-----35
Naši dopisi
Iz SOTerne Amerike 3. jan. — Izročite „Novicam" posnetek iz zanimivega pisma — nam piše gosp. Perd. Sehmid *) — ki sem ga ravnokar prejel od našega vi-sokočastitega rojaka Franca Pirca iz Amerike, ki, čeravno v 88. letu svoje starosti, je vendar še neutrud-ljiv delavec v misijonstvu svojem; vsaj je deloma tudi namenjen družbi kmetijski naši.
„Srčna hvala — piše gosp. Pire — za poslane dve knjigi živalstva in rastlinstva, razjasnjene z ličnimi podobami, ktere moja šolska mladina z velicim veseljem ogleduje. Jaz sem v 88. letu svoje starosti že zel6 slab in bolehen, „menim, da ne bom dolgo čivkal". Moliva drug za druzega, da se v dolini Jozafat srečno vidiva. Jaz živim zdaj v sila mrzlem kraji, in čeravno sedim pri hudo zakurjeni peči, da si smodim spredej obleko, vendar zmrzujem po hrbtu. Nemška fara, kjer sem zdaj, se imenuje Rich Praerie, pošta Littefals v državi Mineš o ta v severni Ameriki. — Kaj pa počne naša ljuba kmetijska družba? Imate že sejalnice, ško-poreznice in mlatilnice, kakor jih imamo tukaj ? — Ravnokar sem spisal nemške bukve o treznosti (Tempe-rane) in jih v tisek dal, da s pritrjenjem vseh duhovnor osnujemo društvo za treznost pri naših Nemcih, kajti žalostnemu pijančevanju so se udali večidel vsi, ki so na novem svetu obogateli. Pozdravi mi naše rojake in še posebno ljube gospode pri odboru družbe kmetijske".
Iz Rusije v decembru 1872. —^ (Konec.) Zapu-stivŠi šaljivi grad nebogatega grajščaka, odpravil sem se ogledat kmečke bolnišnice. Vse je bilo snažno v njej in vsaka stvar tam, kjer je je v bolnišnici treba: suhe svitle sobe, Čedna oprava iz brezovega lesd, ko-palnje z vanami, lekarnica — cel6 čista kuhinja v hiši. Rad bi bil ta ne dragi, po vaseh pogrešani zavod bolj na tanko ogledal, al bal sem se, da bi v njem ne obležal. Po Moskvi se je namreč šopirila gospd kolera, in komaj sem preživel eno noč in pol dneva v Ruski stolici, vže je zvedela za me, ter poslala nad-me svojo kolerino. Ta nagajiva nesnaga me je napadla sredi belega dne na Kremljevskem vrtu na razstavi, predno sem utegnil četrti del zanimivih predmetov ogledati. Spustil sem se v beg in bežal na kolodvor, ker so me noge izvoščikovega konja nesle. Celo od tjotke, ki me je bila pod večer na čaj in na sajke povabila, se nisem mogel posloviti; izpolnil sem jej le eno željo, da sem jo poslal v „Novice".
Kakor meni, se je menda več njim zgodilo; mnogi se cel6 niso upali iz dežele v Moskvo. Zato je imela Moskovska razstava v primeri z druzimi malo obiskovalcev; najbolj srečni dnevi so jih prinesli po 15 tisuč, bili so  pa tudi  dnevi s komaj 200 do 300 obiskovalci.
„Gosudarstvenni kontrol" — pišejo tukajšnji časopisi — bo svoje račune za 1872. leto skoro dokončal in pokazal se bo lepi preves državnih dohodkov nad stroški. To je drugo leto, od kar Rusija nima deficita. Preteklo leto je bilo dohodkov 508 milijonov, ki so za 6 milijonov rubljev presegli stroške,  letos, pravijo, bo
*) Lepa hvala za predrago pisemce.                    Vred.
ostanek za nekaj milijonov veči. Te ostanke dajajo večidel Veliko-ruske gubernije, okrajine imajo še vedno veči ali manji deficit. Tako je bilo preteklo leto na Kavkaziji dohodkov le 5 milijonov, stroškov pa 18 milijonov; v Turkestanu dohodkov 2 milijona, stroškov 6 milijonov. Cel6 kulturonosne primorske provincije so imele 132 tisoč deficita, kteri so pokrile Veliko-ruske gubernije. Pri vsem tem se je tudi državni dolg letošnje leto zmanjšal za 12 milijonov rubljev. Številke 6 in 12 v tako ogromni državi sicer niso velike, vendar kažejo nadepolni napredek v finančnih zadevah.
Steber Ruske države, kmečko „soslovije" si od leta do leta bolj pomaga na trdno podlago. Odkupnino so letos spet izplačali s pribavko, razun nekaj nekdanjih Litovsko poljskih gubernij , dasiravno je zemljedelce letos tlačilo mnogo nadlog, posebno spomladi suša, poleti požari in nazadnje goveja kuga. V novejši čas so se zemljedelci jako poprijeti vzajimne pomoči. Prva posojilna tovaršija seje osnovala 1863. leta, potem do 1869. leta še dve, zdaj jih je vže H7, ki delajo, in 60 najnovejših jih je položilo svoje ustave (pravila) pretekli november v senatsko kancelijo na potrjenje.
Pred nekaj tedni so zagnali angleški časopisi šum, da si je Rusija podvrgla Hivo (Sivo) ali vsaj da je poslala armado nad njo. V tem je bilo nekoliko pomote. Rusija zdaj ni poslala armade proti llivi z namenom, jo zavojevati, ampak odpravila je dva mala odreda, enega iz Krasnovodska na Kaspiškeru morji, druzega čez reko Embo v stepe ali puste, ki leže od Kaspiškega in Aralskega morja proti Llivi, razsledit poti in ostrašit tiste Hivincem podložne kočevce, ki kradejo blago Ruskim Kirgizom. Oba odreda sta svojo nalogo vže rešila, in Krasnodvodski se je tudi vže vrnil na svoje mesto. Vendar Ruski Časopisi resno pretresajo, kaj bi bilo boljše, Hivo popolnoma podvreči ali samo prisiliti jo, da sklene kak dogovor, in neha po roparsko napadati na ruske kupce. Iz vsega je vidno, da v kratkem bo nekaj resnega. Po besedah Moskovskih „Vedomosti" je pričakovati pokorjenja ilive prihodnjo spomlad, ali vsaj ne pozneje avgusta. Srednje arijskih hanstev si Rusija ne osvojuje, kakor da bi jej bilo treba teh dežel, ravno narobe, omenil sera vže više, da take okrajine njen<3 finančne moči požirajo; krotiti jih pa mora zato, ker njeni trgovini silno škodijo. Edini han Kašgarski, Jakub bek, je dovolj pameten, da je sklenil z Rusijo dogovor, vsi drugi so le tolovaji, kterih Rusija ne more drugače ukrotiti, nego z orožjem. Angleži začenjajo menda vže sami spoznavati, da oni, kakor tudi druge evropejske države, niČesa ne zgube, ako Rusija v te divjaške kraje nekoliko reda, varnosti in omike zanese; vsaj Times, še pred malo časom silno repenčasta, je začela v tem smislu pisati. *)
Ravno dokončal sem pismo , ko so prinesle „Moskovsk. Vedom.^ iz Petrograda 9/2I. decembra sledeči telegram: Govorijo, da v vladnih krogih obravnave o vojski s Hivo so končane in vojska rešena.
Iz Gorice 26. jan. — Kmalu ne bom res več vedel, ali sem Vaš redni ali izredni dopisnik. Za zdaj mislim, da mi ni še mesta prevzel gosp. —. Iz njegovih dopisov, kakor tudi iz dopisov vseh druzih naših po-litiških časnikov ste lahko posneli, da imamo v Gorici letos duševno burjo namesti Grgarske. *•) Naši slovenski stranki ste razburjeni, daje kaj. Vsa Gramont-Beustova „afera" (bi rekel „Nar.") ni še senca ne naših prepirov. Kaj so  njune  „Enthullung"-e  proti  našim,   kakor jih
*) Prosimo kmalu zopet kaj.                               Vred.
**) Burjo za to „Grgarsko" imenujemo, ker piha od vasi Grgar proti severo-vzhodu od Gorice. — Danes nam letošnjo zimo v prvo piše, pa ne močno.                          Pis.
čitamo v domačih listih in pa t „Narodu"! Škoda, da taka razodetja ne spravijo navadno nič veselega na dan, da so pohujšljiva in morebiti spravo zadržujoča. Po drugi strani pa se ne da tajiti, da grom in blisk nebo vedri. Jez nočem ni zagovarjati, ni grajati tega, kar o tukajšnjih zadevah po časnikih beremo, ker se držim italijanskega pregovora: „Patti chiari, amici čari". Izgovorimo se dobro — potem pridemo brž ko ne do porazumenja. In ravno zdaj teče — kakor slišim — poravnava zarad razpora, ki je bil nastal v tukajšnji čitalnici o začetku društvenega leta med ,,mladimi" in „stariini". (Nerad rabim ta izraza, a rabim ju, ker sta že znana). O vspehu bom znal drugoe kaj povedati, kakor tudi o tem, ali bo imelo porairjenje na socijalnih tleh kaj vpliva na politiške navskrižnosti med strankama, med liberalno namreč in tisto, ki je identična z „Noviškoa ali stranko narodne večine v deželnem zboru Kranjskem. Govoreč o porazumenji ne morem si kaj, da ne bi omenil ene glavne napake, ki se nahaja v polemiki pri obeh strankah, te namreč, da se ne razločuje govorjenje in delovanje na javnem, politi-škeni itd. polji — in pa privatno, osebno obnašanje p osa m ni h privržencev te ali une stranke. Akoravno je resnično, da ima privatno mišljenje in vedenje vsake osebe vpliv tudi na njeno javno delovanje, vendar ne gre vsega na veliki zvon obesiti, dokler ni dotičnikova privatna obnaša postala očitno pravec javni njegovi politiki. Predno se pa kdo upa, pokazati se v politiki in javno tacega, kakoršen znabiti na tihem je, bode pač vdolgo premetaval v roki žrjavico, da se ne speče. ,,Človeški oziri" so in ostanejo za mnoge ljudi raerodajni. Kar se mene tiče, ostanem pri tem, da med našima strankama — ne samo v Gorici, temuč tudi drugod — ne bo stalnega miru, dokler „mladi" ne jenjajo moliti Ljublj. „TagbIatta", oziroma njegovih tako imenovanih liberalnih načel (sit venia verbo!) To je tudi glavni zadržek, da mi na slovenski strani prave kompaktnosti proti ustavakom, ker oni dobro vedč, da so naši „mladi" v deveterih rečeh njim bliže, a nam samo v eni. To, deseto reč pa imajo oni za „Schrulle" slov. narodno liberalnih sramožljivih svojih tovarišev. Kdor je prav narodnjak, mora se boriti in potegovati za vse, kar je narodovega, a ne izpu-ščati, ne vem, koliko toček in boriti se samo za eno (jezik), — ki sama zase je brez podlage in idejo narodnosti le krha in razdira. — Naše mestno starešinstvo dela letos prav urno in vspesno. Prave sprave med laškima strankama sicer še zmirom ni; al pomirje vsaj je storjeno. — ,,Ginnastica" je imela te dni občni zbor; v novoizvoljenem ravnateljstvu je tudi zdaj tukaj bivajoči Favetti. — Zidalo se bo pri nas na mlado leto, da bo veselje gledati; na vse strani se proti železnici (na južni strani) odpirajo nove ulice.
Salvorc v Bcnečanski Istri 20. jan. A. J.  — Danes
imam v svojem vrtu lepega letošnjega graha obilo za jesti; česplje (sužini) so debele, kakor so bile lani in vsako leto v prvi polovici meseca malega srpana; man-dole pak so že nehale cvesti, mnogi drugi žir (sadje) ima popke.   Topline imamo 10 stopinj R.
Iz Ložkega potoka 20. pros. L. A. (Ogenj — živinska bolezen — vročnica.) Preteklo sredo ob 8. uri zvečer nas je silno prestrašil plat zvona. Gorelo je v Male ml o g u, ter pokončal je ogenj komaj par let staro hišo posestnika J. Debeljaka. Kako je ogenj se pričel, menda nihče ne ve prav. Ker pomoči naglo ni bilo, bilo je le kaj malega mogoče rešiti iz hiše; večidel vse pohištvo in obleka, vsa hrana in tudi nekaj denarja je zgorelo. Sreča velika, da ni bilo čisto nič sape, drugače bile bi šle tudi sosedne hiše, ki so s skopo krite in ce!6 blizo pogorišča,   pri  rokah pa cel6
------    36    ------
nobene gasilne priprave, in vode le malo. Neverjetno & vendar resnično je, da so bili nekteri tako hudobni, da so vodnjake svoje zaklenili, in ko so se prebile duri, so poskrili golide za zajemanje vode. Ljudi se je bilo mnogo sešlo in rad bi bil vsak pomagal, da bi bil imel s čem. Tako pa ni druzega ostalo ko ogenj gledati. Zdaj se bodo vendar spametovali tisti možje, ki so bili vedno proti napravi gasilnic, ker videli so, koliko se brez njih opravi. Skrbeti je pa tudi treba, da bo vsako selo imelo potrebne kljuke na dolgih dro-geh, ktere bi bile tu mnogo koristile, ko bi bile pri rokah. Tudi ponočna straža bi morala nadzorovati. Največkrat so na straži otroci po 10 do 12 let stari. Kakošni so to čuvaji, si misli lahko vsak. Dokler ljudje čujejo, čuje tudi stražar, potem pa gre spat, ker jo je strah! Gosp. občinskemu tajniku M. Gruheku gre čast in hvala, da se mnogo trudi, odvrniti nesrečo ognja z večkratnim pregledovanjem ognjišč, če tudi mora zavoljo tega marsiktero grenko požreti od nespa metnih gospodarjev. Veliko hvalo zasluži tudi tukajšnji kaplan gospod Fr. Avguštin za svoj trud in nepre-atrašenost pri imenovanemu požaru. — Ce tudi nas Turška živinska bolezen ni še obiskala, imajo vendar naši kmetje, ker na O bloke in Rakek ne smejo z di-lami in trami, zavoljo nje veliko škodo. Mnogo jih je, ki jih po večem le cesta redi; kajti polje rodi pičlo, gozd pa zdaj še obilo. Živinske kuge se naši ljudje zelo boje. Pravila mi je neka gospodinja, da, ko jej je pred 14 dnevi po noči krava naglo zbolela, da ni mogla nobenega soseda v hlev spraviti na pomoč; vsak je mislil, da je že kuga tu. Tak strah pred kugo je pri nas, ki smo na meji Hrvaški, od ene strani zelč koristen , utegne pa biti marsikomu na škodo. Paziti bi se moralo še veliko bolj na Hrvaško, ker od ondot nam žuga nesreča. Zato ljudje vedno poprašujejo, kdaj pač dobimo vojake na mejo. *) — Tudi pri nas je začela gospodariti vročinska bolezen; mnogo jih je že spravila v posteljo, neka dva pa tudi še v grob. Žalostno je to, da ljudje zdravnika še le takrat pokličejo, ko je vse zamujeno, al zavoljo daljave na vse strani se vsak boji velikih stroškov. — Kakor drugod tudi v naših hribih dozdaj še nič ne vemo od zime; Čbele so pretekli teden in popred že obnožje nosile.
Iz Gorcnskega 2o. pros. $:.  — V 3. listu „Novic"
pripoveduje dopisnik M. K. iz Notranjskega od nekega „intelligentnega" učitelja, ki je v neki kavarni obiral gorenske učitelje , Češ, da imajo pred duhovščino strah itd. Dopisnik hoče dokazati, da to ni istina ter gorenske učitelje zagovarja, prav za prav jih le hoče zagovarjati, a pri tem se zamota sam v trnje. Dragi gospod! niti gorenski niti notranjski učitelji Vam za tak članek ne bodo peli hvale. — Vi pišete: „Gorenski učitelji so prijazni z duhovščino itd. To Vam potrjujem, rekel bi, skor brez izjeme. Tako je na Gorenskem. Kako pa je na Notranjskem? Iz dopisa Vašega sme se soditi, da notranjski učitelji z duhovščino ne hodijo ene in iste poti. To pa ni istina. Tudi notranjski učitelji so z duhovščino v trdni zvezi kakor nekdaj; k večemu se sem ter tje kak „intelligenten" nove ere sme izvzeti. — pišete: „Ako pa gorenski učitelj vidi, da duhovnik njemu pri šolstvu nasprotuje, se zna ravno tako, kakor učitelj na Notranjskem vesti in se za svoje pravice potezati, in tudi na Gorenskem se  kaj   tacega godi.    Tukaj pa
•) Da zoper vladno prepoved neki Meteljčan ni Šel v Grob ni k po vole in jih skrivaj pripeljal domu, ki so potem zboleli in tudi uni, ki jih je na Studenec prodal, vse zel6 ostre zaprtije ne bi bilo treba! Tako pa ni drugače, dokler začeti ogenj se ne pigasi popolnoma. Tudi črnica utegne strašno huda ia kužna biti; priča temu so, da spet uoi dan so pogiaila drug* goveda v Meti j ah in na Studencu.    Ea kmet je ob rso svoja živino.                  Vred.
sekate po duhovščini in po učiteljih, naj si že bodo gorenski ali notranjski. Povedite nam le, kje duhovniki učitelju pravico kratijo? Duhovščina naša in Vaša je n&rodna; ona nikoli ne nasprotuje šolstvu, temuč še podpira je zdatno, ako se učitelj le ve spodobno proti njej obnašati, in jej tudi on ne nasprotuje. Ako se pa učitelj navzame „liberalnega" duhd in se začne po „Tagblattovski" od duhovščine obračati, kako more potem zahtevati, da bi tudi duhovščina ne obrnila se od njega? Kdor je tako „mlade pameti", da samo zavoljo principa nove ere pri šolstvu se z duhovščino prepira, naj pomisli vsaj to, da šole na Kranjskem morajo biti katoliške, ker je ljudstvo katoliško, ki svoje otroke v šolo pošilja. Brezverstvo je v naši deželi kontrabant, ki ga duhovščina ne sme trpeti. — Nadalje še pišete: „Res je, da je kak učitelj a ne le na Gorenskem , temuČ tudi na Notranjskem, ki si ne upa za pravico potezati, a ne zavoljo bojeČnosti, ampak zavoljo materialnega stanj a" itd. To je zopet kaj lepo. Gorenski učitelji in tako tudi notranjski tedaj le zarad „materijalnega stanja", le zavolj strahu zgubiti cerkve-nikove dohodke, le samo zavoljo tega ste Vi z duhovščino prijazni; ko bi pa imeli po 600, 800 gold. ali še več na leto , kaj ne, potem bi pa že lahko duhovščini roge pokazali in kričali  kakor ,/Tagblattovci"   in   njim
sorodai našiaei „proč s f.....!" —   A  tov je preveč
odkritosrčnosti naenkrat! Gospod dopisnik! Skoda, ker ste bili na Gorenskem in bi imeli poznati vedenje svojih tovarišev, da se še niso udali novi eri in da z duhovščino ne le zavoljo materijalnega stanja, ampak iz golega prepričanja, iz miroljubnosti ia spoštovanja do svojih najboljših prijateljev, deloma tudi dobrotnikov, v prijaznosti žive". Gotovo pa notranjski učitelji tudi niso veliko drugače. Ko bi se tudi materijalno stanje učiteljev Kranjskih zboljšalo —česar živo želimo vsi — b6do slovenski učitelji, ki so pravi rodoljubi, ravno tako kakor do sedaj , v duhu vere z duhovščino zedi-njeni za blagor ljudstva delovali. Kdor pa je druzega duhi, naj pri B is marku službe išče, bo že videl, kako si bo na rožice postljal.
NovomestO 26. jan. — V zadnjih „Novicah" je dopis iz Novomesta primerjal naši dve društvi gled6 njunih udov po številu, pa je grajal, da se nekteri udje nahajajo v obeh društvih. To dvestransko udeležbo je pisatelj sodil iz nekega preostro idealističnega stališča, ktero bi bilo sicer prav zaželeno, ako bilo bi le mogoče in koristno gledč na naše dandanašnje razmere. — Ne spuščaje se dalje v to vprašanje, ker smo prepričani , da nam bode pisatelj onih vrstic sam pritrdil, ako malo mirnejše pretehta praktične vzroke „pro & contra", hočemo samo razjasniti to, kako se pri nas doni& — in to je glavno — sodi o tej reči. — Naše razmere somalomestne, ki se jako razločujejo od Ljubljanskih. V našem socijalnem življenji se vsaka enostranost veliko ostrejše čuti in ona prinaša v med-sobnih vsakdanjih zadevah, bodi-si službenih, kupčijskih ali druzih, ovirajoče nasledke, kterih se je v velikem mestu, kakor je Ljubljana, lože ogibati. Kar se tiče uradnikov, dozdeva se nam, da imajo dolžnost, biti r dotiki z ljudmi raznih zasebnih nazorov, posebno v zabavnih društvih. Med tukajšnjimi „utrakvist i" so pa tudi nekteri meščani, ktere štejemo med naše poštene narodnjake, tako, da nikomur ne pada pri nas v glavo, da bi zarad tega dvomil nad njihovim rodoljubjem, kakor sploh udeleževanje pri enem ali drugem zabavnem društvu nikjer ni edino merilo, po ktereoa se konečno sodi o značaji udeleženca. Dosti je druzih prilik, da spoznavamo ljudi, ali so naši ali ne. — Akoravno tedaj priznavamo, da bi bilo bolje in lepše, ako bi taki časi napočili,  da bi se rodoljubje odlikovalo v vseh, tudi v
-----    37 -----
malovažnih reččh, in da bi na slovenski zemlji ne bilo nobenih druzih društev nego narodnih, vendar ne smemo že danes puščic metati na take prijatelje, kteri v ne-važnih zadevah računajo z občnimi razmerami, sosebno mi Novomeščani ne, kteri si nasproti Ljubljančanom štejemo v neko prednost, da se v socijainem življenji ne razcepamo tako ostro po narodno-političnem značaji, kar bi v našem malem mestu le večen prepir budilo in nemogoče storilo mirno vzajemnost.
Odbor čitalnice novomeške NoTOUieSto 27. jan. * — Po triletnem delovanji našega po večini narodnega mestnega odbora bile so 23. in 24. dne t. m. zopet nove volitve. Prvi dan sta volila 2. in 3. razred. Udeleževalo se je jako veliko volilcev in zmagali smo narodnjaki s tako ogromno večino, kakor še nikoli. V 3. razredu so naši kandidatje dobili po 72 do 74 glasov; od nasprotnikov — smejaj se svet! — je eden vjel 7 glasov, vsi drugi pa še toliko ne. 2. razred ima pri nas le 38 volilcev in je Eoln prijateljev nemČurske stranke; vendar so naši do-ili po 16 — 15, nasprotniki pa le 7 — 8 in še manj glasov, v veselo znamenje, da si mestjani nočejo na-sprotivati in prepirati se med seboj na komando nekte-rih, ki mislijo, da je mestna biša le kraj za velikonem-ške agitacije, ne pa kraj, ker se dela na korist materialnega in duševnega napredka občinskega. — Kakor številke kažejo, je bila zmaga narodnjakov eklatantna. Volitev se je vršila v najlepšem redu, brez razcep-ljenja glasov, kar je zasluga posebno g. K. Rozmana in njegovih prijateljev gg. Krištof-a, Kobetič-a in Kindl-a, kteri so skrbeli , da se meščani niso dali po laž-njivih prerokih motiti od pravega. Slava njim! -— Jako smešen je proti temu vspeh napenjanja naših nasprotnikov. Glava njihovega volilnega komite-a bil je tukajšnji bilježnik Formacher z raznimi pomagači, kteri so se menda vsi zibali v sladkih sanjah, da jih meščani, Bog vedi, kako ljubijo in da vsi od konca do kraja bodo na njihovo zastavo prisegali. No, gospodje, odgovor ste dobili jasen in dostojen. Prosit! Za konfekt imate pa še prepir med seboj, ker ste hoteli vsi se vsesti na županov prestol, in ste se nazadnje Še za ostale kosti začeli ravsati, razžaljivši mirnejše med vami, ktero ste izbacnili zato, da bi samo pravi nem-čurski cvet spravili v odbor. Gosp. pl. Formacher je skušal v vseh treh razredih, da bi ga volili. Kako mu je šlo, kažejo gori navedene številke 7 glasov proti 74, „Ophelia geh' in ein Spital!" — O volitvi 1. razreda, v kterem so skoro sami uradniki volilci, vas ne bom dolgočasil. Kako uradniki dandanes glasujejo, v6 ves svet. Novega se tedaj ni nič pripetilo; vse smo že doživeli, zato tudi nočemo tistim gospodom, kteri so se odlikovali z brezsramnim pritiskovanjem na podložne, prijaznosti storiti, da bi o njih govorili. Milujemo le vse uradnike, kteri se ne vjemajo z nazorom svojih predstojnikov in so bolj delikatnega častičutja, kakor oni, na kterih zapoved so morali duševne muke trpeti. Škode nam niso velike naredili, ker smo že dan poprej večino si pridobili. Zavoljo tega se nam je tudi zdel nemčurski bojoklic drugi dan pravi čin glasovitega španjskega viteza. Sicer pa bomo nasprotnikom zmirom in pri vseh volitvah zagodili tako, kakor zdaj, ako se jim bo še ljubilo „ein Tanzchen zu wagen". — Naj naposled omenim še to, da delamo zdaj na to, da si čitalnica napravi lastno hišo. Al o tem drugi pot več. Iz Kostanjevice 25. jan. — „Das ist der so viel ge schmahte Mann, to je tolikanj obrekovani mož!" In to je naš župan iSever. Zakaj? Poglejmo! Neki poštenjak je čutil srbičico, ki se imenuje vedičnost, ter hoče izvedeti, kako in kaj da je z lovskim denarjem. Vstopi Be tedaj pred-nj ter ga potrese za podbradek:   „kje pa
je lovski denar?" — „Že dajem račun!" — odreže te mu na kratko, češ, kaj bi se ti vtikal v to, vsaj položim račun! Ker pa mož ni bil zadovoljen s tako ohlapnim odgovorom, le še povprašuje: „kje pa je lovski denar?" Zupan videvši, da se ga ne more tako z lah-koma odknžati, reče: „potrošen je za srenjsko orodje!" Prašnik, ki ni bil zadovoljen s tako jalovim odgovorom, ker mu nikakoŠno srenjsko orodje ni znano, le še praša: „kje pa je lovski denar?" „Za srenjske kanale je potrošen!" zarohni župan. In ker prašnik le nič ne ve o takih srenjskih kanalih, le praša in praša za lovski denar. — In kaj je bil konec tega razgovarjanja? Nem-čurskoljubeznjivi župan moža toži zavoljo razžaljenja, in tožba mu obvelja. — Iz vsega tega pa se vidi vesela resnica, da je župan čmeren, kedar je treba dajati račun od županovanja. Računa smo tako težko čakali, kakor duše rešenja iz vic. „Račun, račun, račun!" — to je bilo naše vsakdanje vpitje. Pri tem so eni zabavljali, drugi so se jezili, tretji so kleli — al naš župan in Gač sta se za to tako malo brigala, kakor kurent namalani v pratiki, ako mu muha sede na nos! Kaj je bilo dru-zega storiti, kakor tožiti pri deželnem odboru. To mu je prišlo vendar do živega. Zupan spiše pohlevno pisemce do si. deželnega odbora. In kaj je pisal v pismu? Da računa ne more položiti, ker je „prestar". „Turška sablja, račji kljun, iz torbe gleda cel kopun!" —pravi narodna pesem. In ta kljun je, da je župan prestar za županovanje, ker ne more dolžnosti opravljati. Naj tedaj odstopi, ker sam priznava, da ni več za to! A vendar noče. Kedaj že bi morala biti nova volitev, pa je še zdaj ni! Ali je tudi za to prestar, da ne more razpisati nove volitve? — Zadnji čas je tedaj, da mestjani naši za nove volitve vložijo prošnjo si. deželnemu odboru, ki ima to reč po občinski postavi v svojih rokah.                                                                 Meščan.
Ribnica 25. jan. (Narodna čitalnica naša) napravi 2. svečana neumrlemu Vodniku v spomin besedo s sledečim programom: 1. Cveterospev: „ Vodnikov spomin". 2. Slavnostni govor. 3. Cveterospev: „Nočni mir". 4. Saloigra: „Župan". 5. Popotnica: „Dalje". 6. Tombola. — Začetek ob 6. uri zvečer. Vse ude in narodne   rodoljube vljudno vabi                            odbor.
Iz K Ki š nje 25. jan. (Hudoben požigalec — prošnja do c. k, deželne vlade.) 19. dne t. m. priklatil se je t Krašnjo hudoben človek, da je težko si bolj hudobnega misliti. Klatež je bil črno oblečen, srednje postave, bolj dolzega obraza in brkast. Ne v6 se, ali iz kakega srda ali od brezbožnega človeka podkupljen zažgal je samotnega kmeta ta dan dvakrat; v prvo ob 4. uri popoldne. Ogenj sta naglo dva pastirja, ki sta blizo pasla, pogasila. Ko skriti hudobnež ni videl rdečega petelina na strehi, se čez uro zopot približa pobištvu ter ogenj podtakne. Ker je več ljudi pri hiši, zopet o pravem času pogase ogenj, kteri se je že visoko po strehi oblizoval. Požigovalca nobeden ni videl. Neznan strah vse hišne prevzame. Hiteli so v vas, ktera leži kakih 5 minut t stran pri veliki cesti, da fantov pridobi za ponočno čuvanje. Celo noč so varovali pred hudobnim človekom vse pohištvo. 20. dne t. m. zjutraj pa so šli eni v cerkev, drugi so ostali za varhe, ter se podali v stanovanje. Ta trenutek porabila je črna duša ter nasitila svoje želje: vnovič zažge hišo na več krajih. Varhi kmalu zapazijo ogenj in gasč, al ogenj jih presili, in ob uri je bila cela hiša pogorišče, hlevi razdjani, dvojo goved opečenih, vsa krma pepel, večidel pohišnine zarad silne vročine oglje. Pogorelec je res usmiljenja vreden, ker je priden, in ker ni zanikernost kriva nesreče, marveč črna hudobija. — Ne moremo si kaj# da ne bi pri tej priliki si. deželno vlado prosili: naj po c. k. okrajnih glavarjih blagovolili žandarjem
___    38___
naročiti, da strogo gledajo na potepuhe, kterih se letos čuda drhal po veliki cesti klati. Nektere dneve vidimo strahovite obraze, kteri nas nadlegujejo za podporo, če bi se takim ne dalo po volji, cela vas je nesrečna!
Trebno na Dolenskem. — Po dovoljenji kupčijskega ministerstva od 12. t. m. tudi mi dobimo telegrafno štacijo.   Napravijati se bode začela prihodnjo spomlad.
Iz Kranja. (Poziv.*) Mislilo se je, da bo Simon Jenkov spominek ob vseh Svetih 1. 1812. izgotovljen in postavljen; al ni bilo mogoče. Obljubo pa imamo sedaj , da ga radoliški podobar g. Ivan Vurnik izdela do prihodnje Velike noči ter o binkoštnem času postavi. Spominek ne bo Prešernovemu enak. Za pol sežnja bo Še visi od Prešernovega in zlog mu bo Bizantinsk. Denarja spominku nimamo se zadosti. Zato prosimo darežljivih Slovencev iz vseh pokrajin bratovske pripomoči; si. vredništva naših listov pa vljudne podpore. — Doneski naj se blagovolijo pošiljati denartiičarju za Simon Jenkov spominek, g Ferdinandu Sajevicu, trgovcu v Kranj i.
Odbor za Simon Jenkov spominek.
Iz Ljubljane. (Državni naši poslanci), ki niso šli v zbor na Dunaj , so prejeli te dni poziv od predsedstva državnega zbora, naj pridejo o 14 dneh, sicer zgubijo poslanstvo. Da niso šli in ne bodo šli, to bi morali ustavoverniki vendar spoznati, kajti oni so obljubo (prisego) storili na deželno ustavo, ktero pa uničujejo direktne volitve, ki imajo priti pred sedanji Dunajski zbor in kterih v tem zboru zabraniti nikakor ne morejo. Proti prisegi svoji bili bi tedaj le kumi (botri) ustavoloma; vsaj to se od njih ne more zahtevati! Čudno je res politično kolo dandanes: zdaj smo mi federalisti — branitelji deželne ustave!
— (Politično društvo n Slovenije'*) je v občnem zboru 25. dne t. m., kterega se je udeležilo 45 udov, obravnavalo zdaj veievažno vprašanje o neposrednjih volitvah. Prvosednik dr. Jan. Bleiweis je začel zborovanje z nagovorom, v kterem je rekel, da se mu je od mnozih društvenikov želja razodela, naj skliče zbor v očigled nameravane volilne reforme, zoper ktero se po časnikih bere ogromno veliko peticij in protestov društev in občin na Ceskem, Moravskem, gornjem Šta-jarskem itd. Pri nas prav za prav tega treba ni — pravi — kajti pri nas je že dežela govorila po deželnem zboru, ki je a dre so o tej zadevi meseca decembra sklenil do Njegovega Veličanstva, kar ni bilo niti na Ceskem, niti Moravskem in Tirolskem, — in vrh tega vidimo tudi dejanski protest naše dežele v tem, da se naši državni poslanci nočejo udeležiti takega zbora, ki hoče sklepati volilno reformo, ktera uničuje deželne zbore in žuga z nevarnostjo tudi Avstriji, ktera tako živo potrebuje mirii med narodi, med državo in cerkvijo. Vendar vstreči mnogim željam je sklical občni zbor. Odbor društva sam ne stavi nobenega predloga ter to pričakuje od zbora.
Potem poprime dr. Costa besedo in se sklicuje na svojo v tem društvu o ravno tem vprašanji govorjeno obširno razpravo, nasvetuje ponoviti protest ali po poti resolucije ali po poti adrese do Njegovega Veličanstva, ki bi bila po njegovem mnenji najbolja. — Dr. Vošnjak razlaga, da bi zdaj ne koristila ne resolucija, ne prošnja do nasprotnega nam ministerstva, ter nasvetuje prošnjo do presvitlega cesarja, in v ta namen volitev odseka 5 udov, kteri naj prošnjo izdela, razširi in jo po primerni poti cesarju predloži. — Po kratkem razgororu se ta nasvet sprejme; v dotični  odsek  se volijo:   dr. J. Bleiweis ,   dr. Vošnjak,
*) Drugi pot naznanijo „Novicea zahvalo.
Vred.
-----   39   -----
dr. Poklukar, Pr. Potočnik in J. Jurčič. —Dr. Pozni k nasvetuje, naj se naprosi g. dr. Costa, ki gre na Dunaj , da osebno skusi izročiti prošnjo presv. cesarju. Dr. Costa predlaga, naj se o nasvetu dr. Poznika stopi na dnevni red, kar podpira tudi dr. Poklukar. Ta predlog se sprejme. — Prvosednik sklene sejo z opazko, da se društveni zbor kmalu zopet snide, ker ga čaka veliko važnega dela.
—  (Skupščina za »narodni dom".) Čitalnični odbor je v seji 11. decembra 1872. leta*) sprožil misel, da bi se vže leta 1869. pričeto delovanje za tolikokrat zaželeno ustanovitev ^narodnega doma" ali vsaj temu enacega poslopja nadaljevalo in izvršilo. Enoglasno sprejeta misel prišla je potem pred občni zbor 26. decembra s pozitivnim predlogom, naj se vsa Ljubljanska narodna društva združijo v dotično posvetovanje. Brez ugovora in ravno tako enoglasno sprejeti predlog doide do skupščine dne 23. t. m., ktere se je odličnih zastopnikov posamesnih družeb vdeležilo blizo 30. Po nagovoru predsednika dr. Jan. Bleiweis-a, ki je na kratko razvil zgodovinski obris ^narodnega doma", in po pre-čitanem sklepu čitalničnega odbora pride v razgovor način, po kterem bi se izpeljalo to podvzetje. Dr. Co-stov predlog, naj se odstopi od loterije in naj se delniško društvo napravi, potem da naj se v ta namen izvoli odsek 7 gospodov, se enoglasno in navdušeno sprejme, in ko dalje še dr. Ahačič, Ho rak, G ras se 11 i in drugi v imenu svojih društev zagotovijo podpore, se volijo v omenjeni odsek: Dr. Costa, Gra-selii, Jentel, Lesar, Ravnikar, Vilhar in dr. Vošnjak, kteri se tekoj konstituira ter voli izmed sebe dr. Costo za predsednika, dr. Vošnjaka za podpredsednika in Fr. Ravnikarja za perovodja. Z vsestransko gorko željo za dober vspeh tega potreb-nega podvzetja se razide zbor v najboljših nadejah.
—  (Iz seje deželnega odbora 24. januarija.) V zadnjem deželnem zboru ustanovljena služba deželnega inženirja seje oddala gosp. Fr. Wičel-nu, sedanjemu mestnemu inženirju v Ljubljani. — Izmed Teč bolnišničnih zadev, ki so se obravnavale, omenjamo obravnavo zarad skrbi za potrebni led vsled letošnje mehke zime in obravnavo zarad primerne ledenice. — Rešenih je bilo tudi mnogo občinskih zadev, med kterimi je Dila tudi prošnja občine Studenec pri Krškem za privoljenje, da se smč po vaseh, ki spadajo pod Boštanjsko faro, pobirati 20% priklada na vse direktne davke za občinske potrebe leta 1873., kar se je dovolilo.
—  Gosp. dr. Costa se je v pondeljek zopet podal na Dunaj v opravkih deželnega odbora, da zastopa deželo našo o velikanski tožbi Tržaškega mesta zarad starodavnih najdeniških stroškov, za ktere pa ste tudi toženi Goriška in Istra.
—   (Družba kmetijska) ima danes občni zbor po programu, ki je bil tudi v našem listu naznanjen.
—   Na sejm Ljubljanski se je po dolgem prestanku živinskih sejmov nenavadno veliko pitane goveje živine in tudi precej k6nj prignalo. Cena govedom prva je bila visoka, za par količkaj pitanih volov 400 gold. in še viša. Kupca za-njo bilo je mnogo, posebno veliko Korošcev in zunaj teh še, cel6 en Bavarec. — Cena konjem bila je tudi visoka zato pa le malo kupca. — Za govejo živino predpisani p6si (spričala zdravja) so se kmalu vdomačili;   brez   njih je le malo kmetov iž-
*) Da se odstranijo vse krive misli, da bi se bila ta ideja še le izcimila po neki drugi v N—m—, naj blagovolijo dotični gospodje pozornost obrniti na datum tukajšnjega pri-četka,   ko v Ljubljani ni  bilo še duha ne sluha iz N —m—¦
Vred.
Tino na sejm prignalo,   kar se je pa   brž   na mitnicah (šrangah) zabranilo.
—  („BrenceljnaH 1. list) je c. kr. policija konfisci-Tala; zakaj, nam je uganjka.
—    (nDanes bomo tiči") je bilo im6 slovenski igri, ki jo je dramatično društvo predstavljalo v nedeljo v deželnem gledališču, ki je bilo tako polno, da so velika Trata morala odprta stati. Občinstvo posebno više galerije, je neizmerno ploskalo velikanski Nestrojevi burki, ki so jo posebno gospodje Kaj zel, Drahsler, Nolli, Kocelj izvrstno vršili in jim sploh vsi drugi dobro stregli.
—  (Sedemnajsta slovenska predstava dram. društva) t deželnem gledališči bo v torek 4. februarija. Igrala ge bode igra „Gospod Zamuda" v 1 dejanji po francoskem poslovenil V. Mandelc in že zadnjič naznanjena opereta „Izbujeni lev", ktera je tudi na tukajšnjem nemškem gledališči  imela prav sijajen vspeh.
—  (Beseda na spomin Vodniku z velikim plesom) v nedeljo obeta po svojem programu tako zanimiva biti, da maloktera tako. Tudi neudje, ako jih vpelje kak ud, smejo proti vstopnini 1 gold. ta večer v čitalnico.
—   (Pobirki iz časnikov.)  „Laibaeher Schulzeitung" je že vdrugič na dnevu, a kakor jo le ogledujemo, vidimo,   da je po krvi in mesu prava hči ,,Tagblattova". Vse, kar ona reče, je „Fortschritt", in vsi, ki v njeni rog ne trobijo, pa so „Fortschrittsfeinde". Vsacega, kdor jej le mezinec pomoli, kar objame ga rekoč:   „Sie sind unserMann!" — Ako pa to novo „Schulzeitung" primerjamo  z drugimi  enakimi  nemškimi listi (kakor „Schul-bote", „Volksschule", „Zentral-Organ" itd.), zdi se nam, kakor bi   videli   prav  nevkretno šepasto opico med urnimi igralci. Zadnja, to je, 2. številka nima ne enega pedagogičnega stavka v sebi, temuč mlati slamo že tolikrat omlateno. Postava o učiteljski preskušnji (die Lehrbefahigungsprufung) izvirna in v prestavi je že vsakemu vrabcu na strehi znana in tisti „Dunst, Thau und Reif",   ki   ga   najdeš   v vsaki   prirodopisni knjigi, bodo pa učitelji, kaj ne, v slovensko prestavljali in ga potem rabili pri tistem „Viertes Lesebuch", ki ga naše šole na deželi nikoli videle ne bodo?   Slovenska berila po nemški razkladati,   se   ve   da   pa   bi bilo  vendar preogromno! Z sedanjim vrednikom našega „Učit. Tov." nekako „koketira"  „Sch." samo  za to,   da prejšnjemu brco daje, češ, da je sestavke „fabriksmassig" iz nemškega prestavljal. Dobro! „Tovarš" in „Schulzeit." se v tem le toliko razločujeta, da „Tovarš" je nemščino prestavljal, „Schulzeitung" pa jo  kar   prepisuje;   priča tega nam je „Dunst" in vsa druga šara tega lista, zno-šena cel6 iz Japana in iz — Pruskega, se ve da! — Pod  „Lokales"   objavlja   tudi   svoje   patrone   (unter-sriitzende Mitglieder), med kterimi je največ udov kon-stitucijonalnega  društva   in  nekaj tacih,   ki   se jim po naše pravi:   „šviga  švaga  čez  dva praga".    Slovensko učiteljsko društvo naznanja tudi vse svoje prave ude; kdaj bode li „Krainischer Lehrerverein" svetu pokazal imenik vseh   svojih  udov   in   kdaj   bode   nam  pokazal vsaj pravila svojega društva.   Ta „Tagblattova" hči, ki sicer v eno mer vpije: „Wir wollen unparteiisch sein!" psuje vse,   kar je le narodnega.    „Narodni šoli" pripisuje „nebentedenzije" in govori o „Nacionalfanatismus"; se v6, da nemškutarija in brezverstvo sta „Fortschritt". — V vsem je zmes „Schulzeitung e" vsa podobna „Ge-meindarici", iz ktere se je njen sodelavec, zdaj na vred-nika notisnjeni  g.  S ima  naučil  znašati  „ex omnibua aliquid, ex toto nihil".
------    40-----