Življenje, šola in narodnost. (Dalje.) V naravnem oziru ne moremo o tem priti do jasnega rezultata. Tudi kriva sodba človeka ne izprerneni stališča. Vzemimo, da smatra kdo jablano za hruško; na vsak način ne poneha jablana dajati jabolk, pa daje hruške. Drugače je pri nravnosti. Tu se nravnostni nasledki človeškega dejaDja ne posredujejo z naravnimi močmi, temveč po človeški sodbi. Ta podrejuje posamezna dejstva v zapoved in določa s poveljem vezane nasledke, ki so spoštovanje, sramota, sila, moč, kazen in pohvala. Kakor zapazimo pri naravnem, da kriva sodba stvari ne izpremiDJa, tako je tudi v nravstvenem oziru. Ne zasledirao tedaj le protislovja, temveč krivo mnenje se združi z njega uresničenjem in zmoto v nravnem življenju. Krivice v nravstvenem svetu ne prihajajo žalibog s prestopkom ukaza, temveč večinoma iz krive uporabe ukaza. V ukazih nravnosti je tukaj malo pomoči! v pravu, posebno pa v privatnem pravu se je že od nekdaj iskalo poroštva za pravo uporabo zakonov. Iz tega so izšli posebni zakoni, ki doloSajo pravilno, trdno in urejeno postopanje za posredovanje dejstev. To pa zahteva od k razsodbi poklicanih oseb znanstvene predizobrazbe. Tem mora biti zagotovljeno kolikor mogoče od prizadetih strank neodvisno mesto v življenju. Ako so mnenja strokovnjakov glede naravnih vprašanj brez kakih zagotovil veliko manj izpostavljena napadora kakor mnenja sodnikov glede pravnih vprašanj in ako celo sodnije nasprotno odločujejo, ne zadene to sodnikov, temveč lastnost prava, ki mu manjka doslednosti in popolnosti, ki izjemoma obstoji pri naravi. V vsakem času in pri vseh narodih je bilo nezadovoljstva z obstoječim pravom. V enem pogledu se interesi vladajoče hiše in pa najvišjega duhovenstva niso ujemali z interesi ljudstva ali gospodujočih Ijudskih slojev. V drugem so zapovedi s svojo rastočo splošnostjo zadele tudi slučaje, ki nanje postavodajalec najmanje ni mislil. Končno je uporaba postav postala tako otežko5ena, da se ni moglo ogniti krivira sodbam. Medtem, ko smo imeli postave z nravnostjo za pomanjkljive, je bilo naravno, da se napravi za nravstven svet nekaj takega, kar bi odstranjevalo te pogreške in storilo soglasje med nravnostjo in blaginjo. Ne le umetnost in vera, tudi veda je priskočila v pomoč. Vera je po najugodnejši poti premaknila cilj na popolnoma drugi svet in prepustila nadaljno uresničenje najmodrejšemu in vsegamogočnemu. Veda ni mogla ubrati te ceste; ona je morala ustvariti smoter za to življenje. V tem sraislu so delovale od nekdaj razne utopije, ki še dandanes prevladujejo pri socialistih in komunistili. Za resnejo znanost se snuje vprašanje, ali ima nravstvenost večno izpremenljivo jedro ali ne. Večinoma načrtov razločuje tu bistveno jedro od nebistveDe zunanjosti in pripuščajo le poslednjemu izpremenljivost. Vsi načrti, ki izvirajo iz kakega stvarnega vira, se prilagodijo slučajnosti, v kateri se uresničujejo. Ker pa bistva pri omikanih narodih starega veka in pri sirovih narodih sedanjosti v več ozirih ne zasledimo, f& je iznašel nravstveni napredek, ki je zaradi njega nravnost kulturnih narodov sedanjosti edinole pravi, tako se tolmač-ijo napake nravnosti prejšnjih ^asov in sedanjih sirovih narodov, ki se nahajajo še na nižji stopnji omike kot nepopolnost in je zato brez veljave. Eealizem, ne p.riznavajoč stvarnega principa v nravnosti, ni tega mnenja. Zanj velja zgodovina in opazovanje, da je vsebina prava in morale pri različnih narodih in v različnih dobah neenaka, zdaj v počasnejem, zdaj v hitrejem tempu in izpremembi, kar se bo dogajalo vselej. Opazovanja so dognala, da se ta razlika ne omejuje le na poedine recte nebistvene dele nravnosti, temveč na najvažnejše točke ravno tako kakor na manj važne. Oelo pri najomikanejših narodih starega veka je veIjalo sužeujstvo za nravnosten pojav, vojna, ki je cele dežele in rodove opustošila in uničila, je bila pravno in nravno dopustna. Brezpravje tujcev, izpostavljanje otrok so gotovo določbe, ki se prištevajo najbolj bistvenim točkam nravuosti. Iz tega je jasno, da ne obstoja razlika med bistveno in nebistveno vsebino nravnosti, ki se nanjo idealizem toliko naslanja. Nasprotja pri narodih in časih velja v glavnem kakor v stranskem oziru. Vse to dokazuje realizem in pravi, da vsebina nravnosti ne temelji na kakera stvarnem principu. Zaradi tega odpade tudi kritika različnih dežel in dob. Vse je potem kot skupen nalog avtoritet, ki nastopijo v vsaki pokrajini in so kot take enako nravstvene. Ako se hoče iskati razliko v veljavi teh avtoritet, bi se jo moralo dobiti le na korist, in blagor nravnosti in prava. (Konec.)