DEKLAMOVANKE ¦ 4. Tatiča. l Vesela povest z žalostnim koncem. To sta vam bila da pravega hipa »Hm, botrica ljuba!« dva prava ptička: ne zamudiva, de vrabček prešerno, vrabček Stradavček s skupnimi silami >čutim se srečnega in botra sinička! vse izvršiva . . .< jaz neizmerno ... Stara sovražnika Precej je bila Pa tudi tvoj vpadli v jezi nevgnani botra pri volji: prostorni želodček gledala sta se »Bravo! Izmislil lepo se napcnja — vedno postrani. pot si najbolji! kot vinski je sodček . . . Pa se preganjala To je pomoček No, drugo odtrgajva vedno hudo za lakoto sitno — zdaj si od ust, s kljunom se tepla bratec, čestitam — pod streho znosiva . . . — za perje je šlo ! — res, imenitno!« še dolgo bo pust — —« Stara sovražnika,^ Toda naenkrat, Bližal se pustni prej nespravljiva, — oj groza, kaj to! — je torek veseli, zbratila prilika okno za njima vsi so za dobro je zapeljiva. zapre se trdo ! zabavo skrbeli. Pa sta se s kljunčki Jožek Petrinov Srečal spet vrabček lepo poljubila, se v oknu smeji, je zviti sinico, večno prijateljstvo kot kruti sodnik pa nagovoril si obljubila. strašno govori: srdito družico: Brzo sta s strehe »Aj, le počakajta, >Naj še za naju na okno zletela, drobna tatiča, bo enkrat nedelja, nad bobki rumenimi vama pokažem, da si privoščiva kar ostrmela. kje ptičja je piča! malo veselja! • - »No, botra sinička? — — Bobkov rumenih Tudi za naju Ej, primaruha, se krasti ne sme bi kakšna potička to je pač boljše jaz vama izženem se pač spodobila, kot kaka muha!« pregrešne želje — —« botra sinička? Vrabček je kradel, Dajva, prepire sinička pazila, Prišla predrzna zdaj pozabiva, da bi pravica tatiča sta v ječa, za dobro gostijo ju ne dobila. ob vodi, drobtinah brž poskrbiva! sta klela nesrečo — — Bobek najlepši Veš, pri Petrinu je v dve polovički A kaj to pomaga, cro danes bobe vrabček razkosal, če grdo preklinjaš, in od veselja ponudil sinički: krivice pa lastne je tam vse narobe ... se nič ne spominjaš ? »Kaj bi se bala, V shrambo na okno le hrabro za manoj Na sredo pepelno urno zletiva, hm, treba poznati le pa tiho je rekla bobke najlepše tečno ;e hrano . . .« sinička Stradavčku: si izberiva , ¦ ¦ »Oj to sva se spekla!« Siničko je želja No, kaj boš ti rekla? pregrešna zvabila — — Oj, vrabček pa žalostno, Ni imenitno ? in že se je z vrabčkotn tudi je vzdihnil: Ali za enkrat ob bobkih gostila . . . >Pust najin minil je, je to poglavitno : kakor bi pihnil — — !« Jože Plot \ % 47