202 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
Erich Auerbach: Mimesis. Prikazana resničnost v zahodni literaturi. Prevedel in
spremno besedo napisal Vid Snoj. Ljubljana: LUD Literatura, 1998 (Zbirka
Labirinti). 445 str.
»Moje interpretacije nedvomno krmari namera [Absicht], vendar je ta šele
postopoma dobivala podobo, venomer v igri s tekstom, in temu sem se pustil voditi
na velike razdalje; velika večina tekstov je tudi povsem poljubnih, izbranih prej
zaradi naključnega srečanja in nagnjenja kakor zaradi jasnega namena...«
(Mimesis, 407).
Auerbachove besede iz sklepa Mimesis, tudi kot že vnaprejšnji odgovor na
poznejše kritike, odlično vpeljejo razmislek o tem silovitem duhovnem podvzetju,
ki mu bolj kot za znanstveno metodičnost in sistematiko gre za živo utripanje
literature, ključnih odlomkov, iz katerih se prek problema sloga in prikazovanja
resničnosti, tj. »spreminjajočih se načinov interpretiranja človeških pripetljajev v
evropski literaturi« (Mimesis, 405), razpirajo temeljna človeška vprašanja in
duhovno ozadje posameznih zgodovinskih obdobij.
Mimesis je zbir dvajsetih študij o besedilih od antike do Auerbachove sodob¬
nosti, torej obdobja med svetovnima vojnama. Upoštevati moramo, daje delo izšlo
leta 1946, nastalo pa med drugo svetovno vojno, ko je Auerbach, mož judovskega
porekla, zaradi nacističnega preganjanja bival v carigrajskem izgnanstvu, kot
predavatelj za »evropsko filologijo«, knjigo pa je napisal s pomočjo skromne
knjižnice v temačnih, literaturi nenaklonjenih časih, ki včasih odsevajo tudi skoz
Auerbachovo pisavo.
Prvo, kar nas »zbode« v teh dvajsetih študijah - zvečine se začenjajo s
podajanjem odlomkov -, je izbor besedil. Ne gre namreč samo za »literarna«
besedila v sodobnem smislu (kolikor je sodobni kriterij literarnosti, pretežno
povezan s »fikcijskostjo«, sploh ustrezen za obravnavo besedil pred 19. stoletjem),
temveč tudi zgodovinopisna dela, Sveto pismo, esejistiko (Montaigne), memoarske
zapise ... Tak izbor pogojuje njegova raziskovalna metoda, ki se posveča
predstavljanju [Darstellung], uobličenju vsakdanje resničnosti - ne glede na to, ali
gre za dogodke s statusom »fiktivnega« (toda v Aristotelovem smislu občega, torej
še veljavnejšega od zgodovine) ali za dogodke iz zgodovinske konkretnosti.
Auerbach se, kot nakazuje zgornji navedek, z besedili tudi igra in pušča
interpretiranju - dvomeč o uspešnosti sleherne znanstvene metodike - prosto pot,
četudi ta ne gre v smeri potrjevanja vnaprej postavljene teze. To pa je tudi eden od
razlogov, da koncept in izvedba teh interpretacij prav silita h kritiziranju in
pojasnjevanju. V tem smislu je gotovo treba pohvaliti pronicljivo spremno študijo
prevajalca Vida Snoja, ki široko razpira nastavke in dileme, izhajajoče iz
pojmovnega in metodološkega aparata Auerbachove zgodovine prikazovanja
resničnosti.
Kako je torej po Auerbachu vsakdanja resničnost zajeta v literaturi? Ključno
vlogo pri zajemanju resničnosti od antike do 20. stoletja je imel, kot meni
Auerbach, antični nauk o legah literarnega prikazovanja. Prepovedoval je denimo
Marijan Dovic, Erich Auerbach: Mimesis 203
resno zajemati iz območja nizkega; nizko ni moglo biti dojeto kot tragično, temveč
kvečjemu kot burleskno ali pa šaljivo-komično. Ta nauk so prevzele oziroma
stopnjevale klasicistične poetike. Odvračanje od le-teh je po Auerbachu
kulminiralo v naturalističnih opisih najnižjega, ki je bilo zajeto v popolnoma
resnem tonu, še več, pritlehna in umazana vsakdanjost je postala tragična. Toda
»resni realizem«, neodvisen od nauka o slogovnih legah, je obstajal že prej,
denimo v srednjem veku. Že sama Kristusova zgodba meša vsakdanjost z najvišjo
mero tragike (nasploh je za Biblijo mešanje slogov značilno). Srednjeveški
realizem pa s sodobnim realizmom vendarle ni primerljiv, saj je njegovo zajemanje
sodobnosti »figuralično«, dogodki so naddoločeni z onostranstvom.
Uvodno poglavje sopostavlja dva temeljna tipa pisave, ki sta vplivala na
poznejši razvoj: pri Homerju prevladujejo oblikujoče opisovanje, enakomerno
osvetljevanje, povezovanje (povedano je vse) in enoznačnost, v Svetem pismu
stare zaveze pa, po drugi strani, pripovedovalec uporablja bolj dramatične tehnike
poudarjanja in sugestivnega zamolčevanja, raztrgano večznačnost, problemskost,
psihološki razvoj junakov, brezkrajnost in brezčasnost. Gre torej za dva principa
uobličevanja (interpretiranja) resničnosti, ki sta kot dediščina prišla v literaturo
Zahoda. V drugem poglavju nastopi kot vrhunec antičnega upodabljanja realnosti
Petronijev Satirikon, ki vpeljuje indirektno karakterizacijo; ko prvoosebni
pripovedovalec pusti enemu izmed gostov komentirati pojedino pri Trimalhionu,
se iz besed slednjega razkriva prostaškost in materializem trgovca-pripovedovalca,
pa tudi notranje gibalo tega sveta - denar in sla po bogastvu. Takšen pripovedni
postopek v prejšnji literaturi nima primere. Petronijev realizem je kljub temu
notranje zamejen z antičnim videnjem zgodovine; to ni razredno in materialno.
Sledi tudi načelu, da vsakdanje resničnosti ni mogoče obravnavati resno ali celo
tragično, saj je ta lahko le komična. Na drugi strani je v Bibliji sočasno ob
popolnoma vsakdanjih akterjih mogoča najgloblja osebna tragika - ko Peter,
človek iz ljudstva, zataji Kristusa.
Zgodnji srednji vek izgubi urejenost in perspektivo rimskega imperija. Gregor
iz Toursa v Zgodovini Frankov resničnost prikazuje zmedeno, nima več pregleda
nad celoto - kot bi pisal le o tem, kar je sam videl. Od golega zapisovanja dogod¬
kov, ki so res zgodovinsko pomembni, prehaja v čutno nazornost, »literarizira«
nepomembne dogodke, na primer celo premi govor ob smrti nekega služabnika: ob
jezikovno-intelektualni degeneraciji se torej vzpenja čutna nazornost. Podobno se
prikradejo elementi (priredno sklapljanje pod vplivom Biblije) antičnega nizkega
sloga v visoko epiko pesmi o Rolandu, ki tematizira zožen problemski prostor
viteške etike - ta je edini vreden ubeseditve in ne potrebuje dodatne utemeljitve.
Podobno fiktiven je skoraj pravljični viteški svet Yvaina (Bretonski cikel, Chretien
de Troyes), ki vsebuje več iskrivega humorja, zato pa je fevdalna sodobnost
popolnoma izpuščena; po svetu se potepajo le zaljubljeni vitezi, ki v lovu za
pustolovščinami iščejo samouresničenje. Tematsko so viteški romani, katerih vpliv
je segel celo v čase po Cervantesovem parodiranju viteštva, vsekakor najpopol¬
nejši odmik od mimesis realnosti.
204 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
Tega ne moremo v taki meri trditi za srednjeveško dramatiko, saj ta bibličnim
zgodbam dodaja žar vsakdanjega življenja, pogosto z nazornimi burkaškimi
dodatki. Napredek pa brez dvoma pomeni Dantejeva Božanska komedija. Z
dramatično zgradbo in bogatimi jezikovno-slogovnimi sredstvi, predvsem z
genialnim občutkom za realizem in mnogimi fiktivnimi podrobnostmi, dejansko
presega okvir reda, v katerega so vpete individualne podobe. Kljub tipično
krščanskemu mešanju slogov, izhajajočem iz Biblije, pa pod vplivom Vergila
Komedija ostaja v visokem tonu.
Boccaccio je za Auerbacha vsekakor že avtor v pravem pomenu besede: vešč
pripovedovalec, ki dramatizira in izrablja številne jezikovno slogovne prijeme,
psihološko karakterizira osebe prek njihovega govora in dejanj; ne omejuje se na
posamezen družbeni sloj, umešča dogodke v kraj in čas, uporablja v antiki cenjeno
ironijo ... Uveljavlja novo moralo ljubezni in erotike. Njegova posvetnost ni
zasidrana v širšem okviru in zato ne zmore prave tragike, temveč le šaljivo
lahkotnost. Strahovito mešanje, skrajna. pretiravanja, surovo burkaštvo in
grotesknost so značilne poteze Rabelaisovega Pantagruela, ki v nasprotju z
uporabljenim napihnjenim pridigarskim slogom povzdiguje življenje in telesnost;
antični okviri in citati pa le razbijajo srednjeveške okvire. Novo renesančno
pojmovanje tragike se najbolj razvija v Shakespearovih delih: ne tako kot v antiki,
kjer tragika izvira iz zunanjih sil, se ta zdaj pojavlja zaradi junakove notranjosti in
njegovega specifičnega značaja. Shakespeare iz temeljite zgodovinske perspektive
ustvarja pisano paleto likov in krajev - seveda je ta »eksotičnost« povezana s
humanizmom in odkritji 16. stoletja. Tako se pri Shakespearu in njegovi publiki
pojavi zavest o raznoterosti človekovih življenjskih razmer, vsakdanja človeška
resničnost pa se pojavlja v različnih slogovnih mešanicah. Drugače se Don Kihot,
sicer v nekem smislu »realističen«, izogiba dejanskim problemom sodobne družbe,
namesto tragike pa nastopa le burkaški humor (Auerbach Don Kihota noče
interpretirati kot prelomno delo, saj meni, da v samem tekstu nikakor ni tega, kar bi
hoteli videti nekateri poznejši teoretiki).
Drugače je s klasicistično dramatiko, ki ostaja popolnoma ujeta v slogovne
predsodke. Posebej sterilne so tragedije, politično-družbeno neproblemske zgodbe
o ljubezni in strasteh v visokem slogu, opisujejo najvišje sloje, kjer kralji, center
vesoljstva, ne vladajo s pomočjo svojih sposobnosti, temveč z moralnostjo svojih
odločitev; izpuščena je vsa sfera telesnosti (starost, bolezen), česar antika ne
pozna. In če si komediograf Moliere z občasnim smešenjem višjih slojev nakoplje
kak Boileaujev očitek, vseeno ostaja zamejen v moralizem 18. stoletja in specifiko
slogovnih leg, ko je lahko človek iz ljudstva le nekaj smešnega. Nasploh je
odsotnost ali parcialnost družbene problemskosti zaznati tudi v delih Voltaira ali
Schillerja, sicer nosilcih številnih umetniških odlik. Auerbach tako išče nastavke
za to, kar bi lahko imenovali »moderni realizem«, v memoarskih zapisih
Saint-Simona, ki v genialni mešanici realistike in resnosti obravnava dvor v času
Ludvika XIV.
Marijan Dovic, Erich Auerbach: Mimesis 205
Prelom pomenita Stendhal in Balzac. Rdeče in črno prinaša sodobno in
realistično upodobljeno usodo posameznika iz nižjega srednjega sloja, ki je prvič
zasnovana tragično. Prisotne so družbene in politične okoliščine, zarisane s
sociološko ostrino; naslikani so različni družbeni miljeji, liki pa so usodno vpeti v
sodobni prostor-čas. Gnus nad sedanjostjo in beg iz nje, sprožen v razsvetljenstvu
in predromantiki, se prevesi v željo po njenem neizprosnem opisovanju; tako
Stendhal kot Balzac svojo literarno dejavnost pojmujeta resno, v smislu zgodo¬
vinskosti (kar pred nas zopet postavlja kompleksne relacije med zgodovinskim in
literarnim, ki jih je načel Aristotel; oziroma vprašanje o sodobnem kriteriju
»fiktivnosti« literature). Do skrajnosti priženejo načelo o vsezajemajočnosti
literature naturalisti, Goncourta in predvsem Zola, ki v resnici pozna vse stanove.
Poglablja se denimo v rudarje in njihove usode predstavi kot visoko tragične,
hkrati pa nam podaja srž sodobnih družbenih problemov in konfliktov
napredujočega kapitalizma. V neposrednosti podajanja življenja in razbitju
slogovnih »tabujev« ostanejo Francozi vsekakor nepreseženi še več desetletij.
V sklepnem poglavju se Auerbach loti popolnoma drugačne »realistike«. Pisci,
kijih danes imenujemo moderniste (Woolfova, Proust, Joyce), se skrivajo v ozadje
in govorijo skoz miselni tok oseb, ne pa direktno (realisti 19. stoletja zanesljivo
vedo in povedo, kaj njihovi junaki mislijo, čutijo in delajo); gledajoči subjekti se
menjavajo, ni objektivnih pozicij opazovanja; zunanje dogajanje je kratko in
nepomembno, v zavesti pa je pravo bogastvo pripetljajev, banalno-vsakdanji
povodi vodijo k subjektivnemu podoživljanju preteklih dogodkov; perspektive se
menjajo, zgodbeni ustroj in vpetost v sovisje se razklepa, vse skupaj obvladuje
apokaliptično razpoloženje brezizhodnosti, nesmisla ... toda intenca je še vedno,
govoriti o nečem objektivnem, to pa je ravno (in edino še) notranjost, subjektiviteta
junakov.
Ravno v zadnji študiji o »modernistih« Auerbach na kratko argumentira svojo
filološko metodo: primerja jo z metodami modernistov, ki s pomočjo naključnih
pripetljajev gradijo resnično sliko celote. Auerbach torej namensko ne želi
predelati morja empiričnih podatkov, temveč raje osebno izbere (ob tem mu je
skromnost carigrajske knjižnice delo pravzaprav olajšala) peščico odlomkov in
interpretira tekste, ki so mu domači - le to namreč obeta živo in plodno raziskavo
{Mimesis, 401).
S tem pa Auerbach že odgovarja na enega od številnih očitkov Mimesis, ki so
poleg tega žolčno zadevali tudi izbor tekstov, od interpretacij pa predvsem Kihota,
ki mu Auerbach odreka prelomnost, ter domnevno precenjevanje Zolaja v
primerjavi s Flaubertom. O nekonsistentnosti terminologije smo že govorili, prav
tako o razlogih zanjo; raba pojmov, kot so realizem, resničnost, tragika ipd.
dejansko ni dosledna, nepojasnjena ostajajo ključna razmerja med odnosom do
»resničnosti« t. i. realistov in t. i. modernistov in še mnogo drugega. Toda ob
živosti besedil, ki so v prvi vrsti posamezne interpretacije, se zdi, kot bi te
»nedoslednosti« postajale nepomembne. Kot problem se pokažejo zgolj v poskusu,
da bi Mimesis strnili, sintetično zajeli v terminologiji literarne zgodovine, teorije
206 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
ali kritike. Tekst kot tak pa teh problemov nima. Čeprav pozno, smo zato lahko
veseli, da imamo slovenski prevod tega temeljnega dela, ki je še kako vplivalo na
literarnozgodovinske predstave, ki se še danes pojavljajo po literarnih učbenikih in
programih predavateljev. In predvsem smo lahko veseli zato, ker je stik z
Auerbachovo erudicijo in osupljivim pregledom nad celoto enkratna izkušnja.
Marijan Dovič
Novo mesto