370
Posavska: A meni. — Mirta.
Niti knjige je niso več veselile.
Zadnje dni starega leta je že resno ugibala, kaj bi bilo manj grešno: v požiralnik ponikujoče vode za mlinom, ali v — samostan. Ker sta bili z Milko zaradi izdanega lista že popolnoma pobotani, in mlajša ni mogla skri-. vati svoje mlade sreče, ji je v svarilo Anka potožila svoj dvom. Prostodušno ji je pritrdila sestrica:
„Res, prav praviš. Meni se ata posme-hujejo, češ, kako imam slab okus v ti izberi, in mama se jočejo, kakor slišim, moji najnovejši zvezi; pa rečem ti, Anka, tudi jaz, če mi ne dovole, tudi jaz pojdem v — samostan."
„Kakor jaz, če ne dobim Kosa, veš, Milček."
„0, ljuba moja, kje je že Kos — zopet v gnezdu? — Toda čuj, sosedovi Mimi sem pravila o svojem načrtu, pa se mi je smejala in rekla, da mene že vzem6 v samostan, ker tam marajo samo za zdrave, čvrste in naravno razvite deklice. A tebe ... ?"
„Ali je tudi rekla, da mene ne bi vzeli? Ta mi je nevoščljiva menda za vse. Le naj bo!" Solze so ji zakrile vid, ko je nadaljevala:
„Saj meni ne  manjka ničesar,  Milček."
„In vendar bodo trdili, da nisi zdrava, ker nisi..."
„0j, vem, vem, kaj hočeš povedati. O, jaz ubožica!"
Sedaj je Anka videla odločno, katera pot je pripravnejša. Vzklikala je še obupno: „0, jaz ubožica, o, jaz ubožica!" Plakali sta pa obe.
Tisti dan je prejel njen dnevnik, katerega je te dni prav vestno spisovala, jedno tožbo več —¦ tožbo s sladko nado, da vendar prejme kmalu Kosov odgovor. Zapisano je pa bilo v velikih odločnih potezah:
Če tr6 nadloge te, ne toži!
Saj vsak trpi;
Življenje je trpljenje le, ne toži!
To moško ni.                             (Dalje.)
r rihaja, prihaja pomlad iz neba, a meni odhaja pomlad iz srca.
A meni.
Na solnčni gredici cvetice cvet6, a meni na lici cvetice veno.
Škrjančki pevaje poletajo v zrak, a meni zaprt je k radosti korak.
Povsod je veselo, in živo povsod, povsodi praznuje pomladi se god.
Prihaja, prihaja pomlad iz neba, a meni odhaja pomlad iz srca
Posavska.
Mladenka na vrtu sedi, ob nji raste mirta zelena.
„Mirta, oj mirta,
dragi grmič,
ali ne nosiš
cvetja mi nič?
Da je povežem
v venček droban,
kadar dospel bo
poročni dan?"
Mirta.
Mladenka na vrtu sedi, ob nji cvete mirta zelena.
„ Mirta zelena,
dragi grmič,
ti se razcvetaš,
jaz sem deklic.
Pridem, potrgam
cvetni tvoj čar,
venček ponesem
tje pred oltar."
Mladenka na vrtu sedi, ob nji sahne mirta zelena.
„Mirta, oj mirta,
dragi grmič,
ti si ode vel a,
jaz sem deklic!
Tebi vrnila
cvet bo pomlad,
meni nikoli
mladostnih nad!"
Posavska.