-----   251    -----
Oglas o slovenskem parlamentarnem jeziku.
Od spodnjega Koroškega. V 25. listu ^Novic^^ je rodoljub * pravilo za slovenski govorni jezik: ^^Govori, kakor pises^^ na razsodbo ponudil. To je za slovenske dele poprejsne labudske škofije, ktera je zdaj v Marburgn, z malim izjemkom le po besedah, ne pa tudi po izpeljanji novo; kajti že pred 30 leti se je v celovškem semlnišču bogoslovcom naročevalo, naj se pri prepovedih ne ravnajo po slednjem kmečkem narečji, kamor bodo prišli, ampak naj se v tej zadevi le v Ljubljani in Celjovcu natisnjenih knjig deržijo. Večidel, če ne vsi, so se tega nauka der-žali, in slišati ni bilo, da jih ljudstvo ne ume. Sme se toraj terditi, da je zdajšni književni jezik na Koroškem iu Stirskem za prostega kmeta, kakor za bolj olikane ne samo čisto umljiv, ampak tudi prijeten, kar se še iz tega spozna, da kamor v teh dveh deželah prideš in kogar v sedanjem književnem jeziku ogovoriš, se ti tudi s posebnim veseljem in neko vrojeno sposobnostjo odgovarja. Le kaki napet nemškutar, kteremu je nemščina edina lestvica do sv. nebes, jeclja ter na po) nemško na pol gorjansko bomblja. Za imenovane dve deželi bi v ponujenem pravilu: ^Govori, kakor pišeš^^ ne bilo kaj spremeniti, marveč želeti, naj bi se ga vsi hitro poprijeli.
Iz tega pravila se pa lahko spozna, da bo treba tam pa tam nekoliko od svojega odstopiti, kajti drugače ni mo-goče, jedno narečje za celo Slovenijo dobiti. Kdor dobro prevdari, da v složnosti vseh Slovanov in v marljivem delovanji na književnem polji, ne pa v sedanjem bečkem der-žavnem zboru leži kal prihodnje sreče in veljavnosti naše, in da le neka sebičnost je kriva, da smo sedaj v politiškem in narečnem oziru tako čadno razkropljeni in razkosani — kdor to temeljito presodi, bo rad nekoliko od svojega se-dašnjega narečja odstopil in odstopljeno na žertvenik naše domovine položil. Pri tem se ne sme terditi: moje narečje je najlepše; ono se mora za govorni jezik cele Slovenije povzdigniti, ampak vsi moramo tudi z vso močjo na to vleči, da se kolikor in kakor hitro mogoče z vsemi drugimi Slovani združimo. Sedaj je treba nauk spolniti, ki ga je umirajoči oče svojim sinom dal, ko so se okoli njega tužoi zbrali zato, da jih po očetovi smerti nihče branil ne bo. ^Prinesite, jim oče reče, snop sibic''. Sini prlneso zvezane šibice , in oče jim veleva snop prelomiti. Pervi sin dene snop na koleno, se napenja; al prelomiti ga ne more. Po tem skuša drugi, tretji, pa snop le nezlomljeu ostane. Sedaj reko očetu, da snopa prelomiti ne morejo. Oče pa jim reče: , Prerežlte vez, koja šibice vkup derži, in skušajte vsako po sebi zlomiti. Sini storijo in hitro so vse šibice zlomnjene bile. ^Glejte, otroci! to vam naj bo nauk, kaj naj bi storili, da nas nihče pokončal ne bo. Ostanite združeni, kakor šibice v snopu'', reče oče.
Naj bi se toraj slednji Slovenec tega tvegal,   kar ponujenemu pravilu   v svojem narečji nasprotnega ima;   tedaj
3>i.
----  252  ----
naa jedoo splošno narečje vezalo bode, književno delo pojde hitro spod rok, kakor nam je slavni Matija Majar že davno dokazal, in peklenska moč nas užugala ne bo.
V 27. štev. „Novic" se je gosp. J. G. oglasil in nam na nog:e stopiti rekel, pa ne že sedaj govoriti kakor pišemo, ampak še le poprej jezikoslovne pravila preiskovati. Ako gosp. J. G. druzega ne misli, kakor da bi se samo tiste pravila v slovnici prenaredile ali celo opustile, ktere velevajo, na pr. [ za v ali o zgovarjati, kakor je to v uekterih krajih nepotrebna navada, smo gotovo tudi v tem kraji njegove misli; kajti za pervence je v resnici težko vslej hitro veditl, kadaj bi se moral 1 za v ali o izgovarjati ali kadaj v njegovem izvirnem glasu vzeti; in neumno se mi zdi, 1 drugači izgovarjati, čeravno bi znal kdo terditi: ;,piši, kakor govoriš", kajti ako bi to pravilo: ^piši, kakor govoriš'^ obstalo, bi se nikdar združiti ne mogli.
Zdi se mi torej, da bi v drugih jezikoslovnih pravilih razun imenovane kake preiskave ne bilo potreba, temveč se je bati, da bi ta preiskava le mnogemu in dolgotrajnemu prepiranju priložnost dala. Verh tega ne smemo prezreti, da so sedanje pisne opravila že tako po Dobrovskem posnete, da se po njih drugim Slovanom bližamo, kar bi moralo zdaj naše geslo biti. Sedanje napake našega pisnega jezika tudi niso toliko tehtne, da bi se bati bilo, parlamentarni jezik se nam bo poderi, ako se jih že sedaj ne ognemo. Bistvene premembe naše sedanje pisave že tudi zato do-pustljive niso, ker bi potem vse dosedanje slovarje in druge knjige spremeniti morali, kar bi pa zopet veliko časa in potroškov trebalo, našim nasprotnikom pa lepo priložnost dalo, nam sponašati nestanovitnost.
Naglas za zložene besede je v mnogih krajih res razločen, tako na pr. pravijo pod Celjem: jagode, na spodnjem Koroškem pa: jagode in tako več drugih besed, pri kojih se naglas premika. Tako bo torej kako kratko, za vse primerljeje neoveržljivo pravilo za naglas skovati. Po velikem številu takih naglasnih pravil bi se morda že dalo to doseči, al kaj da nauk slovenščine bi se potem vendar ne pospešil, ampak le zaviral. Le kaj lahkega, hitro pri slednji priložnosti rabljivega se mora zdaj skraja vpeljati, kaj takega, kar bi sedaj pomagalo, v pozuejlh časih pa nič kaj ne kazilo in na poti ne bilo, kadar bi se slovenščina že uterdila in se kako boljši nagjasno pravilo iznajdlo. Ogerski Slovenci, Hervatje, Krajnci, Štirci in Korošci govorijo počasi in zrekajo slednji glasnik slišljivo, ter veržejo le na stisnjene, to je, take zloge (Silbe), kteri so iz več glasnikov skupaj potegnjeni, vekši naglas, na pr. poj6 namesto pojejo. Iz tega bi se dalo naglasno pravilo za govorni jezik tako povzeti: ,,Zgovarjaj sleherni glasnik slišljivo in le stisnjeni zlogi dobijo naglas." Da s tem pravilom le samo parlamentarni, ne pa tudi pesniški jezik shajati zamore, ni treba tukaj kazati, saj se tukaj tudi le samo za parlamentarnega skušamo.
Nadjati se je, da nam bojo izverstni pesniki kaj boljšega za naglas oznanili.                                            M. P.