Naši šolski odri Dramatika je vrh knjižne umetnosti. (F. S. Finžgar - Drama. 34.) Slovenci smo igralski narod. Kolikor cerkva, toliko gledaliških odrov imamo, v nekaterih celo po dva in več. V slehrni gorski vasici imamo gledališke predstave, ki jih prirejajo odrasli, ali pa šolska mladina. Vsi radi nastopajo in se pokažejo svojim vrstnikom v veliko veselje — z večjim ali manjšim uspehom. Smelo trdim, da je v Sloveniji najmanj 300 šolskih odrov in prav toliko igralskih družinic, ki vsako leto priredijo najmanj eno mladinsko igro ali akademijo. Pestra je naša mladinska literatura, mnogo imamo mladinskih iger, prizorov in prizorčkov, ki jih prirede otroci, ali pa odrasli za otroke. S tem pričarajo našemu podeželju lepo število prijetmh uric. V zadnjem času smo Slovcnci prišli v mladinski dramatiki za korak naprej. V glavnem smo preživeli dobo pravljičnih mladinskih iger, ki jih bodo v bodočnosti nekoliko izpodrinile mladinske igre iz realnega živIjenja. Brez dvoma pa bi bila škoda za slovensko slovstvo, posebno še za mladinsko, če ne bi imeli zbranih vseh mladinskih iger — dobrih in slabih, tiskanih in onih, ki so v rokopisih, enako tudi prizorov in sl., ki so nastali kjer koli tudi izven naših državnih meja ... Teždca naloga nas še čaka, ledina je nezorana! Nekaj zasebnih iristitucij si je nadelo nalogo, da je zbralo na lastno pobudo nekaj mladinskih iger, ki jih izposojajo raznim društvom proti primerni odškodnini. V enem izmed njihovih seznamov sem zasledil 19 naslovov mladinskih iger, v drugem pa 20. Vprašajmo se, ali Slovenci res ne zmoremo več kot 39 mladinskih iger — natisnjenih in rokopisnih? Nikakor ne! Nešteto rokopisov leži zapuščenih. Igrico &o morda enkrat uprizorili, potem pa je bila pozabljena. Leži najbrž na avtorjevi polici, ali se pa celo praši v kaki društveni omari in čaka nekoga, ki jo bo rešil pozabljenju ... Koliko lepih prizorov vidimo ob raznih proslavah, ki so plod domačega uči/teljstva, ki pa v svoji skromnosti zamolči, da je stvar nova in njegova duševna last... Lepo zbirko bi utegnili nabrati med našim učiteljstvom, med pisatelji in dr. Tudi s tem bi se mogli pokazati pred narodom in pred kulturno javnostjo. Ko bi bili zbrani vsi tozadevni spisi na Slovenskem, bi mogli pogledati malo čez plot naše ožje domovine k bratom Hrvatom, Srbom in Bolgarom. Zanamci bi nam bili hvaležni. Tudi učiteljstvo bi bilo zadovoljno, če bi imelo kak seznam vseh mladinskih iger in prizorov, ki bi se utegnili dobiti. Ustanovil naj bi se nekak majhen muzej vseh mladinskih iger in prizorov, vsaka šola naj bi imela seznam vseh del. V ta namen, mislim, da ne bi bila prevelika žrtev, če bi vsak avtor, ali založnik poslal JUU po en izvod (ali več) svojega dela. Koiikor bi si JUU pridobilo pravico za izposojanje takih del, ki bi jih imelo po več izvodov, bi moglo opravljati tudi to delo. V to svrho naj bi se osnoval majhen odbor pri JUU, ali pri MM, ki bi imenovana dela zbral, objavljal njih naslove v »Učiteljskem tovarišu«. Lahko bi navedel zelo kratko vsebino delca, za kar bi zadostovalo manj kot pol rubrike v stanovskem glasilu pod naslovom: Gledališka njiva. V tej rubriki bi od časa do časa, recimo mesečno, tudi prinašal kratka poročila o mladinskih predstavah, ki bi se izvršile po šolah. Za večje proslave pa bi izdelal nekak okviren načrt - spored. Na ta način bi šola prevzela vzgojo kmečkega gledališkega naraščaja, ki je danes prepuščen samemu sebi. Za to delo bi mu bili vsi hvaležni. Mnoge šole že danes vršijo tozadevno vzgojo, saj skoraj ni šole, kjer ne bi včasih priredili lepe akademije PRK — PJS, ali igrice. Imenovani odbor bi morda utegnil najlti sredstva, da bi kako najboljšo mladinsko igro založil. Utegnil bi nam pripraviti tudi še novih zbirk prizorov za razne proslave. S tem sem podal kratek obris, kako naj bi se pri nas združili šolski odri, ki bi imeli nekako centralo v Ljubljani. Tovariši(ce), oglasite se s primernimi tozadevnimi nasveti! Ivan Dodič, učitelj, Gorje pri Bledu. Opomba uredništva: Priobčujemo gornji članek s pripombo, da je v prvih povojnih letih obstojal pri sekciji poseben prosvetni odsek, ki se je bavil z organizacijo šolskih odrov in z razpošiljanjem igric. »Prosveta« je v svojem prvem in tudi drugem letniku prinašala poročila o šolskih prireditvah. Zakon o avtorskem pravu pa je povzročil mnogo težkoč, tudi učiteljevo izvenšolsko delo je zavzelo drugo smer, odsek se je spremenil in z njim tudi vsebina »Prosvete«. (Glej člane^k »Prosvete« v jubilejni številki letošnjega letnika »Učiteljskega tovariša«.)