Ciganka. Povest iz domačih hribov. 11 »Haha, plemenit človek; kje pa si to besedo ujela? Poslušaj, kaj ti pravim! S svojimi šestimi križi sem dosti ljudi spoznala in sem prišla daleč okoli; toda zares dobrega moškega še nobenega nisem videla. Ni jih, ti rečem. Vsi, kar jih je, so sebični. Samo jemali bi, dajali pa nič. Od žensk terjajo najtežje reči in najhujše žrtve; hočejo, da jih ženske na rokah nosijo in jim strežejo ko angelci Bogu; da bi sami kdaj ženam kaj žrtvovali, jim hvaležnost z dejanji pokazali, to jim še na misel ne pride. Čim bolj se žene žrtvujejo, tem bolj so moški lahkomiselni, nezvesti, nehvaležni — oženjeni prav tako kakor samski, ali pa celo še bolj kakor samski.« »Ali, botra, kako črno gledate! Ali vam je kak moški kdaj kaj žalega prizadel?« »Ne, ne; to bi mu bila že posvetila! Za menoj so letali, dedci slinavi, da bi me bili dobili, pa še mezinca nisem kateremu pustila in ne le enemu sern jo okoli ušes zasolila. Z vsemi sem bila ko pes z mačkami; saj drugače ne zaslužijo.« »Botra, vsi pa vendar niso taki, kakor pravite.« »Eden je kakor drugi. Poznam jih^ Kakor petelin na strehi. tako so nestanovitni. pa žeini ko žolne so in po tobaku smrdijo. Napihujejo se kakor purmani, včasih pa spet slinijo ko tisti lesni polži. Pavla, pametna bodi, dobro ti hočem, nobenemu moškemu ne verjemi nobene besede; naj reče, kar hoče, verjemi, vsak le nase misli! Če se v katerega zagledaš, si izgubljena. Nič drugega si ne učakaš kakor bridkosti in trpljenje in razočaranje.« Sočutno je gledala Jerca na dekle, ki je žalostno pobesilo glavo; potem je zopet začela: »Pavla, ne zanašaj se na Ravnjaka in njegovo hvaležnost! Ravnjak se bo oženil in ...« »Za božjo voljo, botra,« ji je dekle seglo v besedo, »ko so mu mati umrli, se vendar ne more ženiti.« »V dveh, treh tednih seveda še ne; toda čez pol leta ali čez eno leto se bo gotovo. Potem je amen in konec vse hvaležnosti. Če bi ti še ostal prijazen, bo žena postala ljubosumna in od hiše boš morala.« »O Bog!« je kriknila Pavla in se je le po sili ubranila solz. Kmalu 9i je zopet zbrala in rekla vsa iz sebe: »Na prav nič se ne zanašam. Ampak tu ne ostanem več. Tu v bolnišnici se mi zdi, kakor da sem zaprta — in vendar nisem storila nič hudega. Botra, pustite me domov! Vzemite me s seboj!« »Če na vsak način hočeš, pa pojdi!« je odvrnila Jerca. »Nedolžnega človeka res ne smejo zapirati. Malo še počakaj! 7 -^r^vnikom bi še rada govorila dvc. tri besedc. Zdravnik ni Pavli nič posebno branil, da bi ne smela domov. Na novo jo je obvezal, ji svetoval še to in ono ter se prijazno poslovil. Jerca je najela voz in uro potem sta se s Pavlo že vozili iz mesta, najprej še na Glinje, kjer je imela potovka opravke, in potem naravnost proti Bistrici. Istega dne je bil tudi Ravnjak na potu v mesto, da obišče Pavlo. Prav tedaj, ko sta bili ženski zunaj na Glinjah, se je pripeljal na raestni trg. Obredel je nekaj trgovin, kupil svileno ruto in verižico s srebrnim križcem, da bi napravil dekletu veselje, in se nato podal v bolnišnico. Tu so ga iznenadili z novico, da je Jerca odpeljala dekle s seboj domov; biti morate že kje pri Sv. Ožboltu. Tega Ravnjak ni verjel; saj bi ju bil moral vendar srečati. Torej je popraševal po mestu za njima, pa ni izvedel nič zanesljivega. Eni so mu pripovedovali, da je bila potovka z nekim dekletom, ki je nosilo roko zavezano, v lekarni in da je odšla na zgornjo stran, drugi so vedeli, da sta šli proti Kamnici, nazadnje mu je krčmar »Pri Lipi« povedal, da sta si pri njem najeli voz in odpeljali k Ožboltu. Zdaj ni bilo nobenega dvoma, in ker je bilo že popoldne, si je naročil voz in jo udaril za onima dvema. Pri Ožboltu je mislil, da ju bo dohitel; pa so mu v gostilni rekli, da je že dobri dve uri, kar sta odšli proti Bistrici. Ker se je jelo že mračiti, se je naglo odpravil in odmahal z dolgimi koraki po gozdu gor. Toda čeprav je na moč hitel, n1 prišel več pri dne na Ravne, ampak šele, ko je bilo že čisto temno. Pršil je rahel dež. Pogledal je skozi razsvetljeno okno v hišo, kjer je bila družina zbrana pri veeerji. Pavle ni ugledal nikjer. Naglo je šel noter in se ozrl okoli ter vprašal: »Ali nikogar ni bilo? « »Pavla je prišla,« je odgovoril ujec Miha; »tako je udelavljala, da si nismo vedeli več pomagati.« »Zakaj pa, za božjo voljo?« »Strašno žaluje po materi,« je napol v joku povedala Kristina. »Prva pot ji je bila v materino sobo,« je rekla Tončka, svinjarica. »Ko je zagledala materino obleko in druge njihove reči, se je zasedla na te in jela ihteti in vzdihovati kakor uboga verna duša.« »Kje je zdaj?« »Zgoraj — poeiva, ker se komaj drži na nogah, tako je trudna in potrta,« je dejala Kristina. »Ali je kaj jedla?« »Še ene žlice ni zanesla.« »Pojdi gor, povej ji, da sem prišel in da mora nekaj jesti!« Ko je Kristina odšla, je vprašal: »Ali ni prišla tudi Jerca?« »Prišla, prišla. Saj Jerca je Pavlo pripeljala. Pa je kar hitro spet odšla. Rekla je, da bi rada bila doma, preden ulije.« Čez nekoliko časa je pridrvela Kristina in zavpila pri durih: »Ježeš Marija, nikjer je ni. V kamri je ni in nikjer v hiši je ni. Povsod sem jo iskala.« »V tem dežju in ponoči vendar ni kam odšla,« je menil Ravnjak v skrbeh. Zdaj so šli vsi Pavlo iskat, pa je niso našli nikjer. Tedaj se je oglasila Rozika v kuhinji in povedala, da" je bila Pavla pred večerjo v kuhinji in da je spraševala, kje na pokopališču so mati pokopani. »Potem ni drugače: na grob je šla — kar verjel bi, da je kaj takega,« je raenil Miha. »Kristina in Tončka,« se je obrnil Ravnjak k deklama, »hitro pojdita pa spravita Pavlo domov! še zbolela bo, ko hodi v tem dečju zunaj.« Kristina je vztrepetala in rekla v strahu: »Moj Bog, ko se tako bojim! Ponoči ni prav hoditi na grobove; rajni tega ne marajo.« Tudi Tončka se ni mogla spraviti. Tedaj sta se ponudila Florijan in Ldpe: »Pojdeva pa midva.« Ravnjak je nekaj premišljeval, potem pa je rekel skoraj osorno: »Sam pojdem, da vidim, kje je.« Vzel je svetilko, ogrnil bukov jopič in odhitel proti cerkvi; dobre četrt ure in že je bil na pokopališču. Svetilko je nekoliko zakril ter zavil k stranskim durira, kjer je bil materin grob. Tedajci je začul tiho ihtenje in zagledal nekaj živega na grobu. »Pavla!« je zaklical glasno. »Pavla, ali si ti?« Vzkliknilo je; bil je Pavlin glas. Koj nato je reklo dekle: »Za božjo voljo, ali ste vi? Ali ste prišli pome?« »Seveda. V skrbeh smo si. Pavla, tako nespametna ne smeš biti. Saj si vendar vsa mokra. Prehladila se boš; še sušico dobiš in nam umrea.« »O že ne. Prej kdaj sem bila včasih še v hujšem zunaj.« »Pojdi takoj! Domov greva.« Rekel je to kakor gospodar, ki zapoveduje, in se obrnil ter odšel, dekle pa za njim kakor pes. Hitro sta hodila skozi vas in nista spregovorila niti besede, Ko sta prispela na kraj vasi, je Ravnjak obstal in de jal: »Ali hodim prehitro, Pavk? — Tebe pa zebe. Vsa se treseš. Na, z mojim jopičem se ogrni!« »Ne, ne,« se je branila, »saj mi ni treba.« »Meni še manj. Zdrav sem, ti pa si prišla iz bolnišnice.« še preden je vedela, kaj in kako, jo je ogrnil. Potem je vprašal: »Ali težko hodiš? Ali te naj vodim?« »O ne! Laže hodim sama.« Hodila sta počasneje in dolgo molčala. »Pavla, v mestu sem bil danes, pa, žal, te nisem več našel,« je dejal čez nekaj časa. »Moj Bog, ko bi bila vedela, da pridete, bi bila počakala,« je rekla. »Zakaj mi niste sporočili, da so mati zboleli? Zakaj me niti na pogreb niste pustili?« »Samo zato, ker sem ti dobro hotel. Razburjenje bi ti bilo na škodi.« Zopet sta umolknila. Ko sta se približaia domu, ga je plaho vprašala: »Ali ste kaj hudi name?« »Kaj bom hud! Skrbiš me, skrbiš in bojim se, da ne zboliš.« V tem sta prispela na Ravne. Z vseh strani so pritekli posli in vse vprek govorili: »Pavla! Pavla!« »Pavla, kaj si naredila?« »Tako skrb si nam napravila!« Ravnjak jih je umiril in velel Roziki, naj skuha čaj, Kristina pa, naj gre s Pavlo in naj gleda, da se žim preje spravi v posteljo. Pozneje mora Pavla tudi kaj jesti. Ce jo bo zeblo, naj ji prinesejo še odej. — Pa ni bilo potrebno. Čaj jo je ugrel, burni dogodki tega dne so jo utrudili; zato je takoj zaspala in se ibudila šele pozno drugi dan. Naslednje dni je Pavla vedno znova načela pogovor o rajni Ravnici in Kristina ji ie morala na drobno pripovedovati, kako je bilo zadnje ure. — Nekoč je dejala Kristina: »Bojim se, da so lepi časi na Ravnah minili.« »Zakaj?« se je ustrašila Pavla. ^ »Moj Bog, take, kakor so bili rajna mati, ne bo več na Ravne. Saj so nam bili vsem kakor prava mati. Osojnikova Lenčka, ki jo bo gospodar menda vzel, je prevzetna in samosvoja. — Jaz grem prvo uro, ko pride k hiši.« Pavla je postala še bolj bleda, kakor je že bila, in se je skrivaj zasolzila. Odslej se je skrbno varovala, da ni gospodarja na samem kje srečala, čeprav se ji je večkrat zdelo, da bi rad z njo govoril. Ker z bolno roko, ki jo je imela še zmerom obvezano, ni mogla delati, je hodila vsak dan dvakrat v cerkev in je cele ure preklečala pred podobo Naše Ijube Gospe pri stranskem oltarju. Nekega popoldne se je prej ko navadno vrnila in je šla v hišo ter obsedela pri Zgodbah svetega pisma. Vendar ni brala, ampak je samo listala po knjigi; misli pa so ji romale daleč nekje. Vsa družina z gospodarjem vred je bila na travniku, da bi vendar že spravili otavo, ki jo je dež že več ko enkrat premočil. Iznenada je odprl duri, se ozrl in rekel dekletu, ki je zardelo: »Malo počakaj, Pavla! Nekaj ti moram prinesti.« (Dalje sledi.)