■jSREDMJA
KNJIŽNICA
i	CEUE
I ?
o
>
Josip Jurčič
Deseti brat
Ljudske igrice
Za oder priredil Andrej Inkret
Režija: Franci Križaj
Scena: Avgust Lavrenčič Kostumi: Anja Dolenčeva Lektor: Majda Križajeva Glasbeno vodstvo : Edo Goršič
Nastopajo :
Martinek, deseti brat............... Janez Bermež
Lovro Kvas, učenik na Slemenicah....Bogomir Veras
Manica, njegova nevesta ............ Minu Kjudrova
Marijan, hudobni Lovretov
tekmec ..................... Branko	Grubar
Marička, Vencljeva hči, Ma-
ničina zaupnica..........Marjanca	Krošlova
dr. Vencelj, živinozdravnik............ Jože Pristov
Piškav, graščak, oče desetega brata. Marjan Dolinar
Krjavelj ............................. Pavle	Jeršin
Dolet, pijanec....................... Slavko	Belak
Obrščak, krčmar ....................... Miro Podjed
Matevžek, kmet ...................... Borut	Alujevič
Miha izpod Gaja, vaški oderuh....Franci Gabrovšek
Dražarjev France, Mihov dolžnik........ Štefan Volf
Benjamin, graščak na	Slemenicah......Borut Alujevič
Sandi Krošl
Mežon, sodnik .....................Franci	Gabrovšek
Micka ................................ Jana	Šmidova
1.	kmet .............................. Cveto	Vernik
2.	kmet ............................. Marko	Simčič
Trio ................................. Edo	Goršič
Marija Goršičeva Dušan Hercog
Vodja predstave: Stanko Jošt — Šepetalka: Anica Kumerjeva Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les Odrski mojster: Franc Klobučar — Scena, kostumi in rekviziti izdelani v delavnicah SLG Celje.
Uprizoritve »Desetega brata« v Celju:
^°vekarjeva dramatizacija. Režija: Rafko Salmič, premiera 1902.
Ipovekarjeva	dramatizacija.	Režija:	R.	Salmič,	premiera
■U 5- 1903.
U°vekarjeva	dramatizacija.	Režija:	R.	Salmič,	premiera
i9' 3- 1910.
G°Vekarjeva dramatizacija. Režija: M. Roš, premiera 13. 4.1920
U^erjeva dramatizacija. Režija: M. Košič, premiera 8. 7. 1934.
'•uvekarjeva	dramatizacija.	Režija:	J.	Tomažič,	premiera
25' 2. 1947.
lustracija na naslovni strani je delo Ivana Vavpotiča.
Ob temeljnem kamnu slovenske proze
Stoletnica Jurčičevega Desetega brata, prvega sloven' skega romana, je potrdila, da to delo ni le eden temelj' nih kamnov naše slovenske proze in s tem naše kulture temveč še danes iskano in priljubljeno branje. O tert1 nam pričata tudi dve izdaji v letu 1967, prva pri Mohorjevi družbi z znanimi ilustracijami Ivana Vavpotiči in druga kot tretja knjiga reprezentativne zbirke D slovenske kulturne zakladnice pri Založbi Obzorja. Skozi sto let, odkar je mladi in nadarjeni dvaindvajset-letni kmečki dijak, ki je pravkar stopil na univerzo n» Dunaju, začel objavljati svoj izvirni roman Deseti bra* v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov v letu 1866, je to delo doživljalo nove in nove izdaje, bodisi kot samostojne izdaje, bodisi kot zvezek v zbirki zbranih spisov. Tako je Fran Levec objavil Desetega brata v Jurčičevih zbranih spisih kot prvi zvezek leta 1882 itf nato še v letih 1894 in 1908. Posebno pomembna je izdaja, ki jo je z ilustracijami Ivana Vavpotiča pripravila Mohorjeva družba leta 1911 v 85.000 izvodih v redni zbirki svojim udom. Naslednje leto 1912 je izšla pri isti družbi ponovna izdaja z dopolnjenimi Vavpotičevimi ilustracijami v ožji nakladi. V dvajsetih letih med obe-
Miloš Stibler v vlogi desetega brata. Sezona 1909—10.
ITla vojnama sta izhajali dve zbirki zbranih spisov J. Určiea pod uredništvom Ivana' Grafenauerja in Ivana rijatelja, leta 1936 pa je Mohorjeva družba v desetem ^v’ezku obnovljenega Cvetja iz domačih in tujih logov Popravila novo izdajo v priredbi in s komentarjem , PpPceta Koblarja. Po vojni je leta 1947 Slovenski Pjižni zavod izdal ilustrirano izdajo z ilustracijami 'faksima Gasparija in leta 1956 spet založba Kmečka ^niiga z ilustracijami Gvida Birolle. Leta 1960 je izšla zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izdaja z izborom ustracij Ivana Vavpotiča in komentarjem Borisa Pa-ernuja ter doživela več ponatisov, ob stoletnici pa že _ ni en j eni izdaji: pri Mohorjevi družbi z Vavpotičevimi Ustracijami in pri Založbi Obzorja z ilustracijami Mi-ana Bizovičarja ter s spremno besedo Branka Berčiča. Se te izdaje in še izdaja v zbirki slovenskih pisateljev Pri Državni založbi pod uredništvom Mirka Rupla, med
njimi ilustrirane izdaje kar štirih avtorjev, pričajo dovolj zgovorno o priljubljenosti našega prvega slovenskega romana. Kako je ljudstvo osvojilo to Jurčičevo delo, potrjujejo tudi dramatizacije, ki so šle preko naših ljudskih odrov, dramatizacija Frana Govekarja 1901 in 1913, Pavla Golie 1926, Frana Delaka 1934 in sedanja Andreja Inkreta.
Daši idealistična konstrukcija življenja v romanu, kakor ugotavlja Boris Paternu v spremni besedi v Kondorju, ne presega zahtev in kvalitet tradicionalne ljudske vzgojne povesti, odlikuje roman bogato dogajanje, ki kaže Jurčiča kot nadarjenega pripovednika in oblikovalca značajev, ki jim je dal globlje dimenzije človeške tragike. Z ljubečo roko in s čutečim srcem nam je odkril pisano množico likov, ki niso le otroci njegovega nadarjenega umetniškega duha, temveč živi ljudje, po-
Rafko SalraiC v vlogi Krjavlja. Sezona 1925—26.
^rani na široki cesti življenja. To velja za družbo pri ^brščaku, kjer čujemo modrost preizkušenega krnečega človeka in kamor zahajata tudi dva modrijana, ^ 3u je življenje odrinilo na rob in po svoje posredno Osvetljujeta prav tisto, za kar sta bila oba opeharjena. r° sta zapiti študent Dolet in original Krjavelj. Prav v ePizodnih vlogah in v prizorih, ko nastopajo ti poseb-Peži in vaški proletariat, kar je Levstik v svojem pismu Jurčiču leta 1868 označil kot slabost v kompoziciji ro-^na, saj gre na škodo glavnega votka, Kvasove sinte-'čfle zgodbe in tudi druge, analitične zgodbe Martinka ^Paka, ki se z njo prepleta, pa je posebna mikavnost rornana. V tej pestrosti in koloritu je tisti čar, ki je ^branil svežino Desetemu bratu do današnjih dni.
°teze glavnega junaka Lovra Kvasa nam v marsičem ^ažejo Jurčiča samega. Zakoreninjen v svojem kmeč-Kern poreklu in z odprtim srcem za veliki svet upa v Sv°jo srečo, ne more si je pa zamišljati brez poveza-n°sti z napredkom svojega ljudstva. Pomarčna doba, ki J® v Avstriji odprla široke možnosti in perspektive za ®ezgodovinske narode, kakršen je bil tudi slovenski, je ašla v naši mladi inteligenci vnete in požrtvovalne ,°rce, in tak je bil tudi Jurčič. Njegov Deseti brat je brati spomenik temu zagonu in optimizmu. Tudi v tem ta njegova lepota in mik.
račati se k Desetemu bratu nam danes torej ne po-aasni le izraz spoštovanja do tistih temeljev, iz katerih rno i2gij( nitj ne samo resničnega občudovanja do mla-,eSa genialnega oblikovalca, ki ves prežet z ljubeznijo
svojega rodu tiplje k horizontom takratne omikane
vrope. Pomeni nam mnogo več, saj nam je kot eden tried čistih studencev, h katerim se vračamo, da se ^okrepčani z močjo njihove sproščene domačnosti laže Dentiramo v sedanjosti, ko moramo iskati današnjemu asu odgovore o smislu našega bivanja.
Anton Aškerc
IjESNo industrijski kombinat
C E LJ E
NUDI VAM MEHAK IN TRD LES, PLEMENITE IN SLEPE FURNIRJE VSEH VRST, KAKOR TUDI RAZNOVRSTNO EMBALAŽO
Pojasnilo občinstvu
Namen pričujočega sestavka je pojasniti in opisati hotenje in smisel gledališke predstave, ki se vam daje s tega odra in ki ji je ime Deseti brat. S tem je seveda že povedano, da vam je današnja uprizoritev na voljo, da se vam popolnoma izroča in da je torej v celoti odvisno od vas, kako jo boste sprejemali in razumeli, tudi — kako si boste na primer pojasnili in opisali njen smisel in pomen. Ali iz tega ne sledi, da je pričujoči spis pravzaprav odveč? Odgovor na vpra; šanja o Desetem bratu si boste, hočeš nočeš, morah izmisliti sami. Zakaj ga torej pišem? Čemu si še posebej izmišljam svoj odgovor?
Besedilo današnje predstave je priredba Desetega brata, ki ga je njegov avtor Josip Jurčič prvič natisnil v letih 1866-1867 in ki živi v naši zavesti kot prvi slo; venski roman. Ker je to proza, je seveda v prvi vrsti namenjena branju in ne »gledanju«, knjigi in ne gledališkemu odru. Naša uprizoritev je potemtakem hybris: ker je gledališče, Deseti brat ni več romani ker pa je njena osnova roman, to ne more biti pravo gledališče — naša predstava je nekje v sredi med književnim in odrskim jezikom, je, kar ni, in ni, kat je. Je igra, ki pa jo že Jurčičevo besedilo tako rekoč samo po sebi izziva. Naš poskus dramatizacije ah igre s tem besedilom je v slovenski gledališki zgodovini po vrstnem redu osmi. To dejstvo razločno potr; juje, da mora biti v Jurčičevem romanu res neka 1 hibridnega, obenem pa seveda posebej dokazuje tudi njegovo posebno »izzivalnost«. Brez dvoma izziva predvsem Jurčičev literarni jezik — v njem ni nikakršne skrivnosti, ničesar, kar bi bilo potrebno šele dešifrirati; vse, kar prihaja v tem jeziku na dan, prihaja razvidno in jasno; tu je začetek tiste leposlovne prakse, ki si jemlje za temelj in izhodišče tezo Frana Levstika o literaturi kot osrednji in najbolj reprezentativni dejavnosti med Slovenci; kolikor tej tezi v celoti še ne zadošča (znana je ostra Levstikova kritikali toliko je tekst tudi odprt, toliko so zveze med njegovimi sestavinami rahle in omogočajo nove, tudi predrzne kombinacije. Eno teh možnosti izrablja nas poskus: »degradacijo« romaneskne zgodbe na preprosto odrsko intrigo, katere zaključek je jasen vnaprej in ki je brez sleherne moralistične poante — to, da Martinek Spak vulgo deseti brat na primer umre, ne pomeni nič, je le del igre, kakor Kvasova dijaška erotika in Krjavljeve izmišljotine o hudiču in kozi. Igre, kakor jo prinaša v svetlobo naš poskus, ni potrebno utemeljevati, biti hoče čista, vsa, kolikor jo je, le v
svojem igranju. V ta namen smo vanjo vključili nekaj UUdskih popevk in narodnih noš: ne, da bi s tem »iro-nizirali« izvirni čas Jurčičevega teksta ali njegovo ‘sporočilo«, ne da bi se posmehovali slovenskim fol-|lornim izročilom — ampak zategadelj, ker se zdi, da Určičevo besedilo samo kliče po tem in da bi igra .^ko postala kompletnejša in bolj radikalna. Ker je Sra torej vsa v sebi in nima nobenega višjega smotra 5>naj svojega neposrednega trajanja in obsega, bo V?-°gla doseči svojo realizacijo edinole v tem, da bo gledana ali igrana, se pravi, da občinstvo ne bo med Podstavo zapuščalo svojih prostorov. To je namreč Udi edina šansa, da se vsaj do neke relativne mere Prikrije hibridnost naše uprizoritve, da se izvorna ^ojnost njenega jezika ne začne pojavljati med gUrom in občinstvom kot motnja ali blokada. v°j odgovor na vprašanje o Desetem bratu, ki se ant daje s tega odra, sem si torej izmislil zato, da ne ^kali tistega, česar v njem ni. Zdaj pa bo najbolje, myečVrnemo nazaj k odru, k igri. Upati je, da je to
Andrej Inkret
CELJE
Priporoča svoje kvalitetne proizvode:
# karbon papir 9 indigo papir 0 pisalni trakovi 0 matrice za razmnoževanje 0 barve za razmnoževanje 0 akvarelne šolske barvice 0 tempera barve 0 umetniške oljnate barve 0 jasnit-diazo-amoniak papir 0 mica, bele barve za belo perilo 0 guminol, lepilo za gume 0 srebrna bronca za peči itd.
Znamka A E R O jamči za kvaliteto!
Shakespeare: Vesele Windsorčanke. Zadnja premiera ' sezoni 1968/69. Režija: Juro Kislinger. Borut Alujevič Miro Podjed in Marko Simčič.
LIBELA
S
LIBELA CELJE
SE PRIPOROČA S SVOJIMI IZDELKI
cspeare: Vesele VVindsorčanke. Premiera: 25. 4. Nada Božičeva, Marija Goršiceva in Pavle Jeršin.
Gozdno
gospodarstvo
Celje
vara+,^a s svojimi gozdnimi obrati vsa gojitvena in gozri na dela> pogozduje, se ukvarja z izkoriščanjem ve a°v> Prevaža les lastne proizvodnje, urejuje gozdo-sPl- ljud. premoženja in zasebni sektor lastništva.
EMO-5
SVEŽA TOPLOTA BREZ VONJA PO PREMOGU
EMAJLIRNICA METALNA INDUSTRIJA ORODJARNA
CELJE
Priporoča svoje kakovostne izdelke:
—	peči na olje EMO-5, EMO-6 in EMO-8
—	trajnogoreče peči KAMIN EMO-5
—	jeklene radiatorje
—	etažne kotle za individualno gradnjo
—	kotle TRIKA za centralno ogrevanje
—	toplovodne kotle na tekoča goriva Petinsedemdesetletna tradicija zagotavlja kakovost
J