V jugoslovanskih zahtevah do Avstrije se zrcali žalostna zgodovina majhnega naroda, ki so ga skozi stoletja zatirali, ki se je moral skozi stoletja boriti za svo. je žlvlienje in ki je moral sleherni korak v nacionalno svobodo plakati z vztrajno borbo in krvavimi žrtvami. Edvard Kardelj Ema" rarr-JTr.-;. .aa.-assrg-. —• ■■ --•» »v. Celovec, v soboto 26. iBl. 1949 Štev. 25 (210) jugoslovanske zahteve so pravične »»Borba« piše o pogajanjih za sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo, da Je diskusija o tem vprašanju sprožila v tujem tisku različne in popolnoma nasprotujoče si komentarje o stališču Jugoslavije, Propagandni aparati v tujini širijo v javnosti, Iz »dobro poučenih virov«, najrazličnejše »domneve«, da se je Jugoslavija »sporazumela z Zahodom«, da Jugoslavija »onemogoča pameten sporazum z Zahodom«. Govoričijo o »spremembi stališča Jugoslavije«, o naši »nepopustljivosti, ki omogoča Sovjetom, da zavlačujejo sklenitev pogodbe.« Dunajska »Die Presse« je pripisala, da je jugoslovanski delegat izpolnil nalogo in tako ustregel želji Rusije, avtor neke študije o Koroški pa je v reviji »Diplomatic Press and Publi-shing« modro pojasni!, da je »mlada in puntarska Jugoslavija« sprožila vprašanje Koroške samo za to, da bi — »delala zahodnim državam sitnosti«. Med diskusijo o avstrijski mirovni pogodbi so krožile »informacije« takšne vrste, k! naj bi podprle diplomatsko igro svojih tvorcev v vsaki posamezni fazi pogajanj. Zadnje čase se je, spet na račun Jugoslavije pojavila na Zahodu nova klevetniška verzija, da se je moral jugoslovanski predstavnik »gibati oprezno v prizadevanju, da bi se približal Zahodu in da bi se ne zaletel tako daleč, da bi ga Rusija ujela«. (»Times and Tide«) Nekateri listi, kakor »New York Times«, so začeli pisati o »preštudiranem manevru Jugoslavije«. Agencija »France Presse« pa je poročala, da bi si Jugoslovani radi osvojili stališče zahodnih držav, pa ne smejo, ker bi »prišli v kočljiv položaj, če bi opustiji zahtevo, ki jo Sovjeti javno podpirajo. »Bebler«, piše komentator te agencije, »se v Londonu ni mogel postaviti na stališče, ki bi pomenilo umik glede na Zarubinovo stališče, pa naj je morda še tako želel.« Z drugim Ibesedaml, v pomanjkanju kakršnih koli argumentov proti jugoslovanskim predlogom skušajo reakcionarji na Zahodu dosledno in globoko načelno stališče naše države prikazati kot nekakšen »rezultat borbe za premoč v Informbiroju« (spet »Times and Tide«), da bi tako zmanjšali pomen :n upravičenost jugoslovanskih zahtev. Ti reakcionarji hočejo z namigavanjem na spor z vodstvi drugih ljudskih demokracij in ZSSR ta spor zaostriti in poglobiti. Ti poskusi, prikazati dobro voljo Jugo-slavlje^ njeno pripravljenost za sporazum,' to je željo, da bi pripomogla k okrepitvi miru, kot nekakšno bojazljivo prizadevanje, da bi se približala Zahodu, samo dokazujejo, kako zelo so prav imperialisti zainteresirani na tem, da bi ohranili. in okrepili zle posledice resolucije Infortn-biroja ter povzročili propad med socialističnimi državami. Takšno je ozadje te najnovejše reakcionarne spletke, ki je naperjena prav tako proti novi Jugoslaviji, kakor proti Sovjetski zvezi. Toda dejstva govore, da zahteve Jugoslovanske vlade po osvoboditvi Slovenske Koroške niso noben nov »manever«, kakor tudi pomoč, ki jo sovjetski predstavniki nudijo tem upravičenim zahtevam, ne datira od včeraj. Pičle tri tedne po končani drugi svetovni vojni, 27. maja 1945, je maršal Tito na velikem mitingu v Ljubljani jasno rekel: »Naše misli se niso odvrnile od naših bratov na Koroškem, ki morajo žal še vedno ječati In trpeti pod gestapovskim terorjem, oblečeni v drugo uniformo... S tega veličastnega zbora sporočamo našim zaliodnim zaveznikom, da odgovornost za vse to, kar se bo tam zgodilo, od-»IcJ ne zadene nikogar drugega razen njilt Apeliramo nanje, naj izpolnijo svojo besedo, naj Izpolnijo besedo, ki so jo dali v Atlantski listini, češ da Ima vsak narod pravico, da sam odloča o svoji usodi.« Že 2. novembra istega leta je zahtevala v noti vlada FLRJ pri zavezniških vladah, naj se na spornem ozemlju Slovenske Koroške ne izvedejo volitve v avstrijski parlament. Sredi februarja leta 1946 je vlada FLRJ v svoji spomenici zunanjim nlmistrom v Londonu postavila konkretne teritorialne zahteve do Avstrije. O tem je 2. aprila 1946 govoril maršal Tito v Ljudski skupščini. Iste zahteve smo pojasnili v spomenicah konferencf namestnikov zunanjih ministrov v Londonu. V januarju 1947 jih je jugoslovanski predstavnik dr. Vilfan na tej konferenci tudi ustno navedel. Te zahteve so bile znova kategorično potrjene v izjavi, ki Jo je dal maršal Tito v aprilu 1947 dopisniku lista »News Chronicle«. V istem času je šef jugoslovanske delegacije Edvard Kardelj pred Svetom zunanjih ministrov v Moskvi izjavil: »V jugoslovanskih zahtevah do Avstrija... se zrcali žalostna zgodovina majhnega naroda, ki so ga skozi stoletja zatirali, ki se je moral skozi stoletja boriti za svoje življenje In ki je moral sleherni korak v nacionalno svobodo plačati z vztrajno borbo in krvavimi žrtvami. I« zato jugoslovanske teritorialne zahteve niso nove, marveč so v bistvu stare tako, kakor fe stara borba jugoslovanskih narodov za njihovo neodvisnost, posebno pa borba slovenskega naroda za osvoboditev in združitev.« London, (Tanjug). Na seji namestnikov zunanjih ministrov so na predlog predsedujočega ameriškega predstavnika Re-berja obravnavali drugo in četrto točko jugoslovanskega predloga. Sovjetski predstavnik veleposlanik Zarubin je soglašal z razpravljanjem o teh točkah in pripomnil, da privoljuje v obravnavanje druge točke pod pogojem, da se bodo namestniki zunanjih ministrov pozneje vrnili k ostalim točkam jugoslovanskega predloga. »Druga točka jugoslovanskih zahtev« — je rekel veleposlanik Zarubin — »(zahteva od namestnikov ministrov za zunanje zadeve, da naj Izrazijo soglasje s predlogi za vzpostavitev polit'čne. gospodarske in kulturne avtonomije za oni del Slovenske Koroške, ki bi še nadalje ostal pod Avstrijo. Znano je, da je sovjetska delegacija v načelu podpirala ta jugoslovanski predlog in ga še sedaj podpira. Po mnenju sovjetske delegacije bi bilo mogoče doseči sporazum v drugi in četrti točki, ako bi namestniki ministrov za zunanje zadeve v načelu sprejeli te jugoslovanske predloge« Predstavniki zahodnih velesil so odklonili, da bi v načelu priznali upravičenost predloga za ustvaritev avtonomne oblasti v Slovenski Koroški, češ, da baje ni mogoče določiti narodnostne meje avtonomnega področja in da bi takšna avtonomna ^oblast ogrožala stabilnost avstrijske države itd. Najdalje je šel v tem pogledu britanski predstavnik Marjoribanks. Sklicujoč se na posvetovanja britanske vlade z avstrijsko vlado in pokrajinskimi oblastmi na Koroškem) je Marjori-bariks zatrjeval, da so Slovencem na Koroškem baje priznane vse pravice in da slovensko prebivalstvo na Koroškem nikdar ni izrazilo želje po priključitvi k Jugoslaviji. Da bi to potrdil se je Marjoribanks skliceval na dr. Zvvitterja, dr. Petka in druge, o katerih je trdil, da niša Na tem zasedanju namestnikov zunanjih ministrov v Londonu je jugoslovanski predstavnik dr. Bebler izrazil Isto dosledno stališče FLRJ z besedami: »Ml smo sc bor‘11 In se bomo še naprej borili za pravično stvar, za pravico naroda, da sam odloča o svoji usodi — pravico, razglašeno v Atlantski listini In Ustanovni listini Združenih narodov — za pravico slovenskega ljudstva Koroške, ki na svoji rodni grudi že nad tisoč let živi In se hrabro upira nemškemu prodiranju. Če so nekateri zavezniki pripravljeni pozabiti na načela, ki so bila razglašena med vojno, če so pripravljeni pozabiti na majhen narod, ki se je boril na njihovi strani v vojni proti Hitlerju, je to njihova stvar. Ml tega ne moremo storiti, ker Je ta narod del našega telesa.« Ko so postavljali teritorialne, repara-cijske in druge zahteve FLRJ do Avstrije, so jugoslovanski predstavniki dokumentirano pokazali, kakšen germaniza-torskj režim se uveljavlja v Slovenski Koroški pred to vojno In po nji. Navedli so dejstva o aretacijah in preganjanju, o nasilnem odvzemanju slovenske imovine, o terorju nad slovenskim življem na Koroškem. Jugoslovanski tisk in vsa jugoslovanska javnost sta se borila za osvoboditev slovenskih bratov na Koroškem in v tem je Jugoslavijo podpiral ves demokratični svet, ker je pravica na njeni strani. Nesmiselne in bedaste so torej zlonamerne govorice o nekakšnih novih »okoliščinah«, ki FLRJ »silijo«, da svoje lastno stališče še naprej brani. (Mimo- članl Osvobodilne fronte v Slovenski Koroški. Sovjetski predstavnik veleposlanik Zarubin je poudaril, da sklicevanje angleškega predstavnika na slovenske predstavnike na Koroškem, ne ustreza resnici. »Dr. Zvvitter, ki ga je omenil britanski delegat, je urednik glasila koroške Osvobodilne fronte »Slovenskega vestnika« — je poudaril Zarubin. »Britanski predstavnik je prav tako izjavil, da dr. Petek ne sodeluje v slovenski organizaciji Osvobodilne fronte. To ne ustreza stvarnosti. Želim obrniti pozornost na spomenico, ki smo Jo 3. marca prejeli od Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. To spomenico je podpisal dr. Petek kot predsednik te organizacije.« Navajajoč ir. te spomenice zahtevo po priključitvi Slovenske Koroške k Jugoslaviji je veleposlanik Zarubin poudaril, da želi preprečiti. da bi namestniki zunanjih ministrov dobili vtis, da je slovensko prebivalstvo zadovoljno z obstoječim stanjem na Koroškem. »Kakor Je mogoče videti Iz te spomenice« — je doda! veleposlanik Zarubin — »vstraja slovensko prebivalstvo na tem, da naj namestniki zunanjih ministrov pro-uče In upoštevajo želje slovenskega prebivalstva. Jugoslovanska vlada je postavila pred nas vprašanje avtonomije ne za celo ozemlje Slovenske Koroške, ampak samo za del, ki je naseljen v veliki večini s Slovenci.« V zvezi s tem je veleposlanik Zarubin opozoril na spomenico vlade FLRJ od 27. aprila 1948, v kateri je jugoslovanska vlada navedla razloge za priključitev Slovenske Koroške k Jugos'a-viji. »V Interesu resnice je treba priznati« — je poudaril Zarubin — »da so sedanje zahteve jugoslovanske vlade zelo zmerne v primeri z zahtevami v tej spomenici. Toda razlogi, ki so insplrirall poslednje zahteve jugoslovn*i«Ve v,",,<\ so o^’! >«tl In ne moremo HI preko njih. v tej spo- Zarubin neomajno brani pravice koroškihi Slovencev grede rečeno, Jugoslavija je 2e v Versaillesu leta 1920 zahtevala, naj se Slovenska Koroška priključi matični deželi, ne pa Avstriji.) Zahteve Jugoslavije so pravične in zato jih bo ne glede na kakršne koli »okoliščine« do kraja branila. Sklenitev mirovne pogodbe z Avstnja bi koristila tako avstrijskemu narodu in njegovi državi, kakor nedvomno tudi utrditvi miru v tem delu Evrope. V želji, da bi rešitev tega problema pospešila in tako koristila stvari miru, je Jugoslavija že večkrat pokazala, da je pripravljena tudi na določene žrtve. To miroljubno stališče FLRJ je prišlo do izraza tudi v predlogih, ki jih je dr. Bebler nedavno Izročil namestnikom zunanjih ministrov v Londonu. Jugoslovanski predstavnik, ki je zahteval, naj se zavrne stališče o »nedotakljivosti tn nespremenljivosti« avstrijskih meja, naj se prizna avtonomija tistemu delu Koroške, ki bi ostal pod Avstrijo, in potrdi obveznost Avstrije, da poravna škodo, ki jo je povzročila Jugoslaviji med vojno, je jasno poudaril, da FLRJ dalje od pametnega kompromisa na podlagi teh zahtev ne more iti. Zahteve Jugoslavije do Avstrije so globoko upravičene in temelje na zgodovinskih zemljepisnih in etničnih vzrokih. Zato jih je zagovarjala in jih zagovarja od prvega dne, tako v preteklosti, kakor tudi na vseh povojnih mednarodnih konferencah, preko tiska In izjav predstavnikov FLRJ. Ko brani svoje načelno stališče in pravico ljudstva Slovenske Koroške, kaže FLRJ doslednost svoje zunanje politike, ki ie rezultat in izraz njene notranje ureditve. Zunanja politika Jugoslavije je politika države, ki gre v socializem! Ta politika ima pred očmi interese jugoslovanskih narodov ln interese miru. menici je vlada FLR Jugoslavije utemeljila svoje zahteve z nas!ednj'ml dejstvi: da je prebivalstvo Slovenske Koroške po narodnostnem sestavu pretežno slovensko, da so vodili koroški Slovenci sistematično borbo za svoj narodni obstoj ln nacionalne pravice, in da so dokazali svojo narodno zavednost posebno s svojo borbo proti nacizmu na strani zaveznikov. Iz tega izvira, da lina jugoslovanska vlada razloge, da zahteva ustvaritev avtonomije In če treba tudi za vso Slovensko Koroško. Morem samo ponoviti, da sovjetska delegacija podpira v načelu to zahtevo jugoslovanske vlade ln zahteve od ostalih namestnikov zunanjih ministrov pozitivnega odnosa nasproti tem zahtevam jugoslovanske vlade.« Ameriški predstavnik Reber je ponovno odklonil, da bi prizna! upravičenost žalitev za ustvaritev avtonomije v delu Slovenske Koroške In je izjavil, da bo predložil konkretne predloge za določeno zaščito pravic koroških Slovencev. Sovjetski zastopnik zahteva repatriacijo DP-Jevcev London. — Zadnje dni so bila pogajanja za avstrijsko mirovno pogodbo na mrtvi točki. Sovjetskemu predstavniku Zarubl-nu je uspelo, da namestniki spet nadaljujejo z delom. Ko so zastopniki zapadnih sii zadnje dni očitno delali na tem, da bi se pogajanja razbila, je Zarubinu uspelo prodreti s svojim predlogom, naj začasno opustijo reševanje vprašanja jugoslovanskih zahtev in-preidejo na ostale točke osnutka mirovne pogodbe za Avstrijo, Na četrtkovi seji so razpravljali o 16. točki osnutka pogodbe. Predstavnik ZSSR je vztrajal na tem, da čim prej spravijo vse DP-jevce iz Avstrije v njihove domovine. Zastopniki zapadnih sil so bili proti temu predlogu. Debato o tem vprašanju so nadaljevali na včerajšuji seji. Borili smo se za svobodo in enakopravnost slovenskega ljudstva na Koroškem Prinašamo govor tovariša Karla Prušnika— Gašperja na III. Pokrajinskem zboru Zveze bivšili partizanov Slovenske Koroške dne 19. marca 1949. 'Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške nikoli ni bila in tudi ne bo neko društvo veteranov — je poudaril tovariš Gašper — ki so odložili svoje orožje in zdaj čakajo z zasluženimi medaljami na visoko starost. Nasprotno moramo današnjem času primerno nadaljevati našo borbo z vso svojo partizansko disciplino, požrtvovalnostjo in predanostjo, dokler nad delovnim ljudstvom Slovenske Koroške ne bo prenehalo vsako narodno, gospodarsko in kulturno zatiranje in zapostavljanje ter izkoriščanje delovnega človeka po ljudeh, ki ne delajo. Koroški partizani smo v minuli vojni v okviru NOV Jugoslavije dokazali svoj internacionalizem. Naš pravilni odnos do sosednega avstrijskega naroda je bil eden največjih prispevkov k utrjevanju in poglabljanju vezi med slovenskim in avstrijskim delovnim ljudstvom. Naša borba za osvoboditev Slovenske Koroške in njeno združitev z matičnim slovenskim narodom je bila hkrati tudi borba za osvoboditev avstrijskega ljudstva in vzpostavitev nove demokratične Avstrije. Kot takrat pa je narodnoosvobodilna borba koroških Slovencev tudi danes doprinos k borbi avstrijskega ljudstva proti imperializmu in domači reakciji. Zato se v polni meri zavedamo, da je najtesnejše sodelovanle z avstrijskim proletariatom jamstvo čim hitrejše zmage nad skupnim sovražnikom, nad mednarodnim Imperializmom in njegovimi domačbni agenti In da je za to potrebna skunna, enotna fronta naprednih in demokratičnih sli. Zal se te nujnosti nekateri vodilni tovariši v KPA ne zavedajo. Pod krinko zaščite »avstriiskih interesov« in borbe proti našemu tako imenovanemu “nacionalizmu* vodijo čudno, brezvestno gonjo proti vodstvu nove Jugoslavije, Osvobodilni fronti iii slovenskim komunistom na Koroškem. Ta klevctnlška gonja pa nikakor ne krepi skupne fronte, temveč jo cepi, ne slabi skunnega sovražnika, temveč ga krepi in iača, ne koristi naprednemu demokratičnemu gibanju ua Koroškem, temveč mu samo škoduje. Zato je tudi v bodoče in še v večji meri kot dosiei potrebno, da zlasti bivši partizani in člani naše Zveze pofačamo borbo prav tako proti tistim, ki zavestno ali podzavestno poskušalo slabiti naše vrste in uničiti eno izm^d pridobitev NOB na Koroškem. to je enotnost slovanskega in avstrijskega delovnega Hudstva in s tem olaišati zatiranje In preganianje koroških Slovencev kot proti reakciji In imperialističnim agentom. Ta breznačelna gonja pa nas nikakor ne sme zavesti v šovinizem. Še boli kot prej moramo z dejanji dokazovati solidarnost z avstrijskim delovnim ljudstvom in ga podpirati v borbi za dosego socialnih pravic. Ne bi na tem mestu navajal vseli primerov brezvestne in obsodbe vredne gonje nekaterih tovarišev v KPA. Bodočnost pa bo pokazala, da laž nikoli ne more dokončno zmagati nad resnico, da obrekovanja in klevete ne morejo streti naše borbe za združitev s svobodno domovino, pa naj pridejo s katere koli strani in pod katero koli krinko. Slej ko prej mora biti naše načelo: borba za zmago pravice, za enotnost demokratičnega gibanja, poleg naše osnovne naloge najodločnejša borba proti vsem, ki kratijo narodom nacionalno in socialno svobodo, borba proti Imperialistom in hujskačem na novo vojno za svobodo, demokracijo, trden in pravičen mir.« Ko je govoril o porajajočem se neofa-šizmu v Avstriji in na Koroškem, je tov. Gašper poudaril, da jc med orožništvom še mnogo fašističnega in velenemškega duha. Zato sc tudi nikakor ni čuditi, če komandanti orožniških postaj izjavljajo, da jc treba bivše partizane postreliti. Tudi vodstvo policije in orožništva na Koroškem se v ničemer ni spremenilo. Isti ljudje, ki so za časa vojne vodili vojaške akcije proti slovenskim partizanom, zavzemajo danes vidne položaje v varnostni službi. Zato bivši partizani Slovenske Koroške v interesu miru in varnosti odločno zahtevamo odstranitev s položajev vseh nacističnih žandarjev in oficirjev varnostne službe, zlasti pa odstranitev Ijala fašistična ideologija. Tisoče naših' najboljših sinov in hčera ni žrtvovalo svojih življenj za to, da bi se nadaljevalo geb v Slnči vesi hj drugi. Partlzam! $4 tudi nismo borili za Marshallov načrt, k] ne bo spravil ob kruh in zaslužek samo delavca in ga brezposelnega porinil na cesto, temveč grozi tudi našemu kmetu; Nismo se borili za to, da bi našim kmPaese« poudarja, da je spravila vladna večina v parlamentu s svojo odločitvijo Italijo na rob propada in da jc vladna klerofašistična koalicija, ki se je odpovedala samostojni zunanji politiki, kapitulirala pred ameriškim imperializmom ter Vatikanom ter se odločila za fašistično politiko. Socialistični list »Avanti« dodaja, da bo zgodovina ožigosala poslance večine, tri so glasovali za pristop Italije k atlantskemu paktu, kot pripravljalce nove vojne. Drugi demokratični listi opozarjajo, da je severnoatlantski pakt naperjen med drugim tudi proti italijanskim demokratičnim množicam. Medtem ko je skupščina razpravljala o atlantskem paktu, so na trgih v središču Rima bile množične demonstracije z geslom, »Dol z atlantskim paktom — hočemo mir«. Nad 10.000 policistov v popolni bojni opremi jc brezobzirno z jeepi in kamioni napadalo demonstrante. V hudih spopadih na trgih Colona in San Si-Vestro kakor tudi v bližmjih ulicah je bilo ranjenih po nepopolnih podatkih nad 40 ljudi. Izvedene so bile tudi številne aretacije. V Rim so prispele nove okrepitve napadalnih oddelkov in karabinjerjev, ki so blokirali skoraj vse trge in javna poslopja. a«i jo gospodarstvo, ki zanemarjajo zemljoj jo puščajo neobdelano. k4 pustijo, da sa) kmetijski pridelki uničijo, kot je prhne« veleposestnika Mettmitza v Pliberku. n* nihče ne kaznuje. Za vse to se partizani nismo borili, borili pa smo se za to, da dobi zemljo 'tisti, ki jo tudi obdeluje. ( >S od ali st« Wedmig ponavlja stare inw perialistične parole o plebisdtu 1920. leta] o nedeljivi Koroški, kot sta jih pooav« Ijala krvnika koroških Slovencev Rainer in MaJer-Kaibitsch, ne pove pa tega, da je Koroška že davno razdeljena, ne samo na slovenski in avstrijski del Koroške, razdeljena je in se iz dneva -v dan bolj deli na revne In bogate, na izkoriščano ln izkoriščevalce. In zakaj Wedenig tega ne pove svojim »spoštovanim Korošcem«? Tega jim ne pove zato, ker vidi med svojimi »spoštovanimi Korošci« le bogate, site in lepo oblečene, ne vidi pa tisoče brezposelnih, ki so lačni in slabo oblečeni. Vendar bodo tudi tisoči in desettisoči siei ko prej spoznali, da se skriva za parolo >KSmten frei und ungeteilt« isto kot v dobi Rainerja: beda, lakota, vojska, kri, smrt. Nato se je tov. Gašper spomnil naših junakov, padlih za svobodo v borbi proti fašizmu — Pasterk Franceta — Lenarta, Matije Verdnika — Tomaža, Rojakovih sinov in drugih ln poudaril, da je naša sveta dolžnost, da jih ohranimo v trajnem spominu. Ob koncu Je poudaril: »Zmagali bomo, če bomo imeli pred očmi našo slavno narodnoosvobodilna borbo. Vemo, da je najpravlencjša rešitev vprašanja Slovenske Koroške priključitev k Jugoslaviji. V interesu miru —> pri tem pa se nikakor ni odrekla zakonitim zahtevam koroških Slovencev ln jugoslovanskih narodov — je jugoslovanska vlada predložila nov predlog. Koroški Slovenci soglašamo s tem predlogom, ker omogoča, da bodo tudi tisti deli Slovenske Koroške, ki bi začasno ostali v mejah Avstrije, ubranili slovensko lice. S tem, da soglašamo s tem predlogom, dokazujemo svoj internacionalizem in željo po vzpostavitvi demokratičnega miru. Prepričani pa smo, da bo nekoč napočil dan, ko bo s svojo domovino —r socialistično Jugoslavijo — združeno vse oženi, lje Slovenske Koroške. 30.000 brezposelnih na Miži m Avstrijskem Dunaj, 21. marca (TASS). Kot poroča tisk je število brezposelnih na Nižjem Avstrijskem doseglo 30.000 ljudi. Na zborovanjih v raznih krajih nižjo Avstrije so postavili komiteje za obrambo interesov brezposelnih. V resoluciji, ki so jo soglasno sprejeli na zborovanju v Gmuendenu, je rečeno, da povzroča naraščanje brezposelnosti v Avstriji politika avstrijske vlade. Resolucija zahteva, da se zajamči vsem avstrijskim državljanom pravica do dela. Brezposelni zahtevajo razširitev proizvodnje manufakturnega blaga [n sklenitev trgovinskih sporazumov z deželami, kjer je mogoče avstrijsko blago prodati. Berlin. — V britanski okupacijski coni Nemčije stalno narašča število brezposelnih. Na spodnjem Saškem se je povečalo v prvi polovici marca število brezposelnih za 22.500, tako da je sedaj v tej deželi 260.000 brezposelnih. V Parizu so ustanovili odbor svetovnega kongresa za mir Pariz, 19. marca. (Tanjug). V Parizu so ustanovili pripravljalni odbor svetovnega kongresa pristašev miru, ki bo pričel z delom 20. aprila v Parizu. Za. predsednika odbora je izvoljen francoski znanstvenik Fr^dčric Joiiot-Curic, za podpredsednika Louis Aragon, Pietro Nenni, Eugenle Cotton, Louis Saillant, Martin Andersen Nex6, Aleksander Fadejev, profesor Bernal, John Roge in Cardenas. V tajništvu je 35 predstavnikov raznih držav. Odbor bo vodil delo kongresa. Na prvi seji pripravljalnega odbora s® ugotovili, da je poziv k sklicanju svetovnega kongresa za mir globoko odjek ull po vsem svetu. Pozivu so se odzvale številne demokratične organizacije ter vidni javni in kulturni delavci iz Francije* Italije, Sovjetske zveze, ZDA, Velike Britanije, Belgije, Jugoslavije, Poljske, češkoslovaške, Švice, Danske, Bolgar je, Albanije, Romunije, Nizozemske, Madžarske, Nemčije, Norveške, Kube, Mehike, Brazilije, Urugvaja, Argentine iu drugih držav. Pesem ljudske volje Ko jo protlljudski oblastniki stare kapitalistične Jugos’aviie marca leta 1941 pristopili k fašističnemu trojnemu paktu, da bi na ta način mogil obdržati in učvrstiti svoj zatiralski režim, so ljudske množice na poziv Komunistične partije Jugoslavije s svoiltn odločnim nastopom razbile te izdajalske naklepe. Patrlotično mladina in delovne množice so po vseh jugoslovanskih mestih demonstriral proti temu novemu izdajstvu domovine. S svojim odločnim nastopom so narodf Jugoslavije raztrgali sramotno Dogodbo in pred vsem svetom dokazali svojo globoko svobo-doHubnost. S tem dnem so jugoslovanski narodi krenili v boj za uresničenje svojih davnih teženj, v boj za neodvisnost in resnično demokracijo, ki so si jo potem izbojevali med osvobodilno borbo. 17. marca proslavljajo narodi ^Jugoslavije s ponosom obletnico začetka svojega odpora. Iz »Tovarša« povzemamo naslednji članek, ki nam opisuje marčne dogodke v Ljubljani. Svet je živel v strahotni napetosti vojne furile in Jurij je z rastočo skrbjo opazoval, kako se oblači politično nebo države. Hitler je imel v Munchenu govor in deial, »da nemški narod s fanatično vero v zmago gleda v bodočnost. Zdaj je nastopil ves narod in ko pride povelje, bo marširala vsa Nemčija.« V Romuniji je bil že dalj časa s svojim štabom general List, ki je bil vodil vojne operacije na Poliskem. Bolgarija je pristopila k osi. Z vkorakanjem nemške vojske v Bolgarijo {e dosegla grožnja splošne nemške invazije in Balkan svoj višek in sovjetska vlada je izjavila, da nemška zasedba Bolga-rile po njenem mnenju ne pomeni okrepitve miru na Balkanu, temveč razširjenje vojne. To je bil že protest in začuli so se jasni glasovi, da utegne Nemčija vdreti v Ukrajino. Bolgarija je Izvedla splošno mobilizacijo, po Jugoslavii! se govorice, da ji je Nemčija dala nekakšen ultimat in da je Berlin sovražno razpo’ožen nasproti Beogradu, niso hotele poleči. Položaj države Je bil videti od dne do dne bolj brezupen. Jurij Seve je gledal v brezupnost časa In ta brezupnost^ ga je z vsakim dnem manj morila. Bližala se je velika odločitev. Tedaj je skozi okno priletel časopis: Jugoslavija je pristopila k trojnemu paktu Nemčije, Italije in Japonske. Za trenutek mu je nehalo biti srce. Nato ie iznova pograbil časopis in zlogoval: Naše meje trajno zaiamčetie. — Naša država ostane še nadalje izven vojne. — Nemčija In Italija jamčita nedotakljivost naših meja In ne bosta zahtevali prehoda za svoje vojaštvo. Smehljaje je spremenil vse trdilnice teh obljub v nikalnice in vse nikalnice v trdilnice. Šel je ven in se sprehaja! po mestu. Mrki obrazi, zaskrbljene oči, jezni pogledi, stisnjene ustnice, kletev tu. kletev tam in šepet, tišina, rastoča tišina. To je bil znameniti 25. marec 1941. leta, ko je sleherni poštenjak v državi pljunil od studa, ko je sleherni lopov začutil v sebi, da nekaj ni prav. Potekla je noč potekel je dan in nič se še ni zgodilo. A nekaj se je moralo zgoditi, nekaj odločilnega. Izgredi so naraščali, narod, ki je čutil, da je njegova čast vržena v blato, da je izdan največjemu verolomnežu in nasilnežu dobe, si je dajal duška in policija je na cesto pridrvela s tanki. Potekla je še ena noč. Ljubljana se je zbudila v sivem, oblačnem jutru. In ko si gledal ljudi, si videl, da se sc včeraj od presenečenja in sia- mote uklenjena volja prebuja. Tedaj se je od nekod iznenada razlegel jasen, močen vzklik: Živela naša hrabra vojska! Živela svobodna Jugoslavija! Vse je za trenutek obstalo. To je bila beseda, vzeta izven srca: Živela svobodna JugoslavHa! — A kaj j<» to? Vzkli-kanie se ne poleže, hrum narašča: »Živela naša hrabra vojska!« — Za čast in neodvisnost domovine!« Preko noči so bile z.avele vse sproščujoče sape. odnlhnile vlado, ki je izdala narod in državo. Jurij Seve se je smehiiak SmehPal se je. ker je v tem trenutku doživhal tisti, ki si je lasti! pravico do vse Evrope in vsega sveta, zaušnico, kakršne si ni mogel predstavljat! niti v sanlah. In smehljal se je, ker ie videl, da oooooooooooe>«KWse»ocx>o oNe tako, Jernej! Veliko hudega so ti storili, nekršfansko so ravnali s teboj — ampak odpusti jim, kakor je Bog odpustil tistim, ki so ga preganjali!« Jernej je izpustil župnikovo roko, gledal mu je srepo v obraz, z bolno svetlimi očmi, in jo govoril s trdim glasom kakor nikoli poprej. j*Ne govorim o usmiljenju, o odpuščanju nič — o pravici govorim! Razsodite po božji besedi, po naukih njegovih in zapovedih! Zlužabnik božji ste, iz vaš«s ust bo govoril, z vašim jezikom! Ali je Bog na moji strani ali je na strani biričev in krivičnih sodnikov — to razsodite! Truden sem, rad bi že stopil v svojo hišo, rad bi legel na svojo posteljo!« ,»Hude in krive so tvoje misli, Jernej!« »Razsodite!« Ukloni se, Jernej, tudi krivici se ukloni; Bog bo sodil!« »Neskončno je pravičen - kje je njegova pravičnost? Ali je dom moj po njegovi pravici ali čigav je? To naj razsodi, to mi povejte, ki ste njegov apostelj!« Trd in osoren je bil Jernejev pogled, kakor od karnna njegov obraz; vsa bridkost je izginila iz srca in vse zaupanje- »Ali je pravica pri Bogu ali jč ni?« »Bogokletne so tvoje besede, Jernej!« še je zgrozil župnik in jc stopil za korak nazaj, zakaj straii ga je bilo. »Če stopiš pred Boga, ne terjaj stoje, temveč poklekni in prosi in jokaj!« Ne bom prosil in ne bom jokal, moja pravica je božja pravica; kar jc sam ustanovil, ne bo razdiral, kar je govoril, nc bo tajil! Dolžnik je moj; nc klečim — Stojim pred njim in terjam!« še je bilo krvi v Jernejevem obrazu: prikazala se jc nenadoma na čelu, na licih; in ustnice so se mu tresle. »Razsodite! Tisto besedo recite, ki sem čaka! nanjo toliko grenkili dni; ali je pravica ali je ni — ali je Bog ali ni Boga!« Ob takih besedaii je župnik vztrepetal, iztegnil je trepetajočo roko in je stopil nazaj do zida. »Stran, nevernik!« Še jc čakal Jernej, gledal je s svetlo strmečimi očmi. »Stran, bogokletnik!« je vzkliknil župnik. Počasi se je okrenil Jernej in jc šel; s trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti in upanja nič več. XVIII Mračilo sc je, s polja so se vračali kmetje in posli. Takrat se je prikazal petelin na Sitarjevi strehi, rdeč in tenak je švignil visoko proti nebu. Nato se je prikazal na skednju, na hlevu, na šttpi, na obeh kozolcih; velik je bil plamen, segal jc silen od zemlje, do nebes. Goreče tre- Na vse načine sem si pomagal z zvijačami, da sem lahko bral, stara mi je večkrat knjige raztrgala in sežgala in nenadoma sem imel pri štacunarju strašanski dolg sedem in štirideset kopejk. Zahteval je denar in mi grozil, da bo začel odtrgovati od gospodarjevega denarja, kadar pridem kaj kupit v štacuno. »Kaj bo tedaj?« me je dražil. Bil Jc neznosno zoprn in ker je to očividno čutil, me je mučil z različnimi grožnjami in to mu je bilo v posebno naslado:^ kadar me jc zagleda! na pragu svoje štacunc, se mu jc pegasti obraz kar razširil in sladko me je vprašal: »No, ali si dolg prinesel?« »Ne.« I ega se je ustrašil in obraz sc mu Je zmračil. »Kako da nc? Mar naj te tožim, a? Da ti bodo vse zarubili in te poslali v kolonijo?« Denarja nisem mogel dobili nikjer — mojo plačo so dajali dedu, bil sem v škripcih in sam nisem vedel, kai storiti. Stacumm pa mi je na mojo prošnjo, naj malo počaka s plačilom, pomolil mastno, ko palačinka nabreklo roko, rekoč: »Poljubi mi roko pa bom počakal!« Ko pa sem vzel s pulta utež in zamahnil proti njemu, se jc umaknil in zakričal: »No, no, nikar, saj se samo šalim!« Vedel sem, da sc nc šali, in zato sem sklenil ukrasti denar, da bi mu vrnil doig. Zjutraj, ko sem snažil gospodarjevo obleko, jc žvenketal v njegovih žepih drobiž in včasih so se trkljali kovanci po tleli. Nekoč se je zatrkljal kovanec skozi špranjo pod stopnicami v drvarnico; pozabil sem povedati to in spomnil sem se šele čez nekaj dni, ko sem našel cjvoiačo med drvmi. Ko setn jo izročil gospodarju, mu je žena rekla; »No, vidiš. Denar ie treba prešteti, kadar ga puščaš v žepih.« Toda gospodar mi jc smeje rekel: »Ne bo ga ukradel, saj veni!« Zdaj, ko sem sklenil ukrasti denar, sem se spomnil teh besed in njegovega zaupljivega nasmeha in začutil sem, da ml bo težko ukrasti. Večkrat sem vzel iz žepa srebrn drobiž In ga preštel, ne da bi se mogel odločiti, da bi ga vzel. Tri dni sem se mučil s tem, iznenada pa se ie uredilo vse kal hitro In preprosto; gospodar me le nepričakovano vprašal: No, Peskov, zakaj pa si postal tako žalosten, kaj sl bolan, ka-li?« Odkrito sem mu povedal, kaj me teži, in gospodarju se je zmračil obraz: »No vidiš, kam privedejo č'ov<»li fiBBriMrrtnmBi gnu— mi ske so padale v kolobarju na zoreče polje, kakor da bi jih metala človeška roka. Tako Je prižgal Jernej svojo strašno baklo. Ljudje so stali in so trepetali — kdo hi gasil ta ogenj sodomski, ki ga ie gnal veter kakor goreč oblak preko doline, nosil ga proti brezzvezdnetnu nebu kak^r velikansko ptico z ognjenimi pertitm ? Odkriti so stali tam, vsi bledi, v greh strmeči, trepetajoči, in splašena srca so stokala jecljajoče molitve. Pa sc je prikazal med njimi dolgi Jernej, z opečenimi rokami in osmojenimi lastni- In se je zasmejal veselo. »Po pipo sem šel, ljubi moji! Nisem ho-« tel, da bi zgorela tudi moia pipa, ki s-»m jo pozabil doma, ko sem šel na pot. Kaj ne gori prijazno moj dom, kaj ni lep moj ogenj? Kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj je kuriva!« Vtaknil je pipo v usta, roke je uprl v boke in je gledal v ogenj. »Jernej jc zapalil!« In komaj so vzkliknili, se mu jc stemnilo pred očrni, opotekel se je in se zgrudil na tla. Bijte!« Z gorečimi treskami so bili po njem, z okovanimi petami so stopali nanj, vsi oparjeni in osmojeni. »V ogenj z njim!« Prijeli so ga, nesli so ga, krvavega, ožganega, kakor je bil, zamahnili so trikrat z njim in visoko so prasnile iskre iz plamena; ko so stopili Jernejevi pogrebci iz ognja, so bili črni v roke in ▼ obraz. — Tako se je zgodilo na Betajnovi. Bog se usmili Jerneja in njegovih sodnikov in vseh grešnih ljudi! Konec. • Žrtvam fašizma morajo znižati davke Pokrajinski odbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško je deželni finančni direkciji predložil zahtevo, da mora kmete, ki so bili po fašizmu gospodarsko oškodovani, in male kmete, katerih enotna vrednost posestva je bila ocenjena pod 6.000 šilingov, oprostiti prispevka za obnovo med vojno poškodovanih kmetijskih posestev (Wiederaufbaubeitrag). Kakor znano, je finančna deželna direkcija na zahtevo Kmečke zveze za Slovensko Koroško popustila plačevanje ob-novnega prispevka za leti 1946 in 1947 vsem kmetom, Id so bili izseljeni, ter onim ki so bili sami ali eden izmed družinskih članov v dobi fašizma od gestapc zaorti ali v KZ, kakor tudi onim, ki so se kot partizani borili proti fašizmu. Za leto 1948 in naprej je deželna finančna direkcija iz razumljivih razlogov preklicala svoj popust, kajti nacistični mogočneži so pričeli dvigati glave in hujskaški pohodi proti koroškim Slovencem in žrtvam fašizma so se vidno povečali. V tem času pa so bili ravno delovni ljudje, v prvi vrsti slovenske žrtve fašizma, oropani 2/3 vseh prihrankov in odškodnine, v kolikor so jo sploh sprejeli. Slabi gospodarski položaj teh slojev našega kmečkega prebivalstva se je zaradi Bistrica v Rožu Zelo jc gospod deželni glavar Wedenlg tna svojem zborovanju dne 10. marca 1949 v kinodvorani »navdušil« svoje pristaše v svojem poročilu o londonski konferenci. Ves popoldne je avto z zvočnikom vabil ljudi na zborovanje. Wedenig jc pogreval stare fraze o večnih mejah na Karavankah, ni pa povedal, da Hitlerievi zatiralci niso imeli nobenih pomislekov, ko so priključili vso Gorenjsko h Koroški. Ko je omenjal upravičene zahteve slovenskega naroda po svojih narodnih pravicah, so nekateri navzoči narodni odpadniki, sadovi germanizacije, pljuvali. Nas ne razburja, ako pljuva Peter ali Pavel, ali tudi Lojz, ker takih bajk smo že vajeni in vemo, da pljuvajo v svojo lastno skledo, odoadli sinovi slovenskih mater. Taki izbruhi onemogle jeze nas ne oplašijo in mi gremo preko vseh ovir lepši bodočnosti nasproti. O O LAS IŠČem hlapca oziroma oskrbnika, ki je lahko tudi oženjen in brez oprave. Nastop službe takoj, plača po dogovoru. Naslov: Jurij Dragašnlk, mlinar in posestnik, Vmče pri Vrbi (Weinzierl, Post Velden). poglobitve gospodarske krize še poslabšal . Zato je izterjatev obnovnega prispevka za leto 1948; ki jc bila razpisana, med žrtvami fašizma zbudila val ogorčenja. Prizadeti pošiljajo proteste finančnim uradom in Kmečki zvezi za Slovensko Koroško, v katerih odločno protestirajo pro- BorovRe V četrtek, dne ,10. marca 1949 smo sc zbrale odbornice boroveljskega okraja Antifašistične fronte žena k sestanku. Na sestanku smo ugotovile uspehe dosedanjega dela in začrtale naloge, ki lih hočemo v bodoče izvesti. Prav prijetno smo bile presenečene in nas je zelo razveselilo, ko nas je obiskala pri tej priložnosti jugoslovanska delegacija, zastopnice Antifašistične fronte žena Slovenije. Kar toplo nam je bilo pri srcu, ko srna imele v naši sredi naše sestre, tovarišice soborke iz svobodne domovine. Razvil se je med nami živahen razgovor, diskusija o mnogih aktualnih vprašanjih. Na globoko so nam razložile naše tovarišice, zakaj je naša organizacija še in še potrebna in kakšne naloge Ima danes ter v bližnji in daljnji bodočnosti, delo za trajen in pravičen mir, za narodno in socialno svobodo. Povedale so nam mnogo zanimivega iz nove Jugoslavlie, kar postavlja na laž vse klevete, ki jih med našim ljudstvom širijo reakcionarni nasprotniki Hod* če Dne 19. marca 1949 smo imeli v Hodišah dobro obiskano prosvetno prireditev. Radiški igralci in igralke so gostovali pri nas in prav dobro igrali. Vmes so bili pevski vložki radiških in domačih pevcev in domačega tamburaškega zbora, kf je zaigral venček narodnih in partizanskih pesmi. Lepa slovenska prireditev te napravila na vse dober vtis. Hodiški igralci pripravljajo za 40. letnico prosvetnega društva Cankarievo igro »Kralj na Betajnovi«. — Poročamo tudi. da smo 12. marca t. 1. pokopali vsem dobro znano šiviljo Marijo Pavlič, ki je v dolgotrajni bolezni veliko trpela. Žamantc Tndi tz Žamanj se hočemo oglasiti,, da ne bo kdo mislil, da pri nas spimo. Za danes poročamo, da smo pri nas končno naoeljali elektriko. Že se je posvetilo, toda v naših žepih, ker se je delo po krivdi nekaterih zavleklo do časa, ko spet nastaja denarna kriza. Hoteli smo se že leta 1940 lotiti dela, pa je neki hitlerjanec ti izterjatvi obnovnega prispevka. Od deželne finančne direkcije je odvisno, ali bo zdaj popustila zahtevam ljudstva, če ne, bo zgodovina zabeležila nov dokaz gospodarskega upropaščanja žrtev fašizma in slovenskih kmetov v Avstriji, kakor tudi nov dokaz njene laži — demokracije. zaviral češ, da moramo prej zmagati, potem šele na kaj takega misliti, poleg tega si pa je gotovo mislil, vam se bo že kje drugod svetilo, ker se tiče elektrifikacije slovenske vasi. Obljubljeno nam je bilo, da bo država stroške s 50 odstotki subvencionirala, toda izkazalo se ie, da še 7 odstotkov nismo dobili. Toliko livali-sano enakopravnost na Koroškem dokazuje tudi iziava nekega OeVP-funkcionar-ja. ki ie rekel, da bi priskrbel za ta projekt 50 odstotno subvencijo, ako bi vsi pristopili k njegovi stranki, to se pravi, da na Koroškem ne delijo subvencij po gospodarskih potrebah, ampak po politični pripadnosti. Zato pa ne bo prej pravice, dokler se ne bomo politično in gospodarsko osvobodili. Kapla ob Dravi $ Narodnega sovraštva do vsega, kar je slovensko, nemško nacionalni šovinisti ne morejo prikriti In dajejo ob vsaki priložnosti duška takemu razpoloženju. Ko so med vojno zavezniki bombardirali Celovec, so nekateri starši poslali svoje otroke k sorodnikom in znancem na deželo v naše slovenske vasi. Tudi pri nas v Kapli so vzeli ori p. d. Mišču takega otroka v oskrbo. Bilo je takrat šele 3 leta staro dekle, po imenu Heidi Martin, klicah smo jo tudi Urška. Znala je samo nemš-ki, toda kmalu se je tudi priučila našega lepega slovenskega jezika, nikomur ni padlo v glavo, da bi jo poslovenil ali ji vcepil zavest, da ni več Nemka ampak Slovenka. Ni naš namen Iz Nemcev delati Slovence, amoak vsak naj bo zvest svojemu narodu. Tujega nočemo, a svojega ne damo. Dekletu bo pa gotovo v korist, ako obvlada oba jezika. Po zlomu fašizma smo pri nas začeli s pionirsko organizacijo. Tildi Urška je z veseljem pomagala. Marsikateri bra'ec našega lista io bo poznal, ker je nastopala na raznih slovenskih odrih z deklamacijami in je pela tudi že Prešernovo »Železno cesto«. V naši pionirski organizaciji se je učila narodne strpnosti in spoštovati vse narode. Ko jo Je nekoč oče obiskal, sc je oglasil tudi pri nadučitelju Polcerju ter se za- To je Ptba našim ljudem povedali večkrat, zato zdaj ponavljam. nonovi jim še ti! Ljudje so včasih nevestno pozab’jivl. Nekateri so že ce'o pozabili kako je bilo pri nas med okupacijo. Ne spomnijo se niti, da jih je okupator podil z lastnih domov jim požigal hiše, moril otroke, sežigal žive njihove brate, sestre in starše... Spet drugi so pozabili da si bili v predvojni Jugoslaviji hlapci, ki niso prav nič bolje kakor sužnji v starih časih Morda Je tudi kdo med nami, ki še zdai ne ve, da ni bilo v prejšnji Jugoslav j' nič našega: rudniki so bili last tujih kapitalistov; delnice elektrarn In tovarn so bile prav tako v rokah tujcev; mnoga najlepša posestva so imeli tuji grofi, bankirji in samostani; gozdove smo izsekavali za tujce; živino in žito smo dajali aa pol zasnuj — tujcem. Potem je izbruhnila vojna; k nam so prišli tujci, kakor da so že od njega dni gospodarji naše zzmlje. Našim ljudem pogosto niso dovolili niti umreti doma poslali $o Jih v pekel nemških taborišč. Zato torej vsega več! Zato tudi pameti več! Da bo več kruha hi svobode! Da borne ljudje! Povejva jim, da je to zapisano v zakonu o naši petletki; zapisano D s številkami. Da pa bodo številke postale cre-nug, železo, elektrika, domovi, kruh m svoboda, mora vsakdo izmed nas tudi nekaj storiti. Ne le nekaj: storiti mora vse, kar more. 2. Nisem računar Motiš se, tudi ti si računar. Ali morda ne znaš prešteti svoje mezde? AH sploh nikdar ne šteješ in ne odšteješ denarja? Ali ne kupuješ kruha? Tudi to je računanje: kdor šteje že računa. Vsakdo mora računati, če hoče živeti. To pomeni, da mora vsak tudi gospodariti. Kako znaš obrniti dinarje, ki jih zaslužiš — to je skrivnost tvojega gospodarstva. Vsakdo, ki se preživlja sam, hočeš nočeš računa in gospodari, če je slab računar — tem slabše zanj. .Vsakdo si pa tudi ždi. da hi bili nje- govi računi čim prijetnejši: da bi bili dohodki cim večji, stroški pa čim maniši. Nekateri mislijo, da tega pač ne moreš spremeniti sam: razmerje med stroški in dohodki določajo neke sile, ki jih ne pozna. Ljudje včasih govorijo: odpravijo naj draginjo, pa bo vse dobro! To govorijo tako, kakor da je draginjo mogoče odpraviti z enim samim zakonskim predpisom. Seveda ne pomislijo, da tndi oni sodelujejo pri določanju razmerja med cenami In plačami. Praviš, da nisi računar. Ali misliš, da bi nama škodovalo, ec bi takole »računala«: kaj določa cene? Od česar so odvisne? In plače? Zakaj niso višje? Ali ne morem res storiti nič tam, da bi sc razmere zboljšale? Tako bi morali začeti vsi računati. Zlasti bi naj tako računali vsi tisti, ki jemljejo v roke zakon o petletki; vsi tisti, ki morajo ta zakon študirati praktično, ne pa tako, kakor se otroci učijo katekizem. Brez te naše velike računice zdaj ne bo mogoče računati. Praviš, da je v nji izračunano. Kaj pa še računamo? Res nama ni treba dodajati še kakšnih posebnih računov. Ne bova tudi spreminjala ali — popravljala — velikega računa v petletnem planu. Toda morava se vprašati, kaj je treba storiti, da račun ne bo ostal le račun, ampak da se bodo te številke spremenile v Izdelke in pridelke. Takšna bo torej naša prihodnost, tako Na Planico... Vsctn, ki so se prijavili za izlet na Planico sporočamo, da se zberemo v soboto, dne 26. marca t. I. ob 10. uri zvečer v gostilni Gabriel v Lesah pri Št. Jakobu v. Rožu- Ker imamo za vse udeležence Izleta skupen potni list, bomo morali vse tiste, ki se ob določenem času ne bodo lavlll na omenjenem mestu, črtati iz seznama. Neobhodno Je potrebno, da vzamete svoje osebne dokumente (Izkaznico s sliko) s seboj. Zveza mladine za Slovensko Koroško nimal, kako se Urška uči. Nadučitelj jo ie pohvalil, nato na pristavil, da se čudi, kako more pustiti otroka pri takih »Natlo-nal Slovvenen«. Tn ko Je pozneje oče prišel po svojo hčerko, da jo odvede domov. mu je nadučitelj spet rekel, da io že skrajni čas, da jo spravi s te slovenske hiše. Brez dvoma se je bal. da se ne bi odtalila nemškemu narodu. Ko pa o:t-nemčujejo in odtujujejo slovensko mladino v velikem, je tako ravnanje v očeh takih vzgojiteljev popolnoma v redu. Tudi bivši nacist Ogris Anton, ki jd kriv. da so naše ljudi izselievali. ker so podpirali partizane, in je sedel po vnhrl samo nekaj mesecev, se je izjavil, da !e prav, da že enkrat gre iz te h;še, se ho vsaj nemško naučila čeprav jc oba jezika dobro obvladala. Iz tega primera vidimo, da nestrpnost narodnega sovraštva ne pozna nobenih mej. Še živi v sosednem narodu pangr>r-manski šovinistični duh, ki je povzročil vsemu svetit, posebno pa koroškim Slovencem, toliko gorja. SP* naznanja Lhidske umverze: V soboto 2. aprila 1949 ob 14. uri M v St. Vidu v Podiuni, predavanje: Kaka si ohranimo zdravje. Zaključna prireditev gospodlnsko-kuhar-skega tečaja na RVtt Zaključna priredite’' gospodiuisko-ku-harskega tečaja na Blatu bo v nedeljo« dne 27. marca 1949, v Pliberku. Dnevni red bo sledeči: V gostilni pri Brezniku, v prvem nadstropni, bo od 8. do 2(1 ure razstava kuharskih in šiviljskih izdelkov. Popoldne ob 14 30 tiri bo v telovadnici glavne šole kulturni del in sicer 'Ve igri. prizori, recitaciie. petie domačeg* pevskega zbora In sodelovanje šmlhelskih tamburašev. Vabimo k številni udeležbi od blizu i< daleč! Kmečka zveza za Slovensko Koroško naznania: Javna zborovanja: V nedelio, dne 27. marca 1949. ob 1130 uri, občni zbor pri Mežnarju na Radlšnh. smo si jo zamislili: Vse to je treba .storiti najpozneje v petih letih, kar v hale ta veliki račun. To je res čudovita knjiga: v nobeni drugi bi ne mogla biti zajeta bol) resnična naša prihodnost, kakor v nji. Ge bi hotel kdo naphati roman, o naši prihodnosti, bi ga ne mogel brez ie računice — vsaj takšnega ne, ki bi bil vsaj tnalo verjeten. Teda v zakonit o petletki je zajeta tudi naša sedanjost In prikazana preteklost. Poglavitno pa je, da je s tem računom uravnano vse naše živlienie kakor reka, ki teče v ravni, uravnani strugi. Stota struga sc jc vila kakor da reka sploh ni vedela, kam naj teče. Delila se je na neštete rokave, se ustavljal ob tolmunih m zalivih, se zaletavala ob čeri ter padala čez pragove. Zdaj pa teče enakomerno, čista; nič je ne zadržuje. Hiti naravnost« kamor je namenjena. Tako je tudi z našim življenjem. Dos’e) nismo vsi niti vedeli ali ima življenje sploh kakšen smisel. Nismo živeli, ampak životarili. Nismo vedeli, čemu bi se naj trudili in za koga naj delamo. Nič nismo mogli popraviti; kar je bilo slabo. Krivica se nam je zdela večna ter premagljiva. Beda je bila »naravni zakon«. Nekalerl so celo verjeli, da pač morajo biti revni ljudje na svetu, češ vsi ne morejo 1Ati bogati (Dalje.) Nekaj k oddaji mleka v leiu 1948 Omasti so še vedno trdile, da slovenski kmetje slabo izpolnjujejo oddajo svojih pridelkov in da jo celo sabotirajo. Najpogosteje trdijo to pri oddajah živine in mleka, predvsem pa takrat, če so prisiljene, da zagovarjajo sabotažo veleposestnikov ir. jih javno zaščitijo, ko na eni strani delavstvo zahteva več mesa in mleka, na drugi strani pa zahtevajo mali in srednji kmetje Slovenske Koro-fike znižanje oddaje živine in mleka. V takem položaju zagovarjajo sabotažo veleposestnikov In pokažejo s prstom vedno na male, srednje in gorske kmete Slovenske Koroške, češ »delavec, tam so tisti, ki nočejo odda:ati, da bi ti imel kaj za jesti«. Tako hujskanje, in drugače to ne moremo imenovati, izvira iz deželne vlade in kmetilske zbornice in je prav posebno udomačeno tudi pri okrajnih glavarstvih. O nevzdržljivosti teh trditev nekaj dejstev o oddaji mleka v letu 1948. Občine so že po naravi med seboj različne. Velikost posestev, lega in kakovost zemlje kažejo veliko razliko. Po vsem tem se ravna tudi število živine, njena teža in mlečnost. K temu še prihaja velika razlika v številu ljudi, ki jih preživljata kmečko gospodarstvo in veleposestvo In ki jih potrebujeta kot delovne moči. Tako v občini Gospa Sveta prevladujejo velika posestva in veleposestva, kier je udomačena in rentabilna strojna »b-delava in je torej potrebnih manj delovnih moči. Poleg tega je tam živinoreja v živinorejskih zadrugah dobro razvita :n organizirana v odbiri plemenskih in mlečnih živali. Živinorejske zadruge pa merijo povprečno 2.800 1 mleka letno na kravo. Ta občina je imela leta 1048 710 krav, katere so nedvomno dale okoli 1.900 000 litrov mleka. To oddajo pa je občina izpolnila le za 79.5 odstot. ali 823 1 na kravo. Razumljivo je, da se za vzrejo teMa uporabi od letne mlečnosti krave gotov odstotek, približno 450 litrov. Nemogoče je pa, da bi občina za prehrano v kmetijstvu zaposlenih Hudi unorabila 1.500 1 mleka od krave. Občina Gospa Sveta je torej imela prenizko odmerjen kontingent, izpolnila pa ni niti tega. Podoben primer je občina Grabštajn, ki gospodarsko dobro stoji, ima izredno dobro zemljo in kjer so krave z visoko mlečnostjo. Tudi ta občina ni izpolnila svojega kontingenta 975 1 mleka na kravo, izpolnila ga je samo za 82 odstot. Pri obeh občinah je moralo potem izginiti skupno nad 1 milijon litrov mleka. Kako zdai stoji stvar po malo- in sred-njeposestniških občinah v Rožu in v gorskih občinah, ki morejo imeti povprečno le tri krave? Očitno je, da morajo te občine že same na sebi prehraniti veliko večje število ljudi. Prav tako je dejstvo, da je tam zemlja dosti slabša in živina v očeh živinorejca skrajno slaba na teži in mlečnosti. Te občine, ki so slovenske in kjer ni veleposestnikov, so bile in so od vseh gospodarskih oblasti in strokovnih ustanov nalbolj zanemariene. Letna mlečnost ie le še med 1200 do 1500 1 na kravo. Občina Svetna ves je n. pr. imela v letu 1948 265 krav, ki so v najboPši meri dale 350.000 I mleka. Če sedaj od računamo 450 I od krave za vzrejo telet in upoštevamo odmerieno oddajo 400 1 na kravo ter da preživlia vsako kmečko posestvo povprečno 6 Hudi, potem vemo, da večina teh kmetov oddaje mleka uoravl-čeno ni mogla izpolniti. V račun pa moramo še vzeti, da so med letom kmetje bili prisiljeni, da oddajo krave kot klavno živino, da ostane skorai letno na vsakem posestvu ena krava jalova, ker so biki preobremenjeni in jih je premalo. Zato je mlečnost krav v teh občinah še mamša. Po teh malo- in sredn!eoosestnišk;h občinah pa kmete in kaižlarje še silijo, da bi dnevno iz oddalienih gorskih vasi nosili svoje literoke mleka zastonj do zbirališča. Danes se kmečko gospodarstvo pogreza v globoko krizo. Donosnost malega in srednjega kmečkega gospodarstva pada vedno niže in niže. Odveč je, da bi po- novno ugotavljali položaj kmečkega gospodarstva in okoliščine, ki so dovedle do njega. Ponovno pa moramo poudariti: Resnica je, da delavstvo potrebuje mleka in mesa, prav tako je pa resnica, da mali in srednji kmet stremita za tem, da bi bilo njuno gospodarstvo rentabilno in da bi pridelala in prodala čim več. Resnica pa je tudi, da oblast nudi vso pomoč veleposestnikom in da ima vsaka njena odredba v svojem ozadju namen, da zaščiti veleposestnika, da v razvoju zavre malega in srednjega kmeta ter nahujska o kmetijstvu neveščega delavca na malega in srednjega kmeta, predvsem na Slovenskem Koroškem. Zato pa zahteva danes kmečko prebivalstvo: Nobene podpore več veleposestnikom in absolutno oddajo vseh pridelkov za veleposestnike. Ob'ast mora dati učinkovito gmotno in materialno pomoč kmetu Slovenske Koroške in z isto vnemo, kot je doslej dvigala veleposestnike, ustvarjati pogoje za boljšo produktivnost in rentabilnost njegovega gospodarstva. V vasi Slovenske Koroške morajo končno enkrat brezplačno dati umetna gnojila in semenja ter subvencij za popravo hlevov in gnojišč ter za regulacijo travnikov 'n pašnikov. To danes zahtevamo, ne pa lažnjivo hujskanje. Prodno sadimo kromoir Za saditev krompirja velja dvoje: priprava zemlje in priprava krompirja za sajenje. Eno in drugo je vdžno in merodajno za pridelek v jeseni. Pravilno je da naoriemo njivo, kier mislimo saditi krompir, že jeseni. Soomla-di zaorjemo gnoi in potem lahko pričnemo s sajenjem. Če smo pa jeseni pozabili ali nismo imeli časa, da bi njivo za krompir preorali, potem nam ne preostaia drugega. da to nadoknadimo v zgodnji spomladi. Za krompir uporabimo le najbolj uležan gnoj. Svež neuležan gnoj nam pri krompirju v tistem času, ko požene krompir v rast. ne bo koristil dosti — rastlina bo v tem času gladovala in se ne bo razvijala zadovoljivo. Če za krompir nimamo vležanega hlevskega gnoia, potem mu dajmo raiši umetnih gnojil, najprve du-šičnatih, pozneje kalijevih in fosfornih. Krompir ne potrebuje samo v rast' in razvoju zrahljano zemljo, temveč mu moramo zeml'0 že pred sajenjem dobro zrahljati. Zato je popolnoma neoravllno, če ponekod krompir sadijo kar pod brazdo. Pri pripravi krompirja za sajenje upoštevajmo: 1. Semenski krompir odberimo pazljivo in odstranimo vse pokvarjene, trohnele In nagnite gomolje, če so zdravi gomolji z nepoškodovano kožico umazani od gnilobe drugih gomoiiev, Jih moramo dobro oprati in obrisati. Ce imamo pa semenskega krompirja dovolj, pa tudi takih gomoljev ne sadimo. 2. Za seme izberimo le gomolje z zdravimi očesci, ki imajo kratke a krepke klice. Krompir s tankimi, dolgimi, zavitimi in nitkastimi klicami za seme ni dober. 3 Če je krompir le na enem mestu nagnit, drugače pa zdrav in ima razvita očesca, za seme kljub temu ni uporaben, ker ie v svoji notranjosti že okužen od gnilobe. 4. Če je Ie mogoče, sadimo cel, nerazrezan krompir v velikosti jajca. Če ga Hlapec je hvalil 'Svojega gospoda, ni pa povedal resnice Pred kratkim je na kmečki konferenci, ki jo je sklicala SPOe v Celovcu, govn-il njen deželni sekretar Sima In med drug.n dejal: »Koroška je izpolnila svoj kontm-gent oddaje. Nihče drugi, kakor zvezni kancler Figi je na zadnji konferenci deželnih glavarjev moral pohvaliti našega deželnega glavarja Wedeniga za svojo plodonosno dejavnost v dobrobit celotne Avstrije«. Zakaj ni povedal resnice? Zakaj ni povedal, da je za dosego tega VVeden g preko svojih organov pritiskal male in srednie kmete Slovenske Koroške, da so morali oddajati zadnja goveda, ki jih za svoje gospodarstvo krvavo potrebujem? Resnico, da Wedenig in vsi niegovi organi z oddajo uničujejo malega in srednjega kmeta Slovenske Koroške, da ne motno veleposestnikov pri njihovem sabotažnem delu in da jih celo podpiram, nadalje da gre, kakor se sliši, naša živina celo na Tirolsko in v Italijo, je Sima pred svojimi zborovalci dobro premišljeno zamolčal. Ker jim gre za glasove pri volitvah« hočejo iz volka spet napraviti ovco. moramo za seme rezati, ga režimo med očesci tako. da bo imel vsak krhel vsaj 2 do 3 očesce. 5. Če smo z nožem prerezali gnil krompir. je priporočljivo, da nož potem razkužimo v vreli vodi in ga nato obrišimo ali pa vzamemo drug nož. Z istim nožem bi okužili ostali krompir, ki bi nam potem pričel gniti. 6. Pri rezanju ni potrebno, da so vsi krhlii enako veliki, glavno je, da imajo enako število očesc. 7. Krompir režemo toliko časa pred saditvijo, da se prerezi pred saditvijo dobro osuše in nastane na njih tanka kožica. S suhim lesenim pepelom posipamo krompir samo tedaj, če ga takoj nato posadimo. V kleti ali shrambi za seme pripravljenega kromoirja ne posioamo « pepelom. 8. Sort, ki rade gniiejo (kresnik. oneida« snežinka itd), za saditev ne režemo, temveč posadimo cele gomolje. Razdalja pri sajenju je odvisna od krompirja. Cele gomolje sadimo na razdaljo 60*40 cm, krhlje z 2 do 3 očesci 60X30 cm. Pri sajenju moramo skrbeti, da položi-mo krhlje tako v zemljo, da bodo očesca in klice gledale navzor. Kdaj sekamo les? Počistimo in osnažimo travnike Prvo spomladansko opravilo na travnikih je čiščenje. Kdor je travnike jeseni v gnolil s hlevskim gnojem, ta jih mora očistiti vseh nestrohnjenih in nerazpadlih ostankov gnoja, ker ovirajo rast trave. Potrebno je, da pospravimo ostanke gnoja, prav tako v jeseni naletelo listje, odstraniti pa moramo tudi nadležni travniški mah in p’evel ter odmrle rastlinske ostanke. Končno je tudi potrebno, da razženemo vse krtine, zravnamo in pogladimo površino travnika, da bo š'a košnia hitreje od rok. Pri uporabi kosilnice io zadnja opravila na travnikih za uspešno košnjo nujna. Vsa ta opravila borrio najlažje in najhitreje opravili s travniško brano, če je pa nimamo, potem z nfivsko brano, katero bomo med zobmi prepletli z vejami. Z brano bomo najlažje razgnali krtine, poleg tega pa izkopali največ nadležnega travniškega mahu. ki ga je na naših travnikih zelo veliko. Vse kar smo tako spravili iz travnikov, pograbimo skupaj in zvozimo na kompostni kup, ki na kmečkem gospodarstvu fle sme manjkati. Napreden gospodar teli ostankov nikdar ne bo sežgal, kajti ti ostanki bodo na kompostnem kupu v nekaj letih sprsteneil jn dali najboljše spr-stenelo humozno gnojilo. Kamenja seveda ne bomo spravljali na kompostni kup. z njim bomo zavozili naša poljska pota. K čiščenju in snaženju travnikov spada tudi odstranjevanje in redčenje grmovja. Posekajmo grmovje in ga spravimo na mestu grma na kup ter ga sežgimo. t,’o vsega grmovja ne moremo naenkrat odstraniti, potem odstranimo vsaj to, kar je oj lanskega leta naprej zaraslo. Tudi to bo koristilo travniku. Kjer so pri čiščenju na travniku nastale praznine, jih zasejmo s travno mešanico. Kjer so praznine nastale zaradi odstranjenega mahu, sama zasetev ne bo pomagala. V teh primerih dajmo poleg semenja še droben gnoj. kompost in druga gnojila. Če je travnik zamočvirjen in stoji talna voda visoko, tam pa gnojenje nič ne pomaga. Na takšnih travnikih moramo najorej znižati talno vodo z napravo odvodnih kanalov, večje površine pa pravilno osušiti. Načrt za takšno osuševanje nam more na~praviti le strokovnjak. Ne smemo pa pozabiti, da za osuševanje dajejo javne podpore. Ne pozabimo na travnikih očistiti in osnažiti vse odvodne in dovodne jarke in kanale, da nam ob mokrem poletju voda ne bo zanesla kamenja In druge nesnage na travnik. Ob deževnih dneh spravimo na travnike tudi gnojnico, predvsem na one, ki že več let niso videli kakšnega gnojila. Kjer smo gnojili z gnojnico, je travnik oskrbljen z dušikom in kalijem. Če le moremo, dajmo na ta travnik še fosforniii gnojil. Intenzivno bomo gnojili samo travnikom, ki so dobro zaraščeni, kjer zraste še Količkaj gosta in visoka trava. Na teh travnikih bo zaradi gnojenja uspeh nedvomna večji, kot pa na starih opešanih travnikih. Stare, opešane in predvsem pepelnate travnike moramo čimprej preorati in jih nekaj let imeti kot njivo, potem pa spet zasejati. Nudimo travnikom več oskrbe in napravimo vse, kar le moremo, da bomo imeli več in boljšo krmo. To je eden predpogojev za boljšo živino. Les sekamo tedaj, ko |e drevje zrelo za posek, to se pravi, ko je doseglo potrebno debelino in ko je prenehalo zadostno priraščati. Če les prodajamo, moramo seveda gledati tudi na cene lesa. Če rabimo gozd za drva ali za prodajo tajdših lesnih izdelkov (tramovi, brzojavni drogovi, jamski les, pragovi), debelina drevia ne igra toliko vloge, če pa želimo poleg drv in tanjših lesnih izdelkov pripraviti čim več lesa tudi za hlode, pa je debelina drevesa zelo odločilna. Pri igličastem dreviu (smreka, jelka, bor, me-cesen) dobimo hlode šele tedaj, ko je drevo v prsni višini — približno 1.30 cm nad zemljo — debe’o najmanj 26 do 28 cm: pri listnatem drevju (hrast, bukev itd.) pa dobimo hlode šele tedaj, ko je drevo v prsni višini debelo najmanj 34 do 36 cm. S tem da je drevo doseglo najmanjšo potrebno debelino pa še ni rečeno, da je tudi dozorelo. Drevje namreč prav v tej dobi navadno še najbolj raste in bi delali veliko škodo, če bi ga v tej rasti po- sekali. Poleg tega je starejšj les tudi ve5 vreden, ker se s starostio razvije pri d-e-vesu tudi drž in ker odpade več lesa na hlode. Drevje nekaterih drevesnih vrst dozori prej, drugih pozneje. Povprečno dozori pri nas: smreka v 60 — 80 letih v ravnin?, 60 — 90 letih v bregovih, 80 —100 letih v planinah; jelka v 80 — 100 letih v ravnini in bregovih, 90 — 100 letih v planinah; bor v 70— 90 letih; niecesenv 100—120 letih; bukev v 80 — 100 letih v ravnini in bregovih, 90 —120 letih v planinah; hrast v 140 — 180 letih; akacija v 50— 60 letih v semenskem gozdu, 30— 40 letih v gozdu što-rovcu; ostali trdi Hstovci v 80—120 letih; mehki listovci v 60 — 80 letih. Potrošniške ceno za oljne tropine znašajo od 1. marca 1949: 1. orehove tropine (Erdnusskuchen) sojine tropine (Sojakuchen) in lanene tropine (Leinkuchen) 78.87 šilingov, 2. kokosove tropine (Kokoskuchen), tropine bučinega zrnja (Kilrbiskernku-chen) 78.87 šilingov, 3. ogršične tropine (Rapskuchen) sončne tropine (Sonncnblumenkuchen), tropine palmovih zrn (Palmkernkuchen) in tropine koruzinih klic (MaiskeimOlkuchen) odn. odgovarjajočih oljnih zdrobov (Oel-schrote) 60.80 šilingov. Navedene cene veljajo za 100 kg. Potrošniške cene za 10(1 kg umetnih gnojil znašajo od 1. marca 1949: Kalijeva sol, 40 odstotna, brez vreč 28,— šilingov. Superfosfat, 18 odstoten, v vrečah 28.78 šilingov. Tomaževa žlindra, 18 odstotna, v vrečah 23.38 šilingov. Apnenoamonijev soliter, 20.5 odstoten, v vrečah 70.85 šilingov. Apnenoamonijev soliter, 20.5 odstoten, brez vreč 67.77 šilingov. Cement Ima o»h 1. februarja do 30. aprila 1949 naslednje cene: 1. Pri nakupu nad 1 vagon za potrošnika a) Portland- cement 225 220 šilin- gov za tisoč kg. b) Portland- cement 325 238 šilin- gov za tisoč kg. 2. Pri odkupu pod 1 vagon a) Portland- cement 225 .za drobno razdelitev od vagona na potrošnika 241 šilingov za tisoč kg. b) Portland- cement 325 za drobno razdelitev od magacina na potrošnika 256 šilingov za tisoč kg. Cement, nabavljen izven Koroške, je za tovorne stroške dražji. ud« m let , MJt.nk »a ta.o/.uik Uta* ur. tram: to.c«, Ve.iko* vec. Glavni urednik* rranjo OjjrU, oi ovoroi uredni