Glasnik SED 22 (1982) 4
125
OPOMBE;
1	V sestavku uporabnim rezultate popisa prebivalstva ZSSR 1 7. januarja 1979. objavljene v brošuri Naselenie SSSR. Moskva
1980.
2	V. li Kozlov. Nacionalnosti SSSR, M. 1975, str. 32.
3	To številko omenja S, I- Bruk v spodaj omenjeni knjigi, drugi avtorji navajajo nižje številke. V brošuri Spisok narodnustej SSSR (Leningrad, AN SSSR 19271 je naštetih 169 enot.
4	Sovremennye etničeskie procatsy v SSSR, M. 1977, str. 485 5. S. 1. Bruk. Naselenie mira, Etno-demografičeskij spravočnik. M.
1981.	str. 25B. Pri zadnjih treh popisih niso poimensko našteti prav vsi narodi, kajti nekateri so zajeti pod oznako ,.ostale narodnosti".
6	Prav tam, str. 218
7	„Jazyki narodov SSSR", tom l-V, M. J96G-68,
8	Hanazarov K. H.,Rešenie nacionalnojazykovoj problemy v SSSR, M 1977. str. 65,
9	Prav tam, str. 76,
10	Prav tam. str. 77. Brez pisane besede so tako (pretesno) ostali Nivhi, Saami, Itelmeni, Selkupi, Keti. Cigani (Romi) idr.
11	Pečat SSSR v 1980 godu. M. 1981, str. 27
12	Hanazarov K. H., onv delo, str. 79.
13	Prav tam, str, 79.
14	V. A. Avrorin. Problemy izučenija funkcionalno} storony jazyka, Leningrad 1975, zlasti poglavje „BližajŠie sudby nacionalnyh jazykov, str. 210-242,
15	M. I. Isaev. O jazykah narodov SSSR, M. 1978, str. 150. 16. V. A. Avrorin.om.delo,str. 254
17	M. i. Isaev, Om, delo, str. 171.
18	N. I./Tereškin. Slovar vostočno-hantyjikib dialektov, Leningrad 1981, sir. 3.
19	Isaev M.O jazykah narodov SSSR, str. 178.
20	Isaev M. t. Jazykovoe stroitelstvo v SSSR, M, 1979, str. 226.
21	Isaev M. I. O jazykah . . .. str. 173.
22	Prav tam, str. 265
23	Tugolukov V. A. Kto vy, Jukagiry? M. )079, str, 5.
24	Isaev M. I, Q jazykah . . ., str. 203.
25. Sovremennyeetnieeskieprocessyv SSSR, M. 1977 str 272 26 Prav tam. str, 279.
27. Avrorin V. A. Problemy izučenija . . ., str. 232. 28 Avrorin V. A. Qpyt izučenija funkcionalno go vzaimodejstvija jazykov u narodov Sibiri. Voprosy jazykoznanija, 1970, Št. 1, str. 33—43. t
SI LVOTORKAR
KNJIŽNA POROČILA
JAPONSKA ETNOLOGIJA
(„Ethnology in Japan, Historical Review 1967 by the Japanese Society of Ethnology." K. Shibusawa Memorial Foundation for Ethnology, Tokyo, 1968.)
Delo je drugi pregled razvoja japonske etnologije, prvi je izšel leta 1966, in je za nepoznavalce tujih manjših nacionalnih etnologij prav gotovo dragoceno branje informativnega značaja. Japonske etnologe sicer kdaj pa kdaj
srečamo udeležene predvsem pri nekaterih raziskavah ameriških kulturnih antropologov in britanskih socialnih antropologov, manj pa vemo, kaj se dogaja v japonski nacionalni etnologiji, katera področja spodbujajo največ' je zanimanje preučevanja in zakaj.
Japonsko etnološko društvo je kot ena osrednj ih etnoloških ustanov skušalo z zgodovinskim pregledom razvoja stroke in predstavitvijo tematskih področij vsaj bežno približati položaj etnologije in sorodnih ved-Sorodnih ved zato, ker se je japonska etnologija že v svojih začetkih v 80. letih 19. stoletja povezovala i nekaterimi drugimi vedami m v določenih obdobjih l njimi tesneje sodelovala. Prvič je javno nastopila v okvirih Antropološkega društva v Tokyu leta 1884. Antropologija je v tem sklopu vključevala fizično in kulturno antropologijo, arheologi in lingvisti pa so se tokrat združevali v svojih društvih. Antropološko društvo je bilo vse do konca 20, let 20. stoletja bolj ustanova fizičnih antropologov, dok ler se niso antropologi, etnologi >n prazgodovinami leta 1928 združili v ,,APE Circle" in si i* cilj postavili študij človeka v ,najširšem smislu",/Leta 1934 pa se je ,.APE Circle" preimenoval v Japanese Society of Ethnology, ki je postal center za preučevanje Japonske in Japoncev. Društvu so se priključili še sociologi in zgodovinarji in vsi tisti, ki jih je kakor kol' zanimat študij primitivnih ljudstev. Zato so bile prve terenske raziskave opravljene med domorodci na Sahali-nu, Kurilskih otokih, Mikroneziji in Tajvanu.
Preučevanje domače kulture je bilo v rokah Japonska folkloristične družbe, ki se je ukvarjala s t. i, „folk ethnography". Čeprav je bilo med njimi precej amaterjev in učiteljev, so zbrali od 30. let 20. stoletja velike dragocenega gradiva, ki se je pokazalo uporabljivo v preučevanjih po 2. svetovni vojni.
Za obdobje do leta 1945 je značilen bolj ali manj neodvisen razvoj posameznih disciplin, rezultat pa sta bila drobnjakarsko zbiranje in raziskovanje, ki nista prispevala k celotnemu pregledu japonske kulture v najširše^ smislu.
Položaj se je spremenil po 2, svetovni vojni, ko so s® družbene in kulturološko usmerjene vede osvobodite prejšnjih militarističnih in ultranacionalnih pogledov ¡n vere v božanski izvit cesarja in njegove dežete. Potrebna j® bila revizija predvsem arheološkega in zgodovinskega gradiva, hkrati pa tudi novi temelji in Izhodišča preučeva nja izvira in razvoja japonskega naroda. Tudi nemožnost, da bi nadaljevali z raziskavami na Koreji, TajvanU, Sahalinu in v Južnem morju, je pomenila vrnitev na domača tla.
Spodbuda pa ni prišla samo iz spremenjenih politični razmer in načelno revidiranih nazorov, temveč tudi S strani ameriških antropologov (v okviru Civil Informatik and Education Section of the Occupying Forces, 1946). ki so začeli z raziskavami v japonskih ruralnih skup; nostih. Tako so prišli Japonci v stik z usmeritvah1 ameriških kulturnih antropologov, ki so zaznamoval nadaljnji razvoj japonske etnologije, ki pa je sčasoma postala kritična do ameriških izsledkov. To se je najbo'1 jasno pokazalo ob izidu dela R.Benedict ,The Crisafi' temum and the Sword"./Kljub temu je prav to de|0 spodbudilo javno zanimanje za etnološka spoznanja, k' presegajo zbiranje črepinj in opisovanje eksotičnih obič3' jev.
Začela je prevladovati težnja po samorazkrivanju kod1' pleksnosti svojega ljudstva in prav želja za celovit"
Glasnik SED 22 (1982) 4	125
Podobo je sprožila celo vrsto interdisciplinarnih raziskav, pri katerih so sodelovali antropologi, etnologi, folktoristi, sociologi, psihologi, geografi, lingvisti in arheologi, združeni v „League for the Study of Human Affairs." Ta Ustanova še obstaja in vsako leto izdaja monografije o Uličnih pokrajinah in krajih Japonske. Etnologi se takim Projektom pridružujejo tudi iz finančnih in jezikovnih razlogov.
V	povojnem obdobju pa japonska etnologija ne nastoPa le v interdisciplinarnih raziskavah, temveč se v svqih °kvirih posveča predvsem ,Japonskim študijam", pa tudi Preučevanju nejaponskih kultur in ljudstev.
V	okviru „japonskih študij" izstopa predvsem preučevanje etnogeneze Japoncev (historična etnologija), social
strukture, veliko pa je tudi psihološko-kulturoloških raziskav in raziskav etnične skupine Ainu na Hokkaidu.
Historična etnologija ima iz preteklosti na voljo nekaj ^Udij, ki so močno zaznamovane z vplivom dunajske kulturnozgodovinske šole (teorija o petih kulturnih plateh na japonskem otočju), in bogato gradivo arheologih, lingvističnih, zgodovinskih primerjalnih študij, pa IJdi obilico etnografskega gradiva (primerjalne študije običajev, verovanja, mitologije pri sosednjih ljudstvih). Osnovni cilj je sistematizirati, kritično oceniti te prispevke in na njihovi osnovi rekonstruirati etnogenezo Japon-ki predstavlja središčno temo japonske historične etnotogije. Izsledki so pokazafi, da se je japonska kultura Oblikovala z mešanjem in akumulacijo več kot dveh kultu rnih kompleksov različnega izvira (prepoznana sta Mlinski kulturni kompleks in avstronezijski kulturni kompleks). Še vedno pa ostaja nerazrešeno vprašanje, katere sestavine so dejansko temeljne za kontinuiteto )aPonske kulture. Zato je v zadnjem času vsa pozornost ^rrienjena tipološki rekonstrukciji, se pravi tematskim studijarn, različnim pokrajinskim variantam in „posebnim °brnoqem" zunaj Japonske,/Tematsko so v ospredju ^oške združbe, sorodstvo, krvni tabu, socialna organizacij in načini pridelovanja riža. Še vedno pa ugotavljajo, so taka izvajanja nepopolna zaradi pomanjkanja virov lfl premajhnega povezovanja z drugimi vedami, ki je skromno prav na področju historiograflje.
pt| preučevanju socialne strukture gre predvsem za pOvrednotenje že poznanih oblik organiziranosti in ^hvnosti, ki so bile v preteklosti zabeležene kot običaji, ^'klora. To prevrednotenje poteka pod močnim sociofo-"H vplivom v smislu odnosa posameznih družbenih P°javuv do socialne strukture. Osrednje teme so instituci-Ie> družina, dozoku kot sorodstvena in teritorialna yPnost, zakon—poroka in strukturalni vzorci podežel-11 skupnosti. Rezultat preučevanj je potrjevanje dveh kovnih struktur, ki kažeta hkrati na zgodovinski razvoj, a razltčna načina proizvodnje materialnih dobrin, raa Pod močnimi tujimi vplivi so psihološko-kulturološke iskave. V predvojnem časuje bil to predvsem germanski 'v (Gestalt teorija,. .), po vojni pa ameriška socialna ^'hologija, klinična psihologija, neofreudlzem, množične rnunikacije. Spoznavanje japonskega nacionalnega zna-)d le cilj takih preučevanj, metode pa so zelo različne,
iuŠk^hh0anaMtSkega pristopa do uP°rat>e različnih psiho-'h testov, anket o odzivanju in udeleženosti posamez-V množični ifl tradicionalni kulturi, analiz mnenj, j »«11. Ena med zanimivimi ugotovitvami je, da je za °nce značilna „odvisnost" oziroma „potreba po
odv'!n°Sil." (dePendencV need") tn daje ena izmed takih 'Snosti — odvisnost od staršev-ukoreninjena in institu-
cionalizirana v družbeni sistem. Psihološko—kulturološka preučevanja izstopajo še po eni sestavi, in sicer vključevanju mestnega prebivalstva v svoje raziskave, kar se šele v zadnjem času kaže tudi v preučevanju problemov akultura-cije inurbanizacije.
Preučevanje Ainujev ima že 90 letno tradicijo, vendar so Japonce pri tem prehiteli evropski misijonarji (John Batchelor). Ainuje so nato preučili s fizično antropološkega, lingvističnega, etnografskega in religioznega vidika. Zbralo se je izredno veliko število tematskih študij in šele v 50. letih je izšla prva celotna podoba Ainujev v obliki monografij „The Ainu" in „Joint Research on the Saru Ainu of Hokkaicio". Še vedno pa prevladujejo tematske monografije o njihovem sorodstvenem sistemu, teritorialnih skupnostih, položaju ženske, kultu prednikov, . . .
Študij nejaponskih kultur ima tradicijo že v prejšnjem stoletju in je povezan s samim preučevanjem Japonske, njene poselitve, etnogeneze in kulturnim razvojem Japoncev oziroma s primerjalno sestavino historičnega preučevanja, pogosto pa tudi s političnimi interesi. Zato so bila raziskovanja vezana tematsko na tiste kulturne pojave, kjer je bilo pričakovati vzporednice z |aponsko kulturo, in na njihovo povezanost in odvisnost. To velja predvsem za področje sosednjih azijskih celinskih dežel in otočij. Glede na možnosti so potekale tudi raziskave v Afriki in Ameriki.
Iz tega pregleda so torej razvidni osrednji interesi in naravnanost japonskih etnologov. Zanimanje je tematsko usmerjeno na tista področja, ki so nekako „najbolj japonska", ki hkrati predstavljajo vrednoto in samobitnost, ki jo je potrebno spoznavati in negovati. Zanimivo je predvsem to, da so prispevki t. i. „urbane etnologije" izredno majhni glede na visok delež mestnega in v industriji in drugih dejavnostih zaposlenega prebivalstva, kije morda najbolj značilno za sodobno Japonsko.
INGRID SLAVEC
RAZSTAVE
srečanje dveh kultur
Razmišljanje ob razstavi „El Dorado" - zlato iz Kolumbije, v muzeju Gortčane, spomladi 1981. leta.
Slovenski etnografski muzej je v Guričariah pripravil razstavo zlatih in keramičnih izdelkov predšpanske