In še dva novinca imamo predstaviti G. Deželo, kojega moški zbor »Japonski motiv« uporablja v resnici japonsko melodijo, harmonizirano z uprav orientalsko - melanholično monotonijo.
Kdor ljubi živahnejše, dasi nežne barve, temu bo morda bolj ugajala Viktorja Šmigovca ubranosti polna skladba: »Spi že hrib in dol«, učinkovit in ne pretežek moški zbor.
Če pregledamo vsebino 6. številke, se nam odpirajo nove nade na boljšo bodočnost na stežaj. Glejte starejše, kako so napolnjeni mladega duha in novih stremljenj; glejte one, ki so v zreli moški dobi, kako delajo z vstrajnostjo in ljubeznijo, in glejte mlade, kako jih diči ne samo mladeniška navdušenost, temveč tudi veselje do resnega dela, trda volja doseči najvišji umetniški ideal. Ali vsi vkup ne obetajo bogate in dragocene žetve?          ________
In kar se nam obeta, to se nam korakoma izpolnjuje. Mladi Ravnik nas obdaruje v današnjem zvezku s svojim najnovejšim klavirskim delom »Moment«. Kakor nam je naznanil, mu je zaplodil tega otroka Saint-Saens s svojo 3. simfonijo z orglami. Na vsak način moramo biti tega lepega in zdravega otroka veseli. Že s svojo samosvojo melodično strukturo zanima ta kos nenavadno; v harmoničnem oziru občudujemo doslednost, ki naravnost kljubuje na nekaterih mestih lepoti posamezne harmonije, ki žrtvuje to lepoto v korist harmonski logiki. Cela kompozicija je takorekoč jednačba z večjimi »znankami«, uglasbena matematika, filozofska umetnost. Ne vem, ali me kdo razume? Sicer pa melodični domi-sleki, izvzemši njihovo zlasti v prvem delu tridelne oblike zelo samostojno sestavo, posebno v drugem delu niso popolnoma prosti tujih vplivov. Tu pa ne mislimo na Saint-Saensa, temveč bolj na Čajkovskega in — novoitaljansko operno šolo. Mladi umetnik se bo ravno v Pragi prepričal, da leži največja moč v domačih virih, in tudi Ravnikova melodika gotovo ne odkloni za vedno požirka iz studenca narodne invencije. To vse pride. Danes nam pač vsakdo pritrdi, da je Ravnikov »Moment« eden najsrečnejših, najglobjih, najbolj popolnih pojavov naše dosedanje klavirske literature.
Za Ravnikom smo uvrstili delo nekdanjega učitelja njegovega, Antona Lajovica, njegovo »Pesem o tkalcu«. Nežni samospev, kojega fini uvod nas uvaja v razpoloženost in milieu, se odlikuje zlasti po splošnem stopnjevanju, ki kaže umetnost in znanje Lajovičevo v polni luči. Kako vzbujajo disonančni akordi v nas čimdalje večje hrepenenje po rešilnih asonančnih končnih akordih, vedno in vedno zadržuje har-monsko razvezavanje! To je narejeno z uprav mojstrsko roko. Žal, da nimamo mnogo pevk in pianistov, ki bodo kos tej težki, hkratu pa nad vse hvaležni nalogi. A čudno bi bilo, če bi se naši pevci ne akomodirali na vse zadnje tudi težjim stvorbam naše moderne. Začeti je treba, vspeh gotovo ne izostane, dasi spočetka morda ne bo tako buren in splošen, kakor pri skladbah naših in zlasti tujih starejših skladateljev. Skladbe, kakor Lajovičeva »Pesem o tkalcu«, kriče naravnost po solistih, izšolanih v modernem duhu.
Vasilija Mirka mešan zbor »Kam hitite?« bo veselje za dobro izšolane zbore. Ne pretežak, a ubranosti poln je. In lahko se nanaša na one številne pevske korporacije, ki se še vedno ne morejo in ne marajo otresti onih idealov, ki jih vidijo v starih, deloma davno zastarelih zborih, v prvi vrsti, ker so tako lahki, ah, tako lahki, in se jih ni treba nič učiti! »Ne tožite po dobi mrtvi, v bodočnost smelo zrejo naj oči!« Glejte in stremite v bodočnost, sicer vas pogoltne, in na vprašanje, kje ste bili takrat, ko je šlo za napredek v slovenski pesmi, »odgovora ne bo!«
In poredna dvojica Zapančič-Dev! Bog daj vsem ljudem nekoliko tega nedolžnega, nežnega humorja! Kako blagoglasno tečejo besede, kako po vsem narodno pobarvane so. Skoraj bi mislili, da se je Dev, ki zadeva ravno Župančičev ton izvrstno, lotil te pesmice s preokornimi sredstvi. Župančičev tekst je tako
12
cvetlično-nežen, da si kar ne moremo predstavljati moškega zbora, ki bi mu nič ne jemal njegove mehkobe in njegove vonjave. A kaj se hoče: moški mora to peti, vprašanje bi bilo le, ali bi ne bil samospev bolj na mestu?
In že spet se zasačimo pri presnetem skepticizmu in sivem kritiziranju. Na mestu, da bi se iz srca veselili tega zlato-rumenega humorja v besedi in glasbi, veselili, da raste vendar na otožni slovenski zemlji par veselo mežikajočih vetrnic! Ne-le duha, tudi srce mora narod imeti! In humor je dar srca. Ljubimo ga torej, ljubimo tiste, ki nam ga darujejo, in negujmo ga vsaj tam, kjer bi moralo biti shajališče vseh idealov človeštva, — v glasbi!
Izmed opernih novosti zadnjega časa omenjamo: Maks Oberleitner »Aphrodite« (Dunaj, Dvorna opera), H. pl. Vojdček »Korzar« (Praga, Kral. Vinohradv. Mestno gledišče. Lep vspeh), H. pl. Waltershausen »Oberst Chabert« (Frankfurt o./M.; velik vspeh), Viljem Kienzl »Der Kuhreigen« (Dunaj, Ljudska Opera), Pietro Mascagni »Isabeau« (Milan. Gledišče Scala — vspeh posreden).
Nedbalova opereta »Sramežljiva Barbara«, o koje prvotni *) predstavi na Mestnem Gledišču na Kr. Vinohradech pri Pragi smo svojčas poročali (N. A. IX/47), je bila tudi uprizorjena na Raimundovem gledišču na Dunaju. Tudi tu je skladatelj sam vodil predstavo, ki je bila vzorna in žela iskreno odobravanje občinstva. 25. predstava te operete na tem gledišču je bila dne 31. oktobra 1911.
»Princezinja Hiacinta«, se imenuje nova groteskna baletna pantomina skladatelja O. Nedbala, koje prvotna predstava je bila 1. septembra 1. 1. v Češkem Narodnem Gledališču v Pragi. Kritika hvali pri tem najnovejšem Nedbalovem delu plastiko in karakteristiko posameznih motivov, iz katerih sestoji pan-tomima, kakor lapidarni motiv kovača, nežni motiv Hiacinte in patetično-resni motiv gradu Troskv. Delo, katero je Nedbal sam naštudiral in vodil, je imelo velik vspeh ; glavne vloge so bile v rokah najboljših igralcev.
»Hudičeva babica«, najnovejši balet Karla pl. Zeske in Jere Stohrove, h kateremu je napisal Oskar Nedbal ljubez-njivo muziko, se je prvič predstavil v dvorni operi na Dunaju. Delo je prineslo avtorjem zelo prijazno odobravanje publike in kritike.
Rihard Strauss je dovršil novo opero »Ariadne auf Naxos«. Skladatelj je svojo opero igral v intimnem krogu svojih prijateljev. Aleksander Dillmann, član tega kroga, poroča o delu v tretjem zvezku Neue Musik-Zeitung (Stuttgart-Leipzig) in povdarja v muzikalnem oziru, da Strauss doslej nikoli ni spisal nič bolj melodičnega in bolj gracioznega, kakor to opero, ki je tudi stilistično nekaj novega, ker je zložena le za komorno-glasben orkester, ki je sestavljen izključno iz solo-instrumentov, iz klavirja, harmonija in čembala. Prvotna predstava bo v dvornem gledišču v Stuttgartu. Insceniral in režiral jo bo Maks Reinhardt, dirigiral skladatelj. Glavni vlogi bosta v rokah Fride Hemplove in Emmy Destinnove.
Na Češkem Narodnem Gledišču v Pragi se je prvič pela nova ljudska opera »Utok na mlyn« komponista Karla Weissa. Libreto je napisal komponist sam po znani noveli Emila Zola. Delo je imelo pošten vspeh.
*) Izraz „prvotna predstava" kot prva uprizoritev sploh, »prva predstava" za premiero v dotičnem mestu ali v gotovem zavodu. Nemci rabijo za prvi pojem: „Urauffuhrung", za drugi „Erstauffuhrung".