------ 134 ------ Domači pogovori o zdravilih. Lani sem povedal, kako si ruski, angležki in francozki narod v merzlici roke in noge prevezuje in jo tako ozdravlja, kar so že tudi nekteri angležki zdravniki poskušali, in zavoljo dobrega uspeha ljudem priporočajo. Povedal sem tudi, kako cigani po Ogerskem, Sedmograškcm in po Valaškcm merzlico mendrajo in morijo, kar sem sam v Veroni cigana skušati in ga tako zdraviti vidil. Naj še nektere pomoči zoper merzlico povem, in potem bom o ozdravljanju družin bolezin sploh nekoliko govoril, kakor jih učeni in neučeni ljudje ozdravljajo in so jih nekdaj ozdravljali. Pri ti priložnosti pa povem enkrat za vselej, da sem Eerd in nejeveren Tomaž in da bom tudi vedno ostal. Ne verjamem vsega, kar mi blebetajo drugi, če jih ravno molče zvesto poslušam in debelo gledam. Tudi kar vidim, slišim in berem, ne pišem in za poskušnjo drugim ne kvasim. Da! verjamem le to, kar me resnice tako popolnoma prepriča, da skoraj bi lahko z roko prijel. Kam bi pa človek tudi prišel, če bi vse kar naravnost verjel? toraj tudi nobenega ne silim, da bi mi verjeti mogel. Kar pišem, pišem le to, kar sem vidil, slišal ali bral, in povem ljudem za poskušnjo le take domače zdravila, ktere so že drugi učeni ali ne- učeni poskušali in ktere zdravja ne škodijo. Ako so prazne in bose, — kaj maram za to! laži vendar le niso, saj moje ne. Gospod dr. Nevdeck priporoča v svojem rokopisu »Karlsruhe 1858" gotovo pomoč (?) zoper merzlico, ter pravi, da je pušpan (Buxus sempervivus, Buchs) najcenejši, najboljši in pravi namestnik kine iu druzih zdravil zoper to bolezin. Že njegov stari oče dr. Nevdeck, dvorni sve-tovavec v Speyer-u, se je nek kuhanega pušpana posluževal zoper merzlico z uspehom. Mladi gospod dr. Nevdeck pa priporoča v svojem rokopisu in pravi, da so mlade, še mehke svetlozelenkaste, male vejčice pušpanove boljše, kakor stare lesene veje. Te mlade in mehke vejčice ali veršički naj se na bero, v senci posušijo, v prah zdrobijo in v dobro zaraašeni stekleni posodi hranijo, da se tako lahko več let hranijo pa vendar nič svoje moči ne zgubijo. Komur je drago, se zna tega zdravila poslužiti in naj povžije v napada mraza dobrega pol kvinteljca tega prahu, to je, blizo kako štrihano malo žli-cico, kakoršne se gospoda poslužuje, kadar kavo pije. Ženske in odrašeni otroci ga pa še nekoliko menj potrebujejo. Mogoče, da ta ni ravno čisto prazna? Skušal je še nisem, bom jo pa. Gospod dr. Guyot pa močan ram zoper merzlico kaj močno hvali in pravi, da kake 4 lote dobrega ruma takrat popitega, kadar koga merzlica trese, čudeže dela?! Ogrom in Poljcom je ta pomoč domača, pa saj njim je tudi najhujša merzlica domača. In oni pijo rum ali pa močno žganje s poprovo štupo v merzlici. Slovenci, večkrat sem vas že vidil, da ste slabo žganje s poprovo štupo pili, kadar je vas merzlica tresla; poskusite še rum, če ga še niste, in pite ga žganjarski glažek ali dva; saj ni preuapčna pijača, tudi strup ne. Zdaj hočem pa še nektere prav domače zdravila povedati, ki sem jih med Slovenci narajmal. Tode prosim vas, Bog vari, da bi se jim smejali; zakaj dokazati bom skušal, da niso nič bolj prazne in neumne, kakor tiste bedarije, ki so si jih nekteri učeni zdravniški možje izmislili, se jih poslužili. in ktere, če so ravno čisto prazne in bose, še dandanašnji med učenimi in neučeni m i ljudmi po svetu močno slujejo, in s kterimi ljudje sebe in druge slepijo. Povedal jih bom zato, zakaj čas je, da Slovenci spregledajo, prazne vere in bedarije popustijo iu se resnice poprimejo, ktere se zamorejo pa le iz fizike in kemije učiti. Povedal jih bom pa le nekoliko prav zrelih; vseh ne morem in ne smem, zakaj dosti sem jih naletil, in dosti jih vem, ki so preostudne tudi pohujšljive; toraj bom take zamolčal , ako se jih ravno ljudje z velikim zaupanjem poslužujejo in svoje zdravje r svojo škodo v nje stavijo. Poznam sivega starčka, vsega zaupanja in časti vrednega gospoda fajmoštra, ki je, kakor mi je sum rekel, že mnogo rnerzličnih popolnoma ozdravil. Ne bodi vas groza, vam hočem povedati, kako: Dajal jim je prah mert-vaških kosti! Pobral je na pokopališču mertvaško kost, od nje je prahu nastergal, kterega je rnerzličnemu, se ve da molče povžiti dal. In s tem mertvaškim prahom je dozdaj, kakor mi je rekel, še prav vsacega ozdravil. Jaz morem častitemu gospodu verjeti, zakaj njegova dobra volja iu pošteno serce se mu na obrazu bere; kar reče, je res. Povedal sem kakor mi je pravil, in naj me častiti gospod fajmošter zaverne, ako lažem, saj še živi in pridno „Novicett kere. In priče glasite se, ako ne govorim, kakor sem slišal. Meni se ta sicer ostudna pomoč ne zdi čisto prazna ; mislim pa, da mertvaška kost nikakor zdravilo biti ne more, in da, ako je res, da so koga mertvaške kosti merzlice ozira vile, to drugači mogoče ni, kakor da so se v zemlji mieice (arsenik) nalezle, ktera je, kakor nam je znano, dob-a pomoč zoper merzico, in kaj malo je je zadosti. Tudi bi nogla drugači vsaka kost dobra zoper merzlico biti, po- ----- 135 ----- sebno taka, ki se nikoli v zemlji ležala ni. Znano nam je pa tudi, da je skoraj v vsaki zenlji kolikor toliko mišice, v nekteri več, v drugi manj; natega voljo bi znale biti mertvaške kosti iz uekterih pokopališč bolj strupene, kakor iz druzib. Da! jez bi nobenenu merzličnemu ne svetoval na pokopališče iti mertvašktf kosti glodat ali njih prah grudit; zakaj meni se nikakor nedolžne ne zdijo. In na to so še precej ostudne; in zmirom je bolj varno, ako je treba mišico iz apoteke zapisati; se saj ve, kaj in koliko se je dobi, in bolniku da brez nevarnosti. (Dal. pr.) 142 Domači pogovori o zdravilih. (Dalje in konec.) Pri meni doma je kmet, o kterem gre glas, da zna prav vsako merzlico odpraviti. Ker ljudje zatega voljo stavijo nekako zaupanje va-nj, je, se ve da tudi lahko precej štiman zato. Se ve da on svoje skrivne umetnosti nikomur ne pove za noben denar ne. Tudi jaz sem si kaj dosti prizadjati mogel, preden sem mu usta odperl in skrivnost od njega zvedil. Ko sem ga enkrat močno pri-vijal in nadleževal, seže za tram in verze terdo, suho, okroglasto černo kepo, suhemu jabelku podobno pred me, ter pravi: „S tem-le jez merzlico odpravljam, pa ugani, kaj je to?a Zastonj sem ugibal, se ve da, kdo bi vraga! na suhe konjske jajca mislil. Toraj mi pove in pravi, kadar imam mlado zebe, ga popravim, njegove spolovila namesti da bi jih psu vergel, posušim in suhe ljudem zoper merzlico dajern. Da sem jih ž njimi že dosti ozdravil, ve cela naša in dosti druzih far. „Kdor ima merzlico, dobre zobe in čel usti, mu kar suhe konjske jajca žvečiti svetujem, ker nek gotovo pomagajo; saj porok sem mu, da mu škodovale gotovo drugače ne bodo, ako le celih ne požre ali se jih preveč ne nameče. Janez, mi ne smeš zameriti, da sem skrivnost, merzlico ozdravljati, dozdaj samo nama znauo, zbleknil in ljudem povedal. Mislim, da se bojo tvoji žebički zatega voljo ravno tako brez vse nevarnosti po gmajni pasli, kakor dozdaj in da jih merzlični ne bojo roparsko napadali, kar bi pač gerdo bilo. Moj sosed Martin Koren, po domače „Kralja, kmet biizo Žužemberka, zna molitvic o in kletvico, s ktero, verjemite mi, prav vsako bolezen, bodi notranjo ali unaujo, gotovo ozdravi, ali, kakor ljudje pravijo, zagovori. In zatega voljo imajo ljudje grozno zaupanje do njega. Da! on ima več bolnikov, kakor naj bo kteri hoče zdravnik na deželi; mogoče, da jih ima kaka konjederka ali konjederec se več, zdravnik pa ne! Spervega je samo kačji in druzih merčesov strup zagovarjal, kmali je pa molitvico in kletvico zoper vsako bolezen sduhtal, ki gotovo v vsaki bolezni pomaga, ali saj on in ljudje imajo terdno vero, da gotovo pomaga, zato se ne bojijo ne bolezni ne strupenih kač. Martin, ne smeš mi zameriti, da tvojo umetnost, ljudi ozdravljati, vesvoljnemu svetu oznanim. Saj ti le čast in slavo želim, ljudem pa ljubo zdravje. Mogoče, da bojo potem iz druzih dežel k tebi bolniki romali in po zadob-ljenem zdravju tebi čast in hvalo peli. Dozdaj te je samo Žužemberk in njegova okolica poznala; toraj naj povem tvojo umetnost celemu slovanskemu svetu, tebi na čast \ti ljudem v korist; zakaj ti si že mnogo mnogo bolnikov vsake baze ozdravil, in pri ozdravljenju ne potrebuješ nobenih zdravil, nobene učenosti, nobenega uma, nobene pameti; dosti je, da nekaj mermraš in moliš, se enmalo za-kolneš, z nogo udariš — in bolezeu prestrašena beži kakor pes, ako ga po repu šverkneš! Se ve, da se te vsaka bolezen v pervem hipu ne ustraši, ne zbeži za vraga ne; pa ti jo tako dolgo prosiš, siliš, ji žugaš, nad ujo teptaš in kolneš, da se potepe. Tudi ti marsikak bolnik v večnost 143 zderkne, se ve, to pa le tak stori, kteremu je bila, kakor praviš, smert namenjena. Martin, jaz ti nikakor ne zamerim, ker vem, da si pobožen priprost kmet brez vsega uka, da si slep in v svoji slepoti tudi druge slepiš. Pa kako ti bom zameril, saj vem, da so bili in so še tudi učeni možje ravno tako slepi kakor ti in ho vkljub vsi svoji učenosti ravno take burke uganjali in jih še uganjajo, kakor jih ti. In lahkoverni so jim vse naravnost verjeli, z glavami kimali in rekli: „res je, res je!" Martin, veš kaj, bil je enkrat v daljni nemški deželi Nemec, Mesmer mu je bilo ime; on je bil tudi nekoliko prismuknjen, kakor si ti, in je vkljub svoji učenosti take burke uganjal, kakor jih ti uganjaš; tudi jim je sam verjel, kakor ti svojim verjameš in ljudje so mu vse verjeli kakor tebi verjamejo. On je ravno tako ljudi ozdravljal in ozdrav-Ijati učil, kakor jih ti ozdravljaš; razloček med vama je le samo ta, da on je bil učen, ti pa nisi čisto nič, in da ti pri ozdravljanji molitvice izrekuješ, on pa besed ni izre-koval, ampak le od glave do nog je bolnike z rokami gladil, enkrat ali večkrat, kakor se mu je potreba zdelo, in to je tako dolgo ponavljal, da je bolnik zdrav kot riba iz postelje skočil ali pa v večnost smuknil, kakor tebi. In rekel je, da ako ima tak zdravnik resnično dobro in terdno voljo bolnega ozdraviti, ga bo gotovo ozdravil, ga bo čisto spremenil in mu neko čudno moč dal! Kar je rekel, so mu ljudje verjeli, učeni in neučeni; nekteri mu še zdaj verjamejo, kakor tebi in burke z mesmcrismom uganjajo. Janez! Tudi tebi ne zamerim, da ljudem suhe, terde konjske jajca daješ, akoravno mislim, da bi bile kuhane gotovo bolje! Saj vem, da je zdravnik Hahneman ljudem še dosti bolj prazne zdravila dajal, kakor jih ti, ubogi kmet, daješ, in da je on dosti praznega kvasil; pa kar je kvasil, se ve, so mu lahkoverni vse kar naravnost verjeli in mu še zdaj verjamejo. Povem ti, Janez, da ti v mnogih rečeh dosti bolj pametno govoriš, kakor medicinski „Luter Martin", zdravnik Hahneman. On dolgo ni mogel zapopasti, zakaj ljudje merjejo in zakaj so bolezni na svetu. Grozno si je glavo belil, je duhtal in duhtal, kakor Ma-homed v puščavi, mislil na vse strani, preden je temu do živega prišel, in veselo zakričal: francozi, garje, bradovice (Svphilis, Psora und Sicosis) so vzrok vseh bolezen človeštva! Vsi lahkoverneži so z glavami kimali in rekli: Res je, res je, res je, taka je, prav ima!! Pa Hahneman, zvita glava, ni bil nikakor zadovoljen, da je sovražnike človeškega rodu s svojim dobrim nosom zavohal, ampak on ga je želel tudi popolnoma zatreti, ker mislil je, ako pripravno orožje zoper garje, francoze in bradovice znajde in jih zatare, potem ljudje ne bodo nobenih bolezen imeli; zdravi bojo kot ribe, starosti se bojo sušili, mah bo po njih rastel, starosti bojo v zemljo lezli in se v prah drobili, kakor stelja na gmajni! Pripravno orožje znajti mu je bila mala skerb; kmali si zmisli in naredi cele kupe cukrastih kuglic, jim da medicinske imena, ker pa cuker nobene moči nima, je mogel zopet vsaki ku-glici po svoji lastni volji posebno skrivno moč dati, ne-kterim vcčo, drugim manjšo, kakor se mu je zdelo! on je le rekel, in kar je rekel, se je zgodilo! je bilo res! Tako je rekel, da ima cukrasta kuglica, ki se ji pravi wžveploa (Sulfur), tako silovito moč, da, če eno na jeziku stopiš, se bo čisto sama 30 — 50 dni zoper garje (ali druge bolezni, kterih so garje krive) junaško borila, in ako ona v tem času garij ne zamori, ji znaš čez 50 dni še eno kroglico na pomoč poslati! Drugim je dal moči le za nekoliko ur, zopet drugim za več tednov in mescov, nekterim pa je dal tako grozno silovito moč, da jih še dobro poduhati ne smeš — Bog obvari, da bi močno zasmerčal — skočila bi vsa grozovitost na te, kakor mačka na miš — in gorje tebi! Vsem kuglicam je pa dal zopet po svoji lastni volji neizrečene slabosti; vsaka reč jim vzame vso njih silovitost: naj jih kaka sapica prehladi, soluce obsije, vinski ali kak drug duh omami, preč je vsa njih moč, in postanejo, kar so bile: mlečni cuker! Take reči si je Hahneman sam zmislil, drugim na serce govoril, in vse so mu verjeli. Odsihmal so bile posebno garje v grozno hudi stiski; groznega hudodelstva so bile tožene, ravno tako tudi francozi in bradovice, in norčavi po celem svetu so z Hahne-manom potegnili, serčno za orožje (kuglice) prijeli, davo-rije peli, hura kričali in kuglice so strašno na vse strani švigale! zakaj sovražnika (bradovice, francoze ali pa garje) so za vsacim germičkom vohali in junaško va-nj pokali, in grozno dosti bi bilo mertvih na bojišču obležalo; pa k veliki sreči so cukraste kuglice le veliko slabost in dosti manjšo moč, kakor suhe konjske jajca ali mertvaške kosti imele! Imele so enako moč, kakor kraljeva kletvica ali Mesmerjovi burki! Spervega je bil Hahneman saraovladar te vojske; ponižno gaje vse poslušalo in zvesto mu pokorno bilo; kar je on rekel, je v^e vpilo: da, da, da!! Pozneje ga popustijo eden za drugim in zapoveduje vsak po svoje : bodi možki ali ženska, kmet ali gospod, učen norec ali priprost bedak, star ali mlad, kupi knjižico, dela 5)Operations-in Feldzugsplan" po nji, slepi sebe in druge, dela kuglice, jim daje zopet po svoji lastni volji večjo ali slabšo moč, kakor se mu zdi; kar reče, res je! in verjame sam in drugi mu verjamejo! In brez vsega vzroka so jim nekdanjo silovito moč skoraj čisto odvzeli; ena sama kuglica zdaj nič ne opravi zoper sovražnika, kakor nekdaj, morajo dve, tri, štiri ali jih pa še več biti in v kakih dveh urah jim morajo že druge na pomoč priti. Tudi se zdaj brez nevarnosti dobro povohati smejo. So pa vendar še zmirom tako junaške, da se brez skerbi z vsako boleznijo sprimejo, jo gotovo odpodijo ali pa pomendrajo; zakaj poznam dosti gospodov, ki skoraj čudeže nad bolniki delajo, poznam ča-stitega gospoda, imenitnega zdravnika, ki pravi, da je že mnogo bolezen vsake baze ozdravil, tudi kakor mi je sam pravil, že mnogo slepih, ki so imeli cink na očesu (grauer Staar), in kuglice so skoraj vselej oko ozdravile, da je bilo čisto kakor ribje! Persnega in druge rake in hude rane so kuglice ravno tako gotovo že večkrat ozdravile. No, to so pač čudeži!! Vem, bote rekli prijatli cukra: Pa so homeopatične kuglice vendar le že dosti ljudi ozdravile! Tega ne tajim, vem da eo jih. Saj so jih mertvaške kosti, suhe konjske jajca, kraljeva kletvica, cigansko mendranje, Mesmerjevi burki tudi neizrečeno dosti! Al kdor misli, da koga take bedarije ozdravijo, ima sicer dobro vero, pa malo uma in pameti. Vem pa tudi, da se vsaka učenost ložej iz bukev nauči, al zdravništvo nikdar ne; zakaj bolezni se ne dajo nikakor več vohati, kakor so Hahneman in njegovi sočasniki garje skoraj pri vsakem bolniku vohali, vidili jih pa nikdar nikjer niso! Oni so imeli sicer res dober nos, pa slabe oči in zamasene ali kosmate ušesa; zdaj je vse drugač; zdaj imamo slab nos, mu prav malo zaupamo; imamo pa bistre oči in čiste ušesa, in skušamo vsako bolezen vid i ti in slišati, preden jo ozdravljati začnemo. Drugikrat kaj druzega. Vsakemu svoje! je geslo moje. Pa brez zamere! V Komendi. Dr. Janez Podliščekov.