Poštar ina plačana.
Štev. 70.
¥ Ljubljani, v soboto dne 26. junija 1920.
Posamezna številka ! c vj i
Leto III.
T^ * ^.iS-fe*	m	- 1 •v	i t
	I	f| ^	1
mm			$
m	S		1
m			1
Oglasi: i.a 1 mm x 60 iuseratnega stolpiča mali 80 vinarjev, j uradni 1*20 K, poslano, posmrtnice in reklame 2 K. j Večkratne objave popust.	1 Izhaja ob ponedeljkih, sredah in petkih. j UpravniStvo ..Jlomovina' tr Ljubljani, Sodna nlloa 3. ; Uredništvo ,,Domovine", Miklošičeva c. 16, Tel. 72. i	Naročnina: Za celo Domovino" (trikrat na teden) mesečno 3 K. četrtletno 9 K, polletno 18 K, celoletno 36 K. Pstkova številka mesečno 1 K, četrtletno 3 K, polletno 6 K, celoletno 12 K.
•		
Y-	• * . •' i'.'"- .^jTJ
Lsin
Pozdrauljen, kraljeoič ^ugoslauijel
Po tisočletnem robstvu pozdravlja danes slovenski del našega naroda prvič svojega vladarja, svojega voditelja, svojega velikega sina v beli Ljubljani, sprejema ga plamtečega srca, da mu pokaže svoje lepe kraje, razodene svojo vdanost in Iju^ bežen in da ponovi pred njim prisego zvestobe mladi narodni slobodi, narodnemu in državnemu jedinstvu, katerega čuvar je sin slavnih voditeljev za osvobojenje jugoslovenstva Prestolonaslednik in Regent Aleksander Karagjorgjevič.
Lepoto zmage meri vojnik po ostrosti borbe. Svetloba današnjega dne se da izmeriti samo na temi našega robstva. Kdor hoče prav razumeti, kaj se godi danes v naših srcih, ta mora zatisniti oči in se zamisliti daleč nazaj.
Bilo je 1. 1903, ko je izbral srbski narod kraljem Petra Karagjorgjeviča. Tedaj je izšel prvi jasni žarek tudi v Slovenijo. Peščica umetnikov in dijakov je hitela v Beograd. Tam smo prvič klicali PETRU KRALJU JUGOSLOVENOV. Tam pa smo se tudi dogovarjali, kako bi zanetili iskro v plamen.
Kulturno delo in jugoslovenska ideja, s tem programom smo se pripravljali na veliko odločitev. Ni ,nam žal krvi 1. 1908. na ljubljanski ulici. Utrdila nas je v aneksijski borbi.
L. 1912. je jugoslovenska misel branila hrbet Srbiji, ki je obračunila s Turčinom. Nato pa je začela jasnejša iredenta.
L. 1914. nas ni še našlo pripravljenih. A kar je bilo našega duha, to je znalo, kaj ima delati v avstrijskih vrstah.
Prišle so preko nas vse strahote vojne. Ko je Beograd prvič pal, smo zaplakali. A ko je pal drugič, nam je žgoče železo presunilo srce. Oktober, november, de cember 1915.! Najtežji so bili ti dnevi našega življenja...
Ko pa smo videli, da mučenica-Srbija vstaja, smo se začeli sramovati. Premalo smo bili delali. Preveč smo se zanašali na pomoč od zunaj. Ze je jugoslovenska setev zorela. Treba ji le dati pravo barvo. Ko se spominjamo na vse notranje borbe proti moralnim silam avstrijske vojske in direktnega dela jugoslovenske „maffie" za njeno uničenje, ko se spomnimo ljutih borb v parlamentu dunajskem, ki vsled njih ni postal rešitelj, ampak grobokop Avstrije, kako smo vsak poskus kompromisa te države z Jugoslovani že v prvi kali ubijali, boječ se polovičarskega izida, ko se spomnimo na vse one plašljivce in oportuniste, na neverne Tomaže, ki so metali polena, ko se spomnimo, kako je ljudstvo dobro umelo končni smisel majniške
deklaracije, mi pa smo na vso moč hiteli, da njeno lažnivo stran o »okviru in Habsburgovcih" izbrišemo, ko se sponv nimo na borbe za čisti naš program, izražen v memorandumu na mirovno konferenco v Brestu Litovskem — tedaj se nam zdi še stokratna sreča, da smo doživeli današnji dan.
Mi ne pozabljamo. Nasprotno: ko danes gledamo, kako prepričano slave ta presrečni dan tudi vsi tisti, ki niso verovali ali pa niso želeli, se z neizrekljivim zadovoljstvom radi sami umikamo v stran. Saj ni lepšega dokaza kako velika je zmaga Jugoslavije.
Danes je v duhu z nami tudi NEODREŠENA DO MOVINA. Tudi nji bodi posvečena naša misel. Pod vod' stvom Karadjordjevičev pride veliki dan njene svobode! Pre^ stolonaslednik je vodja naše krasne zmagoslavne vojske, ki je strah po številu jačjih, po srcu pa slabotnih grabežljivih sosedov.
ISKRENO POZDRAVLJEN NA SLOVENSKI ZEMLJI KRALJEVIČ JUGOSLAVIJE! Ni nam treba danes ponosno priseči. Prisegli smo že leta 1903., ko smo Tvojega Prevzvišenega očeta in Tebe pozdravljali na potu h krunisanju. To prisego smo držali in jo bomo. Kakor smo bili prej revolucionarji, tako hočemo biti svoji državi dobri vojaki, kamorkoli nas postavi domovina. Kakor pred leti, tako še danes vidimo, da mladi Jugoslaviji treba stalne smeri, ki jo more dati le narodna dinastija.
V poldrugem letu je Jugoslavija ogromno napredovala. Beli orel se dviga vedno više. Le dvigni se še bolj in vodi nas! Vodi nas na zapad in na sever, da spasimo najmilejše brate. Vodi nas v vztrajno delo za kulturo in za pravico, da bo ves narod srečen. Pozdravljen, beli orel, v Sloveniji. Slovenija je Tvoja!

Dr.VLADIMIR KNAFLIČ:
Ideja narodnega jedinstva.
Takozvana avstrijska revolucija v novembru 1.1918. je pustila kipe cesarja in Radeckega na svojih mestih. Šele nekaj tednov kesneje se je mladina naveličala čakati in jih je v noči potegnila s piedestalov.
Za razumevanje revolucije, ki meče cesarje pa pušča "njihove spomenike, je treba poznanja njenih pogojev. Takšna je bila nemška revolucija. Avstrijska ni bila niti to. Kakor je bilo v Ljubljani na uglednem mestu godrnjanja, ko je mladina po predolgem čakanju odstranila spomenike, tako je bilo marsikje po Avstriji in tudi pri nas mnogo presenečenja, ko so zagledali nekega dne, da so jim čez noč ukradli ne samo spomenike, marveč Radeckega in Franca Jožefa in persona.
Bili so presenečeni. Kam se naj obrnejo sedaj ?
Ti ljudje, ki so čez noč izgubili notranjo svojo oporo, niso bili prožeti z idejo narodnega jedinstva. Živeli so vse svoje življenje v strahu božjem in dajali cesarju, kar je cesarjevega. Resolucije stare liberalne stranke, ki nima ničesar skupnega z demokratizmom in demokrati, so govorile o narodnem jedinstvu megleno in neodločno, resolucije takrat še večinske katoliške stranke pa so poznale samo Slovence in Hrvate, govorile samo o njunem jedinstvu in slogi in pomagale groziti s pestjo preko Save. Nosilci toposti in neodločnosti so pohlevno stopicali za onimi, ki so za vodstvo v avtonomni deželi šli in prodali najvišje, kar si je narod bil ohranil. Malo pred formalnim odrešenjem smo v duši doživeli največje narodno ponižanje, ko se ponižaš sam. Ti ljudje so potem, ko so jim preko noči ukradli spomenike in cesarje, sami sebi ušli v republičanstvo, toda ne v ono ponosno samostojno mišljenje, ki ga še danes ima i gorenjski i šumadinski kmet vkljub Turku in Avstrijcu, marveč v ono oportuno vaško republičanstvo, ki odpira oligarhične vidike.
Toda prelom med duševno starimi in mladimi ni prišel šele 1.1918. Bilo je že precej prej več skupin z radikalnimi ali ilirskimi itd. imeni. Niso precizirale svojih idej in vendar so za neposredno prošlost največjega pomena. Z največjim elanom so naglašale idejo narodnega jedinstva za centralni problem, okrog katerega se šele nizajo vsi ostali.
Tu bi trebalo govoriti o dveh velikih strujah evropskega duševnega življenja, ki jih samo ozna-čam z imeni Rousseau in Voltaire ter Dostojevski in Tolstoj. Kakor je francoska prosvetljena literatura 18. stoletja, tako je ruska 19. stoletja na vsak korak revolucionarna in združuje zapadni evropski ideal svobode z ruskim. Naj samo spomnim na pomen tega slovstva na miselni razvoj človeštva in na socialne in politične pokrete 19. stoletja, ki je rodilo to vojno in to revolucijo. Od dekabristov dalje je slovanstvo trpelo in se borilo. Toda najhujša borba ni bila ona proti Wilhelmu, Francu Jožefu in Nikolaju, marveč ono iskanje prave smeri in našega nacionalnega bistva. Že dekabrist Pestel je spoznal, da je značaj 19. stoletja borba ljudstva proti aristokraciji. Nacionalizem zapadnega in južnega Slovanstva ni bil nič drugega. Naš nacionalizem je bil vedno demokratičen v širokem zmislu besede in duševno revolucionaren. Ideja narodnega jedinstva Jugoslovanov je pomagala raznesti Turčijo in Avstri
jo in Ogrsko. Sedaj je Italija v nevarnosti. To je v bistvu ravno isti demokratski in nacionalni pojav, kakor ga opažamo pri vseh revolucijah, od francoske do ruske. Bistvene razlike med pojavi ni, samo med dimenzijami. Idejno smemo šteti med svoje prednike vse one, ki so kadarkoli služili človeštvu. Hugo, Zola, Ibsen, Lasalle, Garibaldi, Pestel, Bakunin, Owen, Novikov, Mazzini, Masa-ryk, Havliček, Prešeren, Gaj, Obradovič, Sava Nemanjič... Ta miselna smer šteje za svoje Cankarja prav tako, kakor Podlimbarskega, in Župančič jo je opisal: „Borilci eonov minolih..., vsi veliki vaši svetniki, vsi naši so sobojevniki".
Glavno obeležje narodnega jedinstva je duševno revolucionarno in dejansko revolucionarno. Tu raja, tam beg, tu Knecht, tam Herr, Tot nem ember. Raja, Knecht, Tot, tri tuje besede, turška, nemška in madjarska, so pomenila Srba, Hrvata. Slovenca. Proti svojim gospodarjem smo se borili, z orožjem, s šolami, zakoni, organizacijo, eksportom. Vojna nas je osvobodila vse. Dala nam je Jugoslavijo. Dala nam je dragoceno posodo, dala nam je orodje, s katerim šele moremo doseči narodno jedinstvo v istini. V srcih in dušah ga šele slutimo, toda nimamo ga še. Vendar pa je napredek. Ona nekdaj majhna skupina, ki je nekdaj prižigala samotno kadilo na svojem žrt-veniku, je postala velika armada. Ona je tvorila središče nacionalnega dela v Beogradu, na Krfu in v Parizu, v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu, v Splitu, Trstu, na Dunaju. Njena naloga je danes, da uresniči narodno jedinstvo, da pomaga stvo-riti tip Jugoslovana.
Če bi vsi oni borilci eonov minolih, ki so naši sobojevniki, prišli naenkrat med nas in korakali po okrašenih ulicah ljubljanskih, kaj bi občutili pri pogledu na dosedanje uspehe »jugoslovanske revolucije" in našega narodnega jedinstva? — Novega razmaha nam treba in neizčrpnih energij revolucionarnega idealizma. Ne bomo našli preporoda v tolikokrat posnetem in korektnem humanizmu zapada, marveč v neizrabljenih silah, ki so v nas samih in na iztoku. Doba prihaja, ko treba stare oblike napolniti z novim bistvom. Jugoslavijo imamo v resnici, kakor je že dolgo prej obstojala v naših srcih. Sedaj potrebujemo še Jugoslovanov. Prvo Srbijo je ustvaril Sava Nemanjič, drugo Karagjorgje kot vodja revolucionarnega srbskega seljaka. Na zgradbo Jugoslavije, na borbo proti filisteriju in na ustvarjanje kulture, ki naj bi bila del sveta in ne le mala vas, gremo skupno z njegovim vnukom, s potomcem Črnega Jurija potomci Primoža Trubarja in Matije Gub-ca, rodovi enega plemena in nosilci ene zastave.
DR. GREGOR ŽERJAV:
Centralizem.
Naš program za ustavotvorno skupščino se že končno kristalizuje. Najvažnejše je pitanje: 1.) centralizem ali dekoncentracija, 2.) centralizem aH avtonomija, 3.) centralizem ali federalizem?
1.) Lajiku je centralizem ono stremljenje, ki želi, da potne liste izdaja minister notranjih-del, orožne liste minister vojne, če ti treba vagonov, treba, da odloči ministrstvo saobračaja, rekurzi zaradi ukrepov carinam gredo v Beograd, tudi nižje činovniike imenuje minister itd. Tak cen-tralist ni pri nas nihče, pač pa smo- v mnogih ministrstvih opazili, da vlečejo vsako lapalijo nase, potem pa niso sposobni, da delajo'.

Taik centralizem! je nesreča za državo: nesreča. za centralo, ki si ne zna pomoči v tisočih aktih in nosi ves odi j. Državnih upravnih instanc bodi troje: od zgoraj prihajajo direktive in strog nadzor, v slučajih manje važnosti je upravna pot v II. instanci končana. Za enotnost skrbe upravne sodnije. Smo torej za razbremenitev Beograda v upravi (dekoncentracija).
2.) Drugim je centralizem sovražnik avtonomije (samouprave). Javna uprava je končno vse, kar dela vaški župan ali pa minister. Vendar se znaten njen del, ki se tiče pred vsem krajevnih interesov, iziroča samoupravi. Mi želimo zdravo in krepko občino. Male občine naj se za širše i naloge družijo v veliko občino. Samouprava imej za širše naloge krajevnega značaja okraj (okrug, župa) in pokrajina (dežela). Vse te enote imajo voljeno zastopstvo. Od samouprave pričakujemo veliko iniciative. Hočemo ji dati zdravo življenje z izključno pridelitvijo nekaterih davkov in pravico-, na gotove druge nalagati prirez (doklade). V okviru pooblastila v ustavi in posebnih državnih zakonov dobi pokrajinski zbor tudi pravico zakonodaje.
Granico med samoupravnim in državnim delokrogom potegniti, ni lahkai stvar. Toj ve ,vsak, da je vojna uprava strogo državna stvar, skrb za javni red in varnost (to, kar vobče imenujemo „notranjo upravo") tudi delavsko varstvo (socialna zakonodaja), trgovinske in cari-narske zadeve seveda tudi. Narodno šolstvo (z učiteljišči vred) smatramo mi za izključno državno zadevo. Skrb za vseučilišča je že sama po sebi naložena državi, med tem ko je glede srednjih in1 strokjovnih šol možno vsporedno delo države in samouprave. Poleg uprave lastne imovine, odločitve o lastnih davkih in prirezjih bo avtonomna uprava mogla sodelovati .v zdravstveni upravi z osnovanjem bolnic in dobrotvor-nih zavodov, skrbeti za povzdigo poljedelstva služeč se pomoči države, vzdrževala in gradila bo razna prometna sredstva, skrbela za trgovski promet. V okviru državnih zakonov bo urejevala način volitve v samoupravne , cjdbore. V smeri socializacije bodo komune (od vasi do po krajine) mogle mnogo storiti z ustanavljanjem lastnih podjetij.
Ze teh par primerov kaže, da smo branitelji krepke avtonomije. Le-ta naj dela roko v roki z državno upravo: Dualizem uprave naj se do čim največje mere odstrani. Za to treba, da je šef državnih uradov pokrajine obenem predsednik pokrajinskega oldbora. V avtonomnih zadevah je vezan na sklepe tega odbora in ni izključeno, da se tudi v državnih zadevah avtonomnim odbornikom da posvetovalni glas pri gotovih gre-mialnih sklepanjih. Podobno bodi tudi v župi (okraju).
3.) Centralisti smo pa v tretjem zmislu te besede : Mi hočemo le eno vrhovno državno oblast, ki bodi odgovorna le enemu od ljudstva izbranemu zastopu. Ves državni delokrog se vodi izključno po direktivah centralne vlade, ki je imenovana od vladarja in odgovorna parlamentu. Ne dos puščamo, da bi se državni delokrog n. pr. v drugi instanci izročil deželnim odborom, ki se volijo-od deželnih zborov in so vsled tega hočeš nočeš njim bolj odgovorni kakor osrednji vladi. Pro-tičev načrt je v tem oziru usodna pogreška, ki de facto ni nič drugega kakor federalizem. Naša država za. tako razdelitev moči ni primerna. Centrifugalne sile bi bile opasno ojačene, če bi
deželni odbori prevzeli, četudi le v „prenešenem delokrogu", takozvano notranjo upravo, ki bi po zniani tradiciji postala žrtev provinčnega stran-karstva.
Odklanjamo vsako tako ureditev uprave, ki bi naravnost ali po ovinkih vodila v federalizem.
V tem zmislu torej smo neizprosni centralisti.
Mnoge zanima razgraničenje žup in pokrajin. Pri tem nas ne sme voditi niti plemensko, niti historično stališče. Če pa odklanjamo, da bi gra-liice pokrajin bile stare granice iz žalostne naše zgodovine, s tem ni še rečeno, da ignoriramo posledice, ki so tu nastale iz stoletnega sožitja. Gospodarski in prometni oziri naj odločajo pri raz-graničenju, omalovaževati pa me smem|o nobenega činitelja socialnega življenja. Obseg pokrajin bodi tak, da se dobrai državna in avtonomna uprava (ki mora biti opremljena s strokovnjaki vseh vrst) more uspešno obnesti. Za premajhen delokrog' se kompliciran upravni aparat ne izplača, prevelikega pa ne zmaguje. Ce nas bodlo vodili pred vsem praktični vidiki, se bomo pri razgraniče vanju pokrajin'kmalu našli.
DR. ALBERT KRAMER.
Prestolonaslednik Aleksander kot vladar.
Se preden je usoda posadila prestolonasledniku Aleksandru kraljevsko krono na glavo, so prešla na njegove rame vsa vladarska bremena. Tik pred izbruhom svetovne vojne je kralj Peter vsled trajne bolehnosti izročil vladarske posle svojemu sinu in nasledniku, ki je tako stopil na čelo države v najusadepolnejšem času, v trenotku, ko je zgodovina narodov pričela pisati zadnje poglavje našega ujedinjenja, poglavje, ki je veličastno in strašno obenem, kajti usojeno je bilo, da mora Pijemont Jugoslavije, junaška Srbija, njen narod, njena vojska pretrpeti odrešenikove muke in žrtvovati na oltarju celokupnega naroda skoraj vso svojo kri in vse svoje blago, da nas izveliča.
V prestolonasledniku Aleksandru je bila poosebljena Srbija, ki je vodila krvavo in politično borbo za osvoboditev in ujedinjenje. Mladi regent je bil vrhovni vojskovodja najslavnejše armade sveta in vladar države, ki je v sreči in nesreči, v zmagah in že skoraj na dnu pogube vodila najdoslednejšo nacionalno politiko in ni niti za hip zatajila svojega velikega programa, ka,-terega glavni cilj je bil ujedinjenje našega naroda v enotno narodno državo. Prestolonaslednik' je v težkih preiskušnjah svetovne vojne pokazal vse vrline slavnih Karagjorgjevičev, ono trdno vero v notranjo silo svojega naroda, brezmejno požrtvovalnost za nacionalne ideale / in neomajno zaupanje v njih končno zmago. Kot vojskovodja in kot vladar je bil prestolonaslednik prožet onega zdravega optimizma, brez katerega bi Srbija ne bila dovršila svoje zgodovinske naloge in onega globokega narodnega duha, ki je ustvaril mesto povečane plemenske države veliko Jugoslavijo. Kakor so vojaki, k'i so v neštetih bitkah padali in zmagovali za sveto narodno stvar polni občudovanja! za svojega vrhovnega poveljnika, tako vsi oni, ki so bili poklicani, da sodelujejo, v nič manj opasni politični borbi za osiguranje uspehov in ustanovitev narodnega programa, podčrtavajo prestolona-slednikove vladarske vrline.
Boreči se narod je bil ponosen predvsem na svojega voditelja v krvavi vojni, osvobojena Jugoslavija je potrebovala vladarja, ki bi jo> znal voditi iz kaosa državnih ruševin v skladnost rednega državnega življenja.
Vsi ki smo bili tako srečni, cla smo; smeli sodelovati v zgodovinskih dogodkih ob zlomu Avštro-Ogrske in ustanovitvi naše narodne države smo se globoko zavedali, da bo utrditev in' konsolidacija mlade države v odlični meri odvisna od državniške modrosti njenega vladarja.
Od takrat gre že drugo leto našega državnega življenja h kraju. Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slolvencev je utrjena država, ki zavzema v družbi narodov čim dalje uglednejšo pozicijo' in ki se naglo konsolidira. Upi in nade, ki jih je-stavil narod v svojega mladega vladarja so se v polni meri izpolnili.
Neizbrisno mi ostane v spominu moja prva avdijenca pri prestolonasledniku Aleksandru. V delegaciji Narodnega Veča v Beogradu smo se borili proti plemenskim predsodkom, ki so se pojavljali od ene in druge strani in mnogi so bojazljivo iskali formule, ki bi izražale, da Slovenci
in Hrvati niso došli v novo državo po pravu vojaške osvojitve nego po svoji prosti in svobodni volji. Strašila je velesrbska ideja, hrvatsko dr-žavnp pravo, slovenski separatizem . . . Sredi teh debat smo poedini člani Narodnega Veča dobivali povabila na avcjijence. V skromni Krsmano-vičevi hiši je imel prestolonaslednik svoje za • silo opremljene apartmane in v skromnem nje-jgovem kabinetu smo se prvič razgovarjali s svo-j jim bodočim vladarjem. Prvi vtis, ki smo ga i vsi dobili, je bil Oni, katerega smo si vsi naj-! bolj želeli, vtis, da se razgovarjamo z iskrenim Jugoslovanom, z vladarjem, ki je prožet čiste nacionalne misli, kateri značijo Slovenec, Srb, Hrvat le dele enega in istega naroda, z državni-| kom, ki ima svoje po vsem jasne poglede na težavni in delikatni problem naše nacionalne konsolidacije, z možem, ki je sposoben in odločen, da postane iz Osvoboditelja Utemeljitelj. Že pri tej prvi svoji avdijenci sem spoznal v prestolonasledniku naravnost čudovit dar razumevanja za prilike, razmere in razpoloženja v poedinih delih osvobojenega naroda. V enournem razgovoru je vprašanje sledilo vprašanju in s presenetljivo točnostjo je izluščil regent jedro vsak'e stvari. Naše nacionalne nevolje, naša gospodarska situacija, naše kulturne prilike, politični položaj, naše mišljenje o narodnem edinstvu, tež-koče prihodnjega časa — o vsem tem je hotel prestolonaslednik podrobnih informacij, ki naj bi izpopolnile sliko, katero je o nas Slovencih že imel. Reči moram, da me je frapiralo, kako dobro informiran je bil regent v splošnem o nas Slovencih in kako je stavljal vprašanja, ki so razodevala osobito izvrstno poznavanje naših geografskih in narodnostnih razmer. Moral sem opetovano govoriti tudi slovenski, da se prepriča o razlikah med srbskim in našim dialektom in da se privadi, kakor mi je ljubeznjivo poudarjal, slovenski govorici . . .
Ko smo 1. decembra zvečer stali v mali av-dijenčni dvorani ter je stopil kraljevič Aleksander obdan od dvojice adjutantov in trojice ministrov v priprosti poljski uniformi med nas, smo si bili svesti velikega zgodovinskega trenotka, svesti pa tudi, da se nahaja uedinjena država pod vodstvom moža, ki je obdarjen z božjim darom čednosti pravega demokratskega vladarja.
Imel senr čast iu srečoi biti med njegovimi svetovalci več neg'0 leto dni prvega našega državnega življenja. Gotovo ne grešim zoper dolžno diskrecijo, če na kratko označim nekatere zna-čajne poteze iz* vladarskega delovanja Njegovega kralj. Visočanstva.
Prestolonaslednik je izredno marljiv. Velik del dneva posveča vladarskim poslom in ministru, ki ima važno ali nujno zadevo, so vrata v njegov kabinet odprta že ob zgoJdnjih jutranjih urah, pa tudi pozno zvečer. Regent se živo zanima za vse državne posle, o velikih, pa tudi o navidezno neznatnih vprašanjih se da od resort-nega ministra dostikrat do najmanjših podrobnosti podučiti. Redno po enkrat na teden se osebno udeležuje sej ministrskega sveta, pri katerih pa izrecno zahteva, da se razprave vršijo povsem brez ozira na njegovo prisotnost ter da si člani kabineta ne nalagajo pri iznašanju svojih argumentov nikakih omejitev. Sam se strogo cfgiba vplivati na sklepe ministrskega, sveta in poseže v razgovor le, ako mu je ena ali druga stvar nejasna.
Posebno natančno se da prestolonaslednik podučiti vsak dan O' našem zunanjem in notranjem položaju. Vsaka važna vest se mu takoj priobči in ako se mu zdi potrebno, si da tudi ustmeno podrobno poročati. Z veliko pazljivostjo zasleduje dnevno časopisje in pozna vrlo dobro naše domače politične in strankarske prilike. Stalno je v dotiki ne !e z ministri, temveč tudi z drugimi političnimi osebami, ki jih rad sprejema v avdijenco. povabi itu in tam r/a kosilo, jih vidi pri raznih prireditvah. Globoko se zaveda svoje Vzvišene naloge kot vladar in v resnih notranjepolitičnih krizah je že opetovano stopil v ospredje, da. izmiri strarke in jih pridobi za skupno delo v blagor domovine.
V svojih vladarskih poslih je regent strogo ustaven vladar, ki se s skrajno delikatnostjo iz-ogiblje vsemu, kar bi otežkočilo odgovornost vlade in ki pristaje na vladi ne odloke brez ugovora tudi tam, kjer se osebno morebiti ž njimi ne strinja.
Kadar zahtevajo veliki narodni ali državni interesi se stavlja prestolonaslednik z vsem svojim ugledom in talentom v službo državne politike. Nepozabno nam vsem ostane njegovo dvakratno potovanje v Pariz, prvo radi naših gra-
nic, drugo radi vojne odškodnine. Obakrat se je njemu posrečilo razbistriti obupno situacijo in doseči uspehe, ki jih niti vlada niti pariška delegacija niso mogle priboriti. Svetovalci, ki so spremljali prestolonaslednika na teh diplomatič-nih potovanj h, ne morejo prehvaliti vneme in okretnosti, s katero se je posvetil poslu, potrjujejo pa tudi, kako veliko vlogo je igrala avtoriteta, ki jo vživa regent v mednarodnem svetu.
Poudaril sem, da je prestolonaslednik strogo ustaven vladar. Pristaviti smem, da je mož skozi in skozi modernih, demokratičnih nazorov. On hoče Jugoslavijo kot državo, ki bi se mogla na vseh poljih napredka meriti z najkulturnejšimi narodi sveta. Načelo, da morajo biti pravice širokih mas kar najtrdnejše in najobširnejše za-sigurane ima v njem vnetega pristaša. Globoko razumeva regent pompn velikih socialnih in gospodarskih problemov današnjega časa. V tem oziru je karakteristično za njega, da je vnet zagovornik radikalne agrarne reforme. Politik, ki je imel priliko govoriti z regentom o; naših nacionalnih problemih je izrazil svojo sodbo o Jugoslovanu Aleksandru z lapidarnim stavkom: „Najis>krenejši narodni človek in najbolji Jugoslovan" ter je s tem točno označil narodno mišljenje prestolonaslednikovo.
Tako pozdravljamo v Nj. kralj. Visočanstvu ne le kot vrhovnega predstavitelja naše nove države, našega narodnega edinstva, temveč tudi kot modrega vladarja, ki je celokupnemu narodu porok, da, bo vodil mlado njegovo kraljevino z modro rokb po poti sreče in blagostanja.
ANTON MELIK:
Naše narodno osvobojenje in ujedinjenje.
Narodno osvobojenje in ujedinjenje Jugoslovanov se je začelo pripravljati že v 19. stoletju z narodnim prebujenjem Slovencev, Hrvatov in Srbov. Že zgodaj so v težki borbi z narodnimi tla-čitelji Nemci, Madžari in Turki spoznali mnogi naši predniki, da se more upati na popolni uspeh narodne borbe le, ako se združijo bojne sile vsega troimenega naroda. Ta misel na popolnoma narodno ujedinjenje se je pojavila toliko jačje, kolikor ostrejša je postajala narodna borba in kolikor zrelejše je postajalo narodno prebujenje posameznih delov naroda. Glavni pogon ideji ujedinjenja pa so dale balkanske vojne 1.1912. do 1913., v katerih je junaški srbski rod obračunal s Turki, zavrnil pa tudi zahrbtni napad Bolgarov, našču-vanih po nemški zavidnosti.
Slavne srbske zmage 1.1912. do 1913. so napravile na vse Jugoslovane silen vtis. V Srbiji sami so te zmage povzdignile vero v lastno moč in zaupanje v zmagovito bodočnost. Enako pa so dale silno moč odpornemu stremljenju ne le Srbov, temveč tudi Hrvatov in Slovencev v avstro-ogrski monarhiji. Situacija je postala jasna; postalo je očito, da se bo v kratkem odločila usoda Jugoslovanov in usoda Avstrije. Zavesi, da stojimo tik pred odločilnim spopadom med starim in novim življenjem, med sužnostjo in svobodo, je prevzela zlasti mlajšo generacijo in potisočerila nacijonalno energijo Jugoslovanov.
Atentat v Sarajevu dne 15. (28.) junija 1914. je pokazal prekipevajočo energijo narodne upornosti, junaško samopožrtvovalnost, preziranje smrti, — vse za narodno svobodo. Tedaj j; moralo postati jasno tudi najbolj zaslepljenemu, da te uporne energije vstajajočega naroda ni mogoče več udušiti z nobenimi sredstvi.
Sledili so dogodki velike svetovne vojne. Na Ceru so Srbi v septembru 1914. potolkli avstrijsko vojsko, v decembru istega leta so zdrobili novo avstrijsko ofenzivo med Arandjelovcem in Gornjem Milanovcem. V srbski narodni skupščini, ki se je bila z vlado vred takoj ob pričetku vojne preselila v Niš, je podala srbska vlada dne 7. decembra 1914. ob priliki te zmage slovesno izjavo, v kateri proglaša vojno kot „borbo za osvobojenje in ujedinjenje vseh še nesvobednih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev".
Kako je moral narod v Avstriji prenašati strašno trpljenje narodnega preganjanja, kako so tisoči uskočili čez mejo, na fronti ali kakorkoli, osnovali v antantnih državah jugoslovanske dobrav oljske čete, dočim so politiki za vodstvo diplomatske osvobodilne akcije osnovali v antantnih deželah Jugoslovanski odbor z dr. Trumbičem na čelu, vse to nam je še v preživem spominu.
Intervencija Italija, ki je povzročila nesrečni londonski pakt, ni odločila vojne; nasprotno, po
ruskem polomu pri Gorlicah je sledil strašni naval Madžarov, Avstrijcev, Nemcev in — v drugič — zavratnih Bolgarov na junaško Srbijo. Med strašnim trpljenjem se je umikala v pozni jeseni 1.1915. srbska vojska, srbski narod skozi Albanijo; ta strašna Golgota srbskega rodu ostane za vedno najgroznejše poglavje naše zgodovine. — Toda kljub strahovitim izgubam vidimo že v poletju 1.1916. srbsko vojsko poživljeno na solunski fronti, kjer si je v novih silovitih borbah v gorovju Kajmakčalana v avgustu-novembru 1916. osvobodila Bitolj, prvi del pogažene domovine.
Tudi drugod je napredovalo delo za osvobo-jenje in ujedinjenje. Jugoslovanska majska deklaracija na Dunaju dne 30. maja 1917. je tvorila podlago za narodno agitacijo v monarhiji, dočim jekrfska deklaracija, sklenjena 7. (20.) julija 1917. med srbsko vlado na Krfu in Jugoslovanskim odborom govorila popolnoma odkrito in slovesno izjavila v imenu vseh Jugoslovanov nepremagljivo voljo za popolno ujedinjenje, določivši že podrobnosti državne ureditve.
Notranji razkroj Avstro-Ogrske je pod vplivom vojnih dogodkov, nacijonalne agitacije in idej iz revolucijske Rusije hitro napredoval. Od-, ločilni sunek za popolni polom pa je zadala — junaška srbska vojska, ki je v zvezi z jugoslovanskimi dobrovoljskimi četami in zavezniki v morihovsko-moglenskih gorah sredi septembra 1918. zdrobila bolgarsko armado. V dveh mese-vih so se že pojavile srbske čete ob Donavi in Savi, dočim so istočasno orjaške antantne armade na turških in zlasti francoskih bojiščih po strahotni borbi zlomile nemško odporno moč. Tako je sledil padec centralnih sil in njih razpad. — Po kapitulaciji Bolgarije in nato Turčije je dne 28. oktobra 1918. sprejela Avstrija Wilsonove mirovne pogoje, med temi priznanje samostojnosti Čehoslovaške in absolutne samoodločbe Jugoslovanov, s čimer se je zvršila kapitulacija in razpad Avstro-Ogrske. Narodno vete v Zagrebu, ki je postalo vrhovna izvršilna oblast, izvoljena od pokrajinskih narodnih svetov, ki so se bili povsod osnovali, je prevzelo dne 29. oktobra 1918. vso oblast v svoje roke, s čimer se je izvršilo narodno osvobojenje avstro-ogrskih Jugoslovanov. Narodno veče, ki je imenovalo prve pokrajinske vlade, pa je sklenilo v slovesni seji dne 24. novembra 1918., da v zmislu storjenih sklepov in v soglasju s srbsko vlado proklamira ujedinjenje vseh, prej k Avstro-Ogrski pripadajočih ozemelj s kraljestvom srbskim in črnogorskim v enotno državo, v kateri naj vladarsko oblast izvršuje kralj Peter, oziroma regent Aleksander. Izvoljen je bil 28članski odbor, ki naj s srbsko vlado izvede podrobnosti in organizacijo tega sklepa. Ta se je napotil v Belgrad ter" je dne 1. decembra srbski vladi in regentu Aleksandru predložil slovesno adreso Narodnega veča. Nato je regent Aleksander proglasil v imenu kralja Petra I. ujedinjenje Srbije z državo Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dan 1. decembra ostane tedaj praznik uiedinjenja Jugoslovanov v enotno kraljevino.
Medtem se je bila v Podgorici zbrala dne 13. (26.) novembra 1918. velika narodna skupščina, izvoljena od vsega črnogorskega prebivalstva, in sklenila resolucijo, da se Črna Gora združi s Srbijo pod žezlom dinastije Karagjorgje-vičev in tako zedinjena vstopa v skupno kraljevino troimenskega naroda SHS.
Malo nato se je sestavilo v Belgradu prvo ministrstvo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in dne 1. marca se je sestalo narodno predstavništvo, naš prvi skupni državni zbor. Mnoge ovire ima premagati naš mladi skupni državni organizem, ali po teh nujnih začetnih težavah začenjamo v veselem samozaupanju boljšo dobo svoje zgodovine.
Dr. IVAN MARIJA ČOK:
Zasedeno ozemlje in Prestolonaslednikov prihod v Ljubljano.
Pred očmi imam pred vsem ono ozemlje, zasedeno po laških četah, kojega usoda je že skoro zapečatena, za bližnjo bodočnost vsaj, in to v tem zmislu, da pripade državi, s katero je ne družijo niti vezi krvi, niti vezi srca, niti geografija, niti gospodarski interes. Z velikim navdušenjem in z otroškim veseljem je pričakoval naš narod dneva Svobode in Ujedinjenja. In na dan smru obso-vražene Avstrije so zavihrale s ponosom naše tro-. bojnice tam doli po onih poljanah, kjer se je prej bil boj proti sovragu, naše zemlje lačnemu, tam doli ob sinji Adriji, kjer je lepa Vida plenice pra- j
Ia, tam v naši lepi Istri, ki ni bila več tužna, ampak srečna v svoji Svobodi. In v samem ponosnem Trstu in v mogočni Puli so zavihrale srbske, hrvatske in slovenske zastave na ladjah, ki so se zibale na našem Jadranskem morju. In tedaj se je dvigal iz naših prsi klic veselja in zahvale k Tebi, srbska vojska, ponos in spas vse naše domovine, klic veselja in zahvale k junaku junakov, k Velikemu Mučeniku in Osvoboditelju, Kralju Petru in Prestolonasledniku Aleksandru.
Kako kratek je bil ta sen! Komaj par dni je trajal, dokler ni prišel zopet nov gospodar, ne sicer osvajajoč zemljo z orožjem, temveč na lepem avtomobilu z belo zastavo ih smehljajočim obrazom, klanjajoč se našim zastavam, ki so oznanjale svobodo; ko pa je prišlo dovolj njegovih oprod, spremenil je svojo belo zastavo v laško trikoloro, naše je poteptal v blato, in njegov hinavski, preje smehljajoči obraz, je zdaj pokazal pravo barvo nasilneža in pohotneža.
Danes, ko prihaja Prestolonaslednik v Ljubljano, obhajajo naše brate tam doli preko demar-kacijske linije dvojni občutki. Občutek veselja, saj njih bratje tu gori slavijo najlepšo slavo, slavo onega Edinstva in one Svobode, ki so bile tisoč let naše sanje, in kojib. predstavnik je Prestolonaslednik Aleksander. Toda močnejša od tega občutka je žalost nad usodo, ki ni dovolila, da bi mogli tudi oni sodelovati pri tej slavnosti.
Ali močnejša od obeh teh občutkov je trdna vera, da pride, in to skoro, čas, ko bodo tudi oni mogli pozdraviti svojega Prestolonaslednika Aleksandra na svojih tleh, v svoji sredi. On sam jim je zato najbolje jamstvo. Živel Prestolonaslednik Aleksander!
ADOLF RIBNIKAR:
Cesar Nemcev in jugoslovanski vladar.
Odrešeni stoletnega suženjstva smo dosegli Jugoslovani, živeči preje v robstvu avstro-ogrske monarhije, tekom prvih dveh let državne. svobode velikanske napredke, četudi se jih današnji rod v celoti ne zaveda. Da bi ne bilo strašnih posledic svetovne vojne, bi ta preobrat brezdvomno kviti-rali z večjo hvaležnostjo in z večjim priznanjem.
Enega izmed najbolj revolucionarnih preobratov smo bivši Avstrijci doživeli s pridobitvijo svojega nacijonalnega vladarja.
V očeh avstrijskega cesarja državljani niso bili enakopravni in enakoveljavni. Plemiči so veljali pri njem za ljudi, ki so že po rojstvu bližji prestolu nego drugi državljani. Glavna njegova skrb je bila za plemstvo, kateremu ni dal ni malo obrezati plemiških predpravic, in če moderna doba ni dovolila, da bi plemstvo dobilo še kaj novih materijelnih pravic, ga je na drugi strani bogato odškodoval z moralnimi in družabnimi pravicami. Avstrijski cesar je izročal vsa najvažnejša mesta v državi v roke plemenitašev. Diplomacija se je nahajala brezpogojno in popolno v njenih rokah. Star grb in staroslavno ime, zlasti če je bilo zvezano s premoženjem, sta igrala v oficirskem stanu neprecenljivo važnejšo vlogo nego pamet in junaštvo. Tudi notranja politična služba je postala skoraj izključna domena za plemiče, ki so se v naših krajih predstavljali ljudstvu kot nemški grofi, baroni in drugi aristokrati. Nemška in madžarska aristokracija je na ta način dosegla v državi vsa odločilna mesta ter tako postala skoraj edini svetovalec avstrijskega cesarja in ogrskega kralja. Iz velike družbe ,,podanikov" si cesar namreč načeloma ni jemal svetovalcev. Le Židom je cesar Franc Jožef kazal neko posebno simpatijo. Sicer je pa stal avstrijski cesar vedno visoko tudi nad aristokratskimi osebami dvora in pazil, da ostane vedno in povsod le »Veličanstvo". Navadni državljan sploh ni imel dostopa do cesarja in tudi ne do vplivnih mest v državi. Še celo na dvornem plesu, ki se je vršil vsako leto dvakrat, je bilo to videti. Povabljenih je bilo navadno več tisoč oseb, na njem pa so se gibale le aristokratske osebe, ki so dajale državi „ugled in slavo". Kako je cesar Fran Josip preziral navadne državljane, nam kaže tudi njegovo stališče, ki ga je zavzemal napram vojaštvu. Z običajnim vojakom se načeloma ni pečal, marveč si ga je obdržal v primerni oddaljenosti. Pri nobeni onih mnogoštevilnih prilik, ko je prišel v clotiko s četami, ni nikdar nagovoril navadnega vojaka s prijazno in vzpodbudno besedo.
Avstrijski cesar pa ni bil le oduren aristokrat, marveč vrhutega še tudi Nemec, ki se je čutil predvsem Nemca in nemškega vladarja. Znan je !njegov izrek: „Jaz sem nemški knez". Kot tak
je v zadnjih letih smatral za prvo zapoved okrepiti prijateljstvo z glavo vseh Nemcev, z nemškim cesarjem, ne oziraje se na prejšnje spore med Habsburgovci in Hohenzollerci.
V takih razmerah ni čudno, če je ves čas, kar je obstojala Avstrija, postal samo en Slovenec minister (in še to takrat, ko jim je na Dunaju že tekla voda v grlo) in če je bilo le par ljudi deležnih malih odlikovanj. Uradniška ali vojaška karijera pa je bila pripadnikom našega naroda docela zaprta. Navzlic temu so zaslepljenci pri nas gledali avstrijskega cesarja s hlapčevsko vdanostjo in pasjo ponižnostjo ter blaženi so bili že če so imeli priliko samo oddaleč uživati „žar cesarske milosti". V splošnem so si Avstrijci predstavljali svojega cesarja kot nekako vsegamogoč-no pošast obdano z bajoneti, ki je za navadnega zemljana absolutno nedostopna. Le malo jih je bilo, ki smo ga sovražili iz dna duše kot Nemca in tlačitelja. Čudno zato ni, če obstoji pri nas še danes o vladarju staro pojmovanje in nezavednost.
Naš vladar je že po pravicah, ki mu jih daje srbska ustava, demokrat. Srbi so vajeni videti v svojem kralju enakopravnega in enakoveljavnega državljana, kateremu pristoja posebna čast, da je po volji naroda predstavitelj države. V Srbiji je vladal parlament, kralj je kraljeval. Rojeni iz naroda pa so Karagjorgjeviči kakor vsak Srbijanec že po svoji naravi demokratskega mišljenja. Kdor je imel priliko opazovati dvor jugoslovanskega vladarja- mora priznati, da je to čista resnica. Jugoslovanski vladar živi neprestano v najožjem stiku z narodom. Plemstva ne pozna niti država, niti vladar. Vladar jemlje svetovalce iz vrst narodnih predstaviteljev in pa tudi iz vrst vseh slojev ljudstva. Dvor jugoslovanskega vladarja je pristopen vsakomur. Tekom zadnjega leta je vladar zaslišal mnenje malone vseh poslancev, marveč tudi celo vrsto najuglednejših zastopnikov kulturnih, gospodarskih in stanovskih organizacij. Pri regentu so bili sprejeti jugoslovanski novinarji, odposlanstvo Saveza zadrug, učiteljska organizacija, organizacija inženerjev, organizacija žensk itd. Opetovano smo culi, da so bile na dvoru sprejete deputacije kmetov in obrtnikov. Domače priredbe na dvoru so prisrčne in na njih so zbrani zastopniki vseh vrst naroda. Frak ali klak, o katerem je mislil dr. Brejc, da je za prestolonaslednika neobhodno potreben, ne igra na beograjskem dvoru nobene posebne uloge. Na dvorskih vabilih stoji navadno želja regenta, da naj se pride k prireditvi v običajnem odelu. Značilno je, da je moral prestolonaslednik pri sedanjem po-setu v Ljubljani sam odkloniti takozvano frakar-stvo ter da je želel, da se namesto galaprireditve vrši ljudska veselica. Regent Aleksander se jako rad udeležuje ljudskih veselic brez posebnega spremstva in varstva. Ob nedeljah se rad vozi z avtomobilom v notranjost države. Kjer opazi ljudsko slavlje, ustavi se, gre med ljudi in se ž njimi razgovarja. Poseben užitek in posebno veselje mu je, ako more seči v roko preprostemu seljalcu ali pa govoriti z navadno kmetico. Prestolonaslednik z vidnim zanimanjem zasleduje vse naše kulturne prireditve. Ko sta priredili naši umetnici Lovšetova in Koblerjeva v Beogradu koncert, se ga je udeležil tudi on. Bil je nad umetniškim užitkom tako presenečen, da je drugi večer povabil na dvor umetnici, da sta tudi tamkaj dali še poseben koncert. Obče znano je, kako ljubeznivo, prijateljsko in bratovsko občuje jugoslovanski vladar z vojaštvom. Če le utegne, udeleži se skupnega kosila ali večerje pri posameznih polkih, katerega se udeleži vsak častnik polka. Vsak teden obišče vladar v Beogradu podčastniško šolo in se razgovarja z gojenci. Zavedajoč se, da je hrbtenica jugoslovanske vojske preprost vojak, išče z njim stikov in bratskih razgovorov.
Še bolj kot demokratizem pa razlikuje jugoslovanskega vladarja od avstrijskih cesarjev njegovo jugoslovansko narodno čustvovanje. Kar čuti vsak pošten in dober Jugoslovan, to čuti in si želi v dobrobit naše nove domovine tudi naš vladar. Sin očeta, ki se je kot vodja ustašev boril za svobodo Srbije, je vzgojen od dobrega očeta v duhu, ki mu veleva neprestano prizadevanje, združiti vse pripadnike jugoslovanskega rodu v mogočno državo, jo čuvati in dvigniti do najvišje moči in do najsrečnejšega blagostanja. Ni samo interes dinastije, da se misel narodnega edinstva izvede do popolnosti, marveč tudi interes narodno čutečega državljana, ki hoče to izvesti z železno vztrajnostjo. Tudi vsak načelen republikanec mora priznati, da je Jugoslavija preživela prvi dve leti svojega obstoja brez posebnih pretresljajev le zato, ker je imela na prestolu avtoritativnega jugoslovanskega in demokratsko mislečega vladarja.
Dr. MILKO BREZIGAR:
Naš gospodarski razvoj od novembra 1918. de danes.
Približno poldrugo leto je preteklo, odkar se je ujedinjenje našega troiraenskega naroda uresničilo. V zgodovini naroda je ta doba jako kratka, posebno kar se tiče gospodarskega razvoja. Vendar sme zaznamovati naša država velik gospodarski napredek. Treba se je obrniti nazaj na oni čas, ko se je Avstrija zvijala v poslednjih trenotkih in ga primerjati s sedanjimi gospodarskimi prilikami, in vsakdo mora opaziti mnogo točk, v katerih smo napredovali.
Na prvem mestu se mora omeniti agrarna reforma. Medtem ko se bijejo v Italiji težki agrarni boji, medtem ko Romunija ne misli niti oddaleč razlastiti bojare, ki imajo ogromna posestva, smo mi preko noči odvzeli veleposestnikom posestva ter jih razdelili med kmete. Za nas Slovence ni agrarna reforma tako velikega pomena, ker pri nas veleposestva ne obstojajo iz polja in travnikov. Pomisliti pa je treba na Bosno, kjer je ena četrtina prebivalstva hlapčevala begom. Zemljo, ki so jo kmetje za časa Avstrije obdelovali v korist veleposestnika, uživajo sedaj kot neomejeno lastnino. Sto in stotisoč kmečkih rodbin, ki so pod Avstrijo delale in se trudile samo za druge, je postalo samostojnih in uživajo vse sadove svojega truda.
V poslednjih dneh bivše Avstrije so se nahajala prometna sredstva na robu propada. Lokomotive niso bile že zdavnaj popravljene in para je uhajala na vseh straneh. Porabilo se je mnogo več premoga kakor normalno in nikakor se ni mogla doseči navadna brzina. Vozovi, posebno osebni, so bili razdrapani; ako je imel kak voz sipe, je bila to redkost. Sedaj se sicer ne moremo pohvaliti, da so naše lokomotive prvovrstne, vsekakor pa vozijo neprimerno bolje. Kar se tiče železniškega osobja na hrvaških železnicah, nam je zapustila bivša monarhija pogubonosno dediščino: skoro vsa glavna mesta so bila zasedena z Mažari ali Mažaroni, ki so sistematično sabotirali železniški promet osobito na progi Zagreb-Beograd. V premirju, sklenjenim z Mažarsko, smo morali prevzeti obveznost, da ne bomo teh uradnikov odstavili. Kljub temu jih je naša železniška uprava polagoma izrinila in nastavila na njih mesta naše ljudi, posebno Slovence. Samo še nekatere proge v Vojvodini trpe vsled mažar-skih uradnikov. Ako hočemo pravično oceniti delovanje naše železniške uprave, moramo se ozreti tudi na stanje, v katerem smo našli železnice v Srbiji. Vsi mostovi do zadnjega so bili porušeni, skoro vse železniške stavbe, kolodvori, skladišča, stražnice itd. so bile požgane, skoro vse kretnice iztrgane, da, še celo železniška proga približno na vsakih 1000 korakov pokvarjena. Do septembra 1919. se je izvršilo ogromno delo na srbskih piogah: preko 200 mostov je bilo na novo zgrajenih, predori restavrirani, proga popravljena in zgradbe za silo postavljene. Preko 900 km dolga proga je bila v teku tričetrt leta restavrirana. Medtem ko v Italiji in deloma tudi v Franciji vozijo vsi vlaki, posebno brzovlaki, z velikimi zamudami, prihaja brzovlak iz Beograda v Ljubljano točno. Meseca novembra in decembra 1918. smo rabili do Beograda kakih 72 ur, vozili smo se v nezakurjenih vozovih pri razbitih šipah, sedaj pa pridemo v 16 urah in vozovi so za silo popravljeni.
Kar se tiče prehrane in preskrbe z najpotrebnejšimi stvarmi je naša država napravila v tej kratki dobi velike korake naprej. V poslednjih dneh bivše Avstrije so strašile prebivalstvo karte za moko, kruh, mast itd. Danes tega ne rabimo. Vsega je dovolj. Samo ena točka nam daje premisleka, to so cene živil. Priznati moramo, da so danes živila dražja nego v prvih dneh naše Jugoslavije. V javnosti se obtožujeta zaradi visokih cen vlada in parlament, češ, da se ne napravi ničesar za znižanje cen. Pri tem pa se pozabi na najvažnejšo okolnost, na okolnost namreč, da je 90 odstotkov našega prebivalstva kmetijskega stanu. Kmet pa hoče, da so produkti, ki jih on prodaja, to je predvsem žito, čim dražji. V parlamentu in v vladi so zastopani tudi interesi kmetov, ki so proti temu, da bi se cene živil znižale. Mi bi lahko imeli moko po kroni, ako bi Banat v to privolil. Vlada mora seveda skušati, da spravi interese kmetov v sklad z interesi konzumentov. — Kar se tiče preskrbe naše domovine z drugimi predmeti, moramo ugotoviti velikanski napredek naše mlade domovine. Ob zlomu Avstrije so bile zaloge manufakturne robe, kolonijalnega blaga,
poljedelskih priprav in slične zaloge prazne, sedaj pa so prodajalne polne. V kratki dobi poldrugega leta so prodajalne napolnile svoje predale. Uvozile so se ogromne množine industrijskega in kolonijalnega blaga, mnogo večje nego jih je naš narod tekom te dobe porabil. To je bil eden izmed vzrokov, da je naša valuta tako slabo stala. V bodoče nam ne bo treba več toliko kupovati in upanje je, da se bo naša valuta vedno x>lj izboljšala.
Neposredno po zlomu Avstrije je bila Srbija naga in bosa, kmet je bil brez živine in orodja. Srbija je bila kakor suha goba, ki je sesala v sebe vse predmete, ki se sploh kupujejo na deželi: obleko, perilo, obuvalo, poljedeljske priprave, živino itd. Tekom poldrugega leta našega oslobo-jenja Srbija sicer še ni mogla doseči stanja kakor je bilo pred vojno, vendar tudi tu se je mnogo storilo, kljub temu, da nismo dobili za opusto-šene kraje od Nemčije niti vinarja. Poglejmo si sliko srbske vasi. Pred vojno je štela 200 odrast-lih moških čez 18 let, ob zlomu samo 80, vštevši vojake, ki so se vrnili. Imela je poprej 1000 glav živine, koncem leta 1918. pa samo 200, prej je imela dovolj poljedelskih priprav, koncem leta 1918. pa je bilo v vsej vasi le par strtih voz in oral. To je slika srbske vasi. Da je imela naša država tisočero težkoč, predno je sploh obudila Srbijo k ekonomskemu življenju, je jasno. Do danes Srbija še daleč ni vzpostavljena, more se pa reči, da je vsaj v toliko vzpostavljena, da nemoteno obdeluje zemljo. Letos ni ostala niti ped zemlje neobdelana in pričakuje se, da bo mogla Srbija z izvozom svojih letošnjih pridelkov, posebno žita, napraviti zopet velik korak v nadopolnitvi zalog, ki so jih Nemci uničili.
Za vzpostavitev Srbije se je le deloma uporabila naša industrija. Ko smo bili pod avstrijskim jarmom, so tujci gospodarili-na naših tleh. Skoro vsa industrijska podjetja so bila v njih rokah, prirodne darove naše bogate zemlje so oni uživali. Da je bila industrija na Slovenskem skoro izključno v rokah Nemcev, nam je itak znano. A tudi v drugih pokrajinah so gospodovali Nemci in Mažari. V Bosni so neizmerni zakladi rude in gozda služili samo tujerodcem, naš narod pa jim je hlapčeval. Na Hrvatskem in v Vojvodini je bilo le malo bolje. Take prilike so vladale vse do zloma Avstrije. V poldrugem letu našega oslo-bojenja pa se je temeljito obrnilo na bolje. Tako-zvano nacionalizirani e industrije je zaznamovalo tekom te kratke dobe lepe uspehe. Mnogo podjetij je prešlo popolnoma v naše roke, druga pa deloma. Tujec, ki je bil poprej absoluten gospodar naše industrije, je postal že deloma naš hlapec. Strojne tovarne, papirnica Leykam, elektrarna na Fali, železne tovarne na Jesenicah itd. so že naše, oziroma pogajanja so dospela že do konkretnih rezultatov.
Ko je Avstrija razpadla, nam je zapustila denar, za katerega ni nikdo jamčil. Dokler smo imeli avstrijske bankovce, smo bili v vedni nevarnosti, da se vtihotapijo ogromne množine tega papirja iz drugih držav. Valutna reforma se je med tem časom v toliko izvedla, da smo odstranili avstrijski papirnati denar in na njegovo mesto postavili lastni hovec. Kljub temu, da se ne strinjamo z obliko, kakor je bila valutna reforma za sedaj rešena, vendar se mora priznati, da smo tudi v tem vprašanju napravili velik korak naprej, ker smo zavarovani pred uvozom bankovcev iz tujih držav. Pripomniti moramo, da v valutni stvari ni še nič definitivno rešeno, ampak ustvarjena je samo podlaga za rešitev valutne reforme.
Položaj uradništva, delavstva in drugih slojev, ki žive od mesečne plače ali mezde, se žalibog še ni izboljšal v isti meri, kakor je napredovalo splošno gospodarsko stanje. Neizmerno visoke cene živil in manufakturnega blaga ne dopuščajo tem slojem, da bi kljub visokim izdatkom stanu primerno živeli. Naša država pa ima vse predpogoje, da bosta uradnik in delavec dobro izhajala. Treba je samo spraviti interese poljedelcev v sklad z interesi konzumentov in poljedelca prepričati, da je tudi v njegovem interesu, da so živila po nizkih cenah. Cene obleke pa so odvisne od naše valute: čim se izboljša kurz naše krone, tem cenejša bo obleka.
Ako pogledamo položaj in razvoj gospodarstva naše države, moramo reči, da imamo vse predpogoje za velepotezna podjetja, ker imamo živila in sirovine. Tekom poldrugega leta našega oslobojenja smo razdelili veleposestva, dvignili produkcijo, zboljšali promet, pričeli z nacionaliziran jem industrije ter sploh ustvarili podlago za nadaljnji razvoj vsega našega gospodarstva.
Rodovina Karagjorgjevičev.
Jugoslovani imenujemo Karagjorgjeviče, svojo vladarsko rodovino, narodno dinastijo. Če le kdaj v zgodovini, je pri nas ta naziv točen, o tem nam priča vsa njena slavna preteklost. Da so Karagjorgjeviči narodna dinastija, s tem se ne misli samo, da so domačega, srbskega pokolenja, marveč veliko več; pomeni, da je njih ime tesno združeno s trpljenja, junaštva in požrtvovalnosti polno narodno zgodovino, da stoji v nje ospredju, med tistimi, ki so s svojo inicijativo gradili novo dobo življenja našega naroda. Zgodovina Karagjorgjevičev je dobesedno zgodovina srbstva, zgodovina jugoslovenstva.
Karagjorgjeviči so po svojem pokolenju iz črnogorskih gora. Tam v planinskem zapadnem delu polotoka je odnekdaj bival najbolj energičen, svobodoljuben in odporen srbski rod, ki je ustanovil prve večje državne organizacije in ki je turškemu gospostvu stavil vedno največje ovire nasproti. Vedno pripravljen na upor zoper dušma-nina Turka, se je z radostjo pridružil vsakomur, na katerega strani je upal doseči zopet narodno svobodo. Ko so koncem 17. in ponovno tekom 18. stoletja avstrijske vojske v bojih s Turki prodrle precej daleč na jug, na zasužnjeno srbsko ozemlje, so svobodoljubni srbski planinci brez oklevanja pograbili za orožje, nadejajoč se, da je prišla ura borbe za osvobojenje. In tako so srbski prostovoljci dostikrat tvorili večino avstrijske vojne sile v bojih s Turki. Toda avstrijske čete so se morale naposled umakniti pred še vedno močnimi Turki, — za Srbe pa je sedaj nastopila težka doba krutega turškega maščevanja. Na tisoče in tisoče jih je bežalo iz svojih domovališč ali preko meje v avstrijsko južnoogrsko in slavonsko ozemlje, ali pa v druge predele turške oblasti, kjer so se nepoznani naselili med ostalim prebivalstvom ter takorekoč zabrisali sledove za seboj.
Med takimi družinami so bili tudi predniki Karagjorgjevičev, ki so se izselili iz črnogorskih gora sredi 18. stoletja, bržkone za časa predzadnje vojne Avstrije s Turčijo 1.1737.—1739. Naselili so se v Beogradskem pašaliku — bilo je več bratov —, in sicer je ostal Karagjorgjev ded Jovan v Šumadiji v selu Viševcu, njegovi bratje pa v bližnjih selih ob srednji Jasenici (rečici, ki se izteka v Moravo blizu Velike Plane). Karagjorgjev ded Jovan je imel dva sinova, Petra in Mirka. Petru se je dne 3. novembra 1752. rodil sin Jurij, ki je postal pravi ustanovitelj nove srbske svobode in takorekoč začetnik rodovine Karagjorgjevičev. Vsled konfliktov s Turki je moral Jurijev oče Peter s svojo številno družino zbežati iz Viševca; bival je po dalje časa v okolnih selih, seleč se ponovno, dokler ni umrl, bržkone okrog 1. 1781. Vdova Marica, Jurijeva mati, se je v drugič omožila v Topolo.
Toliko o predzgodovini Karagjorgjevičev. Mladi Jurij je med tem dorastel sredi razmer, v kakršnih se je takrat nahajala Šumadija. Napetost med brezpravnim srbskim prebivalstvom in Turki-gospodovalci je neprestano vodila do izbruhov; vsled turških nasilnosti in prekipevajoče srbske odpornosti se je množilo število onih, ki so utekli v gore ter iz gozdov in zased naprestano napadali Turke. To hajduštvo je globoko posegalo v življenje neštevilnih srbskih družin, tako tudi v Jurjevo. Naposled se je umaknil čez Savo v Srem, ko pa je 1.1787. Avstrija v zvezi z Rusijo začela vojno zoper Turčijo in si je za borbo zoper Turke že prej z agitacijo iskala zaslombe v srbskem prebivalstvu, je Jurij z mnogimi drugimi Srbi vstopil v prostovoljski kor v avstrijski vojski ter se junaško boril s Turki. Tu se je dodobra izvežbal tudi v načinu rednega bojevanja — saj je postal pri tem podčastnik —, kar mu je pozneje za časa narodne borbe dobro služilo. Svištovski mir, ki so ga sklenili Avstrijci 1.1791., ni izpolnil obljub, danih Srbom, ki so dobili le splošno amnestijo. Jurij se je vrnil s svojo družino v Šumadijo ter se nastanil v Topoli, kjer se je v sledečih letih mirno pečal s kmetijskimi posli. Ko pa so kmalu nato divji janičarji začeli nove nezaslišane grozovitosti po belgrajskem pašaliku in n. pr. sklenili posekati vse imentnejše srbske prvake, tedaj se je Jurij postavil na čelo Srbom, ki so morali pred janičarji trumoma bežati v gore. Tako se je začel 1.1804. veliki srbski upor zoper Turke, ki ga je vodil Jurij, srbsko Džordže, po očetu Petrovič imenovan. Njegovo ime je zaslovelo po vsej Srbiji, med Turki pa je vzbujalo tak strah, da so ga imenovali Karagjorgje, t. j. Črni Jurij, in to ime mu je ostalo. Po narodnem običaju so se njegovi sinovi in potomci imenovali Karagjorgjeviči.
S tem se je začela velika srbska borba za svobodo, ki so jo dosegli Srbi po strašnih, dolgotrajnih bojih. Toda Karagjorgje ni dočakal srečnega miru.
Ko je preživljala osvobojena Srbija prvo dobo svoje samostojnosti, se v njej razmere seveda niso mogle takoj urediti; posamezne rodovine so tekmovale za prvenstvo. Poleg Karagjorgjevičev je imela največjo veljavo rodovina Obrenovičev, ki so vladali najdalje v Srbiji. Karagjorgjev sin Aleksander je vladal v času od 1.1842. do 1858. Nato so prišli zopet na prestol Obrenoviči, ki so ostali do 1.1903. Tega leta so Srbi odstranili to dinastijo, ki se je zadnje čase preveč naslanjala na Avstrijo in na srbski prestol so poklicali Kara-gjorgjevega vnuka Petra, sedanjega sivolasega vladarja naše države.
Peter Karagjorgjevič se je v mlajših letih osebno udeleževal borbe s Turki. Ko je v Bosni buknil upor zoper Turke, so hiteli srbskim usta-šem od vseh strani prostovoljci na pomoč. Med njimi je bil tudi Peter Karagjorgjevič ki je na svoje stroške oborožil četo borilcev za svobodo ter v nevarnem četaškem boju pod imenom Peter Mrkonjič vodil borbo s Turki v Bosanski krajini.
Tako vidimo, da so Karagjorgjeviči res s svojim delom, s svojo junaško požrtvovalnostjo1, vodeč borbo za osvobojenje, zaslužili, da so postali naša prva rodovina, dinastija, ki stoji na čelu naši ujedinjeni, osvobojeni kraljevini.
Rodovnik dinastije Karagjorgjevičev.
Praded dinastije je srbski kmet Peter, padel v v vojni s Turki okoli 1.1783./84., žena Marica, umrla 1.1811.
Petrov sin Karagjorgje Petrovič, rojen 1752. v Viševcu, ubit v noči ned 12. in 13. junijem 1817. v Radovanju pri Smederevu, pokopan v Topoli, februarja 1804. do septembra 1813. vrhovni srp-ski vodja.
Oženjen 1786., žena Jelena, hči kneza Ni-kole Jovanoviča iz Masloševa, roj. 1765., umrla 30. januarja (11. februarja) 1842. v Beogradu, pokopana v Topoli.
OTROCI VOJVODE KARAGJORGJE:
1.	Aleksander Karagjorgjevič, rojen v Topoli 29. septembra (11. oktobra) 1806. Prvi osnovni pouk mu je dal Dositej Obradovič. 1814. je potoval z očetom iz Srbije v Avstrijo. 1814. na jesen je odšel v Rusijo in se tam učil in izobraževal. 1839. se je vrnil v Srbijo in 1830. je postal član beograjskega okrožnega sodišča, a 1.1841. je bil imenovan za adjutanta kneza Mihajla. 1842. je bil izbran knezom Srbije, 1858. se je odpovedal prestolu. Potem je odšel v Avstrijo in živel v Temešvaru do svoje smrti dne 22. aprila 1885. Truplo je bilo prenešeno na Dunaj, kjer je pokopano.
Žena Persida, hči Jevrema Nenadoviča, roj. dne 3. februarja 1813.-v Valjevu, umrla dne 29. marca 1873. na Dunaju.
2.	Sima (mlad umrl) 1798.
3.	Sava (hči), umrla 1867.
4.	Aleksa, roj. 1801., umrl 1840. Aleksin sin Gjorgje (* 1827., f 1843.) je imel dva sina Alekso, ki je za vojne služil v srbski armadi in umrl pred nekaj meseci, ter Božidarja, ki je kot pisatelj umrl 1.1908.
5.	Stamenka (hči).
POTOMCI ALEKSANDRA KARAGJORGJEVIČA:
1.	Peter, roj. dne 29. junija (12. julija) 1844. v Beogradu, kralj Srbije od dne 2. (15.) junija 1903., kralj države Srbov, Hrvatov in Slovencev od dne 1. decembra 1918.
Oženjen 30. junija 1883. z Zorko, hčerko Nikole I, kneza črnogorskega, rojeno na Ce-tinju dne 11. decembra 1864., umrlo na Ce-tinju dne 4. marca 1890.
2.	.Andrija, umrl 1865. še kot otrok.
3.	Svetozar, umrl 1847. -
4.	Jelena, poročena z Gjorgjem Simičem, bivšim poslanikom Srbije na Dunaju.
5.	Arsen, rojen v Temešvaru dne 4. aprila 1859., oženjen z Auroro, kneginjo Demidov di San Donato, umrlo dne 28. junija 1904.
(Sin kneza Arsena je princ Pavle, rojen v Petrogradu dne 15. aprila 1904.)
6.	Poliksena (t 1916. v Gradcu), poročena v prvem zakonu s srbskim ministrom Konstantinom Nikolajevičem (t 1877.), v drugem zakonu pa s slovenskim odvetnikom dr jem. Aleksandrom Prešernom., s katerim ni imela otrok.
OTROCI KRALJA PETRA:
1.	Prestolonasledik Aleksander, rojen na Cetinju dne 4. decembra 1888., prestolonaslednik od 27. marca 1909., regent Srbije od 11. (14.) julija 1914., regent kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev od 1. decembra 1918.
2.	Jelena, rojena na Reki dne 23. oktobra 1884., poročena v Petrogradu dne 21. julija 1911. z velikim knezom Jovanom Konstantinovičem Romanovom, ki je bil ubit 1918. od boljševikov.
3.	Milena, rojena dne 13. aprila 1886., umrla na Cetinju dne 9. decembra 1887.
4.	Gjorgje, rojen na Cetinju dne 27. avgusta 1887., se je odpovedal prestolonasledništvu dne 27. marca 1909.
5.	Andrija, rojena na Cetinju dne 25. februarja 1890., umrla dne 19. marca 1890.
Regent Aleksander in sedaj živeči člani naše vladarske rodovine.
Veličanstvo kralj Peter l. Karagjorgjevič je rojen v Beogradu dne 29. junija 1844. Njegov oče je bil knez Aleksander Karagjorgjevič (1842 do 1858) in mati kneginja Persida. Ko je zapustil vroče četaško borišče v severni Bosni, se je podal v Črno goro, kjer se je dne 30. junija 1883. na Cetinju poročil s knežno Zorko, starejšo hčerko črnogorskega kneza Nikole I. Pozneje je živel s svojo družino večinoma v Švici. Po odstranitvi Obrenovičev ga je srbska narodna skupščina izvolila za kralja Srbije, dne 15. junija 1903., na kar se je vrnil iz Švice ter dne 25. junija 1903. zasedel srbski prestol. Kako se je nato srbska politika obrnila in dosegla v kratki dobi osvobojenje ne le vseh srbskih sorojakov, temveč tudi ostalih Jugoslovenov, Hrvatov in Slovencev, nam je še živo v spominu. Kralj Peter je bil dne 1. decembra 1918. v Beogradu proglašen za kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kneginja Zorka je umrla zelo zgodaj, že dne 16. marca 1890., rodivši možu petero otrok, od katerih pa sta dva zgodaj umrla, in sicer knežna Milena (roj. 13. aprila 1886., umrla 9. decembra 1887.) in Andrej (roj. 25. februarja 1890., umrl 19. marca 1890.). Žive sedaj trije otroci, iu sicer je najstarejši kraljevič Gjorgje (Jurij), rojen dne 8. septembra 1887. na Cetinju. On je tedaj prvo-rojeni sin kralja Petra in nanj je prišlo prestolo-nasledstvo, toda ob veliki bosanski aneksijski krizi se je Jurij odpovedal tej pravici na korist mlajšemu bratu Aleksandru.
Prestolonaslednik-regent Aleksander je dnigi sin Kralja Petra, rojen dne 16. decembra 1888. na Cetinju. Kralj Peter mu je izročil izvrševanje vladarske oblasti dne 29. junija 1914. in od tedaj vlada kot regent Srbiji, od 1. decembra 1918. pa združeni kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Najstarejše dete iz kratkega zakona kralja Petra je kneginja Jelena, rojena dne 4. novembra 1884. na Reki, poročena dne 3. septembra 1911. s knezom Ivanom Konstantinovičem.
Izmed članov naše vladarske rodovine živi še kraljev brat knez Arsenij Karagjorgjevič, rojen dne 16. aprila 1859. v Temišvaru, in njegov sin knez Pavel Karagjorgjevič, rojen dne 27. aprila 1893. v Petrogradu.
VITOMIR F.JELENC:
Peter I — kralj osvoboditelj.
V svoji sivi starosti doživel je kralj Peter čas, ko se je oživotvorila vodilna ideja njegovega življenja, ko je dovršil nalogo, ki si jo je stavil kakor svojo življenjsko nalogo. Kar je začel veliki sin Šumadije Črni Gjorgje, končal je njegov vnuk. Ideja osvobojenja in ujedinjenja je tako tesno vezana z rodbino Karagjorgjevičev, da je postala simbol in karakteristika vseh njihovih del; a najznačilnejši nositelj te velike misli je naš sivi kralj Peter, ki je posvetil vse svoje življenje borbi za svobodo.
In zato je bilo burno njegovo življenje, bežati je moral iz svoje domovine, ki jo je osvobodil njegov ded, potikal se je po tujini, dokler se ni vrnil in zasedel prestol svojega deda, kakor kralj Srbije, a z delom ni prenehal, dokler ni osvobodil in ujedinil nas vseh.
Kralj Peter je rojen kakor tretji otrok kneza Aleksandra Karagjorgjeviča in Perside, roj. Ne-nadovičeve, dne 29. junija 1844. v Beogradu. Ljudsko šolo je obiskoval v Beogradu, a nato odšel na višje nauke v Pariz in Genovo, a leta 1862. je stopil v St. Cyru v znano francosko vojaško
šolo. Služil je nekaj časa v francoski vojsko, a nato je zopet nadaljeval svoje študije v Parizu.
V borbi za svobodo.
Ko je leta 1870. izbruhnila vojna med Francijo in Prusko, je stopil Peter Karagjorgjevič kot dobrovoljec v francosko tujsko legijo in se odlikoval v vseh borbah. V bojih na Loiri ni mnogo manjkalo, da ni padel v roke Prusom, preplaval je reko in se tako rešil suženjstva. Za svojo hrabrost je dobil največje francosko odlikovanje legijo časti.
V domovini so se v tem času razmere popolnoma spremenile. Njegov oče knez Aleksander se je moral odpovedati srbskemu prestolu v korisi Obrenovičev, ki so pregnali Karagjorgjeviče iz Srbije. Peter je kakor izgnanec živel v Švici, ali tudi tja je dospel obupen glas bosanske in herce-govinske raje, ki se je dvignila proti Turkom. Knez Peter ni premišljal niti trenotka; naskrivaj je odšel v Bosansko krajino in v Orahovcu na svoje stroške zbral veliko četo vstašev in se postavil pod imenom Petar Mrkonjič na čelo borilcev za svobodo potlačenega naroda. Kako plemenite so bile njegove misli, kako nesebični njegovi nameni, dokaz je njegovo pismo, ki ga je v onem času pisal Milanu Obrenoviču, ki v njem prosi Milana, naj pozabi vse rodbinske prepire in ga poziva na skupno borbo za osvobojenje. Bosne in Hercegovine! Ali mesto odgovora, je poslal Obre-novič zahrbtnega morilca, ki se mu pa ni posrečilo izvesti zlobnega namena. Po končani vstaji je odšel princ Peter na Cetinje, kjer je živel delj časa, tu se je poročil leta 1883. s kneginjo Zorko, hčerko bivšega črnogorskega kralja Nikite, ki mu je rodila pet otrok: kneginjo Jeleno, soprogo bivšega ruskega velikega kneza Jovana Konstanti-noviča, kraljeviča Gjorgja (27. avgusta 1887.), prestolonaslednika Aleksandra (4. decembra leta 1S88.), a druga dva otroka (Milena in Andrija) sta umrla v zgodnji mladosti. Kratek je bil zakon kneza Petra. Kajti že leta 1890. umrla mu je žena Zorka, a Peter se je preselil v Švico, kjer j» živel kakor skromen zasebnik.
Peter — kralj Srbije.
Dinastijo Obrenovičev doseglo je zasluženo plačilo! Srbski narod je videl, kam ga vodi politika Obrenovičev, ki so se po svojih zadnjih predstavnikih, kralju Milanu in Aleksandru, vdinjali v avstrijsko službo, in v oni tragični majski noči, začela se je nova zgodovina srbskega naroda! Ves narod obrnil je oči v kneza Petra in mu ponudil krono. A on je hotel sprejeti krono iz rok naroda in rekel deputaciji, da je voljan sprejeti krono le v tem slučaju, ako ga narodna skupščina izbere soglasno! 2.junija 1903.leta je narodna skupščina izbrala princa Petra kraljem Srbije. Novoizvoljeni kralj je takoj zapustil Ženevo in preko Avstrije potoval v svojo domovino. Ko je prišel na Dunaj, pozdravilo ga je na Dunaju nekoliko stotin srbskih, hrvatskih in slovenskih dijakov, in pri tej priliki padel je prvikrat proroški klic:
„Živio jugoslovanski kralj!11
Po 45 letih izgnanstva stopil je kralj Peter 11. junija 1903. na srbska tla. Pri sprejemu je rekel: „Kar je začel ded, to bo dokončal vnuk!"
In res je kralj Peter takoj začel z resnim delom. Kratka doba njegovega vladanja znači za Srbijo razvitek in velik napredek na narodnem, kulturnem in gospodarskem polju! Ali nikdar ni pustil izpred oči svoje življenjske naloge, tako da je njegovo vladanje
nova epolia v razvoju jugoslovanske misli.
Avstro-Ogrska je takoj razumela, kaj pomeni zanjo nova in prerojena Srbija. Borba je začela na ekonomskem polju s takozvano carinsko vojno, ko je hotela imperijalistična Avstrija zadati Srbiji na gospodarskem polju smrtni udarec. Ali narodna zavest je odbila ta napad, četudi z največjimi žrtvami. Ko je mala in samozavestna Srbija premagala na gospodarskem polju avstrijski imperijalizem, prenesel je ta borbo na politično polje! Aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908. je bila strašen udarec za srbski narod, ki pa tudi ni obupal, pač pa se je pripravljal na novo, veliko in odločilno borbo!
In da je Srbija zdržala to veliko borbo, nedvomno je to velika zasluga kralja Petra in njegovega sina prestolonaslednika Aleksandra
Komaj so se uredile razmere v zemlji, že je kralj Peter začel izvajati nalogo, ki si jo je stavil:
Leta 1911. začela so se pogajanja med Bolgarijo in Srbijo, pozneje se je pridružila tudi Grška in leta 1912. je bila sklopi j ena balkanska zveza, ki je imela nalogo osvoboditi balkanske brate turškega gospodstva.
Dne 5. oktobra 1912. napovedal je kralj Peter vojsko Turčiji. Kakor narasli hudournik zava-lovila se je srbska vojska pod vodstvom viteškega prestolonaslednika Aleksandra, v osmih dneh je bila razbita na Kumanovem turška vojska, kralj Peter je s svojo vojsko vkorakal v Dušanovo Skop-lje! ln po petindvajsetih dneh razvila je srbska vojska svoj pcbedonosni prapor po zmagah v Macedoniji, Stari Srbiji ir Albaniji, na obalah sinjega Jadrana v Draču, Lešu in Ivanu Medo-vanskem! Ko je nebratska Bolgarska — nahuj-skana po Avstriji in Nemčiji — zahrbtno napadla svoje zaveznike, je srbska vojska v krvavi bitki na Bregalnici zopet dokazala, da je nepremagljiva v borbi za svobodo!
Po sklenjenem bukareškem miru bila je končana prva epoha v delu kralja-osvoboditelja. Vsled silno oslabelega zdravja je izročil kralj Peter v juliju 1914. leta regentstvo sinu in prestolonasledniku Aleksandru, sam pa je odšel v kopališče Vranje.
Ali dolgo ta njegov odmor ni trajal! Na Vidov dan 1914. padel je v Sarajevu avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, zakleti sovražnik našega naroda! In malo dni potem, napovedala je Avstrija vojno izmučeni Srbiji, ki jo je mislila pogaziti v nekaj dneh!
Ali že prvi napad na Beograd je pokazal, da Avstrija ni računala na zavest in moč naroda, ki je bil vzgojen v duhu tradicij dinastije Kara-gjorgjevičev. Avstrijski poraz na Cer-planini, krvave borbe na Mačkovem kamnu na Savi in Drini so pokazale, kaj zmore narod, ki ljubi svobodo!
Prestolonaslednik Aleksander je bil vrhovni poveljnik hrabrih sokolov, stari kralj pa je hodil od rova do rova, bodril in hrabril svoje junake.
Po prvih porazih je napela Avstrija vse moči, da izbriše sramoto. Od dveh strani — od Drine in Save — so napadli Avstrijci in srbska vojska se je začela, izmučena in v največjem pomanjkanju, že umikati... padel je Beograd in avstrijske čete so stale že pred Topolo, rojstnim krajem Karagjorgjevičev... Mnogih se je loteval obup.
Tedaj pa je prišel stari kralj med svoje vojake in v najhujši situaciji jim je spregovoril sledeče zgodovinske besede:
„Otroci moji! V teku zadnjih dveh let ste se junaško borih s Turki, Bolgari in Arnavti. Neizmerno ste proslavili srbsko orožje in sebe, vi ste premagali vse svoje sovražnike. Zdaj se že štiri mesece borite z novim, silnejšim in pripravljenim sovražnikom, ki je nekolikokrat močnejši nego mi. Trudni in izmučeni od teh nadčloveških naporov, se hočete videti s svojimi ženami, z otroki, ki si žele vas! Ali domovina potrebuje vaše zaščite! Vi ste prisegli domovini in sebi, boriti se do zadnje kaplje krvi! Ali jaz vas razumem. Pravične in upravičene so v mojih očeh vaše želje, želje vaših rodbin. Zato vas odvežem vaše prisege, vse vam odpuščam, otroci moji, in prosim, da vam tudi Bog odpusti. Pojdite v svoje domove, a jaz vam dajem svojo častno besedo, da se ne zgodi nikomur nič! Ali jaz, vaš stari kralj, s svojima sinovoma ostanem tu, da umremo na teh položajih, tako bo sovražnik zavzel Srbijo šele takrat, bo prekorači preko trupla vašega kralja in njegovih sinov!"
Ah med junaki ni bilo niti enega, ki bi zapustil svojega kralja, nepopisno je bilo navdušenje, kakor vihar so planili Srbi na sovražnika...
V nekaj dnevih je bila popolnoma poražena avstrijska vojska, ki je v divjem begu bežala in zapustila Srbijo; ogromen plen je ostal v srbskih rokah. A na čelu svoje vojske je vkorakal kralj Peter v osvobojeni Beograd. Preko črno-rumene zastave, ki je plapolala nekaj dni na konaku, je stopil kralj osvoboditelj v svojo prestolnico!
Skoraj leto dni so se pripravljali Avstrijci in Nemci za nov napad na Srbijo, pridobili so zopet Bolgarijo, ki je zahrbtno napadla srbske armije, ki so se uspešno borile prod Avstrijcem in Nem cem. Ali pred toliko premočjo ni mogla vzdržati srbska vojska, začela je odstopati, ah vsako ped svoje zemlje je branila z največjim požrtvovanjem.
In v teh hudih časih stari kralj ni zapustil svojega naroda, svoje vojske... vse gorje onih strašnih dni čez Albanijo je delil s svojim narodom, s svojo vojsko, tolažil in vzpodbujal... a vsak njegov stavek je izzvenel v proroških besedah: „.Zopet se vrnemo!"
Zavit v velik angleški plašč, oprt na palico, je stopal stari kralj po neprehodnih albanskih go-
rah, odklanjal je vsako udobnost, hotel je biti s svojim narodom. In ta narod, ki je videl svojega starega kralja v svoji sredi, ni obupal, šel je v izgnanstvo, ker je vedel, da ga kralj-osvoboditelj privede zopet nazaj.
In kralj Peter je izpolnil svojo obljubo. Za časa izgnanstva je živel kralj Peter v začetku v Solunu, a potem se preselil v kopališče Faleron blizu Aten, odkoder je, akoravno hudo bolan in telesno jako slab, vedrega duha zasledoval borbo za osvobojen je.
Napočil je veliki dan, ko je Aleksander po-vedel svojo vojsko, pomnoženo s tisoči in tisoči dobrovoljcev, v veliko, končno borbo.
Zmagala je velika misel, zmagala velika ideja, končano je bilo delo, ki ga je začel Kara Gjorgje.
Kralj Peter se je vrnil v svojo prestolnico, ne več kralj male Srbije nego kralj osvobojene velike Jugoslavije!
In danes, ko se mudi v naši sredi sin velikega kralja-osvoboditelja, je v duhu med nami tudi on, ki je posvetil svoje življenje naši svobodi!
Regent Aleksander — vojak.
Po burnih dnevih aneksijske krize je bil dne 27. marca 1909. s kraljevskim ukazom proglašen prestolonaslednikom kraljevič Aleksander.
Mladi prestolonaslednik je bil do takrat malo znan v širši javnosti, živel je skromno, posvetil se je študijam, v javno življenje ni posegal, toda komaj je postal prestolonaslednik, izbral si je stroko, ki se je pozneje izpopolnil v nji. Kakor da je slutil in vedel v naprej, kaka naloga ga čaka v življenju, se je ves posvetil vojaštvu, zbral je okoli sebe najboljše srbske vojskovodje in takti-čarje, ter pod njihovim vodstvom proučil vso zgodovino vojska in narodov.
Ko je jeseni leta 1912. izbruhnila balkanska vojna, je prestolonaslednik Aleksander prevzel poveljstvo nad prvo armijo, ki je prodirala v Turčijo v smeri Dušanovega Skopi j a. Na Kumanov-skem polju ustavili so se Turki in začela se je velika jiitka, ki je imela odločiti usodo balkanske vojne. Dva dni je trajala ljuta borba, dokler srbska prva armija v junaškem naletu ni zlomila obupnega odpora turške vojske. V divjem begu so Turki zapustili bojišče, bežali preko Skoplja in se mogli zbrati šele med Prilipom in Bitoljem.
Prestolonaslednik Aleksander je bil ves čas borbe v največjem ognju, že v začetku spopada, ko je 18. polk zadrževal z neprimerno vztrajnostjo napade cele turške divizije sam, bil je Aleksander med svojimi Beograjčani... in na čelu svoje vojske je vkorakal v Skoplje... a zadrževal se ni, dalje in dalje je hitel s svojimi sokoli, potolkel Turke na Bakarnem Gumnu, zavzel Bitolj. Prva armija pod poveljništvom prestolonaslednika Aleksandra je odločila balkansko vojno.
Zvesta sebi in svojemu dostojanstvu je čuvala srbska vojska osvobojeno zfemljo, ko je v noči napadel Koburžan, kralj bolgarski, zahrbtno svoje zaveznike na Zletovski reki. Vnela se je krvava borba na Bregalnici in tudi tu je srbska vojska odbila nebratski napad in prekrižala načrte zahrbtnega Koburžana in njegovih habsburških in hohenzollernskih svetovalcev.
A komaj je bila rešena ta borba na vzhodnih mejah nove države, že so besni Albanci, oboroženi z italijanskim in avstrijskim orožjem, prodrli na srbsko ozemlje, a našli so odpor in plačilo, ki se ga spominjajo še danes!
Kakor zmagovalec se je vrnil prestolonaslednik Aleksander na čelu svoje zmagovalne vojske v kraljevi Beograd, kjer je takoj nadaljeval svoje delo. Po ves dan je bil pri generalnem štabu, kjer se je pripravljal na novo borbo.
Zavedal se je svoje težke naloge, ko je 11. julija 1914. leta prevzel regentstvo, v oklicu, ki ga je izdal narodu, se je spominjal nedavne pre teklosti in s proroškimi besedami oznanjal nov čas, ki se bliža!
Z bliskovo naglico so si sledili dogodki . . . Vidovdanski atentat, avstrijski ultimatum in začetek sovražnosti z Avstrijo. Tedaj pa je stopil regent Aleksander na čelo svoje vojske in povedel jo je v orjaško borbo za osvobojenje in ujedinjenje.
Regent Aleksander ni bil samo po imenu vrhovni poveljnik srbske vojske, on je bil povsod na svojem mestu, bil je obenem poveljnik in vojak, a nad vse nosilec one velike misli, ki jo je izrekla srbska vlada v narodni skupščini decembra 1914. leta, „da je borba, ki jo vodi srbska vojska, borba za osvobojen je vseh še nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev". Z veseljem in bratovsko ljubeznijo sprejemal je Aleksander s svojo vojsko prve jugoslovanske dobrovoljce, ki so se javljali iz suženjstva.
Zmaga je sledila zmagi, kakor kamen je stala Aleksandrova vojska, dokler ni zahrbtni Koburžan napadel Srbije v trenotku, ko je njena vojska na severu zaustavljala napade združenih Avstri-jancev in Nemcev. Pred toliko premočjo omagala je vojska, ki je stala že tretje leto pod orožjem in začel se je umik.
Niti trenotka ni zapustil Aleksander svoje vojske, bil je z njo v najgroznejših dnevih, stradal je z njo, nočeval z njo po albanskih gorah v snegu in mrazu, a zapustil je ni, šel je z njo v izgnanstvo ... poljubil je sveto zemljo svoje domovine, ko jo je zapustil, a s ponosnim glasom je zaklical: „ Vrnemo se v veliko in uj edin j eno domovino !"
Komaj je okreval od bolezni, ki ji je podlegel na potu skozi Albanijo, že je odšel iz Krfa na pot v Pariz, kjer je izposloval, da so se zavezniki odločili za solunsko ekspedicijo. Vrnil se je na Krf, kjer je takoj začel z ureditvijo preostale vojske. V kratkem času je dosegel svoj cilj in nova vojska je z navdušenjem čakala, da jo povede Aleksander na bojišče in preko njega v domovino. Prišel je svečani dan, ko se je vojska ukr-cala na Krfu in odplula proti Solunu, komaj je stopila na kopna tla, že je stopila v borbo z Bolgari, ki so hoteli preprečiti koncentracijo zavez-rikov v Macedoniji.
Na Gorničevu je izvršila srbska vojska prelom in na vrhovih Kajmakčalana je stopila na prvo ped osvobojenega srbskega ozemlja. Padel je Bitolj in srbska vojska se je utrdila na novih položajih. Skoro dve leti je vodila ogorčeno ro-vovsko borbo.
Aleksander je bil tačas neprestano med svojimi vojaki, na Jelaku si je postavil svoj skromni dom, odkoder je vsak trenotek prihajal na prve položaje, pogovarjal se z vojaki, tolažil in vzpodbujal jih. Njegove prijateljske besede so pomirile vsakega, njegovo trdno zaupanje v veliko bodočnost je utrdilo v vojski zavest, da ni daleč čas, ko se narod-izgnanec vrne v svojo domovino!
V rano jutro 13. septembra 1918. leta je izdal Aleksander kratek proglas svoji vojski in par ur potem je začel odločilni boj...
In zopet je povedel Aleksander svojo vojsko preko Macedonije in Srbije... v zmagovalnem pohodu je prišel na Savo in Donavo...
Tako je srbska vojska, pomnožena z jugoslovanskimi dobrovoljci, pod vodstvom regenta Aleksandra postavila temelj naši državi, naši bodočnosti !
Po ustanovitvi naše nove države se je regent Aleksander z veliko vnemo lotil organizacije jugoslovanske vojske. Mi vsi vemo, da mora biti ta armada ena najodličnejših, ker tvori njeno jedro ona jeklena sila srbskega dela našega naroda, ki je zdrobila v prah železne obroče srednjeevropskih armad. Proslavljam vojskovodja Aleksander nam je porok, da bo ta nova vehka armada naj-jačji zaščitnik naše svobode in neodvisnosti, vedno pripravljen čuvar našega edinstva in najtrdnejša opora velike naše težnje po popolnem našem uje-dinjenju.
Zastopniki slovenskih krajev pred regentom.
Prestolonaslednika pozdravijo pri njegovem prihodu v Ljubljano ter se mu pod vodstvom podpredsednika Narodnega Predstavništva drja. Ri-barja poklonijo tudi mnogi poslanci slovenskih krajev. Slovenski zastopniki štejejo kakor znano 10 demokratov, 5 socijalistov, 16 klerikalcev ter 1 izven strank (dr. Rybar). Interesantno je, se spomniti na podlago te sestave. Kakor znano so v Privremeno Narodno Predstavništvo delegirale stranke svoje zastopnike, ker ni bilo mogoče izvršiti volitve. Merodajno je bilo število glasov, ki so jih dobile stranke pri zadnjih volitvah na osnovi splošne in enake volilne pravice.
Zadnji izbori so se vršili pri nas leta 1914. za postojnski okraj, predposlednji izbori so bili deželnozborski (splošna kurija) na Goriškem, leta 1913. so bile deželnozborske volitve v splošni kuriji na Kranjskem. Na Štajerskem mora služiti za podlago državnozborska volitev iz leta 1911. Ako se vpoštevajo rezultati vseh teh volitev, dobimo naslednjo sliko moči posameznih strank. Demokrati so dobili 38.576 glasov (29-34%), socijalisti 9841 glasov (7-48%), SLS 76.865 glasov 58-47%), Nemci 3495 glasov (2-66%). Na Kranjskem pa je bilo razentega še neveljavnih 2662 glasov (2-02%), od katerih je bilo 1050 glasov neveljavnih, ker so jih klerikalne komisije razveljavile večinoma vse na škodo demokratov. Ker se je Koroščeva stranka ob času, ko
ee je določal ključ za Narodno Predstavništvo, zavedala svojega velikega nazadovanja, je privolila v malo izboljšanje razmerja, zlasti na korist soeijalistov. Ako bi se 32 mandatov delilo natančno po proporcu izbornih rezultatov, bi morala dobiti JDS 9 mandatov, socijalisti 3 mandate, SLS 19 mandatov, razni 1 mandat. Kompromisnim potem je končno dobila SLS 16 .mandatov, demokratje 9, socijalisti 5, tržaški Slovenci pa 2 mandata. Od takrat, ko se je ugotavljal ključ za Narodno Predstavništvo pa do danes, so se
politične razmere prav izdatno poslabšale na račun klerikalcev. 2e sama »Samostojna kmetska stranka" se danes kosa z SLS. Je izven vsakega dvoma, da Koroščeva stranka pri bodočih izborih ne dobi več absolutne večine v Sloveniji oddanih glasov. V novem parlamentu bo zato »slovenska delegacija" drugače sestavljena. Zanimivo je, da so med Slovenci klerikalci edina plemenska, od-nosno versko-separatistična grupa, ki izključuje Srbe kot politične somišljenike, ker smatra konfe-sijo za važen kriterij političnega programa.
M36erjiHi|a.
Naša kraljevska himna.
Bože pravde, Ti što spase od propasti dosad nas! Čuj i odsad naše glase i odsad nam budi spas. Močnom rukom vodi, brani budučnosti naše brod; Bože spasi, bože hrani našeg kralja i naš rod.
Složi našu braču dragu na svak dičan, slavan rad! Sloga biče poraz vragu, a najjači svima grad! Nek na našoj blista grani bratske sloge zlatan plod. Bože spasi, bože hrani, našeg kralja i naš rod!
Nek na naše vedro čelo Tvoj ne padne gnjeva grom; blagoslovi naše selo, polje, njivu, grad i dom! Kad nastupe borbe dani, k pobedi mu vodi hod. Bože spasi, bože hrani našeg kralja i naš rod!
Iz mračnoga sinu groba naše krune novi sjaj; nastalo je nova doba, novu sreču, Bože daj! Kralj evinu našu brani, petvekovne borbe plod. Kralja Petra bože hrani moli Ti se sav naš rod! Bože spasi, bože hrani našeg kralja i naš rod.
DR. IVAN ORA2EN:
Naš Pero.
Naš Pero ali |Petar smb ga vsi klicali. Pripeljali so ga z drugimi ranjenci iz bitke pri Pri-lepu in sedaj je ležal pri nas v drugem nad^ stropju. Šrapnel mu je zdrobil desno koleno, rana se mu je gnojila. Pa ker je ostalo gnojenje na svojem mestu, zato smo se nadejali, da mu ohranimo nogo.
Drugi teden ga je obiskal njegov oče, ki mu je prinesel pozdrave matere in sester. Sedel je lepo k sinu na posteljo in ta mu je moral pripovedovati, kako je bilo v bitki. Ko je sin končal, tedaj se je pa oče sklonil k sinu in ga vpraj-šal tajinstveno:
„Pa čuješ, Pero, ali si ti tudi videl kraljeviča Marka, ki se je postavil v najresnejšem trenotku na čelo srbske vojske ni jo vodil do zmage?"
Med srbskimi vojaki je bila namreč razširjena govorica, da se je njih mnogo opevani narodni junak kraljevič Marko udeležil bitke pri Prilepu, da se je prebudil iz svojega sna in vodil svoje junake k zmagi.
„Ne, dragi oče, jaz ga nisem videl, a sigurno je bil tam. Nekateri moji so ga videli, in ko se je začel strašni naskok, zao|ril je klic po celi fronti: ,Kraljevič Marko je tu, on nas vodi, naprej, bratje, naprej!' Za trenotek smo vsi obstali in gledali naprej, da ga vidimo; ali pred mojo četo je bil tako gost dim razpokajočih turških šrapnelov, da si videl komaj deset korakov naprej. A znaš, on je bil tu, vsi smo čutili njegovo navzočnost. Pa oče, da si ti čul takrat naš . . . ura . . . ura . . ., i ti bi se preplašil . . ., bila je grozota, a mi vedno naprej . . . naprej."
»Pa čuješ, sinko, kakšen je pa bil kraljevič?"
„Na konju, oče, na konju, ves v srebrnem oklepu."
Oče in sin sta gledala s sanjavimi očmi v daljavo, prepričana sta bila, da je njih slavni Mar-
ko vodil srbsko vojsko. Ta govorica se bo razširila med celim srbskim narodom in ogenj plemenite srbske narodne pesmi buknil bo še više in vžgal srca celega naroda.
„Pa sinko, kaj pravijo doktorji o tvoji nogi, ali ti ostane? Pozabil bi bil skoraj na to glavno."
„Ne boj se, oče, za nogo, doktorji pričajo, da ostane. Povej mi rajši, ako je jpri vas tudi tako deževalo kot pri Prilepu?"
»Deževalo,*, deževalo, vse je bilo pod vodo."
»No kaj bo z našim pridelkom ? Vse, vse bo uničeno."
Pero se je razžalostil, utihnil in nič več ni govori 1 z očetom o svoji težko poškoldiovani nogi. Prepričan je bil, da mil ostane. A prišlo je drugače.
Nekega dne so ga položili strežaji raz nosil-nico na mizo, da >ga nai novo prevežemb. Pri vzdigovanju mu je pa zlomljena in kakor nož ostra kost prerezala glavno žilo. Silno je krvavel in izgubil mnogo krvi. Stegno smo mu ob-vili z elastično obvezo in ustavili krvavitev. Bil je bled kakor stena zidu.
»Pero, nogo moraš izgubiti, odloči se hitro, hitro se odloči."
Žalostno nas je pogledal in molčal.
»Pero, hitro, hitro."
„Pa čujete, vsaj sem vendar očetu rekel, da ne bom izgubil noge, da mu bom doma na polju vse /zopet uredil."
Revež, tako je ljubil svojo zemljo, da je mislil vedno le na njo.
Vdal se je in izvršili smo takoj prepotrebno žalostno operacijo.
Prve tri. štiri dni mučile so ga bolečine in vročina. Potem se m!u je pa obrnilo zopet na bolje in naš Pero postal je zopet stari. Smejal še je in se razgovarjal s svojimi solsedi, kako Ihode zopet obdeloval zemljo, kaj bo vse nasejal. Bil je zopet prejšnji kmetič, ki je ljubil čez vse svoje njive.
Bilo je nekega, dne pozno v večer. Prevezovali smo še ranjence v sobi, ki je bila zraven Petrove in bili na završetku. Naenkrat se obrnemo vsi proti Petrovi sobi in se potem začudeni spogledamo. V bolnišnici, v ti hiši žalosti in trpljenja, kjer je vladala ali grobna tišina, ali so se pa culi kriki in vzdihovanje, začujemo naenkrat petje. En glas je prvačil, dva druga sta ga pa spremljala. Vsi gremo ven in stopimo v sobo, kjer je ležal naš Pero. Bil je osmi dan, odkar je izgubil desno nogo. Pa zagledamo Petra, ki sedi v postelji veselega obraza in žarečih oči ter prvači s svojim tožnim glasom; dva tovariša, laglje ranjena, pa sedita poleg njega z desne in leve ter ga spremljata.
„Pero, dober večer, pa kaj pomični to,Ida poješ ?"
A on ne odgovarja, nego gleda iskrih 'oči pred sebe in poje o kraljeviču Marku. Ves navdušen je in vsi drugi ranjenci poslušajo ga sveto.
Dozdeva se nam, da dihajo tiše, kakor po navadi. In Pero poje in poje; pripoveduje o mukah in strahotah, ki jih je moral pretrpeti srbski narod, poje o junaških srbskih materah, ki niso jokale za padlimi sinovi in o nadah in upih na boljšo bodočnost srbskega naroda.
In mi ga mirno poslušamo. Ko je nehal peti, vladala je tišina v sobi; na licih ranjencev si pa lahko čital upe in nade ter prepričanje o lepšem solncu, k'i bo obsijala srbske zemlje. »Pero, ali ti je dobro?" »Dobro, gospodine. Ali z eno nogo ne bom mogel iti prihodnjič v boj in ta zavest me boli."
Kao uito y CBOMe 3Be3AaH0Me 6fleh>y, n0CT0-jaHo cToju Hofc, HuiHeKyjyhH cyHneB potjaj, Taico ceflH cpncKH Kpajb CTojH y TyljHHH, HenoKOjiečmB, 4Bpcr: — heka h (5ah!
y o^yj«, iuto y CBOMe 6ecy CBe koch, A«>Ke ČJieno 0TB0peH0 ne;io, ohh rope...
... no Heno3H3THM nyTeBHMa, AHBJbera, ap-HayrcKora K-paja, rae, pa3jypeH, 3aJiyiao, oa yMopa h rjiaAH H>eroB HapoA nocpfce h Mpe, Byny Ko^a, ynpernyTa neTHpH Bo;ia, cpncKHx, iuioahhx H>HBa, HerAamfta noHoeHa, nerapn opana. Y H>HMa, y CHBoj KafiaHHijH, ccah Kpajb IleTap, y3 H>era CTyna nacHa Kao CTeHa HBpcia CHBa npama: Cp6hh naerap, 3eM.n>0Ae;iau h jyHaK!
KoJia, 3a co6om ocTaB^>ajy y 3eMJbH, Ay6oKy 6pa3Ay, HeH3rjiaAHB Tpar...: 33MopeHH bojiobh Aaxhy h TeuiKH japaM Ha H>HMa jbyTo niKpHnH...
—	3ApaBo Kpa^>y, rocnoAapy Ham! — nyje Kpo3 BeTap, npo3edao, 3&nyTao epnera r;iac.
—	Ja caM, cHHe, caAa re6n paBaH: CptfHH H3t>er;wua, HucaM Kpajb!
A;ih KpajbeBa 3a0pnHyTa Ayuia, Kao HeMHpHH BeTap uito h h tac CTaHa HeMa yoKo;io Apsre 3eMJbe ;iyTa:
Kocobo, y MarjiH, mptbo, jicaom npnthchyto, jie>KH!
A 3panha Tonoma, 3aay>k()hha, cbcth xpaM?
—	Bo>Ke, Aa JJM je Tyl>y CTony, Ha CBojoj 3emjbn ocetho Oh, boIj, Kapaljoptje — a^a?
Ajih mTO TaKO TeuiKH japaM na Bo.rcoBHMa, jbyTo mKpnnH?
Cpčmja! SeorpaA! Kpa^>eBe ohh rope: upHo-;>KyTe, AyuiMaHCKe doje, 3HanKe CMpTH, OBHJie cy ueo cpncKH poA...
Kao uito y CBOMe 3Be3AaH0Me <5AeH>y, no-CT0jaH0 CTojn Hoh, HuiHeKyjyfcH cyHneB po^aj, TaKO ceAH cpncKH Kpajb CTojH y TyljHHH, Heno-KOJiečmB — neKa H 6AH!
Iz knjige Iva Čipika »Iz solunskih borbi" posvečene prestolonasledniku Aleksandru.
* Iz knjige dr. Ivana Oražna: »Med srbskimi ranjenci . .
Anekdote o Karagjorgjevičih.
Črni Gjorgje in švabska uniforma.
Ko sta se leta 1786. Avstrija in Rusija pripravljali na vojno s Turško, je Črni Gjorgje živel v Sremu. Kot navdušen borec za svobodo svojega naroda je takoj vstopil kakor dobrovoljec, ali med Avstrijci mu ni ugajalo, pobegnil je preko Dunava in začel na svojo roko četovati po Srbiji. Ko so Avstrijci prišli v Srbijo, je stopil v četo vojvode Radiča Petroviča in podil Turke z zemlje. Ker četaši niso imeli svojih uniform, oblekli so jim avstrijske.
Samo Črni Gjorgje ni hotel obleči avstrijske uniforme, rekel je:
»Karagjorgje ne bo nosil nikdar švabske uniforme !"
Vedno in dosledno je nosil obleko srbskega kmeta.
Črni Gjorgje — kmet.
Leta 1807. poslala je ruska vlada v Srbijo generala Pauličija, da se sporazume s srbskim voždorn (vojvodo) Karagjorgjem zaradi skupnega nastopa proti Turški.
V svojem poročilu o pogajanjih s Srbi, je javil ruski odposlanec svoji vladi:
»Nikdar ne pozabim zadnjih besed, ki mi jih je rekel srbski vojvoda pri slovesu:
»Dragi gospod, jaz si ne želim prav ničesar drugega, nego samo to, da vidim svojo domovino osvobojeno! Potem se pa rad vrnem k svojemu plugu!"
Kako je postal Črni Gjorgje srbski vožd (vojvoda).
Ko je postal položaj srbskega naroda pod turškim jarmem nevzdržen, sklical je Črni Gjorgje 2. februarja 1804. leta narodni tabor v Oraš-cu. Tu je narod navdušen sprejel predlog, da se upre svojim tlačiteljem. Ves narod je zahteval, da naj Gjorgje prevzame poveljstvo.
Ali Gjorgje se je dolgo branil:
»Jaz ne morem sprejeti poveljstva! Jaz sem brz in brezobziren, kdor me ne posluša, jaz ga na mestu ubijem, vsakega, ki bi zagrešil najmanjši greh, obesim. Ako bi pa postopal tako, vi me boste sovražili, pustili me boste na cedilu, vsak bo delal na svojo roko, a to bo le voda na mlin Turkom, ki bi nas nesložne lahko premagali!"
Vsi so mu nato klicali, -da potrebujejo sedaj ravno takega moža na vodilnem mestu.
Tedaj je Črni Gjorgje vprašal:
,,Ali hočete, da bom vaš poveljnik?" „Hočemo!"
„Vzdignite tri prste desne roke!"
Tedaj je vprašal Gjorgje s svečanim glasom:
„Ali me hočete?"
In enoglasno je odgovoril narod:
„ Hočemo!"
Črni Gjorgje pa je nato izjavil: „Potem pa hočem tudi jaz biti vaš voditelj!" Stari narodni borite! j prota Atanasije Antonij evič je tedaj zaprisegel najprej Gjorgja, nato pa ves ostali narod in ga pozval v borbo za svobodo! —
Še tisti dan so zaplamteli turški dvori po šu-madijskih vaseh in narod je začel veliko borbo za osvobojenje Srbije.
Karagjorgjeviči in narod.
Leta 1842. je bil izbran srbskim knezom Aleksander, sin Gjorgja in oče kralja Petra. O njem pravi srbska narodna pesem:
„Bio je čovek iz naroda za narod, bio je žudan slobode i zato borac za slobodu, nije bio gramzljiv za vlasti i časti." Bil je najsrečnejši, kadar je bil med svojim narodom, ki ga je spoštoval, ker je vedel, da je njegov sin. Ko v burnem letu 1858. narodna skupščina ni odobrila njegove politike, se je sam zahvalil in odrekel vladi, akoravno je vedel, da bi narod bil za njega, ali kakor ustaven vladar, je spoštoval ustavo.
In kakršen je bil oče, tak je tudi njegov sin kralj Peter.
Srbsko krono je sprejel šele takrat, ko sta ga narodna skupščina in senat soglasno izvolila kraljem Srbije.
Kralj Peter se vedno zaveda, da je sin naroda, vnuk srbskega kmeta iz srca Srbije — Šu-madije. Na vseh svojih potovanjih po Srbiji, je vedno obiskoval kmečke hiše, bil gost pri kmetih, razgovarjal se z njimi in bil srečen, ko je videl, da se jim godi dobro pod njegovo vlado.
Kakor njegov oče je tudi kralj Peter strogo ustaven vladar, ustava, ki je prisegel nanjo, mu je prvi in edini zakon. Ko se je pojavila v narodni skupščini nesloga, svetovali so kralju Petru, da naj vzame vso vladarsko oblast v svoje roke, ker s skupščino se ne da več delati, je ta odločno odklonil ta predlog in rekel:
„Ne! Samo svoboden narod zna ceniti svobodo!"
V času vojne za osvobojenje ostal je kralj Peter isti in stari prijatelj naroda. Tudi v najtežjih dnevih ga ni zapustil, zato pa ga narod spoštuje in ljubi, ker ne vidi v njem svojega kronanega kralja, nego svojega prijatelja, svojega sina. In zato je čiča Pera, kakor srbski kmet imenuje svojega kralja, njegov ljubljenec in zaščitnik.
Vso ljubezen do naroda je podedoval od svojih prednikov tudi regent Aleksander. To se je posebno pokazalo sedaj, ko je potoval po Hrvaški, ko se je povsod pogovarjal s kmeti, ki so bili navdušeni in ginjeni, ko so videli med seboj svojega človeka, ki je govoril z njimi v narodnem jeziku, ki jih je spoštoval in cenil.
Karagjorgjeviči so sinovi naroda, prijatelji in borilci za svobodo in sovražniki nasilja!
Potovanje regenta po Hrvatskem.
Celo potovanje regentoivo od Beograda do Zagreba je bilo prava narodna slavnost, kakršno dežela ne pomni. Vse postaje so bile lepo okrašene in ozaljšane, najlepša okrasitev so pa bile velikanske množice ljudstva, posebno kmet-skega, ki je prišlo pozdravit regenta Aleksandra.
Dvorni vlak z regentom se je ustavljal na vseh večjih postajah in regent je stopali! med ljudstvo, s katerim se je pogovarjal.
Naravnost veličanstven je bil pa sprejemi regentov v Zagrebu, kjer ga je pričakovalo kakih stotisoč ljudi.
Ko je z zastavami okrašeni dvorski vlak prispel na zagrebško glavno postajo, so zazvonili vsi zvonovi, ban dr. Laginja je pozdravil regenta, ki se je prisrčno zahvalil na pozdravu, potem je pa pcfedravll regenta v imenu mesta najstarejši občinski svetnik Milan Krešič z besedami:
„Vaše Visočanstvo! Deležen sem časti pokloniti se Vašemu Visočanstvu kot najstarejši občinski svetnik. Ne morem najti dovolj ognjevitih besed, s katerimi bi v imenu nas Zagrebčanov izrazil veliko radost, da nam je omogočeno pozdraviti na tleh starodrevnega glavnega mesta z dobrodošlico našega narodnega vladarja. Kadinski jarem naših sovražnikov, pod katerim smo stokali stoletja, smo mogli odvaliti s sebe samo z močno pomočjo srbskih bratov, s katerimi v slogi in skupno s slovenskimi brati smo pod slavnim žezlom Karagjorgjevičev ustanovili močno državo Jugoslavijo, zidano za večno: Podajajoč po starem slovanskem običaju Vašemu Visočanstvu kruh in sol, kličem iz dna duše in polnega grla: Da živi naš mili jugoslovanski regent Aleksander!"
Na ulicah so pozdravile regenta ogromne ljudske množice, ki so regenta pozdravljale tako navdušeno, kakor pač pozdravlja svojega osvoboditelja narod, ki je stoletja živel v suženjstvu. Kočija, v kateri se je vozil regent z ministrskim' predsednikom dr. Vesničem, se je mogla samo počasi pomiikati po prenapolnjenih ulicah. Pred kočijo je jezdil oddelek konjeniške garde in Sokolov in ravno tako tudi za kočijo.
Mesto je bilo vse v zastavah, z oken je deževalo cvetlic, ki so jih metali na regenta, ki je ;bil nad takim sprejemom vidno globoko ginjen, večkrat celo do solz. Ves v cvetju se je regent pripeljal na Markov trg, pred banski dvor. V dvoru ga je sprejela banica in pozdravila z besedami : „Visočanstvo! Ne ponujamo Vam kruha in soli, ker ste prišli v svoj dom."
Regent je takoj globoko ginjen izjavil, da je tako sijajen in prisrčen sprejem še redko, kdaj doživel.
Na trgu pred banskim dvorom je bila silna množica ljudstva, ki je hotela regenta vedno znova videti in on se je še trikrat pokazal nai oknu in pozdravil ljudstvo.
delu, vsak naš državljan brez ozira na svoje pleme ali vero ve, da so mu vse njegove politične pravice za vedno zajamčene in da bo postala sprošna enakopravnost naš politični čredo. Jaz pa vam lahko zagotovim, da kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev goji enako naklonjenost napram vsem našim državljanom. Naši uspehi na bojnih poljih so ustvarili nova poprišča za našo delavnost. Otvorili so nove vidike za vse naše življenje, ustvarili so nam popolnoma nov položaj in nam vsem naložili nove dolžnosti. Živim v prepričanju, da bomo mi vsi in vsi naši sodržavljani širom bogate in prostrane domovine resno umeli te svoje dolžnosti. Jaz in moja vlada, zavedajoč se vseh obljub, ki so bile dane zgodot-vinskega dne 1. decembra 1918, bomo šli odkrito na roko vsemu, kar bo namenjeno blagostanju in napredku našega naroda. Srečen sem, ker iz prvih doživljajev v divnem Zagrebu črpam trdno prepričanje, da so vsi naši bratje iz vseh teh krajev navdahnjeni z istimi čustvi in isto vero in v tem imenu dvigam svojo čašo v čast in na srečo mile nam Hrvatske 111 Slavonije."
Regent je obiskal v Zagrebu razne kulturne in druge institucije in sprejel v avdijenci narodne poslance in razne deputacije.
Kmetje pri regentu.
Največji vtis je napravil sprejem kmetske deputacije iz cele Hrvatske, ki jo je predvedel pred regenta kmet Sarf iz Culinca. Kmetje so prišli vsi v lepih, slikovitih domačih oblekah in so se počutili popolnoma domače, ker so se zavedali, da ne stojijo pred tujim, temveč pred. domačim vladarjem, k'i ga razumejo in tudi on njih. Takoj, ko je vstopil regent v dvorano, so ga. kmetje obkolili in prav prisrčno pozdravili, potem je pa njihov voditelj Šarf imel lep nagovor v imenu hrvatskih in srbskih kmetov iz Hrvatske. Regent se je kmetom prisrčno zahva-
Zvečer je bila sijajna bakljada, pri kateri je sodelovalo kakih 30.000 ljudi samo v sprevodu. Pred banskim dvorom se je bakljada ustavila in pevska društva so zapela razne jugoslovanske pesmi, med njimi tudi naš „Naprej zastava slave" in „ Morje adrijansko". Regenta je silna ljudska in za pozdrav, podal je vsakemu t oko in se po-
množica pozdravljala z nepopisnim navdušenjem, on se je zahvaljeval gin j eno in je tudi dvakrat spregovoril ljudstvu in izjavil med drugim: „ H val a vam, bratje, odnesite moj pozdrav na svoje domove in bodite prepričani, da bom jaz stal z vami na obrambi narodnih pravic in naj si bodi to proti komursibodi. Vsi trije bratje združeni bomo čudeže delali". — Tu je kar za-grmelo od navdušenih vzklikov: „2ivel vrhovni vodja jugoslovanske armade!"
Dolgo v noč je trajalo navdušeno vzklikanje pred banskim dvorom zbranega ljudstva, ki je čutilo, da so nastali novi časi za Jugoslovane — časi, po katerih smo dolgo hrepeneli in jih srečno tudi dočakali. Regent je bil tako ginjen, da je ljudstvu metal z roko poljube.
Regentov govor pri slavnostnem obedu v Zagrebu.
Pri slavnostnem obedu v banskeml dvoru je imel regent Aleksander naslednji lepi govor:
„ Vstal sem, da se v prvi vrsti zahvalim Previdnosti, ki mi je podelila srečo, da v imenu svojega očeta izrečem prvikrat vladarski pozdrav kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev povabljenim za to mizo, državljanom prostrane in mile skupne domovine. Zdi se mi, gospoda, da je v tem trenotku zbran okoli nas ves naš narod treh imen pa enega srca in duše, in da se v tej dvorani gibljejo tudi veseli duhovi naših skupnih prednikov zadnjih dvanajst stoletij. Ali niso za tem trenotkom, v katerem se bodo mlogli združiti in objeti, vsi naši bratje vseh imen, zdihovali, živeli in padali naši skupni predniki? Po mojem globokem prepričanju so v teip trenotku z nami ne samo vsi naši, temveč tudi vsi našega poko-lenja. Kar smo mi dosegli, je njihovo in naše skupno delo, kar še preostaja dela za narodno osvobojenje in zedinjenje, bomo storli mi in oni, ki pridejo za nami, in na nas je, da jim pripravimo in olajšamo dovršitev tega preostanka. Storili bomo to brez velikih težav, ako se bomo vsi v svojih strokah javnega in zasebnega, prosvetnega in pridobitnega življenja posvetili delu z onim vzajemnim zaupanjem, s katerim so se drug na drugega naslanjali naši junaki, ko so polagali svoje življenje iva oltar stoletne narodne misli. Tudi mi moremo istoriti to brez resnih težav. Časi našega suženjstva tujcu in tujskemu vmešavanju v naše posle so minuli za večno. Z dragim življenjem srno si kupili pravico, da si po svojem znanju in premoženju zidamo svojo hišo. Naši seljaki se ne bodo morali več boriti 'za „staro pravdo", ker jim jo bomo mi zajam-čili bolje in času primerneje. Vsak naš delavec more računati na odporo in zaščito v svojem
govarjal z njimi o letini in gospodarstvu sploh. Kmetje so se prerivali proti njemu, vsak je hotel spregovoriti z) regentom! par besed in regent je bil očividno zelo vzradoščen in je priprosto odgovarjal na vsako vprašanje. Kmet Majstorovič je izrazil veselje kmetov svojega okraja, da je združena Jugoslavija poki narodno dinastijo Karagjorgjevičev v eno celoto, v kateri se govori en jezik in bije eno srce.
Enako prisrčen je bil tudi sprejem deputacije kmetov iz Medjirnurja, ki so izrazili svojo hvaležnost bratom Srbom, ki so jih osvobodili iz težkega madžarskega suženjstva.
Regent je pokazal veliko zanimanje tudi za časnikarstvo in je govoril o njem s predsednikom hrvatskega časnikarskega društva, Regent je izrazil pri tej priliki upanje, da bo ustanovitev jugoslovanskega časnikarskega društva mnogo doprinesla k razvoju našega časopisja, kar bo v korist naše kulture in razvoja države.
Zadnja poročila iz Zagreba.
Zagreb, 25. junija. Danes dopoldne je obiskal regent Aleksander etnografski muzej, kjer ga je sprejel in pozdravil poverjenik za prosveto dr. Ba-zala, a v imenu hrvaškega ženstva Maja Turko-vičeva. Dame so poklonile regentu več narodnih vezenin. Nato je obiskal obrtno in trgovsko zbornico, kjer ga je pozdravil predsednik Heinzel. Regent je pokazal veliko zanimanje za obrtne in trgovske razmere v zemlji.
Popoldne je regent prisostvoval nogometni tekmi, ki jo je zasledoval z velikim zanimanjem. Po končani tekmi je regent odšel peš na veliko narodno veselico v Maksimiru, kjer je bilo nad 30.000 ljudi, posebno veliko število je bilo kmetov, ki so kraljeviča Aleksandra navdušeno pozdravljali, a on je nagovoril mnogo njih. Ker se je vlila velika ploha, je regent odšel v mesto.
Danes zvečer se vrši v dvorani ,,Kola" ples, ki ga priredi v čast regentu zagrebški častniški zbor.
Jutri dopoldne sprejme regent vse zagrebške časnikarje, a ob 12. uri se odpelje v Ljubljano.
GOVOR BANA LAGINJE.
Zagreb, 25. junija. Današnja „Riječ" javlja: Z ozirom na govor bana Laginje pri svečanost-nem obedu, zvedeli smo na merodajnem mestu, da sta uredila definitivno redakcijo tega govora sama ministrski predsednik Vesnič in ban Laginja. Po ti naši informaciji ostali ministri niso soodgovorni za banov govor.
Slike iz zagrebške ulice.
Med množico, ki je čakala na zagrebških ulicah na prihod regenta Aleksandra, stala je preprosta deklica z velikim šopkom. Ko je prihajal prvi oddelek kraljeve garde, vprašala je gospoda, ki je stal poleg nje, šepetajoča razburjenja:
„Kje je on, kje je on? Ali oni na prvem konju?"
„Ne, poglejte, sedaj prihaja, ta ki sedi v prvem vozu!"
Urnebesni „živio!" je zagrmel po Ilici, vse je vsklikalo in mahalo s klobuld, robci in rokami.
„Gospod, dragi gospod, kteri je on, jaz bi mu vrgla cvetja, kteri je, kteri je?"
„Oni, vidite, na desni, oni oficir, ki pozdravlja!"
„Joj, kako je mlad, kako je lep. Živio! 2i-vio!" In deklica je mahala s šopkom in navdušeno klicala: „Živio! Živio!"
In deklica je mahala s svojim šopkom in vskli-kala. Oči so jej sijale. Bila je vsa iz sebe samega navdušenja.
„Pa vaše cvetlice?" jo vpraša gospod. Šopek je še vedno držala v roki, ko je voz s kraljevičem že zdavnaj izginil. No, ona me je pogledala, kakor da se vrača z druzega sveta. Pritisnila je
cvetje na prsi in rekla: „Oj, kako je lepi, mladi!"
*
Na oglu Mesničke ulice in llice je hotel priti skozi kordon preprost delavec, ko ga zavrnejo, da naj počaka, ker pride regent, se je razjezil in rekel:
„Kaj me to briga, jaz sem komunist!"
Mož je moral ostati zadaj za kordonom. V tem se je pripeljal četverovprežen voz z regentom. Nepopisno navdušenje se je polastilo vseh, komunist je nekaj časa molče gledal, a naenkrat je rekel:
„Kako je to lepo! Tudi jaz bom pozdravljal, čeprav sem komunist!"
In komunist je začel kričati kolikor je mogel:
„Živio regent, živio Aleksander, živio, živio!" *
Na Markovem trgu po bakljadi. Ljudstvo se je razšlo, dva mlada pobalina sta našla nekje dve baklji in jih svečano nesla.
Med njima pa se je razvil sledeči pogovor:
„Čuješ, Štefek, kaj misliš, ali bomo natolkli Italijane?"
„Bogme, da jih bomo," odgovori drugi, „kar v morje bodo skakali!"
*
Pred prihodom regenta Aleksandra v Zagreb je srečal neki Zagrebčan svoje znance iz Zagorja. Pozdravil iih je, pogovarjal se z njimi, in seveda pogovor se je sukal največ okoli regenta.
„Kmetic pravi:
„Veste, gospod, jaz sem bil na fronti, ko je prišel tja Karlo, naš zadnji kralj. Kako smešen je bil ta kralj! Samo potapljal me je po rami, tako neumno se smejal, a rekel ni prav nobene besede. Ko je odšel Karlo, nam je rekel stotnik, da se je zato smejal, ker ima nas Hrvate tako neznansko rad, a da govoril ni zato, ker ne zna hrvaško. Takrat smo se pa smejali mi in rekli po tihem: Kako naš more imeti rad, ko se ne zna niti z nami pogovarjati!"
„Seveda! Kako nas je mogel imeti rad, ko niti našega jezika ni znal."
„Slišite, gospod, ali pride res naš regent v Zagreb?"
„Gotovo! Ali vam to ni povolji?"
„Zakaj ne? Mi smo že slišali, kako je dober, da bo dal nam kmetom zemlje! Žal nam je, da že prej ni prišel. Slišite, gospod, ali je res, da on zna govoriti po naše?"
„Kako bi ne znal, saj on je Jugoslovan; kakor ste vi^kot jaz in mi vsi!"
„Potem pa gremo k njemu, kadar nas bo gospoda mučila! Kakšen Karlo, on je vedno držal z gospodo, a z nami niti govoriti ni mogel! A naš regent Aleksander ima gotovo nas Hrvate rad, ker zna govoriti z nami po naše! Kaj ne?"
„Seveda."
„E, pa tako je tudi prav... zbogom, gospod!" *
Ko je bila pred prestolonaslednikom v Za-grebu kmetska deputacija, je govornik izrekel lepo sestavljen govor; prestolonaslednik bi bil imel na kratko odgovoriti. Kmetje so svečano molčali . . . Mesto hladnega službenega odgovora pa stopi regent naenkrat in z živahno besedo sredi med nje, začne povpraševati pojedin-ce, razgovarja po domače o kmetskih težrvjih, temu in onemu ljubeznivo podaje roko in v tre-
notku se formalna deputacija spremeni v živahen sestanek kmetov z njihovim vladarjem, prisrčen, neprisiljen, nepozaben. Ko odhajajo kmetje iz dvorane, jim žarijo lica. „To je naš človek !" V tej konstataciji se izraža vsa njihova zado-voljnost, njihova ljubezen do narodnega vladarja..
*
Pri sprejemih se je dogodila tudi marsikatera vesela. Častitljiv zagrebški purgar, k'i je bil v neki deputaciji že enkrat v avdijenci, stopi žare-čega obraza pred prestolonaslednika. Službujoči dvorjanin' ga predstavi. Naš purgar pa zamahne z roko in se odreže, kažoč na regenta: „Midva se že poznava."
Beležke.
Nj. V. prestolonaslednik Aleksander —- Sokol.
Prestolonaslednik je že mnogo let član srbskega Sokola „Dušan Silni", ki se je po preobratu popolnoma spojil z ostalim jugoslovanskim sokol-stvom. Zato ga v lepem javnem oklicu starešinstvo Sokolskega Saveza SHS naziva „Mili brat" in vabi vse Sokole, da ga bratski pozdravijo.
Ministrski predsednik dr. Milenko Vesnic, ki pride v spremstvu regentai je šef drugega jugoslovanskega koncentracijskega kabineta.. Dr. Vesnič spada med najuglednejše srbijanske politike, bil je dolgo let srbski in po ujedinjenju jugoslO-vanski poslanik v Parizu. Sef vlade je odličen znanstvenik na polju internacionalnega prava:, diplomat zapadne šole in mož visoke kulture. Politična javnost ga ceni kot lojalnega človeka in pri-i 'znati se mora, daje v današnjih težavnih razmerah obstoj koncentracijskega kabineta v znatni meri odvisen od njegove lojalnosti in objektivnosti. Politično pripada, dr. Vesnič srbski radikalni stranki, in sicer njenemu najzmernejšemu krilu. Predsednika vlade iskreno pozdravljamo na sk> venskih tleh.
Minister za agrarno reformo dr. H>nko Kriz. man v Ljubljani. Z Nj. V. prestolonaslednikom pride v Ljubljano tudi minister za agrarno reformo Hinko Krizman. Pozdravljamo1 prvobori-telja agrarne reforme, ki je z odločnimi naredba-mi daleko naprej potisnil to prevažno narodno vprašanje. Vsi kmetje soi mu za to hvaležni. Tudi v Sloveniji treba z agrarno reformo' neizprosno' naprej. Naše kmetsko ljudstvo ne more dopustiti nobenega umikanja na tem polju. Hvaležni smo ministru, da je z odredbo' glede Auer-spergovih šum zaprečil povratek tega sovražnika našega ljudstva.
V prestolonaslednikovem spremstvu se nahaja poleg našega prijatelja ministra Kukovca, tudi minister pošte in brzojavov dr. Mate Drinkovič. Dr. Drinkovič je član Narodnega kluba. Mi ga cenimo kot odločno naprednega moža, ki je vodil odločno borbo z nazadnjaškimi elementi v Dalmaciji in ki je kot iskren rodoljub moral pretrpeti v vojni huda preganjanja. Naj bi se v Ljubljani in v lepih slovenskih krajih dobro počutil.
Podpredsednik Ribar v Ljubljani. Današnjega slavnostnega, sprejema Nj. kralj. Visočanstva se udeleži tudi poslujoči podpredsednik Narodnega predstavništva dr. Ivan Ribar, ki se pripelje s prestolonaslednikom v Ljubljano. Podpredsednik Ribar bo predstavil regentu v Ljubljani navzoče narodne poslance. Mi našega odličnega prijatelja v demokratski Ljubljani iskreno' pozdravljamo.
Z redom Sv. Save I. razreda je odlikovan' predsednik slovenskega dela JDS. minister za socialno politiko dr. Vekosla.v Kukovec. Isto odlikovanje so dobili tudi ministri dr. Krizman, dr. Drinkovič in dr. Korošec ki se nahajajo v spremstvu prestoloiiaslednika-regenta.
Spremstvo, Poleg članov kabineta nahajajo se v regentovem spremstvu še minister dvora Jankovič, od generalitete vojni minister Branko fova-novič, prvi adjutant general Zečevič, generali Vasic, Tucakovič, Maister in Plivelič, admiral Kock, komandant kraljevske garde polkovnik Živkovič z več pobočniki in ordonančnimi častniki, telesni zdravnik dr. Koen, beograjski policijski ravnatelj Lazarevič in številno osobje dvorskega maršalata. Kot ceremonijar fungira vršilec dolžnosti dvorskega maršala polkovnik Damjanovič.
n. Prihod kraljeve garde v Ljubljano. Včeraj popoldne ob 17. uri prišel je v Ljubljano eskadron kraljeve garde-komjenice s fanfaro, ki je oidšel s kolodvora takoj v topniško vojašnico. Ob pol osmih pa so prispeti trije bataljoni garde-pehote s svojimi godbami in korakali po mestu v domobransko vojašnico. Občinstvo, ki je bilo zbra-
no v velikem številu na kolodvoru in po ulicahr je veselo pozdravljalo postavne fante, ki so ponosno stopali po ljubljanskih ulicah.
Revolucija. Poverjenik za socialno reformo Gosar hoče prerezati vsako« vez med Beogradom in Ljubljano. Dasi o kakem: avtonomnem socialnem skrbstvu pred preobratom ni bilo govora, dasi pade socialno skrbstvo evidentno v državni delokrog (socialna bremena, n. pr. v industriji ne smejo biti v vsaki pokrajini drugačna), dasi je vso dobo poverjeništvo v Ljubljani prav dobro sodelovalo z ministrstvom, ki je pokazalo dosti iniciative, hočejo klerikalci prekiniti vsak odnošaj ž njim. Na ukaz, da predloži spise, Go^-sar ne reagira. Spravil ga je v „miznico, češ da avtonomen, minister ga ne briga". Ker spada pod socialno skrbstvo1 skoro vse, kar hočete, bo kmalu Gosar absoluten gospod v Sloveniji. V parlamentu prijeti ga, ne bo možno, ker on ministru ne parira, ker mu niti aktov, niti pritožb ne predlaga. Od ministra si da nakazati samo denar. Tu ima g. Protič vzgled, kako bo po njegovem ustavnem načrtu. Revolucijo v poverje-ništvu za socialno skrbstva treba zatreti tako, kakOr ono na Zaloški cesti.
n. Kralj v naši ustavi. Stališče kralja je točno opredeljeno v ustavo za kraljevino Srbijo, proglašenem 5. junija 1903. Ta ustav sicer ni pro-širjen na nas, vendar se v resnici v glavnem izvršuje in so zlasti Srbijanci zelo natančni, da se ga1 drže. Določbe glede kralja preidejoi |bre(z,-dvoma skoro neizpremenjene v jugoslovanski ustav. Po ustavi je naša država parlamentarna kraljevina, tr j. vlada, se »sestavlja iz večine parlamenta in vodi vse državne posle pod odgovornostjo' parlamenta. Kralj potrjuje zakone. Dokler kralj zakona ne proglasi, ne velja. Prestolonaslednik in ostali člani kraljevega dvora se ne morejo poročiti brez kraljevega dovoljenja. Kralj postavlja vse uradnike. On je zapovednik vse vojske. On daje odlikovanja. On ima pravo kovanja novca po zakonu. On' ima pravo ponii-loščenje, preiskavo ali sodbo pa sme ustaviti le pri političnih zločinih. Kralj zastopa državo na zunaj. On napove vojno, sklepa mir. On seziva skupščino, jo odgodi, vendar ne prek'o dveh mesecev brez prestanka skupščine. Ako jo razpusti, mora obenem razpisati nove volitve najdalj v dveh mesecih, a v treh mesecih se mora sestati že nova skupščina. Noberr akt kraljev se ne sme izvršiti, če ni sopodpisan od pristojnega ministra. Akot bi kralj po svoji smrti ne ostavil moškega potomstva, prevzame njegove posle ministrski svet, k'i najdalj v enem mesecu skliče „ Velika Narodno Skupščino", ki sklepa o prestolu. 2e iz teh podatkov se vidi, kako demokratska je bila Srbija, Novi ustav bo prevzel še najmodernejše dembkratske pridobitve.
Odlikovanja. V Srbiji, oziroma danes v Jugoslaviji obstojajo na podlagi zakona o „ordenima i medaljama" od 23. januarja 18S3. in nekaterih kesnejših prememb sledeči redi: 1.) orden dvoglave-ga Belega Orla, ustanovljen v spomin obnovljenja kraljevine, da se nagradi zasluge napram kralju ali državi; 2.) orden Takovskog Krsta (križa) za nagrado zaslug' za nezavisnost in osvoboditev Srbije (ta red se danes ne podeljuje več); 3.) orden Svetega Save za nagrado zaslug za prosvete, književnost, cerkev in lepe umetnosti. Ordeni se morejo ustanoviti le z zakonom. Vsaki navedenih crdenov ima 5 stopenj (redov). Belega Orla niore v Srbiji dobiti prvi red le 10, drugi red 20, tretji 40, četrti 50, peti 300 oseb. Ordene daje-kralj ali iz lastne pobude ali na predlog poedinih ministrov. Leta 1904. se je osnoval še red Karagjor-gjeve Zvezde, ki gre po rangu pred vsemi drugimi. Daje se ga za zasluge za kralja in domovino. Oficirji, ki dobe ordene za zasluge v vojni, jih nosijo z meči. Karagjorgjeva Zvezda ima 4 stopnje. Število odlikovancev je omejeno. Po rangu gredo redi takole: Vse štiri stopnje Karagjorgjeve Zvezde, Beli Orel L, II., III., Sv. Sava I., II., Beli Orel IV., Sv. Sava III., Beli Orel V., Sv. Sava IV., V.
Velikost naše države. Evropa šteje po današnjem stanju okoli 38 držav in državic. Med njimi zavzema naša država prav odlično« in važno mesto, kar se tiče števila, prebivalcev in velikosti površine. Oboje ji jamči, da bo igrala v evropski pollitiki prav važno ulogo. Po številu p r e_ b i v a 1 s t v a stoji, Jugoslavija med evropskimi državami na 11. mestu. Danes šteje okoli 13 milijonov prebivalcev. Več kot mi imajo prebivalcev Velika Ruska (78 milj.), Nemčija (60 milj.), Velika Britanija (46 milj.), Francoska (39 milj.), Italija (38 milj.), Ukrajina (36.5 milj.), Poljska (23.2 milj.), Španska. 20.3 milj.,), Rumunija (15.5
milj.)j Češka (13.2 milj.). Manj kot mi imajo vse ostale države kot Belgija (7.6 milj.), Ogrska (7.5 milj.), Ndzbzemska (6.9 milj.), ' Avstrija (6.4 milj.), Portugalska (6.25 milj.), Švedska (5,8 milj.), Grška (5.2 milj.) itd. — Po velikosti površine zavzema Jugoslavija 12. mestlo. Njena površina znaša okoli 250.000 km2. Večje so: Veliko Rusko (4,2 milj. km3), Francija (551 tisoč km2), Ukrajina (510 tisoč km2), Španska (504 tisoč), Nemčija (477 tisoč), Švedska (448 tisoč), Finska (377 tisoč), Norveška (325 tisoč), Velika Britanija (314 tisoč), Italija (312 tisoč), Rumunija (298 tisoč). Manjše kot naša država so: Poljska (247 tisoč), Danska (145 tisoč), Grška (142 tisoč), Češka (141 tisoč), Bolgarija (98 tisoč) itd. Pri tem je treba pripomniti, da je pri nas število prebivalstva z ozirom na površino še majhno in da je zato pri nas zemlje dovolj, če se prebivalstvo še prav zelo pomnoži, kajti obilo rodovitne zemlje je pri nas še neobdelane in neobljudene. Obilo drugih držav je v tem pogledu že izčrpanih.
Srbske žrtve za našo svobodo. Čut hvaležnosti nam narekava, da se v slavnostnih dneh spominjamo tudi velikih krvnih žrtev, ki jih je doprinesel srbski del našega naroda, da je prišlo osvobojenje in da moremo pozdravljati danes v svoji sredi vladarja naše krvi. Nič manj kakor 390.000 srbskih in črnogorskih junakov je moralo žrtvovati svoje življenje, da se je mogla ustanoviti Jugoslavija. 310.000 jih je padlo na bojiščih, okoli 80.000 jih je pa pogrešanih, to je večinoma takih, ki so izginili v strašnih dneh urnika skozi Albanijo. Poleg teh žrtev srbske armade, ki je izgubila tako polovico svojega moštva, je pa poginilo še okoli 630.000 oseb civilnega prebivalstva v ujetniških taboriščih, ječah, umiku na Jadransko morje itd. V celem je tedaj srbski del našega naroda položil nad en milijon človeških žrtev kot nerazrušljiv temelj naši državi.
Prebivalstvo naše države po narodnosti in veri. V kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev prebiva okoli 11,110.000 Jugoslovanov (85-2%). 570.000 Nemcev (4-4%, večinoma v Vojvodini), 430.000 Madžarov (3-3%), 570.000 Albancev in Turkov (4-4 %), 208.800 Romunov in Kucovla-hov (1 -6 %) in 143.000 ciganov in Italijanov. Po veri se razdeli prebivalstvo: na 6.100.000 pravoslavnih (47%), 5,200.000 katoličanov (40%), 1,400.000 mohamedancev (11 %) in 260.000 Židov (2%).
Jugoslovanska mesta. Poljedelske države nimajo tako velikih mest kakor industrijalne. Zato tudi ni v naši državi milijonskih mest. V naslednjem naštevamo naša največja mesta, pri katerih pristavljamo tudi število prebivalstva kakor se danes ceni. Največje mesto je Beograd, ki bo štel v kratkem 150.000 prebivalcev (toliko kakor Gradec), potem je Zagreb (okoli 120.000) in nato Subotica v Vojvodini (nad 100.000). To so naša velemesta. Ostala so manjša in ne presega njih prebivalstvo stotisoč. Za Subotico je največje mesto Ljubljana (okoli 80.000), potem Sarajevo (okoli 65.000), dalje Bitolj v Macedoniji (60.000 je štel pred vojno, sedaj je razvalina), Reka (okoli 50.000), Maribor s predmestji (okoli 50.000), Skoplje ob Vardarju (okoli 42.000), Novi Sad v Vojvodini (35.000), Osjek (okoli 35.000), Plevlje (31.000), Sombor v Bački (30.000), Split v Dalmaciji (30.000), Senta v Banatu (30.000), Vršac v Banatu (27.000), Veliki Bečkerek v Banatu (26.000), Velika Kikinda v Banatu (27.000), Niš v Srbiji (25.000), Prilep v Macedoniji (22.000), Prizren v Stari Srbiji (21.000), Pančevo v Banatu (20.000). Vsa ostala mesta imajo pod 20 tisoč prebivalcev. Omenjamo le: Zemun (18.000), Kragujevac (18.000), Karlovac (16.000), Mostar (16.000), Veles v Macedoniji (16.000), Celje s predmestji (15.000), Banjaluka (15.000), Dubrovnik (15.000), Trbovlje (15.000).
Iz katerih pokrajin je nastala naša država. Naša država je nastala iz Srbije, ki je merila 87.303 km2 in štela 4,490.000 prebivalcev, iz Črne gore, ki je merila 14.180 km2 in imela 435 tisoč prebivalcev, iz Bosne in Hercegovine, ki sta merili 51.200 km2 in šteli 1,900.000 prebivalcev, iz Hrvatske in Slavonije, ki sta merili 42.541 km2 in šteli 2,621.000 prebivalcev, iz Reke, ki ima 50 tisoč prebivalcev, iz Vojvodine (deli Baranije. Bačke, Banata), ki meri okoli 20.000 km2 in ima okoli 1,300.000 prebivalcev, iz Medjimurja, ki meri okoli 783 km2 in ima okoli 100.000 prebivalcev, iz Prekmurja, ki meri okoli 1000 km2 in ima okoli 97.000 prebivalcev, iz Slovenije, ki meri okoli 19.700 km2 in ima okoli 1,150.000 prebivalcev (od Slovenije imajo zasedenega Lahi okoli 3500km2 s 170.000 prebivalci), iz Dalmacije, ki meri 12.831 km2 in ima 650.000 prebivalcev (od
tega je ves severni del zaseden od Lahov), in iz ozemlja, ki ga je morala odstopiti Bulgarija (Stramica) in ki meri okoli 2300 km2 in ima okoli 90.000 prebivalcev. V celem ima tedaj naša država okoli 251.000 km2 površine in okoli 13 milijonov prebivalcev.
n. Komisija za začasno upravo deželnega imetja v Ljubljani, Deželna vlada je na novo sestavila komisijo za upravo in likvidacijo deželnega imetja: V njo je imenovala za prisednike: Ivana Stanovnika, posestnika iz Horjula; Ivana Ogrina, stavbnega mojstra v Ljubljani, kot zastopnika SLS.; prof. J os. Breznika, kot zastopnika JDS., in Ivana Kocjana, uradnika okrajne bolniške blagajne v Ljubljani, kot zastopnika JSDS.
Češki minister bolan. Češki minister notranjih zadev Svehla je zbolel za živčno boleznijo. Prepeljali so ga na. njegovo posestvo.
n. Antanta zaseda premogovnike v češko-poljskem ozemlju. Premogovniki v Orlavi, kjer so bile neprestane stavke in izgredi, sO včeraj zasedli močne Antantine čete. V vsakem rovu je neprestano 30 do 50 vojakov v službi.
Prihodnja številka „Domovine" izide zaradi praznikov šele v sredo z obširnim poročilom o slavnostnih dneh.
Ali ste že naročeni na »Domovino"?
Najcenejši jugoslovanski list je „Domovina", ki izhaja trikrat na teden in stane s pošiljanjem na dom mesečno samo 3 K.
„Domovina" prinaša najboljše informacije o vseh notranje- in zunanjepolitičnih dogodkih. Njeni zanimivi in iskreni članki vzbujajo splošno zanimanje.
Uprava „Domovineu v Ljubljani, Sodna ulica št. 6, sprejema naročila. Na zahtevo pošlje nekaj številk brezplačno na ogled.
Program za prireditve ob prihodu regenta v Slovenijo.
1. DAN, V SOBOTO 26. JUNIJA.
Približno opoldne odhod dvornega vlaka iz Zagreba. Prihod v Ljubljano,! južni kolodvor ob 16.12. Prihod se javlja z 21 streli iz topov na gradu., Nj. Vis. regentu se javi na kolodvoru najprej general. Po pregledu častne čete se javi predsednik deželne vlade za Slovenijo.
Pred kolodvorom, kjer stoje v polkrogu častniki, stolni kapitelj, uradništvo, župan z občinskimi zastopniki in v ozadju občinstvo, govori župan pozdravni govor.
Nato se vrši takoj spreVod po mestu, in sicer po cesti na južno železnico, nadalje po Dunajski, Aleksandrovi ter Bleivveisovi cesti do poslopja deželne vlade. Medtem ko se poda Nj. Vis. regent v svoje apartmane, se pre-,m,ika sprevod mimo deželne vlade ter difilira pred" prestolonaslednikom, ki se poda na balkon. Ob 20.30 dvorni dine v stekleni dvorani deželno-vladne palače, ob 21.30 bakljada z vojaškimi godbami.
2. DAN, V NEDELJO 27. JUNIJA.
Malo pred 9. odhaja Nj. Vis, regent iz vladne palače po Bleivveisovi cesti, Aleksandrovi cesti, Prešernovi in Stritarjevi ulici ter Mestnem trgu v stolnjo cerkev. Pri vhodu ga sprejme in pozdravi knezoškof z duhovništvom in spremi na njegovo mesto. Kratka služba božja. Od stolne cerkve odhaja regent po Stritarjevi in Prešernovi ulici, Dunajski in Gosposvetski cesti k evan-geljski cerkvi, kjer ga po kratkem pozdravu evangeljskega župnika sprejme z nagovorom pravoslavni sveštenik. Kratko pravoslavno bla-godarenje.
Nato se pelje Prestolonaslednik po Dunajski cesti, Šelenburgovi ulici in Kongresnem trgu do deželnega dvorca. Tam ga povede rektor univerze v univerzitetno dvorano, kjer je zbran aka-demišld senat, in odtod na balkon, kjer ga pozdravi z nagovorom. Na trgu pred dvorcem je zbrana mladina ljubljanskih šol, srednješolci in. akademiki. Ko stopi Nj. Vis. na balkon, se pojejo himne.
Vračajoč se iz deželnega dvorca, gre prestolonaslednik peš med špalirjem dijakov & svojim spremstvom po Wolfovi ulici pred Prešernov spomenik, da položi venec, potem) se odpelje v mestno hišo, odtam v državno obrtno
šolo in v muzej. V svoie apartmane se vrača ob trinajstih. Dejeuner.
Med 15. in 16.30 sprejem deputacij v reprezen-tacijskih prostorih deželnovladne palače, potem vožnja regenta po mestu in poset ljudske veselice na Kozlerjevem vrtu.
Ob 18.30 obisk pri dravski diviziji.
Ob 19.30 diner.
Ob 21. svečana predstava v opernem gledališču.
3. DAN, V PONEDELJEK 28. JUNIJA.
Ob 8. vojaška parada na Bleivveisovi cesti.
Okoli 10. odhod regenta v avtomobilih na Gorenjsko. V-Kranju (ob 10.30) se avtomobili za čas ustavijo. Pozdravni govor župana. Nato nadaljevanje vožnje mimo Radovljice na Bled (prihod ob 12.) do zdraviliškega doma, kjer so postavljene deputacije. Pozdrav blejskega žut-pana in govor zastopnika koroških Slovencev. Ob 13. dejeuner v hotelu Malnar. Ob 14. vožnja po jezeru do otoka v okrašenih čolnih. Po vožnji pristanejo čolni v bližini hotela Petran.
Ob 15. odhod čez Begunje v Tržič, kamor se pride ob 16. Tržiški župan pozdravi regenta.
Po vrnitvi v Ljubljano od 19. diner.
Ob 21. koncert Glasbene Matice in orkestra v dvorani Union.
4. DAN, V TOREK 29. JUNIJA.
Ob 8. odhod v avtomobilih iz Ljubljane čez Trojane, Vransko (pozdrav župana) in Žalec (pozdrav župana) v Celje. Prihod ob 10. Pozdravni govor okrajnega glavarja kot mestnega gerenta in pozdrav izvoljenega župana celjskega okraja. Iz Celja vožnja čez Konjice in Slovensko Bistrico (v obeh krajih pozdrav-županov) .
Prihod v Maribor ob 12. Mestni gerent pozdravlja in govori pred mestno hišo. Nato svečani sprevod' v dvorano, kjer se sprejmejo! deputacije. Govori zastopnik prekmurskih Slovencev.
Ob 13. dejeuner v Narodnem domu.
Ob 15. odhaja dvorni vlak, ki je prišel medtem v Maribor, z mariborske postaje po progi južne železnice preko Zidanega Mosta in Zagreba v Beograd.
POSEBNI VLAKI V SLAVNOSTNIH DNEH.
Povodom pose t a prestolonaslednika v Sloveniji vozijo razen rednih še nastopni posebni vlaki:
NA PROGAH DRŽAVNIH ŽELEZNIC:
V	soboto, dne 26. t.m.: Na progi Jesenice-Ljubljana gl. kol. vlak št. 1721 in 1718/11. del: odhod iz Jesenic 11.49, prihod v Ljubljano gl. kol. ob 13.47, odhod iz Ljubljane gl. kol. ob 23., prihod v Jesenice 1.10.
Na prcgi Ka-mnik-Ljubljana drž. kol. vlak št. 2156/11. del in 2159; odhod iz Kamnika 12.30, prihod v Ljubljano drž. kol. 13.40, odhod iz Ljubljane drž. kol. 22.49, prihod v Kamnik 23.55.
Na progi Novo mesto-Ljubljana vlak št. 2214 in 2211; odliodliz Novega mesta 8.32, prihod v Ljubljano 11.26, odhod iz Ljubljane 23.40, prihod v Novo mesto 2.27;
Na progi KočevjeGrosuplje vlak št. 2312/11. del in 2317/11. del, z zvezo z novomeškim posebnim vlakom; odhod iz Kočevja ob 8., prihod v Grosuplje ob 10. oziroma v Ljubljano ob 11.26; odhod iz Ljubljane 23.40, oziroma iz Grosuplja 0.40, ter prihod v Kočevje 2.40.
V	nedeljo, dne 27. t. m.: Na progi Jesenice-Ljubljana gl. kol. vlak št. 1711/11. del in 1718/11. del; odhod z Jesenic 5.30, prihod v Ljubljano gl. kol. 7.40, nazaj kakor v soboto.
Na progi Kamnik-Ljubljana drž. kol. vlak št. 2152/a in 2159; odhod iz Kamnika 6.38, prihod v Ljubljano drž. kol. 7.45, nazaj *kakor v soboto.
Na progi Novo mesto-Ljubljana gl. kol. vlak št. 2212/11. del .in 2211; odhod iz Noyega mesta ob 6.40, prihod v Ljubljano 9.50, nazaj kakor v soboto.
Na progi Kočevje-Grosuplje vlak št. 2212/11. del in 2217/11. del, odhod iz Kočevja 6.30, prihod v Grosuplje 8.30, oziroma v Ljubljano 9.50, nazaj kakor v soboto.
Na progi Trebnje-Št. Janž vlak št. 2673 z zvezo na ljubljanski vlak št. 2211; odhod iz Ljubljane 23.40, prihod v St. Janž 3.20.
V	ponedeljek, dne 28. t. m.: Na progi Bo-rovlje-Jesenice-Bled in nazaj; odhod iz Boro-velj ob 8., prihod na Bled ob 10., odhod iz Bleda 18.30, prihod v Borovi je 20.17. Nedeljski vlaki
iz Ljubljane v Bohinj, na Koroško, v Planico in Kamnik radi tega v nedeljo, dne 27. t. m. ne bodo vozili.
NA PROGAH JUŽNE ŽELEZNICE:
V	soboto dne 2G. t. m.: Na progi Zidani most-Ljubljana; odhod i'z Zidanega mosta ob 11.30, prihod! v Ljubljano ob 13.; odhod iz Ljubljane ob 23., prihod v Zidani most ob 24.30, prihod v Maribor ob 3.
Na progi Ljubljana-Borovnica: odhod iz Ljubljane proti Borovnici ob 22.30, prihod vv Boiovnico ob 23.
Na progi Vrhnika-Ljubljana: odhod iz Vrhnike ob 21., odhod iz Ljubljane ob 23. V soboto in nedeljo.
V	torek dne 29. t. m.: Na progi Maribor-Grab-štanj: odhod iz Grabšanja ob 7., prihod v Maribor ob 10. Odhod iz Maribora ob 15.29.
Na progi Čakovec-Maribor: odhod iz Čakovca ob 6.32, prihod v Maribor ob 9.30. Povratek v Cakovec: odhod iz Maribora ob 18.55.
PRIHODI IN ODHODI NAVADNIH VLAKOV.
Gorenjska proga.
Proti Jesenicam odhajajo vlaki iz Ljubljane: ob 6-38, 11-50, 18-51, 5-07 in prihajajo na Jesenice : ob 8-56, 14-06, 21-09, 7-21. — Odhajajo vlaki z Jesenic: ob 21-20, 18-50, 8-22, 5-07 in prihajajo v Ljubljano: ob 23-22, 21-00, 10-28, 7-10.
Dolenjska proga.
Proti Novem mestu odhajajo vlaki iz Ljubljane: ob 19-00, 14-32, 7-53 in prihajajo v Novo piesto: ob 21-52, 17-24, 10-43. — Iz Novega mesta odhajajo vlaki: ob 6-00, 13-27, 17-50 in prihajajo v Ljubljano: ob 8-51, 16-21, 20-44.
Mariborska proga.
Proti Mariboru odhajajo vlaki iz Ljubljane: ob 4-15, 10-41, 11-29 (brzovlak), 14-15 in prihajajo v Maribor: ob 6-59, 9-11, 15-04, 14-48 (brozvlak), 17-32, 22-31. — Iz Maribora odhajajo vlaki: ob 3-08, 8*33, 10-13, 14-24 (brzovlak), 17-00 in prihajajo v Ljubljano: ob 7-28, 10-15, 14-51, 17-27 (brzovlak), 21-52.
Kamniška proga.
Iz Ljubljane odhajajo vlaki: ob 12-02, 18-10,
14-00,	8-00 in prihajajo v Kamnik: ob 13-15, 19-21,
15-12,	9-10. — Iz Kamnika, odhajajo vlaki: ob 5-19, 6-38, 12-02, 16-10 20-50 in prihajajo v Ljubljano: ob 6-30, 7-45, 13-12, 17-21, 22-03.
Vrhniška proga.
Iz Ljubljane odhajajo vlaki: ob 19-20, 13-18,
7-25	in prihajajo na Vrhniko: ob 19-55, 13-53,
8-00.	— Z Vrnike odhajajo vlaki: ob 6-04, 10-00, 17-07 in prihajajo v Ljubljano: ob 6-40, 10-36, 17-43.
Gospodarstvo.
Dunaj, 25. junija. Donavska paroplovna družba je zvišala delniško glavnico od 75 na 101 milijon kron.
Borza.
(Izvirno poročilo z dne 25. junija).
Borza v Curihu: Berlin 15-10, Holandska 197-25, New York 549-—, London 21-80, Pariz 46-—, Milan 34-08, Bruxelles 48-—, Kopenha-
gen 92-25, Stokholm 120-25, Kristiania 95-—, Madrid 92-—» Buenos Ayres 236-—, Praga 13-25, Zagreb 7-60, Beograd 30-50, Budimpešta 3-55, Varšava 3-80, Dunaj 3-90, Avstr. žig. 4-—.
Dunajska devizna centrala: Amsterdam 5875—85, Berlin 440—43, Curih 2790—95, Ko-pennagen 2500—05, Kristiania 2700—05, marke (note) 436—39, leji 320—22, levi 280, švicarske note 2765—90, franc.note 1200—00, ital.note 900—00, Anglija 580, dolarji 146, rublji (Romanov) 220.
Dunaj, prosti promet: Zagreb 205—25, Budimpešta 92—104, žigosane ogrske 92—102, Praga 368—88, Varšava 101--117, novi dinarji 850—900.
Zadnje vesti.
PRIHOD JUGOSLOVANSKIH GOSTOV NA VSESOKOLSKI KONGRES V PRAGI.
Praga, 25. junija. Danes so z veliko zamudo prispeli semkaj jugoslovanski gostje na vsesokol-ski zlet. Med drugimi gosti so tudi ministri Pribi-čevič, Ninčič in Stojanovič.
UKRAJINCI POROČAJO, DA POLJAKI BEŽE.
Praga, 25. junija. Venkov poroča: Ukrajinci iz Podolja, ki so prišli v Prago na sokolski zlet, so prinesli vest, da se nahajajo Poljaki v divjem begu pred Rusi. Oddelki ruskih čet so baje že prekoračili mejno reko Zbruč in ruska konjenica je prispela baje že pred petimi dnevi v Kamjenec Podolskij, 18 km od gališke meje.
NOVI VPOKLICI NA POLJSKEM.
Varšava, 25. junija. Po mestu so nabiti lepaki, ki naznanjajo vpoklic vseh bivših podčastnikov, rojenih v letih 1890. do 1895. in vsega moštva 1885. do vštevši 1895.
NOVI POLJSKI KABINET.
Varšava, 25. junija. Včeraj sestavljeni kabinet Grabski ima na sebi vse znake začasnega kabineta. To je razvidno zlasti iz tega, da se nahaja v njem šest članov bivšega kabineta Skul-skega in da štiri mesta sploh še niso zasedena. Minister za zunanje zadeve je bivši poslanik Sa-pieha, javna dela je prevzel curiški profesor Na-rutovvicz, kmetijstvo pa profesor Bujak.
FRANCOZI NE PRIZNAVAJO SOVJETSKE VLADE V RUSIJI.
Pogajanja s Krasinom.
Pariz, 25. junija. Francoski ministrski predsednik M i 11 e ran d! je na včerajšnji seji zbotrnice i'znova naglasil, da Francija nikakor ne more priznti sovjetske Rusije. V Londonu prevladuje splošno mnenje, da pogajanja z ruskim sovjetskim delegatom Krasinom ne bodo dovedla do nikakega uspeha. Govori se, da obstojajo med Krasinom in Ljeninom velika nasprotstva. Zato odpotuje Krasin v kratkem v Moskvo, da se tam tistmeno razgovori z Ljeninom.
POGAJANJA O SESTAVI AVSTRIJSKEGA KABINETA.
Dunaj, 25. junija. Pogajanja glede rešitve kabinetne krize, ki so se včeraj prekinila, so se danes zopet nadaljevala. Pozno zvečer se je vršila pri predsedniku Seitzu konferenca strankinih na-
čelnikov, ki pa je imela le informativen značaj. Prava pogajanja se bodo vršila šele začetkom prihodnjega tedna. Danes popoldne se je vršil ministrski svet, na katerem je bila sklenjena cela vrsta predlog, ki bodo v kratkem predložene narodni skupščini. Razna važnejša politična vprašanja se bodo razmotrivala šele po rešitvi kabinetne krize. Skupščina je danes sprejela proračunski provizorij v znesku dveh milijard v drugem in tretjem čitanju do 31. julija. Pri glasovanju so se Velenemci odstranili.
Dunaj, 25. junija. Govori se, da se bo avstrijska kriza vendarle omilila. Baje so socialni demo^ krati zadovoljni s tem, da dobi ministrstvo notranjih zadev nevtralna oseba in da se delokrog ministra za uk in bogočastje zelo razširi. Po>-gajanja se bodo nadaljevala še-le prihodnji teden, ker je večina poslancev že zapustila Dunaj.
NOVI NEMŠKI POSLANIK V PARIZU.
Berlin, 25. junija. Dosedanji poslovodja v Parizu dr. Mayer bo imenovan za nemškega poslanika v istem mestu.
DRŽAVLJANSKA VOJNA NA IRSKEM — ANGLEŠKI DELAVCI ZA IRCE.
London, 25. junija. V Londonderryju je izbruhnila pravcata državljanska vojna. Število mrtvih in ranjenih znaša že več stotin. Bolnice so prenapolnjene. Razvila se je prava verska vojna, kakqr v najhujših časih srednjega veka. Vladne čete doslej še niso aktivno posegle v boj. Pač pa so prispele včeraj v Londonderrv in druga mesta že močne čete, da vzpostavijo red, Tako katoliški Sinnfajnovci kakor protestantski unionisti neprestano ojačujejo svoje čete, da se maščujejo za zadnje žrtve. Angleški listi poročajo, da se nahaja velik del Irske v uporu. Re-ptibikanski irski elementi so si baje že ustanovili svojo vlado in tudi revolucionarna sodišča ter dali tiskati svoje pisemske znamke. Angleška delavska konferenca v Scarboroughu je z veliko večino sprejela resolucijo, v kateri zahteva za Irsko pravico) samoodločbe. Istotako zahteva, da se respektira samoodločba tudi za Egipt in Indijo. Pri predsedniških volitvah v Ameriki bo irsko vprašanje imelo veliko vlogo. V vseh strankah sej Irci močno zastopani.
MEDNARODNI KMETIJSKI KONGRES V
KOPENHAGNU.
Praga, 25. junija. Prihodnje leto se bo vršil v Kopenhagnu na Danskem mednarodni kmetijski kongres, na katerega bodo povabljeni zastopniki vseh evropskih držav. (Kakor znano, je Danska ena najvzornejših kmetijskih držav).
POGAJANJA MED MEDNARODNO DELAVSKO KOMISIJO IN MADJARI RADI USTAVITVE BOJKOTA.
Dunaj, 25. junija. Jutri prispe na Dunaj trije odposlanci mednarodne strokovne komisije iz Amsterdama, da se pogajajo z ogrsko vlado glede ustavitve bojkota proti Ogrski. Delegati so predsednik angleške delavske strokovne ko-Bnisije in obenem predsednik mednarodne strokovne zveze Appleton, potem tajnik te zveze Fimen in presednik avstrijske strokovne zveze poslanec Huiber. Pogajanja z ogrsko vlado se prično v ponedeljek. Časopisje naglaša že sedaj da se delavski zastopniki nikakor ne bodo zadovoljili s praznimi madžarskimi obljubami, ampak zahtevajo garancije, d se beli teror popolnoma ukine.
LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA ¥ UUBUANI
Stritarjeva fiev.2. Podružnice s Splitu, Trstu, CbIobcb, Sojena, Borici, Celja, Maribora Jn Borovljah; bančna ekspozitura b Ptuja.
LGlSvfov£0c; K 50,800,909
T«lelois St. 261.
Sprejema
vloge na knlištea in tekoSI raJan
proti ugodna^u obrestovani**.
Stopaj* in prodaja vse vrsta vrednostnih papirjev, = valut in dovoljuje vsakovrstne kredite. = Brzojavni naslov t ,,Banka".

J S«lnlika giavnlca«
j H. 30,000.000
Jadranska banka v. Podružnica Ljubljana
Rezerve: ekrog I
K 10,000.000 j
Centrala: Trst. Podružnice: Beograd, Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Maribor, Sfatkovlč, Opatija, Split, Sarajevo, Šibenik, Zader, Ekspozitura Kranj
3pre)emai Vloge na knjižice. Vloge na tekoM
ln žiro-rafan proti najugodnejšemu obrestovanju. — Rentui davek plača banka iz svojega.
Kupuje In prodajal Devize, valute, vrednostne papirje itd.
Eskontira: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
Isdaja: Čeke, nakaznice in akreditive na vbr ta- in inozemska mesta.
Dlje predujme: na vrednostne papirje in na blago, ležeče v javnih skladiščih. Daje trgovske kredite pod najugodnejšimi pogoji.
Prevzemat Borzna n&ročils in jih izvršuje naj kulantneje.	--
Brzojavni naslov: Jadranska.
Telefon et. 257,