GOSPODARSKA ,
KULTURNA
IN ZGODOVINSKA
KRONIKA
GROSUPLJE 197 5
ZBORNIK
OBČINE
GROSUPLJE
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE VII, 1975
Izdano ob 30-Ietnicl zmage nad fašizmom
in
v počastitev občinskega praznika
občine Grosuplje, dne 29. oktobra 1975
ZBORNIK
OBČINE GROSUPLJE
GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA
GROSUPLJE 1975
RAZGLEDI IN KRONIKA
Vasilij Melik Nekdanje občine v občini Grosuplje....... 273
Stane Mikuž Jakopičeve pečine............. 281
Cvetko Budkovič Iz višnjegorske mestne in šolske kronike..... 287
Mihaela Jarc Pregovori iz okolice Višnje gore........ 295
Iz dedove knjige............... 296
Pavla Lenič Zavrh in njegovi ljudje............ 297
Jože Marolt Kronika občine Grosuplje.......... 305
France Adamič Naši kraji in, ljudje............. 319
30 LET SVOBODE
Pred tridesetimi leti se je moral nemški, italijanski in japonski fašizem vdati. Sile svobodoljubnega sveta in armade velike protifašistične zveze ■— Sovjetske zveze, Združenih ameriških držav in Velike Britanije — so vojaško porazile velikanske fašistične armade in maja 1945 je tudi naša Jugoslovanska armada kot sestavni del te velike antifašistične zveze osvobodila sleherno ped slovenske in jugoslovanske zemlje. To so bili veliki in zmagoslavja polni dnevi, dnevi, kakršnih zgodovine dežel in sveta redko pomnijo. Goloroki smo začeli boj s fašizmom, pred katerim je trepetal ves svet, in vrnili smo se na svoje domove z veliko in dobro urejeno vojsko, oboroženo z najmodernejšim orožjem in pod vodstvom lastnih, partizanskih komandantov.
Takoj po zmagi in že zadnje mesece pred njo so se pri nas začeli težki politični in diplomatski boji za severne in zahodne slovenske meje. Nekdanji naši veliki medvojni zavezniki niso bili naklonjeni našim upravičenim zahtevam po Združeni Sloveniji, čeprav smo osvobodili vso slovensko zemljo. Tako so ostali del Primorske s Trstom, Beneška Slovenija in Rezija šc vedno pod Italijo, Koroški in Štajerski Slovenci ter Gradiščanski Hrvati pa pod Avstrijo. Težko je bilo vse to takrat razumeli, kol je težko še danes. Vendar smo pogumno zagrabili za delo, porušeni in požgani domovi niso mogli čakati. Ostala pa nam je še vedno sveta naloga združiti vse Slovence in Hrvate v skupni osvobojeni jugoslovanski domovini in izpolniti znamenite Titove besede: tujega nočemo, svojega ne damo!
Dve zapovedi nas bosta torej spremljali ves čas in ne moremo in ne smemo se jima izogniti: ustvariti lepo, zdravo in močno slovensko in jugoslovansko domovino in vanjo pripeljati vse brate in sestre, ki so ostali še na tujem in pod tujim jarmom! In delo, delo in zopet delo! Prav je, da tudi v prazničnih dneh pomislimo na tO.
Ko se danes spominjamo vseh že uspešno preživelih tridesetih svobodnih in delovnih let, ne bo odveč, da kot pametni gospodarji naredimo kratek obračun. Ta obračun je za nas, ki smo si svobodo izbojevali, toliko pomembnejši pa tudi polrebnejši, kajti za nami že prihaja rod, ki našo dediščino prevzema, a je bil ob dnevu svobode šele rojen, v plenicah ali pa ga sploh še ni bilo na svetu. Ni spoznal gorja, ki ga je mogel prinesti samo fašizem in zato tudi ne more povsem razumeti našega današnjega upravičenega veselja ob jubilejnem praznovanju svobode. Prav temu mlademu rodu v roke in v srce položimo svoje račune! Nismo jim sicer tega dolžni, prav pa le je, da to storimo. Večkrat lahko slišimo mlado odrezavnost: le kaj ste naredili, in če ste že kaj, zakaj niste še več in še boljše! Na vse to seveda odgovarjamo različno. Nekateri: le kakšna je današnja mladina, drugi — in to se mi zdi pametnejše: naj gredo le vztrajno po naši poti in še večji uspehi spričo njihovih mladih in še boljših sil, ne bodo izostali! Delali bodo tudi napake, kot smo jih mi, toda tudi naših napak je bilo manj kot pa uspešnih dejanj. Človeka, ki ne dela tudi napak, ne poznam. Če trdi, da jih ne dela, laže.
Ko nas je zasedel sovražnik, ko je razkosal našo domovino, naš narod ter vse jugoslovanske narode in jih obsodil na narodno smrt, se je kmalu načel narodnoosvobodilni boj. Ta se je vedno bolj vnemal, čeprav nas vanj ni silil nihče razen velika ljubezen do domovine. Nasprotno, nekdanji voditelji, pa naj so bili to že politični ali bogati ali cerkveni ljudje, so nas od boja najprej odvračali, nato ovajali okupatorju in nazadnje proti nam z okupatorjevo pomočjo oborožili celo belogardiste. Prav v kratkem času je narodnoosvobodilni boj zajel vso našo deželo, pa naj je okupator še tako stopnjeval svojo strahovlado. Narodnoosvobodilni boj je dobival vedno večjo enotnost, kar je bilo največ vredno. Na zunaj je kazal sicer svoje pokrajinske in deželne posebnosti, resnično in pravo enotnost pa je naš boj kazal v množičnosti, vztrajnosti, pogumu in neomajnem zaupanju v vodstvo, ki je zraslo iz njega samega.
Že vse le velike vrline, ki so bile temelj enotnosti našega osvobodilnega boju. kažejo na posebno zrelost našega takratnega rodu, ki je boj začel in pripeljal do zmagovitega konca. Pri razmišljanju tega nam ostane še kratko, a izredno pomembno vprašanje: kdo vse se je boril/ Če bi rekli, da samo partizani in tisti, ki so bili v organiziranih vrstah aktivistov (od političnih do vseh vrst tehnikov in tako naprej), bi rekli premalo, kajti boril se je ves narod. Le narodnih izdajalcev ne moremo šteti med prave borce, pa čeprav so trdili, da so se tudi borili. Šele če upoštevamo, da se je boril ves narod, potem dobimo tisto pestro mavrično sliko boja našega in vseh jugoslovanskih narodov. Za svojo svobodo so se toiej borili vsi jugoslovanski narodi in ne samo poedinci in izbranci.
Seveda je treba razumeti posebno velike žrtve in napore borcev v prvih vrstah — partizanov in aktivistov. Moreča je bila že samo zavest stalne smrtne nevarnosti, a ta zavest ni spremljala samo teh, temveč ves bojujoči se narod. Boji niso bili le na položajih, ampak tudi v zaledju; vsa domovina je bila eno samo bojišče. Okupator je prav dobro vedel, zakaj je pošiljal v internacijska in koncentracijska taborišča cele množice, okupator je neusmiljeno obsojal na smrt pa tudi brez obsodb streljal ljudi, za katere je vedel, da se borijo tudi brez />'i-ške v rokah in da tako ali tako podpirajo svoje partizanske in aklivistične borce.
Doraščajoči ali že odrasli generaciji se torej ni treba v ničemer sramovati svojih prednikov ne staršev in ne bratov, sester, stricev in tet, ki že odhajajo s te zemlje ali pa se že starajo po neizbežnih zakonih narave. Res je le to, da je sedaj prihajajoči in že aktivni rod zakoniti dedič svojih nekoč od okupatorja in od domačih izdajalcev na smrt obsojenih staršev, in sorodnikov; to pa ne more biti nobena sramota. Se bolj lahko spoštuje svoje starše in sorodnike, ki jih je okupator pretepal, gonil v internacije ali pa so hrabro padli za domovino, ,../ včerajšnjo in današnjo, kot morejo pasti samo junaki.
»Vprašanja«, kdo je med narodnoosvobodilnim bojem storil več ali manj, ob praznovanju tridesete obletnice osvoboditve ne bi načenjal. Veliko pomembnejše je poudariti, da je vsak — razen izdajalcev — za svobodo naših narodov NEKAJ doprinesel, ta NUKAJ pa je res da lahko večji ali n'anjši. Ljudje smo različni. Nekateri imamo posluh za petje, drugi ne, eni so odkritosrčno junaški, drugi si morda upajo samo »trepetati na pravo stran«, kot je dejal Ježek. Med njimi je torej neskončna lestvica junaštev, vsa pa so se zlivala v čudovito reko narodnoosvobodilnega boja.
Po osvoboditvi, v »teh naših tridesetih letih« torej, je v času obnavljanja porušene jugoslovanske domovine, v velikem revolucionarnem gibanju najrazlič-
nejših prostovoljnih akcij začela nastopati v svojih mladinskih delovnih brigadah tudi mladina, danes odrasli rod. Nadaljevalo se je torej revolucionarno izročilo: kot je mladina Z vsemi revolucionarnimi silami krepila bojno pest slovenskega naroda — partizanske brigade, tako je mladina tudi v času obnove pokazala vso pripravljenost nadaljevati revolucionarno pot svojih prednikov. Kot je rasla mladina v partizanskih brigadah in je v te brigade prinašala tudi vsebinsko nekaj novega, tako je zorela in doprinašala tet zori in doprinaša nekaj novega tudi v delovne brigade, v delo in učenje in v ves povojni revolucionarni čas in njegov razvoj. Mladina se nujno vselej razvija in nenaravno bi bilo, če bi v tem razvoju ne prihajala tudi navzkriž, s starejšim rodom. Na obeh straneh je bila potrebna in je potrebna pamet, previdnost in neskončna potrpežljivost. Pitati mlade in danes že povsem odrasle ljudi še vedno kot dojenčke samo z »našo modrostjo« in »našimi življenjskimi izkušnjami« — to ne more prinesti prav no benih uspehov. Treba je poskušati uskladili v vsakem koristnem pogledu tudi naše, življenjsko že počasne korake, s koraki mladih. To mladim ni samo všeč, temveč jih tudi neprestano vodi do pravega spoznanja, da smo le del njih samih in oni del nas.
Prav ob prazniku tridesete obletnice se spomnimo tudi dveh velikanskih nalog, ki sla pred nami, pred družino jugoslovanskih narodov: dati delu v resnici vso čast in oblast in neprestano krepiti z.unanjo in notranjo moč naše federativne države. Toda prvo in drugo bo mogla doseči le enotna družina mladih in starih, enotna dl užina vseh jugoslovanskih narodov1
Metod Mikuž*
* 61000 Ljubljano, YU, Tobačna nI. 2, redni profesor Filozofske fakultete v Ljubljani.
DOGODKI  IN PODOBE IZ NOV
TOMSICEVCI V GROSUPELJSKI OBČINI
Franci Stric*
S pojmom tomšičevci označujemo borce I. slovenskega proletarskega udarnega bataljona Tone Tomšič in borce I. slovenske proletarske udarne brigade Tone Tomšič; ta ni ves čas nosila naziva proletarska, čeprav je po svojem bistvu taka bila. Bataljon in brigada sta bili izrazito manevrski enoti; nenehno sta se gibali in sovražnike napadali s pohoda, zato so njuna pola področja grosupeljske občine samo križala, pa vendar so tomšičevci na tem ozemlju izvoje-vali tudi nekaj svojih največjih zmag oziroma največjih zmag slovenskih partizanov sploh.
Na področje sedanje občine Grosuplje so tomšičevci zahajali le v prvem poldrugem letu, ker jc brigada v začetku leta 1944 odšla v sestavi 14. divizije na štajersko in se poslej na ozemlje južno od Save ni več vračala. Poudariti pa je treba, da so vsi njeni pohodi in boji na tem področju globoko odjeknili tako pri sovražnikih kot pri naših ljudeh, saj so bili vselej pogojeni z določeno partizansko operacijo, ki je imela svoj strateški in taktični namen. Prav zaradi tega je bivanje, bojevanje tomšičevcev na tleh sedanje občine Grosuplje ter prehajanje čeznjo mogoče razvrstiti v posamezna zaokrožena obdobja in na občasne prehode. Ta obdobja in prehodi so: bivanje 1. slovenskega proletarskega udarnega bataljona Tone Tomšič na Polževem in zmaga pri Marinči vasi, pohod Kosto vega bataljona v napad proti Ljubljanu med roško ofenzivo, pohod proti belogardistom v Kompoljah, občasni prehodi s tragedijo brigadnega štaba v novembru 1942, partizanska protiofenziva v Temcniški dolini z boji pri Polici in Biču v januarju 1943, partizanska protiofenziva v Suhi krajini marca 1943, pohod štirih brigad čez. Temeniško dolino na nemško zasedbeno stran, ofenzivni nalet 14. divizije čez Suho Krajino v začetku avgusta 1943, obrobne operacije po kapitulaciji Italije za obkolitev Turjaka, manevriranje delov 3. bataljona Tomšičeve po Suh' krajini med nemško ofenzivo in obrobne operacije proti 162. nemški pehotni diviziji po napadu na Kočevje decembra 1943.
Zaradi skopo odmerjenega prostora v tem sestavku nc bo mogoče opisati vseh pomembnih potankosti o bojnem delovanju tomšičevcev na ozemlju sedanje občine Grosuplje, omejiti sc bo treba pač na najpomembnejše. Ker pa se posamezna obdobja razlikujejo po intenzivnosti, bo treba nekaterim posvetiti več prostora in jih opremiti še z mednaslovi, da bi tako vsaka operacija dobila za služcni poudarek in svoj pravi pomen. To pa je potrebno seveda tudi zato, da bi bila snov podana bolj pregledno in za bralca bolj vabljivo.
I fiKint) Ljubljani, YU, KlVctčeVl 17; urednik TVIS
Bivanje na Polževem
Nekateri zgodovinarji so postali žrtve in razširjevalci zmote, da je bil 1. slovenski proletarski udarni bataljon Tone Tomšič ustanovljen 14. junija 1942 v bližini Ambrusa. Tam je s to zgodovinsko pomoto vzidana tudi ustrezna plošča. V resnici je bila ta elitna enota ustanovljena na Zapotoku, zahodno od Turjaka, nastajala pa je od 9. do 12. junija 1942. Druge enote slovenske partizanske vojske so bile razvrščene v odrede in grupe odredov, 1, slovenski proletarski udarni bataljon Tone Tomšič pa je bil že od vsega začetka podrejen neposredno Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet; poveljstvo mu je v skladu s svojimi strateškimi načrti določilo tudi posebno operacijsko področje. Enote 2. grupe odredov, katerih jedro se je tedaj zadrževalo na ozemlju sedanje grosupeljske občine, je nameravalo poslati na Štajersko, nastalo vrzel v partizanski razvrstitvi pa naj bi zapolnil proletarski bataljon.
Takoj po slovesnem zboru 12. junija 1942 pri šoli na Zapotoku je 1. slovenski proletarski udarni bataljon Tone Tomšič krenil z razvito rdečo zastavo čez Crctcž mimo Turjaka, od tam mimo vasi Staro Apno proti vasi Krka. Skozi vas Krka je korakal v koloni po eden in z velikimi razmaki, nato pa zavil proti vasi Znojile, kjer je bilo taborišče štaba II. grupe odredov. Tam so se dogovorili, da bo prevzel položaje Šiškovega bataljona na Polževem; to se je verjetno zgodilo 14. junija 1942.
Na Polževem je bataljon ostal do 7. julija 1942. Njegova naloga je bila, da z aktivnim bojnim delovanjem na objekte in okupatorske enote vzdolž dolenjske in kočevske proge v obliki patrulj, zased in diverzantskih skupin varuje dostope s severa v Suho krajino, kjer so se takrat v vasi Tisovec nad Strugami zadrževali vodilni organi slovenskega osvobodilnega gibanja (Izvršni odbor OF in Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet), da se kot enota utrdi in izpopolni. Med bivanjem 1. slovenskega proletarskega udarnega bataljona Tone Tomšič na Polževem so italijanski kronisti zabeležili 24 partizanskih napadov, od katerih bi jih le pet lahko izvedle tudi enote 2. grupe odredov. Naj najpomembnejše naštejemo!
V zasedo 1. čete pri Pristavi je 17. junija 1942 okoli 17. ure zavozil italijanski vojaški kamion. Rafali mitraljezca Klančarja so smrtno zadeli oficirja in pod-oficirja, šofer pa je bil laže ranjen. Z rafalom iz mitraljeza je bil ubit tudi italijanski inženirec v Peščeniku pri Višnji gori dan pozneje. Med večje akcije spada napad na železniški viadukt pri Žalni v noči na 26. junija 1942, ki bi ga moral 1. slovenski proletarski udarni bataljon Tone Tomšič zavzeti in razstreliti, pri tem pa ni uspel, ker so Italijani most varovali s premočnimi silami in ker je imel premalo razstreliva. Pomembna je bila tudi zasega konj v Lučah pri Slivnici 29. junija in dvakratna zasega usnja. Te akcije je bataljon izvedel na izrecno zahtevo Glavnega poveljstva; tja je odpremil tudi pridobljene živali in nabrano robo. V zasedo pri Slivnici je 5. julija zapeljal še en vojaški kamion, pri tem je bil en oficir ubit, drugi oficir in en podoficir pa sta bila ranjena. Na predvečer italijanske ofenzive 6. julija 1942 so se borci-proletarci prikradli skozi bodečo žico v Višnjo goro, mitraljezec Bogdan Marčenko-Tiger pa jc užgal po italijanskih vojakih, ki so gledali kinopredstavo na prostem. Povzročil je hudo paniko.
Med dogodke na Polževem spada tragična smrt komandirja 1. čete Ivana So-jcrja-Henrika, ki ga jc na stopnicah ob cerkvenem zvoniku ubila strela. Bataljon-
ski zdravnik dr. Franjo Novak-Luka je bil pri njem v nekaj minutah, a mu ni mogel več pomagati. V enem izmed spopadov na Polževem pa je bil neki borec prestreljen od spredaj po vsej dolžini telesa, se pravi, da ga je zadel italijanski ostrostrelec. Ker je bataljon Italijane zaradi nenehne bojne aktivnosti zelo vznemirjal, so si prizadevali, da bi natančneje raziskali njegovo moč in njegove položaje, toda vohun, ki so ga poslali in se je izdajal, da kupuje jajca, je klavrno končal.
Iz prvih dni bivanja na Polževem je ohranjeno tudi številčno stanje 1. slovenskega proletarskega udarnega bataljona Tone Tomšič z oborožitvijo. Komandant bataljona je bil Stanko Semič-Daki, politični komisar Alojz Založnik- Nikola, intendant Ivan Vadnjal-Jelen, štabni pisar pa Ivan Vanič-Krški. Bataljon je imel tri čete (prvi dve po 26, tretja 40 mož), oborožen pa je bil z 8 puškomitra-ljezi, 94 puškami, 11 pištolami in 96 bombami. Na Polževem pa se je bataljon tudi dvakrat izpopolnil. Najprej je vanj prišlo kakih 11 borcev iz. Šiškovega bataljona, ki so bili laže ranjeni ali ožuljeni in niso mogli na pot čez Ljubljanski vrh, Dolomite in škofjeloške hribe na Štajersko, potem pa so sc vključili v njegovo sestavo še izbrani borci Dolenjskega odreda z dvema ali štirimi puškomitra-ljezi. Seveda je nekaj borcev odšlo tudi v bolnišnice ali na posebne naloge, pa se v bataljon niso več vrnili.
Preboj čez Muljavo in Krko
Italijani so sčasoma dognali, da jih v okolici Polževega nadleguje bojevita, a številčno ne posebno močna partizanska enota. Skušali so sc je otresti. V ta namen so zbrali enote 51. in 52. pehotnega polka in 105. legijo črnosrajčnikov ter tako dosegli dvajsetkratno premoč. Te sile so začele 7. julija 1942 obkoljevati področje od Polževega proti Muljavi. Vneli so se srditi spopadi, a spričo tolikih italijanskih kolon je bilo očitno, da jih bataljon ne bo mogel zadržati, zato se je začel v skupinah prebijati proti Krki in Ambrusu. Nekatere italijanske kolone, ki bi morale narediti zaporo na cesti med Ivančno gorico, Krko in Zdensko vasjo, so bile še na pohodu, zato je med spopadi na njihovi strani zavladala huda zmeda. Partizani — proletarci so se z lahkoto izvili iz obkolitve, do zagrizenih bojev s fašisti pa je prišlo v gozdu pri Lazah nad Ambrusom. Italijani so poročali o štirih padlih partizanih, kaže pa, da jih je padlo 7. Za 1. sloveaski prole-tarski udarni bataljon Tone Tomšič je bila to najhujša preizkušnja; take dotlej na italijanskem zasedbenem ozemlju še ni prestala nobena slovenska partizanska enota.
Po preboju na položaje pri Ambrusu je imel bataljon manjše spopade še štiri dni, tako da Italijani globlje proti Ambrusu niso prodrli. V tem času se je bataljon znova izpopolnil, tako da je kljub izgubam štel kakšnih 160 mož.
Bojem med obkolitvijo pri Polževem in Muljavi sta se izognila dva voda 1. čete, ki sta dobila posebno važno nalogo. S Polževega sta odšla že 5. julija proti Polici in Podlipoglavu, kjer sta prevzela v varstvo Edvarda Kardelja-Krištofa in še kakih 60 tovarišev iz Ljubljane. Zaradi italijanske ofenzive prehod proge ni bil mogoč, prešli so jo s pomočjo vaške zaščite šele 10. julija, 11. julija 1942 pa so Kardelja in tovariše varno privedli v Ambrus in se znova vključili v bataljonsko seslavo.
Zmaga pri Marinči vasi
Na področju okoli Ambrusa je 1. slovenski proletarski udarni bataljon Tone Tomšič operativno deloval skupaj z enotami Zapadnodolcnjskcga odreda. Prvotno je s po eno četo okrepil partizanske položaje proti Kompoljam, proti Žužemberku in proti Zagradeu. S prihodom Dakijevih proletarcev so se napadi na posadko Italijanov v Žužemberku močno okrepili, zato so jo morali le-ti izprazniti in 13. julija 1942 je bil Žužemberk osvobojen. Prvi so vanj vkorakali proletarci. V tem času je Daki bataljon spet strnil, ker je imel namen izvesti nove napadalne akcije.
Dakijev proletarski bataljon in Zapadnodolcnjski odred sta dobila nalogo, da napadeta in osvojita italijansko postojanko v Zagradeu, tega pa zaradi prihoda močnih okrepitev nista mogli uresničili. Pri ogledovanju za napad pa so partizanski obveščevalci ugotovili, da hodi iz Zagradca proti vasi Krka vsak drugi dan kolona kakih 100 fašistov. Sklenili so, da jo napadejo 16. julija 1942; naj primernejši položaji za napad so bili med Marinčo vasjo in Lesami. Poglavitna naloga je pripadla četi Ivana Kovačiča-EIenke iz ZDO in 2. četi Dakijevega pro-letarskcga bataljona. Ti dve sta prešli še ponoči na levo stran Krke, da fašiste napadeta v hrbet iz gozda in koruze, odkoder se jih sovražniki niso niti najmanj nadejali, ena četa Dakijevega proletarskega bataljona pa je s težkim mitraljezom in dvema puškomitraljezoma ostala na desni strani Krke. Ta naj bi fašiste prva napadla. Na levi strani Krke jc bila še četa Roberta Borštnarja, ki je imela nalogo Italijanom zapreti pot za umik.
V začetku je šlo vse po načrtu, četudi so črnosrajčniki nekaj zaslutili in so čez polje ob cesti prihajali v strelcih Po napadu Dakijevih proletarcev z desne strani Krke so začeli bežati po koruzi proti gozdičku, tedaj pa so nanje i/, neposredne bližine navalili Efenkovi in Volkovi borci. Po dobri uri so bili črnosrajčniki potolčeni. Deloma so popadali, obležali ranjeni, veliko pa se jih je potuhnilo ali poskakalo v Krko. Partizani so jih lovili kakor zajce. Pri tem se jc po sebno izkazal pomočnik mitraljezca Ivan Gutman-Žan iz 2. čete Dakijevega proletarskega bataljona, ki jc fašiste tolkel po glavah kar s torbico za šaržerje; žal jc v tem boju padel. Po partizanskih virih je padlo več kot 80 fašistov, Italijani pa so priznali 19 padlih in 16 ranjenih. Po poldrugi uri boja, ko bi bilo treba pobrati ves plen, pa je proletarcem udarila v hrbet kolona fašistov iz vasi Krka. Tako zmaga ni bila popolna, partizanom je na umiku uspelo odnesti le dva tuž-ka mitraljeza znamke Fiat in nekaj pušk. V Ambrusu so jih prepustili borcem Zapadnodolcnjskcga odreda.
Na dan zmage nad črnosrajčniki pri Marinči vasi, 16. julija 1942, pa je bila ustanovljena 1. slovenska proletarska udarna brigada Tone Tomšič. Osrednje zbirališče prostovoljcev je bilo v Ambrusu, kamor bi bil moral priti tudi Dakijev proletarski bataljon, a jc bil zaposlen z bitko in nalogami v dolini Krke. Tega dne pa se je začela tudi velika italijanska ofenziva proti enotam 3. grupe odredov na Krimu in Mokrcu. Zaradi tega in drugih zadržkov se jc v Ambrusu zbralo mnogo manj prostovoljcev, kot je bilo predvideno. Brigadni komandant Ivan Jakič-Jerin, ki je v spremstvu komandanta Glavnega poveljstva Franca Lc-skoška prišel v Ambrus, kjer naj bi bila slovesna ustanovitev brigade, je tam našel le nekaj čez 100 prostovoljcev. Te so potem s kamionom v dveh vožnjah odpeljali na Smuko; tam so še dva dni čakali na Dakija in njegove proletarce, ki so 18. julija 1942 spet premagali Italijane, tokrat na Komolcu, 19. julija 1942
pa so vsi skupaj odšli v vas Cesto nad Starim logom, kamor so prihajali še drugi prostovoljci za proletarsko brigado.
Pohod Kostovega bataljona
Velika italijanska ofenziva je 14. avgusta 1942 zajela tudi Kočevski Rog, kjer se je znašlo obkoljeno vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja. Dr. Aleš Beb-ler-Primož, ki se je z Viktorjem Stoparjem in še nekaterimi znašel izven obroča na Frati, je odredil, da Tomšičeva brigada začne akcije za razbremenitev italijanskega pritiska na Rog. V ta namen je 1. bataljon Tomšičeve, ki mu je poveljeval Stane Bizjak-Kosta Dobravec, dobil nalogo, naj odide proti Ljubljani in napade italijansko letališče. Iz Frate je krenil 23. avgusta proti Vrbovcu in Pod-liscu do vasi Volčje jame, od tu nad vas Potok pri Muljavi, od tu pa proti Polževemu, Peščenjaku in Polici ter 27. avgusta 1942 prispel na Pogled nad Podlipo-glavom. Po napadih na Rudnik, Vevče in Zalog 29. in 30. avgusta, ki so imeli velik odmev, se je moral bataljon z dvema četama 2. grupe odredov in grosupeljskimi aktivisti hitro umikati ob nemški meji po dolini Temenice proti Čatežu in Cirniku, ker se je nova faza italijanske ofenzive začela prav na tem področju. Veščemu in hitremu manevru so se morali zahvaliti Kostovi borci, pridruženi partizani dveh čel 2. grupe odredov, ki sta se vrnili z Gorenjskega, in grosupeljski aktivisti, da so se pravočasno izmaknili italijanski obkolitvi. Komaj so pri Čatežu prešli cesto, so že prihajali Italijani na kamionih in jo začeli zasedati, toda česali so v prazno, ker so partizani že doumeli njihovo taktiko.
Pohod na belogardiste v Kompoljah
Po italijanski ofenzivi (roški) se je začel belogardizem bohotiti tudi v Suhi krajini. Vodstvo osvobodilnega gibanja sc je nevarnosti tovrstnega narodnega izdajstva dobro zavedalo, vendar je menilo, da kmetje sprejemajo orožje iz okupatorjevih rok iz strahu pred požigi in odgoni v internacijo. Zato je nameravalo le demonstrirati veliko partizansko moč in tako zanikati sovražno propagando, češ da so partizani uničeni. Partizani naj bi vasi z belogardističnimi posadkami obkolili, sklicali vaščanc in jim priredili miting, jim govorili, kdo so njihovi resnični sovražniki, in kako nevarna je bratomorna vojna, nakar bodo kmetje partizanom sami oddali orožje. Tako navodilo je izražalo veliko človečnost partizanov, bilo pa je tudi hudo naivno, kajti šlo je za organizirano in dobro pripravljeno izdajo klerikalnih krogov. Zaradi tega pohod proti belogardistom ni bil uspešen.
Glavno poveljstvo je v to akcijo poslalo vse razpoložljive sile, predvsem pa Tomšičevo in Gubčcvo brigado. Enote so krenile na pot 17. septembra, akcije pa bi sc morale začeti 18. septembra 1942 ob šestih zjutraj. Tomšičeva jo je morala izvesti v dobrepoljski dolini: 3. bataljon v Kompoljah, 2. bataljon pa je akcijo zavaroval proti Vidmu-Dobrepoljam. Belogardisti v Kompoljah so začeli na partizane takoj streljati in tri hudo ranili, med njimi komandanta 3. bataljona Ivana Majnika-Džemsa. Zamisel o mitingu v Kompoljah je propadla, prav tako tudi drugod, streljanje pa je trajalo do devetih, ko so se partizani umaknili. Ob tej uri so namreč Italijani iz Vidma-Dobrepolj napadli zasedo 2. bataljona Tomšičeve pri vasi Podgora, ki ji je zaradi goste megle grozila obkoli lev Na umiku proti vasi Tisovec so oba bataljona znova napadli belogardisti, vcndai ni bilo žrtev. Pač pa se je nekaj borcev v megli izgubilo. Ko so spraševali za
pot in prosili hrane, so nekatere zvabili v hiše in polovili. Vse to pa je govorilo, da bo boj z belogardizmom hud in dolgotrajen.
Štabna tragedija pri Grosupljem
Po akciji v Kompoljah in na Hinjah je Tomšičeva morala napraviti dolgo pot po roških gozdovih, okoli Kočevja na Travno goro, po Notranjski na Mokre in od tam na Molnik. Na tej poti sta 3. in 2. bataljon premagala bataljon alpin-cev pri Štirni v Jelenovem žlebu 2. oktobra 1942, zaradi slabe in neredne prehrane ter dolgih pohodov pa so bili borci hudo izčrpani. Brigada je tedaj doživljala svojo najhujšo krizo, zato so bili tudi njeni bojni uspehi majhni. Napadi na belogardiste v Bizoviku, Dobrunjah in Polju pri Ljubljani so le delno uspeli. V času po 22. oktobru 1942 so na ozemlje sedanje grosupeljske občine zahajale le njene patrulje in zasede, predvsem proti Polici, kjer je nastalo zagrizeno gnezdo bele garde. Z večjimi silami je začela posegati v akcije šele 31. oktobra. Tega dne je bil štab brigade s 1. in 2. bataljonom v vasi Huda polica, 1. novembra 1942 pa blizu vasi Tabor; tam je brigada zasegla nekaj hrane in se spopadla s sovražno patrolo. 2. novembra se je 1. bataljon premaknil proti Limberku, 2. bataljon pa se je zadrževal blizu Predol. V noči na 3. november sta 2. bataljon in štab brigade prešla cesto in železniško progo, ki vodita iz Grosupljega proti Kočevju, toda v gozdu pri Prestrani se je štab s štabno patruljo ločil od bataljona in odšel do Sv. Duha na Polževo.
Vse kaže, da je brigadni štab nasedel obveščevalcu dvojniku, ki mu je obetal lahko izvedljivo akcijo z velikim uspehom, v resnici pa je štabovce zvabil v dobro nastavljeno past. Dopoldne 4. novembra 1942 so štab brigade s štabno patruljo nenadoma obkolili Italijani in belogardisti. V hudem boju sta padla komandant brigade Jože Hlepš-Čiro Zasavec in namestnik komisarja brigade Lado Dolenc, dva borca sta bila ranjena, nekaj pa zajetih. Štab je pustolovščino torej drago plačal, bataljona pa sta bila predaleč stran, da bi mu lahko kaj pomagala.
Prvi je za tragedijo zvedel 2. bataljon, ki se je v noči na 5. november premaknil od Oslice proti Ravnemu dolu in Ilovi gori, pri Čušpcrku prekoračil cesto in železnico ter se za vasjo Vodice sešel s 1. bataljonom. Tu sta bataljona doživela 5. novembra 1942 napad kakih 90 Italijanov in belogardistov, a bataljona sta jih po zagrizenem boju odbila brez lastnih izgub. Ponoči sta odšla na Mokre. Tja je 12. novembra prišel čez tunel pri Šmarju tudi 3. bataljon z ranjenci, ki je dotlej operiral z one strani Molnika. Na teh položajih ga je zamenjal 2. bataljon, ki je v okolici Pogleda in Mokrca ostal do 21. januarja 1943, 1. in 3. bataljon pa sta 22. novembra 1942 krenila mimo Lipljcnj, čušperka in Ho-čevja do Jauh, od tam pa prezimovat na Brezovo reber.
Obračun s Španom v dolini Temenice
Medtem so dozorele razmere za partizansko protiofenzivo; ta se je začela z uničenjem belogardistične postojanke v Suhorju pri Metliki, nadaljevala pa /. uničenjem belogardistov v Ajdovcu pri Dobrniču in fašistov v Dobu v Mircnski dolini. Pri zadnjih dveh sta v obliki hudih bojev v zasedah in z bombaši delovala tudi 1. in 3. bataljon, 2. bataljon Tomšičeve pa je 11. decembra 1942 skupaj s 3. bataljonom ZDO brezuspešno napadel belogardistično postojanko na Polici pri Grosupljem. Tu so bile partizanske enote pač prešibke, enote Tomšičeve, Gub-čeve in Cankarjeve brigade pa so se iz Mirenske doline pomikale kakor valjar.
V noči na 4. januar 1943 so prišle na vrsto belogardistične postojanke v Terne-niški dolini in na Primskovcm. V ta napad sta 1. in 3. bataljon Tomšičeve krenila iz Zagorice. Njuna naloga je bila, da uničita belogardistično trdnjavo pri Španu v Dolenji vasi, Gubčeva je morala uničiti postojanko v Temenici, Cankarjeva pa zavzeti Primskovo. Tomšičeva in Gubčeva sta morali z večino sil tudi akcijo zavarovati proti Šentvidu in Šcnpavlu pri Stični.
Veliki kmet Ivan Groznik-Špan iz Dolenje vasi pri Temenici je jeseni 1942 organiziral posadko dvajsetih belogardistov, ki so se naselili kar na njegovem posestvu, pridružil pa se jim je še oddelek Italijanov. Španovino so preuredili v trdnjavo. Vse to pa ni nič pomagalo, ko sta napadli četi Milana Tominca iz 1. in Jožeta Lepina-Risa iz 3. bataljona Tomšičeve. Najprej so obrambo prebili bombaši iz 3. bataljona, ki so gladko zavzeli strelske okope, nato pa še zidan vodnjak. Anton Gregorič-Jakec in Jože Škuica-Martin, sta zavzela tudi pristavo pri vodnjaku ter zajela dva belogardista. Nato se je začel napad z bombami na bele v hlevu in kleti; ti so utrpeli dva mrtva in enega ranjenega, nakar so pobegnili po skrivnem rovu. Plen pri španu je bil ogromen: 15 glav govedi, 2 para konj, 23 težkih prašičev, 500 litrov žganja, 200 kilogramov medu, mnogo hrane in lepa vsota judežnih lir.
Svojo nalogo je opravila tudi Gubčeva v Temenici, zakaj pod vplivom poraza pri španu, so pobegnili beli in Italijani tudi od tam. Najhujše boje in tudi izgube je imela Cankarjeva brigada na Primskovcm, a ga ni mogla zavzeti. Pri ponovljenem napadu drugo noč bi morali sodelovati tudi tomšičevci, toda belogardisti nadaljnje obrambe niso tvegali, ampak so po skrivnem rovu pobegnili v Trebnje pod okrilje italijanskih fašistov. Tako je bila dolina Temenice očiščena in spet prehodna za partizanske kurirje in manjše enote.
Napad na Šentvid pri Stični
Cez devet dni je prišel na vrsto Šentvid pri Stični, kjer so imeli Italijani zelo močno postojanko. Partizane so mikali zlasti italijanski topovi in velike količine usnja, da bi si lahko zagotovili potrebno obutev. Tovarno usnja je morala zavzeti Gubčeva brigada; pri tem je tudi uspela, velike količine usnja zasegla, tovarno pa zažgala. Tomšičeva je morala Šentvid napasti z zahodne strani, med pohodom na izhodiščne položaje za napad in obkoljevanjem pa se je zaradi visokega snega zakasnila za poldrugo uro, tako da se napad ni začel s presenečenjem. Borci 3. bataljona Tomšičeve so deloma prešli žične ovire, zavzeli stavbo, v kateri je bila italijanska radiooddajna postaja in se približali topovom na 30 do 40 metrov; zapleniti jih niso mogli, vendar so preprečili njihovo uporabo proti Gubčevi brigadi. Pri tem so ubili štiri, ranili tri in zajeli tri italijanske vojake. Ker se je bližalo jutro, so se morali partizani umakniti. Obe brigadi sta utrpeli dva mrtva in tri ranjene.
Boji na Brezovem in napad na Polico
Proti trem brigadam, ki so že mesec dni šarile, razgrajale in razbijale po Mirenski in Temcniški dolini, Italijani niso začeli nobenega napada. Bržčas so imeli pred očmi poraze in hude izgube pri Trebnjem, ki jim jih je prizadejala Tomšičeva brigada, pa so raje mirovali v bunkerjih. To je bila ugodna okoliščina, ki je dovoljevala tveganje za odločen udar proti belogardistični trdnjavi na Polici pri Grosupljem. Ta je bila partizanom trn v peti, saj jc ogrožala zveze
pot in prosili hrane, so nekatere zvabili v hiše in polovili. Vse to pa je govorilo, da bo boj z belogardizmom hud in dolgotrajen.
Štabna tragedija pri Grosupljem
Po akciji v Kompoljah in na Hinjah je Tomšičeva morala napraviti dolgo pot po roških gozdovih, okoli Kočevja na Travno goro, po Notranjski na Mokre in od tam na Molnik. Na tej poti sta 3. in 2. bataljon premagala bataljon alpin-cev pri Štirni v Jelenovem žlebu 2. oktobra 1942, zaradi slabe in neredne prehrane ter dolgih pohodov pa so bili borci hudo izčrpani. Brigada je tedaj doživljala svojo najhujšo krizo, zato so bili tudi njeni bojni uspehi majhni. Napadi na belogardiste v Bizoviku, Dobrunjah in Polju pri Ljubljani so le delno uspeli. V času po 22. oktobru 1942 so na ozemlje sedanje grosupeljske občine zahajale le njene patrulje in zasede, predvsem proti Polici, kjer je nastalo zagrizeno gnezdo bele garde. Z večjimi silami je začela posegati v akcije šele 31. oktobra. Tega dne je bil štab brigade a 1. in 2. bataljonom v vasi Huda polica, 1. novembra 1942 pa blizu vasi Tabor; tam je brigada zasegla nekaj hrane in se spopadla s sovražno patrolo. 2. novembra se je 1. bataljon premaknil proti Limberku, 2. bataljon pa se je zadrževal blizu Predol. V noči na 3. november sta 2. bataljon in štab brigade prešla cesto in železniško progo, ki vodita iz Grosupljega proti Kočevju, toda v gozdu pri Prestrani se je štab s štabno patruljo ločil od bataljona in odšel do Sv. Duha na Polževo.
Vse kaže, da je brigadni štab nasedel obveščevalcu dvojniku, ki mu je obetal lahko izvedljivo akcijo z velikim uspehom, v resnici pa je štabovec zvabil v dobro nastavljeno past. Dopoldne 4. novembra 1942 so štab brigade s štabno patruljo nenadoma obkolili Italijani in belogardisti. V hudem boju sta padla komandant brigade Jože Hlepš-Čiro Zasavec in namestnik komisarja brigade Lado Dolenc, dva borca sta bila ranjena, nekaj pa zajetih. Štab je pustolovščino torej drago plačal, bataljona pa sta bila predaleč stran, da bi mu lahko kaj pomagala.
Prvi je za tragedijo zvedel 2. bataljon, ki se je v noči na 5. november premaknil od Oslice proti Ravnemu dolu in Ilovi gori, pri Čušpcrku prekoračil cesto in železnico ter se za vasjo Vodice sešel s 1. bataljonom. Tu sta bataljona doživela 5. novembra 1942 napad kakih 90 Italijanov in belogardistov, a bataljona sta jih po zagrizenem boju odbila brez lastnih izgub. Ponoči sta odšla na Mokre. Tja je 12. novembra prišel čez tunel pri Šmarju tudi 3. bataljon z ranjenci, ki je dotlej operiral z one strani Molnika. Na teh položajih ga je zamenjal 2. bataljon, ki je v okolici Pogleda in Mokrca ostal do 21. januarja 1943, 1. in 3. bataljon pa sta 22. novembra 1942 krenila mimo Lipljenj, Cušpcrka in Ho-čevja do Jauh, od tam pa prezimovat na Brezovo reber.
Obračun s Španom v dolini Temenice
Medtem so dozorele razmere za partizansko protiofenzivo; ta se je začela z uničenjem belogardistične postojanke v Suhorju pri Metliki, nadaljevala pa /. uničenjem belogardistov v Ajdovcu pri Dobrniču in fašistov v Dobu v Mirenski dolini. Pri zadnjih dveh sta v obliki hudih bojev v zasedah in z bombaši delovala tudi 1. in 3. bataljon, 2. bataljon Tomšičeve pa je 11. decembra 1942 skupaj s 3. bataljonom ZDO brezuspešno napadel belogardistično jiostojanko na Polici pri Grosupljem. Tu so bile partizanske enote pač prešibke, enote Tomšičeve, Gub-čeve in Cankarjeve brigade pa so se iz. Mirenske doline pomikale kakor valjar.
V noči na 4. januar 1943 so prišle na vrsto belogardistične postojanke v Teme-niški dolini in na Primskovem. V ta napad sta 1. in 3. bataljon Tomšičeve krenila iz Zagorice. Njuna naloga je bila, da uničita belogardistično trdnjavo pri Španu v Dolenji vasi, Gubčeva je morala uničili postojanko v Temenici, Cankarjeva pa zavzeti Primskovo. Tomšičeva in Gubčeva sta morali z večino sil tudi akcijo zavarovati proti Šentvidu in Šenpavlu pri Stični.
Veliki kmet Ivan Groznik-Špan iz Dolenje vasi pri Temenici je jeseni 1942 organiziral posadko dvajsetih belogardistov, ki so se naselili kar na njegovem posestvu, pridružil pa se jim je še oddelek Italijanov, španovino so preuredili v trdnjavo. Vse to pa ni nič pomagalo, ko sta napadli četi Milana Tominca iz 1. in Jožeta Lepina-Risa iz 3. bataljona Tomšičeve. Najprej so obrambo prebili bombaši iz 3. bataljona, ki so gladko zavzeli strelske okope, nato pa še zidan vodnjak. Anton Grcgorič-Jakcc in Jože Škulca-Martin, sta zavzela tudi pristavo pri vodnjaku ter zajela dva belogardista. Nato se je začel napad z bombami na bele v hlevu in kleli; ti so utrpeli dva mrtva in enega ranjenega, nakar so pobegnili po skrivnem rovu. Plen pri španu je bil ogromen: 15 glav govedi, 2 para konj, 23 težkih prašičev, 500 litrov žganja, 200 kilogramov medu, mnogo hrane in lepa vsota judežnih lir.
Svojo nalogo je opravila tudi Gubčeva v Temenici, zakaj pod vplivom poraza pri španu, so pobegnili beli in Italijani tudi od tam. Najhujše boje in tudi izgube je imela Cankarjeva brigada na Primskovem, a ga ni mogla zavzeti. Pri ponovljenem napadu drugo noč bi morali sodelovati tudi tomšičevci, toda belogardisti nadaljnje obrambe niso tvegali, ampak so po skrivnem rovu pobegnili v Trebnje pod okrilje italijanskih fašistov. Tako je bila dolina Temenice očiščena in spet prehodna za partizanske kurirje in manjše enote.
Napad na Šentvid pri Stični
Cez devet dni je prišel na vrsto Šentvid pri Stični, kjer so imeli Italijani zelo močno postojanko. Partizane so mikali zlasti italijanski topovi in velike količine usnja, da bi si lahko zagotovili potrebno obutev. Tovarno usnja je morala zavzeti Gubčeva brigada; pri tem je tudi uspela, velike količine usnja zasegla, tovarno pa zažgala. Tomšičeva je morala Šentvid napasti z zahodne strani, med pohodom na izhodiščne položaje za napad in obkoljevanjem pa se je zaradi visokega snega zakasnila za poldrugo uro, tako da se napad ni začel s presenečenjem. Borci 3. bataljona Tomšičeve so deloma prešli žične ovire, zavzeli stavbo, v kateri je bila italijanska radiooddajna postaja in se približali topovom na 30 do 40 metrov; zapleniti jih niso mogli, vendar so preprečili njihovo uporabo proti Gubčevi brigadi. Pri tem so ubili štiri, ranili tri in zajeli tri italijanske vojake. Ker se je bližalo jutro, so se morali partizani umakniti. Obe brigadi sta utrpeli dva mrtva in tri ranjene.
Boji na Brezovem in napad na Polico
Proti trem brigadam, ki so že mesec dni šarile, razgrajale in razbijale po Mirenski in Temcniški dolini, Italijani niso začeli nobenega napada. Bržčas so imeli pred očmi poraze in hude izgube pri Trebnjem, ki jim jih je prizadejala Tomšičeva brigada, pa so raje mirovali v bunkerjih. To je bila ugodna okoliščina, ki je dovoljevala tveganje za odločen udar proti belogardistični trdnjavi na Polici pri Grosupljem. Ta je bila partizanom trn v peti, saj je ogrožala zveze
z uporno Ljubljano in po črti vzhod-zahod. Edvard Kardelj-Krištof je uničenje te postojanke nenehno zahteval. Pri napadu na Polico je bilo treba doseči taktično presenečenje, zato so brigade proti Polici krenile že drugi dan po napadu na Šentvid in Sv. Rok.
Tomšičeva je 16. januarja 1943 zasedla vasi Gornje Brezovo in Mlake. Ker je na Gornje Brezovo najprej prišla patrulja predhodnica, to pa je eden od va-ščanov nesel na nos belogardistom na Polico, so se beli po stari navadi takoj napotili v koloni proti Brezovemu, da tri partizane polove in pobijejo. Naleteli pa so na sprejem vse brigade, ki jih je srdito napadla. Kakih 25 belogardistov se je utrdilo v neki hiši, kjer so se srdito borili; eden se je sam zabodel, trije so bili ujeti, več pa jih je zgorelo. Na partizanski strani je padel komandir Miki iz 2. bataljona Tomšičeve.
Poliški belogardisti so na Gornjem Brezovem dobili dober nauk, žal pa je propadlo tudi presenečenje za napad na Polico, ki se je zaradi boja na Brezovem in pretresanja hiš na Blcčjem vrhu tudi zakasnil. Med pohodom na izhodiščne položaje za napad je tomšičevce doletela še ta nesreča, da je bil od izgubljene in na veliko daljavo izstreljene krogle smrtno zadet v glavo komandant 1. bataljona Anton Marincelj-Janko.
Napad na Polico se je začel 17. januarja 1943 ob treh zjutraj. Beli so ga dočakali budni in dobro utrjeni. Partizani so se pognali v brezupen juriš po strmini proti Polici, a bili so gladko odbiti. Le od severovzhoda je enotam 3. bataljona uspelo zasesti nekaj hiš, utrpele pa so več mrtvih; z nekega dvorišča jih sploh ni bilo mogoče odnesti. Edino, kar so partizani dosegli, je bilo, da so odkrili belogardistične odporne točke, to pa je obetalo uspešnejšo jx>novitev napada naslednjo noč. Zaradi tega je komandant Dolenjske operativne cone Milovan Šaranović napad prekinil, pri tem pa izrazil vsestransko občudovanje Tomšičevim jurišačem.
Do ponovnega napada na Polico ni prišlo. Napadajoče enote je namreč doseglo nujno povelje Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije, naj nemudoma odrinejo v Žumberk ter napadejo italijanske, ustaške in nemške enote na kar-lovški progi v hrbet in tako razbremenijo sovražni pritisk na partizansko glavnino v Liki in okolici Bihaća, kjer so Nemci začeli svojo 4. ofenzivo proti NOV in POJ. Tako so si belogardisti na Polici lahko oddahnili, toliko laziti iz. bunkerjev kot prej, pa si poslej le niso upali več. To pa jc bilo tudi nekaj.
Boj pri Biču in Zagorici
Na pohod proti Beli krajini in Zumberku so brigade krenile 19. januarja 1943 ob osemnajstih. Tomšičeva je šla na to pot popolna, torej tudi z. 2. bataljonom. Kljub težavni poti, zakaj sneg je bil debel in južen, je prešla cesto ion progo proti Novemu mestu in dosegla ugodne položaje za počitek: 1. bataljon sc je nastanil v vasi Bič, 3. v vasi Zagorica in 2. bataljon v Dobravici. Blizu sta bili tudi Cankarjeva in Gubčeva brigada. Že tega prvega dne je iz belogardistične postojanke Sela-Šumbcrk krenila belogardistična patrulja 40 mož, s katero so opravili cankarjevci. Beli so utrpeli dva mrtva, eden pa je bil ujet. Do hujšega boja jc prišlo 21. januarja 1943 malo pred poldnem, ko je do Biča prišla preskrbovalna kolona iz enega bataljona 52. pehotnega polka, ene čete črno-srajčnikov in belogardistov iz Šentvida pri Stični, skupaj kakšnih 600 mož. Navalili so tik pred delitvijo hrane za obed. 1. bataljon je skušal zasesti ugodnejše
položaje za boj, a to ni bilo mogoče, zato so se morali borci braniti kar iz hiš. Med poskusom, da bi se iz vasi izvili in Italijane zaobšli z obeh bokov, je padel Ludvik Praznik-Sul jo, ki je poveljstvo nad bataljonom prevzel komaj pred štirimi dnevi, politični komisar bataljona Stanko Bajuk-Milko ter borci 2an, Ris in Zupcvcev.
Na pomoč 1. bataljonu je prišel 3. bataljon iz više ležeče Zagorice, ki je zavzel prevladujoče višine nad vasjo Bič; od tam je z močnim ognjem oviral Italijane in belogardiste, da niso mogli urediti napada na borce 1. bataljona, ki so bili v zelo težavnem položaju. Začel se je zelo trdovraten boj, ki ga je z italijanske strani podpiralo tudi topništvo. Toda v snegu granate in mine niso veliko opravile, tako so borci 3. bataljona Italijane v vasi Bič in pod njo še naprej držali v šahu. Preprečili so tudi napad po gozdu, ko so belogardisti skušali bataljonu priti za hrbet. Proti večeru se je začel juriš 3. bataljona Tomšičeve, ki je Italijanom udaril z boka, na pomoč pa je prihajal tudi bataljon Cankarjeve brigade. Italijani niso zdržali, ampak so jo jadrno popihali proti Pristaviei, a tam so jih enote obeh brigad znova obkolile. V Biču in Pristaviei so Italijani utrpeli 16 mrtvih in 16 ranjenih, eden je bil ujet, partizani pa so imeli 7 mrtvih in II ranjenih.
Skupina borcev iz 1. bataljona Tomšičeve brigade v maju 1943 na Čatežu. V sredini z brki je Franc Bobnar-Gedžo, komandant 1. bataljona, od 23. septembra 1943 komandant Bračičeve brigade.
Boj v Biču in pri Pristaviei je pokazal, da tomšičevci daleč prekašajo sovražnike po bojni in manevrski sposobnosti, predvsem pa po hrabrosti. Tomšičeva je imenitno manevrirala in Italijanom prizadejala nov poraz.
Bitka v Suhi krajini
Najčistejše in najsijajnejše zmage je Tomšičeva brigada dosegla med bitko v Suhi krajini od 16. do 20. marca 1943. Tedaj so prišle do popolnega izraza izredne bojne sposobnosti njenih borcev in poveljnikov, predvsem pa sposobnost za hiter manever in za boj iz neposredne bližine.
Bitka v Suhi krajini spada na začetek drugega dela partizanske protiofen-zive, ki je bila prekinjena zaradi odhoda treh slovenskih brigad na pomoč v Žumberk, namenjena pa je bila zlasti uničenju izdajalske bele garde. Kakor Te-meniška dolina in ves pas med železniško progo Ljubljana — Novo mesto in takratno razmejitveno črto med Nemci in Italijani, je bila tudi Suha krajina južno od Krke za partizane važno prehodno področje, nujno potrebno za zveze in manever od vzhoda proti zahodu in narobe. Prebivalstvo Suhe krajine je po zaslugi svojih dušnih pastirjev večinoma prešlo na stran sovražnikov osvobodilnega gibanja, beli vojščaki pa so tu izpričali najhujšo zagrizenost, zaslepljenost in okrutnost. Z izdajstvom v Suhi krajini je bilo treba obračunati tudi zategadelj, da bi zavarovali roške gozdove, kjer so bile mnoge partizanske bolnišnice in kamor se je spet nameravalo naseliti vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja.
Za obračun z belimi v Suhi krajini so se partizanska poveljstva temeljito študijsko pripravila. To velja tudi za borce, ki so bili polni odličnega bojnega duha, napadalni in pripravljeni na žrtve. V Tomšičevi brigadi se je že končal proces utrjevanja, katerega poglavitna značilnost je bila izbor in dviganje kadrov na osnovi hrabrosti, izpričane v boju. Tomšičeva je imela odličen štab, odlična bataljonska poveljstva ter odlične komandirje čet in vodnike vodov.
Za pohod na belogardiste v Suho krajino južno od Krke so se partizani zbrali v vaseh Kal, Dobrnič, Dobrava in, Vrbovec pri Dobrniču. Tomšičevi, Gubčevi in Cankarjevi se je tokrat priključila tudi Šercerjcva brigada, ki je dotlej samostojno operirala po Notranjskem. Brigade so proti večeru 15. marca 1943 odšle proti zahodu in zahodno od Zagradca prešle Krko. Gubčeva je morala z napadom na kočevsko progo pri Čušpcrku z zaporo v tej smeri ter z zaporami pri Dvoru in Starem logu vso akcijo širše zavarovati. Cankarjeva je morala napasti in uničiti belogardistično postojanko v Hočcvju, Šercerjcva belogardistič-no postojanko na Korinju, Tomšičeva pa belogardistične postojanke v Ambrusu in njegovi najbližji okolici.
Napad na Ambrus in prva zmaga
Tomšičeva brigada je Krko prcbredla pri vaseh Globoko in Fužine zahodno od Zagradca. Da bi dosegla taktično presenečenje, je morala Ambrus napasti s pohoda, kar je imelo to slabo stran, da pred napadom ni bilo mogoče opraviti poveljniškega ogledovanja, napad pa se je začel tudi zelo pozno, že proti jutru. Samo vas Ambrus je moral obkoliti in zavzeti 2. bataljon, 3. bataljon je moral poprej opraviti z belogardisti na Kalu, potem naj bi pomagal pri zavzetju Am-brusa, 1. bataljon Tomšičeve pa je bil v rezervi
Z belogardisti na Kalu blizu Ambrusa je 3. bataljon hitro opravil, pri tem pa je utrpel dva mrtva. Takoj je pritisnil dalje in posegel v boje za Ambrus, kjer je 2. bataljon že zavzel večino vasi in belogardiste potisnil v utrjeno šolo. Toda iz hiš za hrbtom naših borcev, ki so bile že zavzete, so se še vedno oglašali izdajalski streli in letele so ročne bombe. Zaradi tega je bilo treba vdreti v
vsako hišo in jo preiskati. Partizani so povsod našli strelivo in bombe, tudi v župnišču. Ker so se nekateri prebivalci še nadalje upirali partizanom, da bi tako pomagali svojim obkoljenim vojakom v šoli, je bilo treba nekatere hiše zažgati, ker pa je bilo vetrovno, je bil kmalu v plamenih ves Ambrus. To je znatno zavrlo napad 2. bataljona na utrjeno šolo, od koder so se beli ogorčeno branili. V boj je s težkim mitraljezom posegel še 1. bataljon, ki je z nenehnim ognjem zasipal tisto stran šole, kjer je bilo samo eno okno. Tako je skušal pomagati borcem 2. bataljona, da bi se uredili za ponoven napad na šolo; spričo pomanjkanja razstreliva pa to ni bilo mogoče, zato so si vrstile samo nepotrebne žrtve. Partizani bi bili morali šolo zažgati še ponoči, tega pa niso mogli narediti, ker so imeli o obrambnem sistemu v Ambrusu premalo obveščevalnih podatkov.
Konec dopoldneva se je 3. bataljon izvlekel iz boja v Ambrusu, saj je svojo nalogo opravil več kot zadovoljivo. Dobil je nalogo, da krene proti Zagradeu in
Stanko Semič-Daki kot komandant in Jože Lepin-Ris kot namestnik komandanta Tomšičeve brigade iz dni po kapitulaciji Italije.
napad na Ambrus s tiste strani dodatno zavaruje. Položaje na grebenu je dose gel še pravi čas, drugače bi mu bila trda predla. Iz Zagradca je namreč šla belogardistom v Ambrusu na pomoč četa črnosrajčnikov, da bi jih oskrbela s stre livom in jim pomagala v boju. Ker je bila glavna cesta zasekana in so jo varovali partizani, se je usmerila vzhodno od nje po stranski poti proti vasema Ratnica in Sv. F eter. Komandant 3. bataljona Tomšičeve Ivan Kovačič-Efenka pa črnosrajčnikov ni moral takoj napasti marveč je velel počakati, da pridejo iz
gozda na piano na njive. Njegovi borci so se hitro razvrstili v polkrožno zasedo, ki naj se ob napadu zapre z obeh bokov, poldrugi vod 3. čete pa naj bi fašistom prišel za hrbet in jim onemogočil pobeg proti Zagradcu To je bil sijajen manever, ki je zapečatil usodo te črnosrajčniške čete.
Fašisti so se znašli na njivah brez kritja in nenadoma je začelo nanje od vseh strani pokati. Zaklone so si iskali za kamnitimi grobljami in po trnastem grmovju, od koder pa niso mogli urediti učinkovitega ognja. Partizani so nanje streljali s treh strani, zbežali pa ni bilo mogoče, ker so partizani gozdno globel, ki edina ni bila pod ognjem, zažgali. Velika suha resasta trava s presušenim dračjem je gorela kakor bakla, tako da so bili fašisti prepuščeni na milost in nemilost partizanskim strelcem, ki so vse bolj stiskali obroč, pri tem pa merili v živo. Kmalu je bilo na bojišču dosti mrtvih in partizani so začeli pobirati plen: tri težke mitraljeze, tri puškomitraljeze, en lahki minomet in dvajset pušk ter mnogo streliva, opreme in hrane. Pri tem so si privoščili tudi zaplenjena italijanska krepčila za pogum. Ko so v zmagoslavnem vzdušju popili steklenico žganja, jo je Štefan Robič vrgel v trnje za kamnito grobljo, tamkaj skriti fašisti pa so mislili, da je to bomba posebne vrste, zato so se pognali ven in dvignili roke. Tako je bilo šest tudi ujetih, mrtvih pa ni štel nihče, celo Italijani ne, ki brzda črnosrajčnikov tudi sami niso marali ali pa so se bali, da bodo nenehne polomijade njihove elitne vojske preveč porazno vplivale na njihovega že tako omajanega bojnega duha.
Čeprav so bili črnosrajčniki pri Ratnici potolčeni, pa je njihov poseg le vplival na boj za Ambrus. 2. bataljon Tomšičeve se je umaknil brez povelja in to mu je prizadejalo nepotrebne žrtve, zakaj beli so opogumljeni in ob belem dnevu lahko dobro merili.
Zmaga na Vrheh
Tomšičeva brigada je Ambrus držala v širši obkolitvi in pod ognjem. Borci so bili od izredno dolgega pohoda in bitke tako izmučeni, da so spali kar na položajih med streljanjem, pri tem pa so jih začeli nadlegovati tudi Italijani z letali. V noči na 17. marec jim je bilo nujno privoščiti nekaj več počitka, zato te noči niso napadali.
Že prvi dan bojev so Italijani uvedli v boj dva posebna bataljona, ki sta drugi dan rešila obkoljeni in močno zdelani posadki belogardistov v Hočevju in na Korinju, 1. bataljon črnih srajc iz Krške vasi, kolikor ga je bilo še ostalo, pa naj bi ponovno odšel prek Zagradca in Ratnice na Sv. Peter in od tam v Ambrus. Koloni posebnega bataljona Cacciatori, ki je popoldne prodirala od Ko-rinja, je po manjših spopadih uspelo priti v Ambrus, od tam pa je pritisnila proti Debelemu hribu in Kamen vrhu, kjer se je zapletla v srdite boje s 1. in 3. bataljonom Tomšičeve. Drugi bataljon je na planinske lovce pritisnil bočno od vasi Višnje in jih z jurišem gonil poševno proti Ambrusu vse do vasi. V tem času pa je od Zagradca k Sv. Petru prodrl okrnjeni bataljon črnosrajčnikov iz Krške vasi; s svojo četo ga je zaobšel Jože Lepin-Ris iz 1, bataljona Tomšičeve ter ga potolkel, uničil njegov pratež (nekaj kamionov), poražene ostanke pa potisnil na Mali vrh, kjer so jih borci 1. in 3. bataljona obkolili, žal pa je fašiste pred popolnim uničenjem rešila noč.
V hudih bojih na Debelem hribu, Kamen vrhu in Malem vrhu je Tomšičeva slavila novo zmago. Borci dotlej še niso videli toliko mrtvih sovražnikov na enem
kraju, orožja pa so zaplenili toliko, da je mnogo borcev nosilo tudi po dve puški, čeprav vseh niso niti pobrali. Prav tako kakor prejšnji dan 3. se je tu oborožil še 1. bataljon.
Milo za drago
Italijani, kolikor jih ni zbežalo v dolino Krke, so si našli zavetje v Ambru-su in Kalu. V Ambrusu je bilo že od prej 70 belogardistov in 30 Italijanov, zdaj pa je njihove položaje okrepil še posebni bataljon iz divizije Cacciatori, ki je štel 218 mož in je bil že zelo zdelan. Poveljstvo Dolenjske operativne cone je ocenilo, da bi jim bilo mogoče v Ambrusu prizadejati nov poraz ter jih deloma ali pa v celoti uničiti, zato je v noči na 18. marec zaukazalo nov napad na Am-brus. Tokrat je napadajoče tomšičevce okrepilo še z. dvema bataljonoma Cankarjeve in enim bataljonom Šcrcerjeve brigade. Ti bataljoni so napadali s severne in vzhodne strani, Tomšičeva pa je napadala Ambrus z juga od Žvirč in z zahoda, pri tem pa je morala znova zavzeti tudi Kal. Napad se je začel ob treh po polnoči. Oster in bliskoviti nalet partizanskih udarnih skupin od vseh strani je med belimi in planinskimi lovci povzročil veliko zmedo, začeli so zapuščati položaje in se umikati v posamezna zidana poslopja. Partizanski pritisk ni popustil niti podnevi, značilni zanj pa so bili boji iz neposredne bližine, pri čemer so prišle do posebnega izraza bombe.
Tomšičevci pa so zelo zgodaj zapazili prodor nove italijanske kolone, ki je pritiskala nekje od Gozdarja oziroma iz. Strug, se pravi Tomšičevi brigadi v hrbet. To je bil posebni bataljon črnih srajc štev. 3, ki je tudi štel nekaj čez dvesto mož. Udaril je v hrbet 2. bataljonu Tomšičeve; ta se je moral hitro obrniti in preiti iz napada v obrambo. Pri izmikanju je prišel v križni ogenj in znova utrpel precejšnje izgube. Boji Tomšičeve za Ambrus so bili tako končani. V obeh napadih na Ambrus je utrpela 18 mrtvih in 64 ranjenih, kar že samo po sebi priča o izredni ostrini bitke.
Prvi in drugi bataljon Tomšičeve s štabom brigade sta se umaknila v gozd proti Tisovcu, toda od tam so še nadalje pritiskale močne sovražne sile, zato sta se morala vrniti na hribčke proti Ambrusu in Kalu in tu sprejeti boj. Po enournem boju pa sta morala zapustiti tudi te položaje zaradi premoči fašistov; pri tem so padli trije borci, namestnik komisarja brigade Jože Bradeško-Boštjan pa je hudo ranjen prišel v roke fašistom. Ko se je za to izvedelo, se je vsa brigada pognala na juriš, da bi rešila Boštjana, a bilo je prepozno, zakaj Italijani so ga bili že zabodli. Borci so ga dobili sicer še živega, a je v nekaj trenutkih izdihnil. Toda ob Boštjanu je obležalo tudi 17 fašistov in fašistični tenente, ki je ravno pisal pismo s prošnjo za premestitev. Pri njem so tomšičevci dobili Bošt-janovo komisarsko torbico in porezanc položajne oznake ter tudi važne italijanske listine o sovražnih namerah. Tako so se maščevali za smrt priljubljenega partizanskega komisarja, vrnili so fašistom milo za drago.
Tomšičevci so s tem jurišem vrgli fašiste daileč nazaj proti Tisovcu, vendar je bilo sovražnikov preveč, zato se je bilo treba umakniti proti vzhodu. Ko so na umiku prečkali cesto Zvirčc-Ambrus, so ob robu gozda naleteli na novo kolono fašistov in jo z jurišem prepodili proti Ambrusu. Padlim fašistom so pobrali samo orožje, za drugo ni bilo časa, zakaj fašisti so se kmalu osvestili in spet začeli napadati ter obkoljevati. Tomšičevcem pa je uspelo prebiti se iz obroča
že drugič, nakar so se umikali mimo vasi Višnje in Brezov dol proti vasi Ple-šivica, kjer se jim je obetal počitek.
Sijajni finale pri Plešivici
Od nenehnih tridnevnih bojev so bili borci Tomšičeve brigade silno utrujeni, ves prejšnji dan pa brez hrane, kar jim je tudi jemalo moči. V noči na 19. marec 1943 so se prvič za silo naspali, zjutraj pa se jim je obetal obilen zajtrk s krompirjem in govejim mesom. Ta jim je spet vrnil moči in dobro voljo.
Okoli desetih so ogledniške patrulje zapazile večjo sovražno kolono, ki je šla iz Ambrusa proti Kamen vrhu in cerkvici Sv. Petra. Kazalo je, kakor da se sovražniki umikajo proti Zagradcu, toda kmalu so partizani zapazili italijanske predhodnice, kako se spuščajo pošev iz Malega vrha proti Plešivici in Sv. Katarini. Drugi bataljon Tomšičeve je sovražnikom pohitel nasproti, da bi jih pričakal v zasedah, tretji bataljon pa se je pripravil za udar v sovražni levi bok. Komandant Dolenjske operativne cone Milovan Šaranovič je hkrati ukazal Cankarjevi brigadi, da sovražnike obide pri Brezovem dolu, jih obkoli in popolnoma uniči. Ker pa so partizani ta čas zapazili tudi močne sovražne sile iz Žužemberka, Lašč nad Dvorom in Smuke, sc je morala Cankarjeva brigada obrniti proti njim in prvotnega ukaza ni mogla izvršiti. Tomšičeva je ostala tako pre puščena sama sebi.
Drugi bataljon je fašiste pričakal s hudim ognjem iz. neposredne bližine ter jim zadal hude izgube in jih pognal v beg. Toda sovražniki so se hitro zbrali in uredili ter proti 2. bataljonu Tomšičeve izvedli hud naskok v dveh velikih valovih. Začel se je boj prsi ob prsi, toda sovražniki so bili številčno močnejši, zato se je bataljon spretno umaknil proti Sv. Katarini. Kazalo je, da sc bosta morala 2. in 1. bataljon umakniti tudi od tu, ker je borcem začelo primanjkovati streliva, pritisk fašistov pa je bil vse hujši. Tako se je brigada že začela umikati proti vasi Gradenec. Partizanske položaje je ves čas tolklo tudi sovražno letalstvo, toda Giovani Cueu-Ivo, partizan italijanske narodnosti, je prav tu ukanil sovražnike, tako da je z deskami in apnom naredil posebne znake. Namesto na partizane so italijanski bombniki sesuli svoj bombni tovor na fašiste kar je povzročilo med njimi hudo zmedo.
Ob umiku s Sv. Katarine proti Gradcncu je za tomšičevec nastopila najhujša kriza. Tedaj pa je na fašiste udaril Ivan Kovačič-Efenka s 3. bataljonom Tomšičeve, ki je bil sovražne položaje zaobšel z levega boka. Zdaj so se fašisti obrnili proti njemu in pritisk proti Sv. Katarini |e splahnel. Drugi bataljon je uredil svojo razvrstitev in se začel primikati sovražnikom, da bi jih napadel z bombami. Odločilno potezo pa je spet izvedel Jože Lepin-Ris s svojo četo; zašel je v sovražno zaledje in silovito udaril fašistom v hrbet. Hkrati sta na fašiste navalila tudi 2. in 3. bataljon. Zaradi hudih izgub fašisti niso zdržali napada tom-šičevcev. Začeli so bežati in se v neredu umikati, njihove ostanke pa so naši borci preganjali prav do Krke in Zagradca.
Na bojišču je obležalo najmanj 70 sovražnih vojakov, 6 oficirjev in nekaj belogardistov, tomšičevci pa so zaplenili: en popolni in cn nepopolni težki mi-nomet, dva težka mitraljeza, najmanj 50 pušk, mnogo streliva in vojaške opreme ter bojno zastavo posebnega bataljona črnosrajčnikov štev. 3. To je bil med bitko v Suhi krajini že drugi bataljon, ki ga je Tomšičeva izločila iz boja, pri
tem pa je sama utrpela le dva mrtva in deset ranjenih. Ta zmaga je bila sijajen finale, ki so ga tomšičevcem vsi zavidali.
S tem je bila bitka v Suhi krajini za Tomšičevo končana. Na umiku proli Staremu logu pa jo je doletela še posebna slepilna naloga. Morala se je obrniti, oditi nazaj proti Krki, jo prekoračiti zahodno od Dvora ter se usmeriti proti Selam-šumberku. Na tej poli se je ob Krki kratko spopadla z belogardisti. S tem manevrom naj bi ustvarila vtis, da se bodo štiri brigade umaknile tja, od koder so šle v napad na bele v Suho krajino; to je Italijane tudi zavedlo. Toda brigada se je že 20. marca 1943 zvečer obrnila, spet prešla Krko in dokončno odšla za tremi brigadami proti Staremu logu. General Gambara, ki je gojil pobožne želje po maščevanju, pa se je spet enkrat obrisal pod nosom, zakaj na področju zahodno od Dobrniča je zaman grmadil sile.
Pomemben slepilni manever
Po bitki v Suhi krajini marca 1943 ni Tomšičeva več tako aktivno posegala na ozemlje sedanje občine Grosuplje; poslej je bila njena navzočnost na tem
Slovita haubica Tomšičeve brigade. V sredini ob ščitu Stanko Semič-Daki, ki se je za topničarja izšolal v Španiji in je s topovi rad ravnal tudi kot komandant brigade.
področju le občasnega, prehodnega ali obrobnega pomena. Tako jo konec maja 1943 zasledimo v Temcniški dolini in v Šentvidu pri Stični, kjer je izvedla nekaj zasežnih oziroma prehranjevalnih akcij. Ta čas se je zadrževala na Čatežu in v njegovi okolici, njen 3. bataljon pa na Cirniku. In prav ta je moral napraviti
dolgo pot čez Čatež, Primskovo in Temeniško dolino v Šentvid; tam so ga na povratku Italijani obstreljevali s težkimi minometi, v Tcmeniški dolini pa je prišlo tudi do nočnih prask z belogardisti.
Mnogo pomembnejši je bil pohod čez Temeniško dolino v stiske hribe z napadi na nemški postojanki Osredek in Javorje; to je bil dobro zamišljen sle-pilni manever za prikritje prehoda Cankarjeve in Šercerjeve brigade čez Savo na Štajersko. Na pot je Tomšičeva z Gubčcvo krenila 3. junija čez Čatež, Primskovo in Sobrače do Pristave, kjer je v gozdu predanila, v noči na 5. junij 1943 pa napadla obe postojanki na nemški strani takratne razmejitvene črte, ki je bila preprežena z. bodečo žico in minskimi polji. Njene zasede so vdrle skoraj do Litije in tam potolkle več Nemcev na motoeiklih in kamionih ter pri tem zaplenile en puškomitral jez, pri napadu 1. bataljona na Osredek in 4. bataljona na Javorje pa en puškomilraljez, enajst pušk in štiri pištole. Sama je pri tem utrpela dva mrtva in pet ranjenih.
Čez mejo pri Pristavi so se deli Tomšičeve vrnili že 5. junija z dnevom, da bi zavarovali umik glavnini, ki je še nadalje napadala. Ti deli so postavili zasede nad Metnajcm in v njegovi okolici, ponoči na 6. junij 1943 pa sc je z nemške strani vrnila tudi preostala brigada, ki je iz. Bukovice skupaj z Gubčcvo spet krenila prek Temeniškc doline proti Čatežu. Onstran Primskovega sta brigadi okoli desete ure zašli med zasede močnih italijanskih sil. Po hudem boju se je večjemu delu posrečil preboj mimo bunkerjev postojanke v Krtini proti Dobrniču, manjšemu delu pa na Trebclno.
Brigadna glavnina je šla čez Krko in jo prestopila v noči na 10. junij, da je lahko oddala ranjence v roške bolnišnice. Že 13. junija se je z okolice Dolenjskih Toplic napotila v obratni smeri in 15. junija prišla na Cirnik, naslednji dan popoldne pa čez. dolino Temenice do Mctnaja, kjer se je zadrževala še 17. in 18. junija 1943. V kakšni zvezi je bil ta pohod, ni jasno. Cankarjeva in Šer-cerjeva brigada nista mogli preiti Save in sta se že 9. junija vrnili, nato pa se v okolici Velikega Ločnika zapletli v hude boje, ki pa so se bili tudi že končali. Morda je ta manever naredila zato, da bi sc združila z odcepljenimi enotami med bitko pri Čatežu pred desetimi dnevi; to ji je uspelo šele 21. junija 1943 na Čcšnjici pri Trebelnem.
Boji pri Liscu in napad na Žvirče
Tomšičeva je znova zašla na tla sedanje grosupeljske občine šele po ustanovitvi prvih dveh slovenskih divizij, ko ji je poveljeval Stanko Semič-Daki. To je bilo po napadu Gubčeve in Cankarjeve na Žužemberk od 25. do 28. julija 1943. Takrat so imeli slovenski partizani že tudi prvih pet topov: enega gorskega, tri protitankovske in enega brzostrelncga, zaseženega v uničenem italijanskem tanku.
Šercerjeva brigada bi morala napasti in uničiti belogardistično postojanko Sela-Šumberk. Zaradi tega so se čez dan 1. avgusta 1943 vneli hudi boji na položajih Liscc-Kamcnje, ki jih je branila Tomšičeva brigada in tako preprečevala prihod sovražnih okrepitev na pomoč belogardistom. Pri tem je Italijanom po lastnem priznanju prizadejala tri mrtve in dva ranjena.
Na Ajdovcu sta prvi dve brigadi 14. divizije (Tomšičeva in Šercerjeva) dobili ukaz, da odideta na operativno področje med kočevsko progo, Kolpo, Javorniki in progo Ljubljana—Postojna. V noči na 4. avgust 1943 sta prešli Krko in se
razmestili v okolici Hinj in Žvirč ter napadli belogardiste. Šerccrjeva je napadala Hinjc, Tomšičeva pa Zvirče. Na Zvirčah so bili belogardisti nastanjeni po kmečkih hišah, glavno oporišče pa so imeli v šoli, ki so jo obdali z bunkerji. Tomšičcvci so že s prvim napadom pregnali belogardiste iz kmečkih hiš, da so se zatekli v utrjeno šolo. Kakih trideset bombašev je prodrlo do šolskih zidov in v šolo so nametali bombe ter jo zažgali. Belogardisti so spoznali, da bi bil vsak nadaljnji odpor zaman, zato so se splazili skozi vrzel v partizanski obko-litvi in se pognali v beg. Šola je pogorela do tal in v Žvirčah ni bilo več sovražne postojanke. O izgubah med belimi in med partizani ni nič znanega.
Se isti večer pa se je pohod nadaljeval. Tomšičeva in Šerccrjeva sta odšli čez Malo goro in Ložine proti Jelenovemu žlebu. Poslej je Tomšičeva vse do kapitulacije Italije operirala zahodno od kočevske proge oziroma zahodno od grebena Male gore.
Obkoljevalni pohod na Turjak
Po zmagi nad 2000 črnosrajčniki 10. septembra 1943 pri Dolenji vasi, ki so morali položiti orožje, in po vkorakanju v Ribnico na Dolenjskem sta 1. in 2. bataljon Tomšičeve zarana 12. septembra 1943 odrinila proti Velikim Laščam z nalogo, da očistita ozemlje v splošni smeri proti Ljubljani izdajalske bclogar-distične zalege. Na čelu kolone obeh bataljonov so bila oklepna vozila in motorizirani odred, za njima pa Kotarjeva kolesarska četa iz sestave 1. bataljona. Belogardisti iz Velikih Lašč so pobegnili brez boja proti Turjaku, pri Čretežu pred Turjakom pa so na tomšičevce užgali.
Daki je za pritisk na bele z juga izločil dve čeli 1. bataljona, s tanki, motoriziranim odredom in topovi pa je krenil po obhodni cesti čez Zdensko vas, Grosuplje, Šmarje in Škofljico na Pijavo gorico, da bi belogardistom zaprl možnost umika proti Ljubljani. Po isti poti je krenila tudi Kotarjeva kolesarska četa, ki pa je noč na 13. september preživela v Zdcnski vasi, kjer se je okrepila tako po številu koles kot po novih borcih. Pot tem enotam v Dobrepoljsko dolino in dalje proti Grosupljemu je odprl 2. bataljon Tomšičeve pod poveljstvoni Jožeta Lcpina-Risa. Ta je krenil v Videm-Dobrepolje predvsem z. nalogo, da novači nove borce, tu pa je naletel na belogardiste, ki so zbežali v vas Malo apno in Male Lipljcne. ^Bataljon je z delom sil takoj pohitel za njimi. V vasi Staro Apno je prišlo do spopada, v katerem so belogardisti utrpeli enega mrtvega, enega ranjenega in tri ujete, drugi pa so sc prebili v grad Turjak. Drugi bataljon je v vasi Staro Apno prenočil, zarana naslednjega dne (13. septembra 1943) pa krenil stiskat obroč okoli Turjaka, ki sta ga z južne strani polkrožno ob-scdali že dve četi 1. bataljona.
Proti večeru prvega dne je na kamionih do Zdenske vasi prišel tudi 3. bataljon Tomšičeve, ki je tu prenočil, nato pa nadaljeval pot na kamionih na Veliki Ločnik. Pri gradu Boštanj so po njem pomotoma udarili borci Cankarjeve brigade, a brez posledic. Spotoma je bataljon pri Ponovi vasi streljal na bežeče belogardiste, zaprl izhode s Turjaka proti Šmarju in Ljubljani, drugi večer pa krenil mimo obkoljenega Turjaka proti Velikemu Osolniku, kjer je 15. septembra 1943 popolnoma potolkel Skalarjev belogardistični bataljon. Ob istem času je Kolesarska četa obračunala pri Želimljem z zapotoško belogardistično grupaci-
jo, ki se je močno zdesetkana zatekla k Nemcem v Ljubljano. Tako jc Tomšičeva ustvarila ugodne razmere za uničenje belih na Turjaku; to je storila Prešernova brigada.
Med nemško ofenzivo
Med nemško ofenzivo so se na tleh sedanje grosupeljske občine znašli le nekateri deli 3. bataljona Tomšičeve, ki je bil v noči na 21. oktober 1943 poslan na kamionih z. Mašuna v okrepitev partizanske obrambe pri Brodu na Kolpi. Od tu je v noči na 23. oktober prešel na Dvor in proti Soteski, da bi preprečil sovražni vdor iz. Novega mesta proti Žužemberku, nato pa je prekopaval in zasekaval cesto iz. Starega loga proti Dvoru. Tu so ga 25. oktobra 1943 močne nemške sile s tanki pregnale in razpršile po skupinah. Del teh skupin je ostal v gozdovih vzhodno od ceste, kjer je bil prepuščen hudemu gladovanju, večina pa se jih je umaknila proti zahodu.
Pratež z desetino borcev je že 24. oktobra 1943 povedcl bataljonski politični komisar Nande Sedej v zaselek Hrib pri Hinjah, kjer so se zavarovali s stražo in s patruljo proti Žvirčam. Ob prodoru nemških tankov iz Starega loga se jc ta skupina drugi dan umaknila v Lopato in v hosto nad Lopato, 26. oktobra pa prišla v stik z okrepljenim vodom iz 1. čete v Gradcncu in političnimi aktivisti. Ti so povedali, da je Cankarjeva brigada v Krški vasi pustila 12 dvestokilogram-skih prašičev, 500 kilogramov surovega masla in 500 kilogramov sira trapista iz stiškega samostana. To hrano je bilo treba oteti pred Nemci, zato je še isti večer in naslednje dni odšla v Krško vas posebna polrulja, dokler ni poklala vseh prašičev. Ta skupina borcev se je utaborila v vasi Klingan, kjer je cvrla slanino in spravljala mast v množico praznih kotlov ter jih večinoma zakopala v gozdu. Prav tako je tu zamaskirala tudi protitankovski top, težke mitraljeze in drugo odvečno orožje ter strelivo, predvsem topovsko in minometno. V tem so njene patrole izvedele, da se glavnina bataljona s komandantom Jgnacem Horvatom Imretom zadržuje v Velikih Laščah. Nande Sedej je skupino 30. oktobra 1943 povedcl proti Strugam čez Žvirčc, kjer so jo brez posledic napadli trije nemški oklepni avtomobili. Drugi dan je skupina prišla v sestavo bataljona, ki jc na položajih pri Ponikvah (Mali hrib in Topolovcc) zapiral dohode iz Dobrepoljske doline, a Nemci do sem še niso prispeli.
V noči na 1. november se jc glavnina 3. bataljona umaknila čez. Sv. Gregor v Globcl pri Sodražici, od tam pa se je morala zjutraj pred tanki umakniti proti mlaki in Loškemu potoku. Naslednjo noč sc je obrnila in krenila v nasprotno smer. Čez Sv. Gregor in severno od Ortneka se je mimo Sv. Ane 3. novembra 1943 izmuznila skozi medprostore med nemškimi kolonami v Suho krajino in od tam v Kočevski Rog. Na Starem bregu so se te enote sešle s skupinami borcev, ki so 25. oktobra ostali odrezani vzhodno od Smuke in Starega loga, kolikor niso odšli v Belo krajino in na Dolenjsko, kjer so se priključili drugim partizanskim enotam. Od prejšnjega močnega bataljona jc tu ostalo 153 ljudi.
Med bivanjem na Starem bregu med 11. novembrom in 2. decembrom 1943 so enote 3. bataljona Tomšičeve izvedle več prehranjevalnih akcij v Suhi krajini. Na teh pohodih so dosegle celo Krško vas, izvedle zasego v Ambrusu ter pobrale poskrite kotle z maščobo v gozdu pri zaselku Klingan. V noči na 1. december 1943 so od tam pripeljale tudi protitankovski top in drugo orožje s strelivom.
Po napadu na Kočevje
Dalj časa se je Tomšičeva brigada zadrževala v Suhi krajini še po napadti na Kočevje od 9. do 12. decembra 1943. S položajev na Mali gori in Vrbovcu sta 1. in 2. bataljon Tomšičeve krenila čez Kuko vas in Tisovec na Veliki in Mali Ko-rinj, ikjer sta prebila noč na 15. december. Od tam sta tega dne zarana odšla čez Brezov dol in Gradcncc k Laščam nad Dvorom, od tu pa sta se 17. decembra premestila na Hinje; tam sta se jima priključila tudi 3. in 4. bataljon.
Na Hinjah je bil razpuščen 4. bataljon, ki je obstajal od 17. maja do 18. decembra 1943. Dve četi sta bili vključeni v sestavo 1. bataljona, ki je med nemško ofenzivo utrpel najhujše izgube, z borci tretje pa sta bila okrepljena 2. in 3. bataljon Tomšičeve. Hkrati so bili izpopolnjeni štabi bataljonov in komande čet, poveljstvo nad brigado pa je od ranjenega Stanka Semiča-Dakija prevzel dotedanji načelnik štaba brigade Ivan Kovačič-Efenka. Namenstnik komandanta je bil že od 20. septembra Jože Lcpin-Ris.
Med bivanjem na Hinjah se je brigada uredila in odpočila. Tu se je začelo živahno politično in kulturno delo, ki je dalo več mitingov in množično gibanje za izdajo žepnih časopisov v četah in bataljonih.
Prišlo je tudi do bojev z deli 162. nemške pehotne divizije Turkestantske, ki je pred popolnim uničenjem rešila napadeno kočevsko garnizijo, 21. decembra 1943 pa se je usmerila čez Stari log proti Dvoru in Novemu mestu. Tega dne so tomšičevci razbili sovražno zaščitnico, uničili tri kamione in pobili kakih dvajset sovražnikov. 22. decembra so patrulje nenehno obstreljevale in vznemirjale Nemce, ki so na Dvoru popravljali most, zvečer pa je brigada napadla sovražnike v Podgozdu, Jami in Stavci vasi; 24. decembra, ko se je sovražnik umaknil, so tomšičevci znova razrušili most na Dvoru. Ta čas se je Tomšičeva premestila v vasi Sela in Vrh, 26. decembra 1943 pa se je začel pohod proti Beli krajini, da bi se enote 14. divizije pripravile za pohod čez Hrvatsko na Štajersko. Poslej se tomšičevci na ozemlju sedanje grosupeljske občine niso več pojavljali.
OPOMBE O GRADIVU
Pri pisanju tega sestavka sem uporabljal: Zbornik dokumenlov in podatkov o norodno-osvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del peti, knjige 3, 4, 5, 6, 7 in 8, knjigo Lada Am-brožiča-Novljana Partizanska protiofenziva, Stanka Scmiča-Dakija Najboljši so padli 1 in 2, knjigo dr. Toneta Ferenca Kapitulacija Italije . . ., spomine Jožeta Lepina-Risa, Antona Gregoriča-lakca, Staneta Rožena, Franca Mikuža-Volka, St.inela Sušteršiča-Boštjana, Mirana Subica-laneza, dnevnik Nandeta Sedcja, poročilo Milovana Saranoviča, spomine Pera Popivode in dr. Milana Dolenca, sestavek Dušana Švare-Duleta Idealna zaseda  . . in svoje spomine
TEDEN REVOLUCIONARNIH TRADICIJ V DOBREPOLJAH, DNE 25. MAJA 1975
Bogdan Osolnik*
Praznik osvoboditve in zmage nad fašizmom je praznik nas vseh, vsega slovenskega naroda, ki se je v težkem boju s fašističnimi okupatorji osvobodil z lastno partizansko vojsko in prvič v zgodovini postal gospodar na svoji zemlji kot suveren in enakopraven član družine narodov in narodnosti Jugoslavije.
Praznik osvoboditve je hkrati praznik revolucionarnih pridobitev slovenskega delovnega ljudstva, za katere se je delavsko gibanje dolga leta spopadalo s protiljudskimi oblastniki in izkoriščevalci. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je naša samoupravna socialistična ureditev, ki daje delovnemu človeku pravico, da odloča o svojem delu in njegovih sadovih, primer ene najbolj svobodnih, demokratičnih in humanih družbenih ureditev, kar jih danes poznamo — vse to pa so cilji, za katere se tudi v mnogih bolj razvitih deželah delovni ljudje šele borijo.
Lahko smo torej ponosni, da smo Slovenci in državljani Titove Jugoslavije in da smo iz naroda hlapcev — o katerem je z. bolečino pisal Cankar — postali narod svobodnjakov, samoupravi jalcev v osvobojenem delu.
Že med vojno se je v Osvobodilni fronti prekalila enotnost delovnega ljudstva, delavcev, kmetov in delovnih izobražencev, za katero se je delavsko gibanje borilo žc dolga leta prej. Med vojno si je KP Slovenije še posebno prizadevala, da pritegne v boj za osvoboditev vse zavedne Slovence, nc glede na njihovo verovanje ali pogled na svet in brez ozira na socialni izvor. Še posebej se je trudila, da prebudi kmečko ljudstvo, med katerim so že pred vojno delovale njene napredne organizacije, kot je bilo Društvo kmečkih fantov in deklet.
Vodilna vloga delavskega razreda in njegove stranke je tako prišla do izraza predvsem v tem, da je našemu boju dala svoj revolucionarni program, svoje izkušnje in zlasti prekaljene kadre komunistov, ki so že na bojiščih Španije in v ječah stare Jugoslavije dokazali svojo privrženost idealom napredka in osvoboditve delavnega človeka. Delavsko gibanje pa ni nikoli zapostavljalo drugih delovnih slojev in je delovnega kmeta, garača štelo vedno za svojega najbližjega zaveznika.
Ko to ugotavljam, želim hkrati podčrtati ogromen delež kmečkega prebivalstva v našem boju za osvoboditev, posebno tukaj pri nas na Dolenjskem Iz vasi je prišlo v partizane na tisoče fantov in mož, pa tudi veliko deklet, slovenske vasi pa so nas hranile in kmečka hiša je postala drugi dom partizanu, od koder koli je prišel, iz mesta ali iz druge vasi.
Danes tega ne smemo pozabiti in moramo v bodoče še bolj utrjevati povezanost mesta in vasi, delavcev, kmetov in delovnih izobražencev.
* 61000 LJubljana, YU, Gregorčičeva 11 dne 25. maja 1975 v Dobrepoljah.
Govor na zaključni proslavi 30-letnice osvoboditve
Gospodarski razvoj jc prinesel veliko sprememb tudi v življenje našega podeželja. Veliko večje so možnosti za zaposlovanje, zlasti v bližini mest. Tudi v manj razvite kraje so prinesli novo življenje obrati, ki jih ustanavljajo gospodarske organizacije, da bi ljudem približale zaposlitev. Modernizacija kmetijstva in njegovo povezovanje z industrijo vse bolj spreminja nekdanji način dela in življenja na vasi. Tako postopoma premagujemo razlike v življenjskih razmerah med prebivalstvom mest in vasi. Ustava nam v tem pogledu odpira nove možnosti, ker je izenačila položaj vseh delovnih ljudi glede na pravico, da odločajo o sadovih svojega dela. Še posebej naj omenim, ustavno načelo, da se iz prispevkov za splošno in skupno uporabo v delovnih organizacijah dogovorno izdvajajo sredstva tudi za potrebe krajevnih skupnosti, v katerih delavci živijo. Uresničevanje tega načela — za zdaj smo s tem šele na začetku — bo ustvarilo veliko močnejšo materialno podlago za krajevno samoupravo in razvoj krajevnih skupnosti. Pomoč, ki jo naša družba zagotavlja manj razvitim krajem — žal je teh še precej — bo prinesla hitrejši napredek našemu podeželju in obeta tudi Suhi krajini nove razvojne možnosti.
Tovarišice in tovariši!
Trideset let življenja v svobodi je omogočilo, da so se zacelile mnoge rane iz vojnega časa, da so se obnovili porušeni domovi, da so se med ljudmi ustvarili novi odnosi. Trideset let je bilo dovolj dolgo razdobje, da se je v graditev nove družbe lahko vključil vsakdo, brez ozira na to, kakšna je bila njegova preteklost, oziroma na kateri strani je stal med vojno. Mnogi, ki so bili zapeljani, so spoznali svojo zmoto in postali dobri državljani. Zlasti med mladino in otroki ni več razlikovanja, ki se je nekoč tako globoko zarezalo med prebivalce naših krajev, včasih celo med člane iste družine.
Vse to je razveseljivo in lahko si le želimo, da bi se še bolj poglobila in utrdila enotnost in sodelovanje vseh delavnih ljudi. To je tudi eden glavnih ciljev SZDL, ki jc najširša demokratična organizacija vseh zavednih, dobro mislečih in družbeno aktivnih občanov.
Seveda se dogaja, da ta naša prizadevanja nekateri poskušajo zlorabljati in nadaljujejo s širjenjem sovraštva, obrekovanjem osvobodilnega gibanja in zlasti vloge komunistov v njej. Ne čudimo sc, če v tujini ostanki belogardistične, ustaške in četniške emigracije poskušajo oprati pred zgodovino svoje izdajalsko početje in nadaljujejo gonjo proti komunizmu. Veliko bolj se čudimo, da se tudi pri nas doma najde kdo, ki bi zdaj po tridesetih letih hotel zmanjšati veličino osvobodilnega boja in opravičevati narodno izdajstvo, ki je povzročilo toliko gorja ravno v teh krajih.
Ali ni zdaj po 30 letih š« toliko bolj jasno, kdo so bili krivci za narodno izdajstvo, kdo nosi moralno odgovornost za vse gorje, ki ga je povzročilo? Ta krivec je bila protiljudska, reakcionarna gospoda, ki je iz svojih razrednih interesov pognala v boj svoje podložnike, izkoristila njihovo pokorščino in dolgoletno odvisnost. Tako sc je rodila bela garda, domobranstvo in razne druge oblike izdajstva. Marsikdo je zabredel tja iz strahu in ker so mu dopovedovali, da tako rešuje vero, svojo zemljo in svojo družino. V resnici pa mu tega nihče ni jemal in je bil le žrtev brezobzirne in podle igre protiljudskih polilikantov in sovražnikov napredka.
Osvobodilna fronta sc je trudila preprečiti izdajstvo in prav komunisti so prvi opozarjali na razredno ozadje belogardizma. Da bi rešili zapeljane, preprečili še večjo nesrečo, smo izkoristili vse možnosti političnega prepričevanja in opozarjanja. Poskušali smo zlasti prek svojcev vrniti v naše vrste tiste, ki si niso s krvjo umazali rok. Vodstvo OF je proglasilo več amnestij in pošiljalo celo v sovražne postojanke opozorila, kakšna usoda čaka tiste, ki se vežejo s fašizmom. Sam se spominjam, kako smo v letih 1942 in 1943 po vsej Dolenjski, Kočevski, in Notranjski obiskovali tudi župnišča in opozarjali duhovnike, naj ne širijo izdajstva, če že nočejo aktivno podpreti boja svojega naroda za svobodo.
Nimamo razloga, da bi opravičevali izdajstvo, ki je povzročilo na Slovenskem toliko hudega. Vendar lahko rečemo: belogardizma si niso izmislili kmetje v su-hokranjskih in notranjskih vaseh. Rodil se je drugod — v glavah nekdanjih slovenskih posvetnih in cerkvenih oblastnikov, ki so ob podpori mednarodne reakcije brezobzirno pahnili preprostega in nevednega človeka v bratomorno klanje, zlorabili njegovo vero in zaupanje. Ta gospoda je bila pripravljena žrtvovati ves slovenski narod v svojem protikomunističnem fanatizmu. Še neposredno pred koncem vojne so ponujali Slovenijo mednarodni reakciji in se zavzemali za nadaljevanje boja proti komunizmu, računajoč, da jim bodo za to zahodne države oprostile sodelovanje na strani fašizma, da jim bodo vrnile oblast in jih
Nastop pevskega zbora pod vodstvom prof. Žagarjevc (foto Fr. Adamič)
reševale pred maščevanjem lastnega ljudstva. In ko so se glavni krivci zatekli v emigracijo, so takoj našli nove zaščitnike v najbolj protiljudskih krogih mednarodne reakcije in imperializma. Zdaj od tam nadaljujejo svojo obrekovalno
gonjo proti socialistični Jugoslaviji in ker nc morejo spremeniti zgodovine, jo poskušajo vsaj po svoje prikrojiti. Blatijo predvsem KP oziroma Zvezo komunistov in njene voditelje, da bi omajali in oslabili vso našo družbo. Kdorkoli popušča takim oblikam novega protikomunizma, se pridružuje zločinom, ki so v tem znamenju bili storjeni med vojno, nadaljuje sejanje zla in nesreče. Preteklost je dovolj jasno pokazala, da so veri in cerkvi največ škode narediii tisti, ki so v imenu boga in krščanstva oznanjali in vršili nasilje. Prav tako se je dovolj jasno izkazalo, da socializem nikogar nc ogroža zaradi verskega prepričanja. Socialistična zveza je odprta vsem državljanom. Seveda pa ne bomo dovolili, da bi kdorkoli izkoriščal verska čustva ljudi za rušenje ustavne ureditve in izpodkopavanje naše neodvisnosti. Vsaj zdaj 30 let po koncu vojne bi to že moralo biti vsakomur jasno. Tovarišice in tovariši!
Prav v teh dneh smo doživeli novo potrditev, da je vsak narod, ki se odloči braniti svojo svobodo, nepremagljiv. To jc pokazala tudi vojna v Kambodži in Vietnamu. Čeprav so imeli Vietnamci proti sebi najstrašnejše in najmodernejše orožje najmočnejše države na svetu — samo bomb jc padlo na Vietnam več, kot so jih uporabili v vsej drugi svetovni vojni skupaj — so končno osvobodili vso svojo deželo. Mi smo ponosni, da smo zavezniki in prijatelji takih narodov, da smo jim pomagali v boju, tako kakor tudi drugim osvobodilnim gibanjem. Ugled, ki ga uživamo v svetu zaradi svoje neodvisne politike in sodelovanja z vsemi miroljubnimi in svobodoljubnimi deželami, je tudi zagotovilo trdnosti našega mednarodnega položaja naše lastne varnosti in neodvisnosti.
Čeprav se ob tej priložnosti ne utegnemo spuščati v podrobnosti mednarodnega dogajanja, nc morem mimo tega, kar se zadnje čase dogaja v Avstriji in na Koroškem.
Koroške Slovence hočejo z. novim preštevanjem postaviti pred psihični pritisk, da bi potem lahko uporabljali rezultate takega štetja kot izgovor, ker zmanjšujejo obseg pravic, ki so jih dolžni priznati Slovencem. Verjetno ste brali, kaj se je dogajalo te dni v avstrijskem parlamentu in da jc kancler Kraiskv po povratku iz Bolgarije celo očital našemu tisku, da se poslužuje fašističnih metod, zato ker je pisal odkrito o avstrijski odgovornosti zaradi nespoštovan ja določil državne pogodbe in drugih mednarodnih obveznosti. Čeprav je jasno, da ne zahtevamo od Avstrije nič drugega kot dosledno izpolnjevanje državne pogodbe glede zaščite slovenske in hrvatske manjšine in preprečenje obnavljanja velikoncm-ške nacistične gonje proti Slovencem in Jugoslaviji, poskušajo ustvariti vtis, kot da mi postavljamo ozemeljske zahteve in izzivamo zaostritev. Vodstva avstrijskih političnih strank sc zdi, kar tekmujejo med seboj v tem početju, računajoč, kaže, da je to najboljši način za pridobivanje volilcev. Kam bo vse to pripeljalo duhove v tej deželi? Že ko smo decembra lani v Zvezni skupščini razpravljali o odnosih z Avstrijo, je bilo zastavljeno vprašanje, ali odgovorni politični krogi v tej sosednji deželi zares ne vidijo, da je tudi v njihovem interesu imeti dobre odnose z neodvisno, neuvrščeno Jugoslavijo? To pa seveda ni mogoče, če ne bodo spoštovali narodnostnih in človeških pravic našega življa in če se bodo vključevali v mednarodne špekulacije in zarote proti naši deželi.
Tovarišice in tovariši, draga mladina!
Ob zaključku tedna, ki je bil posvečen tiadicijam osvobodilnega boja, bi želel še posebej pozdraviti vašo iniciativo in uspehe in podčrtati pomen oživ-
ljanja revolucionarnih tradicij v naši družbi. Seveda re gre samo za obujanje spominov na preteklost, ampak za to, da bi tudi sedaj in v bodoče svoje mišljenje in delovanje opirali na vrednote, ki so vzdržale preizkušnjo velikega časa. Vsaka doba črpa svojo moralno in duhovno silo iz idej in dogajanj v preteklosti in se opira na dediščino tistih, ki so najbolje in najdlje videli v bodočnost, za tako bodočnost živeli, pa tudi umirali. Naše partizanstvo se je tako napajalo Z idejami in vzori Gubca, Prešerna, Levstika, Cankarja, Gregorčiča in ni bila le slučajnost, da so brigade nosile njihova imena. Delavsko gibanje se je vedno oplajalo tudi s kulturnimi in revolucionarnimi tradicijami drugih narodov. Vse to je bogatilo naše gibanje in ga vključevalo v najbolj napredne in človečanske tokove sodobnega sveta.
Ne gre torej samo za izkušnje bojevanja, ampak tudi za ohranjanje liste visoke politične in moralne zavesti, ki je nekoč vodila borce za svobodo, po vojni pa mlade graditelje v velikih podvigih obnove. S tradicijami partizanstva želimo prenesti na mlade rodove najlepše človeške lastnosti, kot so — tovarištvo, nesebičnost, hrabrost, požrtvovalnost, domovinska ljubezen, bratstvo in enotnost med našimi narodi, pravičnost, odkritost in poštenje — in še toliko drugih lastnosti, ki so osnova novih, bolj človeških odnosov med ljudmi. Te lastnosti so tudi pogoj za uspešno delovanje samoupravljanja, ki je najvišja oblika svobode, kot je pred kratkim nekdo dejal na kongresu francoskih socialistov. Da bo samoupravna družba polno zaživela v novih odnosih, je potrebno tudi spreminjanje človekove zavesti, boj s sebičnostjo, primitivizmom, z dvojno moralo, hlapčevstvom in raznimi drugimi ostanki stare podložniške miselnosti. Uresničevanje samoupravljanja je revolucionaren proces, ki zahteva od ljudi veliko požrtvovalnega dela, visok občutek odgovornosti, nov odnos do skupnosti in dostikrat tudi smisel za žrtve in odpovedi. Kakor je nekoč oborožen boj spodbujal partizanske človeške odlike, tako postaja danes samoupravljanje v združenem delu in krajevni skupnosti osnova nove družbene morale.
V samoupravni socialistični družbi se uresničuje načelo ljudske solidarnosti m socialne pravičnosti. V raznih oblikah samoupravnega dogovarjanja in povezovanja se praktično vsak dan utrjuje in preverja socialistična zavest ljudi v njihovih dejanjih in ne le v besedah, in vsakdo od nas je tako rekoč vsak dan postavljen na preizkušnjo v medčloveških odnosih.
Še posebno pa so tradicije osvobodilnega gibanja spodbuda za obrambno vzgojo mladih, za poglabljanje njihove domovinske ljubezni in pripravljenosti braniti svobodo in neodvisnost naše domovine tudi za ceno najtežjih žrtev.
Kot vidimo, obnavljanje izročil osvobodilnega boja ne pomeni le obujanje spominov in vračanje v preteklost. Usmerja nas k sedanjim in bodočim nalogam in ciljem. Prav je, da se učimo iz preteklosti, ko gledamo v prihodnost! To je potrebno tudi mladim, ki danes stopajo v življenje v novih razmerah, z novimi željami in zahtevami. Želimo jim, da bi vse, kar je dobro in napredno, enako odločno uresničevali in da bi dediščino, ki jim jo zapuščamo, znali ne le ohraniti, ampak si iz nje ustvariti še lepše, človeško še bolj bogato in še bolj polno življenje.
NA KRKI PO TRIDESETIH LETIH
Peter Štante-SkaLa*
Predvsem se želim zahvaliti vsem, ki so izrazili željo, da na tej proslavi spregovorim nekaj besed. Meni osebno pa je pri srcu zelo prijetno, da me želijo slišali tisti, v čigar domovih sem se ves čas, ki smo ga drugogrupaši preživeli v teh krajih, počutil kot doma.
Današnja proslava, v katero ste vložili veliko truda vsi organizatorji ob sodelovanju celotnega prebivalstva tega področja, dokazuje, da se na tem terenu z ljubeznijo gojijo tradicije iz naše pretekle borbe.
Borci II. grupe odredov in domicilnih enot smo na vas, dragi občani, zelo ponosni. Se vedno nas sprejemate v svojo sredo prav tako odprtega srca in z ljubeznijo, kakor ste nas sprejemali ves čas vojne.
Današnja proslava združuje tri pomembne obletnice: pred tridesetimi leti je bil vojaško uničen in potolčen mračni fašistični stroj. Pred triintridesetimi leti so enote II. grupe odredov uspešno branile tukajšnje osvobojeno ozemlje. Prav ob tem času so se na teh poljanah bile hude borbe. Nakar smo morali težkega srca zapustiti to lepo dolino in vse dobre ljudi, ki tukaj prebivajo. Odpravili smo se na težko pot: prek Gorenjske na Štajersko. K temu bi še lahko dodal tudi formiranje prve slovenske brigade v maju 1942 in tako izluščimo že kar štiri pomembne obletnice!
Ko sledimo spominu, ki nas vodi v že oddaljeno zgodovino, prav radi pozabljamo na vse težave, na takratno trpljenje in neredko celo na žrtve. Čas neopazno briše sledove trpljenja, istočasno pa polepša in poveča vse tisto, kar je bilo lepega in človeškega. Prav zaradi lega ne bomo mogli borci, ki smo se borili na tem področju, nikoli pozabiti vašega velikega deleža v naši narodnoosvobodilni borbi. Težko si je zamisliti naš obstoj in zmago nad okupatorjem, če ne bi bilo vaše aktivne pomoči in predanega sodelovanja z našimi enotami. Složno smo preživeli najhujše. Združevala nas je borba za iste cilje. Drugače si ni moč razlagati takšne enotnosti in požrtvovalnosti celotnega tukajšnjega prebivalstva. Za našo stvarnost je vsak po svojih močeh in sposobnostih dal vse od sebe. Dajali so nesebično, kakor Rojčevi iz Ivančnc gorice, Zajčcvi, Habjančki in Bregar-ji iz Znojil in kakor tudi najbolj siromašni, kakršna sta bila na primer Kovač iz Srcbotnika in Štent z Lučarjevcga kala. Njim podobno so sodelovali prav vsi, iz bližnje in širše okolice. Pogosto smo bili priča, da je pred domačimi imel pri mizi prednost partizan, in celo dostikrat pred lačnimi otroki. Takšni primeri so se vrstili predvsem v hribovskih, siromašnejših domačijah. Kako bi le mogli na vse to pozabiti ali pa prezreti?
Spomnimo se tudi aktivnosti žena in deklet, ki so poleg trdega dela doma in na polju opravljale še vse drugo, kar je bilo potrebno za naše borce. Kuhale
* Govor na občinski proslavi 30-letnice osvoboditve, dne 8. junija 1975 na Krki.
38
Peter Štantc-Skala
so in prale, negovale bolne in ranjene borce, zbirale hrano, bile kurirke in obve-ščevalke. Če je bilo potrebno, so družno s fanti in možmi zagrabile za krampe in lopate, sekire ali pa žage in šle rušit proge, ceste in mostove. Bile so v prvih vrstah tudi pri političnem in kulturnem delu. Skratka lahko trdim, da niso žene v nobenem pogledu zaostajale za moškimi, pri marsikaterem delu pa so jih celo prekašale. Na vsem tem predelu ni bilo vasi, kjer ne bi učinkovito delovali odbori OF; ti so tudi v praksi predstavljali pravo narodno oblast.
Takšna enotnost in požrtvovalnost celotnega tukajšnjega prebivalstva je brez dvoma zelo povoljno vplivala na udarno moč naših enot. Vlivala jim je pogum in. jačila moralo. Zato gre zasluga vam, dragi občani, da so bili v tistih časih uspehi II. grupe tako sijajni.
Žal pa so prebivalci tega področja, kjer je delovala II. grupa odredov, poleg materialne in moralne podpore, žrtvovali tudi visok krvni davek v borbi za našo svobodo. Padlo ali pa pomrlo je v koncentracijskih taboriščih čez tristo sinov in hčera. Redke so ostale družine, ki niso bile ovite v črnino in ki niso objokovale svojih najdražjih. Med drugimi hrabrimi borci sta padla tudi dva priznana heroja: Jože Kovačič in Žan Horvat, čigar odkritje doprsnega spomenika je prav danes.
Danes nekateri ocenjujejo našo borbo kot spontani akt, ko se je naše ljudstvo spontano dvignilo v boj proti okupatorju. Zanikajo pa organiziranost, narodno zavest in politično zrelost. To gotovo ne počenjajo iz nevednosti ali slabe obveščenosti, saj je med temi najti celo takšne, ki so bili v vodstvu OF. Jasno je, da obstoji za takšno podtikanje globlji vzrok. Spodletele so jim vse špekulacije, s katerimi so hoteli oropati narod tistih pridobitev, za katere je bilo prelite toliko krvi in je bilo prestanega toliko gorja. Komunistična partija je žc v začetku naše borbe vse to preprečila. Nam in tudi raznim sovražnim elementom v svetu je jasno, da je bila naša partija tista in edina organizirana sila, ki je bila sposobna in odločena boriti se proti pošastnemu fašističnemu okupator ju. Na iniciativo partije je bila ustanovljena OF. Partija je pozvala narode Jugoslavije na oborožen upor in je bila ves čas vojne na čelu tega boja. Zato je dalo svoja življenja nešteto dragocenih kadrov, ki so vedno in povsod bili v prvih borbenih vrstah. Svetlemu zgledu, ki so ga dajali komunisti in skojevci s svojo hrabrostjo, tovarištvom in predanostjo, so sledili številni mladinci in mladinke vseh slojev in poklicev. Partija v ljudstvu ni bila anonimna, še manj pa njen program in cilj. Nismo se borili za izgon okupatorja, da bi lahko obnovili stari, protiljudski izkoriščevalski režim. Za kaj takega bi bilo škoda vsakega človeka. V borbi za uničenje okupatorja smo se istočasno borili tudi za nacionalno in so cialno svobodo. Borili smo se za družbeno in duhovno preobrazbo družbe. Radi tega so se dvignile in združile vse reakcionarne sile, da bi z okupatorjevo pomočjo preprečile delovnemu ljudstvu vseh narodov Jugoslavije novo, ustrezno ureditev.
Ti izdajalci pa so na žalost povlekli za sabo precej nevednih in zapeljanih ljudi. Z izgovorom, da se borijo proti komunizmu, za vero in domovino, so začeli bratomorilno borbo. Največje zločine so delali prav tisti, ki so hoteli v krvi zadušiti vse, kar je bilo naprednega. Nismo še pozabili poklanih, zverinsko razmesarjenih borcev in bork, oskrunjenih cerkva, preurejenih v vojašnice in konjušnice, ki pa so služile tudi kot klavnice in mučilnice. Za temi izrodki slovenskega naroda nekateri še danes točijo krokodilove solze. Sicer pa sem mnenja,
da mi ostalih grozot ni treba naštevati, saj jih je bil več ali manj deležen marsikdo od vas prisotnih.
Ko so strašili ljudi s komunizmom, so tudi govorili, kako jim bo nova, komunistična oblast vse pobrala in jih izenačila s proletariatom. Takšni projja-gandi je marsikdo nasedel. Po tridesetih letih svobode se je lahko sleherni omahljivcc prepričal, da nista bila naš mali in srednji kmet nikoli v nevarnosti za svoje imetje. Vemo pa tudi, da je pred vojno bil prav ta mali in srednji kmečki sloj bolj izkoriščan od delavstva. In prav to je tudi eden od razlogov, zaradi katerih se je kmečko prebivalstvo tako številno vključilo v našo revolucijo. Zato si lahko očitamo, da smo v povojni dobi preveč pozabljali na tiste predele in ljudi, kjer smo ves čas vojne dobivali največjo oporo in pomoč. Za takšen nehvaležen odnos ni opravičila. Gre za ljudi, ki so res nesebično žrtvovali vse, kar so imeli: imetje ini življenje. Dali so vse, ne da bi kadarkoli računali na kakršnokoli povračilo. Res pa je, da so upravičeno pričakovali, da bodo za svoj trud poželi malo več pozornosti, kot jo. Smo pač takšni, da občutimo težo podcenjevanja in prezira šele tedaj, ko je prizadeta cela družba, kot na primer, ko
Izvajalci kulturnega programa na proslavi 30-letnicc zmage nad fašizmom
(foto Fr. Adamič)
nam zavezniki nočejo priznati naše soudeležbe v borbi proti fašizmu, ko nas po zaslugah uvrščajo v isto vrsto z državami, ki so bile skoraj ves čas vojne na strani fašizma.
Drage tovarišice in tovariši!
Nam ni bilo nikoli lahko! Nismo bili navajeni, da bi nam kadarkoli kdo kaj poklonil. Vse, kar imamo, je uspeh našega trdega dela. Sami smo si pribo-
4»
Peter Stantc-Sk.il;>
rili svobodo, sami smo obnovili porušene domove, zgradili smo tovarne in sami gradimo našo samoupravno socialistično domovino. Pri svojih vsakdanjih težavah in naporih za lepše življenje ne prosimo nikogar pomoči, dobro vemo, da takšne pomoči nc bi dobili. Zahtevamo le, naj nas puste v miru pri premagovanju naporov. Ponosni smo na vse naše uspehe in se iskreno veselimo vsake naše delovne zmage, ne glede na to, v katerem delu naše države je bila dosežena.
Se prav posebno smo ponosni mi, drugogrupaši na vas, ki ste tukaj zbrani, na vaše uspehe. Srečni smo, ko ugotovimo, da sle ostali prav tako dobri ljudje, kot ste bili takrat, ko smo še z vami delili veselje in gorje. Veseli nas, da so se že med vojno izjalovili vsi poskusi, ki naj bi razbili vašo enotnost. Kakor ste nekoč složno branili svojo rodno grudo, tako se tudi danes trudite, da bi polepšali svojo lepo pokrajino. Složno gradite nove ceste, šole, zdravstvene domove, napeljujete vodovode, skratka: lotite sc vsakega dela, za katerega veste, da se ga bodo tudi vaši nasledniki veselili in ga cenili.
Uspehi vaših naporov bi bili prav gotovo še večji, če bi dobili potrebno pomoč še od družbe. Ker pa ne spadate med tiste, ki bi za svojo udeležbo v revoluciji zahtevali povračilo in plačilo, se še vedno opirate na svoje moči in dobro voljo. In prav je tako! Obžalujem le, da pri nas ni več takih, delovnih in skromnih ljudi, kot so v vašem kraju. Sicer pa še velja pregovor, da kdor največ da, najmanj zahteva! Verjetno nas tudi ta resnica ne bi preveč motila, če nc bi bilo precejšnje število takšnih, ki hočejo svojo soudeležbo v narodnoosvobodilni borbi čimbolje vnovčiti oziroma malerializirati. In najbolj ironično je, da sc zdijo prav takšni iznajdljivci najbolj zaslužni za našo zmago. Da nc govorim, da imajo le-ti tudi več pravic. Vse to pa ni najbolj vzgojno za naše mlajše rodove!
Drage tovarišite in tovariši!
Pred nekaj tedni sem prvič po vojni obiskal vas Znojile. Bil sem prijetno presenečen, da tam vseh teh negativnih pojavov, ki sem jih prej na splošno omenil, nisem opazil. Prepričal sem se, da se tamkajšnji ljudje niso prav nič spremenili, pa četudi že prevladuje mlajši rod. Iz njihovih domov veje prav takšna toplina, kot smo je bili deležni med vojno. Vse to pa da človeku misliti, da se tu resnično niso nikoli pretrgale tradicije NOB. Sc vedno se ponašajo kot sestavni del naše partizanske vojske. Vztrajno gojijo duh solidarnosti in s po nosom pripovedujejo, kaj vse so v teh letih naredili s svojim delom in svojim denarnim doprinosom. Trenutno gradijo cesto in upajo, da bodo že v prihodnjem letu pokrili z asfaltom spodnji sloj. Prav prijetno jih jc bilo poslušati in mimogrede se mi je porodila misel, da smo se borci II. grupe pravzaprav največ zadrževali v tej vasi. Lahko tudi trdim, da so prav Znojile imele poleg drugih vasi največjo vlogo. In prav zato sc mi zdi primerno, da ob tem srečanju predlagam borcem II. grupe odredov, da bi vsaj simbolično sodelovali v eni izmed njihovih akcij. Rekel sem, vsaj simbolično, kajti mi borci kaj več nc moremo nuditi. Če bo moj predlog sprejet, se bomo o tem kaj več pogovorili na prvi seji odbora II. grupe. Gre za solidarnostno akcijo!
Ob tej priliki bi se samo še za trenutek pomudil ob vprašanju naših odnosov do sosednje Avstrije. Nimam vam nič novega povedati. Zdi sc mi le, da se moramo nad dogodki, ki se odigravajo onstran naše severne meje, resno zamisliti. Politično sc fašizem obnavlja prav tam, kjer je bil pred tridesetimi leti vojaško poražen. Tega dejstva nc smemo prezreti. Še več, biti moramo zelo budni in vztrajno opozarjati svetovno javnost na nevarnost, ki ni naperjena sa-
mo proti koroškim Slovencem temveč tudi proti Jugoslaviji. Lahko smo zaskrbljeni tudi zaradi velike ali celo pretirane naklonjenosti avstrijske vlade do vseh desničarskih ckstremistov, ki dosledno in brez prestanka kalijo naše dobre sosedske odnose. Tolerantnost avstrijske vlade do teh fašističnih tolp nam dokazuje, da jim bolj ustreza fašistična kot pa demokratična Avstrija. Zato se nam tudi ni treba čuditi, da nam kljub sprejetim obveznostim še do danes niso vrnili med vojno pokradenih umetnin. I/, tega je razvidno, da se vladajoči krogi niso distancirali niti od fašističnih roparskih tolp. Kaže, da jih pretekla zgodovina ni kaj prida naučila, čeprav smo jim prav Jugoslovani na prvem mestu pokazali, da se znamo boriti za svojo svobodo in pravice. Prav tako dosledni hočemo ostati tudi v bodočnosti: svoje pravice in svobodo bomo šc naprej hrabro in dostojanstveno branili!
Drage tovarišice in tovariši!
Na kraju si želim, da se naše vezi, ki so bile med vojno tako krepko skovane, nikoli ne bi pretrgale.
Naj živi ustanovitelj enotnosti in horbenosti vseh jugoslovanskih narodov tovariš Tito!
NAMESTO PRAZNIKA — PEKEL ZA BINKOSTI 1943
Milan Gučck*
Prve dni meseca junija 1943 sta Šercerjeva in Cankarjeva brigada zaman čakali nekaj dni potajeni za Savo med Lazami in Jevnico, da bi sc čez naraslo reko pretolkli na Štajersko, kamor ju je pošiljal Glavni štab Slovenije. Ker podvig ni uspel, sta se v pospešenem maršu umaknili za dne od »vroče« takratne neinsko-italijanske meje in se pri visokem soncu ustavili v vasi Javor. Tu so se borci po nekajdnevnem stradanju nahranili in pripravili za pohod nazaj na brigadni operativni ozemlji — šercerjeva v Belo krajino in Cankarjeva na v/hodno Dolenjsko. 9. junija, ko je odzvonilo poldne, je dolga kolona borcev obeh enot krenila proti Lipoglavu. šercerjeva brigada jc bila na čelu, s plapolajočo svojo bojno zastavo.
Komaj so se vsi bataljoni zvrstili skozi vas Pance, so že priletele iz Grosupljega granate in spremljale brigadi še kakšno uro dolgo. Tako se partizani vsaj niso zmotili v prijetnem občutku, da so spet — »doma«.
Da bi imeli vaški ovaduhi in obveščevalci bližnjih postojank kaj dela, sta brigadi počakali na položajih okoli Lipoglava do trde noči, nato pa sta se urno spustili po pobočju na jug in pri Cikavi šli čez progo, ki jo je ravno takrat osvetljevala z reflektorji vojaška derezina, vendar ni nihče streljal. Nato sta brez za-plctljajev prešli še cesto Ljubljana — Grosuplje in v hudem poletnem nalivu prekoračili blatno in močvirno ravnino ter zasedli vasi — Šercerjeva Udje, Vr-bičje, Rogatec in Gradišče, Cankarjeva pa: Drcnik, Brezje, Vine in Smrjcne.
Operativni štab, ki je vodil pohod obeh brigad proti Štajerski in sedaj na povratku, ni vedel, da bo s svojo odločitvijo, ko je izbral tc kraje za bivakiranje obema enotama, dregnil v sršenjc gnezdo. Nastanili sta se sredi italijanskih in belogardističnih ali pa mešanih postojank: Turjak, Golo s Kureščkom, Pijava gorica, Škofljica, Šmarje, Grosuplje, Ponova vas, Šcntjurij, Škocjan.
Ne samo da sta bili tako brigadi od sovražnika obkoljeni in je imel v petih od naštetih postojank topove z vnaprej izračunanimi elementi za vsako stezo in vsako ped zemlje ali hiše, tudi vse sovražnikove enote so bile ravno v zagonu nove strategije generala Gambarc. Temu velikemu fašističnemu strategu, ki se je že proslavil tudi v Španiji, je uspelo od novega leta sem, ko je prevzel poveljstvo italijanske zasedbenc vojske v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, v marsičem dvigniti bojno pripravljenost in uspešnost svojih sivozelenih in črnih vojakov. Navajal jih je na partizanski način vojskovanja, odpravljal je pri starešinah pomehkuženost in nagnjenost k temu, da so se raje izogibali srečavanju in spopadom s partizani, najbolj prizadevne vojake in starešine pa je nagrajeval denarno in z izdatnimi dopusti, kar je izredno »vžgalo«. Še več — general Gam-bara je ustanavljal posebne bataljone »nacionalnih partizanov« z mešano po-
* 662R0 Ankaran, YU, Valdoltra, pubicist
sadko sovražnikovih vojakov in domačih izdajalcev, ki so bili neprestano na terenu, in jih je k bojevitosti podžigal z velikimi besedami čvekača in jim obljubljal slavo.
Kot nalašč — od ležanja za Savo in stradanja izčrpani partizani, pa še brez težjega orožja, ker so ga oddali pred začetkom pohoda Gubčevi in Tomšičevi brigadi, da bi bili tako brez bremena urnejši na poti proti Štajerski — so trčili ob bojno tako ostro razpoloženega sovražnika. In še na majhnem manevrskem prostoru. ..
Dne 10. junija je deževalo že zjutraj, pa se je vendar udarila s turjaškimi belogardisti pri Velikem Ločniku patrulja III. bataljona Šercerjeve brigade, z belogardistično iz Šentjurja pa patrulja II. bataljona pri Vrbičju.
Ti podatki so bili sovražniku dovolj, da je pripeljal že takoj popoldne, kljub dežju, v varstvu tankov znatne okrepitve v Šentjurij in je šc pred večerom napadel II. bataljon, ki je ves dan držal položaje na streljaj daleč od postojanke. Bataljon je napadalcem prizadejal izgube, žrtve pa je imel tudi sam. Tega dne je imela spopade z belogardisti tudi Cankarjeva brigada na levem krilu Šercerjeve.
Italijanskih vojakov tega dne še ni bilo na bojišče, ker sta dva njihova bataljona iskala partizane okoli Lipoglava. Ker pa sta ugotovila, da sta žc prepozna in da brigad ni več tam, kjer so ju videli njihovi obveščevalci še včeraj, se je združeno sovražnikovo poveljstvo posvetilo nepredvidenemu položaju okoli Šentjurja.
Naslednjega dne, II. junija, so napravili Italijani in belogardisti silovit izpad iz Šentjurja. Za smer napada so si izbrali položaje II. bataljona Šercerjeve brigade pred Vrbičjcm. Najprej so »obdelali« frontno črto z minometi in prizadejali upornemu bataljonu precej izgub — dva borca sta padla, pet pa je bilo ranjenih. Zaradi silovitega pritiska je II. bataljon nato, ne da bi se nehal bojevati, odstopal in se umikal na višine. Ker se sovražnik na doseženih položajih ni utrdil, ampak se je umaknil v postojanko, je sedaj IV. šercerjev bataljon namesto drugega znova zasedel zaporno črto na streljaj daleč od Šentjurja.
Vse, kar se je zgodilo do sedaj, je bil le uvod v premišljen nasprotnikov načrt — brigadi razpoloviti in uničiti.
Zato je bila na videz nerazumljiva odločitev operativnega štaba, da sprejmeta partizanski brigadi pozicijski boj, ki jima je bil vsiljen. Spustiti iz rok pobudo gibanja in napadanja je pomenilo partizanom nepotrebne in nekoristne žrtve. Nihče ni mogel računati, da bosta brigadi zavzeli samo s puškomilral je/i močno utrjene postojanke, varovane z artilerijo.
Vendar, brigadi sta izpolnjevali takrat svojo odgovorno nalogo prvič v okviru strategije in taktike Vrhovnega štaba narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije — vezati nase kar se največ da sovražnikovih sil, ki bi bile sicer poslane k izvajanju silovite ofenzive v osrednjem delu države, znane tudi pod imenom »peta«.
In tako se je začelo. General Gambara je poslal proti Sercerjevi in Cankarjevi brigadi najprej en bataljon vojakov in en bataljon črnih srajc, belogardiste iz Šentjurja in pa motorizirano enoto. Že navsezgodaj dne 12. junija so stopili v boj z vso srditostjo. Najprej je lahka in težka artilerija tolkla po dolgem io počez vse bližnje in daljnje dejanske in dozdevne položaje obeh brigad, kar je prizadejalo bataljonom precej žrtev. Tretja četa II. bataljona Šercerjeve brigade je bila kmalu ob svojega komandirja, ne dolgo za tem pa še ob njegovega
naslednika. Vtem je sovražnikova pehota napredovala, ob zaščiti topov in avio-nov in zabijala zagozdo med levim in desnim brigadnim krilom v smeri Vrbičja. Na zavzetih položajih se je sproti utrjevala.
Na skrajnem levem krilu Serccrjeve brigade je Cankarjeva popustila fron to in se umaknila pod Mokre, ne da bi o tem obvestila šercerjevce. Tako sta Šerccrjevo brigado pričela stiskati od Pijave gorice še dva specialna bataljona fašističnih jurišnikov, imenovanih arditi, en sovražnikov bataljon vojakov pa so poslali iz Velikih Lašč, da bi sklenil obroč od Turjaka od Šentjurja.
Verjetno si je general Gambara mel roke, ko so mu poročali o trmasti brigadi, ki se ne premakne s položajev in čaka.
Proti večeru so se pripravili trije bataljoni brigade, da bi vrgli sovražnika iz okopov okoli Vrbičja, pa je brigadno poveljstvo namero opustilo. Izračunalo je, da mu ne bi prišli, močno utrjenemu, do živega.
Zvečer pa je vendar ukazal komandant operativnega štaba Šaranovič, naj se Sercerjevi bataljoni zberejo v območju vasi Gradišče in Vrh. Vendar, povelja za nadaljnji premik ali pohod le ni bilo. Dve četi brigadnega četrtega bataljona pa sta ostali na mrtvi straži pod Hudim Rogatcem, od koder sta čez dan vrgli sovražnika iz zasedene vasi.
Ob 21. uri se je pričelo topovsko obstreljevanje na predvidene brigadne položaje s petih strani. Trajalo je skoraj do polnoči, brez prestanka.
Jutro na binkoštno nedeljo, 13. junija, se je pričelo s silovitim obstreljevanjem. Nad brigadne položaje so vzletali avioni, ki so usmerjali sovražnikov topovski ogenj, po cesti od Pijave gorice pa so prodirali štirje tanki. Sovražnikov napad je bil usmerjen na Gradišče in Vrh.
Najprej so »obdelali« Gradišče. Artilerija in aviacija — bojišče jc preletavalo brez predaha kar četvero bombnikov — sta stolkli vas. za njimi pa je prodirala pehota in zavzemala ruševino za ruševino. Partizani so se borili za vsak zid in za vsak kamen, da bi zavarovali glavnino z ranjenci, ki se je premaknila s sprotnim bojem na bližnji Vrh. Ta vas je imela sicer dober položaj in je bila v cerkvi Sv. Petra učinkovita opazovalnica s puškomitral jezom, vendar tankov in avionov in topov ni mogla zadržati.
Medtem ko so se borci Serccrjeve brigade prebijali na nove položaje, so topovske granate povsem razdejale Gradišče, iz vasi pa so bežali za umikajočimi se partizani pred prodirajočim sovražnikom ženske, otroci in živina.
Boj za razrušeno Gradišče pa še ni bil končan. Borci so izkoriščali vsako svežo ruševino za branik pred izstrelki strojnic in topičev, ki so neprestano bruhali ogenj iz tankovskih kupol, izpod neba pa so partizanske položaje z bombami obmetavala letala.
Po takšni temeljiti obdelavi ostankov vasi in pripravi bojišča je skušala sovražnikova pehota z naskokom zavzeti Gradišče. Nekaj jih je že doseglo nebranjeni spodnji rob vasi, ko je bilo slišati rezko povelje namestnika brigadnega političnega komisarja Janka Rudolfa: »Komunisti naprej!« Z njim na čelu so se borci znova obrnili proti vasi in pregnali napadajoče. V tem so švisnile v zrak tri rakete in pokazale letalom, kje so novi brigadni položaji, da so s stroj-ničnim ognjem in bombami znova zasula ruševine Gradišča, ki so jih šercerjevci še branili. Ko pa so se letala vračala val za valom, ni kazalo drugega, kot da se borci umaknejo.
Z Vrha se je prebijala skozi vedno hujši sovražnikov zaporni ogenj umikajočim se tovarišem naproti v pomoč nekaj borcev, da bi prevzeli' nove ranjenec. Skozi gozd nazaj proti Vrhu je še nekako šlo, ko pa so prišli na piano pod vas, so jih spet napadla letala, ki so ves čas spremljala njihov premik. Po čistini so morali prenašati vsakega ranjenca posebej, da je bilo tarč za zasledovalce čim manj.
Lovšinova hiša na Vrhu je bila določena za sprejemališče in previjališče ranjencev. Bila jih je polna hiša, pa tudi travnik pred njo. Bolničarki Meta in Olga sta jim dajali prvo pomoč. Potrpežljivo sta jim ustavljali krvavitve in jih hiteli pripravljati za na pot, borci pa so pripravljali primerna nosila.
Proti Vrhu so zletele v zrak tri bele rakete, ki so oznanjale nov bombni napad. Zavijanje motorjev letal, ki so se zapodila proti vasi v nizkem letu, je bilo pošastno. Vse se je priželo k tlom, nihče ni skušal poiskati zavetja. Ranjenci so ječali in se onemogli ozirali po pomoči, a nihče jim je ni mogel dati.
Tedaj se je zgodilo. Na prag Lovšinove hiše je padla bomba in se raztreščila, da se je zamajala hiša in so popokale vse šipe. V tem je že druga porušila severni hišni vogal. Hušk eksplozije je vrgel ven brigadnega propagandista Nina Strlcta z vrati vred, na katera je bil naslonjen. Že drugič v tem dnevu je bila ranjena minerka Ančka, ki je nekaj dni prej prišla po lastni želji med šercer-jevce iz Cankarjeve brigade. Letalske bombe so še kar naprej orale po vasi, med njimi pa so sc raztreskavalc še topovske granate, ki so jih pošiljali izpred cerkve na Kureščku čez želimeljsko dolino.
Medtem ko so letala jemala nov krog za nalet proti Vrhu in je za hip nastal premor v peklenskem trušču, je bilo dano povelje, da je brž treba znositi ranjence v klet Lovšinove hiše. To je bilo storjeno v trenutku in velika obokana klet je bila polna, da ni bilo moč zapreti vrat.
V tem so bila nad vasjo že spet letala, a to pot so zasula Vrh s strojničnim ognjem. Ko je bila mimo še ta preizkušnja, sta zatrepetali nad bojiščem dve raketi. Naznanjali sta skorajšen naskok sovražnikove pehote.
Sedaj je prevzel poveljstvo za rešitev ranjencev brigadni politični komisai Janez Hribar. Kolikor je še bilo v vasi borcev, so jih brž znosili iz kleli in tekli sklonjeni z nosili v rokah, ali pa so jih kar vlekli za seboj kot vreče, čez žitna polja proti Sv. Petru, od koder jih je ščitil s svojo strojnico Riko. Rešitev ranjencev je uspela, pa čeprav so Vrh že dosegli tanki.
Medtem sc je brigadna glavnina pomaknila proti Sv. Ahacu in za njo je krenila tudi zaostala skupina z ranjenci. Sovražnik pa šc ni miroval. Spet so nastopili topovi in letala. Šele ko se je kolona zamaknila v gozd, so zasledovalci izpod neba zgubili sled za njo.
Zato pa jo je na cesti proti Malemu Ločniku pričakala belogardistična zaseda, da je moralo po kratkem, vendar zato toliko bolj zagrizenem boju spet nekaj novih borcev na nosila. Potem pa so belogardisti priklicali nazaj dvoje letal. Kolono sta obsuli z. bombami in strojničnim ognjem. Težke bombe so kar lomile in podirale drevje in spet se je nekaj novih borcev priključilo ranjencem Med njimi sedaj šc namestnik brigadnega političnega komisarja Janko Rudolf, že drugič je zadelo že pred Lovšinovo hišo težko ranjenega brigadnega propagandista Nina Strleta, borec Petrič pa jo je skupil ta dan že tretjič — najprej v Gradišču, nato v Lovšinovi kleti od prebojnega izstrelka in sedaj. Hrbet je imel poln železja.
Končno se je pričel dan stekati v večer. Streljanje je jenjalo. Tudi sovražnik se je utrudil.
Ker pa le ni zapustil položajev, ki jih je dosegel in zasedel, niti ni kazalo, da bo to storil, se je poveljstvo brigade odločilo za umik. Kar je bilo borcev, so se zvrstili v kolono, pred zaščitnico pa nosila z ranjenci. Pa ni bilo vseh iz teh treh dni bojev. Precejšen, del jih jc odnesel v Bercetovo bolnico Krvavice v Iški že med bojem II. bataljon.
Že ko je bila trda noč, je obšla brigadna kolona Veliki Ločnik in pri Sloki gori prekoračila cesto, ob kateri so bile na gosto sovražnikove zasede. Med dvema se je srečno izmuznila in se brez strela prebila iz obroča. Ko je bilo konec stroge pripravljenosti, so borci pospešili korak in ob petih zjutraj dosegli Vodice.
V gozdu nad vasjo jc brigada ves dan počivala in si celila rane. Da je prva preizkusila, kako se bodo partizani v Sloveniji obnesli v pozicijskem bojevanju, tega Serccrjeva prav gotovo ni zaslužila. Skoraj 70 ranjencev in nekaj mrtvih njenih borcev jc bila previsoka cena za 12 ubitih sovražnikovih vojakov in fašistov in 39 ranjenih, med njimi tudi nekaj belogardistov. Ostala ji je edino tolažba in zavest, da jc dala svoj prispevek k izpolnjevanju širokega strateškega načrta v merilu vse Jugoslavije.
Počivajočo brigado v gozdu nad Vodicami pa je tega dne, na binkoštni ponedeljek, že izsledila belogardistična patrulja. Ker ji ni mogla, dobro zavarovani, drugače škoditi, je priklicala nadnjo aviacijo. Proti večeru sta dve letali obletavali brigadne položaje in metali bombe v gozdove okoli Vodic. Na srečo — daleč proč.
Medtem se je zmračilo. Začel se je boj za ranjence. Za rešitev ranjencev. In edina smer jc bila — Kočevski Rog.
Do Roga pa je dolga pot, polna nevidnega sovražnika, neprijaznega prebivalstva, ki zanj nikdar ne veš, kaj misli in komu služi. Zato je potrebno izbirati za prehod območja brez poti, brez naselij.
Noč je bila temna, da je bila stopinja še bolj negotova. Brigadna kolona se je podala na vzhod, se plazila po zaraslih pobočjih, kraških vrtačah, se otepala bodečega in žilavega grmičevja, padala, se pobirala, vstajala, lezla, omagovala, pa spet naprej. Zez progo in cesto in povprek čez Ilovo goro. Ranjenje so nosili vsi, od brigadnega komandanta in komisarja do zadnjega borca.
Po enaindvajsetih urah nečloveških muk in trpljenja je kolona prilezla do gozda Prcstranc in za tri ure odložila bremena z ramen. Počivala je blizu vasice Ravni dol, da so dobili ranjenci vsaj vode.
Z nočjo sc je brigada, pravzaprav — kolona ranjencev, spet dvignila na pot. Borci so sc vstopili v kolovoz, da bodo čimprej čez cesto pri Muljavi.
Takrat je v daljavi nekajkrat zamolklo počilo in udarilo v kolono. Ta se je v hipu razletela v goščavo in se tipaje premikala stopinjo za stopinjo skozi neprehodno gozdovje, topovi iz Grosupljega pa so s hitrostjo človeške hoje in z matematično natančnostjo »obdelovali« pot, kjer naj bi šla brigada.
Na kolono z ranjenci, ki se je prebijala sedaj že od Muljave na vzhod, se je po polnoči usul strahovit naliv. Vse je bilo v hipu premočeno, stopinje v zdrizasti ilovici pa spolzke in negotove. Premočena oblačila borcev, ki so nosili, in mokri kolci nosil so se sprijemali in gulili in nažrli kožo na ramenih. Nobeno prekladanje ni nič zaleglo. Nadloga in bolečine so bile še hujše od utrujenosti brez
spanca in lakote na dolgi poti. Borci so klecali, se spotikali, opotekali in brez besed čakali, kdaj pride odrešilno povelje — »Stoj!«
Dopoldne šele so spustili z oguljenih in krvavih ramen nosila v Hrastovem dolu. Naprej ni šlo več. Brigada se je zavlekla v gozd nad vas in se pripravila k počitku, da si nabere moči za noč.
Medtem pa so že bili v gozdovih Ilove gore in Prcstrane na lovu za brigado trije posebni Gambarovi bataljoni in še dva bataljona črnih srajc. Ker pa šer-cerjevcev niso izsledili, so se vrnili v svoja oporišča, nadaljnje zasledovanje pa so zaupali svojim belogardističnim slugom. Tako so ostali v hajki za Šerccrjevo brigado beli vojščaki iz vseh bližnjih postojank. Brigadna zaseda na Trnuškem griču nad Hrastovim dolom se je že spopadla z močno belogardistično patruljo tridesetih mož, ki se je s to novico brž umaknila v svoje oporišče Sela pri Šum-berku.
Čeprav bi morala brigadna kolona po tem svojem odkritju takoj na pot, pa se borci niso mogli dvigniti k pohodu. Noge in ramena niso več zdržala. Zato je brigadno poveljstvo sklenilo, da preloži odhod na naslednjo noč, ranjence pa bodo predajali na kmečke vozove.
Svitanje je oznanjalo 17. junij, ko se je navsezgodaj vrnil k brigadi njen II. bataljon. S seboj je še ta prinesel nove ranjence — šest jih je bilo hudo in več lažje ranjenih. Tri svoje mrtve iz bataljonskega prateža so pokopali med potjo: ko se je bataljon na poti k brigadi prejšnjega deževnega in meglenega dopoldneva ustavil na kratek počitek v vasi Male Vrhe pod Polževim, so ga napadli belogardisti s Krke in iz. Stične, ki so jim bili nenehno za petami. Iz. minometa so vrgli med hiše težko mino. Priletela je naravnost v kuhinjo 2. čete.
Trije mrtvi in šest ranjenih — to je bil sovražnikov prispevek II. bataljonu, da ne bi ta, kar se tiče žrtev, zaostajal za drugimi v brigadi.
Sedaj je zatišje in počitek vse zbrane brigade motil le avion, ki je obletaval suhokrajinske gozdove. Za spremembo je to pot metal letake in vabil partizane, da sta vsakemu dezerterju zagotovljena na varnem prihodnost in dober zaslužek.
Proti večeru se je brigada pripravljala na pot. Nekaj ranjencev je že shodilo, na nosilih pa jih je še vedno ostalo okoli štirideset. Zanje so že bili pripravljeni kmečki vozovi, da jih nanje naložijo in pohitijo z njimi proti Rogu.
V mraku so odšli borci v bližnja naselja po zapreženc vozove in v trdi noči je bila kolona nared. Da bi speljali ovaduhe, je brigada krenila proti severu, v smeri Rdečega kala, potem pa se je obrnila in ubrala pot na vzhod. Izognila se je bližini Šumberka, medtem pa se je spet ulila voda izpod neba. Tema je bila, kot bi bila tinta polita čez ves ta svet.
Predhodnica in glavnina kolone sta že prišli na boljšo pot, ki je peljala k cesti Žužemberk — Dobrnič in čez njo bi morali na Ajdovec. Čeprav je bila črna črna noč, pa je nekaj nekaj borcev v koloni le opazilo v travi ob robu ceste in potem navkreber široko gaz. Bolj radovedni in previdni so jo ravno sklonjeni ogledovali, češ kdo naj bi jo naredil, ko so zatrepetale v zraku tik nad kolono rakete.
In tisti hip se je usul na brigado ogenj iz vseh vrst cevi. Vse orožje je bilo uperjeno naravnost v smer, od koder je prihajala kolona. Za svetlečimi naboji in dumdumkami so zaplavale pod nebo še mine, padale na tla in parale z eksplozijami deževno noč. Borci so za trenutek obstali, nato pa planili v kritja.
Najprej so se zavedeli tisti v predhodnici, ki je bila dobro pripravljena za to tvegano pot — v svoji sredi je imela kar pet puškomitraljezov. Počakali so na trenutek zatišja, nato pa planili v napad. V jurišu so prepodili italijansko zasede;, kolona pa je v teku prešla nevarni kraj.
Pričelo se je daniti. Medtem ko so zadaj nekje še odmevali rafali in eksplozije min razočaranih arditov, so bataljoni zavarovali na bokih glavnino, ki je hitela čez cesto Žužemberk — Dobrava in nato skozi vas in po kolovozu na varno v gmajno.
Živina ni več zmogla poti. Njo in vozove so morali potiskati borci. Pa hiteli je bilo treba, ker je sovražnik zvedel za smer premika. Od Dobrniča je že bilo slišati hrup težkih motorjev tankov.
Spet se je sprostil naliv. Močan in topel, kot v tropskih krajih. Po razmočeni zemlji tanki niso mogli za kolono in so od besa nabijali za njo s topiči.
Upehana kolona se je ustavila. Nikamor ni šlo več. Kako priti čimprej na višine Ajdovca? — Nobena pot ni bila več varna. Pa tudi živina ni mogla več potegniti vozov.
Borci so naklestili v goščavi debelih vej in iz kolcev pripravili nosila. Ranjence so preložili nanje in si jih zadeli na ramena. Iz spopada z zasedo maloprej na cesti so imeli spet pet novih ranjencev, dva borca sta se nekje izgubila, brigadnega bolničarja Gustcljna pa je raztreščila mina.
Nosači ranjencev so se zagrizli v zaraščeno kamnito strmino. To je bilo še hujše kot pred dnevi v Ilovi gori. Divjina s krivenčastim nizkim grmičevjem, zahrbtnimi luknjami, ostrimi skalami — in premočeni, sestradani, nenaspani, pre-hajkani ljudje v koloni. Saj kolone ni bilo več. Z vsakim ranjencem posebej so se skušale skupinice prctolči iz ovijajočega trnovega robidovja, prožnega bodičastega grmovja in opasti.
Pozno popoldne 18. junija sta obe brigadi — medtem je Šercerjevo došla še Cankarjeva — prilezli na Ajdovec.
Tu sta brigadi počivali eno noč in dan. Ker niso hoteli v tem kraju že od nekdaj do partizanov sovražno razpoloženi ljudje prav nič storiti za pomoč izčrpani ljudski vojski, so bolničarke same stopile v hleve in iz kravjih vimen na-eedile v menažke toliko mleka, da so ga po požirkih dobili vsaj ranjeni.
Do Roga pa je bila pot še dolga.
IZ MOJEGA DNEVNIKA II.
Jože Gale* Sreda, 22. septembra 1943
Dobili smo obvestilo. Na daljšo pot moramo. Ne vemo še, zakaj. Slutimo, da se pripravlja nekaj pomembnega.
Doma pod lipo izpraznim nahrbtnik. Preveč šare se je že nabralo v njem. Zdesetkam jo. Sestra mi prinese nekaj svežega perila, topel pulover imi nekakšen dežni plašč iz debelega, sivo zelenega nepremočl jivega platna. Nič ne vem, kdaj se bom lahko spet oglasil doma. Morda šele po vojni, če jo preživim. In kdaj bo to? Kdo ve?
Letošnji septembrski dnevi so sončni, lepi v vsakem pogledu. Toliko dogodkov in novih doživetij. V sebi slutim nova. In kakšna bodo? Širijo se vesti o nemških koncentracijah. Obeta se ofenziva. Kje, kdaj, v kakšnem obsegu? Jasno nam je, da svobodno ozemlje v takšnem obsegu, kot je zdaj, ne bo ostalo. Preveč strateško pomembno je. Pa tudi premalo vojaških enot imamo, čeprav so se ob kapitulaciji močno pomnožile. Preveč vprašajev je. Nanje ni mogoče odgovoriti. Vsaj zdaj še ne.
Septembrska toplota je prijetna. Otava pokošena. V krošnje dreves se kradejo barve v vseh odtenkih. Ko gledam preko travnikov in proge proti boštjan-skemu gradu, ki je zdaj brez strehe, me obide in napolni domačnost. Domačnost, ki sem jo čutil že od otroških let, zdaj pa se mi zdi, da se ločujem od nje. Pra-proče se svetijo v soncu. Najbrž, vsega tega včasih nisem videl in občutil. Tako že ne kot zdaj.
Oče, ki ima že sedeminsedemdeset let in je še ves krepak, se ustavi ob meni in prisede na klop: »Praviš, da greš?« »Seveda, moram.« Pomolči, potem pa: »Le kaj sprašujem. Prav je tako ...«
Tudi on se zagleda preko pokošenih senožeti. Ko ga ošinem s pogledom, opazim, da mu na poraslem licu mišice hitreje drgetajo kot ponavadi. Nečemu komaj verjamem. Ta nenavadni čas, poln preobratov, ga je nenavadno hitro spremenil. Popolnoma drugače gleda na svet. V tem vojnem času ga je življenje nekajkrat krepko udarilo, pa je postal v tej zavidljivi starosti, rekel bi, mlad, nov človek.
Čas odhoda je. Zbrana je vsa skupina. Mali, loponosi tovornjak rohni. Smer: Krka, Žužemberk, Dvor, Soteska, Meniška vas.
* iVIOOO Ljubljana, YU, Dvoržakova 13, profesor Akademije za film. gledališče, radio in televizijo.
Po nekaj urah vožnje se ustavimo pred porušenim lesenim mostom, ki vodi od naše ceste v Meniško vas. Poskačemo s tovornjaka. Po zasilnem prehodu prečkamo potok. Ustavimo se pri prvi hiši na levi, ko prideš v vas. Hiša ima značilno dvokrilno stopnišče pred glavnimi vrati. Tu je naša javka.
Na stopnišču se pojavi visok in obilen človek. Italijanska vojaška bluza, ki jo nosi, je tako napeta na njem, da mu bodo gumbi zdaj zdaj odleteli. Na vrhu velike, obrite glave čepi triglavka. Ferdo Godina je to. Veselo nas sprejme in poskrbi za prvo okrepčilo. Poleg okrepčila dobimo tudi napotke. Naše začasno bivališče bo zdaj bližnji zaselek Rigelj.
Vrnemo se do tovornjaka in se odpeljemo skozi Podturn do Poljan. Od tu se vzpenjamo pičle pol ure skozi redek gozdič. Na prvi jasi, ki jo obdaja od ene strani gozd, z druge pa vinogradi, čepita dve kmetiji. Ena od njih je Poglaje-nova. Pri njih se namesti v hiši in po gospodarskih poslopjih polovica skupine, druga polovica pa se spusti med vinogradi do Sitarjcvc zidanice.
Poglajcnovi so prijetni ljudje. Stara mati nas postreže s sadjevcem in jabolki, sin Gustclj, ki je še samski in gospodar, pripoveduje, da pri njih še ni bilo ne Italijanov in ne belih, hčerka Angelca pa je bolj molčeča in nas za zdaj le postrani ogleduje.
Sitarjeva zidanica je prostorna. Poleg drugih prostorov ima tudi kuhinjo in veliko sobo s kmečko pečjo in še eno manjšo sobico. V njej ne stanuje nihče. Lastnik je v bližnjih Dolenjskih Toplicah.
Vsem je naše novo bivališče všeč. Urejamo si svojo skromno prtljago in ležišča. Po posvetu sc dogovorimo, da stražarske službe za zdaj ne bomo organizirali. Menimo, da v teh okoliščinah ni potrebna.
Četrtek, 23. septembra 1943
Ker za našo prehrano skrbijo Poglajcnovi in ker še zmerom čakamo napotkov in gradiva za novi program, posvetimo ves čas izpopolnjevanju starega. Prvič se pojavi med nami dilema, kakšen naj sploh bo program. Ali naj bo predvsem za vsakdanjo rabo in naj podpira trenutne in vsakodnevne politične, vojaške in terensko aktivistične težnje, to je — kot smo ga na kratko imenovali — »udarni«, »agitpropovski«, aH pa naj bo globlji, s trajnejšimi umetniškimi vrednotami. Naj bom konkreten: ali udarni Bor ali Prešeren in Cankar; ali udarni Kajuh ali Župančič? Ali več Pahorjevih, Simonitijevih in Sturmovih najnovejših partizanskih in ruskih revolucionarnih pesmi ali več narodnih, umetnih in arij klasičnih oper? In kaj sploh je udarno? Bili so med nami, ki so se opredeljevali za eno ali drugo stran. Večina pa je prišla do zaključka, da ne moremo dajati prednosti samo eni ali drugi smeri. Program naj bo sodoben in kar najbolj kvaliteten. In mar nista Prešeren in Cankar sodobna? In Bor in Kajuh prizadeto udarna in vredna? Imam občutek, da ima ta dilema globlje korenine in da bo v prihodnosti rodila še veliko ihtivih razpravljanj.
Petek, 24. septembra 1943
Na moj predlog vključimo v program »kroniko«. Spomnil sem sc namreč na kroniko Franeta Milčinskega. Nekaj kitic, ki jih je zložil na začetku vojne, je še zdaj prav primernih, nekaj dodatnih napišem sam. To bo točka za naju s Tiranom. Naj zapišem dve značilni Franctovi kitici:
Na obeh straneh se bombardira, Časopisi hvalijo,Taljana,
milijonske vrednosti razdira. kak junaško gre na partizana,
Res je, kar je djal nek nemški kunde, a perica v Bizoviku pere,
Nobel, nobcl geht die Welt zu grundc. vsak dan, vsak dan jim camice nerc.
To je način, kako bomo popularizirali dnevne dogodke, ki jih bo v naši par-tizanščini na pretek.
Iz bolnice se je vrnil France Preselnik. Ko se je ob kapitulaciji prebijal skozi žične ovire bloka na Škofljici, mu je mina poškodovala nogo. Nejevoljen je nase in na vso okolico. Polcžava in godrnja, ker se še ne more vključiti v naše delo. Ves je nestrpen.
Franci Šturm po cele dneve poseda z Bogdano Stritarjevo pred Sitarjevo zidanico s harmoniko v roki. Tu se rojevajo njegove partizanske pesmi.
Po vinogradu se med trtami mota Karel Pahor z. notnim papirjem v rokah in z obveznim cigaretnim ogorkom, prilepljenim na spodnjo ustnico. Brunda si melodijo, zapisuje in zobljc grozdne jagode.
Pod Poglajenovim kozolcem preizkušata Simoniti in Kristančič novo pesem.
V teh dneh so nastale Pahorjeva Lirična koračnica, Šturmova Od brinjevih "imičev hrib je živ in Simonit ijeva Bosa pojdiva.
Na vseh koncih Riglja naletiš na posameznike, ki se ubadajo z vsem mogočim: recitirajo in se uče tekstov, komponira jo, prepevajo, pišejo, skratka, vsi hočejo ustvariti kaj novega. Nad vsemi pa sije toplo septembrsko sonce. Bra|de se svetijo v pisani paleti barv in žganci, ki jih skuha Poglajcnova mama, so enkratni. Prelepo je. Dolgo to ne more trajati.
Sobota, 25. septembra 1943
Današnji dan je podoben včerajšnjemu. Vsaj po delu, ki ga opravljamo. Svežina novega okolja nas še vedno prijetno vznemirja
Naša skupina je narasla. Vodja — Ivan Jerman, igralci — Starčeva, Sim-čičeva, Gale, Tiran, Presetnik, pevci — Bogdana in Nada Stritarjevi, Kristančič, Čcsnik, glasbeniki — Karel Pahor, Rado Simoniti, Franci Šturm, slikar — Drago Vidmar, organizacija — Joco Turk in Savo Vrtačnik.
Dobili smo neprijetno obvestilo. Zapustiti moramo Rigclj in se preseliti v vasico Sela, ki leži ob vznožju Riglja. Spodrinila nas je upravna komisija. Vsi naši protesti nič ne pomagajo. Ko se zmrači, smo že preseljeni.
Od Sel, ki imajo največ deset hiš, je uro hoda do Dolenjskih Toplic. Namestimo se po kozolcih in skednjih. Tovarišice dobijo zasilna ležišča v hišah. Po večerji se zberemo na vasi. Mesečina je tako svetla, da mečejo veje sadnega drevja sence po nas. Med hišami se razleže partizanska pesem in kakor bi trenil, smo obkroženi od vaščanov. Ni ga, ki bi ostal v hiši. Pesem ima čudovito moč. Posebno v teh časih.
Nedelja, 26. septembra 1943
Slaba volja zaradi Riglja se ra/.gubi, ko zvemo, da imamo zvečer miting v Soteski. Tam se trenutno zadržuje večja partizanska enota.
Obširno dvorišče gradu Soteska, obdano krog in krog z mostovži in arkadami, je zvečer nabito partizanov. Nagneteni so tudi po vseh galerijah. Takega vrveža še nisem doživel v parlizanih.
Že nekaj dni pogosteje krožijo nad osvobojenim ozemljem izvidniška letala Opozorjeni smo na previdnost. Pripravljeni moramo biti na bombardiranje.
Na Dvoru zavijemo čez zasilni most na roško cesto. Vozimo skozi zapuščena, požgana in bombardirana naselja, ki so jih zapustili Kočcvarji. Zdaj te vasi preraščajo koprive, plevel in grmičje. Samevajo in razpadajo v roški samoti. Na obširni gozdni jasi, ki jo reže cesta na dvoje, naletimo na čudno zapuščino. Vse-naokrog leži na kupe najrazličnejših predmetov, ki so jih italijanski vojaki odvrgli iz svojih tornister. Pisma, fotografije, glavniki, kozarčki z briljarvtino, intimni pripomočki, aluminijaste porcije, čutare, zobne krtačke, ponošeno perilo, obrabi jeni čevlji, razbiti kovčki za strelivo, skratka vse tisto, kar vojak premore in nosi s seboj na pohodih. Tu pa so odvrgli vse. Razorožena je bila cela italijanska divizija. Beda poražene vojske. Vsak si je reševal golo življenje.
Ko vozimo naprej, krikne nekdo na tovornjaku: avion! Zavore zaškripljejo, tovornjak se sunkovito ustavi na robu ceste, mi pa planemo levo in desno od ceste in poležemo med grmičje. Napeto prisluškujemo in čakamo! Nobenega letalskega grmenja od nikoder. Popolna tišina. Počasi dvigame glave in se razgledujemo na vse strani. Nič. Tišino pretrga smeh. Nagajiv, širok smeh! In ker se tako smeje samo Stane Česnik, nam je takoj jasno, da si je dovolil potegavščino on, kakor zmerom. Mi hudi in za njim. On se nam izmika, skače čez grmovje in med smehom vpije: »Vaja, vaja, za vsak primer!«
Tovornjak spet rohni. Vozi nas proti Kočevju. V pol ure smo tam.
V mestu je živahen vrvež. Izredno živahen. Nismo pričakovali takega. Tudi v mestu je ostalo polno nesnage za okupatorjevo vojsko, nesnage in italijanskih parol, izpisanih z. velikimi črnimi črkami po zidovih: Vinceremo! Duce, Duee — in podobno. Kaže pa, da imajo ljudje veliko drugega dela in skrbi, zato so od ložili brisanje parol in pospravljanje nesnage na poznejši čas.
V sokolskem domu si ogledamo oder. Za naš nastop bo zadovoljiv. Sceno bo improviziral Drago Vidmar. Dvorana je za slavnostno zasedanje urejena in dekorirana. Nad odrom napis: Narod si bo pisal sodbo sam!
Iz bojazni pred bombardiran jem nas namestijo v Livoldu, nekaj kilometrov iz Kočevja. Iz istega razloga bo zasedanje potekalo samo ponoči. V Livoldu je mirnejše, vendar tudi ta vasica utripa z. nenavadno živahnim ritmom. Zdaj ko so razrešene vse naše trenutne neznanke, mirnejše zadihamo tudi mi.
Torek, 5. oktobra 1943
Vse te dni napeto prisluškujemo novicam o zasedanju. Med odposlanci sta tudi dva člana naše skupine Ivan Jerman in Bogdana Stritarjeva. Pripovedujeta z navdušenjem. O vsem! O čudovitih ljudeh! O napotkih, sklepih! O pretresljivih usodah odposlancev, ki so se prebijali proti Kočevju iz vseh krajev naše dežele, posebno o tistih s Primorskega in Koroškega. O kmečki materi, ki je izgubila že tri sinove in njenih preprostih, pretresljivih besedah. O tem, kako jih je ob njenem govoru stiskalo v grlu, kako so jokali, kako so po trdih borčevskih licih polzele solze, fn o tem, kako se navdu .enje ni in ni poleglo.
Od dvajsete ure sinoči se motamo za odrom in čakamo. Na odru je še delovno predsedstvo zasedanja. Čakamo, čakamo. V garderobi ponavljamo tekst in čakamo. Polnoč je že, zasedanja še ni konec. Ura je že ena, dve, tri... Da, zdaj je končano. Neustavljiv aplavz in vzklikanje. Zavesa se zapre. Drago Vidmar vodi delo na odru. Pospravljajo se mize, postavlja scena. Končno se zavesa spet
odpre. Prve besede se razlezejo po nabitem in razgretem avditoriju... Stojim za kulisami, čakam na nastop in razmišljam. Predstavljam si karto Evrope. Kako drobna pikica je na njej osvobojeno ozemlje. In sredi te točke mi. Med tretjo in četrto uro zjutraj premiera. In kakšne okolnosti, kakšni gledalci. So že kdaj ob takih prilikah in ob taki uri nastopali igralci? Ne vem, zdi se mi, da ne. Pravzaprav se rojeva novo slovensko narodno gledališče. Ta predstava je njegov zarodek. Rojeva se v izjemnih prilikah in v izjemnem času. Kakšen bo ta otrok, ki je zajokal ob zori novega dne? V srcu okupirane Evrope
V dvorani ne zaškrta noben stol. Skoraj je čutiti utrip src. Pozneje so pripovedovali, da so bile oči gledalcev rosne. Da so si skrivoma otirali solze. Da, zdaj sem na odru. Čutim strašno napeto tišino. Tišino, ki jo bo zdaj zdaj razneslo. Zastor. Bučanje, bučanjc aplavza, vzkliki, podobni joku. Zastor se dvigne. Omotični stojimo in strmimo v dvorano, ki jc vsa na nogah. Neponovljiva občutja, neponovljiva slast. Sledijo še pesmi in recitacije. Navdušenju ni konca. Nad mestom se utrinja prva svetloba jesenskega jutra. V daljavi, onkraj Kolpe, zamolklo bobne topovi. Jutranji veter nam hladi razgreta čela.
Vračamo se spel preko Dvora in Soteske. V Se lih sc nam zdi praznično. Pa se ni nič spremenilo. To so naša občutja. Vsi smo še polni velikega doživetja.
Četrtek, 7. oktobra 1943
Na svoje veliko veselje smo sc spet preselili na Rigelj. Naravnani smo na stari delovni red. Izpopolnjujemo programe. Smiljan Samec prinese nekaj no vih aktualnih kitic za kroniko, Naj zapišem dve, tri:
Na Turjak so belčki pribežali, in so v sivi grad se zazidali, toda Dule je dejal: pardon! Vse v trinajst poslal je bataljon!
Pravijo, da naj še potrpimo, druga fronta bo morda na zimo. Naj nas z materialom založijo, pa jim mi rodimo invazijo!
Ko je Rundlunk Hitlerja pretresel, da jc Scharnhosta vrag odnesel, morda sc jc spomnil pesmi stare in zapel si je: »Adijo Mare«.
Četrtek, 21. oktobra 1943
Zadnjih štirinajst dni se na Riglju ni zgodilo nič pomembnega. Utečeno delo in nekaj mitingov v okolici.
9. oktobra miting v Dolenjskih Toplicah, 10. oktobra v Semiču, 11. oktobra v Metliki na pravniškem kongresu, 12. oktobra v Poljanah pod Rigljem. Na vseli teh nastopih je bila glavna točka programa Klopčičcva enodejanka Mati z do dalkom pesmi, z. recitacijami, kroniko in govorom.
16. oktobra miting v Dobrniču na kongresu AF2. Srečava se s sestro Ano, ki je delegatka na kongresu. Navzoča bi morala biti žc na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, pa je bila zadržana. Izvoljena je bila v grosu-
peljskcm okrožju. Veliko govoriva o zadnjih dogodkih. Pa tudi o negotovih prihodnjih dneh. O veliki nemški ofenzivi, ki se nam z gotovostjo približuje. Opozarjam jo, da ne sme ostati doma. Ni varno. Preveč je znana kot politična delavka na terenu. Obljublja mi, da bo o vsem dobro razmislila in se pravočasno odločila in ukrepala. Ko se razideva, v meni še vedno tli skrb. Tako krhka je, mehka, senzibilna, tako globoko človeška. Morda je med njo in njeno naravo na eni strani in surovim časom, ki ga živimo, na drugi, neskladnost prevelika, pretežka, nepremostljiva? Morda je vmes odgovornost in skrb, ki jo čuti do starega očeta? Kdo naj razume odtenke človekovega ravnanja? Zvečer smo spet na Riglju.
Petek, 22. oktobra 1943
Zadnje dni so preleti nemškega letalstva vedno pogostejši. Bombardiranja so vse bolj intenzivna. Naša skupina se pripravlja na pohod. Straže podvojimo. Ponoči spimo vsi pri Poglajcnovih. Obvestilo nas napoti v Sotesko. Tu se formira kolona. Poleg nas jo sestavljajo razni člani oddelkov glavnega štaba in komisij izvršnega odbora OF in SNOS, partijska vodstva, terenski odbori OF in AFŽ in aktivisti. Na poti, ki nas vodi preko Dvora v H i nje, Ratje in Sela v Suhi krajini, kolona močno naraste. Hodimo celo noč.
Sobota, 23. oktobra 1943
Suhokrajinčani se nas otepajo. Boje se. S težavo se namestimo po senikih, skednjih, šupah in hišah. S prehrano je slabo. Pa tudi dosti ne sprašujemo po njej. Dolga pot nas je utrudila. Zakopljemo se v seno in zaspimo, čeprav nas je celo pot mučila negotovost. Ko se izkopljemo iz sena, so potikamo po naselju in obronkih gozdov, da bi nas nc odkrila letala. Vaščani so se nas le nekoliko privadili. Zdi se, da nas nc gledajo več boječe ali celo sovražno, kakršen občutek smo imeli zjutraj, ko smo prišli.
Nedelja, 24. oktobra 1943
Naša skupina se odpelje v Ambrus. Počakamo, da mine maša in da se zbero ljudje pred cerkvijo. Govornik ima danes posebno težavno nalogo. Iz dveh vzrokov: pred ofenzivo smo in v Suhi krajini, kjer nam prebivalstvo zaradi močnega vpliva cerkve ni preveč naklonjeno. Ljudje nas najprej opazujejo začudeno, izpod čela. Potem se otajajo. Župnik je neprijetno presenečen. Ni se nas nadejal. Ob koncu mitinga so poslušalci skoraj navdušeni, vendar se hitro poraz.gube. Priganja jih občutek negotovosti. Tudi župnik izgine, kot bi se vdrl v zemljo. Mi se vrnemo v Sela.
Sreda, 27. oktobra 1943
Situacija se ni bistveno razbistrila. Ostali in prenočevali smo še v Selih in bližnjih zaselkih. Opoldne odrinemo v smeri proti Prcvolam, od tu pa na Seč. Proti večeru začnemo pohod proti Strugam. Navajamo sc na pravo vojaško življenje. Veliko pohodov, hrana priložnostna, spanje tudi. Vse drugo pričakujemo vsak dan.
Četrtek, 28. oktobra 1943
Noč je hladna, meglena. Nocoj čutimo nenavadno utrujenost. Sredi noči kolona nekje obstane in počiva. Kje smo, ne vem. Posedamo in poležemo po zmrz-
lih tleh. Radi bi za hip zaspali, pa mraz odganja spanec. Na oči se prikrade rahel dremež, ki ga prežene vsak najrahlejši šum. Cumimo v noč in čakamo. Kolona naprej! Spet se premikamo. Zdi se, da po počitku še težje hodimo. Spotikamo se ob kamenje in korenine. Noč se nam zdi neizrečeno dolga.
Ko skozi meglo začutimo prve pramene svetlobe, se ustavimo v Strugah. Utrujeni in premraženi posedemo ob poti. Vodstvo kolone postavlja straže. Določen sem v zvonik. S premrlimi rokami in nogami tipam po temnih stopnicah. Vzpenjam se in dospem do glavnih lin. Tu piha, da reže do kosti. Stisnem se ob lino, cepetam z nogami in otepam z rokami in premetavam puško, da bi se vsaj malo ogrel. Pri tem strmim z zaspanimi očmi v megleno pokrajino, ki se zdi, gledana z mojimi očmi, še bolj revna in zapuščena, kot je v resnici. Dve uri opravljam stražarsko dolžnost ali pa še dalj Občutek imam, da so me pozabili tu gori. Končno me zamenjajo. Od mraza sem trd kot ledena sveča. Nekje dobim nekaj požirkov mlačne krhljeve vode. Vsaj za silo se ogrejem.
Kolona naprej!
Spet hodimo. Iz Strug zavijemo pod Malo goro proti Vidmu. Iz. Vidma proti zapadu do Raščice. Proti večeru smo na Turjaku. Ko hodimo zadnji del poti, se spomnim žalostnega umika 1941. leta, ob razsulu Jugoslavije. Takrat sem se umikal s posadnimi bataljoni od Treh kraljev nad Vrhniko preko Horjula, Drenovega griča na Podpeč, nato pa preko Iške vasi na Škofljico, kjer smo se razšli. Med hojo še enkrat doživljam tisto aprilsko noč. Tudi takrat sem imel za sabo nekaj neprespanih noči. Kolona se vije po barjanski cesti proti Podpeči. Jaham na konju ob svojem jurišnem vodu. Pred nami koraka vod, sestavljen iz fantov doma tod okoli. Občutek brezizhodnosti in želja po domu jih sili, da razmišljajo o begu. Iz. vrste se jih požene nekaj. Takrat prijaha ob koloni komandant, potegne pištolo, strelja in odjaha naprej. Dva obležita, tretji utone v noč. Razjaham. Sklonim se nad fanta. Krvava pena na ustih. Ni jima pomoči. Ob koloni se razležc še nekaj strelov. Pohod se nadaljuje.
Pri Prajerjcvi gostilni na Turjaku zavijemo v gozdič in počivamo. Pot nas je dobro zmrcvarila. Ležem na hrbet in globoko vdihavam zrak, ki kljub mrazu diši po smoli in smrečju. Čeprav celo pot nismo zaužili ničesar, mi ni do hrane. Kmalu nas skličejo spet v kolono in razdele po brigadah. Z Emo Starčevo sva dodeljena v Cankarjevo. Vsi Cankarjevci se zberemo. Z brigado moramo dobiti stik nekje okrog Stične. Počivamo še kako uro, potem odrinemo. Smer Grosuplje. Skozi Škocjan in Lipljcnc pridemo do mesta, kjer se cesta prevesi proti Šentjurju. Tu se odpre pogled na Ljubljano. Postojimo. Vsa razsvetljena je, obdana s svetlim žičnim pasorn. Skoraj z roko bi jo lahko dosegel, tako blizu se mi zdi. In vendar tako daleč. Za nas je le fatamorgana, ki bo čez nekaj hipov izginila. Ostala pa bo v naših mislih.
Hodimo, hodimo. Šentjur. Še uro do Grosupljega.
Petek, 29. oktobra 1943
Polnoč je že za nami, ko sc ustavimo na Grosupljem v Rusovi gostilni. Kljub pozni uri je nabita s partizani. Vse se preriva in vznemirjeno razpravlja. Komaj si priborim šilce sadjevca. Ko ga srebam po majhnih požirkih, sc čudim. Morda da na ta občutja vplivajo spomini iz otroških let. Včasih je bila to gostilna samo za izbrane, ali kakor smo takrat rekli, za gospodo. Nocoj zaudarja po znoju, žganju, prepotenih nogah in kdove po čem še. Ob prerivanju udarjajo puškina
kopita in brzostrelke ob aluminijaste menažke, pripete za pasom. Ropot, da komaj dojameš besede, ki ti jih pripoveduje sosed. Obrazi pa so svetli, sproščeni, dobrodušni, čeprav rahlo vznemirjeni. Kakšno nasprotje z nekdanjost jo. Nov veter veje. Prerinem se na dvorišče in pohitim domov.
Potrkam na okno in zbudim sestre. Vstopim po prstih, da ne zbudim očeta. Izmenjamo nekaj besed, nekaj malega prigriznem. Mudi se. Ani še enkrat naročim, naj se pravočasno umakne.
Naša skupina odrine, ko se svetlika nov dan. Pri Ccstarjevih (Štrubljevi) nam ponudijo loj trski voz in konje, da nam prihranijo pešačenje proti Stični. Stari Jože napreže in udari po konjih. Na jamasti in kameniti cesti voz poskakuje in trese. Ni nam dosti mar. Po poti, ki jo imamo za seboj, je to potovanje pravo razkošje.
Onkraj Višnje gore poskačemo z voza in voznik se vrne. Iz smeri Stična — nemška meja je slišati bojni trušč. Izvidniška letala neprestano raziskujejo.
V neki hiši blizu stiškega samostana dobimo zvezo. Počakati bo treba brigado. Boji pri Metnaju so vse bolj ostri. Bobnenje topov, regljanje strojnic in avtomatov se zliva v nepretrgan tok grmenja.
Nedelja, 31. oktobra 1943
Porazdelili so nas po bataljonih Cankarjeve. Z Emo sva dodeljena v drugi. Brigada zasede obrambno linijo pri Ivančni gorici. Nekje nad vasjo Udo in Storovje. Zvemo, da jc na sosednjih položajih Ljubljanska brigada. Tam so Jerman, Simoniti, Samec in Kristančič.
Z Emo obideva borce drugega bataljona. Da se spoznamo. Mladi fantje in veliko novincev. Obvestila govore, da se sovražnik bliža od Šentvida pri Stični. In res, kmalu pride manjša skupina do naselja Hudo. Orožje zarohni. Nemci odgovore in se umaknejo. Ne čakamo dolgo na drugo skupino; pripelje se na tovornjakih. Ustavi se pred železniško postajo Ivančne gorice. Naši jo obsujejo z. minami iz minometalcev. Nemci brž odgovore. Nekaj min se raztrešči za našimi hrbti. Tudi zdaj se Nemci umaknejo. Kmalu pa odpro na nas močan topovski in minomctalski ogenj. Po položajih treskajo granate in mine.
Drugi bataljon, ki pravijo, da jc v rezervi, se umakne nekoliko nazaj, za greben pobočja, tako da ležimo v mrtvem kotu. Granate frfotajo in tulijo tik nad našimi glavami. Potem zaplahutajo preko globeli pod nami in treskajo v pobočje pod Polževim in Sv. Duhom. Na začetku ob vsakem vršanju granate ali mine tiščimo glave v travnato grivo. Kmalu pa se privadimo in jim sledimo na njihovi poti v nasprotni breg. Pobočje pod Sv. Duhom je polno belih oblačkov, po globeli pa hrešče odmevajo eksplozije.
Ob premiku sem pozabil nahrbtnik na starem položaju, v njeni pa pulover, dežni plašč in sploh vse potrebščine, ki sem jih nosil s seboj. Oslala mi jc le puška in torbica z naboji. Ko je z mrakom ponehala borba, nahrbtnika nisem več našel.
Brigada je imela enega mrtvega in nekaj ranjenih. Veliko pa je ranjencev v brigadi že iz. prejšnjih borb.
Ko se popolnoma znoči, brigada zapusti položaje V koloni se umaknemo proti Velikim vrhern. Prenočimo v gozdu. Muči me mraz, ker sem oslal brez toplega oblačila.
Ponedeljek, 1. novembra 1943 .
S prvim svitom zapustimo Velike vrhe. Povzpncmo se k Sv. Duhu, ki je dominantna točka v okolici. Jutro je hladno, pusto, rahlo megleno. Neprespani smo, premraženi in lačni. Skoraj veseli smo, da hodimo in se z gibanjem vsaj inalo ogrejemo. Opozorjeni smo, da bomo prekoračili cesto Grosuplje — Krka. To pomeni, tišina. Popolma tišina. Hitra in neslišna hoja. Kolona v gozdiču nad cesto počaka, da na hitro zavarujejo cesto levo in desno. Naprej! Prvi del kolone v teku prečka cesto. Tedaj zareglja avtomatsko orožje. Padli smo v zasedo. Mi, ki smo že preko ceste, se razkropimo po čistini navzdol proti bližnjemu gozdu. Naša zaščita na kratko odgovori na ogenj. Ko dosežemo gozd, se umakne k drugi polovici kolone, ki je ostala nad cesto. Avtomati utihnejo. Kaže, da je bila ena in druga stran presenečena. V gozdu se spet uredimo. Mislim, da ni bil ranjen nihče.
Komandant brigade Džcms je z nami. Umikamo se mimo Ožbolta in ustavimo na poraslem terenu, ki se menda imenuje Pri križu. Utrujeni smo. Povelje za počitek se nam prileze. Z nami je precejšnja kolona mul in konj, ki nosijo težke strojnice in lahke topiče s strelivom. Kolona se razprostre po gozdu. Posedamo, hodimo drug do drugega in iščemo, kaj bi vtaknili v usta. Kjer se zasveti čik, se hitro zbere nekaj željnih ust, da bi vsaj enkrat potegnile vase blagodejni dim. Na presenečenje ne misli nihče. Na štoru poleg kotanje sedi bolničarka in zajema iz skoraj že prazne menažke. Postojim ob nji. Najbrž gledam tako poželjivo, da mi namigne, naj prisedem. Pomoli mi žlico. Pogledam v me-uažko. Par zalogajev fižola je še tam. Zajamem in nesem k ustom. Pa mi ni bilo dano, da bi pospravil grižljaj. Nenadoma pošastno zarcgljajo avtomati. Instiktiv-no ravnava vsak drugače. Vržem se za štor, ona plane v kotanjo. Ko hip tako ležim, razmišljam, ali jo je pokosil rafal ali se je pravočasno znašla na dnu kotanje. Vzdignem glavo. Zmeda. Konji in mule z natovorjenim orožjem, borci, vse je en sam živ klobčič. Tisti, ki so planili v nasprotno stran, po nekaj korakih osuplo obstanejo. Regljanje tudi tam. Prvi hip ne morejo ugotoviti, da so to dumdumke, ki se razletavajo v krošnjah dreves. Splazim se nekaj metrov nazaj, do mule, ki jo raztovarjajo. Pomagam. Težka breda je hitro na tleh. Nekaj časa je en sam živ klobčič. Tisti, ki so planili v nasprotno stran, po nekaj korakih lomasti France Presetnik iz. Ljubljanske brigade. Le kje se je vzel tako iznenadi' jo vlečemo po tleh, potem jo dvignemo na roke. »Kam?« sprašujem. »Molči in nosi!« Spotikamo se, padamo, se dvigamo in spet vlečemo. Po precejšnjem ovinku zastanemo ob gostem leskovem grmu. Pod nami je meter globoko usekan kolovoz. Mitraljezec zleze v grm, pa hitro odskoči. Na mig mu med šil>|e postavimo bredo. S pomočnikom mrzlično pripravljata orožje, ostali poležemo okrog. Vsak trenutek čakanja je dolg kot večnost. Nenadoma strojnica ostro zalaja. Dolg rafal. Zdaj planemo h kolovozu tudi mi. Pogledamo. Manj kol petdeset metrov od nas leži v useku kolovoza strelska vrsta Cerkczov in užiga po naših. Breda strahotno mrcvari. Sovražni vojaki se kotale v dno kolovoza. Pobočje useka vre pod rafali.
Stečem nazaj, kjer se je formirala naša strelska vrsta. Od zaklona do zaklona, od drevesa do drevesa se pomikamo naprej in nažigamo v smer, kjer čutimo sovražnika. Zmede ni več. Obramba deluje po vseh vojaških predpisih. Ma-lodušje se je brž umaknilo ihtivi obrambi. Vendar, kaj je tam?.. Tam sredi med našo in sovražno ognjeno črto. Med redkim drevjem tava nekdo. Umirjeno
tipa z rokami pred seboj. Na prsih plast strjene krvi, kakor da bi imel rdeče pološčen oklep. To njegovo tiho, mirno gibanje sredi strahotnega regljanja je pošastno. Srh me spreleti, da za hip pozabim na streljanje. V mislih blisnejo Shakespearovi verzi iz Hamleta Ne vem, zakaj. Ne morem najti prave zveze. Vendar ta lošč, ta krvavi lošč na prsih tega mladega fanta mi vsiljuje verze Prvega igralca:
»Osorni Pirus, ves v orožju temnem, črnem kot oklep njegov, podoben noči, ko sključen ležal je v usodnem konju, imel je zdaj svoj strašni lik poslikan z okrasom groznejšim: od nog do glave v rdečem lošču ...«
Fant tava kar naprej in išče izhod iz svoje teme. Obraz bel kot stena in na vsaki strani tanek curek krvi od senc navzdol. Kuštravi lasje se mu lepijo po čelu. Gluh mora biti za vse, kar se dogaja okoli njega. Saj drugače ne bi mogel biti tako spokojno miren. Ta njegov mir je grozljiv.
Kratka in silovita borba pojenjuje. Zdaj zvemo resnico o tem mladem fantu. Partizan, študent, menda iz Krškega. Dobil je strel v sence. Na drugem sencu je krogla izstopila. Vzela mu je vid. Ni pa bila milostna in mu ni takoj vzela življenja. Smrt je čakala do naslednjega jutra.
Po borbi se je število ranjencev pomnožilo.
Premik!
Smer — Ilova gora! Ranjenci so uvrščeni v sredo kolone. Nosači se menjajo na četrt ure. Zdaj sem na vrsti jaz. Regljačasta bukova veja, odsekana v gozdu in vtaknjena skozi zapeto šotorsko krilo, se zajeda v ramo. Utrujeni smo, lačni, žejni. Spotikamo se. Ranjenci ječe. Pred očmi se nam megli. Ko je najhuje, ko človek misli, ne morem več, pomisliš na ranjenega tovariša, ki ga nosiš, in na njegove muke. Kaj spanec, kaj lakota in žeja, si misliš. Zdrav sem, živ sem, to je dovolj. In lažje gre naprej. Grčava bukova veja ne reže več tako ostro, čeprav je rama oguljena do krvi.
Na Ilovi gori se ustavimo. Stopim do prve hiše, da bi se napil vsaj vode in jo prinesel tudi ranjenemu tovarišu. Vrata so zaklenjena. Na trkanje se ne oglasi nihče. Zdaj opazim list z okorno pisavo: Krvava griža. Poskušam pri naslednji hiši. Tudi tu je napis na zapahnjenih durih: Tifus. Ljudje žive v strahu. Boje se partizanov in Nemcev. Iz strahu za svoja življenja nam ne dajo niti požirka kapnice.
Počitka je konec. Kolona mora naprej proti vasi Hrib. Noč je hladna. Drgetamo od mraza, čeprav spet nosimo ranjence. Zdaj, sredi noči je spanec, ki nas napada, naš najhujši sovražnik.
Torek, 2. novembra 1943
Noč nima konca. Še pred jutrom dospemo do ceste Krka—Zdenska vas. Po zaščiti z obeh strani jo prečkamo in zavijemo proti Korinju.
Svita se, ko zastanemo v redkem hrastovem gozdiču. Predhodnica gre na oglede v vas. Kmalu zaregljajo brzostrelke. V vasi so naši trčili na Čerkeze, ki so klali prašiče. Sovražni vojaki planejo na konje in ne manjka dosti, pa bi
ujeli komandanta brigade in njegove spremljevalce. Ccrkeski konjeniki privihrajo ob robu gozda in nas obsujejo z rafali. Ko z ognjem odgovorimo, hitro izginejo v megleno jutro.
Vodstvo brigade se odloči, da odložimo ranjence na varno mesto, jih oskr-bimo z najpotrebnejšim in pustimo pri njih zaščito in oskrbovalce. Tako skrivališče najdejo, kot smo pozneje izvedeli, v gozdu Jauhe, blizu Korinja. Tja jih odnesejo skrivoma.
Brigada je zdaj postala gibljivejša, čeprav že močno izčrpana, neprespana in lačna. Pošteno se nismo naspali že od borb pri Ivančni gorici, hranili smo se pa le priložnostno. Vendar je zdaj, ko so bili ranjenci na varnem, moral vsak premagovati le svoje težave.
Ukazano nam je bilo tudi, da mora vsak odložiti iz nahrbtnika vso odvečno prtljago, ki bi nas ovirala pri premikih in pohodih. No, mene ta ukaz ni prizadel. Že ob začetku ofenzive sem bil ob svoj nahrbtnik. Kaznovan sem bil pošteno. Ves čas sem prezebal bolj, kot je bilo potrebno. Skozi lahek suknjič in srajco me je mraz pošteno mrcvaril. Imel pa sem dobre čevlje, kar je bilo pomembno pri neprestanih pohodih.
Z nočjo smo se spet odpravili na pohod. Kolona se je gibala oprezno in se izogibala naselij.
Sreda, 3. novembra 1943
Noč je mrzla. Neprestano se ustavljamo. Zdi se mi, da blodimo po neznanskih labirintih, ki jim ni in ni konca. Drcmljemo med hojo. Pa me tisti za menoj sune v hrbet, naj vendar stopim naprej, da ne izgubimo zveze. Opotečem se naprej in butnem v tovariša, ki hodi pred menoj. Občutek imam, da se vrtimo v začaranem krogu in neprestano se mi zdi, da vidim pred seboj konture kozolca, kjer me čaka mehko, toplo seno, kamor sc bom zaril in zaspal, zaspal, zaspal... In spet udarec v hrbet in psovka: Prekleto, zgani se vendar!... Zgodi pa se tudi, da med hojo zadrema oni pred menoj in nenadoma obstane. Tedaj jaz z glavo butnem v njegov nahrbtnik, da se mi iskri pred očmi. Pritišano preklinjam, kajti vsaka glasna beseda je najstrožje prepovedana.
Kolona, stoj, pride ukaz od ust do ust. Kolona, naprej. Kolona, stoj... Kolona, naprej ... Kot bi nategoval in stiskal harmoniko. Ta neprestani »naprej in stoj« trga živce.
Zdaj imam nove privide. Odgrnjena postelja s toplimi odejami. Kako neizrečeno lepo bi se bilo pogrezniti vanjo. In spel stoje spim. Spet je pretrgana zveza. Opotekam sc, konec je lepih sanj.
Po koloni pride sporočilo: Počitek! Nič ne razmišljam. Kjer stojim, ležem na mrzla tla in v hipu zaspim. Ne vem, koliko časa počivamo. Zbudi me neznosen mraz. Očem ne morem verjeti. Ves sem pobeljen od snega. Dvignem se. Drgetam kot trepetlika. Stresajo me čudni krči. Občutek imam, da bo ves drob padel iz mene. Ker sc ne morem umiriti, se krčevito oklenem najbližjega debla. Z vsemi močmi, ki jih še imam, prisilim svoje telo, da se počasi umiri.
Kolona, naprej.
Ko se zdani, smo spet na Ilovi gori. Drugi bataljon je razmeščen na Mali Ilovi gori, pod najvišjim vrhom v tej okolici, pod Gradiščem. Tu počivamo in se utrjujemo. Ko hodim med borci, naletim na arhitekta Daniela Kocjana. Z njim sem se spoznal na mitingu v Dolenjskih Toplicah. Spregovoriva nekaj bc-
scd. Potegne me nekoliko vstran. Iz žepa izvleče majhno konzervo. Nič ni bilo treba pojasnjevanj. Govorile so oči. V zavetju velike bukve konzervo odpreva. Zakuriva majhen ogenijček in jo segrevava. Ker daje ogenj preveč dima, ga brž pogasiva, da naju kdo ne ozmerja. Elko razpolovi na pol surovo hrenovko. Ko vzamem polovičko, se mi roka zatrese. Dopovedujem si: Jej počasi, grižljaj za grižljajem. Zaman. Še zavem se ne, ko polufvičke ni več. Koraki. Okoli bukve pri-lomasti France Presetnik iz Ljubljanske brigade. Le kje se jc vzel tako i/.nenada. Bled jc in upadlega, poraščenega obraza. Zdi se mi, da so ga same oči. Ustavi se. Vohlja. Diši po osmojenem listju in dračju. Ob bukvi zagleda prazno konzervno škatlo. Gleda jo, potem ošine s pogledom naju, pa spet neumno svetlečo se pločevino. Nobene ne zine. Kot bi ga nekaj zbodlo, se zasuče in odšepa. Z Elkom se molče gledava.
Žeja je hujša kot glad. Na listju, ki je ostalo na grmičju, je slana. Odtrgam list in ga poližem. Potem drugega, tretjega in tako naprej. Za silo se mi izsušena usta navlažijo. Ko si tako gasim žejo, me opazuje Vida Levstikova. Približa se mi. »Si lačen«, fvpraša. Pogledam jo in nič ne rečem. Gleda me, v roki pa nekaj stiska. »Na«, pravi čez čas. »Tole ti lahko dam«. V rokah držim tablico italijanskega vojaškega prepečenca. Ne vem še, ali je res ali je privid. Ko tako stojim, pride mimo Mirko Jakšc. Na povodcu vodi ogromnega vola. Živa hrana, ki sama hodi za nami. Samo čas in okoliščine so lake, da še nič ne vemo, kdaj si jo bomo lahko privoščili. Mirko se z očmi zapiči v prepečenec. Nič ne premišljam. Sklonim se, poberem kamen in udarim po tablici prepečenca, da se prekolje na dvoje in mu pomolim polovico. Četvero oči zažari: Vidine in Mirkove. Mrači se. Dan je bil miren. Ker so položaji za silo utrjeni, računamo, da ponoči ne bo premika.
Četrtek, 4. novembra 1943
Spali nismo skoraj nič. Prekladali smo se na vse mogoče načine in preganjali mraz, kakor smo vedeli in znali. Ko je skozi redko meglo začel siliti dan, je zagrmelo. Nemci so začeli obstreljevati naše položaje. Eksplozije in treskanje pretresa vso Ilovo goro. Hitro poiščemo zasilne zaklone in poležemo. Streljajo v serijah. Najprej bruhnejo orožja, potem zafrfotajo mine in zatulijo granate, nazadnje treska, hrešči in se vse lomi. Ognjena črta se z vsako serijo bolj bliža. S pridvignjeno glavo si izberem nov zaklon, kakih dvajset metrov pred seboj in čakam... Frfotanje se že bliža. Z glavo rijem v zemljo. Sekunde so dolge kot ure. Zdaj zahrešči, drevje se lomi, kamenje in prst brizgata kot gejzir, delci granat brne po zraku. Planem pokonci in zdrvim proti novemu zaklonu. Pol poti že pretečem, ko v dolini orožja spet bruhnejo. Napnem vse moči in pohitim. Tedaj zaslišim: »Sem, brž sem!« Ozrem se. Dva borca ležita v kotanji sredi katere raste smreka, da ju skoraj popolnoma pokriva z vejami. Že skočim korak proti njima, pa si v hipu premislim. Frfotanje se bliža. Pretečem še nekaj korakov in se zviška vržem za skalo. Istočasno strahotno zagrmi. Kot bi se zemlja preklala na dvoje. Glavo zasučem postrani. Od smreke v kotanji frče veje in med njimi telesi obeh borcev. Zgrozim se. Telo mi otrdi. Ne morem se ganiti... Izstrelki naslednjih serij se razletavajo vse globlje v našem zaledju. Ko utihnejo, zaregljajo strojnice in brzostrelke. Napad pehote. Oster boj, mož. proti možu, se razvname na odseku Ljubljanske brigade. Kmalu pa se pojavijo Nemci
tudi pred Cankarjevo in prodro do Male Ilove gore. Po silovitem boju in izgubah na obeh straneh so potisnjeni spet v dolino.
Po ponovni preureditvi položajev slutimo, da vodstvo brigade pričakuje še en napad. Niso sc zmotili. Popoldne spet zagrmi in začne se ponovna topniška priprava. Doživljamo podobne trenutke kot zjutraj, le da je obstreljevanje hujše in daljše. Največja zmeda je med tovornimi živalmi, ki se plašijo, da jih ni moči udržati. Tudi zdaj so Nemci najprej napadli na sektorju Ljubljanske in nato Cankarjeve brigade. Obe brigadi sta s silovitim bojem in proti jurišu zdržali na položajih do noči, ko je boj prenehal.
Na umiku spet nosimo ranjence in pokopujemo mrtve.
Nemci so zasedli Ilovo goro in se znašali nad domačini, ujetimi in tistimi ranjenci, katerih v noči nismo našli.
Ko čakamo na pohod, zavoham dim. Nos me pripelje do skupine borcev, ki ob dobro zakritem ognju smode bedro ubite mule. Ko se približam, mi odre-žejo in pomole kos. Hlastno zagrizem v osmojeno meso. Žvečim, žvečim, pa je kakor guma. Povrhu vsega je še neslano in obupnega okusa. Nekaj časa še poskušam, pa obupam. Grižljaj izpljunem, drugo odvržem in se vrnem k svojim.
Petek, 5. novembra 1943
Pozno po polnoči sta obe brigadi in štab XVIII. divizije odšli s področja Ilove gore. V meglenem jutru, bila je skoraj še noč, smo prečkali cesto Krka— Zdenska vas. Bil je že dan, ko smo se ustavili na Korinju. Izvlekli smo se iz obroča. Boj na Ilovi gori je bil končan.
Pesnik in pisatelj Tone Scliškar je bil vodja propagandnega oddelka Cankarjeve brigade. Čeprav že v letih, se je pretolkel skozi vse boje in težave. Kako je on doživljal Ilovo goro, je izpovedal v svoji istoimenski pesnitvi. Naj jo pripišem kot dopolnilo svojemu dnevniku.
ILOVA GORA
Joj gora smrti,
tod so čudežni vrti:
Ognjeno cvetje bruha iz tal,
nad nami črnega dima val;
mimo nas jeklene čebele,
so smrtonosne pesmi pele
in na orglice je smrt igrala,
ognjene himne v nas vihrala ...
Mi pa z obrazom v prst
smo se trgali iz. naših vrst:
Ta je vzkliknil kakor pijan
in padel je vznak zravnan,
drugi je roke razprostrl
in se je v prst zlomljen ozrl,
tretji je planil kot ptica v nebo
in se je zviška zgrudil v odprto zemljo.
Joj gora smrti,
tod so čudežni vrti!
Ležali smo v naročju domovine,
ležali smo pod obokom grobove line
in smo jo čutili,
v tej zadnji uri ljubili
tako zelo,
tako toplo,
da smo od groze vztrepetali, ko so utihnili zadnji rafali, da nas ni k sebi vzela, v svojo toplo prst objela.
Joj gora smrti,
tam so čudežni vrti,
tam cvete zemlja iz neštetih ran,
tam čirika sinička vsak dan,
tam je požgana vas,
je bled, krvav, onemel obraz —
tam smo se srečali zares z domovino,
tam smo jo ljubili skoz ozko
grobovo lino.
Čez dan smo se po dolgem času v miru odpočili in nekaj toplega pojedli. Po petnajstih dneh sem si prvič za pol ure sezul čevlje. Prsti na nogah so mi odmrli. Ne čutim jih več. V neki hiši dobim sveže krpe, da si zavijem vanje noge. Ko opravljam ta posel, zagledam ogledalo na steni. Stopim predenj. Tujec strmi vame. Tujec, upadlega in zaraščenega obraza s kalnimi očmi.
Ko si dopovedujemo, da je ofenziva pravzaprav za nami, tega ne dojamemo še čisto dobro. Med tistimi, ki smo pred ofenzivo delovali zunaj brigad, teče beseda, da naj se zdaj vrnemo na stara mesta. Po večerji, najedli smo se slastnih žgancev z velikimi ocvirki, skupina odide na pot. Smer: Hočcvje, Soteska. Noč je hladna. Mesec se prikaže izza oblakov in hudomušno gleda na nas.
BESEDA O MULJAVSKEM PARTIZANSKEM UČITELJU
Vilko Kolar-Domen*
»Kje pa imate tega banditskega šolnika Cvetota?« so kričali domobranci, ko so maja 1944 vdrli na Muljavo, razbijali po hišah, pretepali ljudi in kradli ter tako dokazali svojo visoko kulturno stopnjo, ki so jo povzeli po svojih domačih in tujih voditeljih. Na vsak način so ga hoteli dobiti v roke, pa se jim ni posrečilo. Cveto se je z Okrožnim odborom OF umaknil pred njihovim uničevalnim in morilskim kulturnim poslanstvom. Pa, če bi tudi ostal na Muljavi nekje skrit in če bi vsi Muljavčani vedeli zanj, ga ne bi izdali, saj je bil njihov, to se pravi, naš resnični ljudski, partizanski učitelj.
— O —
Kaj je pravzaprav storil ta naš pravi, sodobni in resnično ljudski učitelj, da je povzročil toliko žolčne besnosti pri naših sovražnikih in da so ga na vsak način hoteli dobiti v roke?
Nič drugega kot to, da je bil z ljudstvom v najtežjih časih naše zgodovine, da se je boril s puško in knjigo za novo in boljšo prihodnost našega ljudstva in da je bil napreden, aktiven borec proti zaostalosti, mračnjaštvu in izkoriščanju našega slovenskega delovnega človeka.
Tam iz. Grosupljega je bil doma; po osnovni šoli so ga, ker je bil brihten, poslali v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in učiteljišče in se posvetil glasbi. Ker je imel silno veselje do nje, se je vpisal na konservatorij in vse svoje sile in spretnosti posvetil študiju violine. In res, lepo je igral, lepo je obvladal ta instrument, iz njega je znal izvabiti tako lepe, prijetne, mile in poskočne melodije.
Toda Cveto Budkovič je sovražil čas, v katerem se je šolal, sovražil je čas nesvobodnega utripa Ljubljane, kjer so italijanski okupatorji vihteli svoj lik-torski simbol nad zasužnjenim slovenskim narodom in kjer so domači klero in liberalno fašistični elementi globoko upogibali svoje hrbte in se izdajalsko vključevali in vpregah v italijanski fašistični voz. Cveto je kot mlad revolucionaren človek vse to videl. Gnusilo se mu je, zato se je vključil v OF in se kot zaveden, napreden Slovenec odločil za boj, neizprosen boj do končne zmage. Toda pot je bila trda, polna najrazličnejših čeri in preprek, okolje je bilo obdano z odkritimi in skritimi vohuni. In tako je tudi Cveto že 1. aprila 1942 romal v italijansko internacijo.1
Skoraj leto in pol je prebival za bodečo žico v Gonarsu, Viscu, Trevisu (Mo-nigu). To so bili težki časi za mladega človeka, človeka polnega revolucionarnega
* 61001 fjubljana, YU, Plemljeva 5.
1 Izvestje za šolsko leto 1942/43, XX—XXI (izpisek). Glasbena akademija v Ljubljani ■— Srednja glasbena šola.
j) violina, 164 — liudkovič Gvetko, Ljubljana, II. letnik, ocena iz glavnega predmeta -,
črtan*
* Gojenec je bil črtan na podlagi okrožnice Visokega komisariata  IV. št. 2971/1, z dne 7/IV-1943 — XXI in ima pravico polagati izpile kot privatistl
impulza, a ujetega za bodečo žico in pod stražo bajonetov »rimskih junakov«. Toda prišel je zlom in prinesel tudi Cvetu rešitev; v začetku septembra 1943 ga že najdemo med primorskimi partizani, nato decembra na Dolenjskem v Cankarjevi brigadi; violino in knjigo je zamenjal za puško in tako stopil v vrste aktivnih borcev za svobodo.
Navdušeni časi po italijanski kapitulaciji, ko so naše okrepljene brigade osvobodile Dolenjsko, Notranjsko, Belo krajino in Primorsko in razorožile sovražno italijansko vojsko ter se do zob oborožile, so hitro minevali in naše brigade so se vse češče spopadale z novim sovražnikom Nemcem, kateremu pa je Rdeča armada zadajala strahotne udarce. Nemci so sedaj že okušali jekleno partizansko pest in prav Cankarjeva brigada, v kateri je bil tudi naš Cveto, je šla iz enega zmagoslavnega boja v drugega.
Prišla je močna jesenska ofenziva in Nemci so privlekli v našo lepo deželo turkestanske enote, ki so pod nemškim poveljstvom hotele uničiti partizansko vojsko.
Cankarjeva brigada je v tej ofenzivi izvojevala eno najpomembnejših zmag in po tridnevnem boju na Ilovi gori skupaj z Ljubljansko brigado prisilila sovražnika k umiku. Po krajšem odmoru je brigada nadaljevala boje tja v zgodnjo zimo po vsej Dolenjski.
— O —
Po tej ofenzivi sta se združili stisko in grosupeljsko okrožje. Področje delovanja tega okrožja se je razširilo in obsegalo ves teritorij od Velikega Gabra tja do praga Ljubljane ter vso Suho krajino tja do Žužemberka. Pred ofenzivo izvoljena ljudska oblast se je sorazmerno hitro obnavljala in vse je pričelo teči po nekdanjih tirih, kot pred ofenzivo. Razširjenemu okrožnemu odboru jc na-čcloval Franc Kimovcc-Žiga, ki je znal z izredno spretnimi prijemi, s svojimi sodelavci v okrožju, hitro obnoviti vse, kar je ofenziva začasno zadušila.
Tudi šolam so se ponovno odprla vrata, a bile so velike težave s kadri. Učiteljev ni bilo. Ofenziva je odpihnila vse tisto, kar ni bilo trdno in zanesljivo. Mnogi učitelji so bili v brigadah in na važnih ter odgovornih položajih v novi ljudski oblasti.
In tako sem se kol okrožni šolski nadzornik prav ubadal z vprašanjem, kako bi zasedel mesta na raznih šolah, da bi pouk redno stekel in da bi šolarji imeli vsaj osnovno vzgojo in izobraževanje.
Sedež našega okrožja je bil takrat v škrjančah, majhni vasi blizu Ivančnc gorice. Prav tisti decembrski večer, ko je bil zunaj mraz in je burja zavijala med hišami, sem zopet strmel v papir in iskal možnosti, koga bi poslal na šolo v Muljavo; tam so starši na vseh sestankih izražali željo, da bi otrokom zopet omogočili redno šolanje. Nisem našel človeka za to mesto in bil sem že obupan, kajti ljudem sem obljubil, da bo tudi na Muljavi pričel reden pouk.
V tem zaslišim trde korake in nekdo je močno potrkal na vrata ter takoj vstopil. Bil je mlad partizan, utrujen in prezebel od dolge poti; kar sesedel se je na bližnjo klop. Vsi smo ga gledali, on pa je gledal nas. Končno je spregovoril? »Ali je to okrožni odbor OF?«
Povedali smo mu, da je prav prišel, če je nas iskal in smo ga vprašali: »Kdo si pa ti in kaj želiš?«
Začel je pripovedovati svoje žalostne doživljaje. Takole nekako je gorovil:
»Sem Cveto Budkovič, učitelj po poklicu, doma iz Grosupljega in borec Cankarjeve brigade.« Takole se je predstavil, mi pa smo ga gledali, saj smo na prvi mah mislili, da je kak dezerter. In nadaljeval je:
»Več dni smo se tolkli s Švabi in domobranci in pred dvema dnevoma je naš bataljon prišel utrujen, lačen in prezebel v Žvirče. Šli smo v šolo in razne hiše, da bi se odpočili. Toplota nas je zazibala v sladko spanje, tako da smo pozabili na svojo varnost. Kaj vem vraga, kaj je bilo. Najbrže je bila izdaja, ko nas je iz spanja prebudilo močno streljanje in nekdo je zavpil: »Švabi.« Vsi smo skočili, begali v temo, iskali orožje in nahrbtnike ter na vrat na nos planili na piano, kjer je silno ropotalo in nihče ni vedel, kje so naši, kje je sovražnik.« Malo je obmolknil in potem nadaljeval:
»Skočil sem na piano in jo ucvrl čez polje tja, kjer sem videl obrise gozda. Za mano je pokalo (dumdumke), vendar sem prav kmalu, ves zasopel in utrujen, prišel v zavetje prvih dreves v gozdu. Sedel sem, da se odpočijem. V vasi je pokalo in slišal sem divje kričanje in nisem vedel, kaj bi. Šel sem globlje v gozd in direndaj v vasi se je počasi umirjal. Le posamezni streli in rafali so še odmevali globoko v noč. Začelo me je zebsti in začel sem premišljevati, kaj sedaj. V vas se nisem več upal, nisem niti prav vedel, v katero smer naj krenem!« Zopet je utihnil in počasi si je pridobival naše zaupanje. Veleli smo mu, naj nadaljuje. In nadaljeval je: »Ko se je zdanilo, sem šel na rob gozda in videl, da v vasi ljudje nosijo mrliče na kup. Mislil sem, da so Nemci, zato sem se takoj zopet skril v gozd in sem začel hoditi. Nisem vedel, kam grem. Hodil sem dolgo, ko sem končno prispel do neke hiše. Vstopil sem in vprašal, kje sem. Dejali so mi, da grem proti Ambrusu. Sedaj sem vsaj vedel, kje sem. Takoj sem nadaljeval pot in res sem prišel v Ambrus. Ker je bila že tema, sem v neki hiši prosil, če lahko prespim. Spal sem na klopi na toplem in tudi nekaj malega sem pojedel. Zjutraj sem nadaljeval pot. Spotoma sem spraševal ljudi, če vedo, kje je kaka naša enota. Nihče ni nič vedel. Šele tu na Muljavi so mi povedali, da ste tu in tako sem prišel sem!« je končal svoje pripovedovanje Cveto.
»Kaj boš pa sedaj?« ga je vprašal tovariš Žiga.
Zmignil je z rameni in žalostno dejal: »Ne vem! Nazaj bom moral v brigado..« Meni pa je takoj šinila v glavo druga misel.
»Ti si učitelj«, sem dejal, »jaz nujno potrebujem učitelja na muljavski šoli. Ali ga nc bi dali tja?« sem vprašal tovariša sekretarja. Le-ta je nekaj premišljeval in končno dejal:
»Strinjam se, saj šola je danes tudi važna, toda najprej moramo urediti to zadevo s štabom brigade, da ga ne bi imeli za dezerterja«.
Dogovorili smo se, da ostane Cveto pri nas, jaz ga bom peljal na Muljavo in uvedel v šolo, tovariš sekretar pa bo zadevo uredil s štabom Cankarjeve brigade.
Cveto je bil takoj boljše volje, pregnal je strah in negotovost, pri nas se je odpočil in ponoči je menda sanjal, kako bi učiteljeval na Muljavi. Tako je Cveto Budkovič postal muljavski partizanski učitelj.
— O —
Naslednji dan sva se odpravila na Muljavo. Sklicala sva sestanek, da bi se pomenili o pričetku pouka na šoli. Staro šolo so Italijani v boju julija 1942 požgali in treba je bilo najti prostore za novo, začasno partizansko šolo. Uredili
smo jo v Obrščakovi gostilni, v prostoru, kjer je bila trgovina. Ljudje, ki so bili veseli, da bodo njihovi otroci zopet redno hodili v šolo, so nanosili mize in klopi in takoj naslednji dan se je pouk začel. Učitelja Cveta so zelo prisrčno sprejeli, saj so takoj ugotovili, da mora biti od blizu, ker je tako govoril, kot oni sami. V vasi je takoj dobil stanovanje in tudi za hrano so poskrbeli.
Otroci so radi hodili v šolo. Ker je njihov učitelj nosil titovko, tudi sami niso hoteli zaostati in prav kmalu so vsi prišli v šolo s titovkami na glavi in pozdravljali so s partizanskim pozdravom: »Smrt fašizmu!«
Delo na šoli je spremljala kopica težav. Ni bilo ne table ne krede ne zvezkov in svinčnikov. Vse težave pa so prebrcdli in učitelj Cveto je bil iznajdljiv. Za tablo so rabila vrata, namesto krede je imel kose žganega apna, papir pa so dobili v raznih trgovinah.
Sam pouk v šoli je bil v duhu časa, v duhu borbe našega naroda za svobodo in vsi učenci z učiteljem vred so se živo zavedali, da so tudi del tega ljudstva in morajo na vsakem koraku pomagati vojski in aktivistom OF. Prav radi so peli partizanske pesmi, saj jih je njihov učitelj glasbenik zanje silno navdušil in petje spremljal na kitari. Tudi pri telovadbi so se takoj razdelili v dva tabora in razvili so borbene igre, le nihče ni hotel biti sovražnik, ampak vsi bi radi bili le partizani. Zlasti so jih navduševale borbene igre v snegu, saj je bilo tu največ možnosti uprizarjanja strateških borb. Tudi pri drugih predmetih se je učitelj naslanjal na vsakdanjo stvarnost in učenci so na primer pri računstvu postavljali številke partizanskih enot, čet, bataljonov in brigad kot osnovo računskih operacij in si tako bogatili obzorje in idejno utrjevali svoje znanje.
Pionarska organizacija je bila duša in osnovno gibalo učenčevih dejavnosti za vojsko. Pionirji so zbirali hrano, sanitetni material, bili so kurirji, sodelovali so na mitingih s pesmijo in recitacijami, skratka bili so mlada vojska pari ižanska, ki se je razvijala tako, kakor jo je vodil njihov učitelj Cveto.
Ko se je okrožni odbor OF 4/3-1944 pripravljal na proslavo stoletnice rojstva pisatelja in domačina Josipa Jurčiča in mu odkril spominsko ploščo na rojstni hiši, so bili pionirji muljavske šole tudi vključeni v priprave na to slovesnost. Pri proslavi in odkritju sta sodelovala otroški in partizanski pevski zbor, reci-tatorji so brali odlomke iz Jurčičevih del in deklamirali.
Ker je dan pred proslavo zapadlo mnogo snega, so pionirji pomagali vašča-nom in vojakom odstranjevati sneg in urejati ter krasiti prostor pred rojstno hišo. To jc bila največja slovesnost sredi boja v tem predelu naše domovine in Muljavčani se še danes radi spominjajo tega dogodka, zlasti še tisti, ki so takrat kot pionirji pod vodstvom učitelja Cveta Budkoviča, dali vsebino celotni proslavi. Da je bilo delovanje te šole na Muljavi resnično zelo uspešno, dasi v najtežjih razmerah, gre predvsem zasluga njenemu učitelju — novincu, ki je znal svoje učence voditi tako, kakor je to zahteval takratni čas, ki je znal iz nič ustvariti pravo učno in vzgojno vzdušje in ki je s pravilnimi pedagoškimi prijemi znal dati otrokom znanje in vzgojo za resnično svobodno življenje.
Toda žal je ta šola trajala le tja do maja, ko so iz Grosupljega prihrumeli kot divji Huni domobranci in uničili sicer skromno, a z ljubeznijo in težavami ustvarjeno šolo. Razdejali so šolo, razbili skromno pohištvo in izdelke otrok ter tudi ploščo, vzidano v spomin na stoletnico rojstva Josipa Jurčiča na njegovi rojstni hiši. Niso pa mogli uničiti sadov kratkega šolskega dela v tej šoli in zavesti starih in mladih v tej vasi, ki so bili trdni in enotni za OF in borbo za
svobodo. Ti divjaki so iskali tudi učitelja: »Kje pa imate tega banditskega šolnika Cvctota?« so kričali po hišah in terorizirali ljudi. Torej so tudi oni vedeli, kaj in kako je učil učitelj Cveto, zato so ga hoteli imeti. Ker pa niso dobili njega, so uničili to, kar mu je služilo pri njegovem velikem poslanstvu, pri vzgoji in izobraževanju mlade generacije v duhu takratnega velikega zgodovinskega časa.
Cveto se je pravočasno umaknil z aktivisti okrožja in ker ni mogel več nazaj na redno delo v šoli, jc postal član OOOF in potem šel v oficirsko šolo glavnega štaba NOV in POS ter postal njen pevovodja. V vasi Plešivica v Suhi krajini je bil že pred tem sprejet v vrste KP.
V oficirski šoli v Metliki je zbral fante in že je imel pevski zbor (tudi zbor mladenk), ki je nastopal na raznih prireditvah v tem predelu naše domovine. Pa tudi sam je nastopal kot violinist in v plcsno-folklorni skupini, ki jo je vodil tov. Štefan Suhi, član baletnega ansambla ljubljanske opere. Skupina je nastopala z velikim uspehom v Metliki in Črnomlju, tudi pred ameriško, rusko in angleško vojno misijo.
— O —
Ko danes, po tolikih letih, mislim nazaj na tiste čase, se spominjam, kako smo delali, v kakih razmerah smo ustvarjali in kako smo bili iznajdljivi, da smo dosegali uspehe. Vse smo žrtvovali, vse smo storili in prezirali nevarnost ter bili resnično pogumni, da smo tudi v vzgoji in izobraževanju polagali temelje bodoče nove, resnično v duhu naše borbe in zmage temelječe šole. In majhen, skromen, a po uspehu velik delež je brezdvomno k temu doprinesla tudi takratna partizanska šola na Muljavi in njen učitelj Cveto Budkovič.
GENERAL LOHR JE UŠEL
Janez Perovšck-Pelko*
Maj je zacvetel ob pravem času. Cvetele niso samo osamljene češnje, temveč vsi sadovnjaki. Dnevi so bili polni jasnega sonca in mile pomladne toplote. Blagi vetrovi so se iz toplega dne pretegovali v večer in samo noč. Zato smo borci ob večerih dolgo ostajali pred veliko Kristanovo kmetijo. Z novicami je raslo razburjenje in pričakovanje, ki je bilo iz dneva v dan večje.
Štirinajsta udarna divizija se je tolkla na območju Crna-Žerjav, toda nemških postojank ni mogla zasesti. Štab zone se jc pred nekaj dnevi prebil preko ceste, ki je postajala vedno bolj polna umikajoče se nemške vojaščine in njihovih pajdašev: ustašev, čctmiikov, vlasovcev, bolgarskih fašistov in drugih. Nemški vojski niso preostale druge poti umika, če je hotela v angloameriško naročje v Avstriji, kot čez ozemlje, ki ga je nadzirala vojska četrte operativne zone.
Za nas in za Nemce je postajal čas dragocen in docela usoden, štab četrte operativne zone je spoznal, da se ne sme več motoviliti okoli majhnih postojank pri Crni, temveč mora nemudoma kreniti s štirinajsto divizijo proti Celovcu. Komandant Skala jc naročil komisarju Matevžu Hacetu, naj ostane na Štajerskem z vsemi odseki.
V propagandnem odseku smo tiste dni razmnoževali ukaz štaba o odlikovanju z. redom hrabnosti. Tudi meni so ga dali, ker sem bil v tisti grupi, ki se je prva prebila čez cesto. Umikajočo se nemško kolono smo presekali za nekaj minut, da smo lahko prišli na drugo stran.
Ko smo prvega maja zvečer poslušali radio, skoraj nismo mogli verjeti, da jc jugoslovanska četrta armada že osvobodila Trst, ki je vendar najbolj daleč od vseh naših mest. Tudi armade niso vodile moje misli in čustva, temveč osnovni interes naših narodov. Prodirala jc tja, kamor je bilo najnujnejše. Zato hitro v Trst! Zato brž v Celovec, da ne bodo tujci krojili naše usode! Saj Ljubljana tako mora biti naša!
Toda Berlin se še vedno brani. Ali mora ta vojna na Slovenskem trajati prav toliko časa kot pri Berlinu? Menda ne bo trajala še dalj? O, kakšna mora so ti Nemci in njihov fašizem!
Petega maja so v Ajdovščini proglasili prvo slovensko vlado. Brigade so se približale Ljubljani in začele hud boj za prestolnico. Reka nemške vojske je postajala vse širša. Po cesath so se premikala predvsem vozila, tanki in topovi. Za vse vojake ni bilo prostora. Pešačili so kar čez travnike in po poljskih poteh. Bili so utrujeni, a vendar so hiteli, kot bi jim gorelo pod nogami. Gnala jih je slaba vest, obremenjena s tisoč zločini, ki so jih posejali po vsej Jugoslaviji.
Iz nestrpnosti in pričakovanja smo ostajali sleherni večer zunaj pod drevjem v sadovnjaku. Pozno zvečer 9. maja je radio končno javil, da je Nemčija
* fjubljana, YU, dipl. ing. agr., glavni direktor ljubljanskih mlekarn.
kapitulirala, a mi smo vedeli, kaj je to kapitulacija. Doživeli smo kapitulacijo Jugoslavije, pripomogli smo h kapitulaciji Italije! In prekleto natanko nam je bilo znano, kako se razruši armada, ki je kapitulirala, in kako silen je zmagovalec. ZMAGOVALI PA SMO TOKRAT MI!
Zdaj vsak partizan odleže za deset, za sto, za tisoče sovražnikov, ki so kapitulirali, čeprav so še oboroženi. Od tega trenutka je naše mesto na cestah, na železnicah, v dolinah in v mestih! A vendar nekaj trenutkov lahko namenimo veselju in slavju! Kmet Kristan je sam poln navdušenja in ganotja, ker se je le zgodilo tisto, kar smo trdili partizani iz poletja v zimo in iz zime v pomlad leta in leta. Predolga štiri leta!
Kristan nas je poklical, da smo pomagali zavaliti iz kleti sod sadjevca, ki je bil tako kristalno rumen kot najboljše vino. Zakurili smo kres zmagoslavja in pili in peli ter govorili drug čez drugega, kajti vsak je želel izpovedati svojo veliko radost. Radost pa je bila večja od Pohorja in Pece, višja od svoda neba, daljša kot pogled do obzorja! O, naša čustva so se združevala s čusLvi sto in sto milijonov ljudi po širnem svetu, ki so častili svobodo!
Ne vem, če smo tisto noč sploh spali. Zgodaj zjutraj smo se spustili proti Šoštanju. Mnoge slike, vtise in misli je čas izbrisal iz mojega spomina, a zastave na hiši ob glavni cesti se še danes spomnim, kako je tisto jutro vihrala, čeprav je bila razcefrana od strelov in zid okoli okna okrušen od krogci. Ljudje so razobesili zastave, ko so se pod hišami valile oborožene tolpe premaganega sovražnika.
Tokrat je naša zaščitna četa, ki ni štela več kot 50 borcev, z malega hribčka nad cesto z mitraljezom usekala po umikajočem se sovražniku. Hoteli so ga samo zaustaviti in posrečilo se jim je. Komisar zone Matevž, in načelnik štaba Pero Brajovič sta takoj navezala razgovor s sovražnikom.
Kmalu nato je pripeljala kolona avtomobilov in zahtevala zase prostor na cesti, da se odpelje naprej. Iz nekega avtomobila je izstopil komisar štirinajste divizije Janošek in sporočil Hacetu, da je tu celokupni nemški štab jugovzhodne fronte z gencralpolkovnikom Lohrom na čelu. Kako je Janošek prišel v stik z Lohrom, nisem zvedel.
Vse to se je dogajalo blizu križišča cest, ki peljejo iz Šoštanja v Topolščico. Hace je preko radijske postaje sporočil glavnemu štabu Slovenije, da imamo v rokah Lohra. Glavni komandant Dušan Kveder mu je sporočil, naj sestavijo zapisnik o vdaji. Kapitulacijo jc podpisal sam Lohr. Odločili so se, da gredo v 'topolščico, kjer se je gencralpolkovnik Lohr s svojimi osmimi generali, dvajsetimi polkovniki in številnimi majorji in drugimi štabnimi oficirji nastanil.
Štab zone se je prav dobro zavedal, kako malo nas je ob cesti. Zaradi tega je bilo ravnanje z nemškim štabom ne samo po mednarodnem pravu, temveč do skrajnosti obzirno, ker smo hoteli doseči predvsem to, da se nemška vojska ustavi in odloži orožje. Zelo važno je bilo pridobiti vsaj malo časa. Štab zone trenutno ni imel na razpolago nobene enote, ki bi naj razoroževala stotisočglavo množico vojakov.
Zato je pustil, da je nemški štab sam po radijski postaji obvestil vse nemško enote, da so podpisali kapitulacijo in da morajo odložiti orožje. Ali je bilo dogovorjeno ali ne, da bo nemški štab dajal tudi navodila, kako naj se nemški vojaki vedejo, skrbijo za prosto pot po cestah, spravijo s cest vozila, topove in drugo, tega nisem vedel.
Meni je nekdo pokazal debelega nemškega generala z na krtačko ostriženimi sivimi lasmi. Nisem mogel verjeti, da bi bil človek pri petdesetih letih tako zgrbančen, zamaščen in siv. Dolgo vrsto let mi je ostal tak v spominu. Šele kasneje sem zvedel, da je bil LShr visok in suh. Pokazali so mi torej tisti dan napačnega generala kot Lohra.
Vse skupaj mi ni bilo všeč! Zakaj puščamo, da delajo Nemci še po kapitulaciji neovirano po svoji radijski postaji. Zakaj puščamo, da z našimi prepustnicami razpošiljajo svoje kurirje do svojih enot? Zakaj imajo generali še vedno osebno kuhinjo, svoje ordonance in petnajst tipkaric, ki so imele še vedno polne roke dela? Meni je bilo jasno, da nemški štab ni nehal delovati v našo škodo, pa čeprav je podpisal zapisnik o kapitulaciji.
Komandant četrte operativne zone Peter Stante-Skala je poklical komisarja zone Matevža in načelnika Pera Brajcviča, naj prideta nemudoma v Vclikovec. Odšla sta še isti dan te kapitulacije proti Mežici. Partizanu majorju Džemsu sta izročila nadzorstvo nad ujetim nemškim štabom. Tako nemški štab ni imel več nad seboj enakovrednega štaba, ki bi ga znal res nadzirati in pravočasno do kraja obrzdati.
Do drugega dne je generalpolkovnik Lohr s svojimi obveščevalci že ugotovil, da smo na tem sektorju brez vojske. Spoznal je, da mu pravzaprav ni bilo do kraja nujno popustiti. Še se je zavedal, da ima nekaj štren v svojih rokah, pa je želel neizogibno polomijo ublažiti.
Izpolniti sem hotel osnovne propagandne naloge lislega dne, da bi poskrbel za tiskanje razglasov. Zato sem sc napotil v Celje. Pridružil se mi je Heli Modic. Zelo težko sva se prebijala s svojim avtom med Nemci in ustaši. Na nekem mestu sva sc morala ustaviti in izstopiti, da bi nama napravili prostor. Pred nama je bila gneča pijanih ustašev. Ko sem se jim približal na razdaljo roke, je hipoma prišlo do vrtinca. Počilo je. Ozrem sc. Zagledam Helija Modica, kako je zadnji trenutek sunil roko v zrak ustašu, ko je hotel streljati name. Potem so priskočili Nemci in pomagali napraviti red in naju pustili naprej.
Povsod ob cesti je bilo zavrženih na stotine topov, mitraljezov, pušk, vozil — grmade nekoristnega železja. V Celju sem spoznal, da ljudska oblast že dela z vso paro in da mojih razglasov ni treba. Tamkaj nisem bil potreben. Zato sem se odločil, da grem brž za Hacetom v Vclikovec. Po poti nazaj proti Topolščici me je kuhala vročina. V neki gostilni ob cesti sem prosil za posteljo in čaj, da bi se prcpotil.
Drugo jutro sem nadaljeval pot proti Topolščici. Z grozo sern opazil, da nemški vojaki ponovno pobirajo orožje, ki so ga prejšnji dan odmetavali. Spet so oblikovali kolone in se začeli premikati proti svojemu cilju — Dravogradu, Crni in Avstriji.
Takoj sem posumil, da je vsega kriv Lohrov štab v Topolščici, njegova ra-dio-postaja, njegovi generali in kurirji na motorjih. V meni je besnela razburjenost in neučakanost, da čimprej pridem v Topolščico in njihovo gnezdo raz-drem.
Na prihodu k zdravilišču sem naletel na nemškega vojaka, ki se je hotel povzpeti na tank ob cesti. Odgnal sem ga in bližnjemu fantiču, ki je morda imel štirinajst let, dal brzostrelko. Pokazal sem mu, kako naj strelja, in mu naročil, da ne sme nobenega Nemca pustiti v tank, temveč takoj streljati.
V Topolščici mi je prišel nasproti učitelj Simoncti — naš aktivist, ki je v obupu poročal, da je generalpolkovnik Lohr zbežal. Major Džcms je baje nekam odšel in njemu prepustil skrb in nadzor nad nemškim štabom, Nemci pa se nanj sploh niso ozirali. Takoj sem se odločil, da sam prevzamem komando v Topolščici in napravim tisto, kar bi morali napraviti že nekaj ur po podpisu predaje.
Odredil sem, naj se mi takoj javi zastopstvo nemškega štaba. Hoteli so vedeti za moj čin in položaj. Cina nisem imel. Odvrnil sem jim, da nastopam v rangu kapetana. Zahteval sem takojšnjo izročitev radio-postaje in jih obdolžil kršenja določil predaje oziroma kapitulacije ravno s pobegom Lohra.
Naših borcev nisem imel. Domislil sem se, da se v akciji proti nemškemu štabu poslužim vseh mogočih narodnih izdajalcev. Če so izdajali lastni narod, bodo izdali tudi Nemce. Sklical sem bolgarske, madžarske, avstrijske in celo hrvaške domobranske oficirje. Obljubil sem jim potrdilo, da so mi ta dan pomagali, če bodo vse nemške generale, polkovnike in ostale do kraja razorožili, sezuli in jih bose zaprli. Vse brzostrelke, samokrese, naboje, bombe, škornje in čevlje morajo prinesti v mojo pisarno. Svojo pomoč sta mi ponudila tudi dva Angleža in en Amerikance, ki jih je Lbhrov štab vlačil s seboj kot ujetnike.
Med izvajanjem teh ukrepov so prosili nemški oficirji za zvezo za pogovor. Ponovno so me spraševali po činu. Vprašali so me tudi, če poznam mednarodne dogovore glede ravnanja z ujetniki. Odgovoril sem naravnost, da sem se imel priliko naučiti ne iz knjige, ampak od nemške vojske, kako je ravnala z narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. Zagotovil sem jim, da bo moje ravnanje v vsakem primeru boljše in da bodo moja navodila bolj človeška kot navodila njihovega komandanta Lohra.
Nemške tipkarice, ordonance in kurirje sem razgnal; naj se pridružijo onim na cesti. Do večera je bilo že vse v najlepšem redu. Niti en sam nemški general ali oficir ni več ušel. V moji pisarni se je nagrmadil velikanski kup samokresov, bomb, škornjev in čevljev. Po tem uspelem delu sem si zaželel zabave. Neki avstrijski oficir je prav dobro igral na klavir, moji madžarski cigani, ki smo jih zajeli pred štirinajstimi dnevi pri gradnji nemških utrdb, pa so že tako znali divje igrati partizanske koračnice in pesmi. Pravi čudež je bil, kako je Avstrijec znal hitro poprijeti. Rojevala se je nova Evropa celo tu med ujetimi izdajalci in premaganci. Vseh menda ne bomo pobili! Za mnoge od njih bo morda človeško ravnanje kal novega, bolj poštenega življenja.
Nemudoma je prišel v dvorano major Dž.ems, kot bi bil na perutih. Bil jo čudovit grešnik. Niti na misel mi ni prišlo, da bi mu kaj očital:
»Poslušaj, Džcms! Tu je zdaj vse v redu. Niti eden ne more več uiti. Zate ni časa za zabavo! Vzemi avto in poišči Lohra. Jutri ga moraš pripeljati nazaj, da se ne boš samemu sebi smilil, če ga ne dobiš«.
Gledal me je naravnost in iskreno v oči. Obraz, se mu je polagoma raztegnil v širok nasmeh:
»Ga bom že pripeljal, Pelko! Brez. skrbi!«
Potem je naglo skočil v avto in divje odpeljal za pobeglim generalpolkovni-kom Lohrom. Toda na vsej poti do Velikovca ga je zaman iskal. Tam je našel štab štirinajste divizije in mu razkril svoje težave.
Meni je v Topolščici zmanjkalo dela šesti dan, ko sem nemški štab razorožil in sezul. Drugo jutro sem se odpeljal skupaj z dvema Angležema in Ameri-
kancem čez Crno v Celovec. Med potjo je med nami še vedno vladalo pravo zavezniško razpoloženje. Potovanje je bilo počasno, ker so nas povsod ustavljali, gostili in slavili. Toda ko sem jih na letališču pri Celovcu izročil angleški vojski, je mahoma padel na nas mrak nezaupanja. Angloameriški ujetniki so se mi hoteli na vsak način oddolžiti za pozornost in gostoljublje, a niso mogli spraviti skupaj drugega kot nekaj hrane, ki so jo dobili zase, in nekaj čokolade. Z mojim prenočevanjem znotraj njihove enote je nastal velik problem. Moje prepričanje, da so me dolžni gostoljubno prenočiti, je končno premagalo njihove duševne motnje. Imeli so pač enega več na straži, ki je pazil samo name.
Ko sem se drugo jutro javil svojemu štabu, sem zvedel že malo več o tem, kako se zavezništvo z Angleži krha. Torej moramo pridobiti ljudstvo zase. Zbral sem kulturno ekipo. O, kako sem pogrešal Radovana Gobca in njegov zbor iz Gornjega grada, kako sem pogrešal Škrinjarjev orkester! Toda moji vrli koroški partizani — pevci, moj recitator Franček Cegnar in pa jaz seveda smo za prvo silo prav tako odlično nastopali. Za udarno razpoloženje je skrbela ciganska muzika. Mitinge smo prirejali pri Gospe sveti, Prapročah, Škofičah in mnogih vaseh, katerih imen se ne spominjam več. Angleži pa so nas spremljali z dvema tankoma in kamionom vojske. Bili smo tako zavzeti s svojim delom in tako drzni in neodvisni s svojimi nastopi, da smo izgubili stik s svojim štabom; ta nas zato ni mogel pravočasno obvestiti, da se moramo umakniti čez Karavanke. Šele ko smo morali s streljanjem braniti svoje avtomobile in motorje, da nam jih niso zaplenili Angleži, smo zvedeli, kaj se je zgodilo. Propagandno-kulturna skupina četrte operativne zone je zato zapustila Koroško zadnja.
Angleži in vsi veliki zavezniki so jo nam Slovencem že drugič zagodli. Mnogo dolgujejo prav nam Slovencem. Tega ne smemo nikoli pozabiti!
PRISPEVEK K VLOGI TOVARNE MOTVOZ IN PLATNO V NOV
Metod Dular*
V Zborniku občine Grosuplje (ZOG) je že nekoliko sodelavcev omenilo tovarno »Motvoz in platno«, Grosuplje kot pomemben vir borcev in aktivistov ter materialne pomoči za NOB. Naj omenim le naslednje: ZOG 1969, Radko Polič: »Grosupeljska četa«; dalje ZOG 1970, Stane Valentinčič: »Prvi okrožni odbor v Grosupljem« in isti pisec v ZOG 1972: »Okrožje Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju« ter nadaljevanje istega članka v ZOG 1974.
V imenovanem članku leta 1972 pravi S. Valentinčič »da bi bila zaželena in potrebna posebna študija o vlogi tovarne Motvoz in platno v Grosupljem v narodnoosvobodilnem gibanju na območju okrožja OF Grosupljega« ter imenuje tovarno »žarišče odporniškega gibanja«. S tem prispevkom poskušam prikazati delni obris te vloge imenovane tovarne. Istočasno pa pozivam vse še živeče delavke in delavce te tovarne k sodelovanju za tako študijo.
1. NASTANEK IN RAZVOJ TOVARNE DO ZAČETKA OKUPACIJE LETA 1941
Tovarno je ustanovil Anton Šinkovec iz Kranja. Leta 1919 je kupil zemljišče in začel še istega leta graditi vrvarno. (Glej ZOG 1969, F. Adamič: »Anton Šinkovec in začetek grosupeljske industrije«.) Leta 1921 je zgradil tcrilnico lanu, skladišče za izdelke in podaljšal vrvarno, v poznejših letih pa tudi predilnico lanu in konoplje ter staro strojnico. Leta 1923 je svoje podjetje spremenil v delniško družbo »Mehanična vrvarna, terilnica in predilnica lanu in konoplje« z 2,500.000 din delniške glavnice. Glavni delničar je bila bivša Trgovska banka v Ljubljani, pozneje pa njena naslednica Ljubljanska kreditna banka, dalje Anton Šinkovec, tovarnar Franjo Medic iz Ljubljane, ki je imel tovarno v Medvodah, Josip Javornik, lesni trgovec in industrijec iz Žalne, pek Bizjak iz Ljubljane, si-tar Leo Matajc iz Stražišča in advokat Alojzij Kobal iz Ljubljane.
Leta 1925 je bilo v tovarni okoli 100 zaposlenih. Bilanca je izkazala izgubo, ki je bila večja od delniškega kapitala, čeprav je Šinkovec sam ocenil zaloge po zelo visokih cenah. Leta 1926 je tovarna obratovala še pod vodstvom Šinkovca, a v začetku leta 1927 so delničarji sklenili tiho likvidacijo podjetja, Dularja pa so imenovali za likvidatorja, ki naj bi razprodal zaloge in vzdrževal poslopja in opremo. Glede na to, da se likvidacija ni javno razglasila, so kupci še naprej naročali izdelke. Da bi tovarna mogla izpolniti kompletna naročila, je ponovno zaposlila nekaj vrvarjev in vrvarskega mojstra Ivana Bajželja. Vrvarna je izdelovala le izdelke, ki so bili naročeni, a jih je že zmanjkalo iz starih zalog. Tiste vrste motvoza, ki so bile naročene, a jih ni bilo več na zalogi, je tovarna naro-
* 61000 Ljubljana, VU, Filipičeva 2, dipl. ing. oec, redni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani v p. Avtor je bil od leta 1925 do 1927 računovodja, od 1927 do 1942 pa ravnatelj v tej tovarni.
čala v konkurenčni tovarni v Odžacih v Bački. Leta 1927 pa je vrvarna in veletrgovina z motvozom Adamič v Ljubljani kupila od železnice vagon konopnega hodnika, ki se je na poti zažgal in deloma zgorel in ga dala v tovarno predelati v motvoz. Zato so zaposlili nekaj starih delavk in delavcev iz predilnice ter priučenega predilnega mojstra Hrena. Pri tej predelavi je tovarna dobro zaslužila. Tovarna je brez poprejšnjega dovoljenja delničarjev naročila še cel vagon konoplje in začela zopet redno izdelovati motvoz in vrvarske izdelke. Seveda so bile težave v banki s plačilom, a je kljub temu takoj po plačilu konoplje tovarna naročila še drugi vagon. Ob plačilu drugega vagona je pa banka zahtevala kalkulacijo in predračun ponovnega rednega obratovanja tovarne. Kalkulacija in predračun sta pokazala, da bi ponovno obratovanje krilo vse stroške in še del obresti na vložen kapital in kredite. Zato so delničarji, predvsem Ljubljanska kreditna banka dovolili ponovno obratovanje in dali za to potrebni denar, Dularja pa imenovali za direktorja tovarne ter odobrili moderniziranje tovarne z novimi stroji, predvsem za predilnico in motvozarno. Okoli leta 1935 pa so zgradili še tkalnico z barvarno in apreturo. Zato se je tovarna preimenovala v «Motvoz in platno«. Leta 1939 so zgradili avtomatično česalnico in nabavili mo-kroprcdilni stroj za konopljo z avtomatično menjavo tulcev. Ta stroj je bil po izjavi predstavnika tovarne iz Anglije prvi tak stroj na svetu, ki je obratoval. Ta stroj so namestili v staro strojnico in zgradili novo strojnico, v katero so namestili večji nov in manjši stari parni stroj.
Finančno se je tovarna zelo opomogla, ko je ob začetku italijansko-abesinske vojne nakupila konoplje za celoletno potrebo po nizkih cenah. Glede na to, da je Italija največji svetovni izvoznik konoplje in da je Društvo narodov razglasilo nad Italijo gospodarski bojkot zaradi njenega napada na Abesinijo, so se cene konoplji dvignile za trikratno ceno, po kateri je tovarna nabavila zalogo. Dobiček je ogromno narasel in omogočil financiranje zgraditve in opreme tkalnice, barvarne in apreture ter modernizacijo predilnice in česalnice. Število delavcev se je povečalo od okoli 100 leta 1925 na 486 ob začetku vojne 1941.
Za poznejšo vlogo tovarne v norodnoosvobodilncm gibanju je pomembno dejstvo, da je tovarna sprejemala predvsem napredne ljudi. Ko je začela tovarna v 30. letih razširjati svoje obratovanje, je rabila več novih delavcev in tudi vodilnega kadra. Ravnatelj se je povezal z neorganiziranim komunistom Martinom Zupančičem in ga namestil v tovarni za šefa nabave surovin in istočasno kot neoficialnega kadrovika. Kadarkoli je tovarna rabila nove ljudi, sta se posvetovala o prosilcih. Poznal je vse okoličane daleč naokoli in zlasti njihovo politično prepričanje. Tako sta zlasti pri moških dajala prednost levičarjem in naprednjakom. Dejstvo, da je bil leta 1929 ravnatelj tovarne zaprt zaradi suma komunistične propagande, je tudi pozitivno delovalo na utrditev naprednega mišljenja v tovarni in grosupeljski okolici in da so se delavci naprednega prepričanja radi zaposlovali v tovarni. Povezan je bil s komunisti v Ljubljani: ing. D. Gustinčičem, ing. S. Krašovcem in dr. D. Kcrmaunerjcm. Priporočali so mu preganjane komuniste, da jih je zaposlil: leta 1928 Petkoviča, ki pa je kmalu odšel, Franca Vidmarja (glej ZOG 1974, M. Dular: /Revolucionar Franc Vidmar«), Emo Crnologarjcvo in druge. Pomladi leta 1939 je tovarna s časopisnimi oglasi iskala v Zagrebu tkalske mojstre. Mojster Kožar iz takratne tovarne Herman Polak sinovi ni hotel oditi iz Zagreba v Slovenijo, pač pa je rekel, da bo drugi prosilec Jože Sagadin rad šel »ker mu gori pod nogami«. Izgledalo je, da je komu-
nist. Ob redukcijah v kočevski Tekstilani se je zaposlilo v naši tovarni precej poznejših borcev: Malči Strahovnik (prvoborka), Milan Ličen (padel 1941) in Ivan Campel (odšel 1941 v partizane). Malo pred začetkom vojne jc tovarna rabila ključavničarje. Iz Novega mesta je prišel Ivan Kovač, partizan iz leta 1941 (padci v začetku januarja 1942 pri Turjaku) ter poznejša partizana: Gustav Barlo (padel) in Rudolf Moravče. Komunista in poznejša partizana sta bila tekstilna tehnika Tone Bole in Rupert Dubrovnik (padel 1945). V OF so organizirano sodelovali poleg že imenovanih tudi drugi vodilni uslužbenci: ing. France Žitnik, vodja tkalnice, Ivan Bajž.elj, vodja vrvarnc, ing. Ludvik Fedran, vodja barvarne in apreture, Ivan Barle, tkalski mojster, Boris Prcz.elj, sekretar tovarne, glavni skladiščnik Alojz Ahlin in drugi.
Rezultat take kadrovske politike je bil, da je bila večina delavstva napredno in socialistično orientirana, to se jc pokazalo ob volitvah delavskih zaupnikov, ko so dobili socialistični kandidati tri petine glasov, klerikalni pa le dve petini, čeprav je bilo prebivalstvo okolice Grosupljega takrat povečini klerikalno. Ob priložnosti teh volitev so delavke strgale plakat klerikalne liste. Malo pred začetkom II. svetovne vojne je bila socialistična delavska zveza v Ljubljani razpuščena. Dan ali dva nato je že dobila tovarna dopis centrale klerikalne delavske zveze, v kateri zahteva znatno povišanje delavskih mest. Klerikalni delavski zaupniki so se že bahali češ sedaj boste videli, kaj bo dosegla naša (klerikalna) delavska zveza. Ko so to zvedeli delavci socialisti in njihovi zaupniki, so prišli k ravnatelju in rekli, naj se ne ugodi zahtevam klerikalne delavske zveze, ker se ta hoče sedaj, ko je razpuščena socialistična delavska zveza, utrditi v delavskih vrstah, čeprav so prej postavljali vodstvu tovarne zahteve za zvišanje mezd le socialistični zaupniki. Izjavili so, da ne bodo štrajkali, če bi to zahtevali klerikalni delavski zaupniki. Nekaj dni na to je bila v tovarni razprava, na kateri je bil poleg zastopnikov klerikalne delavske zveze iz Ljubljane in delavskih zaupnikov tovarne, prisoten v imenu okrajnega glavarstva jurist Andrej Jarc. Dular je izjavil, da sam brez. poprejšnjega privoljenja delničarjev in pred zaključkom bilance (razprava je bila v januarju) ne more obljubiti več kot 25 par na uro in da bo predložil njihove zahteve delničarjem. Predstavnik okrajnega glavarstva jc izjavil, da ga po zakonu ne morejo prisiliti v neko konkretno povečanje mezd kot so to zahtevali predstavniki klerikalne zveze in je zato preložil razpravo do sklepa delničarjev in zaključka bilance. Nato pa se je ravnatelj dogovoril s socialističnimi delavci in zaupniki, naj v svojem imenu zahtevajo takojšnje povišanje mezd in jim tudi povedal koliko lahko tovarna največ plača z. ozirom na finančno stanje. Na sestanku vseh delavskih zaupnikov je povedal, da so socialistični delavski zaupniki zahtevali povišanje; določili smo konkretna povišanja, ki pa so bila precej višja od 25 par, kot je bilo ponujeno na razpravi, ko so zahtevali povišanje klerikalci. Klerikalna delavska zveza je zahtevala ponovno razpravo, na kateri je Dular izjavil, da so že povečane mezde na podlagi zahteve socialističnih delavskih zaupnikov. Ko so videli, da so izigrani, so Dularja in Jarca hudo napadli v svojem delavskem klerikalnem listu.
V tridesetih letih se jc v Jugoslaviji začelo tkim. bojevniško gibanje. Martina Zupančiča, kot solunskega dobrovoljca v prvi svetovni vojni, so povabili v odbor slovenskih bojevnikov. Po prvi seji je izjavil Dularju, da so bojevniki nekaka fašistična organizacija, ta pa je povedal tovarišu Stanetu Krašovcu, članu KP v Ljubljani, ki je rekel, naj Zupančič kar ostane član odbora, a naj vse, kar
bodo tam govorili sporoča, da bo tako partija seznanjena z delovanjem te organizacije. Tako je Zupančič ostal in poročal. Sklical je tudi javni zbor Zveze bojevnikov, na katerem je govoril o današnjih težavah kmetov in delavcev in o potrebah reformiranja družbe v korist delovnega ljudstva. Na zbor, ki je bil na brinjskem dvorišču, je prišlo 200 do 300 ljudi, ki so navdušeno pritrjevali tako Zupančičevim izvajanjem o stanju in potrebnih reformah družbe ter tudi Du-larjevemu govoru o planskem gospodarstvu.
Nekako ob istem času je neki liberalni politik pisal ravnatelju tovarne, ki jo financira Ljubljanska kreditna banka, ki je znano liberalna, naj pomaga ustanoviti v Grosupljem »Strelsko družino« (ki je bila nekaka oborožena fašistična organizacija) in naj predlaga primernega kandidata za predsednika. Z Martinom Zupančičem sta prišla do zaključka, da je bolje, če je ta organizacija pod kontrolo naprednih socialističnih sil, kot pa pod kontrolo reakcionarjev. Za predsednika sta predlagala tovarniškega knjigovodjo Franceta Košmrlja (poznejšega partizana, ki je padel) ter mu dala navodila naj strelska družina obstoji bolj na papirju. Iz Ljubljane so poslali nekaj pušk, s katerimi so se pa vadili v streljanju le levičarji (npr. Jože Sagadin).
Seveda je tudi napredna mladina, zlasti študentje levičarji, mnogo doprinesla k širjenju socialistične in komunistične miselnosti, Jože Sagadin je izjavil, da se je ob svojem prihodu v tovarno takoj vključil v Sokola in se povezal / levičarji študenti, Radkom Poličem in Ivanom Erjavcem ter levičarji in komunisti v tovarni, kjer je formiral SKOJ-evsko skupino, v kateri so poleg njega bili še: Ivan Kovač, Pepca Pcrme, Ljubica Šuligoj, Zalka in Francka Rodc, Vera Muhič, Malči Strahovnik, Mirko Sagadin in drugi. Vseh je bilo okoli 15. Sestanke so imeli v gozdu v Bičju in tudi pri Permctovih. Malo pred vojno se je po njegovi izjavi ustanovila v tovarni tudi celica KP, v kateri so bili Franc Vidmar, Ema Crnologar, Rudi Zupančič, Franc Štefanič in Jože Sagadin. V letu 1940 (ali pa v letu 1941) je večina delavstva in uradništva tovarne podpisala spomenico o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo.
II.  SODELOVANJE  TOVARNE Z  NARODNOOSVOBODILNIM GIBANJEM
Demonstracija ob podpisu pakta in ustanovitev tovarniškega odbora OF
Uspeh revolucionarnih in naprednih sil v tovarni se je pokazal takoj ob podpisu pakta 25. marca 1941. Ko je radio objavil, da je podpisan pakt s Hitlerjevo Nemčijo, je Dular to vest takoj povedal tovarišem, med drugim tudi Sagadinu v tkalnici. Ta je skupaj z drugimi člani SKOJ in Partije organiziral demonstracije delavstva na kolodvoru pred kočevskim vlakom, kjer so vzklikali parole: Dol s paktom, živela Sovjetska zveza in podobno. Ko so se vračali v tovarno, so jih v vratarnici že čakali orožniki in jih popisali. Cez nekaj dni so dobili poziv, naj se zglase v pisarni občine. Tja je prišel tudi predstavnik okrajnega glavarstva in kot obremenilne priče Slave Dolinšck in Janez Potokar iz. Cikave. Po izjavi Vere Muhič-Pcrme, so bili zaslišani Jože Sagadin, Francka in Zalka Rodc, Milan Ličen, Malči Strahovnik in Vera Muhič. Posledic sicer ni bilo, ker se je par dni nato začela vojna.
Nato je partijska celica predlagala Sokolu, naj se organizira javna manifestacija proti paktu. Tovarniška partijska celica, SKOJ ter simpatizerji in Sokol, so organizirali masovno udeležbo iz Grosupljega in okoliških vasi. Delavci in
uslužbenci tovarne so 27. marca šli korporativno v povorko, ki je šla v Sokolski dom, kjer so govorili dr. Franjo Podkoritnik, Stane Valentinčič in Metod Dular. Delavci dopoldanske izmene, ki so se korporativno udeležili povorke, so dobili plačo, čeprav niso delali. Dne 30. marca so prišli orožniki zopet v tovarno in aretirali Jožeta Sagadina, Rudolfa Zupančiča, Stefančiča iz tkalnice in Ivana Baj-žlja. Odpeljali so jih v zapore v Ljubljano, v kasarno, kjer so ostali 4 ali 5 dni, ko so bili mobilizirani v vojsko. Ze čez nekaj dni, t. j. po razpadu jugoslovanske vojske, so se vrnili domov.
Prve dni napada fašističnih sil na Jugoslavijo, aprila 1941 se je Metod Dular obrnil na komunista Staneta Krašovca v Ljubljani z vprašanjem, kaj naj naredi. Povedal je, da je dala KP parolo, da se je treba javiti v prostovoljce. Direktor tovarne je bil namreč oproščen vojaške službe in ni bil mobiliziran. Skupaj sta se prijavila kot dobrovoljca v belgijski vojašnici, kjer sta dobila napotnico za Karlovce od Martina Zupančiča, ki je bil kapetan. Interesantno je, da je ta že tedaj rekel, da je vse izdano in da se me dela nič resnega pri obrambi. S Kra-šovcem sta šla drugi dan, v petek iz Grosupljega, a na poti sta videla, da se je žc začel razpad jugoslovanske vojske. Nekaterim vračajočim se vojakom sta rekla naj skrijejo orožje, ker je bila to parola partije. Tudi tovarniška celica in SKOJ sta dala direktivo za nabiranje orožja.
V Giosupljcm se je ustanovil okrožni odbor OF 28. septembra 1941. (Glej ZOG 1970: Stane Valentinčič: »Prvi okrožni odbor OF v Grosupljem«). Takoj ob začetku delovanja tega odbora se je formiral tudi tovarniški odbor OF. Po izjavi tov. ing. Franceta Žitnika, so bili člani tega odbora: Martin Zupančič, Tone Bole, Jože Sagadin, Franc Štcfanič, Rudi Zupančič, Franc Vidmar. Ko je pomladi 1942. leta odšel Vidmar v partizane, ga je v tem odboru nadomestil ing. Frane Žitnik. Rekli so, da je bolje, da ravnatelj ni član odbora in to zalo, da bi, v primeru če bi bil odbor na kakršen koli način izdan, lahko nadalje ostal direktor, pri tem je bila OF zainteresirana. Tovarniški odbor pa se je moral zaradi odhoda posameznih članov v partizane ali zaradi interniranja tudi do-polnjevati, Tako pravi Ivan Perme, da je tudi bil član tega odbora, ki se je sestajal v mizarski delavnici, dalje so bili člani odbora tudi Boštjančič iz Slivnice, Jamnik in Makovčcva. Po izjavi Jožeta Sagadina, je bil tovarniški odbor v juliju 1942 izdan, verjetno od Cvetkoviča, brata padlega partizana Staneta Cvelkoviča. Takrat so Italijani zaprli in odpeljali v internacijo na otok Rab: Toneta Boleta, Martina in Rudija Zupančiča, Ruperta Dubrovnika, Franca Likoviča, Ivana Baj-žlja>, Franca Štefaniča, Lojza Skerjanca in menda tudi Cešnovarjovo iz Mlače-vega. Takrat je imela grosupeljska partijska celica sestanke pri dr. Podkoritniku in pri Rodetovih. Sestanka sta se enkrat udeležila tudi Tone in Vida Tomšič.
Delavci tovarne množično odhajajo v NOV
Najvažnejša pomoč tovarniške skupnosti je bila brez dvoma množičen odhod delavcev v partiztne. Ko se je konec oktobra 1941 ustanovila Grosupeljska četa, je bilo v nji več tovarniških delavcev: Ivan Kovač, Milan Ličen-Cort, Ivan Cam-pelj-Brico. Radko Polič navaja v ZOG 1969 kot tovarniške delavce, ki so bili prvi člani tc čete še: Ivana Prijatelja-Vinetuja iz Žalne, ki je padel 1942 in Jožeta Hor-vata-Miška, ki je padel 1943. Na tovarniški plošči padlih v NOV pa zadnjih dveh ni, pač pa sta navedena: Jože Prijatelj, padel 1943 in Anton Hrovat, padci 1943.
Lahko da gre tu za isti osebi, le da sta imeni napačni ali pri Poliču ali na plošči. Ugotoviti bo potrebno v čem je pomota.
Že leta 1941 so hodili nekateri tovarniški delavci ponoči na akcije. Njihove karte o prisotnosti na delu so žigosali drugi. Tovarniški nočni vratar Knez pa jih je ovajal Italijanom. Ti so od bivših orožnikov sprejeli orožnika Dolžana, ki pa je bil komunist in je o izdajalcih poročal partiji oz. tovarniškemu odboru. Ko je Knez prvič izdal, ga je tovarniški odbor OF opozoril, da je nevarno izdajati. Ko je še nadalje izdajal, so ga opozorili drugič m Dularju naročili naj ga premesti na delovno mesto, kjer ne bo mogel nič zvedeti. S tovarišem Martinom Zupančičem sta že sklenila, da se ga premesti v mehčalnico konoplje, kjer je delal samo Jamnik, komunist, poslan v tovarno po liniji partije iz Ljubljane. Jam-niku smo tudi povedali, da je Knez izdajalec. Knez. pa je medtem izdajal še naprej, zato ga je OF obsodila na smrt. V noči 10. novembra je smrtno obsodbo izvršila patrulja Grosupeljske čete (glej ZOG 1969: Radko Polič: »Grosupeljska četa«, str. 22), ki ga je ustrelila v tovarni. Dasi so imeli Italijani stražarnico pred železniškim mostom ok. 80 m od mesta, kjer je bil Knez ustreljeni, se niso ponoči upali blizu in tako je patrulja lahko skočila na tovorni vlak 10 m od njihove stražarnice. Pogreba Kneza se je demonstrativno udeležila skoraj vsa grosupeljska italijanska posadka.
Drugi izdajalec, ki pa je ušel kazni, je bil Cvetkovič. Odbor OF je že nekaj časa sumil nanj, dasi je vsak dan prihajal v strojnico k Vidmarju, kjer so se vsak dan dopoldne sestajali, odbor OF, ravnatelj in drugi zanesljivi pristaši OF. Tovarniški odbor ga je končno spregledal in ga je poslal Z nekim naročilom v bataljon proli Višnji gori. Tam pa je bil že omenjeni Jamnik, ki pa ni bil o tem obveščen in je ob prihodu Cvetkoviča izjavil, da ga pozna in da je fant v redu. Nato je Cvetkovič začel izdajati še bolj in bil pozneje tudi eden vodilnih v beli gardi. Verjetno je izdal tudi Metoda Dularja, ko so ga Italijani že pomladi 1942 aretirali. Po vojni je Cvetkovič pobegnil v ZDA.
Tovarniški delavci in delavke so seveda odhajali v partizane tudi pozneje ves čas do osvoboditve. Mnogi so žrtvovali svoje življenje za svobodo. Na tovarniškem dvorišču je postavljena plošča naslednje vsebine:
	Seznam padlih		v	NOV		
Padli v borbi			15.	Ogrinc Jože		
1. Kovač Janez	1920-	-1942	16.	Cvetkovič Stane	1919—	-1944
2. Hrovat Anton	1921-	-1943	17.	Žitnik Alojz	1920-	-1945
3. Ličen Milan	1919-	-1941	18.	Potokar Alojz	1914—	-1943
4. Rode Zalka	1923-	-1943	19.	Hude Milan	1915-	-1943
5. Rode Francka	1921-	-1943	20.	Boje Ivan	1911-	-1944
6. Dobrovnik Rupcrt	1917-	-1945	21.	Barle Gustav	1915—	-1945
7. Rupar Peter	1912-	-1944	22.	Zemljak Ivan	1922-	-1944
8. Marinčič Janez	1908-	-1943	23.	Sagadin Mirko	1923-	-1944
9. Perovšek Ivan	1918-	-1943	24.	Nosan Jože	1923-	-1943
10. Prijatelj Jože	1922-	-1943	25.	Perme Martin	1922-	-1944
11. Fink Franc	1919-	-1942	26.	Okorn Leopold	1923-	-1943
12. Košmrlj Franc	1908-	-1943	27.	Kadunc Jože	1925-	-1944
13. Vidmar Franc	1889-	-1942	28.	Rus Alojz:	1904-	-1944
14. Zabukovec Jože	1923-	-1944	29.	Kozlevčar Ivan	1913-	-1943
Padli kol talci				Umrli v internaciji	
1.	Zupančič Martin	1894-	-1943	1. Tomšič Jernej	1904—1944
2.	Pucihar Alojz	1913-	-1943	2. Arko Jože	1913—1945
3.	Bajžclj Ivan	1898	-1943	3. Ančik Vid	1902—1945
4.	Suligoj Ljuba	1921-	-1943	4. Rozman Anton	1920—1944
5.	Lučovnik Vera	1903-	-1943	5. Berčan Ludvik	1921—1943
6.	Pcrmc Pepca	1921	-1944	6. Košmrlj Ivan	1914—1942
7.	Galc Anica	1909-	-1944	Žrtve zračnega napada	
8.	Škrjanc Alojz	1907-	-1944	1. Ahlin Alojz	1900—1943
				2. Hočevar Ivan	1920—1942
	Med delavci tovarne	jc bil i	ludi narodni heroj Jože Kadunc-Ivan.		O njem je
pisal Ive Krevs v ZOG 1971.
Verjetno pa gornji seznam ni popoln. Ob obisku v tovarni junija 1975 so avtorju rekli, da je bil tovarniški delavec partizan Molek (ali Moljk) iz vasi Pre-dole, ki je tudi padel. Sedaj ko je seznam objavljen, avtor naproša bivše delavce in delavke tovarne ter tudi druge občane Grosupljega, da sporoče, če so pri-pripravljcni prispevati k zgodovin/i tovarne v narodnoosvobodilnem gibanju, kolikor kaj vedo. Še letos bo ustanovljen odbor za zbiranje in urejanje materiala za to zgodovino. Ta odbor bo poslal vsakemu, ki se bo prijavil, vprašalno polo in navodila za sporočanje.
Potrebno bo objaviti seznam vseh bivših delavcev tovarne, ki so bili partizani, internirani, zaprti ali so kako drugače aktivno sodelovali v NOB. Kako množično je kolektiv tovarne sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju pove dejstvo, da je od 486 članov delovne skupnosti tovarne ob začetku vojne, bilo le 8 članov te skupnosti, ki jim OF ni zaupala, vse ostale pa je prištevala med svoje pristaše in jim zaupala ter dajala literaturo in večkrat tudi naloge.
Propaganda za OF in narodnoosvobodilno gibanje
To je bila druga oblika pomoči tovarne narodnoosvobodilnemu gibanju; treba je najprej omeniti razmnoževanje in širjenje Slovenskega poročevalca, glasila slovenske osvobodilne fronte in NOV. Nasplošno o tem je pisal Stane Valen-tinčič v ZOG 1970, str. 13 in 14. Tu bi govoril le o vlogi tovarne, ki jo je pri tem imela. Po izjavi Justi Pohleven (roj. Žagmeister) so železničarji prinašali njenemu možu, prometniku v Grosupljem, matrice Slovenskega poročevalca (SP) pa tudi Mlado Slovenijo in druge brošure ter razmnožen material za OF. Včasih tudi zapečatena poročila za dr. Podkoritnika in Staneta Valentinčiča. Tovariš Pohleven je oddal matrice svoji soprogi Justi, uslužbenki tovarne, ki je oddala material tovarniškemu odboru OF. Enkrat so prišli Italijani v tovarno in začeli preiskovati. Pohlevnova je imela v blagajni matrico SP in šc nekaj pošte za OF. Vse je takoj vrgla v koš za porabljen papir. Italijani so pregledali vso blagajno in jo prebrskali, koša za papir pa ne. Ko so iz Ljubljane pošiljali namesto matric samo tekst, so ga pretipkale na matrico tovarniške uradnice: Mirni Lužar-jeva, Olga Valentin čičeva (poročena Adamič) im Gazvodova. Ko se je v Št. Jurju (sedaj Podtabor) ustanovila tehnika, je tovarna dala pisalni stroj. V tovarniškem skladišču pomožnega materiala se je hranil (skrival) tudi papir za SP. Čeprav so Italijani večkrat preiskovali tovarno, niso nikdar prodrli v organizacijo ali našli kaj prepovedanega, kar bi jim dalo povod za aretacijo v tovarni. Res pa so ob takih priložnostih po navadi rekli: vsi ste komunisti in rebeli (uporniki), vse je treba zapreti.
Že takoj prve dni okupacije so Italijani dobili informacijo o komunistih v tovarni. Tako je prve dni okupacije začelo na postaji goreti par vagonov konoplje, ki pa ni bila namenjena naši tovarni, zažgal jo je Jože Sagadin. Gasilce je poslala tako italijanska železniška milica kot tudi tovarna, računajoč, da bo tako dobila preostalo konopljo. Po uspelem gašenju se je Metod Dular zahvalil italijanskemu polkovniku in majorju za pomoč. Polkovnik je pritisnil svoj kazalec na njihove prsi in rekel »komunista« in ravno tako je naredil pri Zupančiču. To je bilo dobro opozorilo, da smo od vsega začetka poostrili čuječnost. Mnogi so imeli od jeseni 1941 stalno pripravljene nahrbtnike za odhod v partizane ali v ilegalo. Neki dogodek je dal misliti, da so tudi med Italijani simpa-tizerji partizanov in borcev proti fašizmu. Pomladi 1942 sta prišla v tovarno dva oborožena Italijana, poslana iz Novega mesta ter sporočila ravnatelju, da imata nalog aretirati Metoda Ronatelija. Rekel jima je, da v tej tovarni ni človeka s tem imenom in v dokaz jima je pokazal celo kartoteko. Knjigovodja Košmrlj (padel 1943) pa je rekel: saj Ronatcli pomeni ravnatelj. Italijan, ki je imel v rokah nalog, se je zadovoljil z mojim odgovorom, čeprav je drugi močno ugovarjal in zahteval, naj se še nadalje informirata, kje je ta Ronateli. Vendar je prvi energično vztrajal, da ga v tovarni ni in sta tako odšla nazaj. Da se izogne aretaciji, je še istega dne odpotoval v Ljubljano, od tam pa na Milanski velesejem in potem v Zagreb, kjer je deloval kot zastopnik tovarne in nakupo-valec surovin. Po enem letu pa je italijanska vlada zahtevala od ustašev izročitev Metoda Dularja in tako je prebil nekaj dni nečloveškega ustaškega zapora in bil prepeljan v ljubljanske zapore, iz katerih ga je rešila kapitulacija Italije. To mu je omogočilo, da se je prek Italije pridružil partizanom v Bariju in od tam prešel na osvobojeni Vis.
Posebnega pomena za propagandno dejavnost za OF je bilo dejstvo, da so bili delavci tovarne iz vseh vasi do 10 km od Grosupljega. Prihajali in odhajali so vsak dan legalno v tovarno in iz nje. To je omogočalo vsakodnevno prenašanje sporočil, idej, materiala, tiska, zdravil in drugega ter tako služilo OF kot odlično propagandno sredstvo. Omenjam le nekaj izjav takratnih delavcev o tem, kako je to potekalo:
JUSTI POHLEVEN: V tovarni smo matrice SP razmnoževali in razmnožen SP razdelili zanesljivim delavcem in delavkam, ki so ga nosili domov in razdeljevali v svojem okolišu.
RUDOLF MORAVEC (skladiščnik v tkalnici): Vodja tkalnice ing. France Žitnik, je prejemal od obratne pisarne, kjer se je SP razmnoževal, 2 do 3 izvode. Dal mi je en izvod in rekel: ko boš prebral, ga daj še temu in temu.
ANTON BARTOL (mojster vrvarne, doma iz okolice Plešivice): Slovenski Poročevalec smo dobivali od Ivana Perovška, ki je pozneje padel, po en izvod. Ni ga dobil vsak. Doma smo ga pokazali šc drugim.
ANTON BRATUN (iz Velike Stare vasi): SP sem nosil iz tovarne na Polico za terence in to v več izvodih.
IVAN GRUM (iz Grosupljega): SP mi je dajal Franc Mehle iz. Ponove vasi, poznejši partizan, ki še živi.
SILVO RUPNIK (iz Zgornje Slivnice, ki je odšel maja 1942 v partizane skupaj z Ludvikom Brčanom, ki je umrl na Rabu v internaciji): SP sem dobival v tovarni.
IVAN PERME: Jože Kadunc, tovarniški voznik je vozil literaturo iz Ljubljane. Literatura je šla v klet pod bivšo električno delavnico ali pa v bale konoplje. To literaturo sem razdeljeval našim zaupnikom, ki so jo dalje raznašali po okolici. To sta bili: Pcpca Perme, ki je delala v pisarni tkalnice in Ljubica Šu-ligoj, obe so pozneje belogardisti pri Sv. Urhu umorili.
Metode razmnoževanja in raznašanja literature OF so bile torej raznovrstne, saj so se morale stalno prilagajati spremenjenemu položaju v tovarni in na terenu.
Kot je iz že omenjenega razvidno, je bil v vsakem oddelku ali obratu eden ali več zaupnikov OF, ki so imeli stik z delavci in delavkami svojega oddelka ali obrata. Vsaka uspela akcija partizanov ali neuspeh Italijanov, se je takoj drugi dan zvedel po celi tovarni in od tam po širši okolici: tako se je dvigalo borbeno razpoloženje in ugled OF. Ko so na primer Italijani razglasili, da morajo prebivalci pozdravljati oficirje in celo podoficirje in so tiste, ki tega niso delali pretepli, se je takoj razširila vest, da Tone Bole noče pozdravljati.
Materialna in denarna pomoč tovarne in delavcev v narodnoosvobodilnem gibanju
Brž ko se je osnoval tovarniški odbor OF, je prišel k ravnatelju član odbora Martin Zupančič in rekel, da mora tovarna materialno pomagati OF in partizanom. Ko sta razmišljala o oblikah te pomoči, sta se takoj zedinila, da mora delovna skupnost pri tej akciji izhajati iz stališča, da bo po naši zmagi tovarna nacionalizirana in da je že danes last naroda. Če torej OF ali NOV rabi karkoli, kar tovarna lahko da ali preskrbi, moramo to dati oz. preskrbeti. Po tem načelu se je tovarna dosledno ravnala.
Materialna pomoč je bila predvsem v tekstilnem blagu in tekstilnih izdelkih za partizane. Od jeseni 1941 dalje je stalno delalo 8 statev za partizane in to: blago za šotorska krila, nahrbtnike, rjuhe, brisače, črtasto blago za srajce in laneni sukanec (slednjega za partizansko čevljarsko delavnico v Šiški). Iz previdnosti smo za tako blago oz. statve tudi izdali tovarniški (izdelavni) nalog in tkalnica oz. drug obrat, ki je izdeloval tako blago in ga poslal v glavno skladišče z dobavnico obrata. Seveda se taki izdelavni nalogi oz. dobavnice niso knjigovodstveno proknjižile. Glavni skladiščnik Alojz Ahlin, zanesljiv pristaš OF, je shranjeval tako blago posebej in ga odpošiljal z dobavnico, glasečo na trgovca, kateremu smo poslali blago. To so bili zlasti trgovci: Anton Roječ v Stični, Mihael Omahen v Višnji gori, Pečenko v Ljubljani, Barborič v Novem mestu in drugi. Blago se je pošiljalo v zabojih ali zašitih balah po železnici s tovornim listom. Omenjeni trgovci pa so blago oddajali partizanom na terenu. V Ljubljano je tako blago tudi vozil tovarniški voznik s konji Ščurk in pa voznik Jože Kadunc. Večkrat se je blago v večjih količinah poslalo z vozom v Ljubljano z dobavnico na veletrgovca Souvana, ki je bil naš delničar, a v Ljubljani se je blago dostavilo kam drugam, kakor je zahtevala OF. Dasi so Italijani večkrat voznika zaustavili in pregledali blago, niso nikdar ničesar zaplenili, ker so se dobavnice vedno glasile na poznane trgovce.
Včasih je tudi kak zanesljivi pristaš OF odnesel kako nujno naročeno blago direktno kot svojo prtljago. Tako je nesel ravnatelj tako blago tovarniškemu trgovskemu potniku Mihevcu v Ljubljano ali bančnemu uradniku Sbrizaju ali Li-netu Žagarju v Ljubljano, enkrat pa je nesel nekaj bal blaga za nahrbtnike trgov-
cu Barboriču v Novo mesto. Veliko blaga sta odnesla partizanom na Polici nočni čuvaj Miha Javornik in Rudolf Zupančič, ki je bil član odbora.
Kadar so kmetje pripeljali v tovarno lanišče (iz lanišča je tovarna izdelovala laneno vlakno) smo na vozove naložili blago za Šentjur ali za Polico, kjer so bile partizanske baze za preskrbo. Včasih so zvečer tovarniški aktivisti dali blago na streho seda tkalnice, ponoči pa so partizani blago odnesli. V tkalnici so bile delavke zelo zanesljive, zlasti obe Rodctovi.
Materialno pomoč pa je tovarna dajala razen v tekstilu tudi v drugem materialu. Gustav Barle, je organiziral skrivanje in oddajo kemikalij za razstrelivo. Sprejemal je tkanine, namenjene partizanom v barvanje. V ključavničarski delavnici so popravljali pištole in jih nosili na Polico. (Anton Bratun).
Ko je bil Metod Dular od maja 1942 v Zagrebu, je tudi prevzemal prejo, ki jo je tovarna izdelovala za Juteno industrijo v Karlovcu v zameno za konopljo. Tam mu je novomeščan, aktivist Slavko Grom povedal, da partizani v Gorjancih nimajo sukanca. Naročil je tovarni, naj prilože pošiljkam za Karlovec več sto tuljav lanenega sukanca. Ta sukanec je Dular oddal Gromu, nekaj pa tudi železniškemu uradniku Jojčiču v Jaški, kateremu je dal tudi nekaj tekstila za partizane v hrvaškem delu Gorjancev.
V Trst je tovarna prodajala motvoz trgovcu Udoviču. Finejši, dražji motvoz je fakturirala kot grob, cenejši motvoz, razliko pa je Udovič izplačal Ivanu Bar-letu, ki je šel v Trst. Po vrnitvi je oddal denar ing. Francetu Žitniku, ta ga je dal Gvidu Fajdigi v Ljubljani, ki je bil zveza ljubljanskega odbora OF s tovarniškim odborom.
Poleg materialne pomoči tovarne so delavci in uslužbenci dajali denarne prispevke. Višina teh se je ravnala po plačilni zmožnosti posameznika. Bolje situirani so plačevali 10% prejemkov. Franc Vidmar, ki je padel, je dal za OF del izkupička prodanega posestva svoje žene, okoli 1000 nemških mark. Denarne prispevke so delavci dajali ob vsakem izplačilu. Denar so pobirali aktivisti OF po oddelkih in obratih. Tako je Ivan Permc pobiral prispevke v ključavničarski delavnici in tkalnici. V nočni izmeni predilnice je pobiral prispevke Franc Mehle.
Avtor se zaveda, da je v tem članku še precej nejasnosti ali pomanjkljivosti. To je razumljivo, če pomislimo, da nikdo, ki dela ilegalno, ne vodi o tem podrobnejših zapiskov. Zato je ta članek pisan poleg osebnih informacij, udeleženih po spominu avtorja. Od časov, ko so se odvijali opisani dogodki pa je preteklo že nad 30 let. Poleg tega je bil avtor navezan na več sodelavcev, ki pa naravno v svojih spominih poudarjajo le njim znane podrobnosti, to pa slabi pogled na celoto. Upam pa, da bodo vse te pomanjkljivosti razčistili tisti, ki bodo z zgodovinsko točnostjo opisali vlogo tovarne »Motvoz in platno« v Grosupljem, ves čas narodnoosvobodilne borbe.
O delovanju delavcev tovarne »Motvoz in platno« v narodnoosvobodilnem gibanju je bilo že mnogo napisanega. Vendar so ti prispevki samo del tistega, kar so delavci te tovarne prispevali s svojimi življenji, s svojim trpljenjem in s svojimi materialnimi sredstvi Iz dosedaj objavljenih prispevkov pa se lahko reče, da je delovna skupnost te tovarne častno izvršila svojo dolžnost med NOB in da je po svoji moči mnogo prispevala k razvoju naprednega delavskega gibanja na Dolenjskem, k uničenju fašizma, za osvoboditev ožje in širše domovine in vsemu tistemu, kar nam zagotavlja lepši današnji dan in še lepšo bodočnost v samoupravno organizirani socialistični družbi.
URBANIZACIJA V OBČINI GROSUPLJE
Jože Marolt*
Posebnost občine je izredno nizka stopnja urbanizacije. V letu 1964 je prebivalo v osmih lokalnih centrih le 21,2% prebivalstva, v 202 vaških naseljih pa 78,8 %. Poprečna gostota naselitve je pod republiškim poprečjem. Ob popisu prebivalstva leta 1971 je živelo v občini 23.063 oseb na površini 42.071 ha, kar znaša le 64,2 % poprečne gostote naselitve, izračunane za SR Slovenijo. Iz teh podatkov je razvidno, da je v občini Grosuplje večja potreba po prostorskem urejanju in usmerjanju prebivalstva v lokalne centre, kot v drugih občinah v Sloveniji. Spoznanje, da je nemogoče razvijati 210 naselij, je prodrlo sorazmerno pozno, saj so bile prve poglobljene študije napravljene pred desetletjem. Tako je bila po naročilu skupščine občine Grosuplje v letu 1963 izdelana obsežna dokumentacijska študija Vplivna območja v občini Grosuplje. Na podlagi te študije je skupščina s posebnim sklepom (Glasnik št. 61/63) določila vplivna območja v občini. S tem sklepom sta bili določeni vplivni naselji: Grosuplje in Ivančna gorica s Stično. V teh dveh naseljih naj bi se izvajala večja blokovna in individualna stanovanjska gradnja ter koncentrirala industrija in obrt ter druge spremljajoče dejavnosti za potrebe prebivalstva. Število prebivalstva v Grosupljem naj bi se povečalo od 1719 v letu 1964 na 7 do 10 tisoč v letu 1994. V vplivnem naselju Ivančna gorica s Stično pa naj bi naraslo število prebivalstva od 952 na 2.000. Poleg teh dveh naselij so bili kot lokalni centri določeni tile kraji: Šentvid pri Stični, Višnja gora, Videm-Dobrepolje, Šmarje, Krka in Zagradec. V teh naseljih je tudi že industrija, razen v Šmarju in Zagradcu, medtem ko v Ambrusu obstoji industrijski obrat. V navedenih lokalnih centrih naj bi se gradilo za potrebe kraja in občanov. Večje število prebivalstva se je predvidevalo le v naselju Šmarje-Sap. V vseh ostalih naseljih v občini so bile dovoljene le gradnje nadomestnih kmečkih hiš, obrtnih delavnic in drugih javnih objektov. Navedena politika je bila dokončno predpisana z urbanističnim programom in urbanističnim redom, ki ga je skupščina občine sprejela na seji dne 12. julija 1967. Odlok o sprejetju urbanističnega programa občine Grosuplje in o določitvi naselij ali območij, za katera je potrebno izdelati urbanistično dokumentacijo, in odlok o urbanističnem redu v občini Grosuplje, sta bila objavljena v Glasniku št. 29/67. Po navedenih predpisih se naselje Grosuplje ureja z urbanističnim načrtom in zazidalnimi načrti, Ivančna gorica in Višnja gora samo z zazidalnimi načrti. Naselja Krka, Šentvid pri Stični, Smarje-Sap, Videm, Predstruge in Za-gradee-Fužinc se urejajo delno z zazidalnimi načrti, delno pa z urbanističnim redom. Pod posebnim varstvom je območje zgornjega dela doline Krke in naselje Muljava.
* 61290 Grosuplje, YU, dipl. pravnik.
Gradnja počitniških hišic je urejena z urbanističnim redom, razen v dolini Krke, ki je pod posebnim varstvom. Gradnja počitniških hišic je bila zelo sproščena, saj le tam ni bila dovoljena, kjer bi kvarno vplivala na pokrajinske značilnosti, naravne lepote in bi bila zidava v nasprotju z javnimi interesi. Za gradnjo se smejo uporabljati gozdovi in kmetijska zemljišča manjše proizvodne vrednosti.
Po petletnem izvajanju navedenih urbanističnih dokumentov lahko ugotovimo, da je bila začrtana usmeritev pravilna. V letu 1961 do 1971 je naselje Grosuplje dejansko podvojilo število prebivalstva (v indeksu 191,7), močno je poraslo še prebivalstvo Šmarja (indeks 159,1) in Ivančne gorice (indeks 139,3). Prebivalstvo v drugih naseljih občine stagnira ali celo upada. To potrjuje študija Projektivnega ateljeja Ljubljana iz junija 1973, ki jo je naročila Skupščina občine Grosuplje v letu 1972 v skladu z zakonskim določilom, da je treba sprejeti urbanistični program pregledati najmanj vsakih 5 let in ga uskladiti s spremenjenimi gospodarskimi razmerami ter splošnimi družbenimi potrebami in koristmi. To študijo in spremenjeni in dopolnjeni urbanistični red je skupščina občine Grosuplje v mesecu juliju 1973 dala v javno razpravo vsem zainteresiranim dejavnikom v občini.
Po prognostičnih podatkih navedene študije, naj bi štel urbani center Grosuplje 12.000 prebivalcev in vključeval sedanja naselja Grosuplje, Jerova vas, Pe-rovo, Brvace, Cikava, Šmarje-Sap in Veliki vrh pri Šmarju. Poleg tega urbanega centra bo imela urbani značaj še Ivančna gorica s Stično, delom Gaberja in Studencem; dosegla naj bi 3.000 prebivalcev. Večje spremembe bodo pri določitvi namembnosti površin v grosupeljski kotlini. Potencialno najugodnejša lokacija za razvoj novih velikih proizvodnih obratov je področje Podlomščice — Ponove vasi, kjer je cca 180 ha nižinskega zemljišča brez komunikacij in hiš. Druga možna lokacija za razvoj večje industrije je na področju med Ponovo vasjo in Selami pri Šmarju. Zemljišče ima smer sever-jug, poprečno je široko 750 m, dolgo pa cca 2.000 m. Problematika obeh lokacij je preskrba z vodo, zaščita podtalnice, možnost onesnaženja recipienta oz. zraka. Preskrba z vodo se bo uredila z gradnjo vodovoda Podtabor-Spodnja Slivnica-Račna.
Koliko stanovanj bo treba zgraditi v občini Grosuplje v prihodnjem 30-Iet-nem obdobju, je težko določiti, ker je to odvisno od obsega notranjih preselitev občanov, predvsem pa od priseljevanja iz drugih občin v naselja grosupeljske občine. Pri tem je zanimiv podatek, da je od skupnega števila prebivalstva, ki se je v zadnjih desetih letih priselilo v Grosuplje, 20,3 % Ljubljančanov. Bodoče naselje Grosuplje bo — ob upoštevanju normativa 17 m2 neto stanovanjske površine — potrebovalo pri 12.000 prebivalcih 204.000 m5 neto stanovanjskih površin, naselje Ivančna gorica pa 51.000 m2 neto stanovanjskih površin. To pomeni pri poprečni gostoti naselitve 80 prebivalcev na ha v Grosupljem 150 ha, v Ivančni gorici pa pri 70 prebivalcih na ha 43 ha zemljišč, ki jih bo treba vključiti v prihodnjih tridesetih letih v stanovanjsko izgradnjo mestnega območja obeh obravnavanih naselij.
Zaradi številnih zakonskih sprememb novelacija urbanističnega programa v občini do maja 1975. leta še ni bila izvedena. Predvsem je zakon o kmetijskih zemljiščih prinesel določene novosti in naložil občini obveznost, da uskladi prostorski plan z navedenim zakonom do 24. avgusta 1975. Kmetijska zemljišča v
Zbornik občino Grosuplje* V H, 14/5
91
občini je treba namensko razporediti na zemljišča za trajno kmetijsko uporabo, tudi za nekmetijske namene in za druge s kmetijstvom povezane namene.
Sorazmerno dolgi postopki, pri pridobivanju in urejanju gradbenih zemljišč v naselju Grosuplje in v Ivančni gorici v letih 1973—1975, so v teh dveh naseljih zaviralno vplivali na individualno stanovanjsko gradnjo. Zahteve občanov po primernejših lokacijah v drugih naseljih so se zato zelo povečale. Skupščina občine Grosuplje je za zadovoljitev potreb občanov 6. II. 1974 sprejela nov urbanistični red v občini Grosuplje; z njim se dovoljuje gradnja novih objektov v okviru osnovnega značaja naselja in sicer v naslednjih 47 naseljih: Ambrus, Breg pri Velikem Gabru, Bruhanja vas, Cesta, Cušperk, Dob, Gabrov-čec, Gatina, Glogovica, Hudo, Kompolje, Luče, Mala Stara vas, Mala vas (Dobre-poljc), Mala vas (Grosuplje), Male Lipljcne, Malo Mlačevo, Marinča vas, Mekinje, Mctnaj, Mleščcvo, Peščenik, Petrušnja vas, Podgora, Podgorica, Podtabor, Polica, Ponikve, Ponova vas, Radohova vas. Rožnik, Sela, Spodnja Slivnica, Spodnje Blato, Šentjurje, Temenica, Velika Račna, Velika Stara vas, Velika Loka, Velike Cešnjicc, Velike Lese, Velike Lipljene, Veliko Mlačevo, Vir, Zagorica, Zdenska vas, Žalna.
Istočasno je zaradi spomeniškega varstva predpisala poseben red za Stično in Muljavo. V vseh drugih naseljih v občini, razen v lokalnih centrih, ki se urejajo z zazidalnimi načrti, je dovoljena samo gradnja nadomestnih kmečkih hiš, gradnja za obrtno dejavnost in gradnja objektov javnega — lokalnega pomena. S tem se je zidava zasebnih stanovanjskih hiš zelo sprostila v primerjavi s preteklim obdobjem in se izvaja zlasti v obrobnih naseljih lokalnih centrov.
Študija Ljubljana 2.000 povezuje Grosuplje v naselitveno območje Ljubljane ter računa z večjo poselitvijo, kot jo je izračunal Projektivni atelje. Zaradi vse večjega interesa za gradnjo v občini Grosuplje in zaradi rastoče problematike v zvezi s spremljajočimi objekti, je Skupščina občine Grosuplje pooblastila Komunalno podjetje Grosuplje, naj izdela lokacijsko dokumentacijo ter načrt za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč. S tem je postavljen prvi temelj za nastanek in razvoj strokovnih služb, ki bodo skrbele, da urbanizacija ne bi kvarno delovala na okolje, temveč sedanjim in bodočim naseljencem omogočila prijetno bivanje.
Viri :
— TA — vplivna območja občine Grosuplje
— Sklep skupščine občine Grosuplje (Glasnik, št. 61/63)
— Odlok o sprejetju urbanističnega programa občine Grosuplje in odlok o urbanističnem redu v občini Grosuplje (Glasnik, št. 29/67)
— PA — novelacija urbanističnega programa občine Grosuplje iz junija 1973
— Odlok o urbanističnem redu v občini Grosuplje (Ur. list SRS, št. 5/74)
NAŠA OBČINA IN OBČANI
INVESTICIJSKA VLAGANJA V OBČINI GROSUPLJE V LETIH 1973 DO 1975
Janez Lcsjak*
Družbeni razvoj je kontinuirano delo in proces skupnega prizadevanja ljudi v želji po napredku. Ta želja odlikuje tudi prebivalec občine Grosuplje, da z neverjetnim pogumom in prizadevnostjo sodelujejo v skupnih naporih za boljši in lepši jutrišnji dan. Občani se po dosedanjih izkušnjah izvajanja našega samoupravnega sistema dobro zavedajo, da je ta lepši jutrišnji dan v glavnem odvisen od njih samih.
Ugotovitev, ki jo uvodoma navajam, je že tudi ocena sodelovanja prebivalstva z občinsko skupščino in njeno upravo, z gospodarskimi organizacijami in ustanovami. Rezultat tega sodelovanja in skupnih naporov je, da občina Grosuplje kljub industrijski nerazvitosti, ali z drugimi besedami povedano, kljub omejeni materialni osnovi, vlaga velika iinančna sredstva v razvoj industrije, komunalno urejanje, v zdravstvo, obrt, šolstvo, otroško varstvo itd.
V tem sestavku želim prikazati delo in vložena sredstva večletnih priprav in naporov, katerih končna realizacija se izvaja v letih 1973—74—75. Tako se dokončujejo že prejšnja leta planirana in začeta dela, v delu in v pripravah pa je že zopet vrsta novih zamisli in programov. Investitorji so gospodarske organizacije, ustanove, krajevne skupnosti, interesne skupnosti in posamezne vasi.
V pričujočem sestavku bi navedel le nekatera večja dela:
Industrija
— Najstarejša tovarna v občini — Motvoz in platno — je žc vsa leta po vojni preživljala določeno krizo, ki ji je botrovala nizka akumulativnost izdel kov, ki so bazirali na surovinski osnovi konoplje in lanu. Z vsestransko uporabo umetnih mas na bazi propilena in možnosti njegove predelave v finalne proizvode, ki lahko nadomestijo dosedanje artikle iz konoplje, se je tovarni odprla možnost preusmeritve proizvodnje. Po tej preusmeritvi na bolj akumulativne in perspektivne izdelke, so za 400-članski delovni kolektiv nastopili boljši časi. Tovarna je žc dokončala prvo in drugo fazo investicij v vrednosti 1.500.000 din. V teh naložbah je bila tovarna udeležena z 9.800.000 din lastnih sredstev. V letu 1975 bo dokončana tretja faza investicije v vrednosti 10.000.000 din. Vse te Investicije so povečale v novih proizvodnih halah proizvodne zmogljivosti, zgrajena bo servisna delavnica, garderobe, kuhinja, jedilnica in obratne pisarne. Vse investicije pa bodo tovarni omogočile odpraviti nočno delo žena, ki je v tej tovarni še vedno velik problem.
— Podjetje za izdelavo gostinske opreme Kovirioslroj, ki je bilo nekaj časa v integraciji s sarajevskim Energoinvestom, je po odcepitvi leta 1973 ponovno zaživelo. Da bi omililo utesnjenost v prostorih, je na osnovi investicijskega pro-
* 61290 Grosuplje, YU, predsednik Skupščine občine Grosuplje.
grama razvoja tovarne pričelo v letu 1974 graditi nove proizvodne in skladiščne prostore. Tako bo v letu 1975 dokončana investicija 11.013.539 din; dala bo podjetju novih 2.500 m2 delovnih površin in ga rešila ozkega grla proizvodnje.
— Instalacije so bile pred leti še skromna storitvena delavnica. Ob dobrem vodstvu in veliki zavzetosti kolektiva za kvaliteto dela je preraslo v ugledno montažno podjetje. V letu 1973 so že lahko dokončah gradnjo modernega skladišča, garaž in obnovili upravno zgradbo. Investicija je dala 1.500 m2 novih prostorov v vrednosti 4.563.000 din.
— Black & Decker — popolnoma novo zgrajena tovarna električnega orodja. Grajena je bila v letih 1973—1974. Celotna investicija, katere nosilec je uvoz-no-izvoz.no podjetje Tehnoimpcx Ljubljana v sodelovanju s tujim kapitalom, je 17.436.000 din. Površina tovarniških prostorov je 2.200 m2 in 450 m2 upravnih prostorov. Tovarna se jc s svojimi kvalitetnimi električnimi orodji že močno uve ljavila na jugoslovanskem trgu. V celoti bo dograjena v letu 1975.
— Splošno mizarstvo Grosuplje je v letu 1973 zgradilo veliko proizvodno halo, v letu 1975 pa gradi novo skladišče, garderobe in sanitarije, jedilnico in obratne pisarne. Celotna investicija v tem podjetju je 12.775.000 din.
— Med večjimi investitorji v letu 1974—1975 je tudi Strojno mizarstvo Sino-les Šentvid pri Stični. To podjetje, ki sedaj posluje v treh krajih: v Stični, Šentvidu in Ivančni gorici, je integrirano z. Lesnino Ljubljana. Ob sodelovanju Les-nine Ljubljana, udeležbi kredita Ljubljanske banke in z lastnimi sredstvi gradi v Ivančni gorici novo industrijsko halo in upravne prostore, v skupni izmeri 2.500 m2. Predračunska vrednost investicije jc 12.100.000 din.
— Slolarna Dobrepolje — podjetje, ki je doslej vse svoje proizvode preko Slovenijalcsa izvažalo, je v letu 1973 z lastnimi sredstvi dokončalo modernizacijo proizvodnih obratov, upravnih prostorov, nabavilo novo skladiščno mehanizacijo. Podjetje je vložilo v to investicijo 1.000.000 din.
— V občini Grosuplje je več obratov, podjetij, ki imajo sedež, zunaj občine. Med najbolj prizadeven kolektiv nedvomno spada obrat IMP — Livarna lvanč-na gorica. Livarna, ki se je razvila iz nekdanje servisne delavnice Agroservisa, je v letošnjem letu dokončala gradnjo livarne.
Že nekaj let vlaga velika sredstva v svoj razvoj. V letu 1973 je pričelo pripravljati gradnjo nove livarne modularnega liva s kapaciteto 6.000 ton. Skupaj z že obstoječo bo dajalo 11.000 ton letne proizvodnje. Investicijska naložba bo presegla 60.000.000 din in bo končana v letu 1975.
— V Šentvidu pri Stični jc obrat Tovarne pletenin Rašica delal v zelo skromnih prostorih, ki so ovirali vsakršen napredek. S sodelovanjem predstavnikov kraja, se je kolektiv tovarne Rašica Gameljnc odločil, da v Šentvidu zgradi nov moderen obrat. Tako je podjetje Rašica v letu 1973 pričelo s pripravami in v letu 1974 zgradilo novo moderno tovarniško poslopje s prostori za proizvodnjo, garderobe, sanitarije, kuhinjo, jedilnico in pisarnami. Kapaciteta tega pletilske-ga obrata omogoča zaposlitev 120 delavcev. Investicija, vložena v ta objekt, je preko 9.000.000 din.
— Med investitorji v letu 1974 je bilo tudi Stanovanjsko-komunalno podjetje Grosuplje, ki je v letu 1975 dokončalo gradnjo garaž in servisnih delavnic. Stavba, ki predstavlja 800 m2 zaprtih prostorov, je stala 1.543.031 din. Poleg tega je podjetje v letu 1974—1975 nabavilo večje število strojev in avtomobilov, ki jih potrebuje v svoji dejavnosti.
— Industrijsko podjetje Agrostroj Ljubljana je pričelo v letu 1974 gradnjo nove tovarne plastičnih silosov na Hudem pri Ivančni gorici. Prva faza, ki bo končana v letu 1975, bo imela 2.100 m2 površine. Predračunska vrednost prve faze gradnje tovarne je 15.000.000 din. Tovarna bo avtomatizirana, zato bo potrebovala le 80 delavcev.
Gradbeništvo
— Največje podjetje v občini je SGP Grosuplje. Podjetje je že pred leti dogradilo v Grosupljem novo upravno poslopje in delavnice servisnih obratov. Investicij v teh letih na območju občine ni imelo. S svojo gradbeno operativo pa je naredilo večino objektov, ki jih ta pregled investicij vsebuje. Gradbena dejavnost in usposobljenost podjetja je že zdavnaj prerasla občinske meje. Največ gradi v Ljubljani, veliko zida za trg, saj ima v letu 1974—1975 v delu cca 1.500 stanovanjskih enot. Stanovanja za trg gradi z lastnimi sredstvi in avansi kupcev, deloma pa tudi s krediti banke.
Trgovina
— Tigovsko podjetje Tabor, ki je sedaj v sklopu poslovnega združenja ABC, je v letu 1973 dokončalo gradnjo 2.800 m2 velikega skladišča. Poleg skladišča gradi še moderno hladilnico. Celotna investicijska vrednost skladišča, hladilnice in skladiščnih pisarn je 6.300.000 din. V tej investiciji so tudi vložena sredstva državnih materialnih rezerv v višini 300.000.000.
Gostinstvo
— V letu 1973—1974 so bile tudi večje naložbe v ureditev in modernizacijo gostinskih lokalov Gostinskega podjetja Polževo. Tako je bilo v obnovo Hotela na Polževem in gostinskih lokalov v Grosupljem, Šmarju, Ivančni gorici in Dobre-poljah vloženih preko 3.000.000 din.
Promet
— V investicijske naložbe moramo šteti tudi prizadevanja Avtoprevoza Ivanč-na gorica, ki je v letu 1973 in 1974 nabavil 10 novih tovornjakov-prikoličarjev. Skupna investicija tega podjetja je 4.000.000 dinarjev.
Ustanove
— Investitor v letu 1973—1974 je tudi Delovno-varstvcni zavod Ponikve. Zgradili so nove delavnice, obnovili obstoječe stanovanjske stavbe zavoda, sezidali 15 stanovanj, uredili centralno ogrevanje, kanalizacijo, čistilne naprave in vodovod. Zavod bo tako ob sodelovanju širše družbene skupnosti in z lastnimi sredstvi investiral 19.777.000 din.
— Večje investicijske naložbe je v letu 1974—1975 imel tudi Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino Šentvid pri Stični, ki je pričel graditi zaprt kopalni bazen in nova stanovanja. Celotna investicija bo stala zavod 903.290 dinarjev.
— Vzgojno-varstvcni zavod v Višnji gori je v letu 1973/74 dokončal preureditev obstoječe stavbe zavoda, napeljal centralno kurjavo in v letu 1974 dogradil nove učne delavnice in 2 stanovanji za delavce. Naložba je 19.500.000 din.
Zdravstvo
— Tudi na področju zdravstva so bili storjeni vidni uspehi. V letu 1974 so se s preureditvijo Zdravstvenega doma v Grosupljem pridobili še prostori za novo ginekološko in zobno ambulanto. Preureditev je stala 550.000 din.
V lelu 1975 se je začela tudi gradnja nove ambulante v Dobrepoljah. Investicija bo po predračunu stala 2.200.000 din.
Istočasno pa že tečejo priprave za gradnjo podobne ambulante v Zagradcu.
Šolstvo
— Investicije v šolstvo so v letih 1973—74—75 stagnirale in program izgrad nje novih šol kasni. Vse kar nam je uspelo napraviti, je ureditev centralne kur jave v stavbi stare šole v Grosupljem. Vzrok temu je pomanjkanje finančnih sredstev. Samoprispevki občanov in sredstva, ki se zbirajo pri Samoupravni izobraževalni skupnosti, ne zadoščajo, viri drugih sredstev Republiške izobraževalne skupnosti pa so zaradi stabilizacijskih ukrepov usahnili.
Stanovanjska gradnja
— Družbena stanovanjska gradnja je bila v Grosupljem vsa leta dokaj u-spešna. Z organiziranjem Samoupravne stanovanjske skupnosti in z uvedbo zbiranja sredstev od bruto osebnih dohodkov za solidarnostno stanovanjsko grad njo se je ta gradnja še bolj krepila. Na osnovi tako zbranih sredstev in s sredstvi delovnih organizacij je bil v letu 1974 zgrajen stanovanjski blok s 53 stanovanji v vrednosti 1.220.276,525 din. V izvajanju srednjeročnega programa stanovanjske izgradnje v občini Grosuplje se tako v letu 1975 gradi v Grosupljem 60-stanovan jski blok, v Šentvidu 12-stanovanjski, v Ivančni gorici 15-stanovan j-ski, v Dobrepoljah 6-stanovan jski in v DVZ Ponikve 12-stanovanjski blok. Vseh teh 105 stanovanj bo predstavljalo 4.947 m2 nove stanovanjske površine.
Ceste, vodovod, kanalizacija, elektrika
— Posebno pozornost zaslužijo v letih 1973—74—75 investicijska vlaganja, v katerih sodelujejo krajevne skupnosti. Zbiranje samoprispevkov na osnovi referendumov se je v naši občini pričelo že leta 1969. Tako je bilo do aprila letošnjega leta izvedeno v naši občini žc 17 referendumov. Nekatere krajevne skupnosti, kot Podtabor, Šmarje, Spodnja Slivnica in Račna imajo že drugič organiziran referendum. Referendume so imele še Krajevna skupnost Grosuplje, Šentvid, Višnja gora, Drobrcpolje, Ponikve, Žalna, Polica, Zagradec, Staro apno— Velike Lipljene, Ivančna gorica. Vsa tako zbrana sredstva se vlagajo v gradnjo vodovodov, asfaltiranje cest, za gradnjo otroških vrtcev, šol, obnovo električnega omrežja itd.
— Največja taka delovna akcija in investicijska naložba v naši občini je gradnja regionalnega vodovoda Rob—Rašica—Ponikve—Dobrcpolje-Struge. Vodovod v dolžini 22 km glavnega cevovoda in 9 km odcepov do naselij bo stal po predračunu 1.100.000 dinarjev. Priprave, ki so tekle več let, so omogočile, da se je v letu 1973—1974—1975 zgradilo zajetje in položil glavni vod do vasi Kolnpo-lje. Dosedaj vložena sredstva v ta objekt znašajo 8.962.986 dinarjev.
Finančna sredstva: dotacija Vodnega sklada SRS Ljubljana 3.500.000, kredit LB v letu 1973 960.000, kredit LB v letu 1974 2.000.000, kredit LB (zavarovalnica)
250.000, sredstva proračuna Skupščine občine Grosuplje 760.000, doslej plačana sredstva Krajevne skupnosti Videm 1.492.986. din.
— V krajevni skupnosti Grosuplje je bila v letu 1973—1974 zgrajena nova črpalnica in novi rezervoarji, ki skupno s prejšnjim vsebujejo 1.200 m2 vode. Vrednost teh del je 150.000 din.
— Za preskrbo z dobro pitno vodo so v teh letih delale tudi krajevna skupnost Krka in Zagradec. Tako sedaj odcep, ki je speljan od zajetja v Globočcu, napaja naselje zgornje doline Krke do vasi Znojile, nadalje vasi Gabrovka in Cešnjice pri Zagradcu.
— Vodovod Stična—Trebnje v dosedanjem zajetju ni imel dovolj vode, zato se je v letu 1974 zgradilo novo zajetje studenca Izirk in s tem okrepil pritok vode v preko 30 km dolg vodovod. Vsa dela za izboljšanje tega vodovodnega sistema so v letu 1974 znašala 150.000 dinarjev. Investicije so bile krite iz sredstev sklada samega vodovodnega sistema. V letu 1973—1974 so si zgradila vodovode tudi naselja KS Staro apno; vodovod v Velikih Lipljenah, urejen 1974. leta, je stal 300.000 din.
— Krajevna skupnost Polica je v letu 1974—1975 iz lastnih sredstev in prispevkov občanov zgradila 3 km ceste Polica-Troščinc in 3 km vodovoda za vas Polico in bližnje zaselke. Vsa dela pri izkopih so opravili s prostovoljnim delom občanov.
— Krajevna skupnost Metnaj je začela v letu 1973 zidati skupaj z gasilskim društvom družbeni dom v Mctnaju. Gradi s sredstvi KS, gasilskega društva in prispevki občanov.
— Vodo so si napeljali tudi prebivalci vasi Veliko Mlačevo, ki so skupaj z obratom Ljubljanskih mlekarn Boštanj krili investicijo v znesku 403.700 din V krajevni skupnosti Grosuplje so si v teh letih napeljali vodo tudi prebivalci naselij Spodnje Blato in Brezje.
— Krajevna skupnost Ivančna gorica je v letu 1973 s prispevki delovnih organizacij zgradila del kanalizacije v Ivančni gorici, asfaltirala odcep ceste v vas Mleščevo, napravila omrežje javne razsvetljave v naselju Ivančna gorica. Vsa dela so stala 780.000 din.
— Krajevna skupnost Spodnja Slivnica, ki šteje le 82 hiš, je zbrala na osnovi samoprispevka 350.000 din in ob sofinanciranju cestnega sklada občine asfaltirala cesto Grosuplje—Spodnja Slivnica. Vsa investicija: 960.000 din.
— Krajevna skupnost Žalna bo s 5-lctnim samoprispevkom zbrala 800000 din in je ob sodelovanju cestnega sklada občine in krajevne skupnosti Veliko Mlačevo asfaltirala 4 km ceste Veliko Mlačevo—Velika Loka. Investicija je 18.000 dinarjev.
— Krajevna skupnost Račna je v samoprispevku prevzela obveznost prispevati 320.000 din za sofinanciranje pri asfaltiranju republiške ceste skozi naselje Velika Račna. Pri stroških 190.000, kolikor je stalo asfaltiranje, jo poleg sredstev republiškega cestnega sklada sodeloval tudi cestni sklad občine. Investicija je bila izvedena v letu 1974.
— Krajevni skupnosti Ponikve in Dobrepolje sodelujeta v sofinanciranju asfaltiranja republiške ceste skozi naselje Ponikve. Združena sredstva krajevne skupnosti, občinskega cestnega sklada in Republiškega cestnega sklada znašajo 1.700.000 dinarjev.
— V letu 1974 je bila asfaltirana cesta Stična—Griže v dolžini 2 km; vrednost: 782.985 dinarjev.
— V letu 1975 je bila asfaltirana občinska cesta skozi naselje Velike Lipi jene in Staro apno; vrednost: 400.000 dinarjev.
— V letu 1974 se je položila tudi fina prevleka asfalta na občinski cesti Gro-suplje-Ponova vas-Podtabor in odcep Ponova vas-Kobiljek. Dela so stala 421.952 dinarjev.
— V krajevni skupnosti Višnja gora so si vasi Leskovcc, Spodnje Brezovo in Peščenik napeljale vodo iz bližnjih studencev, popravile ceste in napeljale novo elektriko.
V tem kratkem pregledu investicij treh let bi morali prikazati še delo gasilskih društev, ki so v teh letih zgradila domove, nabavila nove moderne briz-galne, avtomobile. Ni navedena tudi obnova nekaterih dvoran KUD. Mnogo jc še stvari, ki bi zaslužile pozornost, vendar je že iz tega razvidna velika prizadevnost naših kolektivov, organizacij in posameznih občanov. Vrednost in pomen teh naložb je toliko večja, ker je večina finančnih sredstev zbranih v naših kolektivih dostikrat tudi na račun manjših osebnih dohodkov. Veliki dosedanji prispevki in prostovoljno delo kaže, da so občani tudi v bodoče pripravljeni nadaljevati začeto delo in iti novim delovnim zmagam naproti.
Ob tridesetletnici osvoboditve lahko naši delovni ljudje s ponosom pogledajo na prehojeno pot, pot svobodnega snovanja in ustvarjanja še lepšega jutrišnjega dne.
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE OD LETA 1970 DO DANES
Alojz Škrjanc*
V II. številki Zbornika občine Grosuplje iz leta 1970 je bil objavljen prispevek o Splošnem gradbenem podjetju Grosuplje od ustanovitve do leta 1970. Članek prikazuje obdobje, ko se je podjetje v slabih 25 letih obstoja tako razvilo, da je bilo sposobno izvajati najbolj zahtevne gradnje, obdobje, ko je iz majhnega lokalnega postalo veliko gradbeno podjetje, in se uvrstilo v vrh slovenskega gradbeništva. Pričujoči prispevek zato prikazuje le razvoj podjetja od leta 1970 dalje.
Pregled od 1970 do danes kaže na uspešno delovanje podjetja tudi v tem obdobju kljub zaostrenim gospodarskim razmeram, ki so nastale kot odraz stabilizacijskih ukrepov na vseh področjih. Stabilizacijska politika, predvsem delovanje ukrepov v drugi polovici leta 1972 je posredno vplivalo, da se realizacija podjetja ni toliko povečevala, kot bi se po predvidevanjih. Število gradenj se je nasploh zmanjšalo, gradnje investicijskih objektov, prevzete na licitacijah, pa so bile prevzete pod ostrejšimi pogoji; med lititacijskimi pogoji se je pojavil tudi zahtevek, da bi izjavalci kreditirali investitorje. Z dolgoročnimi gospodarskimi ukrepi, sprejetimi že pred nastopom stabilizacijskih ukrepov, je podjetju uspelo izogniti se večjim negativnim posledicam in je bila tako večina postavljenih nalog za leto 1971 in 1972 opravljena. Dosežena je bila rast gradbene dejavnosti in večja gospodarska aktivnost, plan realizacije za leto 1972 pa celo presežen. V istem letu se je pri podjetju že čutilo pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem cementa in nekaterih opečnih izdelkov. Da bi se izognilo hujšim posledicam zaradi pomanjkanja materialov, se je podjetje povezalo s proizvajalci teh materialov ter na osnovi ustreznih pogodb o medsebojnem sodelovanju kreditiralo izgradnjo oziroma rekonstrukcije posameznih proizvodnih kapacitet. V precejšnji meri je podjetju uspelo kreditirati tudi nekatere investitorje poslovnih prostorov. Kljub vsem nakazanim težavam je bil v začetku leta 1972 postavljeni plan realizacije ob koncu leta presežen za 10%, celotni dohodek v tem letu pa dosežen v višini 238.045.729,00 din. Ta dohodek je v primerjavi z dohodkom iz leta 1971 za 13% večji. Prav v letu 1972 pa je še opazen visok porast stroškov materialov. Ti stroški so v primerjavi z letom 1971 porasli za 31 %. Z racionalnim zmanjšanjem drugih poslovnih stroškov je podjetje kljub nakazani povedani ceni materialov zmanjšalo porabljena sredstva v primerjavi z letom 1971 za 3 % in tako povečalo ekonomičnost poslovanja kar za 17 %.
V letu 1972 je bilo v podjetju poprečno zaposlenih 1593 delavcev ali 2% manj kot v letu 1971.
Leto 1973 je bilo deležno velikih naporov vseh družbenih in političnih dejavnikov za odpravo in omilitev delovanja nekaterih nesorazmerij, ki so nega-
* 61290 Grosuplje, YU, Splošno gradbeno podjetje Grosuplje.
tivno vplivala na gospodarsko aktivnost že vse od leta 1971, posebno pa še v letu 1972. Doseženi rezultati podjetja v letu 1973 kažejo, da se omenjeni negativni vplivi odražajo tudi v gradbeništvu, saj je podjetje v tem letu poslovalo pod vplivom še vedno visoke stopnje inflacije. Z velikimi napori in aktiviranjem vseh danih možnosti je povečalo v začetku leta 1973 postavljeni plan prodaje kar za 39%. Pri tem povečanju sicer ni moč mimo vpliva gibanja cen, ni pa nebistvenega pomena dejstvo, da je podjetje vplive inflacije blažilo z boljšo organizacijo dela in z izpopolnjeno tehnologijo. K boljši realizaciji pa so vplivale tudi izredno ugodne vremenske prilike, ki so omogočile zaključek nekaterih objektov že v letu 1973, čeprav je bila njihova prodaja planirana za leto 1974. Ti objekti so: stanovanjski blok v Šiški, blok U-4 na Viču, trije stanovanjski bloki ob Pokljukarjevi cesti v Ljubljani, Lameli L-6 in L-8 v BS-7 — Ruski car ter poslovni objekt ob Pražakovi—Cigaletovi ulici. Celotni dohodek podjetja je v letu 1973 znašal 360.817.064,00 din ter je v primerjavi z dohodkom iz leta 1972 večji za preko 45 %. Ta dohodek je bil ustvarjen s poprečno 1585 zaposlenimi delavci, to je z 8 delavci manj kot v letu 1972. Kot v prejšnjih letih, je tudi v letu 1973 opaziti pri podjetju migracijska gibanja delovne sile. V podjetje je prišlo 457 novih delavcev (v letu 1972 420 delavcev), odšlo pa 432 delavcev ( v letu 1972 457 delavcev). V tem letu je bilo v uku poprečno na mesec tudi 143 učencev v gospodarstvu.
Tudi v letu 1974 poslovanje gradbeništva ni potekalo brez problemov. Sprejeti ukrepi za uskladitev nesoramzerij v gospodarstvu niso bili tako učinkoviti, kot se je pričakovalo, saj je inflacija še vedno naraščala, poslabšala pa se je tudi likvidnost gospodarstva, še vedno je primanjkovalo posameznih vrst gradbenih materialov. Vsi nakazani problemi so obstajali pri poslovanju podjetja v letu 1974, vendar so podatki o ekonomičnosti, produktivnosti in rentabilnosti podjetja za to leto dokaj ugodni. Ekonomičnost poslovanja je bila povečana za 5%, rentabilnost za 16%, produktivnost pa za okoli 19%, vse v primerjavi z uspehi leta 1973. Dohodek leta 1974 je ustvarilo poprečno 1709 zaposlenih delavcev. Na novo je k podjetju prišlo v tem letu 566 delavcev, odšlo pa 369. Značilno pri tem je dejstvo, da gre tu predvsem za nekvalificirane delavec. V istem letu je bilo v uku poprečno na mesec že 176 učencev v gospodarstvu, kar je za celih 23% več kot v letu 1973. Celotni dohodek je v letu 1974 znašal 419.438.374,00 din, poprečni osebni dohodek na zaposlenega pa 2.652 din.
Realizacijo podjetja, realizacijo na enega zaposlenega ter poprečno število zaposlenih v obravnavanem obdobju prikazuje spodnja tabela.
Leto			Realizacija	Realiz. na 1 zap.	Popr. št.
1970			173.271.536	1.270.294	1499
1971			210.524.853	1.871.158	1623
1972			238.045.729	2.334.339	1593
1973			360.817.064	3.584.313	1585
1974			419.438.374	3.937.029	1709
1975*			683.800.359	6.382.903	1753
Indeks	74-	-70	242	212	114
	75-	-70	395	337	117
* Podatki za leto 1975 so vzeti iz letnega plana podjetja.
Zbornik občine Grosupije VII, 197j
101
V celotnem obravnavanem obdobju se je bistveno spremenila opremljenost podjetja. Spremembo je zahtevala uvedba novih sistemov tehnologije pri podjetju, ki opuščajo ali pa v celoti odpravljajo zamudne mokre postopke. Podjetje je uvedlo popolnoma nov sistem stanovanjske gradnje v Jugoslaviji, in sicer z uporabo tako imenovane metode VELOX. Ta sistem so strokovnjaki podjetja proučavali v sosednji Avstriji, ga podrobneje tudi proučili in ga predlagali za osvojitev. Odkupljena je bila licenca in postavljena moderna tovarna za izdelavo VELOX plošč v sodelovanju s podjetjema Hoja in Lesnina iz Ljubljane. Pri o-menjenem sistemu gre v bistvu za tako imenovani izgubljeni opaž, ko graditelj zaliva betonske stene med dvema VELOX ploščama, ki sta istočasno opaž in toplotna izolacija. Tako jc podan precejšen prihranek, ker ni potrebna izdelava in montaža opažev, odpadejo tudi večje debeline in druge dodatne izolacije. U-vedba omenjenega sistema je prinesla cca 12 do 15% pocenitev gradnje. Tudi sama gradnja se je časovno skrajšala, posebno s kasnejšo uvedbo notranjih suhih oblog s specialnimi ploščami, preko katerih se izvede obdelava s tapetami.
Pred dvema letoma je podjetje v svoj proizvodni program pri gradnji stanovanj pričelo uvajati tudi nov francosko-belgijski sistem gradnje z uporabo tunelskih opažev. Pri tem sistemu gre v bistvu za gradnjo v izključno skeletnem armiranobetonskem sistemu. Ta sistem pa zahteva že polni tekoči trak, ki je razdeljen na posamezne faze del, tako imenovane takte, ki jih mora izvajalec dosledno upoštevati. Vsak zamujeni takt v delovnem procesu ima namreč za posledico izgubo celega delovnega dne in ga je do III. gradbene faze nemogoče nadomestiti, saj je izgradnja objekta po tem sistemu skoro do ure natančno programirana.
Podjetje v zadnjem obdobju uvaja tako pri novih sistemih kot pri drugih gradnjah razne obložne elemente ter nove postopke, vse zato, da bi kar najbolj odpadla uporaba mokrih postopkov, ki ob kratkih rokih gradnje otežujejo hitro in s tem seveda tudi cenejšo gradnjo.
Nadalje je v obravnavanem obdobju podjetje glede na vedno bolj uveljavljeno gradnjo industrijskih objektov oziroma uporabo armiranobetonskih montažnih hal skonstruiralo armiranobetonske montažne elemente za industrijske hale in to za praktično neomejene variante. Po takem sistemu oziroma z uporabo takih elementov jc v letu 1974 v rekordnem času zgradilo od temeljev do trenutka uvedbe proizvodnje industrijski objekt za tovarno Rašica v Šentvidu pri Stični, in sicer v 6 mesecih. Sistem sestavljanja armiranobetonskih hal se je pokazal zelo ekonomičen tudi pri uporabi objektov, saj le-ti praktično ne zahtevajo nikakršnega vzdrževanja. Lastne armiranobetonske halske konstrukcije 9, 12 in 15 m razpona z vsemi možnimi variantami so zelo dobro dopolnilo ostalega proizvodnega programa podjetja ter jih podjetje uspešno plasira tudi za potrebe industrije in trgovine.
Če je podjetje hotelo ostati med vodilnimi podjetji slovenskega gradbeništva, kamor se je bilo uvrstilo že v obdobju pred letom 1970, je moralo poleg že omenjene uvedbe novih sistemov gradnje vložiti veliko naporov tudi v izpopolnjevanje in nabavo mehanoopremljenosti. Kolektiv jc v obravnavanem obdobju še bolj kot pa v preteklem obdobju spoznaval potrebo po najnovejši lahki in težki gradbeni mehanizaciji, prirejeni za najsodobnejše gradbene posege. Prav zaradi tega so bili v obdobju zadnjih petih let investicijski programi za nabavo najsodobnejše opreme sorazmerno zelo obsežni in presegajo letno 10 milijonov
dinarjev. Modernih gradenj, katerih se je podjetje lotilo in ki jih je v celoti sposobno izvajati, si ni več mogoče predstavljati in zamišljati brez izredno velikih in težkih gradbenih žerjavov z. dolžino ročice preko 30 m. V obravnavanem obdobju je podjetje nabavilo 12 takih težkih žerjavov in 4 z ročico do 20 m, poleg tega pa pred dobrim letom tudi najsodobnejšo črpalko za beton z dolžino dosega horizontalne ročice do 30 m in s kapaciteto 70 m3 na uro. Ta črpalka, montirana na težko vozilo in z lastnim pogonom, lahko transportira beton do 100 m visoko in je najsodobnejši gradbeni stroj te vrste na Balkanu. Logično pa je, da mora tak stroj spremljati tudi precejšnje število dodatnih strojev in naprav za pripravo in za transport betona. Zato je podjetje v obravnavanem obdobju nabavilo tudi specialna vozila — avtomešalce, ki imajo trenutno skupno kapaciteto 53 m3. Ta vozila strežeta betonski črpalki in mora bili zato transport betona strogo določen, usklajen in planiran glede na razdalje od objektov, ki se gradijo, do stalnih betonarn.
Kot v celotnem gradbeništvu tudi pri podjetju stalno naraščajo potrebe po gramoznih agregatih. Za primerjavo samo podatek, da je podjetje v letu 1966 porabilo cca 23.000 m3 gramoznih agregatov, v letu 1972 pa že preko 54.000 m3. Zato je bila ob koncu leta 1970 dograjena na Savi moderna separacija gramoza, ki je že v letu 1972 dala 46.000 m3 gramoznih agregatov. Separacija pridobiva gramoz direktno iz struge Save, oskrbuje pa se tudi iz izkopov gradbenih jam za objekte, ki jih podjetje gradi. Separacija zaposluje le 3 delavce — strojnike. V letu 1971 je podjetje ob tej separaciji dogradilo novo sodobno elektronsko vodeno betonarno kapacitete do 40 m3 betonske mešanice na uro. Mešanice betona se v tej betonarni programirajo s posebnim računalnikom. Kljub izrednim kapacitetam, ki so v betonarni možne, z njo upravljata le 2 zaposlena delavca. Poleg te je podjetje postavilo v istem obdobju še dve podobni, vendar nekoliko manjši betonarni, in sicer eno v lastnem obratu betonskih izdelkov in polizdelkov ter drugo v stanovanjski soseski Štepanjsko naselje.
Podjetje je skupno z drugimi gradbenimi podjetji že predčasno ugotovilo, da postaja gramozni material vedno bolj deficitaren. Zato je skupno z nekaterimi drugimi gradbenimi podjetji postalo v letu 1973 soustanovitelj spccalizira-nega podjetja za izkoriščanje mineralnih surovin PROD. Lc-to bo s sredstvi ustanoviteljev v neposredni okolici Ljubljane odpiralo posamezne gramoznice, najprej pa v Stanežičah, in podjetju zagotavljalo letno približno 30.000 m3 raznih dodatnih gramoznih frakcij.
V obdobju od 1970. leta je podjetje prešlo tudi od prvotnih lahkih kamionov na izključno težka vozila s 7 do 12 m3 prostornine, ker le tako velika vozila morejo prevoziti ogromne količine materialov, saj na primer podjetje letno porabi preko 20.000 ton cementa različnih visokih kvalitet, skoraj 5.000 ton raznih profilov betonskega železa, od tega preko 2.000 ton letno samo za armaturne mreže.
V zadnjem obdobju je močno opremilo svoje kovinske in lesne obrate, ki so postali zelo pomemben izvajalec obrtniških oziroma spremljajočih del pri gradnjah in so lako močna dopolnilna dejavnost h glavni dejavnosti podjetja. Moderniziralo je tudi železokrivnico z elektronskimi avtomatskimi stroji za rezanje in krivljenje železa, brez katerih bi podjetje ne zagotovilo niti 1/3 tovrstnih potreb.
Podjetje v svojih obratih že nekaj let izdeluje samo tudi določeno opremo, pa tudi nekatere serijske proizvode. Tu gre predvsem za lastna lahka dvigala, za razne vrste podporja in podobno lahko opremo, ki je tudi v redni prodaji na domačem trgu.
Tako je podjetje sedaj po svoji mehanoopremljenosti prav pri vrhu gradbenih podjetij visokih gradenj v Sloveniji.
Splošna ugotovitev je, da so prav gotovo sodobna in ekonomična tehnologija, moderna oprema in visoka usposobljenost strokovnega kadra pripomogli, da se je v zadnjih petih letih podjetje učvrstilo kot solidno in renomirano v vrhu slovenskega gradbeništva. Vse to pa je tudi porok, da mu bo v letu 1975 uspelo poleg mnogih industrijskih, šolskih, upravnih in trgovskih objektov dograditi tudi 656 stanovanj. Razveseljivo dejstvo in pomemben podatek za podjetje in občino Grosuplje je, da je trenutno na področju občine v gradnji preko 100 družbenih stanovanj; tega do sedaj nismo zabeležili. V obdobju od leta 1965 do vključno 1973 je občini podjetje zgradilo 93 stanovanj.
V letih 1964 do konca leta 1974 je podjetje na področju ljubljanske regije zgradilo skupno 3.533 stanovanj za tržišče, število stanovanj, zgrajenih v obdobju 1970—1974 pa prikazuje spodnja razpredelnica.
Leto	Št. stanovanj	Neto st. površ.	Vrednost
1970	266	15.315	40.712.692
1971	235	13.612	42.748.969
1972	387	19.905	80.932.308
1973	491	26.579	125.787.184
1974	494	31.548	163.076.423
Ob podatkih iz zgornje tabele so zanimivi podatki glede cene stanovanj, če te primerjamo s poprečnimi mesečnimi osebnimi dohodki na zaposlenega v SR Sloveniji. Iz teh primerjav je razvidno, da je bilo treba v letu 1966 plačati 1,81 poprečnega OD (824 din) v SR Sloveniji za 1 m2 opremljenega stanovanja, v letu 1970 1,93 poprečnega OD (1.376 din) v SR Sloveniji za 1 m2 opremljenega stanovanja, medtem ko je bilo v letu 1974 treba odšteti 1,59 poprečnega osebnega dohodka (2.815 din) v SR Sloveniji za nakup 1 m2 opremljenega stanovanja pri podjetju. Nakazani podatki zgovorno kažejo, da so se kljub znatnim podražitvam materialov in storitev pri podjetju cene stanovanj počasneje dvigale, čeprav sta se kvaliteta in opremljenost stanovanj močno povečali oz. izboljšali. Takšni podatki pa so za kolektiv podjetja tudi trditev upravičenosti naporov za moderne tehnološke postopke, moderno mchanoopremljenost in večjo storilnost.
Do sedaj je podjetje zgradilo tudi preko 70.000 m2 poslovnih prostorov in lo kalov, več kot 170 individualnih hiš in preko 2.000 garaž, vse v lastni režiji in kot investitor za tržišče. V obravnavanem obdobju pa so zlasti pomembni objekti oz. stanovanjske soseske: objekti v Centru Bežigrada, kjer je podjetje urbaniziralo in izvedlo gradnjo za precejšni kompleks mesta Ljubljane v lastnem aranžmaju, soseska BS-7 Ruski car s 3.400 stanovanji, ki je še v gradnji, soseska MS-6 s 1.400 stanovanji, soseska VS-4 z 800 stanovanji, stanovanjski objekti v stanovanjski soseski Štepanjsko naselje z 2.800 stanovanji, Murgle itd.
Pomembnejši drugi objekti, zgrajeni v obravnavanem obdobju, so še: barvarna v tovarni Induplati Jarše, industrijske hale in poslovni prostori za Tovar-
no vijakov, industrijska hala s poslovnimi objekti podjetja Žičnica, pristaniška zgradba letališča Brnik, proizvodni prostori tovarne Emba, industrijska hala podjetja IMP Ljubljana, tehnično izredno zahteven objekt Livarne v Ivančni gorici, industrijski objekt Saturnus, obrati Iskre — Pržanj, poslovni prostori in hale v Kovinostroju ter Inštalacijah Grosuplje, skladišče Tabora Grosuplje, objekti Inštalacije Ljubljana, novi objekt v tovarni Induplati Jarše itd. Istočasno je bilo zgrajenih znatno število šol, otroških vrtcev, kulturnih objektov, objektov za JLA itd.
Kolektiv podjetja je v obravnavanem obdobju sledil tudi dogajanjem na družbenopolitičnem področju ter se vključil v ta dogajanja in se tudi samoupravno reorganiziral. Tako so po obravnavah analize o ugotovitvi pogojev za organiziranje TOZD pri podjetju pooblaščeni predstavniki TOZD podjetja podpisali v mesecu januarju 1974 tudi samoupravni sporazum o združitvi temeljnih organizacij v podjetje. Tudi sredstva podjetja so bila s posebno delitveno bilanco, sprejeto na zborih delovnih ljudi, razdeljena s stanjem 31. 12. 1973 na posamezne TOZD. Pri podjetju so se organizirale 3 TOZD in sicer: TOZD splošne gradnje, TOZD kovinsko-lcsni obrati in TOZD Projektivni biro. Organiziiala se je tudi samoupravna delovna skupnost skupne službe. S sporazumom o združitvi so kot organi neposrednega upravljanja v TOZD določeni: odbor za medsebojna razmerja, komisija za nagrajevanje in komisija za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti. Kot organi posrednega upravljanja v TOZD splošne gradnje in TOZD kovinsko-lesni obrati so organizirani delavski svet, kot njegovi izvršilni kolektivni organi pa gospodarski odbor, komisja za varstvo pri delu in komisija za družbeni standard. V TOZD Projektivni biro, ki ima sedež v Ljubljani, zaradi manjšega števila zaposlenih delavski svet ni organiziran.
Najvišji organ podjetja je delavski svet, ki ima naslednje kolektivne izvršilne organe: odbor za organizacijo in razvoj, odbor za finančne in komercialne zadeve, odbor za splošne zadeve in kadrovsko politiko, odbor za varstvo pri delu, odbor za splošni ljudski odpor ter odbor za stanovanjska vprašanja in družbeni standard.
SDS skupne službe ima kot najvišji organ organiziran svet skupnosti, kot izvršilni organ pa upravni odbor; seveda v tej skupnosti obstoje organi neposrednega upravljanja.
V okviru TOZD podjetja in SDS skupne službe deluje 7 delegacij za zbor združenega dela občinskih skupščin (Grosuplje, Ljubijana-Vič-Rudnik Ljubljana-Bežigrad in Ljubijana-Ccnter), deluje pa tudi 7 splošnih delegacij za samoupravne interesne skupnosti v istih občinah. V organih podjetja, organih TOZD in delegacijah deluje preko 450 članov kolektiva. Dolg seznam neposrednih proizvajalcev — delavcev podjetja je bistvena novost v obravnavanem obdobju in ga rancija obenem, da se bo samoupravno odločanje tudi v težavnejših pogojih delovanja gradbenega podjetja kot celote in posameznih TOZD vedno bolj uveljavljalo in da bo tudi nadaljnji razvoj plod pretehtanih samoupravnih odločitev.
V podjetju so se v letu 1975 reorganizirale osnovne organizacije sindikata z ustanovitvijo 9 OOS in ustanovitvijo Konference na nivoju podjetja. Bistvena novost je vsekakor uvedba sindikalnih skupin, ki jih sestavljajo delavci skoro slehernega gradbišča, delovišča ali obrata.
Ekonomski in družbeni razvoj naše družbe zahtevata od vsakega posameznika in organizacije združenega dela maksimalni prispevek k razvoju proizva-
jalnih sil. To jc mogoče doseči le, če OZD sledijo dosežkom v proizvodnji, če racionalno izkoriščajo svoje zmogljivosti, če sledijo moderni tehnologiji itd. Pri gradbeništvu so zahteve družbe zelo jasne: graditi več, kvalitetno in ceneje. Vsaka posamezna organizacija s področja gradbeništva pa ne more izpolnjevati vseh zahtev glede na svojo velikost, opremljenost z mehanizacijo ter kadrovsko zasedbo. Raznovrstnost dela v gradbeništvu nujno zahteva povezovanje in sodelovanje z drugimi sorodnimi podjetji. Naše podjetje je ustanovitelj in že dalj kot deset let član poslovnega združenja za industrijsko gradnjo IMOS. Tako pri podjetju, kot pri ostalih članih IMOS so se že v letu 1973, pospešeno pa v letu 1974 vrstile razprave na zborih delovnih ljudi o združitvi sedanjih članov IMOS in nekaterih drugih podjetij v sestavljeno organizacijo Združena industrijska gradbena podjetja IMOS Ljubljana. Po predvidevanjih bo ustrezni samoupravni sporazum sklenjen v prvi polovici leta 1975. Podjetje je v okviru združenja IMOS v obravnavanem obdobju izvajalo predvsem stanovanjsko gradnjo na velikih soseskah v Ljubljani.
V prikazu razvoja podjetja od ustanovitve do 1970. leta je bilo ugotovljeno, da podjetje nikoli ni zanemarjalo skrbi za strokovni kader. Ta skrb se jc nadaljevala tudi v obravnavanem obdobju, saj je imelo že konec leta 1972 zaposlenih 70 tehnikov in inženirjev in število učencev v gospodarstvu pri podjetju nenehno narašča. Pri pridobivanju učencev ima podjetje še vedno, kljub ugodnostim, ki jih daje, težave in mora pridobivati učence v drugih republikah, saj se učenci iz Slovenije zelo poredko vključujejo v gradbeno delo. Delovna sila podjetja je kljub nekaterim migracijskim gibanjem predvsem nekvalificiranih delavcev sorazmerno ustaljena, 5 velikih samskih domov pa ne zadostuje za nastanitev vseh delavcev. Zato pa je v letu 1975 planiran prizidek k samskemu domu v Zbašni-kovi ul. v Ljubljani s kapaciteto novih 48 ležišč; vrednost gradnje se ocenjuje na cca 3.000.000,00 din. S tem prizidkom bo delno rešen stanovanjski problem tistih delavcev podjetja, ki trenutno še stanujejo v provizorijih na območju občine Vič.
Poleg gradnje prizidka k samskemu domu v Zbašnikovi ul. bo podjetje prisiljeno rešiti problem prehrane in stanovanj za delavce, zaposlene na območju občine Bežigrad. Tu namerava organizirati lastno družbeno prehrano s takšno kapaciteto, ki bi zadoščala za potrebe vseh zaposlenih delavcev podjetja v Ljubljani. Dosedanja kuhinja in jedilnica na tem območju že dalj časa ne zadoščata za delavce, nastanjene v samskih domovih ob Vojkovi ulici in v Rižarni. Podjetje predvideva postopno gradnjo novih samskih domov s skupno kapaciteto cca 700 ležišč in kuhinjo za 1.500 do 2.000 obrokov, restavracijo in prostore za lastno ambulanto. Zazidalni načrt je že izdelan, pogodba za izdelavo gradbenih objektov pa tudi že podpisana. Celotno zamisel bo kolektiv podjetja lahko izvedel samo po fazah; prva faza obsega gradnjo kuhinje z restavracijo in ambulanto ter le dela stanovanjskih prostorov. V te namene je določeno v letu 1975 5.200.000 din. V letu 1976 planira podjetje tudi razširitev samskega doma v Grosupljem, saj že sedaj nastajajo dodatne zahteve po ležiščih v tem domu (sektor III, delavci kovinsko-lesnih obratov). Precejšen del sredstev je v obravnavanem obdobju podjetje namenilo tudi za stanovanjsko gradnjo in kreditiranje. V letu 1970 je razdelilo 1.270.294 din posojil, v letu 1974 pa 3.937.029, kar predstavlja nasproti letu 1970 indeks 310. Za leto 1975 podjetje planira zbrati za stanovanjsko izgradnjo 6.382.903 dinarjev.
Trenutno ima v gradnji tudi dva stanovanjska stolpiča s skupno 40 stanovanji. Oba objekta sta namenjena v celoti za potrebe delavcev podjetja in bosta končana sredi leta 1975.
Podjetje, ustanovljeno 28. avgusta 1946 kot lokalno gradbeno podjetje, je vse od ustanovitve do konca obravnavanega obdobja nenehoma raslo ter se izoblikovalo v moderno gradbeno podjetje, ki je, če upoštevamo celotno realizacijo z nedovršeno proizvodnjo, po velikosti v poprečju na 5. mestu gradbeništva Slovenije. Sedanji generalni direktor Alojz Nebec pa je od začetka do danes uspešno vodil podjetje in s svojim nesebičnim delom tudi pripomogel k njegovim uspehom.
Pri pisanju članka uporabljeno gradivo:
— bilanca podjetja
— podatki, ki jih je posredoval direktor tehnične službe tov. Franc Babnik
— poročila analitske službe o poslovnih rezullatih v posameznih letih obravnavanega obdobja.
USTANOVITEV IN RAZVOJ DANAŠNJE KMETIJSKE ZADRUGE STIČNA
Janko Marolt*
Druga svetovna vojna je minila. Za njo je ostalo le razdejanje. Gospodarske organizacije še niso bile urejene in točno usmerjene. Povsod pa so se kazale nujne potrebe po organiziranem delu, po normalizaciji stanja. Zelo potrebno je bilo organizirati redno preskrbo občanov s hrano in obleko, z gradbenim materialom in s predmeti, ki pospešujejo kmetijsko pridelovanje. Okraj Grosuplje je bil označen za pasiven kraj, zato ni čudno, da sta se republiški in okrajni odbor živo zanimala in zavzemala za to, da se stanje v tem okraju čim hitreje uredi.
Okrajni ljudski odbor (OLO) je pustil vso iniciativo občanom, ki so bili tedaj pripravljeni sodelovati pri izgradnji porušene domovine. Ustanavljali so razne zadruge, specializirane za posamezne dejavnosti.
Ko se je v Sloveniji ustanovil iniciativni zadružni odbor za Slovenijo (IZOS), je ta odbor pomagal povsod tam, kjer so se pojavila prizadevanja za ustanavljanje zadrug.
Po teh smernicah so se začele priprave za ustanovitev zadruge s splošnim trgovskim poslovanjem tudi v našem okraju. To je bilo v začetku drugega polletja 1945. leta. Takrat je okraj obsegal še kraje, ki sedaj spadajo pod občine: Ribnica, Ljubljana-Vič-Rudnik, Novo mesto.
V naslednjem sestavku bi rad opisal nekaj morda važnih momentov, delno iz spomina delno pa iz arhiva zadruge. Sedanji direktor Jože Javornik, dipl. ing. agr., mi je dal del arhivskega gradiva na vpogled z željo, da se razvoj zadružništva na tem področju postopno objavi v Zborniku občine Grosuplje, da se nekatera pomembna dejanja ne pozabijo.
V navedeni situaciji sem dobil nalogo organizirati vse potrebno, da se začne poslovanje železniške postaje. Ker so bili demolirani tiri in poslopja, je železniška uprava najela sobo pri tov. Antonu Jakošu. Postaja se je še naprej imenovala Stična. Ko pa se je leta 1955 sezidalo novo poslopje, se je preimenovala v Ivančno gorico. Zaradi razrušene proge vlaki še niso vozili. Imel sem čas poslušati sposobnega organizatorja tov. Štefana Klavsa, ki me je prosil, naj mu pomagam pri ustanovitvi nabavno-prodajne zadruge za okraj Grosuplje. Ker sem bil že prej član železničarske zadruge v Ljubljani in sem videl dobro stran zadružništva, sem mu začel z veseljem pomagati. Najprej je bilo treba zvedeti, če so potrošniki pripravljeni pristopiti k zadrugi in jamčiti z omejenim jamstvom v vrednosti 100 din. Prvotna zamisel je bila, da bi zadruga delala le z nabavo vagonskega gradbenega in kmetijskega materiala. Kmalu pa so potrošniki izrazili željo, naj se ukvarja z vsem potrošnim materialom. Začela se je širiti propaganda, da se bo ustanovila nabavno-prodajna zadruga z o. j. za ves okraj Grosuplje.
61295 Ivančna gorica, YU, Stična, šef žel. postaje v. p., zadružni delavec, čebelar.
Ko sta IZOS in okraj odobrila, da se ustanovi naproza, smo začeli pridobivati prve člane po vsem okraju. Tov. Klavs, ki je že pokojni, je pričel delati z vso vnemo.
Ko je bilo zbrano potrebno število članov, je bil sklican ustanovni občni zbor, in sicer v juniju 1945. leta. Na tem občnem zboru so bila sprejeta pravila, določenih je bilo enajst odbornikov v upravni odbor in trije v nadzorni odbor. Ti odborniki so bili iz vsega okraja. Novo ustanovljena zadruga se je imenovala Nabavno-prodajna zadruga z o. j. v Stični s kratico Naproza Stična.
Predsednik zadruge je bil tov. Anton Roje, nekdanji trgovec, tajnik Ivan Hrovat, kmet, blagajnik Janko Marolt, železniški uslužbenec. Odborniki pa so bili: škrjanec iz Šmarja, Tina Galc in Lojze Žitnik iz Grosupljega, Nace Krištof iz Šentvida, Jože Mestnik iz Stične, Franc Jaklič iz Višnje gore, Jaka Perovšek iz Šmarja in Anton Zupane iz Znojil. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni: Lovro Jevnikar iz. Šentvida, Jaka Štrubclj iz Grosupljega in Francka Lamprel iz Stične. Mandatna doba članov je trajala eno leto.
Ko je bila naproza ustanovljena, ni imela še nobenih uporabnih prostorov, saj so bili vsi prostori nekdanje trgovine Antona Rojca razdejani in še neuporabni. Trgovina se je pač začela bolj po domače, a vestno in pošteno. Po nekaj dneh se je uredilo trgovsko poslopje tako, da je bilo možno dospelo blago skladiščiti, sortirati, nato pa trgovati. Urejati so se pričeli prostori za delovno osebje, to je prodajni prostori in pisarna. Naproza je prevzela vse posle z blagom v prosti prodaji in od Navoda distribucijsko blago, zato se je moralo osebje razporediti tja, kjer se je blago razdeljevalo. Promet je izredno hitro naraščal. Vpeljati se je moralo predpisano knjigovodstvo. Na prošnjo predsednika je IZOS (nekdanja Zadružna zveza) poslal svojega revizorja tov. Mira Kušeja z nalogo, da organizira zakonito poslovanje. Ta je povabil tov. Avgusta Brvarja, ki je prevzel vso knjigovodsko odgovornost, vso administracijo pa je prevzela to-varišica Jožica Vidcnič. Delo, to se pravi elan uslužbencev in delavcev je bilo tako popolno, da je poslovanje steklo kar se da hitro in vestno, zato je tudi članstvo naglo naraščalo.
Okoliš te zadruge je zavzemal ves okraj Grosuplje razen krajev, kjer so bile že prej ustanovljene zadruge, to je: Dobrcpoljc, Velike Lašče, Šentvid, Veliki Gaber in Žužemberk. Področje, ki jc spadalo pod naprozo je imelo približno 6000 gospodinjstev. To je bila preobsežna trgovina. Zato so se člani grosupeljske kotline že v decembru 1945. leta odločili, da ustanovijo svojo —■ enako naprozo. To se je uredilo sporazumno in pravično. Zaradi tega se jc upravni odbor spremenil. Odbornike iz grosupeljskega območja so zamenjali odborniki stiske kotline.
Viden porast prometa in dela je narekoval potrebo po ustanavljanju poslovalnic in sicer najprej tam, kjer je bila potreba največja. Tako so bile ustanovljene poslovalnice:
v Višnji gori, poslovodja Lojze Šeme,
na Krki, poslovodja Lovro Bregar,
v Radohovi vasi, poslovodja Milka šefman,
v Ivančni gorici, poslovodja Ivan Žagar,
v Ivančni gorici, poslovodja Lojzka Slapničar,
v Stični, poslovodja Malka Jakoš,
na Muljavi, poslovodja Veronca Horvat,
v Zagradcu, poslovodja Jože Lokar, « v Šentvidu, poslovodja Venceslav Avscc, v Temenici, poslovodja Emil Lokar, v Ambrusu, poslovodja Franc Zaje in v Dobu, poslovodja Anton Roječ.
Poleg navedenih poslovalnic jc bila organizirana še mehanična delavnica, vodja je bil Martin Pctrič. Iz te delavnice je pozneje zraslo Industrijsko montažno podjetje. Organiziral se je tudi prometni oddelek, pod vodstvom Martina Jordana, in gostilna, ki jo je vodil tov. Anton Jakoš. Lesni odsek je prevzel Tone Koščak, žagarsko podjetje pa Stevo Klavs. V pisarni pa so bili zaposleni: Joža Poljšak, Franc Bregar, Vinko Jaklič, Bine Novak, Tončka Pušlar, Cilka Filipič in Fani Švajgar. Poleg lega pa je bilo po poslovalnicah zaposleno tudi drugo pomožno osebje. Za redno poslovanje si je morala naproza izposoditi pri Zadružni zvezi 1.000.000 din takoj v začetku dela.
Razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo že do srede novembra kupljenih 13.089 kg suhih gob za 692.357 din in prodanih 12.291 kg za 886.092 din. Kosmati
Na fotografiji stoje od leve na desno: Bošnjak Gaber — nadzorni odbor, Hudo, Lovro Bregar — NO, Krka, Ignac Molek — UO, Ambrus, Franc Smolej — tVO, Griže, Jože Vidic — UO, Joie Mestnik — UO, Stična, Tone Kovačič — UO, Selo pri Radohovi vasi, Lovro Jevnikar — UO, Šentvid pri Stični. Sedijo od leve proti desni: Janez Fajdiga — UO, Temenica, Ivan Hrovat — UO, Zagradec, Janko Marolt — UO, Stična, avtor prispevka, Nace Kavšek — UO, Čemelo, Ignac Na-drah — NO, Višnja gora. Na sliki pa ni tedanjega člana UO tov. Jožeta Koščaka iz Znojil.
dobiček je znašal 193.755 din. V zalogi je bilo še 797 kg gob v vrednosti 52.240 din in je bil torej skupni dobiček pri gobah 247.275 din. Pri lanišču je znašal zaslužek 86.071 din. To so samo orientacijski podatki.
Po polletnem vodenju je predsednik tov. Tone Roje odpovedal. Njegove naloge je prevzel podpredsednik tov. Ivan Žagar, uslužbenec naproze. Te posle je vodil do OZ (občnega zbora), ki je bil avgusta 1946. leta. Na tem OZ so bili iz voljeni za:
predsednika — Janko Marolt, šef postaje
tajnika — Ivan Horvat, kmet
blagajnika — Jože Vidic, uslužbenec naproze
za odbornike pa: Ignac Kavšck, Jože Koščak, Ignac Molek, Janez Fajdiga, Jože Mestnik, Ignac Nadrah, Anton Kovačič in Franc Smolej. Vsi ti odborniki so bili razdeljeni po okolišu tako, da so zastopali lahko vse člane naproze.
Ti odborniki so vodili zadrugo do razformiranja obsežne naproze.
Preden se je odprla poslovalnica za določen okoliš, se je ustanovil tam pododbor, ki je bil podaljšana roka glavnega odbora. Njegova naloga je bila, da je pravočasno signaliziral, kakšne vrste blago je najbolj potrebno za tisti okoliš. Ko se je nekako leta 1951 ustanovila okrajna (grosupeljska) poslovna zveza, so te poslovalnice postale samostojne zadruge in jih je upravljal že ustanovljeni pododbor. Vse te in tudi tiste zadruge, ki so bile že prej ustanovljene, so prišle pod kompentenco okrajne zadružne zveze, katere vodstvo je prevzel tov. Jaka Pc-rovšek iz Šmarja, odborniki pa so bili po večini predsedniki zadrug.
V tem času so po večjih naseljih gradili zadružne domove, tedaj je bil zgrajen tudi naš zadružni dom v Ivančni gorici, ki sedaj služi svojemu namenu.
Omeniti moram še to, da so takratna pravila vsebovala določbo, da se vsako leto 3/4 poslovnega pribitka pripiše rezervnemu skladu, drugo pa vrne potrošnikom. S takim poslovanjem so bili zadružniki zadovoljni. Da je bil postopek točen, je imel vsak zadružnik član — nabavno knjižico, v katero se je vpisovalo prodano oziroma kupljeno blago. Zadružna zavest je tako napredovala, da so vsi člani eno leto odstopili svoj regres za javna dela. 100.000 din je dobil Kino Ivančna gorica, 100.000 din vas Veliko Čemelo za električno napeljavo, ostalih 100.000 din pa se je namenilo za gradnjo vodovoda, ki so ga vsi prebivalci zelo želeli. Predlog za razdelitev, ki ga je dal na OZ tov. Marolt, je bil z burnim a-plavzom soglasno sprejet. Ta denar je pomagal, da imamo danes dobro pitno vodo v vseh vaseh vaseh nižinskega področja od Zgornje Drage pa do Ponikcv pri Trebnjem. To je nad 30 km direktnega voda brez vaških odcepov.
Čas je prinesel, da so se pričela organizirati trgovska podjetja. Tako se je v Grosupljem organiziral Tabor s svojimi filialami po vsem območju bivše občine Ivančna gorica. Prvotna naproza, ki se je preimenovala v Kmetijsko zadrugo Stična, je prevzela skrb predvsem za odkup kmetijskih pridelkov in proizvodov in nabavo vsega potrebnega blaga za kmetijsko proizvodnjo. Do danes jo svojo vlogo pohvalno rešila.
Do tu je kratek opis triletnega začetnega dela. Prav gotovo pa se bo v prihodnjih Zbornikih zgodovina nadaljevala in govorila o delu Kmetijske zadruge Stična.
Viri: sejni zapisniki 1945, 1946 in 1947, ostalo po spominu.
NOVA LIVARNA IMP V IVANCNI GORICI
Govor direktorja Valentina Mendiževca
Danes, 30. maja 1975. leta slavi delovni kolektiv TOZD Livarna Ivančna gorica, združena v IMP Ljubljana, pomembno in doslej največjo delovno zmago.
Dovolite, da posežem nekoliko tudi v zgodovino, da bi si lažje ustvarili sliko o prehojeni poti. IMP predstavlja visoko stopnjo integracije združenega dela različnih, toda med seboj funkcionalno povezanih delovnih področij. S tem je ustvarjena pomembna stopnja družbeno proizvajalne sposobnosti. Povezanost TOZD temelji na tehnološki povezanosti in TOZD Livarna Ivančna gorica je začetni člen v tehnološki verigi za proizvodnjo črpalk in armatur ter drugih predmetov s področja toplotne tehnike. Zato lahko govorimo, da je livarstvo navzoče od vsega začetka ustanovitve IMP. Pomen pa je bil različen, odvisno od razvoja temeljne dejavnosti, ki je montaža notranjih instalacij, in naprej od uspešnosti razvoja proizvodnje črpalk in armatur, ki neposredno rabi odlitke kot temeljno surovino. Zato prvega obdobja od začetka 1917. leta do priključitve bivšega podjetja Agroservis k IMP, ki je bilo 1. 8. 1966, ne bom podrobneje obravnaval. Sedanja TOZD TRAA je imela v svoji sestavi manjšo livarno z zmogljivostjo cca 800 ton (1965. leta). Z razvojem novih tehnoloških postopkov smo proizvajali sivo litino, ki je morala imeti ustrezne mehanske lastnosti prilagojene potrebam njenih končnih izdelkov. Kmalu se je pojavilo vprašanje, ali bo tako organizirana dejavnost livarne s svojimi kapacitetami lahko preskrbovala serijsko proizvodnjo črpalk in armatur. Odgovor je bil negativen in livarna na Trati je postala proizvodno ozko grlo oz. cokla razvoja, še zlasti ob izvoznih poslih z značilno kratkimi roki. Za povečanje livarskih zmogljivosti je bilo več rešitev. Med njimi:
ukiniti livarno in se oskrbovati z odlitki kooperantov; to je bilo v tistih časih leta 1965 preveč tvegana rešitev glede na slabe skušnje v poslovanju s kooperanti, po drugi strani pa bi s tem odpravili delo za več v tej smeri kvalificiranih delavcev. Gradnja nove livarne ni prihajala v poštev zaradi obsežnosti potrebnih investicij. Glede na značaj dejavnosti tudi ni bilo mogoče dobiti u-strezne lokacije v neposredni bližini. Možnosti za kredite so bile minimalne še zlasti zato, ker je tedaj poslovalo v Jugoslaviji skupno cca 300 majhnih livarn. Med njimi so številne imele premalo dela zaradi nizke kvalitete, nezadovoljive tehnološke opreme in zaradi nesolidnosti v poslovnih odnosih. V take težave je tedaj zabredlo tudi podjetje Agroservis Ivančna gorica, ki je poleg drugega imelo tudi livarsko dejavnost. Skupščina občine Grosuplje je zato 27. 10. 1965 uvedla prisilno upravo, ki so jo izvajali člani delovnega kolektiva IMP in jo tudi uspešno izpeljali. Takoj je treba poudariti, da je k izboljšanju stanja veliko pripomogla večina tedanjega delovnega kolektiva Agroservis, ki se je s svojim delom izredno prizadeval za rešitev iz krize. Na referendumu z dne 25. 7. 1966 se je kolektiv odločil za pripojitev, ki je slonela na temeljitih tehničnih in eko-
nomskih analizah in vsestranski politični podpori občinske skupščine Grosuplje in IMP.
V maju 1967. leta smo staro in slabo opremljeno livarno na Trati ukinili, dokaj skromni strojni park, orodje in delovne priprave pa preselili v priključeno livarno v Ivančni gorici. Za delavce smo uvedli samski dom v Ivančni gorici, preskrbljen pa je bil tudi vsakodnevni prevoz v Ljubljano. Začeti je bilo treba z izobraževanjem in smo zato priredili več tečajev o osnovah livarske tehnologije, s posebnim poudarkom na specifičnosti naše proizvodnje. Sčasoma smo pridobili ustrezno število strokovnjakov, tako da smo danes sposobni s trudom in dobro voljo razreševati najbolj zapletene probleme livarske proizvodnje. Po drugi strani je mehanizacija zlasti v kombinaciji z. novimi tehnološkimi postopki pripomogla, da je livarna v Ivančni gorici pridobila industrijski profil. Investicij je bilo veliko, in sicer zaradi zastarelosti in neoprcmljenosti ter zaradi zahtev tehnološkega razvoja. Uvajanje modernejših in ekonomsko renlabilnejših strojev je edini način, da si pridobiš in ohraniš konkurenčnost na domačih in tujih trgih. Zaradi preglednosti lahko dosedanjo investicijsko aktivnost v Livarni Ivančna gorica razdelimo na dve obdobji:
Obdobje rekonstrukcije že obstoječe livarne in obdobje izgradnje nove livarne na sodobni tehnološki ravni. Pred vsakim obdobjem pa še vmesni obdobji, ki pomenita konsolidacijo organiziranja proizvodnih dejavnikov pred novo akcijo. Rekonstrukcija z vmesnim začetnim obdobjem je praktično trajala od 1. 8. 1966 do 11. 9. 1969, ko je bila dana v obratovanje celotna novoinvestirana tehnološka oprema. Ko smo se zanjo odločili, smo si zastavili naslednje smernice: najprej povečanje kapacitet ob enakem številu zaposlenih, hkrati pa znižanje proizvodnih stroškov, drugič izboljšanje kvalitete in možnost razširitve proizvodnega programa, povsem pri zelo zahtevnih proizvodih, in tretjič izboljšanje delovnih razmer z odpravo večjega dela zdravju škodljivih delovnih mest. Moramo poudariti, da smo ta problem uspešno rešili. Z novo tehnološko opremo in mehanizacijo celotnega delovnega postopka smo se že tedaj uvrstili med prvih pet slovenskih livarn.
Konec 1969. leta smo zaposlovali 125 delavcev, proizvedli 1.800 ton odlitkov in tako dosegli produktivnost dela 14,5 ton na zaposlenega. Seveda nam z rekonstrukcijo ni uspelo odpraviti vseh proizvodnih ozkih grl, predvsem ne zaradi pomanjkanja sredstev in strokovnih kadrov, zato je za drugo vmesno obdobje, ki je trajalo vse do zadnjega časa, značilno odpravljanje notranjih rezerv v proizvodnji. Odločilni mejnik znotraj tega obdobja pa je 16. 2. 1971, ko smo uvedli tretjo izmeno in s tem dosegli praktično zgornjo mejo v izkoriščanju osnovnih naložb. S temi notranjimi ekonomijami smo lani v obstoječi livarni dosegli naslednje rezultate:
poprečno zaposlenih 195 delavcev je ustvarilo 5.500 ton odlitkov in doseglo produktivnost 28 ton na enega zaposlenega. In če odštejemo od navedenega števila še ključavničarsko in modclnomizarsko dejavnost, potem lahko govorimo da je livarna savna dosegla lani 35 ton na enega zaposlenega delavca.
Ob upoštevanju dejstev, da je poprečno dosežena tonaža v jugoslovanskih livarnah le 22 ton, je potem to brez dvoma velik uspeh.
Vsebinski začetek druge faze investicijskih posegov v Livarno Ivančna gorica spada v čas odločitve za priključitev; že ko smo se odločili za premestitev livarne s Trate, smo vedeli, da moramo naprej. Saj so se in se še v industrij-
skem oblikovanju izdelkov iz dneva v dan pojavljajo novi profili odlitkov. Zato narašča povpraševanje po materialih z boljšimi mehanskimi lastnostmi, kot jih ima litina z lamclarnim grafitom. Temu ustrezajoča je posebna zvrst sive litine, pri nas znana pod imenom nodularna litina, ki ima kroglasto oblikovani grafit. Njene mehanske lastnosti so tako visoke, da močno konkurira doslej široko rabljeni in marsikje nenadomestljivi jekleni litini. Z osvojitvijo nodularne litine pa se odpirajo nove možnosti za širjenje proizvodnega programa TOZD TRAA, livarni pa boljši in lažji plasma tako na domačem kot na tujem tržišču. Po drugi strani pa je kljub izvedeni rekonstrukciji in s tem doseženimi ugodnejšimi delovnimi razmerami ostalo v livarni še dovolj fizičnega dela, naporov, vročine in deloma še prahu. Vse to je vzpodbudilo našo odločitev za gradnjo nove livarne, ki mora omogočiti:
proizvodnjo nodularne litine, zmanjšanje odvisnosti proizvodnega cikla od živega dela ter odpraviti vsa težja delovna mesta in doseči produktivnost dela na enega zaposlenega preko 90 ton in končno: trajno zagotoviti ohranitev visoke ravni ekonomskih učinkov. Organizacija uresničevanja teh nalog se je začela septembra 1972. leta z izdelavo investicijskega elaborata o upravičenosti tovrstne investicije. Ta ekonomsko tehnično tehnološka študija je temeljito analizirala tržišče glede na obstoječe kapacitete v Jugoslaviji in potrebe po tovrstni litini.
Livarna IMP v Ivanini gorici
Ta analiza je pokazala velik deficit tako doma kot v tujini. Številna povpraševanja po odlitkih iz nodularne litine pa so nam naše analize samo še potrdile.
Hkrati pa je realizacija zgornjih nalog prvi pogoj in začetna priprava za tretjo fazo, ki mora realizirati programsko fazo finalizacije odlitkov in na njih slo-
nečega novega finalnega proizvodnega programa. Z novo livarno smo pridobili 6.000 ton kapacitet, torej skupaj s staro livarno 11.500 ton odlitkov, in se uvrstili v slovenskem merilu po količini na drugo mesto, po tehnološki opremljenosti pa prav gotovo trenutno ni enakega. Da bomo lahko danes dali v pogon novo livarno, saj zanjo potrebujemo preko treh MW eletrične energije, smo že leta 1972 sklenili pogodbo z Elcktro Ljubljana o financiranju daljnovoda na relaciji Grosuplje-Ivančna gorica na dolžini 15 km ter zato odšteli že tedaj 250 milijonov dinarjev (starih).
Treba je bilo pripraviti tudi vse drugo, da bi bilo povečanje kapacitete učinkovito, in sicer: urediti sanitarne naprave, družbeno prehrano, zgraditi novo proizvodno skladiščno halo za pomožne dejavnosti ter energetsko postajo za komprimirani zrak ter urediti lastni vir električne enegrije z elektro-dicscl agregatom (zaradi morebitnega izpada električne napetosti).
Po tako temeljitih pripravah smo leta 1973 na osnovi investicijskega elaborata naročili izdelavo glavnih projektov ter izdelali konstrukcijo financiranja investicije. Da smo dosegli maksimalno stopnjo mehanizacije, smo od prvotnega investicijskega elaborata nekoliko odstopili; osnovne kapacitete 4.000 ton smo povečali na 6.000 ton in od predvidenih 100 zaposlenih znižali število na 60 za prej navedene kapacitete. Zato se je kot nujna posledica investicijska vsota povečala od takratnih skupno 5 mio na 5,5 mio starih din. Ob maksimalni stopnji mehanizacije je bilo potrebnih manj delavcev, a istočasno so se dodatno povečale kapacitete, zato se je tudi že tako ugodni rentabilnostni račun investicije še znatno izboljšal. Ob že prej naštetih dejstvih za upravičenost investicije smo ustvarili pogoje za visoko akumulativno proizvodnjo, ki tudi jamči, da bomo sposobni pravočasno vrniti vsa posojila.
Glede na bistveno povečanje kapacitet ob manjšem številu delovnih mest je bila ta sprememba vsekakor opravičljiva, zato smo tudi pri LB dobili vso podporo in razumevanje. Od celotne investicijske naložbe 5,5 mio — tu so vštete že prej navedene naložbe — je 1 milijarda 900 milijonov din posojila LB oz. 35%, 1.600 milijonov iz združenih sredstev IM P oz. 29%, 750 milijonov od dobavitelja opreme Gostol iz Nove Gorice ali 14%, ostalo 1,3 milijona pa so lastna sredstva TOZD Livarna Ivančna gorica ali 22%. Od celotne vrednosti investicije je z ureditvijo okolice bilo porabljeno za vsa gradbena dela 23% za elektroinstalacijc in transformatorsko postajo jakosti 4,8 MW 13 %, v tehnološko opremo domače proizvodnje je bilo vloženo 23 %, v uvoženo opremo 27 % ter v vse ostale instalacije vode, zraka, ogrevanja in klimatskih naprav 14 %.
Po temeljito opravljenih pripravah smo 3. 7. 1974, s tem dnem je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje, pričeli intenzivno graditi. Med gradnjo smo se srečevali s številnimi problemi objektivnega in subjektivnega značaja, o katerih danes po uspešno zaključeni investiciji raje ne bi govoril. Poudariti moram le to, da so se vsi izvajalci del, vključno s projektanti in dobavitelji domače in uvožene opreme močno prizadevali, da investicijo kar najhitreje in najuspešneje zaključimo ter se tako izognemo nepotrebnim podražitvam.
Prepričan sem, da nam je to uspelo, saj smo za celotno izgradnjo porabili manj kot leto dni.
Vsa gradbena dela in projekte je izdelalo Splošno gradbeno podjetje Grosuplje, vso tehnološko opremo je dobavilo in skupaj z našimi sodelavci montiralo podjetje Gostol iz Nove Gorice, vsa instalacijska dela: elektro, voda, zrak in
klimatske naprave pa je projektiralo, dobavilo in montiralo. 1MP Ljubljana s svojimi TOZD. Uvoženo opremo nam je dobavila in z našimi strokovnjaki montirala (2 clektro-indukcijski mrežno-frekvenčni peči) znana zahodnonemška firma Junkcr, osnovni kaluparski avtomat pa zahodnonemška firma Universal, ki tovrstne stroje izdeluje po licenci ameriške firme Hunter; avtomate za jedra je dobavila zahodnonemška firma Hottingcr po licenci ameriške firme Retford, oba žerjava pa Mostovna iz Ljubljane.
Vsi izvajalci in projektanti so pokazali visoko stopnjo strokovnosti ter smo zato že v poizkusnem obratovanju dosegli z vsemi agregati in z opremo nadpo-prečne rezultate; to pa je nedvomno tudi zasluga našega strokovnega kadra v livarni, saj je proti pričakovanju hitro obvladal zahtevno tehnologijo. Praksa je potrdila, da se nam je predhodno šolanje bogato obrestovalo.
Nove naprave v Livarni IMP v Ivanini gorici
Visoka stopnja tehnološke opremljenosti omogoča konkurenčno sposobnost in daje možnost za plasma proizvodov v izvoz, zlasti na zahodna tržišča, saj bo v strukturi stroškov enega proizvoda minimalna udeležba živega dela in dela na sploh. Toda skrbi nas nenehna rast cen reprodukcijskega materiala na domačem tržišču, ker nam zmanjšuje navedeno kvaliteto. Prepričani smo, da bo ob spremembi izvoznih režimov, ki jih prinaša novi zakon, prišlo tudi do večjega vzpodbujanja izvoza; s tem pa se bo tudi domače tržišče na področju surovin moralo umiriti. V preteklih letih smo ustvarili dobre poslovne odnose z nekaterimi tujimi partnerji, kot so švedska firma Volvo, italijanska firma Nuovo pignone in nemška firma Speck; vsi ti partnerji po dosedanjih dobavah pozna-
jo našo kvaliteto in tudi) naš program, zato drug na drugega perspektivno resno računamo.
Ko bo celotna investicija po trimesečnem poizkusnem obratovanju stekla, bomo dosegli cca 100 ton neto proizvodnje na enega zaposlenega delavca v novi oz. okoli 45 ton na zaposlenega v obeli livarnah. S tem pa se po produktivnosti gotovo uvrščamo v vrh jugoslovanskega livarstva. Z novo livarno smo dosegli močno nadpovprečje produktivnosti evropskih livarn, saj le-ta znaša okoli 45 ton na zaposlenega.
Moderni talilni agregati nam omogočajo cenejšo proizvodnjo, obenem pa vrhunsko kvaliteto. Da bomo obvladali prednosti, ki nam jih nudijo elektro peči, smo nabavili sodobni laboratorij, ki nam v nekaj minutah da analize, potrebne za nadaljnje usmerjanje.
Če skušamo na kratko ugotoviti, kje in kdo so temeljni vzvodi, s katerimi smo lahko zastavljeno nalogo pravočasno realizirali, bi rekel takole:
delovna usposobljenost našega kolektiva in skrb za delovnega človeka, za njegov osebni in skupni standard, razvoj samoupravnih odnosov in uspešno sodelovanje z občinskimi in krajevnimi političnimi dejavniki. In ne nazadnje, saj sem s tem tudi začel — združevanja sredstev in dela IMP in sodelovanje s poslovnimi partnerji.
Z rastjo in razvojem livarne v Ivančni gorici smo se razvijali tudi zaposleni ter se pri tem učili, saj brez tega ne bi mogli zagotoviti razvoja livarne v tej smeri in s takim tempom, kot ga lahko zagotavljamo danes. Vsa skrb je bila posvečena najprej delovnemu človeku, njegovim delovnim in življenjskim razmeram. Investicija v razvoj človeka in delavčeva navezanost na ta kolektiv in na delovno organizacijo IMP Ljubljana, njegova udeležba pri odločitvah, pri uspehu, pri moralnem in materialnem priznanju — to dela razliko med zaposlenimi v IMP in nekaterimi drugimi delovnimi skupnostmi. Samo človek — dober delavec — fizično in umsko ustvarja razliko v kvaliteti dela.
O doseženih rezultatih dovolj zgovorno govorijo številke, ki jih ne bom navajal, za ilustracijo bom omenil le primer: zaščita na delovnem mestu. Livarna spada po značaju dela med tiste proizvodne obrate, ki imajo določeno število zdravju škodljivih delovnih mest. Pri rednih zdravniških pregledih — ni naključje, da smo v investiciji predvideli tudi ambulantno sobo — ni bilo v zadnjih letih ugotavljeno nobeno težje obolenje oz. silikoza, ki je za to industrijo ;-.peci-lična. Zdravstveno stanje delavcev je ugodno, ker smo z modernizacijo in mehanizacijo razbremenili človeka na delovnem mestu in ga zaščitili pred zdravju škodljivimi vplivi. V novi livarni pri postopku od proizvodnje kalupa do gotovega izdelka sploh ne dela stalno nihče, v starejši tehnologiji pa je prav v tem ciklusu običajno nekaj najbolj zdravju škodljivih delovnih mest.
Razvoj samoupravnih odnosov je, lahko rečem, v livarni Ivančna gorica, ki ima status TOZD, ki so združene v IMP Ljubljana, nemoteno vse od priključitve naprej. Do 31. 12. 1972. leta je bila livarna obračunska enota samostojne organizacije združenega dela Trata. Hitra rast in velik napredek livarne je zahteval že pred uveljavljanjem ustavnih dopolnil ustrezno statusno spremembo in vrsto oblike upravljanja. Tako se je delovni kolektiv livarne v pozni jeseni leta 1972 odločil, da se izloči kot obračunska enota iz tovarne Trata in postane TOZD. S tem je dobil svoje organe samoupravljanja s 1. 1. 1973 in popolnoma prevzel obveznost za družbenoekonomski razvoj. In ena prvih odločitev je bila obravnava
in sprejem investicijske akcije, katero danes zaokrožujemo. Ob tem bi rad poudaril tole:
— neizmeren je prispevek ogromne večine delovnega kolektiva, ki je s svojim delom na delovnem mestu in v samoupravnih organih z delovno disciplino Z zgledom poštenih in zavednih članov naše socialistične skupnosti prispevala k doseženim rezultatom in k uspešnemu sodelovanju tako po samoupravni, strokovni in sploh družbenopolitični praksi. Kolektiv se s svojimi samoupravnimi organi trudi, da ima ob reševanju številnih problemov kar najboljše odnose z drugimi TOZD in še zlasti s skupnimi službami, od svojih načel in revolucionarne prakse pa ne odstopa in prepričani smo, da je tako ravnanje v vsestransko korist.
Slovesnosti odpiranja so se udelelili tovariši: Šetinc, Potrč, Mendiievec (spredaj) Nebec, Rigler, Lesjak, Medved in drugi (v drugi vrsti).
In tako je krog sklenjen: dobre in tovariške odnose si ustvarjamo samo z ustvarjalnimi in korektnimi stališči, bodisi v našem kolektivu bodisi v združenem delu nasploh.
Stvar, ki jo moram omeniti, saj bistveno vpliva na naše delovno razpoloženje, so korektni in konstruktivni odnosi tako z organi krajevne skupnosti kot z vsemi občinskimi forumi. Po svojih močeh skušamo bolje realizirati koncept naše socialistične samoupravne skupnosti.
Kljub dobri volji in tehnološkim, ekonomskim analizam v investicijskem elaboratu si delovni kolektiv TOZD Livarna Ivančna gorica ne bi mogel dovoliti tako obsežnih investicij v osnovne in obratne naložbe v enem mahu. Potrebno je
bilo združevanje sredstev. Zato moram reči, da so kolektivi drugih TOZD v IM P spoznali upravičenost naših investicij in nas brez slehernega zavlačevanja podpirali v naši akciji, ko so pri sebi ustvarjeni dohodek združili za izgradnjo naše nove livarne. To je seveda dokaz o veliki zavesti in dobrem gospodarjenju v TOZD in IMP. Ta zavest temelji na rezultatih znanosti in tehnike, po katerih se zahteva koncentracija večjih materialnih sredstev in tudi raziskovalno delo. Po drugi strani pa smo se in se še zaposleni v raznih TOZD IMP zavedamo, da je združevanje potrebno in utemeljeno tudi zaradi neenakih pogojev gospodarjenja, saj to doživljamo že desetletja nazaj zaradi nagnjenosti družbene in tehnične delitve dela. Neskladje in razlike v pridobivanju dohodka med posameznimi vejami v IMP in celo med tistimi, ki so tehnološko tesno medsebojno povezane, je zahtevalo in bo tudi v prihodnje zahtevalo, da se sredstva združujejo. Programe usklajenega razvoja smo in bomo tudi v prihodnje realizirali s samoupravnim sporazumevanjem, dogovarjanjem in samoupravnim planiranjem. Hočem reči, z visoko stopnjo tehnološke povezanosti TOZD, združenih v IMP, je podana tudi soodvisnost dohodka. In na tej soodvisnosti sloni tudi materialna osnova zaposlenih v IMP. Solidarnost je temeljni dejavnik našega samoupravnega proizvodnega procesa, organiziranega v TOZD, ki so združene v IMP Ljubljana. Preko takega načina dela je IMP postal največja OZD v svoji stroki in če bomo delali tako še naprej, bomo ustvarjali sebi in našim mladim svetlo prihodnost.
Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob koncu zahvalim vsem, ki so kadarkoli prispevali k našemu uspehu. Zato naj mi bo dovoljeno, da se s tega mesta v imenu celotnega kolektiva Livarne Ivančna gorica ter njenih samoupravnih organov zahvalim vsem samoupravnim organom TOZD in celotnega podjetja, ki so nas v akciji nenehno podpirali. Nadalje LB, ki nam je s sredstvi omogočila realizacijo programa, Elektro Ljubljana, ki nam je oskrbela prepotrebno električno energijo; pomanjkanje le-te je danes v mnogih krajih ovira za kakršnekoli investicijske posege. Zahvaljujemo se tudi glavnemu direktorju ter vsem direktorjem v TOZD in skupnih strokovnih službah, ki so naš program po samoupravnih organih pravilno utemeljevali.
Zahvaljujem se skupščini občine Grosuplje oz. oddelku za gradbene in komunalne zadeve za pravočasno izdajo vseh gradbenih dovoljenj in soglasij. Nadalje tudi vsem izvajalcem del, ki so svojo nalogo kvalitetno in pravočasno o-pravili, in sicer:
SGP Grosuplje s projektivnim birojem, TOZD Elcktromontaža, TOZD Klima, TOZD OV Ljubljana in TOZD Projektivni biro Ljubljana.
Nadalje se moram zahvaliti tugi dobaviteljem uvožene opreme firme Junker iz Lamcrsdorfa, firmi Universal iz Herzberga in firmi Hottinger iz. Meincheima, ki so nam vso opremo pravočasno dobavili. Zahvaljujemo se tudi podjetju Go-stol, pri katerem smo naročili vso domačo tehnološko opremo in nam je zato nudilo zelo ugodne kreditne pogoje. Zahvalo moram izreči tudi delovni skupnosti skupnih strokovnih služb, zlasti uvozni in finančni, ki sta pravočasno uvozili vso potrebno opremo. Zahvalo sem dolžen tudi vsem tovarišem, ki so mi pomagali izdelati investicijski elaborat. In nc nazadnje izrekam zahvalo in priznanje kolektivu livarne oz. skupini za vzdrževanje, ki je od januarja meseca do danes ob številnih naporih in po celodnevnem delu uspela in v celoti zmontirala vso opremo, tako domačo kakor tudi uvoženo do določenega roka.
NAGRAJENCI Z JURČIČEVO PLAKETO
Ludvik Andoljšek*
Skupščina izobraževalne skupnosti Grosuplje je dne  14.  10.  1970 sprejela sklep in pravilnik o podeljevanju Jurčičeve plakete. Med drugim piše: Jurčičeve plakete se podeljujejo:
1. Na področju prosvetc in kulture:
— za uspehe trajnega pomena pri organizaciji, vodenju in oblikovanju kulturne politike in razvoja kulture v občini;
— za dolgoletno in požrtvovalno delo na kulturnem področju v občini;
■— za stvaritve na dramskem, knjižnem, publicističnem, glasbenem, filmskem, likovnem področju ter za dosežke drugih za kulturni razvoj občine posebej zaslužnih delavcev, organizacij ali društev in zavodov.
2. Na področju vzgoje in izobraževanja:
— za pomembne uspehe pri uvajanju novih oblik in metod vzgojno-izobraževal-nega dela;
— za trajnejše uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
3. Na področju telesne kulture in vzgoje:
— organizacijam, društvom in delavcem, ki so dosegli izredne uspehe pri organizaciji, vodenju in razvoju množične telesne kulture in vzgoje;
— organizacijam, društvom in strokovnjakom, ki so dosegli izredne in pomembne uspehe v strokovnem delu s posamezniki in ekipami, ki imajo poseben pomen za razvoj telesne kulture in vzgoje;
— športnikom, ki so dosegli vrhunske uspehe.
V letu 1971 so bile prvič podeljene Jurčičeve plakete 5 zaslužnim delavcem in v naslednjih letih še 15 — skupaj do sedaj 20 delavcem z. navedenih področij.
Največ nagrajencev je bilo do sedaj s področja vzgoje in izobraževanja, kar je tudi razumljivo, saj je med prosvetnimi delavci največ tistih pridnih, marljivih in skromnih ljudi, ki ves prosti čas posvetijo izvenšolskemu delu z mladino in odraslimi na vasi.
Poseben pomen ima tudi sklep TIS Grosuplje, da se Jurčičeve plakete podeljujejo ob praznovanju občinskega praznika, da je tako najširši krog občanov seznanjen z uspehi posameznikov in društev oziroma organizacij.
Poleg ličnih plaket prejmejo nagrajenci tudi diplomo in denarno nagrado. Komisiji, ki izbira in predlaga kandidate, ni lahko med mnogimi predlaganimi izbrati najboljše, ker se vsako leto podeli le največ pet plaket. S tem je pa gotovo zagotovljena kvaliteta izbranih nagrajencev. Vsi odklonjeni pa imajo možnost naslednje leto zopet konkurirati za odlikovanje.
* 61000 tjubljana, YU, Celovška 355.
Do sedaj so bile podeljene Jurčičeve plakete, diplome in nagrade naslednjim: Leta 1971 so jih prejeli (podajamo tudi skrajšano obrazložitev): LUDVIK ANDOLŠEK, rojen 7. 8. 1908 na Karlovici, stanujoč v Ljubljani, Celovška 355, učitelj v pokoju, sedaj predsednik TIS Grosuplje, za posebne uspehe in dosežke na področju vzgoje in izobraževanja, prosvete in kulture ter telesne kulture in vzgoje v občini.
Tov. Andolšek dela na območju občine od leta 1946, najprej kot ravnatelj osnovne šole Dobrepolje, pozneje kot ravnatelj šole Grosuplje. Bil je aktiven družbenopolitični delavec. Opravljal je najrazličnejše funkcije, bil predsednik KUD Dobrepolje, predsednik TVD Partizan Dobrepolje, večkrat izvoljen za odbornika občinske skupščine in je od leta 1967 predsednik TIS Grosuplje. Zlasti je dosegel vidne uspehe na področju telesne vzgoje, saj je bil TVD Partizan Dobrepolje med boljšimi na Dolenjskem. Pod njegovim vodstvom je šolska in iz-venšolska mladina dosegla lepe uspehe na smučarskih tekmovanjih in drugih športnih panogah. Organiziral je mnogo kulturno-prosvetnih prireditev in proslav. Kot predsednik TIS si je prizadeval za čim hitrejši razvoj šolstva v občini, zlasti ima zasluge pri sanaciji šolskega prostora in boljših učnih uspehih na šolah občine Grosuplje.
ALOJZIJA UMNIK, rojena 18. 6. 1914 v Ljubljani, stanujoča v Grosupljem, učiteljica v pokoju, za posebne uspehe in dosežke pri uvajanju novih oblik in metod vzgojno-izobraževalnega dela ter organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
Z nastopom službe kot šolska upraviteljica na osnovni šoli Grosuplje, je zlasti skrbela za vzgojo mladine in kadra, ki je bil takrat maloštevilen. Sodelovala je pri organizaciji otroškega vrtca in bila tudi njegova upravnica. Delala je pri organizaciji raznih tečajev za odrasle in tudi poučevala, bila vrsto let predsednica Društva prijateljev mladine, tajnica občinskega odbora ZB NOV Grosuplje ter članica raznih komisij in svetov občinske skupščine Grosuplje, nazadnje predsednica kadrovske komisije pri TIS Grosuplje.
ERVIN ROTMAN, rojen 5. 1. 1911, upokojeni ravnatelj osnovne šole Stična, za posebne uspehe pri uvajanju novih oblik in metod vzgojno-izobraževalnega dela in za trajnejše uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
Tov. Rotman je učiteljeval v raznih krajih Slovenije, leta 1947 ga je Ministrstvo za prosveto LRS postavilo za šolskega inšpektorja za občino Grosuplje. V tem času je bil predavatelj na partijskih in strokovnih tečajih, ki jih je organiziralo ministrstvo za prosveto. Zavzemal je razne funkcije v bivšem okrajnem ljudskem odboru Ljubljana-okolica in poučeval tudi na gimnaziji v Stični Kljub aktivističnemu in političnemu delu na terenu je v treh letih izredno do-študiral Višjo pedagoško šolo.
Njegova zasluga je, da so začeli graditi vodovod za Stično in okolico, kot ravnatelj šole Stična je posvetil vse sile obnovi šolskih zgradb in za higiensko ureditev šol na Muljavi, Krki, v Zagradcu in Višnji gori.
JOŽE LUCOVNIK, rojen 30. 3. 1914 v Ljubljani, upokojeni učitelj osnovne šole Grosuplje, za posebne uspehe pri organizaciji, vodenju in oblikovanju kulturne politike in razvoja kulture v občini ter posebne stvaritve na dramskem področju.
Poleg redne službe je sodeloval pri organiziranju in razvoju vsega kulturnega življenja v Grosupljem in v takratnem okraju Grosuplje. Veliko dela jc vložil tudi v filmsko dejavnost, saj je Grosuplje dobilo kinoprojektor; sodeloval je pri potujočih kinopredstavah na območjih okraja. Od leta 1956 je bil aktiven član društva Svoboda in pozneje kot predsednik društva režiser dramske sekcije. Velik del časa je posvečal tudi organizaciji Delavske univerze na Grosupljem in prirejal večerne tečaje za odrasle. Bil je sposoben pedagog in vedno je našel možnost za pripravo prireditev v družbenih in političnih organizacijah, tako s šolsko mladino kot z. odraslimi.
VLADO ROZMAN, rojen 12. 10. 1924, stanujoč v Šmarju-Sap 82, za posebne uspehe na področju prosvete in kulture, za posebne stvaritve na dramskem področju in za požrtvovalno delo na kulturnem področju v občini.
Tov. Rozmanu gre zasluga, da jc Šmarje obdržalo tradicijo v kullurno-pro-svetnem delu, ki je po drugi svetovni vojni doseglo najširši razmah. Mnogo odličnih dramskih del jc pod njegovo režijo našlo pot na oder v Šmarju in po raznih krajih Dolenjske. Bil je organizator velikih gledaliških predstav na prostem, kot so: Miklova Zala, Deseti brat, in druge. Njegova zasluga jc, da se je preuredil prosvetni dom v Šmarju in ustanovila filmska sekcija pri KUD Šmarje. Sodeluje v raznih občinskih in republiških kulturno-prosvetnih organih.
Leta 1972:
ALBINA LESJAK, roj. 4. 3. 1923, učiteljica iz Stične, za posebne uspehe in dosežke pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
Tov. Lesjakova je leta 1943 občasno poučevala dekleta in fante iz domačega kraja, sredi februarja 1944 pa je Binca-Tamara začela redno poučevati v partizanski šoli na Selu pri Zireh. Delala je ves dan. Do jeseni 1944 je partizanska šola tako zaživela, da je postala sestavni del narodnoosvobodilnih prizadevanj. Pionirji so z. njeno pomočjo skrbeli za terensko obveščevalno službo, hodili v patrulje in opravljali redno stražo. Leta 1945 je bila premeščena na osnovno šolo v Stični. Tu jc delovala kot mentor pri mladini in pionirjih ter vodila s kole vs k i aktiv. Službovala je še v raznih krajih Slovenije in medtem v rednem roku končala študij slavistike na VPŠ.
Leta 1953 je bila ponovno premeščena v Stično, tam službuje še danes in ves čas vzorno in vestno opravlja svojo šolsko delo. Nikdar ga ne odklanja, vedno si ga sama nalaga z novimi prijemi.
Za vse svoje delo izven učne obveznosti pa nikdar ne postavlja zahtev po plačilu. Zaveda se, da je učiteljica in vzgojiteljica v pravem pomenu besede.
HILDA LUCOVNIK, rojena 11. 6. 1915, ravnateljica šole Grosuplje, za dolgoletno in požrtvovalno delo na kulturnem področju v občini in za trajnejše uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
Tov. Lučovnikova dela na območju občine Grosuplje od leta 1941. Takoj po vojni je aktivno sodelovala pri gradnji kulturnega doma, delala v prosvetnem društvu, poučevala v raznih tečajih, bila med pobudniki pri ustanovitvi kina Grosuplje. Od leta 1947 do 1951 je bila zaposlena na Okrajnem ljudskem odboru
Grosuplje, leta 1951 pa se je zaposlila na osnovni šoli Grosuplje. Ves čas je vodila kulturno dejavnost na šoli, organizirala prve revije pevskih zborov, republiško srečanje značkarjev na Muljavi in drugo.
Kot članica kolektiva šole Grosuplje si je vedno prizadevala za bogatitev šolskega dela in uvajanje novosti pri pouku.
Tov. Lučovnikova je 25 let delala v družbenopolitičnih organizacijah, bila odbornik občinske skupščine Grosuplje in zveze sindikatov Slovenije.
SLAVKO VIDENIČ, rojen 18. 6. 1936, ravnatelj šole iz Šentvida pri Stični, za dosežene uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter za požrtvovalno delo na kulturnem področju v občini. Tov. Videnič dela na območju občine Grosuplje od svoje prve zaposlitve leta 1958. Vsa leta je posvetil vzgoji mladine, do leta 1966 kot učitelj, od tedaj pa kot ravnatelj šole Šentvid pri Stični. Aktivno je delal in dela kot član krajevnih organizacij, odbornik občinske skupščine in drugih organizacij v občini.
Več let je bil predsednik prosvetnega društva Šentvid pri Stični, kjer je v dramski sekciji zrežiral več iger. Zelo prizadevno pomaga reševati probleme kraja kot član krajevne skupnosti. Veliko je prispeval k razvoju kulture in h kulturnemu osveščanju prebivalcev kot predsednik pripravljalnih odborov za kulturne tedne. O poslanstvu, ki ga opravlja naša mala dolenjska vas, govore in pišejo že preko meja Slovenije. K sodelovanju in pripravam za to kulturno manifestacijo je znal pritegniti veliko število ljudi, lahko bi rekli, kar vse prebivalce kraja.
Veliko prizadevnost je pokazal pri organizaciji raznih šolskih prireditev in proslav, zlasti kurirčkove pošte.
ANGELA ZOREČ, rojena 28. 8. 1907, iz Šentvida pri Stični, za trajnejše uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa in kulturne prosvetne dejavnosti v kraju.
Tov. Zorčeva je delala na območju občine Grosuplje od leta 1926: najprej kot učiteljica po raznih krajih tukajšnje občine, od leta 1951 do upokojitve leta 1966 pa kot ravnateljica osnovne šole Šentvid pri Stični.
Ves čas službovanja v Šentvidu pri Stični je bila zelo aktivna na vzgojno-izobraževalnem in kulturno-prosvetnem področju v kraju. Njeno delo je bilo zelo razvejano, saj je ves svoj čas posvetila dvigu kulturnega in vzgojno-izobra-ževalnega življenja, s tem pa se je prav gotovo uvrstila med najzaslužnejše kulturne in izobraževalne delavce v kraju in v občini.
Prav gotovo je njeno delo na vzgojno-izobražcvalncm področju tako veliko, da ga je težko opisati. Prav povsod se čutijo njena dolgoletna prizadevanja pri ureditvi organizacije šolstva, uvajanja novih oblik dela in metod v vzgojno-izo-braževalnem procesu. Organizirala je razne tečaje za mladino in odrasle ter bila po vojni pravi aktivist na kulturno-prosvetnem in vzgojno-izobraževalnem področju.
PAVLE ŽAGAR, rojen 11. 1. 1903 iz Šentvida pri Stični, za pomembne uspehe pri dviganju kulturnega življenja na področju glasbe.
Tov. Žagar je kot pevski učitelj svoje delo posvetil petju in glasbi. Prav njegova zasluga je, da se danes lahko velik del naše Dolenjske ponaša s svojo pev-
sko dejavnostjo — zborovskim petjem, šole, na katerih je ddal, so bile z njegovim delom nadvse zadovoljne, saj je bil vedno natančen, vesten in požrtvovalen. Vzgojil je veliko pevcev, veliko ljubiteljev slovenske pesmi, veliko ljudi, ki pojejo v veselju in žalosti. Vodil je nad 20 pevskih zborov po raznih krajih Dolenjske, še danes pa vodi 5 zborov.
Tov. Pavle Žagar je zadnja leta poučeval na osnovni šoli Stična, pred tem v Šentvidu pri Stični in že kot upokojenec se je zopet vrnil na delo v domačem kraju, na šolo Šentvid pri Stični. Razumel je pomanjkanje glasbenih učiteljev, razumel učiteljski kolektiv, razumel je mladi rod in ponovno začel delati kot pedagog-glasbenik, kar ni lahko, posebno še za človeka, ki ga je delo že skoraj izčrpalo.
Leta 1973:
MILENA KOKOTEC, rojena 5. 3. 1921, učiteljica in vodja podružnične šole na Kopanju, za posebne uspehe in dosežke na področju vzgoje in izobraževanja ter prosvete in kulture na vasi.
Tov. Milena Kokotcc izhaja iz učiteljske družine, učiteljišče je končala v Ljubljani.
Meseca marca 1942 je začela v Kočevju aktivno delati za NOV. Italijani so jo aretirali in internirali. Po kapitulaciji Italije se je vključila v NOB. Bila je na komandi mesta Kočevje, IX. SNOOB in XVIII. divizije, kjer je opravljala različne dolžnosti. Ob napadu na Vrbovsko je bila ranjena in je leta 1944 zapustila operativno enoto in odšla za partizansko učiteljico v Bosljivo Loko, kjer je ostala do osvoboditve.
Po osvoboditvi je službovala na slovenski šoli v Beogradu in nato v Vršeu. Po vrnitvi v Slovenijo jc poučevala v več krajih in leta 1963 nastopila službo na osnovni šoli Kopanj, kjer še danes dela. V šoli je vzorna učiteljica in dosega pri učno-vzgojnem procesu zelo dobre rezultate. Svojih izkušenj in znanja ne prenaša samo na učence, ampak ga posreduje tudi vaščanom.
Sodeluje tudi na kulturno-prosvetnem področju in organizira prireditve in proslave. Po njeni zaslugi je med šolo in organizacijami v kraju vzorna povezava.
NEDA KUTNAR, rojena 31. 1. 1925, učiteljica na osnovni šoli Stična, za posebne uspehe in dosežke pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih in izobraževalnih smotrov ter izvajanju celotnega vzgojnega procesa.
Tov. Kutnarjeva je že kot dijakinja ob razpadu stare Jugoslavije začela delati za OF. Leta 1942 jc bila sprejeta v SKOJ in organizirano delala v Ljubljani. 1-eta 1944 pa jo je predsedstvo SNOS nastavilo za partizansko učiteljico v Stari trg pri Ložu. Na tem območju jc bila vidna politična delavka. Leta 1946 je bila premeščena na šolo Polica in tam orala trdo aktivistično ledino na vasi. Vodila je vaške sestanke, bila aktivna članica družbenopolitičnih organizacij in veliko delala z. mladino.
Leta 1945 je bila premeščena na šolo Muljava, pozneje v Šentvid. Na obeh šolah je imela hospitacijske oddelke za šole bivšega okraja Grosuplje. Od leta 1957 jc zaposlena na osnovni šoli Stična, kjer zelo uspešno poučuje prvi razred. Sama jc poskrbela za številna učila in ponazorila pri pouku SND, nove matematike in v mali šoli. V času službovanja jc vse sile vložila predvsem v šolsko delo. Aktivno je delala in še dela v družbenopolitičnih organizacijah kraja
MATILDA SKUFCA, rojena 26. 2. 1937, učiteljica na osnovni šoli Šentvid pri Stični, za trajnejše uspehe in dosežke na področju vzgoje in izobraževanja ter kulturno-prosvetne dejavnosti v kraju.
Tov. Škufca dela na osnovni šoli Šentvid od leta 1960; poučevala je različne predmete. Pri učni snovi je vedno upoštevala nove izsledke pedagoške znanosti, skrbela za metodično podajanje in se strokovno izpopolnjevala.
Kot razrednik 8. razreda je učence izredno lepo usmerjala, šc prav posebno pa ji gre priznanje za neutrudno delo pri poklicnem usmerjanju, saj sodeluje z Zavodom za zaposlovanje vsa leta, odkar je bilo na šoli uvedeno to usmerjanje. Pod njenim vodstvom in z njenimi nasveti so se učenci pravilno odločali za poklice, kar je za mladega človeka življenjskega pomena.
Na izvenšolskem področju je izredno delavna, saj ni dejavnosti, kjer ne bi sodelovala tudi ona. Kvalitetne so bile pod njenim vodstvom vse proslave, ki so jih pripravljali učenci, člani različnih krožkov. Pri organizaciji kurirčkove po šte aktivno sodeluje in skrbi, da je prireditev tega dne kar najbolj slavnostna. Tovarišiea je nadvse vestna pri svojem delu, najlepši vzor mlajšim učiteljem in tudi njihov odlični mentor.
CVETKA VILAR, rojena 29. 5. 1932, učiteljica in vodja popolne osemletne šole Šmarje, za dosežene uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih in izobraževalnih smotrov ter za uspehe na kullurno-prosvetnem področju v kraju.
Tov. Vilarjcva je takoj po prihodu na prvo delovno mesto leta 1950 začela delati tudi na kulturno-prosvetnem področju. Na šoli je ustanovila prvi šolski pevski zbor, nato šolsko folklorno skupino, pozneje harmonikarsko skupino ter skupno s tovarišico Jagodičcvo šc šolski dramski krožek. Kot članica mladinskega aktiva Šmarje jc organizirala in vodila mladinsko folklorno skupino, mladinski pevski zbor ter začela poučevati harmoniko za odrasle.
Njeno kulturno ustvarjanje in zavzetost za kulturno delo na šoli in zunaj nje, se je stopnjevalo iz leta v leto. Pridobiva učitcljslvo za kulturno delo izven šole, organizira proslave in še vedno aktivno dela kot igralka v dramski skupini. Kot član sveta KS Šmarje se vedno zavzema za čim širši kulturni razvoj kraja. Bila je pobudnik za zbiranje finančnih sredstev med občani za obnovo kulturnega doma. Jc skromna, požrtvovalna kulturno-prosvetna delavka, ki ni nikoli zahtevala priznanja za svoje nesebično delo.
VIKTOR ZNIDARŠIC, rojen 5. 1. 1918, učitelj glasbenega pouka in zborovodja na osnovni šoli Grosuplje, za pomembne uspehe in dosežke pri dviganju kulturnega življenja na področju glasbe.
Tov. Žnidaršič je kot učitelj glasbenega pouka in zborovodja pevskih zborov svoje dele posvetil dviganju kulturne ravni.
Na osnovni šoli Grosuplje se je zaposlil kot učitelj glasbenega pouka leta 1960. Zc v šolskem letu 1960/61 jc na šoli ustanovil dva mladinska in en otroški pevski zbor ter vodil tamburaše. S pevskimi zbori in tamburaši je nastopil na raznih proslavah, prireditvah in revijah mladinskih pevskih zborov tako v občinskem kot republiškem merilu.
Tudi naslednja leta, vse do danes, je vodil in šc vodi pevske zbore, harmonikarje in tamburaše. Na tem področju dosega odlične uspehe, kar so priznali tudi glasbeni strokovnjaki.
Za svoje delo je tov. Znidaršič žrtvoval mnogo prostega časa in največkrat za to ni dobil nobenega plačila.
Razumel je želje mladega rodu in se skupaj z njim vključil v kvalitetno rast zborovskega petja.
Leta 1974:
KULTURNI TEDEN V ŠENTVIDU PRI STIČNI, za uspehe pri organizaciji kulturnih tednov in dvigu razvoja kulture v kraju in občini.
Kulturni tedni v Šentvidu pri Stični so se začeli na pobudo članov Slovenskega okteta. Leta 1969 je bil imenovan pripravljalni odbor za organizacijo proslave ob 20-Ietnici Slovenskega okteta. Iz nastopa štirih domačih zborov v prvem kulturnem tednu se je razvila mogočna pevska manifestacija — tabor pevskih zborov, ki je postala pojem združenja pevskih zborov-amaterjev, ki delajo v težkih razmerah.
Uresničevati se je začel načrt kulturnega tedna in zamisel majhnega slovenskega naselja o veliki kulturni manifestaciji, ki je prerasla krajevne, občinske in republiške okvire in postala praznik slovenskega delovnega človeka. Čeprav je tabor pevskih zborov osrednja prireditev kulturnega tedna, pa ne moremo mimo drugih prireditev, ki se zvrstijo v tein času. V času kulturnih tednov so postavili spomenik žrtvam NOV, odkrili hrastov spomenik Puntarija, spominski plošči dr. Marku Gerbcu, znamenitemu doktorju medicine in fizike, in dr. Stanku Vurniku, muzikologu, zgodovinarju in narodopiscu, poleg tega pa še več hrastovih spomenikov, med katerimi izstopata Ribničan Urban, Urška in povodni mož. Prav ti spomeniki so še olepšali kraj in šolo, ki je središče prireditev — kulturnih tednov.
Po poti, ki jo je začrtal odbor Kulturnega tedna, sc naselje Šentvid in nje-gova okolica oziroma prebivalci tega kraja uvrščajo med ustvarjalce in uživalce kulturnih dobrin na Slovenskem.
DANICA KASTELIC, rojena 15. 1. 1930, učiteljica in vodja podružnične šole na Muljavi, za dolgoletno in požrtvovalno delo na kulturnem področju v kraju m za organizacijo, vodenje in uresničevanje vzgojno-izobraževalnih smotrov.
Tov. Danica Kastclic dela na območju občine Grosuplje vse od leta 1950, in sicer najprej kot učiteljica v Podtaboru, nato v Škocjanu pri Turjaku, Hrastovem dolu, na Krki in od leta 1962 na Muljavi.
Čeprav je poučevala celodnevno, je vedno našla čas za kulturno-prosvetno delo. Na vsaki šoli je organizirala pionirsko dramatsko skupino, ki je nastopala na šolskih in javnih proslavah. Razen pionirjev je vključevala v kulturno delo tudi mladino, s katero je naštudirala nešteto dramskih del. Pri večini je sama režirala, maskirala in igrala. Bila je vedno v odborih družbeno-političnih organizacij kraja, kjer je službovala.
Za svoje delo ni nikoli postavljala zahtev po plačilu; zanjo so bile plačilo polne dvorane gledalcev pri prireditvah in uprizoritvah, uspehi učencev pri pouku in izvenšolskih dejavnosti.
H
ANTONIJA KONIC, rojena 27. 10. 1913, iz Ivančne gorice, upokojena učite- ' ljica osnovne šole Stična, za pomembne uspehe pri organizaciji, vodenju in u-resničevanju vzgojnih in izobraževalnih smotrov.
Tov. Koničeva je poučevala v raznih krajih okraja Črnomelj in Brežice od leta 1934 do 1943, ko jo je okupator odpustil iz službe. Po vojni je odšla v Prečno, kjer je v težkih razmerah kot upraviteljica obnavljala porušeno šolo ler poučevala in vzgajala mladino. Nato je prišla v Stično in tam delala vse do upokojitve.
Ves čas službovanja v Stični je bila odlična učiteljica. Sicer skromna in tiha, je bila pri delu odločna in dosledna. S svojim zgledom in značajem je vplivala na učence in jih pravilno usmerjala v življenje in v bodoče družbeno delo. Njeni učenci so navdušeno tekmovali za Jurčičevo bralno značko, z njimi je organizirala mnogo proslav. Tudi starši so radi sledili njenim vzgojnim nasvetom. Delala je tiho in požrtvovalno, ne da bi kdaj koli pomislila na plačilo in taka tudi odšla v zasluženi pokoj.
SLAVKA MIKLIč, rojena 6. 12. 1925, učiteljica na osnovni šoli Dobrepolje, za pomembne uspehe pri organizaciji, vodenju in uresničevanju vzgojnih in izobraževalnih smotrov ter za izvajanje celotnega vzgojnega procesa.
Tov. Mikličeva izhaja iz delavske družine. Po končani meščanski šoli je želela nadaljevati šolanje na učiteljišču, pa je vojna prekrižala njene načrte. Zaposlila se je v tovarni in se kmalu vključila v ilegalno delo mladinskih trojk. V začetku leta 1944 je vstopila v NOV in še istega leta organizirala partizansko šolo v vasi Kladje nad Cerknim.
Po končani vojni se je zaposlila na osnovni šoli Dobrepolje in se kot mlada aktivistka takoj vključila v šolsko in izvenšolsko dejavnost. Organizirala je mladino, bila članica družbeno-političnih organizacij. Nešteto večerov je presedela pri knjigah in se pripravljala za šolski pouk in aktivistično delo na vasi. Dve leti je v zelo težkih razmerah poučevala nad sto učencev na šoli Skocjan pri Turjaku. V vzgojno-izobraž.cvalnem procesu je dosegla veliko uspehov, ki so osnova za ves nadaljnji vzgojno-izobraž.cvalni razvoj.
MANOJLO VLAISAVLJEVIČ, rojen 28. 12. 1924 z Grosupljega, za pomembne uspehe pri organizaciji, vodenju in razvoju množične telesne kulture in vzgoje v kraju in občini.
Tovariš Vlaisavljevič je prišel na Grosuplje leta 1945 kot aktivni udeleženec NOV. Takoj po prihodu se je vključil v delo organizacij in društev kot organizator raznih športnih prireditev. Leta 1955 je pri društvu TVD Partizan Grosuplje postal vodnik in pozneje načelnik. Svoje znanje, ki si ga je pridobil na tečajih in seminarjih, je pričel z uspehom prenašati na mlade člane društva.
Leta 1970 je postal predsednik društva Partizan Grosuplje in v tem času se je dejavnost društva izredno razširila. Odlično je organiziral delo v društvu in se angažiral tudi v propagandi za pravilno vrednotenje telesne kulture v organizacijah in delovnih kolektivih. Zbiral je finančna sredstva za osnovno dejavnost društva, je pobudnik gradnje športnih objektov na Grosupljem, je soorga-nizator TRIM akcije v občini in je aktivno sodeloval pri ustanavljanju Temeljne telesno-kulturne skupnosti v občini.
GIMNAZIJA »JOSIPA JURČIČA« STIČNA OD 1950 DO 1975
Cilka Žagar*
Letos praznuje gimnazija Josipa Jurčiča Stična 30-letnico svojega obstoja, 25-letnico višje gimnazije in 20-Ietnico prve mature. V kulturni in šolski zgodovini slovenskega naroda ta dogodek morda ne bo izzval kakšnega posebnega odmeva, ker imamo v Sloveniji precejšnje število gimnazij, ki so starejše in časlitljivejše od naše, ki je zaživela šele po drugi svetovni vojni. Vendar je tako za slovenski kulturni prostor, še bolj pa za občino Grosuplje to nedvomno pomemben kulturni jubilej, saj je gimnazija v Stični edina srednješolska ustanova ne samo v občini, temveč na vsem področju od Ljubljane do Novega mesta in Kočevja.
Nastop dekliškega pevskega zbora Gimnazije Stična na Kulturnem tednu v Šent
vidu pri Stični julija 1914
Že med ljudsko revolucijo je bilo v odborih stiško-grosupcljskega okrožja sklenjeno, da se po osvoboditvi ustanovi na področju Stične gimnazija. Leta 1945 se je to uresničilo z ustanovitvijo nižje gimnazije v Stični; pouk se je začel 5. novembra 1945. 19. 6. 1950 pa je bila nižja gimnazija preimenovana v popolno
* 61295 Ivančna gorica, YU, Stična, ravnateljica gimnazije, dipl. phil.
128
Cilka 2agar
srednjo šolo. Dežela »desetega brata« je tako dobila srednješolski vzgojno-izobra-ževalni zavod, ki je v letih svojega obstoja opravil za ta predel revne Dolenjske ogromno kulturno poslanstvo. Nekoč je bilo šolanje na gimnaziji predrago in predaleč, da bi ga zmogli vsi, ki so bili nadarjeni in sposobni, zalo je pomen gimnazije, ki jo obiskujejo dijaki- iz predela od Grosupljega do Trebnjega in od Suhe krajine do Temeniške doline, tem večji.
Bogata je prehojena pot naše gimnazije od nepopolne srednje šole do zavoda, ki je dal z letošnjo generacijo že 501 maturanta. Če bi na tem področju gimnazije ne bilo, bi marsikdo od tistih 245 stiskih maturantov, ki so že diplomirali na višjih in visokih šolah in se aktivno vključili v gospodarsko in družbeno življenje tudi na področju domače občine, ne imel niti srednješolske izobrazbe. Med najpomembnejše mejnike razvoja gimnazije v Stični štejemo razen leta 1950, ko je dobila gimnazija tudi višje razrede, in leta 1958, ko je bila s šolsko reformo ukinjena osemrazredna in ustanovljena štirirazredna gimnazija novega tipa, zlasti leto 1961, ko je prevzela ustanoviteljske pravice in dolžnosti nad gimnazijo skupščina občine Grosuplje, leto 1965, ko je bila gimnazija verificirana, leto 1970, ko je ob oučinskem prazniku dobila ime po našem pisatelju Josipu Jurčiču, in leto 1972, ko je IMP Ljubljana z livarno v Ivančni gorici postalo pokrovitelj zavoda.
Življenje in delo gimnazije od njene ustanovitve do vključno šolskega leta 1969/70 je že bilo prikazano v članku prof. Lojzeta Sonca v III. Zborniku občine Grosuplje leta 1971, zato si nekoliko podrobneje oglejmo le zadnja leta.
V šolskem letu 1970/71 je gimnazija »Josipa Jurčiča« Stična imela štiri oddelke s 109 dijaki. Maturiralo je 30 kandidatov. S polnimi delovnim časom jc bilo na šoli nastavljenih 5 učnih moči, pri delu pa jc pomagalo še 7 zunanjih sodelavcev, med drugim z osnovne šole Stična in z inštituta Jožef Štefan v Ljubljani. Učni uspeh jc bil zelo dober — že pred popravnimi izpiti 93,6%.
Dijaki so bili tudi pri izvenšolskem delu zelo aktivni. Med krožki sta bila delovna zlasti recitacijski krožek in dekliški pevski zbor. Sodelovala sta na vseh proslavah v šoli pa tudi v Ivančni gorici in na občinski proslavi 30-letnicc vstaje, ki je bila na Polževem. Tudi športni krožki so uspešno delali in se udeležili medobčinskih tekmovanj v košarki in rokometu. Na republiškem tekmovanju, ki ga je pripravilo društvo za tuje jezike in književnosti je dijakinja IV. razreda — Nataša Markelj — pri nemščini zasedla drugo mesto. Za Jurčičevo bralno značko je tekmovalo 62 dijakov. Število tekmovalcev za bralno značko je bilo lako veliko zlasti zato, ker je gimnazija ob občinskem prazniku občine Grosuplje (29. oktobra 1970) dobila ime po pisatelju Jurčiču in proglasila 4. marec, obletnico Jurčičevega rojstva, za »dan šole«, ki ga odslej vsako leto slovesno praznuje.
Ob začetku šolskega leta 1971/72 je odšel na novo službeno mesto v Ljubljano ravnatelj prof. Lojze Sonc. Za novega ravnatelja je bila imenovana prof. Cecilija Žagar, ki je na šoli že dalj časa poučevala. V tem šolskem letu je gimnazija prešla na petdnevni delovni teden. Po nekajletnem premoru pa je spet odprla dva oddelka prvega razreda. Kot prvi tuji jezik je bila poleg nemščine uvedena tudi angleščina; s tem so dobili možnosti za vpis tudi absolventi osnovnih šol Grosuplje in Trebnje. V obeh prvih razredih je bilo 45 dijakov, vseh dijakov na šoli pa 120. Učni uspeh je bil ob koncu leta nekoliko slabši (87,7 %), izboljšal pa se je po popravnih izpitih. Zaključni izpit je uspešno opravilo 21 kandidatov. S polnim delovnim časom so bile zaposlene na gimnaziji 4 učne moči, zunanjih sodelavcev pa je bilo 9.
Ob dnevu mladosti je Industrijsko montažno podjetje (IMP) Ljubljana z livarno v Ivančni gorici prevzelo pokroviteljstvo nad gimnazijo in ob slovesnosti podarilo za opremo biološkega kabineta 6 mikroskopov. Od izvenšolskih dejavnosti je največ uspeha dosegel pevski zbor z instrumentalno skupino, saj sta skupaj z recitatorji nastopala na vseh šolskih prireditvah in proslavah v Ivančni gorici. Pevski zbor je nastopili tudi na proslavi ob 30-letnici muljavske bitke na Muljavi in na taboru pevskih zborov ob kulturnem tednu v Šentvidu. V juniju je imel samostojen celovečerni koncert v Stični. Instrumentalna skupina in recitatorji so se poleg drugih nastopov udeležili tudi srečanja mladih ustvarjalcev Dolenjske in Bele krajine v Metliki, literarni krožek pa je po daljšem premoru spet začel izdajati gimnazijsko glasilo ISKRE in za dan šole pripravil recital pesmi in proze mladih umetnikov z naše gimnazije. Aktivni so bili tudi športni krožki (medobčinska srečanja v Novem mestu, Brežicah in Krškem) ter klub OZN, ki je za dan mladosti sodeloval na občinskem tekmovanju v poznavanju tradicij NOB. Za Jurčičevo bralno značko je tekmovalo 50 dijakov.
Gimnazija Stična: Dramska skupina 1972—73 z igro Matura
V šolskem letu 1972/73 je gimnazija prešla na kabinetni pouk in v ta namen pripravila osem kabinetnih učilnic. Imela je šest oddelkov (po dva oddelka v prvem in drugem razredu). Dijakov je bilo 149 in so izdelali s 89,4%. Zaključni izpit je opravilo 23 kandidatov. S polnim delovnim časom je bilo na šoli zaposlenih 7 profesorjev, zunanjih sodelavcev pa je bilo S.
Dijaki so se v velikem številu vključili v interesne dejavnosti. Poleg kluba OZN je začel delovati tudi marksistični krožek. Po dvoletnem premoru je spet zaživela dramska skupina, ki je v režiji prof. Žagar je vc pripravila Fodorjevo igro Matura; z njo se je udeležila tekmovanja Naša beseda 73 in uspešno gostovala v raznih krajih občine. Za Jurčičevo bralno značko je tekmovalo 49 dijakov. Poleg dekliškega pevskega zbora in instrumentalne skupine je začel z delom še mešani zbor in že v tem letu nastopil na občinski reviji mladinskih zborov v
130
Cilka Žagar
Dobrepoljah, dekliški pa je poleg vsakoletnega nastopa na mladinski reviji pel tudi na reviji odraslih pevskih zborov v Grosupljem in na IV. šentviškem kulturnem tednu. Delovali so še recitacijski in literarni krožek, biološki krožek in razni športni krožki. Precej dijakov se je vključilo tudi v fakultativni pouk angleškega ali nemškega jezika. Za pokrovitelja — Livarno IMP v Ivančni gorici — smo pripravili proslavo ob obletnici nove proizvodne hale in novoletno praznovanje za otroke njihovih delavcev, oni' pa so nam pomagali pri opremljanju kabinetnih učilnic.
Šolsko leto 1973/74 je gimnazija v Stični začela s sedmimi oddelki, tako da le četrti razred ni imel paralelke. Vseh učencev je bilo 173, izdelali pa so s 93,6%. Maturiralo je 25 kandidatov. Število učnih moči s polnim delovnim časom se je spet povečalo, in sicer na 10, zunanjih sodelavcev pa je bilo 5. Ker za profesorje ni bilo dovolj stanovanj, je občinska skupščina za potrebe gimnazije kupila trisobno stanovanje v Ivančni gorici. V tem šolskem letu nam je ob pomoči krajevne skupnosti uspelo tudi precej zadovoljivo rešeti probleme vsakodnevnih avtobusnih prevozov za dijake.
Gimnazija Stična je v mesecu februarju ustanovila osnovno organizacijo sinidkata (prej v sklopu z osnovno šolo Stična) in pripravila nov statut ter z njim uredila širše sodelovanje javnosti z delom šole, saj je dobila svet gimnazije; v njem so poleg članov delovne skupnosti še zastopniki dijakov, staršev, organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti. Tudi izvenšolsko delo učencev je bilo zelo pestro. Literarni krožek je izdal štiri številke glasila Iskre, dramska skupna je naštudirala Pugetovo igro Srečni dnevi, recitacijski krožek in instrumentalna skupina ter pevski zbor so pripravljali proslave na šoli, v Ivančni gorici in Stični, klub OZN in marksistični krožek sta organizirala predavanja in debate ter se udeležila v Domžalah tekmovanja o zgodovini delavskega gibanja, športni krožki pa so sodelovali na občinskih in medobčinskih tekmovanjih. Za Jurčičevo bralno značko je tekmovalo 30 dijakov. Dva dijaka sta se udeležila delovne akcije Kozjansko 74. Za najmarljivejše člane interesnih skupin je bil organiziran avtobusni izlet v Crikvcnieo, ki ga je omogočila livarna IMP. Vsa interesna dejavnost je potekala v okviru aktiva ZSMS in šolske skupnosti ter ob pomoči profesorjev-mentorjev, ki so v delo vložili mnogo truda in prizadevanj.
V šolskem letu 1974/75 pa ima gimnazija »Josipa Jučiča« Stična 205 dijakov in prvič v svoji zgodovini osem oddelkov, ker imajo vsi štirje razredi paralelke. V prvi razred se je vključilo večje število učencev iz trebanjske občine. Maturantov bo letos 39. Delo na šoli zelo uspešno poteka tudi zato, ker skoraj vsi profesorji stanujejo v Ivančni gorici, včasih pa se jih je več vozilo iz Ljubljane. S polnim delovnim časom je zaposlenih 12 profesorjev, zunanji sodelavec je en sam. Z učnim načrtom je bil v tem šolskem letu v prvi razred uveden, nov predmet — samoupravljanje s temelji marksizma, na gimnaziji pa je bila ustanovljena tudi osnovna organizacija ZK, s kateri delajo tako dijaki kot profesorji, Oboje bo pripomoglo k večji idejnosti pouka in bolj angažiranemu družbenopolitičnemu delu. Dijak bo tako bolj soustvarjalen subjekt pri uresničevanju učnega programa.
Od današnjega človeka se zahteva strokovnost in znanje, zato želimo, da bi naša gimnazija tudi v bodoče vzgajala in izobraževala mladino, da bo sposobna ustvarjalno uporabljati dosežke sodobnega znanstvenega in tehničnega razvoja na vseh področjih in obenem usmerjati družbene procese k vse večji humanizaciji medsebojnih odnosov.
DRUŽBENE DEJAVNOSTI V LETU 1974
Slavko Zupančič*
Samoupravne interesne skupnosti na področju družbenih dejavnosti v občini
Samoupravne interesne skupnosti so na samoupravnem principu organizirane delegacije i/, delovnih organizacij, iz krajevnih skupnosti, iz družbenopolitičnih organizacij in društev ter občanov, ki se zaradi določenih interesov za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb združujejo po družbenih ali gospodarskih dejavnostih (vzgoja in izobraževanje, kulturna dejavnost, telesna vzgojna dejavnost, zdravstvena in socialna dejavnost, področje kmetijstva, stanovanjskega gospodarstva ipd.). V teh skupnostih delavci in drugi občani med seboj svobodno menjavajo delo. Delavci v proizvodnji proizvajajo blago, storitveni delavci opravljajo transportne, poštne, trgovske in druge storitve; učitelji, zdravniki, socialni delavci in drugi opravljajo družbene dejavnosti, ki neposredno služijo delavcem v proizvodnji in storitvenih dejavnostih, da lahko proizvajajo oziroma reproducirajo. Tako obe skupini delovnih ljudi (fizičnih in umskih) med seboj urejata in uresničujeta skupne interese in skupne cilje.
Samoupravne interesne skupnosti so v središču pozornosti. Razvile so se v zadnjih letih, čeprav imajo že daljšo tradicijo (skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skupnost zdravstvenega zavarovanja). Sem štejemo še izobraževalne, kulturne, telesnokulturnc in druge skupnosti. V dejavnostih materialne proizvodnje bo treba ustanoviti še druge samoupravne skupnosti, ki trajno zadovoljujejo potrebe določenih uporabnikov in v katerih delovanje tržnih zakonitosti ne sme biti edina podlaga za usklajevanje dela in potreb, niti za vrednotenje rezultatov dela (tu gre zlasti za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, elektro gospodarstvo, vodno gospodarstvo, promet itd.). Očitno je, da na teh področjih obstajajo mnogo širši interesi, kot so samo želje po dobrem KOS podarjen j u in ustvarjanju dohodka. Zato je nujno, da se zagotovi družbeni vpliv neposrednih uporabnikov teh storitev. Kot že rečeno, se v samoupravnih interesnih skupnostih praviloma združujejo proizvajalci in izvajalci določenih Storitev (v šolstvu, kulturi, zdravstvu in drugih družbenih dejavnostih) ter delovni ljudje, ki so uporabniki' teh storitev.
To je tik tako imenovane mešane skupnosti. So pa tudi čiste in solidarnostne skupnosti - pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer delovni ljudje združujejo sredstva za te namene. Prav tako je pomembno razločevanje med tistimi skupnostmi, ki opravljajo zadeve posebnega družbenega pomena, in tiste, ki ne opravljajo takih dejavnosti. Pa tudi pri skupnostih posebnega družbenega pomena ustava ločuje dve skupini. V prvo spadajo skupnosti, ki enakopravno z zbori občinske skupščine odločajo o vprašanjih s teh področjih (vzgoja in izobraže-
* 61290 Grosuplje, YU, načelnik Skupščine občine Grosuplje
vanje, kulturna dejavnost, raziskovalna dejavnost, zdravstvo, socialno varstvo). V drugo skupino pa sodijo skupnosti, ki nimajo teh pristojnosti.
Samoupravne interesne skupnosti se praviloma ustanavljajo s samoupravnimi sporazumi. Ustava pa dopušča možnost, da se na podlagi zakona ali občinskega odloka obvezno ustanovijo nekatere skupnosti, ki so posebnega družbenega pomena. Nedvomno morajo biti glavni pobudniki za ustanovitev skupnosti delovni ljudje, ki ustvarjajo sredstva, oziroma uporabniki storitev in delovni ljudje, ki nudijo te storitve. Da bi proces ustanavljanja in delovanja skupnosti nemoteno potekal, je nujno potrebna aktivnost družbenopolitičnih ter drugih organizacij in skupnosti. Vse skupnosti se financirajo na podlagi delovnega programa, ki se obravnava v javni razpravi z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem med uporabniki storitev in izvajalci dejavnosti posameznih skupnosti.
Samoupravne interesne skupnosti so organizirane po delegatskem načelu. Določeno število delegatov delovnih organizacij, krajevnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij tvori skupščino samoupravnih interesnih skupnosti, ki imajo praviloma dva zbora — zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. Skupščine samoupravnih interesnih skupnosti imajo svoje izvršne odbore, ki so operativno izvršni organi skupščin. Poleg tega imajo skupščine še razne odbore in komisije za posamezna področja dejavnosti in odbore samoupravne kontrole.
Na kratko si oglejmo še sestav in naloge posameznih samoupravnih interesnih skupnosti v občini:
1. Občinska izobraževalna skupnost:
je bila ustanovljena že 31. maja 1967, skladno z novo ustavo pa se je preoblikovala 24. decembra 1974. Samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti so podpisale vse organizacije združenega dela in vse krajevne skupnosti v občini. Ustanovna skupščina je na svoji seji sprejela poslovnik o delu ustanovne skupščine, poročilo o delu iniciativnega odbora za ustanovitev skupnosti, statutarni sklep in izvolila organe skupščine skupnosti.
Skupščina skupnosti šteje 61 delegatov. Skupščina ima dva zbora: zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. Zbor uporabnikov šteje 51 delegatov, zbor izvajalcev pa 10 delegatov. Skupščina ima 9-članski izvršni odbor in druge komisije.
Občinska izobraževalna skupnost opravlja zlasti naslednje naloge:
— sodeluje z. občinsko skupščino, organizacijami združenega dela, krajevnimi skupnostmi in drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi pri obravnavanju in sprejemanju programov razvoja vzgoje in izobraževanja;
— enakopravno odloča z zbori občinske skupščine o važnejših vprašanjih vzgoje in izobraževanja;
— zagotavlja sredstva za dejavnost in krepitev materialne osnove vzgoje in izobraževanja;
— upravlja s sredstvi, ki ji pripadajo, in določa merila za njihovo delilev;
— zagotavlja oblikovanje interesov in potreb občine po strokovnih kadrih.
Poleg navedenih dejavnosti opravlja še tele naloge: osnovno izobraževanje mladine in odraslih, usposabljanje otrok z. motnjami v telesnem in duševnem razvoju in druge oblike vzgoje in izobraževanja.
2. Občinska skupnost za otroško varstvo
je bila ustanovljena 17. julija 1974, vendar se je morala preoblikovati v skladu z novo ustavo 23. decembra 1974. Samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti
so podpisale vse organizacije združenega dela in, vse krajevne skupnosti v občini. Na ponovni ustanovitveni skupščini so bili izvoljeni organi in funkcionarji skupnosti ter obravnavana druga statutarna in vsebinska vprašanja.
Skupščina skupnosti ima 61 delegatov. Skupščina ima dva zbora: zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. Zbor uporabnikov šteje 52 delegatov, zbor izvajalcev pa 9 delegatov. Skupščina ima 9-članski izvršni odbor in druge komisije ter odbor za samoupravno kontrolo.
Naloge skupnosti otroškega varstva so:
— programiranje razvoja družbenega varstva otrok — s področja dnevnega varstva ter vzgoje in varstva predšolskih otrok in dojenčkov;
— sooblikovanjc programov z. drugimi interesnimi skupnostmi, ki zadevajo zdravstveno, socialno in invalidsko varstvo, telesno kulturo in organizacijo prostega časa otrok ter urejanje stanovanjskih razmer družin;
— združevanje sredstev za uresničevanje nalog družbenega varstva otrok in zagotavljanje denarne pomoči otrokom;
— organizacija in, pospeševanje razvoja dnevnega varstva in vzgoje otrok, družbene prehrane in telesne kulture otrok;
— sodelovanje z občinsko skupščino, drugimi samoupravnimi skupnostmi, krajevnimi skupnostmi, organizacijami združenega dela in z drugimi strokovnimi institucijami pri uresničevanju nalog družbenega varstva otrok;
— opravljanje drugih nalog, ki so v korist otrok.
3. Občinska kulturna skupnost
je bila ustanovljena že 5. maja 1971. Po novih ustavnih načelih se je konstituirala 24. decembra 1974. Vse organizacije združenega dela in krajevne skupnosti so podpisale samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti. Nova skupščina je na svoji prvi seji sprejela poslovnik o delu skupščine, poročilo o delu skupščine, statutarni sklep in izvolila predsednika, podpredsednika in druge organe.
Skupščina skupnosti ima 65 delegatov. Skupščina ima dva zbora: zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. Zbor uporabnikov šteje 50 delegatov, zbor izvajalcev pa 15 delegatov. Skupščina ima 9 članov izvršnega odbora in druge komisije za posamezna področja dejavnosti ter odbor za samoupravno kontrolo.
Občinska kulturna skupnost ima naslednje naloge:
— sprejema programe za, razvoj kulturnih dejavnosti v skladu z družbenim razvojnim načrtom;
— skupaj z. občinsko skupščino oblikuje politiko razvoja in pospeševanja zlasti naslednjih kulturnih dejavnosti: kulturno-prosvetne, knjižničarstva, spomeniškega varstva, muzejske in zgodovinsko-arhivske dejavnosti;
— zagotavlja in upravlja s sredstvi ter določa pogoje za njihovo uporabo za izvajanje dejavnosti, investicij in investicijsko-vzdrževalnih del;
— s sodelovanjem z družbeno-političnimi, vzgojnimi in znanstvenimi dejavniki vzpodbuja kulturno vzgojo;
— ustanavlja in predlaga združevanje ali ukinitev kulturnih zavodov;
— skrbi za štipendiranje in usposabljanje kadrov na področju kulture;
— opravlja tudi druge naloge s področja kulturne dejavnosti.
4. Občinska telesnokulturna skupnost
Ustanovna skupščina telesnokul turne skupnosti je bila 11. julija 1974, vendar se je skupnost na podlagi samoupravnega sporazuma, skladno z novo ustavo preoblikovala in na novo organizirala 23. decembra 1974 po delegatskem načelu.
Skupščina telcsnokuLturnc skupnosti ima 51 delegatskih mest, in sicer:
— 28 delegatskih mest za delegate, ki jih delegirajo delegacije združenega dela in zasebnih obrtnikov;
— 23 delegatskih mest za delegate, ki jih delegirajo delegacije krajevnih skupnosti.
Skupščina ima svoj izvršni odbor, ki šteje 9 članov in opravlja izvršilne funkcije skupščine. Skupnost ima tudi odbor za samoupravni nadzor.
Področje dela in naloge skupnosti so:
— usmerja in usklajuje telesnokulturno dejavnost v skladu z družbenim razvojem in potrebami delovnih ljudi in občanov;
— sprejema dolgoročne, srednjeročne in letne programe dela in razvoja ter financiranja telesnokul turne dejavnosti v občini;
— določa merila za delitev in uporabo sredstev, s katerimi razpolaga;
— odloča o združevanju sredstev za financiranje skupnih nalog;
— opravlja druge telesnokulturne dejavnosti v občini.
5. Občinska zdravstvena skupnost
je bila ustanovljena s samoupravnim sporazumom, ki so ga podpisale vse organizacije združenega dela in vse krajevne skupnosti v občini dne 24. 12. 1974. Ustanovna skupščina skupnosti je sprejela poslovnik o delu skupščine, sklep o ustanovitvi skupnosti in izvolila organe skupščine.
Skupščina skupnosti ima dva zbora in šteje skupaj 60 delegatov. Zbor uporabnikov — delegatov iz organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ima 51 delegatov. Zbor izvajalcev ima 9 delegatov iz organizacij združenega dela, ki opravljajo zdravstveno dejavnost Skupščina ima 9-članski izvršni odbor. Zdravstvena skupnost ima tudi odbor za samoupravni nadzor.
Občinska zdravstvena skupnost opravlja zlasti naslednje naloge:
— v okviru regionalnega programa zdravstvenega varstva spremlja program za območje občine in v skladu s programom določa pravice in obveznosti iz. zdravstvenega varstva;
— združuje sredstva za uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva in za njegov razvoj;
— določa politiko razvoja zdravstvenega varstva, s sodelovanjem regionalne skupnosti in občinske skupščine;
— skrbi za vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev;
— obravnava dejavnost zdravstvenih organizacij in predlaga ustrezne ukrepe;
— s pristojnimi zbori občinske skupščine soodloča o splošni politiki razvoja zdravstvene dejavnosti;
— uresničuje druge skupne interese na področju zdravstva.
6. Občinska skupnost socialnega skrbstva '
Ustanovna skupščina skupnosti socialnega skrbstva je bila 23. decembra 1974, še pred sprejetjem zakona o socialnem skrbstvu, zato se je morala skupnost v februarju 1975 ponovno organizirati v skladu z zakonom.
Skupščina ima dva zbora: zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. Skupščina skupnosti socialnega skrbstva ima 37 delegatskih mest, in sicer: zbor uporabnikov 29 delegatskih mest, zbor izvajalcev pa 8 delegatskih mest. Izvršilni organ skupščine je izvršni odbor, ki šteje 9 članov. Skupnost ima tudi odbor za samoupravni nadzor, ki šteje 5 članov.
Dejavnost in področje dela skupnosti jc zlasti:
— sprejemanje dolgoročnih, srednjeročnih in letnih programov razvoja socialnega skrbstva;
— združevanje sredstev za uresničevanje nalog in skrb za racionalno uporabo sredstev;
— spremljanje in proučevanje socialnih pojavov in problemov;
— organizacija socialnega dela v krajevnih skupnostih in socialno-humanitarnih organizacijah ter društvih;
— ustanavljanje socialnih zavodov;
— opravljanje javnih pooblastil po zakonu;
— določanje pogojev in način uveljavljanja ter izplačevanja družbenih denarnih pomoči;
— skrb za ustrezno varstvo socialno ogroženih oseb.
7. Druge samoupravne interesne skupnosti
Poleg naštetih samoupravnih interesnih skupnosti so bile v mesecu decembru 1974 in v februarju 1975 v občini ustanovljene še druge skupnosti: občinska skupnost socialnega varstva, ki združuje več skupnosti (otroško varstvo, socialno skrbstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaposlovanje in stanovanjsko skupnost), skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je republiškega značaja, v občini pa je le konferenca delegacij, in skupnost za zaposlovanje, ki je regionalnega značaja, v občini pa je ustanovljena enota skupnosti. V februarju 1975 je bila ustanovljena še občinska raziskovalna skupnost.
Fluorografiranje prebivalstva v občini
Fluorografiranjc ima namen pravočasno odkriti med prebivalstvom obolenja prsnega koša, obolenja pljuč, srca, ožilja ipd. Najpomembnejši obolenji, ki ju množična fluorografija odkriva sta tuberkuloza in pljučni rak.
Čim hitreje zdravstvena služba odkrije tuberkulozna obolenja pljuč, v čimbolj začetnem razvoju se bolezen prične zdraviti, tem hitreje bolnik ozdravi, ne da bi mu oslabela delovna sposobnost, in se zato hitreje vrne na delo. Znano je, da število bolnikov s pljučnim rakom tudi pri nas iz. leta v leto narašča. Pravočasno odkritje raka na pljučih je odvisno izključno od pravočasnega rentgeno-loškega pregleda. Rak lahko mesece in mesece raste, ne da bi bolnika opozoril, naj se odloči za zdravniški pregled.
Zadnja fluorografska akcija v občini je bila maja 1974 in jc trajala 10 dni. Fluorografiran je jc bilo obvezno za vse prebivalce občine, stare več kot 24 let. Mladine pod 24 leti niso fluorografirali, ker je pri njej malo skritih tuberkuloznih obolenj. Fluorografiranjc je bilo za prebivalstvo brezplačno, ker sta vse stroške poravnali skupnost zdravstvenega zavarovanja in občinska skupščina. Fluorogra-ska akcija se jc izvajala v 35 krajevnih bazah, ki so bile kar najbolj približane in dostopne občanom.
Od 13.799 poklicanih oseb, se jih jc fluorografiranja udeležilo 12.295. Zaradi odselitve, težjih bolezni, bivanja v JLA in drugih upravičenih vzrokov se fluoro grafiranja ni udeležilo 1.182 oseb, 322 oseb pa je bilo neupravičeno odsotnih". Dejanska udeležba je znašala 89%, z. upravičeno odsotnimi pa 97%. Zaradi primerjave prikazujemo še podatke o udeležbi iz prejšnjih fluorografskih akcij v občini, in sicer:
	Stcv.	Fluorograf.	Se ni	udeležilo	Udeležba	
Leto	oseb	oseb	upravič.	neuprav.	z uprav.	dej
					odsotni.	
1966	13.928	12.382	1.159	387	97	89
1970	13.261	12.177	1.073	211	98	90
1974	13.799	12.295	1.182	322	97	89
Po mnenju Inštituta za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik je fluorografska akcija upravičena in uspešna le tedaj, če so upravni in politični organi v občini sposobni zagotoviti vsaj 95 % udeležbo, (z vštetimi upravič. odsotnimi). Iz. prikazane tabele je razvidno, da je bila v občini pri vseh dosedanjih akcijah udeležba prebivalstva zelo dobra; to je zasluga brezhibne organizacije, dobre upravno--tehnične priprave in množične podpore vseh družbenopolitičnih dejavnikov. Tako je bila akcija upravičena in uspešna. Prihodnjič se bomo seznanili o rezultatih fluorografske akcije v letu 1974.
Zdravstveni dispanzer za borce
Vojni napori niso ostali brez posledic za zdravstveno stanje borcev NOV. Statistični podatki in analize v republiškem in občinskem merilu kažejo, da sta obolevnost in umrljivost borcev nadpovprečni.
Na podlagi republiških podatkov ugotavljamo, da jc samo 8 odst. borcev zdravih, da jih boleha za revmatičnimi obolenji 30 odst., za živčnimi in psihičnimi obolenji 20 odst., za srčnimi obolenji 15 odst., ostali pa za drugimi boleznimi.
V občini Grosuplje je bilo pred leti pri sistematskih zdravstvenih pregledih in izdelani analizi ugotovljeno, da je komaj 1/4 borcev še kolikor toliko zadovoljivo zdravih, da 1/2 borcev boleha za lažjimi kroničnimi boleznimi, 1/4 borcev pa ima bolezni težje stopnje. V občini pri naših borcih prevladujejo revmatična obolenja, povezana z boleznimi srca in ožilja, s posledično okvaro obtočil (43 odst.). Na drugem mestu so bolezni prebavil in motnje v prebavnem sistemu (17 odst.). Živčne bolezni in druge neuro-psihične motnje skupaj z alkoholizmom srečamo pri 24 odst. pregledanih borcev. Med opaženimi boleznimi so še razna kožna obolenja. O zadovoljivem zdravstvenem stanju borcev sploh ne moremo govoriti, kajti nakazani podatki, ki so samo za ilustracijo, dokazujejo, da jc posebna skrb za zdravje borcev utemeljena in nujna.
V septembru 1974 je bil ustanovljen zdravstveni dispanzer ža borce kot posebna enota zdravstvenega doma Ljubljana. Njegov namen je sistematično ugotavljati zdravje ter omogočati kvalitetnejše zdravstveno varstvo borcev. Dispanzersko delo je združeno v centralnem dispanzerju za borec, ki ga vodi doc. dr. Aleksander Gala, .specialist za medicino dela in znani partizanski zdravnik. Centralni dispanzer za borce ima svoje prostore v zdravstvenem domu Ljubljana — Rudnik. Odprt je vsak torek in četrtek od 7. do 13. ure.
Naloga centralnega dispanzerja za borce je:
— usklajevanje dela zdravstvenih ambulant za borce v občinah;
— organizacija, usmerjanje in opravljanje zdravstvenih pregledov;
— vodenje evidence in izdelava analiz o zdravstvenem stanju borcev;
— programiranje in organizacija topliškega, klimatskega zdravljenja in drugih preventivnih oblik zdravljenja borcev;
— ostale kurativne in preventivne zdravstvene storitve.
Skladno z. ustanovitvijo centralnega dispanzerja v Ljubljani se je tudi v občini Grosuplje novembra 1974 organizirala posebna zdravstvena ordinacija za borce, ki deluje v okviru zdravstvenega doma Ljubljana — zdravstvene enote v Grosupljem in v Ivančni gorici. Zdravstvena ordinacija je pod strokovnim vodstvom centralnega dispanzerja za borce.
Zdravstvena ordinacija za borce ordinira v Grosupljem za širše območje zdravstvenega okoliša Grosuplje in Dobrepolje v ZD Grosuplje in sicer:
— ponedeljek, sreda in petek od 12. do 13. ure;
— torek in četrtek pa od 13. do 14. ure.
Zdravstvene preglede opravlja dr. Milan Trost z medicinsko sestro Marico Marinčič.
Zdravstvena ordinacija v Ivančni gorici opravlja zdravstvene preglede in storitve za borce naslednje dneve: ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 13.30 ure. Preglede opravlja dr. Tamara Kisovec z. medicinsko sestro Marico Rus.
Osnovna šola Ilova gora je začasno prenehala delati
Podružnično osnovno šolo v Ilovi gori je v šolskem letu 1973/74 obiskovalo le še 12 učencev:
— I. razred 6 učencev;
— II. razred I učenec;
— III. razred 2 učenca;
— IV. razred 3 učenci.
V šolskem letu 1974/75 jc ostalo na tej šoli samo še 8 učencev, 2 učenca pa sta bila vključena v posebno osnovno šolo. Podatki kažejo, da se bo v prihodnjih letih število učencev še zmanjšalo.
Zaradi majhnega števila učencev v šolskem letu 1974/75 ni bilo mogoče organizirati ustreznega šolskega pouka, ker bi moral učitelj poučevati tri ali celo štiri kombinacije v enem oddelku; tako pa je glede na novi učni načrt in na novo matematiko, ki jc uvedena od I. do IV. razreda, nemogoče posredovati učencem ustrezno znanje. Ker pa je s 1. septembrom 1974 prekinil delovno razmerje na šoli tudi učitelj, jc bilo nujno potrebno prešolati učenec v čiste oddelke v osnovno (centralno) šolo Grosuplje.
Starši otrok so v začetku razprave o začasnem prenehanju delovanja šole ugovarjali, vendar so kasneje spoznali, da je taka odločitev edino možna in sprejemljiva. To vprašanje sta obravnavala svet delovne skupnosti šole in svet šole Grosuplje, ki sta predložila predlog za začasno prenehanje dela Izvršnemu svetu skupščine občine; ta je ugotovil utemeljenost in zakonitost predlaganega ukrepa; sprejela ga je skupščina občine na svoji seji dne 18. decembra 1974.
KULTURA, ZNANOST  IN KNJIŽEVNOST
STARA PRAVDA
Branko Reisp*
V spomin na množično udeležbo podložnikov z ozemlja današnje občine Grosuplje v velikih slovenskih kmečkih uporih leta 1515 in 1635.
»Šestnajsto stoletje je bilo zlati čas zgodovine našega naroda, celo dvestoletna doba svobodnega slovenskega vojvodstva se ne more temu stoletju na stran postaviti. V vseh obzirih je dosegel takrat naš narod visokost, kakoršne ne prej ne pozneje...« je zapisal že v revolucionarnem letu 1848 Janez Trdina, avtor prve časovno popolne, čeprav še nekritično napisane Zgodovine slovenskega naroda. Njegova, bolj na intuicijo kot na podrobno poznavanje zgodovinskega razvoja naslonjena sodba pa je šele v današnjem času, po raziskavah prof. dr. Boga Grafenauerja in drugih zgodovinarjev dobila svojo znanstveno podlago in zato tudi polnejšo vsebino.
Res je slovenski narod, ki je nekdaj svoboden ustoličeval svoje kneze na Gosposvetskcm polju, nato pa stoletja skoraj anonimno živel v okviru nemške srednjeveške države brez lastnih političnih institucij, šele po šestih stoletjih, ko je dvignil orožje v obrambo svojega obstoja pred zunanjim, turškim napadalcem, z reformacijskim gibanjem, ki mu je dalo knjižni jezik, in v kmečkih uporih, ko je skušal v krizi fevdalizma z revolucionarno akcijo doseči pravičnejšo družbeno ureditev, kot samostojen dejavnik ponovno stopil na politično prizorišče
Boji slovenskega ljudstva s Turki, ko so naši predniki v taborih okrog cerkva branili svoja življenja in evropsko kulturo pred tujim nasiljem, in kasnejše vojne na turški meji, kjer so naši ljudje dajali visok krvni in denarni davek, so v spominu naroda še danes živi in pomenijo težke, toda slavne strani v njegovi zgodovini. Za nadaljnjo usodo slovenskega ljudstva in njegov razvoj do današnjih dni pa so neprimerno pomembnejši dolgotrajni in izredno krvavi kmečki upori. S svojimi viški v 16. stoletju so bili naši kmečki upori — med največjimi tudi v evropskem merilu — impresiven izraz revolucionarne energije slovenskega ljudstva in najvišji vzpon njegovih progresivnih sil. V njih se je najbolj pokazala tudi težnja zatiranega ljudstva po samostojnem gospodarskem in političnem ter človeka vrednem življenju.
Epohalnost ponovnega nastopa slovenskega naroda na zgodovinskem odru je bila tolikšna, da je močno vplivala celo na druge, po rodu tuje politične elemente na slovenskih tleh ter da je dala svoj pečat in posebno karakteristiko tudi zgodovinskim procesom v slovenskem prostoru.
Težko si danes predstavljamo vse trpljenje in žrtve, vendar pa moremo veličino ponovnega vstopa slovenskega ljudstva v zgodovinsko dogajanje vsaj do neke mere ponazoriti z dejstvi in številkami. Dovolj zgovorni so že podatki o obsegu, trajanju in številu udeležencev petih največjih kmečkih uporov. Koroški kmečki upor leta 1478 je zajeli preko 2000 km2 ozemlja in je trajal blizu pet
* 61001 Ljubljana, YU, Narodni muzej.
mesecev. Veliki slovenski kmečki upor leta 1515 je zajci nad 20.000 km2 ozemlja in je trajal s pripravami vred poldrugo leto, oborožen boj pa štiri mesece. Udeležilo se ga je okrog 80.000 članov kmečke zveze. Hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573 je zajel okrog 5000km2 ozemlja, odmeval pa je na površini skoraj 20.000 km2. Udeležilo se ga je v središču upora nad 12.000 upornikov, še večje število pa so zajele priprave ali odmevi upora. Široki upor je trajal dva tedna, predigra zanj in krajevno upiranje pa skoraj leto dni. S'ovenski kmečki upor leta 1635 je zajel nad 15.000km2 ozemlja in je trajal dva meseca. Tolminski kmečki upor leta 1713 je zajel okrog 3000 km2 ozemlja, udeležilo se ga je približno 750 vaških sosesk in je trajal poltrctji mesec.
Pomislimo, da se je poleg velikih kmečkih uporov od začetka v letu 1473 do zadnjega velikega uporniškega gibanja v letu 1848 zvrstilo še okrog 120 krajevnih uporov, da je na nekaterih gospostvih upornost trajala desetletja ali da so se upori ponekod tako vztrajno ponavljali, da je dejansko vsaka druga generacija podložnikov z orožjem nastopila proti svojemu gospodu. S tem dobi dolgotrajen boj za »staro pravdo« — ki pa ni pomenil vrnitve k staremu, ampak je bil to napreden boj za ohranitev starih in potrditev že doseženih novih pravic, ki jih je plemstvo v krizi fevdalnega reda pričenjalo vse občutneje kršiti — še posebno zgodovinsko težo in pomen.
Zgovorni so nadalje podatki in številke o množičnih kmečkih zborovanjih. Ze v prvem velikem kmečkem uporu na Koroškem leta 1478 so kmetje po 22. marcu zborovali pri Beljaku, 25. maja pa so v Lazah pri Beljaku izbrali svoje vodstvo. Sklicevali, so shode tudi drugod po deželi. Sodoben vir pravi, da je upor »zrasel v kratkem kakor majhna voda od velikega naliva ... In kadar so določili dan sestanka in se zbrali, so tekli kmetje tja skoraj kakor roj čebel v panj in nihče jim ni mogel tega ubraniti..«
Velika zborovanja so prirejali kmetje v slovenskem kmečkem uporu leta 1515. Vsaj v prvi polovici marca tega leta so uporniki iz dveh kočevskih vasi na nekem svojem zborovanju presenetili zakupnika kočevskega gospostva Jurija Thurna in njegovega oskrbnika in ju ubili. V marcu so večkrat zborovali gorenjski kmetje iz okolice Radovljice, z Bleda in iz Bohinja. Dne 15. aprila se je zbralo pri Ljubljani 5000 do 6000 kmetov. Dne 14. maja so zborovali uporniki pri Novem mestu in od tod odšli v napad na grad Mchovo. Druga skupina upornikov pa je kak dan po 17. maju zavzela tudi grad Čušpcrk. Nekako od 25. do 31. maja so spodnještajerski uporniki organizirali velik shod v Konjicah. Vodstveno telo spod-nještajerske kmečki zveze je tedaj štelo 300 članov. Tega zborovanja so se udeležili tudi Kranjci in Korošci. Po dolgih stoletjih so torej na tej kmečki skupščini zastopniki iz skoraj vseh slovenskih pokrajin razpravljali o vprašanjih, ki so zadevala vse slovensko ljudstvo. Dne 1. junija je 3000 puntarjev v Pustrici na Koroškem izvolilo svoje vrhovno vodstvo.
Kmečka zborovanja in sestanki, na katerih so uporniki postavljali zahteve, utrjevali organizacijo zveze, volili voditelje in razpravljali o programih in vojaških načrtih, so se vrstili na mnogih krajih iz upora v upor in še v tolminskem uporu leta 1713 je okrog 1. maja 3000 puntarjev v Rihemberku povezalo kmečko zvezo na Krasu v celoto, izvolilo voditelje in sestavilo svoje postave.
Pomembno je, da so iz. upora v upor zoreli tudi uporniški programi. Iz tega lahko sklepamo, da je v naših deželah ob koncu 15. in v 16. stoletju živelo močno puntarsko izročilo. Če so bile ob začetku koroškega upora stvari še nejasne, saj
so kmetje v svojo zvezo, ki je nameravala obvarovati deželo pred Turki, sprva vabili tudi plemstvo, mesta in trge, so pred koncem tega upora že hoteli odstraniti oblast plemstva oziroma deželnih stanov, ki naj bi jih zamenjala kmečka zveza, po kateri bi imeli kmetje neposreden stik s cesarjem. Že ti načrti pa so v svoji končni obliki obračun s fevdalno organizacijo oblasti.
Tak obračun je kmečka zveza v velikem uporu leta 1515 po uspešnih vojaških akcijah resnično izvajala. Ustvarila je »državo v državi« in skoraj štiri mesece obvladovala vso deželo. V najbolj dozoreli obliki pa sc je uporniška misel izrazila v hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573. Po vojaški zmagi so hoteli uporniki ustanoviti novo državno telo, ki bi zajemalo hrvaške in velik del slovenskih dežel. Oblast, ki jo je imelo plemstvo, bi prevzelo uporniško bratstvo, ki jc nameravalo ustanoviti v Zagrebu kmečko cesarsko namestništvo. To bi odločalo o dajatvah in davkih ter o njihovi uporabi in o zavarovanju meje. Povsem nova poteza v tem načrtu je bila, da organizacija upora in vojaški cilji niso več upoštevali deželnih in državnih meja. Uporniška misel je tedaj dosegla najvišji revolucionarni vzpon in dozorela v politični program, ki bi mogel postati temelj za nov družbeni razvoj.
Premisleka so vredna še mnoga druga dejstva iz časov kmečkih uporov. Občudovanje vzbuja' > visoke številke članov kmečke zveze, še posebej v uporu leta 1515; to kaže, da so imeli kmetje sorazmerno dobro in razgledano vodstvo, ki jc znalo oblikovati široko sprejemljiv program, sposobno pa je bilo za dosego tega programa kmečke množice tudi organizirati.
Med dominantne dogodke v slovenski zgodovini nesporno sodijo zlasti nekatera vojaška dejanja kmečkih upornikov. V koroškem uporu se je 26. julija 1478 v soteski pri Kokovem 600 mož pod poveljstvom kmeta Matjaža postavilo v bran ogromni premoči skoraj 30.000 Turkov. V neenakem boju je vztrajalo in padlo okrog 400 junaških branilcev. Izredno junaštvo in požrtvovalnost koroških kmetov v bitki pri Kokovem moremo primerjati celo s svetovnoznanim bojem Lconide in njegovih borcev pri Termopilah.
Impresivna so tudi druga j^oročila o kmečkih vojaških uspehih, o bitkah s plemiškimi vojskami in o uporniških žrtvah. V juniju leta 1515 se je deželna vojska na Koroškem pred uporniki umikala čez vso deželo od Velikovea do Beljaka. Malo pred tem je prišlo pred Beljak 1000 kmetov z zahtevo, da se jim mesto pridruži. Hkrati jc upor zavzel največji obseg. Razširil se je do salzbur-škega Raurisa, na Štajerskem jc gibanje segalo žc v srednji in zgornji del dežele, v osrednjui slovenskih pokrajinah pa so uporniki razen nekaj najbolj utrjenih mest in gradov obvladovali vso deželo. Plemiški protinapad se je začel najprej na Štajerskem in Koroškem. Okrog 15. junija 1515 jc VVolfgang Stubenberg pri neznanem kraju na Štajerskem v boju z uporniki pobil 400 kmetov. V odgovor na okrutnost Marka iz Klisa, ki je polovil 500 kmečkih žena in otrok in jih prodal v Hrvaško Primorje, je 9000 kmetov okrog 20. junija napadlo in osvojilo mesto in grad Brežice. Nekako v tem času so kmetje brezuspešno in s krvavimi izgubami' napadli celo Ljubljanski grad — formalni sedež deželnega kneza v glavnem mestu dežele! Po bojih pri Rožeku, Huttenbcrgu in v Laboški dolini je bila kmečka zveza na Koroškem dokončno poražena v boju pri Vclikovcu. Na Štajerskem so bili okrog 1. julija boji pri Gleisdorfu in Vuzenici, med 5. in 10. julijem pa so kmetje z izredno borbenostjo sami s svojim napadom na deželno vojsko v Celju izzvali bitko, v kateri so doživeli odločilen vojaški poraz. Zgodovinski viri govore
0 700 aLi celo o 2000 padlih kmetih. O tej usodni bitki se je v obliki tiskanega letaka tedanje dobe ohranila nemška pesem vojaških najemnikov. Tudi iz te pesmi posredno odmeva kmečki pogum pred bitko. Kot refren se v pesmi ponavlja geslo upornikov »Stara pravda« in »Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna«. Značilno je, da so to prve slovenske tiskane besede.
Samozavest, ki so jo kmetje tako izrazito pokazali v bitki pri Celju in nekajkrat tudi drugod, nikakor ni bila brez osnove. Kmetje so bili kar dobro oboroženi in za silo tudi vojaško izvežbani. Vojaško organizacijo pa so oprli na svojo pro-titurško obrambo s središči v utrjenih taborih, ki so jih sistematično izgrajevali že nekaj desetletij. Tako so torej v tem času nastale v deželi poleg že obstoječih utrjenih sedežev fevdalcev — gradov, tudi številne utrjene kmečki postojanke — tabori, ki niso rabili le kot pribežališča pred Turki, ampak tudi kot hranilišča pridelkov in orožja, kot središča kmečke trgovine, v kmečkih uporih pa so bili tabori hrbtenica uporniške vojaške organizacije.
Presenetljiv je obseg vojaških načrtov v hrvaško-slovenskem kmečkem uporu. Vso širino teh načrtov in veliko vero v uspeh uporniškega gibanja potrjujejo tudi zastavljene vojaške operacije. Sredi trde zime je tisoče puntarjev sledilo svojim voditeljem in krenilo na dolge pohode. Dne 29. ali 30. januarja 1573 je šel Ivan Pasanec s svojim oddelkom čez. Savo in dvignil kmete do Jastrebarskcga in Okiča. Skupina je narasla na 2000 ali po drugem podatku na 4000 do 5000 mož. Iz središča uporniškega ozemlja pri Stubici je druga skupina razširila upor skoraj do Varaždina. Dne 2. februarja pa je začel Ilija Gregorič svoj pohod v slovenske dežele. Do Vidma pri: Krškem je njegova skupina narasla na 2600 mož. Tu se je vojska razdelila; Nikola Kupinič je prešel Savo in z 2000 uporniki nameraval prodreti najprej do Novega mesta, Gregorič pa je s 600 možmi nadaljeval pohod, ki bi ga po načrtu vodil do Vranskega in Celja.
Potek operacij je spremenila plemiška protiofenziva. Dne 5. februarja je bil razbit pod Krškim Kupiničev oddelek. Pri tem je 300 kmetov padlo ali pa so utonili v Savi. Drugi večji poraz so doživeli uporniki 6. februarja pri Kerestincu, ko je Gašper Alapi razbil okrog 2000 upornikov. V boju je padlo 400 do 500 kmetov. Dne 8. februarja je bil v Bistrici pod Kunšperkom razbit in pri Klanjcu dokončno poražen tudi Grcgoričev oddelek. Dne 9. februarja 1573 se je bila največja bitke kmečke puntarije. Pri Stubiških Toplicah je stalo 6000 mož kmečke vojske pod vodstvom Matije Gubca. Izvcž.bana plemiška vojska, ki je dosegla nenavadno visoko število 5000 mož, je Gubčevo vojsko premagala šele po večurnem hudem boju. Kmetje so se bili žilavo in dajali tak odpor kot nikdar doslej. V boju na življenje in smrt je padlo 3000 upornikov!
Kljub občasnim porazom pa je bilo kmečko uporniško gibanje v bistvu zmagovito. Boj je znova vzplamtel z nezmanjšano silo v slovenskem kmečkem uporu leta 1635 — ki je zajel vso spodnjo Štajersko in velike predele Kranjske (med drugimi tudi Višnjo goro in Stično) — v tolminskem kmečkem uporu leta 1713 — ki se je razširil na vso Goriško in na del Kranjske — pa tudi v številnih krajevnih uporih po vsej slovenski zemlji.
Kmečki upori torej najbolje kažejo, da je slovensko ljudstvo od nekdaj skušalo svojo usodo oblikovati po lastni volji in da se pri tem ni strašilo žrtev. Prav na te stare uporniške korenine je v resnici navezal svoj program narodnoosvobodilni boj leta 1941. Zato so ta obdobja slovenske zgodovine ne le redek zgled dostojanstvene preteklosti, ampak dobro poroštvo tudi za prihodnost.
TRIDESET LET ARHEOLOŠKEGA DELA V STIČNI
Stane Gabrovec*
Letos bomo arheologi ponovno prišli v Stično, da razgrnemo delček njene skorje in ji iztrgamo kance njene zgodovinske resnice, ki jo tako bogato skriva v sebi. Pravim Stična in sem s tem netočen, krivičen do Vircev in njihovega Cvingerja, do Vrhpolja in Griž, kjer predvsem kopljemo in delamo. Vendar smo zavestno uvedli Stično kot kraj, ki naj združuje vse omenjene vasi v enoto, ki naj pokaže, da raziskujemo eno samo mogočno naselje, čeprav je bilo raztegnjeno čez več današnjih vasi. Njihova sedanja številnost pa naj ne zabriše dejstva,-da so bile nekoč eno samo mogočno mesto. Da smo se pri tem odločili za Stično in ne za Vir, oziroma točneje za Cvingcr nad Virom, je vzrok praktičen: naši prazgodovinski »prestolnici« smo želeli dati ime, ki je tudi danes še zgodovinski in geografski- pojem. In da smo se odločili prav za Stično — odločil se je šentviški rojak prof. dr. Jože Kastelic — smo se s tem želeli tudi pokloniti kraju, ki je v srednjem veku enakovredno prevzel halštatsko dediščino, ki je imel v srednjem veku podobno središčno vlogo kot »vinsko mesto« v prvem predkrščanskem tisočletju.
Staro mesto leži nad vasjo Vir, vzhodno nad njo. Omejujejo ga še danes dobro vidni nasipi, ki so ohranjeni v gozdu tudi do štiri metre visoko, v spodnjem južnem delu, ki je danes v večji meri last Vrhovčevc domačije, pa kot terasa, ki se na zunanjem robu ostro prevesi v dolino. Deli se vidno v dva dela, ki sta med seboj ločena s prav tako dobro vidnim prečnim nasipom. Vrhnji, to je severni del, leži večidel v gozdnem kraškem terenu (Mali boršt po katastrski mapi), južni spodnji v plodni dobro obdelani ravnici, ki je nastala delno iz zapolnjenih vrtač, delno pa, predvsem na robu, zaradi starega obzidja, ki je prej naravno padajoči breg razširilo za plodno teraso. V zgornjem gozdnem delu, se zdi, je manjši nasip še enkrat razdelil naselje in v njem ustvaril še eno, manjšo enoto. Staro mesto ima tudi ohranjena vrata. Zanesljivo jih lahko domnevamo na vzhodni strani, kjer tudi danes pride pot iz zaselka Dole na Cvingcr; druga so skoraj nasproti, kjer je danes Vrhovčeva domačija, na mestu, kjer prav tako še danes pripelje pot do nje. Ne prva ne druga niso dobro ohranjena. Vzhodna je zob časa skoraj popolnoma uničil, stoje na terenu, kjer je zid najslabše ohranjen; rahel prelom v teku obzidja pa jih vendar zanesljivo dokazuje Vrata pri Vrhovčcvi kmetiji je gotovo že poškodovala gradnja, zaradi nje je raziskovanje na tem mestu komaj možno. Vrata na tem mestu so vodila k studencu na Viru, po katerem je Vir dobil svoje ime in ki je gotovo imel važno vlogo tudi za prazgodovinsko naselbino. Še tretja vrata smo domnevali na skrajnem severnem predelu. Vaška vrata smo jih imenovali, ker naj bi vodila na Vače, do najmogočnejšega severnega soseda vir-skega mesta v prazgodovinskem obdobju. Rekel sem: smo domnevali. Vrata so
* 610O0 Ljubljana, YU, Narodni muzej, višji znanstveni sodelavec in hon. profesor prazgod. arheologije na ljubljanski univerzi.
bila namreč edina, ki so dajala možnost za kopanje. Zato smo jih raziskali s sondami XV in XX—XXII. Rezultat je bil negativen. Obzidje se na omenjenem mestu sicer res močno usloči, vendar teče sklenjeno naprej. Vzrok je v terenu, v dveh vrtačah, ki se prav na tem mestu stikata. Misel na vaška vrata smo morali opustiti.
Južno, jugozahodno in jugovzhodno od naselja leže gomile. Če se bližamo naselju iz Ivančne gorice po stari državni cesti, pridemo do gomil takoj, ko se spustimo po klancu ob zaselku Studenec, kjer naj bi bila gomila na mestu današnje Kovačičcve hiše. Južno od ceste je veliko število gomil na Vrhpoljskih njivah in na Žvajdrgi. Raztezajo se mimo domačij obeh Gomilarjcv vse do železniške proge. Prva južno od ceste je gomila, ki jo je sistematično prekopal Narodni muzej po tej vojni. Njena danes močno nepravilna oblika je drugotna, prestavljena gomila. V tej obliki, žal, ne ravno najboljši spomenik našemu odnosu do starih spomenikov. Prizadevanja, da bi jo rekonstruirali in ji vrnili prvotno obliko, so zaradi finančnih zagat propadla. Tako žal tudi moderna izkopavanja v spomeniško-varstvenem pogledu niso prišla prek raziskovanj vojvodinje Meck-lenburške. Gomile, ki jih je prekopala ona, leže prav v neposredni bližini naše prekopane gomile. Podobno poznamo gomile — danes že močno razoranc in plitve
— tudi na severni strani ceste. Začenši pri mostu so posejane vse do poti, ki se odcepi v Stično, se nadaljujejo v Grižah in Dolah, kjer prenehajo ob cesti, ki vodi v Pristavijo vas. V gozdu vzhodno od Vcselovc domačije imamo posebno številno in dobro ohranjeno skupino gomil. Tu se raztezajo tudi južno od bivše državne ceste, na travnike in v gozd proti Glogovici in vse do Butal. Grobovi so bili. najdeni tudi na vzhodni strani virskega mesta: ko so polagali vodovodne cevi iz. Dol v Pristavijo vas, so pogosto naleteli nanje. Zdi se, da v tem primeru ne gre za gomile, ampak za žgane plane grobove, kot imenujemo preprosto v zemljo vkopane grobove v žarah ali brez nje in brez velikih nasipanj. Tak način pokopa
— sežiganje mrtvih brez nasutja gomile nad grobovi — je bil starejši, povezan s predhodnim časovnim obdobjem, ki ga prav zaradi takega načina pokopa označujemo kot čas kulture žarnih grobišč.
Vseh gomil je 127. Toliko smo jih našteli letos, ko smo natančno pregledali vse področje starega mesta in ga izmerili, v to izmero pa vnesli tudi gomile. Razumljivo je, da tc gomile niso vse enako zanesljivo izpričane. Intenzivna poljedelska obdelava, gradnje, so pogosto zabrisale sledove starih gomil in zanesljivo nismo mogli več zajeti vseh, nasprotno pa smo se lahko v presoji nekaterih komaj zaznavnih vzpetin zmotili in videli v naravnih tvorbah gomilo. Ohranjene so različno. Najlepša je gomila na vrhpoljskih njivah ob progi — čez njo gre meja obeh Gomilarjcv; očitno jo je prav ta meja obvarovala še bolj intenzivnega oranja. Lepa je tudi skupina v Veselovem gozdiču z nekaterimi tudi do 6 m visokimi gomilami; vse druge so znatno slabše ohranjene.
Ta podoba preteklosti, ki je srečno preživela stoletja in stoji še danes tako neposredno pred nami, je enkratna. Nikjer nimamo tako dobro ohranjenega naselja in gomil na enem mestu, pri čemer gre tako pri gomilah kot naselju za nenavadne, mogočne razsežnosti. Zaradi tega je Stična arheološki spomenik prvega reda ne samo za Slovenijo, ampak tudi za srednjeevropski prostor. Ta podoba pa seveda ne vznemirja le modernih raziskovalcev. Verjetno je, da so gomile prevzele že Rimljane in da so svoji cestni postaji v bližini po njih dali ime Accrvo. Acervus je namreč latinsko ime za gomilo, kup. Vsekakor so burile
Stična. Načrt prazgovodinskega naselja z označenimi sondami I—XXII. S črko V so označena nekdanja vrata
domišljijo našim prednikom; tudi oni so po njih imenovali zaselke (Gomile) in domačije (Pri Gomilarju), imenovali kraje s starodavnimi nasipi in obzidji gradišča, želeli pa so tudi razložiti njihov nastanek, njihovo zgodovino. Tako so nastale pripovedke. Za Stično nam jih je zapisal sam Jurčič (Slovenski glasnik 12, 1866, 134—141). Takole pravi: »V starih časih je stalo na kraju sedanjega Virja veliko mesto. Tam, kjer je še današnji dan neko gaberje pri Virju, spre-
hajali so se virska gospoda. Nad Virjem, tam kjer stoji sedaj cerkvica »na Gradišču« je bila trdnjava in virskega mesta vojvoda je imel zmerom štiri tisoč in še več mož. v orožju, da se je branil sovražnikom. Poslednji vojvoda se je razprl z nekim sosednjim knezom, ki mu je bilo ime Artulja. Le-ta je prišel z veliko vojsko nadenj ter jo razpoložil okoli in okoli virskega obzidja. Hud boj se je vnel z Virccm in Artuljo. Nazadnje so pa Virci onemogli, ker je Artulja iz svojega taborišča na južni strani neprestanoma nadlegoval. Morali so zapustiti trdnjavo in pobegniti v metnajski gozd. Artulja je mesto razsul in razdel do tal, Virce pomoril in poklal ter uničil vojsko virskega vojvode še v metnajskem gozdu. Ostanki virske vojske so se naselili v Metnaji vasi, ki je danes mafhna; Artulja pa je v svojem taboru pustil, nekaj ranjenih vojakov in izmed teh so si tisti, ki so okrevali, postavili hiše in kraj imenovali po svojem poveljniku Arližo, in to ime ima vas še današnji dan,. Pozneje so na Virju postavili hiše in podirali ostanke prejšnjega mesta. Kar je ostalo lepo rezanega kamna, to so bržkone stiski menihi odpeljali za razna zidanja«. Jurčič nam je zapisal tudi pripovedovanje v zlatem teletu, ki naj bi bilo zakopano v eni izmed gomil — veliko število gomil, hoče le premotiti iskalec. Po drugi pripovedi je virska gospoda imela na gomilah vrtiče, okoli njih so plesali star ples, »ovrtnico«. Omenja tudi hosto »Batalja«, očitno današnje Butale in ljudsko etimologijo, po kateri naj bi se tu odigrala prva bitka (batalja) z Artuljo. Poroča tudi, kako so kmetje iskali zaklade — to so bila prva izkopavanja — kakor tudi o naključnih najdbah. Stara ženica mu je pripovedovala, kako je v mladih letih na paši našla zlato verižico, na kateri je visela mala podobica. Prav tako je Jurčič gomile tudi opisal — videl jih je še na desetine — in tolmačil staro virsko mesto, gotovo pod Trstcn Jakovim vplivom, kot pričo staroslovenske zgodovine.
Vendar pa Jurčičev zapis o arheološki Stični ni bil prvi. 2e leta 1827 je gozdar tedaj razpuščenega stiškega samostana, J. H. Stratil objavil v Illvrisches Blatt z dne 16. marca opis stiskih gomil in naselja, ki mu ne gre kaj očitati. Ko komentira Pergcrjevo poročilo o gomilah na Štajerskem, pravi: »Kranjska pozna take gomile na mnogih krajih in v velikem številu. Vendar nikjer tako presenetljivo veliko na enem samem mestu kot pri Stični in Viru, kjer jih dobimo v območju ure hoda še okoli sto. Posebej pri Viru okoli obzidja nekdanjega mesta, ki je stalo nekoč prosto na hribu in obsegalo po moji geometrični izmeri 38 oralov (morda gre za stari Menetium, ker poznamo v bližini Mctnaj, ali pa junaški Metulum, ki ga je Avgust sam zavzel in bil pri obleganju ranjen). Gomile so stožčaste, 2—10 sežnjev visoke, imajo v obsegu 15—40 sežnjev in so nasute iz rdeče, železo vsebujoče barske ilovice. Nekatere so se v sredini že same vdrle, kar dokazuje, da imajo v sredini votel prostor, druge so zopet močno zorane ali odkopanc. Večina pa je še celih, če izvzamemo njihovo zmanjšanje zaradi vremenskih neprilik. Na mnogih orjejo in sejejo, večinoma pa so poraščene s hrasti in bukvami, nekatere leže puste in prazne. V oranih in nakopanih gomilah dobe ljudje še neprestano bronaste in železne obroče različnih velikosti in različne izdelave, večinoma imajo 2—3,5 col v premeru, lončene posode in žare, od rje popolnoma razjedene meče, bodala in sulice, oglje in kosti, dalje, vendar redkejše, bronaste in srebrne novce, od katerih sem sam dobil srebrno Faustino, poleg srebrnega in bronastega Marka Aurclija, in drugih malenkosti«. Tako J. H. Stratil leta 1827. Stratilov opis je bil odličen, zgrešena pa je bila njegova etnična interpretacija gomil. V polemiki  s Pergarjevo opredelitvijo štajerskih
gomil kot staroslovanskih misli sam na staronordijska ljudstva, torej očitno na Germane.
Stratilovo poročilo je bilo tudi izziv strokovnim zgodovinarjem. Po 18 letih Siratilovo poročilo še ni bilo pozabljeno. Dve leti po ustanovitvi ga je na svoji seji obravnavalo tudi tedanje Zgodovinsko društvo — Historischcr Vercin liir Krain — in sklenilo, da pošlje v Stično svojo komisijo, da preveri Stratilove podatke. V komisiji je bil njen tajnik dr. K. Ulepič, F. Hermann von Herrnaun-sthal, ki je prav tedaj preiskoval graščinske arhive in biblioteke na Dolenjskem, sicer pa je bil znan tudi kot pesnik, in dr. H. Schubert, profesor za prirodopis na ljubljanskem liceju. Komisija je Strati'ova opazovanja odklonila. Odklonila je obzidje — pri čemer je mislila na zid mešan z. malto — v geoloških razmerah stiškega področja se ji je nasip zdel dobro razlož.Ijiv tudi kot naravna tvorba. Dopuščala je sicer, da bi bili nasipi delo človeških rok, vendar ne obzidje kakega stalnega naselja, ampak kvečjemu zaščita za kako nomadsko taborišče neznanega ljudstva iz. neznanega časa. Tudi v kraškem svetu z golimi skalami znotraj nasipa niso mogli videti nobene opore za domnevo »starega mesta«.
Stična. Sonda XX. Pogled na zunanjo fronto zidu. Dobro se vidijo reže v zidu, kjer so stali vertikalni leseni oporniki
Komisija je odklonila tudi gomile. »Da bi prišla stvari do dna«, je prevrtala eno gomilo od vrha do dna in ni našla ničesar razen rdeče, železo vsebujoče ilovice. Dr. Schubert je zaključili svoje posebno poročilo: »Die Gomile sind ein natiirlichcs durch VVasscr erzeugtes Produkt«.  Že na sestanku Zgodovinskega
društva 20. junija 1845, ko je komisija poročala svojim članom, je bilo slišati kritične glasove. Tako je župan J. N. Hradeckv, ki je bil sam prej uradnik sekvestriranega samostanskega posestva, i/javil, »da bi komisija gotovo prej prišla do rezultatov, če bi manj teoretizirala in boljše rokovala s krampom in lopato«.
V poročilu komisije, objavlja ga H. Costa v Mitt. Cenlr. Comm. 4, 1359, 250— 253, dobro odseva tedanji čas. Leta 1845 je bil pojem prazgodovine v današnjem smislu še neznan, hkrati pa je bil to čas Trstenjaka in njegove ideje o avtohnosti Slovencev. Tako je bil tudi Costa, ki nam jc ohranil omenjeno poročilo komisije Zgodovinskega društva, pripravljen videti v virskem gradišču in gomilah ostanke iz najzgodnejše slovenske zgodovine iz časa, »ko še niso gradili trdnih stolpov, ko še niso utrjevali cerkva in gradili taborov«. Z odklonitvijo Stratila ni odklonil le teoretik praktika, ampak je tudi slovenski romantični zgodovinar želel, podobno kot njegov kolega na germanskem severu, odkriti in poglobiti svojo domačo slovensko zgodovino.
Prvi, ki je v Stični kopal — »ungeachtet dieser Ercignisse (to je rezultatov komisije Zgodovinskega društva) spuckt der Gcist des heidnisehen Altertums noch immer um jene sogenannten heidnisehe Graber und vermeintliche Mauerubcr-reste«, pravi H. Costa v omenjenem članku — je bil major Ncttelblatt iz Meck-lenburga, ki je prekopal leta 1853 pet gomil severno od ceste, ki vodi v Radohovo vas, vzhodno od Veselove domačije. O najdbah izvemo bolj malo, važen pa bo podatek, da je eno izmed gomil obdajal kamnit venec. Ohranjena je bila tudi bronasta ploščica, izdelana v predrti tehniki, z dvojno konjsko glavico — pod tem opisom si lahko predstavljamo komaj kaj drugega kot kak pektoral japod-skega tipa, kakršen je bil najden npr. tudi v Vinici.
Drugi, ki jc kopal v Stični, je bil J. Pečnik. Omenja se njegovo kopanje septembra in oktobra 1891 na njivi Štefana Černivca severno od bivše državne ceste tik pred Dolami; tam je v nekem skeletnem grobu med drugim našel tudi apulsko vazo, ki jo sedaj hrani Narodni muzej. V drugi polovici marca 1892 je kopal J. Pečnik tudi veliko gomilo na Gomilarjevem posestvu, ne da bi v njej kaj našel. Gomilo je pozneje prekopala vojvodinja Mecklenburška.
Z njo je povezana tretja etapa izkopavanj v Stični. Vojvodinja Mecklenburška je kopala v Stični 9 let, od 1905 do 1914. Izkopala je deset gomil, osem iz območja tedanje občine Šentvid, eno na Viru in eno v Velikih Pecah. Skupaj 183 grobov in precejšnjo število nedoločljivih oz. že prekopanih, tako da računajo avtorji knjige Treasures of Carniola na 200 do 300 prekopanih grobov iz območja Stične. Sem moramo prisoditi tudi gomilo, ki jo je vojvodinja prekopala v Glogovici.
Četrta faza raziskovanja Stične je čas med obema vojskama. To jc črna doba Stične. Kar je srečno ušlo J. Pečniku, je zdaj nadomestil A. Hrast, ki je v des3t-letju pred drugo svetovno vojno neomejeno in nenadzorovano gospodaril. Ložarju se moramo zahvaliti za ohranitev dveh dragocenih grobov, prvega z oklepom (GMS 18, 1937, 73ss) in drugega s situlo z okrašenim pokrovom (GMS 18, 1937, lss). Drugo gradivo, ki je delmo prišlo v Narodni muzej, delno pa se razkropilo po vsem svetu, ima zaradi manjkajočih najdiščnih podatkov le majhno znanstveno vrednost.
Peto fazo predstavlja raziskovanje Narodnega muzeja v Ljubljani. Raziskal je veliko gomilo (1946, 1952—53 pod vodstvom J. Kastelica, 1960—64 pod vodstvom podpisanega), v kateri je bilo odkritih 183 grobov — torej natančno toliko, kolikor jih je dokumentirano izpričanih iz 10 gomil, ki jih je izkopala vojvodinja Meck-
Icnbur.ška. Leta 1967 se je začelo raziskovanje naselja in traja še danes. To so prva sistematična raziskovanja kakega naselja iz tega časa pri nas sploh. Pri tej veliki nalogi sodelujejo oz. so sodelovale tudi mednarodne institucije s priznanimi strokovnjaki. Tako Institut za prazgodovino v Marburgu (Zah. Nemčija), Smithsonian Institution i/. VVashingtona (ZDA), med strokovnjaki pa moramo omeniti predvsem prof. dr. W. Dchna, prof. dr. Freya, dr. S. Foltinyja, dr. Toachima in dr. Pingla. Stična je tako postala pomembno arheološko raziskovalno središče ne le za Slovenijo, ampak za celotno srednjeevropsko halštatsko področje.
Naselje smo raziskovali po sistemu sond in jih po potrebi združili tudi v velike površine. Do sedaj smo jih izkopali 22. Kot kaže načrt, smo želeli z njimi sistematično zajeti celotno obzidje. Hoteli smo ugotoviti najprej njegovo konstrukcijo in razrcšitii njegovo zgodovino, notranjosti naselja pa se še nismo sistematično lotili. Pri tem pa smo vendar izkopali tudi neposredno za obzidjem večje površine, kot jc bilo potrebno zaradi samega obzidja, da spoznamo razmerje naselbinskih plasti do posameznih faz obzidja.
Naše osemletno delo v naselju je dalo dragocene rezultate, ki nam že bistveno pomagajo oblikovati zgodovinsko obdobje prvega predkrščanskega tisočletja na našem prostoru. Prav te bi želeli prikazati v naši razpravi, ne da bi se na tem mestu spuščali v podroben opis odkritij, ki nam zaključke omogočajo. K njim se bomo vrnili kdaj pozneje, opozorim naj pa tudi na že objavljena dela, ki jih navajamo na koncu. Na tem mestu bi želeli odgovoriti predvsem na dve vprašanji. Prvič, kakšen je v Stični sistem obzidja, na katerega se je naše raziskovanje predvsem usmerilo, in drugič, kaj nam naše dosedanje delo pove o sami zgodovini tega časa na danes slovenskem prostoru.
Kako je bilo grajeno obzidje? Obrambni sistem obstoji iz suhega dobro grajenega zidu, ki je bil širok 2—3 metre. Na zunanji in notranji strani je bilo obzidje oprto s pokončnimi lesenimi gredami, ki jih lahko ugotovimo po režah v zidu. Horizontalnih lesenih opornikov nismo mogli ugotoviti in jih očitno ni bilo K zidni konstrukciji je sodil tudi zcmljcn naisip pred zidom na zunanji strani, ki je utrjeval njegove temelje in hkrati dosegel, da je bil dostop do zidu še bolj strm.
Tak sistem gradnje je bil v tem času domač v bolj ali manj podobni obliki v vsem prazgodovinskem svetu. V nasprotju seveda z mediteranskim, ki v tem času v svojih središčih že oblikuje svojo visoko arhitekturo. V Sloveniji smo ga sedaj odkrili prvič in domnevati smemo, da jc značilen za ves dolenjski prostor, dosti drugače pa ne bo tudi v drugih slovenskih halštatskih provincah. V Stični so ga uporabljali ves čas njenega obstoja. Z njim so utrdili svojo naselbino na samem začetku (obzidje I) in nato v halštatskem obdobju še dvakrat (obzidje 11 in HI). Vedno gre za gradnjo, ki je zadela vse naselje, ki je torej imela zgodovinsko ozadje. Ko je bilo obzidje porušeno tretjič, ga dalj časa niso obnovili, nadenj so legle naselbinske plasti, ki skrivajo v sebi že latenske ostanke. Sele pozneje so naselje ponovno utrdili. Ponovno utrditev lahko zanesljivo vidimo v tlaku na pobočju. Verjetno sodijo med ostanke te utrdbe tudi kamni, ki smo jih dobili neposredno pod rušo, in ki nikoli niso bili ohranjeni tako dobro, da bi lahko rekonstruirali prvotno podobo zidu. Prav tako bodo tudi, stojke, ki so bile vkopane v najmlajši halštatski zid v sondi 13, očitno del latenskega obrambnega zidu.
V tem času je nastalo tudi prečno obzidje, ki smo ga lahko posebno dobro opazovali v sondi 19.
Obzidje se v stoletjih ni mnogo spreminjalo. Njegov način gradnje je ostal v principu v vseh fazah isti, čeprav lahko opažamo tudi nekatere spremembe. Najstarejši zid je bil širok le 2 m, vertikalne opornike smo lahko zanesljivo ugotovili le v enem primeru. Zid II jih uporablja stalno v pravilnih razmakih 3—4 m, širok je 3 metre. Najmlajšega halštatskega zidu nismo še nikjer zajeli tako dobro ohranjenega, da bi vedeli za podrobnosti njegove konstrukcije. Podobno velja tudi za latensko obzidje, ki ga dobro poznamo le iz prečnega zidu v sondi 19.
In kaj nam naše dosedanje delo pove o sami zgodovini naše naselbine? Rekli smo že, da so posamezne gradnje zajele vso naselbino, da je torej v njih skrito zgodovinsko dogajanje. Dobro jih lahko tudi datiramo; s tem je naše zgodovinsko dogajanje časovno določeno, vključeno v zgodovino svojega časa.
Prvo obzidje je nastalo konec osmega stoletja pred n. št., to je v času, ko začenjamo pri nas in v Srednji Evropi železno dobo oz. halštatsko obdobje. Prostor, na katerem so ga zgradili, do tedaj ni bil naseljen. V njem še nismo dobili ostankov, ki bi segali pred čas obzidja. Iz neznanega stiškega prostora naj bi sicer izhajala bronastodobna igla, ki jo hrani akademik B. Jakac, in ki jo je objavil France Stare, vendar je njeno pričevanje še preveč osamljeno, okoliščine najdbe preveč nezanesljive, da bi na njej smeli mnogo graditi. Sama »ustanovitev.; mesta je bilo prvo veliko zgodovoinsko dejanje na današnjih stiskih tleh. Po dosedanjih spoznanjih je bilo obzidje zasnovano v vsej svoji velikosti - površina naselja je 23 ha in v obsegu meri 2000 metrov — naenkrat. Rekli smo, da je prečno obzidje nastalo šele prav na koncu, da torej ne predstavlja postaje v nastajanju virskega mesta. Tudi zgradili so ga hitro. Skoraj bi smeli reči, da v eni generaciji, oziroma če govorimo točneje in v arheološki strokovni govorici, v eni arheološki stopnji, ki obsega za ta čas 50—100 let. To je za velikost stiškega naselja in za tisti čas skoraj nepredstavljivo dejanje!
Drugič so obzidje obnovili dobrih 100 let pozneje, v času kmalu po 600 pr. n„ št., morda sredi šestega stoletja. Tik pred ponovno gradnjo je naselbino uničili strahovit požar, ki smo ga lahko dobro ugotovili v vsem spodnjem delu naselja. Novo obzidje je bilo, kot smo že povedali, širše in pravilneje grajeno. Široko je bilo 3 m in vertikalni leseni oporniki so stali skoraj dosledno v razmaku na 3,4 m. Tudi obnova obzidja je zajela celotno mesto, iz česar bi sklepali, da je bilo mesto še dovolj močno, da je lahko obnovo temeljito izvedlo, in drugič, da je bila nevarnost očitno še živa, da so obnovo izvedli tako sistematično. Kdo je tako katastrofalno uničil naselbino, da so sklenili postaviti drugo obzidje, seveda ne moremo zanesljivo vedeti. Misliti bi smeli na domače razprtije. Iz tedanje zgodovinske perspektive pa se nam ponuja predvsem misel na Skite, ki so na svojih hitrih konjih in oboroženi z loki pridrli iz panonske nižine — podobno kot 2000 let pozneje Turki z Balkana — in uničili naselbino. Vsekakor je bilo virsko mesto po postavitvi drugega zidu na višku svoje moči.
Tretjič je bilo obzidje obnovljeno zopet 100 let pozneje, sredi petega stoletja pr. n. št., to pot očitno proti Keltom, katerih pritisk je bilo v tem času že čutiti. Usoda tretjega obzidja meče luč na posebej temna dogajanja zgodovine na naših tleh, na srečanje domačega prebivalstva s Kelti. O tern srečanju smo imeli zelo različne predstave. Po prvi naj bi Kelti naš prostor zasedli in mu tako zagospodovali, da bi morali govoriti: od četrtega stoletja dalje na našem prostoru o Keltih. Po drugi naj bi domače prebivalstvo živelo bolj ali manj neprizadeto naprej in vztrajalo v svoji domači kulturni tradiciji vse do prihoda Rimljanov,
morda šc naprej. Zastopnik te zadnje teze je bil predvsem W. Smid, naš nedvomno najboljši poznavalec in raziskovalec naselbin. Izpoved Stične je dragocena. Ugotovili smo, da je po odstranitvi tretjega halštatskega zidu bila naselbina dalj časa brez obzidja. Vrstni red plasti ne govori o njegovem nenadnem, nasilnem uničenju — v povezavi z. njegovim uničenjem nismo ugotovili nobenih obširnih pogorišč, tako kot pred postavitvijo drugega zidu. Pač pa smo pogosto ugotovili, da so bile vse ruševine skrbno odstranjene, gradbeni material pa kasneje uporabljen drugod, vendar ne več za obzidje. Na njegovih temeljih smo našli naselbinske plasti — na njem so si sedaj postavili svoje hiše — ki vsebujejo že latensko gradivo. Smo v času latenskega B 2 obdobja, kot govorimo v arheološki govorici, to je v tretjem stoletju. Razlaga takega stanja — za njeno še večjo zanesljivost si seveda želimo pričevanja še drugih naselbin — je lahko danes tale: Kelti stiškega naselja niso nasilno uničili, izgubilo pa je svojo prejšno politično moč, rekli bi lahko šc več, svojo samostojnost, kar se kaže v tem, da očitno ni smelo več obnoviti svojega obzidja. Prebivalstvo je v svojem mestu ostalo, toda ne več v nekdanji moči in svobodi. Se več: prejšnja socialna in duhovna struktura sc je porušila. To ugotavljamo v duhovnem in materialnem svetu. Stari duhovni svet, ki se nam najgloblje odkriva v grobnem kultu in ritualu, je potonil. Odslej prebivalstvo virskega mesta ne pokopava več v gomilah. Nad 300 let stari duhovni red je padel. Padle so njegove socialne osnove: stara družina in rod. Nastopile so
Stična. Sonda XII—XIII. Pogled na zid (druga faza). Spredaj se lepo vidijo stoj-ke za lesene opornike
nove socialne strukture, ki so duhovno izgubile svojo prastaro zasidranost, stare korenine so odpovedale. Novo je raslo očitno i/, duhovnih predstav zavojevalca: po njem so prevzeli grobni kult, po njem so oblikovali svojo materialno kulturo, svoj okus. Družina in rod, nosilca starega reda, sta se razbila v svoji starodavni obliki in drži. Novi, razred se je lahko oblikoval le v soglasju z novim zavojevalcem Podonavja in z novimi nosilci politične in vojaške moči. Oblikoval za ceno svoje originalnosti. Družbeni nosilci starih vrednot so hkrati s tretjim zidom sedaj propadli. Ta povezava je resnična in ne brez tragičnega simbola. Stare
vrednote, ki so ustvarile moč Stične, so se sedaj lahko držale le še /.a obzidjem, to pomeni, da niso bile več žive in ustvarjalne. Grobni kult nam daje to slutiti: nosilci, knezi starega reda pokopavajo na koncu halšlatskega obdobja res da še po prastarih obredih, toda iz njih je izginila stara kultna resnost in pieteta, izvotlil jih je zunanji blesk, ki je prenesel poudarek iz religiozne drže in prastarega obrednega simbola v zunanjo formo. Ta obredni simbol je nekdaj odpiral poti v zadnje resnice in dajal vsakdanjemu življenju herojsko držo, gola zunanja forma pa je mogla sedaj razkazovati le še zunanjo moč in veljavo. Te ugotovitve so seveda že povezane z dognanji našega raziskovanja gomil, dajemo jih le kot rezultate.
Še tretje zgodovinsko sporočilo stiskih raziskovanj je nadvse pomembno. Govori nam o usodi naselbine po prihodu Rimljanov in po politični organizaciji njihove oblasti. Tudi glede tega poznamo dve mnenji: po prvem predstavlja prihod Rimljanov ostro mejo; z njim je konec starega prebivalstva in njegove kulture. To starejše mnenje se predvsem v modernem času umika tezi, po kateri prihod Rimljanov ne pomeni tako močne zareze. Staro prebivalstvo naj bi predvsem na podeželju, zunaj rimskih centrov, živelo še naprej v svojih naseljih, približno tako, kot smo ugotovili za stisko prebivalstvo po prihodu Keltov v Srednjo Evropo in Podonavje. Stisko izkopavanje ne podpira, vsaj za Stično ne, druge moderne teze.
Rimskega gradiva, kot ga sicer dobimo pri nas v najstarejših rimskih grobovih, virsko mesto ni več dalo. To pomeni, da je moralo biti z organizacijo rimske politične uprave na začetku našega štetja opuščeno. Zaključek ima toliko večjo zgodovinsko težo, ker rimsko gradivo v stiškem prostoru poznamo, in sicer že iz prav prvih začetkov rimskega obdobja. V tej zvezi moramo omeniti grobove, ki jih je izkopal sedanji grosupeljski župan Janez Lesjak ob domači hiši (Stiaia 81, prej št. 104, »Kafehaus« nad stiškim samostanom) in ki sodijo v prvo in drugo stoletje našega štetja. Lahko jih povežemo z drugimi rimskimi ostanki, predvsem napisnimi kamni, ki so bili najbrž najdeni na prostoru od Stične do Ivančne gorice. Na področje Ivančne gorice moramo locirati tudi domnevno cestno postajo Acervo. Važna rimska cesta iz Emone v Siscio vodi lc slab kilometer proč od vznožja halštatskega naselja. Zanesljivo dokazano rimsko naselje je obstajalo v nekaj kilometrov oddaljenem Šentvidu. K njemu sodi verjetno grobišče v Petrušnji vasi; tam so pokopavali že od prvega stoletja naše cre dalje.
To pomeni, da je življenje v Stični teklo naprej, vendar ob vznožju opustele naselbine. Zaključek smemo torej razširiti, da je naselbina morala biti opuščena, da je bila toliko močna, da je prebivalstvo, za katero iz naših raziskovanj vemo, da je bilo prav pred prihodom Rimljanov v vsem zagonu, moralo zapustiti svoje mesto. Očitno je bila to zahteva novega gospodarja, ki mu je bilo staro mesto še vedno potencialna nevarnost.
Ali je bila usoda, kot nam jo kaže Stična, tudi usoda celotnega domačega prebivalstva na vsem dolenjskem ali celo slovenskem prostoru? Mnoge postojanke na Slovenskem govore drugače. Tako npr. Ulaka pri Ložu, kjer je Smid našel v stari prazgodovinski postojanki bogate rimske ostanke. Za drugod na Dolenjskem pa tega še ne vemo. Bodoča izkopavanja na drugih naselbinah bodo lahko pokazala, ali je Stična prototip za ves dolenjski prostor, ali pa je prav njena moč bila vzrok, da je na začetku rimske zasedbe tako nenadno prenehala.
Tridesetletno delo v Stični je dalo dragocen vpogled v samo zgodovinsko dogajanje prvega predkrščanskega stoletja na naši zemlji. To smo želeli v našem
Stična. Sožitje praz.govodinskih gomil in sedanjega naselja
zapisu predvsem prikazati. Dogajanje se koncentrira v tri pomembna vprašanja, ki so temeljna za zgodovino tega časa: vprašanje začetka železnodobne kulture v slovenskem prostoru, z njo je danes slovenski prostor — tako smemo reči — vstopil v zgodovino; vprašanje njenega konca, to je usode domačega prebivalstva ob rimski zasedbi; in tretjič njegove usode ob srečanju s keltsko kulturo in njenimi političnimi in vojaškimi nosilci.
Stična. Sonda VII. Ognjiščna kozica, inventar halšlalske hiše
Odgovori so marsikje presenetljivi in novi, predvsem pa sedaj dosti močneje podkrepljeni z dokaznim gradivom.
Na začetku stoji močno organizirana volja ljudstva, ki je zasnovalo svoje mesto v prav mogočni viziji: ne pozabimo, da je obseg 23 ha večji, kot so bili obsegi srednjeveških obzidanih mest, večji kot prostor rimske Emone ali pa večji kot istočasne Troje! S tem seveda ne bi želeli s količinskimi merili preskakovati v kakovostne, čeprav moramo pribiti, da je halštatska kultura na danes slovenskem prostoru samostojno, ustvarjalno dejanje.
Dosti večje in samostojnejše kot latenska kultura, ki jo je nasledila. Za njeno razumevanje nam daje sedaj Stična dragocene nove podatke. Prodor Keltov v Podonavje in njihova ekspanzivna sila, ki je segala v naš prostor iz panonskega Podonavja, ne z zahoda, za virsko mesto nista bili usodni vojaško; bolj sta sprožili socialne in duhovne premike v domačem prebivalstvu, in ti so prinesli konec stare kulture, konec »halštatske« kulture na našem prostoru. To pa je pomenilo tudi konec prejšnje moči in samostojnosti. V nadaljnji zgodovini je mesto očitno premagalo prvo krizo in na koncu zopet močneje zaživelo, kar vidimo v novih obzidjih, v novi izgradnji mesta, v novem prečnem obzidju. Tako je pričakalo prihod Rimljanov toliko močno, da Rimljani po vzpostavitvi svoje politične organizacije niso tolerirali njegovega obstoja. Prebivalci so morali zapustiti svoje staro mesto. Doživeli so torej tršo usodo kot ob srečanju s Kelti.
Za vse prikazano gledanje smo si v Stični ustvarili zelo močno dokazno gradivo. Čeprav ni bil namen našega članka, da bi ga podajali, je potrebno poudariti prav dejstvo, da smo s Stično dobili izhodiščno postojanko za obravnavo zgodovine prvega predkrščanskega tisočletja. V tridesetih letih dela Narodnega muzeja, je postala prvi vir te zgodovine. Bilo bi kratkovidno, če ne bi vedeli, da moramo gradivo še poglabljati in razširiti. Poglobiti v sami Stični, kjer npr. notranjosti sploh še nismo začeli prav raziskovati, in razširiti — raziskovanja v sosednjih gradiščih bodo pokazala, koliko je Stična pravilo in koliko samo izjema. V vsakem primeru pa bo podoba prvega predkrščanskega tisočletja po tridesetih letih našega dela v Stični z njo bistveno povezana.
Literatura
Za tistega, ki se želi še podrobneje poučiti o dosedanjem delu v Stični in dobiti predvsem potrebno dokumentacijo, dajem tu še važnejšo literaturo. Najboljši pregled stanja do leta 1960 daje J. Kastelic, Situla 1, 1960, 3—26: tam je navedena tudi starejša literatura. Po letu 1960 dobimo kratka poročila o vsakoletnih izkopavanjih v Varstvu spomenikov 8, 1960-61 do 17—19/1, 1974 in delno tudi v Arh. pregledu 2, 1960; 5, 1963 in 9, 1967. O izkopani gomili dajem dosedaj naj-obširnejši pregled z načrtom in večjim številom grobov v Svmposium zu Probletnen der jiJngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa. Bratislava (1974) 163—189 (Die Ausgrabungen In Stična und ihre Bedetung fur die siidostalpine Hallstattkultur), slovenski povzetek brez dokumentacije pa v publikaciji VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1970) 27—34. Obširnejša in številnejša so poročila o naselbinskih izkopavanjih, kjer je vedno načeta tudi splošna problematika Stične. Tako S. Gabrovec — O. H. Frev — S. Foltinv, Prvo poročilo o naselbinskih Izkopavanjih v Slični (Arh. vestnik 20, 1969, 177—196 in Germania 48, 1970, 11—33). Cfr. tudi Etruscans 2, 1970-72. 24—30. Drugo poročilo (s stanjem do leta 1969) daje O. H. Frev v že omenjenem zborniku Simpozija v Bratislavi (Svmposium 1974, 151—162). Celotno problematiko naselbinskih izkopavanj v železni dobi pri nas (s stanjem izkopavanj v Stični do 1972) dajem v Varstvu spomenikov 17—19/1, 1974, 25—40 in v Agglomerations fortifiees illvriennes. Collogue international Mostar 1974 (s stanjem do 1974, v tisku pri Centru za balkanološke študije Sarajevo). Arh. karta Slovenije je bila zaključena pred začetkom naselbinskih izkopavanj in jih še ne obravnava. Končna objava je v pripravi. — Iz članka je pomotoma izpadlo nekaj slik z dokumentacijskimi ponazorili. Prinesli jih bomo ob prvi priložnosti, ko se zopet povrnemo k problemom arheološke Stične,
TABOR NAD CEROVEM
Peter Fister*
Tabori so utrdbe, ki so jih na Slovenskem od XV. do XVII. stoletja zidali kmetje za obrambo pred Turki, Tudi prvi raziskovalec Kranjske Valvasor že v XVII. stoletju pravi, da pomeni ta beseda »zatočišče ali grad, v katerega se da zateči in ki lahko nudi varnost in zaščito«1. Istočasno dodaja tudi razlago imena, kar izvaja iz husitskega mesta Tabor.
Širše raziskave arhitekture slovenskih protiturških taborov2 pa so tem skopim ugotovitvam dodale še nekatere, ki so pojav ljudskih utrdb pri nas osvetlile tudi z drugih, do sedaj manj znanih strani. Slovenski tabori so v resnici ena izmed inačic ljudskih množičnih utrdb, ki so služile za zatočišča v vojni nevarnosti ali ob roparskem napadu; obenem pa so bile to stalne ali začasne utrjene shrambe ali kašče za vse vrste dragocenosti od živeža, obleke, živine pa do cerkvenih dragocenosti, ki so bile last posameznih cerkva, okoli katerih so tabori povečini nastali. Take utrdbe poznamo v vseh obdobjih in oblikah od preprosto ograjene skupine koč, prazgodovinskih gradbišč z okopi, sicilskih zidanih ljudskih trdnjav do utrjenih cerkva v Romuniji, ki so na las podobne našim taborom, ali do husit-skih utrdb na Češkem, po katerih so naši tabori prevzeli tudi ime3. Razlika med našimi in drugimi je predvsem v nastanku in funkciji, čeprav zaradi istega časa nastajanja na zunaj skoraj ni razlik (predvsem med našimi in romunskimi!). Slovenski tabori so dokaz samosvojega kmečkega koncepta obrambe pred Turki, ki se je oblikovno sicer zgledoval drugod, vendar je moral najti povsem svoje poti, če je hotel ta ljudski sistem obrambe sploh zgraditi. V Romuniji, od koder je, kot kaže, prišla ideja o vrsti utrdbe, so jih gradili le svobodni kmetje v neposrednem sodelovanju s cerkvijo, pri nas pa so nastajale pod večstranskim pritiskom: turškim, plemiškim (ti so se taborov bali, ker bi z. njimi narasla kmečka moč); cerkev sama je le delno pomagala, razen da je gradnjo dovoljevala'.
Ker so kmetje tako v resnici sami gradili tabore, čeprav so jim pri tem enako kot pri zidavi njihovih domov pomagali mojstri zidarji in tesarji — ti so gradili tudi fevdalne in meščanske utrdbe, zato so poznali tehniko te vrste arhitekture — lahko štejemo vse vrste taborov za ljudsko arhitekturo posebnega tipa in nivoja. Ta arhitektura po dosedanjih kriterijih ni niti prava ljudska niti stilna (visoka); če pa upoštevamo njeno bistvo in vsebino, pa je to lahko le kmečka arhitektura najvišjega nivoja, enako kot v to zvrst lahko štejemo vaške cerkvice iz istega obdobja*.
Kot so po letih 1408 in 1411 po prvih manjših vpadih pričeli Turki vse bolj ropati naše kraje in jih načrtno pustošiti, da b: pripravili prostor za invazijo na Avstrijo in Benetke6, so v 2000 km oddaljeni Transilvaniji v današnji Romuniji utrjene cerkve že uspešno odbijale podobne napade. Iz sicer skromnih zapisov iz tega časa je razvidno, da so transilvanske utrdbe gradili tudi mojstri
*61001 Ljubljana, YU, Na lami 5, dr. arch.
Tabor nad Cerovem danes, pogled z JZ strani, skica P. Fister, 3. 10. 1971
iz naših krajev; ti, pa so potem ideje o novih utrdbah prenesli k nam. Okrog najtrdneje zidane stavbe tega časa — cerkve, ki je že sama na sebi predstavljala zaščito, čeprav skromno, so tako pričele predvsem po letu 1469, ko so Turki skoraj vsako leto, včasih celo po večkrat, pridrveli v naše kraje, nastajati ponekod skromne, včasih pa tudi zelo močne ljudske utrdbe. Razdejanje, ki so ga za seboj puščali Turki, opisuje sodobnik v kroniki takole: »... monstrance, kelihe, mašna oblačila, oltarne prte in druge dragocenosti so Turki naropali, božje hiše spremenili v hleve, kjer so prirejali plese in sramotilne stvari. Duhovnike so sežigali, utapljali ali drugače pobijali, mnoge so odvlekli v sužnost. Novorojenčke so trgali od mater, pobili in nataknili na plotove, druge majhne otroke so vrgli v preluknjane vreče, tako da so njihove glave gledale iz lukenj
V
Tloris Tabora, stanje 1971, risal P. Fister
in jokale, videti je bilo grozno. Vsepovsod so ležali, kupi pobite živine in pobitih ljudi, nikogar ni bilo, ki bi jih; zakopal. Bili so hrana za pse in volkove. Na hribih, v vodnjakih so ležala trupla in razpadala na prostem samo na pol zakopana. Neznosen smrad je kužil zrak .. .«7. Ker je bila deželna vojska nemočna proti hitrim turškim vpadom, ker so plemiči v varnih gradovih še sami z medsebojnimi boji povečevali trpljenje ljudi, so si kmetje skušali prav s tabori zagotoviti varnost.
Obdobje gradnje taborov in turških vpadov je obenem tudi obdobje kmečkih uporov. Marsikateri tabor je postal izhodišče kmečke vojske proti fevdalcem. Zato so le-ti hoteli doseči, da bi morali kmetje oddati vse orožje v gradove, dobili pa bi ga le kadar bi bila neposredna nevarnost turškega napada. Obenem so ustanovili posebno komisijo, ki naj bi »pregledala tabore in ugotovila, kateri izmed njih je sploh sposoben obrambe, vse druge pa bi porušila«8, kar je bil seveda le izgovor za načrtno rušenje kmečkih utrdb, v katerih so kmetje pričenjali upore proti njim.
Poskus rekonstrukcije izgleda Tabora, risal P. Fister
Iz takih in podobnih vzrokov danes v Sloveniji ni pravzaprav nobenega popolnoma ohranjenega tabora, le nekaj se jih je ohranilo v sosednji avstrijski Koroški. Ob tem je zanimiva tudi ugotovitev, ki izhaja iz širokih raziskav, da se področje, na katerem je v XV. in XVI. stoletju nastala posebna arhitektura taborov, zelo dobro pokriva s tedanjim slovenskim etničnim področjem, razen nekaj osamljenih primerov v Istri in Zagorju, tako da lahko istočasno s posebnim tipom ljudske arhitekture govorimo tudi o specifično slovenski ljudski kolektivni arhitekturi.
Glede na različne krajevne razmere, potrebe in glede na različne načine nastanka ločimo tudi več vrst taborov od velikih dolinskih zapor do komaj za silo utrjenih cerkva. Tabor nad Cerovem spada po velikosti sicer med manjše tabore, je pa po svoji ohranjenosti med najpomembnejšimi pri nas.
Posebnost je tudi njegov namen in v zvezi s tem način nastanka. Rcdkokateri fevdalci so spoznali, da lahko tabore s pridom uporabijo tudi za zaščito svojih podložnikov, še redkejši pa, da jih lahko izrabijo za posebne utrjene postojanke. Vse pravice nad župnijo, v katero je spadal Tabor, so imeli že od leta 1260 Turjačani.9 Mimo je vodila ena izmed poti proti njihovemu posestvu in gradu, kot vodi še danes, zato so s tem, da so dovolili ali celo morda pomagali pri gradnji tabora na strateški točki nad potjo, v bistvu zaščitili bolj sebe kot svoje kmete, ki so tabor zgradili zase. Žal niso ohranjeni dokumenti o gradnji, vsekakor pa je moral biti taborski kompleks zgrajen konec XV. stoletja in pred letom 1526, kot to navajajo drugi viri10. Dokaz za to je tako v izbranem sistemu obzidja s polodprtimi stolpi in lesenim konzolnim obrambnim hodnikom kot v obliki strelnih lin. Podrobnejše primerjave bi nas sicer zapeljale predaleč, znano nam je pa večje število taborov, ki so bili zgrajeni pred popisom cerkvenih dragocenosti leta 1526, pa v tem popisu niso omenjeni. Tudi Valvasor ga v svojem seznamu ne navaja; v njegovem času je bil sicer že praktično brez pomena, a še odlično ohranjen.
Tloris in prerez. JZ obrambnega stolpa z vrisanimi možnimi smermi streljanja skozi line, risba P. Fister
Grič Tabor nad Cerovcm (492 m) obvladuje z JZ smeri vso grosupeljsko kotlino. Kot utrjena postojanka nad prometno cesto (morda je bila to le tovorniška pot) je bil obenem tudi pomemben člen v verigi postojank okrog ljubljanske kotline. Čeprav ne vemo nič določenega o širšem strateškem pomenu taborov v deželni obrambi, ki so jo načrtovali deželni stanovi in cesar, pa je gotovo, da je vsaj deželni knez, ki je imel pravico dovoljevati gradnjo taborov, načrtno določal njihova mesta.11 V našem primeru je bila točka pomembna torej z več strani, tako širše deželno, ožje fevdalno in na koncu še kot utrjeno kmečko zavetišče. Kot utrjena kmečka postojanka je imel morda še najmanj pomembno vlogo, saj je bil premajhen, da bi sprejel večje število ljudi; ti so se, kot pravi izročilo, raje skrivali v taborski jami pod hribom, v taboru samem pa — domnevamo — so bila skladišča ali bolje kašče za žito in drug
živež ter dragocenosti kmetov, stalen čuvaj in stalno določena skupina izvež-banih branilcev.
Podružnična cerkev sv. Miklavža, majhna, v osnovi še romanska cerkvica 7, gotskim prezbiterijem in baročno zakristijo, je morda nastala na ostankih starejše naselbine12. Kot smo že ugotovili, je bila konec XV. stoletja ali v začetku XVI. stoletja obdana s sorazmerno skromnim tabornim obzidjem, ki ima terenu prilagojeno nepravilno tlorisno obliko s tremi vogalnimi stolpi. Obzidje so sezidali iz materiala na mestu samem, saj so še danes vidni sledovi po vsem platoju okrog tabora, kjer so lomili kamenje za zidavo in verjetno tudi za žganje apna, kot je bilo tedaj v navadi. Ti posegi v teren so nekatere avtorje in po njih tudi novejše ljudsko izročilo privedli na misel o obstoju še enega obzidja'3. Sledovi na terenu pa zelo razločno kažejo, da tega ni bilo. Ce bi taka druga utrdbena linija res obstajala, bi morala biti lesena palisada; to pa bi bil izjemen primer, saj podobne rešitve ni bilo nikjer drugje, tako da z gotovostjo lahko sklepamo na eno samo obzidje. Tako razporeditev utrdb dokazuje med drugim tudi mesto strelnih lin, ki so predvsem v pritličnem delu, kar je bilo pri tedanjem orožju in načinu obrambe značilno za obzidja, ki so imela pred seboj večji prazen prostor.
Južno obzidje Tabora, za drevesom je vidna sprememba zidne strukture, joto P. Fister
Velikost tabora 17x10 sežnjev (32x18 m), če ne računamo stolpov, nam potrjuje, da utrdba ni bila toliko namenjena za zaščito velike množice prebivalcev z. njihovim imetjem, ampak da je bila neke vrste polvojaška postojanka, vključena v obrambni sistem, deloma kot stražna postojanka, deloma kot zaščita že omenjene prometne povezave med dvema dolinama.
Če si odmislimo leta 1702 prizidano zakristijo na zahodni strani, je cerkev točno v sredini obzidja. Prazen prostor za obzidjem je širok okrog 3 sežnje (5,5 m); bil pa je še manjši, če upoštevamo tudi konzolni leseni obrambni hodnik na obzidju, ki je bil navadno širok 3 komolec (1,4 m — kot je še ohranjen v Krčanjah na Koroškem). Širši je le prostor za vhodom in ob okroglem ter edinem pravem obzidnem stolpu. Na tem delu so bile v podobnih primerih zidane ali lesene kašče, kjer so imeli kmetje spravljene svoje stvari. Tudi na Taboru moramo tu iskati mesto kašč. Bile so najbrž lesene (pultna streha, naslonjena na obzidje, pod njo pa razporejene visoke lesene kaščne skrinje); če je bila tu nekdaj zidana stavba kot podaljšek današnjega prizidka stolpu, pa bo lahko pokazala le arheologova lopata.
V povprečju 3,5 sežnja (6,5 m) visoko obzidje z zunanje strani, ki je zvišano le na najobčutljivejšem delu ob vhodu na 5 sežnjev (9,5 m), je zidano iz lom-ljenca, ki je vezan z živoapneno malto. Debelo je 2 čevlja in 3 palce (71 cm), kar je običajna debelina manjših tabornih obzidij iz tega časa. Zid, ali bolje način zidave ob JV vogalu kaže, da so delo za krajši čas prekinili, saj je del zidu (8,8 m) zidan v drugi, kvalitetno slabši tehniki. Verjetno je kak dogodek zidanje za zelo kratek čas ustavil, delo pa je nadaljeval drug mojster (zidar). To dokazuje tudi drugačen koncept obrambe obzidja samega, saj so le na tem delu strelne line tudi v gornji obrambni etaži, na drugih delih pa so razpostavljene dosti bolj nepravilno in v različni medsebojni oddaljenosti v višini tako imenovane parterne (pritlične) obrambe.
Tabor je dovolj dobro utrjen pri vhodu, to je na svoji severni stranici, ki je za razliko od drugih še rahlo ukrivljena (deloma je to posledica oblike terena). Po gotskem utrdbenem sistemu (na gradovih), je bila pot speljana ob obzidju, da je bil napadalec kar najbolj izpostavljen strelnemu orožju, če je hotel priti do vrat. Pri nas imajo tak sistem razni srednjeveški gradovi (Lipnica pri Radovljici, Stari grad nad Kamnikom itd.). Kot vmesna ovira in obenem najbolj utrjena točka utrdbe je pot zapiral še glavni obzidni stolp. Tako tudi na Taboru pot teče vzporedno z zahodnim obzidjem in se zalomi ob edinem res utrjenem stolpu. SZ krožni vogalni stolp, debel 3,5 sežnja (6,5 m) in visok 5 sežnjev (9,5 m), je bil predviden ne samo kot del kašč, ampak tudi kot posebna obrambna točka. Strelne line je imeL v treh etažah: v spodnjem delu posebni »usmerjeni« strelni lini vzdolž zahodnega in severnega obzidja, ki sta obvladovali mrtve kote neposredno pod obzidjem, v srednjem delu te spodnje etaže pa posebno lino s krožno razširitvijo v sredini vizirja (navpične zareze), kar je posebej značilno za konec XV. ali začetek XVI. stoletja. V srednji etaži so bile strelne line, ki so danes prezidane v okna, najbrž podobne onim na obzidju (enostavne, pravokotne); napadalca, ki je prišel v neposredno bližino obzidja, pa je bilo mogoče odbijati še iz podstrešnega dela, ki je bil verjetno lesen in konzolno nameščen; imel je izsekane strelne line za puške ter je dajal možnost za obrambo zidu samega (vlivanje vrele vode, smole, metanje kamina ipd., ker takratni sistem ognjenega strelnega orožja ni dopuščal strelov navzdol).
če se je napadalec le prebil do severnega obzidja, kjer je bil vhod, je bil izpostavljen strelom iz lin v samem' obzidju, to stran pa je dodatno varoval še SV vogalni stolp. Vhod ni bil zaščiten z dvižnim mostom, čeprav so ohranjene kamnite konzole pod polkrožnim portalom. Te konzole namreč nimajo utorov za ležaje dvižnega mostu, v obzidju, ki je dobro ohranjeno, ni sledov o odprtinah
za dviganje in okrog portala ni poglobitve, kamor bi se most lahko zapiral, Takih portalov z dvižnimi mostovi je namreč še dosti ohranjenih (Krtina pri Domžalah, Cerknica itd.), tako da jc konstrukcija popolnoma jasna (te v našem primeru ni), manj pa je tako dobro ohranjenih taborov, kot je obravnavani, da bi ne imeli vhoda zaščitenega z dvižnim mostom. Zato je temu problemu posvečenega nekaj več prostora. Z analogijami po drugih utrdbah (gradovi, mesta) pa je mogoče tudi tu dobro rekonstruirati sistem obrambe vhoda. Po sledovih lahko namreč sklepamo na preprostejši sistem, ki je bil podoben načinu dostopa v posebej utrjene taborske stolpe. Preprosto leseno konstrukcijo mostu (ali bolje mostovža), ki je premoščala višinsko razliko med koncem poti (sledovi so vidni približno 2 sežnja (3,7 m od vhoda) in vhodom, so ob nevarnosti kar podrli, tako da je bil vhod z močnimi lesenimi in morda celo okovanimi vrati sorazmerno varen zaradi težko dostopnega in dobro ohranjenega terena ter zaradi višine približno 5 čevljev (1,5 m) nad tlemi.
JZ obzidni stolp, danes je v njem cisterna, ohranjena strelna lina pa kale, da je bila tudi kletna etala uporabljena za obrambo, joto P. Fister
Tako SV kot JZ vogalni stolp sta v bistvu le izrinjeni del obzidja ali v takrat naprednem, renesančnem smislu miniaturna bastiona, ne pa več prava srednjeveška obrambna stolpa, kakršne je bilo mogoče braniti tudi pri napadu z notranje strani utrdbe. Tudi višina, ki je celo manjša od obzidja, na katerega sta bila stolpa naslonjena s pultno streho, nam kaže za tiste čase modernejši način obrambe, ki ga drugi mojster, čeprav kasneje, ni hotel upoštevati pri gradnji JV vogala tabora. Ta del obzidja je zato kljub sorazmerno visokim zidovom najslabša  točka v obrambnem   sistemu,  ne  samo  zaradi   tega, ker
tu ni bilo vogalnega stolpa ali parterne obrambne linije, temveč zaradi lomljenja vzhodnega dela zidu, saj nastane s tem mrtvi kot, ki ga branilci s svojim strelnim orožjem ne dosežejo. Značilnost obeh manjših vogalnih stolpov je tudi v tem, da sta znotraj popolnoma odprta in da je mojster, ki ju je gradil, poz.npl tudi take podrobnosti, kot so značilni zaobljeni robovi, ki zmanjšujejo učir-kovitost oblegovalnega orožja, obenem pa so likovno še povsem naslonjeni na srednjeveško tradicijo; pravi renesančni stolpi bi morali imeti ločitev med temeljnim delom zidu in zgornjim, podobno kot je to dobro vidno tudi na gradu Turjaku.
Obzidje, v notranjosti tabora visoko nekaj več kot 2 sežnja (okrog 4 m), je bilo na vrhu ojačano in zaščiteno z lesenim obrambnim hodnikom; o tem pričajo zlasti sledovi na vzhodnem delu, kjer je zidovje razen vrhnjega zaključka
Strelna lina v Z obzidju, pogled z. notranje strani, joto P. Fister
skoraj popolnoma ohranjeno. O obliki in velikosti lesenega hodnika lahko le sklepamo, čeprav nam analogni primeri, ki so še ohranjeni in ki se med seboj bistveno ne razlikujejo, dajo sorazmerno točno podobo (Djekše ali Krčanje na Koroškem itd.). Nad zidanim je bil tudi leseni del utrdbe (morda v višini treh tramov), v njem pa vsaj v severnem, zahodnem in delu južnega obzidja vsekane strelne line. Tak vrhnji leseni venec, konzolno odmaknjen iz linije obzidja, je bil tudi na okroglem stolpu, kar je predstavljalo njegovo tretjo obrambno etažo.
Kritina obrambnega lesenega hodnika, ki je bil pri nas navadno prekrit z dvo-kapno streho, je bila najpogosteje iz skrilnih ploščic ali iz lesenih skodel, kar je bilo sicer izjemno zaradi nevarnosti požara (zažigalne puščice).
Strelne line so bile — razen že opisanih v spodnjem delu krožnega stolpa — preproste, pravokotne, s kratko vizurno odprtino; sestavljene so bile iz kamnitih klad in namesto oboka na vrhu iz hrastovih tramičev, kar je dokaz za ne preveč visoko stopnjo zidarskega znanja. Če upoštevamo število strelnih Lin (s tistimi v lesenem delu vred), je bilo v taboru okrog 50—60 aktivnih branilcev, to pa že ni bila več majhna obrambna sila. Opravili so lahko že tudi izpade iz utrdbe in tako morda preprečevali manjšim oddelkom prehod po nadzorovani cesti.
Oborožitev je temeljila najbrž v glavnem na hladnem orožju, to so bili kratki kmečki meči, pa sulice, kose (vrsta sulic z stranskim rezilom) in samostreli; za te so bile prirejene tudi strelne line. Značilne strelne line za puške so namreč vedno imele krožno odprtino na dnu ali na sredi vizure, kakršna je tudi v glavnem stolpu. Opisana strelna lina je bila prirejena za ročni topič ali trdnjavsko puško s kavljcm, za ognjeno strelno orožje pa sta bili prirejeni tudi obe usmerjeni lini ob straneh krožnega stolpa. Seveda to ne pomeni, da so bile v taboru le tri puške, mogoče pa je tudi to...
Ker ni ohranjenih sledov o prvotni obliki cerkvenega zvonika (zadnja predelava je iz leta 1886), ne moremo vedeti, ali je bil vključen v obrambni sistem ali ne in ali je v tem času že sploh obstajali. Če je v XVI. stoletju zvonik na istem mestu že bil, je lahko služil le kot opazovalnica, kvečjemu kot notranje zatočišče kot nekateri drugi (sv. Andraž nad Polzelo, Orchek pri Postojni itd.). Bolj verjetno pa se zdi, da je za notranje zatočišče služil le polkrožni stolp, seveda brez. današnjega vzhodnega prizidka in z vhodom v nadstropju; taki stopi so še ohranjeni v Trbižu in drugod.
Vprašanje je tudi, kako je bila urejena oskrba oblegancev. Današnja cisterna za vodo v JZ obzidnem stolpu je nova, saj je bila prvotno tudi kletna etaža namenjena obrambi, kar dokazuje zazidana strelna lina. Zelo verjetno je bila preskrba z vodo le improvizirana kot v večini naših taborov, sicer pa Turki taborskih utrdb niso nikdar oblegali dalj kot le nekaj dni. Ker so bile v taborskih kaščah pravzaprav vse zaloge živeža kmečkega prebivalstva, problemov s hrano ni bilo.
Na Taboru nad Cerovcm je dobro ohranjena še ena od značilnosti taborske obrambe, to je čistina okrog obzidja. Iz obrambnih razlogov je bila vsekakor nujna in verjetno je bila tako očiščena neposredna okolica vseh taborov (vsaj v širini streljanja, to je kakih 80—100 metrov), čeprav so danes te poseke in golicave že večinoma pogozdene.
Do danes se je ohranilo zelo malo ostankov taborov pri nas; nekaj vzrokov je bilo povedanih že v začetku, največ je bilo uničenega v preteklem stoletju, morda zato, ker večini ljudi šc danes ni znano, da predstavlja ta arhitektura pravzaprav največji napor našega človeka, da bi preživel eno najbolj črnih in najtežjih obdobij v svoji zgodovini. Na prvi pogled skromna arhitektura, če jo primerjamo z utrdbami gradov ali mest iz istega časa, je v resnici višji dosežek, če jo pravilno ocenimo in upoštevamo pri tem vse zapreke, ki so ji stale na poti med njenim nastajanjem. Sicer pa moramo žal ugotoviti, da tudi danes odnos do taborov ni dosti boljši kot prej, saj so primeri, ko bi jih
skušali reševati pred propadom skoraj izjeme, ki potrjujejo to ugotovitev. Čeprav je Tabor nad Cerovim eden najbolje ohranjenih, tudi on kljubuje času le zaradi kvalitetne zidave... Morda bo sčasoma le prodrla misel, da so tudi skromni ostanki slovenskih taborov pomembni spomeniki kulturne preteklosti našega naroda.
UPORABLJENA LITERATURA:
Fister P., Arhitektura slovenskih protiturških taborov, doktorska disertacija, Ljubljana 1974 in rokopis knjige z istim naslovom, Slovenska Matica, Ljubljana, 1975.
Jug S., Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine XVI. stoletja, GMDS XXIV, Ljubljana 1943.
Koblar A., Kranjske cerkvene dragocenosti leta 1526, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko V, Ljubljana 1895.
Komelj I., Gotska arhitektura, Ljubljana 1969. Kos M., Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955. Leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1936.
Sedej I., Kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju, vodič po razstavi, Ljubljana 1970
Singer S., Geschichte der Pfarren des Obernrosenthales, Klagenfurt 1938.
Tancik F., Orožje in bojna oprema I, vodič in razstavni katalog, Ljubljana 1971.
Valvasor j. V., Die Ehre des Herzogtums Krain, 1668.
Zadnikar M., Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.
OPOMBE
1 J. V. Valvasor v svoji XI. knjigi Die Ehre des Herzogtums krain na strani 212 pojem tabora razlaga predvsem z vojaškega stališča, saj je sam pripadal sloju, ki so mu bili tabori trn v peti, kar se še posebej vidi v opisu kmečkih uporov.
2 Avtor je zbral podatke o slovenskih taborih in med njimi tudi o Taboru nad Cerovem v okviru svoje doktorske disertacije, ki jo je zagovarjal junija 1974. Med drugim je zbral gradivo o preko 350 objektih, kar je pripravljeno za tisk v okviru redne zbirke Slovenske Matice za leto 1975
3 Mesto Tabor so ustanovili husiti leta 1420 kot posebno ljudsko utrdbo, tako da je ime postalo sinonim za druge utrdbe podobne vrste. Kot ugotavlja že Valvasor, je imelo husitsko mesto tudi svoje posebnosti, na primer visok stolp; Iz njega so nadzorovali okolico in tudi pri slovenskih taborih je stolp mnogokrat bistveni sestavni del (laki stolpi so bili kasneje ali že v času uporabe taborov predelani v zvonike; od tod večje število samostojnih zvonikov iz tega časa pri nas).
4 Cerkev je skušala z zbiranjem križarjev, pobiranjem »turškega davka« in podobnim odvrniti »dednega sovražnika krščanskega imena«, sama pa je utrjevala predvsem samostanska središča, ki so sicer služila marsikje kot zatočišča kmetov (Stična), bila pa so maloštevilna. Zelo malo je konkretnih podatkov o pomoči cerkve pri zidavi taborov, razen da so seveda morali župniki dovoljevati gradnjo in da so se najbrž marsikje že zaradi zagotovitve varnosti cerkva samih pridružili graditvi utrdb (Šentjernej).
5 Dr. I. Sedej v razpravi o Kmečki hiši na slovenskem alpskem ozemlju (Ljubljana, 1970) ugotavlja na str. 6: »Bistvena razlika med arhitekturo posameznih družbenih plasti in stanov v tem obdobju ni v obliki in bogastvu arhitektur, marveč v namembnosti kmečkih objektov in njihovi funkcionalni prilagoditvi.«
6 Podatki so povzeti največ po Zgodovini Slovencev M. Kosa.
7 Pričevanje povzeto po župni kroniki Seckaua (?) iz XV. stoletja. Kraj je nekje v Rožu . .
8 Zapisnik sklepov kranjskega deželnega zbora v Ljubljani dne 24. ti 1515. leta, Arhiv Slovenije I, fasc. 211.
9 M. Zadnikar, Romanska arhitektura, 170.
10 Ti podatki so objavljeni v Leksikonu Dravske banovine str. 359 in ponovljeni v Krajevnem leksikonu Slovenije II, str. 126.
11 Avtorjeva študija o slovenskih protiturških taborih je pokazala, da je bilo nekaj takih načrtno organiziranih taborskih kompleksov vzdolž glavnih turških vpadnih poti in okrog večjih centrov, tako okrog Ljubljane, Celovca, kjer je bil niz zgoščen najbolj na J in JV strani, okroij Celja in Trsta. Arhivske potrditve za take domneve sicer ni ali pa še ni bila odkrita.
12 Podatki o starejši naselbini so povzeti po Krajevnem leksikonu Slovenije.
13 Tudi nepiavilni podatki o dvojnem obzidju v istih virih kot pri opombi It. 10.
RASTLINSTVO KOT LIKOVNI MOTIV: STISKA RENESANČNA POSLIKAVA IZ LETA 1555
.lure Mikuž*
Eden najlepših kulturnih in umctnostnozgodovinskih spomenikov ne le v grosupeljski občini, ampak v vsej Sloveniji, je gotovo cisterci janski samostan v Stični. Ce bi se izčrpno lotili vsakega detajla, ki se je v sklopu samostana ohranil, bi napolnili celo knjigo. Zato smo za letošnji prispevek izbrali majhen, a tembolj vreden umetnostni biser: renesančno poslikavo majhnega samostanskega hodnika iz leta 1555. Ko je pokojni profesor Štele še pred vojno popisoval samostanske znamenitosti, je poslikavo v svojih konzervatorskih zapiskih, ki navadno vsebujejo zgolj gola dejstva in opise, navdušeno označil z besedami: »Renesančna slikarija, ki je menda pri nas edinstvena.«
Do samostanske kuhinje nas z. vrtne strani pripelje hodnik s tremi križnimi svodi, ki slonijo na renesančnih konzolah. Ves obok je poslikan. Na beli podlagi vidimo danes precej slabo ohranjeno in še slabše čuvano rastlinsko poslikavo Med rastlinskimi stebri se prepleta gosto listje in številni cvetovi. Na prvem oboku so naslikani tudi majhni sadeži v obliki rdečih jagod. Listje je različnih oblik, od trtnega in drevesnih listov do hmelju podobnih »storžev« ter raznih namišljenih tvorb. Med rastlinstvom je ohranjenih še nekaj naslikanih ptičev, med katerimi spoznamo na srednjem polju stisko papigo. Osrednje polje je danes najslabše ohranjeno, tako da lahko lc slutimo, kakšen je bil grb s sidroma, ki ga je tu videl pred vojno dr. Stcle. Ce vstopimo v hodnik z vrtne strani, opazimo nad vrati v kamnito ploščo vklesan napis: »SPLENDIDV(M) HOC OPVS VVOLFGA(NG) NEFFIVS ABBAS DE INTEGRO FIERI CVRAV1T ANNO D(OMI)NI MDLV GVBERNAT(IONIS)SVAE VII«
kar pomeni: Za popolno izvedbo tega sijajnega dela je poskrbel opat VVolfgang Neff leta 1555, v sedmem letu svojega upravljanja. Napis nam torej točno datira slikarijo v prva leta po sredini 16. stoletja. To je čas, ko je spričo težkih duhovnih, družbenih in drugih kriz naša umetnost po spomenikih najrevnejša. Se posebno vrednost ima stiska poslikava danes, ko je vojna uničila številne gradove po Sloveniji. S tem so propadle tudi nekatere poslikave iz srede 16. stoletja, od katerih mnoge niso bile niti zabeležene niti prefotografirane. Tako je ostala stiska freska ena izredno redkih, morda celo edina, gotovo pa najpopolnejše ohranjena slikarija z rastlinsko motiviko, ki krasi kak necerkveni prostor pri nas. Kako je ta, na prvi pogled morda skromna rastlinska slikarija v resnici pomembna, izvemo, če si ogledamo, iz kakšnih izkušenj, zgledov in okusa v resnici izvira. (Bodisi da je slikana po kakšni predlogi ali pa je rezultat slikarjeve fantazije in invencije — s svojo prisotnostjo sredi 16. stoletja v našem prostoru
* 61000 Ljubljana, YU, Tobačna ul. 2.
nam pomeni dragoceno pričo o novem renesančnem okusu in pojmovanju. Popolnoma pa bomo lahko razumeli njen pomen le, če si ogledamo, kako je rastlinstvo postalo v evropski umetnosti samostojni likovni motiv. Saj vemo, da je bila do konca srednjega veka narava v umetnosti le drugotna; njeni elementi nastopajo včasih kot krasilni — na primer na listnatih kapitelih v gotskih cerkvah — ali pa kot simbolični — na primer podoba lilije ob Marijinem liku kot znak njenega devišlva itd.
Do uveljavitve rastlinstva kot samostojnega likovnega motiva ob koncu 15. stoletja je vodilo več vzporednih, med seboj prepletajočih se poti. Iz ozke povezanosti in medsebojne odvisnosti je danes težko izločiti posamezne dejavniKe ter določiti njihov pomen in prvenstvo. Važnejše je, da se zavemo, kako revolucionaren jc bil premik v splošnih socialnih in duhovnih gledanjih 15. stoletja, ki je bil vzrok enega najradikalnejših umetnostnih dejanj v razvoju evropske umetnosti.
Stiski samostan: napis nad vhodom, ki vodi v kuhinjo.
Morda je za razvoj in osamosvajanje rastlinstva najpomembnejše dogajanje v grafiki. V drugi polovici 15. stoletja postaja grafika že sama po sebi prvič pomembnejše izrazno sredstvo in obenem tisti medij, ki pospešuje razširjanje in preseljevanje raznih umetnostnih slogov po vsej Evropi. Srednjeevropski in severnoevropski grafiki tega časa, kot so predvsem Isracel van Meckenem, Martin Schongauer, Albrccht Diircr in vrsta anonimnih mojstrov, začnejo izpolnjevati ploskve lesorcznih in bakroreznih plošč z. vse bogatejšim rastlinskim okrasjem. Rastlinstvo, ki se začne, iz sprva krasilnih položajev na robovih in manjših poljih grafičnega lista kmalu razraščati preko vse ploskve, postane kmalu sestavina motiva in si začne podrejati vse druge postave in predmete na sliki. Oblike listov,
Stiski samostan: strop hodnika, ki vodi v kuhinjo z renesančno poslikava iz
leta 1555.
vitic, cvetov in sadežev, ki so sprva še upodobljeni po domišljijskih, fantastičnih predlogah, postajajo vedno bolj podobe resnične, v naravi opazovane vegetacije.
Številni odtisi majhnih grafičnih listov so te rastlinske oblike raznesli po vsej Evropi in kmalu so se razširile tudi v druge umetnostne tehnike. Tako najdemo sledove rastlinstva iz grafičnih listov na majhnih izdelkih umetne obrti, v tabelnem slikarstvu, v plastiki, še posebej na nagrobnih spomenikih ter v monumentalnih freskah.
Prav cerkveno fresko slikarstvo je drugi kazalec razvoja rastlinske motivike. Mesnate, neorganske, največkrat akantove vitice, pojmovanc zgolj kot ornament, so že sredi 15. stoletja večkrat krasile manj pomembna dekorativna polja cerkvenih poslikav. V drugi polovici stoletja se začno dekorativne vitice z velikimi, neorganizirano razporejenimi debelimi listi širiti čez svoja dekorativna polja, prepletajo ozadja naslikanih svetniških postav ali figuralnih prizorov. Take na primer najdemo na freskah v stolnici v Gradcu, ki so izredno pomembne za razvoj slovenske umetnosti. Te poslikave so namreč vplivale na krasitve malo kasneje zidanih velikih župnih cerkva po nekaterih slovenskih mestih (Šk. Loka, St. Rupert itd.). V isto vrsto rastlinskih poslikav lahko prištejemo tudi dekorativno vegetacijo, ki zapolnjuje krasilna polja na freskah Janeza Ljubljanskega
na Kamnem vrhu nad Ambrusom, na Visokem pod Kureščkom in na Muljavi. Soroden tem je na primer tudi ohranjeni fragment iz leta 1482 na stebru pod korom glavne ladje v stiski samostanski cerkvi.
Isto hotenje časa je pobudilo v drugačni likovni govorici uresničene lahkotne rastlinske oblike, ki se prično prvič uveljavljati kot likovni motiv na juž-nonemških, predvsem augsburških iluminiranih rokopisih konca 15. stoletja. Slikani rokopisi poznajo rastlinske dekoracije že precej pred tem časom. Največkrat ima rastlinstvo na njih krasilno funkcijo bordur, to je krašenih robov teksta oziroma figuralnega prizora. Take načine krašenja rokopisov so ob koncu 14. stoletja iluminatorji prenesli iz scvernoitalijanskih (predvsem toskan skih) rokopisnih delavnic na Češko. Tu so se razvile bogate rastlinske krasilne oblike v rokopisih kralja Venclja. Po čeških husitskih vojnah je dediščino tega slikarskega načina prevzela dvorska kultura Dunaja in njenega kroga, preko katerega sta ga sprejela tudi samostana s pomembnimi rokopisnimi delavnicami v Melku in Salzburgu. Novo nastajajoče meščanstvo nemškega juga je spodbudilo tudi vedno večjo profanizacijo, te sicer dolgo izrazito liturgične cerkvene dejavnosti. Nastajati prično razne meščanske družinske kronike in podobno, s čimer začno izginjati meje med cerkvenimi in posvetnimi rokopisi. Augsburg, ki je z najbogatejšo nemško trgovsko in obenem mecensko družino Fuggerjev postajal najpomembnejše mesto srednje Evrope in obenem središče severnorcne-sančne kulture, je postal z rokopisno delavnico samostana Svetega Ulriha in Afre tudi središče in žarišče nove mode v iluminatorski dejavnosti. Augsburški
Stiski samostan: del renesančne poslikave iz, leta /555.
Stiski samostan: del renesančne poslikavc iz. leta 1555.
krasilci rokopisov so razvili novi slog lahkotnih zračnih bordur iz rastlinskih vitic z listjem in cvetovi, ter med vegetacijo vpletenimi grbi, listnatimi maskami, včasih tudi angeli in redkokdaj tudi kakšno živaljo. Vpliv augsburških rokopisov je segel po vsej Evropi. Za slovensko umetnost je izredno pomembno, da je delovala v Kranju rokopisna delavnica, v kateri je delal verjetno vsaj en augsburški iluminator; s tem se je preneesel slog augsburških krašenih rokopisov tudi k nam in se tu udomačil. In kot jc bilo južnonemško rokopisno slikarstvo tisto, ki je pobudilo rastlinske cerkvene poslikavc v stari Bavarski, tako je tudi v Sloveniji nastalo največ cerkvenih poslikav v slogu augsburških rokopisov v okolici iluminatorske delavnice v Kranju. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je bila pot preko rokopisnega slikarstva odločilnejša kot pa pot direktnega prenosa vplivov preko cerkvenih spomenikov; na Koroškem na primer v glavnem nimamo spomenikov v slogu, kakršen se kakor na Bavarskem razširi zopet na Gorenjskem: Spodnja Bcsnica, Britof, Brod, Bohinj itd.
Toda preden je arhitekturni prostor sprejel novi slog rastlinske poslikavc kot najustreznejši, so se morale v njem samem izvršiti radikalne in usodne spremembe. Gotska cerkvena arhitektura jc bila na evropski celini v svojem začetku izrazito konstruktivnega značaja, kmalu pa je začela prejemati iz angleškega stavbarstva prve vplive tako imenovanega dekorativnega sloga. Položaj ob koncu 15. stoletja je s svojim vsesplošnim razpuščanjem v srednjem veku uzakonjenih cerkvenih in po-
svetnih oblik rodil nov način mišljenja in umetniškega ustvarjanja; po pretiranem krašenju, preobloženosti in nepotrebnem členjenju v najmanjše detajle ga najustrezneje poimenujemo poznogotski barok. V takem okolju je začela tudi nekdaj mogočna konstruktivna gotska arhitektura, ki je dosegla estetski vrh v katedrali, počasi izgubljati svojo nosilno in tvorno funkcijo in je vedno bolj prevzemala le krasilni značaj. Nosilni stebri, rebra in obočni loki postajajo čedalje bolj razvejani in razdrobljeni, zgolj aplicirane stavbne oblike. Nekdaj umirjene gotske strope križnih obokov je počasi zamenjal iracionalno prepredeni zvezdasti svod. Lep primer tega imamo npr. pri nas v Kranjski gori. Ko postajajo prej nosilni stavbni členi le aplicirane, krasilne oblike, jih pričnejo zamenjavati z naslikanimi arhitekturnimi oblikami. Tako se razvije iluzionistični način krasitve sten in stropov z naslikanim krogovičjem, loki, stebri itd. Na poljih, ki jih naslikani arhitekturni členi omejujejo oziroma določajo, pričnejo slikarji upodabljati vedno bogatejše rastlinske vitice, veje in liste. Te oblike se kmalu razrastejo, da začnejo po zgledu sočasnega kiparstva kmalu nadomeščati celo nekdanje nosilne stavbne člene same. Ta težnja se srečno združi z. novim duhovnim prizadevanjem po vedno večjem privatiziranju kultnih prostorov, zaradi česar postajajo cerkvene arhitekture manjši, intimnejši prostori, največkrat v obliki kapel. Hude krize, ki so ob koncu srednjega veka pretresale religiozno misel, so razklenile stoletja prevladujoča načela sholastičnih dogem. Obenem je razgibana skoraj mistična hiliastična situacija pred letom 1500 že ustvarjala napelo stanje, ki jc izbruhnilo v najrazličnejših oblikah reformacije in spremljajočih heretičnih gibanj 16. stoletja. V tem trenutku sta vdor renesančne miselnosti z juga in profanizacija vsega človeškega življenja, ki se je dokončno uveljavila tudi v srednji Evropi, začela spreminjati nekatere najosnovnejše katoliške resnice. Cerkveni prostor v tem času ni mogel biti več srednjeveška prispodoba božje države z vsem poučnim in prestrašcvalnim aparatom, ampak je v skladu z vse bolj uveljavljenim prepričanjem, da se bo raj spustil na zemljo, postajal podoba nebeškega paradiža. Tega so predvsem razni apokrifni verski spisi opisovali kot kraj s samimi drevesi, polnimi sadežev. V raju so rastline, ki nikoli ne uvenejo, ki nenehno rodijo in imajo na tisoče listov in poganjkov; na njih rastejo sadeži, ki se kot grozdi prepletajo med vejevjem. V to rajsko podobo sodi poleg rastlin le še nekaj posebej izbranih ptic.
Toda ne le vodilna religiozna ideja o nebeškem paradižu, tudi družbeno dogajanje, predvsem vse bolj uveljavljajoče se meščanstvo je pripomoglo k širjenju rastlinskih oblik v likovni umetnosti. Zunanji znaki vedno bolj cvetoče trgovine, bančništva ter rokodelstva so bile v mestih velike, bogato opremljene meščanske stanovanjske hiše; znamenja uveljavljajoče se mestne oblasti — predvsem proti cerkveni in fevdalni — pa mestne hiše, sodišča itd. V teh arhitekturah, v vrhnjem nadstropju ali pa v pritličjih, preddverjih in hodnikih začnejo prostore vedno bolj krasiti v novi modi, ki se zgleduje v ureditvi vrtov, parkov in nasadov. Zato pričnejo strope in oboke teh prostorov poslikavati z rastlinstvom, ki ponazarja oziroma posnema način postavljanja vrtnih ut, to jc iz rastlinja in lubja postavljenega vrtnega zatočišča pred vetrom in soncem. Taka poslikava, ki je kmalu vplivala tudi na krasilni program cerkvenega prostora kot rajskega vrta, je imela dvojni pomen. Ustvariti jc hotela ravnotežje med vtisom zaprtosti in intimnega zavetja ter med njegovim odpiranjem v naravo. Tako je začela prvotno naslikano vejevje oziroma mesnate rastlinske oblike
Zbornik obfine Grosuplje VII, T)7j
171
Stiski samostan: renesančna poslikava iz 1555 z vidno stisko papigo.
vedno bolj nadomeščati trta, pa tudi bršljan, vrtnice itd., torej vedno lahkotnejše rastlinske oblike, ki smo jih videli že v nemškem rokopisnem slikarstvu.
Tudi fevdalci niso zaostajali za novim okusom časa. Predvsem v Franciji in Italiji že od časa internacionalnega dvorskega sloga uveljavljeni lovski prizori so postali po vsej srednji Evropi priljubljeni ob izrednem razmahu lova kot najpogostejše plemiške zabave v krogih najpomembnejšega severnorenesančnega vladarja Maksimiljana I. Tako se začne po gradovih na raznih lovskih prizorih vedno bolj uveljavljati naslikana krajina in z njo tudi rastlinska motivika. Rastlinstvo postane kmalu pogosta samostojna tema poslikave celih grajskih prostorov. Kakšen pomen je imela ob prelomu 15. v 16. stoletje rastlinska poslikava v srednji in severni Evropi, nam lepo priča tedanji slikarski red iz Konstan/c ki veleva vsem slikarjem, da morajo brezhibno obvladati slikanje rastlinja in sploh »zelenega v zelenem«.
V umetnosti italijanske renesanse je seveda potekal razvoj slikanega rastlinstva drugače. Tu so dobili elementi narave z uveljavitvijo renesančne umetnosti tudi enakopravno vlogo in so največkrat enakovreden sestavni del kompozicije. Leonardo da Vinci je v milanskem Castcllo Storzcsco leta 1498 poslikal z vejevjem Sala delle Assc, vendar je freska še nekaj časa ostala brez odmeva in nasledstva. Koncept italijanske inačice vrtne ute — pergole, se je uveljavil šele v 16. stoletju; najprej v tabelnem slikarstvu (na primer pri Mantegni) in šele kasneje v poslikavah celih prostorov pri Correggiu.
Stiski samostan: med renesančno poslikavo je viden stiski grb z dvema sidroma.
Čeprav 16. stoletje pri nas ni moglo biti naklonjeno velikim umetnostnim podvigom, pa veliko število rastlinskih poslikav po raznih koncih Slovenije priča, da naša dežela v sodobnem umetnostnem dogajanju ni bila provinca, ampak v srednjeevropski estetski prostor vključena pokrajina. V rastlinskih po-slikavah naših podružničnih cerkva sicer najdemo — na splošno gledano — dva ali tri različne koncepte slikarij, vendar so prav vse rezultat opisanega zgodovinskega dogajanja in hotenja. Celo več: ne smemo prezreti že poudarjene resnice, da je bil način rastlinske poslikave zamišljen za prav majhne kultne prostore in zanje najbolj ustrezen. Zato lahko prav nekatere slovenske podružnice predstavljajo edinstvene estetske celote »porastlinjenih« prostorov — prispodob rajskega vrta. Rekli smo že, da profanih poslikav v naših gradovih ni več. Predstavljamo si lahko le, da so bili tudi v naših za lov primernih krajih lovski prizori zelo priljubljeni. Zato je stiska poslikava še pomembnejša. Poleg tega, da je izjemna dekoracija necerkvenega prostora, je po času nastanka sredi 16. stoletja že tudi časovno nekoliko odmaknjena od poslikav slovenskih podružnic, ki so nastale v prvi polovici stoletja. Tako nam freska v Stični pripoveduje o dobi, ki svojega sicer še aktualnega umetnostnega okusa ni zmogla več dokazati v izvedenih spomenikih. Stiski opat Neff je v tej situaciji izjemna postava. Z dobrim gospodarjenjem je omogočil gradnjo najlepšega samostanskega krila, tako imenovane Neffove opatije. In enega izmed njenih hodnikov je leta 1555 okrasil z edinstveno rastlinsko renesančno poslikavo pri nas.
KOZMIJANA S KRKE, PATRONA 2IVINE
Milan Dolenc*
Ljudje so si v svoji nebogljenosti predstavljali, da so življenje ustvarili bogovi; zato je naravno, da so jih imeli tudi za varuhe življenja. To varstvo so zaupali bogovi dobrim duhovom in postranskim božanstvom. Zato imajo vsa verstva bogove, zaščitnike zdravja in pomočnike zdravnikom in lekarnarjem. Ljudje so si izbrali v raznih krajih posamezne svetnike za priprošnjike proti posameznim boleznim, imamo pa tudi patrone za živino ali za posamezne vrste živine.
Iz zgodovine medicine je znano, da so nekaj stoletij pred našim štetjem in tudi pozneje zdravili v Grčiji, kasneje tudi v rimski državi in v vseh večjih mestih Sredozemlja grški zdravniki. V začetku krščanstva so se dalj časa ukvarjali z zdravljenjem samo nekristjani, šele v tretjem stoletju so se pojavili prvi krščanski zdravniki. Med prvimi sta bila brata Kozma in Damijan. Rojena sta bila v Arabiji, verjetno v drugi polovici 3. stoletja Zdravstvo sta študirala v Siriji, prakticirala pa v Eritreji v Ciliciji v Mali Aziji, in postala kmalu slavna. Bolnike sta skušala privesti v krščansko vero. Cc jima je uspelo, je bilo to za njiju največje plačilo za ozdravljenje. V dobi cesarja Dioklecijana so ju preganjali zaradi vere in končno leta 303 obsodili na smrt. Nekateri medikohistorikl mislijo, da je to le legenda. Pozneje so ju izbrali za svoja varuha zdravniki, posebno kirurgi, lekarnarji, bolniki, zdravstveni zavodi in zdravniške visoke šole. Nikjer pa nisem slišal, da bi bila tudi patrona za živino.
Pred leti sem iskal v Malih Dolah pri Temenici staro zdravniško knjigo. Ob tej priliki mi je kmet Antončič pokazal manjši kip sv. Kozmc in Damijana. Ta kip jc spravil, ko se je porušila kapelica, ki je stala ob cesti pod njihovo domačijo. Kapelico so postavili, kot pripovedujejo stari ljudje, potem ko jc leta 1884 kuga (verjetno goveja kuga) pomorila večino živine v okoliških vaseh. Ljudje so hodili nato vsak večer h kapelici, v kateri je stal kip obeh svetnikov, molili rožni venec, da bi na njuno prošnjo bog obvaroval živino prod kugo. Tako sem prvič slišal, da so ju častili kot zavetnika živine.
Kip je lepo izdelan iz lesa in pobarvan. Visok je 30 centimetrov. Med svetnikoma je Kristus na razpelu. Kip je na lesenem podstavku, sredi njega pa je bila še pred dvema letoma čitljivo napisana letnica 1885. Po dveh letih je kip, ker ni bil pravilno shranjen, močno poškodovan, svetnikoma so odpadle roke, tako da se ne da ugotoviti, kaj sta držala v rokah. Barve so skoraj popolnoma zbledele in tudi letnica se več ne vidi. Kip bi morali restavrirati in ga spraviti, kamor spada.
Na kugo spominja tudi travnik, imenovan »mrhovka«, kjer so zakopavali živino iz treh okoliških vasi, ki je poginila za kugo. Travnik leži blizu Antončičeve kmetije, ki je bila marof stiškega samostana do časa cesarja Jožefa II, ko je leta razpustil samostan.
* 61000 Ljubljana, YU, Pohorskega bataljona 41, doktor vet. znanosti
Nek kmet z dobrepoljske doline mi je pred kratkim pravil, da so hodili na romanje na Krko peš. Rekli so, da mora vsako leto vsaj eden iz družine na božjo pot, da bo živina zdrava, posebno pa da bo dosti jajc.
Za češčenje teh svetnikov sem zvedel tudi od neke stare ženice iz Velikih Leš pri Krki. Pri njih doma so po večerji molili na čast sv. Kozmi in Damijanu z besedami: za zdravje pri družini in živini ter nato zmolili očenaš.
Da so častili svetnike v Lešah, ni čudno, saj Lcšc niso daleč od Krke, kjer jima je posvečena farna in romarska cerkev. V tej okolici so imeni obeh svetnikov združili v eno samo in ju imenujejo »Kozmijana«. Na Krko so hodili na božjo pot romarji od blizu in daleč. Posebno slovesno so obhajali domačini njim god, ki je bil včasih 27. septembra; na ta dan so imeli semenj; žegnanje pa je bilo v nedeljo po 27. septembru. Na podobici obeh svetnikov, ki so jo izdali po prvi svetovni vojni, je bilo napisano, da so bila tedaj romanja prve tri nedelje po velikem šmarnu. Da ne bi bil prevelik naval romarjev, so napravili razpored zanje tako, da so prvo nedeljo prišli s Kočevskega, drugo z Gorenjskega, tretjo pa Dolenjci in okoličani. Pozneje so prihajali Kočevarji o binkoštih. Po zadnji vojni sta bila glavna romarska dneva 26. septembra, kot jc po novem praznik, in v nedeljo po prazniku.
Ljudje so hodili na božjo pot, da bi prosili Kozmijana za svoje zdravje ali zdravje domačih pa tudi živine. Dokaz za to sta dva seznama opisa bolnikov in drugih votantov te nekdaj znamenite romarske cerkve sv. Kozme in Damijana na Krki. Oba seznama hrani župni urad na Krki.
Prvi seznam, rokopis iz 1710. leta je Brcvis Vitae, Martiyry, ac Miraeulorum expositio SS Cosmae et Damdani. Napisal ga je frater noviciata cistercijanskega samostana v Stični v nemškem jeziku, pozneje jc bil preveden v latinščino. Knjižica obsega 103 strani formata 14x10. Prvi del obravnava v teološkem smislu življenje in smrt Kozme in Damijana, drugi del (caput septimum) našteva in obravnava ozdravljenje vseh vrst bolezni v času od 1646. do 1700. leta; tretji poroča o bratovščini Kozme in Damijana ljubljanskih zdravnikov. Koliko je v tem seznamu navedenih primerov čudežnih ozdravljenj živine, do sedaj nisem mogel ugotoviti (glej sliko na str. 175).
Drugi rokopis Libcr continens gratias a SS Cosmae et Damiano obtentas, inci-piedo 1757. Rokopis je napisan v težko čitljivi nemščini v knjigi formata 20x16, ki so jo sicer uporabljali za cerkvene račune. V njej so vpisani primeri čudežnih ozdravljenj v času od 1757. do 1770. leta. Seznam je pisal župnik in dekan na Krki stiski menih pater Albert Radicz iz znane družine ljubljanskih Radiczcv, katerih predniki so pridobili plemstvo v bitki pri Sisku. Od 1770. leta dalje do leta 1784 jih je v latinščini pisal Edmund VVellcr, župnikov pomočnik. Za njim jc verjetno pisal kaplan Poljane. Vseh zahval je vpisanih 694. Rokopis hrani krška farna cerkev.
Pokojni Alojz Zupane, župnik v Šmihelu pri Žužemberku, jc prepisal vseh 694 zahval v krško kroniko, meni pa je iz prijaznosti prevedel v slovenščino 108 zahval, ki se nanašajo na ozdravljenje živine. Predolgo bi bilo, da bi navedel vse primere, zato naj naštejem le nekatere:
1. Anton Svetic iz trebanjske fare, soseska sv. Križ, jc imel bolnega vola in bi mu skoraj poginil. V velikem zaupanju do obeh svetnikov se je zaobljubil na božjo pot na Krko. Vol je bil v nekaj dneh rešen nadloge.
BREV1S
Vita? Martyry2c miruculo. rum e.vpolTtio
SS COSMAV DAMJANI
£\ ^crnunico inlatinumidio. m a nuciućU
srnici)
operi ^ Cu j jI dam Kcl iojofi (vat ru Novi t v ilnci Stretmč «t4id cundcm horuiitcficuj.
■ uivcilU'
Al <i p 11 ho A n onv i ti o. AnSio Domtvu t7io
6$ ~ ettftmoui HTfJicif aJfrribil Jo0i„r/ ///„,.„
.ju.ioii Conjup! /uj aJSommhrn,■ S„„.1t,r~ '
Cofms r( D*mj*m4 fVrfM-mJUfe^/^;
tuit', ac.DhJStf Mttrificiu >n Offrsurjk oMufit
§ i6 1
Oculorum oiolor Sedltus 17"8.Pjrc* tratiarutn j&iones Cjrlrfli ka/M mtJttS Vrf«/j StruuUin obliin^ « malimi/ oculorum JrM Jofonhj nam  mo,,, y,.o/,ma1 Jrifcrata ValriuJ,„r
>«mm »flimam ■■■i,r,\ rft mtJmm/ttrm. P«, ritrr rt Man a Ann« Scirtibrnn, VtU* 7>u, r'"Z"ti*, marin l'at>urH„, Martin JTre „
-tli'ai,,,! tfravci!,, omnt!fr^mlUl rrga StmAoJ Cofmtm r/D.,mjmum Jr veliant, e/ vaiiui ftrtmrintdint ttnvalutit.
Dolorpedum curaru« l7oQ.Pc<ies ,nfptos /j tmbuhndutn
mirni t 6aim/ M artut'fakia,, Pare*iik
Naslovna stran in besedilo iz str. 68 tega rokopisa
2. Valentin čampel in Jože Vesel iz Ribnice. Zbolela jima je vsa živina, 16 po številu. Ena žival je poginila, druge so se pozdravile, potem ko sta se obrnila s prošnjo za pomoč k svetnikoma.
3. Andreju Hrenu iz mestne fare Kočevje se je izgubil vol na paši v Rogu. Tri dni ga je zaman iskal. Ko se je zaobljubil na božjo pot na Krko, ga je takoj našel.
4. Janez Blatnik iz krške fare, vikariat Hinjc, je imel zelo bolnega vola. Zena mu je rekla: »Zaobljubi se na Krko in daj za sveto mašo«. Volu je bilo vedno boljše, da ga je lahko kmalu zapregel.
5. Luka Zalar iz. bloške farc je imel vola, ki si je zlomil nogo, ko se je prevrnil voz. Mož. se je z zaupanjem obrnil do teh svetnikov, vol se je pozdravil in je zopet vozil.
6. Matija Gregorič iz Smartna je pascl par volov na visokem hribu. En vol mu je padel v prepad in se poškodoval. Gospodar je klical na pomoč svetnika in vol se je pozdravil.
7. Jera Lazar z Blok je imela telico, ki ni osem dni nič jedla. Na priprošnjo sv. Kozme in Damijana se je pozdravila.
8. Primož. Zidan od sv. Petra v Ljubljani. Vsa živina v vasi je poginila. Le njemu nc, ker je šel na Krko in se je priporočil svetnikoma.
JtX (A* J- *yhf>'*+lt*......t.......—
s......./V. U,.,■■/■<.■!.....- fi^rffir-fi&i*.
....../.>'■**<'-..■<:.j a* "V*«;-' 'y/A-/<' - y
r        ✓ //     /   / / t /
ffif, /(/.-----/5 ,r-. ./i^
-'■4" r~iz:*?r
'      ,'     07,',',,.  f/.-.. /Ar/«/«&£//• ~. *' •*/>
JjlS~/.£ u*
j^.i.. „',',;.t ■ Uprti ,i.t.4~yl*'.
/z bukev Liher continens gratias a SS Cosmae et Domiano obtentas, /757
9. Andrej Sršen iz vikariata sv. Križ je imel bolno kravo, da SO jo morali nesti iz hleva. Obljubil se je na Krko in krava je ozdravela.
10. Katarina Šuklje s Planine je ob veliki živinski kugi klicala na pomoč oba svetnika in rešila sta enoletnega junca.
11. Mihi Skrablu iz Ribnice sta zboleli dve kravi in sta ozdraveli, vse druge na vasi pa so poginile.
12. Pavel Pirnat iz Ribnice je imel tele, ki osem dni ni sesalo, na priprošnjo svetnikov se je pozdravilo.
13. Jurij Bcncdičič iz. Šmartncga je imel kravo, ki je ležala »kot crknjena«, po zaobljubi na Krki se je pozdravila.
14. Marija Japlova iz Ljubljane je imela štiri bolne krave. Svetnika Kozma in Damijan sta ji »šenkala krave nazaj«.
Iz spiska vidimo, da so ljudje v svoji stiski prihajali po pomoč tudi zaradi goveje živine iz za tedanje razmere precej oddaljenih krajev, npr. iz Cerknice, z Blok, iz Škofje Loke, Mengša itd., ni pa bilo med njimi nikogar s Primorskega ali Štajerskega. Iz tega spiska tudi lahko ugotovimo, da je bila v letih od 1759 do 1764 goveja kuga po številnih vaseh in da je tedaj poginilo mnogo živine. Zanimivo je, da je ozdravelo največ volov, nato krav, le eno tele. Naveden pa ni noben primer ozdravitve konj ali druge živine. Po tem sodeč sta bila Kozmijana
»specialista« za bolezni goveje živine in jima druge živine niso priporočali. Po pregledu spiska zahval ugotovimo, da je največ zahval za živino prvi dve leti, t. j. 1757 in 1758, nato pa vedno manj. V letu 1764 sta od 23 zahval le dva primera za živinske bolezni, v letu 1765 od 27 zahval le še ena za živino, v letu 1767 in 1768 tudi le po ena. Seveda pa ni vpisano niti ni znano, koliko je bilo priprošenj za živino v teh letih, ki pa niso bile uspešne. Pri tem mislim predvsem na govejo kugo, ki je, kot nam je znano, napravila ogromno škodo slovenskemu kmetu. Po nekaterih vaseh je ostalo le prav malo živine, čeravno je gotovo večina ljudi prosila boga in svetnike za pomoč.
Kot imamo po naši zemlji še številna »kužna znamenja«, ki so jih ljudje postavili, da bi jih obvarovala pred kugo pri ljudeh, tako je bila kapelica v Malih Dolah kužno znamenje za živino oz. proti goveji kugi. Do sedaj nisem pri nas nikjer zasledil, da bi bilo še kakšno kužno znamenje za živino. Znamenje v Malih Dolah je »res pomagalo«, saj od časa, ko so postavili znamenje, ni bilo v teh krajih več goveje kuge, seveda ni bilo nobenega primera goveje kuga tudi po drugih krajih.
Iz spiskov je le v nekaterih primerih mogoče ugotoviti, za katerimi boleznimi so živali zbolele in je zato težko vsaj približno analizirati ozdravljenja. Da je nekaj goveje živine v času epizootije kuge tu in drugje ostalo žive, je znano, bodisi ker ni prišlo do okužbe ali pa so bila nekatera goveda odpornejša. Navedeni primer, da so izgubljeno živino zopet našli, ni nič posebnega niti primeri ozdravljenj po raznih poškodbah, ko živali nekaj dni niso jedle ipd.
Pred kratkim me je župnik Jože Gregorič opozoril na pesem v 5. zvezku Korvtkovih Slovenskih pesmi krainskega naroda, Ljubljana, 1844, ki govori o češčenju Kozimijanov in ima naslov S. Kosmas in Damjan na Kerki. Citiral bom le začetek pesmi in tisti del, ki govori o pomoči živini:
Na Kcrko te semkaj vabi Sveti Kosmas in Damjan Romar in človek slabi Ker si z/revami obdan; Tukej en studenec teče šlahten za dušo in telo, kdor ga le prav rabit' hoče K'zdravju mu gotovo bo ...
Clo neumna živina, kdor jo sem perporoči, Kdar je tudi kuga silna Ljubo zdravje zadobi. O neizrečena ljubezen Teh dveh ljubih svetnikov Ozdravlja vse bolezen Kdor je more s'tuhtat prav?
V zvezi s češčenjem Kozmijanov na Krki moram povedati, da tega češčenja nisem zasledil po drugih krajih Slovenije, čeprav je precejšnje število cerkva, ki so jima posvečene ali v katerih sta omenjena svetnika v stranskem oltarju. Po precejšnjem delu Slovenije sem anketiral češčenje svetnikov kot zavetnikov živine, pa vendar nisem Kozmijanov nikjer drugje zasledil — niti v knjigi Življenje svetnikov ne v knjigi dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev niti v knjigah in člankih drugih etnologov.
Ko sem po ugotovitvi češčenja na Krki spraševal 86 let starega zelo razgledanega dekana v Podnanosu, kjer je streljaj daleč v Brjih cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu, mu o tamkajšnjem češčenju ni bilo nič znanega. Prav tako ni znano, da bi kjer koli drugje častili Kozmijana kot patrona živine.
STISKA OKOLICA JE BILA SREDIŠČE LJUDSKE MEDICINE NA DOLENJSKEM
O medicinskih bukvah.
Ker bom pisal o rokopisnih Ijudskomedicinskih bukvah (v nadaljnjem besedilu bom uporabljal na kratko izraz bukve), bi hotel v nekaj stavkih pojasniti pojem ljudske medicine. France Kotnik, znani etnograf, je v svoji razpravi: Iz ljudske medicine napisal, da je le-ta skupek od pradavninc do danes izročenih zdravilnih metod in predstav o bolezni, kakor si jih je ljudstvo predstavljalo, v nasprotju /. moderno zdravstveno vedo in naprednim zdravljenjem današnjih zdravnikov. Prcprcžcno je s praznoverjem, magijo in sto drugimi rečmi z raa-zaštvom, združenim s coprnijami.
Ljudsko medicino razdelimo v dvoje večjih področij v empirično, izkustveno, in čarovno zdravljenje. Velik vpliv na razvoj empiričnega zdravljenja so imela kulturna središča, samostani, gradovi in nekatera župnišča. Tako je bil tudi cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen 1135 leta, eno od pomembnejših kulturnih središč, ki je imelo brez dvoma vpliv na ljudsko medicino v svoji okolici.
V tistih časih govorimo o zdravnlštvu v naših krajih edino v samostanih. Menihi so poleg drugih panog umetnosti in znanosti gojili tudi medicino. V samostanih je bil eden ali več menihov, ki so se ukvarjali z zdravstvom, v zvezi s tem pa tudi z lekarništvom. Tem menihom se rekli infirmariji. Ker so bile težave s preskrbo z zdravili, so gojili na samostanskih vrtovih zdravilna zelišča
Milan Dolenc*
Stiski zagovor zoper zobobol iz 12. stoletja
* 61000 Ljubljana, YU, Pohorskega bataljona 41, doktor vet. znanosti
in s temi največ zdravili. Infirmariji so v prvi vrsti skrbeli za zdravje svojih sobratov. Tedaj v naših krajih še ni bilo šolanih zdravnikov ali pa so bili zelo redki in še ti so živeli v mestih. Zato so menihi zdravili tudi okoliške bolnike, posebno siromašnejše. Naj omenim, da smo imeli na Kranjskem prve fakultetno izobražene zdravnike šele leta 1516, prva lekarna v Ljubljani pa je bila odprta šele v začetku 16. stoletja. Ti šolani zdravniki so bili večinoma tujci, ki so bili za preproste ljudi predragi, zato ni čudno, da so poleg ranocelnikov in padarjev zdravile tudi ženske, ki so nabirale zdravilne zelišča. Ljudje so si skušali pač pomagati sami. Iskali so pomoč pri izkušenejišh sovaščanih, ki so zdravili z zdravilnimi zelišči in magičnimi sredstvi.
Okolica Stične je bila središče ljudske medicine na Dolenjskem, kar sodim po tem, ker je iz tega kraja največ bukev. Do začetka tega stoletja jih je bilo tam 13, v preostali Dolenjski pa le štiri. Ker so tudi bukve del naše kulturne zgodovine in del naše medi kohi storije, sem napisal ta prispevek.
Prvi rokopis s področja ljudske medicine na slovenskem ozemlju je iz cister-cijanskega samostana v Stični. Rokopis je iz druge polovice 12. stoletja. To je zagovor zoper zobobol. Napisan je na desnem zgornjem oglu na prvi strani III. poglavja kodeksa, ki obsega Gregorja Velikega Liber moralium. Napisal ga je na pergament stiski cistercijanec Bernard. Kot je iz slike razvidno, je napisan z razrešenimi okrajšavami v transkripciji: »b.e.eji.cxl.c.I.m.Ln.n.u.n.s.i.i.i. + in no-mine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Sanctus Pctrus dum sederet supra petrem marmoream, misit manum ad caput ct dolore dentium contristabatur. Venit Iesus et ait: quare contristaris Petre? Mt: venit vermis migraneus, et devoravit dentes meos. Ea ait Iesus: Adiuro te, vermis migranea, ut exeas et recedas et ultra famulum Dei enim non ledas. Amen (Kopija originala na str. 179.)
Prevod se glasi: Ko je sedel sv. Peter na marmorni skali, je segel z. roko h glavi in je bil razžaloščen zaradi zobobola. K njemu je prišeL Jezus in dejal: Zakaj si žalosten, Peter. Ta je odgovoril: Prilezel je črv in uničil moje zobe. Jezus je dejal: Zagovorim te, črv, da izideš in izgineš ter da več ne mučiš služabnika božjega. Amen.
Prvi stavek je okrnel stavek »magičnega alfabeta«; besedilo pa ima značilno strukturo zagovorov, ki podajajo najprej epično zgodbo, kdaj je ta zagovor prvič pomagal, nato pa njegovo pravo besedilo. Po vsebini sodi zagovor med najbolj znane zagovore srednjega veka in novejšega časa. Rokopis hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK).
Zagovori sodijo med najstarejše ali najprvotnejše oblike ljudskega čarovnega zdravljenja. Podlage tega zdravljenja je ljudsko mišljenje in kulturni nivo. Pradavni zagovori so nastali v času, ko so se ljudje v svoji nebogljenosti in neznanju borili proti nezgodam, ki pretc človeku od narave ali zlobnih ljudi. Posebno vzrokov notranjih bolezni si ljudje niso znali razlagati na naraven način. Kadar bolezni niso kazale vidnih znakov, so mislili, tla so posledice delovanja sovražnih demonov, besov, coprnic, urokov, more ali hudih oči. Proti takim boleznim je moralo biti tudi zdravljenje magično — teurgično.
Tudi drugi rokopis je iz stiškega samostana. Pripisan je v znamenitem enci-klopedijskem delu Isidore iz Seville, ki je živel od okoli leta 560 do 636. Obsega 163 pergamentnih listov formata 33,7x22,5 centimetrov. Ima trde, z usnjem prevlečene platnice. Je dobro ohranjen, napisan pa ie v gotici. Kodeks obsega številne podatke iz medicine, posebno v IV. in IX. knjigi. Tudi ta kodeks hrani NUK.
Nadaljnja rokopisa, ki tudi izvirata iz stiškega samostana oziroma od redovnikov, sta Brevis Vitae, Martvrv ac miraculorum expositio SS Cosmae et Damiani iz 1710. leta in Liber continens gratias a SS Cosmae ct Damiani obtcntas... iz 1770 leta. O njima ne bom posebej pisal, ker poročam o tem v svojem prispevku Kozmijana s Krke, patrona živine v tej številki Grosupeljskega zbornika.
Verjetno je bilo v starih časih po naših samostanih več takih rokopisov, a so jih uničili turški vpadi in druge vojne ali pa so bile knjižnice ob razpustitvi samostanov preseljene, saj vemo, da je bil stiski samostan razpuščen za časa cesarja Jožefa II.
S tema rokopisoma je končano obdobje, ko so stiski cistercijanci pisali o ljudskem zdravilstvu. Nato pa za 80 let nimamo nobenih bukev. Iz srede 19. stoletja jih imamo dvoje iz okolice Stične, a ne vemo zagotovo, kdo jih je pisal oziroma prepisoval. Prva ima naslov Bukuc sa usc Erznije tega Folka. Rokopis ima vpisano letnico 1850, obsega 60 strani formata 35x21,5 centimetrov, brez ovitka. Ta knjižica je zelo obrabljena, kar pomeni, da so jo dosti uporabljali, pisava je zbledela, včasih komaj čitljiva. Manjkajo listi 21—22 in 24—29. Zadnja dva lista sta posebno močno obrabljena in zadnjega pol lista manjka. Prav na teh je napisana pesem od Arcata Iesusa Kristus na Križni gori. Ta pesem je netočno prepisana iz knjižice Filipa Jakoba Bernarda, organista iz Loža, Romarsku blagu, ki je bila tiskana 1770 v Ljubljani in ponatisnjena 1775 v Vidmu. Zadnji lastnik bukev je bil Leopold Prime iz Zaboršta pri Stični. Po njegovem mnenju ga je napisal neki »šrajber« — pisar iz gradu Grunlofa. Hrani ga Etnološki muzej v Ljubljani.
Po naslovu in vsebini so te bukve zelo podobne rokopisu Pavla Lipica iz Bodovelj nad Škofjo Loko. Pod naslovom je na prvi strani napisan moto: Ta narboljši je veliko imeli, ta nar imenitnejši je veliko vedet, boljši je modrost koker premoženje, več učenost koker bogastvo, med usem je pa te narveči sreča na zemlji to ljubo zdravje enega človeka.
Da bi imeli predstavo stanja teh bukev pri nas, moram navesti, kdaj in kje so začeli pisati bukve v slovenskem jeziku. Po dosedanjih podatkih so jih začeli pisati najprej na Koroškem; tam je tudi začetek bukovništva. Prvi rokopis: Kreuter Buch tu je Buque nekaterih selich inu Prid Vsetnisheh ter snanajsheh Corin tiga vezheniga inu z.hestitcha dr. Petra Andrea Matthiola iz 1750 leta. Druge bukve iz. istega področja so bolj znane. To je tako imenovani Goričnikov rokopis iz 1759. leta. Iz istega stoletja imamo na tem področju še tri bukve.
Na Kranjskem je prvi do sedaj znani rokopis iz 1810. leta. Napisal ga je Pavel Lipič, kmet iz Bodovelj nad Škofjo Loko. Ta rokopis, kakor skoraj vse slovenske medicinske bukve, ni izviren, pač pa narejen po tujih predlogih. To so bile Krcuterbucher raznih avtorjev, kakršnih je bilo dosti v 16. stoletju in pozneje v Evropi in pri nas. Skoraj vsi medicinski bukovniki s Koroškega so imeli za predlogo dr. Pictra Andreas Matthiolija. Neu Krcutcrbuch, oziroma Kreuterbuch. Lipič sam ne navaja svoje predloge, prepisovalci njegovih bukev Bukue sa use potrebe tega gmein Folka pa navajajo, da je prevajal iz knjige Nicolasa Lemerva. Ne povedo pa, katera njegova knjiga je to bila; zdravnik in lekarnar iz Pariza jih je namreč napisal več. Ker nam niso vse knjige na voljo, do sedaj nismo mogli ugotoviti, katero delo je to bilo. Nekateri prepisovalci so napisali, da je prevedel Lipič knjigo iz latinskega, drugi francoskega, tretji pa iz nemškega
jezika. Verjetno je uporabljal več knjig. Ni dognano, da je Lipič prvi napisal, te bukve, mogoče jih je že pred njim kdo, ki je bil vešč jezikov. O tem ne bi več razpravljal, pač pa bom spregovoril nekaj besed o Lipičevcm rokopisu, ker je bil ta za predlogo štirim bukvam iz okolice Stične.
Lipič je imel svojo knjigo razdeljeno na pet poglavij (bukve ali štuke, kot pravi: l)/Od vode 2) Na shil posnat bolesen cniga zhloveka po Dohtarsko al Padarsko 3) Erznije od useh erzhi, od glave in ne bolezen (in drugih organov) 4) Od use sorte dreves, katere se tudi v nashih snajdejo in koku so ushafane in sakaj (se uporabljaja) 5) Od use sorte rosh, in korenin is use sorte imen, tud natura, tud od shganih voda (destilatov — vse pripombe v oklepaju so avtorjeve). Na koncu ima Lipič in tudi skoraj vsi prepisovalci napisanih več zagovorov. Rokopis je napisan v bohoričici, ki so jo uporabljali do srede prejšnjega stoletja.
Po vodi (urinu) so določali bolezen že stari Kitajci, na zahodu pa Galen. Izpopolnili so to metodo v zdravniški šoli v Salernu, ki je začela delovati v 9. stoletju, in tako ugotavljajo bolezen mazači še danes. Lipič navaja 38 načinov, kako se bolezen ugotovi po urinu. Diagnosticiranje bolezni po žilnem utripu so poznali že v salernski šoli. Tudi še danes marsikateri zdravnik otipava utrip srca v zapestju.
To razdelitev rokopisa sem navedel, da je ne bi pri vsakih bukvah posebej navajal, pač pa bom zato navedel, da je rokopis podoben: Lipičcvcmu.
Povrnil se bom na stisko okolico. Nekoliko kasneje kot rokopis iz Zaboršta je bil napisan rokopis, ki ga imajo v stiškem samostanu. Rokopis nima naslova. Ni znana ne letnica ne prepisovalec niti odkod je. Obsega 60 strani velikosti šolskega zvezka, je nevezan in brez ovitka. Manjka prvi list, zadnji trije pa so zelo obrabljeni in težko čitljivi. Po vsebini je zelo podoben Lipičcvcmu.
Zaradi lažjega pregleda, čeravno po vrstnem redu časovno netočno, botn opisal druge bukve, ki so v knjižnici stiškega samostana. Ta rokopis je skoraj dobeseden prepis prejšnjega. Verjetno je iz začetka 20 stoletja. To je knjižica, ovita v platnice iz sivorjeve lepenke, vezava je preprosta, obsega 40 strani formata 20x16. Pisava je zelo lepa, nekatere začetne črke so gotske. Vse to govori za to, da jo je napisal izobražen človek. Tedaj so bili na podeželju skoraj edini izobraženci duhovniki; dober poznavalec pesnika Antona Medveda je takoj ocenil, da je pisava zelo podobna pisavi našega pesnika. Vemo pa tudi, da je bil Medved od 1908 do smrti 1910. leta župnik na Turjaku. Na koncu rokopisa ima v nasprotju s prejšnjim napisan recept proti koleri in recept Antifbrile od dr. Rodinisa.
Zaradi zanimivosti bom navedel (a le v odlomkih) prvo poglavje, v katerem se opisuje, kako spoznamo bolezen po urinu'.
Bolezen na vodi poznat podučenjc:
ki kaže kakšna je bolezen
ki kaže bolezen na vodi
ki kaže zdravilo.
In tako si zapomni, ko vidiš vodo na kateri je veliko mehurčkov: to pomeni, da je ta človek poln vetrov.
Na vodi poznati bolezen, je narvečji umetnost na zemli. Zdaj za naprej bodeš use zuedil, videl in vedel natanko še več kakor ti želiš vedeti, vendar vse potrebno in koristno človeku. Ta prvo je potrebno bolezen poznati, poprej ni mogoče zdraviti, Najbolje je zadeti bolezen na vodi. Kdor hoče na vodi dobro poznati mora sledeče reči vedeti in videti. 1) Kaj je voda? 2) Kako se taista
loviti mora? 3) Kako se mora vodo gledati, 4. od barve na vodi, 5) od reči kar se v vodi najdejo. Kako more vodo soditi (presojati).
Paziti pri spoznanju na vodi četiri reči, in moramo paziti:
1) Barvo na vodi.
2) Lastnosti vode,
3) Kar je na vodi zapopadeno.
4) V koliko delov se taista razdeli.
Barva vode je dvojnega pomena namreč čista ali gosta, bela ali črna. Le dve barvi sta na 18 delov razdeljeni.
Voda ima dve lastnosti namreč čisto in gosto.
V vodi se najde veliko in vsakovrstnih reči.
Voda se na tri dele razdeli: 1) na dnu, 2) na sredi in 3) na vrhu vode. Ta spodnji del kaže bolezen v dnu života pod icbram, ta drugi del, na sredi života in tretji del ali zgornji kaže bolezen v glavi.
Za primer navajam: Kar barva vode pomeni:
1) črna kot črnilo, 2) črna kot lug, 3) siva kot svinec, 4) bele barve kot voda,
5) bela kot Sava, 6) bleda kot mrlič, 7) bleda kakor mesna juha, 8) bleda kakor bi kozo opral, 9) rumena kakor limona, 10) rumena kakor jabolka; to pomeni dobro kri, popolnoma hladna, 11) rdeča kakor zlato, 12) rdeča kakor ogenj, to pomeni popolnoma vroča kri, 13) rdeča kakor žafran 14) rdeča kakor svečen žafran, 15) rdeča kakor plamen, to pomeni pokvarjena natura, 16) rdeča kakor svinec, 17) zelena kakor trava, to pomeni dol jemanje ali hiranje trupla.
V vodi se najde 16 reči, namreč:
1) cirkelj, 2) smetano, 3) kri, 4) pesek, 5) natorno seme, 6) mehurček ali klobuček, 7) zelena, od jagode ali iker na vodi, 8) kalna kakor megla, 9) dlake, 10) pege, 11) pleva, 12) prah, 13) kakor dobra pšenica, 14) gnoj, 15) kar se na dno vleže kakor polug, 16) maščoba.
Kako se mora vodo poznati: za primer: IV. od bele vode.
To pride iz četirih vzrokov: 1) od nalurskih, 2) od razdelitve mokrot, 3) od pešanja moči, 4) od zapiranja.
Od tega je osem reči zapomniti:
1) Lepa bela voda pomeni zaprte ledvice, bled obraz, težko telo.
2) Z bledim cirkclnom (krog na vrhu urina) bela voda pomeni, da ga božjast meče.
3) Bela žlemasta voda pomeni mokroto ali flus v krvi.
4) Bela gnojna voda pomeni, da ledvice gnijejo.
5) Lepa bela voda, ki malo na kri gre, pomeni kamne v mehurju.
6) Ena gosta bela voda pomeni jetiko.
7) Bela čista voda pomeni mrzlo naturo.
8) Bela in gosta voda pomeni mrzlo in mokrotno naturo.
Primer presoje: XII; Od ženske vode:
1) Če je ženska voda kalna, in seme na dnu, pomeni, da je že ljubezen dosegla.
2) Če je zgoraj čista in spodaj leži blato, pomeni, da je dva ali tri mesece noseča.
3) Če je kalna kakor svinjske pomije, pomeni, da je na maternici bolna.
4) Če voda na kri cikne, pomeni njen čas.
5) Če je voda bela in šlemasta, pomeni, da ima to belo.
6) Će je kakor kri in mleko skupaj zmešano, pomeni, da ima belo in rdečo abšido (?).
7) če je čisto rdeče svetla kakor voda, pomeni, da ni za mleko.
8) Če je čista in svetla kakor voda, pomeni, da je nerodovitna.
Nekaj primerov o zdravljenju.
Krof pregnati.
1) Vzemi rudeče metlike in repnega perja stolci skupaj iz špehom iz tega naredi fleišter na krof.
2) Vzemi razbelemne kamne deni gori nekoliko soli in mokre gobe, pusti, da se bo ta dim kadiL skozi en trahter v usta, od tega gotovo preide.
3) Vzemi brinovega cvetja kolikor moreš deni notri kafre in s tem pomaži krof in pritisni gor en gorak hlebec kadar ga iz peči vzameš, to če večkrat ponoviš, ga gotovo preženeš.
Rumeno mazilo za rane.
Zdolbi repo kakor en lonček, vlij v repo lanenega olja in urka (?) deni notri. Pokrij repo iz pervo šipo ki si jo od repe odrezal, postavi na žerjavico pusti, da dobro zavre, vzemi doli in vlij v eno posodo da se shladi in mazilo je gotovo. S tem mazilom boš veliko ran scelil in še celo močivne (flusaste) rane celi brez dvombe.
Tretji po vsebini prejšnjim skoraj enak, je rokopis, na koncu katerega je podpisana Marija Prijatelj iz Št. Pavla pri Št. Vidu pri Stični. Našla ga je ekipa Etnografskega muzeja iz Ljubljane in v muzeju je zdaj shranjen. Rokopis obsega samo 40 strani formata 33.5 x 20, sprednji del ovitka je odtrgan, zadnjega pa je le polovica; pisan je skoraj ves v dveh stolpcih, od poglavja o drevju pa v enem stolpcu. Rokopis je nepaginiran, brez naslova in se začne: Od smetane (na vodi). Na drugi strani 4. lista se začne poglavje Vse sorte arcnijc za vsako bolezen; pri poglavju o drevju in poglavju Nucne rože in zeljša ima začrtan rob, nekaj centimetrov širok. Za tem robom na kratko piše, zakaj se uporablja. Na primer pri jablani: želodec, strup, pičen, hlade srce, mrzlica, laksira, gnile rane, črn mehur, žulj, lahkost, srce.
Vsega skupaj ima opisanih 48 zdravilnih zelišč.
Zanimivo pri! vseh teh bukvah je to, da nimajo na koncu zapisanega nobenega zagovora, imajo pa ga skoraj vse tiste, katerim je rabil za predlogo Lipičcv rokopis. Kot smo videli, sta v prvih dveh rokopisih, ki smo jih našteli, zagovori. Prav tako so zagovori zapisani tudi v zadnjih dveh, ki jih bom sedaj naštel.
Prvi je napisan v trgovskem notesu, kakšne so nekdaj uporabljali tisti, ki so kupovali v trgovinah. Imeli so na desnem robu nekaj rdečih črt, med katere so vpisovali vsote. V knjižico, ki jo je pisal Markletov oče z Male vasi (Bičje pri Turjaku), je na četrti strani pripisal neki možakar iz Št. Lamberta zagovor — če piči gad človeka ali živino. Dodal je še potrebna navodila, kako se zagovarja.
Zagovor se glasi: O strup jeste za rotim de greš na ta kruh in s kosa kruha not u to kačo
trikrat dihni v kruh u imenu Boga očeta + u imen Boda sina +
u jemen Boga St. Duha + Potem reči
tam stoji ena st. gora
Knjižico hrani Inštitut za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
V Malih Dolah pri Temenici ima A Z. »Dicnstzeugnis« (delavsko knjižico). Vanjo jc vpisovala na neuporabljenih straneh pred približno 50. leti navodila za zdravljenje živine. Narekoval ji jih je njen oče K. K. iz Zabna pri Vel. Gabru. K. K. je bil v prvi svetovni vojni »verter« bolničar v neki vojaški bolnišnici in si je pridobil nekaj znanja o zdravljenju. To priučeno znanje je uporabljal, da je zdravil živino in ljudi. Imel je tudi Kncippovo knjižico, ki jo hrani hčerka.
Nekaj primerov:
1. »Če je žival bolna na ceveh maraš napraviti trikrat na dan po pol litra janeža in kimla (verjetno zvarek).
2. če je krava krvomočna, ji daj dvakrat na dan 1 latuco kislega mleka s smetano eno pest zmletega prosa, opoldne pa sveže mleko in proso.
3. Če je človek hripav al če kašla cukra obžgat pa šnops gor naliti.«
Napisala jc tudi zagovor proti kačjemu piku. Tega ji je povedal neki star možakar pod Primskovim, ki pa je že zdavnaj umrl.
»Trikrat mora v kruh govorit besede ker je kristus dal oblast svetemu Mrtinu imen boga in svedega mrtina in troštarja svetega duha naj mu da muč da da ken strup moraš preč it.« Nato ga mora obliti z žegnano vodo in trikrat reči ta strup ker te je piknu naj teče de te preteče kakor bo voda tekla mora trikrat zgovoriti ke vliva.«
Ko sem že napisal ta prispevek, so mi v sekciji za glasbeno narodopisje inštituta za slovensko narodopisje SAZU prišli v roke rokopisni zapisi nekega Hudovernika. Slednji je zbiral narodopiso blago v »Zatiški okolici«. Rokopis jc iz približno 1880. leta, obsega 172 strani formata 16 x 10, ima zelene platnice. Na 97. strani je poglavje Narodna medicina: ako persa bole; za pljučne bolezni; zoper božjast; zoper zlatenico. Tudi na 145. strani jc še: zoper oteklino in o bolezni dujačna.
na tej st. gori stoji en
st. stol in na tem stolu
sedi st. Sempas (sv. Bassus)
in je peršla k nemu Mati Božja
in jc prinesla k nemu u smi
lenega Jezusa in mo je rekla
zakaj ti ne forštegaš tega
pičenega človeka.
Opomba
če je vou če je krava al kar že bod
Prvič sem slišal, da se kaka bolezen imenuje: dujačna. Hudovernik je o njej napisal: kadar voda po dolgem deževju naraste in potem zopet upade postane zemlja vlažna. Človek, kteri tedaj ob vodi pohaja, dobi dujačno. To je boli ga glava in napada ga omotica. Ljudje pa vzamejo štrajo, ki jo voda nanaša, in slamo s strehe, jo zažgo ter ga s tem pokade.
Prav čudno jc tudi zdravljenje božjasti. Za to ima zapisana dva načina: »Zoper božjast je treba pavovo perje sežgati ter bolniku pokaditi in božjast ga precej popusti.« Druga način: »Ako tistemu, ki ga božjast lomi, razterga človek, ki je popolnoma zdrav in še nikoli ni bil božjasten, srajco iz. života, popusti božjastnega takoj božjast.« Moderna medicina ne pozna sredstev, ki bi tako hitro in učinkovito pomagala.
Literarno in tudi strokovno je zelo zanimiv rokopis Bučelarstvo. Pisatelj Fran Levstik ga je začel pisati leta 1864, končal pa ga jc leta 1867. Pisal jo po izkušnjah in pripovedovanju izkušenega čebelarja Jožeta Oblaka iz Retij.
Od druge strani 65. lista do druge strani 67. lista je pisal o čebelnih boleznih in njih zdravljenju.
Rokopis je bil pripravljen za tisk, a ni bil nikoli tiskan, ker se baje strokovnjaki niso strinjali s tem, kar je napisal o čebelji kugi. Od nameravanih 30 pol o čebelarskem orodju so natiskali le 6 pol, verjetno krtačnega odtisa. To vse skupaj hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Zanimiva je knjižica: Prastisches Arznei-Buch iz leta 1870. Knjižica obsega 92 strani formata 16x9.5, platnice so trde rjave. Na sprednjih platnicah je z zlatimi črkami vpisano GEORG DROBNIČ, na prvi strani pa je z lepo pisavo napisano:
Praktisches Arznei-Buch des
Georg Drobnič
Tierarzt
in Sodržic 1870
Najprej si je po abecednem redu napisal vrsto zdravilnih zelišč in preparatov iz teh v latinščini, nemščini in sloveščini. Na primer: Acirum chlornitrosum,
Salpeterzalz ziiure
Soliterjeve soli kislina Cortex granati radicis Granatvvurzelrinde (pisano v gotici) skurja granate.
Strupena zelišča ali strupene kemikalije je označil spredaj z znamenjem »+«. Tako je pisal recepte za posameznn bolezni pri živini, nekatere tudi pri ljudeh ter navodilo, kako se zdravilo uporablja. Utežne mere je pisal v unčah, lotih, granih in maselcih, nekatere pa je označil s starimi apotekarskimi utežnimi znaki.
Navajam recept za »Francoze v gerlu« (francozi-sifilis): Uzem — živiga apna eno unco frišne vode en polič to dobro ukup zmešei ko se učisti ta voda precedi, uzem te vode en rnaselc, priden zraven hteti vodi Hidragirum muriaticum corrosivum 2 gr., opium 6 gr. to dobro sukup zmešei in to bolan more to vodo gergrati pa ne požreti 6. krat na dan.
Za noter jemat (pri isti bolezni) se da štupe liquiritie (tu je napisan star apotekarski utežni znak), opium, za vsak purfelc 1/4 grana precipitata. Purfelcov mora biti 14 noter jemle tri dni na dan usako bart na frišni vodi.«
Napisal si je tudi tabelo: Apotekarska Vaga, v katero je vpisal, koliko znaša posamezna mera za libro, unčo, quintelc, škrupel, gran.
Sledi poglavje: Cesarski pogreški (včasih so rekli cesarski tadli) in kolikšna jc garancijska doba za posamezno bolezen pri živini.
Končno je pod naslovom Rastline podal opis nekaterih zdravilnih zelišč, kdaj se nabirajo, kako se sušijo in za katero bolezen se uporabljajo.
Jurij Drobnič je bil zanimiv človek. Bil je doma v Sodražici. Ni sicer bil »Tierartz«-živinozdravnik, ta naslov si je sam nadel; v resnici je, kot bom kasneje navedel, končal podkovsko-živinozdravniško šolo v Ljubljani. Pri ljudeh je užival velik ugled. Bil je tudi več let župan. Njegov sin, ki je že tudi pokojni, mi je pred leti pokazal njegovo precej veliko knjižnico. Obsegala je zlasti leposlovne knjige, ker pa se je kot župan zanimal za pravne zadeve, tudi precej pravnih. Seveda jc imel tudi nekaj živinozdravniških, npr. slovenski prevod J. N. Rohl-vesa, Domače živinozdravništvo v boleznih konj, govedja, ovac, prešičev, koz in psov, ali nauk kako se more kmetovalec svojo živino rediti, ji streči, jo krmiti in ozdravljati. Knjiga je bila tiskana leta 1856 v Celovcu. To je edini izvod te knjige, ki sem ga našel na deželi.
Čeprav naslednjih pet rokopisov ne sodi v področje ljudske medicine, jih bom zaradi zanimivosti naštel.
Pred kratkim sem videl v Zagorici v dobrepoljski dolini pri Jožetu Kralju štiri zvezke, v katerih si jc njegov oče Jože zapisoval predavanja iz živinozdrav-ništva na kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. To šolo je obiskoval tik pred začetkom prve svetovne vojne. Tam so predavali tudi o živinoreji, v zvezi s tem pa je eden od veterinarjev poučeval tudi živinozdravstvo. Iz grmske šole naj bi izšli številni »porodničarji«. Vendar se niso zadovoljevali samo s tem delom, ampak so večinoma v svojem okolišu delovali tudi kot »domači živinozdrav-niki«. To je bilo v tistih časih razumljivo, ker ni bilo dovolj veterinarjev. Okrajni veterinarji so bili večinoma zaposleni z uradnimi posli, skrbeli so predvsem za zatiranje živalskih kužnih bolezni, v zvezi s tem so nadzorovali utovor in izto-vor živine, pa tudi sejme in klanje živine. Tako niso utegnili zdraviti vsako bolno živinče ali hoditi pomagat pri porodih.
Prvi zvezek ima naslov Anatomija in fiziologija; obsega 31 pisanih strani. V drugem zvezku z 68 stranmi so Vzroki bolezni in zdravila. Tretji zvezek z naslovom Oskrbovanje in baktereologija obsega 28 strani. Četrti zvezek Porodništvo ima 64 strani.
Ko sem že na tem področju, bom navedel še zvezek Jurija Drobnica. Na platnicah je nalepljen listek z naslovom »Anatomi«, pod njim pa letnica 1870. Obsega 64 listov formata 22 x 17,5. V prvem poglavju opisuje površino kože, oči, nato našteva posamezne ude in njih uporabo. V naslednjem poglavju so naštete in opisane pasme goveje živine: Holandski (frizijski) rod, ogrski, planinski (mu-ricodolski), marijahoferski, pinegavski, belanski, tirolski in švicarski rod.
Sledi poglavje o zobovju, okostju in posameznih organih. Zaključuje s čutni-cami — živci hrbtnega mozga. Za slovenskimi imeni so v oklepajih nemška imena. Na koncu omenja, da je vse to pisal v Ljubljani. To so brez dvoma predavanja na podkovsko-živinozdravniški šoli v Ljubljani, ki jo je vodil dr. Janez Blei-weis. Absolvente te šole so imenovali »blajvajsovce«, sam Bleiweis pa jih je imenoval živinozdravniški pomočniki.
VIRI
1) Bogataj Janez, Iz ljudske medicine na Dolenjskem. Zdravstveni vestnik 6/1973/6
2) Dolenc dr. Milan, Rokopisne bukve naših ljudskih zdravnikov. Zdravstveni vestnik 43/1974/10
3) Clonar dr. Jože, Srednjeveški zagovori v ljubljanski licejki. Časopis za zgodovino in narodopisje XVII
4) Grebene M. Jože, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija 1.1135. Samostan Stična, 1973
5) Kos Milko, Srednjeveški rokopisi. Ljubljana, 1931.
6) Kotnik Fr., Iz ljudske medicine. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana, 1952
7) Kotnik F., O osnovah naše ljudske medicine. Slovenske slarosvetnosti. 1943
8) MinaFik Fr., Od starosvetnosti do modernih zdravil. Ljubljana, 1971
9) Mrkun Anton, Ljudska medicina v dobrepoljski dolini. Etnolog 1937
10) Mušič dr. Drago, Iz zgodovine medicine na Dolenjskem. Zdravstveni vestnik 10 (1938).
SVETO MAROLT, LETA ŠOLANJA
Cvetko Budkovič*
Kot smo že omenili, je izšel Sveto Marolt iz glasbene družine'. Oče Franc2, rojen dne 18. februarja 1893 v Malih Lipljenih, škocjan pri Turjaku, je bil orga-nist, operni pevec, zborovodja in skladatelj. Osnovno šolo je obiskoval v Škocjanu. Začetne glasbene napotke je dobil pri tedanjem župniku Janezu Jerebu3 in pri' štiri leta starejšem bratu Tonetu. Oba sta obiskovala in končala orglarsko šolo v Ljubljani'', Franc dne 30. junija 1912 (Spričevalo št. 210), Tone pa dve leti kasneje. V tem času sta v orglarski šoli poučevala vodja orglarske šole, regens chori stolnice, slovili virtuoz na orglah in odličen pedagog prof. Stanko Premrl (orgle, klavir, harmonijo, kontrapunkt in dirigiranje) in Fran Fcrjančič (koralno in figuralno petje, liturgiko in zgodovino cerkvene glasbe).
Še kot gojenec orglarske šole je orglal Franc Marolt eno leto v Logatcu, po absolutoriju pa dve leti (od 1912—1914) v Škocjanu. Tu je poleg orglanja vodil prosvetno društvo, godbo na pihala, pevski zbor in prirejal dramske igre. V prvi svetovni vojni je bil vsa leta na bojišču; zaradi ran je ostal delni invalid. Po letu 1918 se je zaposlil v ljubljanski operi in bil član opernega zbora do upokojitve leta 1956. Kdaj pa kdaj je pel tudi manjše solistične vloge in vodil scensko glasbo. V trnovski cerkvi orgla 57 let in se uvršča med redke organiste na Slovenskem s tako visokim delovnim stažem. V službo ga je sprejel takratni župnik in slovenski pisatelj Franc Šaleški Finžgar.
Leta 1928 je priredil v trnovski cerkvi samostojen koncert in med obema vojnama nastopal z zborom v Radiu Ljubljana. Tako je postal takrat trnovski cerkveni zbor znan po vsej Sloveniji.
Po osvoboditvi je Franc Marolt prizadevno deloval na kulturno-prosvetnem področju in v okviru »Svobod in kulturnih društev« vodil številne pevske zbore, med drugim: moški zbor Srednje veterinarske šole (1946—1953), pevski zbor Invalidskega doma (1945—1952) in društva KUD Nova Zarja (1948—1954). mešani pevski zbor (= p. z.) NAMA (1946—1949) .ženski p. z. kliničnih bolnic (1953—1955), mešani p. z. KUD Ivan Rob (1954—1957), ženski mladinski p. z. Gostinske šole (1954—1969). Z zbori je nastopal na proslavah na terenu, v podjetjih, v bolnicah, na raznih komemoracijah, na snemanjih za radio, prirejal pa je tudi samostojne koncerte v Ljubljani in po drugih krajih in mestih SRS.
* 61001 Ljubljana, YU, profesor in direktor Glasbene šole vič-Rudnik
1 ZOG, VI, 1974, 71
7 Ibid.. V, 1973, 267, 268
3 Ibid., VI, 1974, 247, 248
4 Orglarska šola je vzgojila v 63 letih (1877—1945) 388 absolventov. Nekateri izmed njih so poslali z nadaljnjim glasbenim izobraževanjem pomembni slovenski glasbeno kulturni delavci: Blaž Arnič, Anton Dermota, losip Gostič, Anton in lanko Ravnik, Ignacij Hladnik in drugi. — Orglarska šola v Ljubljani je bila ustanovljena 5 let pred šolo Glasbene Malice in tri leta pred gregorijansko šolo v Rimu. Vzdrževali so jo ves čas v glavnem slovenski kmetje Podobnega glasbenovzgojnega zavoda nista imeli takrat ne Avstrija, ne Italija.
Oče, mati in Sveto
Kot skladatelj je uglasbil deset masnih pesmi za mešani zbor (1926), dvanajst Marijinih pesmi za solo, mešani zbor in orgle (1927) in 8 blagoslovnih pesmi. V rokopisu ima še več pesmi za mladinski zbor. Zaradi izredne melodioznosti jih cerkveni zbori še danes prepevajo. Poleg omenjenih cerkvenih pesmi je priredil dva venčka narodnih pesmi za mešani zbor, zložil in postavil (priredil) je 36 narodnih in umetnih pesmi za moški zbor, 24 za ženski zbor in 18 samospevov, dvo-spevov ter dvospevov s klavirjem.
Franc Marolt je aktivna in vsestransko angažirana glasbena osebnost. Njegova vztrajnost, vzdržljivost in žilavost, njegov včasih nekoliko vihravi, pa zopet umirjeni temperament, neizmerna ljubezen do glasbe in vedno pričujoča potreba po lastni izpovedi, bodisi na ustvarjalnem ali poustvarjalnem področju ga uvrščajo med tiste slovenske glasbene in kulturno-prosvetne delavce, ki jim razgibani, k novim in novim umetniškim dosežkom hiteči čas ni utegnil posvetiti zaslužene pozornosti. Prezreti pa vendar ne smemo tudi tega, da je poleg imenovane dejavnosti vso svojo umetniško in mentorsko potenco skrbno prenašal na svojega tankočutnega, za glasbene vtise izredno sprejemljivega in v prihodnost zaverovanega sina Sveta.
Ni nujno, da se prenašajo nagnjenosti do glasbe tudi na sina, če je oče glasbenik. Toda v našem primeru to drži, čeprav se glasbene dispozicije podedujejo bolj po materi, kot nas uči glasbena psihologija. Svetova mati je bila dobra pevka, njen brat organist, tako da je bil Sveto deležen glasbenih dispozicij po očetu in materi.
Htm,
SPRIČEVALO.
•7%   * »1
\ KIKipf " 5 s/ '
jo nrglarsko snln Cecilijineoa društva v Ljubljani
pl.Ukmal, M>       / vitjtaslf v,.,|,|
rnrej je za or(:lai>ko t-ltizbo
V Ljubljani, .....• 9' ■/'""/.* /'7/"-
Vodstvo Cecilijinega društva.
\tt*U wrrl..r.|.c »<Hi>
i
Stopnica znamk.
•'••"»   ' i '/ rti • t • r
	.-........		
V"'' 'ti ■			
	„.,....		
			
Mali Sveto je še kot otrok iz materinega naročja neprestano stegoval ročice proti tipkam klavirja, kot da bi hotel še ves nebogljen slišati zvoke iz instrumenta, za katerim je pozneje presedel ure in ure ter se opajal ob njegovih čudovitih barvnih kombinacijah. Nikoli ga ni bilo treba siliti k vaji. Pripravljenost in želja po glasbenem izpopolnjevanju sta bili v njćm vsak trenutek. Vse od otroške igre naprej so mu bili tonski spleti klavirja veselje, zabava in potreba po izživljanju. Enako zamaknjeno je poslušal petje ali očetovo improviziranje pri klavirju. Vselej je bil pričujoč z vsemi svojimi čutili, vedno jc bil pripravljen na posnemanje. Okolje, v katerem je živel, mu jc dajalo dovolj priložnosti, da j<: potešil svoje želje. Kmalu je bil oče priča prvim rezultatom otrokove prizadevnosti.
Mali Sveto je že v osnovni šoli5 popolnoma pravilno igral lestvice, narodne pesmi in lažje skladbice. Tudi njegovi improvizacijski poskusi segajo v čas osnovne šole. Opogumljen od takega napredka je začel oče sina sistematično in redno poučevati, sprva samo klavir, kmalu za term pa tudi osnovne pojme glasbene teorije in intonacije. Seznanil ga je z notnimi znamenji, pavzami in njihovimi vrednostmi, učil ga je lestvice, govoril mu je o pomenu taktov in taktiranju, pomembnosti ritma, spoznal ga je z intervali, trozvoki... Kot v šoli sta imela učno uro dvakrat na teden po 45 minut. Mali Sveto je učno snov hitro dojemal, zaradi dnevne vaje na instrumentu pa so se pokazali vidni uspehi tudi pri klavirju. Kazati je začel prve znake ustvarjalnosti.
Rad je zahajal z očetom tudi na kor trnovske cerkve. Novo okolje, volumi-noznost prostora in orgelskih zvokov sta pritegnila njegovo hrepenenje po glasbenem izpopolnjevanju. Zato se ni obotavljal odkriti zavese orgelske igre. Ob očetovi pomoči jc kaj hitro napredoval pri učenju tega instrumenta in že se je bližal čas, ko je samostojno nadomeščal očeta in orglal pri masnih opravilih. To se je dogajalo najprvo pri šolskih mašah in kadar je nastopal mladinski pevski zbor. Zgodilo se je tudi, da je oče dirigiral zboru, sin pa je zbor z. orglami spremljal. Ob posebnih slovesnostih je oče sestavil celo orkester iz opernih godbenikov.
Priložnosti za glasbeno delo, izpopoljevanje in muziciranje je imel torej mladi Sveto pri očetu dovolj. Treba pa je bilo misliti na redni študij v glasbeni šoli.
Se vedno ni moči natančno ugotoviti, kdaj se je vpisal v šolo Glasbene Matice. Njegov oče Franc pojasnjuje, da se je vpisal v glasbeno šolo v času, ko je končal 4. razred gimnazije, dr. Cvahte pa predvideva, da se je vpisal že prej. Toda njegovega imena pred šolskim letom 1936/37 ni najti v Poročilih Glasbene Matice, oziroma konservatorija, niti ni iz tega časa ohranjenih njegovih spričeval.
V Poročilu državnega konservatorija in šole Glasbene Matice jc prvič omenjen na strani 12 št. 36 kot učenec, ki je uspešno opravil 4. letnik klavirja, teorije in intonacije. Iz tega leta je njegov oče ohranil tudi spričevalo štev. 39 z dne 28. junija 1937 s podpisom ravnatelja Julija Betetta. Iz njega je razvidno, da se je učil klavir pri prof. Tonetu Ravniku (ocena odlično); teorijo J. in II. letnik (ocena odlično) in intonacija I. in II. letnik (ocena prav dobro) pa je obiskoval pri prof. Angeli Trost.
Iz omenjenega spričevala lahko sklepamo, da se je Sveto Marolt prvič vpisal v 4. letnik nižje šole državnega konservatorija na podlagi sprejemnega
4 Osnovno šolo je obiskoval na Grabnu od leta 1926—1930. Tedaj je bil ravnatelj šole leo-pold Pajk.
izpita v šolskem letu 1936/37, to je v času, ko je predvidoma obiskoval 6. razred gimnazije (Druga možnost je ta, da je obiskoval šolo Glasbene Matice (GM) že prej, morda privatno, vendar za to tezo — razen ustnih izjav očeta in dr. Cvah-teta — trenutno ni najti šolskih pisanih dokazil.
V splošnem je doživljalo glasbeno šolstvo v Ljubljani v času Maroltovega študija precej organizacijskih in vsebinskih sprememb. Zato je prav, da se z njimi nekoliko pobliže seznanimo.
V Ljubljani je deloval državni konservatorij od leta 1926, ki je nastal iz prvega jugoslovanskega konservatorija Glasbene Matice (1919—1926), ta pa iz šole Glasbene Matice leta 1882.
Državni konservatorij je imel nižjo (4. letnike), srednjo (6. letnikov) in visoko šolo (4. letnike). Posebni oddelki na državnem konservatori j u so bili: šola ža dirigiranje (2. letnika), operna šola (3. letniki) in pedagoško-učiteljski oddelek (4. letniki ali 8 semestrov).
Leta 1939 se je državni konservatorij izpopolnil in preimenoval v Glasbeno akademijo, ki je dobila rang univerze. Ta je imela v svojem sestavu nižjo, srednjo in visoko šolo, dokler se ni leta 1945 reorganizirala in dobila ime Akademija za glasbo, kot ga ima še danes. Leta 1949 je postala samostojna visoka glasbena šola. Srednja in (Nižja) glasbena šola (Center) sla se od Akademije za glasbo (AG) ločili in se leta 1963 združili z Nižjo in Srednjo baletno šolo v Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje (ZGBI).
Poročilo Glasbene Matice prikazuje Marolta v šolskem letu 1937/38 (čas velike mature), kot gojenca I. letnika Srednje glasbene šole državnega konservatorija, za predmet klavir, vendar šele na strani 10 št. 7, z opombo »izstopil«.
Zakaj je izstopil, bomo nekoliko bolj nadrobno pojasnili kasneje. Prej je namreč potrebno omeniti še nekaj podatkov o njegovem splošnem izobraževanju iz časa gimnazijskih let v zvezi z njegovim športnim in telesno-rekreacijskim udejstvovanjem. Ta čas njegovega življenja in študija nam bo najbolj nazorno pojasnil njegov najboljši prijatelj iz gimnazijskih let, sošolec Saša Cvahte, danes zdravnik in direktor Zavoda SRS za zdravstveno zavarovanje.
Sveto Marolt se je vpisal po končanem 4. razredu osnovne šole na III. državno gimnazijo, katere nižji razredi so bili; takrat v Beethovnovi ulici (bivša nemška gimnazija). Dr. Cvahte se natančno ne spominja, ali sta obiskovala 1. razred gimnazije v šolskem letu 1930/31 skupaj, pač pa natanko ve, da sta se spoznala leta 1931, ko se je Cvahtetova družina priselila na Kolezijo. Od tega leta sta se večkrat sestajala, včasih tudi z bratoma Marijem in Jurijem Kogojem. Kogojevi so takrat stanovali na Jurčičevem trgu. Marij se spominja, da so takrat regulirali Ljubljanico, in da so v ne popolnoma izsušeni strugi lovili kapeljne.
V šolskem letu 1932/33 so III. državno gimnazijo ukinili in jo priključili I. državni realni gimnaziji v Vegovi ulici 4 (realka). Dijaki so bili razporejeni po abecednem vrstnem redu v razrede — paralelke. Marolt in Cvahte sta bila tega leta ločena, gimnazijo sta obiskovala v različnih turnusih. Poleg tega se je v tem času Cvahtetova družina preselila na Prulc št. 19 in sta se s prijateljem tudi zaradi tega redkeje videvala.
Naslednjega leta so ponovno odprli III. državno gimnazijo in Cvahtetov prejšnji razrednik prof. Žabkar je zopet zbral dijake svojega razreda in ga pozneje dopolnil z nekaterimi dijaki iz bežigrajskega šolskega okoliša. Ko so
leta 1936 zgradili za Bežigradom novo gimnazijsko poslopje, je tako nastali razred tam skupaj maturira! (velika matura).
Maroltovi in Cvahtetovi sošolci so še bili: Janck Šubic, ki je padci v NOV kot spremljevalec tov. Kardelja, dr. Milan Lazar, sedaj zdravnik in profesor na infekcijski kliniki, dr. Ulrik Schmidt, profesor sodne medicine, primarij dr. Igoi Veter, predstojnik porodnišnice v Kranju, Savo Vrtačnik, Maroltov bojni tovariš iz XIV. divizije, Ivan Kranjc ff 1970) nekdanji urednik Pavlihe in drugi.
Marolt je opravil malo maturo leta 1934, veliko maturo pa leta 1938 (Glej spričevalo, Število 1/VIIF-b, delovodna številka 914 v Ljubljani, z dne 29/VIII-1938).
Po opravljeni veliki maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in poslušal predavanja iz umetnostne zgodovine. Študij na fakulteti pa je kmalu opustil in se posvetil samo glasbi.
Dr. Saša Cvahte, ki je bil eno leto mlajši od Maroka, takole opisuje gimnazijska leta:
»Sveta sem večkrat obiskoval na domu. Tako sem spoznal njegovega očeta in mamo. Skoraj redno je Sveto ob takih priložnostih sedel za klavir in mi zaigral kakšno skladbo. V meni je našel hvaležnega poslušalca. Vedno sem si želel nje-
Sveto Marolt
gove družbe. Poleti sva se hodila skupaj kopat na Špico in kot vedno na dolgo razpravljala. Ob neki priliki, ko sem ga povabil naj z našo »ekipo« igra odbojko, je ponudbo žalostno zavrnil, češ da se odbojke ne upa igrati zaradi prstov na rokah. Takoj mi je bila razumljiva njegova skrb in bojazen, saj sem po njegovem zgledu tudi sam večkrat sedel za klavir, vendar z večjo željo kot sposobnostjo ... Ker se je moral kot dijak zaradi klavirja odbojki odpovedati, je v telesno rekreacijske namene toliko rajši plaval in pozneje kolesaril. Toda tudi te športne discipline je gojil zmerno in v mejah razpoložljivega časa.
V času, ko so na Kolcziji gradili bazen in regulirali Gradaščico, se jc kopal s svojimi prijatelji na Špici in Ljubljanici tudi Marolt. Ko je ing. Bloudek na kopališču Ljubljanica organiziral tekmovanje za vso mladino, ki se je tam kopala, jc nastopil v disciplini »plavanje na 200 m prosto« tudi Sveto Marolt. Natanko se spominjam — pripominja dr. Cvahte — da je plaval »violino«, kot smo tedaj imenovali tak slog plavanja. Kljub tem njegovim športnim podvigom sem živel že takrat pod vtisom — ta vtis pa se mi je z leti vse bolj jasno izoblikoval in danes sem o tem prepričan ■— da sta ga klavir in študij glasbe v nekem smislu le ovirala pri njegovem normalnem odzivnostnem gibanju. Tudi sam mi jc v razgovoru večkrat potožil, koliko mora vaditi in koliko časa mu jemlje študij na konservatoriju.
Ko danes, po tolikih letih vnovič presojam usodne dogodke, ki so pripeljali do tragične in prezgodnje smrti Maroltove, ne morem mimo ugotovitve, da je prav ta, v kritični situaciji ne dovolj izostrena odzivnost iz deških in mladeniških let vzrok za njegovo pogubo. Takih ljudi seveda ne bi smeli izpostavljali situacijam, ki jim zaradi telesne nepripravljenosti niso bili kos.
Njegova neprestana skrb, da bi čimbolje napredoval pri obvladanju obeh instrumentov — klavirja in orgel — in podpora taki podzavestni usmerjenosti s strani vzgojiteljev in staršev, ki so začutili v njem posebnega nadarjenca, omenjeno tezo še podkrepljujejo. Mi smo svoj prosti čas lahko posvečali najroznovrst-nejšim športnim igram in dejavnostim, Sveto pa ga jc preživel doma za instrumentom, v vajah in pripravah za učne ure in nastope.
V višji gimnaziji se je pričel Sveto že zgodaj razvijati v samostojno osebnost, pri kateri si hitro začutil vsebino drugih svetov, ki so se ji odpirali. Tudi po vedenju se je nekako ločil od drugih, hodil je počasi, skorajda leno, pogosto se jc zaustavljal ter bil zapleten v neskončne razgovore, ki jih jc večkrat prekinjal njegov prešerni in hudomušni smeh. Sicer je bil zelo umirjen in veder. Ni kazal, da ga tarejo skrbi ali preobilica dela. Razumel jc šalo in jo tudi vračal. Lahko trdim — pravi dr. Cvahte — da je zorel hitreje kot njegovi sovrstniki. V šoli ni imel posebnih težav, vendar je bilo zlahka čutiti, da to ni njegovo edino intelektualno opravilo. Razredna »vrhuška« se je nagibala z vsakim letom bolj na levo in z njo vred tudi Sveto, ne da bi se — tako kot drugi — zavedal, kdaj je tja pripotoval. Nekaj sošolcev pa je obtičalo sredi pota...
Skupaj smo pričeli odkrivati svet ruske književnosti in glasbe, kitajske lirike in kasneje tudi drugih umetnikov svetovne klasike. Od domačih pisateljev smo imeli radi Cankarja ...
Radi smo zahajali v gledališče in v opero, s plačanimi ali neplačanimi vstopnicami. Bili smo prepričani, da boljšega gledališča ni in imenitnejše opere tudi ne. Po predstavi smo sestavili seštevanko iz dinarjev, ki je običajno zadostovala za liter vina. To nam je razvezalo jezike, včasih kar do zgodnjih jutranjih ur.
I i-
Oče in mati leta 1974
In ubogi slovenski marmorni pesniki so morali poslušati svoje pesmi v na3i izvedbi. Potem je zašla med nas tudi marksistična literatura, ki smo se je lotili z vso vnemo. Ni bilo dosti, pa kljub temu zadosti.
Večkrat sem prišel k Svotu na dom in sva improvizirala Puškinovega Onjegina in sicer tako, da sem jaz bral Prijateljev prevod ali izvirnik, on pa je nato igral po Puškinovem libretu glasbo Čajkovskega ...
Iskali smo odgovore na mnoga vprašanja in večkrat sva se sprehajala po Murglah, uživala čudovito barjansko spomladno naravo in raziskovala svet, v katerem sva živela, s tankim posluhom čustev, pa tudi z izredno ostrimi rezili razvijajočega se razuma. Gledala sva daleč naprej, prav tja, kjer sem sedaj jaz. Priznati pa moram, da sva imela za tako stvar mnogo premalo izkušenj in stvarnega znanja. S stvarjo vred namreč tudi človek menja svoj odnos. Senca vojne, ki je padala čez nas, je v našo rosno idilo prinašala strah in skrb.
V razredu smo se kmalu razdelili v politično napredno jedro, v sredino in periferijo, ki se je nagibala bolj na desno. V času gimnazijskega šolanja je to jedro vplivalo na politični in idejni tok v razredu. Ostrejša diferenciacija se je začela s Speransovo knjigo o narodnostnem vprašanju in tedaj že za trdno vem,
DRŽAVNI KO N SER VATO RIJ V LJUBLJANI
Štev. kot. t/ '
Spričevalo
šolsko leto 193* /V.
Gosp,
rojen    dne /££, ' ' ■    v-'''*.''   *-* . . leta ,, /' i
—.................> " "   '"'">.<'       u*........................., ■      "m./. vere. Je bil
kot gojen ..J- C državnega konservatorija za spodaj označeni letnik v glavnem predmetu in v obveznih stranskih predmetih takole ocenjen :
Vedenje:    ; ., '     '     '' Pridnost:    - -     . {
/
Glavni predmet	Letnik	Napredek			Podpla učitelja
					
	~f■■'''._<-;//■ ..				
	//•"■	. £■» ^	- pV^.^—		
Stranski predmeti	I etnik		Napredek		Podpis učitelja
,9.!. Jo^.-.i-p	7-.-				
('       •< J					
					
					
					
					
A,      tl6j^      1    . wt					
					
7
V Ljubljani, dne
193'
""Uavnatdj
da je bil Sveto naših misli. Nekajkrat je bila situacija že med študijem (spori z nekaterimi profesorji, denunciacije) tako zaostrena, da nas je rešila samo odločna intervencija nepozabnega razrednika Zabkarja. Pomembno vlogo smo pripisovali tudi veliki strpnosti prof. Fajdige, ki nas je učil bolj filozofijo kot verouk.
Že leta 1937 smo se začeli sestajati v Slovenskem klubu, kamor je večkrat prišel na predavanja in sestanke tudi Sveto Marolt.
Na visoki šoli smo se vsi včlanili v Slovenski klub ter povečini kasneje ali prej postali člani SKOJ in ZK ali pa ostali v tesnih stikih kot sifmpatizerji in politični somišljeniki partije«.
V čas gimnazijskega študija sega tudi Maroltova prekinitev študija na konser-vatoriju. Tudi v tem primeru bomo poklicali na pomoč dr. Cvahteta.
»Proti koncu šolanja, v kaki sedmi ali v začetku osme gimnazije, sem bil pri njem doma in igral mi je Beethovnove sonate. Dobro se spominjam, da je proti navadi zaprl klavir in mi zaupal, da namerava učenje instrumenta obesiti na klin. Ko sem ga vprašal po razlogih, mi je odvrnil, da ga pouk profesorja, ki ga visoko ceni, telesno in duševno tako izmuči, da se le še s silo pripravi do tega, da udari po tipkah«.
Ta pojav, ki se redkeje dogaja med učiteljem in učencem, je treba nekoliko podrobneje pojasniti. Če govorimo o konkretnem primeru, moramo ugotoviti, da je bil prof. Tone Ravnik pri poučevanju klavirja precej strog, vsekakor pa izredno dosleden in natančen. Od dijaka oz. študenta je zelo veliko zahteval. Pri tehničnih problemih, kakor tudi pri izdelavah fraz, tempa in ritmičnih posebnosti, v pogledu muzikalnosti in prednašanja ni dopuščal nobenih svojevoljnosti ali celo površnosti. Takega ostrega kurza poučevanja pa Sveto Marolt ob svoji prebujajoči se osebnosti, zaposlenosti in želji po spoznavanju čim več literature enostavno ni prenesel. V glasbenovzgojni praksi prihaja do takšnih disonanc, »ko se učitelj in učenec ne ujameta« med drugim tudi takrat, ko zasleduje učitelj svoj npr. izključno pianistični cilj, učenec pa želi spoznavati glasbo tudi iz nepiani-stične literature. Profesorju morda ne bi bilo prav, če bi zvedel, da igra doma njegov učenec izvlečke iz oper ali simfonij, čeprav je moral pri nekaterih talentiranih učencih pristati na določene koncesije, tako npr. pri Bojanu Adamiču, sedanjem dirigentu plesnega orkestra RTV. Podobno nejevoljo kažejo profesorji godal, ko njihovi študentje igrajo po raznih orkestrih, za šolsko delo in tehnično izpopolnjevanje jim pa primanjkuje časa. V obeh primerih prihaja včasih do razhajanj.
Znani slovenski skladatelj Primož Ramovš je podobno kot Marolt iz opernih, rad igral izvlečke iz Mozartovih simfonij. Ker s prof. Ravnikom vsak v svojen naziranju o poučevanju nista popustila, sta se prijateljsko razšla. Po dveh letih, ko ga je prof. Ravnik ponovno slišal igrati, ga je pa začudeno vprašal: »Kje si se pa toliko klavirja naučil?«... S prof. Marico Vogelnikovo sta se pozneje bolje ujela.
Pedagog le mora v nekaterih primerih upoštevati učenčev interes, (če je ta utemeljen, seveda), sicer se lahko mlada, muzikalno eruptivna osebnost začasno utiša, streti pa se je ne da. Največkrat je v resnici težko ugotoviti, zlasti na nižji stopnji, kdaj, koliko in v kakšno smer se bodo razvile učenčeve glasbene dispozicije. V glasbeno vzgojni instrumentalni ali vokalni praksi nastopajo včasih dovolj muhavc zakonitosti... Tudi Sveto Marolt je našel, kot omenja dr. Cvahtc,
UIUATHM    WUMUWl.il**    M t\ M IS h. k~i i J M    f LJUI3LJAIM
Štev. kut. J tj,..
Šolsko leto 19 jfl'fC.
let« J.$J<),
Gosp r</.....
rojen......     dne lU....&ŠWmA..
^ .  <y.'ldylVt't'............., okraj ."■■y^Vyci-:«V......, banovina .<-/'■-? V .........,
,.,...£.f.../X.?,... vere, Je bil.......kot slušatelj      državne glasbene akademije ?.a spodaj označeni letnik
v glavnem predmetu in v obveznih stranskih predmetih takole ocenjen.......:
I       Glavni predmet	Letnik pi«r!|i»Mt		Uspeh	Podpis učitelja j
.JU/i/iJiA.		S	hX^'.i.',-it-	s./-> :___     -x _   ;' - i
\,;         1   j   j         1 '.j				
Strunski predmeti	i!    i             1 !			
\i'>/J p	_ ...» //		.ć'fAiČ,^.___	
'm<*/>:■ .<f.4$:....	f.	_	-j?e4i4t____________	
			. ^0it> ________	
/ 7 iV<aKA<#< .____	/.n. t.			
	t#J.			
				
• 'J ■iu'.'':i:>/,'wi./<rt-				
Vedenje:    ,. &		t*		
V Ljubljani  dne JŽjZA,/M±.tf..€-'.....
»Mg
Cji'xa(Jei
»izhod iz zagate. V Ljubljano je prišel z Dunaja profesor Anton Trost, ki ga je sprejel z odprtimi rokami in tako se je začelo zanj novo obdobje klavirske igre«.
Prvi in drugi letnik klavirja na Srednji glasbeni šoli (SGŠ) je končal Marolt pri prof. Tonetu Ravniku v šolskem letu 1938/39, že po veliki maturi v gimnaziji. V prvem letniku je bil ocenjen odlično (5), v drugem pa prav dobro (4). Spričevalo z dne 28/IV-1939 — (Ravnatelj Julij Betetto).
Obenem je študiral in končal kot glavni predmet pri prof. Slavku Ostercu* prvi in drugi letnik »skladbo«7 ter dobil iz obeh letnikov oceno odlično (.S)
Izpit iz dirigiranja (I. letnik) in iz nauka o instrumentih (I. letnik) je opravil kot stranska predmeta prav tako z odličnim (5) uspehom pri prof. L. M. Škerjancu.8
V šol. letu 1939/40 zasledimo Maroltovo ime v I zvest jih Glasbene Akademije (GA) na VIII, to je na pedagoškem oddelku, v I. letniku za klavir*. Učil ga je profesor Anton Trost. Na isti strani Izvestij je naveden med neocenjenimi študenti.
Istega leta je obiskoval tudi III. letnik predmet skladanje (kontrapunkt) na SGS in sicer na prvem oddelku za teoretične predmete.10 Njegov profesor je bil Slavko Osterc. Spričevalo iz tega predmeta ni ohranjeno. Pač pa sta ohranjeni spričevali z dne 28/IV-1940 SGŠ pri GA in spričevalo iz istega leta GA s pripadajočimi stranskimi predmeti (glej fotokopijo).
Za nadaljnje kompozicijsko udejstvovanje je pomembno omeniti, da je končal s prav dobrim (4) uspehom III. letnik kontrapunkta kot glavni predmet pri prof. L. M. Škerjancu. (Na SGŠ je bil v tistem času ravnatelj prof. Adolf Grob-ming, na GA pa rektor prof. Julij Betetto). Poleg imenovanih predmetov je moral vsak slušatelj obiskovati še vrsto stranskih predmetov."
V šolskem letu 1940/41 je končal Sveto Marolt pri prof. Antonu Trostu I. letnik klavirja na VIII., to je pedagoškem oddelku GA z oceno prav dobro (4) in v šolskem letu 1941/42 — II. letnik, pri istem profesorju z isto oceno.
Čeprav je uspešno opravil II. letnik GA iz glavnega predmeta klavir, mu rektorat letnika ni priznal, verjetno zaradi dopolnilnih predmetov, ki jih ni redno obiskoval in zato tudi iz nekaterih predmetov ni opravil izpitov. Pri tem ga je
* Prof. Slavko Osterc, učitelj na državnem konservatoriju je na Srednji stopnji poučeval: skladbo, harmonijo, kontrapunkt, oblikoslovje, estetiko in glasbeno zgodovino.
7 Predmet »skladba« je vseboval kompletno učno snov harmonije za prvi in drugi letnik. Tedaj je imela srednja stopnja konservatorija v oddelku za kompozicijo (ali skladbo) pet letnikov. V I. in II. letniku sta poučevala harmonijo prof. Slavko Osterc in L. M. Skerjanc. V III. letniku sta predavala oba imenovana profesorja kontrapunkt s fugo. Sele v IV. in V letniku je bila prava kompozicija (male in komorne oblike). Četrti in peti letnik srednje stopnje sta se štela kot I. in II. letnik visoke stopnje konservatorija. Visoka šola pa je imela še štiri letnike kompozicije.
8 Od leta 1939 dalje ni izdajalo ravnateljstvo SGS oz. državni konservatiruj in več Poročil, ampak Izvestja.
9 Izvestja, št. 5, str. 22
10 lb. št. 3, str. 23
11 Zborna šola I.   in II. letnik — dr. Svara
forme, analiza in instrumentacija — prof. Skerjanc pedagogika in psihologija — dr. Cvetko solopetje — prof. VVistinghausnova fiziologija in fonetika — prof. Angela Trost dirigiranje — dr. Svara akustika — prof. Adlešič violina —■ prof. Rupel
že oviralo intenzivno politično delo v okupirani Ljubljani, saj je po očetovi izjavi hodil na sestanke iz enega na drug konce Ljubljane.
V šolskem letu 1942/43 v Izvestjih GA na VIII. pedagoškem oddelku ni več omenjen, pač pa ga zasledimo na SGS'2 v 5. letniku klavirja. Ocenjen je bil prav dobro (4), ne da bi bil poleg omenjen njegov profesor.
Od tega časa ga iz razumljivih razlogov v obvestilih AG ni nihče omenjal, saj je po 20. VIII. 1943 žc odšel v partizane.
Na GA je imel za prijatelje svoje vrstnike kot Antona Koncuta, Staneta Gor-šiča, Janeka Šubica, študente kompozicije pri Ostercu, Francija Šturma, ki je tudi padel v NOV, med profesorji pa je zelo spoštoval Slavka Osterca in dr. Dragotina Cvetka. Vsi ti in še nekateri drugi profesorji, zlasti Trost itd. so vplivali na njegovo glasbeno predstavo in misel.
Dr. Dragotin Cvetko13 se spominja Sveta Marolta najprej kot študenta na Akademiji za glasbo (AG). »Bil je živahen, neposreden, navdušen za pogovore o marsičem, najraje o glasbi. Kazal je, da bo iz njega sposoben pianist in sodobno usmerjen skladatelj.
Z njim pa je dr. Cvetko kontaktiral — oziroma obratno — v letu 1942 in morda še 1943 tudi ko je šlo za sredstva iz biblioteke AG (gramofon, plošče) za namene radia OF. Tega Marolt kajpada ni povedal, a je bilo dr. Cvetku kmalu jasno, še posebno, ko je poslušal oddaje tega radia in jih asociiral z Maroltovim obiskom.
Marolta je srečal tudi pri partizanih — tedaj že kot Špika, najprej sep tembra 1943 nekje na Kočevskem, nato še (in zadnjič) na začetku januarja 1944 tik preden je XIV. divizija krenila proti Štajerski in z njo Sveto Marolt.«
Podobne stike je navezal Marolt s svojim vrstnikom Milanom Osrcdkarjem,14 ki se je sprva učil violončelo v glasbeni šoli Sloga pri prof. Mullerju, nato pa na SGš. Z dijakom SGŠ — violinistom Janezom Kumrom15 so ustanovili klavirski trio. Študirali so čudovito skladbo Viteslava Novaka Trio quasi una balata. Vaje so imeli julija in avgusta 1943 na konservatoriju v učilnici štev. 1 ali na domovih; izvajali so skladbo v domačem krogu (pri Goljevih); javne izvedbe ni bilo, ker je odšel Marolt prej v partizane.
Z Bogdano Stritar, operno pevko, Tonetom Koncutom, takratnim študentom kompozicije (Ostcrčev učence), Janezom Kumrom in Maroltom so imeli aktivi-stično grupo, ki je po ulicah Ljubljane prclcpljala okupatorjeve napise in izpostavljala razne parole, kot »bojkotirajte« itd. Povezani so bili tudi s Slovenskim klubom, kjer sta bila poleg drugih tudi Janez Šubic in dr. Sašo Cvahte.
12 Na SGS ga najdemo ponovno verjetno zaradi tega, ker ni končal stranskih picdmetov, pa tudi pedagoški oddelek ni imel istih zahtev pri klavirju, kot glavni predmet na klavirskem oddelku SGS. Domnevamo tudi lahko, da se je hotel zaščititi pred okupatorjevo oblastjo in je obdržal status dijaka.
13 Vodilni slovenski glasbeni muzikolog, predstojnik muzikološke katedre na filozofski fakulteti, član Akademije znanosti. Pismena izjava 20. septembra 1974.
M Dr. ing. Milan Osredkar je danes redni profesor za fiziko na fakulteti za elektroniko, direktor instituta Jožef Štefan, v času ilegale pa eden izmed sodelavcev radia OF (Kričač). V tej povezavi sta z Maroltom gotovo sodelovala, kot nam dokazuje dr. Cvetko. Osredkar je igral med drugim čelo v scenski glasbi za Hamleta leta 1941, v ljubljanski drami.
15 lanez Kumer, sprva član opernega gledališča (orkestra), danes pedagog violine na glasbeni šoli Vič-Rudnik. Razgovor dne 5/10-1974.
Sveto Marolt se je ob koncu gimnazije spoprijateljil tudi z Marijanom Vodo-pivccm.16 Z njim sta skupaj igrala klavir (tudi štiriročno) in analizirala sk'adbc. Sveto je bil leto starejši od Vodopivca; v študiju klavirja pa je bil vsaj dve leti do tri leia naprej. Vodopivec navaja, da so se veliko družili s prijatelji, med katerimi imenuje Staneta. Goršiča, študenta kompozicije pri prof. Ostercu, in Janeza Koncuta, ki je prav tako študiral kompozicijo pri istem profesorju. Stanoval je kot pravi bohem v vrtni lopi na šentpetrski cesti. Večkrat se je imenovanim tovarišem pridružil tudi Janek Šubic, ki je študiral kompozicijo pri prof. Ostercu. Prijatelji so se shajali na konservatoriju ali na domovih in razpravljali o glasbi, zlasti o novih smereh v glasbi. Marolt je razpravljal izredno zagnano in doživeto ter prepričevalno zagovarjal svoja stališča. Prav tak je bil tudi kot interpretator na klavirju. Glasbi se je predajal z vsem žarom svoje mlade osebnosti. Zunaj svojega umetniškega izživljanja je bil umirjen, preudaren, njegovi gibi so bili počasni. Prijatelji smo vedeli, da je zelo načitan, inteligenten, kazal pa je tudi svoj lastni jasni in izbrušeni estetski okus! V razpravah so se pokazali včasih različni pogledi na umetnostna vprašanja. Moderno glasbeno smer, ki jo je tedaj propagiral prof. Osterc, sta zagovarjala njegova učenca Janez Šubic in Stane Goršič, zmernejšo smer pa smo zastopali drugi prijatelji s Svetom Marol-tom. Marolt je bil na konservatoriju in GA eden izmed najvidnejših študentov, kar je dokazal tudi s svojimi internimi in javnimi nastopi.«
Po učnem načrtu in statutu so imeli — in imajo še danes — učenci, dijaki in študentje vseh stopenj glasbenih šol (nižje, srednje in visoke) obveznost pokazati svoje znanje na nastopih (produkcijah).
Marolt je nastopal kot pianist sam (solo) in kot spremljevalec drugih solistov — instrumentalistov ali pevcev, sodeloval pa je tudi, kot smo že omenili, pri komornih vajah v klavirskem triu.
Po dosegljivih poročilih je predvidoma prvič nastopil na interni vaji v Hu-badovi dvorani, Vegova 7, dne 11. VI. 1941, kot dijak III. letnika klavirja na GSŠ. Na klavirju je spremljal violinista Janeza Kumerja (II. letnik SGŠ), ko je igral Vicxtempsovo Fantasio appassionato. Ob isti priliki je igral kot solist Schumannov Intermczzo op. 26 in Saucrjev Murmurc de vent (koncertno ctudo), za to stopnjo študija tehnično in interpretacijsko zelo zahtevni skladbi.
V naslednjem šolskem letu je dne 12. XII. 1941 kot študent II. letnika pedagoškega oddelka GA igral na interni vaji Chopinov preludij op 45 in Rahmanjinov preludij op. 32, 10. — V istem programu je v naslednji točki spremljal dijaka Janeza Znidarja (IV. letnik SGŠ), ko je na rogu izvajal Adante iz I. koncerta Fr. Straussa.
Dne 10. VI. 1942 je spremljal Jakcšcviča patra Julijana, baritonista, študenta III. letnika pedagoškega oddelka, ko je zapel K. Odaka Psalm 897.
V Hubadovi dvorani je ponovno spremljal dne 11. VI. 1942 violinista III. letnika SGŠ Janeza Kumerja, ko je lo-ta igral W. A. Mozarta koncert v EjS duru, 1. sf.
Prvič je javno nastopil v veliki filharmonični dvorani, ko je ponovil spored iz interne vaje dne 12. XII. 1941. V II. sklepni produkciji je dne 22. V. 1942 igral Novakovo Balado po Bvronovem Manfredu. To je bila za študenta II. letnika na pedagoškemu oddelku GA tehnično in muzikalno zahtevna skladba, ki jo uvaja počasen, nato pa ji sledi hiter tempo. Skladbo so imeli na sporedu študentje
16 Marijan Vodopivec je danes odgovorni urednik glasbenega programa Radia Ljubljana. Svoje sposobnosti razvija kot pianist in skladatelj (scenska glasba).
Glasbena akademija v Ljubljani
**** c • I
v potok, 26. februarja 1943-XXI ob 18.30 v veliki filharmonicni dvorani
/. Baru/inikjt:
2. Škcrjimc: SchumMin:
j, Beethoven ••
4 Pavčič:
Rahmanincrv: Mmorpki:
5. Schumann:
6. Leoncavallo:
j. Chopin: 8. Wieni..usu:
o. Mozart:
10. liralms: Sgdinbatii
SPORED:
Domka Koračnica
Petelin Majda (klavir — II. 1 SCS)
Vizija Poklonitev
Langus Franc (bariton — III. 1. SGS) Pri klavirju t Otana Joie
Sonata za rog in klavir v F-duru Rog   Žnidar Janez Klavir: Oana Jože
Pred durmi
Poet
Domisijavcc
Pcrtot Dušan (bariton — III. 1. SGS) Pri klavirju: Cvetko Ciril
Večerna
Vzpon   °P' "
Kajh Breda (klavir — III. 1. SGS)
Prolog iz opere .Glumači" lvo» Marijan (bariton     1. 1. GA) Pri kiavirju: Cvetko Ciril
Poloneza op. 71, 2
Kruljc Štefanija (klavir — IV. 1. SG$)
Koncert za violino s sprcmljevanjcm klavirja v d-molu I stavek
Slanic Jelka (violina — II. 1. GA) JVi klavirju i Uizjak-Valjalo Mana
Arija Konsuncc iz opere »Beg iz seraja"
Stritar Nada (sopran — I, 1. GA) Pri klavirju: Cvetko Ctnl
lialada, op. 10, a
Toccata, op. iS
A. i . . .
A. a . . .
Si. j, i ..
it. 4   ■ ■
A. l. 7. i°
Si. 6, 9
iola prnf. M. Vo^ehtikove „ tzr. prof. An£. Tnttm „  izr. prof, J. Sliisa „ Imn. prof. A. Dariana „  rtd. prof. A. Troitd
klavirskega oddelka GA za absolutorij. Pričujoči so občudovali njegovo muzikalno in interpretacijsko moč, kot npr. učiteljica glasbe Gizela Cvahte (ki je obžalovala, da zaradi vojnih razmer ne more Marolt svojega talenta dalje razvijati), Marijan Vodopivec, Janez Kumer in drugi.17 Tudi prof. Tone Ravnik je izjavil, da je bil Marolt zelo nadarjen in priden učenec. Pristavil pa je, da je začel popuščati, ko se je vpisal na pedagoški oddelek, zaradi številnih stranskih predmetov in študija kompozicije.18
Na drugem javnem nastopu v mali filharmonični dvorani je dne 16. XII. 1942 igral Brahmsovo balado op. 10, 2 in Sgambatijcvo toccato op. 18, takrat kot dijak V. letnika SGŠ. Obe skladbi je ponovil na internem nastopu dne 17. II. 1943 in na tretjem javnem nastopu v veliki filharmonični dvorani dne 26. II. 1943.
Kot spremljevalec na klavirju je še nastopil 13. IV. 1943, ko je pela sopra-nistka IV. letnika SGS Anica Čepe Čajkovskcga pesem Zakaj in arijo Anke iz VVebrove opere Čarostrelec.
Zadnjič je nastopil na IV. javnem koncertu, ko sta dne 21. IV. 1943 s prej imenovano sopranistko ponovila arijo Anke.
Poleg imenovanih rednih šolskih nastopov je Marolt spremljal in korepetiral tudi druge pevce in sošolce, med njimi pevko Francko Herz v Operi leta 1941, ki je pozneje tragično preminila v partizanih.19 Korepetiral je tudi opernega pevca Vinka Slanovca, ki je bil po poklicu zobotehnik, sicer pa je občasno nastopal kot Janko v operi Prodana nevesta.
Pri spremljavi solistov in komornem muziciranju je spoznaval kar dobršen del glasbene literature, obenem pa se mu jc z branjem not brez večje priprave razvila sposobnost igre z lista (it. prima vista, a vista). To sposobnost imajo redki pianisti. Za mladega Marolta je bilo znano, da je dobro in brez večjih priprav spremljal, po potrebi pa jc tudi, po vseh harmoničnih in kontrapunktičnih pravilih, pravilno, logično in muzikalno improviziral.
Tako se je zgodilo, da je dobil nekoč nckoLiko nenavadno povabilo. Dr. Cvahte nam o tem takole pripoveduje:
»S Svetom sva se srečala nekega zgodnjega pomladanskega dne 1939. leta. Pripovedoval mi je, da ima možnost za manjši zaslužek in me prosil, če bi mu pri tem pomagal. Povedal mi je, da ga je naprosil klarinetist iz Tinca bara, če bi ga lahko neko popoldne in večer nadomestil. Prišla da je nova skupina plesalk in bi bilo treba spremljati njihovo vajo, zvečer pa igrati za ples, dokler bodo gosti.
Tako sva se napotila naslednjega dne ob kaki 16. uri v bar, da sem mu obračal note, družno pa sva si dajala korajžo. To jc bil tudi prvi stik, ki sva ga s takim življenjem imela. Vtis ni bil ravno kaj prida. Vse se nama je zdelo strašno prozaično, oguljeno in brezvredno. No, zaslužek pa jc študentu prav prišel in izkušnja tudi.
17 Nekaterim poslušalcem sta ostali iz Maroltovega poustvarjalnega repertoarja bolj v rpo-minu interpretaciji Rahmanjinovega preludija op. 32, 10, drugim pa zopet Bralimsova balada op. 10, 2. Po izjavi Vodopivca je imel sam zelo rad Brahmsa.
18 Razgovor s prof. AG Tonetom Ravnikom dne 25/X-1974.
19 Po izjavi Silve Ponikvar Gregorinove (Vaše pri Medvodah 25-c) je Francka Herc — študentka ljubljanskega konservatorija in odlična pevka izgubila življenje leta 1942, ali v začetku 1943 v Dolenji vasi pri Muljavi na Dolenjskem. Francka je šla z drugimi partizani po hrano; zajeli so jo italijanski fašisti ter jo na mestu ustrelili. Pri streljanju je pela! Neki italijanski vojak je skrivoma prinesel domačim ovratnico in jim sporočil tragično smrt (Razgovor s Ponikvarjevo dne 2/10-1974).
O tem dogodku smo se kasneje še večkrat pogovarjali in ga obravnavali predvsem iz socialnih stališč... Najbolj so mi ostali v spominu sicer redkejši večeri ob čitanju poezije ob Svetovi klavirski improvizaciji. Tedaj je izšla kitajska lirika. Li-Tai-Po nas je močno navdušil...«
Tako zaključuje svoje spomine najboljši Maroltov prijatelj in sošolec dr. Sašo Cvahte. Zadnjikrat sta se prijatelja srečala dne 27. III. 1941, ko so skupaj manifestirali po Ljubljani...
Dijaka in študenta Marolta pa se spominjajo tudi njegovi sošolci iz konserva-torija in Glasbene akademije. Njihove izjave se skoraj popolnoma ujemajo z. dosedaj opisanimi, v nekaterih pogledih pa jih tudi dopolnjujejo.
Sedanji dirigent Opere prof. Ciril Cvetko se v prispevku Nekaj drobnih utrinkov o Svetozarju Maroltu takole spominja svojega sošolca:
»Spoznal sem ga v jeseni 1938, ko sem se vpisal na konservatorij v Ljubljani. Marolt se je iste jeseni znova vpisal na šolo (v šolskem letu 1937/38 je namreč pavziral).
Bil je svetlolas fant, z izrazito modrimi očmi in toplim, nizkim glasom, živahen in komunikativen, pripravljen za šale. Spominjam se družabne prireditve ob Miklavževem večeru leta 1938, pri kateri so sodelovali študentje in profesorji. Med profesorji je bil zastavonoša dr. Danilo Švara, ki je na orglah (prireditev je bila v Hubadovi dvorani!) igral valčke in šlagerje — bitonalno, med študenti pa je bil »glavni« Sveto Marolt. Veliko smo peli, vrh zabave pa je bil trenutek, ko smo razdeljevali Miklavževa darila in ko se je izkazal s svojo duhovitostjo Marolt. Tudi naslednje leto je pri podobnih prireditvah prednjačil Sveto.
Veliko je bral in nam pripovedoval o tem, kar je spoznal. Kot študent ni bil eden tistih, ki so ure in ure sedeli pri instrumentu. Muzi ko je zajemal v širokih lokih, iskal jc pravi izraz in se ni menil za tehnične podrobnosti; te so ga tu in tam ovirale pri razmahu. Zaradi vsega tega je bil presrečen, ko ga je sprejel k sebi prof. Anton Trost, ki tudi ni insistiral na tehničnih problemih, pač pa je svoje gojence uvajal v skrivnosti resnične umetnosti. Prof. Trost je dal Maroltu krila. Spominjam se, s kakšnim zanosom je igral Sveto npr. ruske avtorje (romantike in novoromantike), ki mu jih je zaupal prof. Trost. Med prvimi večjimi Maroltovimi uspehi v tej smeri je bila prav izvedba Rahmaninova, o čemer smo se študentje kasneje še večkrat pogovarjali.
Zanimivo je bilo, da Marolt ob vsem intenzivnem političnem, morda bolje: aktivističnem delu za OF ni prav nič popustil v študiju na akademiji. V letih 1941/42, ko je pomagal organizirati trojke, vodil akcije, sodeloval pri pripravah radijskih oddaj OF (»Kričač«), je svoj študij celo intenziviral. Nastopal je večkrat kot kdajkoli prej, ne le kot solist, temveč tudi kot spremljevalec pri klavirju, k čemur ga je vzpodbujal prof. Trost.
Vsa ta njegova aktivnost je trajala do zaključka šolskega leta 1941/42,20 ko nas je bilo več odpeljanih v koncentracijsko taborišče Gonars (Italija), Marolt pa je poleti 1943 prešel k partizanom. Nadaljnja njegova pot je splošno znana.
Maroltovi prijatelji? Mislim, da se je pogosto družil z Antonom Koncutom, ki je študiral kompozicijo, pa z Janekom Subicem, izvrstnim pianistom, študentom GA na oddelku za kompozicijo in dirigiranje, ki je padel 1942. Treba je še vedeti, da je bila organizacija OF na akademiji tedaj prilično močna in da je povezovala
20 Marolt je nastopil zadnjič v šoli CM dne 21/IV-1943.
mnoge profesorje in študente, za kar sta bila zaslužna predvsem direktor Adolf Grobming (s Karlom Pahorjem) in Sveto Marolt.
Zanimivo, iz današnje razdalje: Marolt je rad improviziral pri klavirju. Menda ga je prav smisel za improvizacijo pripeljal h kompoziciji. Njegovi štirje samospevi, predvsem pa njegova zborovska pesem o XIV. diviziji, kažejo na sposobnosti v tej smeri, ki pa jih — žal — zaradi prerane smrti ni utegnil razviti.
Res je Marolt »skladanje«, kot se je tedaj imenoval predmet, ki naj bi pripravljal za komponiranje, a to »skladanje« je bilo tedaj v resnici uvajanje v harmonijo in kontrapunkt, ki so ga bili deležni tudi gojenci drugih predmetov.
Če skušam strniti: Marolt je bil pravi glasbenik, a čas okupacije in osvobodilnega boja mu ni dovolil razmaha in uveljavitve, kakor bi si ju zaslužil.«
Prof. Stanko PREK21 takole opisuje svojega bratranca:
»V otroških letih je bilo najino poznanstvo s Svctoz.arjem kratko in občasno, ker so prebivali najini starši v različnih krajih: bratraneevi v Ljubljani, moji v Kočevju. Ko se je naša družina leta 1932 preselila v Ljubljano, sem se vpisal na ljubljansko učiteljišče; že takrat naju je zbliževal študij glasbe. V tem prizadevanju sva se še tesneje povezala na konservatoriju in GA.
Starostna razlika (4 leta) se je z leti vedno bolj manjšala, zlasti še, ker je Sveto razmeroma naglo duhovno zorel. V tem času sva skupaj večkrat muzicirala. Na učiteljišču sem namreč sprva igral violino, Sveto me je spremljal na klavirju. Spominjam se, da sva skupaj nastopala na družabnih prireditvah in akademijah. Pozneje, ko sem se jaz vse bolj usmeril v študij kitare, se je Sveto redno udeleževal mojih javnih nastopov, tako npr. na koncertu v počastitev 100-letnice Paganinijeve smrti v Mali filharmonični dvorani v Ljubljani leta 1940. Po koncertu so me presenečale bratrančeve strokovne pripombe, ki so dokazovale njegovo veliko muzikalnost in smisel za lepoto tona.
Ob prostem času, zlasti med poletnimi počitnicami, sva večkrat pozno v noč razpravljala o umetnosti, literaturi in socialnih vprašanjih. Zelo rad se je pogovarjal o Bachu, Beethovnu in VVagnerju. Veliko je razmišljal tudi o Lconardu da Vinciju, Tagorcju in o ruskih glasbenih in literarnih klasikih. Posebno zavzeto je razpravljal o vzgojnem in socialnem učinku glasbene umetnosti na človeka. Pri tem se mi je odkrival kot pronicljiv poznavalec dotlej napisane literature iz tega področja.
Z mojim odhodom na študij v tujino so bili najini stiki pretrgani«. In kaj pravi o njem Uroš Krek22
Spomin na prijatelja glasbenika Sveta Marolta je združen z mojim prvim delom v Osvobodilni fronti. Bržkone je bila Svetova pobuda, da smo se on, Franci Sturm in jaz. povezali v trojico, ki je pomagala organizirati gibanje na takratnem konservatoriju in Akademiji. Delo se je kmalu razširilo ne samo med študenti, temveč smo se povezali tudi s profesorji, med katerimi se rad spominjam že pokojnih: prof. Zorkc Zarnik, Marte Osterc, Karla Rupla in Blaža Aruiča. Za mnoge sestanke so nam nesebično »posojali« svoja stanovanja, sodelovali pri propagandi in akcijah. Od tovarišev me je v juniju leta 1942 odtrgala internacija,
21 Stanko Prek, prof. na pedagoški akademiji v Mariboru in docent zagrebške akademije za glasbo, izjava 27/1-1975.
22 Uroš Krek, profesor kompozicije na AG, pismena izjava dne 18/11-1975.
ponovno sodelovanje s Svetom Maroltom pa je trajalo le nekaj mesecev do njegovega odhoda v partizane.
Kot že omenja prof. Cvetko Budkovič v svoji študiji o Maroltu, nam je bila glasba na sestankih izvrstno kritje pred nezaželenimi poslušalci. Kjerkoli smo se sestajali, je prostor ponujal videz strokovne zavzetosti v obliki glasbenega seminarja ali celo učne ure. In vendar, izza aktualnih nalog, ki so bile v ospredju, se je malodane na vseh srečanjih oglašala želja po razgovoru o glasbi, v katerega je Sveto posegel s pronicljivo radovednostjo. Njegove misli o estetiki so odsevale sociološki pogled na umetnost. Kot marksist se je spraševal po globljih vzvodih funkcije umetnosti. Spominjam se na primer njegovega razglabljanja o vlogi, ki jo bo opravila nova slovenska glasba, o odnosu med modernističnimi težnjami in kulturno funkcijo glasbe ali pa premišljevanja o pomenu impresionizma v nacionalnih kulturah. Znal je podkrepiti svoje trditve s primeri iz svetovnega dogajanja in dokazoval revolucionarno preobrazbo, ki jo je opravil slikarski impresionizem v sodobni slovenski umetniški kulturi. Name kot najmlajšemu v družini so taka razglabljanja zapustila močan vtis, saj je vela iz teh presoj nova, sveža miselnost, ki je takrat daleč presegala raven običajnega este-tiiziranja.
Sveto je bil temeljit v razsojanju in dejanjih. Temeljitost pa je vzbujevalka kritičnega duha. Ta poteza je bila v Svctovem značaju zelo očita. Menda je v tej njegovi lastnosti iskati tehtanje med odločitvijo za ustvarjalno ali izvajalsko usmeritev glasbenega poklica. Njegova široka erudicija, ki se je raztezala tako na filozofsko, literarno in glasbeno področje, mu je izostrila čut za vsebinsko, esencialno vrednotenje umetniških opusov in večala izvajalske sposobnosti. Temeljitost in mnogostransko zanimanje za vse, kar oblikuje človeka v družbi, sta bila pri njem v zapeljivem ravnotežju.
Kot pianista sem ga spoznaval zgolj na srečanjih na njegovem domu, ko smo se, kakor je temu pravil Franci Šturm, »dekonspirirali« in je muzika prevzela zaključno besedo. Njegov profesor Anton Trost je na svojem zadnjem obisku v Ljubljani obudil spomin nanj. Orisal ga je kot muzika, ki je imel v sebi pianistični temperament in hkrati sposobnosti za gradnjo forme. Ugibanja, katera pota bi Sveto ubiral, ko bi se bil mogel formirati v zrelo osebnost, ostajajo slej ko prej brez določenega odgovora. Toda eno stoji: za karkoli bi se bil odločil, bi delal s polno zavzetostjo, odgovorno in temeljito.
Bolečina ob njegovi prezgodnji, junaški smrti ožarja njegov lik, ves živ, kot da ne bi bilo trideset let, odkar sva si poslednjič segla v roke: segava vedrina, ironična duhovitost, odprta, toda ne do vsakogar radodarna mladeniška duša, dobrohotno popustljiva do okolice, zahtevna do sebe«.
Tak je bil lik Sveta Marolta, študenta, glasbenika in političnega delavca v času, ko je šlo slovenskemu narodu za biti in ne biti. Vsak dan je gledal v okupirani Ljubljani pred seboj rablje, ki so mu pretili in stregli po življenju. Izmikal se je njihovim nakanam in v takem vzdušju odpora oblikoval sebe in okolico, prepričan v zmago nacionalne, socialne in duhovne preobrazbe slovenskega in jugoslovanskih narodov. Za svoja mlada leta nenavadno bogato oborožen z znanjem in spoznanji, po prepričanju optimist in marksist z izjemnimi človeškimi potezami v karakterju in izpovedi, se je pripravljal na zadnji spopad z mračnjaštvom in terorjem vojaškega fašističnega uničevalnega stroja.
VIRI:
Dokumentacija in izjave očeta Franca in matere Ane, 18/X-1974 ZOG VI, 1974, 71, ib. V, 1973, 267, 268, ib. VI, 1974, 247, 248 Poročila in Izvestja GM, konservatorija in GA od 1934—1944
Cvetko Budkovič, prof., ravnatelj Glasbene šole Vič-Rudnik, Orglarska šola v Ljubljani (1877 do 1945), rkp.
Pismene ali  ustne izjave so dali  avtorju študije njegovi  profesorji, sošolci  in prijatelji:
— dr. Saša Cvahte, direktor Zavoda SRS za zdravstveno zavarovanje, 2/XI1-1974, 5/0(11-1974 in 9/1-1975
— akademik, univ. prof. dr. Dragotin Cvetko, 20/IX-1974
— dr. ing. Milan Osredkar, direktor Inštituta Jožef Štefan, 26/IX-1974
-- Rado Simonitti, skladatelj  in dirigent, 6/X-1974 (Maroltu, Sturmu  in Ziherlu  (padlim tovarišem) je posvetil 7 partizanskih pesmi: Talcem (Karel Destovnik-Kajuh) Samo en cvet (Karel Destovnik-Kajuh) Se veš . . . (Karel Destovnik-Kajuh) Pomlad (Smiljan Samec) Mesečina (Igo Gruden) Šapat vjetra (Daša Kabalin-Vinodolski) Na Krasu (Juš Kozak)
Simonitti se spominja Sveta Marolta in Toneta Koncuta še iz Glasbene akademije. Večkrat so se srečavali pri Koncutu v šentpetrski ulici.
Leta 1943 sta se srečala v Kočevju, ko je Marolt pripravljal miting za meščane. »Ravno prav si prišel«, je dejal Marolt Simonittiju, »mi boš pomagal«. Takrat Simonitti še ni poznal veliko partizanskih pesmi, zato mu jih je Marolt pel, Simonitti pa zapisoval. (Ob Rinži sta se sprehajala tudi s Kajuhom in razpravljala o literaturi in glasbi, posebej o Kajuhovih pesmih, ki jih je potem Simonitti uglasbil.)
— Ponikvar-Gregorin Silva, gospodinja, Vaše 15c, Medvode 2/10-1974
— Janez Kumer, učitelj violine, 5/X-1974
— Marijan Vodopivec, urednik glasbenega programa Radia Ljubljana, 12/XI1-1974
— Primož Ramovš, skladatelj in upravnik biblioteke Slovenske akademije znanosti in umetnosti 8/1-1975
— Ciril Cvetko, profesor AG in dirigent, 13/1-1975
— Stanko Prek, prof. na pedagoški akademiji v Mariboru, 27/1-1975
— Uroš Krek, prof. kompozicije na AG, 18/11-1975. Krek je posvetil Maroltu duo za violino in čelo v treh stavkih — februar 1975: Spominu prijatelja Sveta Marolta.
JANEZ ŠKERBINC — UČITELJ IN SKLADATELJ
Cvetko Budkovič*
V zgodovini biografij večkrat naletimo na nemarno razvado, da avtorji različno uporabljajo priimke in imena. Po svoje prikrajajo celo rojstne letnice, ne da bi se prepričali pri pristojnem viru (v rojstnih matrikah) o pravilnosti svojih navedb. Tako kaj radi prepisujejo razni avtorji napake drug od drugega...
Tipičen primer takega početja so generalije Janeza Skerbinca, ki so mu naprtili toliko različnih priimkov, kolikor se jih napisati da in pri tem zamenjali več kot polovico črk priimka. Celo Slovenski biografski leksikon navaja tri oziroma štiri priimke (S)kerbinc, Sk(e)rbinc, Sk/binc), v resnici pa so mu jih dali šc veliko več. Prof. Stanko Premrl piše v CG, da se je sam podpisoval Sker-binec, medtem ko ga Premrl imenuje škrbine. (CG 1943, str. 41). Cerkveni glasbenik ga nedosledno imenuje Skerbinec (1925/5, str. 95), Skrbinc in Skrbincc (1922, str. 25), škerbinc (1925, str. 121); Josip Novak (Učitelji in učiteljice na Kranjskem — 1869 — rkp. NUK) mu pritiče ime Janez in priimek škerbinc, gla-bena revija Pevec (1921, str. 3—4) škerbinc, Jutro (1. IV. 1928) Skerbinec, Slovenec (5. IV. 1928, ster. 3) — škrbinec, zapiski iz idrijskega učiteljskega tečaja in poročilo ravnatelja Franca Lesjaka, poslano konzistoriju v Ljubljano (dne 26. VII. 1859) pa ga imenuje celo Janeza Strbinca, oz Štorbinca, pri čemer je »o« prečrtan. (SKAL, šol. arhiv F XXII/41).
Podobnih nedoslednosti je več tudi pri njegovem mesecu in letu rojstva:
Dan	Mesec	Leto rojstva	Viri
27.	januar	1841	SLB
27.	maj	1841	Josip Novak (učitelji in učiteljice
			na Kranjskem 1869 — rkp. NUK)
27.	junij	1843	CG, 1928, 5—6, str. 95
27.	junij	1843	Slovenec, 5. IV. 1928, str. 3
27.	maj	1843	CG 1943, str. 41
Včasih se sprašujemo, zakaj že sam ni protestiral proti takemu pačenju svojega priimka, zlasti pa, zakaj ni ugovarjal in povedal resnice o svoji letnici rojstva. O tej je spregovoril šele v svoji Izjavi, ko je omenil v Slovencu in Jutru leta 1925, da potrjuje izjavo v svojem 85. letu starosti.
Župnijska matrika v Spodnjih Stranjah pri Kamniku jasno dokazuje, da je bil rojen v tem kraju dne 27. maja 1841. leta v hiši št. 2. V istih knjigah piše, da so bili rojeni dne 28.VII. 1943 njegova sestra Mariana, Elizabeta 31. X. 1836, Barbara 18. XI. 1838 in Matevž 13. IX. 1849.
Oče je bil Matevž Škerbinc, in pravtako se je pisal seveda tudi njegov sin Janez (Joannes), ali Janko, kot se je sam podpisoval. Očetovo ime je napisano
* 61001 Ljubljana, YU, profesor in direktor Glasbene šole Vič-Rudnik 14 - Grosuplje 1975
v matriki po latinsko Matthaeus in jc bil rojen 15. septembra 1800. Poročil se je dne 7. julija 1828 s Heleno Marti (roj. 30. aprila 1808), ki jc bila hči Thomac Mortel »Mariac Rabič« iz Godiča št. 35. Družina je imela polovico grunta in ni bila tako »revna«, kot to poroča Stanko Premrl.' Premrl navaja, da je bil »sin revnih kmečkih staršev, ki pa so vendar dali študirati njega in brata Jožeta, ki je umrl kot dekan na Štajerskem«.2
Janez je obiskoval ljudsko šolo v frančiškanskem samostanu v Kamniku,3 pripravniški učiteljski tečaj pa v Idriji. Idrija je dobila glavno šolo (Haupt-schule) s tremi razredi že leta 1777, ko so drugje po manjših mestih ustanavljali šele trivialke. Ko jim kljub prizadevanju ravnatelja Karla Legata ni uspelo odpreti v Idriji realko, je ministrstvo za kulturo in pouk dovolilo odpreti (Dunaj štev. 4985/521, dne 31. V. 1852) — zaradi pomanjkanja učiteljev na Kranjskem —-enoletni učiteljski pripravniški tečaj. (Učni načrt je bil potrjen dne 1. IX. 1852 štev. 8609, pouk pa sc je pričel 20. oktobra 1852).
Janez Strbinc (pravilno: Janez. Skerbinc iz Stranj pri Kamniku) je obiskoval idrijski učiteljski pripravniški tečaj v šolskem letu 1858/59. Tedaj je bil ravnatelj idrijske glavne šole in učiteljskega tečaja Franc Lcsjak, roj. 24. V. 1828 v Št. Vidu pri Stični4. Na tečaju je poučeval didaktiko in metodiko 2 uri na teden in verouk prav toliko.
V času Skerbinčevega idrijskega šolanja so poučevali na glavni šoli in učiteljskem pripravljalnem tečaju še:
Jože Šcrek, rojen 12. III. 1812 na Muljavi na Dolenjskem. Na idrijsko glavno šolo je bil imenovan 22. IX. 1837 in tu poučeval 30 let. Na pripravniškem tečaju je učil slovenščino 2 uri na teden.
Josip Martinak (roj. 6. III. 1801) je poučeval nemščino,
Jože Eržen (roj. 16. III. 1803) računstvo,
Mihael Putre (roj. 27. IX. 1808) risanje, vendar je bil dne 26. IX. 1853 prestavljen v Ljubljano.
Glasbo je poučeval Anton Krašncr (roj. v Idriji 18. VII. 1808, umrl 14. III. 1861), ki je bil sprva pisar pri rudniški blagajni, nato pa je kot odličen glasbenik poučeval petje in orglanje na glavni šoli in učiteljskem pripravniškem tečaju. Krašner je dobil za 6 ur pouka na teden 50 gld na leto, drugi učitelji pa so poučevali na tečaju brezplačno. Brata je nadomestila Marija Krašncr (roj. 25. VI. 1817 v Idriji), Krašnerjeva je bila zelo dobra glasbena pedagoginja.
Ko je Janez Skerbinc že zapustil idrijski učiteljski pripravniški tečaj, je poučeval od leta 1862 za nagrado 52 gld in 50 krajcarjev prav tam še odličen glasbenik Jožef Gnezda (petje, gosli, klavir, orgle).
Na učiteljskem tečaju v Idriji so poučevali te-le predmete:
verouk nemško spisje (Aufsatzlchre)
osnove pouka slovensko spisje
lepopis nemški (Kurent) računstvo
lepopis slovenski risanje
nemški jezik izgovorjavo
slovenski jezik orglanje
nemški pravopis petje
slovenski pravopis pridnost
Zbornik občine Cirosupijo Vil, 1975
211
Ocenjevali so tudi postopek — das
pri spoznavanju črk črkovanju branju Icpopisju
jezikovnem pouku pravopisju spisju računstvu
ponavljanju katekizma orglanju
cerkvenem petju
Izpiti so trajali dva dni. Prvi dan loge, popoldne pa so bili izpili iz petja iz drugih predmetov.
Verfahrcn bei:
— dem Buchstabenkennen
— dem Buchstabircn
— dem Lesen
— dem Schonschrciben
— der Sprachlchre
— dem Rechtschreibcn
— der Aufsatzlehre
— dem Rechnen
— der WicderhohIung des Kateckismus
— dem Orgelspiel
— dem Kirchcngesang
dopoldne so kandidati pisali pismene na-in orglanja. Drugi dan so bili ustni izpiti
Janez Skerbinc
V pripravniški učiteljski tečaj je bilo vpisanih v šol. 1. od 1852/53 do 1865/66 — 13—26 pripravnikov, le v šolskem letu 1863/64 je bilo vpisanih 8, v šolskem letu 1864/65 pa samo 5 pripravnikov. Leta 1958/59, to je v času, ko je tečaj obiskoval Janez Skerbinc, jc bilo vpisanih 18 tečajnikov, od teh je šola med letom dva odslovila. Pred vpisom so vsi končali 4 razrede glavne šole, dva kandidata celo 2 razreda realke. Po starosti so bili razvrščeni: eden — 38 let, eden — 25 let, eden \- 20 let, trije — 19 let, dva — 18 let, trije — 17 let, štirje — 16 let in
eden 15 let. Dva sošolca sta bila iz Idrije (Andrej Pušar in Janez Repulus), eden iz Spodnje Idrije (Andrej Velikajne), trinajst tečajnikov pa je bilo doma iz različnih krajev Kranjske, med njimi Peter Fleišman5 iz Beričevega, brat Jurija (18 IV. 1818—23. V. 1874), znamenitega skladatelja iz obdobja marčne revolucije, ki je izdal Slovensko gerlico in zložil več pesmi, ki so ponarodcle. Trinajst tečajnikov iz šolskega leta 1858/59 je opravilo zaključne izpite uspešno, trije so bili reprobirani (zavrnjeni). — (SKAL, šolski arhiv F XXII/41 — Idrija in Poročilo ravnatelja Lesjaka z dne 26. VIII. 1859 konzistoriju).
V primerjavi z začetnimi šolskimi letniki (1852—1856) opazimo, da so se zahteve po predizobrazbi kot pogoj za vpis v tečaj poostrile in povečale. V šolskem letu 1855/56 so imeli že vsi tečajniki dovršen 4. razred glavne šole. Pridni in vzorni dijaki so prejemali štipendijo. Njihove prošnje sta obravnavala in priporočala šolski ravnatelj in distriktni (okrožni) šolski nadzornik (SKAL — ibid.). Štipendijo je prejemal tudi Skerbinc, vendar ni pojasnjeno, kdo mu jo je izdajal in koliko. (Pripomba v NUK J. Novak).
Sloves učiteljskega zbora in dobri učni uspehi dijakov in tečajnikov v Idriji so se kmalu razvedeli po tedanjem Kranjskem. Na tečaju je bil eden izmed najpomembnejših predmetov petje in orglanje. Največ dijakov je ponavljalo razred prav zaradi tega predmeta, pa tudi nekateri sicer uspešni dijaki, ki so bili v drugih predmetih pozitivno ocenjeni, so zaradi nadaljnjega glasbenega izpopolnjevanja razred ponavljali (Klasifikacijska tabela in poročilo, ki ga je priložil ravnatelj šole Karel Legat leta 1853 škofijskemu konzistoriju, SKAL, šolski arhiv, F XXII — 41 — Idrija).«
Zelo verjetno je tečaj ponavljal zaradi izpopolnitve v glasbi tudi Janez Skerbinc. Na to nas navaja poročilo Draga Vončine, navedbe v SBL III 1960—71, rokopis Josipa Novaka (NUK), pa tudi drugi viri govorijo o tem (CG 1943, str. 41), da je nastopil prvo službeno mesto dne 29. IX. 1860. Idrijo je tedaj zapustil konec julija ali v začetku avgusta leta 1860.
Zaustavimo se še za trenutek v tem pomembnem rudarskem mestu, ki je po živosrebrni žili slovelo po vsem svetu. Rad bi spregovoril še nekaj besed o delovnih razmerah tedanjih gojencev idrijskega učiteljskega tečaja. Večinoma so bili sinovi rudarjev ali pa revnih kmečkih staršev. Nekatere družine so imele izvenidrijske pripravnike oela leta na stanovanju. Navadno so plačevali 9—10 gld na mesec za vso oskrbo. Premožnejši kmetje so poleg tega zneska prispevali še v naturalijah (živila). Siromašnejši pripravniki so za hrano poučevali otroke svojih gospodarjev ali pa so jim pomagali pri pisanju prošenj. Če je bil pripravnik vešč glasbe, npr. igranja na klavir, je za hrano poučeval otroke klavir. Nekateri so prejemali, kot nam je že znano, štipendije, ki so jim veliko olajšale težki socialni položaj. Pripravniki so bili že od doma navajeni na skromno in trdo življenje, zato so lažje prenašali napore in težave študija; po večini so bili vztrajni in delavni. Te svoje lastnosti so prinesli tudi s seboj na delovna mesla. Številni izmed njih so se odlikovali na prosvetno-pedagoškem, kulturnem ali gospodarskem področju kot predani učitelji, odlični kmetijci, sadjarji, vrtnarji, družbeni in društveni delavci in tudi glasbeniki.
Naj omenim samo nekaj absolventov iz idrijskega učiteljskega pripravniškega tečaja, ki so zasloveli kot dobri glasbeniki, organisti in skladatelji.
Poleg že omenjenega Jožefa Gnezda, ki je učiteljski tečaj obiskoval v letih '852—1855, in Skerbinčevega sošolca Petra Fleišmana je bil najpomembnejši glas-
benik Danilo Fajgel (Idrija 19. XI. 1840 — Gorica 9. X. 1908). Violino sc je učil že v zgodnji mladosti pri Francu Šinkovcu in nato v pripravnici pri Antonu Krašnaiju od 1855—1857. Učiteljska delovna mesta je večkrat menjaval, vendar je povsod glasbeno deloval, predvsem na Primorskem, bodisi kot organist, pe-vovodja ali skladatelj. Skomponiral je nad 370 glasbenih del, predvsem cerkvenih skladb.
Poleg Fajgla so pomembni kot organisti, pevovodje ali skladatelji Florijan in Janez Kali(n)ger, Josip Levičnik (ki se je izpopolnjeval v letih od 1839—1843 pri G. Riharju), Franc Pfeifer, Franc Kenda in številni drugi. Mednje štejemo tudi Janeza Skerbinca.
Ko se s Skcrbincem poslavljamo od idrijskega pripravniškega tečaja, na katerem si je v kratkem času nabral za tiste čase razmeroma precej znanja, ga pospremimo na prvo delovno mesto. Kot izprašan učiteljski kandidat je bil imenovan z dekretom z dne 29. IX. 1860* za provizoričnega učitelja, organista in cerkovnika v Kranjsko goro. Tu je bil od 1860 do 1862. leta. Pred njim je v Kranjski gori učiteljeval Janez Uršič, ki je pravtako končal idrijsko pripravnico, vendar 4 leta prej (v šolskem letu 1855/56). Uršič je bil doma iz Idrije. V Kranjski gori je poučeval verjetno od leta 1857 — ali že leto prej — do Skcrbinčevcga prihoda, nakar je bil prestavljen v Zg. Tuhinj.
V trivialki (osnovni šoli) so takrat uporabljali Vodnikovo slovnico in Močni k-Praprotnikov abecednik, za verouk pa Antona Lesarja katekizem. Vsi drugi učni pripomočki so bili nemški.
Takole opisuje Josip Lavtižar v Spominih (1926) delo takratne šole:
»Otroci smo morali začeti hoditi v šolo po spolnjenem šestem letu. Občina je imela v zasebni hiši najet prostor za šolski pouk, ker še ni bilo šolskega poslopja ... V nizkem prostoru smo se učili krščanskega nauka, čitanja, pisanja in računstva. Učitelj je imel za svoj trud brezplačno stanovanje, prosta drva (kurjavo) in od vsakega otroka osem grošev na mesec. Drva so nosili učenci sami v šolo. Na oknu je sedel deček, ki je imel nekoliko več veljave ter je pazil, je li prinesel vsak šolar poleno s seboj. Ako ga ni imel, je moral prinesti drugi dan dvoje polen.7 Poleg tega je donašala mladina svojemu vzgojitelju še prostovoljne darove: koline, mleko, presno maslo, sem in tja kakega kozlička ali jag-njc. Za opravljanje mežnarske in orglarske službe je dobival učitelj še posebno plačo. Ni bilo torej tako slabo, kakor dandanes govorijo, češ, da je bil takrat učitelj župnikov hlapec. Težkih del mu pri cerkvi ni bilo treba opravljati, ker je imel pomočnika. Ako pa je imel v župnišču kako delo, tudi to ni bilo brez nagrade Lahko trdimo, da je bila učiteljska služba tistih časov prav dobra, to tembolj, ker so imeli učitelji veliko manj truda in pisarij nego dandanes... V osmo latinsko šolo nisem nosil toliko knjig, kolikor jih sedaj desetleten deček v drugi razred osnovne šole. Stara šola je izobraževala mladino po umu in srcu, namen sedanje pa je večinoma le izobrazba uma. Vse delo moderne ljudske šole je tovarniško ... Skoro popolnoma prezirajo vzgojo človeka ...
Te besede, napisane leta 1926, naj nekoliko komentiram in vnesem vanje nekaj disonančnih akordov, saj ima vsaka medalja pač dve strani; predvsem moramo pisati in govoriti resnico, če hočemo, da ne bomo živeli v prepričanju, da vzgaja šola robota, ne pa človeka.
Predvsem moramo ugotoviti, da učitelji v 60-tih letih preteklega stoletja in kasneje niso živeli v enakih delovnih in socialnih razmerah, sicer se ne bi selili s
šole na šolo kot ptice selivke. Kozličkov in jagnjet je bilo tedaj bore malo, saj je splošna ljudska resnica, da velika večina slovenskega kmečkega življa ni imela še za sol ne, kaj šele za kakšne mesne priboljške; ti so bili rezervirani resnično za največje praznike, med katere je treba šteti koline, ki pa so imele to slabo lastnost, da so bile le enkrat na leto. Že samo dejstvo, da je moral učitelj ali boljše povedano šolmašter (beseda menda vsebuje še delo cerkovnika in or-ganista) poleg šolskega dela vsaj petkrat na dan skrbeti, da se je zvonilo, hoditi ogledovat mrliče, opravljati duhovnika, predno je šel k maši, ga spremljati, ko jc šel previdet bolnika, prisostvovati pri krstih, da ne govorimo o orglanju pri mašah, ki jih ni bilo malo, imeti vaje za cerkveni pevski zbor je dokaz, da ni imel malo dela. Šolmaštri so se morali izuriti za dobre organiste, ko so toliko igrali.
No, učitelja pa so čakale še druge »dobrote« v šoli in zunaj nje. Plačan ni bil kdo ve kako bogato. Zato je moral živeti tudi od učnega prispevka svojih učencev. Zgodilo pa se je. da starši niso bili posebno natančni pri plačevanju ukovine in stalni zaostanki pri učnem prispevku so primorali učitelja, da je sam od hiše do hiše izterjeval zaslužene groše, pri čemer je užil »več kislih besed, kot razumevanja« — kot pravi naš srčno dobri učitelj Drago Vončina. Tudi glede kurjave je Lavtižar zelo lepo nakazal problem, toda posledic ni omenil. Če kurjave ni bilo — kar se je često zgodilo — so v učilnicah zmrzovali maloštevilni učenci, v stanovanjih pa cela učiteljeva družina. — In še eno ponižanje je doživljal učitelj: za organistovsko-cerkovniško službo je moral v jeseni pobirati bero in — če ni igral med letom v cerkvi dovolj okroglih, valčkov in polk — je bilo prosa, pšenice, boba, ješprenja, prediva in sveč — bore malo. Od lega pa je bil med drugim tudi odvisen učiteljev življenjski »standard«.
Pri pobiranju bere pa so se dogajale še druge dogodivščine, ki so se globoko zarezale v družbeno bit slovenske vzgojne potence. Korenike tega žalostnega poglavja in pritisk na najbolj pošteno in dobrotljivo čud določene primarne socialne plasti, ki se s svojim delom lahko primerja samo še s težaškim podzemnim garanjem rudarja, je tu doživljalo svojo tragedijo, ki ji ni primere v zgodovini pedagoške prakse. Bila je v nekem smislu rafinirana, perfidna in tudi sadistična.
Po krstu, poroki, pogrebu so starši po stari kmečki navadi povabili šolmašt-ra v gostilno na kozarček vina. Povabljen je bil v svate in na sedmino. Jeseni je pobiral bero in povsod so mu dali rajši kozarček žganja, da ne bi bil pri odmeri preveč natančen... Marsikateri učitelj, ki je kot prosjak hodil od hiše do hiše, je svojo odvisnost in ponižanje »tolažil« s pijačo in se nazadnje nanjo navadil. Seveda pa v pijači ni ostal samo zunanji videz učiteljevega protesta, konflikti so bili težjega, ideološkega značaja. Če se je zameril župniku ali dekanu, tedanji birokratski avstrijski red in cerkev nista poznala šale: ali pokorščina cerkvi in Rimu ali pa odpust iz službe in nadaljnja pot brezpravnosti... Kajti do leta 1870 je veljal konkordat med črno-žolto avstrijsko monarhijo in rimskokatoliško cerkvijo. Šola je bila cerkvi popolnoma podrejena. (Glej Politična šolska ustava iz leta 1805). Odtod talentirane in klavrne pojave nekaterih slovenskih šolmaštrov.
Učitelj Skerbinc kakšnih prevratnih idej ni gojil, saj se je od mladih nog vzgajal v samostanu, pozneje pa na zavodu, ki je slovel po verski vzgoji in pripadnosti cesarsko-monarhični politiki in ideologiji. Vestno in natančno je izpolnjeval ukaze obeh oblasti in se trudil, da je podobne nauke — poleg pisanja,
čitanja in računanja — vcepljal tudi v glave zaupane mu mladine.
Za trenutek se pomudimo še pri Lavtižarju; ta je bil pač eden izmed redkih pisateljev — kronistov, ki je o šoli od srede preteklega stoletja sploh kaj napisal. Takole nadaljuje svoja izvajanja: »Posebno veselje smo imeli otroci s petjem. Kadar je pritisnil Uršič violino pod brado, vzel lok v roko in začel ugla-šcvati strune, smo bili vsi navdušeni. Udaril je z lokom po klopi in začeli smo s krepkim glasom: Šola bod' pozdravljena, ti nas veseliš«
Torej le petje v šolo! Mladini skoro ne moremo napraviti večjega veselja kakor s petjem, ki pa mora biti res živahno. Škof Slomšek je rekel: »Slovenska šola, ki ne poje, prvič ni slovenska in drugič sploh ni šola«.
Toda ni vselej gladko izteklo, ker je bila tudi v rabi španska palica, ki smo ji rekli »španšror« ...
Posebno slovesen dan je bil za nas ob sklopu šolskega leta... Po skušnji v razredu je čital dekan iz zlate knjige imena najpridnejših in iz črne knjige imena zanikrnih učencev. Slednjič smo zapeli kakšno lepo pesmico...«
To so bile v tistem času lepe navade — kar se petja v šoli tiče. Kljub mladinski zborovski kulturi po osnovnih šolah, ki doživlja danes ponekod zavidljive uspehe, je še vedno petja in sploh estetske vzgoje premalo in res je, kar je rekel Lavtižar, da je treba mladini več vzgoje srca. V šolah se znižuje urni fond za glasbo v korist intelektualnega izobraževanja, doma pa se skoraj nikjer več ne poje ...
Poglejmo sedaj, kako je ocenjeval glasbeno podobo svojega časa še Riharjev življcnjcpisec (brez podpisa), a po vsej verjetnosti Josip Levičnik (r. v Železnikih dne; 6. IV. 1826, ki je opravljal v Idriji privatni učiteljski pripravniški izpit 20. VIII. 1857 — dve leti pred Skerbincem — deloma s prav dobrimi in deloma z dobrimi redi; poučeval je v Železnikih). To je potrebno navesti zato, ker potrebuje danes na primer absolvent kompozicijskega oddelka na AG 15 let študija, tedanji učitelji organisti, pa so študirali le eno do dve leti, razen če se ni kdo pozneje posebej privatno glasbeno izobraževal. Od glasbene izobrazbe učiteljev — organistov pa je bil odvisen nadaljnji razvoj glasbene kulture na podeželju tja do 80 let preteklega stoletja in še kasneje. V Levičnikovem času je primanjkovalo posvetnih in cerkvenih pesmi, zato so si organisti napeve drug od drugega prepisovali, nekateri izmed njih pa so jih komponirali sami. Skladateljev je bilo tedaj skoraj toliko kot orglavcev; umetniške vrednosti te skladbe niso imele kdo ve kako velike, ker je bila izobrazba organistov slaba. Posnemale so posvetne melodije včasih prav nedostojne. Ljudstvo je pelo pesmi tem rajši, čim bolj okrogle so bile. Orgel v mnogih cerkvah ni bilo, zato so ponekod spremljali petje godci, ki so si »preludiranje« po svoje prikrojili: koračnice, polke, mazurke so se vrstile druga za drugo. Zlasti »piskači« so prišli do veljave ob zegnanjih. Komaj je izzvenela zadnja kitica cerkvene pesmi, že so udarili piskači na koru svojo koračnico. V večjih župnijah na Dolenjskem — Št. Rupert, Ribnica — so bili organisti dobro plačani, zato so radi ustregli ljudem z veselimi napevi, da niso bili prikrajšani pri dohodkih...
V času Janeza Skerbinca so bile razmere glede vaških godcev in piskačev že nekoliko boljše, saj jih je izrival s korov že Gregor Rihar (1. III. 1796 Polhov Gradec — 21. VII. 1863 Ljubljana), najboljši slovenski cerkveni komponist prve polovice XIX. stoletja in glasbeni vodja ljubljanske stolnice. Riharjeve pesmi so se ljudstvu izredno priljubile zaradi privlačne, narodne melodike. Za izboljšanje
cerkvene glasbe in izobrazbe organistov se je v tem času trudil zlasti Kamilo Mašek (11. VII. 1831 Ljubljana — 29. VI. 1859 Stainz), član ljubljanske tilharmo-nične družbe, skladatelj in učitelj glasbe na glasbeni šoli ljubljanske normalke. Izdajal je mesečnik Cacilia, v katerem je dajal učiteljem pedagoška navodila, objavljal podatke o skladateljih, izdajal skladbe itd. Bil je izredno talentiran skladatelj in pedagog; komponiral je Prešernove pesmi. Kamila Maska jc zelo spoštoval tudi Skerbinc in zanj skomponiral Otožnico, o kateri bo še govora.
Ko smo se v najbolj skopih obrisih seznanili z vzgojnimi in glasbenimi razmerami ter študijskimi, življenjskimi in delovnimi okoliščinami učitel jev-orga-nistov v sredi XIX stol., se vrnimo k Janezu Skerbincu, ki smo ga pustili v Kranjski gori. Tu je bil kot absolvent idrijskega učiteljskega tečaja najprvo nameščen kot začasni učitelj. Poleg tega je moral opravljati še organistovsko in cerkovniško službo. Po dveh letih se je lahko prijavil za konzistorialni izpit. Temu so prisostvovali cerkveni predstojniki. Skerbinc je opravil konzistorialni izpit dne 27. in 28. septembra 1864. leta in postal stalni učitelj (dekret je dobil leto dni kasneje). Od tedaj jc večkrat menjal delovna mesta — podobno kot drugi učitelji.
Poleg Kranjske gore je poučeval še v Preddvoru od 15. XI. 1862 do 16. IV. 1864, v Dolu od 9. V. 1864 do 6. XII. 1866; tu je bil imenovan s konzistorialnim dekretom (dne 13. XI. 1865) za stalnega učitelja. V Kamni gorici je služboval od 6. XII. 1866 do 26. XI. 1868 in bil ocenjen kot »zelo zmožen in vsestransko uporaben«. Ponovno je bil prestavljen v Preddvor 26. XI. 1868 in tam poučeval do leta 1874. V tem času (leta 1869) se je udeležil na Dunaju kmetijsko-gospodarske-ga tečaja in napisal za Novice strokovni prispevek Vojska gosenicam (leta 1873).
Kot nadučitelj je služboval v Št. Vidu pri Stični od leta 1874 do 1876 in 35 let, od 1876 do upokojitve leta 1911 v Višnji gori. Vsega skupaj je dosegel kot učitelj 49 službenih let. Petindvajset let je bil tudi član okrajnega šolskega sveta v Litiji.
Po upokojitvi je še nadalje deloval kot skladatelj, organist in pevovodja, vsega skupaj 63 let. Tako je Skerbinc eden izmed redkih slovenskih učitel jev-orga-nistov, ki so aktivno posvečali svoje sposobnosti orglarski službi nad 60 let. Med njimi so še: Anton Kokot (t 1926) iz Pisec na Štajerskem (orglal 60 let), Vinko Levstik, doma iz Sodražice, Nedvedov učenec, med drugim tudi nadučitelj v Do-brepoljal (1870—1874), Trebnjem in na Vrhniki; bil jc šolski nadzornik za ljubljansko okolico in odličen orglarski improvizator (orglal 63 let); Josip Maier, Nedvedov učenec, služboval v Stični in na Vrtači v Ljubljani, do Hubada vodil matični zbor, (orglal verjetno 69 let, vsekakor pa več kot 60, umrl je star 89 let!), Jernej Grm (63 let) in Josip Levičnik iz Železnikov, Riharjev učenec (65 let).
Kot ljudskoprosvetni delavec je Skerbinc deloval tudi kot mentor na društvenem in javno-družbenem področju. Že leta 1885 je ustanovil gasilsko društvo v Višnji gori in bil vrsto let njegov predsednik. Leta 1894 je ustanovil mestno godbo. Več let je bil občinski svetovalec in 25 let tajnik oziroma blagajnik Ciril-Metodove družbe. Ob upokojitvi je bil odlikovan z zlatim zaslužnim križcem, za 80-letnico ga je imenovalo 7 občin za častnega občana. (Za 25-letnico službovanja v Višnji gori je dobil srebrni tintnik in zlato pero).
V Višnji gori je živel in delal 52 let. Ob prostem času se je ukvarjal s sadjarstvom in lovom, doma je pa imel bogato knjižnico.
Skerbiuc kot skladatelj
Skcrbinčevo glasbeno zapuščino je obravnaval Stanko Premrl (1880—1968), slovenski cerkveni skladatelj napredne smeri, profesor kompozicije in orgel na konservatoriju na AG (1919—1945), regens chori ljubljanske stolnice (1909—1939), vodja orglarske šole v Ljubljani (od 1911—1941) in urednik Cerkvenega glasbenika (1919—1939). Glasbeno zapuščino mu je izročil Skerbinčev zet, poštni nad-uradnik Peter Gilly (t 1928). Premrl je napisal analizo Skerbinčevih skladb v CG leta 1943, str. 41—46 in 64—67 za njegovo stoletnico rojstva (tudi Premrla je zavedla napačna letnica rojstva 1843).
Ob začetku svojega izvajanja Premrl navaja, kako težko je ugotavljati, katere skladbe iz Skerbinčcvega opusa so v resnici njegove. Tudi pripis »Comp« (to je zložil) Janko Skerbincc — tako se je namreč kol vemo, sam podpisoval — z datumom skladbe nista vedno jamstvo za avtentičnost avtorstva. Premrl je pri določitvi tega prisiljen opreti se na njegov kompozicijski stil, na metodo kompozicije posameznih skladb in na kompozicijsko znanje, ki si ga je pridobil na učiteljskem tečaju v Idriji in izpopolnil kot amater pri praktično ustvarjalnem delu. Tako ima na primer skladba Rcgina coeli v G-duru prvič pravilno navedeno ime pravega avtorja Ivana Zupana, drugič pa pripis »Comp J. S.« Premrl pravilno sklepa, da je skladba Zupanova; na to kaže stil skladbe, ki je harmonično pravilen, izčiščen in mnogo boljši kot pri Skerbincu. Poleg tega je izšla imenovana skladba v tisku, v zbirki Cerkvene pesmi za mešane glasove, kjer jc jasno imenovan avtor: Ivan Zupan, organist in orglar v Kamni gorici. (Or glar — v smislu izdelovalec orgel).
Skcrbinc se je večkrat podpisoval tudi pri skladbah drugih skladateljev, ne da bi navedel imena teh skladateljev; zato njegovo ime — celo z datumom — še — vedno ne dokazuje, da je skladba v resnici njegova. Četudi ne vedno, vendar v glavnem, lahko razpoznamo njegove skladbe po kompozicijskem stilu, ki je izredno preprost: v melodiki ljudsko domač, lahko peven, v harmoničnem pogledu precej siromašen, oprt na glavne stopnje, s precejšnjimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi zlasti pri vzporednih kvintah in oktavah. Le tu in tam si je privoščil nekoliko boljši in pestrejši harmonični domislek ali nekoliko bolj posrečeno modulacijo. Nedopustne napake so zlasti pri metrični porazdelitvi besedila v posamezne takte. Premrl opozarja, da ima pri boljših skladbah vtis, da so bile prvotno bolj preproste in da jih je pozneje kakšna spretnejša roka izboljšala Nato našteva in delno analizira posamezne Skerbinčeve cerkvene pesmi, ki, so večinoma opremljene tudi z datumom. To so tri božične (v Es, D in Del duru), postna V vrtu tam na Oljski gori v G duru za mešani zbor (3. IV. '897), pri kateri delujeta dve mesti, kljub preprostosti, dramatično:
Nadalje so še velikonočna (As dur), mašna, dve obhajilni (v C duru) in (D duru), dve nagrobnici: Tihe misli na pokopališču in Vigred se povrne, prva v D duru, druga v As duru, obe za moški zbor.
Skerbinc je skladal pesmi tudi na latinska besedila. Štirje graduali izdajajo njegov pristni stil, tako tudi introit Haec dies in Ecce sacerdos magnus. Latinska maša v C-duru je zložena v šestih delih, s skrajšanim besedilom v glorii in credu.
V rokopisu ima še več skladb, izmed katerih utegnejo biti nekatere njegove, tako dve nagrobni, družbeno poročna, dve Marijini povsem posvetnega, ena celo plesnega značaja, dve božični, velikonočna, zahvalna.
Nekaj skladb (6) je Skrbinc harmoniziral ali bolje povedano po svoje prikrojil. Riharjev motet Adoro te devote je poenostavil. Pri Tantum ergo Josipa Levičnika v A duru je pripisal v oklepaju: »kompozicija po meni le nekoliko predelana«. Podobnih predelav je zagrešil še več. Včasih je kaki svoji skladbi pristavil kaj tujega, včasih tujim skladbam kaj svojega!8 Tako je Schvveitzerjevi maši na koncu Agnus Dei dostavil še 16 taktov bolj posvetne glasbe. Tu se ponovno odraža Skerbinčcva pomanjkljiva glasbena izobrazba, zlasti pa dejstvo, da je šlo vse cecilijansko gibanje, ki ga je pri nas sprožil dr. Josip Smrekar, vodila pa Anton Foerster in P. H. Sattner, mimo njega in da je njegov način kom-poniranja, kakor tudi celotno gledanje na cerkveno glasbo ostalo še iz dobe šestdesetih let preteklega stoletja; očividno je tedaj, da na glasbenem ustvarjalnem področju ni napravil opaznega razvoja, ne v dobi strogega cecilijanstva (od cca 1880 do 1900) ne v dobi po njem.
Janez Skerbinc v svojem času ni slovel kot skladatelj, in to vsekakor po krivici, saj je podobno kot njegovi stanovski vrstniki (npr. Levičnik) za tiste čase znatno prispeval h glasbeni kulturi na podeželju, bodisi na poustvarjalnem področju kot organist in pevovodja bodisi kot skladatelj, kar je dokazal Stan ko Premrl pri pregledu in analizi njegove glasbene zapuščine. Prav gotovo ni o-stalo nepomembno tudi Skcrbinčcvo glasbeno pedagoško delovanje v šoli, pri zborih in godbi ali pa pri privatnem poučevanju klavirja. Njegovo ime pa je za-blestelo v stolpcih dnevnega časopisja širom po Sloveniji zaradi ene same pesmi, nagrobnice Vigred se povrne.
Glasbeno avtorstvo Vigredi je ostalo do danes kljub številnim argumentom »za in proti« nedokazano. Obstaja velika verjetnost, da je avtor Vigredi Skerbinc in da smemo zaupati njegovi javni pismeni izjavi. V resnici pa obstaja več okoliščin, ki mu avtorstvo omenjene skladbe odrekajo, predvsem zaradi časovne in krajevne nedoslednosti navedb pri nastanku skladbe, ki jih jc skladatelj sam razširjal. Iz tega so nastali številni nesporazumi, dvomi in napačni sklepi posameznih glasbenih raziskovalcev, piscev in skladateljev. Polemika o avtorstvu pesmi je trajala vse do leta 1943, torej celih 22 let.
Prvi je opozoril na pesem Vigred se povrne Marij Kogoj9 leta 1921 v glasbeni reviji Pevec. Predstavljena mu je bila kot narodna nagrobnica iz Bele Krajine v Devovi priredbi. Ko mu jo je nekdo zapel na Dunaju — tam je tedaj Kogoj študiral glasbo — je takoj ugotovil narodni značaj pesmi iz čitalniških časov (od leta 1860 dalje). Že kmalu pa jo je zasledil v prvem zvezku Vavknove10 zbirke Glasi Gorenjski na zadnji strani pod imenom »Otožnica po ranjkem g. Kamilu Mašku, c. kr. učeniku glasbe v Ljubljani«. Nekaj mesecev za tem, ko je bil na obisku v Novem mestu, je zvedel pri notarju dr. Bleiwei.su, \a pesem Vi-
gred se povrne ni Vavknova, ampak Skcrbinčeva. Pozneje mu je dal sam Sker-binc podrobnejše podatke o zgodovini te pesmi. Kogoju je izjavil, da je nastala pesem okrog leta 1860 tako, da je Janez Puhar11, ki je visoko cenil Kamila Maska, spesnil tekst Otožnice in naprosil Skerbinca — ki se je seznanil s K. Maškom leto prej — (to je okoli leta 1859!?), da mu napravi napev, kar je Skerbinc tud' storil
Tu je treba takoj pripomniti, da je bil Skerbinc to leto še v Idriji na eno letnem učiteljskem tečaju (ki ga je sam podaljšal na dve leti), Kamilo Mašel' pa je bil v tem času že hudo bolan in je bival v ščavnici (Stainz) na štajerskem, kjer se je zaradi bolezni na pljučih zdravil in tam dne 29. VI. 1859 tudi umrl.10* Postavljam dvom, da bi se Skerbinc seznanil z njim v tem času, razen če ga je obiskal v Ljubljani ali pa v Ščavnici na Štajerskem, kar ni verjetno. Prav gotovo pa je Skerbinc poznal Maškovo glasbeno-pedagoško delovanje, saj je bil Kamilo v tistem času v učiteljskih vrstah na Kranjskem splošno znan m spoštovan. Skerbinc je tudi nadaljnje svoje trditve, kako je namreč posredoval Otožnico v Vavkove roke, interpretiral v večih inačicah. Kogoju je zatrjeval, da je pesem prišla do Vavkna ravno po Puharju, ki je takrat kaplanoval v Cerkljah, Vavken pa prav tam učiteljeva!.
ftt nrV. s <?*■<>/'
Ji
ttS* f t /,,
s* U
C;- 5 ■     S -
te
.if .V .-a
i^^d»mmlmm S4U  ' — tli'/vaja l (a     ^«-v no^nf'   iAiff*Ui& #U nt' Je'. , V/ jmjuI&lP
			-----1	i----,---
1       t s y	■i V T" ž 1	^F-^°-■ 1 i >■ ■/' J	-XS_______ t-c^ ■] ±r—	
i  ^ , k4 S • -	1 i1 i 1	■i " / 62. 8/; A,		
Vavknu je bila pesem všeč in jo je uvrstil v svojo zbirko Glasi gorenjski.
(Druge inačice, kako je to pesem dobil Vavken, bom omenil kasneje.)
Tu je izredno pomembna Vavknova izjava glede očitka, da jemlje tuje skladbe v zbirko na svoje ime, ko pojasnjuje »da nikjer ne pravi, da so pesmi njegove«. Kogoj se je o tem že takrat prepričal, saj je Vavken v resnici zapisal, da je pesmi le postavil (priredil), ne pa zložil.
Vavken je podobno »pozabil« navesti, čigava skladba je Zahvalna v D duru, ki jo je »postavil« v prvi zvezek svojih Cerkvenih pesmi. Ta skladba je namreč zopet Skerbinčeva, kot trdita Kogoj in Premrl. Vavken je v svojih zbirkah v splošnem imenoval (z redkimi izjemami) le pesnika, ne pa tudi skladatelja. Tako ni moči ugotoviti, katere pesmi je le »nabral in za petje postavil in katere je sam zložil«. Če bi to storil, bi odpadla vsa nadaljnja polemika glede avtorstva. Tako pa se je še razplamtela, ko je podal sam Skerbinc v Slovencu (leta 1925) in v Jutru (leta 1925) naslednjo izjavo:
Podpisani izjavljam na častno mojo besedo in ako potrebno tudi pod prisego, da je napev pesmi: »Vigrcd se povrne...« moja lastna skladbica. V Preddvoru sem služboval kot učitelj in organist. V Kranju je kaplanoval J. Puher in sva se pogosto obiskovala. On je spesnil besedilo, a uglasbil sem taisto dvoglas-
cu
<-    V-CC~> t <X- Trn
cA/e
ć/7rtTtLc Jtr-ćec j;gu-tle
^ ry^trt' t**t'vc/L+vtćye^r
c/lUo
2- tffic^a^:rt; vćiay\jlt\-,YL U«-"?' ts/Cofr/test,      laj c^vt-t,
^^tU*/t M/\**f j l note ^roc- si i ¥r*x t-
Puharjcvo besedilo Otoinice
no jaz sam 1863. leta. Pela se je pesem povsod, kjer sem služboval, to je v Kranjski gori, Kamni gorici, Št. Vidu pri Stični in v Višnji gori.
Postavil sem jo za moške glasove pozneje sam v As duru in se je ponovno pela v Višnji gori v letih od 1885—1891. Priče so še živeči štirje pevci iz one dobe.
V gradu pri Preddvoru je služilo pri Edvardu Urbančiči, takratnemu grašča-ku dekle, ki je bila tudi moja cerkvena pevka. Naravno, napev je dobro znala. To dekle se je preselilo v Cerklje in je tam pelo. Po njej je Vavken postavil in izdal ta edinole moj napev. To potrdim z. lastnoročnim podpisom v mojem 85. letu. Janko Skrbinec 1. r., upokojen nadučitelj, Višnja gora, 8. septembra 1925.
Na to izjavo, ki vsebuje povsem nova dejstva, se je najprvo oglasil v Jutru prof. dr. Pavel Kozina.1' V članku »Vigred se povrne« (kratek prispevek k zgodovini slovenske glasbe) se najprvo obregne ob letnico nastanka pesmi, ob leto 1863, češ da je malo verjetno, da bi nastala tega leta, kajti »povod te pesmi je bila smrt Kamila Maska leta 1859. Pesnik Puhar je mogel biti le ob mrtvaškem odru Maska tako prevzet, da jc v peti kitici Otožnice zapel:
Z Bogom, drag Kamilo!
Mojster glasovit,« ...
Dr. Kozina naravnost postavlja kot izvršeno dejanje (ne da bi dokazal): »O-tožnico je kmalu po smrti K. Maska uglasbil Andrej Vavken ter jo objavil že leta 1861 v svojih Glasih gorenjskih na str. 18.* Sicer je letnica 1861 zapisana le na ovitku zbirke; isto leto pa so zbirko najavile tudi Novice in Učiteljski tovariš. Dr. Kozina zato spodbija nastanek Skerbinčeve Otožnice tudi za leto 1861, češ da je tega leta služboval v Kranjski gori, Puhar pa je bil za kaplana v Cerkljah (kjer je bil učitelj tudi Andrej Vavken). »Kako bi se mogla Skcrbinc iz Kranjske gore in Puhar iz Cerkelj pogosto obiskovati, ko še ni bilo železnice, ne avtomobilov«, vprašuje dr. Kozina. Vendar kljub temu njegova trditev, da je Otožnico Vavken uglasil, spodbija lastno Vavknovo izjavo, ki jo je dal Kogoju »da je pesem le postavil, ne pa zložil«. Zato taka trditev ne vzdrži teže objektivne presoje, posebej še, ker je Kozina prav gotovo poznal Kogojevo razpravo o tem vprašanju v Pevcu. (Lahko pa tudi, da Vavknovi izjavi ne verjame!).
Tudi nadaljnja Kozinova trditev ne drži, namreč ta, da Skcrbinc ni bil v Preddvoru pred letom 1863, ko je vendar dokazano iz več virov (Novak — NUK, CG itd), da je služboval v Preddvoru od 15. novembra 1862, čeprav za nastanek Vigrcdi to ni pomembno, razen če se nagibamo k drugi Skcrbinčcvi izjavi, da je nastala leta 1863. Treba pa je verjeti Kozini, da »o tej stvari Skcrbinc ne govori dvakrat enako«. Od njega da ima lastnoročno pisano četveroglasno Vigred, ki ima v začetku sledečo pripombo: »Svojo kompozicijo za moški zbor dal g. A. Vavknu, ki jo je sprejel v svojo zbirko in takole priredil za ženski dvospev«. — Take različne Skerbinčeve izjave prinašajo zmedo in precej otežkočajo raziskave, ker en argument pobija drugega.
Pojavljajo pa se o avtorstvu Vigredi šc nove domneve in ugibanja raznih skladateljev. Tako Oskar Dev13 v nekem pismu notarju Bleivvcisu dvomi tudi o Vavknovem avtorstvu in predvideva (misli), da sta mogoče melodija kakor tudi besedilo Puharjevi, češ da je Vavken objavil v Glasih gorenjskih 8 svojih skladb, med njimi 5 na Puharjevo besedilo. Tudi to dejstvo seveda ne more veljati za dokaz avtorstva Otožnice in ne nadaljnje »dokazovanje«, da ima Vavken pri pesmi Selsko veselje pristavek: napev nemški, besede J. Puharjeve.
Sklep iz tega: Če bi bila melodija Vigredi Puharjeva, bi Vavken to prav gotovo označil na isti način kakor pri Selškem veselju, ne drži, ker je tu Vavken izjemno označil nemški napev, sicer je ime komponista v tej zbirki pri vseh pesmih redno opuščal.
V razpravo o Vigredi je posegel tudi skladatelj Oskar Dev v Slovenskem Narodu s svojim prispevkom Kdo je skladatelj Vigredi. Uvodoma se opravičuje, da je pesem »krstil kot belokranjsko narodno« in pojasnjuje, da je v letih od 1875 do 1880 kot učenec obiskoval v Črnomlju ljudsko šolo, do leta 1897 pa hodil tja na počitnice. Pesem da je bila razširjena po viniškem, semiškern in podzemeljskem šolskem okolišu. Peli so jo na gostijah, ob trgatvah, na božjih potih (romanjih) itd. in tudi kot odhodnico. Tudi njegov učitelj Franjo Šctina ni vedel, kdo je avtor pesmi, izjavil je, da jo je našel med narodom udomačeno že od leta 1874. — Oskar Dev je Vigred harmoniziral leta 1907 v obliki, kot se danes poje za moški zbor in jo »vpeljal kot nagrobnico«.
O nastanku pesmi sta ga obvestila šele leta 1917 upravitelja Mihelčič in Josip Lapajnc (Vavknov zet), češ da ni narodna, da jc to pesem zložil Andrej Vavken, nadučitelj v Cerkljah. »In ko je dobil zvezek v roke, je šele dognal, da je pesem v resnici zložil Andrej Vavken«.
Kako je mogel Dev to ugotoviti, ko vendar na naslovni strani imenovanega zvezka jasno piše: »Glasi gorenjski«, postavil (ne zložil!) Andrej Vavken, učenik?
Oskar Dev nadalje pojasnjuje, da mu jc Skerbinc v pismu z dne 29. junija 1923 sporočil, da mu jc Otožnico z dvema kiticama izročil po smrti Kamila Maska Puhar, ko je on — Skerbinc — služboval v Preddvoru. Pesem je zložil v D duru s spremljavo klavirja za ženski zbor in nato še pristavil: »napev sem potem, izročil jaz nadučitelju Vavknu v Cerkljah«.
Po takih nasprotujočih si izjavah je v resnici nemogoče karkoli dognati; vprašljivo ostane, kdo je izročil Vavknu Skerbinčev napev: ali Puhar ali Skerbinc sam ali mu ga je samo zapela Skerbinčcva pevka? Nadalje ni razumljivo, zakaj naj bi Puhar izročil Skcrbincu samo dve kitici napeva, ko jih ima vendar pet? Poleg tega je treba še opozoriti, da Vavken s Skerbincem ni imel stikov, ker sta si bila politična nasprotnika; Vavken je bil narodnjak, Skerbinc pa vladni pristaš.
Ko na gornja vprašanja zaman iščemo odgovora, pripisuje Dev nepojasnjeno pot Skerbinčcvc Otožnice v Vavknovc roke častitljivi starosti (85 let) in sklerozi Skerbinčevi.
Dev uporablja v nadaljevanju svojega izvajanja in dokazovanja glede avtorstva Otožnice na škodo slednjega napačne podatke pri datumu Skerbinčevega službovanja na delovnih mestih. Prvo službeno mesto v Kranjski gori jc nastopil Skerbinc 29. septembra 1860 in ne 1861. leta! Poleg tega opušča Preddvor, ko je tu Skerbinc služboval prvič od 15. XI. 1862 do 16. IV. 1864. Zato prihaja do napačnega zaključka, da je prišel Skerbinc v Preddvor šele leta 1868 (kar je točno, vendar je tu v tej času služboval že drugič! Če jc Puhar ostal v Preddvoru do vključno leta 1862, sta se utegnila s Skerbincem prav gotovo srečati.
Devov sklep, da je bil Puhar ob Skerbinčevem prihodu v Preddvor že štiri leta v grobu, torej ne drži; odrekati avtorstva Otožnice mu pa tudi ne gre, če se držimo prvotne izjave, da je Skerbinc pesem zložil leta 1860. Devovo pojasnilo, da je Vavken v vseh svojih izdajah imenoval skladatelja — kot sem že o-menil — ni točno, ker niti pri eni pesmi (od osmih) v Glasih gorenjskih ne na-
vaja skladatelja, ampak izključno avtorje besedil z izjemo pesmi Selsko veselje, ki ji pripisuje nemški napev (zopet brez skladatelja).
Kot dokaz, da je zložil Otožnico Vavken, navaja Dcv podatek, da je bil Vavk-nu »na učiteljišču v Ljubljani učitelj glasbe Kamilo Mašek. Do Maškove smrti (12. VI. 1869 — zopet napačen datum, pravilen 29. VI. 1859) sta si bila najboljša prijatelja in sta sii stalno dopisovala«. Iz tega podatka Dev sklepa, da je Vavken iz hvaležnosti do svojega nekdanjega prijatelja naprosil Puharja, da mu spesni Otožnico in da je v Maškov spomin skomponiral pesem. »Vse Vavknove skladbe kažejo narodno, melodiozno fiziognomijo, kakršno ima tudi Otožnica ali Vigred. Vavken je imel dovolj fantazije, da je svojemu prijatelju sam postavil spomenik ... Puhar je Vavkna celo na steklo fotografiral«, zaključuje svoja »dokazovanja« Dev.
Številne teze, ki jih je Dev nanizal v prid Vavknovega avtorstva Otožnice, niso prepričljive in jih (vsaj nekatere izmed njih) prav lahko pripišemo tudi Skerbincu (narodni karakter itd.). Res je, da Skerbinc ni bil učenec Kamila Maska, ker je študiral na preparandiji v Idriji, res pa je tudi, da je Vavken sam pojasnil že Kogoju, da Otožnice ni zložil sam, ampak le postavil (lahko se razume tudi v zbirko) in da tega dejstva nikoli ni preklical.
Vigred se povrne — nagrobnica? je naslov prispevka, ki ga je napisal dr. Anton Schvvab14 za Zbore leta 1927. Schvvab sodi, da v času nastanka imenovane pesmi (po letu 1859) ni bilo toliko pomembno, »ali je bila skladba izvirna, ali nemška ali pa nemški pesmi prikrojena«, to tem bolj, ker se naše slovenske pesmi ujemajo z alpskim karakterjem koroških, bavarskih in švicarskih pesmi. Prav zaradi tega je številnim pesmim težko določiti njihov izvor. Domneva, da je ustvarjalec Vigredi tisti, ki je spesnil besedilo, prepričan pa je, da je melodija Vigredi nastala po nemški pesmi Freud, ich bin zufricden. Obe se ujemata po taktovskem načinu, po številu taktov, razdelitvi in temeljnih akordih (z malimi izjemami v harmonizaciji, 11, 12, 25 in 26 takt).
Podobnost obeh pesmi je presenetljiva. Vprašljivo je, ali je to nemško pesem Skerbinc poznal, saj dr. Schvvab trdi, da mu je bila kot narodna pesem znana že 40 let (to je od leta 1887), ali pa je morda tu vmes pojav reminiscence, ki se skladateljem pri zelo popularnih pesmih z narodno ali slovesno motiviko večkrat pojavi (n. pr. himna Naprej zastava Slave Davorina Jenka15 je zelo podobna narodni pesmi z začetnim besedilom Prjatu, kod si hodu, prjatu kje si biv? Tam gori na planincah sem tičice loviv... Ali pesmi iz Dolžanovc zbirke: »Za kruha sem jo prosu, pa saj mi ga ne da«.).
Dr. Scfrvvab pa odreka Vigredi tudi značaj nagrobnice, kajti če bi jo peli doma ali v gostilni, ne bi izzvala žalostnih občutkov, temveč kvečjemu elegič-no turobno ali sentimentalno razpoloženje, kot npr. pesem Je pa davi slanca pala... Žalostno-turobni značaj daje Vigredi besedilo »al' prijat'Ia sem nazaj nikdar več ne bo«, ne pa melodija, ki teče v enakomernem, počasnem valčkovem ritmu... Nagrobnica pa ne izraža samo žalosti, ampak mora imeti tudi tolažilo; tega pa Vigred nima. »Vigred je lepa narodna pesem, ki se lahko poje ob vsaki priliki, a nagrobnica ni«, zaključuje svoje izvajanje dr. Schvvab.
K razpravi se je v Slovencu leta 1937 priglasil tudi Ivan Kiferlc'4 s prispevkom: Zgodovina nagrobnice Vigred se povrne. Pozornost vzbuja Kiferlov podatek, da je bil Janez Skerbinc učenec Kamila Maska poleg Andreja Vavkna. Od kod je črpal ta podatek, Kiferlc ne navaja. Iz dosedanjega gradiva, ki sem ga
imel na razpolago, tega nisem mogel ugotoviti. Tudi je zelo malo verjetno, da bi se pri K. Mašku učil, morda nekaj časa privatno, preden je odšel na učiteljski tečaj v Idrijo.
Kiferlc je osebno poznal Vavkna in Skerbinca pa tudi Skerbinčcvo hčer Katico. Katica se je spomnila, da sta z mamo peli Vigrcd, ko je oče drugič učite-ljeval v Preddvoru. Peli so jo tudi v šoli in v mešanem zboru, ki ga je vodil oče. »Skcrbinc je neprestano zatrjeval, da je Vigred njegova pesem, medtem ko si Vavken avtorstva te pesmi nikoli ni lastil, pač pa je pesem v zbirki izdal, kot je že dokazano. Ker sta bila oba moža poštenjaka, jima smemo verjeti«, pojasnjuje Kiferlc in nadaljuje: »Pesem je pozneje harmoniziral zbiratelj narodnih pesmi sodnik Oskar Dcv. Še kot otrok je s starši živel v Črnomlju. Doma so imeli klavir. Pesem Vigred so peli po posluhu. V Belo Krajino jo je lahko zanesla Sker-binčeva služkinja, ki je bila dobra pevka, ali pa je dobil Glase gorenjske tov. Papler v Borovnico in jih sam prenesel v Belo Krajino (o čemer pa Oskar Dev v svojem prispevku ne govori).
Kiferlc je prepričan, da sta skladatelja te pesmi: »Skerbinc-Vavken« (kar je slabo izraženo in popravlja:) »Prvi je pesem uglasbil, drugi pa jo je dal na svetlo in jo rešil pozabe. Nečak pokojnega Puharja Polcc iz Kamnika pa sodi, da je pravi skladatelj pesmi Vigred Puhar sam, kar ni izključeno, toda dokaza za to nimamo«.
Kot zadnji je posegel v polemiko prof. Stanko Premrl ob pregledu in analizi Skerbinčeve zapuščine leta 1943. Prvič predstavlja Otožnico iz Glasov gorenjskih (1. zvezek, leta 1861 v F duru s sopranom in altom v prvem delu, v 6/8 taktu — in v drugem delu, ko se obema glasovoma pridružita še tenor in bas v 4/4 taktu, ne da bi pri tem omenil avtorja). Jasno pa predstavi avtorja Skerbinca pri Otožnici iz leta 1863, ko jo je le-ta priredil za moški zbor v As duru.
Ta podatek jc pomemben za nadaljnjo raziskavo avtorstva. Upravičeno lahko sklepamo, zakaj je Skerbinc omenjal letnico 1863, ko je branil svojo lastniško pravico te pesmi. Imel je pač v mislih celotno harmonizacijo Otožnice, ne pa prvotni dvospev iz leta 1861, ki se je šele v drugem delu razširil v štiriglasje mešanega zbora.
Prof. Premrl je zasledil med Skerbinčevimi rokopisi to pesem (v As duru namreč) dvakrat: prvič na nekaj še ohranjenih listih pesmarice in drugič na posebnem, pisanem listu. Na tem listu ima letnico 1863 in naslov »Otožnica po prijatelju«, besede Janez Puhar V prvem delu uporablja namesto 6/8 — 3/4 takt, v drugem delu pa 4/4 takt. Stavek je razen v dveh, treh nebistvenih spremembah obakrat enak. »Da nam oba ohranjena rokopisa podajata pristno Škrbinče-vo priredbo tc pesmi za moški zbor, o tem ne more biti dvoma« — poudarja prof. Premrl.
Za naprej pa primerja prvotno Otožnico iz Vavknove zbirke — ki jo enostavno pripiše Vavknu v lastništvo — s Skerbinčcvo iz leta 1863 in se sprašuje ali je prvotna uglasbitev Vavknova ali Skerbinčcva?
Očividno jc opustil Premrl pri tej priliki še eno možnost, namreč to, da je lahko sam Skcrbinc popravil melodijo prvotne Otožnice v F duru iz leta 1861 (ki jo je Vavken sprejel v svojo zbirko), z novo — tudi Skerbinčcvo (o tem ni dvoma) — v As duru iz leta 1863.
V tem primeru gre za primerjavo med dvema Skrbinčevima melodijama Otožnice! Na to misel me navaja Premrlov podatek, da je Skerbinc pri svojih in drugih skladbah večkrat kaj opuščal, dodajal, pa tudi popravljal.
Poglejmo sedaj, kje se melodiji razlikujeta:
(Po moji presoji in prepričanju primerjamo dve inačici istega avtorja — Skerbinca.)
V prvem delu gresta obe priredbi popolnoma vštric; v drugem delu pa se na več mestih razlikujeta tonalno in ritmično.
Zasluge za pesem Vigred se povrne (Otožnica) imajo: Janez Puhar kot pesnik besedila, Janez Skerbinc kot skladatelj,
Andrej Vavkcn kot izdajatelj pesmi v Glasih gorenjskih.
Oskar Dev je pesem Vigred se povrne priredil današnjemu glasbenemu iz ražanju primerno za moški zbor v As duru leta 1907, izšla pa je s pesmijo Gozdič je že zelen leta 1913. Založila in natisnila jo je Učiteljska tiskarna v Ljubljani. S tem je skladatelj veliko pripomogel, da jc postala kot nagrobnica splošno znana. Izšla je kot belokranjska narodna, kar pa je pozneje Oskar Dev sam preklical v SN, dne 5. XI. 1925 štev. 252, str. 2. — Razen pri sklepu Vigredi se Devova prireditev s Skcrbinškovo skoraj popolnoma ujema, le da jc Dev nekaj mest šc bolj zaokrožil, zlasti s prchajalnimi in menjalnimi toni.
Ne smemo pa pozabiti, da je Skerbinc že leta 1863 — torej 44 let prej! — prav tako skomponiral Vigred za moški zbor v As duru, le da ta skladba ni izšla javno v nobeni zbirki, čeprav so jo pod Skerbinčcvim vodstvom peli, kjerkoli jc le-ta služboval, zlasti pa v Stični in v Višnji gori.
Skerbinc kot poustvarjalec
Janez Skerbinc je živel in ustvarjal v Riharjevem in Foerstcrjevem času, njegovo umetniško delovanje pa sega celo v prvi dve desetletji 20. stoletja, torej v čas, ko jc Stanko Premrl v slovenski cerkveni glasbi že ublažil prenapeto cev cilijansko gibanje in približal cerkveno glasbo naprednejšim smerem in tokovom, naslanjajoč se na ljudsko glasbeno izročilo.
Skcrbinc je kot organist in pcvovodja zajel razmeroma širok diapazon skladateljev, ki jih je izvajal. Poleg svojih skladb se je lotil glasbenih stvaritev starejše, pretekle in polpretekle slovenske glasbene generacije. Tu je treba omeniti na prvem mestu Gregorja Riharja, Janeza Travna, Andreja Vavkna, Josipa Le-vičnika, Leopolda Bclarja, Leopolda Cveka, Frana Serafina Adamiča, Antona Nedveda, brate Ipavcc (Benjamin, Gustav, Josip), poleg tega pa še cecilijance Antona Foersterja, p. Angelika Hribarja, Ignacija Hladnika, Ivana Pogačnika, Ignacija Zupana; s tem pa še ni izčrpana vrsta skladateljev iz njegove dolgoletne in bogate izvajalske prakse. Iz novejše dobe — pravi Premrl — ni našel v njegovi zapuščini nobenih skladb, kar bi se ujemalo s prej omenjeno ugotovitvijo glede stagnacije njegovega glasbeno izobraževalnega prizadevanja. Pač pa je izvajal tudi stvaritve nekaterih tujih skladateljev.
Skerbinčcvo izvajalsko delovanje je v celoti težko podati. Natančne sodbe si ni moči ustvariti zaradi pomanjkljivih dokazov. Po izjavi svoje hčerke Katice Gilly so namreč po odhodu iz Višnje gore večino notnega tiskanega in pisanega gradiva požgali; bilo ga je na cele koše.
Prof. Premrl poroča, da je izvajal Riharjcve pesmi večinoma po izvirnih izdajah, delno tudi iz Kimovčeve zbirke Rihar renatus. Lotil se je tudi zahtevnejših skladb, kot npr. Benedictus iz Focrsterjevc Missa solemnis v a-molu in menda celo cele Foerstcrjcve maše, ki mu je prizadejala precej preglavic. Pri slovesnih mašah je pel latinsko. Gregorijanski koral je izvajal po medičejskih izdajah 8 spremljavo orgel.
Izmed tujih skladb je izvajal med drugim Fr. Kubickovo Regina coeli za zbor in orgle, starejše motetc Joch. Krallova, L. Riccijcvo Ave Marijo z. italijanskim besedilom, latinske maše, motete in druge skladbe za glas, zbor, orgle in druge inštrumente.
Vse premalo pa vemo o Skerbinčevi dejavnosti iz posvetnega glasbenega področja, kjer je tudi zelo učinkovito razvil svoje poustvarjalne sposobnosti. Znano je, da je vodil pri društvu moški zbor, da je ustanovil v Višnji gori gasilsko godbo na pihala in zanjo žrtvoval precej časa, bodisi z vajami, poučevanjem in dirigiranjem, bodisi s pisanjem notnega gradiva.
Sam sc je pridno udeleževal raznih koncertov in slovesnosti, ki so bile združene z lepo glasbo in petjem.
Doma je imel klavir; nanj je sam igral, verjetno pa tudi poučeval tu in tam kakšnega učenca.
Kot organist je bil zelo spreten, vendar je v duhu predcicilijanske dobe, v kateri je bil vzgojen, zelo rad igral poskočne skladbe bolj posvetnega kot cerkvenega značaja. Ni se ustrašil zaigrati v cerkvi polko ali valček, pa tudi živahne orgelske predigre in medigre so bile pri njem na dnevnem redu. Slednje si je tudi sam prepisoval iz različnih notnih zbirk.
Za zaključek
Po naravi je bil Skcrbinc vesel, šaljiv, dovtipen in v družbi prijeten.
V Preddvoru se je poročil z Marijo Keržišnik, sestro tamkajšnjega župnika 0 1925, Višnja gora). Daleč naokrog je bila znana kot izvrstna pevka s čudovitim sopranom izredne višine. Pela je 60 let.
V zakonu se jima je rodila edina hčerka Katica. Tudi hčerka je sodelovala v očetovem zboru kot odlična altistka. Poročila se je s poštnim naduradnikom Petrom Gillvjem, ki je izročil prof Stanku Premrlu ostanek Skerbinčcve zapuščine.
(Katica je rodila hčerko Pepco Gilly, ki živi še danes v Beogradu, stara 82
let.)
Opombe:
* Oskar Dev navaja, da je bil Skerbinc glasom podatkov prosvetne uprave v Ljubljani nastavljen kot provizorični učitelj v Kranjski gori dne 29. septembra 1861. (Tu je v letnici očitna pomota.)
* Otožnica po rank g. Kamilo Mašek-u c. k. učeniku glasbe v Ljubljani je dvoglasni ženski zbor v F duru s spremljavo klavirja, v sredini razširjena v mešan zbor. Spodaj je z zelo drobnimi številkami napisana letnica 18—61.
' Stanko Premrl: Janko Škrbine in njegova zapuščina . . CG 1943, str. 41—4L in 64—67 (Ob stoletnici njegovega rojstva).
2 V župnijskih matrikah nisem našel imena Jožef, razen če ni bil to nezakonski lin očeta Matevža.
3 Kaj več o njegovih mladostnih letih ne vemo, ker ni ohranjenih poročil. Po Novaku je dovršil glavno šolo v Kamniku, nato pa je obiskoval od I85R—1860 idrijsko pripravnico.
4 Franc Lesjak je bil po končanih študijah najprvo kaplan, veroučitelj in ravnatelj glavne-šole v Vipavi. Službo ravnatelja na glavni šoli v Idriji je nastopil dne 29. III. IBM. Janez Skerbinc je bil tedaj že vpisan v tečaju, tako da je bil njegov prvi ravnatelj, ki je začasno opravljal ravnateljske posle, benificiat Primož Ribnikar in ne Lesjak; (to je čas od odhoda prvega ravnatelja Karla Legata v jeseni 1858 na ljubljansko normalko do prihoda Franca Lesjaka dne 29. III. 1859). F. Lesjak je bil v jeseni leta 1867 prestavljen kot prvi učitelj na ljubljansko normalko, lela 1869 pa je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v litijskem in krškem okraju. Umrl je dne 4. V. 1873 v Ljubljani.
5 Peter Fleišman, r. v Beričevem pri Dolu leta 1820, je bil najprvo organisl v St lanžu, nato privatni učitelj v Beli cerkvi. Izpit je opravil leta 1859 in se vrnil v Belo cerkev, od tu pa je bil prestavljen leta 1875 v Boštanj. Umrl je leta 1887.
* Imel je v resnici odlične pedagoge, ki so kot predavatelji in mentorji v popoldanskih urah žrtvovali precej časa, da so vzbudili slušateljem — pripravnikom veselje do poklica, zlasti pa do petja in orglanja. Na ta predmet so posebno pazili in več. pripravnikov je moralo zaradi slabega znanja iz glasbe razred ponavljati. (Časa za pouk pa je bilo seveda premalo; v Ljubljani je trajal učiteljski pripravljalni tečaj v tem času dve leti, kar tudi ni bilo veliko).
7 Sedaj še bolje razumemo Kračmanovo pesem: Preljubi moji fatani,
ne da|te mi drv kot lani, ne dajte mi slabih jelševih,
dajte mi suhih, bukovih. (Dom in Svet, 1905, 13)
Zaradi težko dostopnih virov Skerbinc še ni dovolj jasno prikazan kot učitelj na posameznih delovnih mestih. V tem pogledu bo treba pričujoči prispevek še dopolniti.
8 Nasprotno pa je Premrl ugotovil, v Pregledu novejšega slovenskega cerkveno-glasbenega slovstva, da je pesem Večerja zadnja je minila Skerbinčcva in ne Levičnikova. Skerbinčeva je tudi Zbogom dan's Marija pravi, ki se poje za sklep šmarnic.
' Marij Kogoj (1895—1956) je uvedel v slovensko glasbo moderno smer. Bil je učenec Ar-nolda Schonberga in predstavnik slovenskega ekspresionizma. Poleg številnih pomembnih glasbenih stvaritev, je avtor znane opere Crne maske. V njej je uporabil tedaj nove tehnično-izraz-ne principe atematičnosti, atonalnosti in delno svobodne dodekafonije V operi je podredil glasbeni izraz psihološkim zapletenostim vsebine. Crne maske ... so povzročile pravo revolucijo in so značilno prispevale k nadaljnjemu razvijanju ekspresionistične orientacije slovenske glasbene ustvarjalne misli ... To je najizvirnejše operno delo evropske kvalitete (DCagOtin Cvetko: Stoletja slov. glasbe, 1964, str. 274, 275).
10 Andrej Vavken, Planina pri Rakeku 20. XI. 1838 — (napačno 12 VI. 1859) — 15 IV. 1898 (29 XI. 1638 Muzička enciklopedija 16. IV. M. E.)
|c prvič nastopil službo učitelja v Cerkljah 18. novembra 1857 in je bil 30 let cerkljanski župan. Otrokom je v šoli vcepil veselje do učenja, bil je odličen učitelj, sloveč organist, dober pevec — baritonist in pevovodja. Komponiral je cerkvene in posvetne skladbe med njimi dva zvezka zborov, dvospevov in solopesmi s klavirjem: Glasi gorenjski. O glasbi je pisal tudi članke.
" Janez Puhar, Kranj 26. VIII. 1814 — Kranj 7. VIII. 1864. Puhar je bil kemik svetovnega slovesa. Izumil je fotografiranje na steklene plošče (namesto na dragocene srebrne), prenašal je slike na papir in reprodukcijo po risbah in lesorezih, izdelal je prve diapozitive. Svoja dela ie razstavljal v Londonu in Parizu in prejel odlikovanje dunajske akademije. Pariška akademija ga je leta 1851 imenovala za svojega člana. — Puhar je bil tudi slikar, pesnik in glasbenik. Igral je gosli, kitaro in klavir. (Z mizarjevo pomočjo je godala izdeloval sam).
,2 Dr. Pavei Kozina, Lj. 6. I. 1878—16. II. 1945 je končal filozofsko fakulteto na Dunaju in opravil državni izpit iz solopetja. Vodil je pevske zbore (Slovenija, Zveza slovenskih pevskih društev), poučeval glasbo na gimnaziji, solopetje na GM, v Ljubljani je ustanovil pevsko šolo. Pisal je glasbene članke, študije in kritike.
13 Oskar Dev, Planina na Notranjskem 2. XII. 1868 — Maribor 3. VIII. 1932). Glasbe se je uc.i I v Ljubljani in Ambrosiumsverein na Dunaju, kjer je bil zborovodja Slovenije in Slovenskega društva. V Mariboru je ustanovil GM. Skladal je solo pesmi, zbore in harmonizira! narodne pesmi v romantičnem duhu.
u Dr. Anton Schwab (7. I. 1868 St. Pavel pri Preboldu — 29. VI. 1938 Celje) je bil zobozdravnik in sreski sanitetni referent v Celju. V glasbi je bil samouk. Skladal je največ zborovske pesmi z narodno motiviko (Zlata kanglica, Slanica, Večer na morju, Potrkan ples, )e pa davi slanca pala, Kaj pa ti pobič itd.). Njegovi zbori in solo pesmi so po izrazu lirični in zvo-kovno bogati. Nekatere pesmi so ponarodele. Ukvarjal se je tudi s harmonizacijo narodnih pesmi (Oj dekle, kaj s' tak' žalostno, Skrjanček). Njegove pesmi so zbori doma in na tujem veliko prepevali, izhajale pa so v izdajah Glasbene Matice, v Pevcu, Novih akordih in drugod.
15 Davorin Jenko, Dvorje 9. XI. 1835 — Lj. 24. XI. 1914. Glasbeno se je izobraževal sam in v Pragi Bil je zborovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju, ditigent srbskega cerkvenega društva v Pančevu, beograjskega pevskega društva in dirigent in skladatelj Narodnog pozorišta v Beogradu. Svojo glasbeno ustvarjalnost je posvetil srbskemu narodu. Komponiral ie opetete Vračara in opere Pribislav in Božena, uverture in okoli 110 zborovskih skladb. Jenko je postavil temelje srbski moderni glasbi.
16 Ivan Kiferle, Borovnica 15. V. 1856 — Ljubljana. Osnovno šolo je obiskoval v Borovnici, učiteljišče v Kopru. Služboval je na Primorskem in Gorenjskem (Trst, Škrbini, Dutovlje, Pod-, brezje, Naklo, Preska). Poleg učiteljskega poklica je opravljal tudi delo organista in zborovodje. Nazadnje je prišel v Ljubljano. Tu je napisal ali priredil več mladinskih pesmi in pesem za citre, med njimi Otožnico. Za citre je izdal več zvezkov narodnih, nabožnih in šaljivih pesmi tet si pridobil veliko zaslug za širjenje citraške literature.
VIRI:
Drago Vončina, Učiteljski pripravniški tečaj v Idriji, šol. I. 1852/53 do 1865/66 (rokopis). (Mihael Arko, Zgodovina Idrije, SKAL, šolski arhiv F XXI1/41 — Idrija.) losip Novak, Učitelji in učiteljice na bivšem Kranjskem, NUK-Ms 1085.
Slovenski biografski leksikon II 595-7 Janez Puhar in SBI. I Ljubljana, 1925—1932, sir. 456 ivan Kiferle.
Novice, I. 1861, 151 Drobtinice, I. 1888, str. 99 Dom in svet I. 1896, str. 630
Pevec I. 1921, št. 3—4, str. 3 — Marij Kogoj, Vigred se povrne
Cerkveni glasbenik (CG) I. 1922 št. 3, 4, str. 25 — Prcmrlovo poročilo o Skerbincu kot skladatelju.
Slovenec, I. 1923, 29 V.
CG I. 1925, št. 9, 10, str. 121 (Umrla Skerbinčeva soproga)
Jutro I. 1925, št. 209 od 10. sept., str. 4 — Skerbinčeva izjava
Slovenec I. 1925, štev. 203, str. 3 od 10. sept. (Skerbinčeva izjava je ista kot v Jutru)
Jutro I. 1925, št. 253, str. 2 od 31. oktobra — dr. Pavel Kozina, Vigred se povrne
Slovenski narod I. 1925, št. 252, str. 3, 5. november — Oskar Dev, Kdo je skladatelj »Vi-gredi«
Zbori, I. 1927, št. 9—10, III. letnik, str. 40—41 — dr. Anton Schvvab, »Vigred se povrne« — nagrobnica
Slovenec I. 1928, str. 3, 5. april, V spomin zaslužnemu učitelju (1. april — osmrtnica) CG I. 1928, štev. 5, 6, str. 95, Umrli so . .
Slovenec I. 1937, štev. 251, str. 9, .11. oktober —i Ivan Kiferle, Zgodovina nagrobnice »Vigred se povrne«
CG, L XIV, 1941, 89
CG I. 1943, št. 6, 7, 8, str. 41—46 in št. 9, 10, str. 64—67 — Stanko Premrl, Janko Skrbinc in njegova glasbena zapuščina (Ob stoletnici njegovega rojstva)
Slovenec, I. 1924, 13. IV., 86/7 — Neubauer Fr., Gegava je pesem: Vigred se povrne ,'utro, I. 1925, 3. IX. — Lapajne J., Kulturni boj izpod Krvavca
Lapajne J., Od Ilirije do Jugoslavije, Cerklje 1931, Kimovec Franc, Andrej Vavken Dolinar A., Pregled slovenske cerkvene glasbe, CG L XIV, 1941/89
Slovenec, I. 1910, 252 — Kimovec F., Naprej zastava slave — slovenska narodna pesern Cvetko D., Davorin lenko, Ljubljana 1935, 81, 84, 85 Beranič D., Novi akordi IX, 31
Rus I., Andrej Vavken (1838—1893), Seminarska naloga, Ljubljana, 7. IV. 1959 Učiteljski tovariš I. 1861, 85, 124 — 1872, 14 Glasi Gorenjski V/1861, str. 18—20 župni urad, Stranjo pri Kamniku.
MLADOST V DOBRFPOLJAH
(Spomini izpred pol stoletja)
Etbin Boje*
Staršem, sestri in bratu v spomin..
III.
Vsako slovo v življenju je težko. Tem težje je, če se trgamo od tistega, kar nam je pri srcu. Tako sem se še dolga leta po odhodu natihem poslavljal od te malo odmaknjene, od vseh strani /. griči obdane in zaprte dobrepoljske kotli-nice. Saj je zelo plodna in Z lepoto narave obdarjena; kakor na dlani se vse njeno polje razprostira ob vijugasti poti, ki nas vodi tja iz Ljubljane in Grosupljega mimo griča Sv. Antona pa naprej čez. Ponikve v Velike Lašče, od tam pa preko šegave lesene in lončarske Ribnice v daljno Kočevje tam ob Rinži pod Fridrih-štajnom. Iz tega kočevskega mesta, v katerem sem se ob koncu gimnazije pred polstolctjcm znašel kot Heraklej na razpotju, sem potem našel pot do nadaljnje učenosti in pogledal v širni svet.
Kadarkoli me je železna cesta peljala iz Predstrug mimo Zdenske rebri pod romarskim gričem Sv. Antona, sem se vselej ob tistem predoru in nad njim ozrl na pritlično hišico in pred njo navadno uzrl osamljeno vdovo in nekdanjo gostilničarko Novakovo, obdano z otroki. Držal se je je še Francek, v naročju pa je držala še zadnjega Jožka. Otroci so mahali hlaponu v pozdrav. Moj spomin pa je segel v prvo leto svetovne vojne, ki je to skromno številno družino hudo prizadela, saj ji je vzela podjetnega in skrbnega očeta. Vse sem dobro poznal, saj smo nekaj let bivali v isti štihovi hiši in s starejšimi smo se skupaj igrali.
Najstarejša je bila Milka, ki je pred leti legla v grob kot vdova umetnika Franceta Kralja, potem so sc vrstili: Justina, Dolfe, Micka, Stane, France, Jože. Dolfe je omahnil predlanskim, pred njim pa vsi drugi razen Franceta, ki smo ga lani pokopali. V domačiji ob Zdenski rebri je ostala zdaj še Dolfetova vdova, tudi mati sedmerice otrok. Ob še odprtem grobu Franceta mi jih je pokazala ta vredna naslednica dobre Novakove mame — po niti šestdesetih letih prerane smrti Novakovega očeta tam na krvavih poljanah nekje v daljnji Galiciji. Kot Cankarjeva Nioba ...
Vsestrano plodna in blagoslovljena dobrepoljska dolina, tako prostrana in skrivnostna, hrani v svojem svojskem govoru, ki se loči od bližnjega vclikolaške-ga, bogate zaklade rekov in pregovorov, pesmi in pripovedk kljub že osemdeset-letni povezavi z železno cesto in kljub današnji asfaltni avtomobilski cesti. Njeni staroslovno mikavni, naravno pristni ljudje so doživeli upodobitev svojega
* (>12M) Ljubljana-Polje, YU, Novo Polje VI1/14, gimn. profesor in publicist
nekoliko šegavega in burnega življenja v preteklosti, svojih upornosti in medsebojnih trenj okrog Ratik s podpeškimi, podgorskimi, bruhanjevaškimi, podgoriš-kimi in zagoriškimi bojeviteži v Jakličevih povestih in zgodbah ter v Kraljevih slikarskih in kiparskih umetninah. Rad se zamišljam v prejšnja stoletja, ko se je odtod napotil na Dunaj in v svet pomembni latinski učenjak Luka in iz neposredne soseščine veliki Raščan Trubar, katerega podložnost ošabni turjaški gospoščini še ni natančno razjasnjena. Turjačanom so tudi stari Dobrepoljci morali oddajati desetino in jim tlačaniti, pri čemer so jih — zlasti v sporih in puntarskih napetostih vodili njihovi 'kralji', ki so tolmačili njih težnje in pravde, o čemer pričajo ravno Kralji in morda še srednjeveške grozljive Javhe, ki spominjajo na neusmiljene nekdanje 'gavge' in zevajoče turjaške ječe. Kaj malo vemo o nekdanjih turških napadih v teh krajih; nanje opozarjajo taborišča in gradišča, kamor so se ob zažiganju kresov in grmad zatekali zbegani predniki, ker jih graščinski hlapci ob napadih niso dovolj zaščitili. Marsikaj je še in že zakritega v nekdanji nemirni preteklosti in zapada tako v pozabo. Komaj dobro vemo, da je tudi Trubarjeva protestantska vnema in njegova prva knjiga v domačem jeziku vzniknila iz teh časov in preskušenj turških navalov in iz navzkrižnih odnosov do turjaških graščakov, katerih naslednik Anastazij Griin Anton Aucrspcrg je bil sicer hvaležen učenec našega Prešerna v pesništvu, vendar kasneje našim kulturnim prizadevanjem, kot avstrijski pesnik in oblastnik, ni bil naklonjen.
Podzemske jame s ponikujočo Raščico, grosupeljska jama in kompoljska tet podpeška s svojimi narastlimi vodami ob deževju poplavljajo in namakajo to dobro polje, ko pridrve razdivjane povodnji, da plavajo celo krste in hlodi prav do Predstrug in Ponikcv. Ves ta še vedno premalo preiskani in skrivnostni podzemni kraški svet je obdan s sanjavimi griči, ki le z najbolj odprtih jas in posek odpirajo pogled v svet. Tam gori nekje z vodiških in limbarskih poljan mi je nekoč oče, ki je na svojih službenih pohodih moral oblesti vse razgledne točke dobrepoljskega obzorja, pokazal visoko iznad Predstrug v daljavi grič z ljubljanskim gradom, ko ga je ravno ožarjalo sonce, da je moje drobno srce zaslutilo in začutilo vso vabljivost in mikavnosti daljnjega sveta. Za njimi sem težil še, ko sem desetletje kasneje prodrl do sansebastijanske obale Atlantskega oceana in mimo mavrske Cordobe do seviljskega Gvadalkvivira, potem pa še na Češko s Slovaško in Poljsko do Baltika. Šele po treh desetletjih nato sem obšel italijanski škorenj mimo Rima, Neaplja do Pompejev pod Vezuvom. V naslednjem desetletju pa sem spoznal še Pariz in nato sledil Trubarjevim stopinjam po Zahodni Nemčiji in dvojezičnem jezikovnem otoku Lužičanov prav pod Berlinom. Takrat sem še v družbi slavistov krenil skozi madžarski klin do Ukrajine z Lvvovvom in Kicvom v Sovjetski zvezi, pa preko Tolstojeve Jasne Poljane in kremeljske Moskve do belonočnega Leningrada v smeri proti severu in nazadnje še do pirejskih Aten in do Peloponeških Dclfov. Tako sem pod konec svojih sedemdeset let zašpinil že kar zajetno potovalno klobaso od tistega skromnega dobrepoljskega obzorja do vseevropskega. Verjetno je k tej moji pustolovski zagnanosti in želji po spoznavanju sveta pripomogla tudi tista nekdanja omenjena otroška blodnja po zdenskih hostah za hrošči do kopanjske Račnc tam med pogorjem Ilove gore in vzpetinami onkraj proge do Turjaka. Hvaležen moram biti tem tesnim zasanjanim dobrepoljskim obzorjem iz moje mladosti...
Rojen na Vačah
Orožniške družine se selijo iz kraja v kraj in tako se tudi moje življenje cepi na tri kraje. Prvo leto sem moral prebiti na litijskih Vačah, kolikor se ni mali ob takratnem požaru začasno umaknila z menoj v bližnji Hotič, potem pa so bili starši premeščeni v Dobrepolje. Ne vem, ali sta se dobrepoljski učenjak Luka na Dunaju in vaški Matija Hvale iz XV. stoletja mogla poznati ali ne, vem le, da je temu tedanji pesnik iz Celovca v zvezi z onim, ki ga časte v Št. Ga-lenu, kot svojemu profesorju na dunajski univerzi posvetil posebno pesnitev. Si cer se pa Vače ponašajo predvsem z izkopaninami še iz prazgodovine naših predhodnikov, z vaško situlo, pa seveda tudi z Matevžem Ravnikarjem, tržaškim škofom in slavistom, Franom Cclestinom, ki je Kersniku pokazal pot v realizem, in ne nazadnje tudi z modernim skladateljem Antonom Lajovicem, ki je še mlad prepeval v družbi z mojim očetom in bil sorodnik moje botre Franjice, ki je meni izbrala ime po pisatelju Kristanu in nam še dolgo potem pisarila v verzih.
Drugovala je — kot mi je pisala v lepi pisavi že v devetdesetletni starosti — s takratnim vaškim kaplanom pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom. Skupno so proslavljali našega prvaka Prešerna . .
Tega svojega zgodovinskega rojstnega kraja bi niti ne poznal, če bi ga kasneje ne obiskal najprej v družbi staršev kot petleten deček. Ko so me seznanili z Osoletovo Francko, ki me je menda imela poleg botre že tedaj posebno rada, smo se peljali na koleslju navzdol proti Kolovratu. Med vožnjo sem se ves čas bal, da bodo konji zdaj zdaj zavozili v drevesa, ki so plesala pred nami ob ozki poti, a so se vedno spretno zaokrenili in jo pravilno ubrali med drevjem, ki se je nekam zgoščevalo. Čudil sem se, kako da se nikdar nismo zadeli ob katero izmed dreves, ki so si podajala veje in rajala, kot da se vesele našega prihoda. V Kolovratu smo obiskali veliko hišo, kjer so imeli kar precejšen ribnik. Zvedavo sem opazoval ribice, vendar so me starši kmalu odpoklical!, da jih ne bi morda preblizu opazoval. V neki tamkajšnji trgovinici sem v izložbenem oknu zagledal belokoščen mikaven nožič, prav tak, kakor smo jih občudovali in jioželcli otroci že v cenikih. Prijokal sem si ga in prisitnaril, toda že pri prvem stiku z njim sem doživel razočaranje. Ko sem ga namreč odprl in potem prenaglo zaprl, me je s svojo vzmetjo globoko urezal v konec sredinca, da se mi raza še danes po šestdesetih letih pozna. Rano so mi takoj izprali in prst obvezali. Ker sem bil zaradi bolečega kljuvanja siten in nisem imel teka pri dobrem kosilu, ki nam ga je priredil gostilničar, mi je dobrodušni gospodar ponudil srebrno krono, če izpraznim krožnik. Res sem se potrudil, saj je bila kronica zame tedaj veselje, ki je bolečino in razočaranje nad nožičem dokaj odtehtalo. — Drugi dan sem sc zbudil v botričini hiši spet na Vačah. Zunaj je na vso moč deževalo; to me ni motilo, saj so bili vsi prijazni z menoj, kot da mi hočejo olajšati bolečino v prstu.
Drugič sem prišel z bratom na Vače na počitniškem potovanju, tretjič pa že s svojo ženo. Botrica sc nas je zelo v/veselila. Prav tako uslužni mož Rado, ki ji je izdatno pomagal. Na starost sta hišico prodala in v domu za onemogle v Ljubljani dočakala skoraj stoletno starost.
Ure in čas ...
Na steni v spalnici je zvesto tiktakala podolgovata velika ura, lepo izrezljana iz temnega lesa, na vrhu pa je imela nekakšno kukavico. Oglašala sc je vsake pol ure s svojim značilnim zvokom, ki je brnel potem še nekaj časa v ušesih kot odmev. Oče je nosil pri sebi srebrno žepno uro in nanjo večkrat pogledal, potem ko je s pritiskom odskočil pokrovec. Mama pa je imela v kuhinji seveda svojo budilko, ki je redno odmerjala gospodinstvu čas. Vse naše življenje sc je tiho uravnavalo po tej čudni napravi z. zvoncem. Najprej mi je prav ta budilka pomenila skrivnostno igračo za odrasle, ker se je nisem smel dotakniti, potem pa mi je postala zanimiva privlačnost in dragocenost.
V mikavo slikanih reklamnih cenikih, ki jih je kdaj pa kdaj prinašal oče iz svoje pisarne, smo otroci radi gledali raznovrstne ure in urice ter vsakršno moderno obutev in obleko. To so bili tihi srečni trenutki — posebno ob deževnem in slabem vremenu v kakem kotičku na suhem in toplem. V radovednem za-maknjenju smo ogledovali te srebrne in zlate dragocenosti in jih občudovali vsakdo po svojem okusu.
»Tale bo moja«, je živahno pripomnil Leonček, »saj je štirinajstkaratna, zlata in tudi draga«. Nismo mu zavidali, saj smo imeli vsi dovolj druge izbire. — »Viš, tale bo pa moja«, sem se odločil. — »Mm, jaaaj«, je vzkliknila sestra Velca, ko si je hitela izbirati svojo, da ne bi kaj zamudila, »tale urica z usnjato zapestnico mi ugaja, da veste«, si jo je hitela zagotoviti. Strani smo kar hitro obračali in nič čudnega, če se je katera v naglem gibu in preveč navdušeni navzkrižni kretnji pretrgala. Kdo bi to zameril. Le kratko smo se sporekli in potem strastno, morda le nekoliko počasneje listali spet dalje. Zašli smo med dragotine, dragulje in prstane ter uhane, ki smo si jih prav tako hlastno odbirali, le da so pri slednjih prednjačile deklice. Sam sem si kmalu izbral tudi ličen nahrbtnik in kovček za svoja bodoča potovanja po svetu.
Tu in tam so odrasli tudi nujno poklicali koga od nas, toda morali so si dolgo prizadevati in se dodobra naježiti, preden se jim ga je posrečilo odtrgati od te živahne otroške gruče. Njih glas je kar utonil v klicih podjetnih mladih kupčevalcev ob tolikem ponujanem bogastvu in očarljivi izbiri. .
Ko je sestra Velca že hodila v šolo in spoznavala številke na številčnici kuhinjske budilke, ji je prišla na misel izvirna igra in ob njej smo se vsi naučili gledati in razumeti stanje kazalcev. Bilo je poletje, ko je vročina pritiskala v stanovanje in z žejo mučila odrasle in otroke, ki smo se podili po hiši in okrog nje. Celo naš pasji spremljevalec in prijatelj Kastor se je težko oddihaval in mlahavo molil jezik iz gobca, se slinil okrog nas ali pa ves upehan ležal kje v senci.
Starši so nam prepovedovali pitje mrzle vode. Tako se je nekako morala roditi sestrina omenjena zamisel. Kadar sc je namreč kdo spravil nad škaf vode in segel po korcu ter hlastno požiral hladno vodo, sc je že oglasil drugi, ka-zoč z. iztegnjenim kazalcem nanj: »Lepe čiste, mrzle vode — za pol ure!« To je pomenilo, da sedaj pol ure ne sme več seči po korcu. Oči vseh nas otrok so se tedaj ozrle na budilko in mu natančno odmerile čas prepovedi. Tako smo se počasi vsi navadili na uro in ob žeji strpeti, pa če nam je bilo to všeč ali ne. Izgovorjene besedice so bile tako zapovedujoče poudarjene, da se jim ni upal nihče ugovarjati ali odreči pokorščine. Saj je bilo pa tudi imenitno znati gledati na uro in se igraje naučiti razbrati številke.
Preostaja še zgodba, ki jo je povedala mama o črni, skoraj zgoreli očetovi uri, ki si jo je spravila za spomin: »Ko so pogorele staroslavne Vače, kjer je pred letom 1907 služboval oče, je moral nekako voditi gašenje in je bil tako zelo raztresen, da je v zadnjem hipu ob reševanju raznih vrednih predmetov v spalnici vrgel skozi okno pljuvalnik; nad njim je visela zlata ura, a jo jc pustil na steni in so jo pozneje našli ožgano in pokvarjeno.« Seveda so si morali potem starši nabaviti drugo pohištvo, oče pa drugo — srebrno — uro, ki je po njegovi smrti doživela v Kočevju še posebno dogodivščino, ko je morala v zastavi javnico.
Sirota Jerica
Tenkočutnega in na moč občutljivega otroka hitro gane žalostna zgodba, čeprav pravljična, če je pisana iz srca. Taka je nedvomno še danes ljudska pravljična zgodba v pesmi o siroti Jerici. Starejša sestra jo je brala nekega večera, ko ni bilo niti matere doma, ob petrolejki. Poslušal sem to pretresljivo povest o osameli deklici, ki ji je že zgodaj umrla mamica in je bila prepuščena trdo-srčni mačehi. Oči so mi zalivale solze. Komaj sem zadrževal ihlenje, tako me je ganila tožba mlade pastirice na materinem grobu, kjer je našla vsaj malo utehe. Sedaj slišim in bi verjel, da ni vsaka mačeha tako trdosrčna, a ta je bila do skrajnosti krivična do sirote.
Zdelo se mi je, da sem odtlej drugače in vse bolj živo občutil svojo ljubezen do matere in zato sem komaj čakal, da se je vrnila. Bila je menda na obisku pri Brdavsovi Minki. Bolj zavestno sem občutil navezanost nanjo in jo odslej raje ubogal. Ganljive zgodbe, polne pretresov, me še danes močno in neredko do solz ganejo, pa naj jih posreduje knjiga ali film.
Nekoč — morda je bilo to prav takrat ali že prej — me je mamica, ki je najbrž videla, da sem trenutno zatopljen v otroške igre, za kako uro nenadno pustila samega in odhitela v bližnjo trgovino na Ratikah. Ko sem jo od daleč opazil, sem jo ucvrl za njo in ihtavo klical, da bi se ustavila in mc počakala. Vsako odsotnost sem občutil kot mučno trganje in neznansko gorje — bil sem pač kot otrok močno nanjo navezan.
Ko sem pozneje prvič zapustil mater in domovino in ju za nekaj dolgih tednov zamenjal z močno oddaljeno tujino, sem šele spoznal resničnost Mickicvvi-czcvega in Cankarjevega vzklika: Domovina, ti si kakor zdravje! Za Naš rod sem tedaj napisal nekaj misli in občutij in pozneje jih je priobčila tudi šolska čitanka za 4. razred na prvi strani pod naslovom Mati-domovina. Ti dve vrednosti sta menda res največji na tem svetu, saj je tujina prečesto huda mačeha človeka.
Nevarna operacija
Ko so se bili starši z nesrečnih požganih Vač preselili v mirne in prijazne Dobrepoljc, je bilo precej hladno, stanovanje jc bilo le zasilno urejeno v Štihovi hiši nad kletnimi prostori. Dokler niso po novih prostorih razporedili pohištva, sem bil v vozičku potisnjen v najbolj osamljen kot podolgovatega hodnika in tam sem se lahko po svoje kot dojenček še tako hudoval ali pogovarjal sam s seboj, zlepa ni bilo nikogar k meni. Mamica jc imela tačas polne roke dela in
me je mogla le redkokdaj obiskati in tolažiti. Gotovo sem bil ure in ure obsojen tako na mokroto in hlad in to prehodno moje žalostno stanje je rodilo posledice. Bil sem bolehen in triletnemu se je zbrala vsa slaba kri v gnojno bulo prav v bližini srca — viden znak srčne vodenice, ki jo je bližnji zdravnik Raz-nožnik tudi ugotovil; vendar je odlašal z operacijo. Hotel je, da dozori in omahoval, ali bi me poslal v ljubljansko bolnico ali bi se na željo staršev sam lotil lega posega. Kmalu je ugotovil, da se je srce zaradi pritiska zbrane gnilobe že nekoliko premaknilo na desno stran, kar je že samo na sebi postalo nevarno. Mami je povedal, da se tak poseg le na sto primerov morda enkrat posreči. Kar malo dvomil je, da bo uspel, bil pa je tudi precej zaposlen, ko je moral dnevno oskrbovati vso velikolaško in še dobrepoljsko dolino. Verjetno sem od bolečin ob tem nevarnem gnojnem tvoru postal občutljiv in siten. Medlo se še spominjam odločilnega pogovora mame in zdravnika o prevozu v bolnico, a mama mu je nasprotovala, jaz pa sem ji pritrdil z jokom. Končno so se odločili, da bodo poskusili z operacijo kar doma.
Na določeni dan je bil zdravnik nujno zadržan in prišla je njegova pogumna in sposobna žena z veliko usnjeno torbo, v kateri je imela vse nujne zdravniške potrebščine. Še danes vidim pred seboj umivalno mizo, z belo sivkastim marmorjem pokrito, nad njo pa veliko zrcalo. Zdravnica je pričela raz-postavljati vse potrebno in zahtevala le velik umivalnik s toplo vodo in primernimi brisačami. Velika in močna zdravnica me je lepo nagovorila in mi obljubila kar celo škatlo najboljših slaščic, če bom ves čas miren in potrpežljiv. Res skoraj da nisem čutil bolečin, ko mi je z ostrim rezilom prepustila veliko bulo; iz nje je potem stekla zvodenela gnojna kri z okrvavljeno kašo. Nekaj dni potem sem moral nepremično ležati, da se mi je odprta rana čistila in potem še tedne in mesece celila in zdravila. V tej dobi okrevanja sem bil kajpak zelo občutljiv in razdražljiv. Nikogar nisem maral v sobi kot zdravnika, kadar me je prišel pregledovat, in staršev. Ko je nekoč soseda, Lcončkova mama, le preveč dolgo med vrati klepetala z materjo, sem z jokom zahteval, da se odstrani. Mami je bilo kajpak hudo nerodno, ko je soseda slišala moje odločne besede: »Gospa naj gre ven!« in bi mi gotovo ne ustregla, če ne bi bil bolan.
Ker je bila moja mama pobožna, je verjela, da je bil z mojim ozdravljenjem storjen čudež po priprošnji Marije na Brezjah, kamor me je zaobljubila Res sem tam kasneje za Marijinim oltarjem zagledal zahvalno tablico moje mame, a je bila kasneje odstranjena, ker je bila pisana lastnoročno z okornimi črkami. Po ozdravljenju sem hodil še dolgo nekam sključeno in že so se bali, da bom tak ostal vse življenje. To se sicer ni zgodilo, pač pa mi jc bolezen zapustila slabotnost in slabokrvnost. Počasi sem se razvijal in se podzavestno čutil med vrstniki plašnega, nemočnega in zato tudi nekam manjvrednega. Zdeli so se mi prerazboriti, drzni, saj so me v svoji polnosti zdravja po moči prekašali. Včasih nisem mogel prenesti njihove razposajenosti, objestnosti in nasilnosti; umaknil sem se jim in se jih bal. Ostajal sem v ozadju v svoji samotarski zamišljenosti in odljudnosti. A tudi to se je z leti izboljševalo, četudi mi je revama operacija ostala kot žig za vse življenje ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno znamenje.
Obljubljenih piškotov pa nisem dobil.
Miklavžev konj
Tisto leto po ozdravljenju mi je Miklavž prinesel velikega konja, na katerem sem se poslej razgibaval in se jahaje na njem zelo rad zibal na lesenih krivinah naprej in nazaj, gor in dol. Verjetno mi je to namišljeno jezdenje tudi koristilo kot telesna vaja. Najprej sem se ga še bal, a ko se je povzpela nanj celo sestrica, sem se ga počasi privadil.
Takrat otroci še niso poznali dedka Mraza in je Miklavž nemoteno prihaja) leto za letom in obiskoval ter obdarjal otroke. Za svarilo in opomin pa je temu in onemu prinesel tudi kako šibo. Leto kasneje me je obdaril s priljubljenimi kostanji in drugimi slaščicami in včasih tudi s kakim kosom obleke ali novo igračo. Šestletnemu mi je prinesel lepo, z rdečim baržunom prevlečeno šolsko torbico z račko. To sem potem hranil v omari, ker sem pričel hoditi v šolo šele v sedmem letu, kar je očetu in meni svetoval moravski nekdanji učitelj Toman, ko je nekoč obiskal očeta in mi pogledal zobe.
V pričakovanju Miklavževih daril smo otroci občutili nekaj izrednega in skrivnostnega, kar se je čudovito ujemalo z našim tedanjim pravljičnim svetom. To je bila bajna noč, polna prijetnega pričakovanja, ki je osrečevala otroška srca. Pozneje smo nastavljali na prazen krožnik tudi pisemca z naročili, delno liosnetimi po raznih knjigah. Naj navedem primer takega besedila:
»Sveti Nikolaj, prinesi tudi meni kaj!
Rad bi orehov, sadja, sladkarij,
šolskih potrebščin, igrač in norij.
Tudi obleke sem vreden,
obuvala že kar potreben.
Jabolk prinesi mi zvrhan koš,
v njih pa zasekan kak svetel groš!
Pa da se ne zmotiš, jaz sem ti verno nastavil
in zraven ime sem postavil.
Oh, kako dolga bo ta tiha, srečna noč,
čeprav se bom silil, mi nc bo spati moč...«
Ošpice
Ošpice so znana otroška bolezen, a zame hranijo poseben doživljaj. Vsi trije otroci smo se jih hkrati nalezni in bili prisiljeni ostati pod odejo, saj smo imeli kar visoko vročino. Sem in tja smo sc tudi pogovarjali in sploh nam ni bilo kaj posebno hudega. Za žejo smo pili čaje s sokovi in uživali na kolobarčke narezane pomaranče, pravega teka pa nismo imeli.
Po nekaj dnevih ležanja je prišla nedelja. Zunaj je bilo lepo in vroče poletno sonce je vabilo i/, zatohle spalnice tudi nas jetnike, ki si nismo smeli drzniti izpod odej. Oče je bil nekje v svoji družbi, mati pa je bila v naši bližini, a po kosilu, nekako okoli dveh popoldne nas je tiho zapustila in odšla v cerkev bržčas z namenom, da pomoli tudi za preljubo zdravje svojih »žlahtnih« olročič-kov — bolnikov. Njeno odsotnost smo kmalu občutili, saj smo slišali, ko nas je bila zaklenila in je zaškrtnil ključ v vratih, pa tudi iz sosednje kuhinje ni bilo čuti nikakih glasov in ropotanja s posodo. Brusili smo jezičke in sanjarili ter opazovali vsak s svojega kota nabožne in druge slike na stenah.
Ko smo se tako nekaj časa razgovarjali in žvečili okusne kuhane češnje ali krhlje, smo kmalu začuli skozi skrbno zaprto okno neke mrmrajoče, enakomerne glasove in skupinske odgovore, nato pa še zvonko cerkveno petje in zvončk-ljanje. Vsi trije smo namah zapustili postelje in se zgnetli ob oknu. Mimo hiše se je pomikala čez Štihovo dvorišče — procesija. Seveda smo okno tudi odprli, da smo vse bolje slišali in videli. Procesija se je počasi vrstila in je bila za nas tri kaj nenavaden sprevod in razvedrilo, saj smo bili ležanja že docela naveličani.
Seveda nas je zapazila tudi mati, ki je skrbno pogledala na okno spalnice. Kako nerodno pa ji je moralo biti pri srcu, ko je zagledala vse tri svoje bolnike na oknu; sklanjali so se celo ven, da bi bolje videli ta nenavadni prizor. Iztrgala se je iz procesije in kmalu je zaškripal ključ v vratih. Zapodila nas je spet v postelje in nas pošteno oštela ...
Opekline
Moral sem biti še hudo majhen, ko nas je iznenadilo iz spodnjih prostorov, kjer je bila gostilniška kuhinja Novakovih, obupno kričanje. Ne vem, kako se je moglo zgoditi, da se je ob štedilniku razvnel močan ogenj, ki je prizadel zlasti najstarejšo Milko, ko je bržčas nakladala drva. V trenutku je bila vsa v ognju. Vnela se ji je obleka in celo lasje. Na krike so prihiteli starši, ki so se iz ne vem kakih vzrokov malce oddaljili in hčerki za nekaj časa zaupali kuhinjo. Rešili so jo iz najhujšega, a morala je nekaj časa ležati v hudih bolečinah zaradi opeklin po obrazu, vratu in životu. Rane pa vendarle niso bile tolikšne, da se v nekaj tednih ne bi pozdravile in zacelile. Tudi pet je potem hodila na kor in lasje so ji spet zrastli. Tako se je počasi razvila v brhko dekle in kasneje dobila za moža umetnika, s katerim se je lahko upravičeno ponašala. Vendar mi je na starost priznala, da je morala še pozneje, zlasti pa v svojih starejših letih, hoditi na preglede zaradi bolezenskih posledic teh občutnih opeklin iz svoje mladosti.
Druga žrtev opekline bi bil kmalu postal sam. Otroci smo se igrali okrog štedilnika v sosednji kuhinji, kjer se je kuhala črna kava v kozici z dolgim ro-čem, ki je segal skoraj do roba štedilnika. Sedel sem tako tesno ob njem, da je bilo lahko s komolcem zadeti ob tisti ročnik ponvice z vrelo kavo. Ko smo bili vsi zaverovani v slikanice in cenike, je sosedov Leon pritisnil na tisti nesrečni roč, da se je kava polila in delno stekla tudi na mojo nogo. Na moj krik so pritekli preplašeni starši in me odnesli v posteljo, me previdno slekli in se zuli, me z nečim nalahno namazali po poparjenem mestu pod kolenom na levi nogi in prevezah. Nekaj tednov sem ležal in dobival obkladke po nasvetih izkušenih ljudi — menda iz zelnice. Skraja so bile opekline za mojo občutljivost kar neznosne, pozneje pa me je še dolgo bolelo, ko so mi premenjavali obveze in dajali nove obkladke, saj je bilo divje meso res težko pozdraviti in odpraviti. Nazadnje je ostalo le še malo več kot za terezijanski tolar veliko oparjeno mesto s tanko, mehur j as to kožico, prosojno, da se vidijo vse žilice pod njo hi skoznjo. Ta spomin nosim še zdaj poleg onega malega na sredincu, kjer sem se urezal z novim nožičem, in onim za goldinar velikim znamenjem na prsih.
Ogenj — požar
Nekega večera pred prvo svetovno vojno, ko je že vso dobrepoljsko dolino zakrivala nočna tema, je v Podgorici izbruhnil požar. Takoj so bili na nogah gasilei in seveda tudi orožniki, da so pomagali ljudem reševati vse, kar se je še rešiti dalo: pohištvo, živino, vozove in drugo. V materini družbi smo smeli tudi mi otroci do ceste, ki je vodila v to nesrečno vas. Prav tam na ovinku Štihove poti in ceste je bila tudi naša najeta njiva, kjer smo navadno posadili krompir, fižol in nekaj zelja. Tam smo sc ustavili in gledali požar, edinstven dotlej in menda tudi poslej vse do druge svetovne vojne, saj so Dobrcpoljci dovolj trpeli zaradi povodnji, pa tudi ljubljanski potres jim kot 'šiba božja' ni bil leta 189.S povsem prizanescl. Gost črn dim se je valil vse do nas in naprej, da je smrdelo po ožganem, pod njim pa se je nad prvimi hišami bohotil v močnih rdečih zub-l.jih ogenj, ki je prasketajoč zajemal več in več streh. Slišali smo to uničujoče pustošenje in vmes ropot voz, mukanje krav in rezgetanje konj, lajež preplašenih psov, kruljenje prašičev, blejanje koz, mijavkanjc prepodenih mačk in fr-fotanje ter kokotanje kokoši, v vse to pa sc je mešal jok prizadetih žena in otrok ter zamolkla povelja gasilcev in mož. Ko smo se malo približali, smo bili priča padanju in rušenju ogrodja skednjev, kozolcev in ohišij bližnjih domačij, ki so sc vnemale druga od druge,
Po nekaj urah se je reševalcem le posrečilo omejiti požar in vsi gasilci od blizu in daleč so se vračali s svojim značilnim grozljivim trobljenjcm 'gori, gori', ki je buril Dobrepoljcc, da to noč niso mogli mirno spati kot ponavadi. Ostal pa jim je ta podgoriški požar še dolgo v spominu, posebno pa so ga pomnili prizadeti Podgoričani, ki so nekateri morali za nekaj časa spati v soseščini, do-dokler si niso postavili nova bivališča in gospodarska poslopja. Pisatelju Jakliču —. kot se spomnim — ni pogorelo, ker je bila njegova hiša malo odmaknjena. Tudi živino so v glavnem rešili.
Nekega jesenskega večera smo že v prvem mraku na naši njivi napravili visok kres in ga zažgali, da je dim daleč naokoli zanašal pepel in da so bili ognjeni prameni nekaj metrov visoki. Ljudje so pod vtisom prejšnjega požara začeli domnevati, da spet kje gori in nekateri so že ta naš ogenj, v katerem smo zažgali suho krompirjevko in nekaj desk od zabojev ter odpadlih iveri, prišli strahoma gledat, dokler se niso prepričali, kaj in kako.
Luno so šli gasit
Da, tudi to se je zgodilo nekoč in stari načelnik gasilcev Celofiga je rad v smehu pripovedoval to zgodbo. Tisti večer se je nekaterim gasilcem, ki so si že vse po|ioldne gasili žejo pri Brdavsu menda, zazdelo, da nekje naprej od Kom-polj okrog Strug gori. Ko so nekoliko od pijače omamljeni pogledali 1 ja čez, so res zagledali nad hribi žarečo ognjeno kroglo, ki se je vse bolj večala. Na-pregli so gasilski voz in sklicali še druge bližnje gasilce in z vso naglico pognali v tisto smer. Drveli so čez. Kompoljc proti Strugam in šele nekje v Žvirčah za gledali malo večjo krvavo rdečo luno, ki se je med tem že povzpela izza tamkajšnjih hribov na nebo kot velika krogla. Nekoliko presenečeni so obrnili in potem spet pri Brdavsu dalje gasili žejo in jezo
Dobrepoljski gasilci: z leve spredaj Kline, Prelesnik, Strnad, Čelofiga, Merhar,
neznan, Keriič, Kavčič
Bradavice
Ne vem, zakaj in kako, a na rokah so sc mi — menda že šolarju — na prstih pojavile bradavice. To mi ni bilo po volji in pokazal sem jih staršem. Tudi oni niso vedeli odgovora na moja vprašanja o njih. Bržčas je kaka 'teta', ki se je mudila pri nas, povedala, kako naj jih odpravim.
Treba je bilo počakati take noči, ko na zvezdnatem nebu sije na temačno zemljo luna s svojim prvim krajcem. Tedaj je treba stopiti h kaki krtini, vzeti z nje prgišče zemlje, se obrniti do svetlo žarečega meseca in podrgniti z zemljo po bradavicah. Pri tem je treba stvar takole zagovoriti:
»Ti, luna, pojdi gor — moja bradavica pa dol!«
To je treba ponavljati toliko časa, dokler ne podrgnemo vseh bradavic. Potem pa v kakem tednu izginejo.
Ne spominjam se jasno, kdo je ob meni stal, to govoril in polagal svežo prst na moje bradavice, gledajoč na visoko plavajoči mesec. Le to vem, da so mi kmalu potem bradavice res prešle in da se niso več pojavljale.
Kasneje sem bral, da so naši predniki — in gotovo tudi Dobrepoljei — znali več takih zagovorov, bodisi še zoper otok ali otekline, zoper izvin ali bogzna še zoper kakšno nadlogo. Saj ni čudno, ko pa v bližini ni bilo zdravnika in je bila še vera v naravne moči in sile nad človekom in njegovim zdravjem živa.
Kino in avto
2e pred kakimi šestdesetimi leti sta se pojavila v Dobrepoljah kino in avto. Oboje je bilo — za otroke pa tudi za odrasle — kar veliko čudo.
Spomnim se zatemnjene Stihove dvorane, ki smo jo napolnili šolarji in pred nami je bilo namesto lepo poslikanega zastora pred odrom z Dobrepoljami, kakor ga je bil poslikal domačin France Kralj, razgrnjen velik bel prt; nanj so novi mojstri sedme umetnosti z nekakšnimi svetlobnimi žarki prenašali podobe s filmskih trakov. Te podobe, ki so se naglo vrstile druga za drugo, so se premikale, niso pa govorile; bil je to pač nemi film, saj so zvočnega iznašli šele kasneje.
Bilo je to za nas, ki smo bili vajeni v tej dvorani sicer zanimivega in živahnega igranja domačinov, kar velikansko presenečenje, ki nas je navdajalo s pritajenim strahom in negotovostjo. Saj je na tisto platno pridrvel nenadno tudi vlak, se bližal in večal v svoji pošastni prikazni. Vozil je naravnost proti nam in že sem se bal, da bo zdrvel po nas v dvorano, vendar je v trenutku izginil, kakor se je bil nenadno prikazal...
Bilo je pred Brdavsovo hišo ob cesti, ki pelje od cerkve za staro šolo naprej proti Ratikam in čez Kompolje v Struge. Nekega poletnega dne sem tam zagledal velik tovorni avto in spreten strojnik voznik si je na vso moč prizadeval, da bi ga pognal. Zoprno je zaudarjalo, da smo smrad le s težavo prenašali. Potem je stopil tisti postavni šofer pred to čudno vozilo z neko veliko železno kljuko, jo vtaknil nekam v sredino tistega stroja spredaj in začel vrteti, da so mu kaplje drsele s čela. Začelo je neznansko ropotati — vse bolj kot o veliki noči cerkvene raglje — in pokati, nakar je voznik, ki je imel nekakšno posebno usnjeno obleko in čepico na glavi, naglo spet izpustil tisto kljuko in se spravil na sedež za volanom. Avto se je začel premikati, zavil v velikem loku — malo spet nazaj in potem naprej — na cesto in se zaobrnil proti Ljubljani, odkoder je bil tudi prišel. Izginil nam je izpred oči, za njim pa se je dvigal oblak prahu.
To je bil — vsaj zame — prvi avtomobil v Dobrepoljah. Še med prvo svetovno vojno smo se vozili s konji. Danes pa redno vozi avtobus proti Strugam, Ljubljani in Kočevju.
Jožefovo...
Na Jožefovo — ob prvi pomladi — sem rad odšel z drugimi že bolj odraslimi sosednjimi šolarji v Hočevjc, kako uro oddaljeno hribovsko vas ob cesti, ki vodi na Krko. Ta praznik je bil zame vselej posebno privlačen. To je bil obenem nekam nagonsko izbran izlet v prebujajočo se naravo, saj sem vso dolgo pot skozi gozdove rad nastavljal uho cvrčanju in petju ptic, ki so se bile takrat že delno povrnile iz južnih krajev, med njimi pa se je od časa do časa oglašala tudi znanilka pomladi — skrivnostna kukavica, ki sem jo posebno rad poslušal in se zaustavljal ob njenih veselih glasovih. Potem sem se spet naravnal v sprevod domačih romarjev, pohitel, prehiteval skupinice in seveda ob mikavnem pomladanskem cvetju tudi znova zaostajal. Včasih sem hodil sam, včasih v družbi sestre Vclce in njenih sošolk. Čeprav sem se kdaj začutil osamljenega, sem vendar ves čas z vsemi svojimi čuti dojemal lepoto zbujajoče se narave v žaru pomlajenega sonca. .
Zgrešiti nismo mogli, saj so nas neprestano prehitevali kolesarji in vozniki, ki so puščali za seboj oblake prahu. Stopal sem ob kraju, kakor nas je učila doma skrbna mamica. Sproti me je prepihaval veter in me hladil, če mi je postajalo ob hoji prevroče. Posebno pa je vlekla sveža pomladanska sapa okrog cerkvice, ko sem ves zasopel in poten prišel do nje. Po službi božji v podružnici sv. Jožefa je okrog nje mrgolelo pobožnih romarjev, ki so se pozdravljali med seboj kot znanci ali sorodniki; domačini so vabili svoje na dom na obed s prazniškim priboljškom. Sam sem se čutil nekam osamljenega in sem opazoval te vedre obraze in srečanja. Navadno so tudi mene povabili na kosilo, ko so me vprašali in sem povedal, čigav sem. Po zaužiti jedi in žegnanjskih dobrotah sem se jim lepo zahvalil in odšel po isti beli cesti domov vsestransko okrepljen in poživljen.
Obrazi
Zal ne morem prikazati vseh tedanjih in še starejših Dobrepoljccv, saj nimam za to niti potrebnih slikovnih posnetkov niti zadosti spominskih vtisov. Ustavil se bom le pri nekaterih, ki sem jih gledal pred šestdesetimi leti in še kakih pet let prej in pozneje. Na srečo mi je moj vrli učitelj Švajger, kasnejši profesor glasbe in moj kolega na III. bežigrajski gimnaziji, ko je stanoval nekje v Dukičevih blokih in sva se včasih malo spremljala iz šole grede, izročil nekaj starih slik iz tistega časa, posebno tiste, ki so bile v zvezi z očetom, ki mu je
Peti razred dobrepoljske šole: druga z desne je Danica Mikluž, Velca Boje, učitelj V. Švajger, Marta Dernovšek, Julka Strnad, desno od učitelja leli Francelj Ber-davs, desno na vrhu je t pilot Ignacij Kralj, tretji Drobnič.
drugoval v zadrugi, pri Brdavsu ali pri Štihu. »Tele slike sem našel, ko sem prebiral doma stvari; zame skoraj nimajo pomena kot duplikati. Morda bodo za spomin ljube vam«, mi je dejal nekaj let pred svojo smrtjo. Tedaj je bil fotograf v Dobrcpoljah zelo redek; včasih je prihajal iz Kočevja kak Cokan ali Dor-nik, debelušen gostilničar, ki je menda ob preselitvi Kočevarjev vzkliknil: »Trideset let sem trpel, zdaj pa bom vendarle umrl v Hitlerjevem carstvu!«
Poleg starega Štiha, ki sem ga že prikazal, se mi je morda najbolj vtisnil v spomin stari C e 1 o f i g a , ki je bil zelo radodaren, kar je nedvomno znak dobrega srca. Kot očetovega prijatelja sem ga spoštoval in tudi vzljubil. Dostikrat sem spremljal očeta k njemu in prisluškoval razgovoru med njima o tem, kaj jc bilo zapisano v Narodu ali kakem drugem slovenskem ali nemškem časopisu; pogovoru ni hotelo biti konca ne kraja — navadno ob požirkih rujne kapljice. Če je bilo kaj posebno važnega in ni bilo za moja ušesa, sta prešla v nemščino, ki sta je bila oba vajena, meni pa je bila takrat še povsem tuja. Slika ga prikazuje kot načelnika gasilcev, ohranil si jc še uniformo in imel seveda tudi trobent i co, saj je bil menda nekaj časa železniški prometnik. Spominjam se še tiste posebne lovske sobice med kuhinjo in velikim gostinskim prostorom za vsakodnevne pivec, navadno voznike, ki so se mimogrede radi ustavljali pri Brdavsu in si gasili žejo s kozarčkom vina ali šilcem tega ali onega žganja ter pokadili cigareto.
Na steni jc bil med živalskimi podobami, rogovjem in nagačenimi ptiči ter zverinami obešen tudi velik barometer; nanj se je gospod Čelofiga s svojo kozjo bradico, zavihanimi brki in velikimi naočniki na nosu, z. zlato verižico ob strani, večkrat ozrl. Postava mu je bila že nekoliko od starosti upognjena, sicer pa visoka in trebušasta — morda od piva, ki ga je rad srkal in nalival tudi očetu. Lice mu je bilo že močno nagubano, posebno ob očeh. V kuhinji se jc spretno sukala prijazna, tedaj še mlada Brdavsova Mici, ki je bržčas med vojno ovdovela. Navadno je od štedilnika prihajal prijeten vonj po golažu, klobasah ali kaki drugi jedači in cvrtju. V veliki izbi pa je bil nameščen tudi gramofon, ki sem ga kaj rad poslušal in tudi poskušal navijati ali z. novcem pognati.
Tej Brdavsovi gospe Mici je v trgovini zraven pomagala še gospodična Min-ka Drnovšek. Kasneje jc imela za pomoč še svojo hčerko Marto, ki je z nami — z mojo sestro Vclco — hodila skupaj v šolo, Brdavsov Fran cel j pa je bil med njenimi sošolci. Kadar je prišla k Brdavsovim moja mama, se je v prodajalni vedno zaklepetala s to Drnovškovo Minko, če je bila seveda ta prosta. V veži jc bila velika tehtnica, jaz pa sem pri njej pasel radovednost, saj so Do-brepoljci pogosto tam stehtali kak svoj pridelek, bodisi kake gobe, jagode ali kaj drugega. Skratka, vsa ta Brdavsovina z mikavnim sadovnjakom vzdolž šolskega, vse do Štihovine, mi jc ostala v živem spominu. Kasneje se je Drnovškova Minka preselila na Ratike, kjer je imela s hčerko Marto nekakšno podružnično trgovinico. Tudi tja jc k njej mama zahajala in vedno sta si imeli veliko povedati. Leta 1956 je prišla na mamin pogreb in ko mi je izrazila sožalje, sem jo komaj še spoznal, tako postarana se mi jc zdela. Brdavsova Mici, ki je bila tedaj v cvetu let in duša vse hiše, je menda kasneje nekako obubožala in propadla. Ali je bila temu vzrok tiha žalost, razočaranje ali pijača zaradi nje, ne vem. Tudi Brdavsovega Franceljna nisem več srečal.
V mislih mi je še mladostni izraz Švajgerjeve Gizcle, prodajalke v njegovi trgovinici nasproti Brdavsovine. Nadomeščala je Švajgcrjcvo ženo, ki se je morala ukvarjati še z otroki in gospodinjstvom. Potem mi prihaja na misel vedno uslužni obraz poštarice, pozneje poročene z živinskim prekupčevalcem Mustar-jem iz. Kompolj. Cez cesto od Brdavsovine so bili doma Sekundarjcvi z učiteljico Zebrctovo v podstrešni sobici in s starejšim sinom, prijateljem Stanetom, tedanjim študentom in pesnikom. Kolikokrat smo se motovilili tam okrog Ka-dunčevih in tistih številnih golobov!
Med učitelji mi je mimo pisatelja Frana Jakliča in nadzornika Ivana štruklja ter gibkega in vodilnega Viktorja Švajgerja ostal živo v spominu dobrovoljni Franc Keržič. Rad je imel petje — prav tako kot pevovodja in organist Švaj-ger — in nas je naučil ob violini znane Jenkove (Pobratimijo, Zadovoljnega Kranjca, Jadransko morje) in narodne (Stoji, stoji ravno polje, Oj ta soldaški boben) poleg drugih. Tudi sam je v družbi našega očeta rad popeval, posebej zaljubljene. Prav tedaj je začel s Tiscljnovo od Sv. Antona svoje družinsko življenje, ki nam je dalo kasneje slikarja Keržiča. Imel je lepo zavite brke, na nosu pa naočnike.
Med učiteljicami, s katerimi sem se nasplošno dobro razumel, saj so mi navrgle 'enk', ki so tedaj veljale za najboljše ocene, sem posebno cenil v prvem razredu Klcčevo, ki je bila resnobna in prijazna, vedno v črnini, ko ji je umrla mati. Po njenem odhodu je prišla materinska Adela Martinčeva z drobnim noskom na vedno prijaznem okroglem obrazku in z visoko spletenimi lasrni. Medtem ko je bila Klečeva v svoji žalostni odmaknjenosti kar dostojanstvena, pa je bila Martinčeva povsem šoli predana in domača.
V tretjem razredu me je učila stroga Ribničanka Iva Lovšinova, ki je bila odločna in je rada zavijala po ribniško ter jo vsako soboto ubrala čez hrib in Poljane domov v družbi Zupančičevih dveh. Ni pa bila preveč priljubljena, ker si od nje hitro dobil po prstih, če nisi ves čas pazil, ali pa te je poslala na rob odra klečat. V četrtem razredu me je učila Marija Mavrinova, nekje od Cabra in Kolpe doma, ki sem jo pred nekaj leti pokropil v vežici na Žalah, seveda že postarno ženico, kar nič podobno oni pred pol stoletjem, da je nisem prepoznal. Takrat je bila visokorastla, stasita in vedno lepo oblečena.
Kadar je prišel šolski nadzornik, je bilo vse nekam privzdignjeno in nenavadno slovesno. Pokojni Josip Novak je bil majhen, dobrodušen, po svoje natančen in vesten možiček. Otrokom se je namah priljubil s svojo prijaznostjo, obzirnostjo in prikupno vnanjostjo, da je vsak strah pred njim in njegovim pregledovanjem šole in navzočnostjo pri pouku splahnel. Ko je že med prvo učno uro vstopil v šolo, je rahlo potrkal, se vljudno rokoval z učiteljem in se tiho usedel za kateder. Tam je izvlekel svojo beležko in vanjo z drobnim, skrbno ošiljc-nim svinčnikom nekaj pisal. Cez čas je stopil k steni ob oknu, se rahlo naslonil nanjo in prisluhnil pouku. Ko smo po svoje odgovarjali na stavljena vprašanja, je tudi kaj malega posegel vmes. Ob koncu učne ure pa je vse pohvalil, nas kratko spodbudil k pridnosti in tiho odšel, kot je bil prišel.
Takrat sem imel veliko veselje predvsem do pisanja, saj sem za veščino le-popisja veliko doma vadil. Bil sem med najpridnejšimi učenci, vendar nekam zamišljen, neprebujen ob dojemanju šolske modrosti, da res ne vem, kako sem zaslužil toliko enk.
Doma sem se navadno rad vadil v pisanju — najprej s svinčnikom, potem s peresom in kdaj pa kdaj pokazal izdelek mami, ki je navadno moje prizadevanje pohvalila, včasih ji pa kaj ni bilo všeč. Ob svojem kuhinjskem delu si je vselej obrisala roko, potem pa s kazalcem ali kar z mezincem rahlo pokazala, kje bi lahko še kaj izboljšal. Tako mi je večala vnemo in me usmerjala. Ko se je na večer vrnil oče, sem kajpak pokazal tudi njemu. Njegovo priznanje, ki je prihajalo naravnost iz pisarne, kjer je neprestano škripalo in se sukalo njegovo pero, mi je dalo pobudo za nadaljnje vaje.
Večkrat sem postal tudi v pisarni ob očetovi mizi in mu gledal čez rame ter občudoval njegovo spretno in enakomerno drobno pisanje ali pa sem gledal pisavo njegovega pomočnika pri sosednji mizi; oče mu je kot pripravniku moral kdaj pa kdaj še kaj pojasniti. Tudi tega sem blagroval, očetu pa kar zavidal za njegovo čedno poševno pisavo. To je bila zame takrat pač velika šola. Navadno sem si upal tja opoldne, ko sem šel klicat h kosilu ali pa mi je mama kaj nujnega naročila.
Spominjam se tudi še nekaterih obrazov na orožniški postaji, ki jo je vodil oče. Predvsem gospoda šifrarja iz Zabnicc pri Škofji Loki, Leonovega očeta; Blaznika, ki je bil stasit in močan; Vodopivca, ki me je pošiljal z ljubavnimi pismi k Tončki, svoji kasnejši ženki v Zdensko vas, in je bil vnet pevec, pa menda tudi pivec; domačina Kastelica, ki se je v pisarni kot začetnik še privajal pisanju, in končno — suhljatega in koščenega Kozlevčarja, ki si je sam kuhal na špiritnem gorilniku.
Izmed Dobrepoljcev ne smem in ne morem povsem pozabiti vsaj neKaterih: starega Grudna iz Predstrug s prijaznim sinom Albinom, ki je kasneje vodil gostilno in že takrat stalno prihajal — menda tudi po vino — na Štihovo dvorišče in me rad vzel v naročje. Sosednjega gostilničarja iz Predstrug Kavčiča, očetovega prijatelja, h kateremu je ob nedeljah tako rad zahajal balinat. Njegova debelušna žena in gospodinja pa mi je iz svoje trgovinice nekoč celo podarila škatlo napolitank — namesto tiste, ki mi jo je obljubila zdravnica Raznožnikova...
Tudi gostilničarja Klinca iz Zdenskc vasi se spominjam in obeh županov — Prelesnika iz Zdenske vasi in Zevnika iz Male vasi, seveda tudi obeh bivših študentov: neugnanega Franceta Žužka in Strnada, ki sta z brati Kralji in še nekaterimi drugimi vodila vse tedanje dobrepoljsko prosvetno življenje ob izdatni pomoči učiteljstva, cerkvenih pevk in drugih že kar dobrih igralk, ki so se večkrat izkazale in žele odobravanje nabito polne dvorane pri štihu.
Postajna koza in Kozlevčarjev špirit
Resnična dogodivščina, ki popolnoma ustreza temu šaljivemu naslovu, je sicer zagledala svoj prvi beli dan že pred vojno v Ločniškarjevem Vrtcu — letnika vam ne bi znal navesti — torej pred kakimi štiridesetimi leti, ko sem prvič zajel te svoje dobrepoljske spomine. Izmed vseh navedenih si je previdni urednik izbral le to navidez smešno, v resnici pa prebito resnično in zame — pred šestdesetimi leti — kaj nevšečno zgodbo. Ilustriral jo je tedaj slikar Franjo Ur-sič. Ker se ji še zdaj, ko sem že zdavnaj iz takratnih bridkih otroških zadreg in je čas z drugo svetovno morijo vse že temeljito premetal in preuredil, vselej v spominu nasmehnem, sem jo sklenil vključili sem.
Bilo mi je nekako enajst let. Pozimi je bilo in sneg je zakrival vso dobre-poljsko in laško okolico in menda kar naletaval, ko naju je mama s sestro Vel-co poslala k šivilji Matjanovi, ki si jo je bila izbrala v laškem trgu onstran cerkve. Imela sva torej pred seboj precej dolgo pot z dobrepoljske železniške postaje do prve velikolaške in dali so nama dovolj denarja za tja in nazaj. Do trga z gostilnami in trgovinami, Levstikovim spomenikom pred dvostolpno, že daleč opazno cerkvijo sva imela s kolodvora še kakih deset minut mimo Raznožnikove vile ob levi strani. Ko sva se napravljala na to za naju tedaj kar pomembno potovanje, je zanj zvedel tudi očetov pomočnik, že postarni in visokorasli gospod Kozlcvčar in nama naročil, da mu spotoma prinescva iz Lašč dvolitrsko steklenico gorilnega špirita; stisnil nama je nekaj denarja. Ne vem zdaj, ali mu je v Dobrepoljah pošel ali je upal na cenejšo kupčijo ali kaj, da naju je obremenil s tem važnim naročilom. Poleg nekaj malega brašna in nekaj pritiklin za šiviljo sva torej v večji črn cekar vtaknila še steklenico za špirit.
Da ni bilo snega, bi se bila odpravila kar peš čez Ponikve tam mimo mlina, kjer sva poleti že nekajkrat šla. Gotovo si je plešasti gospod Kozlcvčar, ki smo ga otroci zaradi njegove resnobe tiho spoštovali, že mel roke, da bo kmalu dobil naročeni gorilni špirit in lahko nemoteno kuharil na svojem samovarju. A zgodilo se je drugače na veliko žalost naju obeh.
Pri Marjanovih sva že vse lepo opravila in se mimogrede še ustavila pri Šif-rarjevih, ki so se bili med tem preselili v Lašče, le toliko, da nama je prijazna gospa postregla z ocvrtimi jajci in kruhom in čajem, nato sva se napotila v o-galno trgovino, kjer so nama takoj nalili steklenico in jo seveda tudi primerno zamašili. Na postajo sva odhajala z veselim srcem, saj sva svoje naloge kar v redu izpolnila. Prišla sva kake pol ure pred prihodom kočevskega vlaka. Ko sva tako malo postajala po peronu, sva kmalu opazila onkraj tirnic veliko belo kozo z bradico. Šla sva si jo čez tire pobliže ogledat, cekar s špiritom pa varno postavila na koncu klopi tik pred čakalnico. Tudi vozni listek sva že imela v denarnici.
No, lastnosti takelc živalce sva že nekoliko poznala s štihovega dvorišča in s sejmov. Začela sva ji prijazno klicati in jo poskusila tudi malo dražiti. Tako sva to muhavo kozo izzivala vse bolj in bolj, vse dokler se nama ni začela bližati. Pomikala sva se proti postajnemu poslopju in se urno zatekla v čakalnico, jo zaprla in še tiščala vrata. Skozi steklo v vratih pa sva opazovala, kako se koza bolj in bolj bliža najinemu zavetišču. Njena bližina se nama je zdela že kar nevarna, posebno če sva pomislila, kako se je bova iznebila od prihodu vlaka, saj na kamnitem peronu res ne bi bilo prijetno postati žrtev maščevalne živali.
Odslej se je vse razvijalo v napeti in dramatični naglici. Še vedno sva krčevito tiščala vrata čakalnice, da ne bi okusila maščevanja te razdražene bele pošasti, ki sva ji komaj še pravočasno odnesla pete. Napeto sva spremljala z očmi vsak njen korak; bila je že tik pred polsteklenimi vrati. Nič nisva vedela, kako žalostno se bo ta napad končal za naju, saj sva se na cekar s špiritom spomnila šele tedaj, ko se je koza radovedno obrnila že proti njemu; špirit ji je bržčas močno zadišal. Prepozno je bilo, da bi cekar še rešila in tudi upala si nisva odpreti vrat. Slutila sva nesrečo. Bela kozja pošast je usodno vtaknila gobec v cekar in v tistem hipu ga tudi — ali iz ugodja ali iz. živalske radovednosti, morda celo maščevalnosti — potegnila s klopi.
Zamolklo je padlo in zažvenketalo, ko se je velika, s špiritom napolnjena steklenica v trenutku raztreščila na kamenitih tleh. Koza je v zavesti krivde potem pobegnila, midva pa sva žalostno in jokajoč gledala razlitino in kosce stekla na tleh Postajni uslužbenec je prišel z metlo in smetišnico in začel pospravljati, midva pa sva skozi solze vsa potrta gledala to početje in slišala še nekaj tolažilnih prometnikovih besed, a nič nama ni moglo utolažiti splašenih src, in zbrisati potrtosti. Kar zaprlo nama je sapo, saj tolikšne nenadne nezgode še nikdar nisva doživela.
Posebno nama je bilo hudo, če sva pomislila, kaj bodo rekli doma, saj nama ne bodo verjeli. Denarja in časa pa nisva imela, da bi šla kupit drug špirit. Tudi sva že imela kupljen vozni listek in vsak čas je imel priti vlak, ki vozi le dvakrat dnevno. Nič drugega nama ni kazalo, kakor da odideva s tega nesrečnega kraja, kjer naju je vse gledalo in spraševalo, kako in kaj. Vlak je res kmalu prisopihal in midva sva stopila nanj s težko izkušnjo ter s praznim cekarjem. V zadnjem trenutku se je vsa zavest o uspehu in lepo opravljenih nalogah raz-gubila. Gledala sva nemo skozi okno, le šepetaje sva utegnila izmenjati nekaj mi sli, kako bova težko doma dopovedala staršem in gospodu Kozlevčarju to nesrečno kozjo zgodbo z njegovim špiritom. Starši so mu povrnili denar, nama pa je ostal še nekaj časa neprijeten spomin, a se je bolj in bolj spreminjal v smešno, a resnično dogodivščino.
Med drvarji — ujetniki
Že v drugi polovici prve štiriletne svetovne vojne smo dobili v Dobrepolje nekaj italijanskih in drugih vojnih ujetnikov. Nekateri od njih so pripravljali drva nad kompoljskimi jamami, da niso bili čisto brez. dela. Nekega dne v poznem poletju ali zgodnji jeseni me je oče z. nekaterimi svojimi pomočniki vzel s seboj — verjetno v avgustu, ko so bile še počitnice — tja gor. Rad sem ujetnikom nosil v kanglici čaj s kruhom, da so se malo okrepčali. Seveda nisem bil vajen strmega vzpona v hrib, pod katerim so bile znane kompoljske jame, in večkratno prehitro vzpenjanje me je kmalu razgrelo. A vse bi bilo v redu in prav, če bi se prav tedaj nebo nanagloma ne pooblačilo, da je ozračje postalo kar zatohlo in temačno. Kmalu je vso okolico zajel vihar pred nevihto.
Čeprav nisem razumel jezika ujetnikov, sem kmalu spoznal, da se jim močno toži po domačiji. »Mama mia...!« ta vzklik sem si zapomnil iz njihovega vzdihovanja. Sonce pa se je bolj in bolj kujalo in končno so ga prekrili temni oblaki. Ker je bil to znak za bližajočo se nevihto, smo na povelje zapustili delo in odšli v eno od jam. Prepodile so nas tja v zavetišče že prve težke kaplje, ki so se začele čedalje gosteje usipati iz svinčenih oblakov na nas. Kmalu je začelo po nas liti, da smo se morali zateči vse globlje v votlino. Voda je pričela dreti vanjo, toda nekje iz globin je pričelo sumljivo bobneti. Vode so se začele nabirati, naglo dvigati in naraščati, dokler ni pričela voda iz jamnih duplin bruhati in drveti proti izhodu, kjer smo si v sili našli zatočišče. Ni bilo več pomoči, morali smo jo z mokrimi obuvali in premočeno obleko zapustiti, če smo si hoteli rešiti življenje. Saj je bil to kaj običajen začetek povodnji, ki je skoro vsako leto nadlegovala okoliško prebivalstvo in njegove domove. Ozračje se je med tem tako shladilo, da me je pričela stresati mrzlica. Nekdo me je zagra-
bil in zanesel v Kompolje k Zajčjim. Tam so me spravili k peči, da sem se nekoliko posušil, nam skuhali čaj, nakar smo se z vozom vrnili domov, kjer sem potem še kak teden preganjal prehlad.
Po jabolka v Struge ...
Ne vem, kako da smo se neke deževne nedelje v pozni jeseni napotili v stru-žansko kotlino po jabolka. Bržčas so tisto leto med prvo vojno dobro obrodila in so nam jih ponujali po ugodni ceni. Stari Stih nam je dal rade volje na razpolago svoj brek in par konj s hlapcem, mi pa smo se na tem družinskem vozu kar dobro počutili. Onkraj Kompolj je hotel oče še obiskati svojega stanovskega prijatelja Drnuljca, nato pa smo nadaljevali pot do prvih stružanskih vasi.
Kmalu smo se ustavili v Kolenči vasi in nato še v Podtabru; povsod so nas lepo sprejeli in nam pripravili zaželeno količino tega zdravega sadja najboljših vrst: ni manjkalo zimskih kosmačev, kanadk, posebno pa ne jonatank in gam-bovcev. Mama se je zaustavila v Podtabru pri Pogorelčevih in obiskala bolno ženo, ki je imela vse polno zdravil razstavljenih po mizi in na nočni omarici, oče pa se je pogovarjal s postavnim in zgovornim možem, ki se je ukvarjal tudi s kovaško obrtjo na veliko, a njegov stari oče z mlinom in čebelarstvom. Seveda smo otroci radi odšli k temu očetu, ki nam je dal celo medeno satovje, da smo ga namazali potem na kruh in se pošteno okrepčali. Zadržali smo se nekaj ur, medtem pa so bila jabolka že pripravljena. V temni noči smo jih naložili na prostoren voz, se poslovili in odpeljali iz prijazne in bogate struške kotline. Tedaj je tam župnikoval nekdanji urednik bogoslovnega zbornika in nam že znani do-brepoljski kaplan, dobrosrčni gospod Orehek, ki je bil vedno rad dobre volje in se je hahljal, kot bi orehe stresal. Kasneje ga je močno prizadela stružanska po-vodenj, da je komaj reševal knjižice ljudske posojilnice, ki jo je poleg pridnega kmetovanja in dušebrižništva vodil. Od Pri cerkve pa mi je bil prijatelj tedanji učenec dobrepoljske ljudske šole Zajčji Jože, ki je bival pri svojih sorodnikih v Kompoljah, da je mogel peš obiskovati šolo. Za njim sem prevzel na šoli zvonjenje in pozneje sva se z bratom udeležila njegove nove maše, ko sva že obiskovala višjo gimnazijo v Kočevju.
Veselice
Med izredne dogodke v Dobrcpoljah so sodile ljudske veselice. Spominjam se jih na šolskem in Brdavsovcm vrtu ali bolje sadovnjaku med šolo in Štihovi-no ob sejmarski gmajni pa tudi v Prcdstrugah ob kolodvoru pri Kavčiču pred gostilno in na balinišču. Prireditelji so bili včasih gasilci, včasih orli, sokoli in morda še lovci. Vsi ti so morali za svoja društva priti do kakih večjih dohodkov, kot je članarina.
Iz spomina mi ne more vrsta klopi in miz, ki so bile razporejene levo in desno, nad njimi pa je bila razpotegnjena nevidna žična mreža z lampijoni in lampijončki raznih oblik in velikosti v najbolj kričečih barvah, da se jih nisem mogel nagledati. Tudi primernega plesišča seveda ni manjkalo in še posebnega prostora za godbenike, ki so skrbeli za spremno glasbo. Najeli so tudi vrsto pomožnih slrežajk in kuharic ter natakarjev, tako da je bila postrežba hitra kljub navalu. Ljudje so se veselice v nedeljskem popoldnevu radi udeležili, se na vese-liškem prostoru glasno razgovorih in zvečer, ko je mrak priklical zvezde na ne-
Dobrepoljski sokoli: z leve sedijo Zevnik, Rozman in štih v sredi.
bo — pomagala jim jc še umetna razsvetljava nad mizami —, so se zadržali v pozno noč. Nepopisno jc bilo za otroka, kakršen sem tedaj bil, vse to videti in opazovati in nepozaben je bil ves tisti sproščeni ljudski utrip in živ-žav, ki bi se dal primerjati edino še Z onim na sejmišču. Vmes pa jc zaorila kaka ljudska pesem, ki je razvnemala omizja, ali pa umetna, ki so jo začeli priznani in izvež-bani pevci in pevke; med temi ni manjkalo tudi katerega izmed učiteljev in drugih polizobražencev med tistimi starimi Dobrcpoljci pred šestimi desetletji.
Šele globoko v noč so utihnili ti veseli in do razposajenosti — tudi do kakih prepirov in sporov — stopnjujoči se glasovi, prepleteni z bučnimi šalami in z zvonkim in hreščečim smehom in vpitjem. Sem in tja pa jc ves ta krik in vik presekalo tudi vriskanje mladih Dobrcpoljcev.
Odhod iz Dobrepolj
Tisto leto po koncu prve svetovne vojne je bilo tudi zadnje leto — šesto, ki smo ga prebili v dobrepoljski ljudski šoli. Mama se jc sporazumno z očetom odločila, da me spravi v srednjo šolo in sicer v škofove zavode, kjer je že študiral Zajčji Jože, prej pa že slikar Tone Kralj. Istočasno je odhajal z Dobrepolj v to šolo tudi moj sošolec Tone Jakopič iz Podpeči.
Da bi lažje opravil sprejemni izpit za to šolo, jc mama najela sedmošolca Franceta Kastelica iz Bruhanje vasi, da me jc za nekaj srebrnih tolarjev poučil v slovenski in latinski analizi stavka in v osnovnih računskih operacijah. Sprejemno preizkušnjo sem res odlično prestal in mama, ki je za izid počakala še popoldne v Šentvidu, je bila kar potolažena, čeprav ji je bilo ob ločitvi od
mene nekako hudo. Glede sprejema in plačila pa si je poiskala priporočilo v dobrepoljskem župnišču. V zavode sva prišla že dopoldne, potem pa me je vodila mama po labirintskih hodnikih v ravnatcljcvo pisarno, ki jo je tačas še vodil kasnejši svetniški škof Gnidovec. Potem sva obiskala tudi kapelo in se nato odpravila na sprehod. Ko mi je naročala, kako naj bom priden in kako naj se vedem, jo je gotovo obšel spomin na njen nekdanji odhod od doma in staršev tam na vipavskih Gočah. Čeprav se je še potem rada večkrat vračala domov, je vendar ostala raje ves čas zaposlena v potresni Ljubljani; seveda se ji je velikokrat stožilo po domu. Sam sem bil tisti dan izredno vesel in srečen, v zavesti, da jsem odslej na najboljši poti do višje izobrazbe in oči so mi kar žarele ob slovesu z materjo; ta pa se ni mogla ubraniti solz. Zalivale so ji oči, tega pa tedaj nikakor nisem mogel prav doumeti. Gotovo se je veselila mojega zadovoljstva in ji je bilo v uteho tudi to, da se ne bom počutil osamljenega, ko je z menoj tudi sošolec Tone in bivši učenec dobrepoljske šole Zajčji Jože, ki je že prebil prva leta v tem zavodu ...
Tisto leto potem je na zimo našo družino čakala selitev v nam še povsem neznano kočevsko mesto, kamor sem potem za božič in novo leto že moral na počitnice. To je bilo za nas res težko leto; vojna vihra se je sicer končala, a je vsepovsod pustila svoje strahotne posledice in razrvanost. Tedaj pa je nenadno oče zbolel. Dobro se še spomnim, ko je že prej v poletnem času potožil mami, da se mu je pod jezikom razbolela za lešnik debela rdeča bulica, da je to že kar moteče občutil. Ob polsteklcnih vratih kuhinje ji je ta boleči tvor pokazal z zrcalom v roki in potem kmalu odšel v bolnico. Tam so ga operirali. Po operaciji pa je težje, momljajc govoril in nekaj časa bil na bolezenskem dopustu, nato pa je sledila selitev — najprej v obkolpsko vas Mravo kot odskočno desko v kočevsko mesto, kamor so ga premestili zaradi šolanja otrok. Sestra Velca je bila že dve leti v tamkajšnji meščanski šoli.
Naslednje leto sem moral tudi jaz prestopiti na kočevsko slovensko gimnazijo. Ko me je sprejel ravnatelj profesor Wazl in pogledal moje zavodsko spričevalo, je sicer dejal: »Take pa radi sprejmemo!« a sam sem se doma vrgel jo-kaje na posteljo, ko mi je oče odločno povedal, da ne morem več nazaj v zavode, kjer sem pustil mnogo prijateljev in pomembna, nepozabna prvošolska doživetja. A čas vse težave pozdravi, našel sem nove sošolce in zamenjal s sošolcem Mramorjem, ki je napravil obratno pot in isto leto odšel iz Kočevja v zavode.
Očetove bolezni pa čas ni mogel ozdraviti. Čez leto je moral na drugo operacijo; obiskal sem ga še v vojaški bolnici, a je kmalu podlegel. Zaslrupil se je bil s cigaretnim natičnikom, ki ga jc neprestano sukal po ustih in podržaval pod jezikom. Kasneje sem zvedel, da je za isto boleznijo umrl deset let prej pesnik Aškerc — prav tako v 56. letu starosti. Ob očetovi smrti se mi je ves svet zamajal in ta tragedija je v mojem mladem življenju spremenila in poglobila moj odnos do sveta. Ubral sem nova, duhovnejša pota. Saj sem bil v letu očetove smrti 1922 tretješolec, star 15 let, a tedaj nisem verjel, da bom živel kaj več kot še enkrat toliko. Spomini na mladost v Dobrcpoljah pa so odtlej tleli na dnu ti -ca dalje, na varnem pred trpko stvarnostjo življenja ...
HREPENENJE
Pesem pomladna v njeno smer vrši. Rože in trave v njeno smer valove.
V hladnem potoku
se gledajo mlini stoletni.
Zarja žareča
poljublja večerno nebo.
Obledeli pogledi so moji
v tvojih laseh.
Zgrešila, lastovica,
moje gnezdo si v mrakovih.
Franc Kastelic
BALADA O VELIKIH ŠTEVILKAH
Z vseh bojišč na svetu prihajajo podatki: mrtvi, ranjeni, mrtvi ... velike številke ... vsak dan velike številke ugaslih življenj ... Ilegalni uboji...
tudi tu bi morale polniti stolpce,
velike številke, vsak dan velike številke...
Morilci pa so na svobodi,
nihče jim ne brani ubijati,
ob pogledu na velike številke .. .
nihče se ne zamisli
Dcnite si cvetja v vaše topove,
ker nočemo nikdar v zraku
nezdravih molekul...
Ie not muzikalnih
za zlitje akordov,
da mir bo že vendar zaplesal.
Jože Nov;.k
ŽIVLJENJE NI NIKDAR TAKO ČRNO, DA BI GA NE BILO VREDNO ŽIVETI!
Alenka Trontelj
Marta Grom pripoveduje
To so besede, s katerimi je pisateljica končala prvo knjigo trilogije Izpoved žene, in besede, ki so me pripeljale v kotiček stare Ljubljane, kjer nad dvorišči sredi velikih starih hiš še krožijo golobi in kjer je »Žena« le našla tisti tihi mir, po katerem je žejalo njeno mnogokrat strto srce. Skrito veličastvo domuje v njeni delovni sobici! Lepo in skrbno urejene kronike se smejejo s polic, omare so bogato založene, umetniške slike te navdajajo z razmišljanjem in slikarjev portret ene njenih hčera je edinstven! Tudi njena delovna miza ni prazna! Kamorkoli se ti ozre oko, povsod domuje prijaznost in toplina. Končno izvem še, da sediva s tovarišico Marto Gromovo v sobi, kjer je leta 1848 imel neapeljski kralj svojo rezidenco. A nič ni kraljevskega med nama! Srečni sva, da sva se srečali, rojakinji in — sklenili sva prijateljstvo!
Zgodovinsko dolenjsko mestece Višnja gora, ki še danes slovi po svojem polžu in »kozlovski sodbi« (J. Jurčič) je njen rojstni kraj. Tam, kjer so imeli starši trgovino, so ostale sanje njenega otroštva! In tam je v njenem otroškem srcu prvič oživel drobni črviček, ki ji še danes gloda preobčutljivo srce. Tam se je prvič vprašala, zakaj niso vsi enaki! Pripoveduje mi zgodbo o sošolcu Fran-ciju, sinu revne služkinje:
»Franci je služil trd kruh, v šolo je hodil s premrlimi rokami in vendar ga je učitelj pretepal! Bilo je ravno za Miklavža, ko sem razposajeno vprašala Francija, kaj mu je prinesel. Tedaj pa — še danes ga vidim: počasi je iztegnil roko in v dlani sveto tiščal jabolko, v katerega je Miklavž »zasadil« nekaj kovancev... To me je tako pretreslo in prizadelo, da sem prijokala iz šole in me marna vsa zbegana nikakor ni mogla potolažiti...
Imela sem vsega dovolj: zlato mamo, skrbnega očeta, zajtrk na mizi, preden sem šla zjutraj v šolo, a vendar nisem bila srečna! Glodalo me je, glodalo, da nosim v sebi tisto malomeščanstvo...« Tako pripoveduje počasi in vsaka beseda ima poseben zven, pridih njenega globokega čustva! Gledam ji v lesketajoče oči in brez besed prosim: »Govorite!«
»Pravzaprav sem bila razvajen otrok! Razvajali so me, ker sem bila ves čas zelo bolehna. Tako se z boleznijo začenja krhati in drobiti tudi moja usoda. Bila sem odlična učenka in vesela sem bila, da so me pustili v šolo. Toda samo 3 mesece sem bila gimnazijka. Spet sem zbolela in dve leti sem bila priklenjena na posteljo. Potem je prišla gospodarska kriza, mama je morala tuje delavec odpustiti in mene je določila za trgovino. Čutila sem, da v meni ni niti kančka nagnjenja do trgovanja, v svoji tihi pokorščini sem lahko izpovedala bolečino le v novelici Strta srca. Potem je prišla vojna. Delala sem v »trojki«; to je bilo še bolj slabo organizirano, najbolj intenzivno pa se je začelo pri komandi mesta in pri rajonskem odboru. Ko so našli na višnjegorskem gradu zakopane neke
dokumente, so me zaprli v mestu, od tam pa se je začela moja pot po taboriščih. Tako mlada sem še bila — skoraj otrok in zdaj je bilo tudi moje razvijenosti konec! Še so živo v meni spomini na Linz, Steyr, Losdorf in na tiste dni, ko smo pribežali na Gorenjsko k teti... 32 kg sem imela — živi mrlič sem bila in teta mi je s svojo dobroto in nesebičnostjo rešila življenje. Ko smo prišli domov, bila je žc svoboda, sem vedela, da je tudi mojega nesrečnega poklica konec, kajti naše trgovine ni bilo več! Prišla sem v Grosuplje na okraj in tam se je začelo moje kulturno življenje.
Kako čudoviti so spomini na tisto delo! Ko smo dobesedno garali, pa ni nihče vprašal za plačo! Bili smo vsi ena družina! In res nam niso zastonj dali ime Klub veselih proletarcev! Da, garali smo in uživali!«
Nenadoma pa začutim, kako ji beseda ostane neizgovorjena, na oči ji leže senca in boleč vzdih se ji izvije iz prsi. Vem; prebrala sem žc njeno Izpoved, zato ne vem kam umakniti oči, vsa sem ganjena... Pa se mi ustavijo ravno na steni ob pisalni mizi... Družinska slika: osmero drobnih dekliških očk njenih štirih hčerkic se smehlja s stene, kot da ne čutijo gorja, ki ga v srce zaklepa njihova mati. Iz. njenih oči veje ena sama žalost in bolečina, prežeta s čudovito milino in en sam sklep: pomagati! Končno njen tihi mili glas pretrga tišino:
»Nesrečni zakon je bil moj največji neuspeh! Bilo je grozljivo življenje! To so bila leta, ko nisem poznala postelje. Moji otroci so bili stalno po ambulantah, a drugega niso dobivali kot vitamine. Boleče mi je bilo — materi — vse to prenašati, pa nisem klonila! Sama sem pletla, šivala, zvečer oprala in posušila in zjutraj so šle deklice zlikane v šolo, poleg tega pa sem tudi veliko pisala. Imela sem mnogo funkcij, dvigala me je kultura! Moje srce je zarisano v odrskih deskah; garala sem, a vendar sem bila srečna! Moja narava se ni uklonila klofutam, ki mi jih je tedaj, ko bi bila lahko najbolj srečna mati, poklonilo življenje, a klonilo je zgarano telo. 'Si že kdaj videla krutega voznika, ki preveč naloži na voz? Konj nekaj časa vleče, potem se sesede... In ti si bila sama sebi ta kruti voznik!' mi je dejal tedaj zdravnik. Nekateri so bili žc prepričani, da se bom tiho poslovila od življenja, a sem spet zmagala. Volja živeti, to me je rešilo — ne zdravila! Izgarana sem postala predčasni invalidski upokojenec in vendar premlada, da bi se mogla vdati v usodo. Šest let sem bila invalidska upokojenka; mnogo sem tedaj napisala, delala tudi na društvu pisateljev in s tretjim prizivom dobila dovoljenje, da grem spet v službo. Hotela sem dokazati in pokazati ljudem, kaj zmore volja! Da, tista Marta, za katero so že mislili, da je več ni, še vedno živi! Res, slaba sem bila, a volja je zmagala!«
Oči so ji zableščale »kot otroku, ki prinaša dragocen dar« ...
Vse preizkušnje in udarec ste nosili na svojih šibkih ramenih, pa niste klonili! Skozi viharje ste šli, pa vas niso podrli! Povejte mi zdaj, kaj je življenje!
»Življenje je ena sama bitka! Bila je bitka pred vojno, med njo; po vojni je bila bitka za izgradnjo, zdaj pa je spet ena sama bitka, da bi bilo več ena kopravnosti!«
Povedala jc prav tisto in tako, kot sem želela. Kajti, njeno življenje je od tedaj, ko je v svoji otroški pameti spoznala, da niso vsi otroci enaki, ena sama bitka za malega človeka!
»Presrečna in ponosna sem, da sem ves čas stala na strani delavca in kmeta! Razočaral me je prikaz kmeta v Slovenskem filmu Rdeče klasje, kajti tistega,
kar jc v filmu, jaz nisem videla nikjer! Slovenski kmet je bil ponosen človek! Tudi pod traktor je legel, zemlje pa ni dal!
Vidiš!« pove čez čas, »prav ta moj boj za malega človeka me je marsikaj stal. Ker — vdano sem molčala v mladosti, zdaj pa se mi molčati — upira! Saj smo vendar ljudje! Pravzaprav pa, pri malih ljudeh še nisem prišla v konflikte! Zavest, da te sprejme narod, je največje zadoščenje, ki ti daje novih moči!«
Kot školjka se počasi odpira njeno plemenito srce in jaz spoznavam, kako globoka so njena čustva. Pravzaprav pa nenadoma več ne razumem, kako ljudje ne morejo razumeti soljudi! Jaz pa sc ne začudim, ko pripoveduje, da je nekoč, ko so prvič prišli v Severjev bataljon, od ganjenosti tako jokala, da je niso mogli potolažiti in ne doumeti, zakaj joče... Mar je življenje vsakogar res nerešljiva uganka?! Ne! Samo najti je treba pot do srca! Na tej poti sem spoznala, da se pisateljica še vedno zavzema za majhnega človeka.
»Bilo je hudo! In rekli so mi — rcvica, sirota! Ne! Ne! in še enkrat ne! Pa ne »NE« zato, ker ne maram pomilovanja, jaz sem samo ponosna na to! Saj ni vse, da imaš obloženo mizo in udobja prepolno! Šele tedaj, ko doumeš in spoznaš, da te lepota kulture dviga, šele tedaj si resnično človek! In upam si trditi, čutim — zdaj sem — človek!«
»In kot takšnemu človeku vam verjetno tudi spomini na tiste dni mnogo pomenijo! Povejte mi, spregovorite kaj o Grosupljem!« sem zaprosila.
V blažen nasmeh se ji je spremenil nežni obraz:
»Na Grosuplje me veže toliko spominov! Kot žena sem veliko prestala, pa je pozabljeno! Zame nepozabni pa so dnevi od prvih volitev, pa vsi pohodi po vaseh, nepozabni spomini, kako smo igrali! Tako smo v Laščah igrali SVET BREZ SOVRAŠTVA. Med gledalci je bil tudi neki igralec in kar naenkrat me pokliče z imenom vloge, ki sem jo igrala. 'Špelca, bi šla malo sem!' Tedaj me je objel. 'Ganjen sem, boljši ste bili kot ljubljanska Drama!' Tisto moje igralsko življenje! Nastopala sem v obleki, ki je šla skozi ves lager z menoj, z menoj so bili spomini na Hacinove čase, zato se res ni bilo težko vživeti v vlogo. Sicer si je pa vsak izbral vlogo, kakršna mu je ležala. Naš režiser in igralec in človek zlatega, plemenitega srca! Bil jc strog, a še danes sem mu hvaležna za vse, kar nam je dal, saj vem, da smo samo tako res mnogo tedaj dosegli,« ... potuje po spominih in našteva imena Grosupcljčanov-soigralcev, da ugotovim, kako izvrsten spomin ima.
»Nekoč mi je Žiga Kimovec dejal: »Lahko rečem, da ste Grosupeljčani najboljši. Bogato kulturo imate, kaj hočete še več!«
Priznam, ob teh besedah me je postalo sram. Življenje, čas, za katerega ste se borili, vas je razočaral; molčala bom, da bi vas ne razočarala tudi z našo današnjo kulturo.
»Teh spominov in tihega zadovoljstva mi ne more vzeti nihče in ni mi žal garanja. Tudi to, veš, je sreča! Ne morem reči, da je bilo moje življenje lepo, vendar je bilo bogato!« jc zaključila pripoved na tiste dni in še enkrat dodala, da je bila zelo rada v Grosupljem. Mene pa je še zanimalo, kako kot pisateljica gleda na zapisano obujanje tradicij izpred tridesetih let.
»Še zdaleč ni in tudi nikdar nc bo vse izpovedano! Ni dovolj zapisati, da so nekoga pretepali, važna so človekova čustva! ... Tudi mene so v višnjegorskih zaporih pretepali in mučili, pa vem, da nikdar prej nc pozneje nisem bila tako samozavestna kot tedaj. Bolj kot udarci je bolela resnica, da to počenja domačin,
sočlovek. A vendar... Ko sem potem delala na okraju, je nekoč prišel v mojo pisarno prav tisti človek. Ko me je zagledal, se je brez besed začel pomikati proti vratom, jaz pa sem mu stisnila roko in pozabila na vso njegovo tedanjo krutost in na svoje bolečine: 'Na, tovariš! Bodi človek!!' In tedaj je ta mož jokal, jokal dolgo kot otrok! Da, človek mora vedno ostati človek!« je poudarila in se poizkušala nasmehniti, a se je brž še nečesa spomnila:
»Nekoč sem opisovala tale dogodek: Hčerkica posluša po radiu lepo pesem. Joj, kako lepo pojo, vzklikne in vpraša, če so to morda kitajski otroci, ki tako čudovito pojo. Ko ji povem, da so to nemški otroci, dekletce ostrmi. Mama! Nemci so požigali, ubijali — strička so ubili, tebe so pretepali... In jaz ji potem razlagam, da otroci za to niso krivi... Kajti, noben otrok ne mara vojne! Vsi otroci imajo radi mamo, rože, živali...« — Tedaj pa v sobo otroško plane vnuček Gašper in naravnost babici v naročje. Iz vrtca se je vrnil in prinesel babici v sobo košček pomladanskega sonca, tistega, ki mu zidovi ne puste prodreti v njen delovni hram. In ko sem govorila s prikupnim fantičem, sem tudi jaz z grozo pomislila, da otroci res niso krivi... Čeprav naju je malček zmotil, pa je takoj, ko je ubogljivo zaprl vrata in odšel, nadaljevala: »Vojna je grozotna za vse enako! Žal tega nekateri niso mogli razumeti in neka ženska me je potem napadla, da zagovarjam »nemško mrčes«. Bila sem pretresena, pa sem jo vprašala, če so jo pretepali, če je bila lačna, če so ji koga ubili... — Ničesar takega! — je odgovorila. Mene so pretepali, bila sem popotnik — iz taborišča v taborišče sem romala, brata so mi ubili, na katerega sem bila tako zelo navezana, fanta so mi ubili, ki sem ga tako nežno in iskreno ljubila... In prav zato — ne morem sovražiti! Samo rada bi vam nekaj povedala, ljudje: — Ne obsojajte, kajti obsodbe bole! In vedite, da ima vsaka posledica tudi svoj vzrok — da ima vsak zato tudi svoj zakaj!«
Spoznala sem v pogovoru, kako zelo je ta žena črnih las in malce preveč zamišljenih oči navdušena nad pisanjem, pa sem jo vprašala, kdaj piše.
»Noben pisatelj ne sme pisati tedaj, kadar mu velijo — piši! Takrat, kadar te nekaj žene, tedaj moraš pisati! Mene to ves čas žene in trpim, ker ne morem, ker nimam dovolj časa, da bi se vsa predala pisanju. S svojim delom pa vendar nisem nikdar zadovoljna! Meni pomeni pisanje SLADKO ZLO. Sladko — ker uživam, ko pišem in zlo — ker ne morem toliko pisati! Tedaj, ko bom šla v pokoj, se bom zaprla v mirni kotiček, v samoto in tihoto in pisala...« de in jaz vendar vem, da brez Gašperja in Tilna ne bo mogla. Vnučkoma zdaj poklanja vse tisto, za kar jo je življenje opeharilo, da ni mogla dati svojim štirim hčerkam. A dala jim je življenje in mnogo materinske iskrene ljubezni, vzgojila jih je v poštena dekleta in to je več kot dovolj!
V njeni duši in plemenitem srcu je ena sama velika sla po pisanju, izpovedovanju. Tej pisatelj ne more kljubovati, a nekako ji tov. Marta le kljubuje! Še vedno je ostala na strani »malih« ljudi! Zavzema se zanje, ki so sami tako nemočni, majhni! Pri Mladinski knjigi je urednica za učila in pravi, da je mnogokrat žalostna...
»Podeželski šolnik ima veliko voljo delati, nima pa takih možnosti kot tisti v mestu. Tako sem pretresena, ko pridejo in sprašujejo, kaj novega, modernega imamo; imajo milijone; pa pride potem tisti iz vasi in plaho sprašuje po cenejšem... Tu se dela velika krivica — tako učiteljem kot učencem na vasi! Kajti tudi vaški otrok je inteligenten kot mestni in ni kriv, če nima enakih razmer. In
zato mnogokrat brez krivde — propade!« žalostno zaključi in potem kot sredi odra ponosno pove: »Pa vendar vemo, da nam je največje može dala prav dežela!«
Še mnogo mi je povedala tistega torkovega popoldneva; tudi o Grosupljem. In ko je govorila o mestu svojega otroštva, so se ji čisto drugače bleščale oči. Ostati hoče Dolenjka! Vsaka njena beseda je vredna zapisa, a žal ni mogoče. Ostale pa so v meni in morda mi bodo nekoč pomagale — živeti...
»Krivica me boli, zlomi!..
Včasih mislim, da nisem za današnji čas, da ne sodim vanj ...« je tiho dejala in se poizkušala nasmehniti. Morda ji je celo malo uspelo. — Toda, povem vam, takšnih ljudi, kakršni ste vi, tovarišica Marta Gromova, nam je treba! Hvala vam, ker sredi velikih ljudi niste pozabili na male, hvala vam, ker vam mesto ni vzelo srčne dobrote in plemenitosti. Še vedno iščete pravico in se ne ustrašite udarcev! In zdaj, ko smo vas spoznali — domačini, vam pravimo hvala — vsi!
Najlepše je na odrskih deskah!
Lepo sončno vreme skorajda ni kazalo, da se staremu letu že iztekajo poslednji dnevi. Ko je dedek Mraz že pridno obiskoval otroke in je slovesnost sledila slovesnosti, so tudi Dobrepolje oživele. Tu je bilo namreč poslednji petek v letu 1974 prvo občinsko srečanje šolskih dramskih skupin.
Na osmih OŠ in tudi na Gimnaziji Josipa Jurčiča v Stični se mladi vestno ubadajo z igralsko in recitacijsko umetnostjo. Naj jih naštejem:
Oš Louisa Adamiča Grosuplje: tu deluje dramski krožek s 25 člani — vodi ga tov. Matilda Zore — in recitatorski krožek z 20 člani pod vodstvom tov. Marije Tavčar; Oš Dobrepolje: s 30 nadobudneži sc ukvarja kar sam mladi ravnatelj tov. Edo Zgonc; Oš Šmarje-Sap: 20 učencev dela pod vodstvom tovarišice Nade Rovšek; Oš Kopanj: šolo obiskuje 32 učencev od 1. do 4. razreda, pa hočejo biti vsi že tudi mladi igralci. Tov. Milena Kokotcc pravi, da se tudi »skregajo«, kdo bo igral. Oš Višnja gora: 20 učencev vodi tov. Metoda Mihelčič. Kar 45 osnovnošolcev je pri dramatskem krožku na stiski OŠ, z njimi dela tov. Tatjana Lampret. Na OŠ v Šentvidu pri Stični zbira okrog sebe mlada učiteljica Irena Podobnik od 20 do 40 učencev. Tudi mladi na Oš v Zagradcu so pod vodstvom tov. Rupnika zelo prizadevni Na gimnaziji Josipa Jurčiča v Stični so že pravi »umetniki«. Tudi z zavestjo, voljo in srcem! Kar 34 jih je, ki jim ni žal žrtvovati ur, ko vadijo pod vodstvom ravnateljice tov. Cilke Žagar.
Vsaka skupinica je dobila svoj razred, da so sc okrepčali in se brž lotili dela. Seveda, priprav ni manjkalo! Ko pa so privlekli na dan še vso garderobo in šminke, jih skoraj ni bilo moč spoznati! Zdaj še zadnja vaja in če rečem, da tudi rahla nervoza ni ostala doma, se ne bom prav nič zmotila.
Ob vsem tem sem obujala spomine na svoja osnovnošolska leta in kar žal mi jih je bilo. Da, najlepše nam je bilo pri dramatskem krožku — to ve povedati danes vsakdo, ki je včasih igral... Takrat smo sc zbirali okrog tovarišice Lučovnikove... Da bi še bolj oživeli v meni lisi i lepi, nepozabni spomini, sem pokukala malo v razrede, stopila sem med mlade igralce. Sprva so me precej nezaupljivo gledali, a pogovor je kljub temu stekel, kot sem želela.
Ker sem z Grosupeljčani prišla in so mi bili najbliže, sem se ustavila kar pri njih ...
Alenka MENCIN, desetletna drobcena deklica, hodi v 4. razred. In kakor je v razredu dobra učenka, je na odru dobra igralka. Ko sem jo vprašala, kaj jo je privedlo v te vrste, je boječe dejala: »Veliko sem gledala televizijo, igre so mi bile všeč, pa sem začela hoditi h krožku.« Pa učenje vlog, ti vzame veliko časa? »Malo se že učim doma, v šoli vadimo, pa če si ves ta čas zbran, potem ti že mora iti!« je resno povedala.
čisto po domače sva se pogovorili z osmošolko Ireno ZORC. Povej mi, Irena, od kdaj ti igraš! »Odkar pomnim, sem recitirala na proslavah. Mnogo raje recitiram kot igram. Predvsem žalostne pesmi — ležijo mi, brez posebnega truda se vživim vanje!« Jaz pa naj dodam, da Irena igra tudi harmoniko, klavir, da poje in je sploh — odlična učenka in dobra sošolka! In kar čez nekaj mesecev? »V gimnazijo!« Kaj pa te najbolj zanima? sem bila radovedna. »Matematika!« je kratko odgovorila Irena in ko sem se jaz nasmehnila, da je matematika čisto posebna »umetnost«, je dejala, da igranja seveda ne misli opustiti, ker je pač na odru najlepše, posebno če igraš s srcem in dušo!
Med šentviškimi učenci so se najbolj živo svetile oči fantiču, ki je sedel v prvo klop. Slavko KASTELIC je učenec 8. razreda. »Prvo leto sodelujem pri dramatskom krožku, ker je pri nas kar nekako v navadi, da se s tem ukvarjajo osmošolci, čeprav bi rekel, to ni najbolj pametno. Komaj se naučimo, že gremo.« In koga igraš danes? »Eno dejanje Klopčičeve Matere bomo prikazali. Andreja igiam!« je pogumno povedal in ni mi bilo treba kaj dosti spraševati. Kaj ti je na Andreju najbolj všeč? »Prav gotovo njegova izredna pogumnost. Da, čeprav je bil že dvakrat ranjen, ni izgubil poguma. Sicer pa — vojaštvo me sploh zanima. Verjetno bom šel v vojaško šolo. Najprej sem si želel postati pilot. A predaleč je, v Mostar ne grem!« Torej, Iej ga fanta, svoje nagnjenje si prav lahko izrazil v vlogi Andreja! »Že! Ampak me tudi igranje samo veseli. Mnogo časa mi vzame tole, saj sem doma daleč od šole, 9 km z Otečega vrha in če ne gre drugače, moram kar prepešačiti to dolgo pot.« Kako pa se razumete s tovarišico, sem vprašala Slavka, pogledala pa mlado učiteljico slovenščine Ireno, ki je komaj dobro zapustila Akademijo. »Prav dobro se razumemo, saj smo vsi mladi!« Tov. Irena pa je, medtem ko je Slavku spretno pripravljala obvezo, pripovedovala, da se pri pouku tudi dobro razumejo, da ne izrabljajo ne njene mladosti in ne tega, da se pri krožku pomenijo bolj po domače. Da, red mora biti!
Ko sem stopila v drug prostor, sem spoznala, da sem zašla med gimnazijce, čisto drugače resni in zamišljeni so bili. Nekam daleč je izginila tista otroškost ... Tov. ravnateljica in hkrati mentorica je povedala, da deluje krožek od ustanovitve gimnazije, to je 25 let, da pa sama vodi krožek, oziroma pomaga, saj so vendar že gimnazijci, 17 let. Ko sem vprašala, kdo bo kar najbolj zgovoren, je pristopilo visoko dolgolaso dekle in pogovarjali sva se kot prijateljici, saj sem bila tudi jaz pred nekaj meseci še maturantka. Tudi pred Majdo JANEŽIC je matura, a vendar — Povej mi, Majda, kako se ti posreči uskladiti učenje z iz-venšolskim delom, saj ravno dramatika potrebuje vaj, učenja... »Ja veš, to naredi pa veselje in dobra volja! Že v Oš sem igrala in ko ti to pride v kri, potem postane kar del tebe! Duševna hrana! In nikdar sc ne vprašaš po času.«
Še bi bila spraševala, da me ni potegnil s seboj val mladih, ki so hiteli v dvorano, kajti vsaka skupinica je hotela čimprej pokazati, kaj je naštudirala.
Tov. Vladimir Rozman, predsednik Zveze kulturno-prosvetnih organizacij občine Grosuplje, je najprej pozdravil nazvoče in bil vesel, da se je prvemu srečanju dramskih skupin odzvalo kar devet šol. Tov. Edo Zgonc je predstavil vsako skupinico, resno in tudi malo komično, tako da sami nismo vedeli, kdaj sta minili dobri dve uri.
Torej, drug drugega smo videli! Marsikaj so se mladi lahko naučili, saj velja načelo, da prej vidimo napake pri drugih kot pri sebi. Toda mi zdaj nismo OStro gledali le napak, kajne da ne! Mi smo le spoznavali, kako pridni smo bili! Prvič smo se srečali, se spoznali in ko se bomo spet sešli, bomo odpravili tudi kakšno napako! Sicer pa — vsi ste bili enako dobri, ker vsi ljubite odrske deske! Z veseljem in ljubeznijo se učite, igrate!
Ko so se mladi igralci veselo razpoloženi napotili k avtobusom, sem povprašala tov. Rozmana, kaj jih je nagnilo, da so organizirali to srečanje:
»Začutili smo nekakšno kulturno mrtvilo po šolah, pa smo ga hoteli premagati. Tako je bilo pred tednom dni takšno srečanje folklornih skupin, danes smo videli mlade igralce in čc bodo delali tako naprej, jih gre kar pohvaliti! Zadovoljni smo, da je tako uspelo. Kar smo začeli, bomo vsekakor tudi nadaljevali!«
TRI CRTICE
Marta Grom
Kristalna vaza
Bilo jc pred novim letom. Na Silvestrovo. Malo pred večerjo, ko sem kot otrpel, sam v sebi osramočen, besen in hkrati nesrečen obstal v garaži, v temi in praznih rok.
Ni v moji navadi, da bi uporabljal psovke in grobe besede. Zdaj sta se mi ustnici sami zaničljivo stiskali v kletev. Pomislil sem, da se kaj takega lahko zgodi samo bedaku, senilnemu starcu, ki na starost znori. Starega psa nauči, da bo skakal čez palico! Nikdar, če tega ni znal že prej. Jaz pa sem skakal. Vsaj poizkušal sem.
Tudi zdaj nisem prižgal luči. Že ob luninem svitu sem dovolj razločno videl kup črepinj in med črepinjami polomljene cvetove nežno rožnatih orhidej in vrtnic.
Razmišljal sem, kaj naj storim. Ali naj poiščem metlo in skrivaj pospravim črepinje? Naj se kot polit cucek vrnem v hišo s sporočilom, da sem hotel, da sem imel najboljši namen, da pa je...
Stresel sem z glavo kot razjarjen žrebec in popadla me jc neumna pubertetniška želja, katere sem se hkrati sramoval, da bi brcnil v črepinje, da bi po-mendral cvetne čaše, da bi zaklel in hkrati zajokal, ko se je nenedoma utrgala v meni misel, da jc navsezadnje vsega kriva ona, Barbara. Ja, ona, ker je s svojo malomeščansko miselnostjo hotela, da bi...
Zaprl sem oči in se kot zlomljen sesedel na nizko klop pod oknom. Samega sebe sem zaničeval. Še prejšnji mesec sva praznovala drugo obletnico poroke in prav do zdaj sva bila srečna. Ne samo Barbara. Tudi jaz sem bil srečen. Ni me motilo, da sva stopila pred matičarja, oba že s sivimi lasmi, z zgubani-mi lici, pravzaprav starčka. Smejal sem se pikrim opazkam svojih prijateljev in jih skoraj pomilova!. Še posebej oster in piker je bil Alfonz. »Jakob, ti si gad!« mi je govoril. »Vedno veš, kaj hočeš. Na starost, ko ti je zadišal mir, si si urni-slil brezplačno gospodinjo. Ženo, ki te bo rada stregla. Zavoljo obročka, ki si ga ji dal.« še je natolceval, jaz pa sem si mislil svoje. Alfonzu nisem razlagal tega, kar sem mislil in čutil. Alfonz, že zdavnaj naveličan zakona, bi tega ne razumel. A jaz? Brezplačno gospodinjo? Neumnost! Lahko bi si jo najel. Lahko in celo mlajšo. Veliko mlajšo, kot je Barbara. Toda jaz sem hotel prav njo. Ne zavoljo gospodinjstva. Ne zavoljo osamljenosti. Tudi. A predvsem zavoljo nje same. Zavoljo njene prisrčnosti. Neverjetno, kaj je uspela narediti iz mojega nekdanjega, a zdaj najinega skupnega doma. Prej puste in mrtve stene so nenadoma oživele. Povsod diha njena ljubezen, njena vedrina, njen okus, njen smisel za lepoto in domačnost. Njene vrline ...
Njene vrline?
Ob misli nanje, na te njene vrline, se je v meni spet dvignila nerazumljiva sovražnost in rekel sem si, nekaj v meni je reklo, da so me prav te njene neuničljive, a prav gotovo načrtne vrline opijanile; opijanile vsega in do kraja. Zavoljo njih sem se pomehkužil in izpridil. Zavoljo njih in...
Že v istem hipu je v moji podzavesti znova oživel njen obraz in moral sem si priznati, da sem krivičen, zloben starec in da nje sploh vreden nisem. Kako me vsak hip razveseljuje, kako preseneča s svojo pozornostjo.
S svojo pozornostjo ...
Topla misel nanjo se je še borila z mojim starim mračnjaštvom, z mojo upornostjo, z upornostjo starega mrzlega računarja in pomislil sem, da sva pravzaprav kar malo smešna. Ona pri šestdesetih, jaz pri sedemdesetih in se igračkava kot dva pubertetnika. In potem njene pozornosti, njena večna presenečenja.
Skozi tanke stene garaže je pritiskal strupen mraz in to me je spravilo v še večji bes, da sta se mi ustnici, ko so mi oči obvisele na črepinjah, znova zlobno stisnili.
Saj prav to je tisto. Te njene pozornosti! Ta njena presenečenja!
Kot da bi prebiral kronološke zapise, sem se spominjal, kako me je presenetila za rojstni dan, potem za obletnico poroke, za lanski Silvestrov večer, prvi, ki sva ga preživela skupaj. Presenečala me je in me hkrati spravljala v zadrego. Nikdar ni pokazala svojega razočaranja, ker sam nisem pripravljal daril zanjo; in vendar me je s svojimi darili, hote ali nehote, vedno znova opomnila, da bi bilo prav, da bi se spodobilo, če bi darilo vrnil z darilom, če bi pozornost poplačal s pozornostjo To zavest neke dolžnosti po vračanju mi je vcepljala počasi, toda vztrajno. Bedak, da nisem tega spregledal že prej. Ženska je vedno ženska. Lisica! Prejšnji mesec, ko sva praznovala drugo obletnico poroke, je uspela do kraja. Prevzgojila me je kot smrkavca. Kot otroka. Ze takrat sem sklenil, da ji bom za novo leto kupil darilo. Ne more biti vedno samo ona tista, ki preseneča. Skrajni čas je, da ji presenečenje vrnem tudi jaz. In potem, bedak, sem se ves mesec trapil z mislijo, kaj naj bi ji kupil. Barbara je inteligentna žena z izrednim okusom. Žena, ki ne prenese kiča in ne navlake. Kot pubertetnik sem dirjal iz trgovine v trgovino. Kaj takega v svojem življenju še nisem počenjal. Moji starši, trdi kmeti, za take reči niso imeli ne časa in ne denarja. Moja prva, že pokojna žena Cilka? Eh, ona je bila čisto drugačna. Mrzla, hladna, preračunljiva. Presenečenj ni poznala. Tudi jih ni prenesla. Pri hiši so se kupovale samo stvari, ki so bile nujno potrebne. Vse je bilo preračunano in premišljeno. Morda bi bila tudi ona drugačna, če bi imela otroke. Ali pa tudi ne. Tudi Barbara nima otrok in je vendar drugačna.
Drugačna ...
Nekaj v meni se je še vedno upiralo, čeprav sam nisem vedel, kaj; kot da bi drug človek govoril v meni.
Drugačna! Pa še kako drugačna! Brez napak pa tudi ona ni. Ni. Morda je celo slabša. Bolj preračunljiva. Ne, tega ji nikdar ne bom odpustil, da me je skušala prevzgojiti po svoje. Cc bi bila zares idealna žena, kot se kaže, bi tega ne počela. Ko sva se poročila, je natanko vedela, kakšen sem. In takega kot sem, bi morala sprejeti. Sprijazniti bi se morala z mislijo, da mc zdaj, pri teh letih ne bo spremenila in da bi bilo tudi napak, hudo napak, če bi me skušala spreminjali Ona pa je kljub vsemu vztrajala. In jaz, bedak, sem ji nasedel.
Scle ob tem razmišljanju sem se spomnil, kako presenečene so bile prodajalke. Ja, tudi one. Najprej tiste v trgovini s porcelanom, in potem še bolj cvet-ličarke.
»Kako čudovita vaza! Kako čudovita!« je vzkliknila tista mala debcluška, za katero pravijo, da ima zlate roke pri aranžiranju cvetja.
Morda se je norčevala, jaz pa sem bil ponosen, ker me je hvalila ona in smehljal sem se kot bedak.
»S čim smem aranžirati?« je vprašala in pokazala na vrsto najrazličnejšega cvetja.
»Izberite kaj lepega!« sem rekel. »Vi boste vedeli najbolje. Za izbran okus.« »In cena?«
»Ni važna!« sem se razkazoval kot pav. Ja, kot pav z oskubenim čopom na glavi.
In navsezadnje sem vso reč celo srečno pripeljal domov. Ogromno kristalno vazo, največjo ki so jih imeli, da sem dal zanjo celo premoženje. In tudi cvetje.
Vse skupaj sem pustil v garaži in šele na predvečer novega leta, že v temi, sem se hotel z darilom pretihotapiti v sobo, medtem ko je ona pripravljala večerjo. Vso pot, ko sem se kot tat plazil ob stenah, sem se tiho smejal ob misli, kako bo presenečena, kako bo zazijala in potem jokala, zavoljo sreče.
A prav takrat, da bi ju vrag vzel, ko sem stopil na prag garaže, sta šla mimo sosedova dva. Postalo mi je nerodno. Le kaj bi si mislila, če bi me videla, kako lezem v temi iz garaže z velikanskim darilom v naročju? Hotel sem se neopazno pomakniti nazaj za vrata, ko mi je vaza zdrknila iz rok in...
»Jakob! Jakob!«
Njen klic me je stresel. Pomislil sem: pripravila je večerjo in zdaj me kliče. Pod novoletno jelko je že razvrstila darila in jaz... »Jakob! Jakob! Jakob!
Sklenil sem, da se ji ne bom oglasil. Sama je kriva, če je tako. Zakaj pa me je hotela narediti odvisnega? Zakaj me je prisilila, da...
Veseli, razigrani klici so bili vse bolj nestrpni in zaskrbljeni. »Jaaakooob ... Jaaakooob ...«
Prekleto, kako bedasto kliče. Vso okolico bo dvignila s svojim kričanjem. Prišli bodo na prag in zijali. Stari Jakob-copata, bodo govorili. Na starost se je spremenil v copato. Ja, v copato.
»Jakob ...Jakob«
Njen glas je bil vse bolj žalosten in tih. Vedel sem, da joče., Teka okrog hiše in me išče. Videl sem luč, ki se je premikala in nenadoma me je prevzel čuden strah.
In če ji srce odpove? Srčna kap. Prav lahko bi bila kap. In zdaj na vsem lepem naj ostanem spet sam. A prav nič čudnega bi ne bilo. Tudi mati je kar tW Inlro umrla, potem ko je zvedela, da je nekje v kočevskih hribih padel nien starejši sin, moj brat. Za kapjo jc umrla. Zavoljo žalosti. Ja, žalost jo je pokopala ... žalost...
Planil sem s klopi, ko so se vrata garaže odprla.
Medel pramen svetlobe je planil v temačen prostor.
»Jakob! Jakob ...«
Razprostrla je roki in priznam, čemu bi tajil, drug drugemu sva planila v objem. Nisem vedel, kaj naj rečem. Spregovorila je ona.
»Oprosti,« je rekla tiho, vendar odločno, »vsilila sem se v tvoje življenje. Bila sem srečna, preveč srečna, da bi lahko opazila, da si ti sam nesrečen. Nisem ženska zate. Nisem. Umaknila se bom in...«
Kot da bi se ji utrgal glas. Utihnila je. Morda zato, ker so ji oči obvisele na črepinjah. Kot zamaknjena je strmela vanje in po licih so ji polzele debele solze. Je pač ženska. Neumna. Mehkužna. A prav tako, kot je, imam rad. Zdaj vem, da nočem biti brez nje, pa naj je še tako prismojena in polna načrtov, da bi me prevzgoj ila.
Opolnoči je počil zamašek. Natočila sva in si nazdravila.
»To je najlepši večer v mojem življenju,« je rekla ona.
»In črepinje?« sem rekel brez najmanjše žalosti.
»Črepinjc prinašajo srečo«, je mehko vrnila ona.
»Srečo? Ali pa sploh veš, koliko denarja je bilo v tej sreči?«
Ugriznil sem se v ustnico, kajti v tistem hipu sem se zavedel, da sem pravzaprav še vedno pod vplivom svoje prve žene. Torej me ni prevzgajala Barbara. Prevzgajala in prevzgojila me je Cilka. Seveda, Barbari tega nisem priznal, zato je naivno rekla:
»Največja sreča je v tem, da si srečen, da sva skupaj srečna.«
Hotel sem pritrditi, pa sem se premislil. Karkoli bi rekel, bi pomenilo, da nisem bil samo pod vplivom prve žene, pač pa zdaj tudi druge. Zato sem jo samo objel in nisem rekel nič.
Oh, ti dolgolase!
Pogledala je na uro. Kazalca sta kazala sedem minut čez polnoč. Cez polnoč! Ta je lepa! Da je delala tako dolgo! Bila je kar majčkeno jezna. Sama nase je bila jezna. Nikdar se ne bo spametovala. Prav treba ji je, da se takole peha. Prav treba. Pokojnino ima, stanovanje in še nekaj skromnih prihrankov na hranilni knjižici. Prav lahko bi živela v miru. Lahko bi hodila na izlete, na sprehode. Ona pa...
Majhna, drobna in sključena, da je bila videti še manjša, je dvakrat skrbno obrnila ključ, potem je še kljuknila, da se je prepričala, če je dobro zaklenila.
Stopila je na rob pločnika in se zagledala po prazni cesti. Ni vedela, kaj naj stori. Ali naj počaka na avtobus ali ne? Ne, ne bo čakala. Ne splača se. Avtobusi vozijo ponoči tako poredko in kdo ve, morda je zadnji pravkar odpeljal in bo na naslednjega čakala celo uro. V tem času, če bo hitro stopila, pa bo prišla že peš. Saj ne bo prvič prepešačila poti od pisarne do doma. če je lepo vreme, se rada sprehodi. Samo če bi ne bilo tako pozno. Pozno je, to jo moti. Sicer pa tudi čakanje ob cesti in ob tej uri ni prijetno. Morda je še bolj zoprno od nočnega pešačenja.
Prečkala je cesto. Hodila je naglo, ker je bila utrujena in si je rekla, da bi rada čimprej bila v postelji. Pa tudi strah jo je bilo. Ko ji je mačka prekrižala pot, se je prestrašena zganila.
Presneta mrcina! A kaj mrcina! Ubogo mače, morda sestradano, ki nima pameti. A ljudje ...
Stresla je z glavo, kot da bi hotela pregnati temne misli, vendar občutka užaljenosti ni mogla zatajiti v sebi.
Pravzaprav je vse skupaj neumno. Več kot neumno. Zmeraj ji naprtijo dela čez glavo in smehljaje se odidejo domov. Danes so odšli že pred tretjo uro, ker bo jutri sobota, in direktor, ki je odšel zadnji, se je opravičeval, kot je njegova navada. Rekel je, da mu je nerodno, da to res ni prav, da jo takole obložijo z delom. Potem jo je potrepljal po rami, kot da bi potrepljal ukročenega psička, se ji ljubeznivo nasmehnil in dodal:
»Kaj bi brez vas, draga tovarišica Ana!«
Lisjak!
Kaj bi brez nje? Seveda, zdaj in v takem položaju. Ena je na porodniškem, druga ima bolnega otroka, tretji je sam bolan, Kdo pa mora prevzeti njihovo delo. Kdo, le da nihče ni hotel biti ta kdo. No, Pavle je bil edini, ki je pokazal vsaj dobro voljo. A kaj bi on! Zdaj res ni mogoče. Tudi za Sedlarjevo, Zupeta in Melinovo bi lahko rekla, da so upravičeno odklonili. A drugi? Na primer mladi Andrej, pa Zora in Justa. Navsezadnje tudi direktorju ne bi padla krona z glave, če bi nekaj zaostalega dela prevzel.
Na jutranji seji se je odločilo. Ali pa se je odločilo že prej.
»Kdo bi prevzel. ..«
Vsak je imel izgovor.
»Ce bi bilo v mrtvi sezoni, potem že. A zdaj, pred polletnim zaključnim računom? Ne, zares ni mogoče ...«
Vsi, od prvega do zadnjega so imeli dela čez glavo. Vsaj po besedah sodeč. Govorili so drug čez drugega. Oči vseh pa so se obračale k njej. Natanko je čutila te poglede. Brala je skrite misli.
»Kdo bi prevzel...«
Kdo neki? Ana. Ana, seveda. Ona nima moža. Nima otrok. Nikogar nima. Navsezadnje ji mora biti dolgčas.
Ne, tega ni rekel nihče, a vedela je, da tako mislijo, ko jo božajo s pogledi, ko se ji dobrikajo. Zdelo se ji je, da so kot otroci in kaj je hotela; popustila je. Kot vedno. Potem so zagnali še večji hrup. Govoričili so, ja, govoričili o njenih izrednih sposobnostih, o njeni neverjetni vzdržljivosti.
Vzdržljivosti? Njenih let se ni spomnil nihče. Sama jih je omenila, pa so se ji smejali.
»Leta? Starost? Vi pa stari? Tovarišica Ana, v ogledalo se poglejte! Najbolj brhki ste od vseh.«
Presneti tolovajčki, kako dobro vedo, na katero žilico je treba pritisniti. O-samljcni ženski se dobrikaj, zraven ji reci, da je mlada, vsaj mladostna, pa se bo pri priči topila kot maslo, ki ga vzameš iz hladilnika in ga postaviš na toplo.
Prižgala je žepno svetilko, se nehote zagledala v desni sredinec in se tiho zasmejala. Kožo ob nohtu jc imela zgrbančeno kot včasih, ko je bila še šolarka in je ure in ure pisala v zvezek: »Piši lepše! Piši lepše!« Ja, njen oče je bil strog, zelo strog. Tudi do nje, pa čeprav je bila edinka. Ali pa prav zavoljo tega. Hotel je, da bi bila dobra učenka. Vedno in v vsem najboljša. Kako je bil srečen, ko je dobivala nagrade in pohvale. In potem, kako jc bil nesrečen, ko je na fakulteti nenadoma odpovedala. Ni ji rekel žal besede, to ne, a če bi bila slepa bi videla, da trpi. Čutila se je krivo. Pred njim in pred samo seboj. A ni mogla. Skratka ni mogla. Kot da se je vse v njej zaprlo. Ni bilo druge izbire. Presedlala je na učiteljišče. Bila je srečna v svojem poklicu, le potem, ko se je upokojila, ji je bilo dolgčas. Ja, če bi ne bilo tistega dolgočasja, bi jc podjetje ne videlo. Saj
je kar zadovoljna, če bi ne bilo teh večnih nadur. Pa tudi drugače. Računovodstvo, ne, računovodstvo ni tisto, ki bi jo še posebej veselilo. Ni vseeno, če ima človek pred seboj otroke ali pa številke. Ne, ni vseeno ..
Pričelo je rositi in zeblo jo je. Spet se je jezila nase, ker ni vzela plašča. Sicer pa, le zakaj bi ga jemala? Junij je in ko je odhajala od doma, je bilo toplo. 2e res, da je vremenar napovedal, da so ponoči možne manjše padavine. A saj ni pričakovala, da bi delala tako pozno v noč.
Zapenjala si je jopico in ko je zapela zadnji gumb, prav pod vratom, se je spomnila na ruto.
Spet je brskala po torbici. Le kam jo je dala. Natanko se je spominjala, da jo je dala med robce. In robci so bili v torbici, rute pa nikjer. Pravzaprav — ali je ni kasneje zavezala okoli vratu? Potem jo je obesila pod jopico, na garderobno steno. Jo je pozabila vzeti, ko je odhajala? Ni. Na pragu se je še enkrat ozrla, da se je prepričala, če ni morda česa pozabila. A garderobna stena je bila prazna.
Roscnje se je sprevrglo v droben dež. Na glavo si je poveznila najlon vrečko, ovratnik jopice pa je zavihnila navzgor. Spet si je rekla, da je zares škoda, ker nima rute. Vsaj okoli vratu bi imela nekaj toplega. Tako občutljivo grlo ima.
Kdo ve zakaj se je spomnila na novoletno proslavo. Morda se je spomnila zato, ker jo je tudi takrat zeblo. Še posebej okoli vratu jo je zeblo. Vlasta in Pavle, ki sta jo spremljala do avtobusne postaje, sta ji oba hkrati ponudila šal. Ni hotela. Pavle ji je svojega sam zavezal okoli vratu. Morala se je smejati. Kakšen kavalir! Ona pa je še vedno videla v njem dečka. Morda zato, ker ga je učila v osnovni šoli. Pet let ga je učila. Bil je majhen, marljiv in kar preveč plah. Zdaj pa tak fant! Na proslavi jo je skoraj prisilil, da je plesala z njim. Presneti fant! Kako jo je sukal, kot da je njegovih let. A drugi so stali v krogu in ploskali po taktu. Rada bi rekla, da se ji vrti, pa ji je bilo nerodno. Zavoljo njega. Zavoljo vseh. A morala sta biti zares smešen par. Ona, majhna, drobna in stara. On visok, vitek in mlad. Kar preveč je poudarjal tisto svojo »kolegico«. Sicer pa jo je zares spravil v dobro voljo. Menda se še ni toliko nasmejala kot takrat. In Vlasta! Ti deklic ti! Takrat še ni vedela, niti ni slutila .. Zares je slepa. Danes je delala njeno delo. Ubožica, le kako je z njo? Pravijo, da prvesnice vselej trpijo. Sicer pa je mlada in zdrava. Kdo ve, kaj bosta dobila. Pavle bi rad sina. Vlasta pa je rekla, da ji je vseeno, samo da bo zdravo. In prav ima. Samo, da bo zdravo. A smešno, ona si je vedno želela sina. Kje so že tisti časi...
Prehodila je že dobršen del poti in čisto pozabila na svojo užaljenost. Pomislila je, da je navsezadnje prav prijetno, če prevzameš delo in ga tudi opraviš. V mislih je že videla, kako bodo v ponedeljek vsi po vrsti čebrnjali in čebljali kot ščinkavci. »Tovarišica Ana, vi ste zares pravi čarodej!«
Presneti paglavčki in paglavke!
Hodila je naglo, da bi se ogrela in ker jo je bilo strah. Smešno, na tromo-stovju je spet pomislila na strah. Vedno je bila strahopetna. Ni se bala strahov, bala se je pijancev in izprijencev, ki se v nočnih urah potikajo po cestah. Kaj vse so ji že pripovedovali. In tudi brala je že o zelo hudih stvareh. V takih trenutkih je bila srečna, ker je sama. O, križana gora, da bi imela moža, ki bi se pijan priklatil domov. In še huje: ki bi legel v posteljo, ves odišavljen od drugih žensk.
Pri zgornji NA-MI je zagledala klapo pijanih ljudi. Vlekli so se iz Ria. Pet ali šest moških in dve ženski. In ti dve sta bili najbolj glasni. Kričali sta in se smejali, da je bila vsa cesta polna njunega vreščanja.
Ustavila se je pred izložbo, kot da ogleduje razstavljene predmete Ni se hotela srečati z njimi. Skrivaj je gledala, kako so se zibali proti glavni pošti. A Ce bi imela zaprte oči, bi natanko vedela, kje so, tako so kričali. Nesrečniki! Še posebej ubogi dekleti. Videti je bilo, da sta mladi. Skoraj punčki. Nesrečni starši. Saj menda niso samo oni krivi vsega. Navsezadnje ji je bilo čisto prav, da nima otrok. Če bi imela tako hčer...
Prečkala je cesto. Luč na semaforju je rumeno mežikala. In park je bil v temi. Zavoljo teme ji je bilo še bolj tesno pri srcu. Drevesa, le medlo osvetljena od cestnih svetilk, so bila podobna črnim pošastim.
2e je bila sredi parka, ko je za seboj zaslišala korake. Se ji je samo zdelo ali... Ne, zdaj je prav razločno slišala. Nekdo je šel za njo. Ne da bi se ustavila, se je ozrla in se nehote zgrozila. Bil je moški. Velik kot gora. Mlad moški Z dolgimi lasmi. Dolgolasec. Saj ni vedela zakaj, a vedno je imela odpor do dolgo I ascev.
Spet se je ozrla.
Ali je videla prav? Iz teme je zagledala roko, ki ji je mahala. Srce ji je pričelo burno utripati. Prevzel jo je strah, da se bo onesvestila.
Zdaj je skoraj tekla. V očeh je čutila solze, Koraki za njo pa so bili vedno bližji.
Spremenila bo smer, si je rekla. In res jo je. Oni tam zadaj pa je šel /a njo Zdaj je natanko vedela, da ji sledi. A zakaj? Kaj ji hoče? Ji sledi zavoljo torbice? Bedak! Razočaran bo. V denarnici bo našel le nekaj drobiža. Groza v njej pa je rasla od trenutka do trenutka.
Le kaj ji je bilo, da je delala tako dolgo. In sploh, zakaj si dovoli, da jo izkoriščajo? Vsak teleban jo lahko izkoristi. In za vse je sama kriva. Nikomur ne more reči ne. Še je ni izučilo in je nikdar ne bo. Ampak, le kaj hoče oni tam zadaj.
Ali ni zakričal?
Zakričal je, a bila je preveč zmedena, da bi lahko razumela, kaj.
Morda je eden tistih. Ni dolgo tega, ko je brala v časopisih, kako je mladoletnik napadel staro žensko. Ni je samo oropal, tudi drugače jo je zlorabil.
V glavi je čutila omotico. Onesvestila se bo. Prav gotovo se bo onesvestila in zjutraj jo bodo našli na tleh. V parku. Razmesarjeno. Mrtvo...
Kljub vsemu je tekla. Še vedno je tekla.
Tak konec! Tak strašen konec! Tudi če bo ostala pri življenju, je zanjo vse končano. In kaj je imela od življenja? Nič. Manj kot nič.
Ali res vsi ljudje že spijo? Nikjer človeka. Lc sama in oni tam zadaj. Naj bi kričala? Le kdo bi jo slišal. In tudi če bi jo, če bi ta ali oni le ujel krik s ceste, v postelji bi se obrnil na drugo stran in še jezen bi bil, če bi ne mogel takoj zaspati. Ljudje so postali sebični, brezbrižni, mrzli.
Bežno se jc ozrla v hiše, ki so bile zavite v temo. Nikjer osvetljenega okna. Koraki za njo pa so bili vedno bližji. Vedno bolj glasni In tudi njeni koraki so votlo odmevali po cestnem tlaku.
Še nekaj metrov do doma in vendar se ji je zdelo, da je razdalja nepremostljiva. In kje ima ključe? Kako bo odprla torbico? Kako bo poiskala pravi ključ? Ne, vsega jc konec. Ne bo mogla. Ničesar ne bo mogla storiti.
Čutila je znojne kaplje, ki so ji polzele po licih.
Kako je bilo napisano v časopisu? Da so mladostnika, ki je napade] starko, kmalu našli in da je jokal kot otrok; a ženo da so odpeljali v bolnišnico. Ali bo tudi o njej tako pisalo? Bodo že jutri pripravljali nagrobni govor? Potem bodo zapeli nekaj žalostink in pokopališče bo kot mravljišče mladih glav. Vsi bodo prišli. Nc samo s podjetja. Tudi iz šole, kjer je učila toliko let ..
Kako je srce lahko težko, kot kamen.
Doma. Končno vendarle. Samo če bi našla ključe? Če bi lahko odklenila .. . ampak... ali ni dolgolasec že ob njej ... ali ni topel dih, ki ga čuti, njegov... »Gospa... čakajte... slišite... ruto ste izgubili... ruto...« »Ruuutooo ... ruto ...«
»Ja, ruto ste izgubili. Prav takrat, ko ste prečkali cesto, vam je padla nekje izpod jopice. Vso pot sem dirjal za vami. Najraje bi jo obesil na drevo, za strašilo vrabcem« Zasmejal se je. > A nikar me ne glejte tako prestrašeno. Saj se ne jezim na vas. Malo prostega teka se mi je navsezadnje prileglo. V študentskem naselju sem bil. Študirali smo. Kolektivno. Saj veste, čas izpitov je...«
Bila je že v postelji, a kljub utrujenosti ni mogla zaspati.
Oh, tale fant! Tale ljubi fant! In ona je imela tako slabo mnenje o dolgo-lascih. Tega si nikdar ne bo odpustila. In kako sc je smejal! Kako ljubeznivo se je smejal... Gospa, ruto ste izgubili... ruto... Ona pa je mislala... neumni-ea ... kakšna velika neumnica je .. .
Fašistek
Star kamnit vodnjak, ki stoji na robu moje rojstne vasice, je že čisto pozabljen. Nihče ga ne uporablja več. Nihče se nc spomni nanj. Včasih, še nekaj let po vojni, pa je pomenil pribežališče vaščanov. Ob tem vodnjaku so se zbirale vaške klepetulje, fantini in dekline, mulci in punčare, pa tudi bosopeti samosrajčniki.
Ne spominjam se, da bi sam kdaj zahajal v to druščino. Tudi deda nikdar nisem videl tamkaj. Mati je hodila po vodo, a tudi ona se ni ustavljala, da bi tam pokramljala. Včasih sem stekel za njo in če so bili tam drugi ljudje, sem se skrival za njenim krilom, medtem ko je čakala, da sta se vedri napolnili. Če pa sva bila sama, kar se je zgodilo malokdaj, sem se naslonil na kamnit obzi-dek in potem zaverovano strmel v tisto večno šumenje vode.
Vodni curek starega vodnjaka nikdar ni usahnil, le ob poletni suši je bil nekoliko tanjši in pozimi se je vse korito spremenilo v prelep kapnik.
A takrat jc bilo poletje. Zgodnje poletje ali pa pozna pomlad. Vaški mulci, ki so se kot vedno, zbrali pri vodnjaku, se tokrat niso lovili. Niso se igrali ka-pucinarja. Niti niso vlekli špane ali tanca. Delali so si vrbove piščali.
Skrit za gosto živo mejo, ki je obdajala naše dvorišče, sem opazoval fanta in si tiho želel, da bi tudi jaz imel tako piskajočo palico. A kako naj bi prišel do nje? Sam sem bil še premajhen, da bi si jo urezal. Naj bi prosil dedka, da mi jo ureze? Ne. Njega sem se bal. In mama? Ona bi jo zagotovo naredila, če bi le znala. Bil sem prepričan, da vrbove piščali lahko urežejo samo fantje.
Videl sem tiste lepe pipce s pisanimi ročaji, ki so se spretno sukali v rokah dečkov, in želja v meni, da bi imel tako lepo piskajočo palico, je bila vedno bolj živa, vedno bolj nepotešljiva. Ta želja me je navsezadnje prevzela vsega, prerasla je celo mojo strahopetnost, da sem stekel k vodnjaku in po|->rosil fante:
»Daste še meni tako palico ... tako pisko ...«
Fantje so se spogledali in sc zasmejali. Bili so že večji fantini in zazdelo se mi je, da stojim med njimi kot palček — pritlikavček, ki sem ga poznal iz materine zgodbe; in vendar sem pogumno ponovil prošnjo:
»Daste ... samo eno ... eno...«
»Dal ti bom pisko, če ne boš cmera jokica,« sc je zarezal Novakov Jure.
Drugekrati bi zajokal in stekel domov. Zavoljo piščali pa sem se premagal. Zanjo sem bil pripravljen storiti vse. Ze sem hotel reči, da ne bom jokal, da zares ne bom jokal, ko se je oglasil Zajcev Pepček, najbolj divji med vsemi. Zarezal se je in me skoraj kriče vprašal:
»Kaj pa boš z njo, s to pisko, fašistek?«
Zdrznil sem se in roka, ki sem jo stegoval, se mi je povesila. Fašistek? Tudi Pepček mi je rekeh fašistek? Tudi on.
Nisem glasno zajokal in vendar sem potem, ko sem dvignil oči, le skozi solze videl fante. Nič več se niso smejali. Začudeno so me gledali. Jaz pa sem se obrnil in zbežal.
»Drejče, počakaj! Jaz ti bom dal pisko. Slišiš, piščalko ti bom dal... Jaz tudi... Drejče, počakaj... počakaj vendar... ustavi sc ...« Nisem se ustavil. Še ozrl se nisem.
Zasopel sem pridirjal domov, stekel v gornjo kamro in se vrgel na posteljo. Grizel sem v blazino in si v usta tlačil pesti, da bi v sebi zadušil jok.
Ne vem, kako je mati zvedela za dogodek. A morda je hotela v meni zabrisati grenko sled spomina in mi je zato že naslednjega dne kupila trobento. Lepo pisano trobento. Po eni strani zeleno, po drugi rumeno. In z živo rdečim ročajem, s katerega je visel velik sinje moder cof. Vselej kadar sem šel z materjo v trgovino, sem se ustavil pred izložbenim oknom in jo občudoval. Da bi bila kdaj moja, si še misliti nisem upal.
Bil je večer, že ležal sem, ko je prišla. Roki je imela skriti za hrbtom in smehljala se je, kot se je znala smehljati samo ona.
»Drcjči«, je zaklicala skoraj šepetaje, »nekaj imam zate«.
Zagledal sem trobento, ki jo je držala z obema rokama, jo za hip stisnila k sebi in nato dvignila visoko nad glavo.
Povesil sem veke. Bil sem čudno pretresen. Zavoljo trobente, zavoljo matere, zavoljo Pcpčka, zavoljo spomina. Ja, še posebej zavoljo spomina.
Nekoč, bil sem še prav majhen, sem zašel v cerkev, v tisto veliko hišo, v katero ne mati ne ded nista zahajala. A tedaj ko sem prestopil prag, me je nenadoma prevzel strah, da bom umrl, da nikdar več ne bom prišel iz tiste velike čudne hiše. Ta strah mc je verjetno prevzel zavoljo vonja po kadilu, ki ga nisem bil vajen, zavoljo župnika v zlalo-bclem oblačilu, ki je prav tedaj dvignil kelih in so dečki, ki so klečali poleg, na vso moč pozvanjali z. zvonci, ki jih še nikdar nisem videl. Bežal sem domov in po tistem nikdar več nisem prestopil cerkvenega praga. A zdaj, ko sem v materinih dvignjenih rokah zagledal trobento, sem jo kdo ve zakaj primerjal s kelihom v župnikovih rokah. Pravzaprav so se mi zdele materine roke še bolj svečane. In njen obraz. In njene oči, v katerih je
bilo toliko ljubezni in pričakovanja. Jaz pa sem v divjem besu planil s postelje, ji iztrgal trobento iz rok, jo krčevito stisnil in je z ihto treščil ob tla. »Nočem trobente!« sem zakričal. »Nočem! Nočem!«
V sebi sem začutil neko divje čustvo, ki ga do tistega trenutka nisem poznal. Zvrnil sem se vznak na posteljo in se za hip zagledal v strop. Potem sem z očmi obvisel na materi. Videl sem njeni ustnici, ki sta vztrepetali. Moral bi se ji opravičiti. Moral bi jo objeti in spet bi bilo vse dobro. Jaz pa sem spet planil s postelje in še enkrat brcnil v trobento. Potem sem jo še in še brcal in nisem čutil bolečin, čeprav sta mi dva prsta na nogi krvavela.
»Drejči... Drejči.. «
Edini roki, ki sta me kdajkoli objemali, sem prvič v življenju pahnil od sebe. In materine oči so se večale. Morda so bile podobne očem začudenega otroka, a v meni je, sam nisem vedel zakaj, oživela želja, da bi se te njene oči napolnile s solzami. Ali sem si v podzavesti domišljal, da bom ob teh njenih solzah užival? Sem morda upal, da me bodo te solze osvobodile tistega grdega, ki je vstalo v meni? Ali pa sem vedel, morda sem vsaj slutil, da me bodo te njene solze premagale kot vselej?
Toda mati ni zajokala. Lahko sem slišal samo še njene korake, ki so se naglo izgubljali po stopnicah navzdol.
Tudi tega ne morem reči, ali sem bil v svoji grenki zlobi in hkrati bolečini razočaran ali sem hotel, da bi se mati vrnila zato, da bi me vzela v naročje, da bi me vsaj stisnila k sebi, me božala in ljubkovala, planil sem na prag kamre in zakričal:
»Počakaj... počakaj, mama ...«
Sredi stopnišča je obstala. Ni se ozrla nazaj. Samo korak ji je zastal. »Mama ...«
Počasi je dvignila obraz. Tudi zdaj v njenih očeh nisem zasledil solza. A ustnici sta ji še vedno drhteli in ko se je obrnila, se je z vsem telesom naslonila na zid. Skušala se je nasmehniti. Tega nisem prezrl.
»Kaj je, Drejči?«
V oči so mi silile solze. Njenega pogleda nisem vzdržal. Gledala me je tako žalostno, tako zelo žalostno.
Moral sem spregovoriti in šiloma sem stisnil iz sebe: »Povej mi...«
Besede so mi obtičale v grlu. Bil sem razburjen. Ona pa se mi je bližala / razprostrtimi rokami.
»Kaj naj ti povem, Drejči? Kaj? »Povej mi ... povej...«
Še sem se dušil v solzah, potem sem divje zatulil; »Zakaj mi pravijo lašistek? Zakaj? Povej!«
Kot da bi zrasel i/, tal, se je na kraju stopnišča prikazal ded. Njegov smeh je bil čuden. Danes se vprašujem, ali je bilo v tem njegovem smehu zmagoslavje ali je bila žalost ali pa poraz.
»Zdaj imaš! Celo on te obsoja! Zahteva, da mu poveš...«
Ne spominjam se, kako sva mater spravila v posteljo. Kot v nekih meglenih sanjah vidim njeno mlahavo telo, ki je najprej zanihalo, potem za hip omahovalo in se šele potem zgrudilo. Njena dlan, ki se je lovila po steni, je bila ožar-jena od luči in bila je kot prozorna, mrtvaško bela.
Z dedom sva bila v hipu pri njej. »Steci po vodo, smrkavec!«
Čc bi bil ded v tistem trenutku rekel, da naj grem po sonce, bi ne vprašal, kam in ne zakaj. Šel bi na slepo. Kamorkoli. »Takoj, dedek! Takoj!«
Stekel sem v kuhinjo. Bilo je temno kot v rogu, pa me ni bilo strah. Mislil sem na mater.
Ce bi umrla ... čc ...
Odprl sem usta, da bi zakričal, a iz sebe nisem spravil glasu.
V temi sem butnil v leseno stojalo s skledami in zaslišal zvenk lončenke, ki je s treskom padla na tla. Bos sem tekel čez črepinje in niti čutil nisem ostrih drobcev, ki so se mi zapičili v peto. Zgrabil sem umivalno skledo, sc dotipal do vedra in z. velikim korcem zajel vode.
Vso pot sem tekel in voda mi je pljuskala po hlačnicah in po bosih nogah.
Butnil sem v vrata.
Mati je bila šc vedno nezavestna. Pri padcu si je ranila ustnico, ki ji je zdaj krvavela in tudi otekala.
»Minka ... no, Minka . . . Poglej, Minka .. . poglej vendar ... Minka ... Miiin-kaaa...«
Ded je tolkel materina lica in krčevito stresel njena ramena. Zmočil sem robec in ga podal dedu.
Morda je minilo četrt ure, morda le nekaj minut, a meni se je zdelo, da je minila cela večnost, ko je mati ležala tako negibno, kot da je mrtva. »Miiinka ... Minkaaa ...«
Končno se je v materina lica spet vračalo življenje. Bledica je postajala rožnata in posiveli ustnici sta se zganili. Odprla je oči. »Mama ... mama ...«
Zdrknil sem na kolena in na ves glas zajokal.
RAZGLEDI IN KRONIKA
NEKDANJE OBČINE V OBČINI GROSUPLJE
Vasilij Mclik*
V tem prispevku ne bomo govorili samo o nekdanjih občinah na sedanjem ozemlju občine Grosuplje, ampak še o dveh enotah, ki sta nekoliko starejši od občine in sta njen sestavni del, to je o krajih ali naseljih (v statistično-upravnem smislu besede) in o katastrskih ali davčnih občinah, njih nastanku in razvoju.
I.
Ko je cesarica Marija Terezija s patentom 10. marca 1770 ukazala izvesti popis prebivalstva1, so obenem izvedli oštevilčenje hiš, ki naj bi pripomoglo k boljšemu pregledu in lažji organizaciji popisa. Za podlago oštevilčenju naj bi vzeli takratna naselja: mesta, trge in vasi. Vsaka hiša naj bi dobila svojo hišno številko. Vsako naselje (mesto, trg ali vas) naj bi dobilo svojo posebno hišno numeracijo, z začetkom od hiše št. 1 naprej. Tako enoto (mesto, trg ali vas) z zaključeno označbo hiš z. zaporednimi številkami so imenovali »števni oddelek« ali »numeracijski oddelek« (Nummerierungsabschnitt). Vsako naselje naj bi bilo torej poseben števni oddelek. To je bilo seveda prav lahko tam, kjer so bila ta naselja sklenjena, dovolj velika in med seboj oddaljena. Težave pa so nastopile pri zaselkih, pri na široko razloženih vaseh in pri samotnih kmetijah.
Oficirjem dana navodila za popis so naročala, naj se pri župnijah z raztresenimi hišami postopa prav tako, kakor bi bile vas, mesto ali trg, in naj samotne hiše in predele dodeljujejo najbližjim krajem — vendar so bila taka splošna navodila veliko premalo. Po posameznih pokrajinah so postopali zelo različno.
Seveda je bil del takih različnih postopkov utemeljen v značaju naseljenosti: nekje je bilo veliko samotnih kmetij ah majhnih zaselkov, drugje jih je bilo malo, tudi vasi so bile različne velikosti. Vasi na izvenkraškem Dolenjskem, v celovški kotlini na Koroškem in izven ravnin na Štajerskem so bile na splošno zelo majhne; vasi na dolenjskem, notranjskem in primorskem Krasu in na kraških poljih, v Ljubljanski kotlini, ob Soči, na Dravskem polju, v Prekmurju so bile večje, vendar so razen v Prekmurju le redke vasi na Slovenskem štele več kot sto hiš2. Zelo pa bi se motili, če bi mislili, da je postopek pri oštevilčevanju hiš leta 1770 povsem ustrezal razlikam v načinih poselitve in vrstah naselij. Dostikrat je bil ta postopek pri podobnem položaju različen. Tako so na primer na
* 61001 Ljubljana, YU, Cankarjeva 11, dipl, fil. doktor zgodovinskih znanosti, redni profesor.
1 Slovenski tekst patenta je bil objavljen v Kroniki slovenskih mest I. 1934, str. 200. O Stevnih oddelkih in katastrskih občinah glej M. Miklavčič: Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 25/26, 1944/5. str. 3—Mj in V. Melik: Naselja kot upravno-statistične enote (Geografski vestnik 20/21, 1948/9, str. 153—194) in tam navedeno literaturo ter vire. Po tam navedenih seznamih krajev in občin ter krajevnih leksikonih so povzeti tudi podatki v tem prispevku za ozemlje grosupeljske občine.
2 A. Melik: Kmetska naselja na Slovenskem (Geografski vestnik 9, 1933, str 150—151).
Goriškem šteli k Vipavskemu Križu, slikovito na grič postavljenemu najmanjšemu slovenskemu mestecu, še od njega ločene, sorazmerno oddaljene vasi Cesta, Male Žablje in Plače v en sam števni oddelek. Pri Višnji gori je bil postopek drugačen: tu so bili poleg Višnje gore Stari trg, Dedni dol in Peščenik, pa celo Pristava, ki ni imela več kot pet hiš, vsak zase samostojen števni oddelek.
Na Dolenjskem (v novomeškem okrožju) je štel en števni oddelek povprečno le 15 hiš, skoraj prav tako je bilo tudi na Koroškem. Na Gorenjskem ( v ljubljanskem okrožju) so bili števni oddelki nekaj večji: tu je prišlo na enega povprečno 23 hiš. Števni oddelek na Notranjskem in Štajerskem je štel povprečno okrog 40 hiš, še večji je bil na Goriškem (nad 50 hiš) in v Istri (nad 70 hiš). Na Dolenjskem in na Koroškem je bilo med števnimi oddelki dve petini takih, ki so šteli samo po 9 hiš ali še manj. Na Gorenjskem je bilo takih le nekaj manj od ene četrtine, na Notranjskem, Štajerskem, Goriškem in v Istri pa pod eno desetino, števnih oddelkov, ki bi šteli več kot sto hiš, je bilo na Dolenjskem, Koroškem, Gorenjskem prav malo, pa tudi na Notranjskem in Štajerskem še pod 10 odstotkov, zato pa na Goriškem kar ena četrtina, v Istri celo ena tretjina. Toda ti števni oddelki večinoma niso bila resnična velika naselja, mesta, trgi ali vasi, ampak povsem umetne enote, ki so nastale ali z združitvijo več naselij (kot smo prej videli pri Vipavskem Križu) ali pa večjih področij raztresenih samotnih kmetij in malih zaselkov (kot pri Lokovcu na Banjški planoti). Različen način združevanja v večje ali manjše števne oddelke po posameznih pokrajinah je bil gotovo marsikje povezan tudi s tradicijo, z dotedanjimi navadami in prakso povezovanja v enote. To tradicijo in prakso pa večinoma še vse premalo poznamo.
Ozemlje današnje grosupeljske občine je spadalo leta 1770 v celoti v novomeško okrožje. S tem je že povedano, da so tu ustvarjali majhne števne oddelke. Ne le vasi, tudi vasice so dobile vsaka svojo lastno numeracijo. Kamno brdo ali Mala Dobrava v hribih blizu Višnje gore, Goričica ali Planina nad Stično, vse so postale samostojni števni oddelki. Seveda povsem brez izjem tudi ta postopek ni bil. Prav vsak zaselek le ni postal števni oddelek. Tako so združili Vrli in Griže pri Stični v eno enoto, enako Obolno in Osredek, Farški kal in Mali kal nad Šentvidom, Pungert in Oteč vrh pri Temenici, Bojanji vrh in Polje pri Muljavi. Nekatere manjše zaselke in vasi so tudi tu priključili večjim: Gornji vrh, Brezovec, Cerovec in Potok k Bukovici, Brezje h Kompolju, Cikavo k Selom pri Šmarju. K Stični so šteli dokaj obsežno okolico s Svinjsko vasjo, Što-rovjem, Rupami in Ivančno gorico, h sosednjemu Gabrju pa Kurjo vas, Veliki Boršt, Potok, Pungrt in Nograd.
Števne oddelke so kaj kmalu začeli imenovati »kraje«, v začetku včasih sicer še malo bolj previdno in natančno »kraje in numerirane predele« (Ort-schaften und numerirte Gegcndcn), potem pa enostavno »kraje« aH »naselja«. In to ime jim je ostalo do današnjega dne. Če torej beremo v statističnih in uradnih publikacijah o krajih ali naseljih, moramo vedeti, da s tem niso mišljeni dejanski kraji ali naselja, kraji ali naselja v geografskem smislu besede, ampak kraji in naselja v statističnem, v upravnem smislu besede: števni oddelki, za katere je značilna lastna tekoča hišna numeracija. Imena teh krajev imamo zapisana na rdečih hišnih tablicah, na večjih tablah rdeče barve ob prihodu v naselje, pa tudi na obcestnih prometnih zrakih za začetek in konec naselja. Krajevni leksikon Slovenije, ki sedaj izhaja in katerega druga knjiga iz leta
1971 obsega tudi Dolenjsko, daje za vsako občino posebej opis vseh krajev po abecednem redu; zajeti so seveda le kraji s samostojno hišno numeracijo, za naselja brez lastne numeracije pa najdemo podatke med besedilom o krajih, katerih ime nosijo na svojih hišnih številkah. Ti števili oddelki so se od leta 1770 le malo izpremenili. S tem nočemo reči, da so hiše ohranile iste številke, kakor so jih dobile v začetku. Narobe, v okviru enega števnega oddelka so že zelo velikokrat izprcminjali vrstni red hišnih številk. Po določenem krajšem ali daljšem času je to zmeraj znova postajalo nujno, saj so nove, pa tudi opuščene ali uničene hiše zmanjšale ali celo onemogočile preglednost. Toda to so le spremembe znotraj števnih oddelkov. Na zunaj pa so se števni oddelki zelo malo spreminjali, to sc pravi, Ic malo so jih opuščali, združevali, cepili ali ustvarjali nove.
Na ozemlju grosupeljske občine jc bilo v začetku 209 števnih oddelkov, danes jih je 213. Pred sto leti (1869) je štel en kraj povprečno 100 prebivalcev, danes jih šteje 106 (po podatkih za leto 1961). Sprememb je bilo torej le malo. Osredek in Obolno sta sc oddvojila že v drugi polovici prejšnjega stoletja in postala vsak zase samostojen kraj. Vodice so svojčas šteli k Predstrugam; še pred prvo svetovno vojno so dali kraju dvojno ime »Vodice-Predstruge«, zdaj pa je vsako od teh dveh naselij samostojno. Podobno se je v novejšem času Cikava osamosvojila od Sel, Cušperk od Male Račne. Ivančna gorica dolgo ni imela svoje lastne hišne numeracije. Prvotno naselje je spadalo pod Stično.
Ko so zgradili dolenjsko železnico in tu postavili stisko železniško postajo, je začela Ivančna gorica rasti in se razvijati. Nove hiše so nastajale na stičišču dveh občin in dveh katastrskih občin. Del naselja je bil v katastrski občini Stična, v občini Šentvid, te hiše so nosile hišne tablice z imenom Stična. Drugi del naselja je bil v katastrski občini in občini Gorenja vas, tu je stala tudi železniška postaja. Hiše na tem ozemlju so nosile tablice z napisom Mlcščevo. Samostojen kraj z lastnimi hišnimi številkami jc postala Ivančna gorica šele po drugi svetovni vojni. Naselje Boštanj je po osvoboditvi nehalo obstojati kot samostojno, priključili so ga Velikemu Mlačevu. Samostojno naselje je nehala biti tudi Stranska vas, ki je bila pripojena rastočemu Grosuplju. Videm in Gmajna sta bila v petdesetih letih združena v kraj Krka.
Nekaj krajev je spremenilo svoje ime. Za marsikak sestavljen kraj so bili v začetku v zadregi, kakšno uradno ime naj mu dajo, pa so zato uporabljali sestavljeno ime, na primer Bojanji vrh in Polje (pri Muljavi), Vrh in Griže (pri Stični), Pristavlja vas in Dol (pri Šentvidu) in podobno. Seveda je bilo to preokorno; zato je eno od teh imen sčasoma iz uradnega naziva izpadlo, drugo pa se je uveljavilo kot uradno ime za celoto. Tako se glasijo danes krajevna imena samo Bojanji vrh, Griže in Pristavlja vas. Kraj Farški kal, ki je ves čas obsegal Farški kal in Mali kal, se danes imenuje Mali kal. Šcntjurij jc spremenil ime v Pod-tabor, Hudo v Malo Hudo. Mnogim krajem so dodali pridevke, da bi jih ne zamenjevali z drugimi kraji istega imena: ena Podgorica je dobila ime »pri Šmarju«, druga »pri Podtaboru«, ena Pristava »nad Stično«, druga »pri Višnji gori«, Sela so »pri Dobu«, »pri Šmarju« in »pri Višnji gori«.
II.
Štirinajst let po oštevilčenju hiš se je začelo v naših deželah uvajanje druge moderne, še danes pomembne enote: katastrske občine. V svoji težnji po te-
meljiti davčni reformi, ki naj bi v precejšnji meri okrnila predpravicc graščakov, zemljiških gospodov, je cesar Jožef II. z odredbo 2. novembra 1784 določil, naj se izvede katastrska regulacija. Ta katastrska regulacija naj se izvede po občinah, tako da se bodo upoštevala vsa zemljišča znotraj občine, pa naj bo njih lastnik kdorkoli, in da meje zemljiških gospostev ne bodo imele nobene vloge Občina naj bo enaka števnemu oddelku. Le tam, zlasti v goratih predelih, kjer so števni oddelki premajhni, naj se v eno občino združi več števnih oddelkov in se ji da ime najpomembnejšega naselja, šteje pa naj 40 ali 50 hiš in posestev3. V večini naših pokrajin so bili števni oddelki prav očividno premajhni, tako zlasti na Dolenjskem. Zato so tu praviloma združevali več števnih oddelkov v eno katastrsko občino. Na ozemlju današnje grosupeljske občine je bilo, kot smo rekli, 209 števnih oddelkov. Iz njih so napravili 50 katastrskih občin, torej je ena zajemala povprečno po 4 števne oddelke. Samo v treh primerih sta števni oddelek in davčna občina zajemala isto ozemlje. Ti so: Kompoljc, Luče in Višnja gora. Višnjo goro so kot mesto očividno obravnavali nekoliko drugače kot druge kraje, saj so ji dali katastrsko občino, ki je bila daleč najmanjša na vsem ozemlju današnje grosupeljske občine in je zajemala le mesto brez okolice. Merila je le 23 hektarov; druga najmanjša katastrska občina na grosupeljskem ozemlju je bila sedemkrat večja.
Te prve, po cesarju Jožefu II. imenovane jožefinske katastrske občine so skoraj brez sprememb uporabljali Francozi za časa svoje vlade v Ilirskih provincah (1809—1813). Na francoske katastrske občine se je prav tako skoraj brez sprememb naslonila avstrijska uprava, ko je znova prevzela oblast v deželi, samo da jih je imenovala »podobčine« (Untcrgemeindcn). Leta 1817 je bila v davčne namene odrejena nova splošna izmera vseh zemljišč. Geometri so izrisali katastrske mape v merilu 1 : 2880. Po cesarju Francu je dobil ta kataster ime franciscejski. Za naše kraje je bil sestavljen v glavnem okrog leta 1825. Ozemeljska razsežnost teh novih franciscejskih katastrskih občin se je večinoma naslonila na dotedanje podobčine. Te katastrske občine so ostale do današnjih dni. tu pa tam sicer nekoliko spremenjene, po večini pa prav take, kot so bile. Svojo vlogo (seveda precej drugačno, kakor pred sto leti) igrajo v našem pravnem in davčnem sistemu. V zakonih o upravni razdelitvi je ozemlje vsake občine opredeljeno in določeno s katastrskimi občinami (ali njihovimi deli), ki so na občinskem ozemlju, in z naselji, ki so po posameznih katastrskih občinah
Vrnimo se zdaj v današnjo grosupeljsko občino. Rekli smo, da je na njenem ozemlju nastalo 50 jožefinskih katastrskih občin. Francozi so s svojimi preureditvami dvignili število katastrskih občin na 53, ob urejanju francisccjskcga katastra pa so uvedli 51 katastrskih občin. Prav toliko jih je še danes. Od teh jih je 50 v celoti na ozemlju grosupeljske občine. To so: Blečji vrh, Polica, Stara vas, Grosuplje, Stranska vas, Sela, Šmarje, Mali vrh, Ponova vas, Slivnica, Žalna, Luče, Ilova gora, Račna, Velike Lipljene, Cesta, Zdenska vas, Zagorica, Vidcm--Dobrepolje, Podgora, Kompoljc, Lcskovec, Mctnaj, Ccšnjice, Bukovica, Temenica, Male Dole, Šentvid, Stična, Dobrava, Dedni dol, Višnja gora, Krška vas, Draga, Hudo, Radohova vas, Podboršt, Velike Pece, Gorenja vas, Vrhe, Muljava, Dob, Valična vas, Zagradcc, Sušica, Krka, Podbukovje, Veliko Globoko, Ambrus, Višnje. Ena sama davčna občina (Vino) je razdeljena na dve občini: večina je
3 ). Polec: Kraljestvo Ilirija, Ljubljana 1925, str. 135.
Zbornik občine Grosupije VII. 1975 277
v grosupeljski občini, dobra desetina z. naseljem Drenik pa spada v občino Ljubljana—Vič—Rudnik.
Kakor vidimo, je bilo sprememb v številu katastrskih občin prav malo. Če izvzamemo dve kratkotrajni posebnosti francoske dobe, ki pa se nista obnesli, so bile vse spremembe v 190 letih v tem, da so Francozi uvedli novo davčno občino Ilova gora, da so po odhodu Francozov ukinili občino Mlačevo in jo pripojili Slivnici in da se je kot franciscejska katastrska občina pojavil Dedni dol, ki je bil dotlej pri Leskoveu. Nekaj je bilo sprememb v obsegu davčnih občin. Spodnje in Zgornje Duplice so spadale najprej v katastrsko občino Bleč-ji vrh (tako kot Dolenja in Gorenja vas, Troščine, Mali Konec in Kožljevec). Francisccjski kataster jih je pripojil davčni občini Stara vas. Ta primer nam kaže, da jožefinske, pa tudi francoske katastrske občine še niso bile vse in povsod docela moderno urejene, ampak, da ponekod kljub navodilom niso bile sestavljene iz enega samega kosa. Tako je bilo ozemlje Spodnjih in Zgornjih Duplic, ko je spadalo k katastrski občini Blcčji vrh, od vseh strani obdano od ozemlja drugih katastrskih občin (Velika in Mala Stara vas je spadala k davčni občini Stara vas, Polica, Peč in Sp. Brezovo pa k davčni občini Polica) in ločeno od glavnega dela lastne katastrske občine Blečji vrh. Take, z moderno upravo nezdružljive poteze so bile dokončno odpravljene šele s franciscejskim katastrom. Vasico Sad, ki je prvotno spadala v katastrsko občino Zagorica (v sedanji trebanjski občini), prav tako kot Dobravica, Bič in Pristavica, so ob urejanju fran-ciscejskih občin prestavili v katastrsko občino Dob, kjer so bili tudi Rdeči kal. Hrastov dol, Trnovica in Lučarjev kal. V novejšem času se je povečalo ozemlje davčne občine Zagradec, ki ji je iz katastrske občine Šmihel pri Žužemberku pripadlo področje Dečje vasi. Nekaj katastrskih občin je izpremenilo ime. Tako je katastrska občina Udje spremenila ime v Vino po koncu Ilirskih provinc. Male Lipljene so postale po francoskem času Lipljene, v franciscejskem katastru pa Velike Lipljene. Velika Loka je v drugi polovici prejšnjega stoletja spremenila ime v Žalna, katastrska občina Videm pa po prvi svetovni vojni v Videm-Dobre-polje.
III.
Kasnejše od konskripcijskih občin in od davčnih občin so upravne ali, kakor so jih tudi imenovali, politične ali krajevne občine. Dasi je že Jožef II. hotel dati svojim katastrskim občinam določene upravne funkcije, moramo vendarle reči, da so prave upravne občine uvedli šele Francozi4. Vsako občino je vodil župan s pomočniki in občinskim svetom, sestavljenim iz 12—20 članov, odvisno od tega koliko je štela občina ljudi. Vsi ti funkcionarji in svetovalci so bili imenovani iz. vrst najbogatejših in naj izobraženci ših prebivalcev5. Občina je nosila ime komuna (commune), županstvo pa merija (mairie), po županu, ki se je (tudi v slovenščini in nemščini) imenoval mer (mairc). Občine so bile precej velike, večje kakor pozneje v času Avstrije in tudi stare Jugoslavije. Šele ko smo po osvoboditvi uvedli občine, so te ponekod žc leta 1952, drugod (tako tudi na grosupeljskem ozemlju) pa leta 1955 po velikosti ozemlja presegle francoske občine. Na vsem Kranjskem sta le dve francoski občini šteli manj kakor 2000 pre-
4 S. Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 379.
5 iS. Vošnjak: Ustava in uprava ilirskih dežel, Ljubljana 1910, str. 166.
bivalccv. Ozemlje današnje grosupeljske občine je spadalo v sedem francoskih občin: tri so bile v celoti na današnjem občinskem ozemlju, dve večinoma, dve pa sta imeli središče in večino ozemlja izven današnje grosupeljske občine. Občina Šmarje je štela današnje katastrske občine Lanišče (ki je zdaj v občini Ljubljana—Vič—Rudnik), Mali vrh, Šmarje, Sela, Stranska vas, Grosuplje, Po-nova vas in Slivnica ter je imela 2932 prebivalcev6. V občini Višnja gora so bile današnje davčne občine Stara vas, Blečji vrh, Polica, Dedni dol, Dobrava, Lesko-vec, Žalna, Luče, Ilova gora, Kriška vas, Višnja gora, Draga in Hudo — tu je živelo 2S64 ljudi. Občina Stična je obsegala današnje katastrske občine Muljava, Gorenja vas, Stična, Metnaj, Šentvid, Velike Pece, Radohova vas, Cešnjice in Bukovica s 3085 prebivalci. Sosednja občina proti vzhodu je bila Veliki Gaber (2764 prebivalcev), vanjo so spadale današnje katastrske občine Dob, Podboršt, Male Dole in Temenica, ki so zdaj v grosupeljski občini, Sobrače, ki je zdaj v litijski občini ter Zagorica, Stehanja vas, Veliki Gaber, Prapreče, Dolga njiva in Mali Videm, ki so zdaj v trebanjski občini. V občino Krka so spadale današnje davčne občine Vrhe, Sušica, Krka, Podbukovjc, Zagradcc, Valična vas, Veliko Globoko, Ambrus in Višnje; štela je 2999 prebivalcev. Občina Dobrepoljc je obsegala davčne občine Račna, Cesta, Zdenska vas, Videm-Dobrepolje, Podgora, Zagorica, Kompolje, ki so danes v grosupeljski občini, pa še Potiskavec in Pod-tabor, ki sta danes v kočevski občini. Štela je 2995 ljudi. Današnji grosupeljski katastrski občini Vino in Velike Lipljcne sta v francoskem času spadali v občino T ur jak, ki je štela 2466 prebivalcev in zajemala še katastrske občine Turjak, Osolnik, Krvava peč in Selo.
Ko je francoska oblast propadla, so Avstrijci ureditev občine in pristojnosti njenega vodstva ukinili, občino samo kot enoto pa so ohranili; uvedli so nekako dvojnost francoske upravne in katastrske občine: prvo, francosko občino so preimenovali v glavno občino (Hauptgemeinde), drugo, katastrsko v podob-čino (Untergcmeinde); obema so dali, ker je potrebovala okrajna gosposka podrejeno pomoč, občinske rihtarje — v glavnih občinah nadrihtarje (Oberrrichter), v podobčinah rihtarje (Richter). Ne eni ne drugi niso imeli kljub svojemu lepemu imenu (Richter pomeni sodnika) nikakršnih sodnih funkcij in sploh le zelo malo pravic; bili so le bolj orodje v rokah okrajnih gosposk. Ta sistem je ostal vse do revolucije leta 1848.
17. marca 1849, ko je avstrijski dvor v glavnem že zmagal nad revolucijo, je izdal cesar Franc Jožef začasni občinski zakon. Kljub takemu političnemu položaju se je v zakonu še močno kazal vpliv revolucije. Zakon je pomenil za večino slovenskega ozemlja prvo obnovo moderne upravne ali politične občine po času francoskih Ilirskih provinc. Še več, občinska vodstva zdaj niso bila nič več imenovana, kakor je bilo še v francoski dobi, ampak voljena od prebivalstva — vendar dolgo časa še po zelo omejeni, samo za davkoplačevalce veljavni in neenaki volilni pravici. Poleti 1850 so bile na Kranjskem prve občinske volitve7. Poseben problem je bil, kako velike naj bodo nove občine. Začasni občinski zakon je postavil načelo, naj bodo politične občine po velikosti enake katastrskim občinam, vendar s tremi izjemami: čc kje že obstojajo večje občine, če se ka-
6 Podatki o prebivalstvu po Erganzungs-Sammlung der . Gesetze und Verordnungen, vvelehe tur das Herzogthum Krain und den Villacher Kreis . . ■ erlatsen vvorden sind, Erster Theil, 2te Abtheilung (1814), Laibach 1836, tabela k str. 140.
7 I. Poteč: Uvedba občin na Kranjskem I. 1849/50 (Zgodovinski časopis 6/7, 1952/3, str. 712
taslrske občine želijo združiti v večje občine in če kaka davčna občina nima dovolj sredstev, da bi lahko obstojala sama zase. To načelo je pomenilo nadaljevanje tendenec, ki smo jo videli že pri Jožefu II., tendence, da bi katastrska občina prerasla v politično občino. Za naše dežele, ki so bile pod Francozi, je to pomenilo odmik od koncepta večje občine, kakor so ga uveljavile Ilirske province. Kako velika je bila razlika med tema dvema konceptoma, nam kaže naslednji podatek: franciscejskih davčnih občin na Kranjskem je bilo 931, francoskih komun pa samo 1248, to se pravi, da so bile sedem in polkrat večje od katastrskih.
V praksi so se že takoj v začetku, ko so ustvarjali prve občine po novem začasnem zakonu, začeli spori o tem, kakšne naj bi bile občine: majhne, v velikosti katastrske občine, ali večje. Ljudje so si večinoma želeli majhnih občin. Imeli so občutek, da bodo, če se združijo s sosednjimi katastrskimi občinami ali priključujejo večji občini, ostali v manjšini in da bodo njihove želje in težnje ostale neupoštevane. Tudi spori z bližnjimi vasmi so dostikrat delovali v istem smislu. Oblast, deželne vlade, deželni zbori ali okrajni glavarji so večinoma hoteli večje občine, češ da bodo samo take zmožne življenja, uspešnega gospodarjenja in avtonomnega razvoja, zlasti v prvem času pa so tudi trdili, da v malih občinah ni najti za vodstvo občine sposobnih in doraslih ljudi. Ponekod so se ljudje vendarle odločili za večje občine ali pa so jih k temu zlepa ali zgrda pregovorili ali prisilili okrajni glavarji. V petdesetih letih jc nastala na Kranjskem 501 občina. V šestdesetih letih devetnajstega stoletja je bila v mnogih krajih izvršena kampanja za združevanje malih občin v večje. Tako so v postojnskem okraju, kjer se je sprva vsaka od 22 katastrskih občin konstituirala v posebno politično občino, v tem času zmanjšali število političnih občin na pet. Posledica te kampanje je bila, da jc bilo leta 1869 na Kranjskem 347 občin. Pozneje se je stanje nekoliko spremenilo v nasprotno smer, tako da je bilo ob koncu prve svetovne vojne na Kranjskem 368 občin. Povprečno sta prišle na eno politično občino dve in pol katastrski občini. Občine so bile še vedno znatno manjše kot pa v francoskem času — na eno francosko so prišle tri avstrijske. Položaj je bil seveda po posameznih pokrajinah in okrajih precej različen, nekje so prevladovale manjše, nekje večje občine. Zanimivo pa je, da je ponekod že v začetku, takoj leta 1849, zmagala francoska tradicija: občine Cerklje, Stara Oselica (na škofjeloškem ozemlju) in Medvode na Gorenjskem, Krško, Krška vas, Raka, Studenec pri Sevnici, Šentjernej, Škocjan na Dolenjskem in Kostel ob Kolpi so imele prav isti obseg kakor v francoskem času9.
Na ozemlju današnje grosupeljske občine so ves čas prevladovale male občine. V začetku jih je nastalo 33 (če upoštevamo tiste, ki je bilo njihovo občinsko središče na današnjih grosupeljskih tleh), katastrskih občin pa je bilo 53 (šteli smo morali zraven še dve, ki sta danes v drugih občinah). 23 občin je bilo po velikosti enakih katastrski občini, po prebivalstvu pa so štele od 150 do 650 ljudi, najmanj v občini Hudo, največ v občini Velika Loka (pozneje imenovana Žalna). Bile so to občine Velike Lipljcne, Račna, Kompolje, Slivnica, Blečji vrh, Police, Dedni dol, Dobrava, Lcskovec, Velika Loka (Žalna), Luče, Kriška vas,
8 S. Puchleitncr: Die Territorialeinteilung der lllvrischcn Provinz Krain unter franzosiseher Vervvallung (Mitteilungen des Musealvereins ftir Krain 15. 1902, sir. 134).
9 1'rav tam str. 137, navaja pa še nekatere občine, ki so dobile isti obseg kakor v francoskem času šele v- šestdesetih letih.
Višnja gora, Draga, Hudo, Gorenja vas, Muljava, Velike Pece, Dob, Podboršt, Ra-dohova vas, Češnjice in Bukovica, štiri občine so štele po dve katastrski občini: Šentjurij (Podtabor), Podgora, Zagradcc, Temenica. Prav tako štiri so imele po tri katastrske občine: Šmarje, Videm-Dobrepolje, Ambrus, Šentvid pri Stični. Ena sama občina je imela štiri davčne občine (Grosuplje), ena pa pet (Krka, kamor jc spadala v začetku tudi katastrska občina Ilova gora). Po prebivalstvu je bila največja občina Šentvid z 2000 ljudmi, za njo pa nista dosti zaostajala Grosuplje in Krka. Velikosti francoskih občin, kakor vidimo, ni dosegla nobena.
Po petdesetih letih se je stanje kaj malo spremenilo. V šestdesetih letih sta se združili občini Blečji vrh in Polica v občino Polica, občini Dobrava in I.es'co-vec v občino Leskovec. Katastrsko občino Ilova gora so pozneje iz. občine Krka preselili v občino Račna. Tako stanje jc trajalo potem vse do leta 1933. 14. marca 1933 je izšel nov zakon o občinah, ki se je postavil na stališče, da morajo biti občine večje. Sledila je obsežna komasacija občin, ki je znižala število občin v tedanji jugoslovanski Sloveniji skoraj za dve tretjini, na našem grosupeljskem ozemlju pa od 31 na 10. Na pritožbe je prišlo do popravkov, ki so število občin spet nekoliko dvignili. Na ozemlju grosupeljske občine je bilo do druge svetovne vojne 12 občin. Te komasacijske reforme pa vendarle še niso dosegle obsega francoskih občin. Edino nova občina Videm-Dobrepolje se je, kakor so jo uredili septembra 1933, močno približala obsegu francoske dobrepoljske komune: manjkalo ji jc edinole področje katastrske občine Račna.
V času komasacij je prišlo še do ene pomembne spremembe. Konec je bilo dotedanje ozke povezave med katastrsko občino in občino. Doslej so bile občine obvezno sestavljene iz celih katastrskih občin, ene, dveh ali več. će so hoteli spremeniti občinske meje tako, da bi samo deli katastrske občine prešli v drugo občino, je bilo treba najprej spremeniti meje katastrske občine ali ustanoviti (iz dela prejšnje) novo katastrsko občino, potem pa so se šele lahko spremenile občinske meje, tako da so bile občine spet sestavljene samo iz celih katastrskih občin. To načelo je bilo praktično sicer že kršeno med prvo svetovno vojno, zdaj pa tudi po zakonu ni bilo več zveze med občino in katastrsko občino. Katastrske občine so se začele deliti, nekaj krajev so dodelili eni, nekaj drugi občini.
Razvoj upravnih enot na ozemlju današnje grosupeljske občine od leta 1933 naprej je lepo opisan v Zborniku občine Grosuplje za leto 1970, pa zato naše razpravljanje tu lahko končamo.
RIHARD JAKOPIČ: SIPINE
Stane Mikuž
Spominu slikarja Franceta Zupana
Da nam bo naslov jasen, naj takoj v začetku povemo: Gre za podobe našega znamenitega slikarja-imprcsionista Riharda Jakopiča, ki se tako imenujejo. In kaj naj te Sipine zanimajo naš zbornik, ki se v glavnem le bavi z domačimi, krajevnimi dogodki preteklosti in sedanjosti? Tudi na to vprašanje moramo odgovoriti: Jakopičeve Sipine so nastale v Šmarju in imajo tako v naši publikaciji absolutno domovinsko pravico. Sedaj pa preidimo »in medias res« ter poizku-šajmo odgrniti tančice skrivnosti, ki prekrivajo te pomembne podobe.
SI. 1 — Šmarska drča
Zupan, Katalog razstave, Ljubljana 1967.
Da je Jakopič slikal v Šmarju sem prvič zvedel leta 1934. Tedaj sem se — študent negodnik — lotil ra/iskav šmarskega dekanijskega arhiva ter sem v ta namen določil dva počitniška meseca. Vprašanje je bilo le, kje in kako bom stanoval ter sc preživljal ta čas. Tedaj sem se spomnil našega dobrega družinskega prijatelja dr. Ivana Laha, ki je živel v Šmarju in imel v Gorenjem koncu lastno hišo. Oglasil sem se pri njem, sprejel me je z značilno slovansko široko-grudnostjo, ki je bila njemu lastna in ko je zvedel za namen mojega dela, mi je v svoji hiši oskrbel i posteljo i hrano. Cez dan sem se sklanjal nad prašnimi in orumenelimi listi in jih študiral, takole proti večeru pa je prišel dr. Lah: »Dovolj je za danes, greva na sprehod-« — in sva šla. Mimo Janca, mimo Šor-rnovega hriba, čez. Puljče nad Drčo na Razdrlo ter odtod domov. Bili so to imenitni sprehodi, pisatelj mi je spotoma pripovedoval kako je pisal in kom poni ral svoje knjige ali pa mi je razlagal razne dogodivščine iz svojega razgibanega življenja. Dobro pa sc spominjam — naj sva se menila o tem ali onem — vedno je pisatelj nazadnje napeljal pogovor na Šmarje, na vas katero je neizmerno ljubil. In tako mi je nekega dne doma s ponosom pokazal pet ali šest malih poslikanih plalen: »Poglej Jakopičeve študije, ki mi jih je mojster poklonil Prejšnja leta je večkrat prihajal v Šmarje in slikal, pa se je potem oglasil pri meni. Ali veš kaj pomeni, da je Rihard Jakopič slikal naš kraj?« — In glejte zlomka, snovi tistih platen sem domala povsem pozabil, medlo se spominjam le enega samega motiva njive z zrelim žitom in gozdom v ozadju, če bi takrat bolje odprl oči, bi morda med študijami zagledal tudi Sipine, pa si nc bi kasneje toliko belil glave — in tega članka ne bi napisal!
Vednost o Jakopičevi slikarski prisotnosti v Šmarju pa sem vestno ohranil v spominu. Kasneje, ko sem sc začel intenzivneje baviti z zgodovino in občasno ter skromno tudi s problemi Jakopičeve umetnosti, ko sem spoznal na razstavah vrsto njegovih del in sem se tudi osebno seznanil z mojstrom, pa nisem slikar-jevega »šmarskega obdobja« vendarle nikoli pobližje načel. Morda se mi je to zdelo nevažno spričo tolikih drugih problemov, ki so počivali nerešeni in neraziskani okrog Jakopičevega ustvarjanja. Nisem načel tega vprašanja, dokler — dokler nisem srečal Sipin!
Na kateri razstavi sem jih prvič videl sc nc spominjam več. Toda videl sem jih in takoj so se mi vtisnile v spomin ter sprožile v meni nekaj vprašanj. Najprej vprašanje, odkod je slikar vzel ta motiv in kaj pravzaprav predstavlja? Slikar je upodobil pogled na nekak peščeni svet, ki se na vrhu zaključuje kot dvokapna streha, v sredi na njej stoji drevesce, takoj nad obzorjem pa je modro nebo. Sonce sije na pesek, posipajoča se rdečkasta zemlja in raznovrstnost tal pa so dali mojstru priložnost za vrsto sijajnih barvnih odtenkov. Motiv je torej povsem preprost, tipično impresionističen bi lahko rekli, slikarja ni posebno zanimal predmetni »kaj«, temveč oblikovni »kako«. Toda odkod ta motiv? Naša umetnostnozgodovinska znanost je Jakopičevo umetnost že precej dobro raziskala. Danes nam je npr. povsem jasno, da se je Jakopičevo slikarsko delo osredotočalo okrog določenih motivov, ki nam dovoljujejo kategorizacijo. Tako poznamo n.pr. Jakopičeve Breze kot določeno skupino, potem Savo, Križanke, Pri klavirju i.p. Toda v nobenega teh razdelkov ne spadajo podobe Sipin, dasi so nekatere izmed njih zajetnega formata, kar nam tudi dovoljuje sklepanje na umetnikovo ustvarjalno zavzetost ob tem motivu. Beseda »sipine« je po smislu povezana s peskom, motive bi morali torej iskati nekje med obsavskimi pejsaži,
SI. 3 — Rihard Jakopič: Šmarska drča (sipina)
na protleh, med bregovi razjedenimi od vode i.p., pa vendar ta snov po karakterju (ni gorenjska in spada zatorej v nek drugi svet! In tu se sedaj začenja drugo vprašanje, ki ga je v meni sprožil sipinski motiv! Motiv se mi je namreč zdel znan, nekje sem ga ne samo videl, temveč tudi doiivel — toda kje in kdaj?
Velik korak naprej za odkritje skrivnostnega motiva Jakopičevih Sipin je napravila umetniška razstava slikarja Franceta Zupana. (Mestna galerija, Ljubljana, 1967. 1.) V katalogu razstave je Špclca Čopičcva v Zupanovem življenjepisu napisala tele vrstice:
»Takoj po vojni je (Zupan) slikal z Jakopičem in Pavlom Gustinčičem v Šmarju na Dolenjskem, kjer je Zupanov oče kupil majhno kmečko hišico. Tam so nastale različne sipine in peščene jame. »— Tako torej — stari Kraševec iz Šmarja bi zdaj dejal: »Fertig baraka« — kar je v njegovem jeziku pomenilo »Opravljeno je ...« — motiv Sipin (in peščenih jam) je nastajal potemtakem v Šmarju in v najbližnji okolici. Ampak, glejte, zlodej dvoma mi je, komaj sem se ob dobri novici oddahnil, vnovič zašepetal: »KJE pa so v Šmarju, dragi prijatelj, Sipine in peščene jame?
Kolektivna razstava podob Riharda Jakopiča v ljubljanski Moderni galeriji leta 1970. nam je v marsičem osvetlila lik ter delo našega mojstra in je tudi ob Sipinah povedala nekaj tehtnih besed. Predvsem nas je presenetilo število podob s to snovjo (glej Katalog, razstave štev. 207—212, 214—216, 218-torej deset
slik in vsaj pet risb), kar priča, da se je slikar s temi motivi zavestno in z vso umetnostno vnemo pečal. Najstarejša podoba je datirana Z 1. 1919, najmlajša pa z letom 1924. Kot je bilo pri Jakopiču običajno, je snov samo precej variiral tako kar se tiče slikarskega stala, kakor tudi dnevnega časa, oddaljenosti od snovi i.p. Ohranjene podobe so torej precej različne, vendar pa vse kažejo na nek določen, enoten in konkreten krajinski motiv. Ostane pa nam še vedno vprašanje — KJE je v Šmarju ta košček zemlje, ob katerem je izpel svojo slikarsko poemo naš odlični Jakopič?
Z zdaj na žalost že pokojnim slikarjem Francetom Zupanom, sva se večkrat srečala na cesti pred stiškim dvorcem. On je prihajal s trga, kjer je nakupoval razno robo za dom, podpisani pa na Pedagoško akademijo, kjer je imel predavanja. Vedno pa sva se kaj malega pogovorila, to ali ono, kar jc pač nama prišlo na misel in v besedo. Zadnjikrat sem ga videl dober mesec pred smrtjo in ko sva se že poslovila in je odhajal, sem ga nenadoma poklical in vprašal: »Mojster, Jakopičeve Sipine, kje so pravzaprav v Šmarju?« Ustavil se je in dejal: »Sipine? Ce greste iz Razdrtega čez most proti Šmarju, pelje na desno cesta do
SI. 2 — Rihard Jakopič: Sipina
majhnega kamnoloma.« »I, saj to je pa šmarska Drča,« sem se zavzel!« Ja, tako ji menda pravijo«, mi je pritrdil slikar.
Tako vidite sem se pravzaprav preprosto dokopal do rešitve uganke. Jakopičeve Sipine so torej staroslavna šmarska Drča, znamenito igrišče otrok moje generacije in plodni rudnik za drobceni pesek, ki smo ga rabili za izdelavo peščenih križev na grobovih na vernih duš dan. To je drča, ki smo jo otroci čutili dobesedno s konicami prstov, ko smo plezali po hladnem, vlažnem pesku, včasih tudi z opraskanimi komolci in koleni ter ljubimi represalijami staršev. To je bila naša lepotica, s svojimi stoterimi mikavnostmi, ljubili pa smo jo tako kakor edino še Ponikve in pa Bajer. — In glejte, odtod moje doživetje Sipin, odtod moje misli, ki so slutile skrivnost, prave poti pa niso mogle poiskati. Da so Sipine Šmarska Drča je zame jasna stvar. Toda kako bo bralec sprejel te vrstice, je pa drugo vprašanje. Morda mi bo očital da sem svoja dokazovanja prepletel z otroškimi spomini, kar je gotovo subjektivna in nedopustna stvar, morda pa tudi poteku vse zgodbe, kot sem jo razpletel doslej ne bo kaj prida verjel. Zatorej se poslužimo še zadnjega! Poglejmo fotografijo današnje Drče! (si. štev. 1) Levo pelje pot proti Šmarju, na desni pa se dviguje kamnolomova stena, ki kaže na vrh zares trikotniško ledenco. Toda preden bomo fotografijo primerjali z Jakopičevo sliko, moramo pripomniti, da se je Drča v petdesetih letih, kar smo jo zapustili kot otroci (in kakršno je videl tudi Jakopič) močno izpremenila. Na vrhu rastejo zdaj dovolj visoki borovci, ki zakrivajo nekdanje obzorje, prej je bila tamkaj gmajna, porastla z nizkim grmovjem in drevescem,
SI. 4 — Rihard Jakopič: Kamnolom
ki ga je naslikal Jakopič. Desno od telegrafskega droga, ki je viden na fotografiji je bila Drča povezana do tal s pasom s travo porastle zemlje, ki je delila kamnolom nekako na dva dela, večjega in manjšega. In končno je bil tedaj kamnolom v rabi, zato so bile barve bolj sveže in intenzivne, danes pa je skalovje prepregla nekaka sivina. Poglejmo sedaj Jakopičevo podobo (si. Št. 2)! Slikat je upodobil Drčo z istega stala kot naš fotograf, če odštejemo danes zarastli vrh, se oblike slike in fotografije v glavnih obrisih povsem skladajo, le, da je Jakopič odpravil zeleni pas in strnil kamnolom v enoto, tako, kakršna je danes. Zanimiva pa je druga podoba (si. št. 3), kje je slikar upodobil Drčo z leve strani (odkoder je fotografija nemogoča) in bližje. Sedaj so narastle nadrobnosti, pa tudi Drča sama je postala plastičnejša in prostornejša. Vse pa kaže, da je slikarju za drugo sliko služila kot podlaga risba, ki se nam je ohranila (si. št. 4). Jakopiča je očitno zanimala razgibana, skoraj baročna oblika kamnoloma od blizu, še važnejša pa so bila tedaj zanj barvna vprašanja, ki pa jih je svojsko reševal od primera do primera.
Jakopič je stopil prvič pred šmarsko Drčo leta 1919. Tedaj je prva svetovna vojna minila, ves svet se je oddahnil in z njim tudi umetnik. V spremstvu mladih učencev, ki so z zaupanjem gledali v mojstra, se je moral počutiti Jakopič, ko je stal pred novim motivom kot prerojen. Zdi se mi, da je ob deviški belini šmarske Drče hotel slikar preizkusiti vso svojo barvno virtuoznost in znanje.
Končajmo zgodbo! K Jakopičevi »Luži v Šmarju« in drugim šmarskim motivom pa se bomo ob priliki še povrnili.
IZ VISNJEGORSKE MESTNE IN ŠOLSKE KRONIKE
Cvetko Budkovič*
Kraj je bil obljuden že. v predzgodovinski in rimski dobi. Na hribu Gradišče je stalo starokeltsko in rimsko taborišče, mimo katerega je vodila cesta Kmona-Ncviodunum (Drnovo). Ob njej je bržkone stalo na kraju sedanje Višnje gore mesto Magniana.
V srednjem veku je bil predhodnik Višnje gore današnji Stari trg, ki ga viri omenjajo že v 12. stoletju; kot trg imenujejo ta kraj prvič leta 1269. Leta 1444 mu je potrdil stare pravice in svoboščine — na primer krvno sodstvo in a/.ilsko pravico — cesar Friderik III., ki je kmalu nato tržanom dovolil še prosto volitev trškega sodnika in določil meje trškega pomerija (1. 1461).'* Žc leta 1460 je bila v trgu cesarska mitnica; tržani so jo imeli v najemu do leta 1463.
Zaradi turške nevarnosti so se tržani po letu 1478 preselili iz današnjega Starega trga na bližnji grič in tam se je razvila Višnja gora. Istega leta ji je dal cesar Friderik III. mestne pravice. Mesto so obdali z. obzidjem, od katerega je danes ohranjen le še majhen del, predelan v stanovanje (tako imenovani »cvinger«). Znake lastnega sodstva (sodno žezlo) še danes hranijo v mestnem arhivu poleg drugih znamenitosti. Tako imajo n. pr. zastavo z. grbom Auersper-gov, cesarske privilegije, med njimi originalno ustanovno listino iz leta 1478 in polžjo lupino.
Simbol nekdanje višnjegorske veličine je priklenjen polž, proslavljen v številnih pripovedkah. Kot polži drugih slovenskih mest in trgov ima gotovo tudi višnjegorski polž svoj izvor v dragoceni polževi lupini — školjki, vdelani v bar-žun in masivno zlato. Iz. školjke so mestni očetje ob slovesnih prilikah pili. Školjko so prikovali z zlato verižico na leseno podnožje. Mesto je imelo tudi svoj pečat in grb.
Največ meščanov je bilo obrtnikov; v 16. stoletju so se organizirali v cehe. Tako so nastali kovaški, usnjarski, čevljarski in krojaški ceh. Najštevilnejši je bil čevljarski, ki so ga ustanovili leta 1540 in je imel svoj dom »jepergo«, svojo zastavo, svoj oltar v mestni cerkvi in vrsto privilegijev, ki jih še danes hranijo potomci mojstrov v cehovskih skrinjah. V mestu je cvetela trgovina. Cesar Friderik III. je že z ustanovno listino premestil iz Št. Vida pri Stični v Višnjo goro tri letne sejme. Pozneje so jih opustili, ker so mesto izropali Turki. Leta 1514 je cesar Maksimiljan ponovno podelil mestu letni sejem, cesar Leopold pa je leta 1685 potrdil poleg nedeljskega tržnega dneva še tri sejme, katerih pravice so podaljševali cesarji: Karel VI. leta 1729, Marija Terezija 1742 in Jožef II. leta 1782. Jožef II. je prestavil tedenski tržni dan iz. nedelje na petek.
Cesar Ferdinand I. je dovolil leta 1843 še osem sejmov.
* 61001 Ljubljana, YU, profesor in ravnatelj Glasbene šole Vič-Rudnik. '   pomerij gr. — območje mestne občine
V 16. stoletju je postala Višnja gora pomembna postaja med Ljubljano in Karlovcem. Mesto je veliko trpelo zaradi turških napadov. Najhujši je bil leta 1528.
Višnja gora je bila važna vojaška postojanka in skladišče vojnega materiala, kar je razvidno iz listin leta 1578, 1591, in 1601. Nazadovati je začela že v Valva-zorjevi dobi. Takrat je bilo opaziti že več zapuščenih in podrtih hiš. Ob francoski okupaciji so bili v okolici Višnje gore hudi boji.
Skozi Višnjo goro je stekla železnica leta 1894. Državne urade pa so premestili iz Stične v Višnjo goro leta 1900.
Grad v Višnji gori
Nekdanji višnjegorski grad, sedaj tudi Stari grad ali Turn imenovan, je v razvalinah. Postavljen je bil na mestu prvotnega, predzgodovinskega gradišča. Sezidali so ga verjetno že v prvi polovici 11. stoletja v dobi Heme iz znamenite domače plemiške rodovine Breze — Seliških. Njej je pripadlo področje sedanje Višnje gore in okolice. Iz tega rodu so izšli višnjegorski gospodje, prvi znani grajski posestniki. Ti so omenjeni najprvo kot ustanovitelji stiškega samostana, nato pa še leta 1154, 1158, 1164, 1167, 1170 in 1189. Grad je prvič zapisan v listinah leta 1154. Zofija Višnjegorska, hčerka zadnjega potomca iz. tega rodu (umrla 1256), je leta 1222 zapustila vse svoje premoženje črnomeljski župniji, sama pa je šla v admontski samostan.
Poznejši lastniki gradu, višnjegorski vitezi, so bili iz drugega rodu. Njihova posestva so segala od gornje Krke, Višnje gore in Litije do južnega pobočja Gorjancev. Iz \tega rodu je bil tudi Friderik, ki je padel v boju s Turki pri Budačkem leta 1575. Turki so mu odsekali glavo in jo prinesli skupno z glavo Hcrberta Turjaškega kot bojno trofejo v Carigrad. Obe glavi so sorodniki za drag denar odkupili in jih shranili v turjaškem gradu.
V bojih s Turki se je leta 1529 pred Dunajem odlikoval tudi Žiga Višnjegorski.
Po Valvazorjevem poročilu je ta rod leta 1581 izumrl. Grad so prevzeli že pred letom 1573 turjaški grofje in sezidali v dolini ob cesti, ne daleč od Starega gradu leta 1778 nov grad (letnica na dimniku). Mogočno stavbo so po ustnem izročilu zidali sedem let in zanjo porabili gradivo starega, razpadajočega gradu.
V višnjegorska gradova so se zatekali v času reformacije protestantje. Ti so se polastili celo mestne cerkve in po okolici uspešno oznanjali novo vero. Stroge odredbe iz leta 1579 in 1583 pa so njihovo delovanje povsem zavrle.
Do leta 1850 je bila v gradu sodnija, pozneje pa državni oziroma občinski uradi. (Danes je v njem internat za prestopniško žensko mladino).
Iz višnjegorskega arhiva Cerkev in šola
Konrad Crnologar1 je zbral iz starih virov — v kolikor so mu bili dostopni — nekaj podatkov o cerkvi in šoli od sredine 16. stoletja do leta 1781. Podatke je črpal iz mestnih računov (Stadtrechnungen — SR) in davčnih knjig (Steuer-
1 Konrad Crnologar (Peščenjak pri Višji gori 21. novembra 1860 t 8. aprila 1904 Šmarje pri Crosuplju) je bil zgodovinsko-lopografski raziskovalec. Sprva se je učil knjigovezništva, risanja in rezbarstva, nato se je vpisal na učiteljišče. Učiteljeval je v Podgabru, v St Vidu pri Stični in v Šmarju.
biichcr — St. B.) ter dokumentov (Urkunden) tistega časa. Iz podatkov je razvidno, od kdaj je imelo mesto Višnja gora šolo in šolmaštra in koliko je bil le-ta plačan za določena dela, predvsem za petje v cerkvi.
Pedagoških problemov tu ne zasledimo.
Nemščina iz 16. stoletja je včasih težko razumljiva; vzrok ni samo starost jezika, ampak tudi pomanjkljivo jezikovno znanje tedanjih pisarjev. Čim bolj se približujemo 18. stoletju, bolj sta jezik in sintaksa razumljiva.
Pričujoči sestavek je nekoliko skrajšan Črnologarjev prispevek, ki ga je povzel iz originalov; opušča nekaj malega letnic, ki so v zvezi z izključno cerkvenimi dajatvami. Izšel je v knjigi Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain, Laibach 1897 (Geleitet von prof. dr. Oskar Gratzy). Prispevek Cerkev in šola je zanimiv tudi zato, ker osvetljuje takratno življenje učitelja na Slovenskem. Določene delovne storitve in plačila za pojedine so izvirno navedene v denarnih zneskih, v valuti tistega časovnega razdobja.
Leta
1553 — Šolmašter Lucas in predikant Georg JVlatschekh sta prejela za petje salv
(um Salue singen) 13 pačev (Paczcn) in en fiinfer = 53 kr. 1 Pf (S. R.)
1554 — Po stari navadi sta dobila župnik in šolmašter na praznik Rešnjega te-
lesa kosilo (ein Essen) za 24 kr. (S. R.) 1554 — Sodnik je dal šolmaštru 4 kr., ker je za mesto napisal pismo (S. R.) 1554 — Dne 15. januarja je dal sodnik predikantu Georgu (Juriju) Matschegku
(Mačku) in šolmaštru v Višnji gori 13 pačev (Paczen) in 1 fiinfer za
petje salv. (S. R.)
1576 — Nadvojvoda Carolus (Karel) Avstrijski je ukazal, da se opravi cerkvena obredna svečanost v spomin smrti nadvojvode Maksimiljana. Z vednostjo in po nasvetu mesta so dali g. župniku Bartholomeu Montanu, njegovemu pomočniku šolmaštru, dvema mežnarjema in dvema sosedoma (ob tej priliki jedila in vina za 2 f (S. R.).
1576 — Tesar je dobil 24 kr Rh, ker je v šoli dva dni delal in popravljal posteljo, mizo, klop in stopnice (S. R.)
1576 — Na praznik Resnega telesa so župnik, šolmašter, mežnar in nekaj sosedov po stari navadi pojedli za 2 f (S. R.)
1581 — 15. februarja. Šolmašter in kaplan sta jedla (sta bila v gosteh) pri vikarju (namestniku). Bivšega vikarja Bartholomca Montane gospodinja, soproga Eufcmia ni hotela dati obema hrane več. Opat iz Stične Lavren-tius Raincr je pozval mestno zastopstvo Višnje gore, da jo k temu prisilijo (Original v višnjegorskem mestnem arhivu).
Centralna komisija za varstvo zgodovinskih spomenikov na Dunaju ga je imenovala za svojega koriservatorja v višnjegorskem okraju. Preiskal in opisal je večino umetnostnozgodovinskih spomenikov po cerkvah, gradovih v okolici Višnje gore, Stične, St. Vida, Trebnjega in Novega mesta ter rešil pozabe marsikatero umetnino. Prijavil je vrsto izpiskov iz višnjegorskega mestnega arhiva, objavljal je podatke o cehih in privilegijih nekaterih trgov in mest, o knjižnicah, knjigah ild. Objavljal je v MMK 1904, 214, DS 19U4, 311, LZ I904, 319 in Slovanu II 188. (Izvleček iz SBL I, 110).
J 554 — Sodnik jc dal šolmaštru 3 kr., ker mu je preskrbel pergament za registre (S. R.)2
1554 — Šolmašter je zaradi nekaterih poslovnih zadev (Handlung vnd Raittung vvegen) zamudil obed v župnišču in plačal sodniku 4 kr. (S. R.)
1554 — Sodnik je plačal šolmaštru za opravljanje mestnih pisarniških del 14 11
(S. R.)
1555 — Sodnik je dal župniku in šolmaštru za petje salv 53 kr 1 Pf (S. R.) 1555 — Za petje pri procesiji Resnega telesa so dobili župnik, šolmašter, mežnar
koadjutor (pomočnik, škofov namestnik) po starem običaju solato, vino in kruh, vse za 12 kr (S. R.)
1557 — Šolmašter v Višnji gori Michael Schiffmann. Isti je leta 1559 — omenjen kot mestni pisar (St. B.).
1558 — Gospodu Niclosu in šolmaštru so dali za prepevanje salv v celem letu
1 fl. Rh (S. R.)
1558 — Župnik, šolmašter in mežnar so dobili po stari navadi obed in pojedh so za 30 kr (S. R.)
1566 — V davčnem registru stoji: »Michel Oppara mora plačati 1 fl davka. K
temu je zabeleženo: naj gre šolmašter zato v njegovo hišo iztirjat.« 1581 — Drugo opatovo pismo z dne 18. marca vsebuje isti poziv. 1585 — Na večer praznika Rešnjega telesa so dali po stari navadi cerkvenim
uslužbencem, duhovnikom, mežnarju in  šolmaštru južino in pijačo v
znesku Rh f 1 — 8 kr (S. R.) 1585 — Sodnik pravi, da so dali dediči pokojnega Hansena Stavrerja hišo za
šolo — odgovor najemnika- ker je hišo izpraznil — 30 kr (S. R.) 1585 — šolmašter kupi iz mestnega denarja 5 vatlov grobega platna, (vatel a
20 kr) S. R.
1591 — Mestna šola je omenjena v davčnem registru, da ni plačala nobenih davkov.
1597 — V šoli so dali napraviti steklena okna — 24 kr (S. R.) 1597 — Jernej Cvek (Jernv Zvvcgkh) dobi plačilo za vzidavo in popravilo majhnih vrat pri šoli 40 kr (S. R.).
1597 — Za popravilo šolskega vodnjaka in omare so dali mestnemu uslužbencu
28 kr (S. R.).
1598 — So plačali za odmevatanjc snega na šolski strehi v Comaunu 13 kr I Pf
(S. R.).
1600 — Dne 17. januarja je plačalo mesto delavcem, ki so odmetavali sneg pri
mesnicah in šoli 12 kr (S. R.). 1600 — Kaplan in šolmašter sta ovadila tri svetnike in enega mestnega pisarja,
da ne obiskujejo maše. Poslali so jih k župniku. Pri sodniku so plačali
52 kr (S. R.).
1613 — »Dne 29. aprila so moji gospodarji«, (tako piše računovodja) »sprejeli sedanjega šolmaštra Mathiascna Markhauitschitscha; zanj so dobili 1 I 12 kr državnega posojila« (S. R.)
1615 — S privoljenjem mojih gospodarjev so podarili staremu šolmaštru 1 I (S. R.).
2 Odkod naj bi šolmašter dobil pergament kot iz starih na pergament pisanih cerkvenih knjig. Znano je, da je ohranjenih vrsta lično vezanih zvezkov in knjig v višnjegorskem mestnem arhivu (danes v Ljubljani), ki so pisane na pergament z gotskimi ali celo glagolskimi črka
<ami.
1615 — Ko so najeli mestnega pisarja in šolmaštra, so porabili svćtniki za vino in jedačo 2 f 15 kr ter dali Solmaštru po pobotnici 3 fl 22 kr (S. R.).
1618 — Ko so prejeli šolmaštra, so nekateri gospodje pojedli in popili v moji prisotnosti za 1 fl 46 kr 2 Pf (S. R.).
1620 — Christoph Mertlicz, šolmašter, je plačal davek od svojega stanovanja 1 f (St. B.).
1623 — Ko so izterjali davke in za to leto najeli novega šolmaštra, so popili 12 četrtink vina in pojedli za 5 fl 30 kr, skupaj 10 fl 18 kr (S. R.).
1623 — G. Skoda je prodal solmaštru par rjuh, slamarico in odejo (kovler) za 6 fl 30 kr
1623 — Ko so najeli šolmaštra Ulricha, so pojedli kruha in popili vina za 4 f (S. R.)
1623 — Pri g. Skodu sem plačal za šolmaštra 2 f (S. R.).
1623 — Michellen Nauschidt plača solmaštru vso svojo plačo 12 f (S. R.)
1624 — Za župnika,  kaplana,  šolmaštra in nekatere  druge  gospode  je stala
večerja (po procesiji) državno blagajno 8 f 9 kr (S. R.) 1626 — Vlas (Blaž) Pilkho je bil sprejet za šolmaštra (S. R.). 1632 — Ko je sprejel mestni svet šolmaštra, so porabili vina in hrane za 44 kr
(S. R.).
1675 — Na dan sv. Florijana so dali po zaobljubni procesiji na mesto zajtrka župniku, kaplanu, solmaštru in mežnarju plačilo 1 f 44 kr. Pri procesiji Rcšnjega telesa je stalo kosilo za duhovnike in nekatere druge 8 f 14 kr 1 Pf (S. R.)
1750 — Fortunat Skubiz. meščan in šolmašter v Višnji gori je umrl 28. maja 1764
(tu je zelo verjetno tiskovna pomota, prav bi bilo 1746). 1780 — Muzikantom so dali za praznik Rešnjcga telesa in belo nedeljo 2 f ...
Osnovna šola v Višnji gori — nekaj podatkov iz šolske kronike
Prvi učitelj, ki se ga ljudstvo spominja, je bil domačin. V mestni hiši je poučeval 10 do 15 učencev. Kmalu pa se jc odselil. Leta 1815 so ustanovili v Višnji gori trivialno šolo. Učitelj, ki jc bil obenem organist, cerkovnik, pisar in ogledovalec klavne živine in mrličev, je bil plačan iz šolnine.
Za izboljšanje učiteljske plače si je prizadeval nekdanji višnjegorski bene-flciat Matevž Mcgušar.
Od leta 1816 do 1824 je poučevalo več učiteljev v pritlični mežnarski sobici, pozneje pa v stari mestni hiši. Obisk pouka tedaj še ni bil obvezen. Od 200 šolo obveznih otrok jc prisostvovalo pouku na enorazrednici 60 učencev in še ti so prihajali zelo neredno. Leta 1874 so uvedli ponavljalno šolo. Leta 1876 so župan in krajevni šolski svet razširili šolo v trirazrednico (en učitelj in en nadučitelj, od leta 1878 pa še ena učiteljica).
Učitelji in šolska mladina so sc leta 1894 udeležili slovesne otvoritve dolenjske železnice. Močan potres so občutili leta 1895 tudi Višnjcgorci. Razen upraviteljevega stanovanja pa so ostale vse hiše nepoškodovane.
Leta 1906 je postala šola štirirazrednica. Novo šolsko poslopje (štiri učilnice, pisarna in stanovanje za upravitelja) so dogradili istega leta. Predsednik krajevnega šolskega sveta jc izročil ključe šolskemu upravitelju. Šolska knjižnica je dobila novih 200 knjig. Leta 1912 so odprli oddelek za oddaljene učence, leta
1919 pa je bil ta oddelek ukinjen in spremenjen v redno vzporednico. Leta 1920/ 1921 so šolo razširili v petrazrednico. Uvedli so tudi nedeljsko šolo. (To je bila verjetno ponavljalna šola, ki jo kronika omenja prvič 10 novembra 1874 in je trajala do leta 1902, ko so uvedli pouk ob četrtkih).
Precejšen vpliv na šolo je imel v prejšnjem stoletju mestni sodnik; pozneje, ko je postala šola trirazrednica, pa domači baron Beno Taufferer, ki je bil obenem krajevni in okrajni šolski nadzornik. Prvo leto, ko je postal predsednik krajevnega šolskega sveta, to je leta 1876, je sedemkrat v enem mesecu nadzoroval pouk.
Selitev okrajne sodnije in davkarije iz. Stične v Višnjo goro leta 1900
Posebne zasluge za razvoj šole in zidanje šolskega poslopja si je pridobil nadučitelj Janko* Skerbinc, ki je služboval v Višnji gori 35 let in je bil odlikovan z zlatim križem za zasluge.
Osnovno šolo v Višnji gori sta obiskovala Josip Jurčič, slovenski pisatelj, in Anton Tomšič, novinar. Uradni spisi iz tega časa niso ohranjeni.
Zdravstvo. — Za davico so umrli leta 1877 4 otroci in leta 1902 za škrlatinko in davico 10 otrok.
Uradni jezik. — Do leta 1886 so uradovali v nemščini, pozneje pa v nemščini in slovenščini, šola ni imela, oziroma ni ohranila zlatih ne črnih knjig.
Do ustanovitve trirazrednice iz poročil ni razvidno iz kakšnih knjig so se učenci učili. Od tedaj je bil predmetnik takle:
Verouk, slovensko branje, jezikovni pouk, pravopis, nemško branje, računstvo, naravoslovje, zemljepis in zgodovina, lepopis, risanje, petje in telovadba.
Med vojno je bila šola sicer odprta, pouk pa je bil zelo nereden. Šola ni imela poskusnega razreda.
Šolsko poslopje so sezidali leta 1906 na račun krajevnega šolskega sveta. Ta je tudi šolo vzdrževal in nabavljal učila. K njej je sodil vrt z drevesnico in gredami. Svojega odra in pevskega zbora šola ni imela in ni organizirala večjih prireditev.
Šolsko leto 1884/85 Učitelji
štev. učnih ur na tsden
Dr. Josip Lesar, učitelj
verouka v vseh razredih 6
Erncstina Clarici, učiteljica 25
Josip Janovskv, učitelj 23 1/2
Janko Skcrbinc, nadučitelj
in šolski voditelj 24
Učil je od 4. novembra 1876
do 3. julija 1911, več let v
enorazrednici
Učila
Štev. učencev dečkov deklic
Slovensko-nemški abecednik Prva računica Slavček, I. zv. Kratek katekizem Drugo berilo Prva nem. slovnica Druga računica Slavček I. zv. Kratek katekizem Zgodbe sv. pisma Drugo in tretje berilo Druga nem. slovnica Tretja in četrta rač. Slavček I. in II. zv.
63
26
22
50
15
Šolo je obiskovalo 111 dečkov, 92 deklic — skupaj 203 učencev. Ponavljalno šolo je obiskovalo 30 dečkov, 31 deklic — skupaj 61 učencev.
(Nadaljevanje o osnovni šoli v Višnji gori bo sledilo v naslednjem Zborniku občine Grosuplje številka VIII.). * pravilno: Janez---
VIRI:
Šolski muzej, mapa osnovna šola Višnja gora
Šolska kronika osnovne šole v Višnji gori
Konrad Crnologar, iz višnjegorskega arhiva: Cerkev in šola
PREGOVORI IZ OKOLICE VIŠNJE GORE
Zapisala Mihaela Jarc
Baba je za hosto slaba.
Ce berač na konja pride, ga ne ujameš.
Ce bi krav ne drli in če bi ljudje ne mrli, bi svet podrli.
Ce seješ za otroke, sej žito redko, če scješ za žival, na gosto.
Ccšpljc so hudoletnice.
Cič ne da nič.
Do dvajsetega leta dekle lepoto moži, po dvajsetem pa doto.
Dota se pohlota, baba pa ostane.
En far zaleže za sto žandarjev.
Farovškemu hlapcu je samo pri jedi vroče.
Grobost je poceni — »ofert« je draga.
Ječmen je troštar.
Kdor se bab loti, se sam svoje glave loti.
Kmečki posli so dejali: tri dni praznik, tri dni dež, sam' da je po tednu brž. Ko bob cvete, pes gospodarja ne spozna.
Koruznega kruha, da ga je le za en zobec, pa ga je poln gobec. Koso sklepat' pa babo pretepst' nikol' ni škoda časa. Kruha se ne smeš braniti. Kruhova pijanost je najhujša.
Les je les, če ni kruha vmes (če kdo je samo sadje brez kruha). Leži kakor snet kramp.
Muha ne da kruha (je včasih dejal novi gospodar, ko je opustil čebele).
Na ohcet' mora bit' smeha in joka zadost' in vseh dobrot.
Obilo bolh — obilo ajde v tistem letu.
Od stare kure juh'ca pa od stare babe jezik, to nekaj izda.
Ohcet godec naredi.
Pred sedmo uro dežja, češnjevega cvetja in babjega klepetanja je največ praznega.
Pri delu sc drži naprej, pri jelu nazaj!
Pri fari je oltar naslikan, da bi ga kdo ne ukradel.
Soseda le toliko rabi kot sol.
Spomladi je najhuje, ko gre trebuh k hrbtu v vas. Stoklasa žakelj nabasa, lunka (ljulj ka) ga pa nabunka. »Špot« gre iz. ust v nedrje.
Tako cmoka, kakor bi bos cigan po blatu tekel.
Tako ima kaj rad kakor cesar deželo.
Tako je belo kakor paden sneg.
Tako je hudoben kakor sultan.
Tako je neroden kakor brana v žaklju.
Tako je redko kakor kajžc po hribih.
Tako je potreben kakor slepec gledanja.
Tako je pripraven kakor vile v »aržet«.
Tako reži kakor klešče.
Tako reži kakor pečena lisica.
Tako se drži, kakor bi Mater' božji sveto olje spil.
To je le za silo kakor bel kruh.
Vsem bom odpustil na zadnjo uro, samo šajtrgi ne. Za priganjanje je en majhen dober. Za vsako delo roke, za vsako jelo zobe. Za »šparovcem« »cirovec« pride. Ženo išči blizu, botra daleč.
Žganci streho predro, štruklji po svet' poženo, močnik pa je kranjske dežele steber.
IZ DEDOVE KNJIGE
Opis moje oprave v mojem osemnajstem letu*
Čevlje sem imel do kolen, svetle škornje, drugi fantje in moji starejši bratje škornje »zlecarje«, usnje čez kolena potegnjeno. Hlače sem imel irhaste, kožica od ovac lepo črno vstrojeno, podfutrane hlače s pražjim domačim platnom, ob straneh beder rumeni robčki iz narobe obrnjene jerhovne, ker je bila jerhovna na drugi strani lepo rumena. Spredaj so imele hlače »vavtarce« z lepo obšitirni robčki na vsaki strani. Fantje so imeli hlače zelo tesne, če niso bile napete, sem oblekel dvoje gate, dva brata sta mi pomagala hlače obuvati in sta me kar vzdigovala, da sta me noter spravila. Pri kolenih so imele hlačence jerhaste jermene, precej dolge, na koncu široke, kuhovnici podobno. Konci jermenov so pri čevljih do kolen iz škorenj ven viseli, pri »zlecarjih« to ni bilo, ker je bilo usnje do pol bedre potegnjeno. Vestjo sem imel zidan žamet z lepimi barvastimi rožicami. Leva desna stran vestje je imela škerlatast 3—4 cm širok trak z našitimi perlici raznih rožic. Vestja je imela 32 knofov debelost češnje, svitle, posrebrene. Pod vestijo pod brado zidana ruta z našitimi rožami z zlato in srebrnimi rožami, čez katero se je zavihal belo speglani krogi. Tako sem se opravil do vratu. Na glavi sem imel kosmat črn zajčjek s širokim črnim trakom toliko čez oglavje, da je 30 cm traku zadaj frfotalo, na levem krajovcu pa črno skravžano štravsovo pero, ovito po levi klobuka. Tako napravljen sem šel k maši v Št. Vid iz Malega Gabra 5/4 ure hoda. Kmet se je ločil od gospode, danes 1938 vsi, in fantje so gospodje v šlifarjih, dekleta vse nobl, da se ne ločijo od grofic, kikle do kolen in kakšni šlifarji.
* Zapisal Mihael Omahen st., dolgoletni župan, trgovec in gostilničar v Višnji gori, rojen Kobličev leta 1855 v Malem gabru.
ZA VRH IN NJEGOVI LJUDJE
PAVLA LENIČ*
Približno pol ure hoda od vasi Spodnja Slivnica proti jugovzhodu stoji sredi velike, slikovite planjave, obdane z lepimi smrekovimi in bukovimi gozdovi, gradič Zavrh. Do druge svetovne vojne je bil to lovski gradič boštanjske graščine; tej je pripadalo tudi okrog ležeče završko posestvo s travniki, pašniki in gozdovi.'
Stavba je zidana večinom iz lehnjaka. Po ustnem izročilu in raznih domnevah je ta kamen iz predzgodovinskega gradišča, ki je stalo na vrhu Gradišča, na severni strani Zavrha, na koti 485. Pod vrhom Gradišča se razprostira v krogu dobro viden in močno zaobljen nasip. Na vhodu v gradišče je nasip na obeh straneh močnejši, na sredi, kjer naj bi bil vhod, pa nasipa ni opaziti. Pred prvo svetovno vojno je na tem mestu odkopal omet takratni župnik na Kopanju Franc Žužek.
Gradič Zavrh je cnonadstropna stavba, zidana v obliki črke L. Okna v prvem nadstropju so visoka, v pritličju pa so več kot pol manjša. Streha je visoka in pokrita z bobrovci; sedaj je že v zelo slabem stanju in potrebuje popravila.
Poslopje je imelo četvero vhodnih vrat z okviri iz klesanega kamna. Dvoje vrat je vodilo v stanovanjske prostore, dvoje pa v hlev in shrambe. Tudi vsi okenski okviri so iz klesanega kamna; v njem so bili nekdaj vkovani okenski križi, v pritličju pa so bili križi vzidani med okni. Nad okenskimi okviri so vzidani prečni klesani nadzidki za okras poslopja in zaščito oken. Kmalu po letu 1900 so odstranili in odpeljali v dunajski muzej šipe iz raznobarvnega stekla osmerokotne oblike, ki so bile vdelane v svinčene okvirčke v velikosti 1 dm2. V muzej so tedaj odpeljali tudi belo peč z vžaganimi modrimi in rdečimi cveticami in zelenimi listi.2
* 61390 Grosuplje, Spodnja Slivnica 47, YU
1 Grad Zavrh omenja Valvazor (1689, III, str. 493-4), Krajevni leksikon dravske banovine (1937, str. 345 in Krajevni leksikon Slovenije II, 1971, str. 147). Ker so bile listine o gradnji Zavrha med vojno uničene, ni bilo mogoče ugotoviti starost gradu. V Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko za leto 1899, 218 beremo, da je baron na Kamnu in Gutneku pri Tržiču 24. junija 1620 podaril Ivanu pl. Podenštajnu tri zemljišča za Vrhom. Dne 25. januarja 1644 je kupil Luka Corjup, načelnik deželnega vinomerskega urada ta gradič od Podenštajna. Kupčijo je potrdil kurator Marko Pussinger dne 6 julija 1647 s pogojem, da bo kupec Luka Corjup odstopil od kupčije in prepustil gradič najstarejši hčeri, omoženi Straus (?). Dne 31. maja 1652 je Adam pl. Lamberger prodal grad Boštanj grofu Eberhaidu Leopoldu Ursini Blagav. Ker je tedaj grad Zavrh spadal zraven, je prišlo završko posestvo v boštanjsko posest. — V Valvazor-jevi dobi je stal zraven Zavrha dvorec Slivnica, tedaj last Lenarta Fabjančiča. O tern dvorcu ni bilo nikake sledi, toda pri gradnji ceste so izkopali omet. Domnevajo, da je na tem mestu stal dvorec Slivnica; v bližini izvira studenec, katerega J. V. Valvazor tudi omenja.
2 O tem pripoveduje Terezija Lenič, hči zadnjega lovskega čuvaja na Zavrhu, roj. 1891. Njen mlajši brat Ludvik Lenič (1896—1966) je bil revizor na finančni direkciji Slovenije, njegova žena — vdova Pavla je avtor tega prispevka.
Sauerdi
tJjfBo man Sfaturrh fmdei. Ir^rung đe|s Izmena, fi« Sagtr-^iell*. rJ[ra*M-oarkeii. itjiizer đir/fes ©rta. fer nahe-brgtigende Joj §|[aaett-$ranB. $*boj» ^runmjutll*.  ftolem dit|er gaj jfjthori.
fleinen $8etge, rine Metne batbe €>tu»be »on bem @cb>fi ^etffenjtetn erbauet, ijat »tel Dbfibaume, auq^nMb« unb mitb runb urajjer »on bera SSJalbe rin* gefangett.
SSorjetten fhrab e8 benen £erten »on l'ambtta ju, iefct abet geb,8rt e8 bem
term gtanfc &bam Ittftn dhrafen »ott lagat?, 2anb8*S3tjbom ra Stara.
aS <Sdj{o§lein ©auerd), »teb gtetdj alfo in Statnerifdjer ©»tadj S&-«J^.vHxh genennet, ttgt in SJcttter« V^Eratn, bret) SftetfniegS »on l'atjbađj. nnutuBj b<§       &at bcn Sleurjdjen unb (Eramertfdjen 3iamen Saverch »on bejjDrt« S3efd)affen» b,rit erbaften; angeraerdft, btefeS 2yort ein l)tnter.*S8eta,letn bebeutet. 6« tft abet btefe« ©djlofj auf rinem
li«r»* $o|
Umoeit bon ift bet 6of $fanen< ©nntn an rinem jtemltdHiufitgen Ort. £>ot ben Kamra gon rinem bori naljdtgen« bem Dutflhrunnen, loeldjet gleid) rinem ©»iegel fm>eti bem Utfotumt bott in bet
©one befinbt unbreeffliAbtlnnb Kartfl, unb babn aflen anbten tBaffern, ime bet ^fau mi (Sd)«nVtt anbten *»geln, »or« juuteljen tfi. ©etbiget £>of grfjftrt anjefct ^errn S?eon§atb gaBianttfd).
Zavrh po Valvazorju
»8«!
Na grajskih stenah sta bili dve sončni uri, ena na južni, druga na jugovzhodni strani. Ostala je samo lista na južni strani, drugo so zaradi vzidave okna odstranili.
Skozi južna vrata se pride v vežo oziroma v črno kuhinjo, kjer je ohranjeno štirikotno ognjišče. Nad ognjiščem je bil zabit močen kavcij, na katerem je visel kotliček za kuhanje jedi in gretje vode. V desnem kotu veže je bil zelo širok dimnik s prekajcvalnico za sušenje mesa, naenkrat za meso šestih prašičev. Te prckajevalnice so se posluževali Slivničani vso zimo. Iz veže so kurili tudi peč sosednje sobe, zato je bilo vso zimo dovolj dima.
Iz veže je bil vhod v sobo, hišo imenovano, z obsežno pečjo iz zelenih pečnic, zapečkom in široko klopjo okoli peči in vzdolž stene do drugega kota, kjer je stala velika družinska miza. Ta soba je bila obednica za domačo družino in sprejemnica za lovske tovariše, domačine in grajsko gospodo. Iz te sobe je bil prehod skozi prostorno, s kamnitimi ploščami tlakovano vežo na glavna vrata. Iz veže je tudi prehod v shrambe in kleti ter na stopnišče za stanovanja v nadstropju. Vsi prostori v pritličju so obokani.
V prvem nadstropju je velika veža s kurišči in vhodi v stanovanjske prostore ter prehodom na lesen balkon, mostovž imenovan, stoječ na močnih hrastovih stebrih. Sobe so imele lesene izrezljane hrastove strope, lončene peči. Okviri vrat in kurišč so iz klesanega kamna.
Na zunanji strani poslojija pod mostovžem sta dva vhoda, prvi v hlev, drugi v shrambo za orodje, opremo in listje. Južno in deloma vzhodno ter zahodno steno je prepletala mogočna glicinija, na mostovžu pa so vse poletje cvetele pe-
Juina stran z glavnim vhodom v dvorec
largonije, fuksije, petunije in vodenke vseh barv, z oken pa so se vili košati do dva metra globoko viseči nageljni, kajti sveži višinski zrak zelo ugaja vsem našim cvetnicam. Na južni strani je stalo košato orehovo drevo, poleg njega pa vrtna uta s kamnito mizo; tam so v poletnih mesecih obedovali1 domači, kosci in delavci, gostje. Tu je bilo živahno posebno v košnji in ob lovu. Košnja je trajala nekaj tednov, saj so navadno nasušili okoli 40 voz suhega sena, v zadnjih letih pred vojno pa so oddajali košnjo »naspol« ali prodajali stoječo travo.
V Zavrhu je bilo bogato lovišče. Mnogo je bilo zajcev in srnjadi, gozdnih jerebov, nekaj fazanov, kun in jazbecev. Divjih prašičev je bilo manj kot danss, jelen in medved je po navadil samo prečkal lovišče, toda volk pa je le prišel enkrat na odstrel. V Zavrhu so prirejali velike love; od tu so začenjali lovski pogoni in največkrat tudi končavali. Lovci so sc pozimi zbirali v topli hiši, poleti pa v uti. Ocenjevali so uplenjeno divjad, merili rogove in hvalili dobre ter grajali slabe strelce. V pravem času so v Zavrhu tudi polharji prišli na svoj račun.
Na severni strani izvira bistra studenčnica, ki je rabila za kuho; leta 1929 so izkopali vodnjak-kapnico. Na vzpetini nad studencem je še po drugi svetovni vojni rastel blagajev volčin, katerega so najbrže zasadili, saj ga drugje daleč naokoli ni najti.
Na Zavrhu je še en studenec ob cesti, ki pelje iz Slivnice proti gradu. V obeh izvirih je bilo navadno dovolj vode za Ljudi in živali, v zadnjih letih pa usihata.
Odkritje latenskega groba v Zavrhu
Leta 1957 je delavec Jože Vovk iz Spodnje Slivnice št. 10 našel na jugovzhodnem delu izkopa za gnojnično jamo pri gradiču Zavrh tele predmete: 2 železni sulični osti, železen nož, 2 bronasti zapestnici, 2 fibuli, 6 sestavnih delov bronaste posode in eno utež za statue. O najdbi je Jože Vovk obvestil Ludvika Leniča iz Zavrha, ki je predmete shranil in obenem obvestil dr. Toneta Dremlja, pravnega referenta Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije, ki je poskrbel, da so predmeti, prišli v depo Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Kustos Vinko Šribar je najdene predmete raziskal in ugotovitve objavil.
Po izjavi Jožeta Vovka so predmeti ležali 80 cm pod današnjo površino in sicer pod robom izkopa. Sulične osti so bile položene navzkriž med dvema keramičnima posodama, ki sta bili prevrnjeni in polni žganine. Posode so še ostale v zemlji. Pri časovnem opredeljevanju grobne celote se Sribar oslanja na fibule. Za oba najdena primera fibul so našli podobnosti v mokronoškem gradivu, ki ga Miiller-Karpc označuje kot starejšo stopnjo Iatena v Sloveniji in jo istoveti z Reineckejevo stopnjo La Tene C. Na spremembo te opredelitve verjetno ne bi dosti vplivala analiza drugih grobnih pridevov, kolikor bi tudi obstajale realne možnosti, da se to naredi brez hudih napak. Pri majhnem številu la-tenskih najdišč predstavlja najdba v Zavrhu lep prinos v izpopolnjevanju slike latenskodobne naseljenosti na Dolenjskem, posebno še zaradi tega, ker leži v najsevernejšem delu Dolenjske, ki po vsej verjetnosti predstavlja mejno ozemlje Japodov, Tavriskov in Latobijcev. Drži naslednja ugotovitev: v grobu na Zavrhu
Desno krilo z gospodarskim delom poslopja
sta najdeni dve sulični osti: ena oskolista in dolga, druga širokolista in kratka; isto se ponavlja v grobovih na Magdalenski gori in drugod iz te dobe. Zato pričujoča grobna celota gotovo ni osamljen primer. Zelo je verjetno, da pripada grobišču s slivniškega prazgodovinskega gradišča na koti 485, kajti grob je bil oddaljen, od njega komaj dobrih 200 metrov vzhodno v sedlu, na katerem je gradišče Zavrh.3
Med narodnoosvobodilno vojno
Zavrh je bil med narodnoosvobodilno vojno zelo pomemben kraj. Mimo je vodila pot, ki je povezovala Dolenjsko s potmi in stezami, ki so se stekale s Krima in Mokrca ter peljale proti Kočevski. Prvi neznani posamezniki, včasih sta bila po dva skupaj, so se oglašali že leta 1941, med njimi je bil prvi neki Egidij, doma iz Polja, ki je prosil jesti in 2 vreči. Nato so se redno v krajših, včasih v daljših presledkih ustavljali podnevi in ponoči partizani, domačini in neznani. V letu 1942 so bili obiski vedno bolj pogosti. V Zavrhu se je dobilo vse, kar so borci prosili in kar so ljudje premogli, čutili so se varne, saj je bil kraj oddaljen od sovražnih postojank in borcem jc dajal miren počitek in zatočišče po borbi. Stražar je lahko opazil vsakega obiskovalca, ki se je bližal, saj je bil razgled na vse strani široko odprt. Toda varnost ni trajala dolgo. Zavrh so pričele obiskovati italijanske izvidnice in kmalu so sledile preiskave. Nekoč
3 Arheološki vestnik VI11/2, SAZU 1957, 141—149.
so prišli celo z vozom, češ da jc v gradu nakopičeno orožje vseh vrst. Dobili niso ničesar. Od tega časa so se borci približevali bolj oprezno in na skrivaj. K. sreči so se vedno pravočasno umaknili, da tu ni bilo žrtev. V okolici je bilo vedno več oboroženih spopadov; sledil jc požig vasi Slivnica in mnogi vaščani so našli zavetje na Zavrhu. Zaradi pogostih preiskav in zaplemb živine, obleke in druge opreme bivanje na Zavrhu ni bilo več mogoče. Mlajši so odšli v partizane, starejši in stalni prebivalci pa so se preselili' na Slivnico, zveza s partizani pa je ostala.
Spomladi leta 1944 so domobranci požgali Zavrh. Ostrešje in leseni stropi v gradiču so deloma pogoreli. Do tal jc bil uničen skedenj in hlev z vsem senom in slamo, zgorele so uskladiščene deske in oprema. Po požaru so ljudje z bližnje in daljne okolice navalili in odnesli peči, okna, deske, opeko in drugo, saj so bili tedaj že mnogi prizadeti zaradi okupatorjevih požigov in vojnega razdejanja. S požarom na Zavrhu so bili prizadeti stanovalci in partizani, ki so zgubili varno zatočišče.
Po požaru je pogosto obiskovala Zavrh in Slivnico ter preletavala vso okolico tako imenovana Rupnikova štorklja, ki je s svojo podobo in ropotom kazila nebo in završki mir. Štorklja jc kar na slepo spuščala bombice, z drugih položajev pa so Zavrh obstreljevali z granatami, vendar poslopja niso zadeli. Ena teh granat leži v zemlji v Mrzli dolini še vedno nerazstreljena.
Zdravnik Eisenzapf in Anion Lenič Viseči nageljni in Ludvik Lenič star.
Lastniki, uprava in gospodarjenje na Zavrhu
Od leta 1652 je završko posestvo pripadalo družini Ursini-Blagav, od začetka tega stoletja do leta 1942 pa baronom Lazarini.4 V tem času je na Bostanju in Zavrhu prebival lovski čuvaj in upravnik završkega gospodarstva. Njegova naloga je bila vsestranska. Dnevno je moral obhoditi posestvo in pregledati del gozda ter ugotavljati zdravstveno stanje drevja, opazovati divjad, kje se zadržuje, njen stalež in smeri gibanja. Moral je vedeti za vsako lisičje gnezdo in zarod, za gnezdenje ptic in zlasti ujed, poznati vse stečine ki še mnogo drugih drobnih in važnih zadev. Tako so bostanjski gospodarji lahko usmerjali gojitev divjadi in vzdrževali naravno ravnovesje med vrstami divjadi. Lovski čuvaj je prejemal nagrado v denarju, na njivi si je lahko pridelal dovolj živeža za družino in živino, v gozdu pa pripravil drva za kurjavo. Med zadnjimi čuvaji je bil neki Einsenzapf, ki je služboval v sedemdesetih letih preteklega stoletja.'' Njegov naslednik in zadnji završki lovski čuvaj je bil Anton Lenič (1845—1940), ki je služboval na Zavrhu celih 50 let.4
Leta 1942 je na podlagi dogovora med Nemčijo in Italijo o preselitvi Nemcev iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine zadnji bostanjski baron Ludvik Lazarini izročil Boštanj in Zavrh italijanski družbi Emona, po osvoboditvi pa sta posestvi pripadli narodni imovini. Narodna vlada Slovenije je ustanovila Glavno upravo državnih posestev Slovenije (GUPOS), ta pa je prevzela in organizirala posestvo Boštanj. Leta 1949 je posestvo prevzela Oblastna uprava posestev Ljubljana. V obdobju 1950—51 je bila na Boštanju Ekonomija CK KPS, za tem pa posestvo Okrajne zadružne zveze Ljubljana (1951—1959), Kmetijsko gospodarstvo Grosuplje (1959—1964), Agrokombinat Grosuplje (1964—1969), Agrokombinat Barje (1969—1972). In končno je bilo celotno gospodarstvo Agrokombinata Barje priključeno kot TOZD Ljubljanskim mlekarnam, ki ga vodi še danes.
Prvi upravnik posestva Boštanj z Zavrhom je bil Martin Čakš. Njegova naloga je bila, da obdela zemljo, posejc in požanje, obenem pa da obnovi požgana poslopja, da izvede arondacijo z nakupom novih zemljišč, da z združevali jem manjših posestev, ekonomij in zadrug razširi bostanjsko posest (Brvace, Brezje, Slivnica, Stična) in ustvari razmere za ustanovitev agrokombinata. Njegov pomočnik in namestnik na Boštanju je bil je bil Alojz Petek, glavni direktor pa je bil Jaka Pcrovšck, nato inž. Jože Plešnar, Franc Martinec in inž. Janez Perovšek.
4 Meti lastniki in člani navedenih dveh družin so bili: Ignacij Kazimir grof Ursini-Blagav (1794—1857) posestnik Boštanja in c. kr. dvorjanik, poročen z Marijo baronico Lazarini s Cuš-perka (1801—1880). Njun sin Ludvik (1830—1897) poročen z Matildo baronico Lazarini iz Smlednika (1830—1901). Zakon je bil brez otrok. — Druga Ludvikova hči Matilda Frančiška Marija Konstancija (1833—1893) je bila poročena z baronom Hugom Lauerjem iz Solkana. Njuna hči Terezija (1865—1958) je podedovala bostanjsko graščino in Zavrh ter se poročila z Ludvikom baronom Lazarini (1850—1930).
5 Eisenzapf je imel sina, ki je desetleten odšel iz Zavrha v svet s sedmimi goldinarji v žepu, Preživljal se je s poučevanjem otrok v raznih družinah, obenem pa je obiskoval šolo Po srečnem naključju je prišel v Pariz, tam študiral medicino in postal slaven zdravnik — kirurg in profesor na Sorboni. Okoli leta 1910 se je vračal iz Amerike, kjer je zastopal na kongresu pariško univerzo, spotoma (verjetno je potoval z ladjo skozi Trst) je obiskal svoj rojstni kraj na Zavrhu.
6 Anton Lenič je bil poročen z Ano roj. Miklič iz Zagradca (1864—1955)
Živina Ljubljanskih mlekarn na pašniku
Završki gradič je kmalu dobil z novim ostrešjem novo podobo. Preuredili so tudi notranje prostore s prezidavami, v pritličju pa so podrli nekaj sten in s tem dobili prostoren hlev za živino. Postavili so tudi šupo za seno, a jo je vihar leta 1972 podrl. Ze leta 1948 so pripeljali na pašo živino in zdaj se poleti pase 50 do 60 mladih govedi, na zimo pa odpeljejo živino v bojštanjske hleve. Pozimi je Zavrh zapuščen, edino lovci LD Taborska jama, ki imajo v najem eno sobo, hodijo na sestanke in s svojimi lovskimi pohodi nadaljujejo staro tradicijo.
In prihodnost Zavrha? Odgovor ne bi bil težak, če bi: se našlo podjetje, ki bi investiralo za obnovo gradu, cestno povezavo in turistično propagando. Semkaj že prihajajo posamezni turisti, ki so potrebni miru in svežega zraka. Mogoče bi Zavrh povezali v verigo postojank dne 25. maja 1975 odprte evropske pešpoti, ki poteka iz Kvarnerskoga zaliva skozi sredino naše občine in se nadaljuje čez Zasavje in Koroško proti nordijskim deželam.
KRONIKA OBČINE GROSUPLJE
Zbral in uredil Jože Marolt* 1. Podeljena priznanja OF
Žirija za podelitev Priznanj OF je sprejela predlog Izvršnega odbora občinske konference SZDL in letos, ko proslavljamo 30-Ietnico osvoboditve, podelila 15 Priznanj OF.
Priznanja OF so prejeli naslednji občani:
1. Karel Blatnik, Ponikve, za medvojno in povojno družbenopolitično delo
2. Franc Bregar, Muljava, za delo na družbenopolitičnem področju
3. Jože Černivec, Ivančna gorica, za medvojno aktivistično delo ter delo v SZDL in drugih organizacijah po vojni
4. Pavel Fine, Polica, za delo v krajevni skupnosti in SZDL
5. Anton Fcrbežar, Šmarje, za delo v povojni graditvi oblasti in delo v krajevni skupnosti
6. Ciril Kavšck, Šentvid pri Stični, za delo v SZDL in na področju dela društva za duševno prizadeto mladino
7. Milena Kokotec, Račna, za medvojno in povojno družbenopolitično delo
8. Ignac Korbar, Zagradcc, za delo v krajevni organizaciji SZDL
9. Jože Korošec, za medvojno in povojno družbenopolitično delo
10. Anica Kovačič, Ivančna gorica, za medvojno in povojno družbenopolitično delo
11. Valerija Lipušček, Stična, za delo v družbenopolitičnih organizacijah
12. Milan Ljubic, Grosuplje, za delo v vodenju SZDL v občini Grosuplje
13. Franc Ložar, Šentvid pri Stični, za delo v družbenopolitičnih organizacijah in krajevni skupnosti
14. Jože Nered, Grosuplje, za medvojno in povojno družbenopolitično delo
15. Minči Volk, Višnja gora, za delo v družbenopolitičnih organizacijah Priznanja so bila imenovanim svečano izročena na slavnostni seji občinske
konference SZDL 25. aprila 1975.
2. Podeljevanje Jurčičevih plaket
Na slavnostni seji Skupščine občine Grosuplje dne 29. oktobra 1974 so svečano izročili Jurčičeve plakete; po predhodnem izboru v Temeljni izobraževalni skupnosti občine Grosuplje so jih prejeli naslednji:
1. Kulturni teden Šentvid pri Stični
2. Danica Kastclic, roj. 15. 1. 1930
3. Antonija Konic, roj. 27. 10. 1913
4. Slavka Miklič, roj. 6. 11. 1925
5. Manojlo Vlnisavljcvič, roj. 28. 12. 1924
* 61290 Grosuplje, YU, dipl. pravnik. 20 — Grosuplje 1975
3. Odlikovani občani
Predsednik republike je z ukazom št. 16 z dne 22. 2. 1974 in št. 151 z dne 6. 11. 1974 odlikoval naslednje občane:
Red dela z zlatim vencem
1. Vlado Fajfar
2. Vera Podkoritnik-Zorec
Red dela s srebrnim vencem
1. Ivan Ahlin
2. Franc Javornik
3. Janez Koščak
4. Alojzij Ljubic
5. Andrej Likar
6. Janko Benac
7. Anton Drganc
8. Franc Nosc
Medalja dela
1. Albin Puš
2. Anton Matkovič
Red za vojaške zasluge s srebrnimi meči
1. Anton Baltič
2. Franc Boe
3. Štefan Horvat
4. Tomaž Lendero
5. Branko Marovič
6. Karel Puš
7. Ivan Radi
8. Karel Vvbiralik
9. Franc Zupančič
Medalja za vojaške zasluge
1. Nikola Djukič
2. Alojz Mestnik
Odlikovanja je navedenim izročil predsednik Skupščine občine Grosuplje Janez Lesjak.
Otvoritev predstavništva Zavarovalnice Sava v Grosupljem
Da bi razširila zavarovalno zaščito med svoje zavarovance in jim jo približala, je Zavarovalnica Sava — PE Ljubljana dne 12. 9. 1974 odprla v Grosupljem, Taborska 3 svoje predstavništvo. Predstavništvo Zavarovalnice v Grosupljem je pridobitev za naselje in občane, ker bodo lahko odslej večino zavarovalnih primerov urejali v samem kraju in ne bo potrebna vožnja v Ljubljano.
Otvoritev asfaltirane ceste Stična—Vir—Griže
Krajevna skupnost Stična je pripravila 21. septembra 1974 otvoritev asfaltirane ceste št. 4/7 Stična—Vir—Griže. Cesta jc bila asfaltirana na celotni trasi v dolžini 1718 m. Sredstva so prispevali Cestni sklad občine Grosuplje, delovne organizacije in krajevna skupnost Stična. Po dogovoru s Cestnim skladom občine Grosuplje znaša obveznost za sofinanciranje krajevne skupnosti Stična 300.000.— din. Prenovljeno cesto ie odprl predsednik Skupščine občine Grosuplje Janez Lesjak.
Nova tovarna Rašice v Šentvidu pri Stični
Ob 50-lctnici pletilstva v Šentvidu pri Stični je pripravljalni odbor za III. Rašiški dan priredi' 19. maja 1974 svečanost ob postavitvi temeljnega kamna za novo tovarno plct°nin v Šentvidu. Tovarniško poslopje jc bilo dograjeno v rekordnem času, saj je bila otvoritev že 28. septembra 1974. Na slovesni otvoritvi je govorila tov. Vida Tomšič, članica Sveta federacije na temo Žena kot delavka in samoupravljavka. Irvajalec del SGP Grosuplje ima veliko zaslug, da je bila gradnja v roku končana.
Otvoritev asfaltiranih cestišč v naseljih Vel. Lipljene in Starao apno
Krajevna skupnost Staro apno je priredila 25. 10. 1974 priložnostno svečanost ob otvoritvi asfaltiranja cestišča skozi naselji Vel. Lipljene in Staro apno. Hišni posestniki navedenih naselij so prispevali za sofinanciranje po 2.000.— din, preostala sredstva je zbrala krajevna skupnost in Cestni sklad občine. Za občane obeh naselij je asfaltiranje zaradi gostega prometa velikega pomena, čeprav je dolžina moderniziranega cestišča — v Starem apnu 260m in v Vel. Lipljenah 765 m — majhna.
Peti kulturni teden ob 125-Ietnlci smrti dr. Franceta Prešerna v Šentvidu
V času od 29. 6. do 7. 7. 1974 jc bil v Šentvidu pri Stični že V. kulturni leden ob 125-!e(nici smrti dr. Franceta Prešerna. Pokrovitelj tega kulturnega tedna je bil dr. Marjan Brecelij. Prireditelji so v ta namen, kot doslej vsako leto, izdali posebno lepo urejeno publikacijo.
Prireditve v okviru V. kulturnega tedna so po številčni udeležbi presegle že doslej zelo visoko udeležbo. V petih letih se je zvrstilo v nastopih v Šentvidu 200 pevskih zborov z nad 6.000 pevci. V kulturnem tednu so sodelovali tudi pevski ?bori iz zamejstva in iz drugih republik.
Otvoritev krajevne knjižnice v Stični
Splcšnoizobraževalina knjižnica v Grosupljem je pripravila 25. 10. 1974 otvoritev krajevne knjižnice v Stični v preurejeni sobi Gasilskega doma. Otvoritev je bila v počastitev praznika občine Grosuplje. Priložnostni kulturni program so izvajali dijaki gimnazije Josipa Jurčiča v Stični. Pozdravni govor je imela ravnateljica SpLošnoizobraževalne knjižnice Grosuplje tov. Marija Dolanc.
Krajevna knjižnica v Stični deluje v okviru matične knjižnice Grosuplje. Za obiskovalce je odprta 2-krat tedensko in  je imela ob otvoritvi 2.000 knjig.
Otvoritev asfaltirane ceste Veliko Mlačevo—Žalna—Velika Loka
Otvoritev asfaltirane ceste Veliko Mlačevo—Žalna—Velika Loka je bila v počastitev občinskega praznika dne 26. oktobra 1974. Cesto je odprl Ludvik Kržman, predsednik Upravnega odbora Cestnega sklada občine. Asfaltiranje je bilo opravljeno v dolžini 4.162 m in je velika pridobitev za občane krajevne skupnosti Žalna. Ti so se za ta namen žc na referendumu dne 12. 3. 1972 odločili za plačevanje samoprispevka v denarju in sicer za obdobje 5 let od 1. 4. 1972 do 31. 3. 1977. Samoprispevek plačujejo po stopnji 5% kmetijski proizvajalci, 3% obrtniki in 2% od osebnih dohodkov delavci v delovnem razmerju in upokojenci (ZOG, IV. str. 294).
Zasaditev dreves v Ivančni gorici
Krajevna skupnost Ivančna gorica je za kroniko posredovala zanimiv prispevek o ozelenitvi naselja, ki ga v celoti objavljamo.
»Po izredno uspešnem sodelovanju organizacij združenega dela, krajevne skupnosti Ivančna gorica in njenih občanov smo se ponovno sporazumeli za skupno akcijo in sicer za ozelenitev Ivančne gorice.
Začeti ni bilo težko, saj so imeli vsi udeleženci Družbenega dogovora o medsebojnih obveznostih pri financiranju programa posaditve dreves v naselju Ivančna gorica precej političnih in organizacijskih izkušenj.
Naselje Ivančna gorica se razvija na pomembnem prometnem, gospodarskem, kulturnem in stanovanjskem področju vzhodnega dela občine Grosuplje. Potreba po delavcih je velika in zaradi ugodnih prometnih zvez raste vedno več stanovanjskih hiš, obenem pa se razvijajo industrijski objekti. Neurejenost okolja, kot posledica urejanja primarnih komunalnih naprav in betonsko-asfaltna asociacija pa dajeta razvijajočemu se naselju pust videz. Iz teh razlogov, predvsem pa v skrbi za zdravo okolje delavcev in občanov, je sprejela KS Ivančna gorica program ozelenitve naselja kot pomembno nalogo naravovarstvenega značaja. Obenem pa bo ozelenitev z drevesi vplivala tudi na urejenost naselja in polepšanjc javnih prostorov, zgradb in lokalov.
Tako kot vselej, ko združujemo sredstva in delo za uresničevanje skupnih programov, so organizacije združenega dela s področja Ivančne gorice tudi v 1ej akciji pokazale veliko zainteresiranost in pripravljenost. Udeleženci Družbenega dogovora so ugotovili:
— da je naselje Ivančna gorica po sprejetem urbanističnem programu občine Grosuplje opredeljeno kot vodilno naselje ter da se postopno realizirajo sprejete urbanistične zasnove;
— da krajevna skupnost skupaj z občani nc more sama izvajati sprejeti program razvoja urejanja naselja, v katerega je vključen program zasaditve dreves in zaželeni t ve;
— da z razvojem industrije in prometa nastaja v naselju Ivančna gorica nujna potreba po zaščiti ljudi in okolja pred posledicami ekoloških sprememb, ki so ali jih je pričakovati pri oblikovanju moderno razvijajočega se naselja;
— da so občani in delovni ljudje v TOZD v preteklih letih z združenimi sredstvi uredili osnovne komunalne naprave v naselju Ivančna gorica, zdaj pa je treba zasaditi prostor ob glavnih komunikacijah in v naselju z ustreznimi drevesnimi vrstami.
Prav tako so udeleženci tega dogovora soglašali:
— da je izvedba programa postopne zasaditve dreves v naselju Ivančna gorica skupna potreba in splošni družbeni interes občanov v krajevni skupnosti in v temeljnih organizacijah združenega dela;
— da je za normalni razvoj bivalnega naselja, življenjskih in delovnih pogojev občanov in delavcev potrebno zagotavljati zdravo in urejeno okolje, pri čemer je zasaditev razpoložljivih površin z drevjem osnova za nadaljnje urejanje okolja;
— da je navedene potrebe mogoče urediti le z združevanjem sredstev na podlagi načela vzajemnosti in solidarnosti v skladu z ustavo, statutom občine in krajevne skupnosti Ivančna gorica.
Udeleženci so se prav tako sporazumeli o drugih zadevah v zvezi s financiranjem in izvedbo programa.
Krajevna skupnost Ivančna gorica je v skladu s tem dogovorom takoj začela uresničevati program in ga že v mesecu novembru 1974 tudi v celoti realizirala. S tem je izpolnila svoje obveznosti do občanov krajevne skupnosti, zbranih na seji dne 23. 10. 1974, ko so sprejeli program zasaditve dreves, in do organizacij združenega dela kot podpisnic družbenega dogovora. Po sprejetem programu smo posadili skupaj 180 dreves, od tega 59 lip, 50 rdečih hrastov, 16 brez, 3 macesne in 52 javorov.
Pri saditvi se je komisija, ki jo je v ta namen imenovala krajevna skupnost, vsestransko posvetovala z organizacijami združenega dela in občani ter upoštevala vse sprejemljive pobude in predloge, ki so kakorkoli pomagali k lepšemu videzu in funkcionalni razporeditvi dreves.
Vsi udeleženci družbenega dogovora so pokazali veliko razumevanje za ta program, zavedajoč sc tako pomembnega vprašanja, kot je ohranitev in izboljšanje zdravega človekovega naravnega okolja. S to akcijo je storjen pomemben korak proti preteči onesnažitvi in zanemarjanju okolja, kateremu se mnoga mesta in naselja niso znala ali mogla pravočasno postaviti po robu.«*
Solidarnostna gradnja stanovanj
Samoupravna stanovanjska skupnost občine Grosuplje — enota za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu je 5. februarja 1975 na skromni svečanosti izročila prve ključe solidarnostno zgrajenih stanovanj najbolj potrebnim občanom.
* Podatke je zbral: dipl. ing. Jože Javornik, direktor KZ Stična. Nasade je projektiral in zasadil drevje dipl. inž. Jože Strgar, 61231 Črnuče.
Na tej slovesnosti je ključe izročil stanovalcem tov. Edo Gale, predsednik enote. Stanovanja so v novem stanovanjskem bloku Ari Grosuplje, ki je Bil dograjen v začetku letošnjega leta in ima 56 stanovanj s klubskim prostorom. Neto koristna površina znaša 3.550 m2 ob ceni 5.041,26 din/m2. Celotna investicija /. ureditvijo okolice je 13.000.000 din. Navedenih 56 stanovanj je bilo financirano iz naslednjih virov:
1) dve stanovanji iz lastnih virov občanov;
2) 17 stanovanj so pridobile delovne organizacije za potrebe svojih delavcev z lastnimi sredstvi in krediti pri samoupravni stanovanjski; skupnosti predvsem iz naslova zbora vlagateljev;
3) 37 stanovanj pa je pridobil solidarnostni sklad skupaj z borci in upokojenci ter s soudeležbo delovnih organizacij. Razdelila pa so se naslednjim kategorijam občanov:
— za borce in upokojence 19 stanovanj;
— za družine z nižjimi OD 12 stanovanj;
— za mlade družine 6 stanovanj.
Za naslednje obdobje dveh let se načrtuje, oz. je že v teku naslednja gradnja družbeno najemnih stanovanj:
— v Ponikvah je v končni fazi gradnja 10-stanovanjskega bloka. Solidarnostni sklad predvideva pridobiti 6 stanovanj za potrebe delavcev.
— v Grosupljem so se dela pri graditvi bloka A-3 s 60 stanovanji in garažami že pričela. Gradnja naj bi bila zaključena do srede prihodnjega leta.
— v Ivančni gorici se je tudi pričela gradnja 15-stanovanjskega objekta in istočasno tudi 12-stanovanjskega objekta v Šentvidu. Zaključek predvidevamo za tretji kvartal prihodnjega leta.
— v Dobrcpoljah se načrtuje graditev 6-stanovanjskega objekta. Pričctek gradnje se predvideva za konec leta 1975.
- v Grosupljem pa se predvideva po dovršitvi bloka A-3 še gradnja bloka A-2 s cca 80 stanovanji in poslovnimi prostori; s tem bi bil zaključen kompleks severno od Adamičeve ceste.
Tako bodo po načrtu zgrajena 103 stanovanja do konca leta 1976; od tega bi SSS — enota za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu pridobila za potrebe delavcev z nizkimi OD, borcev in upokojencev ter mladih družin 50 stanovanj.*
Otvoritev nove konfekcijske delavnice in novih stanovanj za delavce v Dekliške vzgajališču Višnja gora
V Dekliškem vzgajališču Višnja gora je bila krajša slovesnost ob otvoritvi nove konfekcijske delavnice in novih stanovanj za delavec. Ob tej priliki je ravnatelj dipl. psih. Leon Lojk imel priložnostni govor 21. 2. 1975, ki vam ga v izvlečku posredujemo, posebno zato, da bi bili občani bolje obveščeni o delu zavoda:
»Zavod je bil ustanovljen 15. 2. 1948 in do leta 1969, torej celih 20 let, ni mogel z investicijskimi deli stopiti izza zavodskih zidov. V prvih dveh povojnih desetletjih je z. velikimi težavami zmogel le obnovitvena in vzdrževalna dela ter nekaj manjših izboljšav (zasteklitev hodnikov, radioaparati, kotel za trda goriva, plinski štedilnik itd.).
* Podatke je zbral ing. Janez Lužar.
V letu 1969 smo, da bi ublažili pomanjkanje in fluktuacijo strokovnega kadra, prvič v zavodski zgodovini pričeli z večjo novogradnjo sedmih stanovanj za delavce. Istega leta smo pričeli z generalno adaptacijo zavodskih prostorov, z napeljavo centralne kurjave in toplovoda, z ureditvijo sodobnih sanitarij in zidavo nove kanalizacije. 1971. leta smo kupili zasebno nedograjeno hišo. Leta 1973 smo uredili in asfaltirali košarkarsko, odbojkarsko in rokometno igrišče. V letu 1974 smo začeli dograjevati pred dvema letoma kupljeno hišo, v kateri smo pridobili za delavce dvoje družinskih stanovanj in eno garsonjero. Tako imajo zdaj zavod deset stanovanjskih enot, kar se bo nedvomno pokazalo kot močan ublaževalec fluktuacije delavcev. Hkrati smo do današnjega dne razporedili kot posojilo za zidavo zasebnih hiš 25 milijonov (starih) dinarjev.
Da nadaljujemo adaptacijo zavoda, smo začeli v letu 1973 zidati kletne prostore, ki smo jih s prvo fazo adaptacije zgubili. Nad temi prostori pa smo sezidali učno konfekcijsko delavnico z vsemi pomožnimi prostori in to danes otvarjamo.
CeLotna vrednost adaptacijskih del in stanovanjskih novogradenj v obdobju od 1968. leta do danes znaša 3,678.000,00 din«.
Otvoritev asfaltirane ceste skozi naselje Velika Račna
V letu 1974 so bila pričeta dela v zvezi z modernizacijo republiške ceste H/375 skozi naselje Velika Račna. Modernizacija je bila dokončana v letu 1975. Otvoritev je bila 25. aprila 1975. Cesta je asfaltirana v dolžini cca 1.200 m. Sredstva za asfaltiranje so prispevali: Skupnost za ceste SRS, občina Grosuplje in krajevna skupnost Račna (znesek 320.000.— din, ki ga je dobila z rednim samoprispevkom in enkratnimi prispevki občanov).
Krajevna skupnost Račna je že na seji 4. 6. 1972 sprejela sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka za sofinanciranje asfaltiranja ceste Veliko Mlačevo— Velika Račna—Čušperk. V prvi fazi je realizirano asfaltiranje skozi naselje Velika Račna, celotna modernizacija pa se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev časovno odmaknila.
Družbeni dogovor o sodelovanju in medsebojni pomoči pri izgradnji regionalnega vodovoda Podtabor—Ponova vas—Spodnja Slivnica—Grosuplje—Račna
Ta družbeni dogovor so sprejele krajevne skupnosti Podtabor, Spodnja Slivnica, Grosuplje, Račna, skupščina občine Grosuplje, skupščina samoupravne stanovanjske skupnosti, komunalni sklad občine Grosuplje in Komunalno podjetje Grosuplje z namenom, da se organizirano povežejo in sodelujejo še z drugimi dejavniki za pridobivanje finančnih sredstev za izgradnjo regionalnega vodovoda Podtabor—Ponova vas—Spodnja Slivnica—Grosuplje in Spodnja Slivnica—Račna. V tem dogovoru so opredeljeni tudi minimalni prispevki, ki jih naj bi prispevali hišni posestniki s samoprispevkom, in valorizacijskimi zneski glede na leta vplačila.
Tako bo zavezanec, ki bo gradbenemu odboru vplačal znesek 8.000 din v letu 1975, svojo obveznost glede samoprispevka v celoti izpolnil. S tem naj bi se vzpodbujala takojšnja vplačila in čimhitrejši začelek gradnje. Zavezanci, ki ne vplačajo navedenega zneska v letu 1975, bodo po določilih samoprispevka morali vplačati vsako leto od neplačanega dela 20% več. Ce znesek ne bo plačan, hišni posestniki tudi ne bodo mogli svojih zgradb priključiti na vodovod.
Pomen tega dogovora je, da so se vsi zainteresirani enotno lotili reševanja oskrbe z vodo zadnjega večjega območja občine, ki je z vodo še neoskrbljeno, odkar je bil zgrajen vodovod Rob—Dobrepolje—Struge. Vsa druga naselja v občini se bodo lahko oskrbovala z lokalnimi vodovodi ali se priključila na že obstoječe regionalne vodovode v občini.
Glasila organizacij združenega dela
Na pobudo uredniškega odbora ZOG je izvršni svet skupščine občine predlagal Splošnoizobražcvalni knjižnici Grosuplje, da začne zbirati vsa interna glasila organizacij združenega dela in drugih organizacij, ki obveščajo delovne ljudi in občane v občini. Splošnoizobraževalna knjižnica Grosuplje je to nalogo sprejela in zaprosila vse TOZD s sedežem v občini ali zunaj nje, če imajo svoj obrat ali poslovalnico na našem območju, in druge organizacije, da pošljejo po en izvod glasila knjižnici v hrambo in za proučevanje.
Do meseca maja 1975 so se odzvale knjižnici naslednje organizacije združenega dela in poslale svoja glasila:
1. Iskra Informator — Iskra-Aparati, Ljubljana
2. Informativni bilten 71 — Iskra-Aparati, Ljubljana
3. Signali — Podjetje za PTT promet Ljubljana
4. Informativni bilten — ZK GP Kočevje
5. Rašica — glasilo tovarne pletenin Rašica
6. Merkator — glasilo delovnega kolektiva Mcrkator Ljubljana
7. Ljubljanske mlekarne — informativni list LM Ljubljana
8. Iskra — glasilo delovnega kolektiva z^mženega podjetja Iskra
9. IMP Glasnik — glasilo delovne skupnosti IMP Ljubljana
10. Lesninar — glasilo TOZD-ov Lesnina, Ljubljana
11. SGP Grosuplje — glasilo delovne skupnosti SGP Grosuplje
Poleg navedenih organizacij združenega dela so poslale glasila tudi ustanove:
1. Iskre — glasilo gimnazije Josipa Jurčiča v Stični
2. Okence — glasilo OŠ Luis Adamič Grosuplje
3. Mlada livada — glasilo OŠ Ferdo Vesela, Šentvid
4. Zlata zvezdica — glasilo pionirskega športnega društva Vidovo, Šentvid pri Stični
5. Polet — glasilo ŠŠD, Dekliško vzgajališče, Višnja gora
6. Čebelnjak — glasilo poklicne šole Višnja gora (Dckl. vzgajališče)
Določene organizacije bodo svoja glasila še poslale in s tem omogočile, da se celovito prouči problem obveščanja.
10-Ietnica Komunalnega podjetja Grosuplje
Komunalno podjetje Grosuplje je 30. aprila 1975 priredilo proslavo 10-letnice obstoja podjetja, ki je bila povezana z otvoritvijo novega objekta za centralne obrate podjetja ob Cesti na Krko v Grosupljem, s praznovanjem delavskega praznika 1. maja in 30-Ictnicc osvoboditve. Ob tej priložnosti je tov. ing. Janez Lužar, predsednik osnovne organizacije sindikata imel slavnostni govor; zaradi zanimivosti ga delno objavljamo. Med drugimi je tov. Janez Lužar dejal:
Otvoritev garaž v Grosupljem
»V letošnjem letu se izteka 10 let, ko je Skupščina občine Grosuplje z odločbo ustanovila Stanovanjsko-komunalno podjetje. Podjetje je bilo ustanovljeno za upravljanje in vzdrževanje sklada stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov v občini in za gospodarjenje s cestami, zelenicami ter javno razsvetljavo naselja Grosuplje.
Leto dni je opravljal dela v podjetju kot redno zaposleni delavce samo direktor tovariš Anton Krašovcc, knjigovodsko-računovodske posle pa je vršila tovarišica Vida Marinšck, vodja Knjigovodskega biroja.
Zaradi naglega razvoja občine, zlasti naselja Grosuplje, je bilo potrebno vzporedno s tem hitreje razvijati komunalno dejavnost v okviru podjetja. Tako je podjetje organiziralo v letu 1967, prvič kar obstaja naselje Grosuplje, reden odvoz smeti od zasebnih in družbenih stanovanjskih in in poslovnih prostorov. V istem letu je prevzelo v upravljanje tudi pokopališče v Grosupljem in ga na novi lokaciji dogradilo in uredilo tako, da je po urejenosti eno izmed lepših pokopališč v Sloveniji.
Skladno z razširitvijo dejavnosti in obsegom dela smo zaposlili tudi prve izključno komunalne delavce, ki imajo na skrbi komunalne naprave naselja Grosuplje.
Skupščina občine Grosuplje nam je v letu 1969 zaupala v upravljanje vse vodovode na območju občine; te je do tedaj upravljalo Komunalno podjetje Ivančna gorica in delovna organizacija Vodovod Šentvid pri Stični. To so bili
naslednji vodovodi: Grosuplje, Šmarje, Žalna, Velika Loka ter regionalna vodovoda Stična-Trebnjc in Suhokranjski vodovod Globočec. S tem je skupščina občine dala našemu kolektivu nalogo, da reši še mnoga nerešena vprašanja na tem področju.
S prevzemom vodovodov je podjetje najprej poskrbelo za odpravo številnih napak, zlasti na Suhokrajinskcm vodovodu in vodovodu Grosuplje. Poleg tega smo takoj pričeli raziskovati nove vodne vire na območju občine in pripravljati načrte za sistematično ureditev oskrbe z vodo na območjih obstoječih vodovodov, posebno pa za območja, kjer vodovodov sploh ni bilo. V zvezi s tem je podjetje posvetilo posebno pozornost posvetovanju s krajevnimi skupnostmi, gradbenimi odbori in skupščino občine Grosuplje. Plod takega sodelovanja in medsebojne pomoči je bila izgradnja vodovoda Zagradec—Krka z ureditvijo že obstoječega zajetja Globočec, tako da sta pridobili pitno vodo obe krajevni skupnosti.
Istočasno je bilo zaradi hitrega razvoja naselja Grosuplje in pomanjkanja pitne vode potrebno zgraditi nov vodovodni sistem z zajetjem v Poddobju in novim 1000 kubičnim rezervoarjem na Pcrovem, proti staremu 140-kubičnernu rezervoarju. S tem se je kapaciteta vodnega pretoka za naselje Grosuplje povečala za 160%.
Zaradi rastočih potreb v Ivančni gorici, zlasti pa v Trebnjem, je podjetje na tem regionalnem vodovodu zgradilo novo zajetje v Izirku nad Stično in ga leta 1974 vključilo v obstoječi vodovodni sistem.
Gradnja kanalizacije v Grosupljem
Ves čas od prevzema vodovodov je podjetje sodelovalo s krajevnima skupnostma Dobrcpolje in Ponikve glede urejanja tehnične dokumentacije za izgradnjo regionalnega vodovoda Rob—Rašica—Dobrcpolje—Struge. Dela pri enem največjih projektov v občini so se pričela v letu 1973; naše podjetje je nastopalo kot samostojni izvajalec del, ki se zaključujejo z letošnjim letom, saj je že zgrajeno 21 km glavnega cevovoda s spremljajočimi objekti. Omenjeni vodovod poteka na območju občin Ljubljana—Vič—Rudnik in Grosuplje ter ima možnost nadaljevati se na območje skupščine občine Kočevje, konkretno do naselja Struge.
Poleg del in priključkov na omenjenih vodovodnih sistemih smo priključevali nova naselja in stanovanjske objekte tudi na že obstoječe vodovode, tako da se je število priključkov od leta 1969 do danes povečalo od 1930 na 3700, ali za 92%, pri tem še niso šteti priključki na cevovodu Rob—Dobrcpolje.
Hkrati z vzdrževanjem in delom na vodovodih je podjetje vzdrževalo obstoječo kanalizacijsko omrežje v Grosupljem in prevzelo opremljanje stavbnih zemljišč na novih zazidalnih površinah. Da bi ta dela lahko uspešno opravljali, smo delavci sklenili, da nabavimo ustrezno mehanizacijo, kot jo lahko danes tu vidite.
Podjetje ob ustanovitvi ni imelo lastnih prostorov niti opreme. Šele danes po desetletnem delu pridobivamo prve lastne prostore, v katerih bodo delavnice, skladišče in pralnica. Po srednjeročnem programu je to 1. faza gradnje na tukajšnji lokaciji; z že odkupljenimi zemljišči pa omogoča nadaljnje širjenje po etapah.
V podjetju je danes zaposlenih 62 delavcev z ustrezno kadrovsko strukturo, saj pride na vsakega desetega zaposlenega tehnik ali inženir.«
9 krajevnih samoprispevkov v 9 krajevnih skupnostih
Značilno za občino je, da ni sprejet samoprispevek za celotno njeno območje, ampak je odločanje o njem prepuščeno potrebam in programom delovnih ljudi m občanov v posameznih krajih za zadovoljitev njihovih najbolj perečih skupnih potreb.
Tako so se delovni ljudje in občani v krajevnih skupnostih Podtabor, Spodnja Slivnica, Šmarje-Sap in Račna že drugič odločili za uvedbo krajevnega samoprispevka. O samoprispevku v krajevni skupnosti Smarjc-Sap in Višnja gora smo poročali v ZOG št. VI.
Spodnja tabela prikazuje krajevne skupnosti, ki so v letu 1974/75 uvedle krajevni samoprispevek, čas uvedbe samoprispevka, zavezance in njihove obveznosti ter namen:
Krajevne skupnosti
Cas uvedbe
samoprispevka
Stopnje in zavezanci ali znesek
Namen
1
L Ambrus 1. 9. 1974 2% od OD zaposlenih oseb, gradnja
do upokojencev in obrtnikov družbenega
31. 8. 1979 200.— din letno kmečka go- centra
spodinjstva
Krajevne	Čas uvedbe		Stopnje in zavezanci	
skupnosti	samoprispevka		ali znesek	Namen
1		2	3	4
2. Zagradec	1. 9.	1974	2% od OD zaposlenih oseb,	gradnja
	do		upokojencev in obrtnikov	zdravstvenega
	31. 8.	1974	10% od KD lastniki in uži-	doma
			valci zemljišč	
			5 % zavezanci-pavšalisti	
3. Ivančna	1. 2.	1975	2% od OD zaposlenih oseb	gradnja osnov.
gorica	do		in pokojnin,	šole in
	31. 1.	1980	3% obrtniki	gimnazije
			5% od KD lastniki in uživalci	
			zemljišč	
4. Šmarje-Sap	1. 7.	1974	1 % od OD zaposlenih oseb	gradnja
			in pokojnin	šolske telo-
	30. 6.	1977	2% od KD lastnikov in	vadnice in
			uživalcev zemljišč	otroškega
			ter obrtnikov	vrtca
5. Višnja gora	1. 5.	1974	1 % od OD zaposlenih oseb	gradnja
	do		in pokojnin	telovadnice,
	30. 4.	1979	3% obrtniki	otroškovar-
			5 % od KD lastniki in uživalci	stvene ustano-
			zemljišč	ve-komunalno
				urejanje
				naselja
6. Staro apno	1. 1	. 1975	— 2.670.— din letno,	gradnja
	do		— zavezanci in hišni	vodovoda
	31. 12. 1977		posestniki	
7. Podtabor	1. 6.	1975	— v 1. letu 2.670.— din	gradnja
	do		— v 2. letu 3.100.— din	vodovoda
	31. 5.	1978	— v 3. letu 3.720.— din	
			— zavezanci so hišni	
			posestniki	
8. Spodnja	1. 3.	1976	— v 1. letu 3.100.— din	gradnja
Slivnica	do		— v 2. letu 3720.— din	vodovoda
	28. 2.	1979	— v 3. letu 4.464.— din	
			— zavezanci so hišni	
			posestniki	
9. Račna	1. 7.	1975	— v 1. letu 2.670.— din	gradnja
	do		— v 2. letu 3.100.— din	vodovoda
	30. 6.	1978	— v 3. letu 3.720.— din	
			— zavezanci so hišni	
			posestniki	
Iz tabele je razvidno, da je namen uvedbe krajevnega samoprispevka po posameznih krajevnih skupnostih zelo različen, prav tako so različni zavezanci za plačevanje in osnove oziroma stopnje.
Tako so se delovni ljudje in občani kar v štirih krajevnih skupnostih odločili za sofinansiranje gradnje vodovodov. V petih drugih krajevnih skupnostih pa je namen različen in pretežno nekomunalnega značaja; zanimivo pri tem je, da so te že predhodno rešile oskrbo z vodo iz javnih vodovodov.
Vsi navedeni krajevni samoprispevki so bili sprejeti na podlagi ugodnih izidov glasovanj občanov na referendumih, ki so jih razpisale krajevne skupnosti.
NAŠI KRAJI IN LJUDJE
France Adamič*
Šesta evropska pešpot skozi našo občino (E-6 YU)
Ob stoletnici slovenskih gozdarskih društev dne 25. maja t. 1. so na Mašunu simbolično odprli odsek evropske pešpoti, ki poteka skozi Slovenijo oziroma od Kastava ob Kvarnerski obali čez Snežnik, Mašun, Bloke, Turjak, Grosuplje, Ku-celj, Moravče, Trojane in dalje skozi Nazarje, Slovenj Gradec do Radeljskega prelaza na slovensko-avstrijski meji. Na tej poti je 260 tabel in smerokazov oziroma po ena rdečerumena markacija, napisi pa so črni. Pešpot poteka po gozdnih in planinskih poteh in cestah, skozi gozdove in čez osamljene vrhove, proč od vsakdanjega mestnega hrupa in cestnega smradu. Markacije je postavil Institut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije skupaj z gozdnimi upravami in planinskimi društvi.
Ker bo odsek evropske pešpoti skozi našo občino približal naše kraje svetu ter odprl še ena vrata za razvoj turizma, bomo posvetili trasi in zanimivostim ustrezno pozornost. Jeseni letos bodo organizatorji izdali posebno knjižico-vodnik slovenske pešpoti z 12 skicami odsekov, v kateri bodo označeni časi hoje, gostišča, prenočišča, trgovine in razne krajevne znamenitosti, pripravili bodo tudi lične značke z oznako E-6 YU ter žensko in moškim, ki korakala ... »Pojdi peš na počitnice« je najnovejše geslo 1.200.000 članov, ki si nabirajo peš kilometre za zdravje, razvedrilo in veselje (Delo 29. maja 1975, 10 in Gozdarski vestnik 32, 6, 1974 249—250).
Legenda o Ilovi gori
Lado Ambrožič-Novljan je septembra 1974 objavil v Delu serijo prispevkov o jesenski nemški ofenzivi leta 1943 ter popisal boje med Ivančno gorico in Muljavo ter bitko na Ilovi gori. Sovražna vojska je imela okrog 72.000 mož. V tej etapi so imeli Nemci trikratno premoč poleg drugih prednosti. Pomikali so se z glavnino od vzhoda proti zahodu, med nemško mejo na severu in cesto Smuka-Hinje-Zvirče-Vidcm na jugu. Druge nemške čete so zapirale obmejni pas in zahodno linijo od Troščin, mimo Gradišča, Boštanja in Zdcnske vasi. V bran sta si postavili Cankarjeva in 10. brigada Ljubljanska. Na Ilovi gori je padlo okoli sto partizanov, ki so branili osvobojeno ozemlje in se spustili v neenak boj. Tako je postala Ilova gora po silovitosti bojev, po hrabrosti partizanov, in zaradi velikih naporov in žrtev, legendarna. Med partizani na Ilovi gori je bilo mnogo umetnikov in kulturnih delavcev. Večina izmed njih je na Ilovi gori doživela ognjeni krst. Težka borba, požrtvovalnost borcev in ljubezen do svobode
f>1000 Ljubljana, YU, Janežičeva 1, rdeni profesor Biotehniške fakultete v Ljubljani, doktor znanosti.
jih je tako prevzela, da so Ilovo goro in boje na njej ovekovečili z umetniškimi stvaritvami. O Ilovi gori je bilo napisanih mnogo pesmi in črtic, njeno ime najdemo med deli glasbene umetnosti; skladatelj Marjan Kozina ji je posvetil simfonijo. Ilova gora je tako slavo tudi zaslužila.
Mala kronika
Dolenjska turistična zveza je izdala prospekt DOLENJSKA v barvah z. blizu 50 fotografijami in kratkim besedilom, Našo občino predstavlja križni hodnik v Stični, oltar iz Muljave in Taborska jama. — Baročni slikar Fortunat Bergant je leta 1766 naslikal za stisko baziliko Križev pot. Jeseni 1974 je izšla manjša knjižica (12x16.50 cm.) Uvod je napisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc, ki je opozoril na oblikovne in vsebinske sestavine te velike Bergantove umetnine (D. 3, 75, 19. jan. 1975,6). — Vodič PO DOLENJSKI je izdala Dolenjska turistična zveza, ki predstavlja napotilo za popotovanje po Dolenjski; pripoveduje o preteklosti, o prispevku Dolenjske k slovenski kulturi in umetnosti, o gospodarstvu in turizmu. Iz naše občine je nekaj slik in zanimivih podatkov (Prim. dnevnik 2. jan. 1975, 4). — Sosedje in sodobniki mostiščarjev so bili prebivalci Krške jame nad izvirom Krke. O tem pričajo najdbe, katere so našli že leta 1904 in poleti lani, ko so urejali dostop do jame in njen vhodni del. Našli so kosti in fragmente keramike iz drugega tisočletja pred našo ero. (Delo 14. nov. 1974,, 8 in Dol. list 8. avgusta 1974, 9). — Troja brez Homerja je naslov prispevka, ki ga je objavila v Delu Stanka Godnič na podlagi razgovora s prof. dr. Slanetom Ga-brovcem in hamburškim arheologom dr. Ottom Hermanom Frevem Sogovorniki obravnavajo halštatsko obdobje v Stični, zgodovino dosedanjih izkopavanj, dosežke in težave ter nadaljnji program (19. okt. 1974,27). — Bogat zbornik je izdal Narodni muzej Slovenije, to je dvojno številko časopisa Situla (14. in 15. zv., 410 ± 40), posvečen 60-letnici našega rojaka prof. dr. Jožeta Kaslelica. V zborniku je več prispevkov, ki obravnavajo arheološke spomenike iz naše občine (Magdalena, Stična). — Splošna izobraževalna knjižnica v Grosupljem je 12. septembra 1974 priredila literarni večer v spomin Louisu Adamiču. Program ter izbor odlomkov iz Adamičevih del je pripravila Alenka Trontclj, izvajale pa so ga prosvetne delavke in dijakinje (Delo 17. sept. 1974> 7). — Vikica Magvar, učenka osnovne šole v Grosupljem je objavila v Dnevniku mladih sestavek Obisk Adamičevega muzeja (Dnevnik 9. novem. 1974, 12). — V spomin Louisa Adamiča je objavila Alenka Trontelj razgovor s sorodniki o obiskih, o odhodu v Ameriko in obiskih v domovini (TV 9. sept. 1974, 15). — Odlomek iz knjige Orel in korenine je Radio Ljubljana oddajal dne 11. septembra 1974 ob 23.05. Poročevalec je omenil Josipa Vidmarja in knjižico Slovenski kulturni problemi, ki je izšla v času diktature in bila zaplenjena (Delo RTV program 8. okt. 1974, 4). — 500-letnica Turkov na Muljavi (1475—1975): Pod poveljstvom Ahmcda paše so Turki polovili okoli 4000 ljudi in jih odpeljali v sužnost, izropali pa so tudi Stično. O tem poroča p. Pavel Pucelj, stiski kronist (1669—1721), dalje Josip Jurčič v Juriju Kozjaku, pozneje pa tudi Ivan Zoreč (1880—1952) v zgodovinski tetralogiji (Mladika 1933 in Koledar DSM 1962: 145). — Zeleni paradiž pri Ljubljani in turizem v občini Grosuplje. Turistični informator Dela pravi, da je Grosuplje zanimivo izletniško območje za Ljubljano in Zagreb, kakor tudi za tranzitne potnike. Objavlja karto občine, našteva gostišča, gradove, jame, bazene in turistična društva na skoro celi strani, poleg pa so zelo informativni oglasi
Taborske jame, gostiln Kramar, Šerek in Polževa (Delo 12. jul. 1974, 18). — Tehniški muzej Slovenije je 11. septembra 1974 odprl v gradu Bistra razstavo Vr-varstvo na Slovenskem, kjer je bilo razstavljeno več fotografij in drugih eksponatov o razvoju tovarne Motvoz in platno Grosuplje. Na slovestnosti so bili prisotni predstavniki kolektiva iz tovarne. Višji kustos TMS tov. Katarina Kobe--Arzenšck je ob tej priložnosti objavila razpravo o razvoju te industrije v naši občini in v njej navedla nekaj zanimivih podatkov iz registra družbenih obratov, pričevanju posameznikov, arhiva Slovenije in drugih virov (Kronika XXI, 3, 1973, 169—179). — Črne točke v naši občini: Prva je pri Šmarju-Sap na nepreglednem odseku med 68 in 69.5 km, kjer je bilo lani 47 nesreč (6 mrtvih in 27 ranjenih, leta 1973 pa 23 nesreč (6 mrtvih, 18 ranjenih), druga črna točka na odcepu v Grosuplje, kjer je bilo leta 1972 v eni nesreči pet mrtvih, dva hudo ranjena in dva popolnoma uničena avtomobila. Na tem mestu naj bi zgradili iz-ločevalni pas. Tretja črna točka je na odcepu za Višnjo goro, kjer je bilo leta 1972 šest prometnih nesreč, naslednje leto pa osem. Tudi na tem mestu je treba zgraditi izločevalne pasove (Delo 28. in 30. septembra 1975, 7 oz. 5). — Prahu ne bo več, ker so skozi Staro apno in Velike Lipljene položili asfalt. S samoprispevkom so zbrali štiri stare milijone, Krajevna skupnost Velike Lipljene je dala tri, Skupščina občine Grosuplje pa 35 starih milijonov za vaški del cestišča skupno 1020 m ceste med Taborsko jamo in Turjakom (Delo 18. sept. 1974, 10). — Otroci se nc kregajo: Stiska osnovna šola ima 635 šolarjev. Pouk imajo nižji razredi v 70 let stari zgradbi, višji pa v 838 let stari zgradbi. Razumljivo, da so že pred leti začeli misliti na novo šolo. Ena krajevna skupnost predlaga lokacijo v Ivančni gorici, drugi pa v Stični, otroci pa bi želeli, da se čimpreje preselijo v novo zgradbo (Kmečki glas 30. okt. 1974, 19). — Ustni časopis v Ivančni gorici je priredil Kmečki glas konec oktobra lani. Na številna vprašanja je odgovarjal republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano inž. Milovan Zidar, pogovor pa je vodil direktor Kmečkega glasu inž. Jože Guzelj (Km. gl. 30. oktobra 1975, 1). — K boljši preskrbi: Medobčinski svet SZDL in svet občin ljubljanske rcgijc je dne 2. julija 1975 v Domu družbenih organizacij v Grosupljem organiziral posvetovanje o uresničevanju ustavnih nalog na področju kmetijstva, živilske industrije in prehrane v Sloveniji; z letno rastjo od 2 do 3,5 odstotke letno naj bi že leta 1980 dosegli 92 odstotkov potrebne hrane, presežke pa bomo imeli v govedini, perutnini, krompirju, hmelju, pivu, sadnih sokovih, vinu in nekaterih vrstah sadja, v drugih republikah pa bomo morali še naprej kupovati olje, sladkor, krušna in krmna žita in svinino. Podoba prehranjevalne bilance v ljubljanski regiji pa je seveda bolj neugodna: pri mleku pokrivamo z lastno prirejo 65 odstotkov mleka, pri svežem mesu vseh vrst 92 odstotkov, pri vrtninah 53 odstotkov in samo 9 odstotkov sadja. Presežke imamo samo pri jajcih in pivu. Na posvetovanju so sklenili, da bodo ustanovili interesno skupnost za preskrbo mesta Ljubljane in izvedli že načrtovane integracije zaradi povečanja pridelkov in izdelkov (Delo 3. 7. 1975, 2). — Grosupeljski skok, v gospodarstvu namreč, ker so v prvem polletju v občini dosegli izjemen porast celotnega dohodka. Ustvarili so nad 377 milijonov dinarjev ali za 42 odstotkov več kot lani v istem obdobju (v SRS 43 odstotkov več). Osebni dohodki so v občini zrasli za 44 odstotkov (v SRS le za 28 odstotkov), vendar še niso dosegli republiškega povprečja (OD v občini je 2270.— din v povprečju). Največ celotnega dohodka je ustvarilo SGP Grosuplje (36.7 odstotka), ki je zvišalo OD kar za 52 odstotkov, v industriji za
68 odstotkov, v prometu pa za 63 odstotkov). Med vsemi OZD ima Pekarija Grosuplje za 10 odstotkov nižji dohodek zaradi prenizko odmerjenih cen (Delo 24. oktobra 1974, 9) — Zaposleni po občinah: V primerjavi z lanskim 31. marcem se je število zaposlenih v enem letu v Sloveniji povečalo za 4.3 odstotke, v občini Grosuplje pa za 5.57 odstotkov. V skladu z večjimi vlaganji se je zlasti naglo povečala zaposlenost v nekaterih manj razvitih občinah, vendar pa je na vrhu lestvice tudi nekaj razvitejših občin. Za primerjavo navajam podatke za sosedne občine: Trebnje za 11.7 odstotka, Kočevje za 5,2 odstotka, Novo mesto za 5,04 odstotka, Ljubljana-center za 4,91 odstotka, Ljubijana-Moste-Polje in Ljubijana-Vič--Rudnik za 3.32 odstotka in Litija za 2,68 odstotka (Delo 18. 9. 1974,, 2). — Pravice in dolžnosti po novi ustavi: IMP Ljubljana, TOZD Livarna Ivančna gorica je prva delovna organizacija v občini, ki je prebila občinske meje in se združila z IMP Ljubljana, preje pa so bili le obračunska enota tovarne Trata. Po združitvi z IMP so dogradili novo livarno, ki je stala okoli 4,5 milijarde. Izvolili so tudi vse samoupravne organe, njihovi delegati pa sodelujejo v OZD IMP; zaposlujejo 190 delavcev, po povprečnem OD so na občinskem vrhu s 3.420 din (Delo 21. 8. 1974, 2). — Področno tekmovanje traktoristov je bilo pod pokroviteljstvom SO Grosuplje dne 4. avgusta 1974 na Grosupljem. Prireditev je organizirala TOZD kooperacija Ljubljanskih mlekarn. Tekmovanja se jc udeležilo 62 tekmovalcev, od tega 13 poklicnih traktoristov, 32 mladih kmetovalcev, 11 starejših kmetov in 6 pionirjev, tekmovali pa so v treh disciplinah: v teoriji, oranju in spretnostni vožnji. Na podlagi doseženih rezultatov tekmovanja so določili ekipo, ki bo ljubljansko regijo zastopala na republiškem tekmovanju (Delo 5. 8. 1974, 8, Km.gl. 14. 8. 1974, 5). RTV Ljubljana je dne 15. 8. 1974 ob 9 uri prenašala reportažo s tekmovanja in razgovor z Jelko Kramar iz Iga, ki jc zasedla v vseh glavnih disciplinah prvo mesto in je nastopila na republiškem tekmovanju v Beli Krajini. — Naši občani in problemi na RTV: Inž. Grilc poroča o delu Čebelarskega društva Grosuplje, ki ima okoli sto članov. Ker medi hoja bo vsak panj dal do 60 kg medu (8. 8. 1974 ob 15.30 do 15.54). Dne 28. 1. 1975 je v DDO v Grosupljem zasedal politični aktiv, sekretarji SZDL in ZKS in občinski IS občin Ljubljanske regije zaradi uresničevanja ustave (R ob 15 in 17, TV ob 18.06 in 19.30). — Veseli tobogan: V novi osnovni šoli na Grosupljem so 9. marca 1975 nastopali šolarji iz osnovnih šol Grosuplje in Šmarje-Sap ter iz podružničnih šol Kopanj, Podtabor in Žalna. Na programu je bilo nekaj zanimivih pripovedi, šestročno igranje klavirja, harmonikarski orkester, ljudske pesmi Matevža Kračmana, pripoved o domači obrti izdelovanja zobotrebcev in še več drugih točk (TV program Delo od 7. do 14. marca 1975, TV ob 15.55). — Peti kulturni teden ob 125-lctnici smrti dr. Franceta Prešerna in 30-letnici prvega kongresa slovenskih kulturnih delavcev v Šentvidu pri Stični je bil od 29. junija do 7. julija 1974 pod pokroviteljstvom dr. Marjana Breclja, predsednika Skupščine SRS. Za programsko publikacijo (40 strani) je uvodni članek napisal predsednik častnega odbora in predsednik SO Grosuplje Janez Lesjak, o Razvoju Šentvida v zadnjih letih sta pisala Jože Krištof in Slavko Videnič, o upokojencih Tone Kozlevčar, o Kulturnem tednu dr. Boris Kuhar in o Prešernu dr. Bratko Kreft, ki zaključuje svoja razmišljanja takole: Ob spominu nanj si moramo zmeraj spraševati vest, kaj smo in kaj še nismo pa bi že morali biti, kajti tudi to etično in moralno dolžnost terja od nas Prešeren. In če jo le bomo zmeraj vestno, odkrito in brez votlodoncčih fraz. izpopolnjevali vedno in povsod, bomo zares možato in vztrajno vredni sebe in nje-
govega velikega dela, vredni, da se štejemo med velike kulturne narode in med tiste, ki se z vsemi močmi trudijo, da bi bilo človeško življenje in življenje vseh ljudstev takšno, kakor ga je videl v svojem duhu Prešeren in kakor trajno povzdiguje glas zanj v svojih poezijah (str. 18). — Športno kolesarjenje s parolo kolo zdravo telo goji Šolsko športno društvo Dobrepolje. V oktobru lani je 150 kolesarjev tekmovalo na 20 km dolgi makadamski cesti. Ob tej priložnosti so sprejeli sklep, da je vsak udeleženec napisal tablico z geslom kolo-zdravo telo, TTKS pa je s podporo tovarne Rog iz Ljubljane izdala značke z enakim napisom (Delo 30. JO. 1974, 2),
Naši zaslužni in znameniti občani
France Kosmač je v Naših razgledih (1974, 529—530) napisal zelo pohvalno oceno o dokumentarnih filmih, ki jih je posnel in prcsnel prof. Jože Gale ob tridesetletnici Slovenskega narodnega gledališča iz prizorov in repertoarja prvih let po osvoboditvi in umetniki, ki so prav tistikrat doživljali v nekaterih vlogah svoj vrh ali pa so marsikomu pomenjali slovo od gledališča in življenja. S tem je Galc ohranil žive spomine in like znamenitih slovenskih igralcev: Marije Vere, Frana Lipaha, Ivana Levarja, Mihaele Šaričeve, Edvarda Gregorina, Milana Skr-binška, Staneta Česnika, Staneta Severja, Pavla Kovica in vrsto drugih. Drugi dokumentaren film, ki ga je prcsnel iz. 16 mm traku na široki trak prikazuje dogodke in podobe iz NOV: člane IOOF v roškem okolju, pohod brigad, pokop zavezniških letalcev, spuščanje zavezniške pomoči partizanski vojski iz zraka, pogreb komandanta Staneta, transportiranje ranjencev in oslabelih z zavezniškimi letali, prihod prekomorske brigade na Vinico in Črnomelj in končno vkorakanje partizanske vojske v Ljubljano. Ti dokumenti so nastali v kamerah partizanskih snemalcev (B. Jakca, S. Virška, C. Škodlarja, dr. Feorsterja in R. Omote), Gale pa jih je prenesel na široki trak, razporedil in opremil z glasbo in informativnim besedilom.
Profesor dr. Stane Mikuž že četrto leto redno sodeluje s prikazi, podobami in ocenami v našem zborniku in oživlja dogodke s področja zgodovine umetnosti občine Grosuplje, z zamudo pa se letos spominjamo njegovega življenjskega jubileja. Rojen je bil 1. maja 1913 v Šmarju, kjer je končal tudi ljudsko šolo. V letih 1924-32 je obiskoval klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa je študiral skupino zgodovine umetnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani ter tam diplomiral leta 1936. Po odsluženju vojaškega roka je leta 1938 postal dnev-ničar, nato pripravnik v spomeniškem uradu Narodnega muzeja v Ljubljani. Že štiri leta po diplomi je opravil doktorat z dizertacijo o baročnem slikarju Francu Jelovšku. Med NOV je aktivno sodeloval v odporu; februarja 1944 so ga odpeljali v Dachau in je zato nosilec Spomenice 1941. Po vojni je bil imenovan za šefa odseka likovne umetnosti in muzejev v ministrstvu za prosveto, leta 1952 je bil izvoljen za predavatelja zgodovine umetnosti, leta 1958 za izrednega profesorja, leta 1968 pa za rednega profesorja na filozofski fakulteti v Ljubljani za isti predmet, obenem pa je predaval na Akademiji upodabljajočih umetnosti in Pedagoški akademiji ter se ves posvečal pedagoškemu delu. Z lepo in domačo govorico je približeval likovne umetnosti svojim slušateljem in nadaljeval delo, ki sta ga začela profesorja Izidor Cankar in France Štele. Razen tega je Stane Mikuž sodeloval v številnih komisijah in žirijah, širša javnost pa ga pozna po raznih  strokovnih in znanstvenih  razpravah, kritikah, ocenah in  prikazih, ki
pomenijo pomembno dokumentacijo v stroki. V našem zborniku je objavil podobe Franceta in Toneta Kralja ter Ferda Vesela, v tej številki pa odkriva podobe Riharda Jakopiča iz našega pcjsaža. Posebno pozornost pa zasluži Mikuževa Umetnostno zgodovinska topografija grosupeljske krajine, kjer je izražena vsa širina njegovega znanstvenega in študijskega prizadevanja. To zaključno in obširno delo čaka v rokopisu na založnika in objavo, avtor pa nadaljuje z raziskavami in pripravo umetnostnozgodovinskih topografij ribniške in cerkniške regije. Uredniški odbor se zahvaljuje jubilantu za njegov bogati delež v raziskavah umetnostnih zakladov naše občine z željo, da bi si ohranil zdravje in delovno sposobnost ter dokončal svoje bogate programe! (UL I. 1955, 90—92, 11, 1959, 44— -46, Delo 23. 5. 1973, 6.)
Sedemdeset let profesorja Staneta Krašovca. Njegovo ime jc tesno povezano z razvojem delavskega gibanja v naši občini. Kot sošolec ravnatelja tovarne Motvoz & platno inž. Metoda Dularja je prihajal pogosto na Grosuplje in se seznanil z mnogimi napredno mislečimi in revolucionarji (na primer' z Marti nom Zupančičem). Prinašal je literaturo in sodeloval na ožjih sestankih vse do prvih mesecev italijanske okupacije, ko je nekaj časa prebival kot ilegalec v Brinju. — Rojen je bil 10. julija 1905 v Begunjah pri Lescah, maturiral jc na klasični gimnaziji v Ljubljani (1923), dovršil je abiturientski tečaj na trgovski akademiji v Ljubljani in diplomiral na ekonomsko-komercialni šoli v Zagrebu. Služboval je v Zagrebu, Tesliču in Ljubljani (Horvat & Comp., Sever & Comp.) kot korespondent in referent za izvozne in uvozne zadeve. Zaradi komunističnega delovanja je bil obsojen po zakonu o zaščiti države (1936—40). Med vojno je delal za oddelek za agitacijo in propagando pri CK KPS in IOOF, nato je bil na Visu in Beogradu pomočnik predsednika NKNOJ za gospodarstvo in obnovo, sekretar zveznega gospodarskega sveta, glavni direktor Zveznega urada za statistiko; leta 1953 je bil izvoljen za rednega profesorja Ekonomske fakultete v Ljubljani, upokojen pa leta 1963. Medtem je bil namestnik delegata na glavnih skupščinah OZD v San Frančišku in Ncw Yorku, na skupščini UNRRA ter delegat v mnogih mednarodnih in svetovnih odborih, komisijah, kongresih, delegat na zasedanjih FAO v Rimu, UNICEF, Mednarodnega fonda. Bil je predsednik Zveze ekonomistov Jugoslavije, glavni urednik Ekonomske revije, prevajalec Marxovega Kapitala ter pisec mnogih razprav, knjig in brošur politično-ckonom-ske vsebine. Zdaj je član Sveta republike Slovenije. Tudi za naš zbornik pripravlja prispevek k delavskemu gibanju v naši občini (UL I, 1957, 141—2, II, 1969, 159—160, Sodob. kmet. 1975, 256).
Francel Krašovec iz Šentvida pri Stični štev. 79 jc januarja letos praznoval osemdesetletnico življenja. Med prvo svetovno vojno so ga iz novomeške šeste gimnazije poklicali k vojakom, po vojni je bil učitelj v Šentvidu, se tam oženil in postal trgovec, obenem pa je ustanovil plctilsko obrt ter se uveljavil kot delaven, podjeten ter umen gospodar in rodoljuben prosvetar in knjižničar. Med drugo vojsko so ga kot aktivista OF Italijani dvakrat zaprli, saj je s pleteninami podpiral okoliške partizane. Po vojni je njegovo zasebno obrt prevzela tovarna Rašica, sam pa se je kmalu zaposlil ter vodil tovarniško prodajalno Rašica v Šentvidu. V zadnjih letih je bil naš jubilant v središču priprav vsakoletnega Kulturnega tedna in mnogih drugih krajevnih dejavnosti. Krašovec je tudi živa kronika nekdanjega življenja v širši šentviški okolici. Zato ga vabimo, da na-
piše za naš zbornik svoje spomine, obenem mu sporočamo najboljše želje in čestitke (glej tudi DL 30. jan. 1975 ter publikacije Kulturnega tedna v Šentvidu).
Alojzij Zupane je pred dvema letoma dosegel osemdeset let življenja in 55 let dela, lani dne 22 julija pa je po kratki bolezni umrl v novomeški bolnišnici. Rojen je bil 16. junija 1893 v Znojilah pri Krki, kjer je imel njegov oče malo posestvo, mlin in žago na Višnjici. Klasično gimnazijo z maturo je končal v Šentvidu nad Ljubljano, teologijo pa v Ljubljani (1917). Služboval je v Toplicah in Žužemberku ter 51 let v šmihelu ob Krki. Kot ljubitelj se je z veliko vnemo in prizadevanjem bavil z zgodovino; prebrskal je vse župnijske arhive žužem berške dekanije ter napisal kronike in s tem odkril marsikatero zanimivost iz zgodovine krške doline, ki je polna arheoloških najdišč in spomenikov, gradišč in grobišč. Zato je sodeloval z mnogimi kulturno-zgodovinskimi ustanovami, posebej pa še z. Dolenjskim muzejem v Novem mestu. Vestno je zbiral tudi gra divo o svojem rojaku in pisatelju Josipu Jurčiču, žal pa so vsi njegovi zapisi in dosežki ostali v rokopisih, neobjavljeni. Prepričani smo, da bodo odgovorni nasledniki ohranili njegov bogati arhiv (glej KDSM 1964. 122 in 1975, 200 ter D 30 1975, 4).
Profesor Erik Eiselt, diplomirani inženir agronomije, je svojo mladost preživel v Šentvidu pri Stični in na Razdrtem pri Šmarju, kjer je službovala njegova teta. Rojen je bil 12. junija 1900 v Podprcski Po končani klasični gimnaziji in maturi je študiral agronomijo v Zagrebu (1926), prakso in specializacijo je opravil v Holandiji in v Grubu pri Munchcnu (1930). Služboval je na posestvu v Mogilevu (Poljska), v Adi (Bačka), na Oblastnem odboru in Banski upravi v Ljubljani (1928—1932), na okraju Murska Sobota (1932—1936), na Vinarski šoli v Mariboru (1936—40) na okraju Ljubljana-okolica in po drugi vojni na Okrožnem odboru v Mariboru, na Kmetijskem inštitutu Slovenije in nazadnje do upokojitve leta 1971 na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Umrl je dne 22. maja t. 1. v Ujubljani. — Profesor Eiselt se je s svojim delom in prizadevanjem povzpel v sam vrh jugoslovanskih zootehnikov, pedagogov in raziskovalcev na področju selekcije in prehrane domačih živali. Kot tajnik in organizator rejskih zvez si je posebej prizadeval za povečanje produktivnosti sivorjave dolenjske pasme in je zato pogosto prihajal na predavanja, sestanke in seje, plemenske sejme in razstave Živinorejskih zadrug v Ambrusu, Dobrcpolje, Grosuplje, na Krko, Stično, Šentjur (Podtabor) in Velike Lašče, kjer so ga živinorejci potrebovali in zelo spoštovali. Bil je čustveno in poklicno povezan s tem delom Dolenjske, z naravo in ljudmi, s preteklostjo in današnjim časom (UL II, 1969, 580—581, Delo 23. maja 1975, 16. Delo 24. maja 1975, 16 in Delo 14. junija 1975, 15).
Vilko Kopecky je pred vojno živci v Stični in se je leta 1937 priključil letalski športni skupini Stična. Kasneje je bil letalski inštruktor, aktivist OF in partizan, a kmalu so ga ujeli Nemci. Ko je pobegnil v SZ, je premagal vse težave in sumničenja ter se končno vrnil v domovino. Nadaljeval je delo v Letalski zvezi Slovenije in Jugoslavije, kjer si je pridobil sloves in zasluge za razvoj našega letalstva. Bil je izredno hraber, zaslužen športnik in borec za pravice delavskega razreda. Sredi okupirane Ljubljane je ponoči izobesil na zvoniku frančiškanske cerkve slovensko zastavo z rdečo zvezdo. Vilko Kopecky je v novembru 1974 umrl, nekrolog mu je napisal Lado Ambrožič-Novljan (Delo 21. 11. 1974 , 9).
Popravi v Zborniku občine Grosuplje VI, 1974:
str.   41: Ob odkritju spominske plošče na gradu Brinje je govoril Franc Sever-Franta, ne pa janež Lesjak.
str. 223: Avtor članka Meta je Ivanka Kozlevčar-Cernetič in ne Zvonka . . . Urednik se opravičuje vsem prizadetimi
INDUSTRIJSKO MONTAŽNO PODJETJE
LJUBLJANA
LIVARNA IVANČNA GORICA
TELEFON N.C. 783040
Livarna z lastnim modelno-konstrukcijskim birojem, z moderno in s sodobno mehanizacijo za serijsko in izvenserijsko proizvodnjo nudi iz svojega proizvodnega programa;
ulitke iz sive litine z lamelaslim grafitom s perlitno strukturo, z na-tezno trdnostjo do 30 kp/mm2,
specialne    ulitke z dodatkom kroma, niklja in mangana specialne
debelo in tankostene ulitke,
ulitke s posebnim poudarkom na tesnosti,
kompletni asortimenti kanalske litine, npr.: razne cestne pokrove, mreže, strešne odtoke, fazonske kose, vodovodne armature itd. Vse ulitke kovinsko očistimo in opeskamo ter po želji kupcev zaščitimo proti koroziji. Zaradi sodobne opreme, mehaniziranih postopkov dela ter solidnosti tehničnega kadra je livarna glede dobavnih rokov zelo solidna.
Cene ulitkov so brez. dvoma konkurenčne, saj livarna del svojih izdelkov uspešno izvaža tudi na zunanji trg.
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE IN NAVODILA — PREPRIČAJTE SE O KVALITETI
»abc«
ZTP LJUBLJANA
ORGANIZACIJA »TABOR« GROSUPLJE
nudi preko svojih 37 prodajaln vse vrste blaga dnevne in trajne rabe.
Pri nakupu blaga trajne vrednosti nudi svojim kupcem potrošniška posojila.
Preko svojih bifejev, ki obratujejo v sklopu samopostrežnih trgovin nudi razne gostinske usluge.
Za čimvečje nakupe in obisk naših trgovin se priporočamo,
KOVINASTROJ
TOVARNA GOSTINSKE OPREME
61290 GROSUPLJE
Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov.
Izdelujemo toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilne in druge pulte, samopostrežne in ostale linije.
Vršimo razne usluge.
Vsi naši elementi so iz najkvalitetnejše nerjaveče — INOX pločevine
Lastni projektivni biro Centralna servisna služba
Izdeluje vse vrste stavbnega pohištva, oken in vrat, hotelsko, laboratorijsko in drugo pohištvo. Nudi tudi žagan les in druge obrtniške storitve. Podjetje priporoča svoje priznane izdelke cenjenim strankam in poslovnim partnerjem.
PROIZVODNO PODJETJI,
Stavbni izdelki, notranja oprema, žagan les
61296 ŠENTVID PRI STIČNI
telefon 785-008
GOSTINSKO PODJETJE
»POLŽEVO«
GROSUPLJE
z obrati:
Hotel POLŽEVO, VIŠNJA GORA
Restavracija »OB ČRPALKI«, IVANČNA GORICA
GOSTILNA »POD LIPO«, STIČNA
Gostilna »NA KLANČKU«, ŠENTVID PRI STIČNI
Gostilna s prenočišči »GROSUPELJCAN«, GROSUPLJE
Gostilna »PRI MOSTU«, GROSUPLJE
»ADAMIČEV HRAM«, GROSUPLJE
»BIFE — KEGLJIŠČE«, GROSUPLJE
Gostilna »MAJOLKA«, ŠMARJE — SAP
Gostilna »BRDAVS«, VIDEM DOBROPOLJE
PENZION IVANČNA GORICA
nudi vse gostinske usluge in se za obisk priporoča.
KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE
Taborska 3
61290 GROSUPLJE TELEFON 771-037
Blach & Decker
JUGOSLAVIJA
Podjetje za proizvodnjo in montažo električnih ročnih orodij, priključkov in pribora GROSUPLJE (061) 771-021
OBRTNO KOMUNALNO PODJETJE
UNIVERSAL
IVANČNA GORICA
se bavi:
z nizkimi in visokimi gradnjami, adaptacijami, vrši strojne in minerske usluge, ter dobavlja vse peščene agregate.
TRANSPORTNO PODJETJE
AVTOPREVOZ
IVANČNA GORICA
Tekoči račun NB Grosuplje 50130-601-31177 Telefon 783-021 — 61295 IVANČNA GORICA 103
Transportno podjetje »Avtoprevoz« Ivančna gorica opravlja vse prevoze s cestnimi motornimi vozili v tuzemskem javnem tovornem prometu.
Cenjenim strankam se priporoča.
TEKSTILNA TOVARNA
MOTVOZ M PLATIVO
GROSUPLJE
Telefon h.c. 771-020 Brzojav Motvoz Grosuplje
Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in  prehrambene industrije.
Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče sukljanka za krompir, čebulo in povrt-nino ter gosto tkane vreče za moko, sladkor in razna semena.
Poleg motvozov in vrvi iz konoplje izdelujemo tudi motvoz in vrvi iz poli-propilena.
KNJIGOVODSKI BIRO
GROSUPLJE, p, o,
BIRO TISK
Telefon: 771 100, 771-177
OPRAVLJA:
— knjigovodske in računovodske storitve /.a OZD in občane,
— fotokopiranje in prepisovanje za lastne potrebe in potrebe drugih,
— drobne grafične storitve in pravno službo.
Priporočamo se, da nam zaupate v vodenje vaše poslovne knjige in koristite naše grafične usluge.
VETERINARSKA POSTAJA
KRIM
GROSUPLJE
skrbi za zdravstveno varstvo domačih živali in reprodukcijo govejih plemenic na območju občine Grosuplje in občine Ljubljana Vič-Rudnik.
PEKARNA GROSUPLJE p ..
ADAMIČEVA 11 TELEFON 771 065 (061)
PEKA KRUHA IN PECIVA PRODAJA VSEH VRST PECIVA, SLAŠČIC IN DELIKATESNEGA BLAGA
n&tala,cij^e p o.
GROSUPLJE ADAMIČEVA 51 TELEFON: 771 031
Izvaja instalacijo — centralnih kurjav, vodovoda, plina, prezračevanja, elektrike — stavbno kleparstvo in izolacije!
elektroservice
POZD GROSUPLJE
OBRTNO INSTALACIJSKO PODJETJE GROSUPLJE, Taborska 3, telefon 771-039 LJUBLJANA, Dolenjska 74, telefon 23-314
Projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, avtomatske telefonske centrale, skupinske antenske naprave.
Servis in popravila.
Kmetijska zadruga Stična
sedež Ivančna gorica
Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev in gradbenim materialom,
organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino,
prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja,
oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi mesnimi izdelki,
ima lastno hranilno-kreditno in lastno kmetijsko pospeševalno službo.
Svoje zadružne enote in hranilno-kreditno službo ima a druga v Radohovi vasi, Šentvidu, Stični, Višnji gori, na Muljavi, Krki, Zagradcu in Ambrusu.
Sveže meso in mesne izdelke iz. STIČNE nudimo potrošnikom v lastnih poslovalnicah v Ljubljani, Trubarjeva 57, Karunova 5, Djakovičcva 8, Celovška 85, Krakovski nasip, Rožna dolina c. IX/3, na Igu, Podpeči, Brezovici, Polhovem Gradcu, Škofljici, Šmarju-Sap, Grosupljem, Višnji gori, Ivančni gorici, Šentvidu pri Stični, Stični.
Uprava in centralno skladišče pa je v Ivančni Gorici.
SLOVENIJALES
STOLARNA Dobrepolje
DOBREPOLJE, p. Videm-Dobi epolje
Telefon 8 (782-008)
PODGORICA
je ustanovil OLO Grosuplje 7. 6. 1948. Pred tem je podjetje, ki je obsegalo mlin na parni pogon in žago veneeianko bilo last Antona Drobnica iz Podgorice, pred nacionalizacijo je v podjetju bilo zaposlenih pet delavcev.
Po nacionalizaciji v letu 1948 je bilo v podjetju zaposlenih petnajst delavcev, ter se je polagoma pričelo širiti. V začetku je bila proizvodnja namenjena predvsem domačemu tržišču, v letu 1953 pa se je proizvodnja pričela preusmerjati in plašil ati tudi v izvoz na zahodna tržišča, predvsem ZDA, Anglijo, ZRN itd. V tem obdobju smo navezali poslovne stike z izvoznim podjetjem »Slovenijales«, s katerim še danes sodelujemo v vseh izvoznih poslih.
V letu 1958 je bila izvedena rekonstrukcija obrata ter ukinjen mlin na parni pogon. Izvedena jc bila rekonstrukcija žage, iz pridobljenih prostorov pa se je povečal oddelek montaže in zgradil prostor površinske obdelave in obrat družbene prehrane.
V letu 1964 je bila izvedena druga rekonstrukcija oz. dograditev obrata, pri čemer se jc povečal obrat strojne obdelave, zgradila lesosu-šilnica in montiral polno jarmenik v obratu žage. V tem in nadaljnjem obdobju je podjetje vlagalo znatna sredstva v modernizacijo in obnovo strojnih zmogljivosti. Iz leta v leto se proizvodnja povečuje, istočasno pa raste tudi število zaposlenih, V letu 1960 je izvoz na konvertibilna področja dosegel vrednost 70.000 dolarjev, v letu 1971 pa že nekaj nad 400.000 dolarjev. Število zaposlenih se je v tem obdobju povečalo na 86 dclaveeev. V letu 1969 smo pričeli s tretjo fazo rekonstrukcije oz. razširitve obrata, ki jc bila po programu izvedena v letu 1971. Vrednost izvoza naj bi se leta 1975 povečala na 1.000.000 dolarjev prometa letno.
Proizvodnja naj bi tudi v naslednjem obdobju bila namenjena izključno izvozu na konvertibilna območja oz. v že omenjene zahodne države.
Podjetje proizvaja predvsem za izvoz.
splošno mizarstvo
GROSUPLJE
SMG je bilo ustanovljeno leta 1947 in je nad 20 let poslovalo pod zelo težkimi in neugodnimi pogoji, to je, v slabih delovnih prostorih. Zato so se samoupravni organi odločili, da temeljito pričnejo z rekonstrukcijo celotnega podjetja. Prva faza rekonstrukcije se je pričela v letu 1971, in sicer z izgradnjo proizvodne hale in skladiščnih prostorov v skupni izmeri ca. 2,100 m9. Istočasno smo renovirali kotlarno in dogradili mazutno postajo. Omenjena rekonstrukcija je bila končana leta 1973, istočasno smo nabavili tudi nekaj najpotrebnejših strojev. Celokupna investicija jc znašala ca. 5 milijonov dinarjev. Podjetje je najelo investicijski kredit pri LB v višini 1.500.000.— din, iz sklada skupnih rezerv Sob Grosuplje pa 400.000.— dinarjev; ostalo pa so bila lastna sredstva. Iz gornjih podatkov je razvidno, da je podjetje vložilo v investicijo nad 60 odstotkov lastnih sredstev.
V letu 1973 je podjetje realiziralo za 12.600.000.— dinarjev izdelkov, za leto 1974 pa se predvideva že nad 16 milijonov dinarjev realizacije. V letu 1973 so se že pričeli razgovori s trgovskim podjetjem Lesnina Ljubljana za pristop v sestavljeno organizacijo združenega dela Lesnina Ljubljana. Do rcali-lizaeije je prišlo v začetku prejšnjega leta. Kolektiv, kot samoupravni organi so se enoglasno izrekli za pristop v organizacijo združenega dela Lesnina Ljubljana, saj je podjetje že nad 16 let uspešno poslovalo z. Lesnino in je preko njene trgovske mreže prodalo nad 80 odstotkov svojih izdelkov.
5 tem so nam dane večje možnosti za nadaljnji razvoj podjetja. Na sejah samoupravnih organov smo se v letošnjem letu odločili, da takoj pričnemo z drugo fazo rekonstrukcije, ker nam je to neogibno potrebno. V tem letu moramo zgraditi ca. 800 m5 skladiščnih prostorov, v letu 1975 pa nadaljnjih 1.400 m2 proizvodne hale, v kateri bo lakirnica in oddelek montaže. V letošnjem letu bomo dobili tudi nekaj modernih strojev, katerih vrednost bo znašala nad milijon dinarjev.
Program druge faze rekonstrukcije, oziroma investicije bo znašala nekaj nad
6 milijonov ND. Z izgradnjo druge faze rekonstrukcije bodo dani podjetju tudi pogoji za nadaljnjo, tretjo fazo, s katero pa bi tudi zaključili celoten razvoj podjetja, kar predvidevamo opraviti v letu 1980.
Gradbeno podjetje Grosuplje je bilo ustanovljeno 27. 8. 1946. leta, z odločbo takratnega Okrajnega ljudskega odbora, kot Okrajno gradbeno podjetje, / namenom, da obnavlja porušeno podeželje.
Pod na/.ivom
pa posluje od 19. 9. 1961 dalje
Ob ustanovitvi jc bilo podjetje manjšega značaja, saj ni imelo, razen nekaj orodja nobenih osnovnih sredstev. Poslovati je pričelo takorekoč iz nič, le z nekaj delavci in nujno potrebnim orodjem.
Z marljivo in dobro organizacijo si je podjetje že v nekaj letih pridobilo osnovna sredstva in strokovni kader, tako da je že v letu 1948/49 prevzelo v izgradnjo večjo tovarno usnja v Šmartncm pri Litiji.
Po formiranju organov samoupravljanja jc podjetje vsako leto povečevalo svojo dejavnost na vseh področjih Slovenije in prešlo iz majhnega v srednje veliko gradbeno podjetje, ki je bilo že dokaj opremljeno z mehanizacijo. V letu 1958 je zaposlovalo že 449 delavcev in ustvarilo 507 milijonov S din realizacije. Po letu 1960 je to podjetje, kot prvo gradbeno podjetje v Sloveniji, pričelo z izgradnjo stanovanj in poslovnih objektov za tržišče. Vedno večji obseg del je narekoval tudi ustanovitev lastnih stranskih obratov in projektivnega biroja, brez katerih bi skoro ne moglo poslovati. S porastom proizvodnje in realizacije in vedno večjega števila zaposlenih, je podjetje poskrbelo tudi za družbeni standard zaposlenih, saj ima podjetje sedaj zagotovljenih preko 800 ležišč v novih modernih samskih domovih, kjer je organizirana tudi lastna prehrana zaposlenih.
Po obračunih v preteklih letih se jc SGP Grosuplje uvrstilo med večja gradbena podjetja na področju Slovenije, saj znaša realizacija povprečno 360 milijonov 8J7.064 din.
Pri tej realizaciji je podjetje oddvojilo znatna sredstva v poslovni sklad, kar jc omogočalo nabavo nove moderne gradbene mehanizacije, katera daje poroštvo za hitro in solidno izvedbo prevzetih del.
SPLOŠNO GRADBKNO PODJETJE
ZAVAROVALNICA SAVA
POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 10
Vam nudi vse vrste
— premoženjskih
— življenjskih
— nezgodnih
— kmetijskih in
— transportnih zavarovanj
POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNICI SAVA, POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA!
PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3
ljubljanska banka
s svojo enoto v Grosupljem in pionirskimi hranilnicami na območju občine Grosuplje se priporoča za obisk
dekorativna
LJUBLJANA,    CELOVŠKA    CESTA 280
proizvajamo :
— kakovostne, sodobne in stilne tkanine za notranjo opremo
— tkanine za blazinjcno pohištvo
— dekorativne tkanine
— posteljna pregrinjala
— ročno tkane okrasne blazine
— ročno tkane gobelinske in vozlane preproge
prodaja po tovarniških cenah v prodajalni ob tovarni na Celovški cesti 280.
GOZDNO GOSPODARSTVO
LJUBLJANA
TOZD Gozdni obrat GROSUPLJE z o. sub. o.
GROSUPLJE, Kolodvorska uL 1
proizvaja in prodaja vse vrste gozdnih sortimentov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi gozdne ceste ter osna vi j a gozdne plantažne in intenzivne nasade.
ISTRA-BENZ
KOPER, VOJKOVO NABR. 10
Trgovsko podjetje z nafto in naftnimi derivati se priporoča za svoje kvalitetne in hitre usluge na vseh bencinskih črpalkah in na BENCINSKI ČRPALKI V IVANČNI GORICI
LJUBLJANSKE I
LJUBLJANA, Tolstojeva 63, tel. (061) 341-261
Pasterizirano mleko v plastičnih vrečkah in tetrapaku Sterilizirani mlečni proizvodi v tetrapaku Jogurti v tetrapaku in plastičnih lončkih Sladka in kisla smetana Trdi, poltrdi in sveži siri
Sladoledi na palčkah, sladoledi v lončkih, kometi, žogice, sladoledi za gospodinjstva in gostince
Vse to so priznani izdelki Ljubljanskih mlekarn, izdelani na modernih strojih in polnjeni v najsodobnejšo embalažo.
TOZD Posestva GROSUPLJE TOZD Kooperacija GROSUPLJE Mlekarna STIČNA Skladišče sirov STIČNA
5679
OZD CESTNO PODJETJE LJUBLJANA
Ljubljana, Stolpniška ul. 10
s svojimi temeljnimi organizacijami
— TOZD Vzdrževanje
— TOZD Gradnje
— TOZD Mehanizacija
— TOZD Delavska restavracija in s Skupnimi strokovnimi službami
opravlja dela, projektiranja, vzdrževanja modernizacije in gradnje cest z najsodobnejšo mehanizacijo in lastno asfaltno bazo.
Postavlja in vzdržuje prometno opremo na cestah.
TRGOVSKO ZASTOPSTVO EKSKLUZIVNA ZASTOPSTVA IZVOZ—UVOZ
JOŽE ADAMIČ
TRST — VIA S LAZZARO 23-II — Tel. 28-449, 31 996
ZA
OBČINSKI PRAZNIK OBČINE
GROSUPLJE
DNE 29. oktobra 1975
ČESTITAJO VSEM OBČANOM, BORCEM,
ORGANIZACIJAM ZDRUŽENEGA DELA IN KOLEKTIVOM
OBČINSKA SKUPČINA OBČINSKA KONFERENCA SZDL OBČINSKA KONFERENCA ZSM OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI SINDIKALNI SVET OBČINSKI ODBOR RK ZDRUŽENJE BORCEV NOV IN DRUGE DRUŽBENE ORGANIZACIJE OBČINE GROSUPLJE