel že tako šibko politično društvo Edinost in njegove organizacije. Predsednik društva Vilfan je bil v tistih dneh, ko mu je ogenj uničil stanovanje in od­ vetniško pisarno, odsoten. Njegov namestnik Edvard Slavik mu je sproročal v Ljubljano, da je postalo življenje zelo žalostno. »Razkropljeni smo, brez shajališča. Shajamo se le... za naj­ važnejše. Z Istro in Goriško nimamo nobenih stikov več.« Ljudje so preplašeni in si ne upajo več delati. Hkrati je ugo­ tavljal, da ni kos »držati organizacije v rokah«, in rotil Vil­ fana, ki je nameraval ostati v Jugoslaviji, naj se vrne, ker no­ bena pomoč od zunaj ne more nadomestiti tistega, kar je iz­ gubljeno znotraj organizacije. »Brez Tebe smo prešibki..., po­ glej naše vrste in boš sam želel prevzeti vlogo tolmača našega protesta in naših zahtev.«100 Zaradi požiga Narodnega doma je društvo Edinost prote­ stiralo pri civilnem komisarju, vendar jih je ta zavrnil, češ da so Slovenci pač sami krivi, ker so z bombnim napadom pre­ prečili učinkovito obrambo oblasti. Mosconi ni samo zagovarjal ravnanja oblasti, temveč je, kot sam pravi v poznejših spominih, tudi obsodil vse tiste, ki so bili odgovorni »za zlonamerno propagando, usmerjeno k zbujanju rasnega sovraštva in k žaljenju našega narodnega čustva«.101 Dne 21. septembra je društvo poslalo k predsedniku Giolittiju delegacijo (Slavik, Podgornik, Kurelić), ki jo je vo­ dil Vilfan. Delegacija je izročila predsedniku vlade spomenice, ki so zadevale požig, izplačilo vojne škode, šolsko vprašanje in menjavo avstro-ogrskega denarja. V splošni, zbirni spomenici je rečeno, da Slovenci in Hrvatje zahtevajo spoštovanje in zaščito osnovnih pravic, ki se jih namerava, »kakor se zdi, naravnost onemogočiti in uničiti«, in opozarjajo predsednika vlade na položaj, ki »mora neizogibno ogroziti odnošaje med 322 dvema narodoma«. Niso Jugoslovani krivi za tako stanje, je zapisano v spomenici, marveč lokalni dejayniki in oblasti, ki »deloma niso znali a deloma niso hoteli razumeti čustvovanja in potreb, ne spoštovati ter ščititi pravic in koristi onega dela prebivalstva, ki je jugoslovansko«. Glede dogodkov dne 13. ju­ lija so narodnjaki zagotavljali »na našo vest in čast, da ni bilo nikakršnega izzivanja s strani naših jugoslovanskih sodežela- nov«, vse tovrstne obtožbe so izmišljene.102 Predsednik vlade Giolitti je o tem pisal Mosconiju in mu priporočal, naj vendar pomirljivo vpliva na slovenske vodilne kroge, da bi se v tem trenutku, ki je izredno kočljiv tudi v mednarodnih odnosih, preprečili neredi in incidenti. Obenem je priporočal, naj komisariat prekliče ukrepe zoper slovenske voditelje, ki jih je razglasil za talce, in druge ukrepe, ki niso nujno potrebni in v skladu z veljavnimi predpisi.103 Trem vodi­ teljem slovenskega političnega društva Edinost, Edvardu Sla- viku, Josipu Agnelettu in Josipu Abramu, je namreč kvestura neposredno po požigu Narodnega doma izrekla opomin. Obdol­ žila jih je, da so poslali na Kras zaupnike z nalogo, da dvignejo slovenske vasi k uporu, zato jih je razglasila za odgovorne in jim zapretila z aretacijo v primeru kakršnekoli upornosti slo­ venskega prebivalstva.101 Ti ukrepi so bili posledica omenjenih Mosconijevih načrtov za zatrt j e upornosti, najbrž pa so izha­ jali iz potrebe po podkrepitvi govoric o krivdi Slovencev, da bi bila oblast oprana krivde za pogrom. Mosconi je Giolittiju odgovoril, da neprestano deluje po­ mirjevalno in pravično s slovenskim in hrvaškim prebival­ stvom, zlasti po požigu Narodnega doma, ki je tako zelo raz­ vnel nacionalne strasti. Opozarjal pa je Giolitti j a, da prav ti­ ste osebe, ki jih je on sprejel, še naprej izzivajo in hujskajo mirno slovansko prebivalstvo. V zadnjih dneh da je moral dvakrat zapleniti njihov časnik Edinost. Opomine slovenskim voditeljem je opravičeval, češ da so v skladu z zakoni in da ne vsebujejo nikakršnih določil o talcih, pač pa zahtevo, da se opomnjeni vzdrže sistematične propagande, ki vodi k na­ silju zoper italijansko deželo.105 Svoj odnos do Slovencev in Hrvatov je Mosconi takole opisal v poznejših spominih: Zame je bil problem drugorod- cev najvažnejši in najtežji. Ravnal sem se po načelu, da je treba z njimi ravnati pošteno in pravično, toda hkrati zahte­ vati njihovo lojalnost in popolno spoštovanje države in naše 21* 323 Delavsko zborovanje na trgu Donadoni v Trstu, 1. maja 1920 Slovenski Narodni dom v plamenih Delegacija društva Edinost 22. septembra 1920 v Rimu, z leve: Karel Podgornik, Sima Kurelić, Josip Vilfan, Edvard Slavik (MA Lj, zb. Vilfan) » Barikada pri Sv. Jakobu narodne zavesti. Vlada je po Mosconijevem mnenju, morala dokazati drugorodcem, da je močna in da zahteva preprosto, popolno in stalno upoštevanje svoje avtoritete. Dokazati je morala tudi, da ni tiranska, temveč da namerava doseči le od­ krito in mirno sožitje na osnovi enakih pravic in enakih dolž­ nosti. Moči italijanske države, ki je slonela na etnični enot­ nosti, niso smele zasenčevati neznatne drugorodne manjšine; avstrijsko politiko »divide et impera« je bilo treba nadomestiti s politiko pomirjevanja in asimilacije. Požig Narodnega doma je bil sicer obžalovanja vreden, toda končni učinek v politič­ nem življenju Trsta je dogodku odvzel pečat nasilnega deja­ nja, ker je rodil pomembne in dolgotrajne posledice: na eni strani so se z Narodnim domom zdrave sile naroda zavedle svoje moči, na drugi strani so sovražne sile spoznale, da v Trstu plamen patriotizma še ni ugasnil.106 Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu je dejansko močno poslabšal politični položaj v deželi, saj je razvnel tisto narodno sovraštvo, ki so ga poskušale trezne sile med Slo­ venci in Italijani preprečiti. Tudi italijanske oblasti so želele pomiritve in soglasja, toda njihova stališča in ravnanje v zve­ zi s posameznimi dogbdki in posebej v zvezi s požigom jasno pričajo, da je bila ta »želja« samo v besedah. Iz poslabšanja političnih razmer so kovali kapital fašisti, da so združevali razcepljene nacionalne sile in postali gospodar položaja.107 SPLOŠNA STAVKA Dva meseca po požigu Narodnega doma, ki naj bi bil zatrl »slovansko nevarnost«, je reakcija usmerila svoje udarce na delavsko gibanje, da bi zatrla še »boljševiško nevarnost«. Delavsko gibanje v Italiji je do septembra 1920 doseglo višek. V septembru so delavci po vsej Italiji v drugo zasedali obrate in prevzemali upravo. V Julijski krajini ni prišlo do zasedbe, pač pa do splošne stavke, največje in najpomembnej­ še v dveletnem povojnem revolucionarnem obdobju. Splošna stavka je bila posledica neurejenih upravnih, političnih in gospodarskih razmer, ki so se od dne okupacije čedalje bolj slabšale, hkrati pa je bila zadnji odpor napredka željnih ljudskih množic zoper konservativne nosilce obstoje- 328 čega družbenega reda. Bila je zadnji resnejši poizkus uvelja­ vitve delavskega gibanja nasproti naraščajočemu fašizmu in hkrati začetek konca revolucionarnih nastopov. Z zamenjavo vojaškega guvernatora z izrednim civilnim komisariatom poleti 1919 se splošne razmere v deželi niso bi­ stveno spremenile. V deželi je še vedno veljal izredni režim, ki je slonel na veljavnih avstrijskih zakonih, dopolnjenih z odloki, ki jih je bil izdal guverner. Med temi je bil zloglasen odlok z dne 29. novembra 1918, ki je za nedoločene prekrške, kakor na primer žalitev simbolov italijanskih interesov, dolo­ čal visoke zaporne kazni. Zoper ta izredni režim so bili usmerjeni protesti sociali­ stov v deželi in v Italiji. Socialistični poslanec Cosattini je v parlamentu ostro napadal vlado, ker še ni odpravila določ­ be, po kateri je žalitev karabinjerja enakovredna žalitvi kra­ ljeve visokosti. Ko je vprašal ministrskega predsednika, ali bi on podpisal tako uredbo, je Giolitti odkimal.108 Predsednik tržaške delavske zbornice Passigli je v poro­ čilu socialistični poslanski skupini, ki je prišla oktobra v Trst, da prouči razmere, pojasnil, da je celo Avstrija odpravila iz­ jemne uredbe v deželi, sedaj pa jih je Italija ponovno uvedla. » Odloki služijo skoro izključno v to, da se aretira in obsoja v mesece in leta težke ječe socialistične delavce... in opro­ ščajo one, ki uničujejo in požigajo našo deželo, ki sežigajo Delavske zbornice, Narodne domove,... služijo za vse in vse­ mu, le ne pravici in dobri stvari... Čemu se neki postopa na tak način z nami, ki se nas je prišlo .odrešit*? ... Nimamo avstrijskih, nimamo italijanskih zakonov... nimamo nobenih zakonov in imamo vendarle najslabše avstrijske in vse slabe italijanske zakone. Kakor pride pač gospodi prav.«109 Tako neurejeno zakonodajo je lahko vsak karabinjer in vsak komisar v katerikoli vasi tolmačil po svoje. Odtod šte­ vilne ovadbe in aretacije, obsodbe, zaplembe tiska, prepovedi zborovanj, organizacij in prireditev. V upravnih zadevah je bilo najbolj občutljivo vprašanje občin, ki so jih od spomladi 1919 večinoma upravljali kraljevi civilni komisarji. Ker niso poznali razmer pa tudi ne sloven­ ščine ali hrvaščine, saj so bili večinoma doma iz notranjosti Italije, je bilo njihovo delo pogosto pogubno za gospodarstvo ter za socialne, narodne in politične odnose. V časniku Edinost srečamo vrsto pritožb zoper ravnanje posameznih civilnih ko­ 329 misarjev. V pritožbi dekanskih občanov je ob obseženem se­ znamu »grehov« civilnega komisarja rečeno: »Najmanj, kar zahtevamo pri imenovanju civilnega komisarja... je to, da bo razumel naš materin jezik ter da bo imel poleg drugih zmož­ nosti tudi možat, tej resni službi odgovarjajoč nastop.«110 V že omenjenem poročilu je Passigli tudi navajal, da so komi­ sarji večinoma mladi ljudje, ki se ne spoznajo na gospodarstvo in »ne vedo nič drugega razen tega, da skupaj s karabinjerji in redarstveno oblastjo... sklepajo zarote proti mirnemu do­ mačemu prebivalstvu«.111 Zato so socialisti zahtevali, da se raz­ pišejo občinske volitve. Tudi deželna oblast je bila često tarča napadov. Centra­ lizirana uprava, ki je zamenjala prejšnjo deželno avtonomijo, je ovirala vzpostavitev normalnega gospodarskega in politič­ nega življenja. Socialisti so ostro napadali civilnega komisarja, najprej Ciufellija, nato Mosconija, češ da nista nadaljevala tiste pomirjevalne in nepristranske politike, ki jo je zastavil guverner Petitti, ko »se je uprl energično ... pasjim željam italijanskega nacionalizma«. Prav v dneh, ko je Petittija za­ menjal Ciufelli, so se namreč začela fašistična in nacionalistič­ na nasilja, ki so se iz meseca v mesec množila. »Od tedaj sme fašizem uganjati svoje razbojniške orgije, svoje zločine pod prijateljstvom in očitnim nadzorstvom državnih oblasti, ki ne morejo in nočejo preprečiti zastrupljanja živ­ ljenja v naši deželi. Danes se pri nas požiga,« je poročal Pas­ sigli, »se goji narodno sovraštvo, se vrše.. . razbojniške osvete in se napada pred očmi generalnega civilnega komisarja ... Česar si ne upa narediti proti nam oblast, naloži tako delo fašistom.«112 O teh splošnih neurejenih razmerah in o posameznih po­ javih brezpravnosti so socialistični poslanci neprestano opozar­ jali italijansko poslansko zbornico in vlado. Zahtevali so: vrniti deželi normalne razmere in odstraniti žaljiv »regime di conquista«; dati prebivalstvu svobodo in pravico, da se samo upravlja, razpisati parlamentarne in občinske volitve v Julij­ ski krajini.113 Kljub vsem opozorilom in zahtevam se okoliščine v Ju­ lijski krajini niso izboljšale ali pa so se tako počasi spremi­ njale, včasih tudi poslabševale, da je zrevolucionirano delav­ stvo septembra 1920 upravičeno stopilo v splošno stavko z zahtevo, da se odpravi vojno stanje. 330 F Potek dogodkov povzemamo po obsežnem poročilu gene­ ralnega komisarja in po tedanjih časopisnih poročilih. Dne 27. avgusta so delavci v Tržiču sklicali zborovanje, da bi protestirali proti fašistom, ki so napadali delavske usta­ nove, in da bi preprečili ustanovitev fašističnega urada za za­ poslovanje. Oblast je delavcem prepovedala zborovati na ulici, kjer so imeli fašisti svoj sedež, vendar so delavci po shodu odšli pred fašistične urade, čemur je sledil oborožen spopad. Naslednjega dne je delavska zbornica v Tržiču razglasila splošno stavko. Po Mosconi j e vem poročilu so stavkali samo gradbeni in ladjedelniški delavci, kar je kazalo, da stavka ne bo uspela. Zato so jo 31. avgusta podprli delavci goriške Furla­ nije z geslom: stavkati, dokler ne bo zagotovljena varnost za politični, sindikalni in kulturni razvoj delavskega razreda. Dne 2. septembra je deželni odbor socialistične stranke s pred­ stavniki delavske zbornice sklenil razširiti stavko na vso de­ želo. Tako se je 3. septembra začela tretja faza stavkovnega gibanja, ki je zajelo vse predele Julijske krajine. Stavkale so tudi tiste strokovne zveze, ki so bile pod vplivom republikan­ cev in anarhistov. Le Labin in Idrija sta se, po podatkih gene­ ralnega komisarja, pridružila šele 6. septembra. Čas stavke ni bil določen, deželni vodilni organi delavskih organizacij so sklenili: stavkati, dokler ne bo zagotovljena odprava izjem­ nega vojnega stanja v deželi, dokler ne bodo zagotovljeni uki­ nitev vojnih sodišč, osvoboditev političnih jetnikov in razpis občinskih volitev. Republikanska stranka je k tem splošnim zahtevam, ki so jih določili socialisti, dodala še svojo, in sicer: priključitev Julijske krajine k Italiji, ki je pogoj za odpravo izjemnega stanja. S tem je želela tudi pudariti razliko s so­ cialisti in svojo patriotičnost.114 Med stavko je prišlo v Trstu do številnih spopadov med stavkajočimi in fašisti in do fašističnih napadov na delavske ustanove in voditelje. Medtem so voditelji socialistične stran­ ke in poslanec Alessandri, ki je bil ta čas v Trstu, poskušali prepričati oblasti, naj ugode zahtevam delavstva. Dne 7. sep­ tembra je generalni komisar, ki je bil dotlej odsoten, sprejel delavsko delegacijo115 in ji povedal, da so problemi, ki so spro­ žili stavko, »močno pri srcu« italijanski vladi in da so neka­ teri že rešeni, drugi pa da so v fazi proučevanja. Le glede ob­ činskih volitev ni dal nikakršnih zagotovil, češ da je to vpra­ šanje zvezano s pravnimi določili in političnimi težavami. Po­ 331 vedal pa je, da vlada tudi to že proučuje. Po tem pogovoru je direktorij stavke še isti večer pozval delavstvo, naj se vrne na delo, ker je splošna stavka končana. V Trstu pa je prišlo v naslednjih dneh do novih, hujših nemirov. Dne 8. septembra popoldne je okrog 3000 delavcev spremljalo na zadnjo pot med stavko ubitega delavca Vin­ cenza Forgionija. V predmestju Sv. Jakob so pogrebce izzvali fašisti, nato je izbruhnil splošen spopad med delavci ter fa­ šisti in policijo. Mosconi trdi, da so ta spopad izkoristili Slo­ venci, ki večinoma prebivajo pri Sv. Jakobu, da so sprostili svoje protiitalijansko sovraštvo in napadli rekreacijske prosto­ re nacionalističnega društva Lega nazionale. V spopadih je bilo ranjenih 7 agentov javne varnosti in 20 civilistov, trije do­ mačini in orožnik Giuffrida so bili ubiti. Generalni komisar je spričo dogodkov pri Sv. Jakobu do­ ločil policijsko uro, delavska zbornica pa je razglasila ponov­ no 24-urno protestno stavko. Med protestno stavko, 9. septem­ bra, so delavci zasedli predmestje Sv. Jakob in streljali na po­ licijski tovornjak, ki je odvažal aretirance. Naslednjega dne so zavzeto predmestje zavarovali z zasilnimi barikadami, zgraje­ nimi iz prevrnjenih vozov in posod za smeti, na katerih so plapolale rdeče zastave in Leninova slika. Generalni komisar pravi, da so delavski voditelji zaman poskušali pomiriti prebi­ valstvo in ga pregovoriti, naj se izogne skrajnostim, zato je zaukazal vojaškim silam, naj obkolijo in zavzamejo pred­ mestje. Iz časnika Delo pa zvemo, da so voditelji delavske zbornice Malatesta, Visnicher in republikanec Buffolini pre­ pričali razgreto mladino, da je vsak odpor nesmiseln, nato je le-ta »s težkim srcem« zapustila barikade. Brigada Sassari, okrepljena z enotami karabinjerjev, je na večer 10. septembra z dvema topovoma obstreljevala pred­ mestje in barikade, ki jih nihče več ni branil, nato se je obstre­ ljevanje po ulicah nadaljevalo tja do noči. V nekaj urah je bila »vstaja« pri Sv. Jakobu zatrta in predmestje je zasedlo vojaštvo. Dne 11. septembra je bila splošna stavka končana. Do oboroženih spopadov je v teh dneh prišlo tudi v Miljah. Bilanca človeških žrtev osemdnevnih spopadov v Trstu bila žalostna. Ubitih je bilo 9 oseb (Delo navaja 12), med njimi Mosconijeva brzojavka o uporu v tržaškem predmestju Sv. Jakob. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 332 agent javne varnosti; ranjenih je bilo okrog 70 oseb (Delo 250), 550 oseb iz vrst stavkajočih pa je bilo aretiranih.116 Podatki o padlih in ranjenih, navedeni v komisarjevih poročilih, se razlikujejo od podatkov v časopisih, kakor se razlikujejo tudi ocene o krivdi za spopade in o napadih ter podrobnosti o po­ teku dogodkov. Tako generalni komisar kot socialistično ča­ sopisje sta imela razloge, da sta opravičevala ravnanje svojega tabora in metala krivdo drug na drugega. Bolj kot kronika dogodkov so zanimivi resnični vzroki stavke in vstaje pri Sv. Jakobu, namen, pomen in posledice tega gibanja. O objektivnih razlogih, ki so privedli do stavke, smo že govorili. Zahteve stavkajočih po odpravi izrednega režima pa so bile vendarle bolj formalnega značaja kakor izraz resnične potrebe po teh spremembah. Spremembe so bile sicer nujne, toda ob koncu leta 1920 je bilo že dokaj jasno, da bo okupa­ cijski režim vsak čas odpravljen, saj je bila pred vrati aneksija. Čudno je tudi, da delavstvo v dveh letih ni poskušalo z maksi­ malnim naporom, kakršen je splošna stavka, doseči odprave tega režima. Vzroki za gibanje so bili torej globlji. Gotovo je med odločilne razloge spadala potreba po preprečitvi fašistič­ nega nasilja. Do septembra so namreč socialisti že začutili, da imajo v fašistih nevarnega nasprotnika. Po požigu slovenskega Narodnega doma je bilo vsem jasno, da so sedaj na vrsti so­ cialistične ustanove. O tem priča tudi resolucija o obrambi de­ lavskih ustanov, ki jo je tedaj sprejela socialistična stranka. Napredujočemu fašističnemu gibanju, ki se je z napadom na Narodni dom močno okrepilo, saj mu je uspelo mobilizirati nacionalistične sile in hkrati pridobiti podporo oblasti, se je bilo treba postaviti po robu. Generalni civilni komisar v svo­ jih poročilih trdi, da je pravi vzrok stavke sovraštvo sociali­ stične stranke do fašistov, ki ustanavljajo po Trstu in drugih krajih svoje organizacije in delavske ustanove. Napetost da je tolikšna, da je pričakovati spopada ob prvi priložnosti.117 Fašisti so poleg političnih in napadalnih organizacij po­ leti 1920 ustanovili v Trstu tudi svojo delavsko zbornico — Camera del lavoro italiana, prek katere naj bi znotraj sindi­ katov razbijali moč socialistov. Člani zbornice so postajali ne­ kvalificirani delavci, zlasti priseljenci iz notranjosti Italije. Zbornica jim je v sporazumu s podjetniki priskrbela delovna mesta prav v podjetjih, kjer so bili socialistični sindikati naj­ 335 močnejši.118 Med stavkami so ti delavci igrali vlogo stavkoka­ zov.119 Tudi dejstvo, da so tržiški delavci hoteli preprečiti usta­ novitev fašističnega urada za zaposlovanje v Tržiču, iz česar se je razvila stavka, govori v prid domnevi, da so bile fašistične delavske ustanove eden izmed glavnih razlogov za spopad. Gotovo pa je k izbruhu nemirov pripomogla tudi tista želja po spremembi družbenega reda, ki jo je levica v socia­ listični stranki in sindikatih vztrajno gojila od spomladi dalje in zaman pričakovala njene uresničitve. Spomladi 1920 je bilo revolucionarno razpoloženje na višku, toda stranka ga ni znala izkoristiti, omejila se je le na načrte o sovjetih, zato so delovne množice, ki so gojile revolucionarno perspektivo, začele popuščati. Komunistična struja v socialistični stranki je torej prav gotovo vedela, da odbijajo revolucionarnim mož­ nostim zadnje ure. Ta domneva je tem bolj upravičena, če upo­ števamo, da so prav v tem času kovinarji po vsej Italiji za­ sedali tovarne in uveljavljali načrt o prevzemu uprave. Morda je to dejstvo utrjevalo vero v vrstah najbolj revolucionarno razpoloženih socialistov, da je napočil pravi, ali bolje rečeno zadnji trenutek za prevrat. Današnje raziskave so sicer že do­ gnale, da v Italiji ni bilo objektivnih možnosti za nasilno spre­ membo družbenega reda, bilo je le revolucionarno razpoloženje. Tudi če bi bila revolucija izbruhnila, bi bila v državi zmago­ valki, ki je imela v vojski zanesljivo braniteljico reda, hitro zadušena. Toda tega dejstva takratni revolucionarji niso videli. Na sestanku deželnega vodstva stranke in sindikatov, 2. septembra, ko se je bilo treba odločiti, ali razširiti stavko iz Furlanije na vso Julijsko krajino ali jo končati, so levičarji s Tuntarjem preglasovali reformistično strujo, ki se je upirala razširitvi stavke. Nasprotniki stavke so svoje stališče zagovar­ jali z utemeljitvijo, da položaj niti najmanj ni ugoden za tako gibanje in da je treba iskati rešitve na drug način in raje kon­ čati stavko, ki je že zajela Furlanijo.120 Regent pravi v svojih spominih, da so za stavko glasovali vsi, reformisti, maksima- listi in komunisti. »Le majhno je bilo število sodrugov, ki smo razumeli, da je treba ob napovedi politične stavke... biti dru­ gače pripravljen, kot pa smo bili pripravljeni mi.«121 Levičarska struja je morda gojila načrte o spremembi stavke v vstajo. O dogodkih pri Sv. Jakobu je Mosconi po­ ročal, da opremljenost delavcev s puškami, municijo, bombami in nosili za ranjence govori v prid domnevi, da je bila vstaja 336 pripravljena. Policija je v preiskavah sedeža mladinskega krožka v ulici Pondares, v delavski zbornici in pri posamez­ nikih našla dve brzostrelki, šest pušk, 20 revolverjev, 10 bomb, štiri zaboje streliva, nad 3000 nabojev in nekaj bodal. Zaradi nezakonite posesti orožja je aretirala mladinskega voditelja Antonia Jurago, in tajnika delavske zbornice Maria Malatesto. Pri nekem aretiranem delavcu je vojaška policija našla, ko­ nec septembra, navodila o vlogi in delovanju nekakšnega taj­ nega odbora, ki naj bi v Julijski krajini organiziral revolucio­ narna gibanja. V navodilih je med drugim rečeno, da je spri­ čo zadnjih dogodkov v Italiji treba jemati reformiste kot iz­ dajalce in da člani tajne organizacije ne smejo sodelovati v nobenem vodilnem delavskem organu. Odbor je imel nalogo sestavljati posebne oborožene enote iz najbolj zaupnih in po­ gumnih tovarišev ter proučevati možnosti za upor delavcev, kmetov in vojakov. V ta namen je predvideval nadzor nad vo­ ditelji delovnih množic, seznanjanje s političnimi okoliščinami, zbiranje podatkov o moči in sestavu vojaških in policijskih enot, sestavljanje načrtov o skladiščih orožja, telefonskih na­ pravah, vojašnicah, železnicah, mostovih in podobno. Za izdajal­ ca so navodila predvidevala smrtno kazen.122 Po mnenju obla­ sti je odbor ustanovila mladinska organizacija v Trstu, ven­ dar razen navedene okrožnice ni na voljo podatkov, ki bi do­ kazovali njegov dejanski obstoj. Pač pa je bila pozneje, sep­ tembra 1921, odkrita v Trstu Miljah in Izoli skupina triinpet­ desetih mladincev, organiziranih v znanih enotah »arditi ros­ si«, s precejšnjo količino orožja in razstreliva, ki je napadala sedeže fašističnih organizacij. Gornji podatki gotovo pričajo o pripravljenosti posamez­ nikov na trenutek, ko bo treba z orožjem izbojevati oblast. Toda pričajo tudi, da so bile tovrstne priprave skrajno ome­ jene, naivne in pomanjkljive. Generalni civilni komisar je go­ tovo imel razloge, da je prikazoval nevarnost večjo, kakor je bila v resnici, in obenem pomirjal vlado, češ da gre le za po­ skuse nekaterih skrajnežev, zakaj vodstvo delavskega gibanja in javnost nasprotujeta prevratnim akcijam. Po eni strani je bilo v njegovem interesu odvrniti pozornost osrednjih oblasti od neurejenih razmer, za katere je bil sam odgovoren, po dru­ gi strani pa je moral tudi opravičiti napad oblasti, policije in vojske na delavske množice, ker tak napad ni bil docela v skladu s politiko Giolitti j e ve vlade. 22 337 V opravičilo za ta nastop, ki je podprl nacionalistične in fašistične akcije, je navajal še drugi pomembnejši razlog, in sicer, da so glavno vlogo pri stavki in posebej pri šentja­ kobskih dogodkih odigrali Slovenci. V Rim je sporočal, da Slo­ venci iz dneva v dan pomnožujejo socialistične vrste, ne toliko iz politične zavesti kolikor zaradi potrebe po organizaciji, za katero jim je dobrodošla celo socialistična zastava. S tem da žele okrepiti subverzivno stranko in njeno razdejalno dejav­ nost, kar utegne samo koristiti njihovim nacionalnim aspira­ cijam. Po Mosconijevem mnenju je bila zahteva po svobod­ nem kulturnem razvoju delavstva, ki so jo stavkajoči v Fur­ laniji vključili v stavkovna gesla, dokaz, da so Slovenci že od vsega začetka vplivali na usmeritev stavke z željo, da bi imelo gibanje poseben značaj. Boljševiška manjšina v stranki in Slovenci so pretentali deželno vodstvo, sporoča Mosconi, da je stavko razširilo iz Furlanije na vso deželo in ji dalo revolu­ cionarni in protiitalijanski značaj. Zato okrog 8000 sindikalno organiziranih delavcev ni stavkalo. Stavke so se vzdržale zveza brivskih delavcev, tržaška sekcija gostinskih delavcev, zveza uradnikov in trgovskih pomočnikov Julijske krajine, zveza bančnih uslužbencev in sindikat uradnikov zavarovalnih družb. Te sindikalne organizacije so bile 17. septembra izklju­ čene iz delavske zbornice. Dogodki pri Sv. Jakobu, beremo v nekem drugem poročilu, ponovno pričajo o »čustvih« Sloven­ cev, zlasti tržaških, do Italije. Delavci slovenske narodnosti, ki so večinoma vpisani v socialistični stranki, se pod krinko internacionalistične ideologije bore za svoje nacionalistične cilje.123 Te teze so bile plod nacionalistične in fašistične propa­ gande, ki je dva nasprotnika, Jugoslovane in komuniste, tlači­ la v en koš, kar naj bi boj zoper boljševizem še posebej opra­ vičevalo. »Za italijansko buržoazijo je bila ta stavka jugoslo­ vanska« (podčrtano v originalu), je poročal tržaški dopisnik Rdečega prapora. Nacionalistični Bolettino dello sciopero je stavko opisoval v članku pod naslovom »Lo sciopero degli Schiavi«, medtem ko je fašistični voditelj Giunta javno raz­ glašal na zborovanju, da je bila naročena iz Jugoslavije in da je komunističnega voditelja Tuntarja podkupil regent Ale­ ksander.124 Da je taka propaganda vplivala na oblasti, nam po­ leg omenjenih ocen posebej dokazujejo naslednji podatki: iz­ med 550 med stavko aretiranih delavcev je bilo 9 tujih držav- 338 r Ijanov (najbrž Jugoslovanov), 35 rojenih onstran meje, sicer pa pristojnih v Julijsko krajino, od ostalih 500 pa jih je bilo nad 2/s slovenske narodnosti.125 Deželna italijanska oblast je torej že v tem zgodnjem času brez pomislekov sprejela fašistična stališča in jih uresničevala. Enačenje jugoslovanskega narodnega gibanja s komunističnim in obsojanje komunizma, da je sredstvo za zadostitev jugoslo­ vanskih nacionalnih aspiracij, sta sloneli tudi na predvojni miselnosti o nevarnem panslavizmu. V čustveni navezanosti ogroženih primorskih Slovencev in Hrvatov na veliko Rusijo so italijanski nacionalisti pa tudi dobronamerni demokratično usmerjeni iredentisti že tedaj videli nevarnost za italijanske interese na narodnostno mešanem ozemlju. Logično je torej, da se je prejšnji panslavizem po vojni avtomatično spremenil v »slavo-bolscevismo« ali »slavo-comunismo«. Ta pojem pa je vseboval še poseben prizvok dvojne nevarnosti: nevarnost za italijanske nacionalne interese in hkrati nevarnost za obsto­ ječi družbeni red. Pozneje, ko je zavladal Italiji fašizem, je izraz »slavo-comunisti« postal sinonim za uporne Slovence in Hrvate v Julijski krajini, ki se je uporabljal domala celih dvajset let. Socialistični Lavoratore je seveda vztrajno odbijal obtož­ be in dokazoval, da se slovenski in hrvaški delavci s stavkami bore tudi proti jugoslovanskemu nacionalizmu in da le sociali­ sti zmorejo iztrgati slovansko delavstvo iz nacionalističnega tabora ter ga pridobiti za pobratenje z italijanskim narodom, kar pomeni, da se redčijo vrste italijanskih sovražnikov.126 Na­ rodnjaška Edinost pa je ob stavki in šentjakobskih dogodkih zapisala: socialisti so se oglasili šele sedaj, ko jim stopajo na prste, kar se z narodnjaki že od vsega začetka dogaja, pa so zaman protestirali. Svoj čas se je hujskalo le proti Slovencem, ko pa so socialisti mimogrede omenjali tudi krivice, ki se njim gode, se hujska tudi proti njim, »toda zopet zaradi nas, izključ­ no le zaradi nas ... Naša naloga bi ne bila sedaj ne da mirimo, ne da hujskamo, ker boj, ki se sedaj bije, se ne bije v našem imenu.«127 Glede krvavih spopadov pri Sv. Jakobu je ugotav­ ljala, da je delavstvo ravnalo po svoje zato, ker ni ne italijan­ sko ne jugoslovansko, temveč »julijsko«, in ker ne želi pri­ ključitve k nobeni od dveh držav, temveč nekaj tretjega.128 V poročilu Justa Pertota, enega izmed voditeljev slovenskega narodnega gibanja, poslanem v Jugoslavijo, pa beremo, da so 22* 339 slovenski narodnjaki zato nevtralni, »da zaštite socijaliste od prigovora da rade za Jugoslaviju, jer su ti socijalisti i dosta slabi i dosta neozbiljni... koji stoje pod dojmom općega raz­ položenja, paze samo na momentane interese i ne može se na njih mnogo računati za kakove veće akcije«.129 Dodajmo še sodbo krščansko-socialno pobarvanega čas­ nika Goriška straža: »Morda pa ne bo zgrešena misel, če pra­ vimo, da so socialisti to splošno stavko uprizorili zato, da bi preskušali vrste svojih sodrugov in spoznali, ali bi bila naša dežela že godna in zrela za sovjetsko rudečo republiko. Tedaj se je ta poskušnja pokazala zelo bridka, ker je naše ljudstvo daleč od tega njihovega cilja in ker naše ljudstvo po ogromni večini noče iti za to barvo in za temi voditelji.« Sicer pa so se Goričani, kakor pravi Goriška straža, popolnoma strinjali z zahtevami, ki so jih izrazili delavci in zaradi katerih so sto­ pili v splošno stavko.130 Generalna stavka v Julijski krajini, ki je trajala pet dni, v Trstu pa se je ponovila in se sprevrgla v pravi oboroženi spo­ pad, je bila docela neuspešna. Socialistična stranka v deželi za tako obsežno politično akcijo ni bila dovolj pripravljena, zato stavki, ki je začela od spodaj, med delavstvom v Tržiču, ni znala najti prave vsebine in cilja. Po Mosconijevem mnenju se je vodstvo delavskih organizacij samo zato oklenilo gesla o odpravi izrednega režima, ker druge možnosti ni imelo. S parolo »vztrajati za nedoločen čas« pa je zašlo v slepo ulico, ker je zavlačevanje stavke povzročalo med množicami nave­ ličanost in neodpornost. Voditelji so morali stranko izvleči iz »nevzdržnega položaja«, ki jo je postavljal v slabo luč pred samim proletariatom, zato so izsilili pri vladi in deželnih obla­ steh obljube, da bo zadoščeno zahtevam stavkajočih.131 Še neprimerno slabše je bila stranka pripravljena na mo­ rebiten prevrat, kar so si očitno obetali revolucionarno razpo­ loženi levičarji. Incidenti in spopadi niso bili po volji vodite­ ljem delavske zbornice, pravi Mosconi v svojih poročilih, ven­ dar so jih le-ti opravičevali, da ne bi izgubili še zadnjega ugle­ da in da ne bi dali levici še novega orožja za obtožbe o zavi­ ranju revolucionarnosti, ki so bile že dlje časa na dnevnem redu.132 Iz tega pa lahko sklepamo, da šentjakobski dogodki niso bili organizirani, pač pa spontan izraz odpora zoper fa­ šistično nasilje, ki so ga morda nekateri resnično poskušali umeriti v vstajo. O tem pričajo barikade, ki so bile po mnenju 340 današnjih zgodovinarjev bolj simbolične kot resnična sredstva za obrambo, in seveda hiter konec vojaških operacij in popol­ no razsulo odporne moči delavstva. Neodpornost pa je bila po­ sledica nepripravljenosti in pomanjkljive vere v uspeh. Repu­ blikanski list L’Emancipazione je že 9. septembra zgroženo zapisal: Popolna dezorganizacija revolucionarne mladine in popolna nepripravljenost delavskih množic na žrtve nas silita v grenko in resno razmišljanje. Delavsko gibanje ima dve usodni hibi: pomanjkljivo pripravljenost in pomanjkljivo vzgo­ jo. Kaj pomaga imeti številčno močne množice, kaj pomaga računati s tisoči privržencev, če je ta masa fluidna in razvo­ deni ob prvem stiku s trdo in nasilno resničnostjo?133 Stavka in poskusi vstaje niso bili samo neuspešni, tem­ več tudi dokaz revolucionarne nesposobnosti socialistične stranke. Še več, bili so dokaz o upadu delavske sile in vloge socialistične stranke. To se je pokazalo tako v Julijski krajini kakor v notranjosti Italije, kjer je pomenila zasedba tovarn konec tako imenovane »rdeče dveletke — biennio rosso«. Akcija za zasedbo tovarn se je končala z navideznim us­ pehom, čeprav polovičnim. Generalna konfederacija dela, ki so jo vodili reformisti, je v pogajanjih z vlado dosegla oblju­ bo o ustanovitvi paritetne komisije med zastopniki delavcev in delodajalcev, ki naj bi pripravila zakonski osnutek o pra­ vici delavcev do nadzorovanja proizvodnje. Na temelju tega sporazuma se je zasedba končala. Do ustanovitve komisije in do zakonskega osnutka sicer nikdar ni prišlo, vendar Giolit- tijeva vlada vsaj ni ovirala zasedbenega gibanja, računajoč, da bodo ekonomske silnice same od sebe potisnile gibanje na slepi tir, kar se je tudi v resnici zgodilo in pripeljalo do kompro­ misnih pogajanj. K temu pa je pripomogel tudi oportunizem voditeljev delavske konfederacije in nekaterih članov vodstva socialistične stranke, ki nikakor niso podpirali revolucionarnih tendenc. Za gibanje v Julijski krajini pa so bile posledice mnogo hujše kakor za zasedbeno gibanje v Italiji. Deželna oblast gibanju ni samo nasprotovala, temveč je v nasprotju z osred­ njo vlado proti njemu tudi aktivno nastopila in s tem podprla fašiste. Razloge za to usmeritev pa je mogoče najti v različ­ nih dejstvih. Fašizem je bil v Trstu očitno močnejši kakor v drugih italijanskih pokrajinah; videli smo, kako je postajal po­ budnik akcije nacionalističnih in nacionalnih sil. To je torej 341 kazalo na možnost, da bo v spopadu prevladal. Generalni ko­ misar Mosconi je bil izrazit konservativec in odločen simpati­ zer fašizma, kar smo razbrali iz njegovih pozitivnih ocen vloge fašizma v Julijski krajini. Še bliže fašizmu je bil njegov na­ mestnik Crispo Moncada, ki je v prvih dneh stavke nadomeščal Mosconija, ki je bil, najbrž ne slučajno, na dopustu v Cor- tini D’Ampezzo.134 Moncada je postal prvi tržaški prefekt, po­ tem ko je leta 1922 fašizem prevzel oblast v Italiji. Glavni razlog za odkrito in konkretno povezovanje oblastnih organov s fašističnim gibanjem pa gotovo tiči v dejstvu, da so bile tudi italijanske meščanske struje orientirane bolj desničarsko in so bile bliže fašizmu kakor drugje po Italiji. Ta usmeritev je bila pogojena s specifičnimi razmerami v Julijski krajini, ki so slonele na desetletnem narodnostnem nasprotstvu. Za ge­ neralnega civilnega komisarja in njegovega namestnika je bilo torej najbrž logično, da prevzameta njihovo miselnost in da podpreta tisto silo — fašizem, ki je obetala, pa tudi dokazovala, da bo kos z nasiljem rešiti kompleksna vprašanja narodnost­ ne in revolucionarne narave, tem bolj, ker sama nista bila kos tej nalogi. Če izvzamemo dejstvo, da so bili delavski revolucionarni poskusi v kali zatrti zaradi enotnega nasprotnega sunka obla­ sti, vojske in fašistov, ki je bil tem bolj zagrizen, ker je na­ meraval pobiti dva nasprotnika naenkrat, ostane vprašanje, za­ kaj ni bilo ugodeno delavskim zahtevam po odpravi vojnega stanja, kar je ministrski predsednik Giolitti obljubil. Odgovor na to vprašanje najdemo v obsežni spomenici, ki jo je šef osrednjega urada F. Salata v dneh stavke poslal Giolittiju. Takole je pisal: Čeprav so obvestila, ki prihajajo iz tržaškega komisariata, pomirjujoča in skušajo zmanjšati po­ men stavke, je potrebno, da predsednik vlade spozna dejansko stanje, da bo mogel odgovarjati na poslanska vprašanja, zlasti pa, da ne bo prevzemal obveznosti. Vojno stanje je namreč mogoče odpraviti šele tisti trenutek, ko bo z mednarodnimi dogovori dokončno odločena pripadnost Julijske krajine. Do­ kler so veljala določila premirja, je bilo z vidika mednarodnega prava nedovoljeno spreminjati upravo. Sicer pa se Salati taka Del Salatove spomenice z zavrnitvijo zahtev stavkajočih v Julij­ ski krajini. (ACS, objavo je dovolil CSAS z nav. sklepom) 342 sprememba nikakor ni zdela primerna, tudi zato ne, ker je bilo v interesu Italije, da vzdržuje vojaške sile na spornem ozemlju za morebitne obrambne potrebe. Bal se je, da bi od­ prava vojnega režima zbudila mnenje, da so okupacijske sile šibke. To mnenje pa bi utegnilo spodbuditi močno slovensko- hrvaško narodno skupnost za protiitalijansko dejavnost in za gibanja, ki naj bi svetu pokazala njeno navzočnost na spornem ozemlju. Opozarjajoč na te vojaško-politične vidike, je torej odločno odsvetoval vladi, da bi popustila socialističnim zahte­ vam. Še več, priporočal je, naj okupacijske sile za vsako ceno še naprej opravljajo svojo funkcijo, čeprav samo navidezno, da bi se vnaprej preprečili vsakršni poskusi ogrožanja itali­ janskih nacionalnih interesov. Sicer pa se je vlada po Sala- tovem mnenju formalno in dejansko trudila zabrisati voja­ ški značaj uprave v novih provincah, saj je zamenjala vojaški guvernatorat s civilnim komisariatom in prenesla pristojnosti osrednje oblasti z vrhovnega poveljstva na predsedništvo mi­ nistrskega sveta, čemur je sledila vrsta ukrepov, usmerjenih k demilitarizaciji uprave, kakor npr. odstranitev oficirjev iz de­ želnih in občinskih upravnih organov. Glede omejenih političnih svoboščin, ki so bile predmet očitkov socialističnih poslancev, je Salata opozarjal, da pred aneksijo ni mogoče razširiti v nove pokrajine italijanskih te­ meljnih zakonov (ustave, zakonov o tisku, javni varnosti itd.), ki so bolj liberalni od zakonov bivšega režima. Najprej je treba ozemlje priključiti k Italiji, da bodo prebivalci postali italijanski državljani, potem bo mogoče zamenjati zakonodajo. Iz tega sledi, da je treba čimprej anektirati nove province. Sicer pa očitki socialistov glede zatiranja svobode po Salato- vem mnenju niso povsem utemeljeni, ker je vlada naročila krajevnim oblastem, naj se sicer ravnajo po avstrijskih zako­ nih, vendar ustrezno z liberalnim duhom, ki ga vsebuje itali­ janska zakonodaja. Ta liberalna usmeritev naj bi se kazala v kriterijih glede tiska in javnega mnenja, ki po Salatovi sodbi niso bili ostrejši od kriterijev, veljavnih v drugih italijanskih pokrajinah. To pa je največ, kar sme in more vlada storiti v tem trenutku. Italijanska država se namreč ne more odreči svojim okupacijskim pravicam spričo aktivnosti in »zločinske­ ga obnašanja« strank in narodnih manjšin, ki je usmerjeno v ogrožanje italijanskih interesov. 345 Medtem ko so tržaški socialisti trdili, da jim je predsed­ nik vlade obljubil takojšen razpis občinskih volitev, je bil Salata obveščen, da se je predsednik omejil le na obljubo o čimbolj natančni proučitvi tega vprašanja, ne da bi se bil ob­ vezal glede roka in načina volitev. Zato je ponovil, da bi vsa­ kršne volitve pred aneksijo, zlasti v spornih krajih, pomenile resno nevarnost, ki bi jo povzročile prav politične stranke. Po aneksiji pa bo treba najprej razpisati parlamentarne volitve, nato bo treba s poslanci iz novih dežel proučiti vprašanje te­ ritorialne in upravne ureditve in šele nato preiti na občinske volitve. Če pa ta edini logični načrt, ki ne vsebuje »nevarnosti za narodno stvar«, ni izvedljiv v bližnji bodočnosti, bi mo­ rala vlada pred volitvami pripraviti določene pravne akte. Med te akte je uvrstil volilni zakon in določbe o pravici za pridobitev italijanskega državljanstva. Za volilni zakon je predlagal kombinacijo sistema avstrijskih kurij in sploš­ ne volilne pravice, kar bi oteževalo njegovo naglo aplika­ cijo. Za določbe o državljanstvu pa je predvidel, da morajo biti sestavljene tako, da bodo zlasti v spornih krajih vnaprej izločene »cele skupine prebivalstva«. Tretji ukrep pa naj bi veljal novi razmejitvi občinskega ozemlja, kar se mu je zdelo potrebno zlasti za Istro. Razmejitev bi morala upošte­ vati narodnostno sestavo prebivalstva tako, da bi bila vnaprej izločena vsaka nevarnost ljudskega plebiscita, čeprav posred­ nega, ki bi utegnil ogroziti celo tiste kraje, ki so bili praktično že prisojeni Italiji. Že bežno naštevanje teh vprašanj, končuje Salata, zado­ stuje za zavrnitev socialističnih predlogov in konceptov. Če pa se upošteva, da socialisti celo po Italiji nameravajo osvojiti občinske uprave z namenom, da jih razbijejo in zrušijo, je vprašanje občinskih volitev v Julijski krajini tem bolj kočljivo, ker vlada še prek sedanje uprave s težavo obnavlja krajevne institucije, ki sta jih petletna vojna in bivši režim spravila v tak položaj, da ne vzdrži primerjave z nobeno drugo občino v Italiji.135 Navedli smo bistvo Salatove spomenice, ker zgovorno priča, da tudi če je vlada nameravala ali želela urediti raz­ mere v Julijski krajini, tega ni mogla storiti. Osrednji urad, ali bolje njegov načelnik, ki je bil pristojen svetovalec, je skrbel predvsem za vsestransko zavarovanje italijanskih inte­ resov na spornem ozemlju. Salatov šovinistični odnos do Slo- 346 vencev in Hrvatov je navzoč v vseh njegovih analizah, pismih in spomenicah, odposlanih bodisi vladi, bodisi civilnemu komi­ sariatu v Trst. Septembrsko gibanje je bilo torej že vnaprej obsojeno na neuspeh. Ministrskemu predsedniku Giolittiju najbrž ni bilo težko dajati obljub, saj mu tudi ni bilo težko popustiti zasedbenemu gibanju v Italiji. Vedel je, da raste nova sila, ki bo pomagala premagati revolucionarne težave. Komaj ne­ kaj mesecev po teh dogodkih je namreč pri parlamentarnih volitvah to silo — fašizem — izkoristil in s tem zagotovil utr­ ditev obstoječega družbenega reda. Ne glede na to, koliko so bila gesla stavkajočih upravi­ čena in uresničljiva, in ne glede na fašizem, ki se je dotlej že toliko okrepil, da je lahko prešel v nasprotni napad, je bil poraz septembrskega gibanja tako v Italiji kakor v Julijski krajini tudi posledica razkroja v samem delavskem gibanju, ki ga je povzročal boj med strujami v socialistični stranki. »Ni fašizem premagal revolucije,« je zapisal A. Tasca, »marveč je neizvedena revolucija porodila fašizem«.136 347 X RAZCEPITEV DELAVSKEGA TABORA STRUJE V SOCIALISTIČNI STRANKI V Italiji so v letu 1919 in v prvi polovici leta 1920 obsta­ jale revolucionarne možnosti, toda socialistična stranka ni bila pripravljena, da bi jih bila izkoristila. Maksimalizem je leta 1919 prevladal, vendar je v stranki še ostalo reformistič­ no krilo, ki je zaviralo revolucionarne nastope. Maksimalizem je bil sad trenutnih objektivno revolucionarnih razmer, priza­ deval si je za najvišji cilj, spremembo družbenega reda. Za uresničenje prevrata pa stranka ni storila nič, od­ lagala je sprožitev upora na najugodnejši trenutek v upa­ nju, da bo razsulo buržoaznega reda samo po sebi pripeljalo proletariat na oblast. V aprilu 1920, ko je torinsko delavstvo prek svojih tovarniških svetov prvič prevzemalo upravljanje tovarn, je vodstvo italijanske stranke razpravljalo o načrtih za ustanovitev delavsko-kmečko-vojaških sovjetov, namesto da bi bilo podprlo torinsko akcijo. Načrt o sovjetih ne v Trstu ne drugje po Italiji ni bil uresničen, ostal je na papirju tako kot »vojaško-tehnične priprave« na revolucijo. V opoziciji do reformizma in neodločnega maksimalizma so se v stranki po­ rajale skupine komunistov, ki so težile po disciplinirani revo­ lucionarni stranki, ki bo sposobna izpeljati revolucijo. Dokonč­ ni spopad med temi strujami je sprožila komunistična interna­ cionala, ko je poleti 1920 zahtevala od svojih članic upošteva­ nje pogojev, določenih v 21 točkah. Italijansko socialistično stranko sta zadevali predvsem 7. in 17. točka, in sicer zahteva po izključitvi vseh reformistov iz stranke in preimenovanje stranke v komunistično. V jeseni 1920 so se v italijanski socialistični stranki urad­ no konstituirale struje in določile svoje programe glede na zahteve III. internacionale. Na konferenci dne 10. in 11. okto­ bra v Reggio Emilii je reformistična struja pod imenom »so- 348 cialistična koncentracija« takole določila svoja stališča: čas za revolucijo še ni dozorel, treba je nadaljevati s pripravami zanjo in z vzgojo; socialistična stranka se mora prilagajati razme­ ram v Italiji, zato mora ohraniti avtonomijo. Dne 15. oktobra se je v Milanu ustanovila komunistična struja, v katero so se vključile naslednje dotedanje skupine: astenzionisti z Bor- digo, ordinovisti (imenujejo se po torinskem časniku Ordine Nuovo) z Gramscijem in levo krilo maksimalistov z Marbini- jem. Komunistična struja je na konferenci v Imoli 28. in 29. novembra sprejela moskovske teze brez pridržkov in zahte­ vala izključitev reformistične struje iz stranke in takojšnje pri­ prave za revolucijo. Dne 20. novembra 1920 se je v Firencah sestala »unitarna socialistično-komunistična« frakcija, ki je združevala večino dotedanjih maksimalistov. Njen glavni pred­ stavnik je bil Giacinto Menotti Serrati. Privolila je v pogoje tretje internacionale s pridržkom, da ostane stranka enotna in da sme prilagajati programske točke italijanskim razme­ ram. Zavrnila je zahtevo po preimenovanju stranke v komu­ nistično in privolila kvečjemu v ime »komunistično-socialistič- na«, ker se socializem v Italiji med vojno ni kompromitiral kakor po drugih evropskih državah.1 V enotni socialistični organizaciji v Julijski krajini je v začetku leta 1920 že obstajala struja komunistov »astenzio- nistov«, ki je pozivala socialiste, ki se strinjajo s »čistim ko­ munizmom« brez reformističnih in socialnodemokratičnih ele­ mentov, naj se konstituirajo v skupine znotraj socialističnih sekcij. Take skupine so februarja delovale v Trstu (47 članov), Gradiški (9 članov), Sv. Križu (18 članov) in drugih krajih.2 Deželni izvršni odbor je marca 1920 prepovedal ustanavljanje komunističnih skupin z utemeljitvijo, da je italijanska soci­ alistična stranka komunistična, ker je vključena v tretji inter­ nacionali.3 To pojmovanje je prevladovalo zlasti med sloven­ skimi člani socialistične stranke, ki so kar od začetka sami sebe imenovali komuniste. Zanje je bilo samo po sebi umevno, da gre za komunistično organizacijo, od trenutka, ko se je stranka vključila v komunistično internacionalo.4 Odločilno vlogo pri usmerjanju slovenskih socialističnih sekcij v komunističnem duhu je imel časnik Delo, ki je posve­ čal posebno pozornost dogajanju v sovjetski Rusiji, tezam tretje internacionale in komunističnih skupin v italijanski sociali­ stični stranki. V prvi številki Dela z dne 20. februarja 1920 349 so objavljene teze astenzionistične skupine v italijanski stran­ ki, ki jih je med Slovenci razširjal zlasti Drago Godina. V dneh 25. in 26. septembra 1920 je bil v Trstu kongres socialistične zveze Julijske krajine, na katerem so delegati razpravljali o usmeritvi organizacije spričo zahtev komuni­ stične internacionale. Struja maksimalistov, pozneje imenovana unitarna, je poskušala obdržati enotno stranko, ki ji je zaradi moskovskih tez grozil razkol. V ta namen je njen predstavnik G. Passigli predlagal kongresu, naj ustanovi poseben svet iz zastopnikov politične stranke, delavske zbornice, gospodarskih zadrug in mladinske organizacije. Ta svet naj bi kot posvetovalni organ koordiniral delovanje vseh delavskih institucij in usklajal raz­ lična stališča, ki groze razbiti enotnost delavskega gibanja. Proti predlogu je nastopila levičarska struja s Tuntarjem in Jurago, češ da bi bil tak svet koalicija, v kateri bi utegnila prevladati reformistična struja, ki bi svet spremenila iz posve­ tovalnega v izvršni organ. To pa bi pomenilo smrtni udarec za revolucijo. Levičarji so nato zahtevali: najprej izključitev reformistov, kakor zahteva tretja internacionala, in šele nato nadaljnje sklepanje. I. Regent, ki je tudi pripadal'levici, pa je predlog o svetu podprl in razložil, da bi svet lahko bil nado­ mestilo za tiste sovjete, ki so bili spomladi v načrtu, pa se za­ radi nezrelosti proletariata niso ustanovili. Toda, je dodal, nujno je, da v svetu prevlada duh komunizma, kar je odvisno od politične stranke in seveda tistih organizacij, ki bodo svet sestavljale. Podobnega mnenja je bil predstavnik direkcije ita­ lijanske socialistične stranke Egidio Gennari, ki je priznal po­ trebo po svetu, vendar samo pod pogojem, da ostane zgolj po­ svetovalni organ deželnega izvršnega odbora. Ker so bila mne­ nja deljena in nasprotujoča, je kongres to vprašanje prepustil v odločitev izvršnemu odboru. Glede organizacijske rasti stranke v deželi pa je ugotovil, da se je število sekcij dvignilo v enem letu od 34 na 73, število članov pa od 5000 na 9000. Sprejel je tudi sklep, da začne izhajati delavski časnik v hr­ vaškem jeziku, vendar sklep ni bil uresničen. V deželni izvrš­ ni odbor so bili izvoljeni: Furlan (Milje), Grane (Volosko), Inwinkel, Malatesta, Oliva, Visnicher (Trst), Poduje (Pulj), Štolfa, Tuma, Tuntar (Gorica), Tonet (Tržič). Za ravnatelja Dela je bil potrjen Ivan Regent, za ravnatelja časnika II La­ voratore pa Giuseppe Passigli.8 350 V naslednjih mesecih, od oktobra 1920 do januarja 1921, se je tudi v Julijski krajini bil tako imenovani boj za ten­ dence, ki ga je sprožila ustanovitev treh struj v italijanski so­ cialistični stranki. V tej kampanji so se morali člani stranke opredeliti za posamezno strujo oziroma za nadaljnji razvoj socializma v Italiji, kar naj bi dokončno odločil izredni dr­ žavni kongres. Dne 13. oktobra je tržaška sekcija predlagala, naj se zač­ ne razprava v časopisju, tako da bodo člani najprej seznanjeni z različnimi stališči. Nato naj se prenese na sestanke krajev­ nih sekcij, kjer bi se člani z glasovanjem opredeljevali za stru­ je. Tuntar je že na tem sestanku poudaril, da ne gre samo za čistko v stranki, temveč za pravi razkol. Z izključitvijo po­ sameznikov, najbolj vidnih zagovornikov reformizma, bi po njegovem storili stranki slabo uslugo, ker bi v njej ostali vsi omahljivci, neiskreni in neopredeljeni elementi, kateri so za revolucijo najmanj zanesljivi. Zato je predlagal, naj se člani opredeljuejo za revolucijo ali za reakcijo.6 V začetku novembra so se v socialistični zvezi Julijske krajine uradno ustanovile struje in začele s propagando za nabiranje glasov. Strujo unitarcev so zastopali Giuseppe Passigli, ravna­ telj časnika II Lavoratore, ki je bil tudi član centralnega od­ bora te struje, tajnik deželnega izvršnega odbora Benetti, taj­ nik strokovnih zvez Malatesta in tajnik delavske zbornice Salvadori.7 V razglasu te struje8 je rečeno: »Hočemo, da se ohrani enotno proletarsko gibanje, poseb­ no pa v Julijski Benečiji, kjer poleg razredne borbe divja na­ cionalni boj ... razkol naših organizmov (bi povzročil) usodno oslabitev naših proletarskih vrst... Mi ne izključujemo nobe­ nega borbenega sredstva: priznavamo potrebo poulične akcije, umestnost parlamentarnega delovanja in neizogibnost upo­ rabljanja nasilja kot najuspešnejšega orožja proletariata proti buržoaziji... Parlament, občina, provincija, sindikat, zadruga, vse institucije.. . nam morajo služiti kot sredstva za priprav­ ljanje revolucije ... Z ene strani hočemo ostati v tretji inter­ nacionali ... z druge strani hočemo, da se prizna vsaki pokra­ jini ... tista avtonomija, ki izvira iz vladajočih okoliščin in iz specifičnega položaja ... Naša pokrajina postaja trdnjava so­ vražnikov. Naš proletariat se mora strniti še bolj kompaktno okoli svoje slavne, neoskrunjene zastave... ne smemo izpo- 351 stavljati svojih sil v nepremišljenih osamljenih gibanjih, ki morejo dati sovražniku povod, da jih zahrbtno napade... Za komunizem, sodrugi, in proti reformizmu! Za jasnost in proti zmešnjavi! Za enotnost stranke!«9 Frakcija se je strinjala z izključitvijo posameznih refor­ mistov, tistih, ki so težili k sodelovanju z buržoazijo, tako da bi bila stranka očiščena, vendar ne zdesetkana. Glede revo­ lucije so unitarci predvidevali vsa sredstva za boj proti kapi­ talističnemu redu, tudi revolucionarni prevrat, če bo za to primeren trenutek. Od stališč osrednjega odbora frakcije v Italiji se je struja v Julijski krajini razlikovala v tem, da ni uporabljala imena socialisti, temveč komunisti. Podpisovala se je »Unitarno komunistični odbor za Julijsko krajino — Comitato comunista unitario della Venezia Giulia«. Unitami komunisti so se imenovali zato, da bi se razlikovali od »čistih komunistov«, katerim so pravili tudi secesionisti ali razkol­ niki. Komunisti pa so za to strujo najpogosteje uporabljali imena socialisti-komunisti, centristi ali unitarci. Drugo strujo, komunistično, je vodil Giuseppe Tuntar. Ker je bil v času boja za tendence odsoten, so strujo zasto­ pali Ivan Regent, Josip Poduje, Giovanni Gasivoda in Drago Godina.10 Strujo komunistov sta sestavljali dve skupini: skrajno levi astenzionisti, ki so delovali kot skupina že v začetku 1920, in zmernejši elekcionisti ali levo krilo maksimalistov. Dne 3. oktobra se je skupina astenzionistov, ki je bila spomladi razpuščena, ponovno ustanovila in sklenila, da ostane v socia­ listični stranki kot frakcija in da bo v stranki podpirala po­ litiko tistega dela stranke, ki si prizadeva za odstranitev vseh reformističnih in oportunističnih elementov, ker je to edina možnost, da se stranka spremeni formalno in dejansko v pra­ vo komunistično stranko.11 V tržaški sekciji, ki je bila številčno najmočnejša v de­ želi, sta se 18. novembra združili astenzionistična in elekcio- nistična skupina v enotno komunistično strujo. Izvolili sta iz­ vršni odbor in delegata za konferenco v Imoli ter ponovno izdali poziv vsem članom, ki se strinjajo s komunističnim pro­ gramom Bordiga-Bombacci, da ustanove komunistične skupi­ ne v posameznih sekcijah.12 Tri dni pozneje, 21. novembra, je bil v sporazumu med skupino v Miljah in tisto v Trstu se­ stavljen začasni deželni odbor komunistične frakcije.13 352 Na državnem sestanku komunistične frakcije v Imoli je predstavnik iz Julijske krajine14 vztrajal pri naslednjih sta­ liščih: sprejeti vseh 21 pogojev, ki jih je določil II. kongres kominterne, začenši s preimenovanjem stranke v ko­ munistično, sprejeti brezpogojno komunistični program gle­ de taktike, da se pospeši revolucija v Italiji, in uresniči dikta­ tura proletariata, izključi vse, ki kakorkoli ali iz kateregakoli vzroka nasprotujejo maksimalnemu internacionalističnemu programu, in izvajati dosledno politiko nepopustljivosti do vseh drugih strank ali institucij. V komunistični struji so bili po kvestorjevih poročilih skoraj vsi socialisti »di razza slava« in skoraj vsi mladi socialisti iz Julijske krajine. Le-ti so bili avantgarda revolucionarne vojske. Zaupani so jim bili propa­ ganda v vojski, sestava udarnih oddelkov »arditi rossi«, usta­ navljanje uradov za zvezo, organiziranje zaupnikov v posad­ kah in ustanavljanje vojaških svetov. Dalje je kvestor sporo­ čal, da so ti ekstremisti krivi za septembrsko stavko, inciden­ te, revolucionarne poskuse in žrtve, ki so tedaj padle; da so na njihovi strani tudi tržaški anarhisti, del republikancev iz Circolo Vidali pa da sodeluje v njihovih akcijah. Nameni ko­ munistov naj bi bili razvidni iz velike količine orožja, streli­ va in eksploziva zaplenjenega ob različnih priložnostih v Tr­ stu in Pulju. Nujnost takojšnje revolucije naj bi tržaški ko­ munisti takole utemeljevali: z revolucijo je treba začeti pre­ den bo buržoazija utrdila svoje vrste in oborožila belo gardo za zaščito obstoječega družbenega reda. Razvoj gre namreč v to smer, ker se že ustanavljajo po vsej Italiji sindikati in zve­ ze belih ter rumenih, poleg nevarnih fašistov, ki so priprav­ ljeni nastopiti z enakim orožjem kot revolucionarji. Z akcijo naj začne Julijska krajina, ker je najbolje organizirana. Revo­ lucija v Italiji bi sprožila revolucijo v večjih evropskih drža­ vah, zlasti v Franciji in Angliji, kar bo zagotavljalo zmago proletariata, medsebojno podporo, Italiji pa oskrbo s surovina­ mi. Glavno jamstvo za uspeh pa so tržaški komunisti videli v zmagoviti ruski revoluciji. Dalje je kvestor omenjal, da raču­ najo komunisti s podporo vojske, ali bolje s podporo oborože­ nega proletariata v armadi, zato posvečajo posebno pozornost širjenju propagande in časnika Ardito Rosso po vojašnicah. V Miljah vodijo komunistično strujo Benvenuto Mauri, Luigi Frausin in Luigi Lovisato, štela naj bi okrog 2000 privržen­ cev.15 23 353 Tretja struja, reformistična, je bila v Julijski krajini slabo zastopana. Omejena je bila na peščico tržaških intelek­ tualcev pod vodstvom Alda Oberdorferja. Program te skupine je bil v skladu s programom centralnega odbora, sprejetim v Reggio Emilii, vendar prilagojen deželnim razmeram. Od splošnega reformističnega programa so tržaški reformisti od­ stopali toliko, da so odklanjali sodelovanje z meščanskimi ustanovami. Oberdörfer je v pismu Malatesti, zastopniku uni­ tarne struje, takole obrazložil stališče reformistov: Razkol je za stranko kvaren, v primeru izključevanja pa tudi ne bi nič pridobili, ker bi odpadli iskreni in trdni elementi, ostali pa bi oportunisti. Iz tega sledi, da mora biti strankina politika tako čvrsta in jasna, da bo prišlo do prostovoljnih izstopov; stran­ ka mora dopustiti svobodo mnenj, v aktivnosti pa zahtevati najstrožjo disciplino. Internacionalo je treba razlikovati od ruske revolucije, zato naj članice internacionale dosežejo po­ polno avtonomijo, da obdrže svoje specifičnosti. Preprečiti je treba, da bi ruski proletariat diktiral proletariatu vsega sveta. Reformistično stališče o nadzoru nad upravljanjem države ni mišljeno v smislu sodelovanja z buržoazijo, temveč si prizadeva po tistem delovanju v podjetjih, parlamentu in občinah, ki vodi h konstruktivnemu napredku. Oberdörfer je v svojih za­ piskih ugotavljal, da je med komunisti in reformisti prevelika vsebinska razlika, da bi lahko ostali skupaj v stranki. Sredino, unitarno strujo, ki želi ti dve duši obdržati v enem telesu, pa je ocenjeval za številčno sicer najmočnejšo, toda idejno naj­ manj dosledno. Njen program da je v besedah, njena politika pa do tolike mere nedodelana, da se ne more priključiti niti levici niti desnici. In prav ta heterogena in najmanj trdna masa bo, po njegovem, žal odločala o zmagi leve ali desne struje, potem se bo v tisti struji, ki bo zmagala, ponovno poja­ vilo strujarstvo, ki bo razbijalo enotnost.16 Kljub temu pa tržaški reformisti niso predstavili javnosti svojega programa, temveč so se pridružili unitarni struji z obrazložitvijo, da so si zelo blizu. Ker so bili številčno šibki, njihove ideje pa nepo­ pularne, jim najbrž ni kazalo samostojno nastopiti v boju za tendence. Policijski viri trde, da so bili reformisti po nazorih bliže republikancem in radikalcem zbranim okrog časnika Era nuova, kakor pa delavskim razrednim strujam. Te sile pa po mnenju kvestorja teže bolj k strankam reda, kakor k revolu­ cionarjem, zato državnim oblastem ne povzročajo skrbi.17 354 Tako imamo v Julijski krajini v nasprotju z drugimi ita­ lijanskimi pokrajinami opraviti le z dvema strujama: z uni­ tarno in komunistično. Ti struji pa se nista toliko razlikovali v programskih načelih kolikor glede taktike, ki jo je treba ubrati za uresničitev istega hotenja. Prvi so nameravali to do­ seči s kakršnimikoli sredstvi, od dosežkov v okviru buržoaz­ nega družbenega reda in postopnih reform do oborožene revo­ lucije, drugi pa zgolj s temeljito pripravljenim prevratom. Obe struji, pa tudi reformisti, sta bili enotnega mnenja le glede odnosa do fašizma: fašističnemu nasilju je treba odgovoriti z nasiljem.18 Člani socialistične stranke v Trstu, Italijani in Slovenci, so se zadnjič skupno sestali v dneh od 7. do 9. decembra 1920. Unitarna in komunistična struja sta predložili svoji resoluciji, medtem ko je Oberdörfer izjavil, da reformisti ne predlagajo svoje resolucije, temveč vabijo somišljenike, naj glasujejo za unitarce. V prid komunističnim tendencam je govoril voditelj skrajne levice — astenzionistov — Amadeo Bordiga. Za uni­ tarno resolucijo je glasovalo 224 članov, za komunistično pa 223 tržaških socialistov.19 Slovenski časnik Delo, ki je dosled­ no zastopal komunistična stališča, je tedaj zapisal, da se je v Trstu že uresničila združitev unitarcev in reformistov »en miniature«.20 Za delegate za državni kongres so bili izvoljeni trije zastopniki unitarcev, Passigli, Benetti in Sussich, in trije zastopniki komunistov, Gasivoda, Poduje in Godina.21 V tržiški organizaciji je za unitarno strujo glasovalo 68 članov, za komunistično pa samo sedem. Sicer pa se je se­ stanka, ki je razpravljal o tendencah, udeležilo le 43 odstot­ kov članov izmed 185 vpisanih.22 Značilno za tržaško sekcijo je še dejstvo, da je kljub fuziji astenzionistov in elekcionistov v enotno komunistično frakcijo in kljub enotnemu deželnemu odboru frakcije še vedno delo­ vala astenzionistična skupina ločeno in propagirala svoje teze. Še po sestanku, ki je dal en glas večine socialistom, je ta sku­ pina 19. decembra sprejela posebno resolucijo o »revolucionar­ nem parlamentarizmu«, ki je bila usmerjena proti zmernejšim elementom v komunistični frakciji, ki so še vedno računali na čiščenje socialistične stranke, ne pa tudi na razcep in ustano­ vitev nove komunistične stranke. Astenzionisti so poudarjali, da se bodo združili samo s tistimi skupinami, ki se bodo od­ cepile ne samo od reformistov, ampak tudi od unitarcev, in ki 23* 355 bodo sprejele tezo o revolucionarnem parlamentarizmu. Te teze so izključevale udeležbo proletariata v buržoaznih parlamentih, češ da to pomeni trošenje proletarskih energij, tem bolj, ker bo nova komunistična stranka morala vložiti vse sile za pre­ obrazbo socialnodemokratske mentalitete, za vzgojo delovnih množic v komunističnem duhu ter za tehnično in psihološko pripravo sovjetov in revolucije. Ko bo vse to dosegla, je rečeno v resoluciji, se bo komunistična stranka lahko posvetila po­ stranskim stvarem, kot je parlamentarizem. Če pa bi večina v komunistični stranki kljub temu izglasovala udeležbo na volitvah, so astenzionisti izjavljali, da so pripravljeni pokoriti se disciplini, toda samo pod pogojem, da volilni boj ne bo lov na glasove, ampak mobilizacija množic. Delo, ki je objavilo re­ solucijo, je pripisalo: »Resolucija vsebuje kvintesenco komu­ nistične taktike ne samo v volilnem in parlamentarnem boju, ampak v delovanju in preseganju komunistov na političnem polju sploh... Resolucija pride še v vse one sekcije, ki so sprejele imolski program. Upamo, da bo... sprejeta z odobra­ vanjem in da si jo naši sodrugi osvojijo z njenim duhom vred, ki mora pronikniti v vsako njih politično misel in akcijo.«23 Resolucijo je predlagal Dragotin Godina. Godina je že na konferenci v Imoli, z redkimi somišljeniki vztrajal, naj se opu­ sti misel o enotni komunistični struji in naj sama astenzioni- stična frakcija ustanovi komunistično stranko. Ta predlog, ki se odraža tudi v navedeni resoluciji, je izviral iz dejstva, da je Bordiga v Imoli, spričo močnega odpora drugih komuni­ stičnih skupin zoper prevlado astenzionizma v komunistični struji, zagrozil z razkolom v sami komunistični struji. To grož­ njo je, po pričevanju udeleženca tedanjih dogodkov Giuseppe­ ja Bertija, prav Godina vzel najbolj resno, vendar je nesmi­ selni poiskus »tistih redkih sektašev« propadel še preden se je utegnil izoblikovati.233 Iz povedanega sledi, da je bilo Bordigovo sektaško stališče o bojkotiranju volitev in popolni intransigenci močno zakore­ ninjeno v Trstu pa tudi med komunisti slovenske narodnosti. V najnovejši razpravi o italijanski komunistični stranki je P. Spriano ugotovil, da so spadali voditelji tržaške mladinske organizacije med najbolj goreče privržence Bordigove skrajne levice v Italiji. Glede glavnih predstavnikov primorskih komu­ nistov I. Regenta in G. Tuntarja, ki sta bila člana vodstva itali­ janske socialistične stranke, pa pravi, da sta pripadala levi 356 maksimalistični skupini okrog Gennarija in Marabinija, ne pa Bordigovi skrajni levici ali Gramscijevim ordinovistom.24 Vse te skupine so sestavljale komunistično frakcijo v italijanski stranki. STALIŠČA SLOVENSKIH SOCIALISTOV Na slovenskem podeželju, v krajih, naseljenih z izključno slovenskim prebivalstvom, je delavsko gibanje v letu 1920 silovito naraščalo. V novembru je Delo poročalo, da prihaja s terena čedalje več prošenj za ustanovitev sekcij socialistič­ ne stranke, strokovnih zvez, konzumnih in kmetijskih zadrug ter kulturno-prosvetnih društev. Člani vodilnih organov niso zmogli sproti opraviti vsega dela, ki ga je zahtevala ustano­ vitev novih organizacij, zato so v okrožnicah prosili pobudni­ ke po vaseh, naj potrpe, da bodo prišli na vrsto, in jih opozar­ jali, »naj (jih) ne silijo, da bi ustanavljali organizacije in dru­ štva v krajih, kjer ni ljudi, da bi potem te organizacije vodili«. Sodrugi naj se zavedajo, je zapisano v Delu, »da poleg veselja po ustanovitvi naših institucij, se mora imeti tudi veselje in sposobnost te institucije voditi«.25 Na septembrskem deželnem kongresu je Ivan Regent za­ gotavljal, da se slovenski in hrvaški proletariat ne pridružuje socialističnemu gibanju zato, da bi se pod njegovim varstvom upiral italijanskemu imperializmu, in da ne gre za zakrinkani nacionalizem. Med slovenskim proletariatom da vlada predko- munistično razpoloženje, saj se slovenski tovariši imenujejo ko­ muniste, še preden se povežejo v organizacijo. Kongres je dal vse priznanje slovenskemu časniku Delo, ker je zastopal pra­ vilna internacionalistična stališča, kar priča o preusmeritvi slovenskih delavcev iz »nacionalizma v komunizem«.28 Do jeseni 1920 je bilo med Slovenci razdeljenih 2943 član­ skih izkaznic, vendar jih je bilo plačanih le 1690.27 Podrobnih podatkov o socialističnih sekcijah po slovenskih vaseh nima­ mo na voljo. Rasle so, če povzamemo po narodnjaškem časni­ ku, »kot gobe po dežju«. Štele so po več desetin Članov: v Bov­ cu 150, v Kobaridu 300, v Podgori 120, v Črnučah 80, v Cerk­ nem 60, v Čepovanu 15028 in podobno tudi drugje. Hkrati z ustanavljanjem novih organizacij pa sta se na zimo pokazala ponekod tudi omahovanje in morda celo osip 357 Članstva. O tem priča neuspeh sestanka z dne 12. decembra, ki je bil sklican z namenom, da bi se Slovenci iz tržaške okolice združili v okrožno organizacijo ali propagandni pas in usta­ novili okrožni odbor, kakor je sklenil deželni kongres. Sestan­ ka v Kontovelju se je udeležilo premajhno število delegatov, zato okrožna organizacija ni bila vzpostavljena. »Zlasti so manjkali zastopniki krajev, ki so nam bili do včeraj vzgled in ki bi morali danes še vedno navduševati svoje mlade tovariše,« je zapisano v sporočilu o sestanku.29 Gotovo je krivda za ne­ udeležbo tičala v dejstvu, da je v tistih tednih divjal boj za tendence, ki je bil zlasti na Tržaškem oster. Do omaho­ vanja med starejšimi člani stranke je prišlo najbrž zaradi razo­ čaranj in nejasnosti, ki jih je povzročalo razcepljanje stran­ ke v struje, morda tudi zaradi upadanja uspehov delavskih akcij, zaradi narodnjaške propagande in aktivnosti ali zaradi fašističnega terorja. Na Goriškem je bila dne 31. oktobra ustanovljena okrož­ na organizacija, ki je očitno zamenjala prejšnje »Združenje slo­ venskih socialističnih organizacij«, ustanovljeno marca 1920. leta. Na konferenci je okrog sto delegatov zastopalo okrog 30 strankinih sekcij s Krasa, iz Vipavske, Soške in Idrijske doline, iz Brd in goriške okolice. Zastopani so bili naslednji kraji: Ajdovščina, Bilje, Bovec, Cerkno, Col, Cepovan, Črniče, Dole­ nje, Grgar, Idrija, Komen, Kojsko, Kromberk, Lokve, Medana, Miren, Opatje selo, Ozeljan, Pevma, Podgora, Renče, Ročinj, Solkan, Sovodnje, Šempas, Štandrež, Števerjan, Trnovo pri Gorici, Vipava, Vogersko in Vrtojba. Izvolili so okrožni odbor »komunistične organizacije«, v katerem so bili Štolfa, Tuma, Kosič, Srebrnič in Simoneti. Poročevalca Henrik Tuma in Alojz Štolfa sta poudarjala, da slone slovenske organizacije na strogih komunističnih načelih, da so že od začetka vzgojene v komunističnem duhu in so zato dejansko komunistične. Slo­ venske organizacije torej »odklanjajo vsak oportunizem pa tudi pretirani radikalizem«; ker pa v Julijski krajini vladajo posebne razmere, se je treba izogibati vsakršnemu »problema­ tičnemu manevriranju«, tem bolj, ker so objektivne okoliščine za uspešen revolucionaren nastop vse prej kot ugodne. Tu­ ma, glavni organizator stranke na Goriškem, je opozarjal, da je treba najprej utrditi politične, strokovne in gospodarske or­ ganizacije, razširiti nauke komunizma in ustanoviti v vsaki občini komunistično skupino, sicer je nesmiselno razpravljati 358 o velikih načrtih bližnje ali daljne bodočnosti. Organizirani delavci se morajo posvetiti vključevanju vseh delavcev v stro­ kovne organizacije in vseh kmetov v gospodarske ustanove, nato se bosta delavski in kmečki sloj tesno povezala prek konzumnih in gospodarskih zadrug. Ko bodo delovne množice v celoti pripadale taboru komunizma, ki mora sloneti na go­ spodarskih temeljih, bo kapitalistični red sam po sebi razpa­ del, potem bo delavski razred, ki bo pripravljen na ta trenu­ tek, prevzel oblast.30 V naslednjih tednih pa je kljub miselnosti, da slovenski socialisti docela pripadajo komunistični struji, prišlo do ostrejših spopadov med zagovorniki različnih tendenc. Spopadli pa so se le duhovi v vršičku, ki so prek časnika Delo poskušali pojasniti članom svoja stališča. Henrik Tuma ni zagovarjal reformizma pa tudi ne uni­ tarnega socializma. S komunistično strujo pa se je tudi raz­ hajal, ker po njegovem čas ni bil več goden za revolucijo. Že­ lel je enotnost delavskega gibanja, ker je predvideval, da bo cepitev sil v dobi upadanja revolucionarnosti odprla fažizmu vrata za dokončen obračun z delavskim gibanjem. Po njego­ vem so bile v Julijski krajini najmanj ustrezne razmere za političen prevrat, ker se Slovenci in Furlani že po značanju ne nagibajo k upornosti in tega upornega duha jim tudi delo­ vanje v poslednjih mesecih ni vcepilo. »Niso se naši sodrugi učili organiziranega dejanskega upora, ker ni dan za to položaj in ni dana možnost uspeha,« je zapisal v članku »Naš polo­ žaj in razkol v stranki« in ugotavljal, da med Slovenci ni re­ formizma in razkola, cepijo se le doktorji in profesorji. »Slo­ venski proletarci ekstremizma, maksimalizma in boljševizma ne poznajo, ravno ker so komunisti na podlagi Karla Marxa. Naš proletariat je prav iskreno komunističen. Kdor deželo in ljudstvo pozna, sme trditi, da je slovenski proletariat bolj ko­ munistično vzgojen nego laški v Italiji... Komunizem naš je že na sebi enoten, ni treba posebnega unitarijanstva.« Naj torej iz italijanske socialistične stranke izstopijo reformisti in usta­ nove svojo stranko v skladu s svojimi načeli, pa tudi more­ biten izstop ekstremistov bi bil le v korist enotnemu delav­ skemu gibanju.31 Na sestanku izvršnega odbora za goriško okrožje je svo­ je stališče preciziral takole: »Stopil sem v stranko kot marksist na osnovi svojih študij ... Stal sem vedno na levem krilu 359 socializma in... uveljavljal stroge Marxove nauke. Prizna­ vam med drugim tudi njegov izrek, da meščanstvo nikdar ne bo zlepa izpustilo iz rok svoje oblasti in da brez popolne obla­ sti proletariata ne bo mogoče izvesti... marksizma in kolek­ tivnega gospodarstva. Ni pa pripisovati tolike važnosti taktič­ nemu vprašanju kakor vprašnju vzgoje in gospodarske organi­ zacije delavstva na osnovi marksističnih naukov in načel. Ako se italijanska socialistična stranka ni odločila za revolucijo ta­ krat, ko je bil čas zanjo, je zamudila ugodno priliko. Zato tak­ tično ni umestno, da bi se stranka sedaj postavljala na revo­ lucionarno stališče, ki ga ne more v praksi izvajati... z razko­ lom stranke (mora) priti fašizem... do veljave in bosta obe stranki, socialistična in komunistična, razkol plačali z razsu­ lom.«32 V odločilnem trenutku, ko je bilo nujno korenito pre­ usmeriti delavsko gibanje, ne pa samo korigirati dotedanja desetletja trajajoča stališča, je Henrik Tuma, najavtoritativ- nejši levosocialistični ideolog, odpovedal. V njem so prevla­ dale vedno prisotne tendence opozicionalca, ne pa revolucio­ narja, ki so se izkazale v oceni tedanjih objektivnih okoliščin kot »konservativno gledanje na socialistično gibanje«, je že pred leti ugotavljal Dušan Kermavner.33 Ivan Regent, urednik Dela in ena izmed odločilnih oseb­ nosti pri usmerjanju slovenskih množic, se je zavzemal za čisti komunizem, vendar ni vnaprej težil po razkolu, temveč le po izčiščen ju stranke. Pritrjeval je Tumi, da je med Slovenci razcep nesmiseln, ker so slovenski socialisti vzgojeni enotno v komunističnem duhu, vendar se ni strinjal s tezo o poseb­ nih okoliščinah v Julijski krajini, ki naj bi narekovale druga­ čen razvoj gibanja kot v Italiji. Julijska krajina je sestavni del Italije, slovenski socialisti so člani italijanske stranke, zato je vsakršno izoliranje od splošnih pojavov nevarno in kvarno. Tumi je zlasti zameril, da je Delu očital ponavljanje ekstre­ mističnih idej po šabloni »italijanskih skrajnežev«. V članku »Ekstremisti ali komunisti« je dokazoval, da je komunizem »kot bojna metoda, sistem sam zase«, ne pa skrajno levo krilo socialistične bojne metode. Zato se po njegovem mnenju ne­ kateri, »ki so igrali v Drugi internacionali vlogo skrajnih levi­ čarjev, ne morejo sprijazniti s taktiko Komunistične interna­ cionale«.34 360 Skrajno levico in tezo o popolnem prelomu ne samo z re­ formisti, temveč tudi z unitarci je v Delu zagovarjal Drago Godina. Tumi je očital neresnost, nelogičnost, konfuznost in končno reformizem, ker gospodarska revolucija, kakor si jo predstavlja Tuma, ni možna brez predhodnega političnega pre­ vrata. Tega pa lahko izpelje samo nova, komunistična stranka. Unitarne tendence in reformizem je zagovarjal Josip Pe- tejan, ko je npr. trdil, da komunisti po krivici dolžijo reformi­ ste, da sabotirajo revolucijo. Komunistom je očital, da hočejo pridobiti Slovence za odcepitev od stranke, zato razširjajo laž­ ne vesti, da je ves proletariat v Italiji na strani komunistične struje. Razkol pa je po Petejanovem mnenju škodljiv zlasti zato, ker bi omogočil buržoaziji, da se združi in udari po oslabljenih delavskih vrstah.35 Ob ustanovitvi deželnega od­ bora unitarne struje, januarja 1921. leta, je Petejan postal njegov član. V teh okvirih se je med Slovenci razvijala razprava o ten­ dencah. Na sestankih posameznih slovenskih sekcij pa do ostrejših spopadov, kakršni so bili značilni za italijanske sek­ cije, sploh ni prišlo. Pojmi o strujah in razlike v stališčih so bili večinoma nejasni. Kako nejasne so bile teze treh struj slovenskim sociali­ stom na deželi, je razvidno iz kratke analize, objavljene v Delu. Tu je rečeno, da so nekatere sekcije na sestankih, skli­ canih z namenom, da se člani opredele, izvolile delegate za državni kongres, ne da bi jim bile naročile, za katero strujo naj glasujejo. Nekateri tovariši, ugotavlja Delo, vidijo v komu­ nistični struji samo težnjo po razkolu, drugi so toliko nepo­ učeni, da žele za vsako ceno vse vključiti v komunistično stran­ ko, ker se ne zavedajo, da je zanjo potrebna predvsem trdna zavest, ne pa številčna moč, tretji ne znajo ločiti sredstev od namena, četrti krčijo komunizem na stvar poguma.36 Medtem ko so se sekcije v italijanskih ali narodnostno mešanih krajih cepile v socialiste in komuniste, medtem ko je zlasti po furlanskih krajih prevladovala unitarna struja, so slovenske sekcije večinoma soglasno sprejemale komunistični program.37 Zanj so se člani opredeljevali nekako instinktivno, na osnovi prepričanja, da so že od vstopa v stranko komunisti. Opredelitev posameznih sekcij pa je bila odvisna tudi od pre­ pričljivosti govornikov in krajevnih političnih delavcev, ki so 361 večinoma zastopali komunistične teze. Regent pravi, da so v slovenskem delu dežele »imeli to veliko srečo, da je stopil v komunistično partijo ves ... socialistični srednji kader; ti­ sti ..., ki je močno prispeval k razmahu socialistične misli in socialistične organizacije«.38 Prav redki starejši člani sociali­ stične stranke so pripadali unitarni struji39, če pa so nekateri med njimi gojili tudi reformistične nazore, jih niso javno izpo­ vedovali, kvečjemu posredno, po ovinkih, ker ta smer ni uži­ vala nikakršnih simpatij med delavstvom, najmanj pa med Slovenci. V goriškem okrožnem odboru so trije člani glasovali za komunistično, dva pa za unitarno strujo. Henrik Tuma se je zaradi takšnega izida glasovanja, ki je kazalo na razcep so­ cialistične stranke, za vedno umaknil iz političnega življenja.40 Spričo dejstva, da se je komunistična struja v italijanski socialistični stranki formirala iz treh skupin, nas zanima, h kateri izmed teh so se nagibali slovenski komunisti. V enem izmed spominskih sestavkov pravi Regent, da so bili Slo­ venci in Hrvati nekakšna posebna skupina, ki se je naslonila na turinsko, Gramscijevo skupino.41 Z gotovostjo lahko tr­ dimo, da Gramscijeva miselnost v tem času še ni mogla vpli­ vati na primorske Slovence. Gramsci je bil tedaj popularen le v Turinu, kjer je širil svoje ideje prek časopisa Ordine Nuovo. V vodstvu italijanske komunistične stranke in med članstvom so njegove ideje prevladale šele po letu 1923, po trdem boju z Bordigovimi sektaškimi stališči. Regent sam pravi, da se je z njim srečal le enkrat v Turinu, kjer sta izmenjala »nekaj misli, zadevajočih predvsem gibanja med Slovenci in Italijani v Julijski krajini«.42 Sicer pa se je Regent družil s predstavni­ ki maksimalistov, zlasti s Serratijem in Gennarijem. V vod­ stvu stranke je pripadal skupini levih maksimalistov z Genna­ rijem in Marabinijem. Na zborovanjih socialistov v Julijski krajini tudi ne najdemo nobenega predstavnika turinske sku­ pine, pač pa leve maksimaliste ali elekcioniste, zlasti Gennari- ja in Bombaccija. Sodeč po časniku Delo, ki je pogostoma objavljal teze Bordigove skrajne levice in priporočal, kakor smo videli, reso­ lucijo astenzionistične skupine, je utegnila vplivati na Sloven­ ce tudi Bordigova miselnost. Bordiga, ki je postal prvi sekre­ tar komunistične stranke, je bil tudi navzoč na ustanovnem kongresu komunistične zveze za Julijsko krajino. O vplivu Bordigovega astenzionizma priča zlasti dejstvo, da je ob par- 362 lamentarnih volitvah, maja 1921, komunistična sekcija v Idriji edina v Italiji bojkotirala volitve. V Idriji je tedaj prevladal vpliv Draga Godine, ki je bil goreč zagovornik astenzionizma. Sicer pa moramo upoštevati, da so bile razlike med posa­ meznimi skupinami v komunistični struji množici članov stran­ ke najbrž še manj jasne kakor razlike med posameznimi stru­ jami. Navduševali so se za radikalne spremembe, zato so gla­ sovali za komuniste. Na njihovo revolucionarnost pa je ne­ dvomno vplivalo dejstvo, da niso pripadali samo izkoriščanim slojem, marveč obenem tudi ogroženi narodni skupnosti. Bili so torej pod dvojnim pritiskom, socialnim in politično-nacio- nacionalnim. Tudi Ivan Regent v svojih sestavkih poudarja nacionalni moment, vendar opozarja, da bi bilo napačno misliti, da je bil ta moment odločilen. Slovenski komunisti gotovo niso gojili nacionalističnih tendenc, kakor so jim očitali itali­ janski nacionalisti in oblasti, toda od prevrata in socialistične družbene ureditve so pričakovali rešitev tudi tega občutlji­ vega vprašanja. Marij Simoneti, tedanji član okrožnega odbora socialistične stranke za Goriško, pa zatrjuje, da je bila njihova odločitev za komunistične tendence zgolj posledica proletar­ ske zavesti in da nacionalni moment sploh ni bil pomemben. Komunistom da je bilo vseeno, h kateri državi bodo pripadali, saj jim je šlo za revolucijo, ki naj bi docela spremenila obsto­ ječe stanje.43 USTANOVITEV KOMUNISTIČNE PARTIJE ITALIJE Do konca decembra je bil boj za tendence končan. Dne 1. januarja 1921 so se sestali v Trstu zastopniki komunistične struje iz vse dežele, navzoči so bili tudi zastopniki mladinske organizacije, ki je v celoti pristopila h komunističnemu krilu, ter delegati številnih strokovnih in kulturnih ustanov. Osred­ nje vodstvo komunistične frakcije je zastopal Bombacci, so­ avtor komunističnega programa. Tuntar je v obrazložitvi ko­ munističnih tez odločno opozoril na potrebo po ustanovitvi no­ ve, komunistične stranke, ki bo delovala v popolnem soglasju s komunistično internacionalo. Obsodil je italijansko socialistič­ no stranko, ki se zaradi nekomunističnih elementov v svojih vrstah nagiba k izdaji proletariata. Obenem je zanikal, da bi 363 bili komunisti razkolniki, za razkolnike je razglasil socialiste, češ da se ne podrejajo niti sklepom internacionale niti skle­ pom osrednjega vodstva italijanske stranke, ki je po večini ko­ munistično usmerjeno. Komunistom ni do večine, je zagotav­ ljal, zadostuje jim dejstvo, da bo samo tretja internacionala priznala njihovo frakcijo. Poročevalec Gasivoda je ugotavljal, da je v Istri glasovanje izšlo v prid komunistom, v Furlaniji pa unitarcem, vendar je v deželi zagotovljena zmaga komunistič­ ne frakcije, ker je zanjo glasovala velika večina slovenskih to­ varišev. Zborovalci so v razpravi obsodili časnik II Lavoratore, češ da daje prednost propagandi za unitarno strujo in da se odmika od strogih internacionalističnih načel. Obsodili so tudi propagandiste unitarne struje, ker so po nekaterih sekcijah z nelojalnimi sredstvi pridobivali večino. Po ponovni analizi komunističnih stališč je bil izvoljen deželni izvršni odbor frakcije, ki je vodil dejavnost do ustanovnega kongresa ko­ munistične zveze za Julijsko krajino, aprila 1921. V njem sta bila izmed Slovencev Jože Srebrnič in Kocijančič ter Rigonatti, Mauri, Tuntar, Poduje, Gasivoda, Pascottini in Viđali.44 Nekaj dni pozneje je Delo objavilo poziv mladini (podpi­ san Matko Lovko), naj pri podružnicah Ljudskega odra usta­ novi »udruženja komunistične mladine«, kakršna že obstajajo pri italijanskih kulturnih krožkih. Udruženja naj se ravnajo po navodilih pripravljalnega odbora zveze komunistične mla­ dine. Z ustanavljanjem teh organizacij, je rečeno v pozivu, »se nikakor ne krši kompaktnost že obstoječih kulturnih dru­ štev ... Nasprotno, hočemo, da se z delom vseh mladih ener­ gij povzdigne v delavski masi hrepenenje in ljubezen do izo­ brazbe.« Mladina ima predvsem nalogo, da poulične akcije do­ polni s komunistično vzgojo. »Eno upanje imamo pri tem,.. . da bodo ulice in trgi Trsta preplavljeni s falango revolucio­ narne mladine.«45 Dne 6. januarja je zborovala unitarna struja. Iz seznama sekcij, zastopanih na konferenci, je razvidno, da je frakcija imela večino članov v narodnostno mešanih krajih v Piranu, Kopru, Miljah, Vrsarju, Novigradu, Pulju, Višnjanu in Opatiji, na Goriškem pa samo v furlanskih krajih. V Trstu je dobila dobro polovico glasov, manjšino glasov pa je dobila v Izoli, Rovinju in Labinu ter v 4 furlanskih sekcijah, na slovenskem ozemlju pa samo v Nabrežini. Poročevalec Mario Malatesta je ugotavljal, da so v Istri komunisti in socialisti dobili enako šte- 364 vilo glasov, v Furlaniji pa so socialisti zmagali s 500 glasovi ve­ čine. »V slovenskih sekcijah so lahko prevladali komunisti,« je poudaril Malatesta, »saj tam mi unitarci nismo širili naše ideje, ker nam je tov. Regent rekel, da se bodo te sekcije vzdržale boja za tendence, ker so komaj ustanovljene. Ko pa smo ugotovili, da so čisti komunisti odšli v slovanske sekcije z namenom, da bi dobili glasove za odcepitev od stranke, je bilo za nas že prepozno.« Sicer pa bodo po njegovem mnenju slovenski tovariši v bodočnosti pristopali k socialistični stran­ ki, ko bodo ugotovili, da se bori za komunizem. »Prav tako kot premnogi drugi zaslužimo, da pripadamo k tretji internacio­ nali in da uživamo popolno zaupanje slovanskega delavskega razreda... Potek zborovanj naših sekcij, šibka udeležba čla­ nov v razpravah nam jasno priča, da večina ne odobrava lo­ čitve od stranke, da ta razkol ni tako zaželen, kot bi nekateri radi dokazali, posebno pa ne v naši deželi, kjer smo se vedno borili za naj krepkejšo enotnost.« Stališča unitarcev je razložil Passigli. Unitarci sodijo, da je komunizem lažje dosegljiv z enotnim delovanjem, z enotno fronto vseh delavskih organiz­ mov, ki so enotni že po izvoru, zato se morajo truditi, da čim­ bolj omeje število tovarišev, ki se nameravajo odcepiti, je po­ udaril med drugim. Glede slovenskih socialistov je omenil, da nihče nima pravice dvomiti o njihovem dobrem namenu, saj so glasovali za komuniste v veri, da koristijo komunizmu, ne vedoč, da so v zmoti, ker odcepitev ne bo koristna »niti njiho­ vi stvari niti stvari komunizma.« V razpravi so delegati obso­ jali komuniste, tako kot komunisti unitarce, češ da so se bori­ li nelojalno, da so namenoma pustili Slovence v nevednosti, nato so se le-ti avtomatično opredeljevali za komunistično frakcijo. Očitali so jim tudi, da so razpihovali mržnjo in boj preusmerjali iz načelnega v osebna obračunavanja. V deželni odbor frakcije so bili poleg sedemnajstih članov italijanske na­ rodnosti izvoljeni Slovenci Josip Petejan, Fran Milost, Alojz Štofla in Marica. Poleg odbora je bil predviden tudi deželni svet, ki naj bi ga sestavljali zaupniki iz posameznih sekcij.48 V dneh od 15. do 21. januarja 1921 je bil v Livornu izredni kongres italijanske socialistične stranke. Resolucija unitarne struje je dobila 98.028 glasov, resolucija komunistov 58.783, reformistična pa 14.695 glasov. Zastopniki iz Julijske krajine so oddali 4462 glasov komunistom, 3286 unitarcem in 30 gla­ sov reformistom.47 Ker večinska struja, unitarna, ni hotela iz- 365 ključiti reformistov, so komunisti dne 21. januarja zapustili kongres in ustanovili komunistično stranko Italije. Unitarci in reformisti so ostali do 1922. leta združeni v socialistični stranki, potem so se tudi oni razšli. Julijska krajina je bila edina dežela v Italiji, ki je dala večino glasov komunistični struji. Dne 24. aprila 1921 je bil v Trstu ustanovni kongres komunistične zveze za Julijsko kra­ jino, ki so se ga udeležili predstavniki petdesetih sekcij, osem­ najstih krožkov komunistične mladine, treh pokrajinskih mla­ dinskih zvez (Trst, Istra, Goriška), devetih sindikalnih skupin, enajstih kulturnih krožkov in krožka komunističnih dijakov. Osrednje strankino vodstvo je zastopal predsednik Amadeo Bordiga. Tuntar je v govoru na kongresu poudaril, da je odslej boj usmerjen predvsem zoper socialno demokracijo in da bi bili morali komunisti že v času, ko je bil proletariat v ofenzivi — do oktobra 1920. leta — z njo pretrgati stike. Sklenil je, da je v Julijski krajini internacionalizem »meso našega mesa in kri naše krvi... Borili se bomo dotlej, dokler ne bo na mejnih vrhovih, ki ločijo Italijo in Jugoslavijo, zavihrala rdeča zastava jugoslovanskega-italijanskega revolucionarnega proletariata!« Bordiga je svoj govor posvetil zlasti analizi sindikalnega in zadružnega gibanja, ker je ugotavljal, da imajo komunisti premajhen vpliv na množične organizacije. Naročal je, naj ko­ munisti znotraj teh organizmov ustvarjajo tla za uveljavljanje komunističnih načel, katerih smoter je prevzem oblasti, ne pa vsakdanje drobne socialne pridobitve. Slovenskim komunistom je Delo, izhajajoč iz kongresne razprave, naložilo štiri osnovne naloge: odločno in neizprosno čiščenje organizacij vseh nezanesljivih elementov; prodiranje z »moralno silo« v strokovne organizacije, zveze, delavske zbornice, zadruge in kulturna društva, »toda samo z namenom, da razpršijo tam socialno-reformistične iluzije proletariata in njegovih voditeljev«; pridobivanje organiziranih množic za »stvar proletarske revolucije« in organiziranje društev komu­ nistične mladine v vsaki sekciji komunistične stranke.48 Komunistična stranka, ki je sestavljala jedro proletarske sile in predstražo bodočega spopada z buržoaznim razredom, si je morala šele ustvarjati »vojsko«, da bi jo popeljala v na­ pad. Iztrgati je morala sindikalno organizirane delavske mno­ žice iz rok reformistov in jih podrediti strankini politiki. Te 366 naloge tudi v naslednjih letih ni mogla zadovoljivo opraviti, bodisi zaradi svojega sektaškega stališča, bodisi zato, ker je spričo fašističnega režima morala prav kmalu v ilegalo. Na kongresu splošne konfederacije dela, 3. marca 1921 v Livornu, so predstavniki sindikalnih organizacij oddali le 432.564 glasov komunistični resoluciji, medtem ko je sociali­ stična resolucija dobila 1,435.789 glasov. V Trstu je bilo raz­ merje sil drugačno. Za komunistično resolucijo, predloženo de­ lavski zbornici, je bilo oddano 5976 glasov, resolucija, ki so jo predložili socialisti in republikanci skupaj, pa je dobila 4176 glasov.49 Sicer pa je bilo značilno dejstvo, da se je od okrog 30.000 vpisanih članov delavske zbornice udeležila glasovanja le tretjina. Prvi resnejši spopad med komunisti in socialisti je izbruh­ nil hitro po livornskem kongresu, zadnje dni januarja 1921. le­ ta. Ker je sporazum med strujami predvideval, da pripadajo strankini časopisi tisti stranki, ki bo imela v določeni deželi premoč, bi bila morala lista Delo in II Lavoratore avtomatično postati glasili nove komunistične stranke. Delo je to tudi po­ stalo, tiskarno in imovino italijanskega lista II Lavoratore pa so morali komunisti s silo zavzeti, ker jim ga socialisti niso hoteli izročiti. Spopad s socialisti, ki je naraščal vso dobo agi­ tacije za struje, se je ob tem primeru silovito zaostril. In spet je vzniknilo vprašanje o vlogi Slovencev in Hrvatov v delav­ skem gibanju v deželi, ki so ga italijanski nacionalisti nepre­ stano podtikali: Slovenci in Hrvatje so krivi, da je socializem v Julijski krajini zajadral v komunistične vode, ker hočejo z revolucijo zadostiti svojim zakrinkanim nacionalističnim tež­ njam. Sedaj so to tezo sprejemali tudi socialisti, ki so se čutili opeharjene. V posebni izdaji lista II Lavoratore, ki so ga socialisti dan po zasedbi tiskarne, 27. januarja, natisnili v drugi tiskar­ ni, so očitali komunistom, da je njihova večina ponarejena, o čemer je razpravljal tudi državni kongres, vendar je komisija za verifikacijo mandatov to spregledala.50 »Sicer pa,« piše Oberdörfer, »poglejmo nekoliko od bliže to vašo večino: Iz česa izvira? Kdo vam jo je dal? Dobro veste, da so vam jo dali vaši ,slavi', ne tisti preizkušeni in zvesti tovariši... tem­ več tisti novi komunisti, ki so pristopili v zadnjem trenutku ... Ti novaki komunizma ne smejo pritiskati na usodo našega ča- 367 sopisa. Socializem je nastal brez njih in brez njih je postal Lavoratore močan, zato mora biti usoda lista tudi odločena brez njih.«51 Ti očitki, čeprav izrečeni v odločilnih trenutkih, ko je šlo za obstanek socialistične organizacije, pa so bili za same socialiste nevarni. Oberdörfer je o svojem tekstu takole menil: Nevarno je za socialiste postavljati tezo o slovanski ve­ čini v komunistični stranki v Julijski krajini, prvič zato, ker »bi nas nasprotniki lahko obdolžili, da smo doslej mi sami pri­ sluhnili tistim Slovanom, za katere danes obtožujemo komuni­ ste, da so jih sprejeli v svoje vrste; drugič zato, ker če ne bo­ mo prisodili njim in sebi pravice nepristransko organizirati Italijane in neitalijane pod zastavo internacionale, nas bodo komunisti obtožili mlačnega internacionalizma.« Nekoliko pa je teza neprimerna tudi zato, ker bi žalila narodna čustva ti­ stih Slovanov, ki so ostali v naših vrstah. In sedaj lahko itali­ janski nacionalisti upravičeno očitajo socialistom, da so jih pravočasno opozarjali. Komunisti pa, ki bolje od njih vedo, ko­ lik slovenskih nacionalistov se je vpisalo v stranko, lahko oči­ tajo, da bi tedaj morali socialisti vse to upoštevati. Zadeva s tiskarno bi po Oberdorf er j e vem mnenju spadala pred sodišče, vendar se te možnosti vsi izogibajo, celo tisti, ki so ob zased­ bi tiskarne klicali policijo na pomoč. Strah jih je namreč, da bi socialisti izgubili še zadnje simpatije delovnih množic.52 So­ cialisti so se dejansko zatekli po pomoč k policiji, vendar po­ licija ni izpraznila tiskarne, ki so jo zasedali komunisti, le poslopje je zavarovala, da bi preprečila spopade. Sicer pa je teza tržaških unitarcev dobila odmev celo v osrednjem glasilu italijanske socialistične stranke Avanti!, ki je v članku »I primi frutti« objavil, da so v Julijski krajini glasovali za komuniste tisti člani socialistične stranke, ki so »navdahnjeni z narodnim boljševizmom«, in ki so postali ko­ munisti zgolj iz jeze na novi režim, kateremu se upirajo zara­ di nacionalnih aspiracij ne pa iz želje po komunizmu. V časopisu Delo je Ivan Regent ogorčeno ugovarjal ne­ varnim očitkom. Spraševal se je, če je bilo vredno, da so so­ cialisti ob neznatnem vprašanju imetja »vrgli v ta naš ideolo­ ški spor nacionalistični element, ki ni igral včeraj in ne bo igral, kar se nas tiče, niti v bodoče nobene vloge« in ali je bi­ lo vredno, »da so žrtvovali... trideset let prosljavljano idejo o mednarodni enakopravnosti proletariata in da so dali buržoa­ ziji in nacionalizmu obeh narodnosti orožje v roke... ki ga 368 bosta ... izkoriščali za to, da bi delali razdor v vrstah prole­ tariata?« Prizadeto je ugotavljal, da so postali slovenski in hr­ vaški komunisti, ki so dali »dušo in kri in vse kar (so) imeli, mednarodni in komunistični agitaciji«, ki uče in bodo učili, »da najidealnejša izprememba buržoaznih meja ni vredna ko­ sti enega samega vojaka«, in ki so se vedno borili proti vsa­ kršnemu iredentizmu, tudi jugoslovanskemu, »kar čez noč na­ cionalni boljševiki in (so) bili izdani italijanski oblasti ne kot komunisti, temveč kot jugoslovanski iredentisti.«53 Glede imovine prejšnje socialistične zveze sta se stranki pozneje sicer sporazumeli, komunisti so dobili tiskarno, socia­ listi pa upravne prostore, toda spor, ki je prestopil meje obra­ čunov na ideološki ravni, je gotovo olajšal fašistično akcijo, ki je v naslednjih tednih in mesecih preplavila vso deželo. Krajevne oblasti so poročale, da fašisti pozorno in s posebnim nemirom spremljajo razkol ter živahno vrenje med množica­ mi pripadajočih eni ali drugi delavski stranki. Spor med strankama, zaradi časopisja in tiskarne, je namreč sprožil vr­ sto stavk, bodisi v podporo eni ali drugi tendenci. Iz tega je kvestor sklepal, da se bo tudi v bodoče razširjal spopad na vse delavske ustanove in če se bodo vmešali fašisti bo prišlo do resnih nemirov.54 Ti nemiri so se dejansko začeli v noči med 9. in 10. febru­ arjem, ko so fašisti do tal požgali tiskarno delavskih glasil v ulici Zudecche. Komunistična lista II Lavoratore in Delo sta tja do jeseni 1921 prenehala izhajati. Sledili so znani napadi konec februarja na delavske zbornice, na sedeže komunistič­ nih organizacij in na voditelje, ki so zlasti v Istri, marca in aprila, pripeljali do krvavih medsebojnih obračunov. Tako se je delavski tabor v Italiji in na Primorskem prav v dneh, ko je bila Julijska krajina priključena k Italiji, raz­ cepil na dvoje, na socialiste in komuniste. Na Primorskem je socialistična stranka za vselej izgubila množično osnovo, zlasti med Slovenci in Hrvati. V naslednjih mesecih se je boj raz­ vijal med dvema delavskima strankama, medtem ko je fašizem združeval nacionalistične sile in prešel v dokončen obračun z delavskim razredom. 24 369 Sprejem socialističnih poslancev 5. oktobra 1920 v Trstu Goriški železničarji med stavko 1920. leta Giuseppe Tuntar XI ANEKSIJA RAPALSKA POGODBA Prvi neposredni razgovori o razmejitvi med Italijo in Kraljevino SHS, ki so se začeli spomladi 1920 med zunanjima ministroma Scialojo in Trumbičem, niso privedli do sprememb v stališčih obeh držav. Italijanski zunanji minister je odbijal vse predloge jugoslovanske delegacije; dopuščal je le mini­ malne koncesije glede obsega neodvisne reške države. Ker sta medtem, maja 1920, druga za drugo padli Nittijeva vlada v Italiji in Protičeva vlada v Jugoslaviji, so bili razgovori od­ loženi za nedoločen čas. V Jugoslaviji je novo vlado sestavil Vesnič, ki je še naprej obdržal Trumbiča za zunanjega mi­ nistra, v Italiji pa je 13. junija sestavil vlado znan in sposoben državnik Giolitti, zunanje ministrstvo pa je zaupal grofu Sforzi. Glede jadranskega vprašanja sta Giolitti in Sforza po­ stavljala enake zahteve kakor njuna predhodnika: na severu mejo po londonski pogodbi do Snežnika, da bosta zavarovana Trst in Istra, ozemeljsko kontinuiteto z neodvisno reško drža­ vo, nad katero ni bilo dopuščeno nadzorstvo Lige narodov, oto­ ke Cres, Lošinj, Palagruža in Lastovo ter suvereniteto nad Zadrom. Za to ozemlje je bila Italija pripravljena prepustiti Jugoslaviji srednjo Dalmacijo, ki naj bi po londonski pogodbi pripadala Italiji. Jugoslovanska vlada je zahtevala mejo po Wilsonovi črti, nasprotovala je teritorialni zvezi reške države z Italijo in predvidevala samostojnost za mesto Zadar. Za zaščito itali­ janskega ozemlja je ponujala demilitarizacijo pasu na obeh straneh Wilsonove meje in demilitarizacijo otokov. Pri teh zahtevah sta vztrajali delegaciji Italije in Jugo­ slavije, ko sta se 8. novembra 1920 sestali na pogajanjih v S. Margherita Ligure pri Rapallu. 373 Medtem ko je bila Jugoslavija osamljena, njen glavni zaščitnik predsednik Združenih držav Amerike se je umaknil s prizorišča, je imela Italija nekatere odločilne prednosti, ki so ji olajševale uresničitev njenih zahtev. S tem, da je umak­ nila svoje čete iz Valone in priznala Albaniji status iz leta 1913, je pridobila ugled v mednarodni javnosti in si utrdila podporo Francije in Anglije. Zraven tega je bilo zahtevano ozemlje že dve leti zasedeno z italijanskimi četami, kar je v določenem smislu pomenilo izvršeno dejanje. Italijanski zunanji minister Sforza je bil nepopustljiv. Zahteval je mejo na Snežniku, čeprav je na tem predelu presegala črto londonske pogodbe, iz­ govarjajoč se na pritisk italijanskih nacionalistov. Će se Ju­ goslovani s to mejo ne bi strinjali, je grozil z aplikacijo lon­ donske pogodbe. Potem ko sta se Anglija in Francija uradno postavili na stran italijanskih zahtev in pritiskali na beograj­ sko vlado, naj popusti, obenem pa je v Ameriki prav v teh dneh Wilson propadel na volitvah, je dne 10. novembra jugo­ slovanska delegacija popustila.1 Predsednik jugoslovanske vla­ de Vesnič, ki je vodil delegacijo, je takole poročal v Beograd: »Pošto nema nikakvog izgleda dobiti povoljnije pogodbe, a smatramo sporazum neophodnim, kako s obzirom na spoljne tako i na unutrašnje prilike, odlučili smo jednoglasno i u punoj solidarnosti naše odgovornosti, primiti posle duge borbe (ono) što nismo mogli izmeniti.«2 Dne 12. novembra je bila podpisana pogodba, s katero je Italija dobila vse, kar je zahtevala. Za Jugoslavijo so pogodbo podpisali Mil. R. Vesnić, Ante Trumbić in Košta Stojanovič, za Italijo pa Giovanni Giolitti, Carlo Sforza in Ivanoe Bonomi. V prvem členu je pogodba določala naslednjo mejo med Italijo in Jugoslavijo: Peč—Jalovec—Triglav—Možic—Porezen—Ble­ goš—Črni vrh nad Novaki—Bevki—Hotedršica—Planina—Ja­ vornik nad Cerknico—Biška gora—Griž—Snežnik—Kastav —vzhodno od Matulj—morje. Italija je dobila še mesto Zadar in zahtevane otoke, Reki je bila zagotovljena neodvisnost, Ju­ goslavija pa je dobila srednjo Dalmacijo, ki jo je dotlej zaseda­ la italijanska vojska. Medtem ko so bile s členom VII zagotov­ ljene široke pravice italijanski manjšini v Dalmaciji, poleg go­ spodarskih in jezikovnih tudi pravica opcije za italijansko državljanstvo, ne da bi bila obvezna izselitev, ni pogodba vse­ bovala nikakršnih podobnih jamstev za slovensko in hrvaško prebivalstvo, ki je bilo prisojeno Italiji.3 Tudi ta zadnja mi- 374 rovna pogodba, kakor vse druge pred njo, je obvezovala le državo naslednico Avstro-Ogrske, da spoštuje pravice narodnih manjših, ne pa tudi zmagovalko Italijo. Rapalska pogodba je bila ratificirana v Italiji 27. novem­ bra 1920, v Jugoslaviji pa 2. februarja 1921. V italijanskem parlamentu je zanjo glasovalo 253 poslancev, 14 jih je bilo proti, 50 pa se jih je vzdržalo glasovanja. Zoper pogodbo so bili skrajni nacionalisti in fašisti, ker ni prisodila Italiji Dalma­ cije in Reke, medtem ko so se socialisti glasovanja vzdržali, ker pogodba ni vsebovala jamstev za slovensko-hrvaško manj­ šino v Italiji, tako kakor jih je uzakonila za prebivalstvo ita­ lijanske narodnosti v Jugoslaviji. - Italija je prisojeno ozemlje uradno priključila 5. januar­ ja 1921. leta. Tedaj je italijanska vojska spraznila del loga­ škega okraja (občine Zgornji in Spodnji Logatec, Planina, Ra­ kek in dele občin Rovte in Hotedršica), ker ga je rapalska me­ ja prepuščala Jugoslaviji. Po površini je to izpraznjeno ozemlje obsegalo skoraj dve tertjini logaškega okraja, toda ker je bilo redko naseljeno, je pripadla Jugoslaviji le četrtina njegovega prebivalstva — 5500 oseb izmed 20.000. Okrajni civilni komi­ sariat je bil premeščen iz Logatca v Idrijo.4 Spričo določila o svobodni in neodvisni državi Reki je italijanska vlada morala izgnati z Reke D’Annunziove legio­ narje. D’Annunzio je ultimat italijanske vlade zavrnil, zato je redna italijanska vojska dne 25. decembra na Giolittijev ukaz obkolila Reko in v kratkotrajnih, toda ostrih spopadih premagala legionarje. Italijanska vojska je nato zasedla Reko, da bi ji bila zagotovljena neodvisnost. Tri leta pozneje, 27. ja­ nuarja 1924, je bila v Rimu podpisana druga pogodba med Ita­ lijo in Jugoslavijo, po kateri je tudi Reka pripadla italijanski državi. Ozemlje na severu, ki ga je Italija priključila na osnovi rapalske pogodbe (brez Zadra in otokov na srednjem Jadra­ nu), in del ozemlja Koroške, ki ga je pridobila na osnovi sen- žermenske pogodbe, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci in Hrvatje pa Julijska krajina. Po aneksiji je dežela Julijska krajina obdržala enako upravno razdelitev, kot jo je imela pod Avstro-Ogrsko. Obse­ gala je naslednje pokrajine nekdanje habsburške monarhije: 376 1. Goriško-Gradiščansko, razdeljeno v pet političnih okra­ jev — goriškega, gradiščanskega, sežanskega, tolminskega in tržiškega, s 148 občinami in 253.670 prebivalci; 2. Istro s šestimi političnimi okraji — koprskim, lošinj­ skim, pazinskim, poreškim, puljskim in volosko-opatijskim, s 47 občinami in 343.401 prebivalcem; od nekdanje mejne grofi­ je Istra sta pripadala Jugoslaviji otok Krk in večji del kastav- ske občine; 3. Trst, mesto z okolico, ki je imel pod Avstrijo status dežele, sicer pa eno samo občino z 238.655 prebivalci; 4. od vojvodine Kranjske politični okraj Postojno, sodni okraj Idrijo brez občine Žiri, toda z nekaterimi deli občin Gr- čarevec, Planina in Logatec, s 47 občinami in 57.414 prebivalci; 5. od vojvodine Koroške sodni okraj Trbiž, ki je vključe­ val tudi občino Belo peč iz radovljiškega okraja, s 7 občinami in 8224 prebivalci. Dežela Julijska krajina je ob aneksiji obsegala 908.835 ha ozemlja, naseljenega z 901.364 prebivalci.5 Upravno je bila razdeljena na 15 okrajev in 250 občin. Glede narodnostne sestave prebivalstva se je mogoče opreti na dvoje uradnih statistik, na zadnje ljudsko štetje pod Avstrijo, leta 1910, ter na prvo štetje pod Italijo, decembra 1921. Pri obeh štetjih je bil upoštevan pogovorni jezik prebi­ valcev, ne pa materin jezik oziroma narodnost. Zato niti štetje iz leta 1910 ni moglo prikazati pravilne narodnostne sestave, na štetje leta 1921 pa so še posebej vplivale posledice dvelet­ nega italijanskega okupacijskega režima. Po štetju iz leta 1910 je na ozemlju Julijske krajine go­ vorilo slovenski ali hrvaški jezik 466.730 ali 50,2 odst. prebi­ valcev. Enajst let pozneje so našteli 349.206 ali 38,7 odst. Jugo­ slovanov, od tega 259.044 slovensko in 90.262 hrvaško govore­ čih prebivalcev. Število celotnega prebivalstva se je od leta 1910 do 1921 znižalo za 26.682 oseb, kar je bila posledica vojne in emigracije, število jugoslovanskega prebivalstva pa je padlo za 117.429 oseb ali za 11,5 odst. Hkrati so leta 1921 našteli 467.308 ali 51,8 odst. italijansko govorečih, medtem ko jih je štetje leta 1910 ugotovilo 354.908 ali 38,2 odst. Razlike so de­ loma bile res posledica premikov, priseljevanja Italijanov iz notranjosti države, izseljevanja v Jugoslavijo in vojnih žrtev, vendar je bilo pri tem nedvomno odločilno neobjektivno štetje, predvsem v Trstu in Istri. O tem priča tudi skrb načelnika 377 osrednjega urada za nove pokrajine F. Salate, da ne bi popis izkazal previsokega števila neitalijanov. V obrazcu z vpraša­ nji o narodni oziroma državljanski pripadnosti je postavil na prvo mesto vprašanje o rabi italijanščine, na zadnje pa o dru­ gih jezikih. To potezo je ministrstvu za delo in javno skrbstvo utemeljil takole: Raziskava o uporabi neitalijanskega jezika v novih pokrajinah bi utegnila privesti do neprijetnih ugoto­ vitev; če bi postavili v ospredje jezik ali narečje, ki ni itali­ janski, kar mislimo, da je vendarle izjema, bi bilo videti, da se pripisuje temu vprašanju poseben pomen. To pa bi utegnilo vplivati na štetje v nezaželenem smislu.6 Poleg slovensko, hrvaško in italijansko govorečih so leta 1921 našteli še 50.589 ali 5,6 odst. prebivalcev s furlanskim jezikom na območju goriško-gradiščanske pokrajine, 4185 ali 0,5 odst. z nemškim ter 1644 ali 0,2 odst. z romunskim jezikom. Drugih 28.432 prebivalcev je imelo tuje državljanstvo, od tega je bilo okrog 17.000 Jugoslovanov. Lavo Čermelj ocenjuje, da je po prvi svetovni vojni prišlo pod Italijo vsaj za petino več Slovanov, kot jih je na­ vedla statistika za leto 1921. Celotno število Slovencev in Hrva­ tov, vštevši del priključene Dalmacije in Beneško Slovenijo, ki je pripadala Italiji že od leta 1866, naj bi znašalo okrog 600.000.7 C. Schiffrer se je v razpravi »Sguardo storico sui rapporti fra italiani e slavi nella Venezia Giulia« posebej po­ svečal temu vprašanju. Opozoril je, da so bili tako rezultati štetja 1910. leta kakor rezultati 1921. leta odvisni od tega, ka­ tera stranka je bila v določeni občini na oblasti. Le-ta je nam­ reč odločilno vplivala na izid. Po njegovi sodbi so Slovenci in Hrvatje v štetju leta 1910 dosegli maksimalno številko. Med­ tem ko je bila v Trstu revizija štetja opravljena v njihovo ko­ rist, ni bilo enake revizije tudi v notranjosti Istre, kjer je bilo naštetih manj prebivalcev italijanske narodnosti, kakor jih je bilo v resnici. Za štetje iz 1921. leta je ugotovil na osnovi pri­ merjave z volilnimi rezultati, da je bilo nezanesljivo v dvanaj­ stih občinah in v mestih Trstu in Pulju. Sklepal je, da je leta 1921 dejansko prebivalo v Julijski krajini 428.000 ali 43 odstotkov Slovencev in Hrvatov (uradno je bilo naštetih 349.206 ali 38 odst.) ter 493.000 ali 52 odst. Italijanov (uradno 517.897 ali 58 odst. — sešteti so Italijani in Furlani).8 Po aneksiji je bila postopoma vpeljana v deželo italijan­ ska zakonodaja, ki je nadomestila avstrijske zakone in uredbe 378 okupacijske uprave. Generalni civilni komisar za Julijsko kra­ jino je ostal na svojem mestu do oktobra 1922, ko ga je zame­ njal prefekt. Leta 1923 je bila dežela tudi upravno reorganizi­ rana, razdeljena je bila na province s prefekti, v skladu z ure­ ditvijo v Italiji. ITALIJANSKE STRANKE V ANEKSIJI Italijansko prebivalstvo Julijske krajine je rapalsko po­ godbo sprejelo z navdušenjem. Tudi za socialiste, ki so v tistih tednih imeli opravka z notranjimi boji, je aneksija pomenila olajšanje. Njihov list II Lavoratore je zapisal, da so Tržačani brez izjeme, s Slovenci vred, z olajšanjem sprejeli pogodbo in takoj razumeli, kolikšno vrednoto pomeni sporazum med Ita­ lijo in Jugoslavijo že sam po sebi. Le fašistična mladina, »ma­ mini sinčki — figli di papà«, kakor jo imenuje Lavoratore, po­ godbo odklanja, stavka in demonstrira z gesli »Dalmazia o morte!«.9 Voditelj fašističnega gibanja Mussolini je priznal, da je pogodba za Italijo ugodna, čeprav ji je prisojal le začasen po­ men. Želel se je dokončno oddaljiti od D’Annunzia in se pri­ bližati Giolittijevi vladi, da bi si zagotovil neoviran razmah gi­ banja. Tržaški fašisti pa niso mogli docela slediti svojemu vo­ ditelju, ker so se bili preveč izpostavili v reški avanturi in ker je velika večina privržencev fašizma še vedno gojila danun- cijevske mite. Obsodili so pogodbo, ker je z žrtvovanjem Dal­ macije pomenila izdajo in potrdila geslo »vittoria mutilata«.10 Fašistična in nacionalistična mladina v Trstu je po podpisu pogodbe demonstrirala po ulicah in izjavljala, da se je pri­ pravljena, če bo potrebno, podrediti D’Annunziovim ukazom in pristopiti v njegove vrste za obrambo »della santa causa della Dalmazia«. Voditelj tržaških fašistov Giunta je sicer podpiral Mussolinijeva stališča o odtegnitvi fašističnega giba­ nja izpod D’Annunziovega vpliva, vendar je na pritisk množic demagoško obljubljal pomoč Reki, ki ji je grozil spopad z red­ no italijansko vojsko. Obenem je izražal lojalnost poveljniku te vojske generalu Cavigli, ker se je predobro zavedal, da bi akcije tržaških fašistov brez zaščite vojaških poveljstev slabo uspevale. V decembru je sam Mussolini v tretje prišel v Trst. 379 da bi prepričal razgrete glave o škodi, ki bi jo pretrpelo giba­ nje, če bi se v spopadu postavilo na D’Annunziovo stran. V dneh napada na Reko, v tako imenovanem »Natale di san­ gue«, ko so vsi pričakovali, da bodo fašisti skočili v hrbet na­ padajoči vojski, generalni komisar je odredil celo obsedno sta­ nje, se le-ti niso zganili. Voditelji so se izognili obljubi o po­ moči tako, da so se pustili aretirati. »Vsi herojski načrti trža­ škega fašizma so se končali s to tragikomično farso,« ugotavlja Silvestri v navedeni zgodovini tržaškega fašizma. Prodan- nunzijevske demonstracije osamljenih fašističnih in nacionali­ stičnih skupin so dajale dogodkom še posebno smešen prizvok spričo dejstva, da so vse druge italijanske nacionalne struje z olajšanjem sprejele likvidacijo reškega vprašanja.11 V dneh aneksije je na moč kazalo, da se bodo politične razmere v deželi uredile in da se bodo strankarske strasti po­ mirile. Fašistično gibanje je bilo osamljeno in notranje razdvo­ jeno, delavsko gibanje pa so pretresali krči, ki jih je povzro­ čal razkol. Liberalno nacionalne struje in konservativni po­ sestniški krogi so se poskušali oddaljiti od fašizma tisti trenu­ tek, ko je minila »rdeča nevarnost«. Ta korak jim je bil tem lažji, ker so podprli rapalsko pogodbo, medtem ko so jo fašisti obsodili. Sicer so pa imeli vso podporo lokalnih in osrednih oblasti. S pogodbo je tem krogom dobro kazalo za gospodarsko prosperiteto, saj je bilo videti, da bo Trst postal glavno torišče za italijansko ekonomsko ekspanzijo na vzhod. Zavzemali so se za avtonomijo novo priključene dežele, kar naj bi jim po­ novno pridobilo simpatije množic. Avtonomijo pa je zagovarjal tudi načelnik osrednjega urada F. Salata, ki je bil tesno po­ vezan z liberalnimi nacionalci v Trstu.12 Možnosti, da bodo liberalni nacionalci ponovno prevzeli odločilno vlogo v političnem življenju dežele, so narekovale potrebo, da se reorganizirajo in osamosvojijo. Namesto doteda­ nje docela nepopularne stranke Rinnovamento so ustanovili dve novi stranki: Partito Nazionale Riformatore in Partito di Ricostruzione Nazionale. Naslova strank naj bi sama po sebi pričala, da gre za novo politiko reform in obnove političnega življenja. Stranki sta bili tem bolj potrebni, ker so bile po aneksiji napovedane parlamentarne volitve, s katerimi so se nameravali liberalni nacionalci uveljaviti. Vendar sta bili muhi enodnevnici, že ob majskih volitvah 1921 sta se združili s fašizmom v nacionalni bok. Pozneje je iz obeh strank nastala 380 nova, demokratična stranka — Partito Democratico, ki je spri­ čo porasta fašizma imela še manjše možnosti za razvoj kakor njene predhodnice.13 Fašistično gibanje se je iz decembrske krize hitro izvleklo. Po enoletnih uspešnih bojih zoper delavske in slovenske na­ rodne ustanove je bilo namreč že toliko utrjeno in razširje­ no, da ga notranji pretresi niso kaj prida prizadeli. S sindikal­ nimi organizacijami je imelo vpliv tudi na del delavstva, česar nobena druga italijanska meščanska stranka ni zmogla. V ja­ nuarju se je 31 fašističnih organizacij iz vse Julijske krajine sestalo na prvem deželnem kongresu, da so se povezale v de­ želno organizacijo. Kongresa se je udeležil tudi Mussolini z re­ feratom »Fašizem in zunanja politika«. To je bil prvi deželni kongres fašističnega gibanja v Italiji.14 Vzkliki: »Živel D’An­ nunzio, predsednik italijanske republike!« so bili v tem času že redkejši in mlačni. Giunta je v svojem govoru sicer še ved­ no obsojal rapalsko pogodbo, toda brez posebne ostrine. Nami­ goval je na mirno penetracijo v jadranske pokrajine, po mor­ ju in po kopnem, ki bo rodila tiste učinke, ki jih italijanska diplomacija ni znala ustvariti. S temi stališči se je približeval tendencam italijanskega liberalnega vodilnega razreda. Mus­ solini je na kongresu razlagal, da je fašizem plod političnih potreb in aspiracij italijanskega prebivalstva, zato bo podpi­ ral kakršnokoli državno obliko, naj bo to monarhija, macini- janska republika ali nekaj tretjega, če bo le ustrezala napred­ ku, blaginji in krepitvi italijanske države.15 V naslednjih tednih so fašisti prešli v splošno ofenzivo, ki je dosegla višek maja, ob parlamentarnih volitvah. Goreli so delavski ter slovenski in hrvaški narodni domovi, sedeži mladinskih krožkov, napadena je bila tiskarna časnika Edi­ nost, do tal je bila požgana tiskarna komunističnih časopisov Delo in II Lavoratore. Na dnevnem redu so bili ulični spopadi in kazenske ekspedicije na slovenske in hrvaške vasi. Po no­ tranjih bojih razrvan in razcepljen delavski tabor ni imel več zadostne moči, da bi organiziral temeljit odpor zoper nasilje. Prešel je v samoobrambo, bodisi s protestnimi stavkami, ki so bile docela nezadostne, bodisi z omejenimi in nepovezanimi posameznimi upori ali maščevalnimi akcijami. Delavci so za­ žgali prostore ladjedelnice sv. Marka v Trstu, v jugovzhodni Istri — na Proštini — so se uprli kmetje, podobno v Marezi­ gah, medtem ko so labinski rudarji odpor proti fašističnemu 381 nasilju razvili v ustanovitev delavske »Labinske republike«, ki so jo oblasti po dobrem mesecu obstoja udušile z vojaško in­ tervencijo.16 V vsej Italiji je ta čas fašizem prešel v ofenzivo zoper de­ lavsko gibanje, vendar je imela ofenziva v Julijski krajini svo­ jevrsten značaj. Usmerjena je bila tako zoper delavske usta­ nove kakor zoper ustanove slovenško-hrvaškega meščanskega narodnega tabora. Boj zoper revolucionarno gibanje je nosil pečat boja zoper slovensko-hrvaško narodno skupnost. Libe­ ralni nacionalci seveda niso mogli obsoditi boja zoper komu­ nizem, če so si hoteli zagotoviti glasove volilcev. Zato so avto­ matično izgubili možnost neodvisnega delovanja. Ob volitvah so se združile vse italijanske nacionalne struje razen republikan­ cev (v Istri in na Goriškem tudi klerikalcev) v enoten nacio­ nalni blok, v katerem je fašizem kot najbolj učinkovita in aktivna organizacija docela prevladal. Tržaški klerikalci so bili edini v vsej Italiji, ki so se pridružili fašističnemu bloku. Tako so fašisti v Julijski krajini že spomladi 1921 dosegli tisto, kar je Mussolini zahteval: fašizem mora biti tiste vrste gibanje, ki vleče, ne da bi se pustilo vleči, ki daje svojo barvo, pa ne spre­ jema barvo drugih.17 »Pod pritiskom priseljencev iz starih po­ krajin (mišljeni so fašistični voditelji) so se morali domačini (italijanski liberalni nacionalci) skriti in potuhniti,« je zapisa­ la Edinost, »a mesto stare tržaške stranke je nastopil... tako imenovani ,blocco', kateremu so se morali laški domačini pod pritiskom nasilnega fašizma brezpogojno pokoriti. Domači Lahi so to ponižanje požrli, toda težko jim je vendarle mora­ lo biti, ko so videli, da elementi, ki so prišli od daleč iz Italije, sistematično izpodrivajo domače ,preizkušene iredentiste' iz vseh polj političnega delovanja.«18 SLOVENCI IN ANEKSIJA Slovensko in hrvaško prebivalstvo Julijske krajine je ra­ palska pogodba razočarala, čeprav je bilo vnaprej znano, da bo večji del zasedenega ozemlja ostal Italiji. Slovenski narodnjaki so po podpisu pogodbe v prvem tre­ nutku izgubili razsodnost, zato so vso pozornost obračali k iskanju krivca za »tragedijo primorskega ljudstva«. Postopo- 382 ma so se prilagodili realnosti in začeli iskati primerne metode boja za ohranitev slovenskih narodnih pravic. Dne 12. novembra, ko je bila v S. Margheriti podpisana pogodba, je časnik Edinost obsodil jugoslovansko vlado, ker je docela popustila italijanskim zahtevam. »Upravičeno se spra­ šujemo, čemu so se gospodje jugoslovanske delegacije prav za prav potrudili v Sv. Margherita Ligursko? ... Ostali bi bili lah­ ko doma s svojimi gospami soprogami vred, saj bi bili lahko sporočili iz Belgrada v Rim, da sprejemajo vse.« Sicer pa je priznavala, da tragedije ni kriva samo vlada v Beogradu, tem­ več tudi slovenska in hrvaška javnost, ker ni dajala delegaciji podpore. Namesto da bi bil ves narod »ena falanga, iste duše, iste misli, iste volje, se trgajo in koljejo med seboj«.19 V naslednjih dneh je politično društvo Edinost čedalje bolj opravičevalo državno vodstvo v Beogradu in obsojalo slo­ vensko in hrvaško politiko v Jugoslaviji. Jugoslovanska dele­ gacija ni izdala Primorcev in Istranov, temveč jih je žrtvo­ vala, da reši Jugoslavijo, beremo v Edinosti 17. novembra. Trumbič je eden izmed redkih Jugoslovanov, ki se je boril za jugoslovansko idejo; v Rapallu je rešil, kar se je rešiti dalo, doma v Jugoslaviji pa mu niso dali podpore. Slovenci hočejo v Beogradu komandirati, namesto da bi se od Srbov učili, je pisal neki duhovnik v Edinosti. »Prokleti kranjski spor!... Hudičevo strankarstvo Kranjske . .. žrtvujejo Gorotan (Koro­ ška) .. . Adrijo ... Idrijo ... samo, da se morejo obdržati pri koriti... Kratkovidneži... Čisto naravno je vendar, da je smatrala Srbija Slovenijo kot svojo novo provinco, ki jo mora šele zrediti in naučiti po jugoslovansko ... Ko bi se Slovenija in Hrvaška pokorili srbski disciplini, bi bil Gorotan naš, Idrija, Postojna, Vipava ... in še marsikaj drugega naše! ... Politične in družbene korupcije na Hrvaškem in Slovenskem ne bi bilo več. Tako smo pa v posmeh vsej Evropi.«20 Zavest, da je samo enotna in močna Jugoslavija lahko opora Jugoslovanom v dru­ gi državi, je bila tako ukoreninjena v srcih narodno ogrože­ nih Slovencev, da so temu cilju podrejali vse druge aspiracije. Zaupniki političnega društva Edinost, ki so se sestali ne­ posredno po podpisu pogodbe, so v zvezi z jugoslovansko poli­ tiko sprejeli naslednje sklepe: »Protestirati odločno pri vladi v Beogradu proti temu, da so nas izročili krutim rokam;... zahtevati, da se ta kupčija ne odobri,... prašati točna pojas­ nila o neobjavljenih dogovorih, posebno o garancijah za nas 383 revne žrtve;... zahtevati, da se v nadaljnjih dogovorih skrbi po bratski za nas;... vprašati, s čim nam hočejo to hudo žr­ tev kolikor mogoče olajšati;... zahtevati podporo.«21 Bivši deželni poslanci Goriške so v začetku decembra iz­ ročili komisarju za avtonomne zadeve Pettarinu spomenico, s katero so tudi protestirali zoper kupčijo, ki se je sklepala »o nas — brez nas«. Med drugim so takole ugotavljali: »Pre­ bivalci te dežele in dežela sama smo bili blago, za katero sta kupca barantala. Enega so mikali naši rudniki in gozdovi, ovi­ ti v plašče strategičnih mej; drugi je modroval, da telesu je bližnja srajca nego suknja; in dogovorila sta se v bratskem objemu o nas in naši bodočnosti — brez nas ... Med pogajanji nismo govorili, ker nismo smeli in nismo mogli govoriti. .. zato naj se naš molk ne smatra kot pritrjevanje temu, kar se je zgodilo glede nas — brez nas. Ni v naši moči premakniti dogovore ... ker nas je malo in smo šibki... ali molče požreti takega postopanja... tudi ne moremo, marveč smo siljeni, da protestiramo proti njemu z vso odločnostjo.«22 To so bili glasovi vpijočega v puščavi, kriki obupa in besa, ki niso mogli roditi nikakršnega učinka. Tega se je za­ vedalo tudi vodstvo narodnega gibanja v Trstu, ki je po prvem razburjenju poskušalo trezno presojati okoliščine in reševati, kar se bo rešiti dalo. Bistveno vprašanje, kateremu je bilo treba posvetiti vso skrb, je tičalo v dejstvu, da pogodba ni vsebovala nikakršnih zagotovil o pravicah slovenskega in hr­ vaškega prebivalstva v Italiji. Okrog pol milijona Slovencev in Hrvatov se je moralo zadovoljiti z visoko donečimi izjavami in obljubami italijanskih državnikov. Že ob podpisu senžer- menske pogodbe, ko je bila k Italiji priključena Tridentinska Benečija in z njo z nemškim prebivalstvom naseljena Južna Tirolska, sta take obljube dajala zunanji minister Tittoni in sam kralj Viktor Emanuel III.: Italija je spričo svoje liberalne tradicije vezana, da upošteva obveznosti za varstvo narodnih manjšin, čeprav ji teh obveznosti ne nalaga nobena mednarod­ na pogodba. Prebivalci drugih narodnosti morajo vedeti, da je Italiji vsaka misel o zatiranju in raznarodovanju tuja, »da bo­ mo spoštovali njihov jezik in njihove kulturne ustanove ter da bodo uživali vse pravice naše liberalne in demokratične zako­ nodaje ... Naša liberalna tradicija nam bo pokazala pot do re­ šitve, ki bo čimbolj varovala avtonomne institucije in lokalne običaje.«23 384 V razpravi o rapalski pogodbi v italijanski poslanski zbornici so socialistični poslanci obsojali vlado, ker ni s po­ godbo zagotovila varnost jugoslovanski manjšini v Italiji, ka­ kor jo je zagotovila italijanski manjšini v Jugoslaviji. Tvorec rapalske pogodbe zunanji minister Sforza je socialistom ugo­ varjal, da je Italija, če si je hotela zagotoviti strateške meje, morala sprejeti v državo nekaj stotisočev Jugoslovanov. Zago­ tavljal je, da je temu prebivalstvu zajamčena najširša svoboda uporabe lastnega jezika in kulturnega razvoja, ker gre pri tem za vprašanje italijanske časti in politične modrosti. »Zaradi tega smo prepričani,« je zagotavljal Sforza, »da bodo ti naši novi državljani v tem pogledu zadovoljni, saj pripadajo veliki državi, ki bo s svojo edinstveno civilizacijo ljubosumno varo­ vala njihovo lokalno življenje«. Predsednik ministrskega sveta Giolitti pa je povedal, da jugoslovanski predstavniki pri po­ gajanjih niso terjali nikakršnih jamstev za narodno manjšino, ker so vedeli, »da Italija, ki je vedno tako radodarno prizna­ vala tujcem pravice, ne bo mogla drugače, nego vestno spo­ štovati pravice in svobodo lastnih sodržavljanov, naj bodo ka­ kršnekoli narodnosti«.24 Nacionalisti so vladi očitali, da je slabo presodila med­ narodni položaj, ki je bil ugoden za uresničitev italijanskih as­ piracij, in da je zato premalo zahtevala. Sforza jih je zavrnil, češ da je vlada prav dobro poznala mednarodne okolnosti, toda tudi če bi bile te okolnosti še stokrat bolj naklonjene Italiji, ne bi bila zahtevala večjih koncesij, ker se je zavedala, da bi to pomenilo izdajo bodočnosti italijanske države. Glede določb za Reko, ki so nacionaliste najbolj prizadele, je zagotavljal, da ima Italija v rokah vse instrumente za zagotovitev zado­ voljive bodočnosti tega mesta.25 Po dveletnih izkušnjah pod okupacijskim režimom so Slo­ venci in Hrvatje v Julijski krajini dobro vedeli, koliko so vred­ ne obljube, izrečene v Rimu. Tudi če so državniki iskreno mislili, je bilo docela jasno, da bodo dejanja, na katera so imeli neposredni vpliv domači nacionalisti in fašisti, v popol­ nem nasprotju z zagotovili. V že omenjenem pismu deželnih poslancev je rečeno: »Će nas način, kakor so postopali držav­ niki z nami v tem prevažnem vprašanju, sili do protesta, na­ polnjuje nas pogled v prihodnost z naj večjo skrbjo, kajti ako bo vlada one države, kateri smo prisojeni, postopala z nami, ko jej bomo priklopljeni, tako kakor postopa zdaj, ko smo za­ 25 385 sedeno ozemlje, bati se nam je najhujšega, tako, da bomo obupno zdihovali, da se nam je godilo boljše, ko se nam je ,slabo' godilo.« Prošnji, naj komisar Pettarin, ki dobro pozna okoliščine, v katerih žive Slovenci že dve leti, vpliva na vlado, da se bo zavzela zanje, je sledila zahteva po avtonomiji de­ žele, »ker to vendar ne gre, da bi tudi nova država odločevala o nas — brez nas«.26 Politično društvo Edinost je prek svojega glasila spod­ bujalo Slovence, naj sprejmejo aneksijo mirno in dostojno, naj ne obupajo, naj se ne izseljujejo, naj strnejo svoje vrste v enotno fronto, da se bodo sposobni boriti za svoje pravice. »Zvesti svojemu narodu, a pokorni državnim zakonom, boste bratje in sestre, zahtevali od Italije spoštovanje, zaščito, go­ jitev svoje narodnosti!«, je zapisano v razglasu ob aneksiji. »Vztrajali (boste) pri tem, da se vam da svoboda narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega razvoja in namesto lepih besed in praznih obljub naposled nastopi odkrito, pošte­ no ravnanje z našim trpečim ljudstvom ... Zvesto in vztrajno (se boste) bojevali proti nasilnim raznarodovalcem in potuh­ njenim asimilantom za svoje: za svoj jezik, za čistost svoje krvi, za poštenje svojega doma, za svojo jugoslovansko narod­ nost in kulturo ... V tem boju naj vas vodi geslo: ,V edinosti je moč!' Združite vse sile v složni in disciplinirani organiza­ ciji, brez strankarstva, brez razlike stanu in poklica ... Ne klo­ nite! Ne udajte se! Kvišku srca! Na delo!«27 Klic k enotnosti, ki naj bi zagotavljala uspešen odpor asi­ milacijskim težnjam italijanskih nacionalistov, pa je bil usmer­ jen zlasti zoper komuniste, ki so s tezami o spremembi druž­ benega reda kot edini rešitvi za vsa vprašanja uživali simpatije slovenskega prebivalstva. Takole je razmišljal »dopisnik z de­ žele« v Edinosti: Pustimo ob strani očitke o krivdi za Rapallo, pustimo ob strani jugoslovansko strankarstvo in ne hujskajmo s tem našega ljudstva, ki mora ostati enotno. Razmišljajmo raje, kako bomo ravnali, da preprečimo internacionalo in po­ rast komunističnega gibanja. Le-to pridobiva privržence prav s propagando, da je Jugoslavija zakrivila rapalsko pogodbo. Sestavimo dober gospodarski in socialni program in položimo temelj za bodoče delo. Dve leti smo bili prisiljeni stati v ozad­ ju, sedaj lahko stopimo na plan, sicer se nam bo velik del na­ roda izneveril.28 386 Za slovenske socialiste, ki so v času pogajanj že prešli na komunistične pozicije, je imela pogodba postranski pomen, tako kakor za komuniste italijanske narodnosti. Obsojali so jo, kolikor je bila sad dogovora med vladajočim razredom dveh držav in ne posledica samoodločbe in sporazuma med narodi. Sicer pa so se socialisti prav v dneh pogajanj in aneksi­ je ubadali z notranjimi strankarskimi vprašanji, z razkolom in s propagando za revolucijo, kar jih je ne glede na nazore tudi odtegovalo od razmišljanja o mejnih vprašanjih. Zanje ni bilo pomembno, ali bodo živeli v Italiji ali v Jugoslaviji. Zla­ sti prepričani, razredno zavedni voditelji so bili do tega pre­ cej indiferentni, saj so se odločili za internacionalizem in za spremembo družbenega reda, kar naj bi samo po sebi rešilo sporna vprašanja. Izid mejnih pogajanj jih ni presenetil, po­ godba jih ni ne »užalostila« ne »razveselila«, kakor je zapisalo Delo dne 15. novembra 1920. Ob začetku pogajanj v S. Margheriti je Ivan Regent v uvodniku v Delu zapisal, da »rešitev jadranskega vprašanja, ki bo izšla kot sad pogajanj med zastopniki italijanske in ju­ goslovanske vlade, (ne) bo v nobenem pogledu socialistična re­ šitev«. Toda socialisti bodo veseli, »ako bodo gospodje rešili vprašanje vsaj na način, ki naj bi ustvaril pogoje za mirne prijateljske odnose med Italijo in Jugoslavijo, in ki naj bi zagotovil mirno življenje in splošen svoboden razvoj tistim na­ rodnim manjšinam, ki bodo eventuelno priključene eni ali drugi prizadeti državi ali obema«.29 Še prej pa je ugotavljal, da »proletariat dobro ve, da od pogajanj in pogodb ... nima ničesar pričakovati, niti jamstva za mir... ve, da je edina rešitev možna le na podlagi sporazuma proletarskega ljudstva, na podlagi proletarske solidarnosti«.30 Komunistična stališča do razmejitvenih vprašanj je pre­ ciziral Dragotin Gustinčič v odgovoru na članek »Socializem in Narodnost«, ki ga je objavil časnik Edinost. Gustinčič je povedal, da komunisti zahtevajo samoodločbo narodov »za vso državo, za ves svet«, ne samo za Slovence v Julijski krajini. Zahtevajo jo tudi za Koroško, Štajersko, Banat, Makedonijo, Črno Goro, Albanijo in tako dalje. »Čemu pretakate tu kro­ kodilove solze za svoje okupirane kraje,« je očital slovenskim narodnjakom, »medtem ko simpatizirate in slavite do neba isti sistem onstran demarkacijske črte.« Priključitev Primorske k Jugoslaviji po Gustinčičevi sodbi ne bi pomenila narodne osvo- 25* 387 boditve, saj bi tam Slovenci in Hrvatje prav tako trpeli, kakor trpe v Italiji, njihovo politično trpljenje pa bi prešlo na nji­ hovega sotrpina, na italijanskega delavca in italijanskega kme­ ta. »Naša rešitev se mora izvršiti torej samo na ta način, da se rešimo sistema, ki nas danes vlada in izkorišča. Narodne osvoboditve ni brez gospodarske osvoboditve.«31 V ITALIJANSKI DRŽAVI S priključitvijo Julijske krajine k Italiji je bilo zaklju­ čeno šestindvajsetmesečno okupacijsko obdobje. Slovensko-hrvaški narodni tabor, ki je v tej prehodni dobi pričakoval, da na mednarodnem torišču doseže razme­ jitev, ustrezno etničnim načelom, medtem ko se je v okviru dežele boril za ohranitev osnovnih narodnostnih pravic, je od­ slej moral prilagajati svojo dejavnost in svoj razvoj strukturi italijanske države. Predsednik političnega društva Edinost Josip Vilfan je na zborovanju Jadranskega zbora dne 6. januarja 1921 v Zagrebu razložil, da je sicer jadranski spor z razmejitvijo re­ šen, ni pa rešen jadranski problem, ki ga gre presojati toliko s stališča ideala »našega popolnega narodnega zedinjenja, koli­ kor s stališča jadranske orientacije naše države«. Za uresniči­ tev zedinjenja je potrebno, »da se naš narod, ki je ostal zunaj državnih mej ... ohrani in torej tudi primerno razvija, in ... da se znotraj in zunaj države, v našem narodu in pri tujcih ustvarijo vsi pogoji za uresničenje našega zedinjenja ... Sli­ ka naše nacionalne države v tistem obsegu, kakršnega bi po popolnem zedinjenju morala imeti, je treba, da se v določenih, četudi ne z mejniki označenih mejnih črtah zariše tako, da bo vsaj duševnemu očesu vsakogar, povsod in vsikdar vidna. Ka­ ko se končno faktične meje naše nacionalne meje spravijo v sklad s to sliko, je vprašanje bodočnosti. Naša želja je in mora ostati in nam, ki bomo v kratkem italijanski državljani, je ta želja tudi v dolžnost, da se to doseže potom sporazuma s so­ sedi in posebno tudi z italijansko državo.« Že v uvodu je opo­ zoril, da hotenja primorskih Slovencev »niso sovražna Italiji in ne zahtevajo brezpogojno takšnih metod, ki bi nas kot ita­ lijanske državljane spravljala v navzkrižje z italijanskimi za­ 388 koni«. Take metode so namreč predvidevali nekateri udeležen­ ci zborovanja. »Za svojo osebo bom smatral za svojo življenj­ sko nalogo prepričati zlepa sodržavljane italijanske narodnosti o potrebi, da se popravi usodepolna napaka storjena v Ra­ pallu,« je poudaril Vilfan.32 Prizadevanja slovenskih narodnjakov za ohranitev slo­ venske in hrvaške narodne skupnosti v mejah italijanske dr­ žave so se po aneksiji razširila iz lokalnih, deželnih okvirov na ves državni prostor. Ta možnost se je odprla zlasti potem, ko so maja 1921. leta Slovenci in Hrvatje dobili svoje zastop­ nike v italijanski poslanski zbornici. Volilni rezultati z dne 15. maja so bili že odsev tiste po­ litične spremembe, ki se je začela v drugi polovici 1920. leta. Zmagale so tiste nacionalne sile, ki so se spričo »rdeče« in »slovanske« nevarnosti združile in se podredile fašističnim nasilnim metodam. Po številu glasov sta si bila italijanski na­ cionalni in slovensko-hrvaški narodni tabor sicer enaka, do­ bila sta vsak po 34 odst. veljavnih glasov — prvi 48.888, drugi pa 48.785 glasov — vendar ker je bila dežela Julijska krajina razdeljena na tri volilna okrožja, je italijanski nacionalni blok dobil več poslanskih mest kakor jugoslovanska narodna stranka. Na tretjem mestu po številu glasov je bila komuni­ stična stranka z 20.474 ali 14,3 odst. glasov, kar je bil najvišji odstotek v državi, četrto mesto je pripadlo socialistom — 12.143 ali 8,4 odst., sledili so republikanci z 8.526 ali 5,9 odst. in ljudska stranka (samostojno je nastopila le v goriškem in istrskem volilnem okrožju) s 4.648 ali 3,2 odst. glasov. Italijanski nacionalni blok je dobil osem poslanskih mest, tri v tržaškem volilnem okrožju, pet pa v istrskem. V Trstu so bili izvoljeni Francesco Giunta. Giovanni Bandii in Fulvio Suvich, v Istri pa Luigi Bilucaglia (voditelj fašistov), Luigi Albanese, Antonio De Berti, Giovanni Pesante in Antonio Pogaschnig. Jugoslovanska narodna stranka je odločno zmagala v go­ riškem volilnem okrožju, dobila je štiri poslanska mesta izmed petih, Josip Vilfan, Virgilij Šček, Karel Podgornik in Josip Lavrenčič, v Trstu ni dosegla nobenega mandata, pač pa je bil v Istri izvoljen Josip Vilfan, ki je to poslansko mesto od­ stopil Uliksu Stangerju. Komunistična stranka je dobila po en mandat na Gori­ škem in v Trstu, izvoljena sta bila Nicola Bombacci in Giusep­ 389 pe Tuntar. Socialisti, republikanci in klerikalci niso bili izvo­ ljeni v nobenem izmed treh volilnih okrožij.33 Jugoslovanski poslanci so z vstopom v parlament prvič dobili priložnost javno razložiti stališča in zahteve slovenske in hrvaške narodne manjšine v mejah italijanske države. Josip Vilfan je v nastopnem govoru v italijanskem parla­ mentu najprej zahteval za slovanske poslance pravico, da govore v svojem jeziku. Nato je nadaljeval v italijanščini: Za­ vedamo se, da smo postali državljani kraljevine Italije, toda državljanske dolžnosti v političnem smislu besede in narodna čustva v etničnem smislu so si v nasprotju, zato bomo posku­ šali najti izhod iz tega konflikta. Nacionalisti smo toliko, koli­ kor postavljamo ljudstvo in narod nad državo, nikakor pa ni­ smo nacionalisti z imperialističnimi težnjami, kakor nam oči­ tajo nekateri naši sodeželani. Nasprotujemo italijanski državi, kolikor nas je priključila zoper našo voljo in zoper naše aspi­ racije, toda ne gojimo nasprotstva do italijanskega ljudstva. Zagotavljam, da Slovenci in Hrvatje italijanskega naroda ne sovražijo. Zato sem prepričan, da samo neposreden, odkrit in iskren pogovor s predstavniki italijanskega ljudstva tu, v par­ lamentu, utegne privesti ne do ljubezni, temveč do medseboj­ nega spoštovanja. Vilfan je nato razložil, v kakšnih okolišči­ nah živi slovensko in hrvaško prebivalstvo po dveletni okupa­ cijski upravi, ki je že od vsega začetka zatirala narodno svo­ bodo, kar so mu desničarski poslanci in predsednik vlade Gio- litti hudo zamerili. Slišali smo lepe besede, je končal Vilfan, sedaj pričakujemo dejanj, pričakujemo globoko spoštovanje naših narodnih čustev, kakor nam je bilo obljubljeno. Izjava, ki so jo predložili rimski zbornici predstavniki slovenskega in hrvaškega prebivalstva Julijske krajine, je vse­ bovala zagotovilo o lojalnih odnosih tega prebivalstva do ita­ lijanske države. V njej je rečeno, da se novi italijanski držav­ ljani slovanske narodnosti docela zavedajo posebnih okoliščin, v katerih bodo morali odslej živeti. Zavedajo se, da pripa­ dajo slovenskemu, hrvaškemu in srbskemu narodu, znanim pod skupnim imenom Jugoslovani, s katerimi imajo naravne vezi plemenske, jezikovne, čustvene, kulturne in tradicionalne narave, in da so obenem združeni z italijanskim narodom v mogočni državni zvezi. Spričo tega spoznanja so pripravljeni in odločeni sprejeti vse posledice, ki izvirajo iz navedenih poseb­ nih okoliščin. Kakor imajo pravico zahtevati zase najvestnejšo 390 skrb in najgloblje spoštovanje do vsega, kar zadeva njihovo narodno zavest, tako prevzemajo tudi vse dolžnosti, ne samo tistih, ki jih predpisuje zakon, temveč tudi tiste, ki izvirajo iz samega dejstva, da žive v tej državi. Zato bodo po svojih mo­ čeh in v mejah svojega posebnega položaja sodelovali pri ures­ ničenju skupnih človeških in kulturnih idealov ter nravnega in gospodarskega napredka. Ta orientacija slovenskega in hrvaškega ljudstva torej narekuje njegovim zastopnikom po­ vsem določeno ravnanje, bodisi pri zavzemanju sališč v sploš­ nih vprašanjih, bodisi v prizadevanjih za zavarovanje in po­ speševanje tistih posebnih interesov, ki jim jih je ljudstvo za­ upalo. Zato si bodo slovanski poslanci prizadevali, da se z iskre­ nim in lojalnim, čeprav skromnim sodelovanjem v zbornici izkažejo vredni zaupanja svojih volilcev, pa tudi vredni to­ variške naklonjenosti, ki jo bodo, kakor upajo, našli v poslan­ skih klopeh in ki so jo pripravljeni vračati z vsem srcem.34 Nekatere Vilfanove izjave v zvezi z obsodbo okupacijske­ ga režima so fašistični poslanci iz Trsta in iz Istre pa tudi pred­ sednik vlade Giolitti ostro napadli. Morda je zaradi tega po­ slanec Šček s svojo intervencijo poskušal popraviti vtis? Nje­ gove izjave o vlogi Jugoslovanov v Italiji pri zbliževanju dveh sosednjih držav so bile deležne splošnega odobravanja. Pozi­ val je vlado in poslance italijanskega naroda na »stalno, lju­ bečo in omikano dejavnost, usmerjeno k pomiritvi in človeški solidarnosti«. Ne vemo, kakšna bo prihodnost, je sklenil, ven­ dar je že sedaj potrebno, da si sosednji državi ustvarita mož­ nosti za mirno in plodno sožitje. Italijanski državljani sloven­ ske in hrvaške narodnosti »žele in morajo postati most za po­ polno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo du­ hovno gonilo, ki bo na tej zemlji oživilo čut višje človeške vzajemnosti«.35 Različen nastop dveh slovenskih poslancev je bil že iz­ raz spora med strujama v političnem društvu Edinost, ki je naslednje leto privedel do razcepa slovenskega narodnega ta­ bora. Goriška krščansko-socialna struja se je ločila od tržaških liberalcev in ustanovila lastno društvo Edinost. Razkol pa je bil predvsem posledica osebnih sporov in različnih program­ skih konceptov v organizaciji, medtem ko so se nastopi na­ sproti Italijanom razlikovali le v radikalnosti. Kako neuresničljivi so bili nameni slovenskih narodnih voditeljev glede odnosa do italijanske države in glede dosež­ 391 kov na področju narodnostnih zahtev, je pokazala že prva raz­ prava v novo izvoljeni poslanski zbornici. V naslednjih mese­ cih in letih se je boj nadaljeval tako na poslanskih klopeh kakor po slovenskih mestih in vaseh. Toda v tem boju so slo­ venski narodnjaki izgubljali ped za pedjo, prav tako tudi ko­ munisti, socialisti, republikanci in drugi napredni ter dobro mi­ sleči politiki. V dneh, ko je bila Julijska krajina na osnovi rapalske po­ godbe priključena k Italiji, so bile politične sile v deželi že razporejene na tistih izhodiščih, ki so jasno pričala o njihovi usodi v naslednjih dvajsetih letih. Delavski tabor, ki je v me­ secih po okupaciji vsestransko napredoval, je bil dokončno po­ tisnjen v defenzivo, čemur je med drugim botroval tudi nje­ gov notranji razcep. Slovenski meščanski narodni tabor, ki so ga zadeli fašistični udarci, še preden si je utegnil začrtati svo­ jo narodno politiko, se je po aneksiji poskušal prilagoditi no­ vim razmeram, računajoč, da bodo demokratične tradicije ita­ lijanske države zagotavljale ohranitev narodnih pravic. V na­ slednjih letih so se njegova prizadevanja pokazala neučinko­ vita, zato mu je preostal, tako kakor komunistom in sociali­ stom, le podtalni odpor zoper fašistični režim. Italijanske me­ ščanske stranke, ki so bile dve leti po zasedbi nepomembne, nepopularne in nesposobne za vsak resnejši nastop, so se zatek­ le pod zastavo nacionalizma ter se z redkimi izjemami utopile v fašizmu. Fašizem, ki je šele v mesecih po okupaciji zagledal luč sveta, si je do aneksije že utrl pot do oblasti, v Julijski krajini je dejansko postal gospodar političnega položaja še pred formalnim prevzemom oblasti. 392 ORIS VIROV IN LITERATURE Arhivsko gradivo Dosedanje raziskave o zgodovinskem razvoju Slovencev pod Italijo slone pretežno na časopisnih virih in redkih zbirkah objav ­ ljenih dokumentov, medtem ko je bilo doslej dostopno arhivsko gradivo docela fragmentarno. Razlogi za pomanjkanje dokumentar ­ nih virov tiče v dejstvu, da sta središči bivše goriške in tržaške pokrajine ostali pod Italijo in z njima arhivski fondi italijanske provenience, ki so nedostopni tudi za italijanske raziskovalce. To­ stran meje so ohranjeni le maloštevilni in okrnjeni arhivi občin ter registraturi puljske in reške prefekture, ki sta vključevali manjši del ozemlja, naseljenega s prebivalstvom slovenske narodnosti. To vrzel v arhivski dokumentaciji je dandanes mogoče izpol­ niti z uporabo gradiva, shranjenega v Archivio Centrale dello Stato v Rimu. Tu so dragoceni dokumenti, ki so nastali pri osrednjih oblastnih organih v Rimu, oziroma so jih tjakaj pošiljali organi deželne oblasti iz Julijske krajine. Gradivo za dobo po letu 1918 je po italijanskih zakonskih predpisih zaupnega značaja, zato ga je mogoče uporabljati le s posebnim dovoljenjem Consiglio Superiore degli Archivi pri notranjem ministrstvu, vendar ne v celoti, ker je državni arhiv dolžan zavarovati zaupnost posameznih dokumentov ali zbirk, katerih uporaba bi utegnila škodovati ugledu živečih osebnosti. Za pričujočo raziskavo sem uporabila gradivo treh pomemb­ nejših arhivskih fondov, shranjenih v rimskem arhivu: 1. Arhiv Comando Supremo, fond Segretariato Generale per gli Affari Civili, 1915—1919, vsebuje vire, ki zadevajo prvo obdobje italijanske zasedbe Julijske krajine, od srede 1918. leta do srede 1919. leta. Segretariato Generale per gli Affari Civili je bil v času vojne osrednji upravni organ za operacijska območja in za ozem­ lje, ki ga je zasedla italijanska vojska. Arhivski fond vsebuje poleg dokumentov, izdanih v zvezi s civilno upravo zasedenega ozemlja, tudi vire za spoznavanje splošnih razmer v Julijski krajini v času zasedbe. Dragocen vir so okrožnice in navodila generalnega sekre­ tariata guvemerstvu in vojaškim poveljstvom, zlasti glede posto­ panja s prebivalstvom slovenske in hrvatske narodnosti, ter poro­ čila deželnih in krajevnih vojaških oblasti o načinu zasedbe, o odnosih prebivalstva do okupacijskih sil, o splošnih razmerah ter 393 političnih in upravnih ukrepih. Med poročili so zlasti zanimiva zaupna obvestila Notiziario politico militare, ki jih je vsak dan sestavljal Ufficio informazioni pri 3. armadi na osnovi podatkov, zbranih pri zaupnikih, in zbirna poročila o splošnem položaju na zasedenem ozemlju, ki vsebujejo nekatere zanimive podatke o slo­ venskih vaseh. Žal so zbirke teh obvestil in poročil nepopolne, včasih manjkajo poročila za tedne in mesece. Omenim naj še gra­ divo, ki zadeva internacijo Slovencev in Hrvatov, ki vsebuje poleg navodil in ukazov tudi sezname interniranih in obremenilno gra­ divo. Poročila vojaških poveljstev sicer ne morejo dati objektivne podobe razmer, ki so vladale med Slovenci v prvih mesecih zasedbe, pričajo pa o mišljenju, stališčih in odnosih zasedbenih oblasti do prebivalstva slovenske narodnosti. 2. Arhiv Presidenza del Consiglio dei Ministri vsebuje več fon ­ dov, med njimi Atti del Consiglio, Verbali in za nas najbolj upo­ rabna fonda Gabinetto ter Ufficio Centrale per le Nuove Provincie. a) Fond Gabinetto je razdeljen na dve seriji: Atti amministra ­ tivi, ki je urejena po problemih, ter Provvedimenti legislativi, ki je urejena po ministrstvih. Za čas vojne obstaja še posebna serija Prima guerra mondiale, ki vsebuje vire za Julijsko krajino v ob­ dobju pred priključitvijo k Italiji in deloma do leta 1922, ko je bila uprava dežele docela prilagojena upravni ureditvi italijanske države. To gradivo dopolnjuje gradivo fonda Segretariato Generale per gli Affari Civili, od avgusta 1919 pa gradivo fonda Ufficio Cen ­ trale per le Nuove Provincie. Vsebuje dragocene dokumente o ure­ jevanju zakonodaje na zasedenem ozemlju, o upravnih spremem­ bah, o političnih in gospodarskih ukrepih ter o šolskih in jezikov ­ nih vprašanjih. Kabinet je sprejemal tudi prošnje in pritožbe orga­ nizacij, društev ali posameznikov, ki jih je reševal prek osrednjega urada za nove pokrajine. Dragocena je zaupna korespondenca med predsednikom vlade, vrhovnim vojaškim poveljstvom, guvernerjem, načelnikom osrednjega urada ter generalnim civilnim komisarjem za Julijsko krajino. Serija Atti amministrativi vsebuje vire, ki zadevajo mirnodobna vprašanja, zato je v tej zbirki za Julijsko krajino v času zasedbe le malo podatkov. Zbirki Prima guerra mondiale in Atti amministrativi sta ure­ jeni po problemih, seznami pa opremljeni s kratkimi regestami. Uporabljala sem zlasti gradivo, navedeno pod gesli: Austria, Gori­ zia, Jugoslavia, Nuove Provincie, Trieste, Venezia Giulia, irreden ­ tismo, irredenti, terre occupate, Slavi, propaganda antiitaliana in podobno. Regeste posameznih aktov sicer veliko obetajo, vendar je ohranjeno gradivo večinoma fragmentarno, včasih omejeno na končne rezultate in v redkih primerih povezano z nastankom in razvojem posameznega vprašanja, pač v skladu z značajem organa, ki je bil poklican, da obravnava določena vprašanja na najvišji stopnji. Zraven tega pa so bili premnogi dokumenti, včasih naj ­ važnejši, »per ordine superiore« iztrgani iz fondov in preloženi neznano kam. Le za nekatere izmed teh dokumentov najdemo na ­ domestila v fondu Ufficio Centrale. Ni izključeno, da je fašistična vlada v letih, ko je Primorsko preplavil odpor zoper fašizem, izlo­ čila gradivo o vprašanju slovensko-hrvaške manjšine. Možno pa je tudi, da mi arhivarji nekaterih dokumentov niso izročili spričo 394 določila o strogo zaupnem gradivu. Omenimo nekatere regeste, ki so zabeležene v seznamih, pa jih v fasciklih ni: Trieste-vescovo, movimento clericale e socialista jugoslavo, autonomia scolastica, direttive politiche a Petitti, questione del confini politici e interessi economici, condizioni politiche Venezia Giulia, elementi sloveni e croati pericolosi in podobno. b) Poseben fond, ki je v sestavi arhiva predsedstva, je Ufficio Centrale per le Nuove Provincie. Ta fond je za nas najbolj pomem­ ben, ker vsebuje največ gradiva za zgodovino Primorske v letih 1919 do 1922. V avgustu 1919 je bila vojaška uprava v Julijski krajini in Tridentinski Benečiji zamenjana s civilno. Segretariato Generale per gli Affari Civili, ki je dotlej upravljal zasedeno ozemlje, je bil odpravljen, osrednjo oblast, ki jo je dotlej opravljalo vrhovno vo ­ jaško poveljstvo, je prevzel sam predsednik ministrskega sveta. Kot izvrševalni organ je bil ustanovljen Ufficio Centrale per le Nuove Provincie, ki mu je načeloval senator Francesco Salata, po rodu s Cresa. Pri osrednjem uradu je torej nastal arhiv z doku­ menti o vseh pomembnejših vprašanjih na političnem, gospodar­ skem, socialnem, zakonodajnem, upravnem, kulturnem in cerkve ­ nem področju, vsebuje pa tudi dokumente v zvezi z javno var ­ nostjo in vojaškimi ter obrambnimi vprašanji. Zlasti je dragocena korespondenca med predsednikom vlade, načelnikom urada, gene ­ ralnim civilnim komisariatom in pristojnimi ministrstvi glede po­ sameznih vprašanj, čeprav je večkrat fragmentarna. Fond vsebuje tudi elaborate, pritožbe in poslanska vprašanja z odgovori. Ker je bil načelnik urada prvi in glavni svetovalec predsednika mi­ nistrskega sveta v zadevah novih pokrajin, so dragoceni nekateri njegovi spisi, ki pričajo o stališčih do slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Arhiv Ufficio Centrale je razdeljen na več serij, vendar niso vse dostopne za raziskavo. Uporabljala sem serijo A, ki vsebuje naslednjo problematiko: Affari generali e complessivi, Governa ­ torati e Commissariati generali civili, Giunte provinciali, Ammini ­ strazioni comunali, provvedimenti legislativi, politica — ordine pub­ blico, scioperi, associazioni, partiti, interrogazioni parlamentari, deputati in affari giustizia-culto. Bolj kot za razvoj političnih strank in gibanj je gradivo uporabno za raziskavo upravne in za­ konske problematike, druge serije pa za gospodarska, kulturna, socialna in šolska vprašanja. Gradivo osrednjega urada je bilo prvič uporabljeno za pričujočo raziskavo. Ker je neurejeno in ne ­ popisano, je njegova uporaba dokaj težavna. 3. V arhivu Ministero dell’Interno je najpomembnejši fond Direzione Generale di Pubblica Sicurezza, ki je razdeljen v od­ delke, izmed katerih sem uporabljala zlasti Sezione Affari Gene­ rali e Riservati. Glavni del arhiva te sekcije je urejen kronološko, vsako leto pa po problemih — kategorijah in po provincah. Naslovi kategorij že sami po sebi pričajo, kaj arhiv vsebuje: estero, irredentismo, propaganda jugoslava, ordine pubblico, movimento sovversivo, mo­ vimento fascista, partito comunista, partito repubblicano, partito popolare, movimento anarchico in druga vprašanja, kot so zavaro- 395 vanje državnikov, železnice, volitve itd. Poleg navedenih kategorij sem pregledala posebne kategorije: associazioni, stampa in agita­ zione pro Fiume e Dalmazia. Iz oddelka Atti speciali, ki prav go­ tovo vsebuje dragoceno gradivo za obravnavana vprašanja, sem smela uporabiti le nekatere dokumente, ker je fond strogo zaupen. V generalno direkcijo javne varnosti so se stekale brzojavke o drobnih vsakdanjih dogodkih in incidentih, o poteku stavk in gibanj, o strankarskih sejah, kongresih, sklepih in stališčih, o po­ litičnih osumljencih, policijskih operacijah, aretacijah, prekrških in podobno. Najbolj uporabna in dragocena so zbirna poročila za posamezno obdobje ali o posameznem pomembnejšem dogodku, ki vsebujejo poleg konkretnih podatkov tudi ocene, mnenja in predlo­ ge generalnega civilnega komisarja, kvestorja ali okrajnih oblastve ­ nih organov. Teh poročil je za obravnavano obdobje sorazmerno malo, nanašajo se predvsem na razmere v Trstu in v Istri, medtem ko o slovenskem podeželju tu ne najdemo podatkov. Deli registrature tržaške in goriške prefekture in kvesture so shranjeni v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani in v arhivu centralnega komiteja ZKS. To gradivo je fragmentarno in za obravnavano obdobje ne vsebuje važnejših virov. Arhivski fond sežanske podprefekture je shranjen v Arhivu Slovenije, toda med delom še ni bil urejen in dostopen za raziskavo. Podatki in ocene, ki jih vsebujejo dokumenti italijanskih oblastnih in policijskih organov, niso vedno zanesljivi in objek­ tivni. Poročevalci so sporočali nadrejenim pač tisto, kar so utegnili odkriti; njihove ocene kažejo težnje po opravičevanju lastnih ukre­ pov, njihovi predlogi so izraz osebnih stališč in odnosov, ki so jih večinoma narekovali nacionalni vzgibi. Za popolno rekonstrukcijo političnega razvoja bi bilo torej treba primerjati te vire z arhivi strank, toda le-ti niso ohranjeni, najbrž so bili uničeni v času fašističnega režima, le tu pa tam je mogoče najti kakšen drobec. V Istituto Antonio Gramsci v Rimu je ohranjen del arhiva Partito Comunista Italiano. Gre večinoma za fotokopije, ki jih je inštitut dobil iz arhiva kominteme v Moskvi, kamor so se stekala poročila posameznih komunističnih strank. Arhiv vsebuje pred­ vsem vire za obdobje ilegalnega delovanja, to je za dobo po letu 1923, medtem ko je za predhodno obdobje ohranjenih malo doku­ mentov, v katerih ni pomembnejših podatkov za Julijsko krajino. Posamezne dokumente o protifašističnem gibanju zbira in hrani Istituto Regionale per la Storia del Movimento di Libera­ zione nel Friuli e Venezia Giulia v Trstu. Za obravnavano ob­ dobje so uporabni le poročilo o političnih strankah iz leta 1918 in odlomki iz dokumentov o političnem društvu Edinost, ki jih je zbral C. Schiffrer. Arhivsko gradivo, ki je nastalo pri slovenskih ustanovah in je shranjeno v Sloveniji, je fragmentarno. Za spoznavanje okoliščin v Julijski krajini v prvih povojnih mesecih je uporaben arhivski fond Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani. Del tega fonda hrani Arhiv Slovenije, del pa Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Fond obsega le nekaj fasciklov dokumentov, ki se večinoma nanašajo na prve mesece zasedbe. Poleg administrativnih aktov pisarne in nekaterih zapisnikov sej Jadranskega zbora vse ­ 396 buje razne elaborate o jezikovnih, kulturnih in gospodarskih vpra ­ šanjih, poročila posameznikov, ki so živeli na zasedenem ozemlju, ter zbirna poročila, ki jih je sestavljala pisarna, da bi obvestila mednarodno javnost o razmerah na Primorskem. Poročila zaup­ nikov in emigrantov, ki so se zatekli v Jugoslavijo, vsebujejo opis okoliščin in dogodkov na zasedenem ozemlju, ukrepe okupacijskih oblasti ter vtise in razpoloženje prebivalstva v prvih dneh zasedbe. Primerjava teh virov s poročili italijanskih vojaških poveljstev daje precejšnje možnosti za rekonstrukcijo prave podobe tistega časa. Nekaj podatkov za prve mesece zasedbe je mogoče najti tudi v fondu Narodni svet v Ljubljani, 1918—1919, ki ga hrani Arhiv Slovenije. Zapuščino glavnega zastopnika primorskih Slovencev dr. Jo­ sipa Vilfana hrani Mestni arhiv Ljubljane, sicer pa je last Inštitu ­ ta za narodnostna vprašanja. Poleg osebnih dokumentov in izred­ no bogate korespondence vsebuje zbirka tudi nekatere akte politič ­ nega duštva Edinost, nekaj zapiskov, resolucij, spomenic in elabo­ ratov, sestavljenih v zvezi z zahtevami Slovencev pod Italijo. Večji del gradiva je nastal v dobi po aneksiji, medtem ko je za obravna ­ vano obdobje gradivo boj fargmentamo. Zanimiva je koresponden ­ ca dr. Otokarja Rybafa. Mestni arhiv hrani tudi manjšo zbirko aktov Krajevnega na­ rodnega sveta v Trstu, ki je bila, sodeč po ožganih robovih, rešena iz gorečega Narodnega doma v Trstu. O arhivu političnega društva Edinost, ki je do srede leta 1920 imelo sedež v Narodnem domu, ni mogoče ugotoviti, ali je ohra­ njen in kje je. Ob napadu na Narodni dom sta bila rešena pred požarom dva zaboja arhivalij, ki ju je prevzel jugoslovanski konzul v Trstu. O tem je poročal v Rim generalni civilni komisar in zahte­ val, da se smeta odpreti le v prisotnosti sodnih oblasti. Ne vemo, kaj sta zaboja vsebovala, morda arhiv društva Edinost ali drugih organizacij, ki so imele sedež v Narodnem domu, morda arhiv odvetniške pisarne dr. Vilfana, ki je tudi zgorela v Narodnem domu, ne vemo pa tudi za njuno nadaljnjo usodo. Zapuščino istrskega zastopnika v italijanskem parlamentu Ulikse Stangerja hrani Sjeverojadranski institut — JAZU na Reki. Za našo raziskavo je prišel le deloma vpoštev, ker vsebuje vire za čas po aneksiji in seveda, predvsem za Istro. Nekaj drobcev o okupaciji v Julijski krajini najdemo tudi v fondu Dravske divizijske oblasti v Vojno istori j skem institutu v Beogradu. V drugih ustanovah, v občinskih arhivih in muzejih v Novi Gorici, Kopru, Postojni, v Idriji in Tolminu, so shranjeni le drobci občinskega ali krajevnega značaja, ki zadevajo večinoma upravna in gospodarska vprašanja. Objavljeni viri Zbirke virov o Julijski krajini med dvema vojnama so za tematiko, ki jo obravnavamo, le deloma uporabne, ker se večinoma nanašajo na dobo fašističnega raznarodovanja, ali pa so okvirnega 397 značaja, ker obravnavajo jadransko vprašanje ali splošen razvoj v Italiji. Za čas razpada habsburške monarhije in za prvi mesec itali ­ janske zasedbe sem s pridom uporabila zbirko dokumentov Trieste, Ottobre-Novembre 1918, Raccolta di documenti del tempo a cura di Salvatore Francesco Romano, I, II, III, Milano 1968. Zbirka je razdeljena v tri dele: Gli ultimi giorni della dominazione austriaca, L’amministrazione provvisoria del Comitato di Salute Pubblica in Gli inizi del Governo Militare Italiano. Vsebuje dokumente, zbrane v vseh dostopnih arhivih v Italiji in Jugoslaviji ter v časopisju, o različnih vprašanjih, o mednarodnih odnosih, notranji in zunanji politiki, o civilni in vojaški upravi, o političnih struj ah, o verskih in gospodarskih vprašanjih, zlasti dragoceni so zapisniki sej in akti odbora za javno blaginjo. Objavljeno gradivo se žal nanaša samo na mesto Trst, o Gorici in drugih primorskih krajih ne najdemo podatkov. Za Goriško je objavljenih nekaj virov v reviji Goriška srečanja. V letniku 1968, št. 15—16 so Dokumenti iz »prevratnih dni« na Goriškem, ki jih je zbral in predstavil B. Marušič. Gre za pozive, oglase in okrožnice pokrajinskega odseka narodnega sveta v Gorici, izdane v dneh od 31. oktobra do 8. novembra 1918. O italijanski zasedbi ter o mednarodnih vprašanjih v zvezi z zasedbo Julijske krajine najdemo nekaj podatkov v obsežni zbirki I Documenti diplomatici italiani, ki izhaja v Rimu. Peta in šesta serija vsebujeta dokumente za dobo od avgusta 1914 do ok­ tobra 1922. Nekaj podatkov o stališčih tržaških Slovencev glede vstopa Italije v vojno vsebuje dnevnik C. Gallija, Diari e lettere, Firenze 1951, o pripravah goriških Italijanov na razpad Avstro- Ogrske pa dnevnik C. L. Bozzi, Gorizia nel 1918, Testimonianze e documenti dell’epoca ed un »diario giovanile«, priloga IX k Studi Goriziani, Gorica 1968. O prihodu italijanske vojske v Trst naj ­ demo zanimive podatke v R. Alessi, DallTsonzo al Piave, Lettere clandestine di un corrispondente di guerra, Verona 1966. V obsežni zbirki Atti parlamentari, serija Discussioni, ki jih je izdajala italijanska poslanska zbornica, so objavljeni zapisniki sej italijanskega parlamenta, interpelacije in poslanska vprašanja ter odgovori. Poleg razprav o jadranskem vprašanju in mirovnih po­ godbah so v tej zbirki zlasti zanimive interpelacije socialističnih poslancev glede upravnih, političnih in gospodarskih vprašanj za­ sedenega ozemlja in glede ravnanja oblasti s prebivalstvom slo­ venske in hrvatske narodnosti. Največ objavljenih virov se nanaša na delavsko gibanje in na socialistično stranko. V zapisnikih državnih kongresov, Reso­ conto stenografico del XVI Congresso Nazionale del Partito So­ cialista Italiano, Roma 1920 ter Resoconto stenografico del XVII Congresso Nazionale del Partito Socialista Italiano, Livorno 1921, najdemo načelna stališča stranke do narodnega vprašania. Zbirka spisov tržaškega socialista Alda Oberdorferja II socialismo del dopoguerra a Trieste, Firenze 1922, je dragocena zlasti za razu­ mevanje notranje krize v socialistični stranki ter za spoznavanje odnosov desnih italijanskih socialistov do Slovencev. Zbirka Zgo­ dovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, tom V, Sociali- 398 stično gibanje v Sloveniji 1869—1920, Beograd 1951, vsebuje nekaj podatkov o kongresih slovenskih socialistov Julijske krajine 1919. leta ter nekaj člankov, objavljenih v tedanjem časopisju zlasti v zvezi z razkolom stranke. V delih I. Regent, Poglavja iz boja za socializem, I, II, III, Ljubljana 1958, 1960 in 1961, so ponatisnjeni članki in spominski sestavki, ki jih je Regent objav ­ ljal v raznih časopisih in revijah. Obravnavajo vprašanja notranje in zunanje politike, razvoj delavskega gibanja na Primorskem, odnos socialistov do posameznih vprašanj in za nas zlasti zanimiv odnos socialistov do slovenskega narodnega gibanja. Za ideološka vprašanja, vendar s skromnimi podatki za Julijsko krajino, je za­ nimiva zbirka spisov Ermanna Bartellinija La rivoluzione in atto e altri scritti, Firenze 1967. Deli Giuseppeja Piemonteseja II movi ­ mento operaio a Trieste, Dalle origini alla prima guerra mondiale, Udine 1961, ter Tiberio, Il fascismo a Trieste negli anni 1919—1923, Documenti e reminiscenze, Udine, tudi vsebujeta nekaj dokumen ­ tov, zlasti pa spominskih podatkov o delavskem gibanju v zadnjih mesecih vojne ter o spopadih med socialisti in fašisti. V Zborniku fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komunistične partije na Slovenskem, 1867—1941, 1/1, Ljubljana 1964, so objavljene foto­ grafije, ki pričajo o razvoju delavskega gibanja ter o fašističnem terorju zoper delavske in slovenske narodne ustanove. Spisi in članki tržaškega fašističnega voditelja so zbrani v F. Giunta, Essenza dello squadrismo, Roma 1931. Posamezne dokumente o Julijski krajini v dobi zasedbe naj ­ demo v raznih revijah, zbornikih in razpravah. Poleg že omenje ­ nih Goriških srečanj je treba omeniti Jadranski koledar, ki izhaja v Trstu, ter revije: Trieste, rivista politica giuliana, Iniziativa isontina, ki izhaja v Gorici, in La Porta orientale, rivista giuliana di storia politica ed arte, ki izhaja v Trstu. Več dokumentov je objavljenih za Istro, zlasti v Vijesniku istorijskog arhiva u Rijeci, Jadranskem zborniku in periodičnem tisku. O Hrvatih pod Italijo so objavljali dokumente V. Bratulič, med drugim je pomembna zbirka Dokumenti o obrani i istrebljanju hrvatskih škola u Istri pod Italijom, Zagreb 1955, D. Klen, Neki dokumenti o svečenstvu u Istri između dva rata, Zagreb 1955 ter B. Krizman, Građa o tali­ janskoj okupaciji Rijeke, Istre i Hrvatskog Primorja 1918 godine v Jadranskem zborniku, 1. I, 1956. Zbirke dokumentov, ki so bile izdane v zvezi z razmejitvijo po drugi svetovni vojni, kakor Docu­ ments sur la denationalisation des Yugoslaves de la Marche Ju­ lienne, Beograd 1946, vsebujejo zlasti vire o fašistični raznarodo ­ valni politiki, za obravnavano obdobje pa le nekaj dokumentov o Istri. Za upravnopolitična in gospodarska vprašanja so poleg urad­ nih listov uporabne zbirke, ki so jih izdali uradni organi: Sette mesi di assistenza nazionale nella Venezia Giulia, izd. generalni komisariat za civilno skrbstvo in propagando; Nella Venezia Giulia a due anni di Vittorio Veneto, Trieste 1920, izd. Ufficio tecnico di propaganda nazionale, odsek v Trstu, in L’Italia nella Venezia Giulia nel primo biennio della liberazione (1918-XI. 1920), Trieste 1921. Spisi načelnika osrednjega urada za nove pokrajine so v delu F. Salate, Per le Nuove provincie e per l’Italia, Discorsi 399 e scritti con note e documenti, Roma 1922, govori in razglasi gene ­ ralnega civilnega komisarja za Julijsko krajino pa v spominih A. Mosconija I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia, Trieste 1919—1922, Bologna 1924. O šolstvu je objavljeno poročilo šolskemu ministru za dobo 1915—1921 v G. Feretti, Le scuole nelle Terre redente, Firenze 1923. Največ objavljenih virov se nanaša na mednarodno reševanje jadranskega vprašanja in na diplomatski boj za meje, vendar ima to gradivo za proučevanje razvoja v Julijski krajini le stranski po­ men. Uporabno je za razumevanje širših okoliščin, ki so vplivale na razvoj v sami deželi. Med zbirke, ki sem jih deloma uporabljala, spadajo: Dokumenti o jadranskem vprašanju (angleška bela knji ­ ga), Ljubljana 1920; F. Sišič, Jadransko pitanje na konferenci mira u Parizu, Zagreb 1920; G. Salvemini, Dal patto di Londra alla pace di Roma, Documenti della politica che non fu fatta, Torino 1925; B. Krizman-B. Hrabak, Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na Mirovnoj konferenci u Parizu 1919 do 1920, Beograd 1960; Rapalski ugovor, Sporazum i konvencija između Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i Kraljevine Italije, Beograd 1923 in V. M. Jovanovič, Rapallski ugovor 12. novembra 1920, Zbirka dokume­ nata, Zagreb 1950. Prav tako okvirnega značaja so zbirke virov o nastanku jugo­ slovanske države, kakor F. Sišič, Dokumenti o postanku Kraljevi ­ ne Srba, Hrvata i Slovenaca, 1914—1919, Zagreb 1920, ter objavljeni viri o notranjih razmerah v italijanski državi: A. Monticone, Nitti e la grande guerra, Milano 1961; N. Valeri, La lotta politica in Italia dall’unità al 1925, Idee e documenti, Firenze 1958; R. De Fe­ lice, Sindacalismo rivoluzionario e fiumanesimo nel carteggio De Ambris-D ’Annunzio (1919—1922), Brescia 1966; P. Nenni, Vent ’anni di fascismo, Milano 1965; G. Giolitti, Discorsi extraparlamentari, Torino 1952; Dalle carte di G. Giolitti, Quaranta anni di politica Italiana, Milano 1963 in drugi spisi ali posamezni dokumenti, ob­ javljeni v raznih razpravah. Časopisje Politični časopisi, dnevniki, tedniki in revije, so dragocen vir za spoznavanje organizacijskega razvoja posameznih strank, nji ­ hove politike, stališč in odnosov do vprašanj, ki zadevajo Slovence na zasedenem ozemlju. Bibliografski opis in seznam časopisov, ki so izhajali v Julijski krajini, je sestavil Cesare Pagnini, I Giornali di Trieste dalle origini al 1959, Milano 1960. Za Trst obstaja še bibliografija Giornali e periodici di Trieste 1781—1946, Trieste 1946, za Goriško pa bibliografija Jolanda Pisani, La Stampa a Gorizia dal 1800 ai giorni nostri, v Studi Goriziani, 1. 1956, št. 19. Miša Šalamun je obdelala Slovensko primorsko časopisje v zbirki Stu­ dijska knjižnica v Kopru 1951—1961, Koper 1961, Narodna in štu­ dijska knjižnica v Trstu pa je izdala Bibliografijo slovenskega ti­ ska v Italiji med dvema vojnama, Trst 1966. Za pričujočo raziskavo sem s pridom uporabljala zlasti časo­ pise, ki so jih izdajali Slovenci: dnevnik Edinost, glasilo sloven- 400 skega političnega društva Edinost, ki je izhajalo v Trstu od 1876. do 1928. leta; tednik Goriška straža, leta 1918 je izšlo 10 številk, nato je redno izhajal od oktobra 1919 do leta 1928, in Delo, glasilo socialistične zveze v Julijski Benečiji, pozneje glasilo Komunistične stranke Italije, ki je enkrat, nekaj časa trikrat na teden izhajalo v Trstu od februarja 1920 do avgusta 1926. Italofilski list Goriški Slovenec (1919—1921) priča o poskusih pridobivanja Slovencev za Italijo. Iz revialnega tiska sem uporabljala zlasti kulturni vestnik Njiva, ki ga je izdajal višji kulturni svet za slovenski proletariat. Izhajal je v Trstu od januarja do avgusta 1919, naj ­ prej je bil tednik, nato mesečnik. Nekaj podatkov sem zajemala tudi iz časopisov, ki so izhajali v Ljubljani, zlasti iz socialnodemokratskega dnevnika Naprej in iz glasila komunistične stranke Jugoslavije Rdeči prapor. Italijanski časopisi so v nasprotju s slovenskimi, ki jih veči ­ noma hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, težje dostopni. Le nekatere nepopolne zbirke so shranjene v študijski knjižnici v Kopru, medtem ko je ves tisk zbran v Biblioteca civica v Trstu. Italijanska socialistična stranka je izdajala dnevnik II Lavo ­ ratore (1894—1921), ki sta se mu 1919. leta pridružila večemik II Lavoratore della Sera in mladinski list La Riscossa. Po razkolu januarja 1921 je II Lavoratore postai glasilo komunistične stranke Italije, medtem ko so socialisti izdajali II Lavoratore socialista, ki je pomemben zlasti za leto 1921, ko komunistično glasilo zaradi požgane tiskarne ni izhajalo. Leta 1918 je desni socialist Edmondo Puecher izdajal politično revijo La Lega delle Nazioni, v kateri je zastopal priključitev Primorske in Istre k Italiji in polemiziral z uradnimi stališči stranke, zlasti s Tumo. Liberalno nacionalna struja je 1. novembra 1918 začela iz­ dajati dnevnik La Nazione, ki je izhajal do 1922. leta. Leta 1919 je po prekinitvi v letih vojne ponovno začel izhajati dnevnik II Piccolo z večerno izdajo II Piccolo della Sera, ki naj bi bil skupno z La Nazione protiutež popularnemu socialističnemu listu II Lavo ­ ratore. Struja socialnih demokratov in reformistov je leta 1918 za kratko dobo izdajala II Grido della libertà, ki ga je že leta 1919 za­ menjala desničarsko in nacionalistično usmerjena L’Era Nuova; v Pulju pa je izdajala dnevnik L’Azione. V opoziciji do nacionali ­ stične Ere je republikanska stranka od leta 1920 izdajala tednik L’Emancipazione, Organo repubblicano della Venezia Giulia, med­ tem ko je fašistična stranka jeseni 1920 začela izdajati svoj dnev ­ nik Il Popolo di Trieste, ki se je edini poleg Piccola obdržal ves čas fašistične vladavine. Za raziskavo uradne in zakonodajne politike so uporabne zbirke uradnih aktov, in sicer zbirka italijanskih zakonov in uredb Leggi e Decreti; slovenska izdaja Bollettino ufficiale, Uradni vest ­ nik, ki ga je v letih 1919—1921 izdajal generalni civilni komisariat v Trstu, ter Bollettino atti ufficiali e foglio annunzi legali. Seznam vseh zakonov in uredb za Julijsko krajino je v Indice alfabetico e cronologico delle leggi e decreti emanati per le Nuove Provincie del Regno, 1919—1921, Roma 1922. 26 401 Literatura O problemih Julijske krajine in Trsta je objavljenih mnogo knjig, razprav, študij in člankov tako jugoslovanskih avtorjev ka­ kor italijanskih raziskovalcev in piscev drugih narodnosti. Pregled in oceno literature, ki je izšla po letu 1942, dobimo v F. Zwittra Bibliografiji o problemu Julijske krajine in Trsta 1942—1947, ZC, II—III/1948—1949. Za naslednje obdobje so dela o Julijski kra­ jini vključena v splošni bibliografiji slovenske zgodovine, ki jo je sestavil V. Melik s sodelavci in objavljal v Zgodovinskem časopisu. Iz obsežne literature je za dobo in tematiko, ki ju obravnavamo v pričujoči razpravi, neposredno uporaben le manjši del publikacij. Za boljši pregled uporabljene literature je potrebna njena razvrstitev na naslednje skupine: spomini, splošna dela o Julijski krajini, dela o posameznih vprašanjih ter splošna dela o zgodo­ vinskem razvoju v Italiji, v Jugoslaviji ter o jadranskem vpra ­ šanju. 1. Spomini oseb, ki so doživljale obravnavano obdobje, so dra­ gocen vir za spoznavanje in razumevanje okoliščin in posameznih dogodkov. O političnem življenju na Primorskem po prvi svetovni vojni, zlasti pa o delavskem gibanju, najdemo podatke in ocene v knjigi I. Regenta Spomini, Lj. 1967 in drugih spominskih se­ stavkih istega avtorja, kakor Odlomek spominov o ustanovitvi Komunistične partije v Julijski krajini in Istri, Prispevki za zgo­ dovino delavskega gibanja, 1. 1960, št. 2, Ob štirideseti obletnici Dela, Delo I960, št. 49, Ob spominu na dr. Tumo, PDk, april 1966 in drugi članki. Delo H. Tume Iz mojega življenja, Spomini, misli in izpovedi, Lj. 1937, vsebuje zlasti ocene splošnih političnih oko­ liščin. Za dogodke ob razpadu avstro-ogrske monarhije sem upo­ rabljala tudi R. Golouha Pol stoletja spominov, Lj. 1966 in pol- spominske spise A. Prepeluha Pripombe k naši prevratni dobi, Lj. 1938. V spominskem sestavku E. Besednjaka Buditelju in vo ­ ditelju naroda Virgilu Sčeku v spomin, Novi list (Gorica), 1. VII—IX, najdemo le nekaj podatkov o slovenskem narodnem gibanju v dobi italijanske okupacije, ker večji del teksta obravnava fašistično nasilje zoper Slovence. Deli L. Čermelja Spomini na moja tržaška leta, Lj. 1969 in P. Hočevarjeve Pot se vije, Trst 1969, vsebujeta med drugim opis okoliščin, v katerih so živeli primorski Slovenci v prvih letih po vojni, in njihovo dejavnost na kulturnem in pro­ svetnem področju, političnih vprašanj pa se le bežno dotikata. Po­ dobno opisuje G. Stuparich v delu Trieste nei miei ricordi, Gar­ zanti, 1948, vtise in doživetja demokratično usmerjenega tržaškega Italijana. Precej podatkov o upravnih, političnih, narodnostnih in go­ spodarskih vprašanjih najdemo v spominih nekdanjega generalnega civilnega komisarja za Julijsko krajino A. Mosconija I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia, Trieste 1919—1922, Bo­ logna 1924; zlasti so zanimiva njegova stališča do političnih gibanj in posebej do Slovencev, ker pričajo o raznarodovalnih namenih oblasti že v predfašistični dobi. Oris italijanskih političnih osebnosti najdemo v spominih R. Alessija Trieste viva, Fatti — uomini — pensieri Roma 1954. Okvirno so uporabni spomini zunanjega mi- 402 nistra grofa. C. Sforze. L’Italia dal 1914 al 1944, quale io la vidi, Roma 1944, v manjši meri pa spomini predsednikov italijanske vlade: V. E. Orlando, Memorie, 1915—1919, Milano 1960, F. S. Nitti, Rivelazioni, Dramatis Personae, Napoli 1948 ter G. Giolittì, Memorie della mia vita, Ed. Garzanti 1945. Spričo dejstva, da arhivski viri političnih strank niso ohra­ njeni, sem poskušala zapolniti to vrzel s pričevanji tedanjih političnih delavcev. Vendar se njihovi podatki zaradi odmaknje ­ nosti dobe pa tudi zaradi stranske vloge, ki so jo imeli v politiki (glavni voditelji so mrtvi), nezanesljivi. V Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in v arhivu centralnega komiteja ZKS v Ljub­ ljani je zbrano precejšnje število spominskih sestavkov, zapisnikov zasliševanj in izjav o političnem delovanju posameznikov med dvema vojnama, toda večina podatkov v tem gradivu se nanaša na dobo ilegalnega delovanja. Za našo raziskavo so uporabni zlasti spomini Z. Jelinčiča in nekatere izjave članov socialistične in ko­ munistične stranke. 2. Splošna dela o Julijski krajini vsebujejo preglede zgodovin ­ skega razvoja ali določenega vprašanja od naselitve do današnjih dni, zato so uporabna predvsem za razumevanje predzgodovine obravnavane problematike ter splošnih okoliščin v dobi med voj ­ nama. Med pomembna dela, ki so izšla v Jugoslaviji, spadata zbor­ nika razprav Istra i Slovensko Primorje, Borba za slobodu kroz vijekove, Beograd 1952 in Oko Trsta, Beograd 1945. V delu L. Čer­ melja Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Ljub­ ljana 1965, je temeljito obdelana raznarodovalna politika italijan ­ ske države do slovensko-hrvaške manjšine, ne pa tudi reakcija Slovencev na to politiko. V drugih Cermeljevih razpravah: Jugoslo­ vani u Italiji, Glasnik jugoslovanskog profesorskog društva, XVIII, zv. 8, 1933, Bilanca našega naroda za mejami, Ljubljana 1939 in Politično-upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnem pregledu do 31. maja 1927, Luč, 1. I, 1927, najdemo predvsem demografske podatke. Podobno tematiko vsebuje knjiga V. Rapotca Praksa Ita­ lije s Slovenci in Hrvati (1918—1940), Koper 1952, medtem ko se delo A. Gabrščka, Goriški Slovenci, II, 1903—1923, Ljubljana 1934, le v zaključnih poglavjih dotika dobe italijanske okupacije. Nekaj podatkov za to dobo najdemo tudi v spisu J. Lovrenčiča (Chronista Sontiacus) Slovenci v Italiji, Slovenci v desetletju 1918—1928, Zbor­ nik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, Ljub­ ljana 1928. Odličen, čeprav sumaren pregled o razvoju primorskega vprašanja dobimo v sestavku F. Zwittra Primorsko vprašanje v luči zgodovinskih dejstev, Srečanja IV/1969, št. 9. Izmed del italijanskih, ali bolje tržaških avtorjev je najbolj temeljito delo E. Apiha Italia, fascismo e antifascismo nella Ve­ nezia Giulia (1918—1943), Bari 1966. Avtor poskuša objektivno ob­ ravnavati vprašanje slovenske in hrvaške manjšine v nasprotju s predvojno italijansko historiografijo, ki je zasnovana na šovini ­ stičnih konceptih. Podobno objektivno, vendar bolj sumarno je delo M. Pacor, Confine orientale, Questione nazionale e Resistenza nel Friuli-Venezia Giulia, Milano 1964 in delo, omejeno na krajšo dobo in na mesto Trst, C. Silvestri, Dalla Redenzione al Fascismo, Trieste 1919—1922, Udine 1966. Deli C. Schiffrerja Sguardo storico sui rap- 26* 403 porti fra Italiani e Slavi nella Venezia Giulia, Trieste 1946 in La Venezia Giulia, Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugo- slavi, Roma 1946, vsebujeta za našo raziskavo manj podatkov, sta pa pomembni, ker kljub nekaterim spornim tezam pomenita za­ četne poskuse objektivnega in poglobljenega obravnavanja vpra ­ šanj pri italijanskih historikih, ki jih dandanes uspešno nadaljuje mlajša generacija tržaških raziskovalcev. Za splošno problematiko Julijske krajine je uporabna tudi knjiga E. Sestana Venezia Giulia, Lineamenti di una storia etnica e culturale, Roma 1947, čeprav je to delo bolj plod avtorjevih idej kakor temeljitejših raziskav. Glavna pomanjkljivost vseh del italijanskih avtorjev je v tem, da posve ­ čajo vso pozornost ozemlju, naseljenemu z italijanskim prebival ­ stvom, medtem ko le obrobno obravnavajo vprašanje Slovencev in še to večinoma na osnovi italijanskih virov, zlasti časopisov, ker je zanje slovenska publicistika spričo neznanja jezika težko uporabna. Za nacionalna in gospodarska vprašanja Trsta pred prvo svetovno vojno je še dandanes najbolj celovito delo A. Vivanteja Irredentismo adriatico, ki je prvič izšlo 1912. leta v Firencah, po­ tem je bilo po dvajsetletni prepovedi 1. 1954 ponovno natisnjeno. 3. O posameznih vprašanjih Julijske krajine po prvi svetovni vojni je napisanih več razprav o prevratni dobi in o delavskem gibanju. Mnogo slabše pa so osvetljeni problemi iz dobe italijanske okupacije. Za vprašanja, ki so nastala ob propadu Avstro-Ogrske, sem uporabljala zlasti naslednje razprave: D. Šepič, Tržaški Slo­ venci v dneh razpada Avstro-Ogrske, PDk, 22. XII. 1968 in Austro­ ugarska i Trst, Jadranski zbornik, 1. II, 1957; C. Schiffrer, La soluzione per la Venezia Giulia del diplomatico italiano Carlo Galli, Trieste, 1. XV, št. 84; G. Gaeta, Trieste durante la guerra mondiale, Oppinione pubblica e giornalismo a Trieste dal 1914 al 1918, Trieste 1938; S. Benco, Gli ultimi anni della dominazione austriaca a Trieste, III, Milano 1919; B. Marušič, Na Goriškem v drugi polovici leta 1918, PDk, 1964, št. 38—45 in Deset številk »Goriške straže« leta 1918, PDk, 1964, št. 34—35; B. Krizman, Na­ rodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba u Zagrebu i talijanska oku­ pacija na Jadranu 1918. godine, Anali Jadranskog instituta, zv. 1; ter članke D. Kermavnerja: Ko je pretilo razkosanje Slovenije, Sodobnost, 1965, št. 4; Se o pripomoči k italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918, Sodobnost, 1967, št. 4; Se enkrat o italijanski okupaciji Trsta, Delo, 28. VII. 1969. O delavskem gibanju in socialistični stranki so pisali G. Pie­ montese, Il movimento operaio a Trieste, Dalle origini alla prima guerra mondiale, Udine 1961; C. Schiffrer, La crisi del socialismo triestino nella prima guerra mondiale, v zborniku razprav II movi ­ mento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Udine 1968; E. Maserati, Il socialismo triestino durante la grande guerra, Trieste, Rivista politica Giuliana, 1. XII, 1965, št. 67; C. Silvestri, Il socialismo a Trieste dopo la prima guerra mondiale, Trieste, 1. IV, 1957, št. 21; A. Oberdörfer, Qualche perchè della debacle socialista nella Venezia Giulia, Critica sociale 1. 1921; D. Sepić, Nacionalno pitanje u odnosima između jugoslovenskog i talijanskog radničkog pokreta, Putevi revolucije, 1. 1964, št. 3—4; I. Regent, O socialističnem in komunističnem gibanju v Julijski krajini in 404 Istri, v delu Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, Murska So­ bota 1964; V. Bratulić, Elementi revolucionarnosti u radničkom po­ kretu u Puli 1928 godine, Jadranski zbornik, L I, 1956 in Odjeci oktobarske revolucije u Istri, Jadranski zbornik, 1. II, 1957. De­ lavsko gibanje na Primorskem je deloma obravnavano tudi v raz­ pravi D. Kermavnerja Oktobrska revolucija in Slovenci, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1. 1967, št. 1—2, podatke o čas­ niku Delo pa dobimo v J. Munde Slovenski komunistični list Delo, Knjižnica, glasilo društva bibliotekarjev Slovenije, 1. 1965. Za proučevanje razvoja italijanskih meščanskih strank sem poleg navedene splošne literature s pridom uporabila razprave in članke tržaških zgodovinarjev, objavljene zlasti v reviji Trieste. Nacionalistične in meščanske demokratične organizacije v zadnjih mesecih vojne je podrobno obdelal S. F. Romano, Liberalnazionali e democratici sociali di fronte al problema delle nazionalità a Trieste nel 1918, v zborniku II Movimento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Udine 1968; C. Silvestri je objavil razprave o italijanskih strankah: Tramonto liberal-nazionale, Trieste, 1. IV, št. 22; La tradizione republicana, Trieste, 1. IV, št. 22 in La con ­ quista fascista del »blocco nazionale«, Trieste, 1. XIII, št. 76. O ljudski stranki obstaja le kratek zapis D. Rinaldinija II Par­ tito Popolare Italiano a Trieste, Trieste, 1. VI, št. 30, zanimive po­ datke pa vsebujeta razpravi I. Juvančiča, Idejna smer italijanskega katoliškega gibanja z ozirom na deželo Furlanija-Julijska krajina (1848—1943) in Primorska duhovščina pod Italijo, rokopisa v In ­ štitutu za narodnostna vprašanja. O D’Annunziovi ekspediciji so poleg splošnih del italijanskih avtorjev uporabni spisi, ki osvetljujejo vlogo tržaških strank pri pohodu na Reko, in sicer: B. Coceani, 1919, L’Opera della »Trento- Trieste« nelle terre adriatiche e la spedizione di Fiume, Trieste 1933 in C. Silvestri, D’Annunzianesimo e fascismo a Trieste, Trieste, 1. IV, št. 20. Fašistično gibanje je v primerjavi z drugimi meščanskimi stru­ jami najbolje obdelano. Na osnovi arhivskih virov je C. Silvestri napisal Storia del fascio di Trieste dalle origini alla conquista del potere (1919—1922), ki je izšla v zborniku razprav Fascismo — Guerra — Resistenza, Lotte politiche e sociali nel Friuli-Venezia Giulia 1918—1945, Trieste 1969. Druge razprave o fašizmu so za­ snovane predvsem na časopisnih virih: C. Silvestri, La fase sindical- rivoluzionaria del primo fascio triestino, Trieste, 1. XIII, št. 76; E. Apih, Avvento del fascismo a Trieste v Italia del Risorgimento in II fascismo a Trieste, Trieste, 1. II, št. 7; Tiberio (Giuseppe Piemontese), Il fascismo a Trieste negli anni 1919—1923, Udine. Nekaj podatkov o začetkih fašizma dobimo tudi v panegiričnem delu M. Risolo, Il fascismo nella Venezia Giulia, Dalle origini alla marcia su Roma, Trieste 1932; vlogo fašizma pri požigu Narodnega doma pa je kritično obdelal C. Schiffrer v razpravi Fascisti e mili ­ tari nell ’incendio del Balcan, Trieste, 1. X, št. 55. Že iz naslovov del italijanskih avtorjev je razvidno, da so raz­ iskave o posameznih problemih omejene predvsem na mesto Trst, ki je dajal pečat vsemu političnemu življenju v Julijski krajini, medtem ko se razvoja italijanskih strank v Gorici in v istrskih 405 mestih skoraj ne dotikajo. Sicer pa je treba priznati, da sedanja generacija tržaških raziskovalcev s kritično presojo gradiva uspešno razbija mite o vlogi iredentizma in nacionalizma, ki so dolga de­ setletja obvladovali domala vso italijansko historiografijo o Trstu. V primerjavi z italijanskimi meščanskimi strankami, ki jih sistematično proučujejo italijanski raziskovalci, pa so slovenske meščanske stranke v dobi italijanske okupacije docela neproučene. Nikakršnih resnejših opisov njihovega razvoja in dejavnosti ne najdemo ne v spominskih sestavkih ne v razpravah ali člankih o Primorski pod Italijo. Razprava M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve in politične razmere v Julijski krajini, 1921—1924, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1. 1965, št. 1—2, obravnava pred­ vsem poznejše razdobje. Nekoliko bolje je orisana društvena, kul­ turna ln prosvetna dejavnost Slovencev med dvema vojnama; nekaj podatkov dobimo v člankih v poljudno-znanstvenem zborniku Luč, ki je izhajal v Trstu v letih 1927—1938, v najnovejšem Prosvetnem zborniku 1868—1968, Trst 1970 ter v nekaterih člankih izpod peresa L. Čermelja in Z. Jelinčiča, objavljenih v periodičnih publika­ cijah. 4. Literatura o splošnih vprašanjih, ki je za našo raziskavo sicer okvirnega značaja, pa jo je bilo vendarle treba temeljito proučiti za razumevanje časa in okolja, je preobsežna, da bi jo ka­ zalo tukaj navesti. Neposredno sem uporabljala predvsem novejša dela, ki vsebujejo glavne izsledke predhodnih raziskav. Za zgodo­ vinski razvoj v italijanski državi je najboljše delo R. Vivarellija Il dopoguerra in Italia e l’avvento del fascismo (1918—1922), I, Dalla fine della guerra all’impresa di Fiume, Napoli 1967, ki daje na ar­ hivskih virih zgrajeno celotno sliko političnih razmer v Italiji v tem času. Uporabljala sem tudi deli Salvatorelli-Mira, Storia dell’Italia nel periodo fascista, Torino 1956, in G. Salvemini, Dalla guerra mondiale alla dittatura, Milano 1964. Med posameznimi vprašanji in gibanji v Italiji so zlasti šte­ vilne raziskave o fašizmu in o delavskem gibanju. Za razumevanje fašističnega gibanja sem uporabljala: P. Alatrl, Le origini del fa­ scismo, Ed. Riuniti 1945; A. Tasca, Nascita e avvento del fascismo, Firenze 1950; R. De Felice, Mussolini, I, Il rivoluzionario, (1883 do 1920), Torino 1965; E. Santarelli, Origini del fascismo (1911—1919), Studi storici, Milano 1963; G. Salvemini, Le origini del fascismo in Italia, Milano 1966 in Scritti sul fascismo, I, Milano 1966 ter I. Si- Ione, Fašizam, Zagreb 1935. Panegirično delo C. A. Chiurca Storia della rivoluzione fascista, Firenze 1929, vsebuje tuđi podatke za Julijsko krajino spričo dejstva, da je avtor po rodu iz Istre. Razvoj delavskega gibanja in socialistične stranke v prvih letih po vojni je na osnovi dokumentarnega gradiva temeljito ob­ delal P. Spriano, Storia del Partito comunista italiano, I, Da Bor­ diga a Gramsci, Torino 1967, pred njim pa G. Galli, Storia del Par­ tito Comunista Italiano, Milano 1958, ter G. Arfè, Storia del socia­ lismo italiano (1892—1926), Torino 1965. Za spoznavanje drugih političnih strank v Italiji sem uporabljala zlasti naslednja dela: C. Morandi, I Partiti politici nella storia d’Italia, 1945 ; F. Catalano, Storia dei partiti politici italiani, Torino 1965; M. Vinciguerra, I 406 Partiti italiani, Roma 1§55, in S. Jačini, Storia del Partito popolare italiano, Garzanti 1951. Za zgodovinski razvoj na Slovenskem pred vojno in med njo sem uporabljala tale dela: F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina 1792—1918, Ljubljana 1966; D. Lončar, Politično življenje Sloven ­ cev, Ljubljana 1921; F. Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Ljubljana 1962; E. Kardelj, Razvoj slovenskega narod ­ nega vprašanja, Ljubljana 1957; D. Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljubljana 1969 in J. Pleterski, Triali- zem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZC, XXII/1968 ter Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, ZČ, XXIV/1970 in L. Ude, Deklaracijsko gibanje pri Sloven ­ cih, ZC, XXIV/1970. Za razvoj na Slovenskem po prvi svetovni vojni sem s pridom uporabil delo M. Mikuža Oris zgodovine Slo­ vencev v stari Jugoslaviji, 1917—1941, Ljubljana 1965, zlasti po­ glavja o reševanju jadranskega vprašanja. O jadranskem vprašanju so objavljena mnoga dela, razprave in študije, izmed katerih sem za razumevanje in oris okvirnih oko­ liščin uporabljala zlasti novejša dela. Na prvem mestu gre omeniti knjigo D. Sepiča Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje, 1914 do 1918, Zagreb 1970, za naslednje obdobje pa I. J. Lederer, La Jugo­ slavija dalla Conferenza della pace al Trattato di Rapallo, 1919 do 1920, Milano 1966. Uporabljala pa sem tudi dela o posameznih pro­ blemih, med drugim: M. Marjanovič, Londonski ugovor iz godine 1915, Prilozi novoj jugoslovanskoj historiji, Zagreb 1960; B. Kriz­ man, Predigra konferenciji u Rapallu, Zadarska revija, 1. VII, ma­ rec 1958; D. Sepie, Slovenci i jadransko pitanje u prvom svjet ­ skom ratu, ZČ, 1. XXIII, 1969, št. 3—4; J. Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1961 (uvodno poglavje) in P. Alatri, Nitti, D’Annunzio e la questione adriatica, Milano 1959. Poleg navedene literature sem za proučevanje dobe upoštevala še vrsto drugih piscev, zlasti dela italijanskih zgodovinarjev, ko­ likor dajejo širši okvir, potreben za razumevanje dobe, ali se vsaj deloma dotikajo obravnavane tematike. 407 ■ . ■ OPOMBE I (str. 18—22) 1 C. Schiffrer, La crisi del socialismo triestino nella prima guerra mondiale, Il movimento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1968, str. 179. 2 J. Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, ZĆ, XXIV /1970, št. 3—4, str. 184 in 186. 3 Za razvoj italijanske politike in diplomatske odnose prim. R. Vivarelli, Il dopoguerra in Italia e l’avvento del fascismo (1918— 1922), I, Dalla fine della guerra all’impresa di Fiume, Napoli 1967, I. in II. poglavje; D. Sepić, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje, 1914—1918, Zagreb 1970; L. Valiani, La dissoluzione dell’Austria Ungheria, Il Saggiatore, Milano 1966. Za splošno slovenska vpra ­ šanja: F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnaj ­ stega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, poglavje V; M. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 1965, I. poglavje; D. Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, CZ, Ljubljana 1969; J. Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade, cit. delo ter Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971; L. Ude, Deklaracijsko gibanje pri Slovencih, ZC, XXIV/1970, št. 3—4, str. 191—207. Za notranji razvoj na Primor­ skem: F. Zwitter, Primorsko vprašanje v luči zgodovinskih dejstev, Srečanja, IV/1969, št. 19, str. 51—56; C. Schiffrer, Sguardo storico sui rapporti fra Italiani e Slavi nella Venezia Giulia, Milano 1964; Istra i Slovensko Primorje, Rad, Beograd 1952; Oko Trsta, Beograd 1945. 4 B. Marušič, Na Goriškem v drugi polovici leta 1918, Primor­ ski dnevnik, 14. II. 1964; A. Gabršček, Goriški Slovenci, narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, II, Ljubljana 1934, str. 541. Predsednik županske zveze je bil Ivan Saunig, podpredsednik Ivan Stepančič, odborniki Josip Vran, Viktor Adamič, Anton Mikuž, Fran Miklavič in Ivan Caharija. 5 Prim. D. Šepič, Slovenci i jadransko pitanje u prvom svijet- skom ratu, ZC, XXIII/1969, št. 3—4, str. 268. c Chronista Sontiacus (Joža Lovrenčič), Slovenci v Italiji, Slo­ venci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928, str. 64. 7 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 14. in 15. II. 1964. SLS so zastopali: Anton Brecelj, Ivo Novak, Ciril Metod Vuga, Svetoslav Premrou; JDS: Fran Gabršček, Fran Dominko, Anton Kozman in Karel Podgornik; agrarno stranko: Alojz Franko, Peter Medvešček, Anton Štrekelj in Ivan Mermolja. Konec oktobra se je sestava spremenila. Brecelj je postal član narodne vlade v Ljub- 409 (str. 22—29) ljani, zato je podnačelnik sveta postal Ivan Berbuč. Iz sveta sta od­ padla Kozman in Mermolja, na novo so postali člani Ignacij Križ­ man, Matija Rutar, Anton Vuk in Alojz Štolfa. Prim. A. Gabršček, Goriški Slovenci, cit. delo, str. 560 8 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 17; A. Gabršček, Goriški Slo­ venci, cit. delo, str. 560. 9 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 18. II. 1964. 10 INV, Pisarna za zasedeno ozemlje, fase. 35. 11 D. Sepie, Italija, saveznici, cit. delo, str. 28. 12 Prim. J. Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZČ, XXII/1968, str. 179 in 180. 13 D. Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, CZ, Lj. 1969, str. 16, 17 in 248. 14 Edinost, 22. II. 1918; o razpoloženju tržaških Slovencev med prvo svetovno vojno prim. P. Hočevar, Pot se vije, Spomini, Za­ ložništvo tržaškega tiska 1969, str. 94—103. 13 Edinost, 22.-24. IV. 1918. 18 Dr. Josip Vilfan se je v dobi, ki jo obravnavamo, pisal z nemško začetnico Wilfan, vendar bomo pisali njegov priimek na željo in priporočilo potomcev s slovensko začetnico. Dr. Vilfan je namreč že v Avstro-Ogrski nameraval zamenjati nemško pisavo s slovensko, vendar ga je prehitela italijanska okupacija. Tedaj pa bi bila ta sprememba utegnila pomeniti koncesijo Italijanom, zato je namenoma obdržal nemško začetnico do leta 1941, ko se je iz protesta zoper nemško okupacijo Jugoslavije dokončno preimeno ­ val. Te podatke, ki izhajajo iz osebne korespondence pok. Vilfana, je vljudno posredoval njegov sin dr. Joža Vilfan. 17 Edinost, 31. V. 1918; prim. D. Kermavner, Ivan Cankar, cit. delo, str. 249; D. Sepič, Tržaški Slovenci v dneh razpada Avstro- Ogrske, PDk, 22. XII. 1968. 18 C. Schiffrer, La crisi, cit. delo, str. 179, 180. 19 Schiffrer ugotavlja, da ne gre za prevode iz slovenščine in da je vse članke napisal isti avtor, morda Giacomo Giacomelli, urednik Osservatore triestino, La crisi, cit. delo, str. 192, op. 13. 20 Prim. Edinost, 5. VI,—5. XI. 1918. 21 C. Schiffrer, La crisi, cit. delo, str. 180. 22 D. Kermavner, Ivan Cankar, cit. delo, str. 251. 23 Edinost, 4. VIII. 1918. 24 Edinost, 30. IX. 1918. Društvo Edinost so zastopali: Rybàr, Vilfan, Čok, Slavik in Miklavec. 25 Prim. D. Sepič, Austro-Ugarska i Trst, Jadranski zbornik, 11/1957, str. 175. 28 D. Kermavner, Ivan Cankar, cit. delo, str. 251. 27 Prim. I. Regent, Spomini, CZ, Ljubljana 1967, str. 98. 28 Prim. D. Kermavner, Ivan Cankar, cit. delo, str. 240. 29 H. Tuma, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 379, in Urednikove dopolnitve, prav tam, str. 467. 30 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 99—100. 31 G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Dalle origini alla fine della prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1961, str. 342. 410 (str. 29—38) 32 La Lega delle Nazioni, Trst, 1. I, št. 4, 24. XII. 1918. 33 Prim. C. Schiffrer, La crisi, cit. delo, str. 171 in sl. 34 Zgodovinski arhiv KPJ, tom V, Socialistično gibanje v Slo­ veniji 1869—1920, str. 355—356. 33 AS, NS Lj., fase. 2. 38 M. Mikuž, Oris, cit. delo, str. 38. 37 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 368. 38 D. Sepić, Tržaški Slovenci, cit. delo in Slovenci i jadransko pitanje, cit. delo, str. 271. 39 G. Piemontese, Il movimento operaio, cit. delo, str. 332—335. 40 Prim. E. Maserati, Il socialismo triestino durante la grande guerra, Trieste, št. 67, str. 9. 41 D. Kermavner, Ivan Cankar, cit. delo, str. 253. 42 Edinost, 20. X. 1918. 43 Edinost, 24. X. 1918. 44 MA Lj., dep., Kr. NS, Trst. 45 Edinost, 23. X. 1918. 48 R. Alessi, Trieste viva, Fatti-uomini-pensieri, Roma 1954, str. 5 in 8. 47 La Lega delle Nazioni, št. 3, 26. X. 1918, str. 180. O italijan ­ skih socialistih v Trstu med vojno, glej C. Schiffrer, La crisi, cit. delo. 48 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 368. 49 V Italiji si je ime Democrazia sociale nadela najbolj leva meščanska stranka, zato ta pojem ni istoveten s socialno demokra­ cijo, kakršno poznamo v Avstriji in pozneje v Jugoslaviji. Tudi v Trstu se je italijanska delavska stranka že pred vojno imenovala socialistična, da se je razlikovala od meščanske socialne demokra­ cije. Da se izognemo dvoumju in morebitnemu enačenju te struje z delavsko stranko, jo bomo imenovali leva demokracija. 50 Prim. S. F. Romano, Liberalnazionali e democratici sociali di fronte al problema delle nazionalità a Trieste nel 1918, Il movi ­ mento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1968, str. 193—239. 51 E. Sestan, Venezia Giulia, Lineamenti di una storia etnica e culturale, Bari 1965, str. 110. Takole je Pitacco zapisal: »Si vuole indurre anche in Italia, dove su quaranta milioni di italiani due o trecentomila slavi parlanti quasi tutti già la nostra lingua un ’as­ similazione sarebbe facilissima e sollecita, una specie di para­ grafo 19 come è in vigore in Austria, con garanzie scolastiche e linguistiche a favore di alcuni nuclei i quali, per le lotte sostenute fino ad oggi, approfitterebbero di queste concessioni per preten ­ dere riconoscimenti di diritti in odio alla nazione. Non va dimen ­ ticato che concedere di diritto un solo asilo d’infanzia, vuol dire riconoscere il diritto all’università, il concedere una singola prefet­ tura significherebbe arrivare in breve tempo fino alla suprema corte e non solo per i nuclei dei nuovi territori, ma anche per quelli slavi che abitano intorno a Cividale e che non ebbero mai scuole in altra lingua che non fosse l’italiana.« 52 Trieste, Ottobre-Novembre 1918, Raccolta di documenti del tempo a cura di S.F. Romano, Trieste 1968, I, dok. št. 10/A. 53 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 18B. 411 (str. 39—46) 54 C. Galli v delu Diari e lettere, Firenze 1951, str. 249 trdi, da so bili tržaški slovenski liberalci naklonjeni vstopu Italije v vojno, kar naj bi pomagalo razbiti Avstro-Ogrsko in uresničiti jugoslo­ vanske narodne težnje. Da bi dosegli končni cilj, so bili priprav ­ ljeni odstopiti od svojega programa »di affermazione locale« in žrtvovati del ozemlja, če bodo Slovencem pod Italijo zagotovljene narodne pravice. Prim. še C. Schiffrer, La soluzione per la Venezia Giulia del diplomatico italiano Carlo Galli, Trieste, XV, 1968, št. 84, str. 10—11. D. Sepie piše v navedenem delu, Slovenci i ju­ goslavensko pitanje, str. 261, da so Tržačani dali Galliju »evan- zivne odgovore«, nato je Trumbić zahteval, da ne smejo privoliti v ozemeljske koncesije, temveč morajo javno pokazati, da naspro ­ tujejo italijanskim težnjam. Tržačani so nato pooblastili Trumbiča in Šupila, da zastopata misel o nerazdružljivosti Primorja in Trsta z drugimi slovenskimi in hrvaškimi kraji. 55 S. F. Romano, Liberalnazionali, cit. delo, str. 247. 56 Prov fpm cfT* 9^1 57 ACS, Min. Int., Dir. gen. PS, AGR, 1919, fase. 18B. 58 S. F. Romano, Liberalnazionali, cit. delo, str. 274. 58 Prim. G. Piemontese, Il Movimento operaio, cit. delo, stran 344. #0 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 19. II. 1964. 61 Trieste, cit. delo, I, dok. št. 43. Med vidnejšimi ustanovitelji fascia so bili poleg Valeria še podžupan Costantino Doria, po­ slanec Edoardo Gasser, republikanec Silvio Benco, zgodovinar Pietro Sticcotti in Marco Samaja. II 1 B. Marušič, Dokumenti iz prevratnih dni na Goriškem, Ob petdesetletnici, Goriška srečanja, III/1968, št. 15—16, str. 69. 2 Prav tam, str. 70. 3 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 20. II. 1964. 4 Prav tam, PDk, 21. II. 1964. 5 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 20. 17/1. 6 INV, Pisarna, fase. 35. 7 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 21. II. 1964. 8 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 20. 17/1. 9 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 21. II. 1964. 10 INV, Pisarna, fase. 35 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 20. 17/1. 11 Z izrazom »nacionalci« je tedanji tisk označeval pripadnike tistih italijanskih struj, pozneje strank, ki so bile ne glede na na ­ zorske razlike nacionalno usmerjene. Uporabila sem ta izraz, če­ prav ne ustreza docela današnji rabi, tudi iz potrebe po razliko­ vanju med narodno zavednimi, patriotičnimi Italijani (macinijanci, republikanci, tudi klerikalci) in agresivnimi, šovinistično in imperia ­ listično usmerjenimi nacionalisti. Ustrezno tujki »nacionalci« upo­ rabljam za pripadnike slovenskih meščanskih strank izraz »narod ­ 412 (str. 47—53) njaki«. S tem odpade vsakokratno pojasnjevanje o narodnostni pripadnosti enih in drugih. 12 Edinost, 30. X. 1918. 13 Edinost, 31. X. 1918. 14 Edinost, 1. XI. 1918. 15 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 53/A. 19 Giuliano Gaeta v delu Trieste durante la guerra mondiale, Opinione pubblica e giornalismo a Trieste dal 1914 al 1918, Trst 1938, str. 159, pravi: »Parità questa concessa per amor di pace, non pericolosa tuttavia, che fra i socialisti c’erano l’avvocato Puecher ed alcuni suoi amici i quali notoriamente parteggiavano per l’anes- sione — cui più tardi, sempre per evitare disordini, furono aggi­ unti, ma solo con funzioni amministrative, quattro membri sloveni.« Med vidnejšimi socialisti so bili v odboru poleg Puecher j a še: Giuseppe Passigli, Enrico Visintini, Ezio Chiussi, Alfredo Calimi in levičarsko usmerjeni Giuseppe Tuntar. Valentino Pittoni je bil tudi član, toda odsoten. 17 Trieste, cit. delo, I, dok. št. 48 in 46. V zapisniku je rečeno: »Premesso che dichiarino di sottoporre al Congresso della pace la parte degli slavi.« V časopisu La Nazione: »Premesso che l’aggre­ gazione non implichi dubbi o divergenze sulla questione di Trieste italiana.« 18 Prav tam, II, dok. št. 86/A. 19 Edinost, 31. X. 1918. 20 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 109/A. 21 MA Lj., dep., Kr. NS Trst. Sporočilo so podpisali: Josip Per- tot, Anton Bremic, Ferdinand Ferluga, Josip Katalan, Miha Požar in Franc Ferfolja. 22 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 102. 23 R. Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenskega naroda, Lj. 1966, str. 102. 24 MA Lj., dep. kr. NS Trst. 25 AS, NS, Lj., fase. 1. 26 Le v nekaterih dopisih se je podpisoval Centralni odbor za javno blaginjo; člani odbora so bili razen enega Rečana — Gi­ gante, ki je bil naknadno kooptiran — sami Tržačani. 27 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 93 in sl. 28 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 133. 29 Prav tam, dok. št. 63. 30 P. Hočevar, Pot se vije, cit. delo, str. 102. 31 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 57. 32 Prim. Trieste, cit. delo, II, dok. št. 81, 104 in 128. 33 Edinost, 3. XI. 1918. 34 I. Regent, Poglavja iz boja za socializem, II, Ljubljana 1960, str. 19. 35 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 57. 30 Prav tam, dok. št. 60. 37 Edinost, 1. XI. 1918; Trieste, cit. delo, II, dok. št. 60. 38 Prim. E. Apih, Italia, Fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia 1918—1943, Laterza, Bari 1966, str. 30. 39 Edinost, 1. XI. 1918. 40 P. Hočevar, Pot se vije, cit. delo, str. 102. 413 (str. 54—59) 41 MA Lj., dep. Kr. NS Trst, zapisnik poročila, sestavljenega na torpedovki ob povratku iz Benetk; prim. še Edinost, 4. in 5. XI. 1918. 42 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 83 in 86. 43 Prav tam, dok. št. 61. 44 Edinost, 4. XI. 1918. 45 Prim. Trieste, cit. delo, II, dok. št. 85, 86/A, B, C, 141; Edi­ nost, 4. in 5. XI. 1918. 48 Prim. med drugim: A. Gabršček, Kako so Italijani zasedli Trst?, Istra 2. IV. 1934; R. Golouh, Pol stoletja spominov, cit. delo, str. 120 in sl.; L. Čermelj, Spomini na moja tržaška leta, Lj. 1969, str. 94 in sl. 47 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 381. 48 Prim. D. Kermavner, Ko je pretilo razkosanje Slovenije, Sodobnost 1965, str. 315—328; Se o pripomoči k italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918, Sodobnost 1967, str. 413—424; Se enkrat o itali ­ janski okupaciji Trsta, Delo, 28. VIL 1969; Ivan Cankar, cit. delo, Dodatek. 49 E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Lj. 1957, str. 334. 50 Povzeto iz Notiziario politico e militare, št. 25, 15. XII. 1918, ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 683 in 767. 51 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 86/A. 52 Prim. Trieste, cit. delo, II, dok. št. 88 in sl. 53 R. Alessi, DallTsonzo al Piave, Lettere clandestine di un corrispondente di guerra, Mondadori, Verona 1966, str. 283—285. Alessi tudi trdi, str. 286, da je Frausin prinesel v Benetke zemljevid o minskih poljih v tržaškem zalivu, medtem ko drugi viri, med njimi Samaja, pripovedujejo, da so italijanski vojski pokazali »varno« pot Jugoslovani, Ferfolja in posadka torpedovke. 54 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 86/A in 86/B. 55 R. Golouh, Pol stoletja spominov, cit. delo, str. 121. 58 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 81. 57 Arhiv OZE pri NŠK v Trstu, zapiski izjav dr. Josipa Fer- folje. 58 I. Regent, Spomini, cit. delo. str. 286—287. 59 Prim. D. Kermavner, Legenda o Henriku Tumi, Sodobnost, Neodvisna slovenska revija, VII/1939, str. 544. 00 II Lavoratore, 26. XI. 1918; Trieste, cit. delo, II, dok. št. 86/B. 81 P. Hočevarjeva je v cit. spominih, str. 102, takole izrazila občutke tržaških Slovencev: »Torpedovka Jugoslovanskega narod ­ nega sveta je pod slovensko zastavo odplula proti Benetkam. Spremljala so jo čustva vseh prebivalcev, pozdravljala jo z gore­ čimi željami, s svetlimi upi... Kaj se je tisti dan dogajalo v naših dušah! Samo ena misel je živela v nas: jugoslovanska torpedovka vozi tržaške predstavnike k zaveznikom! Med njimi je tudi Slove ­ nec, dr. Ferfolja!« 82 R. Alessi, DalVIsonzo al Piave, cit. delo, str. 297—303; o spre­ jemu v Trstu prim. še I. Regent, Spomini, cit. delo. str. 287, in H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 382. 414 (str. 59—74) 63 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 113, zapisnik seje OJB z dne 2. XI. 1918. 64 C. Silvestri, Dalla redenzione al fascismo, Trieste 1918—1922, Del Bianco, Udine 1966, str. 16. 85 A. Oberdörfer, Il socialismo del dopoguerra a Trieste, Fi­ renze 1922, str. 34; Il Lavoratore, 3. XI. 1918. 60 G. Piemontese, Il movimento, cit. deio, str. 350; I. Regent, Poglavja, cit. delo, II, str. 21. 87 P. Hočevar, Pot se vije, cit. delo, str. 103. 88 AS, NS, L j., telefonski razgovori, knj. 1; Trieste, cit. delo, III, dok. št. 134. 89 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16. 70 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 140. 71 Edinost, 5. XI. 1918. 72 MA Lj., dep., Kr. NS, Trst; ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 20.17/1. 73 Prim. B. Krizman, »Narodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba« u Zagrebu i talijanska okupacija na Jadranu 1918 godine, Anali Jadranskog instituta, Zagreb 1956, zv. 1, str. 90. 74 B. Marušič, Dokumenti, Goriška srečanja 1968, št. 15—16, str. 70. 75 AS, NS Lj., telefonski razgovori, knj. 1; Trieste, cit. delo, III, dok. št. 155. 78 Edinost, 9. XI. 1918. III 1 I. J. Lederer, La Jugoslavia dalla Conferenza della pace al Trattato di Rapallo, Il Saggiatore, 1966, str. 71—72. 2 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 143. 3 Prim. F. Milone, Il confine orientale, Napoli 1945, str. 25 do 33; B; Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919, Koroški plebiscit, Razprave in članki, SM, Ljubljana 1970, str. 305. 4 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1. 5 M. Mikuž, Oris, cit. delo, str. 69. V italijanskih dokumentih ni podatkov o tem incidentu. 6 I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 79—80. 7 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1. Takole je zapisal Orlando: »Io non discuto se la ragione sia dalla nostra parte, cosa di cui sono convinto, ma ne traggo solo la conseguenza della neces ­ sità di usare quella maggiore prudenza, la quale, mentre sia com­ patibile con la difesa dei nostri diritti e della nostra dignità, eviti di dare pretesto a malevole interpretazione.« 8 Prim. Z. Jelinčič, Spomini, rokopis v arhivu IZDG. 9 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1. 10 Prav tam, poročilo poveljnika 9. armade, generalporočnika Morroneja vrhovnemu poveljstvu, dne 27. XI. 1918. 11 Prav tam. 12 Prav tam. 415 (str. 74—83) 13 Prav tam, Orlandov dopis z dne 20. XI. 1918 nekemu amba­ sadorju. 14 Trieste, cit. delo, II, dok. št. 143. 15 Med predlogi so navedena imena vodilnih osebnosti libe­ ralno nacionalnega tabora: Camillo Ara, med vojno je delal pri italijanskem vrhovnem poveljstvu, Attilio Hortis, Francesco Salata, poznejši šef osrednjega urada za nove pokrajine, tržaški župan Al­ fonso Valerio, lastnik časopisa II Piccolo Teodoro Mayer in bivši poslanec v dunajskem državnem zboru Giorgio Pitacco. O dejav ­ nosti omenjenih oseb glej R. Alessi, Trieste viva, cit. delo. 16 Trieste, cit. delo, I, dok. št. 23; C. Galli, Diari e lettere, Firenze 1951, str. 307—312. 17 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 766. Orlando je med dru­ gim takole zapisal: »Bisogna dare istruzioni severe perchè si concili la giusta fermezza di una amministrazione militare con tutto il rispetto possibile verso gli slavi. Ho ragione di credere che si cer­ cherebbe di inscenare qualche conflitto per dipingerci dinanzi al mondo come oppressori di popoli. Sono convinto che il periodo di occupazione sarà pieno di difficoltà di ordine pubblico... e bisogna affidare uffici direttivi a persone di grande intelligenza e tatto po­ litico. D’altra parte mentre che bisogna largamente servirsi dei nostri italiani redenti e facilitarne in ogni modo l’opera, bisogna pure stare in guardia verso il loro sentimento tradizionale di odio contro gli slavi. Sentimento il quale, giustificato, (podčrtala M. K. W.) potrebbe in questo momento crearci pericoli. Bisogna fare da parte nostra tutto quello che onestamente è possibile per far comprendere che amiamo (sic) da liberatori e non da opressori.« 18 Trieste, cit. deio, III, dok. št. 197. 19 Prav tam, dok. št. 238. 20 Prav tam, dok. št. 239. 21 Prav tam, dok. št. 240. Navodila, ki sta jih izdala 19. novem ­ bra 1918 ministrski predsednik Orlando in poveljnik armade gene ­ ral Diaz. 22 Prav tam. 23 ACS, Com. sup., Seg. gen. AC, fase. 766. 21 Trieste, cit. deio, III, dok. št. 273. 25 Edinost, 15. XI. 1918. 20 Razglas je objavljen v Zborniku fotografskih dokumentov o boju KPS, Ljubljana 1964, 1/1, str. 409. 27 AS, NS Lj., fase. 1. 28 MA Lj., dep. Kr. NS Trst. 29 F. Sišič, Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb 1920, str. 231—232; B. Krizman, Narodno vijeće, cit. delo, str. 97—98. 30 INV, Pisarna, fase. 35. 31 Prav tam. 32 MA Lj., Kr. NS Trst. 33 Prav tam, poročilo Frana Brnčiča o misiji v Zagrebu v dneh 14.—16. novembra 1918. 34 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 152. 35 MA Lj., dep., Kr. NS Trst. 416 (str. 83—93) 30 Edinost, 6., 7. in 10. novembra 1918. 37 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, 21. II. 1964. 38 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 157. 30 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1. 40 Prav tam. 41 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 232. 42 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1, poročilo predsed­ nika nadzorne komisije majorja Romera 10. XI. 1918 poveljstvu 8. armade. 43 Prav tam. 44 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 20.17/1, poročilo povelj ­ nika XI. armadnega korpusa Giuseppeja Paolinija z dne 24. XI. 1918 poveljstvu 9. armade: — »la popolazione slava del contado ... pur ora soggetta più alla forza dei bisogni materiali che delle competi­ zioni politiche. Alla distribuzione di viveri ... si è mostrata com­ mossa, entusiastica, benedicente. E ha dato impressione che il fat­ tore economico apra la via più diritta per la conquista morale ed Italiana di queste popolazioni di razza e coltura ancora rozza (nelle compagne) ed involuta.« 45 Prav tam, poročilo z dne 24. XI. 1918, poveljstvu 9. armade. 46 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 638 in 767, Notiziario politico-militare ter Condizioni delle terre liberate o redente. Gre za obvestila, ki jih je izdajal obveščevalni urad pri 3. armadi na osnovi zaupnih virov, za čas od 26. novembra do 26. decembra 1918. 47 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 172. 48 Prav tam, dok. št. 181. 49 Pisarno je vodil do decembra dr. Zolger, član narodne vlade, po njegovem odhodu na mirovno konferenco pa dr. Slavko Forna ­ zarič. Njeni sodelavci so bili večinoma primorski emigranti, med njimi dr. Dinko Puc, dr. Josip Puntar, Avgust Kozman in Vekoslav Vatovec. Prim. INV, Pisarna, fase. 35. 60 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16. 51 INV, Pisarna, fase. 35. 52 VII, Štab dravske divizijske oblasti. 53 MA Lj, dep., zb. Vilfan, fase. 16; INV, Pisarna, fase. 35, pismo sežanskega okrajnega glavarja 28. XI. 1918 narodni vladi v Ljub­ ljani. 54 M. Mikuž, Oris, cit. delo, str. 73. 55 Edinost, 4. XII. 1918. 56 MA Lj., dep., Kr. NS Trst. 57 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1, poročilo z dne 24. XI. 1918, poveljstvu 9. armade. 58 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16, pisma K. Podgornika dne 15. in 17. XI. 1918 predsedstvu narodne vlade v Ljubljani, Za za­ stopnike so bili predlagani: K. Podgornik, A. Brecelj, F. Gabršček, I. Novak, A. Gradnik in socialist A. Štolfa. 59 MA L j., dep., Kr. NS Trst. 80 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1, poročilo poveljstva 9. armade dne 27. XI. 1918. 61 MA Lj., dep., Kr. NS Trst. 62 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 259. 27 417 (str. 93—112) #3 B. Marušič, Na Goriškem, cit. delo, PDk, št. 41; AS, Pisarna, fase. 2, elaborat o Goriški z dne 30. XII. 1918. 64 ACS, Com. sup., Seg. Gen. AC, fase. 767. 65 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28.1, iz zapisnika tajne seje deželne vlade v Ljubljani z dne 29. IV. 1919. 86 MA Lj., dep., fase. Kr. NS Trst, Vilfanovo poročilo z dne 7. novembra 1918 in nepodpisano poročilo iz Trsta z dne 12. XI. 1918. 67 B. Krizman, Narodno vijeće, cit. delo, str. 101—102. 88 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1, pismo Orlanda 18. XI. 1918 generalu Diazu; prim. I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 80. 89 I Documenti diplomatici italiani, Sesta serie, vol. I, dok. št. 267, Orlandovo pismo 21. XI. 1918 načelniku generalnega štaba Badogliu. 70 Prim. I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 82. 71 Prim. I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 82—86; M. Mikuž, Oris, cit. delo, str. 78. 72 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.20.17/1, dopisi med Orlan ­ dom in Boninom dne 17.—21. novembra 1918. 73 I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 81. 74 I. J. Lederer v cit. delu, str. 87 meni, da je sam Sonnino naložil Badogliu to delo. 75 I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 87—90. 78 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 179. 77 Prav tam, dok. št. 271/A. V Barzinijevem pismu beremo: »Fra noi, vittoriosi, con un grande esercito, e i jugoslavi, chi ha una autorità, chi ha una forma di governo, chi arresta, chi espelle, sono i jugoslavi.« O guvernerstvu pa pravi: »Quel buon uomo di Petitti dice: Ci vuol tatto! e quel cretino del suo capo di stato maggiore Paleologo dice: Ma credete che questa gente sia proprio italiana? — alludendo ai triestini che egli avvicina per la prima volta. Nei manifesti che portano la firma .Paleologo' i triestini aggiungono la parola .Mona'. Se ne sono accorti subito, loro, che è un idiota, e non se n ’è accorta l’Italia!« 78 Prav tam, dok. št. 270, 271 in 275. 79 ACS, Com. sup., Seg. Gen. AC., fase. 766. 80 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 280. 81 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 392—395. 82 INV, Pisarna, fase. 35; zapisnik z dne 28. XII. 1918. 83 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.1. 84 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 18B. 85 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.19.3. 88 Resoconto stenografico del XVI Congresso Nazionale del Partito Socialista Italiano, Roma 1920, str. 332. Resolucijo so pred­ lagali: Flor, Tonello, Galeno, Panebianco, Guerra, Morelli in In- winkel. 87 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 726. 88 Prav tam. 89 Prav tam, fase. 727. 418 (str. 112—129) 80 I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 213; prim. še L. Čer­ melj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1965, str. 191—192. 81 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 726, brzojavka Notra­ njega ministrstva z dne 3. VI. 1919. 82 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje, cit. delo, str. 279. 83 Edinost, 17. VIII. in 9. XI. 1919. 84 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 16. 85 Prav tam, Ciufellijevi dopisi od 29. avgusta do 14. novembra 1919. »e prav tam. 87 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje, cit. delo, str. 190 in 179. V Zborniku svečenikov sv. Pavla je navedenih 77 imen internira ­ nih slovenskih in hrvaških duhovnikov. Od tega 6 iz poreško-pulj- ske škofije, 8 iz dela ljubljanske škofije (iz trnovske in postojnske dekanije), 27 iz tržaške in 28 iz krške škofije. Osem duhovnikov iz Goriške pa je bilo interniranih že med vojno, po prodoru italijan ­ ske vojske na to ozemlje. Prim. Goriška straža, 11. XI. 1920. 88 AS, Pisarna, fase. 1. 88 Edinost, 3. in 17. XII. 1919. IV 1 Ta črta se je skladala z mejo, ki jo je zagovarjala italijan ­ ska demokratična struja intervencìonistov s Salveminijem in Bisso­ lati jem. 2 Prim. R. Vivarelli, Il dopoguerra in Italia, cit. delo. 3 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.4/7. 4 Prav tam, Nittijeva okrožnica z dne 26. VII. 1919 ministr ­ stvom, gen. civilnima komisarjema in poveljnikoma vojske in mor­ narice. 5 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 52; zaupno poročilo notranjega ministrstva z dne 27. julija 1919 osrednjemu uradu za nove pro­ vince. • C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. delo, str. 43. 7 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 45—46. 8 II Lavoratore, 2. Vili. 1919. 8 Prim. E. Sestan, Venezia Giulia, cit. delo, str. 106. 10 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 38—39. 11 E. Sestan, Venezia Giulia, cit. delo, str. 106. 12 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 39—40. 13 M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve in politične raz­ mere v Julijski krajini, 1921—1924, Prispevki za zgodovino delav ­ skega gibanja, 1. 1965, št. 1—2, str. 19. 14 E. Sestan, Venezia Giulia, cit. delo, str. 116. 15 C. Schiffrer, Sguardo storico, cit. delo, str. 28—31. 18 AS, Pisarna, fase. 2, elaborat Goriška, v rokopisu. 17 II porto di Trieste, Roma 1945. 18 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 44 in 70. 18 Prav tam, str. 69—75. 28 Prav tam, str. 42—43. 27» 419 (str. 130—147) V 1 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 170 in 245/A. 2 Prav tam, dok. št. 245. 3 Prav tam, dok. št. 263. 4 II Lavoratore, 29. XI. 1918. 5 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 767. * Prim. C. Silvestri, Storia del fascio di Trieste dalle origini alla conquista del potere (1919—1922), Fascismo-guerra-resistenza, Lotte politiche e sociali nel Friuli — Venezia Giulia 1918—1945, Trieste 1969, str. 17. 7 O liberalnih nacionalcih prim. C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. deio, str. 35, in II tramonto liberal-nazionale a Trieste v Trieste, Rivista politica giuliana, 1. IV., št. 22, str. 39 in si.; A. Oberdörfer, Il socialismo del dopoguerra, cit. delo, članka Le condizioni e i pro­ blemi della Venezia Giulia in la Tragedia del nazionalismo trie­ stino. 8 L’Emancipazione, 8. V. 1920. 9 F. Franchi, Il dibattito sulle autonomie locali nel goriziano (1918—1922), tesi di laurea, rokopis na filozofski fakulteti univerze v Trstu, str. 4—5. 10 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 767; pismo društva Pro Trento e Trieste-Patria z dne 9. XI. 1918 generalnemu sekretarju za civilne zadeve pri vrhovnem poveljstvu D’Adamu. 11 Prav tam. 12 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 89. 13 Prav tam, str. 90 in 92. Med voditelji nacionalistične oboro­ žene enote so bili: Arturo Ziffer, major Piola Caselli, kapetan Bru­ no Coceancig, Riccaboni Alberto, Carlo Bandii in Segrè Quinto; prim. ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 14 Prav tam, str. 93; C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. delo, str. 41. 15 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 91. 18 Prav tam, str. 93. 17 Prim. L’Emancipazione, 17. IV. 1920. 18 Ta proces se je začel, kakor smo videli, že v emigrantskem društvu Associazione politica. 19 Prim. E. Apih, Italia, cit. delo, str. 69—99. 20 M. Risolo, Il fascismo nella Venezia Giulia dalle origini alla marcia su Roma, Trieste 1932, str. 2. 21 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 266. 22 E. Apih, Italia, cit. deio, str. 60. 23 Edinost, 17. Vili. 1919. 24 Prim. R. Vivarelli, cit. deio. 25 La Nazione, 3. IV. 1919. 28 C. Silvestri, La fase sindicale-rivoluzionaria del primo fascio triestino, Trieste, 1. XIII., št. 74, str. 11. 27 Prim. C. Silvestri, Storia del fascio, cit. deio, str. 26. 28 Po Silvestriju, La fase, cit. deio, se je zborovanja udeležilo okrog 50, po Apihu, Italia, cit. delo, str. 113, pa okrog 200 oseb. 29 C. Silvestri, La fase, cit. delo, str. 11—12. 420 r (str. 147—160) 30 V podkrepitev te ocene začetnega fascia, ki jo je utemeljil C. Silvestri, omenimo življenjsko pot ustanovitelja fašizma v Trstu poročnika Piera Jacchie. Ker se je Jacchia bolj nagibal k sindi- kalno-revolucionarnim tendencam kakor k nacionalizmu, je po uvedbi fašistične diktature prestopil v protifašistično gibanje, nato se je udeležil španske državljanske vojne na strani republikancev in je leta 1937 padel pri Madridu. 31 Prim. C. Silvestri, La fase, cit. delo, str. 11—12 in Storia del fascio, cit. delo, str. 26. 32 Prim. M. Pacor, Confine orientale, Questione nazionale e re­ sistenza nel Friuli e Venezia Giulia, Feltrinelli, Milano 1964, str. 69. 33 E. Apih, Italia, cit. deio, str. 113—114. 34 La Voce dell’Isonzo, 24. XI. 1920; M. Risolo, Il fascismo, cit. deio, str. 182 in si. 35 M. Risolo, Il Fascismo, cit. deio, str. 4—5. 38 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 767, Notiziario, 6. XII. 1918. 37 C Silvestri, La tradizione repubblicana, Trieste, V/1958, št. 23, str. 39. 38 C. Silvestri, Storia del fascio, cit. deio, str. 20. 30 C. Silvestri, La conquista fascista del blocco nazionale, Trieste, XIIVi966, št. 76, str. 9. 40 L’Emancipazione, 5. VI. 1920. 41 F. Franchi, Il dibattito, cit. deio, str. 13. 42 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 43 II Lavoratore, 13. II. 1919. 44 Prim. C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. deio, str. 36. 45 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 48 Prav tam, 1920, fase. 81. 47 Prav tam, 1919, fase. 58. 48 C. Silvestri, La tradizione, cit. deio, str. 40. 40 Edinost, 17. Vili. 1919. 50 L’Emancipazione, 3. IV. 1920. 51 D. Rinaldini, Il Partito Popolare Italiano a Trieste, Trieste, VI/1959, št. 30, str. 30. 52 Prim. I. Juvančič, Idejna smer italijanskega katoliškega gi­ banja z ozirom na deželo Furlanija — Julijska krajina (1848—1943), rokopis v INV, str. 43. 53 Prim. Franco Catalano, Storia dei partiti politici italiani, Torino 1965, str. 307 in si., ter I. Juvančič, Idejna smer, cit. delo. 54 Prim. M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve, cit. delo, str. 15 in sl. Socialisti so na volitvah dobili 32 °/o glasov in 156 man ­ datov, klerikalci 2O°/o glasov in 100 mandatov, ostalih 252 poslan ­ skih mest je bilo razdeljenih med deset desničarsko ali demokra­ tično usmerjenih strank. 55 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 638. 58 L’Azione, 13. IV. 1921. Govorimo o prebivalcih italijanske narodnosti, s Slovenci in Hrvati na deželi se bomo srečali pozneje. 57 ACS, Pres. Cons, fase. 44, Promemoria circa la situazione politica nel Friuli z dne 15. V. 1920. 88 Prav tam, Mosconijevo pismo z dne 10. I. 1920. 421 (str. 161—177) 50 Prim. M. Kacin-Wohinz, Iz dokumentov o preganjanju go- riškega nadškofa mons. Frančiška Borgie Sedeja, Idrijski razgledi, XV/1971, št. 3, str. 135—145. •° ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. « Goriška straža, 22. IV. 1920. 62 Delo, 5. VII. 1920. 83 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 84 Edinost, 21. V. 1920. 85 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19. 15. 12. •’ Prim. R. De Felice, Sindacalismo rivoluzionario e fiumane- simo nel carteggio De Ambris-D ’Annunzio, Morcelliana, 1966, str. 63—64; R. Vivarelli, Il dopoguerra, cit. deio, str. 503 in si. 67 E. Apih, Italia, cit. deio, str. 99. 88 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, 1919, fase. 58. 80 C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. deio, str. 46; E. Apih, Italia, cit. deio, str. 105. 70 Prim. C. Silvestri, Storia del fascio, cit. deio, str. 29 in si. 71 C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. deio, str. 55. Prim. še C. Silvestri, Dannuzianesimo e fascismo a Trieste, Trieste, 1. IV, št. 20; E. Apih, Italia, cit. deio, str. 104—111. Takole je zapisal Fo- schiatti: »Quello che rivolta le budella è l’azione del fascismo... questa gente conduce il Paese alla rovina ... Se la Patria sta di casa presso il signor Giunta, abasso la Patria!« 72 C. Silvestri, La conquista fascista del »blocco nazionale«, Trieste, 1. XIII, št. 76, str. 10. 73 Prav tam, str. 11. 74 Prim. M. Pacor, Confine orientale, cit. delo, str. 70, in E. Apih, Italia, cit. delo, str. 138. 75 C. Silvestri, Della redenzione, cit. delo, str. 54. Silvestri citira obtožbo, ki jo je Gaetano Salvemini izrekel v italijanskem parla­ mentu 7. VIII. 1920: »Dalla sottoscrizione per Fiume furono sotratte 480.000 lire da Musssolini per spese elettorali.« 78 Prim. A. Tasca, Nascita e avvento del fascismo, Firenze 1950, in P. Alatri, Nitti, D’Annunzio e la questione adriatica, Milano 1958. 77 C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. deio, str. 54. 78 ACS, Pres, cons., UC, fase. 44. 70 A. Mosconi, I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia, Trieste 1919—1922, Bologna 1924, str. 15. 80 ACS, Pred. Cons., guerra, fase. 19.15.12. VI 1 E. Apih, Italia, cit. deio, str. 48. 1 Trieste, cit. deio, III, dok. št. 236. 3 I. Regent, Poglavja, cit. delo, I, str. 143; Zgod. arhiv KPJ, cit. delo, tom V, str. 373. 4 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 244. V resoluciji je rečeno: »L’assemblea del Partito, intesa la relazione del comp. Pittoni, si ripromette ed attende, che in corrispondenza ai voti ripetutamente 422 (str. 177—196) espressi sul diritto di autodecisione, diritto di cui l’Assemblea riaf­ ferma il principio, tutti gli organi e i rappresentanti del Partito cercheranno di influire, acchè nella confermazione dell’assetto politico-nazionale delle nostre regioni sia — nei limiti del possibile — applicato il principio dell’omogeneità e continuità etnica.« 5 La Lega delle Nazioni, 1. I, št. IV, 24. XII. 1918, str. 194 in 207. 9 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 224. 7 II Lavoratore, 27. I. 1919. 8 II Lavoratore, 24. II. 1919. 9 II Lavoratore, 4.—7. IV. 1919. 10 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 11 II Lavoratore, 15. IV. 1919. 12 IZDG, Zapiski in izjave, podatki F. Ferjančiča in R. Berceta. 13 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 14 Prav tam. 15 II Lavoratore, 13. XII. 1918; Edinost, 12. VII. 1919. 19 II Lavoratore, 22. I. 1919. 17 II Lavoratore, 23. II. 1919. 18 Prav tam. 19 II Lavoratore, 1. III. 1919. 29 II Lavoratore, 30. VI. 1919. 21 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 264. V izjavi je rečeno: »II ripristinamento del Consiglio e della Giunta si acetta come una misura provvisoria presa dall’occupante in conformità ai suoi obblighi scaturienti dal diritto internazionale, di stabilire cioè la vita e quindi anche l’amministrazione pubblica. Sotto queste ri­ serve daremo qui cooperazione come nel comitato di pubblica sa­ lute, impregiudicate le nostre aspirazioni e lasciata la regolazione definitiva soltanto al congresso della pace. Non vogliamo un con ­ flitto ma preghiamo che ci sia resa possibile una cooperazione.« 22 Edinost, 12. VII. 1919. 23 II Lavoratore, 14. X. 1919. 24 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 278. 25 II Lavoratore, 12. III. 1919. 29 II Lavoratore, 1. V. 1919. 27 II Lavoratore, 17. IV. 1919. 28 E. Apih, Italija, cit. delo, str. 79. 29 II Lavoratore, 21. in 24. februarja 1919. 30 II Lavoratore, 2. Vili. 1919. 31 II Lavoratore, 2. II. in 6. III. 1919. 32 II Lavoratore, 17. in 18. VII. 1919. 33 II Lavoratore, 12. XI. 1919. 34 II Lavoratore, 27. VII. 1919. 35 Prim. Il Lavoratore, 2. II. do 23. VI. 1919, in Edinost, februar 1919. 39 II Lavoratore, 8. IV. 1919. 37 Prim. Edinost, I.—IV. 1919. 38 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 370. 39 I. Regent, I. Kreft, J. Pleterski, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, Murska Sobota 1964, str. 42 in 45. 423 (str. 196—205) 40 Prim. terminologijo v časopisih Njiva, Edinost in Naprej. 41 Tudi po spominih Ivana Regenta, ki je bil med vodilnimi slovenskimi socialisti v tej dobi, se podatki o ustanovitvi neodvisne stranke razlikujejo. V spominskih sestavkih, objavljenih v letih 1960—1961: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960, št. 2, str. 312, Poglavja iz boja za socializem, III, str. 57, Primorski dnev ­ nik 1961, št. 19, pravi, da se je taka stranka ustanovila na deželni konferenci 6. aprila 1919. V poznejših publikacijah, v že omenjeni Progresivni Sloveniji, pa prestavlja datum ustanovitve na novem ­ ber 1918. V zadnjem delu, Spomini, pa opušča besedo »neodvisna« in govori le o »Socialistični stranki Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini.« 42 Imenovali jih bomo tako, kakor so imenovali sami sebe. 48 II Lavoratore, 8. IV. 1919. 44 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 378; Il Lavoratore, 8. IV. 1919. 45 II Lavoratore, 8. IV. 1919. 46 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 378. 47 Prav tam, str. 370; H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 469. 48 D. Kermavner, O odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, Nova obzorja, X/1957, št. 10—11. 49 Prim. E. Apih, Italia, cit. delo, str. 52; C. Silvestri, Dalla re­ denzione, cit. delo. Drugače ugotavlja M. Pacor v Confine orientale, cit. delo, str. 66, ko pravi, da je bil pri Slovencih intemacionali- stični čut močnejši kakor pri Italijanih. 50 A. Mosconi, I primi anni, cit. delo, str. 7—8. 51 A. Oberdörfer, Il socialismo del dopoguerra, cit. delo, str. 35 do 38. 52 II Lavoratore, 12. III. 1919. 58 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 114. 54 Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 225 in 271—273. 55 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, Urednikove dopol­ nitve (Kermavner), str. 437. 58 Prav tam, str. 413. 57 Njiva, 1. I, št. 14, str. 319; I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 115. 58 Prim. Regent, Spomini, cit. delo, str. 15. 59 Prim. Progresivna Slovenija, cit. delo, str. 52. 80 Ni mogoče ugotoviti, ali gre za znanega slovenskega sociali ­ sta Vincenca Kermolja ali za koga drugega. 81 II Lavoratore, 27. I. 1919. 82 II Lavoratore, 27. I. 1919. 88 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 84 II Lavoratore, 6. III. 1919. 85 Njiva, 1. I, št. 1, str. 13. 88 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 116. 87 Levi, Oberdörfer, Passigli, Cerniutz. 88 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44; Osnovna načela, izražena pod točko 1 do 5, niso bila objavljena v tisku; črtala jih je cenzura »dato il carattere violento«. 424 (str. 206—223) 89 Prav tam; Il Lavoratore, 15. IX. 1919. 79 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 71 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 396. 72 Njiva, 1. I, št. 17, 10. X. 1919, str. 311. 73 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 58. 74 Njiva, 1. I, št. 17, str. 311. 75 Prim. cit. Regentova dela. 78 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, Urednikove dopol­ nitve, str. 473. 77 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 129. 78 Njiva, 1. I, št. 17; Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 393 do 394. 79 Resoconto del XVI Congresso, cit. delo, str. 18—19. Passigli je pripadal desničarski struji, vendar se je v tem času docela pod­ rejal politiki večinske levice. Ob razkolu socialistične stranke je zastopal unitarne tendence, pozneje je pristopil k fašistom. 80 Prim. Zgod. arhiv KPJ, tom V, cit. delo, str. 394. 81 1st. Gramsci, APC, fase. 10/143. 82 II Lavoratore, 3. XII. 1919. VII 1 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 386. 2 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16, pismi z dne 3. marca in 13. aprila 1919. 3 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16, pismo z dne 26. IV. 1919. 4 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 16, pismo z dne 31. V. 1919. 5 Prav tam, fase. 10, pismo z dne 24. VII. 1919. 8 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 15. 7 AS, Pisarna fase. 1; nepodpisano poročilo z dne 22. XII. 1922. 8 INV, Pisarna, fase. 36. 9 Prav tam. 10 ACS, Com. Sup., Seg. Gen. AC, fase. 766. 11 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1919, fase. 18A in 18B. 12 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 397. 13 Edinost, 23. VIII. in 20. IX. 1919. 14 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28/1; iz zaplenjenega pisma z dne 7. VI. 1919. 15 INV, Pisarna, fase. 36. 18 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 15. 17 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28/1. 18 Prav tam. 19 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AC, fase. 88B. 20 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28/2. 21 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 15. 22 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28/1. 23 Prav tam. Takole je zapisal poreški civilni komisar: »Lo slavo sarà sempre infido fino a tanto che non si agirà con meno scrupolo ... ha bisogno di vedere tagliati i piedi... ai coporioni.« 425 (str. 224—236) 24 Prav tam, fase. 19.14/6. 25 Edinost, 6. XI. 1920. 28 A. Gabršček, Goriški Slovenci, cit. delo, str. 563. 27 INV, Pisarna, fase. 35. 28 Dr. I. Juvančiču je predsednik pisarne dr. Fornazarič pripo­ vedoval o nepisanih, ustnih navodilih. 29 INV, Pisarna, fase. 36. 39 Prav tam. 31 VII, Stab dravske divizijske oblasti, zaupno poročilo z dne 28. XII. 1918. 32 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.28/1. Pismo Drinkoviéa, ju­ nija 1919 v Dalmacijo. 33 Prav tam; brzojavka generalnega sekretariata za civilne za­ deve z dne 19. marca 1919 ministrskemu predsedstvu, zunanjemu in notranjemu ministrstvu in delegaciji v Pariz. 34 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 26. 35 MA Lj., dep., zb. Vilfan, fase. 10, Rybafevi pismi z dne 24. VII. in 13. VIII. 1919. 38 Prav tam, fase. 16. 37 Edinost, 4. VIII. 1919. Trst so zastopali tile odborniki: Silve ­ ster Godina, posestnik iz Skednja, Alojz Gorjup, posestnik iz Pro­ seka, Ivan Kjuder, delavec iz Trsta, Franjo Lentie, trgovec iz Trsta, Janko Pogorelec, uradnik iz Barkovelj, dr. Edvard Slavik, odvetnik iz Trsta, Stefan Vovk, posestnik iz Rocola, in Andrej Zink, dekan na Opčinah. Goriško so zastopali: Fran Černič, posestnik iz Šempetra, dr. Ignac Kobal, katehet iz Gorice, Ignac Križman, nadučitelj iz Dornberka, dr. Ivo Novak, odvetnik iz Gorice, Ivan Stepančič, po­ sestnik iz Renč, in Josip Vran, posestnik iz Tomaja. Istro so zasto­ pali: Ivan Banovac, živinozdravnik, in Ante Belanič, uradnik iz Pazina, Edvard Bubnič, posestnik iz Slivja, in Matej Skerbec, dekan v Krkavcih. 38 Edinost, 4. VIII. 1919. 39 Edinost, 24. XI. 1919. 40 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 73. 41 Edinost, 19. III. 1920. 42 AS, Pisarna, fase. 1, poročilo o društvu Edinost z dne 22. XII. 1922. 43 Edinost, 20. I. 1920. 44 L. Čermelj, Spomini, cit. delo, str. 102—103. 45 Edinost, 20. I. 1920. 48 L. Čermelj, Spomini, cit. delo, str. 105. 47 Njiva, 1. I, št. 16, str. 255; I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 110—111. 48 Edinost, 17. VIII. 1919. 49 Edinost, 4. X. 1919. 50 Edinost, 20. I. 1920. 51 Edinost, 1. in 3. VI. 1920. 52 Edinost, 11. IX. 1920. 53 Edinost, 15. IX. 1920. 54 Edinost, 22. IV. 1920. 55 AS, Pisarna, fase. 1. 420* (str. 236—252) 56 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 8. 57 A. Gabršček, cit. delo, str. 563. 58 Edinost, 11. I. 1920. 59 Edinost, 20.—21. III. 1920. 80 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 223, brzojavka z dne 15. XI. 1918. 81 Trieste, cit. delo, III, dok. št. 224 in 224/A. 82 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje, cit. delo, str. 191. 83 Edinost, 14. I. 1920. 84 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 19, Skerbčevo pismo z dne 6. I. 1920. 83 Edinost, 13. I. 1920. 88 Edinost, 13. VII. in 3. VIII. 1920. 87 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 80. 68 Prim. I. Juvančič, Primorska duhovščina pod Italijo, rokopis v INV. 89 Prim. M. Kacin-Wohinz, Iz dokumentov o preganjanju go­ riškega nadškofa, cit. delo. 70 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 16. 71 E. Besednjak, Buditelju in voditelju naroda Virgilu Sčeku v spomin, Novi list (Gorica), 1. VIII, št. 237. 72 Prim. M. Pacor, Confine orientale, cit. delo, str. 81, in E. Apih, L’avvento del fascismo a Trieste v Italia ed Europa danubiano- balcanica nel Risorgimento, Udine 1959. 73 Edinost, 19. X. 1919. 74 A. Oberdörfer, Il socialismo, cit. delo, str. 20—23; Njiva, 1. I, št. 10, str. 158—159. 75 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 16; pismo Vilfanu z dne 19. VIII. 1919. VIII 1 Edinost, 1. V. 1919. 2 Njiva, 1. I, št. 12, 24. VII. 1919. 3 Prim. A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljub­ ljana 1938, str. 235—236. 4 Njiva, 1. I, št. 1. 8 Edinost, 4. V. 1919. 8 Med avtorji leposlovnih prispevkov so bili Ivo Sorli, Marija Kmetova, Josip Ribičič, Igo Gruden, France Bevk, Alojz Gradnik in Narte Velikonja. Prispevke s socialnimi vprašanji so pisali zlasti Pavla Hočevarjeva in M. Čokova. O kulturnih vprašanjih so pisali Vasilij Mirk, Milan Skrbinšek, Ferdo Kleinmayr, Alojzij Res, raz­ prave prirodoznanstvenega značaja pa Lavo Čermelj in Henrik Tuma. O gospodarskih vprašanjih je objavljal največ člankov Josip Agneletto, voditelj slovenskih narodnih zadružnih organizacij. 7 Edinost, 29. VIII. 1919. 8 Njiva, 1. I, št. 17, str. 301. 9 I. Regent, Poglavja, cit. delo, I, str. 184—187. 427 (str. 253—272) 10 Edinost, 24, Vili. 1919. 11 Edinost, 30. in 31. VIII. 1919. 12 Edinost, 7. II. 1920. 13 Edinost, 19. IX. 1919. 14 II Lavoratore, 6. XI. 1919. 15 I. Regent, Poglavja, cit. delo, III. str. 189 in Spomini, cit. delo, str. 119. 18 Edinost, 29. I. 1920. 17 Delo, 28. VII. 1920. 18 Edinost, 11. II. 1920. 19 I. Regent, Poglavja, cit. delo, I, str. 231—233. 20 Edinost, 29. VIII. 1920. 21 Edinost, 10. Vili, in 10. IX. 1920. 22 Edinost, 19. VI. 1920. 23 Edinost, 20. in 21. III. 1920; prim. D. Kermavner, Oktobrska revolucija in Slovenci, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1—2, str. 29—30. 24 Edinost, 23. XI. 1919. 25 Resoconto stenografico del XVI Congresso, cit. delo, str. 331 do 334. 28 Edinost, 23. in 24. XII. 1919. 27 Naprej, 21., 22. I. in 10. II. 1920. 28 Naprej, 25. XII. 1919. 29 II Lavoratore, 8. II. 1920. 30 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 130. 31 II Lavoratore, 8. II. 1920. 32 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 130. 33 I. Regent, Poglavja, cit. delo, III, str. 31 in sl. 34 Edinost, 2. IX. 1920. Partito Popolare Italiano = PPI. 35 Delo, 13. Vili. 1920. 38 Edinost, 20. Vili. 1920. 37 Delo, 1. IX. 1920. 38 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 55. 39 AP, Cam. Dep. Disc, Leg. XXV, vol. VI, str. 5445. 49 Naprej, 15. V. 1919, Marangonijevo vprašanje. 41 Naprej, 9. Vili. 1919. 42 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 53. 43 AP, Cam. Dep. Disc., Leg. XXV, vol. II, str. 1833. 44 Prav tam, vol. X, str. 8894. 45 Prav tam, vol. V, str. 5431 in 5383. 48 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 55. 47 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.2. Pismo ni ohranjeno v originalu; zaplenjeno je bilo z drugo Vilfanovo korespondenco ob požigu Narodnega doma in prevedeno v italijanščino. 48 Delo, 11. VIII. 1920; Il Lavoratore, 11. Vili. 1920. 49 ACS, Pres. Cons. UC, fase. 44. 50 MA Lj., zb. Vilfan, fase. 10. 428 (str. 273—288) I IX 1 Prim. Delo, 21., 28. V. in 4. VI. 1920. 2 Vključeni so bili po priključitvi stranke k ISS. 3 I. Regent, Ob štirideseti obletnici Dela, Delo, Lj. 1960, št. 49. 4 II Lavoratore, 15. IX. 1919. 5 II Lavoratore, 25. XII. 1919. 9 Delo, 28. V. in 4. VI. 1920. 7 ACS, Dir. Gen. PS, AGR’ 1920, fase. 67; poročilo 2. II. 1920. 8 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. • Prav tam. 10 II Lavoratore, 30. III. 1920. 11 Delo, 20. II. 1920. 12 II Lavoratore, 23. in 24. XII. 1919. 13 II Lavoratore, 2. in 5. marca 1920; Delo, 5. marca 1920. 14 II Lavoratore, 10. III. 1920; Delo, 12. III. 1920. 15 Delo 30. IV. 1920. 19 Podatki o udeležbi na zborovanjih se močno razlikujejo. Časnik Delo z dne 4. V. 1920 je poročal, da se je v Trstu zbralo na zborovanju okrog 100.000 oseb, v Gradiški, kjer so se zbrali delavci iz Furlanije in Goriške, pa okrog 50.000. Italijanska policija pa je poročala, da se je zborovanja v Trstu udeležilo le 40.000, sprevoda po mestu pa 15.000 oseb. Za zborovanje v Gradiški je po­ ročala o 20.000 udeležencih. 17 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 81. 18 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 81. 19 A. Mosconi, I primi anni, cit. delo, str. 9. 20 II Lavoratore, 16. V. 1920. 21 II Lavoratore, 24. VI. 1920; Delo, 25. VI. 1920; I. Regent, Po­ glavja, cit. delo, I, str. 413—414. 22 Delo, 30. VIII. 1920. 23 M. Risolo, Il fascismo, cit. delo, str. 46. 24 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.12 25 ACS, Pres. Cons., UC, Fase. 44. 29 A. Mosconi, I primi anni, cit. delo, str. 34. 27 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.16.12; prim. C. Silvestri, Storia del fascio, cit. deio, str. 41. 28 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 67. 29 II Lavoratore, 23. III., 16. VII. 1920; Deio, 13. Vili. 1920. 30 Deio, 6. X. 1920. 31 Deio, 1. IX. 1920. 32 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44, kvestorjevo poročilo z dne 24. II. 1920 generalnemu civilnemu komisarju in spomenica z dne 15. V. 1920. 33 Delo, 2. IV. 1920. 34 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 35 E. Apih, Italia, cit. delo, str. 83. 39 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 10, Rybäfevo pismo z dne 14. IX. 1919. 37 Prav tam, Rybäfevo pismo z dne 1. I. 1920. 429 (str. 288—305) 38 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.2, nedatirano Rybäfevo pismo ženi Zinki. 39 Prav tam, Rybàrevi pismi z dne 10. in 15. II. 1920. 40 Prim. I. J. Lederer, La Jugoslavija, cit. delo, predgovor A. Tamborre, str. XVIII. 41 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 10, pismo z dne 17. II. 1920 in ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.2, pismo z dne 15. II. 1920. 42 Očitno je mislil na rimski sporazum. 43 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.2. Nekatera pisma, ki jih navajamo, niso ohranjena v originalu, marveč v italijanskem prevodu. Zaplenjena so bila ob požigu Narodnega doma v Trstu, kjer je bilo stanovanje dr. Vilfana, prevedena in poslana italijan ­ skemu ministrskemu predsedniku kot dokaz, da so Francozi in An ­ gleži naklonjeni Jugoslaviji. O tem skuša generalni civilni komisar Mosconi prepričati vlado, ko zavrača obsojajoča stališča zavezni ­ ških konzulatov v Trstu ob požigu Narodnega doma. Prim. Mosco- nijevo poročilo z dne 31. VII. 1920 v cit. fondu. 44 MA Lj., zb. Vilfan, fase. 10, pismo z dne 15. I. 1920. 45 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.2. 48 Edinost, 14. I. 1920. 47 Edinost, 23. I. 1920. 48 Edinost, 15. II. 1920. 49 Edinost, 25. IV. 1920. 50 Edinost, 20. IV. 1920. 51 Edinost, 24. IV. 1920. 52 Edinost, 1. V. 1920. 53 Edinost, 1. V. 1920. 54 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 10, Rybàfevo pismo z dne 9 T 1090 55 Edinost, 1. V. 1920. 58 AS, Pisarna, fase. 1. 57 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 58 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 9; poročilo Mosconija osrednjemu uradu in notranjemu ministrstvu. 59 Prav tam. 60 AS, Pisarna, fase. 1. 61 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 9; Mosconi- jevo poročilo z dne 26. III. 1920 centralnemu uradu in notranjemu ministrstvu. 82 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 8, Mosconi- jevo poročilo z dne 13. II. 1920. 63 I. Juvančič, ustni vir. 84 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 9. 85 Prav tam, nepodpisani pismi z dne 13. in 21. julija 1920. 68 Prav tam, 1920, fase. 8. 87 Prav tam, 1921, fase. 9, poročilo z dne 16. VII. 1920. 88 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.12, poročilo z dne 12. VII. 1920. 89 Prav tam, pismo z dne 19. VII. 1920. 70 M. Mikuž, Oris, cit. delo, str. 186. 71 Prav tam, str. 186. 430 (str. 305—320) 72 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 73. 73 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 9. 74 Sjl — JAZU, zbirka U. Stanger, ovoj 2, dok. 232—237. 75 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 9. 76 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.12. 77 Prav tam, pismo generalnega direktorja javne varnosti z dne 6. IX. 1920. 78 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.12. 78 Prim. C. Sforza, L’Italia dal 1914 al 1944, quale io la vidi, Roma 1944, pog. XI—XII. 80 Povzemamo po časnikih Delo in Edinost, po poročilih gene ­ ralnega komisariata in po navedenih razpravah E. Apih, Italia, C. Silvestri, Dalla Redenzione, C. Schiffrer, Fascisti e militari nel l’incendio del Balcan, Trieste, 1. X, št. 55. 81 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1923, fase. 35. Dosedanje raziskave pripisujejo obvestilo o ubitem italijanskem državljanu F. Giunti, arhivski viri pa navajajo Randija kot zadnjega go­ vornika. * 82 ACS, Pres. Cons., guerra, fase. 19.15.12; Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 8. 83 O eksplozijah pravi E. Apih v omenjenem delu, Italia, stran 123, da so na fasadi hotela pokale marmorne plošče, ki jih je zajel ogenj, kar je bilo zelo podobno eksplozijam razstreliva. 84 ACS, Pres. Cons., guerra, fase, 19.15.12, poročili z dne 31. VII. in 20. IX. 1920. Takole je zapisano: »I danneggiamenti... furono unicamente e solamente provocati dalla inqualificabile aggressione con bombe a mano e fucileria consumate da fanatici jugoslavi verso inermi dimostranti, che, pure dolorosamente colpiti dal feroce as­ sassinio di un cittadino italiano per mano jugoslava ... non avevano commesso nè commettevano alcun atto di violenza, ne contro le per­ sone nè contro la proprietà... Le cause di tale episodio, consistenti in una irrefrenabile reazione di tutto l’elemento italiano triestino contro provocazioni di quello sloveno, fattosi in quel periodo... violento e spavaldo.« 85 Edinost, 20. VII. 1920. 86 Prim. C. Schiffrer, Fascisti e militari, cit. delo. str. 15—18; C. Silvestri, Storia del fascio, cit. delo, str. 43. 87 La Nazione, 15. VII. 1920, cit. po E. Apih, Italia, str. 125. »II pericolo c’è finalmente. E se non ci fosse, sarebbe ora di andare a cercarlo... A noi !... Compagni, il laido porco serbo, a tradimento, ancora una volta ha sparso il latin sangue gentile.« 88 C. Silvestri, Storia del fascio, cit. deio, str. 43. 89 C. Schiffrer, Fascisti e militari, cit. deio, str. 18. 90 Prevod v Edinost, 3. Vili. 1920. 91 Deio, 14. in 23. VII. 1920. 92 Deio, 19. VII. 1920; Il Lavoratore, 17. VII. 1920. 93 Deio, 23. VII. 1920. 94 A. Oberdörfer, Il Socialismo del dopoguerra, cit. deio, str. 92—95. 95 II Lavoratore, 28. IX. 1920; Deio, 27. IX. 1920. 98 Edinost, 2. X. 1920. 431 r (str. 340—254) 131 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 65A. 132 Prav tam. 133 C. Silvestri, Dalla redenzione, cit. delo, str. 66. 134 Prim. C. Silvestri, Storia del fascio, cit. delo, str. 49. 135 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 138 A. Tasca, Nascita ed avvento, cit. deio, str. 123. X 1 Prim. P. Spriano, Storia del Partito comunista italiano, I, Da Bordiga a Gramsci, Einaudi, Torino, str. 64 in sl.; G. Galli, Sto­ ria del Partito comunista italiano, Milano 1958, str. 43—44. 2 II Lavoratore, 24. II. 1920. 3 II Lavoratore, 10. III. 1920; Deio, 12. III. 1920. 4 Preživeli partijski delavci v svojih spominih in izjavah trde, da je ime »komunisti« namesto »socialisti« vpeljal dr. Tuma. Z njim so po Goriškem ustanavljali »prave« komunistične organizacije. Glej zapiske in izjave v IZDG ter terminologijo v časopisu Delo. 5 II Lavoratore, 26.-29. IX. 1920; Delo, 27. IX. 1920. 8 Delo, 22. X. 1920; Il Lavoratore, 14. X. 1922. 7 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 8 Med podpisniki ni nobenega Slovenca. 9 Delo, 8. XII. 1920. 10 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 11 Delo, 6. X. 1920. 12 Delo, 24. XI. 1920; Il Lavoratore, 23. XI. 1920. 13 II Lavoratore, 23. XI. 1920. 14 Iz poročila tržaške kvesture je razvidno, da bi se moral konference v Imoli udeležiti Ivan Regent, toda namesto Regenta je odšel tja Giovanni Gasivoda. Regent v Spominih, cit. delo, str. 154, napačno trdi, da je bil v Imoli Passigli, le-ta je bil namreč na konferenci unitarne struje v Firencah, kjer je bil tudi izvoljen v osrednji odbor te frakcije. V delu Giuseppe Berti, I primi dieci anni di vita del Partito comunista d’Italia, Annali, Feltrinelli, Mila­ no 1966, str. 74, je govora o Goričanu Dragu Godini, ki naj bi v Imoli zastopal skrajno leve Bordigove tendence. Ta podatek povze ­ ma tudi D. Kermavner v razpravi O komunistih in socialistih v dvajsetih letih, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VIII— IX/1968—1969, str. 288 in se hkrati opira na časnik Delo z dne 29. oktobra 1920, kjer je rečeno, da je solkanska sekcija poobla­ stila Godino, da jo zastopa na imolski konferenci. Skoraj ni mo­ goče dvomiti o Godinovi navzočnosti v Imoli, vprašanje pa je če ni bil poleg tudi Gasivoda, kakor poroča policija. 15 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 67. 15 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44; Min. Int., Dir. Gen. PS, 121—144. 17 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1920, fase. 67. 28 433 (str. 255—365) 18 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 19 II Lavoratore, 9. XII. 1920. 29 Delo, 10. XII. 1920. 21 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 22 II Lavoratore, 9. XII. 1920. 23 Delo, 24. XII. 1920. 23a G. Berti, I primi anni, cit. delo, str. 75. 24 P. Spriano, Storia del PCI, cit. delo, str. 44 in 60. 25 Delo, 24. XI. 1920. 28 Delo, 27. IX. 1920. 27 Delo, 8. XI. 1920. Najbrž sem niso šteti delavci slovenske narodnosti iz Trsta, Tržiča in drugih narodnostno mešanih krajev, ki so bili vključeni v sekcije skupno z italijanskimi socialisti. 28 Podatki so v časopisu Delo, za Cepovan ustni vir Skoka. 29 Delo, 15. XII. 1920. 30 Delo, 9. XI. 1920. 31 Delo, 22. XII. 1920. 32 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 401—402. 33 D. Kermavner, Legenda, cit. delo, str. 545. 34 Delo, 24. XII. 1920; I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 156. 35 Delo, 24. in 31. XII. 1920. 38 Delo, 13. XII. 1920. 37 Prim. Delo, 8., 15. in 29. XII. 1920. 38 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 163. 39 Petejan, Štolfa, Milost, Kermolj, Jernejčič. 40 H. Tuma, Iz mojega življenja, cit. delo, str. 402. V pismu Dragotinu Lončarju z dne 20. oktobra 1923 je takole pojasnil svoj razhod s somišljeniki: »Prišel sem po sociologičnih študijah do so­ cializma, bolj ko sem se učil, bolj ko sem delal tudi v praktični politiki, bolj sem bil prepričan, da je doba cesarstva, meščanstva, nacionalizma in privatnega kapitalizma na sklonu in preide. Radi tega bi tudi ostal v aktivnih vrstah, a smo v dobi zastoja, ki utegne trajati še nekaj let in imam 65 let. Preračunal sem, da mi ni dolžnost čakati. Tako sem se vrnil v pisarno in družino.« Leto pozneje je pisal Ivanu Regentu: »Moje stališče se je takrat odklonilo, vsled česar sem izjavil: Vidim bližati se čas, ko bo socialistična stranka v Italiji docela razbita in brez moči in ko bo treba zidati vse iz tal gor na novo. Imam 62 let, vsled tega ne vidim več dolžnosti sode­ lovanja pri rekonstrukciji, ker že naprej vidim, da bo ta... v do­ glednem času nemogoča. Odtegnem se torej docela političnemu življenju.« Prim. D. Kermavner, Legenda, cit. delo, str. 546. 41 I. Regent, Odlomek spominov o ustanovitvi Komunistične partije v Julijski krajini in Istri, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1/1960, št. 2, str. 315. 42 I. Regent, Spomini, cit. delo, str. 134. 43 M. Simoneti, ustni vir. 44 Delo, 5. I. 1921. 48 Delo, 7. I. 1921. 48 II Lavoratore, 7. I. 1921. Člani odbora so bili še: Inwinkel, Tonet, Malatesta, Passigli, Benetti, Visnicher, Granz, Gregovich, Fontanot, Tonetti, Marini, Riosa, Callini, Cuser, Dibert ter Voltoli- nijeva in Gabersicheva. 434 (str. 365—382) 47 Resoconto stenografico del XVII Congresso Nazionale del Partito Socialista Italiano, Milano 1921. 48 Deio, 11. V. 1921. 49 II Piccolo, 26. IV. 1921. 50 Prim. Resoconto del XVII Congresso, cit. deio, str. 286. 51 II Lavoratore, posebna izdaja, 27. I. 1921; A. Oberdörfer, Il socialismo del dopoguerra, cit. delo, str. 146. 52 A. Oberdörfer, Il socialismo del dopoguerra, cit. deio, str. 147 do 148. 53 I. Regent, Poglavja, cit. delo, I, str. 262. 54 ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, 1921, fase. 67. XI 1 Prim. I. J. Lederer, La Jugoslavia, cit. delo, str. 334 in sl.; B. Krizman, Predigra konferenciji u Rapallu, Zadarska revija, 1. VII, marec 1958. 2 Rapallski ugovor, 12. novembra 1920, Zbirka dokumenata, uredil V. M. Jovanovič, Zagreb 1950, dok. št. 39. 3 Prav tam, dok. št. 46; Rapalski ugovor, Sporazum i konven ­ cije izmedju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i Kraljevine Ita­ lije, Beograd 1923. 4 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 14. 5 Število prebivalstva je povzeto po ljudskem štetju z dne 1. decembra 1921. leta. 8 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 7 Za demografske podatke primerjaj: L.Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1938; Bilanca našega naroda za me­ jami, Ljubljana 1939; Jugoslovani v Italiji, Glasnik jugoslovenskog profesorskog društva, knj. XIII, zv. 8, april 1933; Politično-upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnem pregledu do 31. maja 1927, Luč, 1/1927; Šlibarjev Polde (L. Čermelj), Občevalni jezik v Julijski krajini po ljudskem štetju iz leta 1921, Luč, IV/1930; Oko Trsta, cit. delo, str. 141—162. 8 C. Schiffrer, Sguardo storico, cit. delo, str. 30. 9 II Lavoratore, 14. XI. 1920. 10 R. De Felice, Mussolini, I, Il rivoluzionario (1883—1920), To­ rino 1965, str. 634 in sl. 11 C. Silvestri, Storia del fascio, cit. delo, str. 55—56; prim. še E. Apih, Italia, cit. delo, str. 145—147. 12 Prim. E. Apih, Italia, cit. delo, str. 151 in sl. 13 L’Emancipazione, 21. XII. 1921; prim. M. Kacin-Wohinz, Par­ lamentarne volitve, cit. delo, str. 34. 14 C. Silvestri, Storia del fascio, cit. delo, str. 59. 15 ACS, Pres. Cons., UC, fase. 44. 18 Prim. Tiberio, Il fascismo, cit. delo; A. Nedog — M. Kacin- Wohinz, Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gi­ banja na Slovenskem, 1918—1929, Prispevki za zgodovino delav ­ skega gibanja, V/1965, št. 1—2, str. 192—197. 28* 435 (str. 382—392) 17 Prim. M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve, cit. delo, str. 29—42; C. Silvestri, Storia del fascio, cit. delo, str. 56—61; E. Apih, Italia, cit. delo, str. 152—156. 18 Edinost, 22. XII. 1921. 19 Edinost, 12. XI. 1920. 20 Edinost, 24. in 26. XI. 1920. 21 MA Lj., dep. zb. Vilfan, fase. 10, pismo Edvarda Slavika z dne 23. XI. 1920. 22 Edinost, 5. XII. 1920; Chronista, Slovenci v Italiji, cit. delo, str. 79—82. 23 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje, cit. delo, str. 25—26. 24 Edinost, 28. XI. in 5. XII. 1920; prim. L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje, cit. delo, str. 27—28 in C. Sforza, L’Italia dal 1914 al 1944, quale io la vidi, Mondadori, Roma 1944, str. 98—99. 25 C. Sforza, L’Italia dal 1914 al 1944, cit. deio, str. 99. 28 Edinost, 5. XII. 1920. 27 Edinost, 3. II. 1920. 28 Edinost, 2. XII. 1920. 29 Delo, 5. XI. 1920; I. Regent, Poglavja, cit. delo, II, str. 46. 30 Delo, 16. V. 1920; I. Regent, Poglavja, cit. delo, I, str. 202. 31 Delo, 6. X. 1920. 32 AS, Pisarna, fase. 1. 33 Prim. M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve, cit. delo, str. 73—92. 34 AP. Cam. Dep. Disc., leg. XXVI, vol. I, str. 120, govor z dne 21. junija 1921; Edinost, 23. VI. 1921. Originalno besedilo: »Gli slavi divenuti ora cittadini italiani, sono perfettamente consci della loro situazione. Sanno che a lato dell’unità naturale di stirpe, lingua, sentimento, coltura, tradizioni, che li congiunge col popolo degli sloveni, croati e serbi, denominati collettivamente slavi meridionali o iugoslavi, ora li unisce alla nazione italiana il potente vincolo dell’unità statale. I nuovi cittadini italiani di nazionalità slava sono risoluti e pronti a trarre dalla situazione così determinata tutte le conseguenze. Sì come hanno il diritto di chiedere la cura, più gelosa e il più profondo rispetto per quanto attiene alla loro coscienza nazionale, così assumono anche tutti gli obblighi, non solo quelli imposti dalle leggi, ma pure quelli derivanti dal solo fatto della convivenza statale, collaborando nei limiti delle proprie forze e della loro posizione particolare per il conseguimento dei comuni ideali di umanità, di coltura, di progresso morale e ma­ teriale. Tali essendo gli intendimenti e le disposizioni dei loro connazionali, i deputati slavi hanno segnata chiara dinanzi a sè la via da seguire sì nelle questioni generali che, in prima linea, nella tutela e nel promovimento degli interessi speciali loro affidaci. Essi cercheranno, concorrendo ai lavori della Camera con la propria opera, sincera e leale, per quanto modesta, di rendersi degni non solo della fiducia degli elettori, ma anche dei sentimenti di collegalità che sperano qui di incontrare, contraccambiandoli di tutto cuore.« 35 AP. Cam. Dep. Disc., leg. XXVI. vol. I, str. 196—198. 436 LES SLOVENES DU LITTORAL SOUS L’OCCUPATION ITALIENNE, 1918—1921 Résumé L’exposé traite des conditions politiques dans la Région Julienne dans la période de l’occupation italienne, c’est-à-dire de l’écroulement de la monarchie austro-hongroise en 1918 à l’annexion au royaume d’Italie en 1921. Dans cette période, le territoire du Littoral, de Trieste et de l’Istrie est l’objet de pourparlers inter- étatiques, alors qu’à l’intérieur il est soumis à un régime d’occu- pation exceptionnel. Dans quelles circonstances politiques les Slovènes du Littoral vivent-ils, à quoi aspirent-ils et comment agissent-ils, alors que sur le théatre international on décide de leur appartenance étatique? Quelles sont les relations des autorités d’occupation italiennes et des courants politiques italiens envers la minorité nationale slovène, et quels facteurs influent sur la formation des rapports entre les populations de deux nationalités? Teiles sont les questions fonda ­ mentales, auxquelles cet exposé essaie de répondre par l’analyse des événements historiques, par l’analyse des causes, des aspirations, des buts et des activités des facteurs politiques particuliers. Le but de cet exposé n ’est pas de présenter un tableau complet de la région et de la société du Littoral. C’est pourquoi il ne touche qu’en passant à de nombreuses questions importantes, économiques, sociales, culturelles et de politique étrangère, pour autant qu’elles sont liées concrètement aux problèmes politiques centraux. Le centre de gravité de cette oeuvre est dans l’élaboration détaillée des conditions politiques dans le camp national slovène et dans le camp ouvrier socialiste, c’est-à-dire dans les mouvements qui ont formé directement la conscience politique et dirigé l’activité de la population slovène sur le territoire occupé. Tandis que les partis bourgeois italiens sont traités avant tout du point de vue de leur orientation idéologico-politique, qui a influé sur le rapport envers les questions nationales et de délimitation, l’auteur a décrit plus en détail le système et les agissements de l’administration d’occu­ pation et les événements qui étaient la conséquence de l’intolérance nationale et de classe et à la fois les points de départ des dépla- cements politiques dans le développement futur. Le premier chapitre d’introduction traite du développement des partis politiques particuliers au Littoral dans les mois avant l’écroulement de la monarchie habsbourgeoise. Il s’agit de leurs 437 points de vue et de leur activité touchant à la question de l’appar- tenance future du territoire du Littoral, de Trieste et de l’Istrie, connu sous le nom commun de Région Julienne, que le traité de Londres de 1915 adjugea à l’Etat italien. Au Littoral, les événements politiques à la fin de la guerre se développaient un peu différemment que dans les autres régions slovènes. Le voisinage immédiat du front, le sévère régime policier autrichien et le délogement de la population, surtout de la Région de Gorizia-Gradisca, ont paralyse la vie politique jusqu’au prìntemps de 1918. Mais il y avait aussi une différence entre le développement à Trieste et dans la région de Gorizia, qui provenait des différences d’avant-guerre dans la structure nationale et po­ litique. Dans la région de Gorizia, les initiateurs du renouvellement de l’activité politique étaient trois partis bourgeois slovènes: clérical, libéral et agraire. Le 13 septembre 1918, ils fondèrent la section provinciale du conseil national, dont la tàche était de se préparer à prendre en mains l’administration, lorsque les autorités autri- chiennes cesseraient d’agir. Par contre, sur le territoire de Trieste, la couche bourgeoise slovène n ’était pas séparée en partis clérical et libéral comme dans le reste du territoire slovène, mais elle fut tout le temps réunie dans la société politique homogène, d’orienta- tion libérale, »Unité«. L’unité était la conséquence des antagonismes nationaux et de la menace nationale. La société »Unité« s’efforqa déjà pendant la guerre de concentrer toutes les forces politiques en Slovénie et d’adopter un programme politique national commun. Etant donné son autonomie elle entra en contradiction avec la direction du parti libéral traditionnel à Ljubljana. Le 11 septembre, elle fonda un conseil national pour Trieste, dans lequel entrèrent en octobre aussi les représentants du Parti social-démocrate yougoslave. Tous les partis bourgeois slovènes optèrent pour le mouvement déclaratif qui, sur la base de la déclaration présentée au Parlement viennois en mai 1917, exigeait la réunion de tous les territoires habités par les Slovènes, les Croates et les Serbes de l’Autriche- Hongrie en un Etat autonome et indépendant. Ils s’opposaient résolument aux aspirations italiennes au territoire auprès de l’Adriatique septentrionale et s’engageaient à son inclusion dans le futur Etat yougoslave. La classe ouvrière était dirigée par deux partis social-démo- crates: yougoslave et italien. Dans les mois avant l’écroulement de la monarchie, dans les deux partis s’affirmèrent les courants d’orientation nationale. Le courant yougoslave des »jeunes« qui désirait le rattachement du Littoral avec Trieste à la Yougoslavie, après un accord préalable avec le parti italien, et le groupe italien autour de Puecher, qui exigeait ce territoire pour l’Italie. De ces points de vue, les deux courants s’approchaient des partis bourgeois correspondants. Contrairement à cette orientation, la majorité des travailleurs d’orientation intemationaliste et antiirrédentiste, sous l’influence de Pittoni et de Tuma, s’engageait pour l’indépendance du territoire de Trieste. Dans les demières semaines avant la fin 438 r de la guerre éclata une lutte sévère entre ces courants et entre la société nationale slovène »Unité« et l’aile d’orientation intematio- naliste du parti socialiste italien. Les tendances hétérogènes dans le camp ouvrier et l’inflexibilité des politiciens bourgeois slovènes empéchèrent une solution d’accord des questions de délimitation entre les deux partis socialistes, yougoslave et italien, excluant aussi la possibilité que le parti triestain le plus fort, c.-à-d. le parti socialiste italien, se prononcàt contre le rattachement de Trieste à l’Italie. Le camp national libéral italien fut passif jusqu’aux demlers jours. Ses représentants, qui étaient restés sur la territoire de l’Autriche, se réunirent fin octobre dans le »Fascio nazionale« et proclamèrent au Parlament viennois l’adjonction du territoire peuplé de population italienne à ITtalie. Cependant, le parti po­ pularne frioulan d’orientation prohabsbourgeoise, avec Faiduttì, ne soutint pas la déclaration, mais exigea un plébiscite pour le terri­ toire litigieux. D’ailleurs, la plupart des dirigeants nationaux li- béraux avaient émigré déjà au début de la guerre de Trieste en Italie, où par les cercles gouvernementaux et militaires ils influaient sur l’orientation nationaliste de la politique italienne. Ce mouvement irrédentiste se constitua au début de 1918 en deux organisations: l’»Associazione politica«, d’orientation nationaliste et chauvine, et la »Democrazia sociale irredenta«, d’orientation démocratique. Les deux organisations s’engageaient pour les décisions du traité de Londres, mais elles se distinguaient dans leurs rapports envers les Yougoslaves. La première s’opposait au mouvement des peuples yougoslaves en Autriche-Hongrie pour l’émancipation; aux Slovènes et aux Croates qui viendraient sous le régime italien, elle ne recon- naissait pas de droits nationaux et elle prévoyait leur assimilation forcée. Par contre, la »Democrazia sociale« défendait des rapports tolérants et démocratiques envers la future minorité nationale, le soutien aux peuples de l’Autriche-Hongrie pour leur libération et un accord avec les peuples yougoslaves. Le deuxième chapitre traite des circonstances aux jours de l’écroulement de la monarchie habsbourgeoise. Dans la partie slovène de la region de Gorizia-Gradisca, le pouvoir fut assumé par le conseil national slovène, qui proclama le rattachement de ce territoire au nouvel Etat des Slovènes, Croates et Serbes. Il avait à sa disposition les unités armées, composées des soldats slovènes de l’armée autrichienne dissoute, pour occuper les positions clef à Gorizia. Dans la campagne slovène, le pouvoir était assumé par les conseils nationaux locaux avec les gardes nationaux armés. A l’arrivée de l’armée italienne, la partie slovène de la région de Gorizia était dans le cadre de l’Etat des Slovènes, Croates et Serbes. Les partis bourgeois italiens avaient certes aussi fondé un gouver- nement provisoire — »governo provvisorio« — qui, tout comme le conseil national, revendiquait le droit à la succession des autorités autrichiennes; cependant, son róle jusqu’à l’arrivée de l’armée italienne fut presque insignifiant. Le double gouvemement dans la 439 région de Gorizia fut de courte durée, puisqu’à la mi-novembre les autorités d’occupation italiennes dissolvaient les deux organes. A Trieste, les courants bourgeois italiens, réunis dans le »Fascio nazionale«, ensemble avec le parti socialiste italien fon- dèrent le Comité de salut public — Comitato di salute pubblica —, qui assuma les fonctions du pouvoir de la régence impéro-royale. Au comité entrèrent aussi les représentants du conseil national slovène, y compris les démocrates sociaux. La coalition des deux camps nationaux et des deux partis socialistes, dans lesquels à cet instant prédominaient les courants d’orientation nationale, devaient ótre la garantie de la conservation de l’ordre et de la paix, empéchant les lüttes nationales et de classe. Impuissant devant le danger de troubles, dans la crainte devant l’armée autrichienne en retraite et à cause de la famine mena^ante, le comité envoya peu après sa fondation une mission à Venise, demandant aux forces de l’Entente d’occuper Trieste. Manifestement, les motifs de la demande d’aide auprès de l’Entente étaient cependant plutòt de caractère politique national que le reflet de besoins réels. En dehors du comité de salut public, les nationalistes italiens établissaient des contacts avec l’armée italienne à Venise, pour accélérer l’occupation, ce que leur représentant dans la délégation exigeait aussi ouvertement. Par sa participation dans la délégation du comité, le conseil national slovène désirait évidemment empécher ce dessein et obtenir l’occu- pation par des troupes mixtes de l’Entente, ce qu’attestent aussi leurs interventions postérieures. Mais l’occupation italienne ne dépendait évidemment pas du comité triestain; elle était la consé- quence du traité de Londres et des décisions de l’armistice. Comme il existe dans l’historiographie yougoslave deux interpretations différentes des motifs de la conduite du conseil national, d’où proviennent des évaluations opposées — les uns le condamnent, d’autres le justifient —, le présent exposé essaie uniquement de presenter toutes les circonstances qui pouvaient provoquer préci- sément une telle décision du conseil national. Lorsque, le 3 novembre, les troupes italiennes débarquèrent à Trieste; à l’enthousiasme de la population italienne se joignit aussi le parti socialiste italien. Cela provoqua la résistance du courant d’orientation internationaliste et révolutionnaire, mais, en presence des faiblesses de son organisation, ses actions furent inefficaces. L’occupation italienne confondit les politiciens bourgeois slovènes, puis ils exigèrent que l’Etat des S.C.S. éclairàt la situation et protestàt contre le mode d’occupation, qui se basait sur le droit du conquérant — »diritto di conquista«. Le troisième chapitre décrit le mode d’occupation du territoire du Littoral, l’organisation administrative d’occupation et les rela­ tions entre la population slovène et les autorités d’occupation. Cette problématique ne concerne certes pas directement le développement des partis, pourtant sa recherche plus détaillée montra que dans ces premiers contacts de l’Etat italien avec la communauté natio ­ nale slovène se trouvaient les racines des rapports mutuels posté- rieurs. 440 Les autorités italiennes étaient venues dans la Région Julienne sans préparation à une rencontre avec la population d’autres na- tionalités. Elles ne connaissaient pas les circonstances issues des antagonismes nationaux d’avant-guerre, elles étaient sous l’influ- ence de la mentalité traditionnelle de la couche bourgeoise italienne du pays concernant l’infériorité des races slaves et elles agissaient aussi dans cet esprit. Pour gagner la bienveillance de la population, elles pratiquaient une tactique bienveillante, surtout dans l’orga- nisation de l’approvisionnement. Et à la fois elles aggravaient de plus en plus les mesures pour écarter tout ce qui aurait pu menacer les intérèts nationaux italiens sur le territoire occupò. La base de la politique d’occupation italienne fut tracée par le chef de l’Etat- major général, Badoglio. Dans la circulaire confidentielle du 29 novembre, il interprétait d’une manière tendancieuse les décisions de l’armistice, prescrivant des instructions précises pour l’oppres- sion des manifestations nationales slovènes et croates. A coté de sévères peines d’emprisonnement, prononcées par le tribunal mi- litaire pour les moindres infractions politiques, à cóté de l’inter- diction de libre mouvement, du hissement de drapeaux slaves et des rassemblements, les Slovènes étaient les plus atteints par les peines d’internement, qui pour de longs mois enlevèrent au mouve ­ ment national une sèrie de personnalités dirigeantes. Une influence décisive sur l’aggravation des mesures d’occupation était donnée aux nationalistes italiens du pays, qui s’appropriaient le droit de décision sur le »territoire affranchi« et qui en voulaient au gouver- neur Petitti de tout mouvement de tactique politique avec l’adver- saire national et de classe. La population slovène re?ut les troupes d’occupation froide- ment, avec retenue et du moins en apparence avec soumission. Moralement, les Slovènes étaient fortement touchés; cependant, les couches inférieures, les plus durement atteintes pendant la guerre, recevaient avec reconnaissance l’aide matérielle. Les diri- geants nationaux slovènes n ’étaient pas préparés à l’occupation italienne. Tout d’abord ils nièrent la validité de l’armistice, parče qu’il avait été conclu avec l’Etat d’Autriche-Hongrie, alors qu’en fait il n ’existait plus, et ils protestèrent contre le mode d’occupation, la dissolution des comités nationaux et des gardes villageoises. Plus tard ils s’efforcèrent, par l’intermédiaire des représentations yougoslaves, d’atteindre une occupation interalliée, qui aurait pu empècher les tentatives d’italianisation du pays. Dans la population ils laissaient croire que l’occupation était provisoire et que la conférence de la paix, conformément aux principes de Wilson sur l’autodétermination, fixerait une juste délimitation du territoire litigieux. Ils essayaient par là aussi de la préserver, pour qu’elle ne succombàt pas à la tactique flatteuse et aimable des autorités d’occupation. Le quatrième chapitre fait observer certains changements généraux, provenant des nouvelles circonstances d’après-guerre. En aoùt 1919, l’administration militaire régionale avec le gouverneur fut remplacée par un commissariat civil général, et comme organe 441 exécutif centrai fut fondé à Rome un Bureau pour les nouvelles régions. Cependant, malgré les changements administratifs, les conditions sur le territoire occupé ne se sont pas normalisées; entre autres restèrent en vigueur les décrets militaires et de guerre. Les consequences de la guerre étaient les plus sensibles dans le domaine économique. A còté des dommages de guerre, fatai était le détachement du port de Trieste de son arrière-pays, qui exigeait la transformation de l’économie de l’activité commerciale en activité industrielle et l’adaptation à la structure économique de l’Etat italien. L’émigration des Slovènes et des Croates et l’immi- gration des Italiens de l’intérieur de l’Etat n ’ont certes pas essen- tiellement changé la structure nationale, mais elles ont influé sur les changements dans la composition sociale et politique. La popu­ lation slovène perdait sa couche dirigeante d’intellectuels, qui pour la plupart émigrèrent en Yougoslavie. Restaient le clergé, les paysans, les artisans et la majori té des ouvriers. De l’Italie ar- rivaient les employés, mais aussi les démobilisés et les aventuriers, qui multiplièrent le nombre des chómeurs. Ces transformations générales, qui exigent certes des études particulières, influèrent sur le regroupement et la nouvelle orientation des trois principaux camp politiques: le camp libéral-national italien, le camp ouvrier et le camp national slovène. Le cinquième chapitre traite des partis bourgeois italiens. Le parti libéral-national italien, qui avant la guerre réunissait des courants de conceptions hétérogènes, se désagrégea bientót après la guerre en une sèrie de petits partis et d’associations. Par l’occupation était atteint le but — la »redenzione« —, qui réunis ­ sait ces courants, mais il n ’y avait pas de remplacement pour lui. La fondation du nouveau parti libéral »Associazione democratica Rinnovamento«, avec un programme modernisé qui contenait des principes radicaux et sociaux, fut sans succès. Promptement il s'avéra que ces principes n ’etaient que lettre morte, parce que dans le parti était restée la précédente mentalité conservatrice et mu­ nicipale, orientée vers la protection des intéréts et des privilèges de la classe possédante. Les circonstances d’après-guerre, aspirant à des changements sociaux, n ’étaient pas favorables à ces concep ­ tions. Contrairement aux libéraux se renforca le courant nationa- liste, incorporé dans l’association de tout l’Etat »Trento-Trieste« et dans l’organisation politique »Associazione nazionalista italiana«. Il plaidait pour le besoin d’un Etat fort, capable de détourner les dangers révolutionnaires et d’assurer les fruits de la victoire. Dans la Région Julienne, il s’effor^ait d’affirmer une politique énergique envers les Slovènes et les Croates, pour que le pays obtint le plus vite possible le caractère italien. Ce courant se liait aux commandements militaires d’orientation nationaliste dans le pays; il était sou tenu par les cercles capitalistes élevés et il trouvait des sympathies aussi dans les cercles libéraux qui, en présence de leur propre impuissance, cherchaient dans le nationalisme une protection contre l’humeur révolutionnaire croissante. 442 A partir de Vaile gauche du camp libéral-national se sont formés le parti républicain, l’union socialiste et, en Istrie, le parti réformiste socialiste. Ceux-ci furent les continuateurs de la po­ litique de l’association irrédentiste agissant pendant la guerre, la »Democrazia sociale«. Les républicains étaient d’orientation na ­ tionale et patriotique, mais avec des principes sociaux assez proches du mouvement socialiste, tandis que les autres courants étaient en essence réactionnaires et d’orientation monarchiste et se rappro- chaient du nationalisme. Les cléricaux se joignirent au parti populaire nouvellement fondé — le »Partito popolare italiano«, mais surtout à Trieste, ils inclinaient à des tendances nationales plus que dans les autres regions de l’ltalie. Ils agissaient avec plus d’efficacité seulement en Istrie et au Frioul de la région de Gorizia. Le mouvement fasciste en 1919 ne faisait que naitre; à cfité des conceptions nationalistes, il cultiva des tendances révolution- naires fortement syndicales, mais seulement pour une brève période. Pour tous ces partis sont caractéristiques leur faiblesse nu- mérique, leur impopularité parmi les larges masses et leur limi ­ tation à la ville de Trieste et aux lieux de peuplement italien. A coté de leurs conceptions idéologiques, ils se distinguaient aussi dans leur rapport envers la population non italienne dans le pays. Les nationalistes et les fascistes s’appliquaient à son assimilation rapide et forcée, les libéraux et les conservateurs plaidaient aussi en faveur de la dénationalisation forcée, mais progressive, tandis que les républicains et les cléricaux reconnaissaient au moins en principe à la minorité nationale l’égalité en droits et les droits nationaux, comptant que la culture supérieure et la politique étatique démocratique l’incorporeraient d’elles-mémes dans la communauté nationale italienne. Mais tous les partis avaient une aspiration commune: l’affirmation du traité de Londres et le rat- tachement immédiat du territoire occupé, y compris Rijeka, à l’ltalie. Cette tendance devint l’essor de leur liaison progressive, ce qui se refléta d’abord dans le soutien de la marche sur Rijeka de D’Annunzio. L’aventure de Rijeka, fondée sur le mythe du complément de la »victoire mutilée«, devint un stimulant pour l’affirmation du nationalisme, et particulièrement pour l’affirmation du mouvement fasciste dans la Région Julienne. En prenant l’initiative pour l’activité concrète dans les ques­ tions nationales et de délimitation, du point de vue de la défense des intérèts nationaux italiens, les fascistes reliaient les courants nationaux faibles et fractionnés, et devenaient leur guide naturel. Le fruit de cette politique fut la commission adriatique, instituée au printemps de 1920, qui, en qualité de représentant de toute la population de la Région Julienne, devait influer directement sur les décisions de la conférence de la paix. Seuls les républicains ne se joignirent pas au bloc national naissant, dans lequel entrèrent méme les cléricaux triestains, les seuls dans toute l’ltalie. La réunion des activités et la nouvelle orientation vers le nationalisme 443 émanaient aussi du besoin de la protection de l’ordre social, menacé par le puissant mouvement ouvrier. Le sixième chapitre traite du développement du mouvement ouvrier. Le parti socialiste jusqu’au milieu de l’année 1920 domina en fait la situation politique dans le pays. Son essor et sa nouvelle orientation vers les perspectives révolutionnaires étaient le fruit des circonstances objectives d’après-guerre. Le rattachement des socialiste italiens au parti socialiste en Italie, peu après l’occupa- tion, influa particulièrement sur le rapide développement des tendances révolutionnaires, maximalistes. En avril 1919, ces ten ­ dances l’emportèrent sur les conceptions réformistes des dirigeants plus àgés. Le Parti social-démocrate yougoslave du Littoral aussi adopta alors les principes et la tactique de la révolution proléta- rienne russe. Tandis que les socialistes révolutionnaires italiens devaient gagner la lutte contre la direction réformiste, parmi les Slovènes personne n ’entravait la nouvelle orientation révolution- naire. Dans les années 1919 et 1920, le mouvement socialiste s’accrut extrèmement vite. A Trieste mème, une centaine de membres adhérait au parti par semaine; d’une manière analogue se multi- pliaient les rangs des organisations professionnelles et économiques et des cercles culturels et instructifs. A coté des ouvriers, au mou­ vement se joignaient aussi des gens de la couche moyenne, des paysans et des intellectuels. Les courants nationaux italiens étaient impuissants contre cette force organisée sous tous les rapports. Ils combattaient avec une seule arme, avec des reproches sur le caractère antinational, antiitalien du mouvement socialiste. Ils lui reprochaient un caractère »autrichien«, parče qu’il incorporait les masses des mécontents et son activité en faveur des intérèts yougoslaves, recevant en son sein les Slovènes et les Croates. Sur l’affluence des Slovènes et des Croates dans les organisations so­ cialistes, surtout dans les institutions économiques, professionnelles et culturelles, influaient, à coté des facteurs économico-sociaux objectifs, aussi les desseins dénationalisateurs des autorités d’occu­ pation et la passivité des partis bourgeois slovènes. Comme ils appartenaient aux couches inférieures, opprimées et à la fois à la communauté nationale menacée, ils pouvaient espérer seule- ment de l’internationalisme prolétarien, de la révolution et des changements de l’ordre social, trouver des solutions à toutes les questions, mème nationales. Etant donné la perspective révolution- naire, le parti socialiste slovèno-croate s’affilia déjà en automne 1919 au parti socialiste italien, soulignant que cette décision ne touchait en rien aux questions nationales et ne préjugeait pas du principe du droit des peuples à l’autodétermination. Henrik Tuma précisa le but politique des socialistes du Littoral comme suit: de la manifestation commune de tout le prolétariat du pays il dé- pendra si la Région Julienne deviendra le champ des lüttes na ­ tionales ou si nous en ferons une communauté politique qui re- présentera un lien d’amitié entre deux nations voisines. 444 Dans le septième chapitre est décrit le troisième camp poli­ tique, formé par les partis bourgeois slovènes et croates. Après l’occupation, les partis d’avant-guerre cessèrent leurs activités. Leurs organes, les conseils nationaux avaient été dissous; le travail politique national legal selon l’ancienne manière était rendu impossible. Alors survinrent la déception et la désorientation, qui poussèrent à Immigration une longue suite de travailleurs politi ­ ques et sociaux. Il ne restait qu’un seul espoir; c’était que la con- férence de la paix, conformément aux principes de Wilson, verrait le bien-fondé des aspirations nationales des Slovènes du Littoral. Dans ce but, des particuliers recueillaient, selon les instructions du Bureau pour le territoire occupé à Ljubljana, des matériaux à charge contre le système d’occupation et faisaient une propagande nationale clandestine. En aoùt 1919, quand le gouvernorat fut remplacé par le com­ missariat civil, les partis bourgeois précédents de la région de Go­ rizia, de Trieste et de l’Istrie se réunirent dans l’association politique unitaire »Unité«. L’association s’efforcait de devenir le représentant des aspirations de la communauté nationale slovèno-croate sur le territoire occupé, dirigeant pour cela son activité avant tout dans la défense de ses droits linguistiques et scolaires. Elle se bornait à la tactique des protestations et des exigences, sans prèter l’oreille, il est vrai, aux rares voix et sans essayer de chercher aussi les voies de la connaissance réciproque et du rapprochement entre deux nations. A cause de sa composition hétérogène et des espoirs toujours vivants d’une aide extérieure, elle ne put établir ni un véritable programme politique national, ni un programme écono- mique, adapté aux nouvelles conditions et séduisant pour les plus larges couches. De plus, elle s’appuyait sur la freie structure orga- nisationnelle des hommes de confiance particuliers dans les loca- lités. C’est précisément la question du programme qui plus tard, en 1922, conduisit à la scission entre Vaile libérale nationale de Trieste et Vaile chrétienne-sociale de Gorizia. Le huitième chapitre éclaire les rapports entre le mouvement national slovène et le parti socialiste. Tandis que l’organisation »Unité« n ’en était qu’à la phase de sa constitution, le parti socialiste assumait la direction de toutes les activités, non seulement sur le plan politique et économico-social, mais encore sur le pian culturel et d’instruction. Cette activité générale n ’attirait pas seulement les couches inférieures, mais encore les intellectuels slovènes, surtout les enseignants, qui déjà avant la guerre, étant donné le conserva- tisme des partis bourgeois, inclinaient au socialisme. Par le »Conseil culturel supérieur« prolétarien, ses associations de la »Scène po­ pulate« et la revue »Le champ«, les intellectuels slovènes s’enga- gèrent pour le progrès culturel de la population slovène. La gra­ dation des tendances révolutionnaires dans le mouvement socialiste, qui excluaient toute collaboration avec les partis bourgeois et la réunion des organismes ouvriers slovènes avec les organismes italiens, déclencha une vive réaction des patriotes slovènes, qui s’attendaient à ce que les socialistes slovènes se consacrent avant 445 tout aux exigences nationales. Tout comme les nationalistes italiens, qui reprochaient aux socialistes italiens une politique antinationale, les patriotes slovènes reprochaient aux socialistes slovènes un manque de conscience nationale et de »se noyer« dans le parti socialiste italien. Les points de vue patriotiques étroits, qui exi- geaient la soumission de toutes les questions à la politique natio ­ nale et, d’autre part, l’inaptitude des socialistes slovènes d’adapter en fait leur politique aussi aux besoins nationaux, approfondis- saient de plus en plus le gouffre entre les deux mouvements. Et à la fois le mouvement national slovène ne pouvait attendre que du parti socialiste italien une aide dans la lutte pour les droits na ­ tionaux. A coté des efforts quotidiens pour l’égalité en droits de la population non italienne, le parti socialiste italien défendait le droit à l’autodétermination et protestait contre l’incorporation de parties d’autres nations dans l’Etat italien. Mais pour la réalisation du principe de l’autodétermination il ne fit rien. Il était occupé par les préparatifs du bouleversement de l’ordre social qui, d’une part, divisaient ses propres rangs et, de l’autre, faisaient espérer qu’avec le bouleversement, la question des minorités nationales aussi serait résolue d’ele-mème. En présence des buts supérieurs, la question nationale était done, pour les socialistes en Italie, comme pour la plupart des partis communistes de cette période, chose secondaire. Les socialistes slovènes dans le parti italien, qui étaient les plus compétents pour s’y consacrer, l’évitaient aussi, pour réfuter les reproches de l’orientation proyougoslave du mou­ vement ouvrier dans la Région Julienne. Ce n ’est que dans les années trente que s’est cristallisée la thèse de la liaison de la lutte de classe avec la lutte des nations opprimées et du droit de la nation slovène à la sécession et à la réunion, comme il est exprimé dans la déclaration des partis communistes de Yougoslavie, d’Italie et d’Autriche de l’année 1934. Contrairement aux socialistes qui remettaient la solution de la question nationale au temps après la révolution, et aux patriotes slovènes qui la laissaient à la conférence de la paix, seul le parti national italien avait done des exigences nationales entièrement précisées. Le neuvième chapitre traite des conditions politiques dans le pays en 1920. Pour la première moitié de l’année est caractéristique l’accroissement de l’humeur révolutionnaire, dans laquelle les nationalistes italiens et les autorités d’occupation voyaient des desseins de conjuration de la population slovène. Avec la réunion des institutions prolétariennes sans égard à l’appartenance nationale des membres, le mouvement ouvrier s’unifia et s’étendit des villes industrielles à la campagne. Des mouvements socio-économiques il passa à de plus vastes actions politiques. La conviction régnait que s’approchait le moment du bouleversement de l’ordre social, ce à quoi le parti socialiste se préparait en projetant les soviets ouvriers-paysans. Dans les rangs des plus jeunes socialistes triestains régnait mème l’opinion que 446 l’etincelle de la révolte jaillirait précisément dans la Région Julienne, s’étendant de là à l’intérieur de l’Italie. Dans la revolu ­ tion en Italie, certains dirigeants nationaux aussi voyaient la pos­ sibilità de la realisation de leurs propres aspirations nationales, d’autant plus qu’ils étaient définitivement dé?us par la conférence de la paix et par Wilson. Un membre de la délégation yougoslave, le Triestain Otokar Rybaf communiquait par exemple de Paris que l’empirement de ia situation en Italie était en faveur des aspirations yougoslaves et que seulement du bouleversement en Italie il était possible d’attendre un changement de la ligne Wilson, qui attribuait à l’Italie la grande majorité du territoire occupé de la Région Julienne. La tension créée par les préparatifs révolu- tionnaires, l’orientation révolutionnaire expressive du prolétariat slovène et croate et les espoirs des patriotes slovènes de la réali- sation des aspirations nationales par le bouleversement révolution ­ naire, provoquaient une véritable panique chez les autorités d’oc­ cupation. Elles s’attendaient à la révolution et à la fois à l’insur- rection nationale qui serait soutenue par les armes yougoslaves. C’est pourquoi en été de 1920 elles proposèrent de nouveau de sévères mesures policières contre la population slovène. Seule la peur que l’Italie par des persécutions, juste au moment où elle avait besoin du soutien des Etats de l’Entente dans les pourparlers avec la Yougoslavie, ne perdìt son prestige dans le monde, dicta au premier ministre Giolitti d’empècher de nouveaux internements. Par les matériaux accessibles on ne voit pas que les organi ­ sations nationales slovènes aient préparé un complot, au contraire, elles étaient constamment dans la défensive. La psychose de la tension et de la peur n ’était done que le fruit de la propagande nationaliste italienne, qui présentait les dispositions révolution- naires comme une menace contre les intérèts nationalistes italiens. De cette manière, les fascistes avaient l’intention de mobiliser les forces nationales italiennes pour la résistance contre deux adver- saires qu’ils réunissaient sous le nom commun de »slavo-com- munistes«. Ils dirigèrent leur première attaque contre un adver- saire non dangereux, lorsque le 13 juillet 1920 ils incendièrent le Foyer national slovène à Trieste. Par l’incendie ils avaient certes l’intention de saboter les pourparlers entre l’Italie et la Yougoslavie, dans lesquels l’Italie aurait pu perdre Rijeka et la Dalmatie. A la fois, par cette action, rendue possible par les forces militaires et les autorités, ils renforcèrent les tendances nationalistes et conso- lidèrent leur propre réputation. Cela leur était nécessaire aussi pour le commencement de l’offensive contre le mouvement ouvrier, qui certes ne mena?ait pas les intéréts nationaux, mais l’ordre social bourgeois. Lors de l’incendie du Foyer national, le parti socialiste se limi ­ ta à la condamnation de tous les nationalismes et à des déclara- tions sur la protection de ses propres institutions. Cette prise de position faible et uniquement de principe envers un événement qui démolissait les ponts de l’établissement d’un accord national, 447 rencontra la critique aussi bien de la part de la droite que de la gauche dans le parti socialiste mème. Deux mois après l’incendie, en septembre 1920, commenda le règlement de comptes entre les mouvements ouvrier et fasciste. A la fois avec l’occupation des usines en Italie, dans la Région Julienne éclata la grève générale, qui eut une signification parti- culière aussi bien à cause du développement des événements que des conséquences. Elle fut encouragée par le mouvement fasciste croissant, qui mena^ait le développement des institutions socialistes. Les grévistes exigeaient certes l’abolition du régime d’exception dans le pays, la fixation de la date des élections et la normalisation des conditions. Au ccurs de la grève s’affirmèrent aussi les ten ­ dances au bouleversement de l’ordre social, qui s’étaient élevées au printemps dans les rangs de la gauche d’orientation révolution- naire. Les barricades et les mélées sanglantes dans le faubourg triestain de s. Giacomo furent le reflet spontané de cette orientation. Contrairement à la politique de compromis du gouvernement de Giolitti, les autorités locales étouffèrent les tentatives révolution- naires par la force armée. Comme elles imputaient la culpabilité pour la grève et les événements sanglants de s. Giacomo aux Slo­ vènes, elles justifièrent la violence par la nécessité de protéger les intérèts nationaux italiens. C’est pourquoi il y eut parmi cinq cents ouvriers arrètés au cours de la grève, plus des deux tiers de nationalité slovène. Incapables de comprendre et de régler les questions qui provenaient des antagonismes nationaux, elles suc- combèrent dès cette période précoce à la propagande nationaliste, appuyant directement par leur comportement le fascisme. Tout comme l’incendie du Foyer national, l’insuccès de la grève aussi renfor?a les courants nationalistes, mettant définitive- ment le fascisme à la tète du contre-coup réactionnaire. De plus, la défaite du mouvement de septembre et l’affirmation du fascisme étaient aussi la conséquence de la désagrégation dans le parti so­ cialiste lui-mème. Le dixième chapitre traite de la lutte entre les courants dans le parti socialiste à la fin de l’année 1920, qui mena à la fondation du Parti communiste d’Italie. Pour la Région Julienne il est caractéristique que le combat pour les tendances s’est développé dans les sections dans les lieux italiens ou nationalement mixtes, alors qu’il n ’a pas pénétré dans la campagne slovène. Seule une poignée de socialistes slovènes, de la génération plus àgée, défendit les tendances unitaristes ou réformistes, tandis que la grande majorité des socialistes slovènes adopta automatiquement les prin ­ cipes communistes. L’extréme droite, le courant réformiste était dans la Région Julienne plus faible que dans les autres régions italiennes et, de ce fait, elle renonea à l’avance à sa propre pro­ pagande et soutint le programme des socialistes unitaires. Dans le courant communiste, surtout à Trieste, et aussi parmi les membres de nationalité slovène, étaient fortes aussi les tendances absten- tionnistes d’extrème gauche. A Trieste et en Istrie, les courants communiste et socialiste unitaire obtinrent un nombre égal de voix; 448 dans le Frioul de la région de Gorizia, les unitaristes étaient plus forts que les communistes, alors que dans la campagne slovène prédominait la fraction communiste. Le résultat de cette orien ­ tation se montra au congrès extraordinaire de Livourne, où les représentants de la Région Julienne donnèrent 4462 voix pour le programme communiste, 3286 pour le courant unitariste et 30 voix pour les réformistes. Précisément en raison de l’orientation révo ­ lutionnaire du prolétariat slovène et croate, la Région Julienne était la seule région en Italie, où le parti communiste nouvelle- ment fondé était plus fort que le parti socialiste. L’orientation des Slovènes vers les tendances révolutionnaires, qui était plutót la conséquence de l’attachement sentimental à la révolution russe que le reflet de la conscience de classe et de l’éducation politico- idéologique, approfondit particulièrement la conception nationaliste du »slavo-bolchevisme«, à laquelle succombèrent alors aussi les socialistes italiens. Le onzième chapitre de conclusion traite de la prise de position des partis politiques particuliers envers le traité de Rapallo. Par ce traité étaient incorporés dans l’Etat italien environ 450.000 Slo­ vènes et Croates, sans que leurs droits nationaux leur fussent aussi assurés. Les partis bourgeois italiens regurent le traité de Rapallo avec approbation; seule la jeunesse fasciste exprimait son mécon- tentement à cause de la perte de Rijeka et de la Dalmatie. Pour les communistes, le traité, conclu entre deux Etats bourgeois, avait une signification secondaire. Ils voyaient la solution de la question nationale dans la transformation de l’ordre social, soulignant qu’il n ’y a pas de libération nationale sans émancipation économique. Le camp bourgeois slovène regut l’annexion avec consternation et déception. Tout d’abord, pour le »malheur du Littoral«, il condamna la politique yougoslave, protestant qu’on s’était décidé »sans nous et contre nous«; après quoi il essaya de s’adapter aux nouvelles conditions en cherchant les voies appropriées pour la conservation des droits minoritaires. En été de 1921, les députés slovènes exigèrent au Parlament italien le plus profond respect des senti ­ ments et des droits nationaux slovènes, exprimant à la fois leur loyauté envers l’Etat italien. Dans les rangs du courant chrétien- social on exprima aussi l’aspiration que la population de la Région Julienne devienne un pont pour la réconciliation complète entre l’Italie et la Yougoslavie, qu’elle devienne la force motrice spiri ­ tuelle pour la promotion d’une solidarité supérieure, humaine. Après deux ans d’occupation, les forces politiques dans le pays s’étaient ordonnées aux points de départ qui furent déterminants pour les déplacements politiques dans le développement futur. Le camp ouvrier, qui dans les mois après l’occupation avait progressé sous tous les rapports, fut repoussé dans la défensive, ce à quoi contribua aussi sa scission interne. Le camp bourgeois slovèno- croate, que les mesures d’occupation et ìes coups fascistes avaient atteint avant mème qu’il ait pu tracer sa politique nationale, essayait de s’adapter aux conditions nouvelles. Il comptait que les traditions démocratiques de l’Etat italien assureraient le libre 29 449 développement de la minorité nationale sloveno-croate. Ses efforts en ce sens furent inefficaces depuis les débuts mèmes. Dans les années suivantes, il ne lui resta, tout comme pour les communistes et les démocrates, que la resistance clandestine contre le régime fasciste. Les partis bourgeois italiens, qui après l’occupation étaient fractionnés, insignifiants et incapables d’une activité plus sérieuse, se réfugièrent, à l’exception des républicains, sous le drapeau du nationalisme. Les conditions spécifiques de la Région Julienne, qui émanaient de l’antagonisme traditionnel de la couche bourgeoise italienne envers la communauté slovèno-croate et de son incapa- cité de créer, par des rapports démocratiques et la valorisation objective de cette communauté, les conditions d’une coexistence pacifique, poussèrent cette couche, plus tòt et plus que n ’importe où en Italie, dans le nationalisme de droite et le fascisme. Ce processus fut caractéristique aussi pour les autorités militaires et politiques qui, après la guerre seulement, s’étaient rencontrées pour la première fois avec la population d’autres nationalités. Impuissantes devant le mouvement révolutionnaire et incapables de régler les questions nationales, eiles adoptaient automatique- ment la conception nationaliste et utilisaient contre le danger révolutionnaire et »slave« la force qui montrait qu’elle en viendrait à bout par les moyens de contrainte. Ce n ’est done pas par hasard que le mouvement fasciste s’affirma le plus vite précisément dans cette région et devint le maitre réel de la situation politique, avant méme qu’il eùt formellement pris le pouvoir. A l’exposé est ajouté un chapitre avec l’analyse des matériaux utilisés et de la littérature. Les matériaux d’archives les plus importants sont représentés par les fonds conservés dans les Archives d’Etat italiennes — Archivio Centrale dello Stato — à Rome. L’auteur utilisa surtout les documents des fonds du secré- tariat général pour les affaires civiles auprès du commandement suprème, de la présidence du conseil des ministres avec son bureau pour les nouvelles régions et de la direction générale pour la sùreté publique. L’utilisation de ces documents qui, selon les prescriptions italiennes, ont un caractère confidential pour une période de cin ­ quanta ans à partir du jour de leur production, fut permise par le Conseil d’Archives supérieur auprès du ministère aux affaires intérieures italien. En comparaison avec les sources italiennes, les matériaux d’archives de provenance slovène sont pauvres et fra- gmentaires. Des sources plus importantes sont conservées au fonds du Bureau pour le territoire occupé et dans le legs de J. Vilfan, se trouvant à Ljubljana. Les recueils des documents publiés sont certes nombreux, mais, sauf de rares exceptions, ils ne contiennent pas de sources qui toucheraient directement aux problèmes traités. Une importante source de recherche sont les journaux d’alors et les articles commémoratifs des personnalités politiques. Parmi les oeuvres historiques, on a tenu directement compte avant tout des traités récents d’auteurs triestains, surtout en ce qui concerne le développement des courants politiques italiens. Cependant, la 450 plupart des oeuvres sur la Région Julienne ont un caractère géné- ral ou sont limitées à d’autres questions, à la politique fasciste de dénationalisation et à la solution de la question adriatique; c’est pourquoi elles étaient plutót utilisables pour la compréhension de l’époque et du milieu général. M Kacin - Wohinz Traduit par V. Jesenik 29* 451 OKRAJŠAVE Archivio Centrale dello Stato Comando Supremo, Segretariato Generale per gli affari civili, sez. 1918—1919 Ministero dell’ Interno, Direzione Generale della Pubblica Sicurez­ za divisione degli Affari generali e riservati Affari di Culto Presidenza del consiglio dei Mi­ nistri serie Prima guerra mondiale, sezione 1919—1922 Gabinetto, serie Atti amministra ­ tivi Ufficio Centrale per le Nuove Provincie, serie A Atti parlamentari, Camera dei Deputati, Discussioni, Legislatura XXV, volume I—X; legislatura XXVI, volume I Arhiv Slovenije Narodni svet v Ljubljani telefonski razgovori Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani Confederazione Generale del La­ voro Consiglio Superiore degli Archivi di Stato Cankarjeva založba Inštitut za narodnostna vpraša ­ nja, arhivska zbirka Pisarna za zasedeno ozemlje, Ljubljana 1918 do 1919 Italijanska socialistična stranka ACS — Com. Sup., Seg. Gen. AC — Min. Int., Dir. Gen. PS — AGR — AC — Pres. Cons. — guerra — gabinetto — UC — AP, Cam. Dep. Disc., leg. voi — AS — NS Lj. — tel. raz. — Pisarna — CGL — CSAS — CZ — INV, Pisarna — ISS — 453 1st. Gramsci, APC IZDG, zapiski in izjave JDS — JSDS — KPJ — MA Lj. — dep. Kr. NS — dep. zb. Vilfan — MK — NSK-OZE — OJB PDk PRI PPI SCS Sjl JAZU SLS SM USI VII ZC ZKS Istituto Antonio Gramsci, Archi­ vio del Partito comunista Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, zbirka spominskih zapis­ kov in izjav Jugoslovanska demokratska stranka Jugoslovanska socialnodemokrat ­ ska stranka Komunistična partija Jugoslavije Mestni arhiv Ljubljana deposita, Krajevni narodni svet Trst deposita, zbirka dr. Josipa Vil­ fana Mladinska knjiga Narodno študijska knjižnica v Trstu, Odsek za zgodovino in etnografijo Odbor za javno blaginjo Primorski dnevnik Partito republicano italiano Partito popolare italiano Slovenes-Croates-Serbes Sjevero jadranski institut za et­ ničke odnose, historiju i ekono ­ miju Jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti, Rijeka Slovenska ljudska stranka Slovenska matica Unione socialista italiana Vojno istorijski institut Zgodovinski časopis Zveza komunistov Slovenije 454 NAVEDENA DELA Alatri Paolo, Nitti, D’Annunzio e la questione adriatica, Mila­ no 1959. Alessi Rino, Trieste viva, Fatti-uomini-pensieri, Roma 1954. Alessi Rino, DallTsonzo al Piave, Lettere clandestine di un cor­ rispondente di guerra, Mondadori, Verona 1966. Apih Elio, Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918—1943), Laterza, Bari 1966. Apih Elio, L’avvento del fascimo a Trieste, Italia ed Europa danubiano balcanica nel Risorgimento, Udine 1959. Berti Giuseppe, I primi dieci anni di vita del Partito comunista d’Italia, Annali Feltrinelli, Milano 1966. Besednjak Engelbert, Buditelju in voditelju naroda Virgilu Sčeku v spomin, Novi list (Gorica), 1. VII. Catalano Franco, Storia dei partiti politici italiani, Torino 1965. Chronista Sontiacus (Lovrenčič Joža), Slovenci v Italiji, Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928. Čermelj Lavo, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema voj ­ nama, Ljubljana 1965. Čermelj Lavo, Spomini na moja tržaška leta, Ljubljana 1969. Čermelj Lavo, Bilanca našega naroda za mejami, Ljubljana 1939. Čermelj Lavo, Jugoslovani v Italiji, Glasnik jugoslovenskog pro­ fesorskog društva, knj. XIII, zv. 8. Čermelj Lavo, Politično upravna razdelitev Julijske krajine v raz­ vojnem pregledu do 31. maja 1927, Luč, 1/1927. De Felice Renzo, Sindacalismo rivoluzionario e fiumanesimo nel carteggio De Ambris-D ’Annunzio, Brescia 1966. De Felice Renzo, Mussolini, I, Il rivoluzionario (1883—1920), To­ rino 1965. (I) Documenti diplomatici italiani, Istituto poliografico dello stato, Roma. Franchi Franca, Il dibattito sulle autonomie locali nel goriziano (1918—1920), Tesi di Laurea in Lettere moderne, rokopis na filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Gabršček Andrej, Goriški Slovenci, Narodne, kulturne, politične, in gospodarske črtice, II, 1901—1923, Ljubljana 1934. Gabršček Andrej, Kako so Italijani zasedli Trst?, Istra, 2. IV. 1934. 455 Gaeta Giuliano, Trieste durante la guerra mondiale, Oppinione pubblica e giornalismo a Trieste dal 1914 al 1918, Trieste 1938. Galli Carlo, Diari e lettere, Firenze 1951. Galli Giorgio, Storia del Partito comunista italiano, Milano 1958. Gestrin Ferdo — Melik Vasilij, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966. Golouh Rudolf, Pol stoletja spominov, Panorama političnih bojev slovenskega naroda, Ljubljana 1966. Grafenauer Bogo, Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919, Koroški plebiscit, Razprave in članki, Ljubljana 1970. Hočevar Pavla, Pot se vije, Spomini, Založništvo tržaškega ti­ ska, 1969. Istra i Slovensko Primorje, Borba za slobodu kroz vijekove, Beo­ grad 1952. Jelinčič Zorko, Spomini, rokopis v IZDG. Juvančič Ivo, Primorska duhovščina pod Italijo, rokopis v INV. Juvančič Ivo, Idejna smer italijanskega katoliškega gibanja z ozi­ rom na deželo Furlanija-Julijska krajina (1848—1943), roko­ pis v INV. Kacin-Wohinz Milica, Parlamentarne volitve in politične razmere v Julijski krajini, 1921—1924, Prispevki za zgodovino delav ­ skega gibanja, 1965, št. 1—2. Kacin-Wohinz Milica, Iz dokumentov o preganjanju goriškega nadškofa mons. Frančiška Borgie Sedeja, Idrijski razgledi, XV/1971, št. 3. Kardelj Edvard, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljub­ ljana 1957. Kermavner Dušan, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, Ljubljana 1969. Kermavner Dušan, Ko je pretilo razkosanje Slovenije, Sodobnost, 1965, št. 4. Kermavner Dušan, Se o pripomoči k italijanski zasedbi Trsta jese­ ni 1918, Sodobnost, 1967, št. 4. Kermavner Dušan, Se enkrat o italijanski okupaciji Trsta, Delo 28. VIL 1969. Kermavner Dušan, Oktobrska revolucija in Slovenci, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1—2. Kermavner Dušan, O odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, Nova obzorja, 1957, št. 10—11. Kermavner Dušan, O komunistih in socialistih v dvajsetih letih, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1968—1969. Kermavner Dušan, Legenda o Henriku Tumi, Sodobnost, Neod­ visna slovenska revija, VII/1939. Krizman Bogdan, »Narodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba« u Zagrebu i talijanska okupacija na Jadranu 1918 g., Gradja o vanjskoj politici Predsjedništva Narodnog vijeća SHS od 29. X. do 1. XII. 1918, Anali Jadranskog instituta JAZU, Za­ greb, 1956, zv. I. Krizman Bogdan, Predigra konferenciji u Rapallu, Zadarska revija, VII/1958. 456 Lederer Ivo J., La Jugoslavia dalla Conferenza della pace al Trat­ tato di Rapallo, 1919—1920, Milano 1966. Marušič Branko, Dokumenti iz »prevratnih dni« na Goriškem, Ob petdesetletnici, Goriška srečanja, III/1968, št. 15—16. Marušič Branko, Na Goriškem v drugi polovici 1. 1918, Primorski dnevnik, 1965, št. 38—45. Maserati Ennio, Il socialismo triestino durante la grande guerra, Trieste, Rivista politica Giuliana, XII/1965, št. 67. Mikuž Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, 1917—1941, Ljubljana 1965. Milone Ferdinando, Il confine orientale, Napoli 1945. Mosconi Antonio, I primi anni di governo italiano nella Venezia Giulia, Trieste 1919—1922, Bologna 1924. Munda Jože, Slovenski komunistični list Delo, Knjižnica, Glasilo društva bibliotekarjev Slovenije, 1. 1965. Nedog Alenka — Kacin-Wohinz Milica, Kronološki pregled dogod­ kov iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1918—1929, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1965, št. 1—2. Oberdörfer Aldo, Il socialismo del dopoguerra a Trieste, Firen ­ ze 1922. Oko Trsta, ur. Viktor Novak in Fran Zwitter, Beograd 1945. Pacor Mario, Confine orientale, Questione nazionale e Resistenza nel Friuli-Venezia Giulia, Feltrinelli, Milano 1964. Piemontese Giuseppe, Il movimento operaio a Trieste, Dalle origini alla prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1961. Pleterski Janko, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljub­ ljana 1971. Pleterski Janko, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedi­ njenje, Zgodovinski časopis, XXII/1968. Pleterski Janko, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis, XXIV/1970, št. 3—4. Prepeluh Albin, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938. Rapalski ugovor, Sporazum i konvencije izmedju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i Kraljevine Italije, Beograd 1923. Rapallski ugovor, 12. novembra 1920, Zbirka dokumenata, ur. V. M. Jovanovič, Zagreb 1950. Regent Ivan, Poglavja iz boja za socializem, I, II, III, Ljubljana 1958, 1960, 1961. Regent Ivan, Spomini, Ljubljana 1967. Regent Ivan, Odlomek spominov o ustanovitvi Komunistične par­ tije v Julijski krajini in Istri, Prispevki za zgodovino delav ­ skega gibanja, 1960, št. 2. Regent Ivan, Ob štirideseti obletnici Dela, Delo, 1960, št. 49. Regent Ivan, Pleterski Janko, Kreft Ivan, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, II. izd., Murska Sobota 1964. Resoconto stenografico del XVI Congresso Nazionale del Partito Socialista Italiano, Roma 1920. Resoconto stenografico del XVII Congresso Nazionale del Partito Socialista Italiano, Livorno 1921. 30 457 Rinaldini Doro, Il Partito Popolare Italiano a Trieste, Trieste, VI/1959, št. 30. Risolo Michele, Il fascismo nella Venezia Giulia, Dalle origini alla marcia su Roma, Trieste 1932. Romano Salvatore Francesco, Liberalnazionali e democrati sociali di fronte al problema delle nazionalità a Trieste nel 1918, Il movimento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1968. Schiffrer Carlo, La crisi del socialismo nella prima guerra mon ­ diale, Il movimento nazionale a Trieste nella prima guerra mondiale, Del Bianco, Udine 1968. Schiffrer Carlo, Sguardo storico sui rapporti fra italiani e slavi nella Venezia Giulia, Milano 1964. Schiffrer Carlo, Fascisti e militari nell ’incendio del Balcan, Trieste, X/1963, št. 55. Schiffrer Carlo, La soluzione per la Venezia Giulia del diplomatico italiano Carlo Galli, Trieste, XV/1968, št. 84. Sestan Ernesto, Venezio Giulia, Lineamenti di una storia etnica e culturale, Bari 1965. Sforza Carlo, L’Italia dal 1914 al 1944 quale io la vidi, Roma 1944. Silvestri Claudio, Dalla redenzione al fascismo, Trieste 1918—1922, II. izd., Del Bianco, Udine 1966. Silvestri Claudio, Storia del fascio di Trieste dalle origini alla conquista del potere (1919—1922), Fascismo-guerra-resistenza, Lotte politiche e sociali nel Friuli-Venezia Giulia 1918—1945, Trieste, 1969. Silvestri Claudio, Dannunzianesimo e fascismo a Trieste, Trieste IV/1957, št. 20. Silvestri Claudio, Il socialismo a Trieste dopo la prima guerra mondiale, Trieste, IV/1957, št. 21. Silvestri Claudio, Tramonto liberal-nazionale, Trieste, IV/1957, št. 22. Silvestri Claudio, La tradizione repubblicana, Trieste, V/1958, št. 23. Silvestri Claudio, La fase sindical-rivoluzionaria del primo fascio triestino, Trieste, XIII/1966, št. 74. Silvestri Claudio, La conquista fascista del »blocco nazionale«, Tri­ este, XIII/1966, št. 76. Spriano Paolo, Storia del Partito comunista italiano, I, Da Bor­ diga a Gramsci, Einaudi, Torino 1967. Sepić Dragovan, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje, 1914—1918, Zagreb 1970. Sepić Dragovan, Tržaški Slovenci v dneh razpada Avstro-Ogrske, Primorski dnevnik, 22. XII. 1968. Sepić Dragovan, Austro-Ugarska i Trst, Jadranski zbornik, 11/1957. Sepić Dragovan, Slovenci I jadransko pitanje u prvom svijetskom ratu, Zgodovinski časopis, XXIII/1969, št. 3—4. Sišić Ferdo, Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata i Slo­ venaca, 1914—1919, Zagreb 1920. Šlibarjev Polde (Lavo Čermelj), Občevalni jezik v Julijski krajini po ljudskem štetju iz leta 1921, Luč VI/1930. 458 Tasca Angelo, Nascita e avvento del fascismo, Firenze 1950. Tiberio (Giuseppe Piemontese), Il fascismo a Trieste negli anni 1919—1923, Documenti e reminiscenze, Udine. Trieste, Ottobre-Novembre 1918, Raccolta di documenti del tempo, a cura di Salvatore Francesco Romano, I, II, III, Milano 1968. Tuma Henrik, Iz mojega življenja, Spomini, misli in izpovedi, Ljubljana 1937. Ude Lojze, Deklaracijsko gibanje pri Slovencih, Zgodovinski časo­ pis, XXIV/1970, št. 3—4. Valiani Leo, La dissoluzione dell’Austria-Ungheria, Il Saggiatore, Milano 1966. Vivarelli Roberto, Il dopoguerra in Italia e l’avvento del fascismo (1918—1922), I, Dalla fine della guerra all’impresa di Fiume, Napoli 1967. Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komuni ­ stične partije na Slovenskem, 1867—1941, 1/1, Ljubljana 1964. Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, TOM V, So­ cialistično gibanje v Sloveniji 1869—1920, Beograd 1951. Zwitter Fran, Primorsko vprašanje v luči zgodovinskih dejstev, Srečanja, IV/1969, št. 19. 30* 459 IMENSKO KAZALO Abram Josip 298, 315, 323 Adamič Viktor 409 Agneletto Josip 315, 323, 427 Alatri Paolo 406, 407, 422, 455 Albanese Luigi 389 Albertini Luigi 100 Albricci 112 Aleksander Karadjordjevič 298, 338 Alessandri Cesare 267, 280, 284, 331, 432 Alessi Rino 59, 398, 402, 411, 414, 415, 455 Andrović Ivo 244 Apih Elio 124, 126, 127, 137, 175, 287, 403, 405, 413, 419, 420—424, 427, 429, 431, 435, 436, 455 Ara Camillo 34, 36, 59, 416 Arfè Gaetano 406 Ascoli Graziadio 77 Babuder 178 Badoglio Pietro 69, 95, 98—100, 103, 104, 106, 107, 217, 300, 303, 309, 418, 441 Bajt 197 Bakarčič 112 Baldesi Gino 273 Banelli Carlo 420 Banelli Giovanni 389 Banovec Ivan 426 Baretellini Ermanno 399 Bartolomasi Angelo 238—240 Barzini Luigi 100, 418 Bassi 180, 285 Basso 85 Belanié Ante 426 Benco Diomede 152, 154 Benco Silvio 404, 412 Benedetti 154 Benetti Manilio 351, 355, 434 Benevenuti Ettore 173 Berbuč Bogomil 44 Berbuč Ivan 22, 45, 410 Bercè Rico 422 Berti Giuseppe 356, 433, 434, 455 Bertolini Giuseppe 73 Besednjak Engelbert 242, 402, 427, 455 Bevk France 427 Bianchi Umberto 200 Biasoli Edvino 147 Bilucaglia Luigi 389 Bissolati Leonida 16, 40, 419 Bitežnik Jože 242 Blažič Miroslav 207 Bobek Josip 219 Bolognini 154 Bombacci Nicola 177, 206, 273, 352, 362, 363, 389 Bombig Giorgio 91, 135 Bonin Lelio Longare 96, 97, 418 Bonnes Umberto 152 Bonomi Ivanoe 374 Bordiga Amadeo 349, 352, 355—357, 362, 366, 406, 433, 458 Borgese Giuseppe Antonio 291 Boselli 16 Bozzi Carlo Luigi 398 Bratulić Vjekoslav 399, 405 461 Brecelj Anton 22, 409, 417 Brejc Janko 272 Bremic Anton 413 Bresatz Vito 206 Brnčič Fran 416 Bubnič Edvard 420 Bucik Andrej 219 Buffolini 332 Bufon 25 Bugatto Giuseppe 42 Cadorna Luigi 16, 74 Cagni Umberto 110, 115, 188 Caharija Ivan 409 Callini Alfredo 54, 206, 413, 434 Cankar Ivan 203, 407, 409, 410, 411, 414, 456 Capon 280 Caselli Piola 420 Cassano Luigi 314, 315 Casteliz Francesco 161, 240 Catalano Franco 406, 421, 455 Caviglia Enrico 287, 297, 303, 304, 315, 379 Cei Ugo 73 Cenčič Viktor 219 Cemiutz Rodolfo 178, 424 Cesciutti Vittorio 135 Chiurco Giorgio Alberto 406 Chiussi Ezio 51, 413 Chronista Sontiacus, glej Lovrenčič Joža Ciufelli Augusto 113—115, 123, 330, 419 Cobau Graziano 181, 205 Cobol (Cobolli) Gigli Giuseppe 141 Coceancig (Coceani) Bruno 136, 138, 171, 405, 420 Conci Enrico 42 Conforto 147 Cosattini Giovanni 266—268, 284, 329 Cotič Maks 298 Cosulich 171 Cuser 434 Čermelj Lavo (Šlibarjev Polde) 113, 115, 232, 233, 250, 255, 378, 402, 403, 406, 414, 419, 426, 427, 435, 436, 455, 458 Cerne 112 Černič Fran 426 Cičerin Georgij Vasiljevič 293 Cingrija Melko 96 Cok Andrej 25 Čok Anton 219, 298 Čok Ivan 27, 215, 410 Cok Marija 127 D’Adamo 78, 110, 218, 420 D’Annunzio Gabriele 39, 136, 145, 149, 163—166, 169, 171, 172, 174, 282, 315, 318, 376, 379, 380, 381, 400, 405, 407, 422, 443, 455 De Ambris Alceste 400, 422, 455 De Berti Antonio 151, 389 De Felice Renzo 400, 406, 422, 435, 455 Dekleva Leon 111 Del Fabro Ettore 161, 240 Dentesano Desiderio 151 De Rosa 130 D’Esperey Franchet 96 Diaz Armando 16, 55, 64, 72, 76, 77, 96, 99, 416, 418 Dibert 434 Di Cesarò Colonna Giovanni 293 Di Rodino 79, 91 Dominko Fran 409 Doria Constantino 412 Dorigo Edoardo 206 Drinković Mate 426 Drol 112 Duncan 315 Faidutti Luigi 42, 91, 159—162, 438 Federzoni Luigi 138 Ferfolja Alojz 27, 298 Ferfolja Franc 413 Ferfolja Josip 28, 31, 34, 48, 51, 54, 57, 195, 207, 272, 414 Ferjančič Ferdo 423 Ferluga Ferdinand 413 Ferrerò Giacinto 309 Ferretti Giovanni 400 462 Finzi Cesare 137 Flor Silvio 260, 261, 418 Foch Ferdinand 63, 96 Fogar Luigi 240 Fontanot 434 Forgioni Vincenzo 332 Fornazarič Slavko 417, 426 Foschiatti Gabriele 169, 422 Franchi Franca 420, 421, 455 Franeva Franco 181 Franko Alojzij 20, 21, 409 Frau Mario 52 Frausin 56, 414 Frausin Luigi 353 Fries-Skene A. 47 Furlan Giacomo 179, 180, 206, 350 Furlani Vittorio 152 Gabersich 434 Gabršček Andrej 20, 162, 224, 236, 403, 409, 410, 414, 426, 497 466 Gabršček F. 417 Gaeta Giuliano 404, 413, 456 Galeno 261, 418 Galli Carlo 39, 75, 78, 398, 404, 412, 415, 456, 458 Galli Giorgio 406, 433, 456 Garibaldi Giuseppe 40 Gasivoda Giovanni 352, 355, 364, 433 Gasser Edoardo 99, 412 Gennari Egidio 177, 273, 350, 357, 362 Gentile Giovanni 237 Gestrin Ferdo 407, 409, 456 Giacomelli Giacomo 410 Gigante 413 Giolitti Giovanni 15, 173, 310, 316, 318, 322, 323, 329, 337, 341, 342, 347, 373, 374, 376, 379, 385, 390, 391, 400, 403, 432, 447, 448 Giuffrida 332 Giunta Francesco 144, 148, 164, 169, 170, 172, 314, 317, 318, 338, 379, 381, 389, 399, 422, 431 Giuriati Giovanni 136 Godina Drago 276, 350, 352, 355, 356, 361, 363, 433 Godina Silvester 426 Godina Stefan 298 Golouh Rudolf 25, 27, 28, 30, 48, 49, 51, 54, 55, 57, 195, 402, 413, 414, 456 Gorjup Alojz 426 Gostinčar Josip 272 Gottardi Gaetano 79 Gradnik Alojz 417, 427 Grafenauer Bogo 415, 456 Grahor Ivo 299 Gramsci Antonio 349, 357, 362, 396, 406, 425, 433, 458 Granz Bartolomej 350, 434 Grassi 103 Graziani Vittorio 136 Gregorčič Anton 20, 162 Gregorin Gustav 17, 23 Gregovich 434 Grmek Anton 298 Gruden Ivo 427 Guarnieri 275 Guerra 261, 418 Gulli Tommaso 314 Gustinčič Drago 265, 387 Hartman Amalija 255 Hočevar Pavla 51, 53, 60, 250, 402, 410, 413—415, 427, 456 Hortis Attilio 37, 416 House Edward Mandel 95 Hrabak Bogumil 400 Hreščak Alojzij 207, 250, 256 Inwinkel Orlando 206, 261, 350, 418, 434 Irgolič Anton 52 Jacchia Paolo 56, 130 Jacchia Piero 145, 421 Jačini Stefano 407 Jeglič Anton Bonaventura 19, 240 Jelinčič Zorko 403, 406, 415, 456 Jenko Ludvik 220, 221 Jeri Janko 407 Jernejčič Anton 197, 202, 273, 434 463 Jovanovič V. M. 400, 435, 457 Juraga Antonio 180, 181, 337, 350 Jurizza 178 Juvančič Ivo 405, 421, 426, 427, 430, 456 Kacin-Wohinz Milica 406, 419, 421, 422, 427, 435, 436, 456, 457 Kardelj Edvard 55, 407, 414, 456 Karadjordjevič, dinastija 17, 24, 292 Karel, avstrijski cesar 19 Karlin Andrej 238 Katalan Josip 413 Kenda Ivan 112 Kermavner Dušan 28, 55, 198, 360, 404, 405, 407, 409, 410, 411, 414, 424, 428, 433, 434, 456 Kermolj Vincenc 202, 424, 434 Kjuder Ivan 426 Klen Danilo 399 Kleinmayr Ferdo 427 Kmet Marija 427 Kobal Ignac 426 Kocijančič 364 Kocjančič 112 Koland 112 Kolenc 197 Kopač Josip 50, 262 Koret Vladimir 112 Korošec Anton 18, 22, 25, 26, 31, 88, 96, 228 Kosič 358 Kosovel Srečko 299 Kozman Anton 409, 410 Kozman Avgust 417 Kralj Albin 111 Kramer Albert 26 Kraševec Alojz 112 Kreft Ivan 423, 457 Krek Janez Evangelist 24 Križman Bogdan 399, 400, 404, 407, 415, 416, 418, 435, 456 Križman Ignacij 410, 426 Kunšič Ivan 112 Kurelič Sima 322, 326 Laurencich Antonio 180 Lavrenčič Josip 389 Lazzari Constantino 177 Lederer Ivo J. 407, 415, 418, 419, 430, 435, 457 Lemež Milan 265 Lenin, Vladimir Iljič Uljanov 293, 332 Lentič Franjo 426 Levi Alessandro 424 Ličen Maks 84 Lloyd George David 288 Locevar 181 Lončar Dragotin 27, 407, 434 Lokar Artur 221 Lonzar Antonio 180 Lovisato Luigi 353 Lovko Matko 207, 364 Lovrenčič Joža-Chronista Sontiacus 403, 409, 436, 455 Lupetina Carlo 147 Luzzatto Gino 127 Maffi Fabrizio 261 Mahnič Anton 112 Maister Rudolf 58 Malatesta Mario 332, 337, 350, 351, 354, 364, 365, 432, 434 Mandič Josip 39 Marabini Anseimo 349, 357, 362 Marangoni 268, 428 Markovič 315 Marica (Marizza) 197, 365 Marini 434 Marjanovič Milan 407 Marušič Branko 398, 404, 409, 410, 412, 415, 417, 418, 457 Marzola P. 54 Marx Karel 359, 360 Maserati Ennio 404, 411, 457 Mateotti Giacomo 177 Mauera 109 Mauri Benvenuto 353, 364 Mayer Teodoro 36, 37, 66, 416 Mazlu Alfonz 111 Mazzini Giuseppe 130, 243 Medvešček Peter 22, 409 Melik Vasilij 402, 407, 409, 456 Menesini Giovanni 147 464 Mermolja Ivan 409, 410 Mešek Valentin 197 Miani Ercole 169 Miklavec 93, 410 Miklavič Franc 111, 409 Mikuletič Fortunat 298 Mikuž Anton 409 Mikuž Metod 407, 409, 411, 415, 417, 418, 430, 457 Milone Ferdinando 415, 457 Milost Fran 365, 434 Mira Giovanni 406 Mirk Vasilij 427 Modigliani Giuseppe Emanuele 261 Moncada Crispo Francesco 314, 342 Monti 112 Monticone Alberto 400 Morandi Carlo 406 Morelli 261, 418 Morrone 415 Mosconi Antonio 123, 160, 164, 173, 174, 185, 199, 236, 239, 277, 279, 280, 282, 297, 306, 309, 310, 316, 322, 323, 328, 330—332, 336, 338, 340, 342, 400, 402, 421, 422, 424, 429, 430, 432, 457 Mrachig Ermano 154 Mulisch Emilio 152 Munda Jože 405, 457 Mussolini Benito 142, 146, 164, 171, 172, 379, 381, 382, 422, 435, 455 Napoleone Mario 165 Nedog Alenka 435, 457 Nenni Pietro 400 Nini Giovanni 314, 315, 316 Nitti Francesco Saverio 114, 115, 118, 121—123, 164, 233, 291, 293—295, 297, 373, 400, 403, 407, 419, 422, 455 Novak Ivo 409, 417, 426 Novak Viktor 457 Oberdörfer Aldo 60, 199, 200, 244, 245, 320, 354, 355, 367, 368, 398, 404, 415, 420, 424, 427, 431, 433, 435, 457 Ojetti Ugo 18 Okretič Hinko 298, 315 Oliva Giovanni 42, 178, 179, 206, 350 Orlando Vittorio Emanuele 16, 37, 41, 72, 74, 76, 77, 87, 95, 97—100, 108, 109, 114, 117, 118, 200, 403, 415, 416, 418 Pacor Mario 403, 421, 422, 424, 427, 457 Pagnacco Federico 154 Pagnini Cesare 400 Pahor Josip 250 Paleologo 100, 103, 418 Palin 171 Panebianco 261, 418 Paolini Giuseppe 91, 417 Paterno G. 291 Pascottini Mario 181, 364 Passigli Giuseppe 59, 60, 179, 206, 210, 253, 282, 329, 330, 350, 351, 355, 365, 413, 424, 425, 433, 434 Pašič Nikola 17 Patemost 112 Paveri di Fontana 70 Perilli 284, 286, 296, 297, 300 Pertot Josip 413 Pertot Just 184, 339 Petejan Josip 361, 365, 434 Petitti di Roreto Carlo 59, 60, 63, 67, 77, 79, 80, 84, 87, 100, 103, 106, 115, 124, 125, 138, 182, 188, 222, 232, 238, 330, 395, 418, 441 Pettarin Luigi 45, 91, 161, 162, 384, 386 Pesante Giovanni 389 Piemontese Giuseppe-Tiberio 399, 404, 405, 410—412, 415, 432, 435, 457, 459 Pieri Piero 170 Pinausig Pietro 45, 135 Pitacco Giorgio 36—38, 134, 143, 170, 411, 416 Pittoni Valentino 30—32, 34, 42, 48, 176—180, 183, 191, 198, 206, 413, 422, 438 Pisani Jolanda 400 465 Plesničar Pavel 221 Pleterski Janko 19, 407, 409, 410, 423, 457 Podgornik Karel 22, 45, 91, 109, 294, 322, 326, 389, 409, 417 Poduje Josip 350, 352, 355, 364 Pogaschnig Antonio 389 Pogorelec Janko 426 Polano Luigi 181, 206 Poljšak Vladimir 88 Požar Miha 413 Premrou Svetoslav 409 Prepeluh Albin 25, 27, 261, 262, 402, 427, 457 Pretnar Matej 298 Protič Stojan 373 Puc Dinko 44, 417 Puecher Edmondo 29, 33, 34, 46, 48, 54, 57—59, 176—178, 180, 191, 401, 413, 438 Puntar Josip 417 Randi 314, 431 Rapotec Vinko 403 Regent Ivan 27, 28, 32, 52, 57, 58, 176, 193, 195—198, 201, 202, 204, 207—209, 233, 251, 252, 255, 256, 261, 262, 265, 271, 273, 274, 280, 336, 350, 352, 356, 357, 360, 362, 363, 365, 368, 387, 399, 402, 404, 410, 413—415, 422—429, 432—436, 457 Rejec Ivan 241, 242 Repossi Luigi 268, 432 Res Alojzij 242, 245, 269, 427 Riccaboni Alberto 420 Ribičič Josip 250, 427 Ribnikar Adolf 272 Rigonatti 364 Rinaldini 171 Rinaldini Doro 405, 421, 458 Riosa 434 Risolo Michele 140, 172, 405, 420, 421, 429, 458 Rizzi Ludovico 99 Roblek Hugon 314, 315 Rondani Dino 268 Romano Salvatore Francesco 398, 405, 411, 412, 458, 459 Romero 84, 85, 417 Rossi 314 Rutar 88 Rutar Matija 410 Ružič Roza 112 Ružič Zorka 112 Rybaf Otokar 24, 27, 39, 50, 60, 63, 64, 91, 156, 215, 216, 228, 245, 247, 272, 288, 291, 292, 295, 305, 397, 410, 426, 429, 430, 447 Rybaf Zinka 430 Salandra Antonio 15, 36 Salata Francesco 36, 121, 122, 162, 166, 269, 326, 342, 345, 346, 378, 380, 395, 399, 416, 432 Salvadori Amos 351 Salvatorelli Luigi 406 Salvemini Gaetano 16, 40, 139, 266, 269, 270, 318, 400, 406, 419, 422 Samaja (Samaia) Marco 48, 54, 56, 57, 130, 412, 414 Santarelli Enzo 406 Saunig Ivan 409 Scabar Raimondo 178, 180 Schiffrer Carlo 18, 25, 26, 126, 317, 318, 378, 396, 403—405, 409—412, 419, 431, 435, 458 Schott Edoardo-Desico 39, 150 Scialoja Vittorio 373 Scocchi Angelo 39, 143, 150, 152, 154 Seba 315 Sedej Frančišek Borgia 44, 161, 221, 239, 240, 422, 456 Segrè (generai) 217 Segrè 66 Segrè Quinto 420 Serrati Giacinto Menotti 177, 210, 349, 362 Senekovič Miroslav 84 Sestan Antonio 150 Sestan Ernesto 125, 404, 411, 419, 458 Sešek Frane 197 Sforza Carlo 112, 310, 315, 373, 374, 385, 403, 431, 436, 458 Siila Mario 180 Silone Ignazio 406 466 Silvestri Claudio 124, 146, 150, 281, 318, 403—405, 415, 419—422, 424, 429, 431—433, 435, 436, 458 Simoneti Marij 358, 363, 431 Simonetti Diego 279 Simović Dušan 82 Skrbinšek Milan 427 Skok 434 Slavec 298 Slavik Edvard 48, 49, 156, 184, 298, 322, 323, 326, 410, 426, 432, 436 Sonnino Giorgio Sidney 15, 16, 36, 38, 40, 75, 95—99, 217, 418 Sordina Francesco 51 Spriano Paolo 356, 406, 433, 434 458 Srebrnič Jože 201, 358, 364 Stanger Ulikse 294, 295, 389, 397, 431 Stecchina Giovanni 152 Stepančič Ivan 45, 409, 426 Sticotti Pietro 412 Stojanovič Košta 374 Stuparich Gianni 402 Sturzo Luigi 156, 157, 160, 162 Sulligoi 181 Šupilo Fran 412 Sussich 355 Suvich Fulvio 389 Šalamun Miša 400 Sček Virgilij 242, 389, 391, 402, 427, 455 Sepie Dragovan 31, 404, 407, 409—412, 458 Sink Stevo 88 Sišić Ferdo 400, 416, 458 Skerbec Matej 238, 239, 426, 427 Šlibarjev Polde, glej Čermelj Lavo Sorli Ivo 427 Stofla Alojz 22, 197, 207, 350, 358, 365, 410, 417, 434 Štravs Ivan 207 Strekelj Anton 409 Šušteršič Ivan 24 Svabič Stevan 72 Tamaro Attilio 36, 37, 66, 138 Tamborra Angelo 430 Tarlao Giovanni 161, 240 Tasca Angelo 347, 406, 422, 433, 459 Tergestimus 258 Thaon Di Revel Paolo 76 Tiberio, glej Piemontese Giuseppe Timeus Ruggero 136 Tittoni Tommaso 384 Tomašič Ljubomir 54 Tomsich Rodolfo 180 Tonello 261 Tonet Luigi 274, 350, 432, 434 Tonetti Giovanni 285, 434 Torre Andrea 17 Treves Claudio 177, 262, 432 Trumbič Ante 17, 18, 23, 56, 96, 295, 305, 373, 374, 383, 412 Tuma Henrik 20, 22, 27, 28, 30, 32, 34, 35, 55, 57, 58, 107, 160, 193, 195—198, 201, 202, 206—210, 212, 218, 254, 257, 265, 273, 285, 350, 358—362 390, 401, 402, 410, 414, 418, 424, 425, 427, 433, 434, 438, 444, 456, 459 Tuntar Giuseppe 30, 177—179, 180, 184, 205—207, 262, 285, 320, 336, 338, 350—352, 356, 363, 364, 366, 371, 413 Turati Filippo 177 Ude Lojze 407, 409, 459 Ulivieri Umberto 148 Valeri Nino 400 Valerio Alfonso 42, 54, 67, 412, 416 Valiani Leo 409, 459 Valori 181 Vatovec Vekoslav 417 Vaupotič Anton 197 Vecchi Nicola 164 Velikonja Narte 427 Venier Achille 135 Vesnić Milan 69, 373, 374 Vidali Giuseppe 154 Vidali Vittorio 181, 205, 264 467 Viktor Emanuel III, italijanski kralj 384 Vilfan (Wilfan) Josip 25, 27, 31, 39, 46, 48, 50, 51, 56, 63, 77, 83, 93, 156, 162, 215, 228, 229, 230, 233, 234, 237, 247, 256, 269, 288, 294, 295, 298, 314, 322, 326, 388—391, 397, 410, 415, 417, 418, 425, 427—430, 432, 436, 450 Vilfan Joža 410 Vinciguerra Mario 406 Visintini Enrico 413 Visintini Remigio 154 Visnicher Vasco 180, 206, 275, 332, 350, 434 Vivante Angelo 404 Vivarelli Roberto 406, 409, 419, 420, 422, 459 Vodopivec Fran 228 Voltolini 434 Vovk Ivan 255 Vovk Stefan 426 Vrabec Adalbert 197 Vran Josip 409, 426 Vrčon 88, 223 Vučetič Peter Pavel 54 Vuga Ciril Metod 409 Vuk Anton 410 Wilfan Franjo 50 Wilson Thomas Woodrow 16, 19, 21, 23, 40, 55, 60, 83, 88, 117, 157, 170, 207, 212, 215, 220, 272, 287, 288, 291, 292, 296, 373, 374, 441, 445, 447 Zaisc 112 Zamparo 161, 162 Zanella Riccardo 164 Zink Andrej 426 Ziffer Arturo 420 Zuccolin 231 Zwitter Fran 402, 403, 407, 409, 459 2erjav Gregor 272 Žnidaršič Fran 244 Zolger Ivan 295, 417 468 Zbirka ZGODOVINA SLOVENCEV 1918—1945 i. knjiga Milica Kacin-Wohinz PRIMORSKI SLOVENCI POD ITALIJANSKO ZASEDBO 1918—1921 Opremil Matjaž Vidic Založili Založba Obzorja Maribor in Založništvo tržaškega tiska v Trstu Za založbi Jože Košar Natisnilo decembra 1972 CP Mariborski tisk v Mariboru