Političen list za slovenski národ.
P® pošti prejeman Teljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 6. uri popoludne.
Štev. 159.
V Ljubljani, v četrtek 16. julija 1885.
Letnik XIII.
Jlrnusviško vprašanje.
Zgodi se večkrat, da ima človek krivo sodbo o svojem znanci ali prijatelji in ga ali do smrti sovraži ali spoštuje in ljubi z vso strastjo. To sovraštvo zapeljti mnogokrat do krivice, in prijateljstvo se spozabi do oboževanja. Enako se godi z narodi, posebno v sedanjem časi hitrih sprememb in nasilnih prevratov. Težko pa je človeku ali narodu potegniti z očesa mreno ter mu zbistriti vid. Tako je razširjena v nemškem narodu nerazumljiva mrž-nja do potomca starodavnega in slavnega knježnega rodu veliiške hiše. In vendar smemo trditi, da so Velfi vedno zvesto služili cesarju in domovini, in da je primeroma največ potomcev slavnega Henrika Leva darovalo svoje življenje v krvavih bojih proti sovražniku nemške države. Krivi so temu pristranski zgodovinarji, krive so časnikarske laži.
Že zgodovino hrabrega Velfa, Henrika Leva, pokriva gosta mreža resnice in domišljije. Bere se v mnogo zgodovinskih knjigah, da je Henrik Lev nenadoma zapustil v Italiji cesarja Friderika I. in tako provzročil njegov poraz ob Legnanu leta 1176. Nasprotno trdijo drugi, da isti čas Henrik niti bil ni v Italiji. Pač je bil spremljal Henrik že dvakrat Friderika v Italijo in mu tudi enkrat življenje rešil na tiberskem mostu; ko ga je pa cesar tretjič nagovarjal Henrika, da ga spremi v Rim, ponudil mu je zadnji denarja in vojakov, sam pa se ni mogel vdeležiti vojske, ker je moral braniti svoje ozemlje, vojvodino saksonsko proti nadškofu Kolinskemu in drugim knezom v severni Nemčiji. Mnogo bi še lahko navedli v njegovo opravičenje, toda tii ni mesto za to.
Znani so dalje v zgodovini vojvoda Erih Kalen-berški, ki je rešil življenje cesarju Maksu I. v bitki pri Reznu. Le za časa Ludovika XIV. pozabili so Velfi na svoje dolžnosti do nemškega cesarja, kakor mnogi drugi nemški knezi.
V 17. in 18. stoletji pa so Velfi zopet zvesto stali na strani cesarjevi. Znana sta iz 1. 1675 vojvodi Jurij Viljem in Ernst Avgust. Ko je turška drubal 1. 1683 oblegala Dunaj, Velfi sicer niso mogli
poslati cesarju Leopoldu I. vojaške pomoči, ker so morali stati na straži proti sovražnemu volilnemu knezu braniborskemu Frideriku Viljemu; Ernst Avgust pa je poslal v cesarski tabor hrabra svoja starejša sinova Jurija Ludovika in Friderika Avgusta. Leta 1688 se je bojeval Ernst Avgust z 8000 Ha-noveranci ob Renu ter je rešil Frankobrod in Kob-lice (Coblenz). Vsi njegovi sinovi so se bojevali proti Turkom in Francozom, tedaj zakletim sovražnikom nemške države in mnogo jih je padlo na bojnem polji. Tako Friderik Avgust 1. 1690 na Sedmograškem; isto leto Karol Filip v Albaniji, Kristijan 1. 1703 pri Ulmu. Maks se je bojeval proti Turkom na Moreji, proti Francozom ob Renu, v Italiji ter je umrl 1. 1726 kot cesarski maršal. Jurij Ludovik, pozneje angleški kralj Jurij I., se je bojeval pri Konci in pred Dunajem, leta 1685 z 10.000 Brunsvik-Liineburžani na Ogerskem, 1. 1687 pri Mohaču kot prostovoljec, 1. 1688 ob Renu, 1. 1690 z 11.000 Hanoveranci na Nizozemskem. Proti Francozom so se Hanoveranci hrabro bili pri Hoch-stiidtu, 13. avgusta 1704. Pod Marlborough-om se je odlikoval Velf Jurij Avgust 1. 1708 in kot kralj Jurij II. se je bojeval proti Francozom pri Dettin-gen-u 1. 1743.
Nobeden mogočnejših nemških knezov, niti branoborski, niti bavarski niso bili v istem času tako zvesti cesarju kakor velfiški.
Za časa Napoleona bil je zopet angleški Jurij III. ob enem volilni knez hanoveranski , ki se je z vspehom branil proti Korzikaucu. Hanoveranci so se bili v Siciliji in pod Wellingtonom v Španiji proti Francozom. Ko je bilo treba varovati nemško čast proti Dancem, bil je zopet v boji kralj Jurij V.
In kako so poplačali Prusi Hanoverance in Saksonce pri Redsburgu!?
In vendar je nemška nenasitljivost in nestrp-Ijivost oropala kralja Jurija V. njegovega ozemlja ter ga pregnala na tuje! Vprašamo le ono gospodo, ki v zvezde kuje Bismarka in njegovo železno politiko, zakaj ni železni mož spodil i kralja bavarskega, virtemberškega in velikega vojvodo baden-
skega, ko je moral že iti kralj hanoveranski ? Vprašamo, kako da nemški narod ne sprevidi, da je Prusija — po besedah Bismarkovih — le „prežala na lepo priložnost", ki ji iz tega ali onega navideznega vzroka vrže Ilanoveransko v žrelo? Odgovor na gorenja vprašanja najde vsak v 8. članu aprilske zveze med Prusijo in Italijo, o kterem pa nočemo iz mnozih ozirov obširneje govoriti. Kje bi bil Bismark, kje Nemčija, ko ne bi bilo Kraljevega Gradca? !
Zatisnil je trudne oči slepi kralj Jurij, in dežela hanoveranska je postala kronovina pruskega kraljestva. Vendar knez Bismark še mirno ne spi. Zapustil je umrli kralj sina, vojvodo Cumberland-skega Emesta Avgusta, ki je slovesno izjavil, da ima popolno pravico do hanoveranskega kraljestva. Toda nemška vlada se ni ozirala na njgovo izjavo, nemški narod ga ni poslušal, celo prijatelji Velfov so ga zapustili, in zaspalo je hauoveransko vprašanje.
Lansko leto pa umre brez otrok vojvoda bruns-viški, potomec Levov, sorodnik hanoveranskega kralja. Z nova so se razburili duhovi, nastalo je vprašanje: kdo bode naslednik v Brunsviku. Važnost brunsviškega vprašanja ne leži v tem, je li namreč ena vojvodina več ali manj v nemški državi in vlada Prusija v njej posredno ali neposredno; marveč vprašanje je, bo li Bismark pustil veljati pravico vojvode Cumberlandskcga ?
O pravici Ernsta Avgusta do brunsviške deželice se je mnogo pisalo po nemških in drugih listih. Iz vseh se pa razvidi, da ima po smrti vojvode Viljema 18. oktobra 1. 1. vso pravico po državnih in naravnih zakonih le vojvoda Cumberlandski. Ako pa ta ne sme prevzeti vlade v Brunsviku, moramo temu vzroke tam iskati, kjer ni pravice.
(Konec prih.)
Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov.
(Konec.)
Glavna stvar, krog ktere se vrti blagor družin, je odgoja otrok — stvar, na ktero je zastavljena sreča ali pa nesreča družine.
LISTEK.
Žumberk.
Krajepisna in zgodovinska razprava.
(Dalje.)
Jaksičevemu prizadevanju so se uprle tadanje mestne vojne oblasti v krajini hrvaški, a posel sta mu pokvarila v Žumberku ona dva že poprej omenjena mniha Palkovič in Božičkovič. Prvi se je trudil posebno za unijo v Žumberku ter ovrl ves trud pravoslavnih, ki so obhajali po danu in po noči bregovite predele Žumberške. Palkovič se odpoti 1. 1751 peš, siromašen in raztrgan na Dunaj, kjer mu je dala kraljica Marija Terezija sešito obleko ter ga imenovala za vladiko, obdarivši ga s škofovsko obleko in obilnim stroškom za pot v domovino. (Not. prael., p. 432.) Palkovič se je mnogo trudil, da odgoji mlajše ljudi za duhovne. Po pravoslavnih popih preganjane duhovne je zdaj vzela vojna oblast pod javno obrambo, ter so pojedini krajiški zapo-vedniki gonili pravoslavne pope iz Žumberka in ž njimi čez vsako grdo ravnali. Pop Janko Pruševic,
o kterem pravi tadauji zapovedajoči general Scherzer, da je bil duhoven unijatski ali kasneje odpadel, umrl je v temnici Karlovški. Mestni zapovednik, Ivan Penzinger, prežene iz Žumberka po nalogu generala Scherzera Gomirska mniha Gavro Musulina in Makarija Višniča. (Schvvicker: Zur Geschichte d. Kirch. Union in Kroatien., p. 23, 27, 28, 32, 97, 102, 111.) Na prošnjo Palkovicevo je zabra-njena vsaka jurisdikcija vladiki Karlovškemu.
Za daljni napredek unije je goreče skrbel tudi naslednik 1. 1758 v Karlovcu umrlega vladike Pal-koviča Vasil Božičkovič. (Krčelic: Vot prael., p. 433. — Schematismus cleri graeci ritus Chat. dioec. Crisiarsis 1868., p. 10 in 11.)
On je odprl prvi dve ljudski šoli v Žumberku. Vladika Jakšič je napel 1. 1758 zopet vse sile, da inu bode dovoljeno administrirati tudi Žumberk ter se podil radi tega sam na Dunaj. Na prošnjo metropolita dolnjo Karlovškega in posredovanjem velikega in mogočnega prijatelja pravoslavnih barona Bartensteina je bil konečno vojni svet dovolil, da more Karlovški vladika obiskovati svoje vernike v Žumberku, ali da ne srne zapeljevati unijate, pa ako se to dogodi, da se mu ne bode več dopuščalo po-
hajati v Žumberk. (Schvvicker, p. 95, 114, 115.) Med tem pa se je posle dolge razprave med bojnim svetom in ogerskim dvorskim kanclerjem 14. marca 1. 1760 sklenilo, da se ima Božičkovič inštalirati tudi za Žumberk, ali da v njem vživajo slobodno veroizpovedanje tudi pravoslavni. (Schvvicker, p. 40—51, 53, 116—120.) V teh razpravah je zagovarjala katolicizem posebno ogerska kancelarija, proti kteri je branil interese pravoslavnih omenjeni predsednik ilirske deputaeije baron Bartenstein, oduševljeni njihov zaščitnik, ali čisto slab poznavalec historičnih dogadjajov, ki je med ostalim trdil, da so generali Varaždinski in Karlovški poprej prišli pod oblast Habsburške hišo, nego li kraljevina Ogerska.
Med tem pa je tudi še kasneje branil general Karlovški, grof Benvenuto Petazzi, odrešit katolik, prihod vladiki Jakšiču v Žumberk pod različnimi izprikami, dočim so tožbe proti generalu ostale brez-vspešne. Unija se je po 1. 1760 popolnoma utrdila v Žumberku, a pri odhodu Krajišnikov na vojsko meseca marca 1. 1761 je očitovalo 187 Žumberčanov prod namestnikom vladike Bižičkovioa v Pribiču, / „da oni in njihove rodovine žive po starem grškem
Starši nimajo le samo dolžnosti otroke preživiti, marveč jih zrediti (odgojiti) — jih storiti sposobne ne samo za družbo, ampak odgojiti jih kot kristi-jane, kot deležnike nebeškega kraljestva. Sv. pismo stare in nove zaveze večkrat in trdo povdarja to dolžnost. Vso odgojo pa apostelj zaznamnuje s kratkimi besedami: „Odgojajte jih (otroke) v nauku in strahu Gospodovem!" (Efež. G, 4), t. j. podučujte jih in glejte, da bo njih vedenje krščansko. Obojega poduka in strahu je najbolj potreba v naših časih, kajti brez skrbnega sodelovanja staršev ne bo dandanes otrok niti dovolj podučen, niti pripeljan tako daleč, da bi krščanstvo v življenju kazal. Vsi veste, kake so razmere po naših šolah. Učiteljem nobena postava ne zapoveduje, da bi krščansko učili, in ne da bi njih izgojevanje imelo krščanski vpliv na otroke. Postavna določila, kakor veljajo, celo pripuščajo, da se nekristjanje nastavljajo kot učitelji po ljudskih šolah.
Razvidno je toraj, da taki učitelji niso sposobni katoliško mladino versko-nravstveno odgojevati in da ne morejo spolniti prve in najvažnejše naloge ljudske šole, ktera pa ni nič druzega, besede veljavne postave same jo značijo, kakor „otroke versko-nrav-nostno izgojevati". Tudi šolske knjige nimajo nika-kega verskega znaka. Vsa butara v tem oziru zadene veroučitelja; a kako naj bi zadostovale dve uri v tednu pri mnogokrat preobilnem številu otrok, da bi se dostojno podučili in privedli na pot krščanskega življenja? Naša dolžnost je, delovati na to, da se naše šole zopet pokristijanijo, in ne smemo odnehati, dokler ne dosežemo tega namena. Pa tudi tedaj, ako dosežemo ta namen, mora domača izgoja biti zraven šolske, da, domača izgoja je in ostane poglavitna. Kar se pridobi v šoli, je k večemu pospeševanje in podpora domači izgoji. In ta mora toliko več storiti, kolikor manj se stori v tej zadevi v šoli.
Odgoja otrok, dragi starši, mora se že zgodaj pričeti. Sadite toraj že v zgodnji mladosti drevesca pokorščine, zatajevanja in pobožnosti v rahle gredice otročjih src. Ze v otročjih letih jih učite strahu božjega in groze pred grehom (Tob. 1, 10), podučujte jih v glavnih resnicah sv. vere, vadite jih še v mladosti nositi jarem Gospodov (Lament. 8, 27). Svojo oblast kot starši tudi tedaj, in posebno še tedaj kazite, ko so otroci šoli že odrastli. Koliko, prej tako nadepolnih mladenčev pade ravno v tej dobi življenja v zanjke strasti in v stalno propast! Imejte toraj tudi v tej dobi otroke v blagodelnem strahu. Ne spustite jih čez mejo varujoče pokorščine v razuzdano prostost. Pa tudi tedaj se ne odpovejte svoji očetovski oblasti, ko so Vaši otroci odrastli v mla-denče in dekleta. Tedaj še le, če ste jih obvarovali tudi ta čas pred nevarnostmi zapeljivosti, zamorete reči z neskaljenim veseljem, da ste srečno končali delo odgoje. Vse je na tem ležeče, da je mladost vaših otrok taka, da bo dobra priprava za njih prihodnji stan. Kajti ravno od tod klije in prihaja toliko nesreč v zakonskem življenji, v družinah, ker ženini in neveste v prejšnjem življenji tako razuzdano in pregrešno žive. V mladosti veter, — v starosti nevihta. Blagor Vam tedaj, starši, ako se Vam posreči, da obvarujete otroke čiste in nepokvarjene v vseh nevarnostih, ki žugajo mladosti. Zamogli bodete na večer svojega življenja utolaženo moliti, ka-
obredu v pravi katoliški veri pod rimskim papežem, da so pripravni za to vero umreti, da se ne bodo nikdar nobenemu drugem vladiki podvrgli razun Božičkoviču in njegovim naslednikom, zedinjenim z rimsko cerkvijo, zaklinjaje vladike Marlovške, da jih puste pri miru in da jih ne zapeljujejo". Temu nasproti pa je kazal vladika Jakšič očitovanje več podčastnikov in 28 prostih vojnikov iz taborja pri Gersterdorfu, v kterem se tožijo, da jih častniki, posebno neki zastavnik Janko Gvozdanovič sili na rimsko vero. Povod tej tožbi pa je dal sam Svid-nički vladika Božičkovič. Le-ta ni bil poslal vojski svojega duhovna, ter so bili tudi Žumberčani poverjeni kaplanu nezedinjene grške cerkve Gaji Mu-hajloviču, ki je to priliko upotrebil za odvračanje od unije. Ko je potem poprosil Božičkovič polkovnika, grofa Herbersteina, da ne dopusti, „da še to malo Zumberskih unijatov odpade ter poprime vla-žko vero", je bila prepovedana pravoslavnim popom duhovna skrb nad Žumberčani. (Schwicker, p. 59—62.) Besede: „die wenigen noch in Sichelburg vorhanden befindende uniti abtrinig werden, und den wallachischen Glauben annehmen", izkrivil je
kor je nekdaj Zveličar molil: „Ohranil sem jih, ktere si mi bil izročil, in nikdo izmed njih se ni pogubil, razun sinu pogubljenja." (Jan. 17, 12.)
Ljubi verni! Važne so resnice, ki smo jih Vam omenili. Premišljujte jih in spoznajte resni čas, res-nobo človeškega življenja. Svarili smo Vas pred hudobnim sedanjim svetom; opominjali Vas, da zvesti ostanite v duhu Kristusovem. Vsak izmed nas sme z Mojzesom zaklicati: „Nebo in zemljo kličem danes na pričo, da sem postavil pred vas življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli si tedaj življenje, da živiš ti in tvoj zarod, da ljubiš Gospoda svojega Boga in se ga držiš." (Mojz. 30, 19, 20.)
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen božja in občestvo sv. Duha bodi z Vami vsemi. Amen. (2. Kor. 13, 13.)
Friderik kardinal Schwarzenberg, knez in nadškof Praški.
Friderik kardinal Fürstenberg, knez in nadškof Olomuški.
Celestin Jožef kardinal Gangelbauer, knez in nadškof Dunajski.
Franc Albert Eder, knez in nadškof Solnograški.
Izak Izakowicz, nadškof Lvovski, arm. obr.
Alojzij Zorn, nadškof Goriški.
Silvest. Sembratowicz, nadškof Lvovski, grš. obr.
Marko Calogera, škof Spljetski in Makarški.
Jakob Stepischnegg, knezoškof Lavantinski.
Janez Zwerger, knezoškof Sekovski.
Janez Dela Bona, knezoškof Tridentinski.
Matej Jožef Binder, škof Št. Hipoliški.
Kazimir Forlani, škof Kotorski.
Janez Hais, škof Kraljevograški.
Anton Fosco, škof Sebeniški.
Andrej lllich, škof Hvarski.
Edvard Angerer, titularni škof Alalijanski, po-svečni škofov na Dunaju.
Anton Gruscha, titularni škof Kariški, apostoljski vojaški vikar.
Albin Dunajewski, škof Krakovski.
Franc Ferretich, škof na Krku.
Peter Funder, knezoškof Krški.
Luka Solecki, škof Premiseljski, lat. obr.
Franc Bauer, škof Brnški.
Emanuel Schöbl, škof Litomeriški.
Simon Aichner, knezoškof Briksenški.
Franc Sniegon, titularni škof Taneški, pom. škof Tešenski.
Franc Schönborn, škof Budjejoviški.
Jakob Missia, knezoškof Ljubljanski.
Janez Flapp, škof Poreško-Puijski.
Janez Plakolm, kapiteljski vikar Linški.
Lorencv Gviazdon. kapiteljski vikar Tarnovski.
Janez Šust, stolni dekan v Trstu, nadomestnik škofov.
Filip Nakič, kanonik v Zadru in zastopnik or-dinarijata ondotnega.
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. julija.
liotranje dežele.
Ministerski zbori glede bodoče ponovitve državne pogodbe med Avstrijo in Ogersko so minuli. Kakor smo že rekli, niso bili prav nič posebnega, temveč so se zbrani ministri le pomenili zarad priprav. Vsaj toliko je prišlo med svet. Nekteri pa, ki dnevno državno politiko posebno dobro razumejo, trdijo, da se o minolem posvetovanji za to ničesar ne sliši, ker se je bati tudi sedaj velikanskih zahtev, ki jih bodo Ogri zopet stavili, kakor so jih že poprej dvakrat. Madjari so že navajeni, da pri nas vse zahtevajo, kar se jim le poljubi, in na-
Schwicker očividno, tolmačeč jih (p. 64.), da je sam Božičkovič priznal, da ima malo vernikov v samem Zumberku, dočim je vladika s tim rekel, da so mnogi unijati odpadli, a da so mu ostali verni samo Žumberčani, kterih ie proti poprejšnjemu broju unijatov v celi Hrvatski malo bilo.
Še le 1. 1761 se je podal Karlovški vladika Jakšič vslonjen na kraljevske rešitve v Zumberk. kjer si je dal po cerkvenem slugi odpreti v vasi Brašljevici župe Kaštske unijatsko cerkev, a pri cerkvi v Lešču je oglasil zbranemu narodu, da je prišel s cesarskim dovoljenjem v Zumberk, in da bode prispelo tudi poverenstvo, ki bode odločilo unijate od vernikov iztočne cerkve. Začela se je zopet zmešnjava verska, a pojedini pravoslavni popi so začeli javno grditi unijate. Kapetan Lovak je izvestil oblasti, da je neki pop javno izustil: „Vi katoliki in unijati ste gori od luteranov, ki so že zato bolj i nego vi, ker ne verujejo kakor tudi mi ne, da so vice.
(Dalje prih.)
vadno tudi dobe. To zahtevanje od strani Madjarov pa ima tudi svoje dobre vzroke v narodnostnem prepiru avstrijskem. Saj veste, da pri duobus litiganti-bus tertius gaudet! Ko bi naši poslanci edini bili ter bi se več za narodno gospodarstvo kakor pa za druge reči brigali, bi Madjarom kmalo greben upadel, vidoč, da je državna falanga nepremagljiva. Tako si pa mislijo, če ne bomo na jedni strani dosegli, dovolili nam bodo nasprotniki radi. Posebno se zanašajo na nemško-liberalce, dobro vedoč, da pri konservativcih ne bodo kdo ve kaj opravili. „Politische Fragm." hočejo celo vedeti, da se jim niti Čehi in Poljaki ne bodo ustavljali, temveč jim bodo kar od kraja privolili, kar se jim bo predložilo. Prijatelji so res v najnovejšem času Madjari, Čehi in Poljaki) toda znano je, da se najboljše vprašanje skrha, kedar se pri njem na denarno struno vdari. Toraj se tudi tukaj ne bo toliko bati, kolikor se sedaj nadjajo.
Duhovnik grško - katoliške cerkve v Galiciji, Rusnjak P. Naumovics, se menda počasi pripravlja na prestop k grško - iztočni ali pravoslavni ruski cerkvi. Vsaj vse njegovo delovanje je na to obrnjeno. Višji njegovi so mu že zdavnej naložili, da mora po zapovedi rimske kongregacije de propagand fidei napraviti javno confessio fidei, t. j. svojo vero pripoznati in svoje proti katoliški cerkvi obrnjene spise in izjave preklicati in to brez pridržka in brez izjeme. P. Naumovics pa tega do sedaj še ni storil, kakor pravi, da zarad tega ne, ker mu slabotno zdravje tega ne dopušča. Nadškofijskemu ordinarijatu se to opravičevanje ne zdi verjetno in bo zarad tega, kakor „Prolom" piše, proti Naumovicsu izdal okrožnico na vso duhovščino, da naj ga imajo za odpadnika od katoliške vere. Oe se to res zgodi, se bo morda korak s tem le pospešil, kterega bi bil Naumovics po vsem njegovem obnašanji soditi prej ali pozneje sam napravil. Saj se je v poslednjem času sam več za pravoslavno vero brigal, kakor pa za svojo grško-katoliško. Sv. Cirila in Metoda je šel na Rusko praznovat v Petro-grad, namesto tjekaj, kamor zahajajo katoliški Slovani, v Velehrad namreč. Tudi sicer je vse njegovo življenje in delovanje že več pravoslavno, kakor pa katoliško.
Hrvatom obetajo se lepši dnevi, če je res, kar „Nemzet" piše in če bodo Madjari mož beseda ostali. Omenjeni list pravi, da na Ogerskem ni niti jednega politikarji, ki je kaj veljaven, da bi na to mislil, Hrvate ob narodnost, jezik ali samoupravo pripraviti. Pač pa si jih hočemo pridobiti za zaveznike v drugem tisočletji, kakor so si bili trdni zavezniki v prvem tisočletji naši preddedje in Hrvatje in to v najbolj otožnih in žalostnih dneh, kar se jih le v zgodovini nahaja. Stoletja in stoletja živeli in mrli smo v tej deželi v miru in slogi podpiraje se nasprotno proti zunanjim sovražnikom. Kedar smo pa orožje v kot postavili, podpirali smo drug druzega po svojih močeh. Madjari so v teku let sprevideli, da jim je bil Hrvat vedno najčileji in najzvesteji zaveznik.„ Tako „Nemzet". Zakaj šmenta pa se Madjari tudi po tem ne ravnajo? Tu ne zadostujejo le lepe besede, temveč je treba prijateljstvo v dejanji pokazati. Hrvaška potrebuje železnic, in na tistih svoj narodni jezik kot službeni jezik; po kaj ji Madjari vrivajo svoj jezik? Pred vsem pa naj uvedejo pravico v davčne zadeve, če hočejo pri Hrvatih popraviti, kar so zlovoljno zakrivili ondi. Sploh so pa to vse le lepe besede in prepričani smo, da bo še veliko vode preteklo, preden se bo Madjar res toliko pravicoljubja naučil, da mu bo Hrvat rad v roko segel.
"Vitanje države.
Najnovejša poročila iz Berolina strinjajo se v tem, da misli vlada že bodočemu državnemu zboru predložiti postavo, na podlagi ktere se bo preskrbovala starim delavcem vpokojnina. Dotične priprave so dodelane in že v jeseni čuli bomo razne nazore o tej boleči strani človeškega življenja. Vsak prijatelj človeštva naj bo Nemec, Lah ali Slovan, bode tako postavo izvestno jako radostno pozdravil. Saj ravno ta imela bo tisto moč v sebi, ki bo zdrobila ost anarhizmu in socijalizmu, ter bo delavca postavila na stališče, iz kterega se bo zadovoljen oziral v temno bodočnost na stara leta, kedar mu bodo že moči opešale. Kaj pa v Avstriji? Ali bi ne bila to jako hvaležna naloga za državni zbor? Oj kako bi ga spoštovali in povikševali delavci in drugi, ki niso v cesarski ali javni službi, ker jih na stara leta ne čaka nobena druga preskrbnina, kakor ona od praga do praga, kdor bi spravil v življenje postavo tudi v našem cesarstvu, na podlagi ktere bi se nekolikošnji deli od delavca kakor tudi od podjetnika, pri kterem je delavec v službi, na mesec jemali in v nalašč za to osnovane okrajne ali deželne blagajnice oddajali, ktere bi morale zopet za plodonosno obrestovanje zbranega denarja skrbeti. Res je, da modri in previdni delavec tudi sedaj skrbi že sam za stare dni s tem, da pridno štedi in zbira zaslužene krajcarje, kar je vse hvale in posnemanja vredno; to jim tudi pozneje ne bo odvzeto. Marsikdo prikrajšal si je življenje, da si pri težkem delu ni privoščil potrebnega živeža zarad golega strahu, da bi mu ničesar ne ostalo za starost. Kedar bo delavec vedel, da bo iz vlog storjenih v zvezi s svojim gospodarjem, na stare dni preskrbljen, si bo tudi lahko krepkeje hrane p.rivošil ter si s tem moči povečal in življenje podaljšal.
Lahom se je zopet nekaj sanjati jelo o neki pogodbi, ktero mislijo z Abesinci napraviti. Jedro bi ji bilo sledeče: „Abesinci imajo v Masanski luki popolnoma prosto trgovino brez vsake carine. Laška dobi pa namesto tega pravico posesti Keren, Bogo s, Algeden iu Kassalo ter napraviti cesto iz Ma-sane v Sudan, zlasti v Chartum." Če se hoče kaka pokrajina posesti, treba jo je poprej pridobiti in Lahi pa niti jedne izmed vseh teh še nimajo. Ke-rena jim Abesinci niti toliko niso privošili, kolikor ima sence na sebi, in o Kasali je pa znano, da so ondi še Mahdijeve bande. Tii se menda Lahi na-djajo, da bo kralj Janez pomagal, pa se močno motijo. Kralj Janez niti Angležem ni hotel kostanja iz žrjavice pobirati, tem manj ga bo hodil Lahom. Jako neverjetna in neizpeljiva za Laško zdi se nam misel, da bi imeli toliko denarja za zgradbo ceste v Sudan.
Anam bodo Francozje še proklinjali, da bo joj. Že sedaj jim dela toliko preglavice, da ne vedo kje bi se ga lotili, kaj pa še le bo, kedar se bodo k političnim sitnostim tudi še vojaške pridružile. Francoska vlada same ne ve, ali naj bi si Anam podvrgla, ali naj bi ga le pod svoje varstvo vzela. Podvrgla bi si ga jako rada, ko bi ji tega ne branila najnovejša pogodba, ki so jo letos s Kitajci sklenili, le-ta jih bo silila, da bodo morali deželo le čuvati in braniti, prepustiti pa jo njenemu kralju. Sedanji kralj, ki je ob enem z anamskimi vojaki pobegnil, neče se povrniti v svojo palačo v Hue, da bi imel od slej nadalje francosko stražo, če bodo toraj Francozje hotli pogodbi zvesti ostati, jim pač ne bo druzega kazalo, kakor izmed kraljevih princev druzega kralja voliti. To pa bode ogenj v strehi; kajti takoj se bodo uporniki zbirali okoli prejšnjega kralja, kteremu so tudi vojaki večinoma vdani in vstaja bi se izvršila po celi deželi. Na jugu tako že ropotajo, na severu ni še dolgo, odkar so vtihnili; le v sredi naj začno prav dobro rogoviliti, pa bode vse francoske glorije konec. Krvavo morali se bodo biti in še bo zmaga jako dvomljiva, če bodo vojake iz domovine le na tucate dobivali. — Glavno mesto Hue, ki se deli na dva dela, v gorenje ali trdnjavo, kjer je prebival kralj in uradniki, ter spodnje mesto, kjer so trgovci naseljeni, stoji sedaj skoraj popolnoma prazno. Tudi trgovci so pred Francozi pobegnili. Admiral Courcy jih je povabil nazaj ter jim je obljubil varstvo francosko. Orožje mora se vse odložiti in to v glavnem mestu in okolici v teku 8 dni, po bolj oddaljenih pokrajinah pa v treh tednih. Kogar bodo po tem roku Francozje še z orožjem dobili, ga bodo vstrelili. Orožje pobirati in v Hue pošiljati morajo pa pokrajni glavarji in so ob enem poroki, da se bo ta ukaz točno izvršil. Toliko časa bo moral Courcy že potrpeti, preden se bo vsega orožja v deželi polastil, dokler ne vniči popolnoma sovražne mu anamske vojske, ki ima svojih 40.000 mož pod vodstvom generala Thuyeta in je od Hue kakih 30 kilometrov oddaljena. Ali ni to ironija za Francoze, da si boljše želeti ne morejo? Sicer pa Courcy pravi, da so mu prišli vojaki v zdatnem številu iz Tonkina na pomoč.
Izvirni dopisi.
Iz Loškega potoka, 14. julija. Dovolite mi, da se oglasim tudi z našega skritega kraja, čeravno je že malo kasno, zakaj veselja poln dan bil je 6. t. m. in danes imamo 14.
Da bodemo imeli birmo tu pri nas, izvedeli smo še le pičlih 14 dni popred; izprosili so jo nam naš prečast. gospod župnik, ki so vedeli za želje svojih faranov.
Ko se je po vaseh raznesla vest: „birma bo tu", pričelo se je precej živahno gibanje in pripravljanje za dostojen sprejem visokega gosta.
Postavilo se je 19 jako visokih mlajev na različnih krajih in dosti malih še okoli cerkve, farovža in šole, potem napravilo 7 slavolokov z lepimi napisi. Cez cesto, visoko v zraku napeljala se je žica od griča, na kterem stoji cerkev (Tabor), do nasprotnega hribca in na njo obesila 12 metrov dolga zastava, ki je jako vtisno plapolala. Sploh je bilo mnogo, mnogo zastav in bandercev, ki so vihrali raz oken in lin.
Eno uro daleč, do Potoške meje namreč, peljalo se jo premilostljivemu več mož z županom na čeli naproti. Med zvonenjem pripeljali so se potem (ob 4. uri popoludne) do Taborskega vznožja, kjer jih je šolska mladina čakala iu deklica s cvetličnim šopkom v rokah pozdravila.
Birmanih je bilo 700 otrok, od teh nekaj čez 200 iz druzih fara. Po birmanji in zadnjem blagoslovu obrnili so so preinilostljivi krezo-škof do zbrane množice ter so ji v kratkem, lepem govoru podali nekaj krščanskih biserov v spomin na ravno kon čano birmo.
Zvečer razsvitljen je bil Tabor z lampijoni, transparenti in lučicatni, tako tudi nasprotno ležeča vas Hrib, kar je bilo jako lepo videti.
Drugo jutro za rano odpeljali so se premilost-jivi v Sodrašico in tako je minula za Potočanje zelo vesela svečanost.
Lepe so bile vse priprave in dosti so storili Potočanje. če bi jim ne bila dobre pol ure trajajoča ploha, ki se je ravno pred prihodom premi-lostljivega knezo-škofa vsula, ves strelni prah v topovih zmočila in tako vničila, bi ne bilo vse tako tiho in še marsikaj bi bilo bolje in lepše; a zoper take nezgode ne more nikdo kaj očitati.
Iz Gornjega grada, 14. julija. V nedeljo, 12. julija, se je cerkvena slavnost na čast sv. Cirilu in Metodu tukaj veličastno obhajala. Iz vseh bližnjih far Gorenjegrajske dekanije so prišli verniki z duhovniki vred v procesijah v našo velikansko farno cerkev, v kteri ste na velikem altarji poleg farnih patronov sv. Mohora in Fortunata tudi sliki Solunskih bratov Cirila in Metoda. Pri procesiji s presv. B. T. po krasno iu okusno ozaljšanem trgu so skrbeli za red za to postavljeni reditelji. Vdeležila se je procesije neštevilna množica vernega ljudstva kakor tudi požarne brambe iz Rečice in Gornjega grada, vrli in čili Savinjski „Sokol", izvrstni pevci „Liraši" iz Kamnika in mnogo odličnih narodnjakov iz gornje in spodnje Savinjske doline. Tukajšnja prostorna cerkev je bila napolnjena pri obeh Božjih službah. Slovesna sv. maša, pri kteri je streglo 12 duhovnikov, je bila še le dokončana ob 1/a2. uri popoludne. Slavnostno pridigo v cerkvi je imel gosp. Anton Rodošek. Smartenski župnik, ki je razumljivo in navdušeno razlagal vzroke, zarad kterih so Slovenci dolžni slaviti in častiti sv. Mohora in For-tunata, in sv. Cirila in Metoda. Nekteri so preračunih, da je bilo ta slavnostni dan blizo 10.000 ljudi v Gornjem gradu, in pri tolikem številu ni bilo ne majmanjšega nereda; tudi nobena nesreča se ni pripetila. Slovenci so pač, ako jih nikdo ne draži, miroljubni in povsod čednega in spodobnega obnašanja. Naj še dostavim, da prva misel na to svečanost se je sprožila od strani tukajšnjega okrajnega zastopništva, in preč. knezoškofijstvo Lavantinsko jo je od cerkvene strani dovolilo ter predložen spored blagovoljno potrdilo.
Iz Maribora, 15. julija. (Šolsko poročilo c. k. višje gimnazije.) Danes so kakor drugod tudi tukaj sklenili šolsko leto na srednjih šolah razdelivši šolska spričevala in poročila tudi potrjujejo, da so letos tukaj ne le pri zrelostnih skušnjah, ampak sploh v napredku dijakov prav povoljne vspehe do segli. Na Mariborski gimnaziji je bilo konci leta 299 javnih učencev in 1 privatist. Po znanstvenem napredku so v šolskem poročilu tako razvrsteni: 17 jih je dovršilo šolo z odliko, 224 pa dobro; 32 jih je izdelalo slabo, 11 jako slabo, 15 pa jih sme po počitnicah poskušnjo delati. V šesti, sedmi in osmi šoli ni nobene dvojke, kar se mora v primeri s prejšnjimi leti jako ugoden vspeh imenovati. Po narodnosti je 161 Slovencev, 137 Nemcev, 1 Hrvat in 1 Italjan; po veri pa je 297 katoličanov in 3 pro-testantje. Abiturijentev je bilo 20, pa 1 je med skušnjo odstopil, 1 pa je na dva meseca pal, tako da jih je obstalo 18, med temi 2 z odliko. Glede bodočega poklica, bodo se abiturijeuti oglasili 7 v bogoslovje, 7 v pravoslovje, 2 v modroslovje in 2 v zdravilstvo.
Profesorjev je z ravnateljem vred 21, in sicer 13 rednih, 3 suplenti in 1 v puskušnji, ter 4 pomožni učitelji za prostovoljne predmete. V začetku ima Mariborska gimnazija poročilo I. del učenega sestavka: „Die Quelen des Plinius im XI. Buche seiner Naturgeschischte, von Profesor Dr. G. Heigl." Drugi obširniši del namenjen je za bodoče šolsko poročilo.
Bodoče šolsko leto se začne 16. sept. s sv. mašo. V I. razred bodo sprejemali dne 11. in 12. sept. od 9—12. ure dopoludne, tuje dijake dne 13. sept., in stare domače dijake 13. in 14. septembra predpoldnem.
Kakor so tukajšni časniki poročali, bilo se je v višji realki k maturi samo 7 učencev oglasili ter jih je bilo 6 za godne spoznane, 1 pa na eno leto reprobiran.
Na pripravnišču jih je k zrelostni skušnji se oglasilo 33; namreč 26 učencev IV. leta in 7 zunanjih. Vspeh je bil tak, da je 1 prestal skušnjo % odliko, 29 dobro, 1 je odstopil, 2 pa smeta čez dva meseca skušnjo ponavljati.
Iz Ribnice na Pohorji, 14. julija. (Raznoterosti.) Kakor če vržeš kamen v vodo, da se delajo valčki, kteri se čedalje bolj manjšajo in zgubljajo,
enako zdi se mi, je z volitvensko borbo, ktera je letos pri nas duhove jako vznemirjala. Agitacija bila je tako živa in odločna, da bi tujec od hribovskih kmetov nikdar take ne pričakoval; znamenje, da se naš kmet že jako zaveda svojih pravic. Tudi v „SI. Gospodarju" našem najbližjem glasilu, kteri ima tudi pri nas precej naročnikov, je nekdo volilno borbo dobro narisal, kar je priproste kmete naše jako veselilo. Pa dopalo se to ni „mojstru naših nemčur-čekov" g. T., kteremu je omenjeni dopis očital nekaj strankarstva, kterega on kot župan ne bi smel se vdeležiti. Poslal je v „SI. Gosp." popravek, da je on vse le po postavi ravnal, da ni nobenemu volilne pravice kratil itd., kar mu je omenjeni dopisnik očital. To pa je bilo že nekoliko odveč, zato mu je dopisnik zopet odgovoril v „SI. Gosp.", pa glejte čudo, zraven dveh drugih člankov je bil tudi omenjeni dopis vzrok, da je bila zadnja štev. „SI. Gosp." konfiscirana. Namen dopisa je bil opomniti g. T. kot župana na nepostavnosti — ktere lahko z pričami dokažemo, —naj bi jih drugi pot odstranil; pa nam Slovencem — kakor vse kaže, je svobodno le misliti, v javnem glasilu je najmanjša naša beseda že velik greh. To je vendar žalostno dovolj za nas, ki smo posebno na vlado Taaflejevo toliko zaupali : G. T. pa z lepo povemo, da če bo on svoj čoln vozil kaj po mlaki nemčurstva mu bodo že še prišli nasproti valovi, ki ga bodo na na pravo tir spravili: — Tudi druge naše nasprotnike je voli-tvena borba jako razdražila, ko so videli, da naš kmet ne uboga več slepo jim, marveč je začel že sam nekoliko misliti. Posebno krčmar gosp. P. je revne kmete jako pestil in stiskal, če mu je bil kteri kaj dolžen. Naj bi on kot krčmar pomislil, da le od Slovencev živi, njih kruh je, in če ga oni zapuste, je tudi njega mogočnost pri kraji. Pa tu ne govori več pri nasprotnikih hladna pamet, marveč strast je, ki jih tako daleč vodi. Zato pa je in bo na pravem mestu, če Slovenci tacega rogovileža zapuste in si poiščejo drugo krčmo, kjer se vsaj mirno lahko pogovore o svojih razmerah, če bodo povsod in vstrajno tako delali, bodo našim rogovi-ležem kmalo sapo zaprli.
Letina letos pri nas kaže še dobro, le Bog nas varuj toče, ktera z bliskom in gromom nam pogosto žuga. Žito bodo že sedaj želi in bo kakor kaže, še precej kruha. Krompir in koruza obetata še tudi dobro, če le kaka uima ne pride vmes. Tudi sadje je še precej polno, ktero našim kmetom služi za vinograd, iz kterega si dobe hladilne pijače za vroče poletne dneve. Z besedo, vse bi še precej kazalo, da bi le ljubi Bog nas obvaroval pred kako vremensko nezgodo in da bi naša trgovina z lesom letos bolj prodirale naprej. Zadnji dve leti je imel les pri nas jako visoko ceno; kmetje so se precej odtresli dolgov; ali letos pa se je to jako spremenilo. Povsod dosti in preveč lesa; to je menda glavni vzrok, da cena pada? Naj bi se le skoraj obrnilo na bolje!
Domače novice.
(Obravnava zatožbe g. prof. Šukljeja zoper „Slovenca"), ki ni mogel sprejeti tirjanega popravka o zaslišanji naših poslancev pri ministru Taaffeju, bi imela danes biti:
„Ker ste se pa pravdni stranki pred g. sodnikom med seboj sporazumeli, odstopil je tožitelj prof. Šuklje od zatožbe."
(Za izkopavanje starin) določil je kranjski deželni odbor neko svoto denarja, ki se bo porabila za stroške pri izkopavanji starinarstva okoli Krškega.
(Jahresbericht (les k. k. Obergimnasinms zu Laibach 1885) obsega 1. 47 strani dolgo razpravo „iiber den Šensualismus des Philosophen Protagoras. Von dr. Oscar Gratzv." 2. Schulnach-richten vom Director. Učiteljskih moči je imela letos gimnazija 30; med temi jih je pet v VIII. uradniškem razredu in sicer gg.: Konschegg, Vavru, Marn, Žakelj iu Pleteršnik. Neobligatni predmetje so billi: francoščina in laščina za višje gimnazijalce in če-trtošolce, stenografija za višje gimnazijalce, risanje za celo gimnazijo, kaligralija za spodnjo gimnazijo, petje za celo gimnazijo iu telovadba za celo gimnazijo. Učni jezik je bil nemški; poleg tega so pa vsporedni razredi, kjer je učni jezik deloma slovenski. Učencev imela je gimnazija konec leta 717 in to v I. a razredu 37, I. b 60, I. c 64; v II. a 35, II. b 43, II. c 41 ; v III. a 36, III. b 44, III. c 35; v IV. a 22, IV. b 42; v V. « 50, V. b 51; VI. a 30, VI. b 36; v VII. 49 in v VIII. 43. Od
teh je bilo Slovencev 562, Nemcev 139, Lahov 10, Hrvatov 4 in Cehov 3. Katolikov 715, luterauov 3. Najmlajši dijak je bil star 10 let in sicer 2; naj-stareji pa 25 in to jeden. Z odliko dovršilo jih je letos 62; prvi red dobilo jih je 455; preskušinjo 87; dvojko 67 in trojko 40. Bodoče leto se začn4 16. septembra. Vpisovanje od 12. do 15. sept., novinci morajo se oglasiti vsaj do 14. sept. Dijaki ki spadajo pod področje Kranjske gimnazije, se v Ljubljani ne sprejemajo v spodnjo gimnazijo.
(Poročilo prve mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani) došlo nam je danes v roke. Podučevalo je na tej šoli, ki je v gimnazijskem poslopji 8 učnih moči pod ravnateljstvom nadučitelja gosp. Andreja Praprotnika. Učencev je bilo konec leta v I. razredu 88; v II. a 79, v II. b 55 ; v III. a 82, v III. b 53 ; v IV. razreda I. oddelku 65, v II. oddelku 29; v V. razreda I. oddelku 27, v II. oddelku 17; vseh skupaj 495. Od teh je bilo 444 Slovencev, 43 Nemcev, 4 Lahi, 2 Srba, 1 Hrvat in 1 Čeh. Za višji razred je sposobnih 360, nesposobnih 130. Vpisovanje učencev za bodoče šolsko leto 1885/86 začenja se 14. in
15.	dan septembra 1885. Poduk prične se zopet
16.	septembra. Zglašati se je s krstnim listom in s poslednjim šolskim spričevalom.
(Drugo mestno šolo) na Cojzovem Grabnu v Ljubljani obiskovalo je letos 751 učencev, med kterimi je bilo 706 Slovencev in 45 Nemcev. Godnih za višji razred je 452. Ravnatelj je bil g. Bel ar, kterega je podpiralo deset podučnih moči.
(Železniški uradniki) po državnih železnicah do sedaj še niso državni uradniki. Da se jim pa prizmi značaj in pravice državnih uradnikov, napravilo bo trgovinsko ministerstvo bodočemu državnemu zboru dotični predlog.
(Nova telegrafska postaja) odprla se je 15. t. m. v Tupaličah na Gorenjskem z omenjeno dnevno službo.
(Imenovanje.) Finančni tajnik gospod Ludovik Hočevar imenovan je za finančnega sovetnika v Trstu in bo prevzel vodstvo pristojbinskega urada.
(C. kr. Tržaško gimnazijo) obiskovalo je letos 424 dijakov. Od teh je bilo 266 Tržačanov, 131 Avstrijcev, 8 Madjarov in 19 inostrancev. Po narodnosti bilo je 143 Nemcev, 144 Lahov, 101 Slovencev, 17 Hrvatov, 3 Grki, 5 Armencev in 1 Anglež. Z odliko zdelalo jih je 61 ; prvi red ima jih 266, dvojko 27 in trojko pa 29 dijakov. Preskušnjo jih bo delalo 39. Učiteljskih moči bilo je poleg ravnatelja 12 profesorjev, 7 suplentov in 4 pomožni učitelji.
(Strašansko nesrečo), dveh bratov, ki ju je strela ubila, popisuje „Edinost" tako-le: Ko je 6. t. m. 341etni Josip Ražem iz Plavje, h. št. 6, okoli devete ure zvečer z dela domu prišel, švignila je strela skozi dimnik in ga pri tej priči usmrtila. Zapustil je ranjki vdovo in 4 nedolžne otročiče v veliki revščini. Tudi Antona Ražma, brata prav zdaj omenjenega je 11. julija okoli tretje ure popoludne, ko je na polji seno nakladal, strela zadela in usmrtila. Zapustil je tudi on vdovo in 4 nedolžne otročiče v veliki revščini. — Ranjkih obe vdovi in 8 nedolžnih otročičev zapuščenih sirot trkajo na mila srca, pomagajte sirotam ! vsak milodar v tako strašanski nesreči bode res pomilovanja vrednim v tolažbo.
Telegrami.
Pariz, 15. julija. „Temps'- pravi da ni res, da bi Hovasi Majungo oblegali, pač pa je Francozom na Madagaskarju pred vsem vojakov potreba v podporo.
Madrid, 15. julija. Včeraj je na Spanjskem 1068 ljudi za kolero zbolelo, pomrlo pa 603.
London, 15. julija. V dolenji zbornici vprašal je nekdo, če je res, da se Rusi proti Afganistanu pomikajo. Ohur-cill pravi, polkovniku Ridgewayu je na uho prišlo, da so Rusi svoje moči v obližji Zul-fikarja pomnožili, za koliko se še ne ve. (Glej drugi telegram. Vr.)
London, 16. julija. Daily Telegraf piše: Angleško-ruske razprave so jako resne postale. Še za časa Gladstona zahtevala je Rusija pozicijo, ki ima Zulfikarski prelaz v rokah, zâ-se ; kabinet Salisburyjev pa pravi, da se to ne vjema z dognano pogodbo. Vsled tega je Rusija zahtevala, da naj se dotično vprašanje predloži mejni komisiji, Salisbury se pa temu
vstavlja. Glas britanskega dotičnega diplomatskega pisma je sicer spravedljivega duha, toda jako krepak.
Teheran, 16. julija. Reuterjevo sporočilo. V Merv in Dulikhisti prišlo je v poslednjih 14 dneh več zdatnih ruskih vojnih oddelkov za podporo. Štirji polki pešcev prišli so od Kabula v Herat in štirje so tjekaj še na poti iz Hararske okolice.
Zahvala.
Dne 12. julija t. 1. zbrali so se naši društveniki v veseli spomin desetletnega društvenega obstanka in res je bil ta dan jeden najlepših praznikov našega društva.
Mnogobrojna vdeležbav podpornikov in prijateljev društva iz Ljubljane pri izletu v Škofjo Loko je že netila upanje, da bodeino praznovali vosel dan. Upanje pa je postalo zmirom bolj vesela istina, posebno, ko nas je na Škofjeloškem kolodvoru skupno pozdravila po svojem prečastitim gospodu načelniku s prijaznem ogovorom si. prostovoljna požarna hramba Škofjeloška.
Vbod našega društva v Škofjoloko bil je v istini sijajen in preblagi meščani Škofjeloški naznanili so s streli iz topičev nam njihovo veselje zaradi našega prihoda v njih prijazno mesto. Vso hiše Škofjeloke bile so okinčane z zastavami in blage gospe in gospodičine pozdravljale so z nežnimi cvetličnimi šopki skozi mesto idoče veterane.
V	zgornjem mestu na Glavnem trgu postavljen jo bil krasen slavolok. Spoštovanje in vzvišeno sočutje hvaležnosti ukazalo je našemu društvu, da smo se pri slavoloku ustavili in sprejeli z radostjo pozdrav Škofjeloškega gospoda župana in mestnih odbornikov.
Na Stemarjih in Vinearjih počastilo nas je na stotino pre-spoštovantga Škofjeloškega meščanstva, povsod je vladalo prisrčno in prijazno občevanje in najlehša složnost.
Slavnost desetletnega obstanka našega društva bila je po posebni ljubeznivosti, prijaznosti in skrbnosti Škofjeloškega meščanstva za naše društvo častno in veselo končana. Sveta naša dolžnost jo toraj, javno izreči najiskrenejšo zahvalo vsem, kateri so veteranskemu društvu pripomogli po njih prijaznosti in ljubeznivosti praznovati tako lepo desestletnico svojega obstanka, katero bodo s zlatimi črkami v njih društveno zgodovino zabeležili.
Zahvaljujemo sc preblagemu gospodu Škofjeloškemu županu Valentinu Sušni k-11, in mestnim odbornikom, prečasti-tim gospem in gospodičinam Škofjeloškem, poveljniku Škofjeloške požarne brambe in vsem udom tega odličnega društva, vrlem Škofjeloškim meščanom in vsem našim podpiratoljein in prijateljem za toliko častni vsprejem, za vsako znake prijaznosti, srčnosti in ljubeznivosti, kateri nam bodo ostali vedno v prijaznem stalnem hvaležnem spominu.
Vodstvo občnega kranjskega vojaškega veteranskega društva pod pokroviteljstvom Njih Veličanstva cesarja Franca Josipa I.
V	Ljubljani, 16. julija 1885.
Za kapelo ss. Cirila in Metoda v novi cerkvi Jezusovega presv. Srca v Ljubljani
so darovali čč. gg.:
Anton Ponikvar, župnik v Knežaku, ....	3	gl.	80
M. Kožuh, dekan v Stari Loki,......5	„	—
Dr. Jožef Dolenec, kaplan v Stari Loki, . .	5	„	—
Anton Nemec, duh. oskrbnik v Trebnjem, . .	4	„	—
Vaso Petričič, trgovec in hišni posestnik, . .	5	„	—
Katarina Stariha v Pičanu,.......5	„	—
Martin Molek, beneftcijat v Šmartnem pri Litiji,	2	„	—
Jožef Skubic, duhoven v Ribnici,.....5	„	—
Jožef Marn, prof. v Ljubljani,......5	„	—
Jožef Žičkar. m. kaplan v Celji,.....3	„	—
J. J., duhoven v Ljubljani,.......5	„	—
Karoi Žagar, deželni blagajnik,......2	„	—
(Dalje prih.)
kr.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 16. julija
Papirna renta 5% po 100 «1. (s 16% davka)	81	gl.	65
Sreberna „ 5% „ 100., (s 16% davka)	82	„	50
4% avstr. zlata renta, davka prosta .	108	„	80
Papirna renta, davka prosta . .	99	„	45
Akcije avstr.-ogerske banke . .	868	„	—
Kreditne akcije............282	„	70
London.......125	„	05
Srebro.......—	„	—
Francoski napoleond......9	„	91
Ces. cekini.......5	„	90
Nemške marke......61	„	40
ki.
Umrli so:
12.	julija. Leo Kliš, kotljarjev sin, 4 mes., otrpnjenje pljuč.
—	Neža Peterlin, pisarjeva vdova, 53 let, Mestni trg št. 3, jetika.
13.	julija. Marija Miklavec, pomočnega uradnika hči, 2 leti, Hilšerjeve ulice št. 10, J3ronchialastna. — Meta Kremžar, strojevodjeva hči, 7 ur, Kolodvorske ulice št. 11, oslabljenje.
—	Marija Blažič, blagajnikova vdova, 71 let, Križevnike ulice št. 9, vsled raka. — Janez Škerjanc, čevljarjev sin, 2 mes., Karlovska cesta št. 22, driska.
14.	julija. Ferdinand Dragar, kondukterjev sin, 6'/s let, Emonska cesta št. 10, driska.
Pri Južnem, kolodvoru: Frane Velicogna tajnik, z družino, z Dunaja. — Adolf Kupforschmidt, železn. uradnik, z Dunaja.
Tržaško tržno poročilo.
Kava: Santos po 44 gl., Rio 43, St. Domingo 53, Portorico, 80 Cejlon 68—125, biserna 90, Java 57.50, Mokka 85—95.
Sladkor po 24—26.50 gld. Dišav»: poper 91 gl., žbice 69. Južno sadje: dateljni 23, fige iz Kalamate 12, iz Smirne 20, rozine 11, pomoranče 2, limone 2 za vsak zaboj, rožiči 6, mandeljni 74.
Olje: laško65—90gl., albansko 43—48, dalmatinsko 43, angleško 31, petrolej 9.50.
Kože: juhtovina 260, podplatje 140—160, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 70, zajčje sto komadov 20 gl.
Volna: bosanska 105 gl., albanska 112, ister-ska 110.
Bombaž: amerikanski 75, indiški 47. Ježice po 22—28 gl.
Žito: pšenica ruska 8.50—8.75 laška 9.25, koruza 6.75, rž 7, oves 8.75, fižol 10, grah 11—15, riž laški 14—21, indiški 12.50 goldinarjev za vsakih 100 kilogramov.
Mast: maslo 95—100, angleška 50, ogerska 55, špeh 51.50.
T u j c i.
12. julija.
Pri Maliču: Bernard Radits, kapelnik ogerske godbe, u Stolnega grada. — Ljudevit Pleutl, trg. pot., iz Gradca. — Emil Custrin, mestni uradnik, s soprogo, iz Trsta. — Alojzij Casa, Lloydov kapitan, z družino, iz Trsta. — Ernestina Wag-ner, urad. vdova, iz Beljaka.
Pri Slona: Milko, VVclliseh in Weiss, trgovci, z Dunaja. — A. Schroder, trgovec, s soprogo, iz Trsta. — Tomaž Wirgler, c. k. okr. živinozdravnik, s soprogo, s Krškega. — Otmar Sever, posestnik, iz Kostanjevice.
Pri Bavarskem dvoru: Sluga, zasebnica, iz Trsta.
Za darila mladini
o raznih prilikah, pa tudi odraščenim, posebno priporočamo naslednje spise, kterim je spisovatelj č. g. A111. Kržič in so zdaj naša lastnina:
Izgledi bogoljubnih otrok
iz vseh časov krščanstva..
I.	del, drugi natis 1882 str. VI, 151,
II.	„ „ „ 1885 „ V, 160.
III.	„ prvi „ 1883 „ IV, 172. Vsaki zvezek stane mehko vezan 30 kr., kart. 40 kr. krasno v platnu vezan 00 kr., vsi trije deli
skupaj krasno v platnu vezani veljajo le 1 gld. 50 kr.
V posebnih sešitkih se tudi dobi:
Sv. Germana, izgled krščanske potrpežljivosti.
Cena 5 kr.
Sv. Marije Magdalene Paciške mladostna leta.
Cena 5 kr.
To delo jo že po „Zg. Danici" dovelj znano. Ko se je tudi v posebnih zvezkih izdalo, je bilo z veseljem sprejeto, po raznih časnikih vgodno ocenjeno in jako priporočano. — Posebne prednosti tem zvezkom so: 1 Zanimljiva in raznovrstna tvarina iz raznih stanov in časov. O njej piše pisatelj v uvodu
1.	zvezka: „Menim, da prav sodim, če pravim, da med drugim so zlasti lepe zgodbe in zgledi tisto oralo, ktero najglo-bočje seže v rahlo žemljico mladostnega srca in ob enem zaseje v njem seme, ki ne more ostati brez dobrega sadu. in sicer prod vsem take zgodbe, pri kterih ni treba mlademu čitatelju se vpraševati, so li resnične ali ne V" Tvarina je tako razdeljena, da se v prvem zvezku opisujejo zgledi iz sedanjega veka; drugi zvezek sega že bolj v oddaljene čase; slednji pa se čedalje bolj bliža začetku krščanstva. — Pridjalo bi se še lahko mnogo, kakor pravi pisatelj v uvodu III. knjige, a knjiga bi se morala podražiti in marsikaj bi se moralo ponavljati. Zdaj pa je zlasti poskrbljeno za različnost in mikavne prizore.
2.	Lahko umevna pisava. „Cvetje iz vrtov sv. Frančiška", ki se samo odlikuje po lepi slovenščini, piše (I. i. 9. ¡sv.): „Mi vsim našim bralcem, zlasti starišem, katohetom in učiteljem, ki imajo mladim za dobro, točno berilo skrbeti, toplo priporočamo te lepo knjižice. Našli bodo v njih tisto prisrčno, detečje ljubeznjivo pisavo . . ." Posebno rabno dela knjigo to, da je vsak veči popis razdeljen v več oddelkov s primernimi napisi, uvodi itd. 3. Nainen, v resnici koristiti mladini, ki tu lahko razvidi, kako so mladi svetniki in svetnice se morali vojskovati in premagovati, da so to postali, kar so. Zato tudi prof. A. Zupančič v „Pastirstvu" (I. del, str. 230; posebej priporoča gg. katehetoin te knjige. 4. V primeri z druziini enakimi knjigami jako nizka cena! Želeti je toraj, da so to koristno delo še pridniše razširja med Slovenci nego do zdaj.
(8)	Katoliška Bukvama.
Naznanilo in priporočim.
Podpisana Vanič tc Jerman naznanjava slavnemu p. t. občinstvu uljudno, da sva s početkom meseca julija 1885 začela in odprla v svoji lastni hiši (poprej g. Ripšl-ovej) v Celji št. 39 na voglu poštne in graške ulice
svoj« stacimo in trgovino
z različnim suknenim, platnenim in tkanini blagom, pertenino in vsake vrste drobnarijo
pod firmo
VANIČ & JERMAN.
Trudila se bova, kolikor je v najnih močeh, da hitro in dobro, pošteno in po ceni ustroževa željam vseh častiti li kupovalcev, kteri nama naklonjenost in zaupanje izkažejo.
Zagotavljava, da imava na prodaj čisto novo robo in smeva trditi, da nikdo ne bo šel nezadovoljen iz najne štacune.
Prosiva toraj uljudno za zaupanje, naklonjonost in prav obilno obiskovanje najine trgovino.
V Celji, dne 8. julija 1885.
Vanič in Jerman.
(3)