Ideja samoizobrazbe. * Pod tem naslovom je prinesel zadaji »Učit. Tov.« temperamentno pisan uvodnik, ki ;z njega odseva sveti plamen volje za or« ga;i;zirano delo na učiteljskem samoizobra' žcvanju. Ker se štejem tudi sam mied one, ki žele dejansko podpirati idejo te samoiz^ obrazbe, pr.osim cenj. uredništvo, da mi do= voli nekaj pripomb k temu članku. Ako se z njim ne morem docek strinjati, upam, da ne bo nihče mislil zame, da bi hotel kakršen* koli progres v praktičnem izvajanju te idieje ovirati, pač pa piOizkušam s temi pripombami od svoje strani prispevati k razjasnjenju in k pravilnemu umevanju. Z g. člankarjem sem povsem istega na? ziranja o potrebi učiteljske izobrazbe in sa« moizobrazbe, povsem istega naziranja o vse* znalosti, v tratenju energij zanjo — strinjava se tedaj v vsem, kar tvori nekako bistvo uvoda v njegov članek. Ne morem pa pri* tegniti bistvu njegovih nazorov o stanovski izobrazbi, oziroma samoizobrazbi in zato tudl ne njegovemu zaključku, da je »ideja samo izobrazbe ideja neodvisnosti in jakosti sta? nu, je edina pot resničnega napredka, je po* gum in bodočnost« — kar se vse sicer prav lep.o sliši, je pa po svoji vsebini vendarlc premalo konkretno, da bi se smeli zadovoljiti s tako definicijo. Ali da gremo po vrsti: G. člankar zahteva »enotnost in inten« zivnost« za učiteljsko izobrazbo, kar je mo goče doseči le, »ako se snov omeji na ono, kar je najnujnejše, najpotrebnejše.« Kar je vsekakor res in prav, le da k temu dostav= ljam, da se mi za učiteljstvo zdi še vedno najpotrebnejša stanovska izobrazba. In to strokovna izobrazba brez pridevka »tako^ zvana«, pač pa samo strokovna izobrazba, oziroma samoizobrazba, s katero si učitelj razširja in poglablja ono, kar mu je potrebno za njegov poklic kot učitelj, kar mu je po= trebno za njegovo delo kot vzgojitelju v šoli in kot takemu potrebno za narodnega vzgo» jitelja. Katera stroka je to, ki naj bo temelj ta* kemu samoiz,0'braževanju, mi ni treba ponav= ljati. Ponovil pa bi zopet ono, kar sem že često povedal, da je i družboslovje, sociolos gija, le pomožna veda pedagogike — ena med mnogimi in ona, ki učibelja usmerja v »študij razmer in potreb člcveštva«, ki pa ga ne bo edina naučila in usposobila za nalogo, ki je višja kakor samo ta študij in to poznavanje. Potreben mu je ta študij, potrebno to po» znavanje, trdim pa obenem tudi to, da ni res, da nam »ne bo nihče pojasnil kot edino le družboslovje« vprašanj, ki se tičejo šole in njcnega razmerja do družbe in zvieze z njo. Pojasni nam lahko le. kaj »hoče družba od (šole) in kakšno delo pričakuje od učitelj« stva« — 'fiemur pristavljam: pri njegovem folskem delu. O vseh ostalih nalogah šole in učiteljstva, oziroma v glavni nalogi šole, o * Poverjeništvo je izvedlo program sa= moizobrazbe, kakor mu je to naložila pokra« jinska skupščina in I. samoizobraževalni te» čaj. Bližamo se novi skupščini in II. samoiz? obraževalnemu tečaju, kjer bo ponovno go« vor o samoizobraževalnem delu in akciji po« vcrjeništva. Iz tega vzroka priobčujemo k zadnjemu članku še drugo mnenje, da se pojmi dodobra raz-čistijo in odstranijo vsi p.edsodki, kajti samoizobraževalna akcija nam je nujno potrebna. Gre lie za smer in teinelj, na katerem naj jo izvajamo: družbo^ siovje ali pedagiOgika, o čemer si nekateri niso na jasnem. Temu razčiščenju naj služijo sedanje razprave. Pripominjamo pa, da se je na prvem izobraževalnem tečaju ugotovilo, naj se goji oboje, pedagogika vzporedno z d-i-žboslovjem. Uredn. svobodni vzgoji človeka za človeka, sociolo« gija sama ne more dati odgovora, ker te na« loge v polnem obsegu objeti ne more. V obči pedagogiki ostane sociologija vedno le pods rejena, to podrejeno svojo vlogo pa mora zadržati tudi v samoizobraževalni akciji uči« teljstva. G. člankar piše o funkciji šole. V tem odstavku so nekatere trditve, katerim sem se — odkrito povedano — začudil. Predvsem sledeči: »Usodna zmota našega časa je, da •se vzgoja identificira s poukom.« Kdo za Boga more trditi, da ta identifikacija obstoja v smislu, kakcr se da razumeti iz konteksta v tem članku! S tako trditvijo se je napravilo slabo priznanje našemu učiteljstvu, zakaj če tako razumevana identifikacija res obstoja, potem v tej šoli ni učitelj; v njej je »šuštar« in še »slab šuštar« — ako bi rekel »rokodie* lec«, bi nehote žalil poštene rokodelce. — Ako to res obstoja in je tako, kakiOT pravi g. člankar, to ravno dokazuje, da se dotični učitelj ne zaveda svoje pedagoške naloge kot vzgojitelj^učitelj, kriči pa nujno tudi po tem, da je treba tega učitelja izobraziti v peda« goškem, v strokovnem pogledu. Kdor misli irt upa, da ga ,od te »zmote« odvrne goli študij družboslovja, se sam moti! Razmere in po» trebe človeštva in njihovo spoznanje bo ta» kega učitelja napotilo, da se bo ukvarjal tudi — recimo s pletarstvom, ki ga omenja gosp. člankar, a njegovo delo bo pri vsem le mc< hanizem, mehanizem in mehanizem. Ročni prav taka kakor duševni. Ni namreč absc lutno res, da »kdor ne pozna življenja, kdor ne razume ustroja družbe, ne more biti do« ber učitelj. Niti učitelj, kaj šele vzgojitelj!« Ni to pogoj, pač pa je posledica. Zakaj res je, da učitelja, da vzgojitelja njegovo delo samo prisili, da i spoznava življenje i da raz* umeva ustroj družbe — ne radi samega poa znavanja življenja in ne radi samega rnz* umevanja ustroja družbe, nego radi svojega dela, radi svojega znanja. Zato pa to pouča* vanje ne more biti stožec njegovega dela. Sicer pa si moramo trditev o »usodni z*n.oti našega časa..., da se vzgoja identlfi* cira s poukom« ogledati samo in brez kon« teksta v čianku; ako si jo ogledamo tako, potrdimo, da se vzgoja res identificira s po akom in da se tudi mora. Tako bo dejal vsakcio, ki pozna delo v šoli. V šoli, ki za vzgojo ni »v resnici mrtva«, nego prav živa institucija, ki se ne »oddaljuje od življenja«, in ki rodi tiste sadove, ki jih mora. Da bo vse to mogoče, pa pustite v šolo učitelja, ki mu bo do vzgojnega šolskega dela; učitelja, ki ve, da pouk ni drugo kot izobraževanje umskih in telesnih sil v etični volji; ki bo tedaj prav toliko s »poukom« »vzgajal«. kolikoT bo z »vzgojo« »poučeval«. Izobrazba in samoiz= obrazba takega učitelja pa je jasno začrtana: učitelj mora biti po nji, ki mu je prvo poklic, a drugo stan. Ta učitelj bo usmerjal svojo samoizobraževalno akcijo predvsem v pravcu zahtev, ki jih nanj stavi njegov poklic, v dru« gem redu pa šele bo stavil sam zahteve kot član učiteljskega stanu. Nič ne oporekam, da je taka akcija malo težja kakor je »pogum in bodočnost«; za go«' tovo pa je ona sama tista, po kateri učitelj= stvo lahko spozna, kako krivo je naziranje, da bi se vzgoja dala nadomestiti s poukom, in spozna, »kako prazen je ves pouk — pa če je še tako moderno urejen« — zakaj ne eden teh, po taki samoizobrazbi osvobojenih učiteljev ne bo gledal šolske reforme in nje» nih podvzemov v učni metodi, marveč bd vse to gledal v reformi šole kot vzgojnie ina stitucije. Za tako gledanje na šolo in njene potrebe v življenju je treba imeti obrnjeno oko na široko in na globoko — v širini in globini spoznanj človeškega občestva in male edinice, v kateri živiš, pa mOTa biti zasidrana ideja učiteljske samoizabrazbe. Če je njen klevetnik, kdor ne more in spričo njenega dobroibita ne sme priznati, da je njena zvies ličavnost v golem poučavanju družboslovja, potem se ne smemo čuditi, če se najde še dovolj klevetnikov, ki pač vedo, da ne le »nevednost«, temveč tudi .od ozke enostra» nosti ni »nič dražjega« in tudi »z njo je ne* ločljivo združeno hlapčevanje in izrablja« nje«. Mislim, da bi nam tudi tu bila zgodo* vina slovenskega učiteljstva lahko učiteljica. To bi bile moje pripombe. Dostavljam še samo to, da ne morem razumeti razbur« jenja g. člankarja, češ, »Videli pa smo, da so tu in tam najglasnejši zagovorniki tako» zvane strokovne iziobrazbe najtrdovratnejši nasprotniki šolske reforme. Kako je to mo= goče? ... »za strokovno izobrazbo in proti reformi šolstva!« Res, to bi ibilo »nasprotje, ki ne more razkrivati večje nesmiselnosti« — dvomim pa, da tako nasprotje more zares nastati. Ne vem, kako so nastale te deduk« cije; sodim pa, da so bile predpostavke zanje napačne ali visaj napačno umevane. To^le, kar sem rekel nazadnje, pa je svojevrstno poglavje v učiteljski samoizobraževalni akci« ji: Strašno smo namreč oboutljivi in se spri« čo te svoje lastnosti najčešče premalo po« trudimo, pravilno umevati in ceniti besede,ki prihajajo od drugod. Mislim, ako bi to storili, bi marsikedaj morali odpasti očitki diletantizma, nezrelosti i. pod. Čim globlje pojdemo, tem lažje nam bo to; a spričo po» znanja naše globine tudi pri »takozvani stros kovni izobrazbi« nas ne bodo na kratko sma< trali za »quantite negligible«. Pavel Flere.