prejeli smo pismo
Ali nam ni mar za življenja?
Ob zadnji spet zelo modri potezi mesta Ljubljane smo se spomnili. da zmanjšamo kar za polovico mestno raz-svetljenost. Ukrep pa je seveda podobno kot že pretekli kar linearen. Žal pa nas bo moralo spet kaj naučiti kako ugasio človeško življenje ali bolje rečeno otroško. Kajti »modrec«, ki je ukazal takšno varčevanje je razsvetljavo ukinil ravno pred osnovno šolo na Tržaški in pa dokaj pmejil razsvetljenost križišča pri cerkvi na Tržaški kjer erav tako prečka cesto veliko otrok, ki gredo v šolo ali bližnji vrtec.
V torek, 13. decembra sem zaman iskal odgovor na takšno redukcijo (prej razuma kot elektrike) in sem na koncu poklical stalno službo na Stevilko 92. Miličnik ali delavec milice je pač zgroženo povedal, da so nemotni in da se ukvarjajo samo z nesrečami, to je kurativno in ne preventivno. Omenil pa je možnost, da o tem lahko kaj reče IS občine kjer do takih stvarih prihaja. Čeravno bi bilo najlažje poklicati s strani UJV tozd Javno razsvetlja-vo, pa je očitno ta zavita pot preko časopisa, ki je celo mesečnik ali dvomcsečnik bolj primerna. Tako vsaj mor-da kdaj pride do mesta kjer pa bo spet morda. le kdo menil, da je za lo odgovoren. Seveda ne bom čakal izida ampak bom skušal ukrepati že sam, ie šola in vsi tisti, ki to temo vidijo ne ukrenejo nii.Vsak dan se lahko spet in spet srečujemo s Hvalnicami norosti. V teh desetletjih se res ni prav ničesar spremenilo. Potrebno pa bi bilo varčevati kjer drugje. Morda pri razraščeni birokraciji tako na že imenovanem komunalnem podjetju, skupščini mesta in obtinc. kot pa pri človeških življenjih!
PRIPIS: Dan zatem sem stopil v stik z vodstvom šole, komandirjem PM Vič in članom IS SOB Vič Kermauner-jem. Reči moram. da so bile sprva reakcije vseh naštetih kot da gre za danost. ki je ni mogoče spremenili. To me je kar malo pojezilo toda kljub vsemu je bilo slutiti tudi pripravljenost da nekaj storimo in da bi luči pred 5olo le gorele. 15. decembra sem govoril še z direktorjem tozda Javna razsvetljava Novšakom. Ta mi je obljubil, da bodo pogledali kaj se da storiti. V petek zjutraj 16. decembra so luči pred Solo spet gorele. Morda smo rešili kako otroSko življenje saj semafor pri Srednji šoli za računalni-štvo vse prevečkrat rumeno utriplje (se pokvari) in takrat je prehod čez Tržaško v konicah praktično nemogoč.
Želel bi, da bi bilo čim tnanj redukcij našega razuma in da ne štedimo tam kjer to ni potrebno. Navedeno kaže, da se da tudi v naši družbi z akcijo doseči koristne cilje in da ni vsaka neumnost birokrata že danost!
Borut S. Pogačnik