DOMA
SMO
DOMA?
str. 4
PODPIRAJMO
JU!
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 8. oktobra 1998  Leto VIII, št. 20
Sombotel: škof dr. Istvan Konkoly
Mladega Slovenca sem poslal v Rim, da se po študiju vrne med rojake na Gornji Senik
Pogovori o slovenskem bogoslužju in drugih cerkvenih obredih v slovenskem jeziku oziroma narečju segajo več kot desetletje nazaj, v leta, ko je na Gornjem Seniku umrl župnik, se pravi v drugo polovico osemdesetih let. Zvrstilo se je nešteto pogovorov na različnih ravneh, tudi pri slovenskem nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Šuštarju, na mariborski škofiji in pri sombotels-kem škofu dr. Istvanu Konkolyu. V razprave o pomenu slovenskega bogoslužja in sploh o slovenski besedi, povezani s cerkvijo in verniki, so se vključevali tudi ministri in pozneje sekretarji za Slovence v zamejstvu in po svetu - rezultati vsega tega pa so (ostali) zelo pičli. Pomagale niso niti tako odločne besede, kot jih je na pogovoru v Monoštru izrekel državni sekretar dr. Peter Vencelj, in sicer nekako takole je dejal: "Če najdemo duhovnike za južno Ameriko, moramo najti župnika za Gornji Senik." Avtorju tega uvodnika ni znano, kako je s pošiljanjem slovenskih duhovnikov v Ameriko, za Gornji Senik pa lahko zapišem, da tam slovenskega bogoslužja ne bi bilo, če se zanj, na svojo pest, kot rad pove sam, ne bi odločil sedeminosemde-setletni gorički župnik Ivan Camplin.
Porabskim Slovencem, tis-
tim, ki jim ni vseeno, v kakšnem jeziku so svete maše in cerkveni obredi, je začel vlivati upanje mladi teolog Ferenc Merkli iz Sakalo-vec, ki se je odpravil na študij v Slovenijo, v Ljubljano. Toda bili so razočarani, ko so izvedeli, da na-darjeni mladenič odhaja na nadaljevanje študija v Rim. Sklepali so, da to pomeni njegovo slovo od Porabja.
Po pogovoru slovenske veleposlanice na Madžarskem Ide Močivnik pri som-botelskem škofu dr. Istva-nu Konkolyu je le-ta najprej v pogovoru z veleposlanico, nato pa v izjavi za slovensko in madžarsko radiotelevizijo izjavil, daje Ferenca Merklija zaradi njegove velike nadarjenos-
ti poslal na študij v Rim. Čez približno dve leti, ko bo končal izobraževanje, bo postal župnik na Gornjem Seniku in maševal v slovenskem in madžarskem jeziku. V pogovoru z veleposlanico, česar pa v izjavi za medije ni ponovil, je škof še dejal, da bo mladi duhovnik Ferenc Merkli tudi predaval na teološki fakulteti.
Veleposlanica je vprašala tudi za števanovskega duhovnika Istv&na/Štefana Totha, ki zelo lepo govori slovensko. Škofje odgovor nekoliko spremenil in ni odgovoril na vprašanje tako, kot je bilo povedano. Veleposlanica je dobila odgovor, daje števanovski župnik Slovenec, vendar
ne želi zapustiti svojih vernikov.
Tu je škof dr. Istvan Kon-koly "ošvrknil" tudi novinarje, ki pišemo o problemih slovenskega bogoslužja v Porabju. Zavrnil je očitke, da bi z mariborskim škofom dr. Francem Krambergerjem lahko storila več. "Z mariborskim škofom sodelujeva zelo dobro, žal nama problemov kljub prizadevanju in dobri volji ni uspelo razrešiti," je poudaril dr. Istvdn Konkoly.
Na tem mestu kaže dobrohotno opozoriti na škofovo nedoslednost, kar se tiče Števanovec. Veleposlanici je dejal, da je normalno, da župnik govori slovensko, ker je Slovenec. Toda zakaj potem
"Slovenec" ne mašuje v slovenskem narečju in v madžarskem jeziku? Avtor uvodnika sem pripravljal pred leti reportažo za Televizijo Slovenija. Za snemanje sem bil dogovoren z župnikom in maša je bila v domačem narečju in madžarščini. Po maši, v anketi s povsem naključnimi sogovorniki različnih starosti, ki so spremljali bogoslužje v dveh jezikih, ni niti eden imel pred vključitvijo kamere niti med snemanjem kakršnikoli pripomb na nekoliko drugačen obred, kakor so jih vajeni ob nedeljah in cerkvenih praznikih. Če poenostavim: v Števanovcih bi lahko imeli tudi slovensko (ob madžarskem) bogoslužje, le gospod škof bi se moral pogovoriti in za to dogovoriti z župnikom. Gospod Štefan T6th je vešč maševanja v narečju, kar smo lahko spremljali ob različnih priložnostih in poslušali tudi ob odkritju spominske plošče ob 10-letnici smrti Janosa Kuharja na nekdanjem gomjeseniškem župnišču.
Zdaj je važno, da bo uresničena obljuba škofa dr. Istvana Konkolya slovenski veleposlanici Idi Močivnik. Ne zaradi škofa in veleposlanice, marveč zavoljo slovenske besede v Porabju.
eR
(foto: eR)
2
Sombotel, 24. september
Pred 20. leti je bilo več gospodarskega sodelovanja
Konec septembra je veleposlanica R Slovenije v Budimpešti, gospa Ida Močivnik obiskala Železno županijo. Spremljali so jo sodelavci veleposlaništva, med njimi prvi sekretar, zadolžen za gospodarske zadeve. Iztok Grmek ter direktor Nove ljubljanske banke v Budimpešti Nikolaj Gerič. Po pogovoru s predsednikom županijske skupščine dr. Gyulo Pusztaijem smo gospo veleposlanico prosili za krajši pogovor
Kakšen je namen vašega obiska v Železni županiji? "Namen mojega in obiska mojih sodelavcev je predvsem, da se predstavim, da zvem čimveč o Železni županiji, za katero sem seveda že tudi prej slišala, saj je najbolj intenzivno sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko potekalo prav med obmejnim območjem Slovenije in med županijama Vas in Zala. Poznam tudi gospoda Pusztaija še od prej. Vem, da je odlikovanec Slovenije, predvsem zaradi njegove izredno odkrite in tudi pogumne pomoči, ki jo je nudil Sloveniji takrat, ko se je osamosvajala." Pogovor z vodstvom Železne županije je minil v znamenju gospodarstva. Sogovorniki ste ugotavljali, da je bilo gospodarsko sodelovanje pred dvajsetimi leti bolj razvito, kot je danes. Kako bi to pokomentirali?
"Človek to sprejema z nelagodjem, po drugi strani je pa veliko objektivnih okoliščin, ki so pripeljale do tega stanja. Predvsem to, da je Slovenija po razpadu Jugoslavije morala iskati nova partnerstva v svetu. Recimo prekmurska podjetja so veliko sodelovala z Jugoslavijo -prehrambena industrija, Mura itd. Veliko podjetjem je šlo v začetku težko in na žalost še vedno obstajajo delno ti. gospodarski problemi. Madžarska je široko odprla vrata za
tuji kapital, ki prihaja z zahoda. Na zahod so potem usmerjene tudi oči njihovih interesov. Skratka, vsi skupaj preživljamo prehodno obdobje, upam, da se bodo razmere stabilizirale in da bodo znali tudi najbližji sosedje dobiti čimveč skupnega v gospodarskem sodelovanju." Že neizogibna tema vaših pogovorov so tudi mejni prehodi.
"Moja velika želja je, da bi se odprl čimprej mejni prehod Verica-Čepinci. O tem sem se pogovarjala že na več mestih v Budimpešti, med drugim s predsednikom Gdnczem, ki mi je dal vso podporo. Potem sem se pogovarjala s šefom mejne službe, grem pa na pogovor k ministru za notranje zadeve. Mislim, da so vsi argumenti za odprtje prehoda. Madžarska stran predvsem postavlja vprašanje stroškov, ampak mislim, da je konstrukcija teh stroškov sestavljena, stroški niso tako veliki, zlasti pa ne bodo veliki takrat, če bosta obe strani hoteli sodelovati, recimo v koriščenju elektrike, vodovoda in ostalih infrastrukturnih zadev."
Kaj pa bo z mejnim prehodom Martinje - Gornji Senik?
"Zaenkrat se okrog tega mejnega prehoda na žalost nič ne dogaja, toda spremeniti bi ga morali. Saj smo danes tudi slišali, da govori temu v prid zelo
veliko argumentov, turistični promet, potovanja tistih turistov, ki niso državljani niti ene niti druge države. Potem potovanja z avtobusi. Vse to govori za prekvalifikacijo tega prehoda."
Podjetniki si želijo, da bi mejni prehod Hodoš-Bajan-senye usposobili za tovorni promet, vsaj za kamione do 7 ton.
"To bi bila izredno pomembna sprememba, ker je Dolga vas zelo obremenjena. Zadnjič sem se peljala tam čez in sem naštela samo na madžarski strani okrog devetdeset tovornjakov. Zelo važno bi bilo, da bi bil prehod Hodoš tudi za tovornjake. Ampak kot rečeno, mlini birokracije delajo zelo počasi."
V naslednjih tednih nas čaka otvoritev Kultumo-in-formativnega centra v Monoštru in vse kaže, da tudi slovenskega konzulata. Bosta oba predsednika prišla, kakor sta obljubila?
"Zagotovo. Jaz sem prepričana, da bosta tako predsednik Kučan kot predsednik Goncz storila vse, da bi držala besedo. Ravno zdaj se usklajujemo glede datuma. Prvotno so postavili datum 30. oktober, žal, takrat niti eden niti drugi predsednik ne moreta priti. Zdaj se pogovaijamo za en termin pred sredino novembra. Mislim, da je ta popolnoma realen, takrat bi bil tudi generalni konzulat v popolni funkciji, torej bi se odpiral slavnostno tudi generalni konzulat."
Hvala za pogovor.
M. Sukič
Na koj smo ponücali en procent porcije?
Na Vogrskom so leta 1996 takšen zakon sprejeli, ka tisti lüdje, ka porcije plačüvlejo, iz toga 1 % leko dajo drüštvom aü drugim organizacijam. Ništerni lüdje so sé tak odlaučili, da v Pešti Slovenskom! drüštvi tö dajo. APEH (tau je organizacija, ka porcije bere) nam je tau sporočo 25. avgusta leta 1997. Mi smo radi bili. Našo Vodstvo je tak odlaučilo, da te pejnaze vzemamo. Tau je bilau 45.188 forintov. Nej dosti, dapa taumi smo tö radi bili, ka mi po natečajaj dobimo pejnaze. Istina, ka je dosta vse trbelo notri poslati, različna potrdila, izjave, da smo nej dužni nej porcije, nej drügo. Probali smo vse notri sprajti, šče statut (alapszabály) smo mogli spremeniti pa občni zbor držati za toga volo. Naš statut tak notri má napisano, ka smo samostojna organizacija, da ne zavisimo od drugij organizacij ali od kakšne stranke (párt). Na prošnjo APEH-a smo tau mogli naredili. Pa tau smo šče tö mogli izjaviti, da do etigamau smo nej poslali poslance v državni zbor (országgyűlés) pa po tejn toga tö ne bomo.
Pejnaze, ka smo dobili, smo 14. decembra leta 1997 gora ponücali. Te je drüštvo priredilo božični koncert. Tü so nastaupili: pevski zbor z Gorenjoga Senika, razstavo so pa mejli likovni umetniki (képzőművészek) iz Murske Sobote. Tejm umetnikom smo plačati prenočišče, seniškomi zbori pa avtobus.
Po tej pauti sé tö lepau zavalimo vsakšomi vogrskomi Slovenci, Madžari, voditelom in delavcom Jeklotehne (slovenski d.o.o. v Budimpešti), šteri so nas pomagali in te pejnaze nam notri plačati.
Budimpešta, 30. september 1998
Irena Pavlič predsednica drüštva
Az APEH által kapott 1 % SZJA felhasználása
Az 1996. évi adótörvény alapján az adófizetők egy csoportja úgy rendelkezett, hogy a Budapesti Szlovén Egyesületnek adja személyi jövedelemadója 1 %-át. Amikor 1997. augusztus 25-én az APEH erről értesítette egyesületünket, nagyon örültünk neki. Természetesen a vezetőség úgy döntött, hogy elfogadjuk a felajánlott összeget. Az összeg 45.188 forint volt. Nem sok, de egyesületünk ezt is szívesen fogadta, mert pályázatok útján kapjuk a pénzt, a különböző támogatásokat és az sem sokkal több a fenti összegnél. Igaz, nagyon sok igazolás, nyilatkozat, egyéb ügyirat beküldése volt szükséges hozzá, de kitartottunk, próbáltunk mindent beszerezni. Közgyűlést is tartottunk, mivel módosítanunk kellett az Alapszabályt. Függetlenül attól, hogy Alapszabályunk tartalmazta azt, hogy pártoktól és más szervezetektől független egyesület vagyunk, az APEH kérésére bekerült módosításként, hogy országgyűlési képviselőt nem állítottunk, nem támogattunk eddig és a jövőben sem fogunk.
A kapott összeget 1997. december 14-én használtuk fel. Akkor rendeztük a karácsonyi koncertet a felsőszölnöki énekkar részvételével és a muraszombati képzőművészek kiállítását. A művészek éjszakai szállását fizettük ebből az összegből, az énekkarnak pedig az autóbusz költséget térítettük meg. Természetesen ez az összeg a fenti költségeket nem fedezte, ezért azt pótoltuk más támogatásból.
Ezúton is köszönetét mondunk mindazoknak az adófizető szlovén és magyar nemzetiségű állampolgároknak, valamint a Budapesten működő Jeklotehna szlovén Kft-nek, hogy egyesületünknek személyi jövedelem-adójuk 1 %-át felajánlották.
Budapest, 1998. szeptember 30.
Pavlics Irén az egyesület elnöke
Porabje, 8. oktobra 1998
3
Štenjé
SIVI DNEVI
Mile Klopčič (1905-1984) sé je naraudo na Francuskom, tam so si njegvi stariške slüžili krü. Oča je delo pod zemlauv, zato je dobro pozno živlenje delavcov. Ranč tak kak Tone Seliškar, je Klopčič tö piso v svoji pesmaj o trplenji, težkom deli i življenji delavcov i rudarov (bányász): Plamtečl okovi (1924) i Preproste pesmi (1934). Med drügo bojno je napiso igro o partizanaj (Mati 1943).
V1930. lejtaj so lidge žmetno živeli na Slovenskom tö, o tome je piso Klopčič v svojoj pesmi Deževna pornlad 1933
Deževna pomlad 1933
Temna je noč in vsako noč temnejša, in siv je dan in z vsakim dnem bolj siv Divja vihar in lije dež na dež, ko da se je nekdo nocoj ubil.
V teh sivih dneh in temnih teh nočeh gre v cvetje zlo, v navado gre zločin, v obup gre hči, očetje v smrt, od matere v verige in zapore sin.
Ljudje so psi, ljudje so plen, so rablji, žrtve in so še vlačuge.
Poti poplavljene, livade so mlakuže, in zrak je poln moreče kuge.
Zdaj marsikomu in pogosto se zgodi, da išče, kje bi čelo si hladil, kam bi se dal, da bi ubežal in da bi svoj obup in žalost skril.
Tu ne pomagajo ne kletve ne molitve. Postavljeni smo v take dni in čas, ko smeh je jok, in glasen jok zatrt, in ko spreminja zemlja svoj obraz.
Temna je noč in vsako noč temnejša, in siv je dan in z vsakim dnem bolj siv. In lije dež, da jarek stežka golta, preveč je blata in presilen je naliv.
Esős tavasz, 1933
Sötét az éj, s már minden éj sötétebb, szürke mind a nap, s eztán csak az lehet Dühöng a szék az eső csak úgy szakad: valaki meghalt mindent elvetett
Csak a szürke nappalok, s mély éjszakák, a bűn virága hajt, a gaztett már erény, a lány vesztébe megy, a félj halálba, s anyát fiú börtönnel, bilinccsel cserél.
Az ember kopó, és ő a zsákmány, az ember rab, áldozat s ha nő: facér. Utaink elöntve, mezeink helyén mocsár, s amit beszívunk, halálos dögveszély.
Most bárkivel és bármikor megeshetne csak bolyong, hogy gondjait felejtse, s nem tudja, merre szökjön, hová legyen, hogy keservét s a gyászt magába rejtse.
Itt se imák, se átkok nem segítenek, az ember most olyan időket él, mikor nincs mosoly, a jaj torokba fullad, s a földgolyó is új arcot cserél.
Sötét az éj, s már minden éj sötétebb, szürke mind a nap, s eztán csak az lehet, szakad az égből, alig nyeli már az árok, túl nagy a sár, s túl bősz a fergeteg.
(prevod: Ferenc Feher) Marija Kozar
Steri mate televizijo - pa več rejdko, če stoj nejma -dobro veste, ka že dugo lejt v televiziji gestejo takši filmi, stere nagnauk ne morejo doj zašpilati. Etak pa so tej filmi den do dneva nevzauči v naši ižaj. Lüdje smo nej gnaki. Nistarni sé tak not zapletejo v takše zgodbe, ka so betežni, če vsakši den vidijo, ka sé godi v tej filmaj. Nistarne lüdi pa tau dosta ne briga, etak takše brige nejmajo. Samo ka... Če človek, povejmo, delat odi, sploj pa če na več partije, te sé buma zgodi, ka tü pa tam mujs vönjati kakše dele tej serij (so-rozat). Tau je pa velka "zgüba". Človek vöostane iz kakši pikantni zgodb, ne vidi Sto s kom ka pa gda pa kak, no, tak vejte, kak je tau fajn gledati.
Pa gnesden eške gor na tau tak dé, ka naš Vogrski te-levizijski program je puno tej serij. Pred podnevom v 9-oj vöri sé že začne, te pa popoldneva že v 1-oj vöri znauvič. Sto pa tau zan-dolej? Leko bi pa Zdaj povedali, ka takši, steri so napona doma. Stare mame, kakši penzionisti, če si drugo delo ne najdejo. Tau je pa toga reda tü rejdko. Največkrat si cejli den najdemo delo, če smo za tau pa eške ladamo.
Senje pa zatok ne smejmo Zvün pozora püstiti. Od koj bi si pa te pripovejdali v fabriki ali dér indrik? Vsakšo priliko vöponüca-mo za tau, da bi kak največ vidli od tej filmov. Te pa naleki tak zopodimo kak edna naša mlada ženska. Doma je že dugo vsakšomi špajsno bilau, ka rano stane, dela kak mašin pa te, gda tisti cajt sé pride, te go niške ne more vkraj od televizije sprajti. Samo ka... Vejte naponi človeki vcuj pride nika. Če sta mauž ali tašča doma, te sé ne smej tak direktno vödati. Te vcuj skače tak film gledat. Dapa tau je tü strašno. Človek gor deje
S e r i j a
pržiganco pa leti v sobo film gledat. Tam sé pa ranč takšo godi, ka bi človek nikak nej vönjau. Vejte, kak je tau? Če človek v živlenji sam ne doživi takše lejpe trenutke, te aj bar gleda. Tau je tü nika. Samo ka... Pržiganca sé prismodi, dim je, vse smrdi, človek bi najbole rad nekakomi not v glavau včesno vse, ka bi zgrmelo. Nika dobroga človek ne more zadobiti na taum žalostnom svejti?!
Pred nistarni cajti so te senje po sobotaj pa po nedelaj ponovili. Naša ženska je etakšoga reda že vsigdar kreda bila delo opravila pa sije te sejdla k televiziji. Samo ka... Vsigdar etakšoga reda pride nakak, naj bi ga (s)piš odneso! Takšoga reda pa te človek mora vkraj titi od televizije, kakoli of pravi, ka "že dem, nemo te gordržo" pa tak tadala. Tome je na gnes že tü konec. Senje več ne po-navlajo.
Naša ženska je etognauk tak po desetoj vöri ešče gledala televizijo. Mauž je že spau, komi je ona rada bila zatok, ka so v filmi takšo kazali, ka če bi tau njeni mauž vido, bi go nej njau na meri pa tadala televizijo gledati. Naša ženska je eške glas doj-vzela, naj sé mauž, Baug vari, ne prebüdi, ka te pa nede mejla nikšoga mira pa gor na tau eške filma tü
nede vidla. Liki po desetoj vöri sé je začno prkapati pa oči operati. Naša ženska je stejla televizijo vogasniti, liki on je nej dau. Tistoga ipa je na kejpi ranč merički predsednik vadlüvo, ka pa kak je delo s tistov mladov tam v etakšoj pa takšoj sobi. Zdaj je pa med našo žensko pa njenim možaum rabuka nastanila. Mauž je pravo: "Takše ste vi, ženske." Žena pa: "Takši ste vi, moški”. No pa te naj Zdaj stoj napravi pravico. Gda sta Zazrankoma rano nejnaspana pa ešče itak zbantüvano gor stanila, sta sé fejs čüdivala, ka so mati prajli, ka so tü te program gledali.
Mati so etak gučali: "Te svejt že dugo ne more stari. Strašno, kak so lüdje nesramno nikoga pa nika več ne poštüjejo. Baukše bi bilau, če bi vsakši na svojom funtoši ta zameo svoje smetke. Nega na svejti zavole problemov, glada, katastrov, nesreč, nevol, ka bi te cajt etakši velki lüdje leko rešüvati? Namesto toga sé pa s "kurbarijo" spravlajo." Pa mati istino majo. Etakše "senje" bi leko vöostale iz televizijskega programa.
No, na tau šegau mamo povedati: "Dobro, če geste stari človek pri rami."
I. Barber
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek,
13. oktobra 1998. Ponovitev v soboto,
17. oktobra, ob 9.15, na 2. programu.
Porabje, 8. oktobra 1998
4
Proračun za prihodnje leto "težak" 958,6 milijarde SIT
Slovenska vlada je po večdnevni proračunski seji potrdila globalne številke za proračun v prihodnjem letu. Tako naj bi po predlogu vlade državni proračun na odhodkovni strani znašal 958,6 milijarde tolarjev, prihodkov pa naj bi se nabralo za 928,8 milijarde tolarjev. To pomeni, da bo v prihodnjem letu proračunski primanjkljaj v višini 29,8 milijarde tolarjev oziroma 0,8 odstotka bruto domačega proizvoda.
S tem je vlada izpolnila dva svoja najpomembnejša cilja, in sicer, da naj bi proračunski primanjkljaj v letu 1999 znašal največ en odstotek BDP ter da bo predlog proračuna do konca septembra vložen v parlamentarni postopek. Premier Janez Drnovšek in podpredsednik vlade Marjan Podobnik sta izrazila zadovoljstvo ter poudarila, da so bUa pogajanja sicer težka, še posebej v zadnji fazi, ter dodala, da tudi ministri razumejo, da se v takšnih časih, kot so, ne da drugače, kot imeti takšen proračun, kot je pripravljen.
Srečanje Frleca in Graniča v New Yorku
V New Yorku sta se ob robu 53. zasedanja Generalne skupščine OZN sešla zunanja ministra Hrvaške Mate Granič in Slovenije Boris Frlec. Pogovarjala sta se o napredku medsebojnih odnosov, še posebej o tem, ali se po sestanku v Mokricah zadeve odvijajo v skladu z dogovorom.
Ministra sta se strinjala, daje v interesu obeh držav, da se odnosi in odprta vprašanja čimprej uredijo, če pa tega državi ne bosta sposobni storiti sami, sta se prav tako strinjala, da je v tem primeru primerna mednarodna arbitraža. Premoženjsko-pravni sporazum, ki je bil na strokovni ravni sprejet v Zagrebu, je po mnenju ministrov dober in naj bi bil v kratkem parafiran.
Glede skupne meje se diplomatski komisiji obeh držav še dogovarjata in v oktobru naj bi prišlo do sestanka obeh komisij. To pa pod pogojem, da vladi v obeh državah potrdita predloge vsaka svoje komisije. Zunanja ministra Hrvaške in Slovenije sta tudi ugotovila, da je potrebno skrajnežem na obeh straneh pripisovati čim manjši pomen, čeprav take skrajne zahteve na eni ali drugi strani najglasneje odmevajo.
Zakoj naj bi üšo na lücko?
DOMA SMO DOMA?
Par stopajov od ene najdukše ulice (ÜIlői út) v Budapešti na prvom staula Štirge kovači sejkajo na starom gramofoni. Naš gostiteu Turekin (Sukič) Lorenc z G. Sinika nas z mrzlim pitim čakajo v enom samom trikoni, ka je strašno velka ica. Stric Lorenc Večkrat poslüšajo slovenske pesmi, štere so jim Čemeštarin Francli, njin šogor, njine sestre Ilone mauž prinesli iz Slovenije. Zdaj je več skor samo te slovenske pesmi spominaj© na njino slovensko rojstno krajino. Rodbina na G. Seniki je vöspomrli dugo-dugo fejst betežno ženo so nej davnik pokopali v lejpi cerkvi pri Kelenföldi, gde Uni že tö majo pripravim) svojo mesto, svoj vekivečen dom. Za sebov majo samo 80 lejt, pred sebov pa neskončno dosta.
-	Tačas, ka je sestra Ilona (Ivanska) živejla na G. Siniki, sam rad üšo do njé. Letno trikrat sam sé tö napauto domau. Tam sam sé sploj dobro čüto... Dvej leti sam že nej büu doma. Več me nika ne briga G.Sinik. Nemam koma titi več.
-	Kak ste v te lejpi pa grdi velki Varaš Prišli?
-	Janoš Kozar iz Sakalauvec, s šterim sva prva vküper delala v naši slovenski krajini, mi je poslo pismo s Pešta, pa mi etak piso: "Lorenc, poj v Pešt, eti tö leko Živemo, nej samo na G. Siniki..." Tau pismo sam te daubo, gda sam že vküp spakivani büu, ka mo taprejk na Štajersko, od tistec pa tadale üšo. Dva velkiva kufra sam puno nadrego, cejlo moj o vekšo vrejdnost. Prva, kak so po bojni draut vlekli. Na Črno sam mislo oditi. Od nas je bila prva iža v Austriji 2 kilomej-tara. Te je nej nevamo bilau oskočiti. Sodacke so nej skrb meli. Lonkinoga Karčina pa Skininoga Ferina sam pogaudo, ka mi prej taprejk odneseta tiste žmetne kufre. Pri prvi iži bi njala, pa bi te tam taprejk v Zenavce üšo... Na Vogrskom je žmetno bilau živeti. Lonkin Pišta (Karčina brat) je tö odišo v Kanado... Vmejs je pa prišlo tisto pismo iz Pešte. Te sam 28 lejt büu star.
-	Vi ste prej velki švercar bili, istina?
Ja, dosta sam ta pa nazaj odo po grajnce Sam velko zvezo emo tam prejk. Šverco sam, tak sam si
penaze slüjžo, na G. Siniki je nej bilau dela. S Štajerskoga so eške djapka prejk pripelali s konjskimi kaulami, Klübar je prejk vzöu. Turekni nutri na dvorišče so pripelali. Klübar je na Vogrskom tadale odavo. Včasi po bojni je
nej tak ostro bilau... 56-oga leta so z Beča Prišli, so vrastvo, koce pripelali v kliniko v Pešt, pa so me zvali... Nemško sam znau gučati, ka sam v Ženavci slüžo. 38-39-oga leta pa sam v Meklenburgi v Dajč-landi tolmač büu našim delavcom. Vse smo si leko küpili, vse smo leko brezi vame domau prinesli: radio, motorpicikli, gvant, en drugo, velko vrejdnost... Tam so že tistoga ipa tö vsé z mašinami delali, kosili so več nej z rokami. Snopke so vküper nosili, cukamo repo okapali, mlatili, krumpline je že tö mašin vökopo, lüstvo je samo vküp bralo.
- Vi ste pa plus penaze dobili za tau, ka ste nz
nemškoga gezika v slovenskoga pa vogrskoga obračali, ali naaupek. Takšo fele formo je dosta vrejdno, če človek več rejči zna. Dosta vrejdno, če človek reči zna... Že fejst začnem pozabiti. Slovenski mi zato že tö žmetno dé. Ja, igen. Té naš gezik je zato trnok zaostanjeni, ka dosta vse ne vejmo povedati, ali nemški cuj dejvamo ali Vogrski. Nemamo svoje prave pisme... Z ženauv sva tö bole Vogrski gučala, ka je ležej bilau. Kak tau, ka sam nej pozabo? Tau je nej mogauče pozabsti!... Sausadi sam pravo, ka sam Sloven, niške me nej bantivo. Ge sam zado-volen, ka sam tü.
-	Vidim, ka Slovenski kalendar tö mate.
-	Tau mi je Šafama Mariška dala. Una mi vsikšo leto sé dá, gda ga vöparšté. Una je tö z G. Sinika doma. Njej po pošti pošilajo.
Müva sva sé tü v Pešti spoznala. Gda sam betežen büu, me je nagausti ojdla gledat. Una je najprva v tekstilni fabriki delala, sle-dik pa jev kancalaj prišla.
-	Pravite, ka ste doma ranč en tej nej znali sküjati, sledik ste pa v Pešti velki küjarski Šef gratali. Enoga ipa je tisti dr. Péter Boross büu vaš predjen, šteri je pred par lejti po Antallovi smrti ministrski predsednik (miniszterelnök) grato na Vogrskom. Kak ste do kü-jarske keuke Prišli? Zaka ste tau meštrijo nej püstili ženskam?
Tü v Pešti sam odo v šaulo dvej leti, vodnik sam delo, vnoči sam sé včüu. Najbole sé mi je zato povidla ta meštrija, ka v künji človek vse má, ka ma srce želej. Ka bi si en siromak leko drugo želo, kak tau, ka naj nede lačen pa žeden! Sledik je te že zato plača tö dobra bila. Zato
sam si, gda so me nagučavali, naj disidiram, tak pravo: Zakoj naj bi ge üšo tavö na lücko, če tüj doma tö vse mam, ka mij srce želej. Tü tö vse mam po vauli, depa tam bil gvüšno več dosegno. Če bi ge vanej büu na tihinskom, bi gvüšno emo samo svojo restauracijo. Sam nej üšo.
-	Pa vam je tam v künji nej vrauče bila? ^
-	Dje, kaj bi nej! Dostakrat je 40 fokov bilau.
-	Gde vse ste delali?
-	Büu sam na Boráros téri v „Gyors büféni”, v res-tauracijaj „Csaba Étte-rem”, „Rákóczi Étterem”, dugo lejt sam odo poma-gat v „Búsúló Juhász”, v „Kislugas Vendéglő” paulek Špitau Sv. Janoša, delo sam v srbski gostilni tö. Tam sam spozno čevap-čiče, pleskavice pa drugo srbsko gesti... Doma sé mi je vnaužalo küjati, dojšlo je cejli den v tistom sapauti...
* * *
Cejla Budimpešta je en velki (pacinski, betonski, motomi) sapaut. Slobaud? Sé jim ne vnauža? Na G. Siniki pa so lejpi bre-gauvge, je dosta lesa, dober luft, gestejo zeleni travniki z lejpimi raužami, veseli ftiči, friški potoki pa cürki, po lesaj grbanji denejo...
Parlamentami poslanec Mátyás Eörsi sé je iz Pešta na G. Sinik znoso. Je dojküpo ižo pa funtoš - od sestre Ilone, k šteri so stric Lorenc tak radi ojdli.
Stric Sukič so sé z G. Sinika v Budapešt znosili. Je tau dobra mena bila?
Uni so prej en cajt špakolerali, ka bi na stara lejta domau šli, depa žena Ana so nikak nej steli.
Mrtvi majo eške vekšo mauč, kak živi. Slobaud od staroga doma?
Ana so že doma. Na Kelenföldi.
Francek Mukič
Porabje, 8. oktobra 1998
5
"Tüj mi vsakši poštanje dá, tüj sam tü rada"
Lüdje smo takši, da sé radi nikam držimo. Kam sé najbole radi držimo, tau je našo domovino. Dapa tauje tü relativno. Večkrat čüjemo, ka tisti, steri so inda odišli v druge države, or-sage, tak čütijo, ka je njigva domovino nej tam. Kakoli že cejli Žitek preživejo tam, itak so tijinci. Če je stoj, povejmo, prisiljeni z edne vesi v drugo titi ali sam tak skunča, te je ranč tak. Njegvi pravi dom je rojstna ves. Daum, naš lübleni daum - kakši koli je - je na svejti najbole sladki. Istina, ka je tau samo za tiste lüdi tak, ki v srcaj dosta lübez-nosti nosijo, ki poštüjejo vse tisto, ka so doma zadobili. Tej nas pa je, mislim, največ na taum svejti. Če pa (v)zroke iščemo, Zvün nase lübeznosti do doma, je pri tom tau tü, ka smo doma bili mladi, doma smo sé prvin zalübila doma so bili oča, mati, sestre pa bratje, doma so najbole zeleni bili tranki, najlepše so füčkali ftiči.
Če bi Zdaj stoj tak mislo, ka je že pá vö z mene prišla nikša Silo za pisanje, tisti sé je Zdaj malo vujzno. V taum malom mojom pisanji sam ge samo doj zamerkala lejpe spomine, stere mi je Ana Čerpnjak iz Slovenske vesi tak lepou gučala.
Tam morem začnili, ka v mojom živlenji so me rejdko tak lepou sprejeli kak Čerpnjakovi. Že v prvom minuti sam sé tak čütila, liki bi s sestrov ali s svojo materjo pogučavala.
Ana, že dugo-dugo lejt sé poznave, ešče z G. Senika. Na kratko mi povej, kak si ti prišla v Slovensko ves? "Dobro znaš, moj mauž je zidarski mešter bio. On je vsehakraje odo zidat. 1958. leta je gnauk prišo domau pa je tak pravo, ka je on v Slovenskoj vesi rame küpo. Ge sam pa mislila, ka sé hejca, depa nej. Ge sam ma te tak prajla, ka leko, ka je küpo tam rame, liki ge pa z G. Senika nemo vö, kakoli bau."
Zakoj si sé nateltja bra-nila? Ka je tebi znamenüvo G. Senik?
"Baug moj! Vejš, kakšo lejpo mladost smo mi meli tam? Kakše lejpe spomine nosim ešče gnes v sebi? Mladi smo bili pa slo-bodni, veseli. Tistoga reda so ešče meje oprejte bile, ojdli smo od Martinja do Trdkove, od Spicberga do doma, na Ovčarski breg. Gda smo na Ovčarskom brejgi dekle začnile lepau
spejvati, nej dugo so be-kaški podje Prišli do nas. Te pa veselje, ples, spejvale je bilau po nedelaj.
Dekle smo sé dostakrat vzele pa smo šle v Martinje ali v Trdkovo pa na Spicberg. Na Spicbergi v krčmej nam je krčmarica Mariška vsigdar djajce pelda. Mi smo sé pa lepau meli tam. Od tistec so podje ojdli goščice pa kukarco lüpat na G. Senik. Me smo tiste fante nag-ledavale, šteri ma lepši baršanek, šteri je lepše ob-lečani. V vesi so vsepovsedik bile krčme, vsepovsedik so igrali. Spominam sé, da sam pri Šeri v krčmej slüžila, pa so Prišli leventje, so me plesat zvali, ge sam nej mejla črev-lov, sam bausa plesala. Te mi je pa vertinja dala nikše, depa tisti so mi vse nogé gor znosili. Pa itak! Te je bilau najlepše pa veselo.
Pa te tista 50. lejta je v vesi včila Baba néni (Boros Anna). Ona je vküp
spravila eden ženski pevski zbor. Ženske smo si vküp zgučale, smo not stanile v zbor. Sploj dosta lejpoga smo doživeli v zbori. Gda je Baba néni odišla, sam spejvala pod vodstvom školnika Vas pa Bandi bačina tü. Bilau je 1957. leta, gda smo z do-manjov pihalnov bandov vküp nastopali. Bando je tistoga reda Vodo školnik Jožef Lang, ki je tam včijo, pa je rodjeni biu iz Slovenske vesi.
Depa 1958. leta sam mogla spuniti moža željo, znosili smo sé v Slovensko ves. Kakšo domo-tožje (hon-vágy) sam mejla dugo-dugo lejt, od toga nišče ne more znati. Pa ne pravim tau, da me tüj ne poštüjejo. Ge sam tüj Miška Ana. Vsakši mi poštenje da, tüj sam tü rada."
Kak ti je pa bilau tüj v Slovenskoj vesi? Dobro Znam, da si tüj tü nej vöostala iz kaj takšoga, kak je pesem, kak je slovenska kultura?
"Ge ne mislim, ka bi samo meni tak žmetno bilau v žitki, liki morem pa povedati, da me je moja Usoda ne razvajala (kényez-tetett). 1970. leta smo zidali nauvi ram, 1973. leta mi je mauž mrau. Dva sina sam mejla, te eden -Laci - steri je emo držino, je 1988. leta mrau, njegva žena pa 1993. leta. Etak sam ešče njine mlajše - dva vnuka - tü ge gorzranila, vözošolarivala. Če k tomi vcuj zračunam, ka sam Sama tüj nej zdrava, te si leko stoj misli, ka je mojo živlenje nej bilau gladko.
S tejm vred sam rejsan tüj v Slovenski vesi navzauča bila pri Slovenskoj kultura Tak 1977. leta je prišo k nam školnik Labricz Bela pa je proso, da bi tri ženske
• Štejfama pa Lazama Ana pa ge - prišle spejvat v kulturni daum. Vse tri smo bile doma s Senika. Te je eške vcujstaupo moj sin Tomi. Na gitaro sta nas spremlala Gallai pa Murányi iz Slovenske vesi. Sledkar je tau gratala edna dobra skupina, stero je Vodo Laci Korpič. Laci je dosta-dosta nedel bio pri nas, pri meni. On je vsakšo slovensko pesem - ka sam ge znala - doj zamerko. Ešče gnes te pesmi spejvajo naši mladi, ki sé za tau podajo."
Kak dugo si spejvala v tauj skupini?
"Tak 11 lejt sam spejvala s Korpičovov bandov pa z ženskami, stere so sé zatok zamenjavale. Tau so meji najlepši spomini na svejti. Ojdli smo vsenakraje, v Ljubljani tü. Tam smo enkrat zašpilali naše šege, kak prej goščice lüpamo pa kak "podaraj" odimo. Tam sam tü vcuj pomagala. Gda mi je pa sin 1988. leta mrau, sam več nej ojdla spejvat. Z veseljem pa gledam eške gnes tü našoga Korpič Lacija bando pa ženske. Dobro je znati, da sem pri začetki ge tü tam bila pa sam nika leko pomagala, ka gnes leko nücajo.
Ovak pa? Morem povedati, da sam ge nej ne-zadovolna ženska. Meni je dobro tak, kak je. Lepau je, da sé za Slovence nekak briga. Vsakšo leto na konci leta dobimo koledar, kakše njige. Na vüzem sam dobila tvoje knjige pa morem povedati, ka sam toga ipa bila betežna, k posteli "privezana". Tvoje knige sam pa te mejla priliko trikrat prešteti. Dobro, ka takše geste. Porabje novine kumaj čakam. Ge sam je te tü štölala, gda je eške plačati trbelo za njé. Najbola rada mam Mukič Franceka, ki je že tü bijo tüj pri nas, pa ki je pri radioni. Vsakšo našo slovensko televizijsko oddajo poglednam. Vse me veseli, je za nas, porabske Slovence."
I. Barber
Volitve se približujejo
Lokalne volitve na Madžarskem bodo 18. oktobra. Rok za oddajo kandidatur je potekel 25. septembra. V nekaj madžarskih naselij ne bodo volili ali županov ali svetnikov, ker ali ni bilo nobenega kandidata (v primeru županov) ali ni bilo zadostno število kandidatov (v primeru svetnikov). V teh naseljih bodo mandat sedanjega župana in samouprave podaljšali za 6 mesecev.
Monoštru ta nevarnost ne preti, kajti uradno sta se prijavila 2 kandidata za župana in 52 kandidatov za svetnike. V Monoštru bodo volili 13+2 člansko samoupravo, kajti po zakonu ima mesto dva manjšinska mandata. Ob tem pa bodo v Monoštru volili tudi dve petčlanski manjšinski samoupravi, slovensko in nemško.
TEČAJI
SLOVENŠČINE
Zveza Slovencev organizira tačaj slovenščine za začetnike in nadaljevalce. Prijavite se lahko osebno na Zvezi (Monošter, Deak F. u. 17) ali po telefonu: 380-208.
Rok prijave: 16. november 1998. Cena 60-urnega tečaja je 5000forintov na osebo.
NYELVTAN-
FOLYAM
A Magyarországi Szlo-vének Szöveísége szlo-vén nyelvtanfolyamot hirdet kezdőknek es középhaladóknak. Jelentkezni a Szövetsé-gen lehet személyesen (Szentgotthárd, Deák F.u. 17.) vagy a 380-208-as telefonon.
Jelentkezési határidő: 1998. november 16.
A hatvanórás íanfolvam díja: 5.000formi.
Porabje, 8. oktober 1998
6
PODPIRAJMO JU!
Zveza Slovencev na Madžarskem se je na zadnji seji predsedstva odločila, da bo podpirala na bližajočih se volitvah dva slovenska kandidata, ki kandidirata v monoštrsko samoupravo.
Laci Domiter kandidira pod rednimi pogoji, Erika Koleš-Kiss je manjšinska kandidatka z določenimi ugodnostmi. To pomeni, da ji za uspeh zadostuje polovica glasov zadnjega kandidata, ki pride v samoupravo.
Da bi ju volivci v Monoštru in Slovenski vesi bolje spoznati, smo jima omogočiti, da se predstavita v našem časopisu.
TÁMOGASSUK ŐKET! 4
A Magyarországi Szlovének Szövetsége Elnöksége úgy döntött, hogy d) közelgő választásokon Szentgotthárdon két szlovén nemzetiségű képviselőjelöltet támogat. Domiter László a képviselőjelöltekre vonatkozói feltételekkel indul, míg Kissné Köles Erika, független szlovén jelölt á kedvezményes mandátumot szeretné elnyerni, melyet a választójogi törvény biztosít a kisebbségeknek. Ez azt jelenti, hogy az utolsókéntj bejutott képviselő szavazatszámának felével bejuthat a testületbej melynek létszáma így megnövekszik egy, illetve német képviselő esetén ! fővel.
Szeretnénk, ha szentgotthárdi és rábatotfalui választók jobban: megismernék őket, ezért biztosítottuk nekik a lehetőséget, hogy} bemutatkozhassanak
Erika Köles-Kiss
Rodila sem se v Monoštru 1. 1961. Do osemnajstega leta sem živela na Gornjem Seniku. Slovenski starši so me vzgojili v duhu poštenosti in pridnosti ter tako, da bi bila ponosna na svoje poreklo.
Maturirala sem na monoš-trski gimnaziji, diplomirala na Visoki pedagoški šoli Berzsenyi Daniel v Szom-bathelyu, kjer sem končala slovenščino in madžarščino. Pred desetimi leti sem začela poučevati na monoštrski gimnaziji, zato sem se vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze Januš Pannonius in si priskrbela diplomo za srednješolskega profesorja.
Do šolskega leta 1997/98 sem bila redno zaposlena na gimnaziji Mihaly Voros-marty, od 1. septembra sem se zaposlila pri Porabje, d.o.o v Slovenskem kultumo-infor-macijskem centru. Na gimnaziji pa poučujem slovenščino kot honorarec.
Sem poročena in sem mati dveh otrok. Sina sta stara 17 in 6 let.
Na lokalnih volitvah kandidiram kot kandidatka pri-
padnikov slovenske manjšine, ki živijo v Monoštru. Zakon o volitvah daje manjšinam pravico do lastnega svetnika v lokalnih samoupravah. V primeru Monoštra to pomeni, da en slovenski in en nemški kandidat lahko prideta v samoupravo pod ugodnimi pogoji, rabita le polovico glasov kot zadnji, kije bil izvoljen. Z njima se bo razširila samouprava iz 13-članskega telesa na 15-člansko.
V kolikor bom izvoljena, bom po svojih najboljših močeh delala na tem, da bi zastopala ne-le interese naše manjšine, temveč nasploh interese mesta ob tromeji. Rada bi prispevala k njegovemu razvoju ter k okrepitvi njegovih stikov s Slovenijo.
Kissné Köles Erika
Szentgotthárdon születtem 1961-ben. Felsőszölnökön éltem 18 éves koromig. Szlovén nemzetiségű szüleim tisztességes, dolgos embernek neveltek, olyannak, aki büszke a származására.
A szentgotthárdi gimná-zimban szereztem érettségi bizonyítványt, első tanári diplomámat Szombathelyen a Berzsenyi Dániel Tanárképző Főiskola magyar és szlovén nyelv és irodalom szakán kaptam. Tíz éve a szentgotthárdi gimnázimban kezdtem dolgozni, ezért a Janus Pannonius Tudomány-egyetem Bölcsészettudományi Karán folytattam tanulmányaimat és kaptam középiskolai tanári oklevelet. Az 1997/98. tanév végéig a Vörösmarty Mihály Gim-názim tanára voltam, szep-
tember 1-től óraadó szlovén nyelvtanára vagyok az intézménynek és főállású dolgozója a Porabje Kereskedelmi és Szolgáltató KFT-nek a Szlovén Kulturális és Információs Központban.
Férjem a Szombathelyi Erdészeti Részvénytársaság Szentgotthárdi Főmérnökségének kerületvezető erdésze. Egy 17 és egy 6 esztendős fiú édesanyja vagyok.
Az 1998. évi önkormányzati választásokon a Szentgotthárdon és a település városrészeiben élő szlovén kisebbség jelöltjeként indulok helyi önkormányzati képviselőként. A választójogi törvény lehetőséget biztosít egy adott településen élő kisebbségeknek, hogy tagjaik sorából a helyi önkormányzati testületbe bejuttassanak egy-egy jelöltet. Ez a lehetőség azt jelenti, hogy a városi testület létszámát a Szentgotthárdon élő két kisebbségi (német és szlovén) képviselő mandátumával növelik. A kisebbségek képviselői tehát a tizenhárom városi képviselő mellett a legalacsonyabb szavazatszámot elért - a testületbe bejutott - képviselő szavazatszámának 50 %-ával a helyi önkormányzat teljes jogú tagjai lehetnek. Megválasztásom esetén legjobb tudásommal dolgozom azért, hogy a hármashatár közeli Szentgotthárdon a kisebbségek és a többségi nemzethez tartozók érdekeit méltóképpen képviselhessem, munkámmal a város folyamatos fejlődését szolgálhassam, hozzájárulhassak a város határon túli, elsősorban szlovéniai kapcsolatainak továbbfejlesztéséhez.
Laslo Domiter
Rodil	sem	se	v	Šte-
vanovcih 2. junija 1. 1947. Moji	starši	so	bili
zaposleni v Tovarni svile v Monoštru, do šestega leta starosti so me vzgajali stari starši.
Osnovno šolo sem začel obiskovati 1. 1953 v Monoštru.	Po	končani	gimnaziji	sem	si	pridobil
poklic v Tovarni kos. L. 1993 sem si pridobil visokošolsko izobrazbo, končal sem smer zunanja trgovina. Delal sem v Tovarni svile, od 1. 1973 sem samostojni podjetnik. Trenutno sem lastnik firme Dometal, ki zaposluje 40 ljudi oz. poslovodni direktor Dokker, d.o.o. Moja materinščina je slovenščina, na to sem bil zmeraj ponosen, govorim pa tudi nemško.
Sem član številnih civilnih organizacij (Sklad "Skupaj za Monošter", Prijateljsko društvo Tromejnik, Sklad za kulturo Monoštra, Športno društvo Monošter).
Posebej bi poudaril, da sem član predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem ter Županijske skupščine Železne županije.
S pomočjo lastnega podjetja podpiram oz.
sponzoriram kulturno ter športno življenje mesta. Z veseljem se udejstvujem na vseh področjih, če vidim, da s tem prispevam k razvoju našega mesta.
Domiter László
1947. június 2-án Apátist-vánfalván születtem. Szüleim a szentgotthárdi Selyemgyárban dolgoztak. 6 éves koromig nagy-szüleim neveltek. Iskoláimat 1953-ban Szentgotthárdon kezdtem, majd a gimnázium elvégzése után szakmát tanultam a Kaszagyárban. 1993-ban felsőfokú külkereskedelmi végzettséget szereztem. Dolgoztam a Selyemgyárban, majd 1973 óta önállóan, a rendszeváltás után a Dometál tulajdonosaként, mely 40 fős vállalkozás, valamint Dokker Kft ügyvezetőjeként vállalkozom és dolgozom. Anyanyelvem szlovén, amit mindig büszkén vallottam, ezenkívül beszélem a német nyelvet. Tagja vagyok több helyi civil szervezetnek (Együtt Szentgotthárdért Alapítvány, Hármashatár Baráti Kör, Szentgotthárd Kultúrájáért Alapítvány Kuratóriuma, valamint a Szentgotthárdi Sportegyesület vezetősége). Továbbá,* de nem utolsó sorban elnökségi tagja vagyok a Magyarországi Szlovének Szövetségének és tagja a Megyei Önkormányzatnak.
Cégemen keresztül rendszeresen támogatom a város sport és kulturális életét. Mindenben szívesen részt veszek, ami városunk előrejutását, boldogulását segíti.
Porabje, 8. oktobra 1998
OTROŠKI SVET
O, ti prečudoviti Jadran!
Skupni šolski izlet učencev OŠ Sveti Jurij (Rogaševci) in OŠ Arany Janos iz Monoštra
September je. Zaspano sonce nas vabi v šolo, toda zaman se trudi. Učenci 8. a-razreda bomo namesto v šolo odpotovali na Jadransko moije.
školjke ter odpluli na odprto moije. Videli smo soline ter gojišča školjk. Med potovanjem z ladjo smo precej burno pozdravljali galebe ter jadrnice, s
Že 6 let nas povezuje prijateljstvo z OŠ Sveti Jurij oz. podružnico v Roga-ševcih. Ideja o skupnem šolskem izletu se je porodila spomladi in glej, septembra je iz "sanj" postala stvarnost.
tem smo oznanjali svetu, kakšni srečneži smo. Eno dopoldne smo preživeli v Piranu, spoznali smo zgodovino mesta in tudi nekatere kulturne spomenike. Ko smo se zvečer vračali v mesto, nas je
Tri dni smo preživeli v Fiesi poleg Pirana, bili smo - skupaj s slovenskimi šolarji - učenci šole v naravi. S pomočjo učiteljev, biologov in geografov Centra za šolske in obšolske dejavnosti smo spoznali rastlinstvo Istre, obmorskega gozda, raziskovali smo življenje v morju, čeprav le do kolen. Uživali smo v valovih slane vode, nabirali smo
Tartinijev kip pozdravljal kot stare znance. Občudovali smo čolne, barke in ladje v pristanišču, sedeli na pomolu in poslušali glas morja. Bilo je enkratno.
Trije dnevi so prehitro minili. 27. septembra popoldne smo sedli v Kopru na vlak. 6 ur potovanja ni bilo zadosti, da bi "uredili" svoje spomine in doživetja.
Zato smo to storili s pomočjo spisov in fotografij.
* * *
"Meni je bil najbolj všeč dom. Nahaja se na lepi lokaciji, tudi razgled je čudovit in je blizu obale... Z veseljem bi ostala dalj časa."
Adrienn
"Po šesturni vožnji z vlakom smo doživeli kot odrešenje, ko smo dobili sobe, ki so bile prostorne in lepe. Vlegle smo se na mehke postelje, gledale skozi okno in upale, da bomo zagledale modre valove Jadranskega morja."
Borbala
"Na poti do cilja še nismo niti sanjali o tem, da bo tokratni izlet drugačen. Ne bomo le ogledovalci 'šivih mest", temveč aktivni udeleženci sprehodov, opazovanj, raziskovanj Pa tudi zabave ni manjkalo. ”
David
"... toda najbolj čudovito je bilo morje, ko ga je obsijalo sonce; zdelo se je neskončno... Na poti domov po me je prevzela žalost, toda hitro sem se potolažila, kajti kmalu nas čaka ponovni izlet."
Lilla
"... lahko smo se preizkusili v plezanju. Učence iz šole Sv. Jurij smo ravno tako spodbujali, kot če bi bili naši sošolci..."
Kata
"Najbolj me je pritegnil akvarij v Piranu, kajti lahko sem občudovala morske živali. Slovenci so gostoljubni in prijazni, proti koncu izleta smo se tudi otroci sprijateljili."
Szilvia
"Ko sem bil poleti s starši v Piranu, sem nekje čutil, da se bom v to mesto še vrnil..."
Csaba
"Mene je najbolj pritegnilo morje, kajti zdaj sem ga videla prvič..."
Vivien
"... v vodi do kolen smo pobirali majhne morske živali, školjke in rakce... Bilo je čudovito doživetje, ki ga ne bom pozabila."
Aniko
"... Pritegnil me je Piran, piranska noč, veter, ki diši po soli, ozke ulice, stare primorske hiše..."
Zsofia
"... Menije ta izlet prav dosti pomenil, kajti še nikoli nisem videla morja... Upam, da se bom nekoč vrnila in obujala spomine..."
Borcsi
"Druženja še ni konec, saj nas na Madžarskem še čaka tridnevni, fantastični izlet, ki bo prav tako čudovit, kot smo ga preživeli v Sloveniji."
Zoli
Skupni izlet se bo torej nadaljeval sredi oktobra na Madžarskem, ko bodo slovenski učenci naši gostje. Spoznavah se bomo s floro in favno Blatnega jezera, z znamenitostmi Budimpešte ter obdonavskih mest. Potrudili se bomo, da bi se tudi oni tako dobro počutili pri nas kot mi pri njih, da bi vsi skupaj lahko rekli: bili so nepozabni dnevi!
Učitelji in učenci 8. a-razreda, OŠ Monošter
Porabje, 8. oktobra 1998
JESEN
Jesen prinaša otrokom veliko veselja. V sadovnjakih in na vrtovih dozoreva sadje. Jeseni dozorijo jabolka, hruške, slive, grozdje, orehi...
Na njivah so dozoreli poljski pridelki. Kmetje pospravljajo krompir, koruzo, fižol, peso, korenje in zelje. Jeseni pogosto dežuje. Včasih je megla in pihajo hladni vetrovi. Neko jutro je bil ves travnik bel. To je slana.
V šoli smo se naučili lepo pesem o jeseni.
Shrambe so polne, polja pobrana, vej v sadovnjaku nič ne teži, rože na vrtu požgala je slana, ptički selivci na jug so odšli.
Attila Koles 6.r., OŠ G. Senik
SADJE-VITAMIN
September in oktober sta meseca, v katerih dozoreva sadje. V tem času sta živahna sadovnjak in vinograd
JABOLKA
Jabolka so okusno sadje in jih radi jedo po celem svetu. Vsebujejo dosti vitaminov. Znana so madžarska "jonatan" jabolka. Dozorijo jeseni, jemo pa jih vse do pomladi. Jablana ima košato krošnjo. Korenine so razvejane kot krošnja. Sadež je okusen. Tudi jaz rada jem jabolka.
Kitti Virovec dr., OŠ G. Senik
SLIVE
Slive so dobre in sladke. Drevo ni veliko. Slivin sadež ima zunaj voščeno lupino, znotraj sladko meso in koščico. Njen cvet je sestavljen iz venčnih in čašnih listov, prašnikov in pestiča. Naša družina rada je slive. Mi imamo drevo, ampak letos ni rodilo sadežev. Ko imamo slive, babica kuha marmelado in dela kompot. Prej smo slive tudi sušili.
Katalin C ato dr., OŠ G. Senik
GROZDJE
Grozdje je moje najljubše sadje. Iz njega delajo tudi vino. Raste na vinski trti. Doma imamo veliko namiznega grozdja. Mama in jaz rada jeva grozdje. Tudi čaj iz grozdja radi pijemo. Mama si nese grozdje tudi v službo za malico.
Adrienn Lazar dr., OŠ G. Senik
Vse tau sé je tak začnilo, ka mi je pajdašica iz Murske Sobote prinesla edno pismo, naj go prevedem na madžarski gezik. V tom pismi je pisalo, ka si je pilot Aleš Švajgel iz Ljubljane, steri leti z balonom, vözmislo, ka bi sé on od Varaša (Monoštra) neso do Murske Sobote. Da bi tau leko naredo, je nüco en-gedél (dovoljenje) iz Pešte, vej pa leto bi prejk granice. V Pešti so tak pravli, ka oni tau dopistijo, samo naj en keden prvi, kak de leto po zraki, not-rasglasi. Baug moj, Baug
Boleči zaub Etognauk sé je naš Karči srečo s svojim padašom, z Lacinom. Karči vidi, ka Laci otečeni obraz ma pa sé za obraz drži, zatok ma pa etak pravi: "Sveti Baug! Tebe eške itak te grdi zaub mantra? Vejš, če bi pa tau moj zaub bio, ge bi si ga že davnik dau vöskübniti." Laci pa: "Vejš, ka? Če bi tvoj bio, ge tü..."
Na süjom
Naš Ödön je etognauk k doktori üšo, pa gda je na red prišo, etak pravi doktori: "Gospaud doktor, eške sé me spominate? Lani sam bio tüj pri vas, ka sam reumo emo. Te sta mi tak
Na martinjskom mejnom prehodi je že čakalo par
začnila - tau je letos bilau 23. Septembra v 7-oj vöri
moj! Kak so tej tam v Pešti čedni! Vejpa, kak bi on leko en keden naprej vedo, Odkec de veter pijo. Pa ka bau, če sé en den prva, kak je on v prošnji datum napiso, veter obmé...
Vse tau je premislo pa sé je te tak odlaučo, ka de raj leto s Srebmoga brejga, z mejnoga prehoda Gorenji Senik-Martinje. Kak sam pa dja vcuj prišla? V tom cajti, gda smo tau prošnjo pošilaš v Pešto, mi je gnauk vö na lampe vujšlo, ka bi dja tö rada letejla po zraki.
Dnevi so šli, sprtolejt je minauli leto tö, mislila sam, ka s tauga tak nika nede. Te pa 21. Septembra gnauk samo cinga telefon, Silva Eöryjeva me zove iz Sobote pa mi pravi, ka naj sé tak nalečém, ka mo srej-do zazranka v 7-oj vöri leteli. Lažala bi, če bi zata-gila, ka meje v želaudci pa v grb malo stisnilo. Ka je pa meni trbelo lampe opi-rati - sam si mislila. Dapa ka je, je.
23. Septembra zazranka rano je grda megla pokri-vala Monošter pa Slovensko ves. Gda sva sé pa z Brigita pripelale do Dolenjoga Senika, je tak vögledalo, kak če bi bi biü pod drugim Bogatim. Lejpo čisto vrejmen je bilau, sunce sijalo...
lidi, med njimi Silva, Er-nest, Lidija, novinaiji, štere v Porabji dobra poznate, dva bole krepkiva mo-žaka, Jože pa Damir s ka-merami pa dva neznanca. No, eden je bijo pilot Aleš, drugi pa njegov "pomoč-nik".
Gvüšno sam blejda bila, ka me je Aleš tak včasin pito, če me je kaj straj. "Malo že," sam pravla pa sam si mislila, vej pa dotejgamau ešče nišče nej tam gori osto. Te so pa podje brž balon postavili, tisti mo-ment, gda sé je djesen
pa 38 minut - smo že bili v lufti.
Istina, ka je v košari malo stejska bila, bili smo trgé, Aleš, Jože pa dja. Največ nam je zadejvo Jože Her-man s svojo težko kamero, dapa odpistili smo ma, gda smo v Soboti v studiji poglednili, kakše lejpe posnetke (kejpe) je naredo.
Škoda, ka je nad Rabov megla bila, tak smo Porabje pa Monošter nej vidli. Zatok smo pa lepše vidli goričke Vasnice, gauš-ke pa doline od Martinja do Vidonec. Snemalec
prajli, ka najbola de mi tau pomagale, če mo kak najbole na süjom, naj sé abam kakše mokroče." Doktor pa: "Tak je, tau je istina. Pa vam je baukše?"
Ödön: "Baukše mi je. Samo sam zatok prišo Zdaj es k vam, ka bi vas rad pito, če sé že leko skaupam.”
V špitalaj gnesden
Našoga Franceka so etognauk opererali v Krmedi-ni. Gda sé je Prebüdo, ga doktor - šteri ga je rezo -etak pita: "Na, kak ste kaj gospaud?" Francek pa: "(H)vala, Zdaj sam že dobra. Liki Sprvoga sam sé tak čüto, kak če bi me stoj nebesko vglavau oblisno." Doktor pa: "No, te ste tru-fili. Vejte, tau je tak bilau, ka nam je vrastvo, s sterim bi vas zaspati - sfalilo. Etak smo pa vas tak spat djali,
ka smo vas v glavau dünili."
Lagvi doktor Naš Lük sé je srečo z Re-pov pa go etak pita: "No, Repa, ojdla si k tistomi doktori, ka sam ti ga ge najšo pa tanačivo?" Repa pa: "Ojdla sam, ojdla."
"Pa si zadovolna z njim," pita Lük.
"Na, samo me njaj z njim," pravi čemerasto Repa. "Te doktor mi je tak pravo, ka me ozdravi, če mo pri oprejtoj okni spala. Pa te so mi že prvo nauč žlato vöro doj vkradnili z roke."
Fajn bal
Naš Kalman sé sreča s svojim padašom, Vincenom. Kalman Zdaj etak pravi Vincini: "Ne morem si pomagati, morem ti Zdaj včasin nika nauvoga povedati. Etognauk sam daubo
edno pozvanje na nikši bal pa je tam tak pisalo, ka na te bal prej moški samo z redečim baršanakom (kra-vato) pridejo."
Vince pa: "No, pa si nej emo redeči baršanek?" Kalman pa: "Vej sam ga pa emo, samo vejš, tej drugi so gvant tü nasebi meli."
Foliška župa Naš Pištak je etognauk v Varaša v Tromejniki emo obed. Kokaušovo župo si je proso, tau strašno rad ma. Gda je začno župo gesti, sé ma je nika nej vidlo. Zatok kölnara k sebi zove pa ma etak pravi: "Gospaud, v tauj župi sé je nej küjala kokauš."
Kölnar pa: "No, pa te? Vidli ste vi takšo, ka bi, povejmo, v Vogrskom gulaži Vaugra not küjali?"
n b.
Mejni prehod Martinje-G. Senik kak ga ftiči vidijo
Jože sé je samo zavolo toga taužo, ka je prej eti vrkar tak süji zrak, on je pa tak fejst žeden... Etak smo pri Vidoncaj malo pristali, da bi on tü prišo na svoj red.
Tak sam te svojo mesto prejkdala Emesti, ka je on prej bole tenki pa de več mesta v košari, dja sam sé pa z drügimi vred odpelala - Zdaj že po trdoj zemli - za njimi do Grada, gde sé je končala paut po lufti pa po zemli.
Samo eške telko. Dja sam že letejla s fligarom (le-talom), s helikopterom, dapa tak gladko pa tak lepau je eden nej leto, kak Alešov balon. Tak gladko, da meje ešče straj mino. -
M. Sukič Foto: J. Herman, L. Kosi
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mbz dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.