Nada Martelančeva
Marijanova misijonska ura
Popoldne je. Mama v kuhinji pripravlja večeTJo, očka je v službi. Marijan. in Janez sedita v predsobi, kar na tleh. Marijan takoj za glavnimi vrati, Janez pa čisto na drugem koncu, njemu nasproti. Zabavata se tako, da drug drugemu porivata konja na kolesih.
»Porini vendar naravnost, ne tja v zid!« poučuje Marijan mlajšega bratca. Marijan je namreč že velik učenjak. Kaj mislite — že tri razrede je zdelal in zadnjega celo z odličnim uspehom. Petletni Janez pogumno porine konja, toda — ta nebodigatr.eba se sredi hodnika zaleti naravnost v zid!,Kako se je Marijan namrdnil!
»Pa sem fi rekel, da ga porini že enkrat naravnost. Kar sam ga pojdi sedaj iskat! Jaz ga že ne grem več!« Janez se je obupano stisnil v kot.       '    "
Vtem je pozvonilo. Marijan je skočil pokonci in odprl vrata.
»Hola, hola, Majda!« je na ves glas pozdravil sestro. To je tudi Janeza spravilo iz kota in oba sta z veseljem spremila sestro v kuhinjo k mami, Leseni konj je bil v hipu pozabljen.
Majda je kar cela gospodična, saj ima za sabo že težki izpit, ki se mu pravi mala matura. Zato se za vrišč bratcev ne zmeni mnogo. Lepo pozdravi mamo in odide v svojo sobico.
Bratca pa za njo in ji ne dasta miru.
»Majda,« hoče vedeti najmlajši, »kje si pa bila?«
»V mestu.«
»Pa kje v mestu?« bi rad Marijan natančnejših pojasnil, medtem ko spravlja Majda različne stvari iz torbice. Bratca jih seveda radovedno gle-data, kot bi jih še nikdar ne videla.
»Pri misijonskem krožku,« odvrjj,§ Majda in razloži po mizi vsebino svoje torbice.
28
»Joj, joj, slika! Kakšna knjiga pa je to?« se živo zanima Marijan.
»Katera, katera?« je radoveden tudi Janez in se že kobaca na stol, da bi tudi on videl na mizo,
»Preberi naslov, pa boš videl,« de modro gospodična Majda. Marijan potegne knjigo k sebi in začne zlogovaje: »Mi-si-joon-ski koledar. Pa slike ima! Ali smeva gledati slike? Majda, slišiš?«
»Kar glejta, samo pazita na koledar.« Majda se usede k oknu in začne šivati nogavice. Nekaj minut je vse tiho. Pa se spet oglasi Marijan:
»Majda, kaj pa misijonarji prav za prav delajo tam v daljnih deželah? Z zvončkoja v roki hodijo iz kraja v kraj, zbirajo ljudi in jih krščujejo, kajnek
»Potem pridejo pa ljudožre — žer — Ijudožerci in misijonarje pojedo. Jaz to vem,< se oglasi Janez.
»Ti to veš? Kdo ti je pa povedal?« ga vpraša nasmejana Majda.
»Dolžanov Mih.ec, ki bo šel že v drugi razred, veš,« odvrne nekoliko užaljeno malček. Ni mu bilo prav, da se Majda smeje njegovemu modrovanju.
»No, saj imaš tudi ii prav. Včasih se je res dogajalo, da so kakega raisijonarja pojedli Ijudožerci, danes pa ni več take nevarnosti, ker je tudi ljudožerce že pamet srečala.«
»Ampak z zvončkom pa hodijo zares in...« Majda je prekinila bratovo gostobesednost:
»Nak! Delo misijonarjev je drugačno.«
Marijan je začudeno ra2^)rl oči:
»Kaj — kaj pa potem gredo delat tako daleč?«
Majda se samozavestno nasloni nazaj na stol:  »Cerkev gredo gradit.«
Pa se vmeša Janezek: »Ali vzamejo ttidi zidarje s seboj?«
Marijan ga pouči: »Saj zidarje lahko tudi tam najamejo. To bi pa že lahko vedel!«
Najbrž bi prišlo celo do prepira, da ni Majda pomirljivo segla vmes.
»Saj me nista prav razumela! Saj misijonarji ne hodijo tja daleč preko morja cerkve — stavbe gradit. Kaj si ti, po veri, seveda?«
Marijan se moško odreže: »Kaj me tisto vprašuješ? Katoličan vendar!«
»To se pravi, da si člen katoliške Cerkve. Ali si potemtakem kamen ali kaj podobnega v zidani cerkvi, na primer v stolnici?«
»Ne. Kako bom kamen, če sem pa živ!«
»Na, vidiš. Saj si v Marijinem vrtcu, ne? Pa si sam?«
»Mnogo dečkov nas je.«
»Da, več vas je. Pa ste kar sami?«
»Ne, gospod katehet je vedno tudi z nami.«
»Vidiš, Marijan, Trtec je družba, ki jo vodi gospod katehet. Prav tako je tudi Cerkev družba, ki jo vodi Jezusov vidni namestnik — papež. Vsi kato-ličani smo njeni členi, ,udje', boš tudi večkrat slišal. Tudi ti. Kdaj pa si po-stal njen člen?«
»Gospod katehet je rekel, da po krstu.«
»S krstom si postal člen Kristusove Cerkve, in ne samo to, postal si tudi otrok božji. V nebesih imaš Očeta in, če boš vse življenje živel kot dober katoličan, boš šel po smrti k Njemu v večno slavo. In zdaj poslušaj: Pogani pa nimajo Kristusove Cerkve in tako ne poznajo prave poti v zveličanje. Zato se njihove duše toliko laže pogubijo in gredo v pekel. Kristus pa je krj prelil za zveličanje vseli duš. Ali morda veš, kaj je naročil apostolom, preden je šel v nebesa?«
Marijan je nekoliko pomislil, nato je povedal: »Pojdite in učite... ne, pojdite po vsem svetu in učite vse narode!«
^^^H   29
»Tako je naročil. Apostoli so zvesto izpolnili njegovo naročilo, prav tako tudi njihovi namestniki. Zato je Cerkev, ki je bila takoj, ko jo je Jezus ustanovil, zelo majhna, danes že precej razširjena po svetu. Ni pa se zadosti velika. Glej, Kristusova Cerkev je kakor tvoje telo: bilo je majhno, pa je zraslo in bo še raslo, dokler ne boš odrasel mož. Tako tu.di Cerkev, ki je .skrivnostno telo Kristusovo', gotovo vam je že to povedal gospod katehet...« »Je povedal — in Jezus je glava tega telesa,« je hitro vpadel Marijan, češ: jaz pa tudi nekaj vem.
»Da. In Cerkev kot telo mora rasti, to se pravi, razširiti se po vsem svetu. Kakšen bi ti bil, če bi zdajle nehal rasti, kaj?« »Oh, pritlikavec bi ostal, to pa zares ne bi hotel.«
»Tudi Cerkev ne sme ostati .pritlikavec', ampak mora zrasti. Jezus, ki je Cerkev ustanovil, da vodi Ijudi k zveličanju, in je njena glava, nikakor ne bi pustil, da bi Cerkev prenehala rasti. On hoče še več — hoče, da vsi ljudje, vsi udje tega skrivnostnega telesa — Cerkve delajo na to, da raste. To je čisto naravno. Da se tvoje telo razvija, morajo tudi sodelovati vsi udje. Ni dovolj, da samo tvoja roka prinese kos kruha v usta; zobje ga morajo zmleti, želodec prebaviti, preden se spremeni v kri, in tako omogoči rast tvojega telesa. Kako bi bilo, če bi se kak ud uprl in ne bi hotel delati? Če bi n. pr.. noge rekle: ,Nak, zdaj pa ne bomo več hodile!' Ali bi usta zagrozila: ,Ne bomo več jedla, ne govorila!' To bi se telesu slabo godilo! In če bi se celemu telesu slabo godilo, bi se tudi posameznim udoni. Noge, ki bi več ne hotele hoditi, bi tudi same odrevenele in bi jih bolelo. In če se sedaj spet povrnemo k skrivnostnemu telesu Jezusa Kristusa — k Cerkvi in spet po-novimo, da smo katoličani udje tega telesa — kaj sklepamo iz tega? Da mo-ramo vsi, prav vsi katoličani, otroci in odrasli sodelovati pri rasti Cerkve!« »Potem bi rnorali iti vsi v misijone?« vzklikne začudeno Marijan. »Kdo bi pa doma ostal?«
»Ali gredo vsi ljudje na vojsko, kadar je vojska?« »Ne, samo vojaki.«
Ob teh besedah je še Janezek spet prisluhnil. Prej, ko ga razgovor ni več zanimal, je bil zlezel pod mizo in znova listal po koledarju.
Majda je nadaljevala: »Drugi pa ostanejo doraa in držijo roke križem, kajne? Če tako misliš, se zelo motiš. Vojakom v vojski je treba hrane, vedno novega orožja. To bi se dobro vojskovali, če bi morali še sami obdelovati zemljo, sejati in žeti pšenico, jo mleti v moko in peči kruli! Pa če bi morali orožje izdelovati v strelskih jarkih! Vse to, hrano, orožje in vse, kar po-trebujejo, jim morajo preskrbeti ocoi, ki so ostali doma. Prav tako je s Kri-stusovimi vojščaki. Nekateri gredo v boj — v misijone, drugi jim pa morarao pomagati doma, v zaledju. Ali zdaj vsaj malo razumeš, kaj je misijonsko delo in zakaj moramo tudi mi sodelovati?«
»Sem že razumel... Zdaj pa še to povej, kako naj pomagamo misijo-narjem? Hrane jim ne moremo pošiljati...«
»O, še kaj več kot hrano jim lahko pošiljamo! Molimo lahko! Molitev še oblake predere, pravijo. Lahko pa jim tudi z drugiini darovi pomagamo, da morejo v poganskiii deželah zidati šole, sirotišnice, bolnišnice in drugo, kar vse je potrebno v misijonih, da pogani vidijo, da jim misijonarji ne samo nočejo storiti nič hudega, ampak jim celo prinašajo dobro, za dušo in telo. Tudi otroci lahko mnogo pomagate. Največ in najbolj pametno pomagate, če se vpišete v Družbo sv. Detinsiva (DSD). Člen te družbe vsak dan moli in vsak mesec daruje najmanjši denar, to je zdaj pri nas 5 cent. Mnogo so že pomagali tako združeni otroci misijonarjem za pomoč poganskim otro-
30
kom. Zidajo sirotišča za otroke brez staršev, šole in podobno. Tam lahko vzgajajo otroke krščansko. Koliko katoličanov, koliko členov Jezusove Cer-kve na tak način pridobe! In veš, koliko otrok je že včlenjenih v Družbi sv. Detinstva?«
»Poraisli: 8 milijonov!«
»Joj! 8 milijonov!« Marijan se je kar prijel za glavo. »Jaz born tudi po-magal! Namesto da bi kdaj liro dal v prašička, jo bom dal za misijone in vsak dan bom molil. Kaj pa moram moliti?«
»Zdravamarijo in sveta Devica Marija, prosi za nas in za uboge po-ganske otroke! Pa še koga drugega laliko za to pridobiš. Vsi otroci so lahko členi Družbe sv. Detinstva, tudi majlini.«
»Jaz tudi?« se vmeša še. mali Janezek, na katerega sta brat in sestra med razgovorom kar pozabila.
»Kje pa vendar si? Pod mizo!« se začudi Majda. »Seveda, tudi ti si lahko člen Družbe sv. Detinstva in še manjši otroci tudi. Tudi taki, ki ne znajo še sami moliti. Namesto njih pa morajo moliti maniice. Pa še nekaj vama povem: Slovencev nas ni veliko. Pravijo, da smo majhen narod. Zato pa moramo biti toliko bolj vneti misijonski delavci — na misijonskem polju ali pa doma v zaledju — da bomo velik miisijonski narod!« »Živio! Prav imaš!« je začel vzklikati Marijan.
»Ampak...,« je naenkrat zamišljeno uprl pogled v sestrico in si s prstom vrtal čelo, »kje se naj pa vpiševa?«
»No, to pa res ni nič posebnega. Kar pri gospodu katehetu se oglasi.« »Majda, kje si pa ti vpisana v Družbo sv. Detinstva Jezusovega?« »Jaz?«   se  je  ponosno vzravnala  Majda.   »Jaz  sploh nisem  vpisana  v Družbo sv. Detinstva Jezusovega.«
»Ne?« je razočaran vzkliknil Marijan in si je mislil: »Na, nama toliko govori o misijonih, sama pa niti v Družbo sv. Detinstva ni vpisana!« Pa mu je Majda pregnala črne misli:
»Hm, veš, jaz sem členica Družbe za širjenje vere (DŠV) in še več molim in darujem za misijone. Členi Družbe sv. jDetinstva morejo namreč biti le otroci, ki še miso stari dvanajst let. Jaz jih imam pa že štirinajst.« Marijan. je hotel še nekaj pripomniti, pa je zazvonil zvonec. Majda je šla odpirat. Marijan se je obrnil k bratcu, ki je še vedno čepel pod mizo, in mu rekel:
»Ti, Janez, veš kaj?«                        _,,
»Kaj pa?« je Janezek pomolil glavo izpod mize. »Najbrž bo Marijan spet kakšno zanamivo igro iznašel,« si je mislil.
»Hm, veš kaj, kaj ti misliš, ali ne bi bilo pametno, če bi jaz šel v misijone?«
»Ti? Ti, da bi šel Cerkev gradit? Saj si še premajhen, čeprav si večji kot jaz.«
»Seveda sem zdaj še majhen in se moram še rtmogo učiti. Ampak kadar bom velik, bom postal prav gotovo misijonar in...«
»Joj, naš Marijan misijonar, naš Marijan misijonar!« je izbruhnil Ja-nezek in planil k vratom in v kuhinjo: »Mama, Majda, očka-a-a! Marijan pravi, da bo misijonar!«
Po vsej hiši je odmevalo njegovo kričanje. Stene menda še niso nikdar čule besede misijonar. A po tem dogodku so jo čule še večkrat, prav po-gosto.
Mali družinski misijonski krožek se je po današnji prvi misijonski uri še večkrat sestal in koval nacrte. Ali bo iz njega res kdaj izšel novi slo-venski misijonar...? Morebiti...
31