MEDDOBJE LETO I. ŠT. 4 UREJUJETA: ZORKO SIMčIč IN RUDA JURČEC KORENINE KAČURSTVA (Milan Komar) ..............................................169 EGO SUM VIA (Karsi Rakov«?) ..............................................................................173 ZGODBE NEZNANIH VOJAKOV (Lojze Novak) ............................................174 BOŽJE OKO, KOBILAR, BLESTEČ OBLAK (Vinko Beliči«) .................184 TINE DEBELJAK — KNJIŽEVNIK (Alojzij Geržinič) ......................................185 JESENSKA PESEM (Rafko Vodelb) ........................................................................188 NOČ (Vladimir Kos) ..........................................................188 ANTON NOVAČAN DVA SONETA V POLJSKEM PREVODU (Tine De&eljak) ................189 NOCOJ JE NEBO ZELENO (Rafke Vodelb) .............................................192 SMEHLJAJ (Vladimir Kos) ......................*........................................192 ČRKE, BESEDE, MISLI (Ruda Jurčec) ................................................................197 ČAS NA TRIBUNI OB DRUGI KNJIGI „VREDNOT" (Frawc6 Glavač) ..............................202 ABSTRAKTNOST IN ABSTRAKTNA UMETNOST (M. K.) ..............203 ČRTA IN PROSTOR SIMON KREGAR (Milan Vofovšek) ..............................................................205 TRI SLOVENSKE RAZSTAVE V BUENOS AIRESU (M. Mairolt) ... 211 GORŠE IN KRAMOLC RAZSTAVILA V TORONTU (Kareil May) ... 214 GLEDALIŠČE STANKO KOCIPER: SVITANJE (Bi"e Šulinov) .................. ..216 MARIJAN WILLENPART: ZADNJI KRAJEC (Alojzij Geržinič) .... 221 KNJIGE JEREMIJA KALIN: MARIJI (Rafko Vod b) ..........................................227 ZBORNIK - KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE (A. B.) ..................229 VREDNOTE, DRUGA KNJIGA (Fra,nc6 Gkvač) ....................................231 KRONIKA ........................................................................................................................236 RAZPIS LEPOSLOVNIH NAGRAD SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE .. 251 PRILOGE — ARHITEKT SIMON KREGAR Samostanska esrkev na Krasu — študija za cerkev križevega pota — študija cerkve — Cerkev križevegai pota (New York) — Cerkev križevega pota (Ljubljana) — Študija za predelavo kraške cerkve — Študija dolenjske .kmetije. KAZALO prvega letnika Meddtabja z naslovno Stranjo bomo pritožili prvi številki drugega letnika. OVITEK JE DELO AKAD. SLIKARICE BARE REMEC rr 5 MILAN KOMAR KORENINE KAČURSTVA Ko premišljujemo duševnost našega človeka ne toliko iz radoznalosti kot iz skrbi, da bi naš pogled nie obvisel na splošnostih, ampak da bi se trdno naslonil na istvarnost, trčimo na kačurstvo, to slovensko mešanico idealizma in gneva, veličine in bede, preproščine in razumarstva, nebogljenosti in prometejstva. Cankarjev lik Martina Kačurja je postal simbol slovenskega idealista. Kačurstvo nam je znano in domače. Zapoljski učitelj je naš prijatelj, če ni morda dvojnik. Njegova žalostna zgodba rima na sebi ničesar izrednega, nasprotno, nekaj navadnega je, neizogibnega za naše kraje. Vsaj tako ise zdi na prvi pogled. Toda prvi pogledi utegnejo varati. Treba je iti v globino, kajti človek je vreden, da mu posvetimo malo več časa in ga ne degradiramo s hitrimi opredelitvami. Po drugi strani pa je spet brskanje po človeškem srcu ponižujoče opravilo. Analiza je groba, kadar zapusti odmišljena torišča in, se zareže v živo meso posameznika. Spominja na raztelešanje. A je potrebna, ker odkrije stvari, ki bi sicer ostale neznane. Kačurstvo je pereče vprašanje, ki ne sodi v literarno—zgodovinske seminarje, ampak zahteva odgovor sedaj in tukaj, ker se tiče vseh in ne dopušča odlašanja. V bistvu gre pri kačurstvu za idealizem in sider za praktični idealizem, to je, za težnjo, uravnavati življenj® po idealih in ne po priložnostnih potrebah ali koristih. Vsa naša vzgoja je slonela na idealizmu. Če je bila prepričljiva ali ne, je druga zadeva. Kdor se ni hotel priličiti uradno oznanjani™, vzorom, si je iskal druge, njim nasprotne. Upor je potekal tako znotraj istega kalupa. Še celo tisti, ki smo jih imenovali življenske materialiste, so bili na dnu le negativni idealisti; sledili so „vzorom" čim večje osebne varnosti, gospodarske moči ali družabnega napredka, toda težko bi se dalo reči, da ao zato živeli kaj bolj v stiku z dano konkretno stvarnostjo. Nek odmišljen priokus je ovijal ves ta način idealizma. Vzori so bili vzvišeni obrazci, ki si jih je človek z lahkoto prisvojil ter nato v njihovi luči presojal dano dejanstvo. Razdalja med zavestnim osebnim življenjem in objektivno stvarnostjo se je v takem vzdušju nujno večala. Toda odmaknjenost ni rasla samo v odnošajih do zunanjega sveta, ampak se je širila tudi v človekovo notranjost samo. Oseba, kakršna je bila z vsemi določenimi možnostmi, je neredko klonila pred osebo, kakršna naj bi bila ne glede na svoje možnosti: Kačur se ni spri samo z zunanjim svetom, ampak tudi sam s seboj. V taki miselnosti zavzema posamezna dejanska stvarnost le drugotno mesto. Človeka zanimajo v prvi vrsti obrazci in, vzori. Ne privlači ga več resnična ženska, ampak ideal ženske in resnična iz mesa in krvi mu ugaja le, kolikor ostvari v sebi omenjeni ideal. Odbija ga resnična domovina z vsiemi slabostmi in pohujšanji, a navdušuje ga ideal domovine. Človeštvo, tako kot je, mu je zoprno, medtem ko ljubi človeštvo, kakršno naj b;i bilo. Neka čudna platonična filozofija tiči v vsem tem. Toda medtem ko je Platon učil svoje ljudi, naj pozabijo nase in naj uprejo oči v stvarnost ter tako odkrijejo vzore onstran, vidnih reči, so vzori, o katerih govorimo, zgolj naše ideje, to ss pravi bitja našega uma, ki izven njega nimajo obstoja, ki stoje, če smiemo tako reči, tostran stvari in nam ovirajo dostop do njih ter tako omogočajo, da pozabljamo na dano stvarnost in živimo sami zase. Čeprav se v okviru takega mišljenja porajajo gibanja in organizacije morda buj-neje kot kje drugje, se ne smemo varati o njihovem značaju. Odmišljeni idealist ne stopi iz sebe, ko se druži s somišljeniki: bližnji ga zanima le, kolikor sovpada z njegovim mišljenjem. V zadnji analizi ga 'zanimata le lastno mišljenje in lastni jaz. £ /. Z ' / Tak idealizem onesposablja za stvarno življenje in kadar človek hoče na vsak način graditi na trdnih tleh, se zdi, da nima druge možnosti, kot da prelomi z vsakršno obliko teženja, po vzorih. Taka je bila pot drugega Cankarjevega junaka, doktorja Grudna, ki se pa zaradi tega še ni dokopal do stvarnosti. Ne-poetična odmišljenost mu je nadomestila poetično. Racionalizem in prosvetljenstvo sta tej težnji, živeti po vzorih, ki je globoko vkoreninjena v človeškem srcu,, primešala nezanimanje za dano stvarnost. Svet in ljudje, taki kot so v svojem naravnem redu, že niso več Virgilova „pravična zemlja", ki bogato poplača vsak trud, ki ne .ruši njenega modrega ustroja, ampak pametno sodeluje z njim in ga tako skladno dopolnjuje,- temveč se zde kot brez-miselna, goličava, v katero šele človek vnese nek red. Od tod tista značilna An datiraš tako razširjena nepozornost za dejansko stanje, za vse, kar je od prej in kar ni naše, skratka, za vse, kar je dano, ki jo spremlja zaverovanost v preureditve, v predrugačenja, v prevrate, v to, kar bi moralo biti v smislu naših obrazcev ne glede na to, kar stvarno jie. Umeten človekov red se že ne opira več ina brezmejno solidnošt naravnega reda in ne črpa ,'iz njega moči, ampak postaja tog in nasilen kot vsako nepristno zadržanje brez naravnega kritja. V razpravi Simone »Wie.il o duhovnem stanju francoskega kmečkega življa, človek išče zastonj kako porabno osnovo, ki bi bila že od preje. Vse je zgrešeno, vse negativno, zato je treba vse preurediti in reorganizirati.1 Tud;i v Kačurju najdemo isto miselnost. Toda umietni red reformatorjev, ki ne znajo sodelovati z dejanskim stanom in graditi na temeljih naravnega reda, ki se kaže v stvareh samih, zgolj oseben red in borba zanj je le borba za prevlado svojega nad tujim, kar pa nikakor ne razodeva ljubezni do stvari, temveč le neurejeno ljubezen do samega sebe. Ta pa je vir vseh zablod. Prav malo pomeni, v kakšnem jeziku govore taki preurejevalci in kakšno področje so si izbrali. Tudi če delujejo za pokristjanjenje razkriistjanjenega sveta, a če pri tem kažejo malo smisla za dano in od njih različno stvarnost, ne iščejo stvari, ampak same gebe, s čemer jie njihova vnema dovolj opredeljena. Tudi pri delu za domovino s>e to rado zgodi. Bernanos je očital nekaj podobnega Maurrasu in Barresu: „Jaz sem sedaj že dosti star, da lahko rečem, da Barres 1 V dominikanski. reviji „La vie antellectuielle", julija 1953, str. 62. mi nikdar ljubil Lotaringije niti Charles Maurras Provanse; obadva sta se le strastno iskala v njih, kar pa ni isto. In bolj ko ju vidim premetavati se ob njunih brezčutnih ljubicah, bolj ko ju čujem vzdihovati, manj verjamem v resničnost njune radosti."2 S tem nočemo reči, da je imel Bernanos v navedenem primeru prav, toda da so pogosti taki primeri, o tem ne more biti dvoma. Razumarski idealizem vodi tako v praktično imanenco, v zaključeno samovlado in samozadostnost duha, kjer dana stvarnost le malo velja in jo duh čuti predvsem kot neznosno oviro, dokler je ne more obvladati. Če pa jo obvlada, potem pa že ne gre več za dano, od njega neodvisno stvarnost, ampak samo za del njegovega sistema. Ko jo imanentistični duh motri in želi, motri in želi le samega sebe. A nikar ne mislimo, da se to more zgoditi le v zmedenih glavah kakega filozofa! Koliko na zunaj neoporečnih ljudi negibno čepi v taki imanenci in ne more iz sebe! Tista intimna zatohlost naše meščanske družbe, ki jo je Cankar tako bičal prav zaradi tega, izvira iz imanentizma. Toda žal tudi Kačur ni nedolžen pri stvari. Na ta način se zgodi, da tako pojmovani idealizem pripelje v pravo nasprotje tega, kar bi idealizem moral biti v skladu z izvornim pomenom ibesede, to je, nesebično življenje, ki se ravna po višjih vrednotah. Razgali se kot nevarna po-tvorba, kot zapeljiva pot, po kateri se izgubljajo ljudje, ki so imeli dobre namene. Zato ni prav oznanjati ljudem ideale in jih učiti jasnih načel, pa naj bodo Iše tako pravoverna, če se ni poskrbelo obenem za trdo šolo življenjskega realizma, da se navadijo sprejeti dejansko stanje in delovati v okviru omejenih, a edino resničnih možnosti, ki iso jim na razpolago, da se sprijaznijo s svojo in tujo bedo ter nepopolnostjo in kljub temu na izgube zaupanja v rast in napredek. Tu velja nasvet iz knjige Makabejcev (2, 7, 28) : „Prosim te, sin, glej v nebo in na zemljo!" Ne samo v nebo! Ker mu manjka trdna osnova dane stvarnosti, je razumarski idealist redkokdaj iskren. Težko je zgraditi nekaj pristnega, naravnega, če človek ne sodeluje z danim redom. Ideale je moči utelesiti le v potu lastnega obraza, v naporni zvestobi do dane biti. Nemogoče pa je biti zvest, če nas lastne danosti sploh ne zanimajo, če niti ne vemo, katere so tiste naše točno določene 'meje, kjer se moremo čutiti močne, ker smo pač na svojem. Idealizem se izprevrže v takem primeru v hitro istovetenje našega jaza z ideali, ki jih imamo, katere pa še od daleč nismo utelesili. Od tod je samo korak do farizejstva, ki se izraža v vzvišenem sojenju bližnjega, ki enako ni utelesil idealov kot mi. Pri tenko vestne j ših značajih, kakor na primer pri Kačurju, pa asfci idealizem povzroči notranjo razdvojenost. Jaz, ki se istoveti z ideali, obračunava z jazom, ki je slaboten, ki vse skazi in ničesar ne ispravi skupaj. Duh razumarskega idealizma poraja šibke rodove, ki se povzpno včasih do nasilnosti, nikdar pa ne do notranje moči. Kaj pa naj spočne drugega, če sam izhaja iz utvare o človeku? Racionalizem in razsvetljenstvo stavita človeka v središče vsega, kar biva in mu tako dajeta mesto, ki gre le Bogu. Kako je torej mogoče sprejeti človeško stvarnost z vso njeno bedo in nepopolnostjo? če je človek nepopoln in beden, ne more biti središče vsega, če pa že more biti središče vsega, ne sme biti nepopoln in beden. Tako se rodi utvara o človeku brez slabosti, čigar kraljestvo, če še ni prišlo, bo pa nastopilo, brž ko bo mogoče premagati nevednost in druge sila, ki človeka tlačijo 2 V članku „J'ai mene une vie de chien", priobčenem v zbirki „Les enfants humilies". navzdol in mu zapirajo pot napredka. .Sicer skeptični ljudje se predajo v tej točki fietišizmu razsvetljenstva, prosvete in napredka, s katerimi upajo odpraviti vso slabost človekovo. Po tem naziranj« izvor bede ni v človekovi šibki in ranjeni naravi, ampak nekje izven nje; ni nekaj rednega, ampak nekaj izrednega za človeka, neke vrste neznosno nasilje, ki ga jie treba za vsako silo odpraviti. Tako ise pojavi nestrpnost do človeške slabosti bodisi pri sebi, bodisi pri drugih. Namesto, da bi človek oblikoval svoj popolnejši izraz v potrpežljivem dnevnem boju in rastel v prenašanju svoje in tuje bede, skuša priti do popolnosti s terjanjem, kakor da bi šlo za krivično odvzeto svojino in ne za odliko, ki si jo je treba išiele prislužiti. Martin Kačur je v bistvu terjavec. Terjavstvo pa je v jedru jalovo. Kdor terja, skuša spraviti vse le v prejšnji stan, to s!e pravi, obstoječe bogastvo se zaradi izterjanja ne pomnoži, ampak samo drugače razporedi. Terjavstvo in rast se izključujeta. Čeprav se to čudno sliši, je res, da je moderni revolucionarni duh ravno zaradi svojega terjavstva veliko bolj statičen in tog, kot se to površniemu opazovalcu more zdeti. Ko prevratniki kriče na ljudi, naj se zganejo in ko jih zmerjajo s staroverci, ne budijo rasti in ne širijo življenja, ampak terjajo. Ker pa je človek rojen za rast in popolnost, ga jalovost v kakršni koli obliki mučii, zlasti pa se to zgodi, kadar je zadržanje, od katerega pričakuje rasti in razmaha, v jedru negibno, kot se to more reči pri terjavstvu. Razdraženost in maščevalnost, ki ga spremljata, ne dopuščata dvomov v tem pogledu1. Tako bomo mogli razumeti, da se prav s sprejetjem človeške- slabosti in nepopolnosti začna vsa globlja dinamika in vse resnično življenje, človeška veličina je zato tako bleiščeča, ker se človek iz svoje bede vendar more dvigniti do nje. Utvare so lahkotne, stvarnost pa je trda. Lahkotno mišljenje ne prenese poloma in veliko manj nezaslužen polom, ki je znak tragičnosti, te neizbrisne poteze človekovega položaja na zemlji. Kačurjeva tragedija se začne z odklonitvijo tragičnosti. Ceniena razsvetljenska vedrina iseva v ozadju Kačurjeve zgodbe. Zato se dogodki zde veliko bolj temni, kot v resnici so. Kačurjeva zagrenjenost ne bi bila tako velika, če se hi ;mu razmere, kot j.ih je odkril na svojih službenih mestih, nis zdele tako izredne in če na bi na tihem vendarle verjel, da obstoji možnost neke metamorfoze. Ko b,i Kačur sprejel svoje meje, ise ne bi počutil kakor v ječi, ko mu je življenje uničilo sanje in ga postavilo na stvarna tla. V kačurstvu si naprednost in razumnost podajata roke z naivnostjo, ki ne zna ali noče pogledati dejanstvu1 v oči, ker se boji, da bi s svojo ostrino raztrgalo vzpodbudne sheme. Kadar naletimo na ljudi, ki jih j strehi. Truplo je obležalo pred cerkvenim pragom, še je jokal veliki zvon, umirali so poslednji zvoki, ko je prišla stara ženica in pogrniila njegovo truplo z veliko čnno ruto. VINKO BELIČIČ BOŽJE OKO Božje oko se je iv slovo rdeče uprlo v pobočje Krna — tok mojih besed je nenadno obnemel. Začudeno se je ozrla vame. Njene oči, še pravkar v najzaljših podobah, videle zdaj so le rastoči mrak. Njena ušesa, željna konca najdrznejše pravljice, čula so le dražijivi šelest zahodnega vetra. Pil sem grenkobo luči in teme. KOBILAR Iz gošče, s soncem jutranjim oblite, pognal se je kobilar, žolto zablestel pred mojimi očmi... o zamižite, oči, ušesa, zaklenite odmev: te vroče, zmagoslavne pesmi več ne bo! že gmajna vsak večer grenkobneje diši po brinju, majaronu, meti — že trudne je ;po žilah teče kri, srce si iz spominov ogenj neti ob daljnem pritrkavanju zvonov. BLESTEČ OBLAK V nedolžni jutranji sinjim blesteč oblak se bohoti: avgust me zre z umitimi očmi. Ta pot ne obstane na sipini, izžgani od viher in valov, razriti od brezen un grobov. Ta pot bo romala po sledi obmolklih odletelih jat, ugaslih vod, odcvelih trat. Po vseh omamah, po vsi bedi na kraju se nasmehne cilj v sladkem snu spuščenih kril. ALOJZIJ GERŽINIČ TINE DEBELJAK KNJIŽEVNIK * Tine Debeljak je osrednja osebnost naše književnosti zunaj domovine in njegovo delo obsega celoto tega področja, namreč besedno—umetnostno tvorbo, književno zgodovino s kritiko in organizacijsko delovanje. Vse trojie je pri njem v takem ravnotežju, da je težak odgovor na vprašanje, kaj je Tine Debeljak. Iskati je treba nazaj prav do Levstika, da dobimo podoben prirasr mnogostranske nadarjenosti in prizadevanja na raznih odsekih — brez prednosti, ki bi jo avtor dajal enemu od njih. Zadevo zaplete še to, da je pri Tine,tu na vseh treh odsekih mogoče potegniti črto med pesnikom (= umetnikom) in občanom, razmejitev, ki jo je pri nas postavil Debeljakov profesor dr. Prijatelj. V Tlnetu jrs neugnana želja po visoki umetnosti — v sebi in. v slovenskem okolju —-, a močna je tudi volja za popularizacijo take umetnosti, za tvorrost, ki bi dajala ne le rezultate borbe za lepoto in za videnje skritega jedra stvari, marveč tudi hrano za tako imenovano zdravo pamet in ki bi podprla prizadevanje za nravno rast. 1. DEBELJAK — BESEDNI TVOREC. S pesnikovanjem je poskusil že zgodaj; v začetku 8. šole je stopil v Dom in svet. Je to razpoloženjska in miselna lirika in pa prigodne stvari, zlasti potem ko se je vpregel pri Slovencu. Zunaj domovine je pesniška nuja planila na dan — Tine je med največ pišočimi pesniki v begunstvu. Del te proizvodnje- je doslej našel pot v tri samostojne knjige, vse tri nekaj posebnega v naišem slovstvui: Orna maša, Poljub, Mariji, vse tri iz opremo in ilustracijami Bare Remčeve. ČRNA MAŠA je najbolj obsežna narodnostna in religiozna slovenska pesnitev. Izvirnost zasnove, muzikalna navdihnjenost, mogočen tok, bujnost izraznih sredstev, boleča aktualnost vsebine, neodjenijivost misli, programska usmerjenost, silna ljubeasn do domovine — to so značilnosti te edinstvene knjige. POLJUB je za nas nekaj izrednega po motiviki — zrela ljubezen do žene. Zbirko odlikuje iznajdljivost v variiranju teme in zanimivi pokrajinski in razpoloženjski okviri. Razumljivo je, da je tu največ liričnosti in vendar so se tudi tu krepko razmahnile misli in oblikovna domišljija. Tega je mnogo več v religiozni zbirki MARIJI. Ne gre v nji iskati poetičnih razpoloženj in parafraz svetopisemskih dogodkov; polna je problemov in njih analiz; mislec se bori z virtuozom in sladokusnim poznavalcem literatur. Drugi in tretji del skupaj bi kar imenoval malo Črno im-ašo. * Pregled njegovega dela, podan na r.jegovem večeru v ciklu prireditev Slovenske kulturne akcije, dne 23. septembra 1954. Nasploh se Debeljaku — pesniku lastni: izredna lahkota in mnogolicnost v oblikovanju, prehajajoči v umetničenje; intelektualizem; izživljanje v problematiki. V tujini si je, sledeč svoji duhovitosti našel drugo ime: JEREMIJA KALIN. Zavestno je postal pevec in prerok naše emigracije, ob velikih zgledih zlasti poljske romantične emigracije. Nedvomno ta naloga ni prijazna mehkobam lirike, marveč si išče rapsodične širine, pa naj bo to način črne maše ali pa čistejše oblike epike (in morda dramatike!). Vem, da dolgo živi v njem že določena misel na ep. Razen tega mu je postala poslušno izrazno sredstvo PROZA. Zbirka njegovih novel in črtic bo prav gotovo dogodek. Nenavadne oblikovne sposobnosti in delovne energije, pa tudi prilagodljivost, hitro vživetje, so pokazali Debeljaku pot v PREVAJALSTVO. Postal je eden najbolj plodovi tih, vsestranskih in uspešnih slovenskih prevajalcev, prej posebno iz slovanskih književnosti. Dal nam je nove prevode Machovega Maja, Božene Nemcove, Prikazal čecha, Brezino, Slovake, Lužiške Srbe, Puškina, največ pa Poljake, torej literaturo, ki nam je bila razen Sienkiewicza tako daleč kot španska — v našo škodo. Njen izborni poznavalec se je spravil nad vrhove in nam poklonil prevode iz Kochanowskega, Tetmajerja, s posebnim občudovanjem Kasprowicza, na prvem mestu pa veliko trozvezdje Mickiewicza, Slowackega/ Krasinskega. Tega poslednjega Nebožanska komedija je v celoti že prevedena. Tudi izven slovanskih književnosti se je lotil največjih pesnitev: Božanska komedija (Pekel iže preveden), Tragedija človeka in v Argentini, Martina Fierra. Samo prevodno delo predstavlja delo enega življenja. Pri Debeljaku pa smo govorili šele o enem področju. KRITIK, KNJIŽEVNI ZGODOVINAR, POROČEVALEC. Dr. Prijatelj je v že omenjenem eseju določil kritiku nalogo, da podaja dokumente graditelju estetike in da služi knjižnemu zgodovinarju. Debeljak je zagrabil vse troje. Res je, da v znanstveni smeri po dizertaciji (o Reymontovih Kmetih) ni napisal večjih stvari, pač pa je na znanstvenih temeljih in s posebnim talentom postavil vse polno LITERARNIH PORTRETOV in napisal vrsto časovno ali zemljepisno opredeljenih PREGLEDOV, ocen, kritik in načelnih izjav. Vse to po revijah (DS, Križ na gori, Slovenec, Svet in dom, Svobodna Slovenija in njen Koledar, Med-dobje), v uvodih knjigam, v predavanjih, pismih, razgovorih. Označil je n. pr. Srečka Kosovela, Preglja, Finžgarja, Sardenka, Velikonjo, Novačana, Krivca, Kocipra; posebno dragocena — doslej edina — je študija o Balantiču. Daljf je pokazal prva štiri desetletja DS; razvoj slovenskega časopisja, se 1. 1934 ustavil ob naši sodobni liriki, ima napisan pregled in oceno emigrantske književnosti (—ito, kar je priobčil Koledar 1955, je le izvleček). Iz slovanskih književnosti je slovenskemu občinstvu predstavil ljudi, ki jih je prevajal, posebno zaslužno spet Poljake. O Poljski je z R. Moletom in Steletom usodnega leta 1939 izdal informativno knjigo. Podobno kot v teh prikazih in študijah je tudi v Debeljakovih KRITIKAH najti fin čut za pozitivne lastnosti pisca ali dela; podčrtava jih celo na škodo celotne označitve. Vedno pa je užitek opazovati, kako z gotovo roko črta potezo za potezo. Prav odrešujoča je pri tem Debeljakova razgledanost, pa naj tudi včasih vodi v dve problematični smeri: v eklekticizem ocenjujočih kriterijev ali pa preko asociacijskih verig na precej oddaljena področja — kritika v ožjem pomenu postane povod za esejistično grajeno književno—teoretično delo. Sodelovanje ostre analize, žive intuicije in tople dobrote, značilno za Detelj aka človeka, pesnika in kritika, je značilno tudi za ORGANIZATORNO PODROČJE njegovega delovanja. To je Tine urednik, izdajatelj, mentor, središče in pobudnik literarnih stikov domu in s svetom. Že 28 leten je bil sourednik DS-a, po vrnitvi iz Črne gore je prevzel kulturno uredništvo Slovenca in v kratkem tu utrdil eno iz središč katoliškega kulturnega gibanja. Po krizi DS je postal njegov urednik, uredil sedem poslednjih letnikov častitljive revije in jo med vojno in revolucijo napravil za književno središče pozitivnih sil. Že to dejstvo pomeni veliko; po vrhu je njegova dobrota v tem položaju našla polno imožnosti za delovanje, za kar je dobil v zameno marsikatero nehvaležnost in obsodbo. Zanimivo je tudi, da mu nekateri tistih, ki jim je vodil prve korake, očitajo — ob vsem priznanju — pomanjkanje strogosti. A tu jta tako kot v kritiki: Mahničev način je v določenih primerih potreben in koristen, Ušeničnikov tudi in Debeljakov tudi. Urednik je bil Debeljak tudi pri Slovenčevi knjižnici, pri Zimskem zborniku, zunaj pri Svobodni Sloveniji in Koledarju, pri Vrednotah, pri knjižnih izdajah Slovenske kulturne akcije. Tudi kot urednik je skrbel, da smo bili o kulturnih dogodkih po slovanskem svetu stalno obveščeni,2 pa tudi za obratno smer se je trudil: za informacije sveta o Slovencih. To delo nadaljuje tudi v Argentini. Njegovi osebni in pismeni stiki so obsežni in vplivni; tudi po njih ima Debe-Ijak tak vpogled v zakulisje našega kulturnega dogajanja in v njegovo človelško stran, kot sta to doslej pri nas imela samo L/evec in Prijatelj. Ob vsem tem je upravičeno mogel nekje reči, kako je z njim „ob neprestanem delu, ki mu ne da, da bi se oddahnil" — to je tista njegova nervozna nagla kretnja; v tem je toliko stvari, ki bi jih mogli in v pravih razmerah morali napraviti drugi; v tem je tudi odgovor na prazno rimo ali na površno vrženo trditev. Vprašanje je samo, ali je ta mnogovrstnost in obsežnost dela, širina zanimanja in naglica — učinek razmer, zunanjega pritiska, ali že sila navade, ali pa celo notranja potreba. Že samo dejstvo, da je človek, ki je doma opravil tolikšno in tako odgovorno delo in ki je tako razgledan po svetu, da je ta človek med nami tu zunaj, bi nam bilo v veliko tolažbo. A ta človek tu neprestano naprej dela, prihaja na dan z največjimi stvaritvami. Na vseh treh področjih je neugnano tvoren, poln pobud in vedno pri dobri stvari. To je tudi velik nauk in velike nauke je včasih treba razčleniti in tisto, kar zveni in žari iz velikega dela, je včasih treba preobraziti v brezbarvne pojme, dostopne tudi ljudem brez čuta za notranji blesk ustvarjenega. Zato še to ob ob stvaritvah Jeremija Kalina: Ene moti njegova izobraženost in izkušenost in njun vpliv na njegovo pesniško tvornost, drugim je njegovo delo vse predaleč od sodobnih poskusov v svetu. Nočejo umeti, kar je ta človek, ki ve toliko več, doumel: da' so tradicija, rodna zemlja, domovina tudi umetniku in prav posebno umetniku življenjski vrelec; da je pri vsej brezmejni prožnosti duha človek'; potrebna zemlja in da je edino ljubezen tista, ki premaga vse, ne samo smrt. 2 V tej zvezi je omeniti njegovo bolgarsko, češko, luižiško—srbsko, slovaško in hrvatsko številko Slovenca. RAFKO VODEB JESENSKA PESEM Spet z zlato roko jesen me boža in luč kipi ko medica čez je(z dozorelih ajd na moje srce. Pod borovce legam vznak, truden, težak, preoran. (Skoz iglic drobno vezivo sonce je žlahten cekin na sinjem plašču neba.) In mislim: Kako je minilo! Poletje, mladost, bolečina... Zdaj bo odcvela še luč, lepljiva luč varljiva; mirno bo umrla, v srebrnih odbleskih, na mehki krivini zelenkastih kupol. In bova spet sama in lahka ko veje v novembru, srce. VLADIMIR KOS N O C Visoko med vejami zvezde visijo, v smaragdnih tenčicah marjetice spe, drogovi in kamni na cesti brnijo, kot v pravljici v dalji tri lučke gorijo do dne. Počasi raztaplja se mesec v meglicah, na strehe velikih in majhnih curlja; strahovi bežijo po skalnih golicah, moj Bog pa steguje roke po cveticah srca. ANTON NOVAČAN DVA NOVAČANOVA SONETA V POLJSKEM PREVODU Po drugi svetovni vojni je prišel dr. A. Novačan v Rim in se naselil pri sestrah v ulici poleg cerkve Maria Maggiore, kjer je bilo že tedaj nastanjenih nekaj Slovencev (dr. Ahčin, Fr. Erjavec i. dr.). V poletju 1945 sem prišel tudi jaz tja in potem smo živeli v „isti hiši". Novačan je vzel v najem podstrešno sobo z nagnjeno streho in si tam tudi sam kuhal večerjo, na katero je rad vabil znance, ponosen na svojo kuharsko umetnost. Na neki taki večerji proti koncu leta 1945 mi je poklonil s svojim posvetilom dva soneta iz časa svojega palestinskega bivanja, namreč sonet V KATEDRALI BOŽJEGA GROBA, in drugega brez naslova, ki sem mu dal ime JERUZALEMSKI SONET. Tisti čas sem v Rimu sodeloval s poljskimi krogi pri pripravljanju prvega zametka ustvarjanja ideje o Intermarium-u, to je o zvezi držav, ležečih med tremi morji — Jadranskim, Črnim in Baltskim, to je neke koridorne državne skupnosti med obema kolosoma, ki sta bila tej skupini že dedno nevarna — med Nemčijo in Rusijo. .. V okviru tega Centralnega srednjeevropskega federalnega kluba v Rimu, smo dne 28. januarja 1946 priredili v dvorani r.a Viale Vittorio Veneto lit. 89, Večer slovenske pemi, namenjen predvsem Poljakom. Pripravil sem skupno s poljskimi literati poljske prevode izbora slovenske lirike, katero sem nato v poljščini predstavil poslušalcem. Večer je bil lepo pripravljen: slovenske izvirnike je rec tiral g. Vladko Kos, tedaj diplomiranec režiserske šole, solospeve sta pela prof. M. Pugelj, nekdanji član ljubljanske opere ter g. M. Kos, sedaj pevec v Trstu, spremljal ju je na klavirju Ljubljančan p. Ga'attia, vabila pa je izvršila akad. slikarica Bara Remec. Poljske prevode v verzih sta oskrbela gospod Jan Qle>chowski in njegova gospa Nima, prozne pa Gustaw Morcinek. Ta zadnji je tiste mesece prišel naravnost iz Dachaua v Rim; sodeloval je, da se mi oddolži, kajti svoj čas sem v svojo zbirko Poljskih proletarskih novel, ki so izšle v Krekovi knjižr.ici, poslovenil njegovo novelico Vera, ki je bila prva njegova stvar prevedena v tuj jezik, kakor mi je z zadoščenjem sporočil obenem s fotografijo, ki mi jo je tedaj poslal s posvetilom. Zdaj sva se seznanila v Rimu, in on je prevel prozo. V tistem času je postal predsednik emigracijskega poljskega PEN kluba, napisal lepo knjigo o Rimu in se kmalu vrnil — na Poljsko... Pesniki in p"smi, ki smo jih preveli v poljščino, so bili naslednji: Narodr.a pesem (Poljska kraljica), Prešeren (Nekaj Sonetov nesreče, Zdra-vica, Kam?, Pevcu), Jenko (Pobratimija), Aškerc (Mutec osojski), Murn (Kmečki hiši, Pa ne pojdem prek poljan), Župančič (Naše luči, V brezglasje), Gradnik (Slovenski zemlji), šali (Iz Speva rodni zemlji), Balantič (Gonarski soneti); pisatelja pa: Cankar (Tuja učenost) in Pregelj (Istrski badnjak). Poleg teh pa Antor. Novačan s sonetoma, ki sem ju dal prevesti iz rokopisa, pa je prevod tudi sam odobril. Znal je namreč poljski, saj je bil svoj čas v konzularni službi na 'Poljskem. Tudi recitacije se je osebno udeležil. Ti poljski prevodi slovenske lirike dozdaj niso bili nikjer priobčeni. Pripravljal sem namreč antologijo iz slovenske lirike za Poljake, kajti prav to društvo je imelo širok načrt, kako medsebojno posredovati kulturne vrednote srednjeevropskih narodov. Tako sem hranil te prevode za knjižno izdajo, obenem pa kot v od-dolžitev pripravljal za isto založbo v slovenščini antologijo -poljske medvojne li. rike od leta 1939 do 1946, ,jŽ.alost zmagoslavja", ki sem jo končal in jo imam v rokopisu z ilustracijami Bare Remčeve. Iz zbirke slovenskih pesmi v poljskih prevodih Jana in Nine Olechovvske zdaj priobčujem ta dva Novačanova, v rokopisu meni posvečena soneta, katera sem objavil že v prvem Koledarju Svobodne Slovenije v Buenos Airesu za leto 1949, na str. 44. Da moremo primerjati vrednost poljskega prevoda, podajam Novačanove sonete tudi v izvirniku. Ko zdaj priobčujemo Novačanovo ostalino, se mi zdi prav, da rešimo tudi ta dva prevoda pozabe, zlasti še, ker sta nastala v vsekakor zanimivih emigracijskih razmerah. Tine Debeljak V KATEDRALI BOŽJEGA GROBA Pozabi marsikdo, kaj mu namen je tu v hramu Tvoje Golgote, Gosipod, ko dragotin premoti ga blestenje in se pogled megli mu od krasot. Jaz pa odmislim v zlatu tleče stenje, baziliko, njen veličastni svod in gledam v duhu tvoje le trpljenje in svoj slovenski s srcem križev pot. In prosim skrušeno te, božji Sin: Premagal smrt si, tebi je mogoče, da streš sovražnika, ki smrt nam hoče! Naj pade vsak, ki snuje nalš pogin! Store naj čudež tvoje svete rane, da narod moj, ki zdaj umira, vstane! JERUZALEMSKI SONET Ves dan ti črni oblaki gredo nad Jeruzalemom, mestom presvetim, nad Jeruzalemom, mestom prekletim, zvečer pa zvonovi jokajo. In tamkaj tfod sveto Oljsko goro od žalosti nad Jezusom razpetim, za njim razodetim in v nebo vzetim vso pozno noč cvrčki jočejo. t; Divjajo pa zunaj obsedenci, strašen vihar, da bi kaznoval in ves svet s krvjo oškropil. Le Jezusa ni, od nikoder ni, da bi nečiste iz njih pognal, jih v svinje pregnal in potopil! W BAZYLICE GROBU CHRYSTUSA Wielu zapomni, Panie, w šwiatyni Golgoty Jakie ich tu przijiviodlo gorqce pragnienie — Gdyž wszystko im przeslonia bhjszczace klejnoty I pi^knošč przecudowna zamqci spojrzenie. Ale mnie nie zatrzyma šwiatel odblask zloty Ani tež Bazyliki wspaniale sklepienie. Ja w duszy mojej widzq m§ki Tivojej groty I mq slowenskqf bolešč, serdeczne cierpienie. Dziš blagam ciq na kl$czkach, w pokorze, Synu Božy — Ktory šmierč zwyci§žyleš, wszak w Twojej jest mocy Zniszczyc tych, ktorzy žyczq nam šmiertelnej nocy. Niech padnie nieprzyjaciel, ktory šmierciq grozi! Przez Twoje šwi§te rani/ uczyn laske Panie — Niech narod moj ginqcy teraz, — zmartivychivstanie! JEROZOLIMSKI SONET Plynq czarne obloki nad kamienne mury nad starym Jeruzalem, nad miastem przešivi$tym nad starym Jeruzalem, nad miastem przeklqtym wieczornych dzwonoiv jqki ulatuja w chmury... A tam iv cieniu stuletnich drzetv Olhvnej Gory — z žalošci nad Jeruzalem na krzyžu rozpiqtym nad nim z martivych poivstalym i do nieba wziqtym w czerwone noče šwierszczow ciche grajq chčry. Slychač zgielk halašliivy op$tanych ludzi i kuk dzikiej ivichury, co ivsciekloscia bucha jakby šwiat caly miala krwawym deszczem skropič... Tylko Jezusa niema nigdzie. Nie przychodzi by z op§tanych ludzi wygnac nieczystego ducha i w šwinie go przepedzic i w staivie utopic. RAFKO VODEB NOCOJ JE NEBO ZELENO Nocoj je nebo zeleno kot tvoje nebo, Mona Lisa. Sence so dolge in lahke, iz večnosti vodijo vame tvoj molk. Nocoj molčijo spomini in sanje in žalost, Gioconda! Nič več ne vprašujem, iz česa je stkan tvoj smehljaj, ker v smehu je jok in v joku je smeh in tvojih rok nihče ne razklene. Nič več ne vprašujem, kdo si in kaj sem: sonce sem, senca, neskončnost in nič in v tvoji zeleni in modri nezemski svetlobi iz večnosti v večnost smehljam se — skrivnost. Bridko je greh biti in Bog, Mona Lisa! Louvre, julija 1954. VLADIMIR KOS SMEHLJAJ V cerkvi sedita Tihota in Dolgo Popoldne. Večna svetilka se z Bogom o vsem pogovarja, sladka Marija pa zmeraj ponuja smehljaj. V sinjih nebesih se sveti ljudje veselijo, nikdo ne bije a zakoni po bratih Tesarja, nikdo ne stavlja bodeče ograje pred raj. Lučka končala je, prti in rože dišijo. V mraku se lomijo stari koraki ključarja, čista Marija še vedno ponuja smehljaj. Simon Kregar ŠTUDIJA ZA CERKEV KRIŽEVEGA POTA Trst, 1949 List I. Simon Kregar: ŠTUDIJA ZA CERKEV KRIŽE VEG A POTA, Trst, 1949. List II. Simon Kregar ŠTUDIJA CERKVE Trst, 1951 ČRKE BESEDE MISLI RUDA JURČEC SAINT-BEUVE IN KRITIKA Konec kta 1954 je Francija slavila stopetdesetletnico rojstva er.ega največjih duhov, ne samo Francije, ampak vse Evrope — kritika Saint-Beuva. Bil je med najznačilnejšimi predstavniki francoske romantike in je v prvi polovici 19. stoletja stopal v areno literarnega delovanja v žaru tedanjih revolucionarnih dogodkov, ki so jim pomen narekovali in dajali zanos pesniki in pisatelji. Julijski dnevi leta 1830 in februarski revolucionarni dnevi v letu 1848 so bili izvojevani predvsem z rekli in deli poetov in pisateljev. Ob ljudeh, ki so stopali tedaj r.a barikade, je bil poleg Hugoja in Lamartina tudi Saint-Beuve. Dasi je izšel iz ozar teh revolucionarnih dogodkov, se je pozneje kot senator priključil režimu Napo'eona III., se razšel s prijatelji mladih let, ne ker bi bil prdšel v vrste reakcije, ampak zato, ker je spor in razdor z njimi moral poplačati s tistim, kar mu je velevalo pero. Kot kritik je skušal voditi in oKikovati take veličine, kot so bili Hugo, Lamartine, Loti, Balzac in Stendhal. Danes ga zgodovina prišteva med klasike francoske in svetovne kritike. Pisatelj in kritik Anatole France ga proglaša za mojstra in pravi, da je s svojim delom izvojeval kritiki mesto v zboru ostalih vrst literarnega ustvarjanja. Tako trdi: „Saint-Beuve je iz kritike napravil najnovejšo zvrst literature, ki bi mogla sčasoma absorbirati vse druge zvrsti. Izpod njegovega peresa je kritika zablestela kot čudovit okras družbe, se povzpela na zavidljivo stopnjo civilizacije in se naslonila na bogastvo spominov in razkošje velikih tradicij francoske kulture." Da'je pravi, da je Saint-Beuve v svojem stoletju zasijal s tolikšnim znanjem kakor samo sv. Tomaž Akvinski v 13. stoletju. Postal je „doctor universalis" svojega stoletja. Njegovi najpomembnejši zbirki nosita naslov „Les causeries du lundi" in ,-Pcrt Royal". V prvih je podal galerijo portretov in skic svoje dobe, v drugi je francoski literaturi razkril bogastvo ,,Port Royala", tega središča francoskega janzenizma, ki je kot versko žarišče sicer propadel, zapustil pa ogromen literarni zaklad. Mesto klasika v kritiki mu ne. priznava samo francoska literarna zgodovina. Albert Thibaudet, ki mu je skušal biti naslednik v našem stoletju, pravi, da zavzema v kritiki tako suvereno mesto, kakor ga zavzemata v poeziji Hugo in v drami Moliere. V kritiko je zajadral s pezo svojega časa. S pesnikom Hugojem, s katerim ga je najprej vezalo tesno prijateljstvo, se je razšel, ko sta oba prišla do prvih stopnic literarne slave. Breme njunih slabosti in napak je bilo v razmerju z nju- nimi odlikami in vrlinami. Medtem ko se je Hugo Čutil varnega v hramu poezije, je bil Saint-Beuve v kritiki duh, ki „zna brati in ki uči druge brati". Sam piše o sebi, da je takrat, ko je pisal, delal z občutkom, da znova ustvarja. Zanj je bila kritika ponovitev procesa ustvarjanja, stalnega, neprestanega ustvarjanja. In plačilo: „...gotovo imam mnogo slabosti in napak je cela peza na meni. Toda nad te se v bojih proti moji kritiki niso spravljali, pač pa so napadali tisto, kar je v meni najbolj iskreno, resnično in pošteno. Najbolj so mi zamerjali neodvisnost in pogum v sodbah." če je bil v tem ustvarjanju največji svojega časa, mu sodobna literarna zgodovina priznava, da je bil tudi »najnesrečnejlši človek" stoletja. Več kot celo stoletje je poslej francoska kritika delala iz njegovih temeljev. Taine mu je zvesto sledil, ko je obdeloval dobo pozitivizma. Faguet in Lemaitre ga s svojim akademizmom nista prekosila, šele v 20. stoletju sta v francoski kritiki zablesteli z vso svojo silo imeni: Thibaudet in Alain. Prvi je s svojimi eseji v Nouvelle Revue Frangaise, ki so izhajali pod stalnim naslovom „Reflexions", razčlenjal ideje, ki so prevevale tedanje francosko literarno snovanje; Alain pa je pod zaglavjem ,JPropos" v isti reviji analiziral duhovne osnove francoskega radikalizma. Po smrti Saint-Beuva, Thibaudeta in Alaina je francoska kritika zaostala in ni krenila naprej z istim korakom, kakor so to storili ti trije. Danes dobiva kritika svoj najnovejši izraz v vrstah anglosaksonske književnosti. V Angliji in v Združenih državah ne pišejo glavnih kritik pravi in stalni kritiki, ampak je kritika prešla v roke pisateljev in pesnikov samih. Tako se je začelo uresničevati tisto, kar si je želel Gustave Flaubert, ko je pisal francoski pisateljici Geiorge Sand: „Najprej so bili kritiki slovničarji, potem so bili to slovstveni zgodovinarji. Kdaj bodo postali umetniki, pravi umetniki?" V čem je posebnost take kritike in kaj iščejo umetniki v taki kritiki? William Empson, pesnik in pisatelj, pravi, da mu gre predvsem za iskanje globljih odnosov med umetnino in razlago, da mu gre za poudarek lepote. Pesnik in dramatik navaja v svoji teoriji o kritiki: »Potrebno r.am je oko, ki more preteklo gledati na svojem mestu z vsem, kar ga nedvomno loči od sedanjosti — in to vendar tako živo, da nam postane tako sedanje kakor sedanjost sama. To je stvariteljsko oko kritika." In dalje: »Vsaka generacija mora izvrtšiti svoje lastno vrednotenje pesništva pretekle dobe v luči prizadevanj sodobnikov in neposrednih predhodnikov." Ameriški pisatelj Malcolm Cowiey ugotavlja, da je v Združenih državah kritika v polnem razvoju in je zlasti po drugi svetovni vojni napravila velik korak naprej. Poleg Cowleya sta najbolj znana Edmund Wilson in Allen Tate. Cowley pravi, da živimo v dobi, ki bi jo lahko imenovali dobo kritike, tako kakor so elizabetinsko imenovali dobo poetične drame in viktorijansko dobo romana. Kritika je postala središče literarnega dela v anglosaksonskem svetu in neredko se zgodi, da izide o kratki pesmi ali o krajši noveli kritika, ki obsega dvajset in še več strani. Te kritike pa ne izhajajo v revijah in publikacijah z veliko naklado, pač pa v literarnih zbornikih, ki izhajajo navadno vsake tri mesece in imajo že velik sloves. Ta nastop v anglosaksonskem svetu ni bil nenaden. V književnosti teh dežela je vedno imel veliko moč esej in |še v prvi polovici našega stoletja je bil med najpomembnejšimi esejisti Chesterton. Med literati, ki so bili tudi esejisti, pa so Hawthorne, Melville, Henry James, Mark Twain, Faulkner, Hemingway, Yeats, Eliot in Joyce, v ostali evropski književnosti pa Rilke, Gide, Garcia Lorca. BOJ ZA CANKARJEVO PODOBO Lansko leto je pri Cankarjievi založbi v Ljubljani izšla knjiga Lojza Kraigherja, Ivan Cankar, ki obsega 720 strani. Sedaj pripravlja pisatelj drugi del knjige, ker obsega prvi dobo do leta 1907; drugi pa bo obdelal dobo od 1907 do 1918. Knjiga je v domovini povzročila mučno ozračje zaradi nekaterih zelo samovoljnih in surovih navedb o Cankarju, položaj pa se je pozneje še poslabšal, ker Kraigher ni mogel mirno prenesti nobene kritike. V uvodu je avtor ponovil navedbe o slabostih in fizičnih napakah Ivana Cankarja; pravda, za katero so mislili, da se je že zaključila s polemiko, ki je trajala vse do 1. 1941. Razglabljanje o teh šibkostih pa se vleče skozi celo knjigo, ki že tako ni pisana enotno in, pregledno. Prvi so se v polemiko spustili sodelavci mariborske revijie „Naisa obzorja", pa so kmalu odnehali. V „Naši sodobnosti" (štev. 7/8 in 10) se je temeljitejše kritike knjige lotil Dušan Pirjevec. Takoj v uvodu pravi, da se ocene Kraigherjeve knjige ni lotil brez strahu in oklevanja. Predvsem ga je splašila vehementna Kraigherjeva reakcija na nekatere kritike, ki so bile že izišle, zlasti pa na Mahničevo kritiko v Ljubljanskem dnevniku. Iz tega, kako Kraigher reagira — pravi Pirjevec —, ima človek občutek, da „meri avtor knjige stopnjo znanstvene zavzetosti, marksistične izobraženosti in privrženosti socializmu posameznih ljudi (predvsem pa recenzentov) po tem, kako sodijo o njegovem delu". Pirjevec nato najprej ugotavlja, da Kraigherjevo delo ni oprto na dokumente in si torej ne more lastiti značaj znanstvenega dela. Za opise raznih prizorov iz Cankarjevega življenja avtor ne more p ostreči z nobenim dokumentom. Tako Kraigher surovo razgalja prizor, ki bi naj ga bil Cankar doživel v neki ženski družbi na Dunaju, dasi nima zato prav nobene opore, razen v svoji fantaziji. Knjiga je polna nedokazanih in nedokazljivih trditev in domnev. To velja predvsem za dogodke, ki bi r.aj bili spremljali Cankarjevo življenje na Dunaju. Zato taka knjiga, kakor je Kraigherjev Ivan Cankar, „ni preveč prijetno branje". V prvem delu bi naj bil avtor skušal dokazati monstruoznost, da je bolezen rodila Cankarjevega umetniškega duha. V Cankarjevi fiziološki okrnjenosti (enu-resis nocturna) bi Kraigher rad našel ključ do skrivnosti pesnikove individualnosti in cislo umetnosti. Pirjevec podčrtava, da nikakor ne drži, da bi bile Cankarjeva usmerjenost v duhovnost, njegova sublimacija, intenzivnost in moč njegovega duha ter celo njegov ideološki razvoj predvsem posledica neke fiziololške napake ter iz njega izvirajočega manjvrednostnega kompleksa. Prav tako smešno bi bilo razlagati Proustovo psihiko z njegovo astmo, Flauberta z epilepsijo, Byrona s šepavostjo, Leopardija z grbavostjo, Nietzscheja s paralizo, Dostojevskega z epilepsijo in Napoleonov poraz v Rusiji z njegovim — prehladom. Genioznost —- in ne fizična napaka — jie Cankarju narekovala zavzetost za vrednote in njih ustvarjanje. če ima raziskovanje intimnega življsnja kakega umetnika sploh kako vrednost, jo ima tedaj, kadar se s tem razjasni ta ali ona temna točka v njegovem življenju, predvsem pa v njegovih umetninah. Toda Pirjievčeva kritika ni toliko posvečena zavračanju teh Kraigherjevih abotnosti, ampak skuša opozoriti na zmotno Kraigherjevo izhodišče o Cankarjevem odnosu do marksizma. Ker bo v drugem delu knjige poudarek na razpravljanju o tem (še mnogo večji kot v prvem delu, razpravlja Pirjevec še bolj podrobno o Cankarjevem svetovnem nazoru. Kraigher je že v prvem delu knjige zapisal, da je bil „Cankar temeljito podkovan marksist". Pa to mu ni dovolj, ker gre še dalje in napiše naslednje trditve: .,Vsakršno izpodbijanje Cankarjevega marksizma, vsakršno otepanje zoper njegovo marksistično prepričanje je mlatenje prazne slame, je jalovo početje, obsojeno r.a neuspeh." V vseh teh stavkih ni r.iti ene besede, ki ne bi bila problematična, pravi Pirjevec. Vsaka bi zahtevala večjo ali manjšo korekturo. V Cankarjevih spisih je precej vprašanj, ki jih je Cankar reševal v marksističnem duhu, so pa predmeti, v katerih se je vedno bolj oddaljeval od marksizma. Pojem revolucije pri Cankarju nima marksistične, proletarske vsebine, pravi Pirjevec. Kraigherju je Hlapec Jernej, „kar se marksistične ideje tiče, najostrejše delo", v resnici pa razodeva miselnost, ki je ni mogoče spraviti v sklad z marksističnim naukom. Čim bolj se pri Cankarju približujemo osnovnim filozofskim vprašanjem, bolj opažamo, da se od marksizma vedno bolj oddaljuje in se približuje nemarksističnim ideologijam. Tako je že v članku o Ketteju Cankar zapisal, „da je glavna vsebina vsakega dela, ustvarjenega od resničnega umetnika, pravzaprav hrepenenje po lepoti, po večnem, po Bogu." V istem času je zapisal: „Lepota je kakor Bog; povsod je in nikjer je ni. Oko je ni videlo, uho je ni slišalo, jezik je ni izrazil. Srce1 siromaka ji služi m je išče, slutilo in iskalo jo bo vekomaj." In dalje: „Umet-nost je tisočlična, legijon besed, zvokov in oblik za čiščenje enega samega nevidnega Boja... Srce, ki lepote ne illiče, je mrtvo — hvala Bogu«, da je malo takih src." iPotem ko je vse to naved':l, poudarja Pirjevec, da je za marksizem razvoj umetnosti, predvsem pa njena idejna usmerjenost, vedno rezultar.ta razrednih konfliktov in pretresov, ki jih ti konflikti povzročajo v družbeni zavesti, za Cankarja pa je idejna usmerjenost umetnine rezultat njenih notranjih avtonomnih zakonitosti in nekaterih skoraj da apriornih lastnosti človeške narave. S tem je Cankar izločil umetnost iz območja razrednih spopadov, zanikal njero razredno opredeljenost in odkrhnil revolucionarni umetnosti vsaj v teoriji njeno družbeno-borbeno ost. Seveda se je Cankar s tem močno oddaljil od marksizma in približal idealističnim koncepcijam. S temi analizami je Pirjievec nekako že nakazal Kraigherju dispozicijo za drugi del knjige o Ivanu Cankarju. Vprašanje je, če se bo Kraigher hotel teh napotkov držati. DELEŽ KRITIKA JOSIPA VIDMARJA V slovenski književnosti zavzema kritik Josip Vidmar pomembno mesto. Po prvi svetovni vojr.i je imel svojo lastno revijo, ki ji je dal naslov ,.Kritika" in v slovenski moderni kritiki bo obveljalo njegovo delo, ki mu ne more odrekati cene in pomena niti Boris Ziherl, dasi mu zamerja idealistično usmerjenost (vsaj v preteklost). Toda njegov vpliv in njegove teze sedaj podirajo mlajiši kritiki, tako zlasti Taras Kermavner in Janko Kos. Vendar zna v polemikah z njima Vidmar še vedno vzdržati svoj ponosni korak. Slabše je shodil s kritiko, s katero se je nanj v svoji knjigi o Cankarju spravil Lojz Kraigher. Vidmar sam je preštel strani, ki so v tej knjigi posvečene njemu in jih je naštel 150. V zboru slovenskih marksističnih pisateljev je imel Vidmar vedno dva žolčna nasprotnika: Juša Kozaka in Lojza Kraigherja. To nasprotstvo je slovensko književnost dosedaj obogatilo z dvema sadovoma: v tri- desetih letih je Juš Kozak v Ljubljanskem zvonu objavil dialog z Josipom Vidmarjem, ki bi mogel v skromni galeriji slovenskih pamfletov zavzeti prvo mesto —, sedaj pa ta dolgi Kraigherjev traktat, ki po svoji žolčnosti komaj zaostaja za Juševim pamfletom. Kraigher je vse sporne zadeve zastavil tako, da se je treba vpraševati, ali je bil Vidmar iskren, ko se je po 1. 1941 spreobrnil. V svojem uvodu o Goethe-jevih pesmih je to konverzijo in prehod na pozicije marksizma javno izpovedal in zapisal, obžaloval je celo zmotno tolmačenje Cankarjevega Kar.torja, toda Kraigher mu ne verjame Obrača se na Vidmarja z vprašanjem, „ali so marksizem, socializem, komunizem zanj še vedno t žka bolezen, zanj in za njegovo metafizično ideologijo." Vidmar se obrača nanj z vprašanjem („Naša sodobnost" !štev. 4, letnik 1954), za kakšno ideologijo gre pri tem, ali za »nekdanjo ali sedanjo". Kajti svoje stare nazore je Vidmar „priličil sedanjim časom". Ni pa zavrgel svoje ideje o ,,'etosu umetnosti" in Kraigher je v svoji knjigi sedaj razložil, da je ta Vidmarjev „etos umetnosti", dejansko „hudodelski etos". Ko je nekdo v Ljubljanskem dnevniku opozoril na to, da Kraigher v teh navedbah o Vidmarju prehaja čez meje prenapetosti, mu je Kraigher v istem listu odgovoril takole: „Ti-murlenk, Napoleon, blazni Nietzsche, Spenglerjev Cezar, Mussolini, Hitler, Ku-Kluks-K!an, Stalin in danes macartizem so bili patološki in zločinski izrodki nad-zverin. A teoretično je šel v najhujši ekstrem Slovenec (Josip Vidmar) s svojo religijo, ki ji je ime umetnost." O tej religiji je Vidmar govoril na kongresu jugoslovanskih književnikov 1. 1952 in Kraigher pravi, da si je Vidmar to strašno teorijo izmislil, ker hoče dati času zdravilo proti bolezni našega časa, ki ji je ime: marksizem, socializem in komunizem. Vidmar se zagovarja, da je s svojim sodelovanjem v osvobodilni fronti „ipso facto" zavrgel svojo nekdanjo miselnost. Opozarja, da je v zadnjih letih napisal celo vrsto kritik in uvodov v razna dela (Bratje Karamazovi), v katerih je obsojal miselnosti, ki niso socialne. Ko pa govori Kraigher o odnosu Vidmarja in Izidorja Cankarja do socializma, ju tako odpravi: „Urednik Cankarjevih zbranih spisov (Izidor Cankar) je mislil ob materializmu čisto določeni mehanični materializem, za ideologa v Kritiki (Josip Vidmar), pa je bil popolnoma neopredeljen. Prvi se je predvsem bal za usodo Vatikana in njegove cerkve, obadva pa sta trepetala za usodo buržujske, kapitalistične ureditve človeške družb-." Tako je prišel Lojz Kraigher na cilj, vzklika Josip Vidmar. Seveda — pravi Vidmar — ne trepeta več za usodo buržujskega kapitalizma, ampak trepeta pred tem, da se bo kmalu znašel pred revolucionarnim tribunalom. Tako imajo zdaj v tej pravdi zadnjo besedo organi državne varnosti in javni tožilec. „Z vsakršnimi in vsestranskimi čestitkami Lojzu Kraigherju jim v tej zadevi zadnjo besedo skrušen prepuščam za zmeraj," zaključuje Vidmar ta del del kritike o Kraigherjevem delu. CAS NA TRIBUNI OB DRUGI KNJIGI „VREDNOT" Pred časom je nekdo podvomil o potrebi organizirane kulturne akcije med Slovenci v zamejstvu in ni videli v tem prizadevanju pravega smotra. Nehote se pri tem spominjam na to, kar je Marijan Marolt zapisal o notarju Gogali, uradniku na ljubljanskem magistratu v Evangelista, Kreka časih, ki je kar odkritosrčno rekel, da Slovenci umetnosti sploh ne potrebujemo. Spominjam se pa na drugi strani tudi na tisto legendarno izjavo (legendarno, ker pač ni zgodovinska) arabskega kalifa Omarja, ki'naj bi svojemu generalu Amruju naročil požig aleksandrijske knjižnice in z njo nad 700 tisoč predragocenih knjig, rekoč: „če je v teh knjigah kaj proti koranu, jih je treba uničiti; če ni, so nepotrebne, saj je v koranu vse, kar mora človek vedeti." Dve miselnosti silita iz teh izjav: prva v svoji materialni grobosti izraža mnenje, da ekonomija in politika že zadostujeta za kulturno usovršenost naroda, druga pa v ozkotirno zamišljeni verski vnemi odreka kulturno vsebino vsemu, kar ni teologija. Dve skrajnosti, tako značilni za marsikatero dobo v viharni zgodovini človeštva. Prva vodi človeka nazaj v barbarstvo, druga povzroča upor duha ter ustvarja bojno stanje med vero in -' znanostjo, in posledično temu kulturno zaostalost, i Zgodovinski predstavnik prve miselnosti bi bil Timur Hromi, turanski osvajalec, ki je cvetoče kulturne dežele spreminjal v pašnike za svojo konjenico, iz odsekanih glav bagdadskih učenjakov pa postavljal spomenike svojih vojaških zmag. Predstavnika druge pa bi lahko imenoval Oliverja CromwelIa, angleškega diktatorja in tirana, „svetnika, božjega izvoljenca, posrednika božjega, Jozve-ta", ki je na noževi ostrini Stare zaveze in puritanstva tiraniziral svoj narod, v imenu božjem obglavljal anglikance in katoličane, z bibličnimi argumenti preganjal kulturnike, Irce pa trebil kot Jozve Kanaance ter jim zaplenil pet milijonov akrov najboljše zemlje. A krivulja kulturnega razvoja v človeštvu se dviga iz drugih osnov in silnice njegovega napredka izvirajo iz soglasja vseh vrednot, oplojenih s prvinami božje milosti. Neskladje vrednot vodi v razkroj kulture: Kalvin je rasti človeštva v božje višine ravno tako nevaren kakor Timur Hromi; Montanus in Atila puščata za sabo enake sledove pogorišč in, razvalin. Toynbee ugotavlja v svojem študiju zgodovinskega dogajanja množico či-niteljev, ki ustvarjajo kulturno vsebino družbe. Veliko jih je, mnogo več kot to mislijo Spengler, Lamprecht, Caiiyle, ali celo Edvard Kardelj, ki nateza vso slovensko zgodovino na umetno ogrodje dialektičnega materializma. Vendar pa Toyn.be« kljub vsej svoji tolstojevski širini le zanemarja tisto moralno odgovorno in prirojeno sposobnost človeka, ki išče soglasja vrednot in s tem postaja ustvarjalec kulture. Kajti kaj drugega je kultura, kakor ubrano razvrščanje in sklapljanje vrednot? Odtod dejstvo, da so Grki in Rimljani kljub skromnim naravnim sredstvom in kljub vsem svojim napakam in grehom dosegli visoko stopnjo kulture ter postali učitelji človeštva. Odtod dejstvo, da je visokemu srednjemu veku, Tomaževemu veku bi lahko rekli, sledil silovit kulturni zagon, katerega sad je sodobna „zapadna" kultura. Martin Grabmann dokazuje, kako ogromen in odločilen vpliv je imela Tomaževa »zgradba vrednot" (tako bi si upal imenovati Tomaževo filozofijo), na celotno renesančno in humanistično gibanje, in s tem na razvoj evropske kulture vse do Kanta in Hegla. Še celo najbolj neuklonljivi antishola-stiki so skrivaj ali očitno hodili na posvet k Tomažu, ne izvzemši Erazma Rotter-damskega; isto, kar delajo danes protestantski in pravoslavni teologi. Razlog tega vpliva je pogodil Pico de la Mirandola, ko je opredelil kot najznačilnejšo lastnost Tomaževe znanosti nje »trdnost in enakozgradnost" (solidum et aequabile), to je tisto solidno zgrajenost v temeljih in pravilno medsebojno razmerje vrednot, ki dopušča, omogoča in pospešuje kakršnokoli nadzgradbo v kulturne višine. Gali-leo Galilei ne bi bil obsojen, če bi Robert Bellarmin bolj potanko poznal to Tomaževo soglasje. Seveda, politika še ni kultura, kakor tudi ne umetnost ali znanost; so nje sestavni deli; so pač vrednote, ki, pravilno spoznane in urejene, rastejo v kulturo. Spoznavati vrednote in jih pravilno urejati, ali ni to prav poslanstvo »Vrednot"? France Glavač. ABSTRAKTNOST IN ABSTRAKTNA UMETNOST Beseda »abstrakcija" pomeni ločitev, odločenje, odvzetje, odmaknj.enje in je prišla v latinsko izrazoslovje iz grščine, kjer ustrezajoči izraz »aphairesis" pomeni isto. V slovenščini se ta izraz v filozofskem jeziku prevaja „odmišljenost", kar pomeni miselno odločenje. Tako n. pr. abstrahiramo ali odmišljamo iz posameznih stvari njih splošna bistva, iz posameznega človeka, recimo, Janeza Klepca, isplošno bistvo človekovo, ki velja za vse ljudi, ki pa kot tako hiva le v človekovem umu, ne pa v posamični stvarnosti, kjer se dobe le posamični ljudje. Stvarno mišljenje se poslužuje abstrakcije, kajti brez nje se ne da misliti, vendar me ostaja pri abstraktnih pojmih, ampak se neprestano povrača h konkretnim predstavam, iz katerih odmišlja ali abstrahira splošne pojme. Odmišljanje ni nikakšen cilj za stvarno mislečega človeka, ampak samo sredstvo. Stoletja racionalizma, ki nasprotno pretirava važnost abstraktnih pojmov, so ustvarila v današnji kulturi nekako splošno nepozornost za konkretno stvarnost, ki se je razširila iz umskega področja tudi na čustveno življenje. Zatai smemo govoriti v širšem smislu o abstraktni miselnosti, ki se karakterizira po splošni težnji duha po čim večji neodvisnosti od dane stvarnosti. Duh se torej giblje v neki splošni odmaknjenosti iod posamičnih stvari. Ta pojav danes ni redek, ampak žal zelo razširjen. Kaj je torej čudnega, če je taka doba rodila abstraktno umetnost? Tisti urejenec, ki prezira po njegovi sodbi zmešane abstraktiste lin si želi v umetnosti le končnoveljavnih oblik, živi odmaknjen od svoje konkretne dobe, ko ne vidi splošnega prevrednotenja in sanja o nekih abstraktnih, c. kr. dobrih časih, ter tako greši z isto abstraktnostjo, ki jo potem drugim očita. Neznosno je poslušati razne geometrične glave, ki govore o abstraktistih ali o eksistencialistih, kot da bi glosifiicirali živalske vrste ali kemične prvine. Abstraktna umetnost je široka oznaka, pod katero se stiska nepregledna vrsta umetnikov, ki pa zato ne izgube svojie edinstvene in nezamenljive osebnosti. V splošni odmišljeni tehniki j« mogoče najti nelštevilne odtenke, ki bolj razodevajo umetnika, kakor pa skupni imenovalci. Poleg čistih abstraktistov, ki jim gre za popolno neodvisnost od dane stvarnosti, za čisto poljubnost, za stvar-jenje svojega sveta, imamo prave realiste, k'i pač ne morejo pod kaznijo nepristnosti in retorike govoriti danes jezika starih realistov, ampak se izražajo v govorici naše abstraktne dobe. Toda v jedru človek vidi, da so le prevedli na platno, kar so njihove oči odkrile. V tem primeru še njihova ustvarjalna svoboda preliva v dvojno zvestobo: do zunanje in do notranje danosti. Včasih je Renan ponavljal za Lessingom, da mu je ljubši lov nego plen. Več zadoščenja mu daje iskanje kot iskano. To se pravi, da mu je več za osebno razpoloženje kot za stvar. Sodobnik pa, ki ga moti iskanje novih izrazov, ima raje plen kot lov. Toda ker plena Iše ni, je treba nadaljevati z iskanjem. Kdor te dejanske potrebe časa nie sprejme, imu je manj za stvar kot za osebno ugodje. S tem pa nočemo trditi, da med iskalci novih .oblik ni Lessingov niti Renanov. Gide je dejal: „Slikarstvo je v teh .obupanih časih veliko manj poklic, zabava ali razvedrilo kot kdaj koli preje. Še manj jie služba družbi. Je način bivanja, poskus dihanja v svetu., kjer se dihati ne da." če to drži, kaj drugega smemo zahtevati od umetnika kot osebno konsistenco in pa zvest izraz? človek bi rad vedel, kaj misli tisto občinstvo, ki pričakuje od slikarja, da bi se priličil njegovemu okusu. Abstraktnost je beg, ni pa že vsak realizem vztrajanje na mestu. Mnogi se v vsesplošni oddaljitvi bližajo stvarnosti in si v razvlečeni utvari svobode žele nuje, notranje in zunanje, dočim drugim služi realistična tehnika za umik. Kadar ni realistični izraz stroga podoba tega, kar umetnik in njegov svet stvarno sta, se izcimi v najbolj pretvarjeno retoriko. Pri nekaterih abstraktistih je moči opazovati ascetičen napor. Kot Diogenes bi radi vrgli od sebe še kozarec, da bi pili iz prgišča. Toda včasih kakšno neiskano razkošje bolj koristi izčiščenju kot puščavnilška gollota. M.K. ČRTA IN SIMON KREGAR Kakor kos pomarančne lupine je bilo napeto jadro na ribiški ladjici, ki je zibaje drsela proti obali. Marija k Tebi uboge reve... Romarji. Od vetra in sonca ožgani in razorani obrazi. Ženske z rutami. Stari in mladi. Že se je začela iz meglice razločevati obala in na obali cerkev. Pesem in molitev romarjev sta postali glasnejši in močnejši. Jadra so lahno podrhtevala v vetru. Cerkev je bila že razločno vidna. Iz belega kamna sredi zelenega gozdiča je bila kot bela ovčka sredi travnika. IVedno bliže je bila. Ladjica je spustila jadra in zdrsnila med stebri prav do stopnišča cerkve. Prav ob morju je namreč stala cerkev, tako iob morju, da je bil en vogal potisnjen v morje. Pod oboki na stebrih, je morje pljuskalo vse do stopnišča, ki je vodilo v ozko cerkveno ladjo s postajami križevega pota. Skušam si na ta način predstavljati vse študije in skice arh. Simona Kregarja, ki jih imam preid seboj. Mogoče se bo to komu zdelo preveč romantično, pa mislim, da romantičnost ni ravno najmanjša primes Kregarjevega značaja. Oglejmo si nekoliko študijo za cerkev Križevega pota, ki je nastala v Trstu 1. 1949. Že bežen pogled nam pove, da imamo opravka s pravim arhitektom. Zamisel sama je izredna. Cerkev je sestavljena iz dveh delov, ki sta združena s štirimi hodniki. Prvi del, ki stoji tik ob morju, je dolga ozka ladja, ki stoji na obokih in sega na eni strani prav v morje. V tem delu so oltarji » postajami križevega, pota. Drugi del je glavna ladja, z oltarjem Sv. Duha. Med obema ladjama je tridelno dvorišče, ki je tlakovano s kamnom in opeko. Morje sega prav do dvorišča. Simon Kregar je imel pred očmi vse značilnosti podnebja in tradicije kraja, kamor je postavil cerkev. Gradbeni material sta kamenje in opeka. Dvorišče, ki je tridelno in postavljeno' med obe ladji, je tudi v največji vročini hladno. (Morje sega na dvorišče.) Izrabil je značilnost pokrajine: ladja križevega pota je potisnjiena v morje, Marijina kapela pa je sredi gozda in je z dvignjenim hodnikom zvezana z glavno ladjo. Cerkev povezuje morje in zemljo na lep in originalen način. Iz poslanih skic vidimo, da je križev pot Simonu Kregarju zelo priljubljena snov za osnutke. Tem bolj, če pomislimo, da so te skicte nastale, kot sam pravi, mimogrede in si z njimi ni služil kruha. Med poslanimi stvarmi so kar trije osnutki za cerkve križevega pota. Prvi je nastal nekaj v Ljubljani in nekaj na Koroškem 1, 1945. Drugi je PROSTOR ravnokar opisani tržaški osnutek iz leta 1,949 in tretji je nastal v New Yorku leta 1952. Če primerjamo vse tri med seboj, lahko odkrijemo značilnosti Simona Kre-garja kot arhitekta. (Pokrajina in okolje precej vplivata nanj. Pri osnutku iz Ljubljane lahko mirno pomislimo na tri najbolj markantne stavbe predvojne Ljubljane: Unive-zitetno knjižnico, Baragovo semenišče in, tržnice na Vodnikovem trgu. Niso v resnici prav nič podobne Kregarjevi cerkvi križevega pota, pa če si predstavljamo vse skupaj, opazimo, da prisotnost cerkve prav nič ne moti, temveč celo- izpopolnjuje celotni akord. Pri drugem osnutku, tržaškem, ki smo si ga že bliže ogledali, smo opazili, da je tipično kraški in primorski, ima pa tudi močno benečansko noto. Nič čudnega, saj so Kregarju Benetke zelo pri srcu, kot sam pravi. Njegov stari oče po materini strani jie namreč nekje blizu Benetk doma. Tretji osnutek ima pa že bolj amerikanski značaj. Bolj kot amerikanski bi rekel1 anglosaksonski. Spominja me na angleške katedrale. Vsaj oltarna fasada. Ima pa ta načrt, enako kot tržaški, zelo originalne zamisli. Stranska hodnika glavne ladje se izlijeta na levi strani v kapelo jajčaste oblike, na desni pa hodnik obkroža vrt, na katerem je oltar na prostem. Druga tipična Kregarjeva stvar je skica, ki je nastala v Trstu leta 1951. Glavni del ladje je okrogel1 in ima štiri stranske ladje, ki obdajajo glavni del krog in krog. Z glavno ladjo so povezane po hodnikih. Iz skice to sicer ni razvidno, pa mislim, da je glavna ideja oltar postavljen v sredino cerkve. Zanimivost zase je načrt za predelavo kraške cerkve (v Trstu 1. 1946). Zanimivost iz dveh razlogov. Prvič, ker je v cerkvi samo najpotrebnejše, pa je vendar dosežena izredna harmonija in čistost. Drugič pa, ker je skice za oltarne reliefe, za križev pot in za oba kropilnika napravil Franci Gorše. Po vsem do siedaj napisanem bi človek sklepal, da se Simon Kregar ukvarja samo s cerkveno arhitekturo. Pa je to samo ena stran njegovega ustvarjanja. Ogflejmo si še malo njegove druge plati. N. pr. njegovo študijo za dolenjsko kmetijo, ki je nastala 1944. leta v Ljubljani. Najboljše, če prepustimo besedo njemu samemu. Takole piše v svojem opisu: Okrog dvorišča so v smeri kazalca na uri tile prostori: Na skrajni levi je kozolec „toplar" s tlakom za mlačev; na tlorisu je označen z osmimi pikami — osmimi stebri, tretjina lope je tlakovana — rege v podobi križa. Zgoraj je gospodarsko poslopje s hišo: najprej prostor za orodje in stroje s širokimi vrati, ki drsijo po vodilu, potem prostor za močno krmo z dvema silosoma za kislo krmo (zadaj) in stopnicami za senik, hlev za 10 glav živine s krmilnim hodnikom ob obeh straneh in čistilnim hodnikom sredi, potem dva odprta prostora za steljo in drva... Zraven je hiša, vhod v zadnjo vežo, iz veže so vrata v stranišče, v pralnico s prho in vrata v glavno vežo s stopnicami v nadstropje (med straniščem in pralnico so police za nošeno obleko in čevlje). Ob glavni veži je dvoje spalnic, kuhinja s shrambo in „hiša" (v hiši je bogkov kot in kot s krušno pečjo). V smeri kazalca ure naprej: pred hišo je predvrt, zraven je dovoz is ceste na dvorišče, potem gartelc in dolga, ozka 'zgradba s kurnikom, kuhinjo za pičo in svinjaki; tekališče je ob spodnjem robu zemljišča. Gnojišče s štirimi predeli, kozolec in sadovnjak okrog njega zaključujejo krog. Na načrtu ni zgornjega nadstropja. Pro- Simon Kregar CERKEV KRIŽEVEGA POTA New York, 1952 stori so tile: nad prostorom za stroje, krmilnico in hlevom je senik. Nad pralnico je kašča; nad spalnicama je še dvojre spalnic; prostor nad kuhinjo in hišo je le podstrešen — ostrešje sega namreč vse do stropa „hiše". Zgoraj od leve proti desni: pogled s sadovnjaka na gospodarsko poslopje in hišo; pogled na gospodarsko poslopje in hišo z dvorišča; pogled na kurnik s svinjakom in gnojiščem. Gradivo: opeka in les. „Toplar" ima tradicionalno „križno" vezavo lesa (nisem risal), ista vezava je na seniku in svinjaku: torej krog in krog dvorišča. Dvorišče je tukaj „,trg". To je ena izmed študij slovenskih domačij iz leta 1944 (Kmetijska zbornica v Ljubljani; pri tehničnem delu načrta je sodeloval ing. Padar). Domačija ni nikako odkritje, ima pa nekaj dobrih zamisli in je nastala po precej temeljitem študiju kmečke arhitekture (ne samo naše), naših domačij, oblik in konstrukcij in vsaj gospodarske zamisli." S katerekoli strani si ogledamo dela arh. Kregarja, vidimo, da ima izreden čut za kompozicijo in harmonijo in da se z izredno lahkoto vžhji v okolje, ki ga obdaja, kar je zanj kot arhitekta velike važnosti, ker tam, kjer si morajo drugi pomagati s študijem, njemu pomaga intuicija. Milan Volovšek TRI SLOVENSKE RAZSTAVE V BUENOS AIRESU 1. RAZSTAVA SLOVENSKE IZSELJENSKE GRAFIKE. 3. - 5. IX. 1954. Slovenska kulturna akcija je v prvilti septembrskih dneh priredila razstavo slovenske izseljenske grafike v dvorani pri Deklevi, kjer se je vršila prej že Meštrovičeva razstava. Ureditev razstavnega prostora, zadnje tretjine dvorane, je bila približno enaka kot pri Meštrovicu; razporeditev 70 umetnin težavnejša, vendar po prizadevanju Bare Remec in Franceta Ahčina tako premišljena, da more služiti za vzor tovrstnih prireditev. Na razstavi so visela dela Franceta Goršeta, Alekse Ivane, + Marijana Ko-ritnika, Božidarja Kratmolca in Bare Remec. GORŠE je imel starejšo portretno risbo (1947), pet risanih študij za toromt-sko cerkev (1952) in novejši linorez ,,Ex libris". — Pri risbah za cerkveno kiparsko opremo, ga je v kompoziciji očitno vodil žte obzir na dano arhitekturo, vendar kažejo tudi posamezne risbe kiparjev čut za zaključeno formiranje. Upošteva pa Gorše pri svojih cerkvenih naročilih že vnaprej tradicionalni okus naročnikov in zato v teh stvareh ne da iz sebe vsega, kar bi hotel povedati. IVANČEVA je prišla šele pred nekaj /leti iz domovine. Njeno prejšnje delo nam ni znano. Zdaj je razstavila (9 monotipij, 2 tuša in 4 lesoreze. Vse to je napravila zadnje dve leti v Rimu. Snovno predstavljajo njeni listi predmestne stare arhitekture, življenje okrog njih in še življenje po tabernah in delavskih menzah; snov torej, v kateri je slikovitost domača. Njena tehnika je pastozna, poteza široka, rada ima včasih velik svetloben kontrast. Kompozicija je največkrat precej razgibana in če je drugič kje bolj strnjena, jo js morda narekovala prej slučajnost razporeditve v naravi kot volja do urejevanja. Včasih zaustavlja mehkobo, prelivanje z močnimi črtami, ki se zdijo nekam trde, toda prav te močne črte ji menda služijo za kompozicijsko vezavo. Ne ustraši se najtežjih situacij v prena-trpanosti; naravnost jščie jih. Vendar ni v teh grafikah, ki -so bile na ogled v Buenos Airesu, več tiste nejasnosti, kot jo je bilo še precej v ilustracijah Vodebove in Beličičeve knjige: umetnica se viendar bliža neki preglednosti, morda celo mo-numentaliziranju. Če je njen nastop v knjižni ilustraciji pomenil še samo nastop neznane talentirane umetnici?, so njeni listi tukaj presenetili z dokazom hitrega in uspešnega napredovanja. + MARIJAN KORITNIK je bil risar, čigar risbe pa so naravnost izzivale h grafičnemu delu, zlasti k ujedanki. Pet risb je bilo iz bolonjske dobe (1946/47), ena iz 1. 1952. Več o njem spodaj. KRAMOLCA tudi v Argentini bolje poznamo kot Ivančevo. Zbornik Svobodne Slovenije je prinesel že več njegovih ilustracij in reprodukcij po oljnatih slikah. To je bila dobra priprava na to srečanje na razstavi, kjer smo videli štiri starejše suhe igle iz let 1950 in 1951 — pa so vrezane po starejših osnutkih, vsaj tri, če ne pomenijo letnice samo datum odtisa — in 16 linorezov iz razdobja 1951 — 1954. Prav to poznanje Kramolca skoraj otežkoča vrednotenje mjiegovih del prav na tej razstavi, ker sega recenzent nazaj v preteklost. Tujec, ki je manj prizadet, je ocenil Kramolca s torontske razstave in temu nimamo dosti pridejati.* Zato samo kratko primerjavo med koroškimi suhimi iglami in novejšimi linorezi. Človeške figure Kramiolc ne more izviti iz njenega anatomskega, čisto človeškega resničnostnega lika. Niti v Kopalcih me, ki so menda zadnja časovna postavka v tej kolekciji. Za vsem tem človeškim ospredjem pa živi nek novi svet, brez akademijskih tradicij, svet abstraktnih ornamentov, črt, geometričnih likov. Ta geometrija je včasih tudi samostojen list. Človek, ki tako zelo obvlada vse poziture človeškega telesa in še vse druge forme zunanjega sveta, pa se kar naenkrat vrže na irealne geometrične forme, črte in okvirje, mora za to imeti neke globlje razloge. Pri večini Kramolčevih linorezov živi oboje skupaj in reči smemo, v neki prav harmonični dražbi. V razdobju štirih let bi lahko zaznamovali vedno pogostejši ornamentalizem, ki čim dalje bolj izriva stare naturalistične in realistične vrednote in tudi vedno bolj samostojno nastopa. Toda vedno spet se Kramolc vrača v svojo lastno preteklost. Ni torej hlastač po nečem novem. (Slovenci imamo samo enega takšnega, to je tržaški černigoj in v muziki bi mu skoraj lahko vzporedili švaroi.) V tej svojevrstni ornamentalni umetnosti je Kramolc dosti bolj suveren kot, postavim, stari mojster Miha Maleš, ki ornament podreja; Kramolcu je to bolj svojski svet, vreden samega sebe. Ni pa to KramolSev končni namen. Je to važna postaja na njegovi poti, ki ga je oplodila, kar je bolj očitno na njegovih poznejših delih, ki jih na tej razstavi še ni bilo. O BARI REMEC sem pisal svoj čas v Vrednotah (Prva knjiga 1951, 1, str. 90—93). To je bila umetnica še iz čletrte generacije Pavlovčevega kroga, ki je pa napravila ža velik samostojen korak naprej in se oblikovala v izredno močno individualnost. Takrat sem jo vzporejal s Kobilčevo, danes ji moram priznati večjo veljavo. Kobilčeva je bila močan oJovek v družbi svojih močnih sodobnikov — sider redkih; Bara je postala izrazita vodilna osebnost, kar Kobilica ni bila. Na raz- * Glej članek na str. 214. stavi smo mogli slediti njenemu razvoju: od slikovitosti Cankarjevega portreta (1,948) iz dobe njenih ilustracij Kalimove Črne maše, mimo večje ploskovitosti in bolj poudarjene linearnosti v knjižnih opremah Debedjakoveiga Poljuba in pesniške zbirke Viktorja Vide, v iskanju kompozicijskih vrednot v naravi južne Argentine, pa do ekspresivnosti figuralne kompozicije Adama in Eve (1954). Vso to pot js ilustriralo 7 lesorezov, prav tolikšno število linorezov, dvoje risb, 4 tuši in dve monotipiji. Danes pravijo tako v domačem razgovoru, da jis Remčeva višek abstraktnih stremljenj v slovenski izseljenski umetnosti. To seveda ni točno. Njena pot vodi iz doma prinesenih vrednot razkošna slikovitosti v iskanje bistva naravnih danosti in v njihovo združitev z bistvom duhovnih nastrojenj. Topej ne ekspresionizem, ki je bil projekcija umetnikovega nazora na zunanji svet, ampak iskanj« vrednot v zunanjem svetu samem. Nekaj podobnega kot so delali impresionisti, lis da umetnica ne iišče samo vidne narave, ampak tudi v njej skrite vsebinske vrednote. Teh je pri človeku več kot v krajini in zato so figuralne kompozicije bolj komplicirane. V vsem tem svetu, ki ga umetnica išče, pa vlada nek red, to ni iskanje kakšne anarhije v naravi ali fragmentarnih mikov, zato tista izredna kompozicijska urejenost, ki so jo pri Remčevi že večkrat poudarili (Vo-lovšek v Svobodni Sloveniji, itd.). 2. MILAN VOLOVŠEK Med 19. in 31. oktobrom je bila odprta v galeriji „Comte" razstava 16 olj Milana Volovška. Tega slikarja je poznala slovenska javnost doslej najbolj po begunskem banderu: impresionistična podaja z nekoliko pretiranimi telesnimi gibi, nekaj podobnega Tratnikovim Beguncem. V Argentini je več lat delal skrito in zdaj šele nastopil v javnosti. Volovškova dela na tej razstavi so bila vsa iz novejšega časa, iz 1. 1954. Vendar so izstopila iz celote tri (5, 10 in 11), ki so morda iz začetka leta: pa-stczniejše nanašanje barve v uokvirjene ploskve z rahlim senčenjfim. Na drugih slikah so barvne ploskve bolj gladke, včasih med črnimi črtami tako prozorne, kot na srednjeveških oknih. Poglavitno kompozicijsko sredstvo so prav ta črte, ki v kompozicijske svrhe večkrat izstopijo iz svojih naravnih funkcij. Zelo rafini-rana je tudi barvna kompozicija, pa njenega vodila nisem mogel še prav dognati. Kompozicija je Volovšku najvažnejši problem slikarstva, tako da vključi včasih, kot pri št. 3 in 8, v kompozicijski okvir še en kompozicijski krog. Ima pa človek vtis, da so kompozicijski uspehi pri Volovšku plodovi intenzivnih iskanj, medteim ko padejo pri RemSevi kar nekako sami od sefco na sliko. Prostornosti v globino Volovšek ne išče. V njem je precej lekspresivnosti in črpa figure bolj iz spominskih shem kot iz neposrednega opazovanja. So pa to njegov lastni svet. Ob istem času sie je vršila v Buenos Airesu razstava moderne religiozne umetnosti in pri najbolj vestnem iskanju ne bi mogli najti tu kakšne vzporednice Volovšku. Abstraktna umetnost to ni, pač pa abstrahirajoča, ker abstrahira vse, kar slikarja kompozicijsko in vsebinsko ne zanima. Koncentracija v kompoziciji in v vsebini. 3. MARIJAN KORITNIK Razstavo skic, risb in slik pokojnega Marijana Koritnika je priredila Slovenska kulturna akcija 4. in 5. decembra 1954 v prostorih Društva Slovencev. Med 40 umetninami je bilo 6 skic in študij, 18 izvršenih risb (največ perorisb in pod.) in 16 slik (najvieč olj, nekaj akvarelov in akvareliran pastel). Razstavljena dala so iz dobe begunstva na Tirolskem (1945), šolanja v Bologni (1946/47) in iz Argentine (do 1953)^. Prva doba je v znamenju iskanja pravilne risbe. Slike iz bclonj.jlke dobe so mehko impresionistične, številno risbe iščejo slikovite motive. V Argentini teži Koritnik k barvnemu realizmiu in k ostrejši risbi, prav v risbah (št. 27 na grafični in št. 39 na posmrtni razstavi) po izstopajočih konturah. Ko-ritnikova posmrtna razstava je dobro obsegla umetnikovo delo, ki je bilo doslej skoraj neznano, kler je slikar poznan v javnosti skoraj samo kot kopist, zlasti brezjanskih podob, in pa kot priložnostni slikar dekorativnega in spominskega repertoarja. Zdaj je njegova prava vrednost utrjena. ZAKLJUČEK Slovenska izseljenska umetnost ni abstraktna. Prav na že omenjeni razstavi derkvene umetnosti v argentinski prestolici in tudi na razstavi jugoslovanske grafike tukaj, ki je bila v decembru 1954, smo videli stvari, ki so bile res abstraktne. Kramolčeve abstraktnosti niso drugega kot ornamentika, povzeta iz dejanske ali vsaj možne resnične arhitekture in z ornamentiranih predmetov (preprog, ščitov, itd.). Res pa je, da ti obstojSči ali v fantaziji umetnika preoblikovani or-namienti niso brez vpliva na oblikovanje drugih predmetov. Pri Remčevi je prenašanje takšnih ornamentalnih likov (iz indijanskih preprog in pod.) še bolj podzavestno, je le pobuda za neko linearno, pa nekoliko eksotično obrisno podajanje morda. Pač pa težijo vsi izseljenski umetniki,- ki so zapustili Evropo, v nek idealizem. Zaleinkrat ne najdlam boljšega izraza, čeprav je ta idealizem drugačen kot v ekspresionizmu. Dokler so živeli še v Evropi, so potencirali slikovitost, tostran Atlantika ne več. Omenjene razstave niso tega v celoti potrdile,, toda če pritegnemo nekatera novejša Goršetova dela, potem je v člatvorici Gorše, Kramolc, Remec, Volovšek ta skupna težnja nesporna in tudi Ahčina lahko prištejemo. Koritnik sa je vsaj od daleč nečemu podobnemu bližal. Ali je ta pot pravilna ali ne, ali je v duhu časa .utemeljena, tega ne moremo v .okviru kratke kritike trditi ali pobijati. Dejstvo je! Vsaj deloma pa smo pri Mleštroviču ugotovili nekaj podobnega in bi ob plaketi kardinala Stepinca lahko sklepali na isti razvoj. Druga skupna poteza pri vseh je pa izreden interes za kompozicijo. Morda pri Kramolcu nekoliko manj kot pri Argentincih. Če bi povzeli Sa ugotovitve o slovenskem deilu jugoslovanske grafične razstave — poročal sem v Svobodni Sloveniji — je doma vsaj hrepenenje po tem, kar naši umetniki v Ameriki dejansko ustvarjajo. Marijan Marolt GORŠE IN KRAMOLC STA RAZSTAVILA V TORONTU GORŠE, ki živi zdaj v Združenih državah Amerike, in KRAMOLC v Torontu, Kanada, imata nekaj skupnega: balkanski barok iz jugovzhodne Evrope. Gorše, ki je učenec in sodelavec mojstra Meštroviča, izdeluje monumientalno in majhno plastiko obenem. Njegova koncepcija je vedno moinumentalna, najsi uistvarja kaj majhnega ali intimno humorističnega. Gorše je mojster v obvlada- nju gradiva. Njegova bogata fantazija najde v praVilno izbranem gradivu izrazno sredstvo, ki ga z veliko disciplino oblikuje v umetni ne. Goršefcovi prevladujoči lastnosti sta religioznost in veselje do življenja. T. Kramolc je grafik in slikar. Njegova nadarjenost tiči v ritmiki in deko-rativnosti. Črte njegovih figur so igrivo sigurne. Portreti niso brezizrazni. Mo-notipije in lesorezi (pač lapsus namesto linorezi, op. prev.) so tehnično eksaktni. Kramolc si še ni na jasnem v svoji smeri, kar daje njegovemu ustvarjanju nek mladostni čar. Je iskalec, ki ne more zatajiti nagnjenja k idekorativnosti. Deko-rativnost v smislu ornamentalne krasitve, kot jo najdemo pri Matissu. Kramolčeve značilnosti so ritmika, gibanjle in ornament. Razstava teh dveh umetnikov v torontski Eglinton Gallery je nudila zanimiv pogled in je bila spričevalo še živega evropskega duhovnega sveta. Kari May (Prevedel iz nemščine M.M.) GLEDALIŠČE „Drama je tesno povezana z etiko, ali morda z našo etiko ni vse v redu? Morda manjka pravega poguma, ki ga mora pravi dramatik imeti. Vsekakor mislim,, da gledališče ne more živeti brez aktualne drame, obravnavajoče življenje občinstva, ki isedi v gledališču,. Brez tega bi bilo gledališče le bogat muzej in bi opravljalo le polovico svoje naloge... Mislim, da je dolžnost naše dramatike, tolmačiti življenje sodobnosti in z njim vred obravnavati probleme, ki ob njem nastajajo. Ni si mogoče misliti naše dramatike, ki bi ne obravnavala na umetniško suver:n način probleme življenja, v katerem živimo." (Matej Bor, pisatelj drame „Kolesa teme"). „...če Matej Bor obravnava našo etiko, s katero najbrž po Borovem nekaj ni prav, potem bi pač pričakovali, da bo dramatik postavil pred nas aktualen problem našega življenja... Vendarle se je odločil na nerazumljiv način in proti svojim napovedanim načelom za „bogat muzej". ...In kaj storiti? Odgovor je lahek: Matej Bor ga je sam napovedal, a se je ognil pravi poti." (Franček Bohanec v ljubljanskih Nalših razgledih, Leto II., str. 12, ob priliki uprizoritve Kole® teme.) STANKO KOCIPER: SVITANJE. Drama v treh dejanjih. „There was ever more in hi m to be praised, than to be pardoned." (Ben Jonson o Shakespearu.) Literarni kriticizem, pohvala ali obsodba ncke umetnine na podlagi nekih priznanih načel in nekih osnovnih okusov, je posebno še v našem okolju, kjer sta dvema različnima skupinama predstavnika rajvišje oziroma edine vrednote na eni strani »Jurčič — Govekar", na drugi pa „Ajshil", kaj zamotana reč. Zato mora oni, ki navdušeno piše o revčku Andrejčku na Koroiškem vzeti drugačno me-r lo kakor pa ta, ki premišljuje o delu dramatika v velikem svetu, človeka, ki pozna današnjo kakor tudi včerajšnjo gledališko umetnost, in katerega delo igrajo ljudje, ki morejo ne samo preko knjig, ampak prav osebno presojati Comedie Frangaise, Piecolo teatro di Milano, skupino Renaud — Barrault, Gassmanna in vrste reprezentančnih igralskih družin iz raznih koncev sveta (občudovati vsaj slog igre, če že ne besedilo grške skupine, ki je dajala klasike v originalu), o katerih doma morda niti napisanega dosti ne bi našli. Iz nekega atomskega zavoda v ZDA izginjajo formule. Ko eden izmed glavnih znanstvenikov pobegne, je zadeva prignana na noževo konico. Nek asistent v zavodu, „w:ar veteran" iz druge vojne, je gibalni faktor: s spretno zasnovano nakano se mu posreči razkrinkati izdajalca, ki je po pobegu prvega znanstvenika še ostal na mestu, da naprej drži zveze. Glavni junak, evropski fizik—begunec, sam sprva obdolžen kot tujec sodelovanja s pobeglim znanstvenikom tujcem, postane žrtev lastnih raziskovanj. Umre, potem ko je laboratorij, v katerem je bila shranjena formula za revolucionaren način pridobivanja atomske energije eden izmed sokrivcev pognal v zrak. Pred smrtjo mu izzvenijo besede: samo v ljubezni je rešitev sveta. On sam, ki je nekoč veroval samo v gmoto, je spoznal edino' rešilno pot. Dočakal je svitanje. In kaj čaka nas, vprašuje igralec prijatelje ob umrlem in poslušalce v dvorani. Kociper, ki si je delo zamislil pred leti, a ga je zdaj postavil v prav nič utopističen ambient, nam je s Svitanjem dal dramo, ki je važnejša zaradi izbire nove tematike v naši dramski književnosti in zaradi svojega poslanstva, kakor pa zaradi literarne vrednosti. Ni bilo pisano za „bogat muzej". Vrednost Svitanja je predvsem, v tem, da je aktualno, da današnjemu človeku na razpotju pokaže etične vrednote, kakor jih je nekoč kazal grški dramatik v težkih dneh, tako različnih in vendar v bistvu enakih današnjim. Kajti danes je grška drama, vedno sodobna, še prav posebno sodobna, in kakor piše nekje Manuel Rio: Graves tiem-pos aquellos en que Esquiles >es actual... Prikaz tehnično visoko stoječe, hux-leyanskemu »srečnemu svetu" hitro se bližajoče, moralno nzko padle družbe, polne strahu pred bodočnostjo, a tudi borbe med človekovim poslanstvom in materialno navezanostjo, je vznemirjajoč. Tudi najbolj odmaknjenemu človeku, ki mu je moderno orožje samo neki v sodobnost privedeni julesvernovski prijetno razburjajoči element ob branju večernih časopisov, je nujno blizu. Avtor je v tem oziru prav gotovo dosegel, kar je hotel. Drama jee tehnično v glavnem trdno zgrajena. Dejanje teče, osrednji del je mojstrsko zgrajen; tretje dejanje pa je razvlečeno, kar prav zaradi prejšnjega prihaja še bolj do izraza. Takoj je videti, da delo ni pisateljev dramski prvenec: dejanje teče logično — nekoliko manj v razpletu —, gibanja nastopajočih in njih reakcije so nujne, vedno posledica razvoja dejanja. Zgradba sloni na poznanju graditve efektov, vendar je v Svitanju ne samo nekaj mest, ko dvogovori zaradi preobširnosti ali prevelike razlike v dinamiki s predhodnimi prizori ubijejo naravnost idealno pripravljeni končni učinek, ampak tudi ko gledalec zasluti avtorjev bolj prirojeni kot izšolani smisel1 za smotrno stopnjevanje dramske pozornosti. V splošni oceni zmaga pisateljeva žilica in njegovo globoko prepričanje o nujnosti prikazanega problema nad arhitektonsko zgradbo de3a. Zato celo preobčutljiva razlika trajanja med deli „ekspozic'ja — višek" in „višek — sklepni akord", ko je slednji zaradi počasnega razpleta in pomanjkanja številnejših zaviralnih momentov očitno predolg, ne more ubiti pisateljeve jasne ideje. (Pisec je ustvarjal v zagonu, z notranjo potrebo, da pokaže ljudem edino pot k rešitvi. Prav ta sila, ki daje drami pečat pristnosti, pa je tudi kriva, da je dramatik pri pisanju preveč mislil na poslušajoče. Zato so izvajanja o atomski energiji za lase povlečena v dejanje. Celotna ekspozicija dela, že takoj po prv h prizorih, zaradi tega trpi. Naj je problem pridobivanja atomske energije Iše tak, naj so posledice rabe in zlorabe take ali take, težko je, da bi se znanstveniki takega kova, kakor nam jih pisec oriše, pogovarjali o podrobnostih. Niti nekateri stavki, ki jih je avtor vložil (predsednikov: „Zakaj nam predavate o tem, kakor da smo šolarji", ali prejšnji ,..že vemo, že vemo!"), ne premagajo občutka narejenosti, pač pa pokažejo, da j,e avtor sam čutil to n'naravnost v pogovoru, če bi vstavil v potek dejanja nekoga izven okolja in bi v pogovoru z njim prišlo do razlag, bi bilo vse bolj verjetno, a še to ne nujno potrebno. Podatki sicer kažejo na solidno avtorjevo dokumentiranje, niso pa potrebni niti za psihološki razvoj poedincev niti ne za razvoj dejanja. Problem pričujoče drame je preglobok, da bi mu taki pripomočki mogli koristiti. Govorilo se je o Svitanju, da je pisano v detektivskem slogu. Taka oznaka, če ni pravilno razložena, more samo delo napačno osvetiti. Je pa taka oznaka posledica ne morda samo nekaterih prizorov v drugem dejanju ali pa celo poznanja ^detektivskih prijemov" današnjega leposlovja (vzemimo samo Greena ali Waugha, ali prav v dramskem pesništvu Kingsleyevo „Detective story"), ampak bolj nehotene primerjave te drame z mnogmi našimi prejšnjimi ali današnjimi ustvaritvami, ko je zlasti pri mlajših dramatikih dostikrat šlo samo za nizanje dejanja poleg dejanja, za lepozvočne kozerske igre, za razne poskuse cankarjanske ali canjkarjanske drame in ko smo ob razn'h slovenskih dramskih prvencih, ki jim je manjkala sploh vsaka hrbtenica, nekoč govorili, da so salonske" in bralne, danes pa, da so ,,eksistencialistične"... Svitanje je normalna drama. Z dobro pripravljeno dispozicijo, zapletom, lepo doseženim viškom in razvlečenim razpletom. Reeder je še kot živ nekam mrtev človek 'n vendar središče dejanja. Avtor si ga je izbral za nosilca tehničnega uspeha in tudi ideje drame: samo ljubezen nas more rešiti, in bodočnost — rešitev ali poguba — je samo v naših rokah. Kakor je to najbolj dosledno zgrajena oseba, je njegov nasprotnik v igri, zli duh" Veflden, kljub značajski utemeljitvi, preplitek, preprozoren. Kmalu je gledalcem znano, kdo je zveza med pobeglim znanstvenikom in atomskim zavodom. Zato njegovo delo izgubi zanimanje. (Podobno se ponovi z njegovim pajdašem Sotterjem: iz pogovora s snom v začetku drugega dejanja je videti, da on posreduje podatke Veldenu.) Tako v teh primerih ne samo da ni igre, recimo v smislu klasične dramske zgradbe, ko gledalec kdaj ve resnico, junak pa se v pre- sojanju moti, tukaj niti ne prid: do učinkovitega odkritja. Gledalce že ne zanima, kdo je krivec, ampak samo, kako ga bodo odkrili. Edino Philipova slepota ostane do konca zakrita in je zato tudi dejanje krog njega naj-balj dramatično. Sploh je psihološko najbolj dograjen: ve, kam hoče, nezaupen je do vseh, tudi do Reederja — čeprav sts kasneje izkaže, da po krivici — kar pa samo zaplete dejanje in ga okrepi. Pravo nasprotje njemu je Sotter. Človek, ki dela v dve smeri, pa čeprav po sili razmer, je vse drugačen, če bi mu bila naivnost krinka, bi bil razumljiv, toda prav do konca ostane, kakor se nakaže v začetku. V pogovoru se izdaja in je nerazumljivo, da se ne izda. V celotni zgradbi pa mu je pisatelj dal jasno razvojno črto: razplet njegove poti je hiter; zaviralni moment — ko bi rou Velden z denarjem še mogel pomagati in rešiti položaj — je močen; naravnost v klasični paraboli preide do katastrofe. Brez dvoma je preenostavno prikazana miselnost ljudi v atomskem svetu, posebno takih, ki so na „ključnih položajih". Saj so res znanstveniki mnogokrat ideološko naivni, osebno celo čudaki, toda kot osebnosti v administrativnem vodstvu znanstvenih zavodov so gotovo bili tehnično na višku, predvsem pa intelektualno na drugačni višini. Irene Lando, tajnica predsednika atomske komisije, je polieg Philipa najbolj jasno začrtana oseba. Zato se je avtorju tudi posrečilo postaviti prizore okrog njiju na najbolj trdna tla. Tu pa tam ji morda ravno ni pomagal idealno rešiti vloge — včasih je pridigarska in enkrat, ko misli, da je Philip slep, skoraj otroško patetična („0, znanost, strašna znanost, ki nam ubijaš ljudi...") — a ji je na drugi strani dal s posegi v razvijajoče se dejanje vrednost osrednje osebe. Igralci bi na splošno mogli storiti več, kakor so in je aplavz bilo treba v veliki meri pripisati bolj idealnemu kakor igralskemu delu. Razen Jeločnika, Ko-ciprove in Noseta so vsi izpadali iz ambienta. Jeločnik obvlada oder, se res prepusti igri. Vse tudi najmanjše trenutke neme igre spretno izigra, „nau kretnja govori naprej, ko jezik je umolknil". A je kakor po navadi pretiran v mimiki, kar je gotovo posledica hotenega iskanja močnih efektov. Sam Bog ve, zakaj ni v drugem dejanju — dolgi samogovori — uporabil stopnišča in razbil utrujenost posilušajočih? Kociprova na mestu. Jezikovno moti zaradi raznih dialektalnih melodij, tudi v igri ni prišla do trenutka, ko človek dobi odnos med seboj in velikostjo odra, toda sama s seboj ni razglašena. Občudovanja vredna v pogovoru, prepričljiva v dokazovanju. Včasih, posebno v čustvenih prizorih, nekam vezana. Nose, edini, ki se mu je kot trudnemu vojaku prilegal umirjeni izraz in počasnost (kar je pri drugih motilo), je bil najbolj prepričljiva figura. Pisec mu je z na-študirano osebnostjo sicer krepko pomagali, vendar bi mogel marsikdaj zdrkniti. Popolno obvladanje vloge bi samo še dvignilo vrednost njegove igre. Willlenpartov Sotter — zadeva zase. Dober igralec, velika praksa, toda kar je podal, je bolj slovenski znanstvenik iz tiste dobe, „ko bo tudi najbolj revna država na svetu lahko producirala atomsko silo", kakor pa ameriški človek atomske ere. Isti občutek pri Vidrovem Veldenu. Tako karikiran, da še tiste redke momente dobre igre popolnoma zatemni. Težko je razumeti, kako si ljudje, ki smo živeli med Amerikanci, ki iz knjig, filmov vsaj deloma poznamo njih način življenja, tako predstavljamo njih okolje. Einstein je res razkuštran, uporaihlja kravato za pas, sredi seje celo pokaže fotografu jezik, toda to je tip, to je eden, to je tisto, na čemer se drama ne more graditi, to je tisti „mogoče je, ni pa verjetno", ki je smrt vsakemu prikazu nor- malnega življenja v umetnosti, če damo pet takih ljudi v dramo, pokažemo napačno sliko. • | 1 ! i ! ' Ostali igralci, nekateri s premajhnimi vlogami, da bi jih mogel človek presoditi, so bolje ali slabše pripomogli k poteku dela. Žal je človek med igro večkrat moral pomisliti na tiste resne besede Sarah Bernhardtove v Dramatski umetnosti o zrelih ljudeh, ki se odločijo za gledališče in imajo kot taki prav gotovo veliko prednost za študij, a morajo to prednost imeti že pri rojstvu. Režiser Willenpart je ponekod v posameznostih šel do izdelave, toda celota mu je zdrsnila iz rok. Dve stvari sta skazili uspeh: ritem, ki je bil ne samo skozi celotno tretje dejanje, ampak tudi na večerni zabavi v začetku prvega dejanja naravnost mrtvaški, in pa popolno preziranje sprememb v času. Kljub razumevanju velikih težav s študijem novega dela, problemov krstne predstave, posebno še takega dela ,,iz novega sveta", je neprijetno gledati, kako — denimo — pridejo na oder v drugem dejanju ljudje v isti obleki, kakor so bili na večerni zabavi teden, dni poprej... Kako prihajajo s ceste v frakih (?) in jih hišni gospodar, ne da bi koga pričakoval, sprejme udobno sedeč v naslanjaču — v fraku... Krstna predstava slovenskega dela v tujini je vredna podrobnega študija, drugačne priprave. Tako pa — samo kar se zvočnih učinkov tiče — nihče ne misli na „sfumature", avtomobili prihajajo ali pa tudi me. Danes, ko imamo knjige za zvočne efekte tako kakor za mešanje cocktailov, in je pod črko „b" najti tudi eksplozijo atomske bombe in „kako jo narediš"..., je le prehudo, če morajo poslušalci v dvorani trpeti zaradi čisto tehničnih nepopolnosti. Treba se je odločiti — to sicer spada prej k režiserju kakor h tehničnemu vodji — kakšen teater hočemo imeti: konvencionalni, torej naj gre vse mimo brez glasbe, eksplozij in avtomobilskega trušča. Če pa se odločimo za naturalističnega, je pa treba stvar drugače zagrabiti. Scenograf je kot nalašč, kakor da bi bil najspoštljivejši učenec Tairova, v vseh treh dejanjih dal na uporabo dvignjene sekcije odra. Kako da jih nihče ni uporahil? Vsaj Reeder, da bi z vertikalnim gibanjem razbil pampsko monotonijo ni,»katerih samogovorov. Brez dvoma je med nami dosti zdrave ambicije, mnogo dobre volje, med našimi igralci je idealizma kakor morda nikjer drugod, toda žal ne resnične odgovornosti za študij iger. Prav gotovo se je avtor zmotil, ko je v pogovoru z urednikom Gledališkega lista, izdanega ob priliki Komornega večera „Beseda in pesem" dejal, „pa sem glede umetniške plati, po tem kar sem od igralcev, ki so vloge sprejeli, vajen videti, povsem miren." Šele po večkratnem branju Svitanja, posebno pa še ob gledanju, človek zasluti, kakšen nevaren skok je naredil pisatelj s tem delom: iz svojega sveta („ki mi ga nekateri 'zamerjajo, drugim pa ga je še vedno premalo"), je skočil ne v drugi svet, ta v katerem danes živi kot Slovenec s problematiko Slovenca v širokem svetu, stvar, ki bi bila za pisatelja z naravnost elementarno silo navezanosti na domače kraje, vsrkane vanj z dušo in očmi, že tvegana. Ne! Skočil je še dalje: v tretji svet, ki ga poznamo le posredno in ki'ga, kakor je rečeno, ,,ne moreš nositi v siebi, dokler ne živiš v njem". Po kasneje ustvarjenih stvareh je videti, da se je avtor sam zavedel, da je umetniško ustvarjanje na takih tleh hoja po vrvi. Vabljivo, zanimivo, pozornost vzbujajoče, a vedno nevarno. Bili so veliki dramatiki, posebno tisti, ki so zajemali snov iz tujih zgodovin, ne da bi poznali ambient — kdo ne pozna Shakespearovih anahronizmov? — toda teža njih dela je slonela na notranji rasti in padu. Shakespearove osebe, pravi G. B. Harrison, so predstavnice sloja in, ne socialne tvorbe: zato. nas pri njem nič ne moti. Njegov kralj se vede in govori, kakor vemo, oziroma kakor mislimo, da kralj govori in nas ne zanima, da bi morda danski kralji bili drugačni od angleških. Toda danes postaviti na oder Amerikance in celo dati poudarek na to — po vsem tem, kar smo videli v severno-ameriški dramatiki, pa naj gre za karikirani Kesselrmgov oris okolja ali za včerajšnjega 0'Neillovega in današnjega Williamsovega ali Millerjevega psihološkega —, je vedno težko, posebno še, kadar gre za vrsto predstavnikov nekega sistema. Je skoraj nujno, da se zamaje ravnovesje med pisateljevo zamislijo in postavitvijo v okolje in da se tudi onemogoči s tem doseči „lepo in, nerazruišljivo ceCoto značajev in dejanja". Kdor je kdaj skušal dati svojemu mladostnemu delu novo obliko ali tudi popolnoma drug izraz — in kdo tega ni? — ve, da je v tem delu suženj samega siebe. Prav ta nesproščenost pokaže, da je mladostno delo sicer polno vihravosti, sile, lepote, bohotnega razdajanja drznih m:sli in poseganja v svet, da pa navadno res ostane samo „bellas ruinas de algo conoebido en grande". Ko bi se delo na nekaterih mestih skrajšalo in bilo postavljeno z drugačnim ritmom na oder, bi bil uspeh dosti večji od žrtev, ki so jih tako avtor kakor igralci doprinesli. Čas pa, ki je iz utopije naredil sodobno dramo (dan po krstni predstavi so časopisi prinesli poročila o prvem poskusu s hidrogensko bombo), bo pokazal, da je to za našo dramsko umetnost pomembno dramo težko imenovati zrelo obliko pred leti zasnovanega dela. Kociper kot v?ak umetnik namreč še vedno zori in smo prepričani, da bo do končnega izraza prišel šele v drami iz našega življenja, kjer bo našel kak prav tako globok problem in ki ga bo — ker imu bo morda bolj oseben -— še močneje obdelal. Ta ocena je bila napisana ob priliki krstne predstave Kociprovega Svitanja (v Buenos Airesu, 16. novembra 1. 1952. Igrala Igralska družina „Gong".) in namenjena za Vrednote. [Meddobje jo priobčuje po predstavi Svitanja v španščini. Compania Experimental del Teatro Universal iz T«mperleya (Buenos Aires) nam je dne 30. oktobra 1954 v avtorjevi režiji dala „E1 Amanecer" na oder. (op. ured.) Avtor je za to priliko delo nekoliko skrajšal, kar je samo pripomoglo k celotnemu uspehu. Predvsem je Reederju pomagal do bolj naravne igre in to je pozitivno vplivalo na celotno izvajanje, čeprav pomanjkanja dramatičnosti v tretjem dejanju tudi zdaj ni mogoče utajiti. Svitanje je bilo postavljeno na oder z veliko resnostjo. Igralci so igrali brez šepetalca in to marsikaj pove. Na splošno je igra bolj uspela kakor pri krstni predstavi, kar je tudi bilo pričakovati, predvsem zaradi avtorjevih rezov besedila, pa tudi zaradi solidnejše priprave. Scemerija, ki se je res skladala z okoljem igre, je doprinesla svoj delež k uspehu. Posameznim igralcem sie je videla trema v nekaterih trenutkih — razen enega so bili vsi prvič na odru —, vendar so nekateri pokazali več kot samo obetajoče igralske zmožnosti. Posebne omembe so vredni Marta Isabel Garin v vlogi Irene, Ita Lucero v vlogi Bessie, mied igralci pa Alberto Gimenez kot Philip, Pascual A. Sebastiano v vlogi Reederja ter Carlos E. Barreiro v vlogi Sotterja. Morda kot zanimivost: japonskega dečka, ki ga je Philip pripeljal s seboj kot vojno siroto z Japonskega, je odigral res Japonček, kar je poleg tudi sicer narodno mešane publike dalo prireditvi poseben ton. Če so nekateri prizori kazali ljudi šele na pragu hrama boginje Talije (vstopanje, nenaravno tekanje po odru, i. dr.), je vendar treba priznati, da so tudi kot celota častno postavili Kociprovo dramo na deske. Prostor na odru dobro izrabljen, dekoracija nekoliko prenatrpana in — nekaj, kar bi sicer ne bilo omembe vredno, pa je tu važno, posebno Iše, ker je čas bistvo razvoja in ima človek v zadnjem dejanju občutek, da vsi ves čas gledajo na ure — v ozadju scena velemesta in velika cestna stenska ura — ki stojii... Zvočni in svetlobni efekti dobro naštudirani. Smo dolgo čakali na ta večer, pa je tako bilo bolje: hitrica dostikrat ne ubije samo uprizoritve, ampak vsaj za nekaj časa tudi delo samo. V knjižici-programu, ki jo je CETU izdala ob tej priložnosti in kjer na prvem mestu predstavljajo pisatelja Kocipra argentinskim obiskovalcem, sicer ni naveden prevajalec, a je verjetno pisec sam. Treba je priznati, da prevod ne samo lahko teče, ampak da je tudi poln besednih iger, ki jih izvirni tekst ne pozna. Aplavz v dvorani je dovolj izrazito izkazal čustva poslušalcev. Bine Šulinov. NOVA SLOVENSKA DRAMA (MARIJAN WILLENPART, ZADNJI KRAJEC.* Prva uprizoritev: Buenos Aires, 16. septembra 1954, v ciklu, prireditev Slovenske kulturne akcije.) Naše leposlovje zunaj kar ne more najti poti in sredstev do človekovega bistva, da njegovih najbolj skritih vezi z Bogom in svetom. Veliko je obrisnosti, povrhnosti, šablone. Opisovani ljudje so po navadi brezvoljno pokorni avtorju, ta pa se preda enemu od teh načinov dela: meškovstvu, kodrovstvu ali pa tenden-čnosti. Meškovstvo je pisanje, ki ne potrebuje vsebine, temveč kopiči tehnična sredstva, je samodopadljivo predenje iz skoro niča. Kodrovstvo se zadovoljuje s surovo snovjo. Tendenčnost prilagaja in prikraja dejstva, zato da bi nekaj dokazala. Povrhu je celo v liriki zelo splošno prizadevanje, da bi napisano bilo „lahko razumljivo", „dostopno tudi preprostemu bralcu". iWillenpart je čutil te pomanjkljivosti v našem pisanju. Skušal jih je premagati in že v tem je velika zasluga, četudi mu s prvim skokom to ni povsem uspelo. „Zadnji krajec" ima vrline, ki bi jih pri dramskem prvencu težko pričakovali. Seveda je Willenpart izkušen odrski človek in tudi z življenjem se ni pomeril le enkrat in le za majhne stvari. Predvsem je znal najti motive in osebe. Liriku tega ni treba iskati, ker ima v sebi; pravi pripovednik zagrabi življenje kjerkoli in kadarkoli, pa ima motive in ljudi, dramatik pa mora v tej reki odkriti vrtince in brzice. WiHenpart jih je našel v revoluciji in begunstvu. Oboje je prikazal spretno in pogumno. Pri tem se je izdal za ostrega opazovalca in za oblikovalca, ki točno zadeva značilne poteze. Učinkovito zasnovana analitična zgradba drame dokazuje, da je avtor tudi nadarjen arhitekt. Naštete odlike bi moral pretopiti stvariteljski ogenj, da bi pretvarjene raz-živele in mogle življenje dati. Ne rečem, da tega oignja sploh ni bilo, da ni ustvaril nekaj močnih pričakovanj in prizorov, vendar celote vitalni princip še ni oblikoval v harmoničen organizem. Zato je 1.) preveč teže na živčnih učinkih, zato nas 2.) motijo zastareli odrski prijemi, zato zapušča 3.) delo vtis idejne šibkosti. K 1.) Viški v drugem dejanju so preračunani na vznemirjenje živcev in vse- bujejo velike nevarnosti tudi pri najboljšem igranju. Podobno je z začetnimi prizori z Zdravnikom v preveč raztegnjenem prvem dejanju. K 2.) Pisec se poslužuje pretežno sredstev naturalistične drame iz ok. leta 1900 s simbolističnimi rekviziti (tu n. pr. obe podobi, kipec, zaboji), torej načina Ibsenovih epigonov, kot je bil pri nas Gangl. Prav tako so v tej dobi doma v 1. točki omenjene zunanje učinkovitosti. Še posebej pa spominja nanje dialog s svojo dvostransko usmerjenostjo: zdaj jis vsakdanje ohlapen in nekako zanemarjen, zdaj aforistično zgneten, s teženjem, da da stavku simbolistično pomembnost. K 3.) Posebno pa je premalo polno estetsko življenje sokrivec za nekatere idejne šibkosti, ki bi morale ob globlje zajetih ljudeh in njih konfliktih shlapeti. Navedem za primer eno iz tez v drami: v 1. dejanju pravi Karla: „.. .dogodki. . . ki so močni samo v revolucijah, popolnoma spremene človeka: v dobro ali v slabo." ('Naturalistično gledanje z mnogimi razlogi zase; nato pa zaostrenje:) „To je potem vseeno!" (Zdaj brez vsakie prepričevalnosti, zlasti pa v neskladju s prizadevanjem žene, ki to izreče). — Drug primer: Umor, ki ga je Karla v borbi napravila, postane usodno gibalo vseh dogodkov, a ostane skoro neosvetljen. Ona v vseh vmesnih letih ni prišla do jasnosti. Ko se izpoveduje, govori v isti sapi: „Ni-sem razmišljala, ali je zločin, ali ni... Vojna... nas je proti naši volji naučila ubijati... In mene ni gnala sla po krvi... Prosil, rotil je, naj ga rešim muk... sem ubila zmrcvarjeno truplo, a rešila dvoje življenj: tudi svoje (!)... Kakor tebi strah, tako je meni ta umor ukradel mir. . ." On sodi v izbruhih in nedosledno. Vprašanje ostane odprto — spet naturalistični način — in ne dopušča pravega zaključka igre. To, kar se zgodi na odru, je nepripravljeno, brez prepričevalne moči, rekel bi — melodramsko. Te in take stvari se bolj čutijo pri branju kot v dvorani. Navzlic temu je vtis drugega, najboljšega dejanja pri branju močnejši, kot ga je dal oder; tu je bil tok prevečkat prekinjen in je motilo nekaj pregrobih efektov; tudi ni bilo tistega zloveščega zgoščevanja, kot ga je avtor znal vdihniti v tekst. Gotovo pa ni uspelo stopnjevanje tragičnosti, ki naj bi ga dosegla Andrejeva spoznanja; prav tako ni prave poti iz poloma njegovega zakona v zmagovito, vse rešujoče človečanstvo. Jasno je zaznati, da je dramatik hotel doseči eno in drugo, pa mu kljiufo premišljenim in zanimivo izbranim postopkom ni uspelo. Andrej je dobro nakazan, a v zapletih ga ne najdemo vedno sebi zvestega, kot ga tudi iz preteklosti ne moremo prav razumeti. Namesto da bi poganjal igro, se vrti na mestu in se ponavlja, kar pomeni slabljenje napetosti; do zaključka ga očitno prisili avtor. G. AVillenpart je poleg režije prevzel tudi to vlogo. Hvaležni smo mu zlasti za silen vtis prvega dejanja; nasploh pa je bila njegova igra nekako osamljena in brez določenega ritma. Kar je pri njem nenavadno in jie bilo gotovo posledica režijskih skrbi in utrujenosti, je to, da prehodov in neme igre ni do kraja izrabil. Tudi Karla je zanimiv tip, a spet bolje zasnovan kot izveden. Lepo je prikazano njeno prizadevanje po dobroti, po dvigu nad hudo preteklostjo. Odkritje dogodka izpred sedmih let — njeno priznanje je bilo v igri, še bolj v soigri premalo utemeljeno! — grozi uničiti vse. Smrt bi bila dobrodošla; ko ji ostane življenje, preide z izredno energijo v vsakdanje delo. Ga. Igličeva je biila velika v predstavljanju borbe za dobroto, se je pa od početka preveč vdala nervoznemu razpoloženju; tako so izrazna sredstva ostala preveč enolika. Celo polni, lepi zahajal v zadirčnost; moti tudi premočno izdihavanje. 222 s i J/ Simon Kregar CERKEV KRIŽEVEGA POTA Ljubljana, Koroška, 1945 □□III TTrTTTII ■. ---—i QQQQQ fiffin Nenačelnemu in koristolovskemu uživaču Podlogarju je avtor s finim čutom prisodil tudi potezo plemenitosti, škoda, da se je pozneje odločil za enostransko, zgolj črno slikanje. Nekajkrat mu v igri tudi pusti neprijetna prazna mesta. G. Borštnik jih je spretno prešel in v celoti postavil zanimanja vrednega človeka. Anica ni enotno začrtana; od Podlogarjevega prihoda je opaziti prelom. Tega tudi sveža, prijetna igra gdč. Zajčeve ni mogla prekriti. Dobro zadeto Kernovo je podala ga. Blejčeva. Hvalevredno se je izognila pretiravanjem, h katerim vloga vabi. Zdravnik g. Adamiča ni odgovarjal zdravniku in njegovemu pomenu za dramo, kot ga j® moral hoteti pisatelj in bi jo moral hoteti režiser. Toni skrbi za razpoloženjsko ravnotežje igre. Petričkov deček je pogumno rešil hvaležno vlogo. Kot režiser g. iWillenpart ni utegnil povedati vsega. Vešče je razporejal sile, jih vodil v spopade — tam pa nenadoma pokazal negotovost. Človek bi dejal, da je režiser zatipal dvomljiva mesta, ki jih je pisatelj .še imel za čvrsta. Tudi se zdi, da je še povdaril razklanost drame v naturalistične in simbolistične sestavine. Po vsem napisanem vidim v Zadnjem krajcu igro s svojo lastno vrednostjo; še več pa sodim, da pomeni kot napoved nadaljnih dram našega novega dramatika in kot delo, ki je odprlo vrsto vprašanj in pokazalo v važne predele našega življenja, katere so doslej naši pisatelji zanemarili. * Za boljše razumevanje ocene podajamo tu vsebino obravnavane drame: Sedem let pred dogajanji na odru je Karla, ki jo je Podlogar zvabil med partizane, umorila smrtno ranjenega domobranca. Andrej ga je nekaj trenutkov prej v grozi in strahu zapustil — bil je njegov brat. Morilka najde do matere ubitega. Obljubi ji, da bo skušala priti do drugega sina in mu pomagati. Dobi ga v bolnišnici v Italiji (— prav pri tistem begu so mu strojnice ranile nogo —) in mu streže. V obeh zagori ljubezen. Vzameta se, ;ne da hi on vedel, kako je ona povezana z njegovo družino in ne da bi se mu ona to upala razodeti. V Argentini se imr rana znova odpre; vse kaže, da je noga izgubljena. Karla dela za oba in skuša dvigniti mračnega moža. Iz Brazilije se javi Podlogar; želi stanovati pri Andrejevih. Karla sprejme, ker potrebuje denar. Pri Aničinem obisku se izkaže, da med zakoncema že dalj časa leži senca. Andrej bolestno reagira, ko pride na dan, da mu je žena utajila izgubo službe. Pojavi se Podlogar. Ob sliki — zadnji krajec nad gozdno jaso —, ki jo je Andrej napravil po spominu na usodno noč, se Podlogarju utrne spomin na isti dogodek. Pripoveduje, kako je prav na isti jasi ranil nasprotnika in kako je potem skrit opazoval žensko in njen umor. Andrej planie: Ti si torej bratov morilec! Zažene se vanj. Da bi preprečila poboj, odkrije Karla, da je ona morilka. Podlogar pobegne; Andrej ostane s Karlo sam. Izve še, da mu je že dve leti prikrivala materino smrt in naprti Karli krivdo tudi za to: mater naj bi ubila novica o njuni poroki. Karlino skrb in ljubezen si zdaj razloži kot izraz materi dane obljube in usmiljenja. Čuti sis ponižanega in prevaranega in jo hoče pokončati. Ona se bajonetu ne izmakne; orožje mu pade iz rok. Molk. Karla sede, da mu zakrpa srajco. On strga sliko zadnjega krajca in na njeno mesto spet obesi Brezja,nsko Marijo, nato se ženi približa, ji poda škarje in pokaže na igrače, ki jih je Tonček prinesel v popravilo, z vprašanjem, ali ne bodo drugo leto potrebne v njuni družini. Alojzij Geržinič KNJIGE JEREMIJA KALIN, MARIJI. Rapsodije za prvo Marijino leto. Buenos Aires 1954. (Uvodne besede je napisal škof dr. Gregorij Rožman.) Oprema in linorezi Bare Remčeve. Izdala in založila Svobodna Slovenija; 74 strani. Zamejski Slovenci so poklonili Mariji za Njeno leto dve knjigi pesmi: Izbor »Slovenska marijanska lirika", ki je izšel spomladi v Trstu, in tole Kalinovo zbirko. Jeremija Kalin, »romarski rapsod", pesnik »Velike črne maše za pobite Slovence", je razdelil svoje pesmi v tri dele: Marija, Prošnje pesmi in hvalnice ter Romarske pesmi. Prvi del je objektivno—teološki; slika Marijo in nje odnose do Boga ter do človeka: Marija je druga Eva in zato Brezmadežna (Brezmadežno spočetje Marijino), Milosti polna in deviška Mati Božja (Marijino oznamenje, Angelska ko-lednica), Mati, med Sinom in nami Posrednica (Pastirska kolednica, Na ženitnini v Kani Galilejski), Soodrelšenica (Pieta), z dušo in telesom Vnebovzeta, Kraljica nebes in zemlje (Marijina smrt, Vnebovzetje Marijino). Kljub težki snovi in preciznemu teološkemu izrazoslovju je dal Kalin svojim premišljevanjem tako prisrčno in domačo obliko (kolednici, zazibalka, barvit ljudski opis zenitnine v Kani), da je ta del morda najbolj pester in najlažji. Drugi del je izraz pesnikove osebne, pa tudi narodne in občečloveške problematike: Brezmadežno prosi za oblikovalno silo (umetnik) in moralno moč, Mater Milosti, da bi z Njeno pomočjo postal plameneči tempelj Sinu Božjega; prosi Jo za vero v Boga in v Cerkev, da ne bo podlegel v borbi s silami teme, ki preplavljajo svet; naj mu pomaga, da bo v besedi in življenju odmev Njenih solza in da bo pripravil ljudi do pokore ter Satan »brezmočen sam v sebi se zvije"; kot Jeremija prosi, naj ga Begunka, spet vrne družini in rojstni loki, domovini, ki bo pobitim dala slavo in Njej čast; ob spominu na vojne strahote, ob viziji prihodnje groze (»ko dvigamo se v (stratosferski odmet"), roti Kraljico Miru, naj stori, ■da bo svet spet Božji Obraz. In tu se nenadoma prošnja spremeni v hvalnico, slovesno in mogočno, ki ima na struni pesnika—begunca, težaka v pampi, še posebno vrednost: Kraljici Mučencev poje hvalo za mučeniško kri, ki je oplodila našo zemljo: »Vidim Te. Marija: sklanjaš se nad naše hoste. /na zidu katakomb je Tvoje Obličje!" Krog Njenega prestola naši možje in fantje: ,,V hostah jim cveto že plodne rane. Smrt vzeli vase so za Slavo Tvoje Dobe!" Na koncu pa še viharna preroška Hvalnica Mariji Zmagovalki, ki je spet Kači glavo strla in vrnila zemlji Mir božji, Dobroto, Ljubezen, Spravo. V tretjem delu je šest romarskih pesmi: pri Gospe Sveti prosi za prodane vojake (»bard Bolečine nikdar izpete"), na Višarje nosi križce, podobo krutih srčnih ran, v Loreto roma v imenu vseh brezdomcev po taboriščih, v Pompeje gre po slovo pred odhodom čez oceane, da bi jim bila Marija na dolgi rajži luč; vedno pa je brezjanski romar, saj nosi Marijo Pomagaj s celine na celino, da bi mu bila Vodnica domov, čeprav že zdaj v Lujanui „Brezdomovincem daješ domovino." Kalinov slog poznamo že iz prejšnjih del: dramatičen, poln vrinkov, medklicev in fanfar, a včasih tako baročno košat, da zatemni misel in razbije enotnost učinka; sicer pa oseben, duhovit, vizionaren; tu in tam zdrsne v retoriko (kar je za rapsoda do neke mere razumljivo in opravičljivo), vendar ima precej izredno močnih liričnih mest. Pesniško tehniko obvlada do potankosti. Razdelitev na kitice je klasična, prepletanje rim vedno drugačno, ritem pa izrazito Kalinov, svoj-ski. Posebno poglavje je besedna tvornost, ki je naravnost razkošna, a jo včasih narekujejo le tehnične zahteve (sovražitev, slavica — slavilna pesem). Neprijetno zvenijo dvojni genitivi, ki jih pesnik rad uporablja (kalen od strupa Kače upora. S prvo klico spočetja življenja.). Preveč je tudi velikih začetnic. Zbirka Mariji ima predvsem dvojno vrednost: da je prva teološko neoporečna in dokaj popolna pesniška formulacija nauka o Mariji in. da je po „bardu nove Bolečine" izpoved katoliške in narodne zavesti tistega dela slovenske emigracije, ki je sprejel brezdomstvo zlasti iz verskih razlogov. Jeremija Kalin je pa tudi glasnik vseh onih vernih Slovencev, ki morajo doma iz dneva v dan molče prenašati najbolj prostaško blatenje presvetega Marijinega Imena v govorjeni in pisani besedi. Oprema Bare Remčeve je mojstrska; odlični in vsem dostopni so tudi njeni trije linorezi Brezjanske, Svetogorske in Gosposvetske Matere Božje. Rafko Vodeb ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE, 1955. Uredili Milolš Stare, Joško Krošelj, Tine Debeljak, Pavle Rant, Pavle Fajdiga. Izdala in založila Svobodna Slovenija, Buenos Aires, Victor Martinez 50. Uvodnik prikaže sedemletno življenje Koledarja Zbornika in znova postavi svoj cilj. Koledarskemu delu sledita že tradicionalna uvodnika dr. Mihe Kreka in škofa Gregorija Rožmana: prvi v članku „Od Vetrinja do Koreje" potegne paralelo med vetrinjsko in korejsko žaloigro, drugi pa v poslanici „V leto 1955" kliče k pogumu v prihodnjem letu, „ki bo — naj prinese karkoli že — leto velikega upanja." Med znanstvene prispevke se uvrščajo članki: Z nezanimanjem potuje smrt incognito (Dr. Milan Komar analizira nezanimanje kot odklon od stvarnosti), Mavrica na tri pramene (Roman Pavlovčič opiše nastanek zastave; posebej slovenske), Jugoslavija v preteklosti in prihodnosti (Pok. France Kremžar podaja zgodovino nastanka Jugoslavije in opozarja na težave in nevarnosti v prihodnosti), Nauk o razvoju v luči znanosti in vere (Dr. Ivan Ahičin, se izhajajoč iz geoloških in panteoloiških odkritij dotakne evolucije in postavi most med znanostjo in vero v tem vprašanju), O slovenski narodni noši (Marijan Marolt oriše ratzvoj slovenske narodne noše in nje niansiranje po različnih slovenskih pokrajinah), Pred odletom z zemlje proti luni ((Priredba J. H.-ja prikaže enega najaktualnejših problemov moderne tehnike), Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji (Dr. Tine Debeljak poda pregled literatov v emigraciji). Vzgojni je članek Anice Kraljeve „Pismo katerikoli ženi", ki se zavzema za slovensko in krščansko vzgojo naših otrok. Literatura: Najmočnejša proza je pae „Veliki shod malega naroda" izpod peresa Janeza Goričana. Obtožuje vse zatiralce slovenske besede in je v svoji zasnovi in dikciji močno cankarjansko pobarvana. Jezikovno so všeč Ivan, Korošec (Naša zgodba), Karel Mavser (Potokarjev Tonček) in Lojzie Novak (Dež), problemsko pa bolj Tine Brezovec s svojo „Usodno brzojavko". Med pesniki najbolj prepriča Rafko Vodeb, ki se navdihuje ob stikih z orientalno poezijo (Japonski motivi). Jeremija Kalin pokaže v „Svitu nad Kočevskim Rogom" večjo silo kot v svojih ostalih pesnitvah, dasi moti tudi tu prehitro pesnjenje, ki ina več mestih pogleda iz pesmi. Marijan Jakopič je v poslanici „Našim stražarjem" posegel izven svojega dosedanjega predmetnega sveta, a vseeno tudi ta pesem nosi vonj po kmečki hiši, tako značilen za Jakopiča. Ostale njegove pesmi so v stilu dosedanjih, ,ena (Njten blagoslov) pa preveč spominja na Balantiča. Mirko šušter-šič — Valiant se le redko oglasi, a prepriča (Pismo). Stanko Janežič (Klic domovine) je bolj meglen, neizrazit in znova dokazuje, da je njegovo področje proza. Vladimir Kos je to pot preveč miseln, skoro eksotičen in je bolj ugajal v tistih velikih opisih malih stvari. Igor je prijeten,, kadar je intimen, a ne more najti svoje osebne note. Slavko Srebrnič je v „Ttmni noči ob morju" aškerčevsko ba-ladno razpoložen in nekoliko utruja z udarjajočim ritmom; svobodnejši je v drugi pesmi. Božidar M. Kramolc da dve kratki občutji, iz katerih si še ni mogoče ustvariti sodbe o avtorjievi pesniški moči. Med obletnice štejem članke: „Zavodi beli kot labodi" (Ob 50-letnici škofovih zavodov nam nam avtor N.J. le-te prikaže kot spomenik slovenstva, krščanstva in — zlasti od nemške zasedbe dalje — kot spomenik trpljenja), Ob desetletnici vetrinjske tragedije ( Janez Martine prikazuje zgodovinsko ozadje lete), Ob desetletnici fsmrti Narteja Valikonje (Dr. Tine Debeljak naslika podobo Velikonje kot pisatelja, človeka, pobornika krščanske dobrodelnosti in protikomu-nističniega borca) in Bazoviške žrtve (Spomin njihove 25-letnice). Poročila, informacije, reportaže: Tu je treba omenjati naslednje prispevke: Los Eslovenos en su nueva patria (Miloš Stare je s temi besedami po radiu predstavil argentinskemu poslušalstvu slovensko skupnost ob priliki pevskega nastopa v februarju 1954), Molčeča Cerkev v Jugoslaviji (Govor dr. Alojzija Kuharja v katoliškem kliubu vseučilišks mladine „Carrol Club", v New Yorku), Prebivalstvo Slovenije v številkah (I. A.), (človeška volja ni zmogla (Dr. V. Arko v prijetnem, skoro literarnem opisu prikaže poraz bariloške odprave v pogorju Paine, v Andah), Moja poslednja pot s Tončkom (Dinko Bertoncelj se s spominom oddolži svojemu umrlemu tovarišu Tončkui Pangercu), Čudna božja pot (Mlinarjev Janče nas popelje v zanimivi svet na meji med1 Argentino in Brazilijo), Nekaj, česar statistika ne pove (J. K. duhovito in globoko obenem prikaže življenje v moderni bolnici), „Uživanja lačni" (K. F. govori o svojih prvih vtisih iz Severne Amerike), Slovenskie šole na Tržaškem (J. V. nami slika življenje slovenskih šol na Tržaškem ob desetletnici njih oživitve), Slavnostni dnevi v Lemontu (Poročilo o Marijinem kongresu 3., 4. in 5. julija), Slovenska vas v Lanusu (Prikaz nastanka slovenske naselbine v predmestju Buenos Airesa izpod peresa P. R.-a), Prvi slovenski gornik v Himalaji (je to Dinko Bertoncelj, ki se je udeležil v aprilu, maju in juniju 1954. argentinske odprave na Dhaulagiri). Umik iz taborišča VII. na grebenu Dhaulagirija (Dinko Bertoncelj opiše neuspeh gorske odprave), Kulturno delo na Koroškem (Poroča dr. Vinko Zwitter), Mlada rast (Dr. Valentin Inzko govori o slovenskem šolstvu na Koroškem), Eno leto v življenju goriških Slovencev (V...Č), Nova ureditev dušnega pastirstva med slovenskimi izseljenci (Jože Jurak poroča o označenem predmetu med Slovenci po vsem sveto), Slovenci po svetu (Perez: Slovtenska skupnost v Torontu, L. M. Slovenci v Veliki Britaniji, Slovenci v Franciji, Iz kulturnega življenja Slovencev v Buenos Airesu, Slovenci na Norveškem, Glas iz Amerike), Odkritje spominske plošče dr. Klementu Jugu. V osmrtnicah so omenjeni: Msgr. Ivan Trinko (N. J.), France Krem-žar (J. K.), Tonček Pangerc, P. Hugo Bren (P. B. A.), M. Elizabeta (I. N.), Stanko černič in, France Košir. 'Preprosta, a pnikupna zunanja oprema, ki je delo akademske slikarice Bare Remec, opozori bralca, da poteka letos deseto leto od vetrinjske tragedije. — Ves Zbornik Koledar ikrasi skoro stopetdeset fotografij, skic in ilustracij, ki so zlasti pri nekaterih člankih nepogrešljive. Prijetno preseneča novost, da je več člankov opremljenih s fotografijo avtorja. Razen kratkih opomb pri literarnih prispevkih se nisem dotaknil1 vrednotenja člankov. In to iz enostavnega razloga: članki so po svojem objektu in višini tako različni, da bi bilo treba dolgega pnetehtavanja. Treba je reči, da ima Koledar Zbornik v našem življenju svoje mesto in poslanstvo kot horizontalna in vertikalna vez, t. j. zveza v kraju in času: veže vse Slovence po svetu med seiboj in preteklost s prihodnostjo. In os ima svojo misijo, je prav, da vsakdo po svojih močeh pripomore k njega izhajanju. A.B. VREDNOTE — Druga knjiga. Uredil Ruda Jurčec; izdala Slovenska kulturna akcija; str. 196; Buenos Aires, 1954. Nič bolj razsveseljivega ni, kakor dobiti v roke dobro slovensko publikacijo. V primeru druge knjige Vrednot, glasila Delovnega občestva za Slovenski katoliški institut, je to veselje popolnoma opravičeno. Urednik in izdajatelj sta nam podarila s to knjigo prepotrebno kulturno gradivo na zavidljivi višini. V skoraj dvesto strani debelem zvezku je zbranih trinajst del slovenskih avtorjev, ki razpravljajo o temah z raznih področij, kakor: filozofija, etnologija, kulturna zgodovina, psihologija, politična zgodovina, arheologija, književnost, umetnost in ekonomija. V razpravah prevladuje narodnostno težišče, kot to razodevajo že naslovi. Sodelujejo: Ignacij Lenček — Iz etike narodnosti; Alojzij Geržinič — Slovenski narodni značaj; Marijan Marolt — Misli o slovenski kulturni zgodovini; in Meštrovic in Slovenci; Vinko Brumen — Temelji medsebojne strpnosti; Ruda Jurčec — Oblikovanje slovenske državne misli; Janez Vodopivec — Ob Petrovem grobu; Tine Debeljak — Beseda o Novačanu; Anton Novačan — Janez Goligleb; Vinko Beličič — Pogled na slovensko povojno leposlovje; Martin Jevnikai — O Cankarju na Dunaju; Branka Sušnik — Verovanje Indijancev Lengua; Avgust Horvat — Poskusi reform pri angleških laburistih. Nekaj kritičnih pripomb k posameznim razpravam: Ignacij Lenček postavlja v svojem delu vprašanje, »kakšno naj je na osnovi etičnih načel razmerje poedinca do njegove lastne narodnosti". Ob odgovoru na to vprašanje naniza vrsto dognanj, ki se odlikujejo po jasnosti in realnosti. Za pojem narodnosti so odločilni štirje elementi: biološki, etnološki, zgodovinsko kulturni in karaktereološki element, ali z drugimi besedami: ista kri, ista zemlja, ista zgodovina, kultura in jezik, in isti narodni značaj. V tem sledi klasični opredelbi, ki so jo postavili že Mausbach, Ušeničnik, Cathrein, Mili in drugi krščanski avtorji. Ne zavrača torej biološkega elementa, temveč mu odmerja pravilno vlogo. V aplikativnem delu razprave podaja smernice, ki smo jim zlasti Slovenci v tujini dolžni slediti, da ohranimo svojo narodnost. Alojzij Geržinič v hvalevredni razčlembi zgodovinskih in okoljnih činilcev išče opredelitve slovenskega narodnega značaja. Prihaja do zaključka: 1. boječnost in ponižnost v sožitju z ničemurnostjo in bahaštvom; 2. mehko jedro, pa trda skorja. Snov razprave zasluži nadaljevanje in poglabljanje. Iz navedenih zgodovinskih in okoljnih dejstev res prihajamo do enakih zaključkov. Vprašanje pa je, 1. ali so to vsa dejstva in 2. ali ta res odgovarjajo zgodovinski resničnosti. Na primer: G. sprejema Schubartovo opredelitev zgodovinskega vzrokovanja: statični fizično —biološki vpliv zemlje in dinamična duhovna moč eonskih pratipov, ki si v določenih presledkih dele vlado nad človeštvom. Ni dvoma, da je zemlja mogočen vzrokovalec zgodovinskega dogajanja. A ni edina; poleg nje imamo še celo vrsto drugih vzrokovalcev, nekaterih še celo bolj pomembnih. Teorija o eonskih pra-tipih je pa izraz Spenglerjevega determinističnega pojmovanja, je znanstveno neotipljiva, in zato pač nevzdržljiva. Nudi pa Geržiničeva razprava niz izvirnih misli in dognanj, ki so dober in pozitiven prispevek k osvetlitvi vprašanja. Marijan Marolt razvija misli o slovenski kulturni zgodovini. Ne bi rad grešil proti zmernosti v izražanju, a sem prisiljen reči, da je to v svojem okviru dovršeno delo, sad kompetentnosti, zrelih pogledov in učinkovitega sosmerja, poleg tega pa dragocen doprinos k naši kulturni zgodovini, preko katerega zgodovinar ne bo smel iti. Opaža se v razpravi sposobnost analize in sinteze, tako značilne za Toyn-beeja ter njega obvladanje zgodovinskih prvin. Vinko Brumen obravnava v dobro začrtani razpravi idejne temelje medsebojne strpnosti. Odveč je ugotavljati, da je snov Obdelal s sebi lastno natančnostjo, jasnostjo in temeljitostjo, in pomnožil s to razpravo svoje že dosedaj številne strokovne spise. Ruda Jurčec zgoščeno prikazuje oblikovanje slovenske državne misli. Njegov članek je pomemben z več ozirov: najprej je dokaz, da naše kulturno delovanje ne more mimo tako življenskega vprašanja, ki se nam predstavlja, vsaj implicite, odkar se Slovenec zaveda svoje krvi; drugič, oblikovanje skupnosti je v Jugoslaviji doživelo samo etapno stanje, narekovano od časovnih razmer, zlasti od takratne mednarodne pravne miselnosti; tretjič, ta miselnost je po drugi svetovni vojni doživela svoje spremembe, ki narekujejo nadaljni razvoj oblikovanja slovenske državne misli; četrtič, marksizem je v tem procesu velika zavora, ker pač njegova doktrina ni na narodni, temveč na mednarodni osnovi; petič, svojo najbolj izrazito stopnjo je oblikovanje slovenske državne misli doživelo dne 2. maja 1945, ko se je v Ljubljani sešel slovenski parlament in oklical slovensko državo ter s tem omogočil pravilno rešitev narodnih tradicij in postavil osnovo za pravilno rast. Janez Vodopivec podaja na osnovi izsledkov najnovejših izkopavanj pod baziliko sv. Petra v Rimu (izsledki so objavljeni v posebni publikaciji, ki so jo uredili Ghetti, Ferrua, Josi, Kirschbaum, uvod pa je napisal Kaas) vprašanje Petrovega groba v Rimu. Iz navedenih dognanj sledi, da je grob sv. Petra v Rimu dejstvo, ki se tajiti ne da. iPtoleg teh podatkov prikazuje Vodopivec obširen zgo- 0000000 ■ 111 Simon Kregar: ŠTUDIJA ZA PREDELAVO KRAŠKE CERKVE dovinski pregled vsega vprašanja ter v tem oziru formulira lastne sodbe, ki gredo mimo dosedanjih mnenj. Tine Debeljak riše s krepkimi potezami sliko pokojnega Antona Novaeana, njegov literarni idejni razvoj, njegovo kozmopolitsko življenje in njega končno izkristaliziranje v krščanstvu. V tem oziru bo Debeljakov članek važen vir za zgodovino Novačanovega dela in osebnosti v povojnih letih. Objavljeni sta Antona Novačana zadnji dve dejanji drame Janez Goligleb iz zapuščine, pokojnika. S tem so Vrednote izpolnile kulturno dolžnost, ker so rešile pozabe ali podobne nevarnosti delo slovenskega književnika. Meštrovičevega vpliva na slovenske kiparje in njega razmerja do Slovencev se v toplih besedah spominja Marijan Marolt ter prikazuje lik velikega Hrvata kot pravi izraz kulturnega ustvarjalca in učitelja, ki je, dasi tako iskren in zvest sin svojega naroda, postal skupna last zapadne kulture. Vinko Beličič objavlja nad vse koristno in obširno študijo o slovenskem leposlovju in se s tem predstavlja kot dober in kompetenten poznavalec predmeta. Če je duhovna slika o slovenskih književnikih v domovini klavrna, in dobro vemo, kje je vzrok te revščine, so pa zelo vzpodbujajoče njegove zaključne besede o slovenskih književnikih, ki delujejo izven domovine v ozračju svobode. Martin Jevnikar povzema nekatera novejša dognanja o Cankarjevem življenju na Dunaju ter s tem izpopolnjuje življtnsko sliko velikega slovenskega pisatelja. Branka Sušnik raziskuje verovanje paragvajskih Indijancev Lengua; razprava zasluži tem več pozornosti, ker je- sad lastnega opazovanja in študija na terenu; v tem oziru je avtorica edina sodobna slovenska etnološka in veroslovna raziskovalka. Knjiga se konča s člankom Avgusta Horvata o poskusih reform pri angleških laburistih. Rudi Jurčecu kot uredniku čestitke, ravno tako Slovenski kulturni akciji kot izdajatelj ici. Franci" Glavač KRONIKA PRAN LEVSTIK 0 KRITIKI. — »...Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bi je, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro glavo, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel ljuliko in druge smeti; kteri bi nam luč prižgal in „pravo pot pokazal v deželo duhov". Ali kolikokrat, ne da bi vsaj molčali in potrpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, ternuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat morda še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal in za svoje delo pohvaljen bil, posebno, če je pisanje slabo, pisar pa m;!ad, brž misli, da je vsaka beseda njegove hvale pretehtana na zlati vagi, in zato mer.i, da v;© zna, torej se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje, kakor pa koristi. Odvadimo se praznega vpitja: „Slava mu!" in raje eden druzemu pot kažimo. ...Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne daje koristi, ampak za pametno prespjevanje, ki ve, kaj govori. Še noben pravi knjižni pretreso-vavec, naj bo s tem ostreji, ni nikoli nobenega pravega pisarja iz kože del; temuč kritika še Is budi in kaže, kod je cesta v Atene. Res je pa, da sodba plaši diletante, kakor mačka miši; in zato se je menda mi bojimo, ker vse preveč diletantujemo. Ko bi vse slovenske pisatelje v red postavil, in moža za možem vprašal: kaj je tvojega, pa tvojega in tvojega pisanja pravi namen? Koliko bi jih vedelo gladkim potom odgovoriti? — Ni se treba tudi na to opirati, da nas je premalo število; pa ko bi se začelio vejati, da skoraj nič zrnja v kotu ne ostane; da bi se oplašila tudi ta peščica pisarjev, kolikor jih je. — Kaj pomaga še toliko delavcev v nogradu, če pa ne znajo in tudi nočejo znati, kako se okopava in reže. Trta poleg take postrežbe ne bo rodila; književnost pa pri slabih pisarjih, naj jih bo dosti ali malo, ne bo napredovala, ne bo izobraževala naroda. Le treba je, da se zares lotimo; treba je, da si iz glave izbijemo neumno misel: „Našim rojakom je kmalu dobro, da se jim le kaj napravi;" saj jim tako vsega manjka, in manjkalo r.am bo večne čase, ako se naše slovstvo ne predrugači. Slovenec ima bistro glavo, to hvalo mu daje, kdorkoli iga pozna; toda človeku ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi. ...Čemu se bojimo kritike, ki ji vendar ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. ..Vsak človek ima prost jezik, da pošteno pove, kar imisli o poštenih rečeh; vsacemu bodi med nami prosto še pero, da tudi pošteno piše, kar in kakor hoče o poštenih rečeh. To je sodnikova skrb, da ne zatrobi kake neumne, ker bi se mu potem krohotaje smejal, kdor bi ga slišal; tisti pa, kogar je napak sodil, vem, da bi ga za vselej k pokoju posadili. Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: „Bog živi kritiko!" (Fran Levstik: Napake slovenskega pisanja, Zbrano delo V. zvezek, str. 151 - 152.) NASTOPI FRANJE GOLOBOVE. — V zaključnem delu letošnje glasbene sezone v Argentini je naša kontraaltistka nastopila na koncertu v Cordobi (21. novembra 1954), kjer je pela ob spremljavi orkestra pod vodstvom estonskega dirigenta Bistevinsa, Brahmsovo Rapsodijo za kontraalt ter itespighijev „11 tramonto". Njen zadnji nastop pa je bil v Buenos Airesu in sicer na »festivalu Schiitz", kjer je sodelovala najprej v »Velikonočnem dvogovoru", nato v „Symphonia sacra — Wie ein Rubin aus feinem GoJde leiuchtet" in slednjič v »operi" Božična zgodba istega skladatelja, ki je živel stoletje pred Bachom in Haendlom. Pri tem koncertu je sodeloval zbor »Collegium Musicum", dirigiral je Guillermo Graetzer. (Bazilika svetega Frančiška, 30. novembra 1954.) O njenem nastopu prinaša oceno zadnja letošnja številka kulturne revije „Lyra". BARITONIST VLADKO KOS V VENEZUELI. — Že od leta 1949 se udejstvuje v Garacas kot režiser, kot organizator (Folklorni festival leta 1954), recitator, a najbolj pogosto kot pevec. V tem času je dal več samostojnih koncertov, enega celo na glavnem državnem odru, v Teatro Municipal. Večkrat so prenašali njegovo petje preko radia in dvakrat preko televizije. Poleg nemških in italijanskih skladateljev najdemo na njegovih sporedih tudi nekatere slovenske avtorje. Poročila o njegovih nastopih so prinesli številni časopisi in tudi revije 'iz Caracas (Elite, E1 Universal, E1 Nacjonal, Clave, itd). Posebno pozornost je zbudil celovečerni koncert, na katerem je dal Schubertovo Zimsko potovanje. Ob tej priliki sta med drugimi posebno še Oscar Jose Herz in Eduardo Lira Espejo na drobno pisala o Kosovi interpretacij ski sili. (Iz arhiva Kulturne kronike) PUBLIKACIJE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI. — Izdajateljska dejavnost Akademije v Ljubljani je fleil'o razgibana in obsega dosedaj 92 izdaj. Od tega je bilo samo v zadnjih dveh letih izdanih 28 knjig s skoraj 5000 stranmi. V okviru splošnih izdaj je izšla P. Ramovša knjiga »Biblioteka in publikacije Slov. akademije znanosti in umetnosti" in 8. zvezek Slovenskega biografskega leksikona, ki s črko „Q" zaključujte II. knjigo leksikona. V razredu za zgodovinske in družbene vede sta izšli dve knjigi razprav. Razprave II prinašajo šest del o slovenski zgodovini, o psihologiji, umetnosti in pravni zgodovini. Vsebina Razprav III pa se omejuje na prazgodovino, arheologijo in antropologijo. Isti raziled je izdal dve monografiji, in sicer obširno delo B. Grafenauerja o ustoličeva-nju koroških vojvod in državi karantanskih Slovencev, druga monografija pa je A. Trstenjaka »Psihologija umetniškega ustvarjanja". Isti razred je izdal še III. in IV. letnik Arheološkega vestnika, vsakega v dveh zvezkih. V razredu za filološke in literarne vede so izšle v zadnjih dveh letih štiri monografije. Tako je A. Bajtec objavil 2. in ,3. del Besedotvorja slovenskega jezika, v katerem obravnava izpeljavo slovenskih pridevnikov ter zloženk. Novo odkrita slovenske in hrvatske tiske objavlja Mirko Rupel v knjigi: »Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja". — Razred za umetnost pa je izdal Lajovčeve „Tri pesmi za visoki glas s spremljevanjem klavirja" ter »Šest klavirskih skladb za eno roko", L. M. Škerjanca. LJUBLJANSKI KNJIŽNI TRG. — Državna založba Slovenije izdaja veliko serijo Slovenskih pesnikov in pisateljev in v tej zbirki je izšel četrti zvezek Levstikovih zbranih del, ki jih urejuje dr. Slodnjak. Obsega znamenito Popotovanje od Litije do Čateža in satirično prozo. — Pri isti založbi je izšel šesti zvezek zbranega dela Janeza Trdine, ki ga urejujle Janez Logar. V tem zvezku so Trdinove verske bajke, stare in nove ter prvih enaindvajset bajk in povesti o Gorjancih. — V posebni knjižici je izšel esej Josipa Vidmarja o Prešernu. — Potem ko sta Izidor Cankar in Fr. Koblar zaključila izdajo Zbranih spisov Ivana Cankarja pri Novi založbi — celotno d'slo je izšlo v 20 zvezkih —■ je Fr. Koblar že v urvodu k zadnjemu zvezku omenjal, da je še mnogo gradiva, ki do tedaj ni bilo znano ali na razpolago. Napovedan je bil 21. zvezek. Tega bo sedaj izdala založba „Novih obzorij" v Mariboru z uvodom prof. Fr. Dobrovoljca. —< Knjižna zbirka „Kmečke knjige" za leto 1955, ki je izšla na jesen 1^54, obsega knjige: 1. Koledar za leto 1955; 2. Ignaca Koprivca povest „Nevidna steza"; 3. dr. Boga Grafenauerja ,,Zgodovino slovenskega naroda" in 4. Pomenke o krmljenju živine. Zgodovina, ki jo piše Bogo Grafenauer, bo izhajala v zvezkih skozi v,eč let. — Etnografski muzej v Ljubljani je izdal šesti in sedmi letnik Slovenskega etnografa, ki sta ga v obliki zbornika uredila Boris Orel in Milko Matičetov. — V redakciji Dušana Moravca j.e Državna založba Slovenije izdala tretjo izdajo pissmi Karla Destovnika — Kajuha. — Fr. Koblar urejuje Zbrane spise Josipa Stritarja, čigar tretji zvezek je izšel in obsega Stritarjevo prozo>. Cankarjeva založba je izdala izbor esejiev in kritik pokojnega Iva Brnčiča. Knjiga nosi naslov „Generacija preid zaprtimi vrati" in ji je uvod napisal Mitja Mejak. Tej knjigi bo sledila druga, ki bo obsegala Brnčičevo leposlovje. — Mariborska založba „Obzorja" pripravlja izdajo ,,Spominov" političnega agitatorja, publicista in španskega bojevnika Ivana Krefta. — Mladinska knjiga je izdala zgodbe Bogomirja Magajne „Racko in Lija" z ilustracijami Maksima Sedej a in je sklenila izdati Levstikovega Martina Krpana z barvnimi podobami Toneta Kralja. Ko je pred štirimi leti ista založba izdala to knjigo z ilustracijami pokojnega Smrekarja, je bila vsa naklada v 50.000 izvodih v nekaj dneh razprodana. Nova izdaja bo obsegala 30 celostranskih podob, ki jih je Tone Kralj leta 1949 razstavil v Jakopičevem paviljonu. — Dušan Pirjeivec je uredil Zbrana dela Josipa Murna—Aleksandrova in je drugi, zaključni zvezek izšel pri Državni založbi Slovenije. Zvezek prinaša Murnovo prozno del0 in pisma. — Založba „Obzorja" v Mariboru je izdala zbirko „Novele treh": Andreja Hienga, Frančka Bohanca in Lojzeta Kovačiča. Uvod jim je napisal Juš Kozak, ki pravi, da „obetajo ti trije postati nove fiziognomijia v slovenski književnosti". — Za leto 1955 je Prešernova družba izdala: Koledar za leto 1955, Franceta Bevka najnovejše delo „Tuja kri'', prevod dela norveškega pisatelja Olafa Duna: „Hoja skozi temo", Iva Zormana delo: ,,Svobodni gozdovi" in Vladimirja Kokoleta: ,,Deželje sveta", geografija, ki obsega dvajset dvobarvnih zemljevidov dežel vsega sveta, — V mladinski zbirki „čebelica" je Viktor Smolsj izdal slovaško „Pravljico o vetru", ki jo je ilustriral tržaški slikar Bogdan Grom. — Kot šesti zvezek Izbranih mladinskih del je Mladinska knjiga izdala Franceta Bevka knjigo „Tovariša". — Filip Kalan je pripravil izbor Gradnikove poezije pod naslovom „Harfa v vetru". Zbirka bi morala iziti že leta 1952 za sedemdesetletnico Alojza Gradnika. Ilustriral jo je Riko De-benjak. Prevodi-. V zbirko „Nova ljudska knjižnica" je Slovenski knjižni zavod (SKZ) uvrstil delo madžarskega pisatelja Moricza Zsigmunda „Šandor Roža", roman, ki popisuje življenje na madžarski pusti. — Cankarjeva založba je izdala Romula Gallegosa roman ,,Dona Barbara". Gallegos je pisatelj, ki se je rodil 1. 1889 v Caracasu in je bil nekaj let predsednik Venezuele. Kritika v Ljubljani ga je proglasila za najboljšega opisovalca življenja v pampah Južne Amerike. — SKZ jie založil prevod dela nemškega pisatelja Franka: ,,Jezusovi apostoli" (Zbirka zgodb iz porušenega Wuerzburga takoj po vojni). — Mira Mihelič je prevedla veliko delo ameriškega pisatelja Williama Prescotta ..Osvojitev Mehike", ki je izšlo pri Cankarjevi založbi. Knjiga je opremljena z risbami, posnetimi po starih azteakih rokopisih. — Nathaniela Hawthorna „Hiša s sedmimi pročelji" je izšla v založbi SKZ. Delo tega ameriškega klasika iz prve polovice 19. stoletja slovi poleg Poejevih spisov kot najboljše delo ameriška romantike. — Pri isti založbi je izšlo v prevodu delo hrvaškega pisatelja Šenoe: »Prekletstvo", ki ga je zaradi obsežnosti založba razdelila na dva dela. Snov je vzeta iz hrvatske zgodovine XIII. in XIV. stoletja. Prevod je oskrbel Davorin Ravljen. — Iz holandske književnosti so prevedli delo pisatelja Theuna de Vriesa ..Mačeha zemlja". Založila jis Državna založba Slovenije, prevod je oskrbel Marijan Bregant. — V knjižnici Sinjega galeba so izšle pravljice češkega pisatelja Karla Čapka. Zbirka nosi naslov „Devet pravljic in še ena". — Pokojni dr. Anton Debeljak je v rokopisu zapustil prevod Balzacovih ..Okroglih povesti", ki so pred kratkim izšle v založbi SKZ. Ilustracije so delo francoskega ilustratorja Gustava Doreja, knjigo pa je opremil grafik Elko Justin. Založba pravi, da bo to po opremi najlepša knjiga, kar jih j» bi o kdaj izdanih v Ljubljani. — Vladimir Levstik je nanovo prevedel roman Dostojevskega „Zločin in kazen"; izšel je v zbirki ..Svetovni romani" SKZ. — Fran Albreht je za založbo Mladinska knjiga znova prevedel pravljice bratov Grimov. — Življenje in koniec bosanskih Židov - sefardov j.a v delu ..Salomonova črka" popisal Isak Samokovlja. Prevod je oskrbel Tone Potokar, uvod pa je napisal Ivo Andrič. Napovedi: Državna založba Slovenije se je odločila, da izda v letu 1955 celotno Prijateljevo ..Kulturno in politično zgodovino Slovencev". Delo bo obsegalo skoraj da 3000 strani in bo prikaz slovenskega kulturnega in slovstvenega razvoja v razdobju od marčne revolucije 1848 do nastopa slovenske moderne 1895. Objavljeno bo vsi s tako, kakor se je ohranilo v rokopisih. Besedilo urejuje prof. Anton Ocvirk, ki bo poskrbel vse potrebne literarno - zgodovinske opombe. Uvodno štuidijo bo prispeval Boris Ziherl. Komplet bo vezan v platno stal 2800 din, vezan v polusnje pa 3280 din,. — Cankarjeva založba pripravlja: Marx - Engels: Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji; Paul Froelich: Roza Luxemburg; delo G. V. Plehanova: Prof; revizionizmu; Hippolyta Taina: Filozofija umetnosti; iz leposlovja: Ivana Cankarja Izbrana dela, sedmi zvezek; Miška Kranjca „Zgu-bljena vera"; v prevodih pa Emila Zolaja ,.Pariz", Eliasa Venez,isa ..Eolska zemlja" in Gramscija ..Pisma iz ječe". — Slovenska matica, ki je lani slavila 90-let-nico, je sklenila obnoviti izdajanje letnega knjižnega daru. V 1. 1955 bodo izšle tri knjige, za brolširane je cena določena na 1300 d'n, za vezane pa je treba doplačati 180 din. Napovedana so: Rousseau: „Izpovedi" I. del, Saltikova Ščedrina ..Zgodovina malega mesta" in Milka Kosa ,,Zgodovina Slovencev". SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V LEKSIKONIH. — Pri Kollineku na Dunaju je izšla tretja knjiga velikega leksikona „Die Weltliteratur". Poleg mnogih slovenskih imen, ki so navedena v tem l'ksikonu, objavlja knjiga na straneh 1655 — 1660 pregled slovenskega slovstva (Slowenische Literatur). Napisal ga je dr. Stanislav Hafner, ki je za ta leksikon obdelal tudi posamezna gesla, nekatera zelo podrobno. Njegov pregled je razdeljen na nasledne pervode: Od začetkov do razsvetljenstva, Narodno prebujenje, Moderna, od 1. 1918 do sedanjosti. Zelo obsežna je tudi bibliografija slovenske 1'terature. — Milanska založba Mondadori pripravlja velik »Literarni slovar", ki bo pravzaprav italijanska zdaja oxford- skega slovarja sodobnega slovstva. Vendar pa bo ta italijanski znatno razširjen in izpopolnjen. Pokojni prof. Enrico Damiani j,s pripravil gradivo za slovensko slovstvo. Medtem ko ima oxfordski samo dve slovenski gesli (Cankarja in Župančiča) , bo Mondadorijeva izdaja obsegala več ko 70 slovenskih imen. Seznam teh imen sta sestavila pok. Damiani in njegov sodelavec, Slovenec Vekoslav Bučar, ki bo tudi prispeval večino gesel. — Vekoslav Bučar bo tudi obdelal slovensko književnost za velikopotezno zasnovano izdajo „Thesaurus litterarum", ki ga pripravlja milanska založba Nuova Accademia. Poleg gesel bo v njej tudi izbor tekstov. PREVODI JURIJA KOZJAKA. — Jurčičeva povest „Jurij Kozjak" je postala najbolj prevajano slovensko delo. Kaže, da je bilo delo dosedaj prevedeno v 25 jezikov. Tako je bilo mied drugim prevedeno v francoščino, 'španščino, kitajščino, nemščino, litvanščino, hdlandščino,, abesinščino, madžarščino, turščino, v arabski, poljski in v enega izmed indijskih jezikov. V Ljubljani zbiraljb vseh 25 prevodov, da bi jih ob priliki razstavili. KAJ NAJRAJE BEREJO. — Vodja krajevne knjižnice na Jesenicah j:e objavil poročilo o tem, kaj ljudje najraje bero. Toži, da njegovih obiskovalcev politična literatura skorajda ne zanima. V celem letu so si izposodili komaj 40 knjig take vsebine. M©d domačimi pisatelji je doživel Bevk 466 izposojnin, Jurčič 379, Fin-žgar 299, Cankar 195, Kranjec 162, Juš Kozak 124, Magajna 116, Dedijer 14 (Titov življenjepis)t Kardelj 6, Župančič 17, Prešeren 5 (slednjega imajo skoraj vsi v lastnih knjižnicah). V prevodni literaturi pa: Sienkiewicz 388, Verne 354, London 341, Galsworthy 170, Balzac 94, Stendhal 87, Gorki 49, Lenina si jis izposodil samo eden. SLIKAR BOŽIDAR M. KRAMOLC je sodeloval med številnimi umetniki pri veličastni razstavi „La primera Exposici6n de Arte Sacro Moderno" (Otvoritev razstave 11. oktobra 1954, v salonih Gath y Chaves, Buenos Aires). Razstavil je suho iglo »Križanje" (1951), katero smo videli že prej na razstavi slovenske izseljenske grafike (3. septembra 1954). Kakor je videti iz poslanih programov, je isti umetnik razstavljal v družbi s petnajstimi drugimi tudi na razstavi v To-rontu (Picture Loan Society, 4. decembra 1954). POVABILO PISATELJEM. — „Kot založba more Mohorjeva družba obstajati le v tesni povezanosti s slovenskimi pisatelji, pesniki in kulturnimi delavci. Nekdanja finančno močna celovška Mohorjeva družba je bila trdna opora slovenskim pisateljem. Objavljala je njih dela in jih tudi honorirala. V tem pogledu so njene zasluge velike. Razume se, da sedanja Mohorjeva družba v Celovcu slovenskim pisateljem in kulturnim delavcem ne more nuditi take finančne podpore. Odbor Družbe pa je pripravljen razmeram primerno, čeprav bolj skromno, honorirati in založiti vsako delo naših, po svetu razkropljenih pisateljev in kulturnih delavcev. Pozivamo in vabimo torej vse slovenske pisatelje, pesnike in kulturne delavce, da se zberejo krog Mohorjeve družbe v Celovcu! Le ob povezanosti z vsemi našimi pisatelji bo Družba mogla sedanjim razmeram primerno nadaljevati svojo stoletno tradicijo. Ideal naj bo, da pisatelji podprejo Družbo, Mohorjeva družba pa bo omogočila pisateljem izdajo njihovih del. Tako bo raslo ob združenih močeh kulturno ustvarjanje Slovencev izven domovine. Simon Kregar ŠTUDIJA DOLENJSKE KMETIJE Ljubljana, 1944 ud°o° Za knjižni dar 1956 iščemo večerniško povest, ki naj obsega 150 do 200 tipkanih strani. Za najboljšo povest razpisujemo nagrado 1.500 šilingov. Rokopise je treba poslati na tajništvo Družbe v Celovcu najkasneje do 1. maja 1955. še ljubše pa nam je, če dobimo rokopis prej." (Iz Koledarja Družbe sv. Mohorja, leto 1955. Izdala in založila Goriška Mohorjeva družba, tiskala Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.) GRAHAM GREENE je izjavil, da je bil v zmoti, ko se je obrnil z odprtim pismom na pariškega nadškofa — kardinala Feltina ob priliki pogreba pisateljice Colette. Podal je to izjavo, ko se je vrnil s potovanja po Antilskih otokih. KONGRES SOVJETSKIH KNJIŽEVNIKOV. — Partija je v 1. 1946 izdala posebne predpise za leposlovno in umetnostno ustvarjanje in ti ukrepi so poslej sloveli pod posebnim nazivom „ždanovščina" (po ždanovu, ki jih je v imenu centralnega komiteja stranke izdelal). Sicer je ždanov 1. 1948 umrl, toda Stalin je budno čuval nad tem, da se je literarno in umetnostno življenje razvijalo po teh navodilih. Iz literarnih stvaritev je tako moralo izginiti vse, kar je nosilo pečat „zapadnjaške" dekadence, sovjetski umetnik je moral proslavljati in opisovati samo sončne strani režima. Iz knjigarn so izginila dela Bloka, Jesienina, šoloho-va, Pasternaka. Fadejev je moral spremeniti cela poglavja svojih knjig, da so mogla ostati na trgu. Pasternak je začel pisati mladinske spise; sledila mu je cela vrsta tovarišev. Mnogo je kritikov, ki menijo, da je v teh letih ždanovščine literatura za mladino od 8 do 12 let kvalitetno v mnogem presegla stično produkcijo v drugih delih sveta. Po Stalinovi smrti marca 1953 so bili opazni novi tokovi. Prvi, ki je skušal kreniti v novo smer, je bil Ilija Ehrenburg. Napisal je roman „Odjuga" in v njem začel popisovati konflikt med sinom — mladim sovjetskim birokratom in njegovim očetom, ki kot star, častitljiv boljševik v delih svojih otrok ne spozna več tiste velike domovine socializma, ki jo je v letih revolucije skušal graditi. Namesto da bi popisovala lepoto traktorjev, kolhozov in stahanovskih pohodov, je Antonina Koptjajeva v romanu „Ivan Ivanovič" skušala podati tragedijo sodobne sovjetske žene v nesrečnem zakonu — napisala je Madame Bovary iz sovjetske družbe. Vera Panova je v romanu „štirje letni časi" razgalila sliko mladine, kako živi v moskovskem podzemlju in je slika mračnejša, kot pa bi jo mogel naslikati pisatelj v zapadnem svetu. Marienhof je napisal roman »Prestolonaslednik" in v njem popisal tragedijo skupine mladeničev, ki iz obupa končujejo v zločinu. V moskovskih knjigarnah se je spet pojavil Boris Pasternak, ki je izdal antologijo Bloko-vih in Jeseninovih poezij. Sličen val sproščenosti se je skušal uveljaviti v gledališču in v filmu. Tragedija je bila poprej prepovedana — v Rusiji tragedije posameznikov (nesreča, trpljenje, smrt), niso imele vrednosti — partija je gradila nov red, ki „bo osrečil vse človeštvo" in so se tragedije posameznikov morale nevidno podrediti temu cilju. Komedilja in farsa sta bili pregnani z odra, ker birokrata ali predstavnike režima nikdo ni smel smešiti, drobne mlahavosti sovjetskega državljana pa v načrth in delih sovjetske družbe niso imele pomena. V letu 1953 pa se je tudi to začenjalo spreminjati — po Stalinovi smrti so književniki skušali dvigniti zaveso nad notranjim dogajanjem Sovjetske družbe in ruskega človeka — na dan so prihajale prve podobe resničnega življenja v Sovjetski zvezi. Toda partija je hitro zatrla ta prvi val ustvarjanja v svobodnejši smeri. »Pravda" je v septembru 1954 prešla v napad in njen kritik Jegorov je napisal ostro kritiko proti Zorinu, avtorju »Povabljencev". Nova dela iPanove, Ehren-burga, Koptjajeva so izginila 'iz izložb, dramatika Sirkov in Vllrta sta bila 'izključena iz zveze sovjetskih književnikov. Glasilo partije »Komunist" je začelo terjati, da mora sovjetska književnost ostati v ostrem nasprotstvu z zapadno. Če bo ostala zvesta partiji, bo ostala vodilna na svetu. Takozvana svoboda umetnika in literarnega ustvarjanja na zapadu je samo slepilo, kajti kulturni delavec je tam s tisoč vezmi vključen v družbo, ki ga plačuje; če se pa hoče te kontrole otresti, pa zaide v Tarpurlartizem. Zato je eksistencializem na zapadu »šola dekadence in meščanske umazanije". Sovjetska revija »Problemi filozofije" je objavila posebno študijo o nemškem eksistencializmu, ki da je popolnoma buržuaziji podrejeno gibanje. Sovjetska literatura ne more zato na zapadu ničesar najti, ampak se mora doma podrediti službi naroda. Poveličevati mora heroje komunizma, preganjati in razkrinkavati saboterje režima in povsod širiti komunistično navdušenje. V debato je posegel sam Malenkov, ki je ves p robi'.m osvetlil še z druge strani. Opozoril je, da je že Lenin ugotovil staro resnico, da literarnega delovanja ne gre zadrževati na »ravni ustaljenosti". Sodobna leposlovna in umetnostna delavnost se mora po njegovem zavarovati pred naturalizmom. Ne gre da bi pisatelj podajal podrobno in objektivno sliko razmer v Rusiji, da bi razčlenjal do podrobnosti težave in poraze graditeljev komunistične družbe. V socialističnem realizmu ne velja današnja resničnost, ampak tista, ki jo bodo komunisti ustvarili in zgradili jutri. Zato mora pisatelj izbrati iz današnjega tisto, kar je izhodišče za uspeh jutrišnjega dne. Pisatelj naj ne ustvarja iz svoje iskrenosti in, svojega sposnanja, ampak mora iz sedanjega izbrati tisto tipično, kar se lahko vključi v celotni okvir, ki ga kot resnico bodočnosti oznanja in uvaja partija. Simonov je v »Pravdi" napisal več člankov in napadal takozvano »stališče iskrenosti" v umetniškem ustvarjanju. Tako pravi, da ni dovolj, da je kdo iskren, češ da je s tem tudi že resničen. Ni dovolj, da je kdo iskren, ker je iskrenost subjektiven kriterfj in zato netočen. Iskrenost ni poroštvo za pristnost umetnine, kajti možno se je tudi iskreno (motiti. Bistvo ni iskrenost, ampak resnica, in resnica je edni objektivni! kriterij. Toda resnice ni možno podajati s slikanjem dejstev, ako jih jemljemo vsako zase ali statistično. Tak naturalizem namreč zmaliči in degradira pravo sliko. Socialistični realizem skuša izbrati iz vsega dogajanja prave in mikavne razvojne momente, ki so kot ptice selilke napovedi lepe resničnosti jutrišnjega dne. Tako je socialistični realizem nasprotje raturalizma, ker kaže vse sovjetsko življenje v svetli luči. Tak je bil položaj na predvečer kongresa sovjetskih književnikov, ki se je zaključil dne 26. decembra 1954 v Moskvi (Zadnji kongres je bil pred 20 leti v Harkovu). Iz Sovjetske zveze se je kongresa udeležilo 700 delegatov, iz ostalih delov sveta pa jih je prišlo nad 300 (mied drugimi tudi čilski pesnik pablo Ne-ruda). Prevladovalo je naziranje, da je partija že sklenila, naj še naprej prevladujejo navodila, ki jlih je izdelal Ždanov, vendar pa je treba zabrisati vtis, da sovjetski kulturni delavec ni svoboden. Na kongresu je bila prebrana poslanica partije, ki navaja, da se morajo zavračati pojavi buržujskega larpurlatizma. Umetnost mora biti odkrito pristranska in književniki morajo služiti socialističnemu realizmu. Partija tudi obsoja poskuse', ki so hoteli obrekovati sovjetski način življenja. Književniki se morajo boriti proti „buržuj,skemu nacionalizmu", „kozmopolitizmu" in proti „ideologiji dekadentnega zapadnega kapitalizma". Na tem kongresni' v Moskvi se je pokazalo, da ohranja politično vodstvo — to je partija, trdno v rokah kontrolo nad vsem literarnim in umetnostnim ustva-janjem. Kulturni delavec ni samo umetnik ali književnik, ampak je predvsem „oznanj,evalec bodočnosti, vzgojitelj, propagandist, služabnik novega reda". Med t;m pa se je tudi že polegel val nerazpolože'.ija proti Ehrer.burgu, ki se je takoj podredil. Svoje zmote so priznali tudi ostali in v novo vodstvo sovjetske pisateljske zveze sta bila izvoljena tudi Ehrenburg in iPanova. Tihonov in, Rjurikov sta dosegla, da je kongres obsodil tisto dogmo ždanov-ščine, ki pravi, da je zapadnjaška književnost obsojena na propast. Tudi tu je Tihonov izvedel ločitev: v zahodni Evropi ne bo propadla tista književnost, Ki je progresistična. In o tem, kdo spada v okvir take progresivne književnosti, so v Moskvi obširno govorili. Tisti pisatelji in pesniki, ki so prišl na kongres, spadajo v skupino takih progresivnih književnikov (dasi je „Pravda" eksistencializem zavrgla, je Sartre vendarle bil prištet med progresiste, kier zagovarja sovjetsko smer svetovne politike). Od1 pokojnih sta za progresivne proglašena Victor Hugo in Emile Zola, med sodobniki pa je bil prištet mednje tudi Thomas Mann. V Lausani v Švici je skupina „progresivnih" akademikov te dni igrala komedijo, ki jo je napisal ukrajinski avtor in je morala tudi izginiti z odrov ruskih gledališč, ko je zavel val odpora proti svobodnejšemu izražanju v knjigi in na odru. Komedija nosi naslov: „iSans citsr de r.oms — Ne bomo navajali imen". Glavni junak jie minister ukrajinske vlade, ki se je dal ujeti v past zaročenca svoje hčere. Hči ;nj ravno golobica in ji prija sijaj očetovega bogastva in njegov vpliv. Toda za njene toalete je treba mnogo denarja, še več pa ga rabi velikopotezni 'zaročenec. Kmalu izbruhne škandal, minister je prestavljen drugam, zaročenec konča v zaporu, hči pa se preda novi ljubezn1'. Zadnje dejanje se konča s prizorom1, ko se hčerka z novim ljubimcem sestane pred (izložbo velike moskovske trgovine parfumov. Po zadnji moskovski modi nosijo ti parfumi zveneča imena sovjetske sodobnosti: „Slava rdeče armade", „Duh zmagovite Moskve", „Zarja rdečega Stalingrada". Toda prodajalec je v izložbo pravkar postavil parfum najnovejše vrste in, ta že nosi ime v pariškem stillul Med tem, ko pada zastor, igralka lahno prebere melanholični naslov parfuma „Evasion". Najnovejši parfum z imenom zadnje in najlepše moskovske iluzije. FRANCOSKI IN NEMŠKI književniki so se sešli v Bad Griesbaehu na skupen posvet, ki je trajal od 8. do 12. januarja. Prvo tako srečanje je bilo v maju 1953 v Parizu. Če je bilo prvo srečanje prilika za medsebojno spoznavanje, tedaj so se tokrat v Bad Griesbaehu odločili za delo in posvetovanja. Na dnevnem redu je bilo obravnavanje problema: Položaj romana in njegovega občinstva v Franciji in Nemčiji. Seveda je bilo zasedanje prekratko, da bi moglo to vprašanje dovolj osvetliti z vseh strani, vendar je bilo ugotovljeno, da roman kot tak nima publike, pač pa potegnejo bralce za seboj nekateri romani. Zato je pisatelj pri svojem delu osamljen in poln negotovosti, ali bo njegovo delo zajelo dovolj zanimanja. Nemci so v svojih referatih govorili o „Notstandromanu" in o „notwendige Romane", francoski predavatelji pa so poudarjali, da je v Franciji roman zašel v zagato, ker je v krizi vsa literarna tradicija „meščanskega romana" iz 1(9. stoletja. Nemški pisatelji morajo kreniti naprej z niča, osvežiti nemški jezik in ustvariti nov svet za roman. Francoski roman je v krizi, ker se ne more pomladiti, nemški ro- hlan pa se še lovi, ker nima tradicije. Nemški književniki so poudarjali, da je nacizem prelomil naravni razvoj in nova generacija ne pozna Prousta, Joycea, Malrauxa, Virginie Woolf, Kafke. Pisateljli, ki so najpomembnejši v iskanju nove poti, so Wolfgang Koeppen, Boell, Schallueck, Hoellerer in Andersch. Sicer pa se je videlo, da je bilo zborovanje v znaku velike premoči francoskih književnikov. Francoska literatura ima danes svoje središče v Parizu, medtem ko vlada med nemškimi pisatelji ozračje provincializma. Nemški knjižni trg ima več središč in tako so tudi književniki razdeljeni tako, da prihajajo le redko skupaj in je stikov med njimi zelo malo. Tudi je bilo opazno, s kako lahkoto so se izražali francoski književniki tudi o najtežjih problemih, nemški tovariši pa so izjavljali, da bi načenjanje tako težkih problemov moglo med nemškimi književniki privesti do najhujših sporov in razdorov. Francozi so govorili o literarnih nalogah skoraj z neko ljubeznijo, njih nemški tovariši pa so se izražali negotovo in skoraj z bojaznijo. Heinrich Boell zaključuje poročilo o posvetu z besedami: „Na obeh straneh so ugotovili, da je roman še izrazno sredstvo in da človek, postavljen med ljubezen in smrt, v borbo med Bogom in hudičem, pri tem nudi dovolj napetosti za oblikovanje v romanu." Roland Barthes pa je zapisal, da se je na zborovanju dobro čutila meja med dvema skupinama; v eni so bili „inocentes", v drugi pa „conscientes". Prvi so