109 štev.
V Ljubljani, v četrtek 2. oktobra 1879.
Letnik. VII.
Inseratl se sprejemajo in veljü tristopna vrsta :
8 kr., če se tiska lkrat,
" u ii ii ii * ii ii u n u 3 „
Pri večkratnem tiskanj «ena primerno cmanjia.
R ok o pi «i
se ne vračajo, neürankovnn» pisma se ne sprejemajo.
Ntročnino prejema opravniStvo (arinrnistracija) in eks^edicija na Florijanske ulice b. št. 19.
list za slmasid aaroi.
Po pošti	prejemati velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
ea poileta	. . 5 „ — „
»a četrt ieta	. , ■> Jf 50 „
V administraciji velia:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr ia poi leta . . 4 „ 20 „ [ za četrt ieta . i „ 10 „ ' v Ljubljani na riom pošiljan velii 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih nlicah 5tev. 25.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Vabilo k naročevanjn
„SLOVENCA.
„Slovenec" velja kakor dozdaj: Za Ljubljano:
Na dom pošiljan za celo leto 9 gl.	— kr.;
„ „ „ „ pol leta 4 „	50 „
„ „ „ „ četrt leta 2 „	30 „
„ „ „ „ en mesec	80 „
V administraciji sprejeman:
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke ...	— „ 7 „
Po pošti:
Za celo leto.....10 gl.	— kr.;
„ pol leta.....5 „	— „
„ četrt leta.....2 „	50 „
„ en mesec.....— „	90 „
posamezne številke . . .	— „ 8 „
Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....6 gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ — „
„ četrt leta .... 1 „ 50 ,,
List pošljemo vsem dosedanjim naročnikom. Kdor se ne misli naročiti, naj ga pošlje nazaj, ker ga sicer smatramo kot naročnika. Tudi prosimo tiste gospode, ki naročnine še niso poravnali, da bi to storili prej ko mogoče, da tudi mi poravnamo račun v tiskarni.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
opravništvu,
Stari trg, hiš. 16 štev.
Vseučilišče v Ljubljani. iii.
Nasvetovalo se je, naj bi slovenski mla-denči šli v Zagreb študirat. S tem bi se mi Slovenci odrekli svojega jezika, ter sprejeli v principu srbo-hrvaščino kot naš pismeni jezik, ker le v tem jeziku bi zamogel Slovenec do-8eči vrhunec učenosti, naš slovenski jezik pa bi nekako zanemarjen ostal; on bi postal zopet, kar je bil, jezik hlapcev in krščenic, kajti više izobraženi ljudje bi se začeli posluževati v vseh strokah le hrvaščine, ki bi jim toliko gladkeje tekla, ker bi se v Zagrebu na njeni podlagi izobražili. Tukaj pa nastane veliko vprašanje: ali smo moralično opravičeni, naše narečje v kot potisniti? ali imamo pravico, narodu vsiliti drugo nartčje, drug jezik kot pismeni jezik? Ali nismo mar dolžni, posluževati se tistega jezika, ki nam ga je Bog dal, in tistega tako daleč izobražiti, da nam zamore služiti v vseh potrebah ? Kdo je toliko predrzen , da si upa o tem vprašanji kar tako meni nič tebi nič odltč;lno sodbo izreči? Do zdaj smo videli, da so vse sanje o literarnem združenji Slovanov, o splošnem slovanskem ali o splošnem jugoslovanskem jeziku le prazne fraze ostale; nam niso koristili niti češki, niti hrvaški, niti ruski napredki v literaturi, ampak mi smo v literaturi in politiki le toliko napredovali, kolikor smo si sami pomagali, kolikor smo si sami ustvarili literature in politične zavesti.
Če se bo mladeneč do osme šole izobraževal v slovenskem jeziku, zakaj bi se moral
na vseučilišči potem v hrvaščini naprej izobraževati ? Iz osme šole bo že precej slovenske terminologije na vseučilišče prinesel; vse to bo moral zavreči in učiti se na novo hrvaške terminologije. Tisti, ki nas silijo na zagrebško vseučilišče, če hočejo ostati dosledni, morali bodo logično zavreči tudi slovenske srednje šole, ter zahtevati hrvatski učni jezik za naše srednje šole. Vsi naši duševni in literaturni napori so bili tedaj zastonj, vsa dela Priširna in drugih so zastonj pisana, ker izobraženi človek tega narečja (slovenskega), vprihodnje ne bo več čitall Dosledno mora se tudi „SI. Narod", kot organ inteligencije, poprijeti hrvaščine, slovenščina bo k večemu še za „Novice" in „Danico".
Mi ne pretiramo, ampak popolnoma resno vidimo to kot logični nasledek zagrebške univerze, če jo bodo vsi naši vseučiliščniki ob-iskavali. Iz nemških univerz je pr.hajala nemška inteligencija, in če je prav od 1. 1848 sem narodna ostala , pripisati je to vplivu proti-agitacije slovenske, ki je vso moč germaniza-cije sproti paralizirala ; tega pa vendar ni mogla zabraniti, da se izobraženi Slovenci še vedno najrajši v nemščini pomenkujejo, ravno ker jim v slovenščini terminologičnih izrazov manjka, in komaj spregovore pet slovenskih besedi, že nalete na tak pojem, za kterega ae v slovenščini niso nauč li izraza, in morajo si pomagati z nemškim terminom. Veliko prej, ko nemščine, navadila se bo naša mladina hrvaščine, ter se je popolnem poprijela, tem bolj, ker se bo to godilo z odobrenjem nekterih na-rodn h krogov; opozicija proti hrvaščini ne
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čas.
XI.
Zdaj sem bil toraj „klošterBki muc." Po-menljivost te „šarže" sem kmalu zvedel in to znotraj in zunaj. Ob enajstih sem imel namreč priti predstavit se raznim dostojanstvenikom, kakor kuharju, kuhinjskemu „elevu" ali strežniku, vsem hlapcem, med kterimi je tudi mež-nar, slednjič pa še trem višim „mucom", ki so bili tam že vdomačeni in kakor sem brž zapazil, silno poredni. Frater kuhar ni ravno nič rekel, njegov „eleve" pa, ki je bil zelo potegnjenega telesa, pa ne v kuti, in imel posodo pomivati in, kakor sem brž spoznal, tudi „muce" lasati, me je postavil brž, da sem gledal, kako so oni „muci" posodo v žaganji ribali, potem pa z omelom brisali, da bi se tega do jutri naučil. To je bilo za-me silno dolgočasno, po tem pa so prišli hlapci in vsak si je ogledal novinca ,.muca" ter mu brž dal čutiti svojo večo veljavnost. ,,Je že zopet eden, ki bo zastonj tu žrl" — reče eden izmed njih — „mi mu bomo pa skup nosili in delali". — „O, jutri bo že tudi on delal, premalo ga bo", —
ae oglasi najviši „muc," ki je bil s hlapci, kuharjem in njegovim pomočnikom že bolje znan.
Taki pogovori so bila slaba priprava za kosilo in ko o poldne nese „viši muc" skledo ven pred kuhinjo v lopo in tudi meni veli za njim iti, bi bil šel gotovo rajše domu, čeravno sem bil že hudo lačen. Bili smo štirje, jaz sem dobil zadnji prostor. Oni trije so začeli jesti, mene so pa tako nekako posmehljivo postrani gledali.
„Glej ga no kmeta" — reče čez nekoliko časa prvi — „še jesti noče! Se ve, na kmetih je vse bolje!'1
,,Saj bi tudi jaz rad jedel" — se krem-žim jaz.
„Zakaj pa ne ješ?" — se krohotajo vsi
trije.
„Nimam žlice" — črhnem jaz.
„A, žlice nimaš! Kakšno bi pa rad imel, zlato, sreberno? Kar reci, pa ti bo padla z neba."
Splošen smeh, meni je pa bilo tako. kakor v megli, kedar se za dež napravlja. Slednjič se me usmili najmlajši „muc" in reče:
„Tukaj mora vsak žlico seboj prinesti.
Pojdi v kuhinjo in prosi kuharja, da naj ti za danes eno posodi. Jutri pa si jo le priskrbi."
čeravno bojazljivo, grem vendar v kuhinjo, kjer mi frater res posodi žlico. S to pridem nazaj, ali skleda je bila prazna, drugi pa so se mi posmehovali, hudobneži so bili nalašč vse sami pojedli. Tako sem imel žlico, a jesti nič, toraj vržem še to v skledo nazaj in grem domu iačen in še vse bolj pobit, kakor kedar so oče vihteli kneftro nad mano. Doma so bili ravno odkosili in brž me prašajo, kako sem jaz kosil. To se mi je zdelo kakor zarotba vseh proti meni, teh in onih samostanskih, zato sem sedel v kot in vzel v roke svoj nemški katekizem, kterega sem bil za premij dobil. V tem kotu sedim in se željno spominjam doma, kaj delajo oče, mati in brat. Kako bi bil rad zopet med njimi! Lakota mi ni tako hudo dela, kakor ta neobčutljivost tujih ljudi.
V tem pride gospodinja in veli, da gremo v-ii na sprehod. Šli smo ua Žalje, potem na Kalvarjo. Drugi so skakali, a jaz — jaz sem komaj lezel, ker sem bil tako strašno lačen. Čez par ur pridemo nazaj domii, Micka dii vsakemu nekaj iz shrambe, kjer je bilo naše jedilno blago spravljeno, tudi meni kos kruha
bo nikdar tako intenzivna, kakor je proti nemščini.
Mnogi bodo to še za našo največo srečo spoznali, ako Be poprimemo hrvaškega pismenega jezika. V političnem in še v marsikterem drugem oziru bi bilo to morda res koristno. Pa tukaj sta dva zadržka : prvič, ali imamo pravico , zavreči naš jezik in zamenjati ga z drugim, ali ni to protinatorno, pregrešno , ali s tem ne zavržemo same sebe in se vklonemo brezpogojno pod gospodBtvo druzega, čeravno sorodnega, plemena ? ali ni to nekako izdajstvo domovine in njenega jezika, ki ga nam je Beg dal, ki je vzrastel in se razvil v stoletjih in ima še dalje pravico obstanka? drugič pa, kaj bo naš prosti narod na to rekel, če ga zopet izključimo iz duševnega gibanja, kakor je bil izključen pod vlado nemščine ? Kako nas bo naš narod pogledal, če ga začnemo pitati iz uradnij s hrvašč:no? Od kodi vendar mi jem« ljemo to pravico? Od kodi jemljejo filologi pravico, da hočejo naš narod položili ua „se-cirtisch" in poskušati, če bi se ne dalo pri nas hrvaško uradovanje oktroirati. Octroi, octroi in nič ko octroi I Ustava Be nam je ok-troirala; jezikoslovci nam oktroirajo vedno nove izmišljene izraze ter odbacujejo stare narodne in gotovo bolj opravičene; zdaj nam hočejo še hrvaščino kot pismeni jezik oktroirati! Mi priznamo, da bi nam duševno združenje s Hrvati bilo velike koristi, pa doseglo se bo to samo po sebi, pa le potem, ako se najprej politično združimo. Brez političnega zedinjenja pa se nam tudi hrvašč na ne bo dala oktroirati. Sicer pa še do poskušnje ne bo prišlo, saj vemo, da so tiste besede, ki spravljajo naše dijake v Zagreb, le v veter upite. Kakor poprej, tako bodo tudi vprihodnje naši dijaki hodili v Gradec in Beč se učit. Kdo se bo pa tudi v Zagrebu učil v hrvaškem jeziku, potem pa pred nemškega profesorja šel v nemškem jeziku izpite delat, kakor postava terja ? Kdo je tako umen, da se zamore v 14 dneh naučiti nemške terminologije v svoji stroki, če je prej ni znal? In kdo, če ni posebno podkovan, se bo v nevarnost podal, in skušnjo delal pred profesorji, kojih metode ne pozna, ki jih še nikdar ni slišal predavati, in o kterih ne ve, na kaj posebno važnost pokladajo?
Zagreb je še za Hrvate premajhen, za revnega Slovenca tam ni kruha, ni postranskega zaslužka s podučevanjem.
V Ljubljani pa je Slovenec doma, Ljubljana je slovenska mati; slovenskim študentom bo šel vsak na roko. Ljubljančani so toliko možjč in sezidajo na Bvoje stroške hišo, da bo vsaj 50 revuih študentov zastonj Btanovalo. V ljudski kuhinji se dobro jd za 11 kr. Paše teh 11 soldov ne bo treba plačati: dobilo se bo v Ljubljani na stotine ljudi, ki bodo radi pripomogli, da bodo: študenti v ljudski kuhinji zastonj hrano dobivali. Kamor se obrne, naletel bo študent na znanca, saj v Ljubljani se skor vsi poznamo, in lahko si bo pomagal iz zadrege, kar mu v tujem mestu ni mogoče. Toliko se že lahko reče, da študentu, ki bo imel le 10 gld. na mesec od doma, v Ljubljani ne bo treba stradati; v Gradcu ali Beču pa mora že za samo stanovanje 5—8 gld. plačevati , se ve da pod streho, če hoče sam biti.
Naša misel je taka: Bog nam je dal slovenski jezik, tega se držimo ua tem Be izobra-žujmo, nemškutarenje je renegatstvo in zoper-natorno, tedaj pregrešno, tako bi bilo v manjši meri tudi pohrvatenje uekako renegatstvo, od-padništvo od prirojenega jezika in posilenje k drugemu narečju, kojega razvitja mi ne poznamo , ker nismo sodelavali pri rasti in raz-vitku tistega narečja, tedaj nam ¡tudi vmes govoriti ne bo dovoljeno, če nas je malo, to nas nič ne briga, Bog je že vedel, zakaj nas ni več vstvaril in zakaj je gorenje Štajarce in Korošce ponemčiti pustil; saj tudi Dancev ni veliko, pa imajo vendar svojo literaturo in to še dobro. Tako lepe vspehe imamo že pokazati; ti nas spodbujajo k daljšemu delu! Kar so drugi dosegli, nam nič ne koristi; le sad našega lastnega truda nam bo dobro teknil, če hočemo slovenske srednje šole, moramo hoteti dosledno tudi slovensko vseučilišče.
ZareB zoperno je dokazovanje prof. š.-ja, da to nikakor ni mogoče, iu da ne dobimo sposobnih profesorjev itd. V začetku našega duševnega gibanja smo imeli en sam časnik, „Novice". Kdo bi bil tačas mislil, da bomo v tako kratkem času 20 slovenskih časnikov imeli ! In če bi mi imeli le enega sposobnega
profesorja za vseučilišče; naj tisti podučevati začne, v kratkem se mu bodo pridružili drugi, in kmalo bomo imeli celo vseučilišče. Naj se le enkrat med Slovenci vedoželjnost podkuri v domačem jeziku, zakopali se bodo v knjige in učene preiskave veliko bolj, ko zdaj, ko so viBoke šole tako oddaljene in 6e se podučuje na njih v tujem jeziku. Univerze ne potrebujemo samo za izgojo profesorjev in juristov, za „dreBiranje", kakor se g. prof. izrazil; ampak mi potrebujemo solnca, iz kterega se bo ogrevala slovenska vednost, mi potrebujemo narodnega vednostnega, umetnostnega središča, iz kojega se bo širila prosveta in civilizatorni napredek naroda; to nam mora poBtati slovensko vseučilišče, in za to ni glavna stvar univerze, da mora biti toliko in toliko učencev na njej vpisanih; zadosti je, ako je le toliko učencev, da slovenska proBveta ne umrje, ampak se pomnožuje z veduo novimi mladikami, ako je le toliko učencev, da zamorejo vednost na univerzi pridobljeno širiti med celim narodom, in tako slovenski narod v duševnemem smislu na lastne nogč postaviti.
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 3. oktobra.
Grof Andrassy bo v teh dneh dobil svoj odpust, in stopi na njegovo mesto baron Ilaymerle. Grof. Bizmark je francoskemu poročniku rekel, da je prav za to na Dunaj prišel, da Be prepriča, ali z odstopom Andras-syevim ne pride sprememba v našo zunajno politiko.
V Prago sta došla Poljaka Weigel in Bartmanski, ter.se dogovarjala b češkimi poslanci. Nemški dopisniki, ki nič ue vedo, pa hočejo kaj vedeti, poročajo, da so Poljaki zahtevali popolno samostojnost poljskega kluba. Kakor bi jim kdo tisto samostojnost jemal.
Obrtnijska skupščina v Pragi, sestavljena iz Nemcev in Čehov, je izrekla svojo željo, da bi se enkrat dosegla sprava med Čohi in Nemci. Sploh se take izjave na Češkem množč , tudi med trdimi Nemci. To pa dunajskim ščuvalnim listom ni pa godu, zato pise „Wiener Tagblatt1' proti spravi, češ, da bodo le Nemci pri
in par jabelk, pa kaj je bilo to za mojo lakoto 1 Oh kje so mati, mati! Gospodinja Micka je videla, kako sem naglo pobasal kruh in sadjč, pa ne, da bi bila mi zopet kaj prinesla ali vsaj prašala, če sem še lačen, kakor doma mati.
Tako Bem prebil do večera, seznaniti se s svojimi tovarši nisem imel nič pravega veselja; še le, ko njim prinese Micka večerjo na mizo, se spomnim, da bo treba tudi meni iti v samostan večerjat. Tega se spomni tudi Micka in me na to opozori, a jaz se ne ganem.
„Le pojdi, le" — opominja Micka — „če prav nisi lačen. To je zarad reda, ker reda se boš moral navaditi."
Jaz se še zmiraj opotavljam in nimam pravega veselja iti. „Zakaj pa ne greš?' — praša vdrugič Micka.
„Nimam žlice" — se izpovem jaz.
„Kako si pa o poldne jedel?'' — me vpraša na to.
„Nič!" — je moj zabuhli odgovor.
„Glej ga no kmeta! Tak si bil brez ko-Bila? Zakaj nisi tega povedal? Na, tu imaš žlico, pa pojdi I"
Z žlico oborožen se podam v samostan, kjer najdem zopet tiste tri gade. Zdaj se mi
pa n so več posmehovali, ker sem žlico že imel, ampak porinili skledo s turščnim močnikom pred me , naj se le najdm. Jedla sva le dva, najmlajši in jaz, veča „muca" pa sta iz-lekla s svojih žepov vsak en kos mesenega nekaj in belega kruha ter naju zaničijivo gledala, ko sva tisti močnik klepala.
Tak pričetek bivanja v Kamniku za me ni bil nič kaj vesel, ponoči se mi je od doma sanjalo, a kaj, ko se zbudim na tuji postelji! Zopet grem k maši streč, potem dobim za za-jutrk kos rženega kruha, ob osmih pa hajdi v šolo. Pater Generos nas vse, kar se nas je zapisalo na novo, spravi v največo sobo, v „obere", kakor se je takrat reklo. Tam so nas izbrali in razločili in jaz sem prišel v drugi (sedanji tretji) razred.
Če je moje sprejetje po kolegih v samostanu bilo že vse prej ko prijazno, kaj bi rekel še le o sprejetji po součencih v šoli I To je bil krohot zasmehovanje mojih kratkih hlač in dolgih čevljev, mojega „kaBtorja" in ua čelo počesanih las. Posebno so se v tem odlikovali meščanski sinovi, kteri so že prejšnje leto v tem razredu bili, pa jih niso naprej pustili; ti so se zaganjali kakor sršeni v mene z nemškimi besedami iu eden šibek potegon me celo v nos becne. Toda tukaj izkipi moja jeza,
potrpežljivost je pri kiaji in jaz ga brcnem parkrat z nogo, da kar k zidu odleti. To naredi velik vriš, moje junaštvo najde koj nekaj pripoznan)a in veliko se jih smeje onemu zelenemu potegonu, drugi pa kriče:
„Tega kmeta nikar ne dražite, ima podkovane čevlje."
Jaz se na to postavim v brambu, če bi se kdo zakadil še va-me, pripravljen ga obrcati, naj bo potem že kar hoče. Ali vsega je bilo konec, ko se odpro vrata in se prikaže že znana mi podoba patra guardijana, našega bodočega učitelja. Vsi se vstopijo po klopeh, le jaz ostanem na strani, pater naredi križ — nemški, potem molimo vsi enoglasno „Vater unser", kterega sem jaz že tudi z domače šole znal. Po molitvi vsi drugi sedejo po klopeh, le jaz s svojim „kaatorjem" ostanem ob zidu kakor kol. Pater me zagleda in pravi:
„Aha, ti Bi tudi še tukaj. Le čakaj, kam te bomo djali? Bolj majhen si, boš ravno za prvo klop. Le sum sedi!"
In posadi me na prvo meBto, potem vredi še tudi druge, repetenti pa pridajo bolj v zadnje klopi, da ne bi drugih motili. Pozabiti pa tudi ne smem omeniti, da je pater Gotthard to izvrševal b „štaberlom" v roki, kterega pa vendar ta dan še ni nobeden okusil.
njej zgubili, in da Čehi ne mislijo na resno in resnično spravo.
Pa tak list, ki Daravnost zoper spravo narodov govori in prepir še dalje neti, se ne konfiscira zavoljo kaljenja javnega miru, pri nas pa je dostikrat prav nedolžen članek bil za krivega spoznan, da mir in red kali!
Predseduik Keehhatier je povabil državne poslance, naj se snidejo v zbornici zad-njkrat, da Rechbauer kot predsednik fungira, ker novo voljen ne bo več. Pravijo, da ima Coronini voljen biti za predsednika. Ljubši nam je VBakako, ko Rechbauer.
V nanje države.
Časnik „XIX. Siecle" govori ostro proti Bismarku in Nemcem, in pravi, da se Bismark moti, če misli, da bodo Fruncoei Nemcem tako odpustili, kakor so Angležem. Ko bi bili Angleži po bitki pri Waterloo vzeli Francozom kak kos zemlje, bi tudi njim ne bilo odpuščeno; tega pa niso storili. Nemci pa so vzeli Elsass-Loreno, in to hočejo Francozi nazaj imeti, naj velja kar hoče. Dokler tega ni, tako dolgo ni misliti na porazumljenje med Nemci in Francozi. Stali si bodo vedno oboroženi nasproti. Vojska je neizogibljiva, če ne letos], pa drugo leto, če ne drugo, pa tretje leto.
Ituski listi so 'še vedno nezadovoljni s prihodom Bismarkovim na Dunaj, in grozijo Nemcem s panslavizmom. Dozdaj, piše nek časnik, se je ruska vlada izogibala in branila panslavizma; ako se pa kujejo proti njej ali-jance in ona druzega zaveznika ne dobi, oprla se bo na panslavizem, ki še le z njeno podporo nevaren postati zamore.
Med llusi in Turkoman! je bila bitka pri Aulu. Rusi so streljali na trdnjavo v Avlu, kjer je bilo 30.000 Turko-mancev, iz 12 topov, ter so vzeli na večer sprednje nasipe. Po noči so Turkomanci iz mesta zbežali. Rusi so zgubili 7 oficirjev in 178 mož mrtvih, pa 17 oficirjev in 234 mož ranjenih.
Bolgarski knez Aleksander je šel v
Rumunijo k rumunskemu knezu Karolu. Na kolodvoru v Kotroceni sta se pozdravila.
V llelgiji je med liberalci in katoličani velik prepir zarad šole. Zdaj imajo, kakor
znano, liberalci večino in vlado v rokah, in po izgledu Ferryevih šolskih postav bo naredili postavo, da se sme krščanski nauk od duhovnikov le zunaj šole podučevati, da cerkev b šolo prav nič opraviti nema. V malih dneh se ima ta nova postava veljavno uvesti. Nasprotje pa je hudo. Katoliška stranka imenuje vsacega odpadnika od cerkve, kteri bi se predrznil na novi šoli zavzeti službo učitelja in učiteljice. Ravno tako so kot odpadniki od katoliške cerkve imenovaui vsi starši, ki svoje otroke v take šole pošiljajo. S tem bo katoliška stranka dosegla, da nove postave ne bodo mogle v veljavo stopiti, ker ne bo niti učiteljev, niti učencev. S silo se tudi ne d& nič doseči, ker je ljudstvo siluo razdraženo in bi se vtegnili prikazati resni nemiri, ako bi se šiloma postopalo.
Belgiško liberalno ministerstvo je poslalo poslanika svojega v Rim, da se s sv. očetom pogodi zarad šole, če mogoče. Poslanik bo skušal stvar v Rimu v drugi luči pokazati in upa sv. očeta tako prevariti, da bi belgiškim katolikom ukzaali, podvreči se liberalnemu go-spodstvu. Ker bo pa to težko šlo, ker tudi v Rimu dobro vedo, kaj se v Belgiji godi, zato že zdaj belgiški liberalci grozč, da bodo uvedli Bismarkov „kulturkampf1'. No, če bo le šlo, le poskusite, česar sam Bismark ni mogel premagati, Petrove skale, nad to si bodo tudi belgiški liberalci rogove polomili.
Izvirni dopisi.
@ Iz fjjuliljane, 30. septembra. Opozoriti Vas hočem na neko pomoto g. prof. Šukljeja. On namreč trdi, da bi v slovensko vseučilišče v Ljubljani ne vpisalo se več ko 80 — 90 dijakov. Bilo je pa za mojega časa v Gradcu blizo 80 slovenskih študentov, na Dunaji pa tudi 40 do 50, tedaj vseh nad 120. Če prištejemo še teologe v Ljubljani, kojih število bi se potem brž ko ne povečalo, ker bi došli še iz prugih slovenskih krajev, med tem ko zdaj le iz Kranjske prihajajo v Ljub ljansko semenišče, imamo 160 do 200 učencev za slovensko vseučilišče, tudi če bi bilo čisto slovensko, ne pa mednarodno, kakor se je tudi nasvetovalo. Ker je več nemških univerz, ki
nemajo nad 150 rednih učencev, tedaj ni uzroka, zakaj bi jih moralo ravno v Ljubljani toliko več biti. Zaradi slušalcev tedaj ni treba strahu imeti, oglasilo se jih bo že toliko, ko na drugih manjših univerzah in kolikor je za naše razmere potrebno.
Iz Dolenjske, 29. sept. Grozdje je zrelo in je, hvala Bogu, prav dobro in sladko; morda je letos sladkeje od vipavskega. Obetamo si tedaj letos dobrega vina, in vinski trgovci, ki na Hrvaško in Ogersko, na Štajersko in v Primorje najdejo pot, naj bi ne zamudili, kupiti boljšega vina v domačem kraji, pri Dolenjcih, ker letos jim bomo gotovo z dobro kapljico postregli. Saj to je ves naš pridelek , če tega ne spečamo, potem smo na suhem in še davkov ne moremo plačati. Žitna letina je bila le srednja, sadja ni prav nič. Vino se dobi po 16 in 20 kr. liter. Pri kmetu pa Be kupi prav dober kup; kaj koristi, ko se vsak kupec dolge vožnje vstraši! Kdaj bomo vendar dobili toliko zaželjeno dolenjsko železnico?
Poročati vam moram še, da se žalibog tudi pri nas surovost vedno bolj širi med kmečkimi fanti. Nedavno so nekega krojača na Krki prav hudo zbili, čeravno jim ni nič naredil. V Žužemberku so napadli celo žan-darja in ga otolkli. Vedno je slišati o grdih tepežih. Če so siti in pijani, ni prej miru, da jih en par ranjenih obleži.
Duhovščine ne poslušajo več, kakor nekdaj, saj tudi ni čuda, ker si je liberalizem toliko prizadejal, da je spravil duhovščino ob zaupanje. Liberalni gospodje, ki v mestu žive, pač ne vedo, kaj je surov, neizobražen človek brez vere in brez rešpekta pred duhovščino. Morda bodo to še enkrat čutili, in tačas se bodo pač kesali, da so pomagali, dostojanstvo duhovščine in nedotakljivost svete vere pri surovih elementih spodkopati. Nahajajo se že predrzni lopovi, ki duhovnikom samim z gor-jačo grozd, ako jim njihovih razposajenosti ne spregledajo.
Nedelje in prazniki se praznujejo s pijančevanjem in tepeži in drugimi nerodnostmi. Če posvetna oblast ne bo vmes segla in čuvala nad tem, da se vera spoštuje, kakor je
Ko je vse v redu in imamo vsi roke na klopčh, gre pater na oder za kateder, sede in nam začne razlagati naše dolžnosti nekoliko po nemški, nekoliko po „kranjski'1 (slovenskega ni bilo še nič). Mene je posebno hudo zadela zapoved, da moramo v>šoli in na poti z nje ali do nje med Babo govoriti le nemški, kdor bi govoril kranjski, ga ima vsak dolžnost naznaniti, da bo potem dobil zasluženo plačilo s „štaberlom"; kdor bi se pa vkljub „štaberlu" ne poboljšal, bo nesel domu na hrbtu oslovski jezik iz papirja.
Bože milil Da bi jaz ne smel več kranjski govoriti! I, kaj li bom? Ali bom zmiraj de klamiral „Jakob und Anna" ali pa molil očenaš, ker druzega nemškega pod milim Bogom nisem nič znal! Popolnoma mi vpade srce, ko mi pater dii šolske knjige, za ta razred po trebne, na račun našega gospoda kaplana. Odprem jih in bile so čisto nemške vse, vse! Jaz pa sem nemški še tako težko bral, da bi bil rajše po enem samem še tako ozkem in okroglem brunu čez široko vodo šel. Joj, joj, kaj bo!
Opoldue mi kosilo ni nič kaj dišalo, če bi me tudi pred njim v kuhinji ne bili „rihtali" zavoljo moje nevkretnosti in posmehovali se „študentu v kmetiških hlačah." Micka me je domu tolažila češ, da se skonca vsakemu tako
godi; b časoma, ko se privadim, bo že bolje; da nam bo z nemščino v šoli lajše šlo, bo tudi ona doma z nami le nemški govorila.
Popoldne je prišel pater Ferdinand, naš katehet. Ta meni ui bil tako všeč, kakor pater Gotthard, je bil temnejši in resnejega obraza; tudi on nas je razvrstil po klopeh, a po svoje, jaz sem prišel v tretjo klop, v prve klopi pa vsi repetenti; tako — je rekel — bomo sedeli o njegovi uri. Ko je bilo to vredjeno, se prične nauk, jaz moram prestati skušnjo v veronauku in sicer iz milosti še v domačem jeziku.
„No, kranjski že znaš nekaj" — opomni pater nazadnje — „naprej se boš učil pa tudi nemški krščanski nauk."
In res smo dobili že prvi dan prvo stran katekizma nemški naučiti se. Joj, kako sem se jaz tistih vrst učil! Začel sem brž po šoli in zvečer sem znal kake štiri vrste, a besede razumil nisem menda nobene. Enako meni so se učili drugi, kar jih je bilo z mano, mendn trije, a njim je šlo vse lajše, ker so bolje nemški znali. Slednjič pretrga moje žlobedranje M cka in zarenči:
„Zdaj bomo molili roženkranc. Vsak teden ga bo eden naprej molil. Ti boš danes začel Jutri pa zgodaj vstani in pojdi v cerkev, tam
se priporoči svojemu patrouu v velikem altarji, da ti pomaga učiti se. Zdaj pa le moli."
In molil sem naprej roženkranc, kakor že večkrat doma, tudi, a ta pot mi ni šlo gladko, ker so se mi vedno zapletale nemške besede katekizma vmes tako, da je morala zadnji konec prevzeti Micka sama. Zato me je pa po molitvi dobro ozmerjala, kar mi je jako hudo delo. Noč je bila nemirna, ker sem se vedno strašil.
Drugi dan smo dobili tudi od patra Gott-harda že. učiti se s šolskih knjig — zopet le nemški. Tako sem imel že toliko na glavi, da me je bilo kar strah. Kdaj bom vse prebral, kdaj pa še le naučil se vsega! Po velikem trudu ter sto- in stokratnem ponavljanji sem bil vendar ubil si besede po vrsti v glavo in ko bije ura, grem s težkim srcem v šolo. Res sem bil prvi prašau in začel drdrati kakor ura, kadar se sproži. A katehet me ustavi v sredi ter praša, r.aj mu to počasi povem. Zdaj sem bil ves zmeden, vse črno in višnjevo je bilo pred očmi, ue ene besede nisem mogel več dati s sebe.
„Ti premalo nemški znaš" — slišim še iz ust patra — „za danes naj bo, ker vidim, da |si se učil, drugič boš moral že bolje znati."
bila včasih, potem bo ljudstvo vedno bolj divje postalo ; ker duhovščine se kratko malo nič ne boji. Liberalci bodo zopet vpili o reakciji in da se mora verska Bvoboda ohraniti. Drugače je v mestih, kjer so bolj izobraženi in kjer ima oblast in pravica dosti vojakov, policajev in drugih moči na razpolaganje, — in drugače je na deželi, kjer so čuvaji pravice le redko nastavljeni, in silnosten človek počne, kar se mu ljubi. Verska svoboda za kmeta je, kakor bi otroku nož ali strup v roke dal; kmečki človek ne bo odstopil od vere iz prepričanja, za filozofa in brezverca, kakoršni so po mestih, on nima znanstvene podlage; verska svoboda je njemu le v pohujšanje in misli 6i: „če gosposka na vero nič ne drži in če jej ni nič na tem ležeče, da se cerkveni obredi praznujejo in zakoni spolnujejo, če se takemu, ki vero zaničuje, nič ne zgodi, nasprotno Se dobro živi, — zakaj pa bi ravno za nas kmete moralo vse prepovedano biti, zakaj pa je le za nas post in pokora itd.?"
Tako se ljudstvo pokvari nekaj s slabim izgledom liberalnih gospodov, ki se cerkvenih obredov in zapoved ne dii6, nekaj pa z liberalno postavodajo, ktera kaznuje človeka, če druzega človeka razžali, če pa Boga žali iu svete reči zahmehuje, ga le malokdaj roka pravice zadene. Posebno pa čez „farje" vsak lahko brez skrbi zabavlja, ni se mu treba bati, da bi ga kteri vinskih bratov ustavil, ali da bi ga gosposka za to kaznovala, ker le malokdaj o tem zvč.
Kadar solnce sije, je duhoven zapuščen od vseh strani, kadar pa pride huda ura, vojska, kuga, lakota, prekucije, tačas hoče vse od njega pomoči, vladarji hočejo, da bi razdraženo ljudstvo pomiril, ljudstvo hoče, da bi božjo jezo omečil, preganjani hočejo zavetja, lačni hečejo kruha. Zaničevani duhovnik je potem na enkrat za vse dober.
Domače novice.
V Ljubljani, 2. oktobra.
(j Pavel Skale.) Zopet je vzela smrt moža prave slovenske krvi, domoljuba z dušo in te lesom, gosp. Pavla Skale-ta, živiuozdravnika in mesogleda v Ljubljani. Umrl je po dolgem in hudem bolehanji v torek zjutraj v 54. letu starosti. Podkovniška šola družbe kmetijske na Poljanah zgubi ž njim umnega učitelja in oskrbnika, rodovina skrbnega očeta, narodna stranka pa moža, kakoršnih težko pogreša. V prejšnjih letih je bil mestni odbornik, ud družbe kmetijske itd., razen tega pa do smrti zvest ud narodnih društev. Zato je bil pa tudi obče spoštovan, to je pričal njegov pogreb včeraj ob petih popoldne, kterega se je udeležila velika množica meščanov iz vseh stanov. Blag mu spominj !
(Državni zbor) se bo pričel 7. t. m. ob 11. uri dopoldne. Vabljeni so vsi državui poslanci oglasiti se v pi samici državnega zbora, kjer od 1. t. m. naprej zamorejo dobiti Bvoje legitimacijske liste proti izkazu z volilnim certifikatom.
(Zasežen) je bil včeraj „Narod" zavoljo članka o pripravnicah za učiteljicr. — Glavni vrednik tega lista, gosp. J. Jurčič, je precej hudo obolel in se zdravi zdaj v hiralnici sv. Jožefa. Namestu njega je vodstvo lista prevzel gosp. Peter Grasselli.
(Poslanstvu odpovedal) se je zdaj tudi vit. Langer s Podgore, ki je bil poslanec velikega posestva za deželni zbor kranjski.
(Orglarska tfo/«). Ceciljinega društva v Ljub-
ljani se prične 7. t. m., dosedanji in novi učenci naj Be oglasijo do tje pri vodstvu te šole v Alojznici.
(Novi službi okrajnih Uvinozdravnikov) na Kranjskem sta dobila gosp. Andrej Perdau in Ferd. Gaspari; prvi pride v Kočevje, drugi v Postojno. Zdaj treba takega zdravnika še za gorenjsko stran.
Razne reči.
—	Iz Gorenjskega se nam piše: Lanska huda povodenj je odnesla tudi leseno brv, ki je Blejsko Dobravo z Bledom vezala 6. t. m. pa je bila dodelana nova brv, ki pa ni nič podprta, ampak na železnih vrveh 18 sežnjev ravno nad slapom bistre Radolne, „šum" imenovanim, visi. Brv je dolga 24 mtr., široka pa tako, da dva lahko vštric gresta. Nosi lahko 150 oseb. Delo je izpeljal savski tehnikar, g. vitez Panc, ki se je tu res pravega mojstra izkazal. Natančni popis naj kdo drug izdeia, jaz samo to rečem, da kdor do Bleda pride, naj se še do „šuma" potrudi in ne bo mu žal! — Na Dovjem se je 17-t. m. nek Galetov lovec: Klemen Kovač, vulgo Janez, v gorah zgubil in ga ni več ua zaj. Vse iskanje je zastonj. Težko ga bodo še živega dobili.
—	Živinska kuga se je zopet pokazala ob meji dežele naše na istrijanski strani. Zato je tam meja za živino zdaj odprta le po po stavnih določbah.
—	II a d ž i Loja je bil obsojen' na pet let težke ječe.
—	Muha človeka umorila. V Varšavi je nek gospod v vagonu zaspal. Muha ga je vgriznila v ustno. Ko se prebudi, vidi, da mu je ustno hudo oteklo. Kmalu začne otekati celi obraz, in čeravno je hitro zdravnika po klical, je vendar še tisto noč umrl, ker mu je bila po muhi kri ostrupljena.
—	Judov je v Avstriji 1,533.000, in sicer 923.000 v Cislajtaniji, in 610.000 na Ogerskem. Na posamezne dežele se tako razdele : na Češkem jih je 106.000, na Moravskem 51.500, v Šleziji 6700, v dolenji Avstriji 63.500, v gorenji Avstriji 1400, na Štajerskem 1050, na Primorskem 6830, na Tirolskem 1560, v Bu-kovini 54.500, v Galiciji 628.800, na Ogerskem 572.000, na Erdeljskem 26 500, na Hrvaškem 6830, v vojni granici 3150, na Kranjskem 240, na Solnograškem 150 in na Koroškem 180. Največ judov je tedaj v Galiciji in Bukovini, na Ogerskem in na Češkem; najmanj pa na Kranjskem, Solnograškem in Koroškem.
—	Goljufana nevesta. V Chrudimu na Češkem se je neki pošteni deklici predstavil ženin , ter res starše tako oslepil, da so privolili v ženitev, ne da bi ženina dobro poznali. Pri ugodni priliki pa, še pred poroko, je ljubeznjivi ženin ulomil v skrinjo neveste, pobral iz nje obleko, prstane, denar in kar je bilo kaj vrednega; tudi je vkradel svojemu prihodnjemu svaku zlato uro in hranilnične bukvice, ter jo popihal v Prago. Goljufa so že staknili in prijeli na Višegradu v Pragi. Uboga nevesta pa ima vendar škodo in sramoto.
—	Voda pod zemljo. V Avstraliji so v neki ravnini, ki je bila brez vode in tedaj tudi brez rasti in Badu, kopali v tla, da bi napravili vodnjak. Na treh krajih so v globo-čini 62, 70 in 113 metrov zadeli na toliko vode, da je ima sedaj cela planjava zadosti in se bo v rodovitno polje spremenila. Nerazumljivo je, od kodi pride v tako globočino toliko vodo. Ta iznajdba ima veliko važnost. Morda se bo tudi v drngih puščavah globoko
pod zemljo vodo dobila, in tako bo mogoče marsiktero ravnino rodovitno storiti, ki je zdaj za nerodovitno in nepotrebno veljala.
—	Angleška armada šteje vBega vkup 336.000 mož. K tem Be pridruži še 244.000 prostovoljcev, tedaj v sili zamorejo vkup spraviti 580.000 mož.
—	A. E. I. O. U. Te črke, ki jih je cesar Friderik posebno rad napisati dal na razna državna poslopja, se različno razkladajo. Najbolj razširjena so ta razkladanja : Austria erit in orbe ultima, — aller ehren ist Oestorreicb voli, — Austria et imperium optime unita, — auf erden ist Oesterreich unsterblich, — Au-striae est imperare orbi universo, — allés erd-reich ist Oesterreich unterthan. Pa vsa ta razkladanja niso dobra ; kaj je cesar s temi črkami mislil, izvemo iz neke kupice, na kteri stoji nad temi Črkami zapisano: „aquila e;us luste omnia vincet" (men — avstrijski — orel bo po pravici vse premagal). Če bo Avstrija prav.čna v notrajni in zunajni politiki, potem bo res njen orel vse premagal, in potem se zna vresničiti tudi drugo razkladanje „Austria erit in orbe ultima" (Avstrija bo obstala do konca sveta, ko bodo že vse druge države poginile ali drugo podobo zadobile).
Listnica vredništva.
Gosp. F. P. v V. Vašega dopisa ne moremo tiskati, dokler vse zadeve vsaj nam natančneje ne pojasnite. Kdo je odbornik ali marveč kteri so? Vsaj morajo biti znana imena oseb, ktero prijemate v svojem dopisu , ker ne maramo tavati po tmini.
Gosp. A. L. na P. Mi smo rekli, da b „Tag-blattom" nočemo nič več opraviti imeti; naj piše karkoli hoče, mi ostanemo mož beseda.
Gosp. F. J. v L. Dopis, na kterega se v svojem pismu sklicujete, nam ni došel.
Gosp. — i — na G. Nam se ne zdi primerno pogašeni ogenj zopet razpihati zavoljo golih osobnosti.
Gosp. L. T. v T. Hvala lepa za opazko in prijazno sočutje! V tolažbo Vam bodi, da iinamo precdj debelo kožo in nam je osebna občutljivost že skoro popolnoma otrpneta. Kako bi pa človek spal, če bi ga zabolela vsaka pušica, ki prileti v&-nj !
Gosp. P. M. v C. „Ljubljanskih slik" se še dobi pri založniku J. Aldšovcu v Ljubljani; kdor jih več skup naroči, mu gledč pošte pridejo ceneje. Toraj bolje, če se združi več naročnikov skup, kakor če bi vsak naročil zd-se.
Gosp. J. S. v O. Ce se ne motimo, smo enkrat že v listu javno izrekli, da za dobroto reči — po inseratih iz daljnih krajev priporočanih nismo porok mi , ampak dotični inserent, ki svoj inserat plača.
relevrnfiéne i|<-,mrnc cen» 1. oktobra. Papirna renta 67.86 — flreherna reuta 69.— — ilata renta 80 60 — 18601et«o državno posojilo 126 26 tiankiii« akcije 833 — Krnditue akci)e 247.20— London 116.75 — — Ces. kr. cekini 5.57. — 20-franhov 9.31.
Kobili zdravnik
dr. Tanccr,
docent zobozdravništva na graškem vse učilišču.
izvrševal bode v hotelu „pri Klefailtll" od 1.
do 31. oktobra t. 1. svojo
zoiiozflravniško iu zolotelišto prakso.
Dr. Tanccrjcva c. kr. priv. anllseptlkou ustna voda, zolini prah in zobno testo dobiva se pri njem, kakor v Ljubljani pri bratih Krisper, pri E. Makru in Businaro; v Kranju v lekarni Savnikovej; v Skofji Loki pu pri trgovcu Ma-rinŠeku.	(2)
Kuharica,
izvedena v vsem hišnem oskrbovanji in drugih gospodinjskih zadevah, išrc slnžlir , najrajše v kakem farovžu.
Vt č se izve pri administraciji „Slovenca." (3)
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip llillap.
J. llanikoi nasledniki v Ljubljani.