134 Družboslovne razprave, XXIV (2008), 58 Recenzije intelektualno in obenem človeško vezivo, ki to monografijo, kljub raznorodnosti, uspešno drži skupaj. Nina V obič Arlič Boris Vezjak: Spro{~ena ideologija Slovencev. O politi~nih implikacijah filozofema »spro{~enost«. Ljubljana: Mirovni in{titut, 2007 108 strani (ISBN 978-961-6455-42-8), 12 evrov Knjiga Borisa Vezjaka Sproščena ideologija Slovencev predstavlja analizo uporabe in pomena pojma sproščenost, ki se je, kot ugotavlja avtor, v slovenskem političnem, pa tudi medijskem diskurzu uveljavil zlasti v predvolilni kampanji leta 2004 in po državnozborskih volitvah tega leta, torej v obdobju vlade Janeza Janše. Avtor precej sporadično, torej brez natančneje razdelane metodološke razlage, kamor sodi tudi določitev časovnega okvira raziskave, analizira različne medijske tekste. Prevladujejo časopisni članki, objavljeni, kot bralec lahko zgolj sklepa iz zapisa ob koncu Zahvale, do septembra 2006. Avtor že v uvodu predstavi tri interpretativna branja tega političnega fenomena. Prvo branje sproščanje obravnava kot ideološki in tudi volilni slogan, s pomočjo katerega si je politična desnica utrla pot do oblasti. Sproščanje, ugotavlja avtor, je mogoče brati tudi kot relativno nereflektiran koncept političnega poziva in kulturnega buditeljstva. Izvorno pa je po Vezjaku sproščanje filo- zofski koncept, ki temelji na Heideggerjevem pojmovanju Gelassenheit, ki pa ga »intelektualna desnica okoli Nove revije /…/ arbitrarno nadgrajuje za trenutne politične potrebe mobilizacije ljudi«. Avtor ugotavlja, da so omenjene tri funkcije med seboj povezane v poseben tip ideologije, ki temelji na vsebinski izmuzljivosti koncepta sproščenosti. Izvorna Heideggerjeva Gelassenheit, ugotavlja Vezjak, je namreč zapleten filozofski koncept, obtežen s številnimi konteksti. Slovenski filozofi so Gelassenheit prevajali na različne načine (npr. po Tinetu Hribarju »opuščenost«), čeprav se je zaradi pogostosti uporabe uveljavil prevod »sproščenost«. Ta pojem je prevzel, po svoje artikuliral in za slovenske potrebe prikrojil del kroga razumnikov, ki so konec 80. let prejšnjega stoletja sodelovali pri ustvarjanju Nove revije, leta 1999 pa ustvarili zbornik Sproščena Slovenija. Ta zbornik, je prepričan avtor, je retroaktivno postal manifest Janševega dviga na oblast, ki je pravzaprav »filozofsko inspirirano in podprto delo novorevijašev«. Avtor ugotavlja, da so se namreč prav ti novorevijaški razumniki pred par- lamentarnimi volitvami 2004 skozi Zbor za republiko odločili podpreti desno politično opcijo. Ponudili so ji zapleten filozofski program, ne da bi razložili, kakšne korenine ima. Vezjak je zato prepričan, da je koncept sproščenosti dobil svoje imitatorje v politiki in se z umikom od svojih korenin bistveno spremenil. Sproščenost se je kot ideologem in slogan, poudarja avtor, artikuliral zlasti v okviru Zbora za republiko z idejnim vodjem dr. Petrom Jambrekom, ki je tako hkrati postal tudi »najpomembnejši nosilec in inseminator diskurza o sproščanju«, po pogostosti uporabe pojma mu sledi, ugotavlja Vezjak, Dimitrij Rupel. Za obdobje pred parlamentarnimi volitvami 3. oktobra 2004 se že pokaže vsebinska izmuzljivost pojma sproščenosti. Avtor naniza različne vsebinske poudarke: sprošča- nje kot imaginarno osvobajanje ideoloških spon in odpiranje Evropi, tržno gospodarstvo, način odprtosti družbe, poseben vidik komunikacije med strankami ali ljudmi, politično strankarsko »klimo«, odprtost razprave, spravni odnos do preteklosti, pravna in socialna država, enakost pred zakonom. Pojem postane pomensko še bolj heterogen po volitvah, na katerih je zmagala Janševa SDS, ko se hkrati spremeni v politični program. Vezjak poudarja, da je na tem mestu sproščenost iz Družboslovne razprave, XXIV (2008), 58 135 Recenzije »modnega političnega slogana« skušala postati »vsebina«. Postala naj bi sinonim za spremembe in predrugačenje pogledov na sfere javnega in družbenega življenja v državi: šolstvo in vzgojo, medije, ekonomijo, zunanjo politiko. Sproščenost, ugotavlja Vezjak, se je spremenila v sinonim za zlato dobo Slovencev skozi nekakšno »demokratično revolucijo«. Koncept sproščenosti pa tudi po Janševem prihodu na oblast, je prepričan Vezjak, ob raz- ličnih priložnostih ustreza vsebinski nedoločnosti in izmuzljivosti ideologema. V tem smislu se pojavlja na primer v pomenu spravljivosti z narodovo preteklostjo ali v pomenu nadstrankarskega razmišljanja. Izmuzljivost pojma, nadalje ugotavlja avtor, je značilna tudi za zunanjo politiko v času analize. Vezjak na primer citira zunanjega ministra Rupla, ki naj bi šele v vladi Janeza Janše lahko uresničeval sproščeno politiko in se sproščeno pogovarjal »s katerim koli zunanjim ministrom«, vendar hkrati v času množičnih nasilnih protestov zaradi objave karikatur preroka Mohameda nasprotuje preveč »sproščenemu odnosu do svetinj«. Kako vsebinsko težko določljiv je dejansko pojem sproščenega in sproščenosti, pokaže Vezjak tudi na primeru opozicije, ki je začela koncept uporabljati za kritiko Janševe vlade. Avtor citira predsednika SD Boruta Pahorja in manifest LDS s Programske konference aprila 2006 – namesto Janševe sproščene Slovenije obljublja drugačno, pravo, ki pa je prav tako natančneje ne definira. V poglavju z naslovom Ekonomska relaksacija se Vezjak bolj kot na vsebino reformne go- spodarske politike, ki sta jo personificirala neoliberalistična ekonomista dr. Mićo Mrkaić, tedanji vodja strateškega sveta, in dr. Jože P. Damijan, takrat v vlogi ministra za razvoj, osredotoči pred- vsem na Damijanove reprezentacije sproščenosti. Na predstavitveni tiskovni konferenci za delo ministrstva je bila v središču pozornosti igralna miza za ročni nogomet in avtomat z energijsko pijačo. Prav ročni nogomet in minister z zavihanimi rokavi sta postala najbolj oprijemljivi metafori sproščenosti v pojavni obliki političnega programa; in prav fotografija ministra med igranjem ročnega nogometa je na naslovnici obravnavane knjige. Na primeru analize sproščenosti kot političnega programa na področju gospodarstva pa se jasno pokaže metodološka šibkost obravnavane knjige. Če je v doslej obravnavanih poglavjih avtor razmeroma vestno sledil diskurzivni analizi izjav posameznih vladnih protagonistov ali idejnih vodij, v tem poglavju začne sam operirati z besedo sproščanje in sproščenost. Pripisuje ju različnim vladnim potezam na področju gospodarstva, kar navsezadnje izzveni kot komentar oziroma kritika. Podoben učinek doseže v poglavju Sprostitev slovenskih medijev. Po kratki analizi izjav predstavnikov ali podpornikov vlade nastopi analiza sprememb na RTV Slovenija, pa tudi v drugih medijih. Vezjak se tako na primer dotakne sprememb v časopisni družbi Delo, z njimi povezanih sprememb v uredništvu revije Mag, na Večeru in Primorskih novicah. Pri analizi se odmakne od sicer v knjigi prevladujoče usmeritve izjav političnih protagonistov o sproščanju in sproščenosti, pojavi pa se navajanje ocen političnih komentatorjev, ki določenim vladnim potezam – ne zgolj glede sprememb na področju medijev, pač pa tudi v gospodarstvu – večinoma ironično pripisujejo značilnosti sproščenosti. Vezjak enako stori tudi v primeru analize ksenofobije. Ob navajanju stališč komentatorja Mladine, ki sovražni govor do Romov in izbrisanih oceni kot posledico sproščene Slovenije, se vpraša: »In kako sploh preseči antagonizme med intencami in dejanji: oblast si želi sprostiti medije in potem odvzame avtonomijo javni televiziji, želi spro- stiti šolo in uvede segregacijo za romske učence, želi sprostiti gospodarstvo, a se goreče bojuje za ‘nacionalne interese’, želi sprostiti odnos do zgodovine, a nam ponuja svoje, ‘pravo’ branje zgodovinskih dejstev?« Avtor pa tudi s tem odmikom – namenoma ali ne – pravzaprav dokaže prepletenost treh »re- lativno arbitrarnih funkcij koncepta sproščenosti«, torej ideologema, slogana in filozofema, zaradi katere je sam koncept sproščenosti po eni strani vsebinsko nemogoče do konca definirati, prav zato pa se mu lahko pripisuje različne pomene. »V številnih označevalnih rabah se koncepta vselej drži univerzializem in zato funkcionira zelo preprosto: z njim razložimo vse, a hkrati ostaja sistemski, projektni koncept.« Odlično torej, ugotavlja Vezjak, nastopa v vlogi ideologije, ki po Močnikovi 136 Družboslovne razprave, XXIV (2008), 58 Recenzije razlagi Althusserjeve teze o ideologiji vselej interpelira individue v subjekte. Ogovarja jih tako, da se ji odzovejo, in odzovejo se kot subjekti. Vezjak na ta način pritrdi uvodnemu vprašanju in ugotovi, da se za konceptom sproščenosti razkriva poseben tip ideologije. Sproščenost, ugotav- lja avtor, funkcionira kot nek poziv nazaj k človeku. »V tem grmu se skriva ideološka moč tega koncepta: realnost je popačena, fetišizirana, mistificirana, mitologizirana, zato jo je treba spraviti nazaj v njene prave tečaje, po vladarjevih željah in tistih njegovih prišepetovalcev, kakopak.« Čeprav delu lahko očitamo metodološko šibkost, za bralca bi bil morda prijaznejši tudi kronološki pristop navajanja citatov, manjka pa tudi seznam citiranih časopisnih člankov in citiranih televizijskih oddaj, je knjiga Sproščena ideologija Slovencev edinstvena analiza pojma sproščenosti, ki je za naslovnike slovenskih množičnih medijev zaradi inflacije njegove uporabe postal pravzaprav samoumeven. Avtor na berljiv način predstavi cel spekter njegovih pomenov, problematizira njihovo uporabo in nakaže možne posledice. Zanimivo bi bilo spremljati tudi na- daljnji razvoj uporabe koncepta sproščenosti, torej od jeseni 2006 naprej, do koder sega analiza obravnavanega dela, tako da bi knjiga lahko dobila tudi svoj drugi del. Irena Selišnik Alenka [elih, Milica Anti} Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Rapa Šuklje in Marta Veginella: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Založba Tuma: Ljubljana, 2007 598 strani (ISBN 978-9616-6820-15), 49 evrov Knjiga Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem je dolgo pri- čakovana uresničitev ambicije po predstavitvi her-story (njene zgodbe), torej biografij Slovenk, ki so soustvarjale znanstveno, umetniško, podjetniško in politično slovensko družbo 19. in 20. stoletja. Stara želja, ki je nastala s feminističnim gibanjem, z ženskimi društvi in z izrednimi posameznicami, ki so terjale, da se tako v vsakdanjemu življenju kot v normativnem smislu prepozna prispevek žensk pri soustvarjanju družbe. Toda če so bili prvi poskusi Minke Govekar iz leta 1926 izrazito aktivistični, pisani za ožji krog ljudi in so predstavljali le »načrt za bodočo temeljito monografijo o trpljenju, stremljenju in delu slovenske ženske«, je monografija Pozabljena polovica, izdana skoraj 80 let kasneje, velik, sicer pozen, a vendar kvalitativen in kvantitativen preskok naprej. Kljub temu pa obe, časovno tako oddaljeni monografiji povezuje visoka motiviranost njunih snovalk. Knjiga Pozabljena polovica se začne z uvodno študijo Alenke Šelih. Nato sledi prispevek Marte Verginella, ki razmišlja o uporabi biografske metode in se pri tem naveže na feministično tradicijo. Knjiga Pozabljena polovica nam v nadaljevanju predstavi kar 129 portretov žensk, ki so že pokojne in niso bile rojene po letu 1920. Oba kriterija sta tako dodobra omejila raz- iskovalno področje, urednice pa so dodale še tretjega: predstavljene ženske naj bi pomembno prispevale k razvoju Slovenije ali k življenju v Sloveniji, vanj pa bi bile uvrščene tudi tiste, ki so s svojim delom pomenile preboj žensk na določenem področju. Tako so se v knjigi denimo znašle Zdenka Brejc - Perne, druga ženska, vpisana v imenik Odvetniške zbornice, ali Kristina Gorišek Novaković, prva pilotka. Avtorice so namreč posebej želele predstaviti predstavnice tistih poklicev, ki so bile dotlej zamolčane ali prezrte. Poleg teh kriterijev pa je uredniški odbor želel omogočiti tudi regionalno zastopanost žensk v knjigi. Tako bomo v njej našli tudi ženske, ki so postale prave lokalne legende, kot Mici Logar, ki je skupaj s svojimi sestrami vodila znameniti hotel v Logarski dolini. V knjigi tako ne beremo le o Angeli V ode ali Zofki Kveder, ki sta recimo