mm mim& “ORNJA SLIKA nam kaže delavce in urad¬ nike velike jezuitske misiionske tiskarne v 'ndijskem Rančiju. Sredi sedi poleg ravnatelja tiskarne nje podravnatelj p. Janez Elirlieh, o katerem in o tiskarni objavljamo tudi na na¬ slednjih straneh dve sliki. — Misijonar Ehr¬ lich je nečak “očeta slovenskega misijonstva” T dr. Lamberta Ehrlicha. Ob misli na le-tega ^člikega Slovenca-mučenika, ki se je toliko zr tvoval za naš narod in končno za njega re¬ šitev prelil celo svojo kri, pa je ob vsej tej i-iubezni in delu za lastni narod imel še toliko s&isla in časa za misijone, da je vodil domala Vs ° slovensko misijonsko akcijo v zaledju — na rn stopa pred oči v toliko žalostnejši luči ? n a nerazumljiva ozkost nekaterih slovenskih katoličanov, celo izobraženih, ki se ponašajo s svoio nekatoliško miselnostjo, nastopajoč Pfoti ž e itak neznatnemu misijonskemu sode- iovanju naših rojakov izseljencev v sedanjih češ da se danes z delom in dajatvami za •hisijone prikrajšuje pomoč tako potrebnemu lastnemu narodu... že v zadnji številki smo opozorili, kako usodna zmota tiči v takem mišljenju; kako razdiralno utegne vplivati tako govorjenje in nasprotovanje, hromeč še tistih nekaj bornih delovnih sil, ki se v ka¬ tolištvu trudijo za predor Cerkve v svet —■ v najodločilnejšem času, kc gre za to, ali bo pro¬ drla ona in prinesla svetu mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem ali pa bo prodrl Kre¬ melj in zavladal nad svetom —- tudi nad nami — s prekletstvom satanovim. Svetovni komu¬ nizem združuje sile za osvojitev cele Azije; osvojil je Kitajsko, osvaja Korejo, osvojil bo _ vse-, ako se ne bo vsaj v zadnjem trenutku zdramil ves krščanski, zlasti katoliški svet in se združil v trdem delu za prodor in zmago krščanstva vsepovsod — predvsem v Aziji, v katere rokah je — bodpčnost. Krščanstvo mo¬ ramo širiti. Cerkev moramo graditi tam, kier je še- ni, misijonsko moramo delati — vsi, tudi Slovenci, vsekdar, tudi danes, in še po¬ sebno danes, za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja! Kdor od katoličanov še danes nasprotuje misijonskemu de-lu, je hote ali nehote sovražnikova peta kolona med na, mi katoličani in v človeštvu sploh! — 409 — PAPEŠKE SMERNICE Nadaljujemo z razpravo iz zadnje številke. V zvezi z akomedacijo je vprašanje vzgoje S. DOMAČE DUHOVŠČINE TEK REDOVNI- ŠTVA IN DOMAČE HIERARHIJE SPLOH. O tem so pa vsi trij? papeži govorili i n pisali: Pij XI. pravi v Ker. E cel. škofom: “Pred¬ vsem vas opozorimo na to, kako važno je, da sprejemate za duhovnike domačine, če tega ne boste delali z VSEMI MOČMI, mislimo, da bo vaše delo nepopolno, zlasti se pa bo v •onih pokrajinah ustanovitev in utrditev Cer¬ kve še dalje zakasnila in zavlekla. Nato na¬ ravnost dobesedno navaja besede Benedikta XV. v “Mavimum illud”: “BOLETI NAS MORA, da imajo v nekaterih pokrajinah, ki .so že pred mncglmi stoletji sprejele katoliško vero, še vedno domače duhovnike za manj vredne. Prav tako je še precej narodov, ki jih je že zgodaj razsvetlila evangeljska luč in so se iz barbarstva dvignili že na tako stopnje omike, da imajo v vseh svetnih strokah odlič-- no može, ki pa, čeprav imajo že mnogo stoletij zveličavno meč evangelija in Cerkve, doslej so vendar niso mogli dati škofov, ki bi jih vlada'i, niti duhovnikov, ki bi rojake vodili :s poukom.” V obširnem razpravljanju nato Pij XT. navaja razlege, ki tako nujno terjajo delo za domačo hierarhijo. Ti razlogi so: O. Ehrlich in o. Gabrič ob vodopadu “PRVI PISANI SPOMENIKI KRŠČANSKE STARODAVNOSTI pričajo, da apostoli du¬ hovnikov, ki so jih postavljali na čelo kateri koli novo nastali krščanski občini, niso pri¬ peljali od drugod, ampak so jih izbrali in privzeli izmed domačinov.” — “Ali ne bo že zato zelo koristno, prepustiti postaje domačim duhovnikom, naj jih varujejo in uspešnejše obdelujejo, da se boste mogli vi vsak dan hitreje pomikati k drugim narodom.” — “Da, celo širjenju KRISTUSOVEGA KRALJESTVA bodo ti duhovniki kar največ pomagali." — “Kajti domač duhovnik se po rojstvu, na¬ ravi, mišljenju in teženju strinja s svojimi ro¬ jaki, je čudovito sposoben vcepiti jim vero v srce.” — “često se zgodi, da lahko pride tja, kamor tuji (Jnhovnik ne sme stopiti.” — “TU¬ JI MISIJONARJI, ki je:ik šele nekoliko znajo, včasih tako TEŽKO IZRAŽAJO SVOJE MISLI, da se učinek njih oznanjevanja zelo slabi.” — “Recimo, da morajo TUJI MISIJO¬ NARJI KAKE DOLOČENE NARODNOSTI ODITI.” — “Ali pa, da se domačini hočejo osamosvojiti in zato IZGANJAJO uradnike, vojsko in MISIJONARJE tiste tuje države, ki so ji podložni, in da morejo to doseči LE S SILO.” — “Danes potrebuje MNOGO DU¬ HOVNIKOV TUDI EVROPA SAMA. Potre¬ buje jili tembolj, čim važnejše je, da se lo¬ čeni bratje z božjo pomočjo VRNEJO K EDI¬ NOSTI IN SE NEKATOLIČANI REŠIJO SVOJIH ZMOT.” Navajanje in razlaganje teh razlogov za domačo duhovščino zaključuje Pij XI. s sledečo tezo in naročilom misijon¬ skim škofom: “V vaših pokrajinah MORA BITI NA RAZPOLAGO TOLIKO DOMAČIH DUHOVNIKOV. DA BODO BREZ OZIRA NA TUJE MISIJONARJE SAMI ZASE DOVOLJ SPOSOBNI. ŠIRITI MEJE SV. CERKVE IN VODITI VERSKE OBČINE SVOJEGA LJUD¬ STVA.” 9. Nato govori okrožnica O VZGOJI DOMAČEGA DUHOVNIŠTVA PO DOMAČIH MISIJONSKIH SEMENIŠČIH, 4 ' dalje o napredovanju domače duhovščine v cerkveni službi in o DOMAČEM REDOVNI- ŠTVU obojega spola, zlasti še o uvajanju bo- gomiselnih redov. Preveč bi bilo, če bi tudi o vsem tem navajali citate, polne bogatih misli in dragocenih navodil. 410 — ' ZA GRADNJO CERKVE Domačemu kleru in redovništvu n ij stoji ob strani pomoč KATEHISTOV, o katerih tudi govori okrožnica. “Te si izberite iz Ev- ropcev ali pa še bolje izmed domačinov.” Ko omenja papež tu Evropce, verjetno misli na tzv. LAIČNE MISIJONARJE, laike, ki se ne le za katehistično, ampak tudi za raznovrstno drugo delo dajo na razpolago misijonu iz ho¬ tenja, doprinesti svoj delež h gradbi Cerkve n. pr. kot zdravniki, profesorji, agronomi, itd. Med katehiste domačine je treba šteti mnoge SKUPINE K. A. V MISIJONIH, ki jo je Pij XI. v več nagovorih naročal in je res ustanov- že *>o vseh misijonskih deželah, bolj ali manj ustrezno zamisli Pija XI. Metoda uvajanja domače duhovščine in re- dovnigtva v misijonsko delo in celo njega vodstvo sta Benedikt XV. in Pij XI. tako pod¬ črtala in s tako odločnostjo naročala, da je zdaj že od vsepovsod sprejeta in aplicirana. Bij XI. in Pij XII. sta sama posvetila mnogo škofov. Pij XII. pa je dal kitajskemu narodu celo kardinala Tiena. 10. DELO MED IZOBRAŽENCI Ker mora Cerkev zajeti vse kulturno delo¬ vanje posameznih narodov, je Pij XI. na¬ ročil, naj se misijoni posebno zavzamejo za IZOBRAŽENCE kot nosilce in posredovalce narodne kulture in zato vplivne činitelje. “Na tem mestu vas pozivamo, da upoštevate vo¬ dilne može in njih družine. .. Pred očmi mo¬ ramo imeti stavek sv. Pavla: “Modrim in neukim sem dolžnik” (Rimlj. 1, 14). Poleg tega pa vemo iz izkušnje, da nižji izmed ljudstva lahko sledijo, če najuglednejši v dr¬ žavi sprejmejo Kristusovo vero.” Zato je Pij XI. tako podpiral misijonsko delo med izo¬ braženci. Ko je bil ogrožen obstoj tokijskega katoliškega vseučilišča, je on dejal: “Vseuči¬ lišče mora biti!” Pospeševal je razne ZNAN¬ STVENE TN KULTURNE USTANOVE v mi¬ sijonskih središčih. Tako je danes veliko šte¬ vilo misijonarjev zaposlenih samo z razisko¬ vanjem kulturne zgodovine poameznili naro¬ dov, s poučevanjem sodobnega kulturnega življenja, zlasti modroslovja. S tem v zvezi je Bij XI. zlasti pospeševal domačo umetnost. 11. ŠOLSTVO, KARITAS, MOLITEV Seveda pa ob priporočanju in navajanju so¬ dobnih metod papeži ne pozabljajo povdarjati prav tako velike važnosti go drugih pojavov misijonskega dela. Mislimo predvsem pa ŠOL¬ STVO, KARITAS, MOLITEV. Ko papeži opo¬ zarjajo na važnost teh pojavov, kličejo v spo¬ min, da je tudi sam Gospod Jezus Kristus to, delal: učil, dobrote delil in molil. Tudi Cerkev v svojem delovanju tako že v utrjenih kato¬ liških deželah kot v misijonih, ne bo smela, nikdar opustiti šolskega in karitativnega dela,, ker to je bistveni del njenega poslanstva, ne le neko sredstvo za približevanje ljudstvu. Kot Kristus tudi ona deli dobrote za duha in telo s šolstvom in karitativnostjo; z molitvijo pa v imenu Kristusovem Boga hvali in časti, mu zadoščuje, ga prosi. Brez tega trojnega udej¬ stvovanja bi bila pojava Cerkve v misijonih bistveno nepopolna. Seveda pa šolstvo, kari¬ tativno in molitveno življenje v misijonih predstavlja tudi nepogrešljivo sredstvo za gradnjo Cerkve. Cerkev s šolstvom vzgaja in uči krščanskega življenja, s karitativnim de¬ lom ustvarja primerne gmotne pogoje zanj, z molitvijo pa na vse to milost rosi in tako z vsem tem pomaga nekristjanom k vstopu v Cerkev, že spreobrnjenim pa k lepemu krščan¬ skemu življenju. To trojno sredstvo je danes še prav tako potrebno, kot pred sto leti, saj v marsikaterih deželah kulturne dobrine še niso prodrle v najširše plasti naroda, saj so mnogokje življenjske prilike misijonskih na¬ rodov zelo slabe, saj je večina misijonov še v prvi začetni, milosti tako potrebni dobi. Ig. TEMELJITA ORGANIZACIJA DELA Značilna poteza sodobnega misijonstva, na katero papeži tudi opozarjajo z besedami in Jezuitska tiskarna v Rančiju — 411 dejanji, je cim bclj popolna oblika ORGANI¬ ZACIJE MISIJONSKEGA DELA, ki naj ima zlasti tri elemente: istočasna akcija po vsem misijonskem svetu, s čim večjo delitvijo dela, pod enotnim vodstvom. Okrožnica Ker. Eccl. naroča misijonskim predstojnikom: “Vaša skrl> naj bo, misijonarje tako porazdeliti, da NOBEN DEL POKRAJI¬ NE NE BO OSTAL BREZ OZNANJEVANJA EVANGELIJA. Zato pojdite dalje po posta¬ jah, naseljujte misijonarje na domačem kraju kakor v središču in okoli tega kraja naj stoje povsod manjše postaje...” In Benedikt XV. piše že preje v Mavimum illud: “Da bo poga¬ ne oznanjevanje blagovesti tem hitreje dose¬ glo, bo želo koristno ustanavljati nove mi¬ sijonske postaje in postojanke, ki bodo nekoč središče novih vikariatov in prefektur, v ka¬ tere se bo v ugodnem času misijon razdelil.” “Pokličite si sodelovalne pri širjenju krščanske vere, poučevanju mladine in pri drugih podobnih opravilih, PRIVZEMITE SI REDOVNIKOV IN MISIJONARJEV, ki niso iz vašega reda. . .” — “Kadarkoli se nam bo za širjenje sv. Cerkve zdelo potrebno ali korist¬ no, bomo misijonske pokrajine ene družbe iz¬ ročili drugi, jih zopet in zopet delili ter nove prefekture in vikariate poverili drugim druž¬ bam ali domačim duhovnikom.” (Rer. Eccl.) Resnično, danes je pač že prišel čas, da po¬ stana Cerkev ‘ne Samo načelno, ampak tudi dejansko katoliška, vesoljna, univerzalna, kar zlasti povdarja Pij XII. Danes ni več razloga, zakaj ne bi postajali deležni sadov Kristu¬ sovega Odrešenja Vsi narodi po vsej zemlji, ko so bili vendar vsi istočasno odrešeni. Da¬ nes gredo misijonarji prav tako lahko gradit Cerkev na Oceanske otoke kot v bližnjo Afri¬ ko. Zato hoče Cerkev danes hitro dejansko Sestre domačinke v bengalskem Khariju, v misijonu slovenskih jezuitov zaživeti vsaj v drobnem pejavu svojo navzoč¬ nosti in delovanja prav v vsaki deželi, prav v vsakem, še tako neznatnem rodu. Ker pa je pri hitrem delu še posebno treba skrbeti za to, da je delo temeljito in gre na globoko in ker se to mnogo lažje dosega v malem kot v velikem delokrogu, zato, pa še iz drugih razlogov, papeži priporočajo in iz¬ vajajo delitev večjih pokrajin v vedno manjše in porazdelitev delokrogov med čim bolj raz¬ lične skupine in vrste delavcev, Samo papež Pij XI. je ustanovil 230 misijonskih pokrajin in jih poveril v vodstvo najrazličnejšim druž¬ bam oziroma demači duhovščini. 13. DELO V MISIJONSKEM ZALEDJU Ko so novodobni papeži spoznali nujnost gi- širokopotezne in sodobnim razmeram primem ■' misijonske akcije v današnjih dneh iit bodoč¬ nosti, pa niso pozabili na to, da mota poe.iMs žitvi in obnovi dela na misijonskem polju od¬ govarjati tudi delo v misijonskem zaledju. In tu je zlasti važna misijonska okrožnica K :. Eccl. in sploh delo misijon, papeža Pija XI. Na njegovo skrb za znanstveno misijonsko podlago, ki se gradi na podlagi spoznanj iz misijonskega polja pred vsem v misijonskem zaledju, mo že opozorili. Omenimo naj še nje¬ govo skrb za misijonske poklice in za sode¬ lovanje vseh vernikov pri misijonskem dolu. “škofje in vsi katoličani se morajo sploš¬ no prizadevati, da se število misijonarjev po¬ množi. Če se vam torej zdi, da so v vaši ško¬ fiji mladeniči, bogoslovci ali duhovniki, ki so po božji volji poklicani k tako vzvišenemu apostolatu, morate z naklonjenostjo in vpli¬ vom njih sklepe in nagnjenja podpirati, nik¬ dar pa jih ne' smete pri tem ovirati. Dovo¬ ljeno vam je sicer svobodno preskušati du¬ hove, ali so od Boga (1 Jan 4, 1). če pa> spoznate, da se je tak nad vse koristen sklep po božjem vplivu rodil in da zori, naj vas niti pomanjkanje duhovnikov niti potrebe škofije ne vznemirjajo in ne odvračajo od dovoljenja, saj vaši rojaki imajo, da tako rečemo, sred¬ stva za zveličanje pri rokah in so zato ve¬ liko bliže zveličanju kot pogani, če torej pri¬ lika nanese, žrtvujte ravnodušno iz ljubezni do Kristusa in do duš katerega svojih duhov¬ nikov, če se to sploh sme imenovati žrtev. Kajti, če boste izgubili pomočnika in sode¬ lavca, ga bo Ustanovitelj Cerkve gotovo na¬ domestil ali' z^ obilnejšimi milostmi -za škofijo. — 412 ' ali tako, da ho v sveto službo poklical druge mladeniče.” Tako govori škofom o misijon¬ skih poklicih Pij XI. v Rerum Eccl. Pred hjim je že Benedikt XV. obširno pisal o tem v svoji misijonski okrožnici, v kateri med drugim pravi, naj v misijone pošiljajo škofje in predstojniki redovnih družb le najboljše moči: ‘‘Predstojnike redovnih družb in zavo¬ dov, ki delajo v zunanjih misijonih, prosimo in rotimo, naj za to sveto službo določijo lei najbolj izbrane člane, tiste namreč, ki se oči- Vitlno odlikujejo po čistem življenju, goreči Pobožnosti in gorečnosti za zveličanje duš.” (Max. illud). 14. MISIJONSKE ORGANIZACIJE Misijonske poklice, v kolikor se rekrutirajo iz že katoliške dežele, naj zlasti pospešuje Duhovniška misijonska zveza, ki se •ie ustanovila za časa Benedikta XV. v Italiji, Za vlade Pija XI. pa se razširila po vsem s vetu. O nalogah članov, ki naj bi bili vsi duhovniki in bogoslovci, piše papež v Rer. Eccl.; “Vsak na svoj način naj prosijo za dar s v. vere brezštevilni množici poganov, zlasti med sv. mašo, in naj druge vzpodbujajo k molitvi. Kadar in kjer koli bo prilika, naj ljudem govore o apostolatu pri poganih, skrbe daj tudi, da določene dni na sestankih skupno m uspešno razpravljajo o tem; med ljudmi naj “irijo misijonske knjižice; pri komur zapa¬ zijo od Boga dane klice misijonskega poklica, daj mu preskrbe sredstva za primerno vzgojo in izobrazbo; v mejah svoje škofije naj na Vs e načine podpirajo DRUŽBO ZA ŠIRJENJE ^ t ERE in obe družbi, ki ji pomagata. Ti dve družbi, ki jih papež omenja tu kot Pridruženi v pomoč DŠV, sta: DRUŽBA SV. UETINSTVA in DRUŽBA APOSTOLA PE- 1T{.\ za vzgojo domače duhovščine. Vse tri 'Iružbe je prav ta papež povzdignil v papežke Misijonske družbe, hoteč po njih organizirati Misijonsko molitveno in gmotno pomoč vseh Bernikov za vse nevernike. 15. O NUJNOSTI MOLITVENE POMOČI Vseh vernikov papež lepo govori v Rer. Eccl.: Vlasti si prizadevajte z besedo in pismom pri Sv °jih vernikih vpeljati in polagoma razši- Il ti navado, da bodo prosili Gospoda žetve, M‘j pošlje delavcev na svojo žetev (Mt 9, 38) 1,1 daj pomaga nevernikom z nebeško lučjo l d milostjo; navado pravimo, torej stalno neprestano vajo, saj vsakdo ve, da taka na¬ vada pri božjem usmiljenju veliko več pomeni kot molitve, ki se opravljajo le enkrat ali le včasih; naj se namreč misijonarji trudijo in ■mučijo, da bi pogane spreobrnili h katoliški veri, naj žrtvujejo tudi življenje, naj upora¬ bijo vso marljivost, skrbnost in druga člo¬ veška sredstva, vendar ne bodo dosegli niče¬ sar, vse bo zaman, če Bog src nevernikov ne bo ganil s svojo milostjo in jih tako omehčane pritegnil k sebi.” Nato daje konkretna navo¬ dila za vpeljavo misijonskih molitev in pripo¬ roča, naj zlasti molijo za misijone otroci in redovnice. O važnosti gmotne pomoči vernikov za mi¬ sijone pa pravi v isti okrožnici: “Ne sramujte in ne upirajte se, častiti bratje, postati nekaki berači za Kristusa... S pismi in iz srca pri¬ hajajočo zgovornosjo spodbujajte vernike, naj s svojo darežljivostjo in naklonjenostjo po- množe in mnogo povečajo žetev, ki je vsako let zbere DŠV...!” ' A Iti. Preostane nam še, da omenimo veliko misel Pija XII. v govoru 24. junija 1844 o APOLOGETIČNEM POMENU MISIJONSTVA. Ko govori o veličini misijonske ljubezni, pra¬ vi: “Taka ljubezen, da se poslužimo te be¬ sede apostola sv. Janeza, ne more biti kot cd Boga, in ne pomišljamo se trditi, da katoliško misijonsko delo v novem veku nudi samo jjo ' sebi čudovit dokaz božjega izvora katoliške Cerkve.” Katoličani torej izpolnjujmo naše poslan¬ stvo: gradnjo Cerkve, razširimo kraljestvo Kristusovo iz ljubezni do brata Kristusa in brata človeka, pa bomo svet prepričali o bo¬ žjem izvoru Cerkve, in s tem bo človeštvo rešeno. (SODJA C. M.) Sestra domačinka poučuje indijska dekleta. Zadaj njihova šola — s slamo krita koča 413 — BCDT^ilSG^O [Ml D § O i) @ M A ®i) II Lotang, 18. III. 1950. Prečastiti gospod urednik! G. Jereb mi je pred kratkim pisal, da si že¬ lite naših dopisov in fotografij. Fotografij Vam ne morem poslati, ker nimam nobenega filma že več kot eno leto. Pač pa Vam naj na¬ pišem nekaj vrstic. Morda bodo preko vseh ovir le dospele do Vas, da ne bom zastonj trošil papirja. Dolžan sem odgovor tudi go¬ spodičnam Majdi Kavčič, ki mi je pisala kon¬ cem aprila lanskega leta, in Mariji Prebil, ki mi je pisala prvega maja. Njuni pismi sem prejel šele koncem Unskega leta, zato naj mi ne zamerita da jima nisem odgovoril. Ker je pošta še vedno nesigurna, zato jima to pot še ne mislim posebej pisati, pač pa se jima kar tu zahvaljujem za pismi in vse novice ter se jima priporočam, naj se kaj oglasite. V LOTANGU Kaj me je zaneslo v Lotang? G. časi je šel na zasluženi oddih, g. Kopač je bil postavljen na njegovo mesto v Ningtu, mene pa so po¬ slali semkaj, da g. Pokorn ne bo preveč sa¬ meval med temi od sveta odmaknjenimi brdi. Kakšen je ta kraj in kakšna .je okolica, Vam ne bom nič omenjal, da ne bom kaj skazil po¬ dobe, ki Vam jo je pričaral pred oči g. Kopač v svoji umetniški zamaknjenosti. Morda pa bo tega ali onega le zanimalo, kaj tu poče¬ njam. ZDRAVIL NAJ BI . . Koncem junija lanskega leta sem prišel semkaj. G. župnik mi je že prvi dan izročil v oskrbo župnijski dispenzarij. Pacijenti so že čakali, šlo mi je na smeh, pa sem vendar brez besedice sprejel. Zvečer, ko sem bil že sam v sobi, sem razmišljal in razmišljal. Saj sem včasih že marsikatero pogruntal, tako pa še ne, da bi igral vlogo zdravnika. Pa mi je pri¬ šlo na um: Vir oboe-diens loqu ! etur victorias, in sem ob tej misli sladko zaspal. MOJI PACIENTI Pacienti so prihajali, vsak dan več. čez kak teden je že naraslo število dnevnih obiskov na dvajset in čez. Prihajali so malarični, garjevi, zaprti, grižavi, s trahomom itd. Največ pa jih je bilo z gnojnimi ranami. Hitro se je raznesla vest po vsej okolici, da moja mazila izvrstno zdravijo vsakovrstne rane. Tudi taki, ki so se že leta zaman trudili, da bi z domačimi zdra¬ vili ozdravili svoje rane, so se domislili, da ne smejo zamuditi ugodne prilike -— in so prišli. Celo gobavec z gobami že po vsem telesu, je prišel pred prag, ker je slišal, da ima šenfu (duhovni oče) dobra zdravila. Pa sem mu na žalost moral povedati, da moja zdravila gob ne* zdravijo. Pač pa sem tudi za njega imel besedo tolažbe. Zagotovil sem ga, da bo nje¬ govo sedaj gnusno telo v večnosti neizrečeno lepo, če bo častil Stvarnika in živel po svoji vesti, žal mi je bilo, da ni bilo blizu g. Ko¬ pača, ki je ves čas svojega bivanja v Lotangu zastonj stikal za gobavci, za katere se je že¬ lel ves žrtvovati. v imenu m ii A Po dveh tednih moje mnocelniške službe je prišla iz sosednie vasi žena nekega kmetiča in me v imenu Buda in vseh niegovih pri¬ sklednikov prosila, naj se usmilim nimesa motša, ki se že teden dni ne more premakniti s postelje. Ugrizel da ga je pes in ima vso nogo oteklo in zagnojeno. Zaklinjala me je pred vsemi svojimi maliki, da bo mož sprejel našo vero, če ga ozdravim. Bel sera se, da ima mož paslo steklino, ki proti niei nimam nobenega zdravila. Zato sem se nekoliko obo- tavllal. Končno pa sem se le okoraiul in šel. Hitro sem ugotovil, da ni znaka o steklini, unč na je ponovno inficirana gnoina rana. Skidal sem skoro pol vn^a gnola, očistil rano in jo po vseh zdravniških predpisih, kolikor so mi poznani, obvezal. Ohenem na sem raz¬ kladal bolniku in vsem okoli stoiečim. da ie človekova duša v smrtnem grehu še veliko boli gnusna, in smrdela kot ta rana, četudi smrdi poi kilome+rn daleč. Zatem sem nri^el k temu bolniku na dom še dvakrat, tretjič pa — 414 WIY®AJAJ® MM ©itAJ© je že sam prikrevsal na misijon. Kakor vsa¬ kemu bolniku sem tudi njemu vsakikrat raz¬ krival resnice o Bogu in božjih skrivnostih. Po približno enem mesecu je bila njegova no. ga popolnoma zdrava. Upati je bilo, da bo njegova 'duša Kmalu ozdravila. Mož si je kupil katekizem in ga pridno prebiral, vsako ne¬ deljo je priše-l k maši. Toda ko je nasprotni veter začel močneje pihati, je mož omagal na ntrmini, ki vodi v nebo. Jaz pa še vedno upam, da ga bo topli pomladni veter spet vzdramil in mu pomagal preko vzpetine. Podobnih sluča¬ jev je bilo več. TEŽKA SLUŽBA . . Meseca julija in avgusta sem bil kar precej zaposlen z zdravniško službo. Bolniki iz bliž¬ njih in daljnih sel so prihajali ali me klicali na dom. Včasih sem bil kar v zadregi, ker nisem mogel hitro ugotoviti, kakšna bolezen muči bolnika. Pri preprostih Kitajcih pogosto težko ugotovi pravo bolezen tudi zdravnik boljšega kova kot sem pa jaz. Na vsa usta tl namreč pripoveduje, kje ga boli. če ga vpra¬ šaš, kako je bolezen nastala, ti pa ne bo znal povedati. Pogosto sem pa bolezen hitro ugo¬ tovil, pa nisem imel zdravil zanie. če kdaj ko. mu telesa nisem mogel ozdraviti, sem pa ven¬ dar skušal vtihotapiti v njegovo dušo vsaj malo semence božje resnice, ki bo v ugodni zemlji morda prej ali slej pagnalo kali. MAGIČNE SILE BDEČE BARVE Pri zdravljenju sem imel priliko spozna¬ vati poleg drugega tudi vsakovrstna prazno¬ verja in vraže, ki jih je med poganskim ljud¬ stvom vse polno. Naj Vam tu omenim le eno. Za Kitajce ima rdeča barva čudovito magično silo. Mlada žena si bo nekaj tednov pred po¬ rodom obesila rdeči predpasnik ali oblekla celo. celo rdečo obleko, če- bo tako storila bo porod čisto gotovo srečen, mislijo in ver¬ jamejo. Če ima na roki rano, bo nad rano takoj Privezal rdeči trak, ki ga bo varoval, da se bolezen ne razširi po celi roki. Skoro ni bilo bolnika z rano, ki ne bi imel tudi rdečega traku. Ker sem se na račun teh trakov včasih kaj pošalil in jih večinoma takoj tudi odstra¬ nil, so jih sčasoma začeli previdno Skrivati. Pa ne vsi. Nekega dne sem prav spraševal- malo za šalo malo za res nekega kmetiča, kam si bo privezal rdeči trak, če mu požene bolest¬ na bula čisto na vrhu glave. Kmetič v zadregi hiti še ni prišel do Sare, ko že stoji med vra¬ ti mamica s svojo nadebudno hčerkico, ki naj bi mi razrešila to navidezno težko uganko. Ko Sledam to hčerkico, vso cmeravo, mi pogled nehote obstane na vrhu njene glave. Bil je ta pogled dovolj zanimiv vsaj za kitajske bo¬ le slikam: Tri so iz čaotunga. Levo zgoraj spomenik guvernerja Longa, spodaj mestno obzidje. Desno zgoraj ena izmed mestnih v rat. spodai naša sestra pred gobavsko na¬ selbino v Kunmingu. gove, če ne celo za naše nebeščane! Deklica je imela ruto v obliki poveznjenega škvniclja pri¬ trjeno na glavo. Povrhu rute je imela navito kito, katere vrlini šopek je štrlel celo nad vi¬ šino rute. No, in na tem najvišjem šopku las je bil pazno pritrjen rdeči trak. Sebi v sra¬ moto sem moral priznati, da so Kitajci v svo¬ jem praznoverju bolj iznajdljivi kot si človek more misliti. Ni bilo treba niti spraševati, kje boli. Takoj se-m odkril rano, četudi skrito za ušesi. SESTRICE BI VSE DRUGAČE ZNALE Ko sem zdravil bolnike in se pri tem vadil v potrpežljivosti, so mi misli pogosto uha¬ jale k našim pridnim sestricam, ki bi s svo¬ jimi spretnimi rokami in prijazno besedo mo¬ gle tolikim pomagati do telesnega zdravja, mnogim pa tudi ozdraviti dušo in jih povesti na pot notranje sreče. Tudi brat, ki ima ne¬ koliko zdravniške prakse, bi mogel vršiti va¬ žen apostolat. Razbremenil bi duhovnika, da bi se le-ta mogel bolj posvetiti zgolj duhov¬ niškim poslom. Zato naj se tisti in liste, ki — 41 se v Argentini pripravljajo na misijone, že tamkaj nekoliko usposobijo tudi za tovrstni apostolat. ZDRAVIL JE ZMANJKALO Toda brez zdravil tudi najboliši zdravnik ne more kaj prida zdraviti, kaj gele samouk mojega kova. Po dveh mesecih zdravljenja je začelo zmanjkovati zdravi’, naior°i onih z" gnojne rane. Tudi če bi imel dena-ia na kupe, zdravil ni bilo mogoče kupiti. Kajti prav te¬ daj je bilo vse v nevedu. Prejšnji oblastniki in vojska so se hitro umikali, novi oblastniki na so se s svojo junaško vojsko hitro bližali. In ko so osvoboditelji končno dospeli, tudi niso prinesli s seboj kaj prida zdravil, pač pa so bili bogato obdani z raznimi boleznimi. Celo moja malenkost je imela čast ozdraviti komu¬ nističnega voiaka z zanemarjenim trahomom. Te dni sem nameraval iti v Kanchow in pro¬ siti tamkajšnje usmilienke. da mi odstopijo nekoliko zdravil, pa ne dobim dovokienja za potovanje, če ne bo zdravil, bo tovrsten apo¬ stolat kmalu popolnoma zaspal. V ŽUPNIJSKI ŠOLI Meseca avgusta lanskega le + a je g. župnik odprl župnijsko šolo. Nameni-nn je bila ta šola predvsem za otroke katoliških staršev in za one, ki je bilo p”i njih kaj upanja, da se jih bo dalo pripraviti za krst. vsega kakšnih dvajset otrok. Meni je g. župnik zaupal vero- nauk in petje*, ostale predmete pa je Prevzel neki katoliški učitelj, Ta služba je bila bolj po mojem okusu. Veliko veselja sem užil z otroki, četudi so bili nekateri poredni. Toda ta šola je imela čudno lastnost, da v “svobo¬ di” ne uspeva. Zaspala je, verdar ne v Go¬ spodu. TEŽAVE Zadnje tedne nama je celo potovanje po obsežni župniji otežkočeno. Nekaj časa celo v Menling, 15 km od tu. nisva smela iti. Zdaj nama bo menda tukajšnji predstojnik le dal to dovoljenje, če ga bo dal. bom drugi teden šel tjakaj in nekaj časa ostal tam. Po vsem tem vMite, da v zadnjem času nimam mnogo dela. Po kalnem pač skušava loviti posamezne ribe, ki pa se kaj rade iz¬ mikajo. Svetloba jim več ne Prija, čistega zra¬ ka pa že prej niso bile vajene. Nedeljske pri¬ dige mi zdaj tudi ne vzamejo mnogo časa, ker mi kitajščina že bolj gladko teče. Zato mi ostaja precej časa, ki ga morem poljubno porabiti. Zdi se, da bo Bogu najbolj všeč, če se v tem odvišnem času izpopolnjujem v kitaj¬ ščini. Zato zadnje čase veliko čitam v kitaj¬ ščini. Poleg drugih knjig sem se lotil tudi kitajskih romanov in povesti. Te 'dni se vprav davim z obsežnim (1100' strani!) socialnim romanom Na ta način si ne le bogatim kitaj¬ ski besedni zaklad in vadim v poznavanju mnogoštevilnih znakov, marveč tudi vse bolj prodiram v mišljenje Kitajca in vse bolj ra¬ zumevam njihove navade ter vpliv poganske¬ ga praznoverja na vsakdanje življenje kitaj¬ skega človeka. Kolikor bolj vsestransko bom poznal Kitajce, toliko uspešneje bom znal upo¬ rabiti vsak stik z njimi, da jim približam do¬ brine sv. Cerkve. SLADKE SANJE O DR. JANEŽU Morda se Vam bo zdelo otročje, pa Vam vendar povem, kaj se mi je pred nekaj dnevi sanjalo. Dr. Janež me je obiskal. V moji ope¬ racijski sobi je že delj časa nestrpno čakala in se zvijala od bolečin žena z vnetim slepi¬ čem. še preden sem dr. Janežu kaj postregel, mu zaunam to težavo, češ da se je ne upam operirati. Dr. Janež takoj ves pripravljen z veselim nasmeškom pravi: Kar meni jo pre¬ pusti! Takoj gre na delo. Ker ni bilo ne asi¬ stenta ne instrume-ntarice, prosi kar mene, da naj igram vlogo enega in druge. Ko je ženo že pripravil za operacijo, je molil proti meni roko, da bi začel dajati instrument za instru¬ mentom. Pa je zastonj čakal. Jaz sem v za¬ dregi začel mencati in iskati po žepu edini nož z zlomljeno klino, ki sem ga še prinesel iz Kunminga. Pa v nervozi še tega nožička nisem mogel stakniti. Tedaj se dr. Janež raz¬ hudi in že kar jezno zavpije: Zlomek, nož! Nisem vedel, kam bi pobegnil. Toda na srečo me je strogi glas sicer prijaznega dr. Janeža prebudil iz sna. POMOČI NAM JE TREBA To je sicer senj, pa je vendar obenem brid¬ ka rm>’nost. V misijonih manjka ne 7 e zdravil, marveč tudi in morda še bolj potrebnih in¬ strumentov. Zato bi bilo najbrž dobro, da že zdaj mislite na to. da zbirate v fond za na¬ bavo zdravniških instrumentov. Zdravnik, ki se bo žrtvoval za naš misiion, nai bi bil čim- , '~’ 4 _ -»dravnUkim mate¬ rialom založen, da bo toliko uspešneje mogel vršiti svoje misijonsko poslanstvo. Seveda bo¬ do razne mednarodne ustanove tudi v bedoče podpirale vsako zdravstveno ustanovo v mi- siionih, vendar je popolna odvisnost od same milefičine takih ustanov slabo zagotovilo za prospeh misijonske zdravstvene ustanove. UPAMO, UPAMO. . .! Morda mislite, da se mi tu v teh časih ža¬ lostimo in ta-namo nad svojo usodo. Nika¬ kor! Uživamo svobodo, četudi je včasih trpka, delamo in se pripravljamo Obenem pa imamo veliko časa za molitev, ki je zlasti potrebna, če hočemo prebiti poganski led. Upamo pa seveda, da nas bo misiionsko zaledje vse bolj goreče podpiralo z molitvijo, obenem pa nam pripravljalo sposobnih pomočnikov, ki bodo, polni duhovnega ognja, pripravljeni na vse težave. Gg. časi in Rupar sta itak vsak čas pripravljena stoodstotna misijonska delavca. Poleg njiju pa je baje že pripravljenih cela kopa mlajših Zato nas ni strah. Tudi če bi s e nam kaj hujšega pripetilo, bo vendar zamisel samostojne-ga slovenskega misijona ostala in se bo prej ali slej uresničila. ANDREJ PREBIL CM — 416 — O Beg, ki si v škofu Frideriku Baragu dal našemu ljudstvu vnetega dušnega Pastirja, poganom po gorečega misijonarja, ponižno te prosimo, poveličaj 9a, da bo prištet med blažene tvoje Cerkve, da bomo imeli v njem pri tebi mogočnega priprošnjiku ir. vzvišenega vzornika, ki ga bomo s pomočjo tvoje milosti posnemali v gorečnosti in božji ljubezni. — Usliši to našo prošnjo po zasJuŽenju našega Odrešenika Jezusa Kristusa, svojega Sina, ki s teboj in Svetim Duhom živi in kraljuje na vekov veke. Amen. BARACO NA OLTAR! Naš čas je žejen ljubezni. Ne človeške, ki je sebična in brez stalnosti. Kristusove lju¬ bezni je svet žejen, čeprav se tega ne zaveda. Sluti jo, išče — a zaman. Večino ljudi odnese tok življenja s seboj in nikdar prav ne spo¬ znajo Boga in njegove ljubezni in sreče v Njem. Tako manjka posamezniku in člove¬ štvu sploh •—• bistvenega. Zato rešitev sve¬ tovne uganke ni v rokah onih, ki svetu ka¬ žejo pot do zemskih dobrin, ampak v rokah onih, ki kažejo pot k Bogu. Le-ti pa morajo biti močni ljudje, močnejši od drugih. Zahvaljen Bog, da si nam Slovencem dal Kratek pogled v Friderik Baraga se je rodil 2 9. junija 1797 kot drugi otrok očetu Nepomuku in materi Katarini Jenčič v Mali vasi. pri Veliki Loki. N družinski vzgoji je prejel ljubezen do re- v ežev, globoko vernost in odločno ter resno delavnost. Po dokončani srednji šoli v Ljubljani, kjer s i je vse te lepe poteze ohranil in se pople¬ menitil, posebno pod vodstvom odličnega Vzgojitelja dr. Dolinarja, se je odločil, da kot dedič graščine, (oče mu je umrl že 1. 1812) študira pravo. Zato je šel na Dunaj, ki je tedaj, okrog leta 1816, doživljal nov razcvet v ’erske gorečnosti in poglobitve, zlasti po pri¬ zadevanju apostola Dunaja sv, Klemena Dvor- žaka-Hofbauerja. Baraga, ki ga velemestno življenje ni za¬ jelo, se je ves posvetil študiju in ■— slikanju, še posebno pa duhovnemu poglabljanju, in to Pod vodstvom sv. Dvoržaka, ki si ga je iz¬ bral za spovednika. V njegovi šoli se je sam dvigal v krepostih, obenem pa črpal vedno bovega bogastva iz idej dunajskega verskega Preroda, da bi imel čimveč dajati tudi dru¬ žin. Začel je motriti svet v luči nadnaravne vrednosti in veličine človeške duše ter neiz¬ merne božje ljubezni in čudovite božje Pre¬ vidnosti. To ga je privedlo leta 1819, to je dve leti pred zaključkom pravnih študij, do °dločitve, okleniti se duhovniškega poklica. Svojo umetniško romantično usmerjenost je Preokrenil v gorečo vernost in se ves predal ne enega, ampak celo vrsto takih velikanov božje ljubezni! Med njimi je pač eden naj¬ večjih Baraga. Vemo, da je svetnik, dasi še ni proglašen, zato zaupamo v moč njegovega zgleda in njegove priprošnje, zato ga posne¬ mamo, zato se k njemu zatekamo. V njem in po njem bomo našli sebi in svetu “edino po¬ trebno" božjo ljubezen. “Duhovno življenje" začenja s posebnim zaglavjem “Barago na oltar", ki ga bo oskr¬ boval Baragov misijonski krožek slovenskih bogoslovcev v San Luisu Baragovo življenje Cerkvi ter v njej in v njenih zakramentih našel polno možnost upokojitve hrepeneče duše, ki v Cerkvi najde zadostitev tako svoji individualnosti kakor univerzalnosti. Pravne študije je končal leta 1821 z od¬ ličnim uspehom. Novembra istega leta je vstopil v ljubljansko bogoslovje, potem ko se¬ je bil odpovedal svoji karieri, umetnosti, ne¬ vesti in graščini. Bogoslovje je temeljito in vestno študiral in se obenem z vso vnemo posvečal notra¬ njemu življenju. Bil je idealen bogoslovec. Dobro pripravljen v Dvoržakovi šoli se ni dal okužiti z zmotami janzenizma in jožefinizma, ki sta tudi v bogoslovju imela svoje prista¬ še. Posvečen je bil že leta 1823. V bogoslovju je ostal še eno leto, nato pa je bil nastavljen za kaplana v šmartinu pri Kranju, leta 1824. S tem se začne njegovo javno delo med tako dragim mu slovenskim narodom. DUŠNI PASTIR MEI) SLOVENCI Njegovo delovanje, med rojaki je bilo krat¬ kotrajno, a neizmernega pomena. V šmartinu je bil nekako štiri leta, nakar so ga prestavili v Metliko za tretjega kaplana, kjer pa je ostal le dve leti, do leta 1830, ko se je od¬ pravil — pred 120 leto — v serevoameriške misijone. Kaj označuje njegovo dušnopastirsko delo? Kar je Baraga na Dunaju pridobil in potem v bogoslovju tiho pa vztrajno v svoji duši 417 — gojil-, je sedaj, vsejano v duše, začenjalo po¬ ganjati sadove. Pod vplivom prosvetljenstva, jožetinizma in zlasti janzemzma so ljudje gledali v Bogu vse preveč le strogega sod¬ nika, vse premalo pa usmiljenega očeta, Du¬ hovniki so oavračali ljudi od pogostnega pre¬ jemanja sv. obnajila m brez pravega vzroka odlagali odvezo spovedancem ter jin tako od¬ daljevali od studenca miru. Baraga pa je ta¬ koj spočetka v svojin pridigan začel razlagati pravi nauk Kristusa in svete Cerkve o božjem usmiljenju do grešnikov, o moči in veličini božje milosti in toplo priporočal spoved. Ha bi blagodejni vpliv teh rešilnih naukov razširil še izven meje domače župnije, je leta 1826 spisal knjigo “Dušna paša”, ki je na¬ šla pot med široke ljudske množice kar v de¬ setih izdajah in je bila po mnenju dr. Tav¬ čarja po vrednosti visoko nad drugimi to¬ vrstnimi dotedanjimi nabožnimi knjigami. Ko je spoznal, da bi k obnovi veliko do¬ prinesla tudi ponovna uvedba pobožnih bra¬ tovščin, je ustanovil bratovščino Presvetega Srca Jezusovega in razširil pobožnost k Ma¬ teri božji s slavo kronani. To je storil v Šmartinu, dočim je v Metliki obnovil pobož¬ nost križevega pota. Prevedel je tudi Engstlerjevo knjigo o Ma¬ riji in ji dal naslov: “Od počeščenja in posne¬ manja Matere božje”. Istočasno skoro je pre¬ vedel delo f . Alfonza Ligvorijskega: “Obi¬ skovanje Jezusa Kristusa v presv. Rešnjem Telesu in pozdravljanje Marije, prečiste De¬ vice.” Njegovo delo med Slovenci je torej obno¬ vitvenega značaja. Lahko ga imenujemo za¬ četnika katoliškega preporoda med nami, ki je doživel svojo dovršitev šele koncem sto¬ letja. Baraga je pridno odkopaval versko du¬ hovni zaklad, ki ga je zagrebel mrzli val pro- svitlje-nega racionalizma in janzenizma. Prvi je obnovil stare pobožnosti, kot čaščenje Ma¬ rije, litanije, križev pot. . . Baraga je glasnik nove, bolj katoliške dobe med nami, tesnej¬ šega sodelovanja slovenskega naroda s Cer¬ kvijo. S tem svojim delom za obnovo verskega živ¬ ljenja med rojaki je nadaljeval celo, ko je bil že v Ameriki, saj je tamkaj sestavil Slovencem kar tri knjige: Premišljevanje o štirih po¬ slednjih rečeh, Zlata jabolka in Nebeške rože, in jih dal tiskati v domovini. V teh svojih spisih je zelo dobro pogodil slovenskega du¬ ha. Z njimi se je kot ljudski verski pisa¬ telj postavil ob Slomška. Prav dejstvo, da je celo v daljni tujini sredi misijonskega dela mislil na rojake in delal zanje, kaže njegovo izredno globoko ljubezen do slovenskega naroda, s katerim je hotel ostati v stiku in mu biti koristen tudi v tujini. Zato ga imamo upravičeno za zgled slovenskega izseljenca. S svojim šestletnim delom med rojaki je torej Baraga začel pomembno reformno delo, a ga pustil nedokončanega. Zakaj in kako je prišlo do. tega, da je odšel kar naenkrat v misijone? MISIJONAR MED INDIJANCI Njegova goreča delavnost za zveličanje duš je vzbudila nasprotstvo janzenistično usmer¬ jene duhovščine. Ko ga je njegov župnik v šmartinu ob ustanovitvi bratovščine Presve¬ tega Srca Jezusovega tožil na škofijo, je mo¬ ral Baraga obljubiti, da ne bo več poskušal ustanavljati podobnih bratovščin, in bil pre¬ meščen v Metliko, A ni se mogel sprijazniti z janzenističnim načinom dušnega pastirstva. Počuti! se je razdvojenega: rad bi delal, a ni smel. Mnogo jc trpel in vedno bolj spozna¬ val, da bo polje njegovega dela drugje. Vda¬ no je čakal božji migljaj. In ga je kmalu do¬ čakal. Leta 19 29 mu je prišel v roke opis misi¬ jonskega dela v tedaj še misijonski eincinat- sni škofiji v Severni Ameriki, ki je nudila obi.no žetev, a ni bilo delavcev. Po dveh me¬ secih premišljevanja se Baraga odloči in na¬ piše prošnjo za odpust iz ljubljanske škofije radi odhoda v misijone. JJne 2 2. septembru. iSBU je imel vse urejeno in ob koncu leta se je izkrcal v Seveni Ameriki. 18. januarja se je predstavil svojemu no¬ vemu škofu v Cmcmnattiju in se mu ponudil za delo med Indijanci. Ko je zima vzela slo¬ vo, mu je škof izpolnil gorečo prošnjo in ga v aprilu peljal med Otavane in Očipvejce, ki so živeli v pokrajini Velikih severnih jezer. Baraga je najprej zastavil delo v Arbre Cro- che, kjer je ostal do leta 1833, ko se je pre¬ selil na jug v Grand River. Tam so Indijance beli koloni na vse načine izmozgavali in uni¬ čevali. jsaraga jin je začel civilizirati, videč, da se bodo le na ta način mogli rešiti pred propadom. Delo je lepo cvetelo: Indijanski rodovi so se vedno bolj naseljevali v stalnih biva.iščih in začeli obdelovati zemljo, obenem pa se včlanjali v Cerkev. To pa ni bilo prav politikom Združenih držav, ki so se bali, da bi civiliziranim in kulturnim Indijancem ne mogli s tako lahkoto ropati zemlje kot div- . Nastopili so proti Baragu tudi prote¬ stantski agitatorji, in tako je moral s težkim srcem zapustiti svoje Indijance ob Ve!iki Re¬ ki (Grand River) in se umaknil daleč na zapad v La Point. Od tam je šel naslednje leto, to je 1836, prvič v Evropo nabirat sredstev za svoj siro¬ mašni misijon. Po vrnitvi iz Evrope pa je bil imenovan za generalnega vikarja za vso de¬ želo Wisconsin. Sledilo je pet let mirnega dela v La Pointu. Na silne prošnje domačinov iz L’Ansa pa je leta 1843 prenesel svojo po¬ stojanko tjakaj in je Indijancem uredil vzor¬ ne naselbine po zgledu jezuitskih paragvaj¬ skih redukcij. Iz L’Ansa je delal tudi poto¬ vanja med bele rudarje v Gran Portage in preko La Pointa v Fond du Lac. Med tem je privabil na postojanke, ki jih je bil ustano- hov.il, več slovenskih misijonarjev, namreč Pirca, frančiškana Skola in Mraka, ki so bili z Baragom edini dušni pastirji severnega Wisconsiua, vzhodne Minnesote in severnega polotoka Michigana. Leta 1853 pa je na predlog škofov Zdru¬ ženih držav papež ustanovil vikariat Gornji Michigan in postavil Baraga za apostolskega vikarja. Vikariat je štel tedaj približno 10 tisoč vernikov, dva duhovnika in tri cerkve. Za sedež si je Baraga izbral Sault Ste Mary. Brž se je odpravil -- Evropo, da nabere du- 418 hovnikov in sredstev, v čemer je tudi znatno uspel. Po vrnitvi v vikariat je začel s težav¬ nim de.om. Neprestano je bil na potovanjih, štiri leta nato je bil imenovan in posvečen za rednega škofa. Sedež škofije je leta 1866 prenesel v Marquette, kjer so bile boljše pro¬ metne zveze, mesto je imelo obetajočo bo¬ dočnost in tudi lepo katedralo, kar vse je v Sault Ste. Mary pogrešal. Niti dve leti na to pa je po hudem in dolgem trpljenju umrl, 18. januarja 1886. Polnih 3 7 let je deloval v Severni Ame¬ riki, povečini med Indijanci rodov Otava in Očipve. Kaj vse je storil zanje! Njegovo delo je bilo pristno misijonsko delo: zasajanje Cerkve. Prižgal je izumirajočim Indijancem luč ve¬ re. Daši mnogobožci in raznim slabostim, zla¬ sti lenobi, vdani, so Indijanci v množicah sprejemali blagovest Kristusovo, kakor jim jo je Baraga znal pro*dočiti, in se silno hitro dvigali iz zablod v visoko moralno in kultur¬ no življenje. Preje družabno razkrojeni in skoro brez vodstva in postave, so se radi pod¬ redili katoliškemu duhovniku kot vodniku in evangeliju kot postavi. Bili pa so raztreseni po neizmernih in težko dostopnih pokrajinah, zato je zahteval stik z njimi velikanskih žrtev od Baraga, ki je iz svojih postojank vedno potoval k indijanskim naselbinam. Pri- še-dši med nje, je najprej kak teden učil, nato krščeval in urejal zakonske zveze, pripravil potrebno za gradnjo krajevne kapele, razde¬ lil molitvenike, ki jih jim je sam spisal in tiskal. Tako so nastajale male krščanske ob¬ čine v Manistiku, Machinacku, Little Detroit, na Bobrovem otoku, Fond du Laku, itd. — Navadno so ga Indijanci sami vabili k sebi ali ga vsaj prijazno sprejemali. A večkrat se je tudi zgodilo, da so, naščuvani od belih trgovcev, nastopili proti njemu in nau celo grozili s smrtjo, kakor n. pr. v Grand Riveru, kjer se je ob tistih trenutkih smrtne nevar¬ nosti od strani pijanih Indijancev zaobljubil, da ne bo nikdar v življenju pokusil žgane pijače. Ob škofovem posvečenju je sam iz¬ javil: “Boril sem se s silnimi napori in vsemi mogočimi zaprekami, težavami in nasprot- stvi, a vztrajal sem.” — Povsod, kjer je Ba¬ raga kaj dlje deloval, je zgradil poleg cerkvi¬ ce tudi šolo. Hotel je preganjane indijanske rodove rešiti ne le za večno življenje, ampak jih ohraniti tudi pred narodnim propadom, in to s kulturnim dvigom, ki naj bi jih okre¬ pil v nekrvavem odporu proti zatiralcem. Le-ti so , zlasti izrabljali dejstvo, da so bili Indijanci navadno brez stalnega bivališča, ker niso bili niti nomadi, ampak le lovci na divjačino, ki so se selili za boljšim lovom iz kraja v kraj. Tako so beli naseljenci z lah¬ koto zasedali njih ozemlje in jih vedno bolj izrivali. Baraga jih je zato skušal naseljevati za stalno. Postavljal jim je hiše (v Arbre Crochu na primer kar 50 naenkrat!), izse- kaval jim gozdove, jih učil orati zemljo ter ustvarjati njive, rediti živino, in drugo kme- tovalsko delo. Prav tako jih je tudi navajal k obrti. Ko sta prišla nekaj let za Baragom v Arbre Croche Pirc in Lavtižar, sta našla tam¬ kaj prav lepo urejeno in cvetočo indijansko kmetovalsko naselbino. Taka naselja so se dvignila na tako visoko stopnjo, da vlada res iz njih Indijancev ni upala pregnati, am¬ pak jim |je dala enakopravnost z naselji belih priseljencev; toda žal ne vedno in povsod. Zlasti pomebno pa je bilo njegovo jezikov¬ no delo: Z očipvejsko slovnico in slovarjem, ki ju je napisal in sam dal tiskati ter razde¬ ljeval med Indijance, je učil le-te brati in se izobraževati iz knjig. A treba je bilo pi¬ sati tudi dobre knjigfe. Tako je Baraga že pet let po svojem prihodu v Ameriko spisal v očipvejščini molitvenik in življenje Jezusovo, ter oboje izdal tudi v otavščini. V letih 1838 in 1839 je spet v očipve jščino prevedel ne¬ deljske in praznične evangelije in berila in katoliško pridigarsko knjigo. Deset let kas¬ neje je sestavil svoje najboljše versko delo: “Katoliškega kristjana premišljevanja o ver¬ skih resnicah’’ v očipvejščini. Za šolo pa je sestavil v istem jeziku katekizem “Večna res¬ nica”. V naslednjih letih je napisal še tri knjige. IM.OliONOSNO ŽIVLJENJE Tako bi Baraga pred smrtjo lahko z ve¬ seljem gledal na svoje življenje in delo v Ameriki. Ko je prišel pred 37 leti v kraje okrog Velikih jezer, ni našel tamkaj nobe¬ nega duhovnika in le nekaj zanemarjenih vernikov. A z njegovim delom so začele rasti cvetoče verske občine, v katerih je izumira¬ joči indijanski rod našel vso oporo ob svoji najtežji uri. A zadnji dnevi Baragovega življenja so bili vse prej kot tolažbe polni, čim bliže je nrihajala smrt, bolj ga je stiskalo dušno in telesno trpljenje. Naj se temu čudimo? Bil je Kristusu podoben v življenju, ko je hodil okrog, učil in dobrate delil; podoben mu je bil tudi v umiranju, ko se je poslavljal od sveta — na križu trpljenja... B. M. PREMIŠLJEVANJE V vsej zgodovini nisem edini, ki k Tebi kričim. Izdal Te je Pete-r, izdal Iškarjot. Glej, trs sem, ki ve-ter ga maje, Gospod. Toda — usmili se, sprejmi te klice: vihar mi je zrušil vse, raztrgal mi lice. Nosim zdaj drug obraz, tuj in oblačen. Ti le veš, da sem jaz, čeprav sem drugačen. Pošlji mi ža r z višin, ki naj me vname. Zvon že ihti iz lin. Spomni se name! Igor ^————I !!■■ * 419 V naslednjem začenjamo z objavo Barago¬ vega življenja, ki ga je na podlagi dr. Jakli¬ čevega življenjepisa prosto sestavil v obliki literarnih črtic član Baragovega misijonskega krožkg “Janko”. Vse glavne osebnosti in po¬ glavitni podatki so zgodovinski, podrobnosti pa so kajpada tu in tam le literarni domislek. ZA ZAČETEK V Ljubljani stoji poslopje, na zunaj podob¬ no rimskemu amfiteatru: Baragovo. Sredi vojske nas je Baraga sprejel pod streho brez¬ domce in greli smo se v kruti zimi ob pečeh, na kate-rih je bila vdelana njegova podoba. Spet smo brezdomci, spet v trpki zimi se¬ danjega časa. Naj nas Baraga pogreje. Bil je berač, duhovnik, trpin, škof in svet¬ nik. Marsikaj nam ima povedati. Poslušajmo ga! 1. RAČUNI BREZ KRČMARJA Božji mlini melje-jo na vse kri pije. Pošteno jih je sveti Peter nagnal, da sujejo debele plazove snega na zemljo. Katedrala svetega Štefana kar ječi pod težkim belim kožuhom. Po zraku se še vedno pretepajo snežinke- in padajo na uboge koče. Priletni kostanji v dre¬ voredu obupno ječe, ko se jim pod težo Pe¬ trovega daru lomijo veje. Kljub ostri zimi veje na Dunaju verska po¬ mlad. Iz cerkev in samostanov kar diha pri¬ jetni vonj božje ljubezni v mesto, da se mnoga srca spet odpirajo Bogu. Friderik čepi v svoji sobi ob sveči nad de¬ belimi bukvami prava. Sicer mrzli prostor greje s stene podoba Matere božje, ki jo je sam naslikal, in topla peč z vriskajočim ognjem. Na stopnicah je čutiti trdo štorklanje, kot da bi medved robantil. S šapo pobuta po vratih. “Noter!” “Tristotisoč mastnih tolarjev, gospod Ba¬ raga. Pisanje sem vam prinesel od neveste, da boste imeli kaj pametnejšega branja, kot so paragrafi,” se široko zakrohota rejeni poštar. Na dobrodušnih metlastih brkih se iskre- sne¬ žinke. V lice je rdeč kot staro vino. "Vedno ste dobre volje,” se smeje Friderik, ko jemlje pismo. “Kaj naj jočem? Mi bodo še oči zmrznile. Le kako naj potem iščem po stopnicah in ovin¬ kih do vsake luknje, kot je ta-le,” momlja že na stopnicah. Frideriku vztrepeta roka. Pismo pozna po pisavi. Od Dolinarjeve Anice je. Poštar se je šalil, pa se ni zmotil. Hitro odpre kuverto in se nagne nad mizo k sveči. Toplota mu zaigra na obrazu. Zravna se, roke vtakne globoko v žepe in z ogromnimi koraki meri sobo. Ustavi se pred ogledalom in se sam se-bi smeji. Pa spet hodi po sobi. “Tako, tako. Počakaj še malo, navihanka. Ne vidiš, da mi vise paragrafi nad glavo kot Damoklejev meč? še dve pomladi. Potem pri¬ dem in te ukradem iz toplega gnezda. Pred dr. Dolinarja stopim, mu dem tako in tako in amen. Stari župnik naju zveže in odpeljem te v svoj grad...” “Z-z-z-i-n,” je zažvenketalo v oknu. V šipi je zazijala za pest velika luknja. Po tleh se je razdrobila snežna kepa. Friderik skoči k oknu, ga odpre, a v temi ne razloči nikogar. “Jasno, prismoda! Le kdo me bo čakal,” se huduje nad samim seboj. “Razbil si mi okno in lepe sanje, navihanec!” Spomnil se je ob tem na tovariša Dularja, ki mu je že večkrat namignil na kolar in brevir, češ: ti se ne boš nikdar ženil. Naj le počaka, pa bo videl, kako bo, tako mu je Fri¬ derik odvrnil. Vendar si more priznati, da mu sem in tja vztrepeta v srcu kot plah plamen¬ ček misel na oltar. Sede spet za mizo in zarije prste globoko v lase. Res ni bogvekakšna zabava to-le če- penje za knjigami. A še dve leti, še dve kratki leti, potem pa. sp Osemnajststodevetnajst. Tretje leto Frideri¬ kovega študija na Dunaju, že pred časom se je seznanil z apostolom Dunaja patrom Dvo¬ ršakom. ,S tovariši z univerze ob večerili za¬ haja k belolasemu svetniku. Ta v svoji vlažni celici bogati mlada srca s toplo besedo. Vča¬ sih se skupaj sprehajata po vrtu. V nedeljo so Friderika zvabili zvonovi s stolpa uršulinske cerkve. Na vso moč prikup¬ no so drobili. Ni se jim mogel upreti. Tiho čiri n e težka vrata v svetišče. Ozrl bi se, tako zvonko pojo otroci. Iz duše pojo, da zrak v božjem hramu trepeta in valovi. Zdaj utihnejo. Na prižnici se prikaže beli starček, apostol Dunaja. Po molitvi vse molči in čaka. “Bratje! Ura je že, da iz spanja vstane¬ mo!” Vsa cerkev prisluhne sočnemu duhov¬ nikovemu glasu. On Pa budi svoje otroke v novo cerkveno leto, da se približajo Bogu, kot se bo Bog po nekaj tednih približal njim kot 420 — nebogljeno {Dete, v jasli položeno. Potem jim Opisuje božjo ljubezen do ubogiii ljudi tako prisrčno, da se v teh in onih očeh zasvetijo Solze. “Ljubezni mora odgovarjati ljubezen,” jo končal. Friderik kar pije pridigarjeve besede. Na¬ slonjen je rahlo na gotski steber, kostanjevi lasje se zlivajo na teme, čuti, da se je večna lučka v njem razžarila, vztrepetala. Ni ga Vznemirila. Ogrela ga je in razsvetlila. Kot skozi meglo zre ob oltarju mašnika v vijoličnem plašču s pšeničnim klasom in dozo¬ relim grozdom, kako dviga presveto Kristu¬ sovo Telo in predragoceni kelih. Ali nima ta¬ kih kostanjevih las kot on? Ali se mu ne spuščajo prav tako na teme? In niso to nje¬ gove suhe roke, njegovi prsti? V njem je dozorelo kot žlahten sad. Vriska srce, a trga se mu obenem, ko ugleda pred sabo veselo podobo dobrega dekleta z močni¬ ma črnima kitama. Globoke rjave oči pol dol¬ gimi trepalnicami zro skrivnostno in na češ¬ njevih ustnih leži tajinstvenost. Iz oči se od¬ trgata po belih licih veliki solzi, draga kri¬ stala. "‘Vihar me ne sme podreti. Hrast hočem 'biti. Anica, sprijazni se z mislijo! žrtvuj, tudi .jaz žrtvujem.” * Po maši se je zglasil pri patru. "‘Oče, tako.le je z menoj! Ali naj zamcniam 'dekleta s kolarjem? Zdi se mi, da me Bog kliče.” '“Pusti Bogu te račune, sin moj. Doštudiraj pravo in čakaj, da te Bog pokliče drugam. Ha veliko moli!” Friderik je odšel. Pred tabernakelj poklek¬ ne. Na misel mu pride večer, ko mu je nezna¬ nec razbil s snežno kepo okno in -sanie. V Okno jo dal Friderik udelati lepšo šipo, da se še bolj iskri v soncu in blesku snežne odeje. 'Tudi sanje niso razbite. Lepše so, svetlejše. “Hvala, Ti, Bog, tisočkrat hvala!” Opoldanski zvon ga zmoti iz pogovora z BOgOm. * Doma razgrne Friderik bel list in začne: “Ljuba Anica!” Počasi, težko mu gre roka po papirju in daleč v večer sta se pomaknila kazalca, ko neha. “Zbogom, Anica! Bog je tako hotel. Bolj £a je treba slušati kot ljudi, bolj tudi kot vpitje srca. Moli! Tudi jaz bom.” Tako konča. Vstane in gre po sohi. Pred okno se vstopi. Po zasopli šipi potegne s kazalcem v obliki velikega križa, kot bi hotel prekrižati račune tirez krčmarja,- Spusti se na kolena, Le noč je priča ognjene ffiblitve. JANKO Uspeh slovenske knjige Iz Kalkute v Indiji smo prejeli knjižico, ki je po svoji zunanji opremi in po vinjetah umetnika Stanka Kregarja taka, kakršne so “Ure češčenja” izpod peresa našega versko- vzgojnega jiisatelja dr. Franca Jakliča. Iz¬ dala jih je bila 1. 1038 celjska Mohorjeva družba kot redno publikacijo. Slovenski je¬ zuitski misijonarji v Indiji so nekaj Jakli¬ čevih “Ur” prevedli na bengalski jezik in dali knjižici prvotno slovensko opremo, črke so čudne, kvadratne, z raznimi zavoji, črta¬ mi in pikami. Odobrenje za tisk je dal J. Fernandes, generalni vikar v Kalkuti; 25. marca 1940. — Te Jakličeve “Ure čieščenja” so pozneje izšle v Salezijanski založbi v Ljubljani, a ne šest, ampak osem. G. pisatelj je dodal še dve, tako da so v 2. izdaji mo¬ litvene ure za adventni, božični, postni in velikonočni čas, potem v čast Jezusovemu Srcu, svetemu Regnjemu Telesu in Mariji 3Iateri božji. — Zelo bi bilo želeti, da bi v lepi opremi izšle tudi v Argentini v 3. izdaji, namenjeni vsem našim izseljencem. Zgoraj vi¬ dimo naslovna stran indijskih “Ur češčenja” s Kregarjevo risbo. P. Poderžaj je ob stran indijskega besedila pripisal slovensko. — 421 Vsaj najmanj tudi v dejanju V prejgnji in tej številki smo objavili smer¬ nice zadnjih papežev za misijonsko delo. Kri¬ stusovi namestniki bolj jasno pač ne bi mogli izraziti volje Cerkve v tej stvari. Dobri kato¬ ličani so si že zdavnaj te smernice osvojili in se po njih ravnajo, zlasti kadar jih Cerkev še posebej povabi k tej ali oni misijonski ak¬ ciji. žal je pa danes dobrih katoličanov malo, pa še tisti so včasih prisiljeni omejiti se le na duhovno sodelovanje. Tako je tudi s sloven¬ skimi katoličani. Koliko jih je danes doma, ki so polni razumevanja za misijonsko akcijo, pa jim zunanje okoliščine onemogočajo odhod na misijonsko polje ali organiziranje kakršne¬ koli pomoči borcem na Kristusovi fronti. Zato pa pade toliko večja odgovornost na vse one, ki uživajo svobcdo in so jim na raz¬ polago vse možnosti za misijonsko sodelova¬ nje. Slovencev nas je le malo v takih zavid¬ ljivih okoliščinah. Torej moramo vsaj mi sto¬ riti kaj tudi v dejanju za misijone, za gradnjo Cerkve tam, kjer je še ni. Kolikor nam je znano, v slovenski izseljeni¬ ški skupnosti ni kakega drugega misijonskega žarišča, ki bi pospeševalo to misijonsko de¬ lavnost nas v svobodi, kakor v Bue-nos Airesu. V tem velikem mestu se ie stdoh naselila “Slo¬ venija v malem” z vsemi lepimi pojavi cveto¬ čega verskeaa in kulturnega življenja, izžare¬ vajoč svoi blagodejni vpliv na vso slovensko emigracijo. Ni bil slučaj, da se ie prav tu naselil tudi bivši vodja slovenske škofijske Misijonske pi¬ sarne in urednik slovenskih “Katoliških misi¬ jonov”. Božja Previdnost je tako noskrbela da danes vedno bolj važna misijonska akcija Cerkve ne ostane brez gonilne sile v tistem delu naroda, ki edino more pri tej akciji v polni meri sodelovati. V ta namen se je ustanovil “DuSnopastirski misijonski odsek” kot organ tukajšnjega Slo¬ venskega dušnega pastirstva, odobrenega od najvišjih krajevnih cerkvenih oblasti. Ni pa namenjena akcija “Dušnopastirskega misijon¬ skega odseka” samo rojakom v Buenos Airesu in okolici, ampak vsem v Argentini, še več, zajela naj bi v enotno misijonsko žitje in bitje vse izseljence, celo vse primorske rojake, snloh vse Slovence, ki jih je mogoče s to ak- ciio doseči. Prav tako splošen je tudi cilj te akciie; ne omejuje* se namreč le na ta ali oni odsek misijonske pomoči, ampak skuša vpli¬ vati na rojake v vseh smereh misijonskega življenja, to je: širiti med njimi zdravo in polno misijonsko miselnost, navajati jih k vsaj minimalnemu misijonskemu sodelovaniu v okviru papeških misijonskih dmžb (DšV in DšDj ter organizirati še posebej molitveno In duhovno pomoč slovenskim misijonarjem. — Radi tega splošnega značaja bi se “Dušno- pastirski misijonski odsek” nrav za prav bolj pravilno imenoval recimo “Slovenska misijon¬ ska akcija”, kakor se utegne v doglednem času tudi preimenovati, ko namreč dejansko razvije svojo delavnost med vse rojake. Sedaj se namreč zaenkrat organizirana mi¬ sijonska akcija omejuje pred vsem šele na Argentino, dasi je uspelo raztegniti nje orga¬ nizirani vpliv že tudi na Kanado, pred vsem po zaslugi neutrudnega misijonskega apostola, g. Franceta Turka. “Dušnopastirski misijonski odsek” je se¬ stavljen takol e : Vrhovno ga vodi zastopnik dušnega pastirstva —■ duhovnik, podrobno vodstvo odseka pa ima na skrbi njega predsed¬ nik. Odsek sestavlja kakih 18 članov, večino¬ ma bivših članov In članic Misijonske dija¬ ške zveze. Vsak član pa naj bi imel sebi v pomoč nekaj sotrudnikov odseka, ki vsak v svojem okolju poprimejo, kadar odsek sproži kako akcijo. JDočim sotrudnikom ni treba prihajati na kake sestanke, imajo elani vsakih štirinajst dni misijonski sestanek, posvečen misijonski duhovni misli, misijonskemu študi¬ ju, predvsem pa misijonskim akcijam. Misijonske akcije se izvajajo v okviru osmih referatov: 1. študijski referat ima dolžnost poglabljati misijonsko miselnost med člani in med ro¬ jaki; 2. propagandni referat naj bi pridobival javno mnenje za akcije misijonskega odseka; 3. ref e rat papeških misijonskih družb ima nalogo skrbeti za procvit le-teh med rojaki; 4. referat za slovenske misijonarje in misi¬ jonarke vzdržuje stik z njimi in jim skuša posredovati gmotno misijonsko pomoč; 5. molitveni referat organizira molitve in žrtve za misijone, zlasti za slov. misijonarje; 6. referat za Misijonsko mašno družbo; 7. znamkarski referat bo zbiral znamke za misijone; 8. Baragov referat pa naj bi širil poznanje misijonskega škofa Baraga in zaupanje vanj ter pospeševal zadevo njega beatifikacije. Seveda so vse. te akcije in referati šele v prvih zametkih, a razvijali bodo svoje delo¬ vanje toliko bolj, kolikor bolj se bo ureje¬ valo in razvijalo vse naše izseljensko življenje in kolikor bolj sl bodo naši dobri ljudje opo¬ mogli. Naj nihče ne misli, da hi hotel misi¬ jonski odsek ze kar čez noč dosegati čudeže, pritiskajoč na našo javnost na vse načine. Nikakor, temveč z vso obzirnostjo bo skušal ljudi navajati le k tolikemu sodelovanju, ko¬ likor ga zmorejo danes in ga bodo zmogli jutri . . . Obračamo se na tem mestu k vsem bralcem, da se akcijam Misijonskega odseka radi pri¬ družujejo. Z malimi žrtvami bedo pripomogli, da bo naša slovenska izseljenska skupnost dobro izrabila največji zaklad verske svobode in doprinesla svoj delež k gradnji Cerkve —- v imenu celega naroda. L. L. C. M. 422 — SVETOVNI! PRVAK Ni majhna reč takšnole zadoščenje, ki -seže vate, ko ti po tekmi, kjer si se poskusil s' prvaki vsega sveta, potisnejo zmagovalčev lovor v lase; pa tista zavest, da si zdaj ti prvak sveta. Ta in tem podobna radostna presenečenja doživlja poklicni športnik. In s kakšnim ugodjem prebiraš potem časopisne slavospeve, četudi jim le premnogokrat ni preveč verjeti. Pa so vendar vse časti in odlikovanja, ki si jih prvak prisluži, le drobna dimna meglica in napihnjen milni mehurček v primeri z ne¬ beškim zadoščenjem, ki je prevzelo mojo du¬ šo, ko sem zavestno doumel visoko čast in odliko, da smem hiti katoličan. Našel sem v tej naši veri nikoli sanjano srečo; molitev mi je zdaj uteha, ki je sploh nisem poznal; vse do spreobrnjenja. Prav to zadnje pa je resnično največ^ kar mi je življenje prineslo; in prej smrt storim, kot hi ta presrečni svoj korak obžaloval. čudno in dokaj nenavadno tole za vse, ki bero te vrstice, še posebe, če so severni Ame- rikanci: da se nekovi črnec oklene katolištva. A glejte: dejstva zgovorno pričajo, kako je prav naša črna rasa, ki se dan na dan bolj in bolj bliža resnični kulturni višini, naravnost plodna brazda za evangeljsko setev. Katoli¬ cizem na široko orje ledino med mojimi črni¬ mi brati, številne šole In cerkve, črncem na¬ menjene, so mogočen dokaz tega blagoslov¬ ljenega prizadevanja. Resnici na ljubo naj povem, da sem se spreobrnil brez kakšnih posebnih težav. Ne¬ znane so mi bile dušne muke, tako lastne drugim konvertitom, ki jih prijatelji in so¬ rodniki za njih vseodločujoči sklep obmeta¬ vajo z očitki. Na vso srečo sem v svoji materi našel nad vse podžigajoči zgled: prestopila je že mnogo pred menoj. V Chiracu je živela. Med svoje prijateljice je štela premnoge glo¬ boko verne katoličanke, bele in črne. Občudo¬ vala je njih iskrenost, vnemo za vse dobro in otroško predanost volji božji v trenutkih stiske in bolečine. Nič čudnega tedaj, če je to občudovanje slednjič izzvenelo v spreobr¬ njenju. V tistili letih _ srednješolec sem še bil — si je bil katolicizem že osvojil moje prizna¬ nje; vzljubil sem ga. Prav ta čustva so me nagnila, da sem se vpisal na univerzo v Mar- quette, od vseh priznani katoliški znanstveni zavod; očetje jezuiti ga vodijo. Povdarjam pa, da na moje spreobrnjenje očetje Družbe Jezusove niso vplivali kar nič, kot so povsem napačno mislili moji neka- toliški prijatelji, še manj pa so me k temu odločilnemu koraku pripravili moji sotovariši s šolskih klopi in zelenili športnih poljan. Mnogo pred vstopom na katoliško vseučilišče se je že vzbudilo v meni, kot sem prej zapi¬ sal, zanimanje za katoliško Cerkev. Izkušnja, ki sem si jih bil zadofcil na univerzi, so v meni samo potrdile že prej živo naklonje¬ nost in spoznanje. Na potovanju z našo vseučiliško športno skupino, leta 1033 je bilo, sem svojo “veliko skrivnost” zaupal nekemu prijatelju. Notra¬ njega veselja prevzet ves me je fant objel in mi začel vneto prigovarjati, naj kar nič ne odlašam s poukom o katoliški veri. Pa seru njegov nasvet odbil: “Zdaj ne utegnem; poklicni študij me pesti, telesne vaje mi vzemo ves prosti čas. Hočem v katolicizem, a s polno zavestjo!” A nič na svetu ni več ugnalo prijatelja. Zaupal je moj sklep patru John Markoe, S. .T-, ki je bil tistikrat voditelj vseučiliškega krož¬ ka; vsi akademiki smo cenili v njem prave¬ ga moža, v najpolnejšem jedru besede. Tako sstn tedaj stopil predenj. Jaz sam prav za prav nisem imel nobenih pomislekov in dvomov, le malce prehitro se mi je zdelo vse. Pa je znal oče Markos oviti ves verski pouk v žlahtno preprostost in do¬ mačnost. Pokazal mi je najprej, katera je edina prava Cerkev, potem pa me je seznanil s katoliškimi verskimi resnicami in dolž¬ nostmi. Z zadoščenjem zatrdim, da je na splošno akademike in fakulteto vezalo vz¬ dušje iskrenega sodelovanja, pri znanstvenem — 423 — študiju enako vneto kot v verskih stvareh. Prav zato pa sem vseučilišče vzljubil in bil srečen, da smem tu študirati. Leta 19:i2 so me sprejeli v katoliško Cer¬ kev. Moj birmanski dan je drugi veliki praz¬ nik zame. Tudi ne bom nikoli pozabil tistega čudovitega 8, decembra, ko sem vstopil v Marijino kongregacijo. \ Zdaj vneto obiskujem zamorsko cerkev sve¬ tega Benita “črnega”, kot jo imenujejo, bli¬ zu Mai'quette; pri teh cbiskih se mi neenkrat pridruži kak črni akademik, nekatoličan. Katolištvo mi je odprlo oči. Zajelo me je z novim veseljem do življenja, obogatilo s tolažbo, ki je beseda ne zna povedati, napol¬ nilo me je z nesluteno močjo, ki mi je bila neznana doslej. Zato pa: naj bo pri študiju ali pri športu, naj v prizadevanju telesa ali duha, vse zaupanje svoje notranjosti ven in ven gradim na molitev. Eno samo želim — in Gospoda dan na dan za to veliko milost prosim! — da bi svoji katoliški Cerkvi zvest ostal. RALPH H. METCALFE POKLICNI NOGOMETAŠ Nekaj kot občudovanje in sveta zavist je seglo vame, kadar sem gledal vso to skupino svojih nogometašev, kako je jutro za jutrom X»oklekala k obhajilni mizi. Tako me je pre¬ vzelo, da sem se slednjič odločil spremljati jih k službi božji, vsaj na tiste dni, ko smo imeli tekmo pred seboj. Priznal sem si po¬ zneje, kako malo zgledno je bilo tole moje ponašanje, ko sem se kot vodja skupine, ka¬ dar sem s svojimi igralci prišel v kako mesto, brž iztrgal njih družbi in se nameril narav¬ nost v hotel, medtem ko so sei oni obrnili naj¬ prej v cerkev, še dolgo pa me ni imelo, da bi bil prav jaz povod kakšne neubranosti med nami; tako sem se tedaj iz same ljubez¬ nive vljudnosti odločil, da bom šel na dneve, ki so bili odbrani za naše nogometne nastope, tudi jaz z njimi v cerkev. Bilo je v noči pred neko veliko tekmo; Ves vzburjen sem bil ob samem pričakovanju prihodnjega dne. Nisem in nisem mogel za¬ spati. Poskušal sem in poskušal spet, a ker le ni šlo, sem se oblekel in odšel v hotelsko ča¬ kalnico, da bi tam sedel v globoki naslanjač in dal sredi nočnega miru pot begajočim mislim. Takole ob dveh ali treh zjutraj je bilo. Da bi se zamotil, sem se zapletel v po¬ govor z nekaterimi hotelskimi uslužbenci, ki so Se bedeli. Na šesto je že šlo; z dolgimi koraki sem meril prostorno dvorano; tedaj sem naenkrat naletel na dva moja nogometaša, ki sta z vso naglico hitela ven. Brž sem ju poprašal, kam tako rano, čeprav sem že sam kar dobro uga¬ nil, še preden sta odgovorila. Zagrebel sem se tedaj v odmaknjen kot, odkoder sem, pri¬ krit drugim, lahko videl vse, ki so prihajali in odhajali. Kaj kmalu so v drobnih skupi¬ nah, zdaj ena, zdaj druga spet, prihajali moji nogometaši. Skoraj vsi so že odšli, ko sem se vstopil pred vrata, da bi vsaj poslednje šo ustavil. Nisem čakal dolgo. Vprašal sem jih tedaj, če so namenjeni k maši. Pritrdili so. Vzeli so me v sredo in šel sem z n j! mi. Prav gotovo ti fantje niti sanjali niso, kako me je njih pobožna vnema prevzela. In ko sem jih gledal v cerkvi, kako so drug za drugim globoko zamišljeni v najsvetejšo skrivnost s čudovitim sijem v očeh prejemali sveto obhajilo, sem pomislil, kako so žrtvo¬ vali prenekatere ure zdravega spanca, da so mogli to storiti; in prvikrat sem se v vzvi¬ šenem spoznanju zdrznil od odločilni vlogi, ki jo je igrala vera v življenju teh mladcev. To pa je bila zame ura milosti in luči in spo¬ znanja, da sem zdaj določno videl to, kar je moje do zdaj tako sirotno življenje pogrešalo. Ni trajalo več dolgo, ko me je doletela odlika, da sem smel tudi jaz družno z vsemi irostega razuma jim dajte oku¬ šati in čutiti vaše ljubeče jih roke, ki pa so bkratu modre in pametne, budne in energične. OBLAST MORA RASTI IZ LJUBEZNI Vaša oblast ne sme biti slabotna. Toda rasti mora iz ljubezni. Ljubezen jo mora vso prešinjati in vzdrževati. Bodite prvi vzgojitelji in prvi prijatelji svo¬ jih otrok. če bo vaše ukaze res navdihovala očetovska in materina ljubezen, povsem krščanska lju¬ bezen, ne pa bolj ali manj samoljubno samo- dopadajenje, BODO VAŠI UKAZI IMELI VPLIV NA VAŠE OTROKE. Sprejemali jih bodo v globini svojih duš, ne da bi bilo po¬ trebnih veliko besedi. Zakaj jezik ljubezni je bolj zgovoren v tihem delu kakor z izgovor¬ jenimi besedami. Tisoč majhnih znamenj, se¬ daj naglas v besedi, sedaj neopazen gib, sedaj lahek izraz na obrazu, sedaj znamenje odobra¬ vanja jim bodo razodevali bolj kot vsa za¬ trjevanja, s kolikšno ljubeznijo jim kaj pre¬ povedujete in kolikšna dobrohotnost se skriva v kakem za nje m učnem opominu. Tedaj se beseda oblasti ne bo prikazala njihovim du¬ šam kot težko breme, ki ga je treba čimprej Vreči s sebe, marveč kot najvišje znamenje ) v aše ljubezni. SLAB ZGLED STARŠEV In ali ne bo ljubezen spremljal zgled? Kako se bodo otroci, ki so po naravi hitri posnemo¬ valci, naučili pokorščine, če pa ob vsaki pri¬ liki vidijo, da mati nikoli ni pokorna očeto¬ vim ukazom, marveč se pritožuje nad očetom? če pod domačo streho neprestano slišijo ne¬ spoštljivo govorjenje proti oblasti? če opazijo, da sta njih oče in mati prva v neizpolnjevanju tega, kar ukazujeta Bog in Cerkev? DOBER ZGLED STARŠEV — NAJBOLJŠA DOTA Mislite si pa nasprotno, da imajo očeta in mater, ki jim v govorjenju in dejanju dajeta zgled, kako je treba spoštovati zakonito oblast in zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti. Ob tem vzpodbudnem zgledu se bodo naučili bolje kakor s še tako naučenim opominom, kakšna je prava krščanska pokorščina in ka¬ ko je treba spoštovati starše. Bodite prepričani, ljubljeni novoporočenci, DA JE DOBER ZGLED NAJDRAGOCENEJ¬ ŠA DOTA, KI JO MORETE DATI IN ZAPU¬ STITI SVOJIM OTROKOM. Stalno bodo zrli pred sabo zaklad vaših del in dejanj, besedi in svetov, bogoljubna dela in pota čednosti. Vse to se jim bo za vedno vtisnilo v njihov spomin in njihova srca. Kot ganljiv in drag spomin, ki jilr bo v urah dvoma in negoto¬ vosti, ali naj izberejo dobro ali zlo, nevarnost ali zmago, spominjal na vas. V temnih tre¬ nutkih, ko se jim bo nebo pooblačilo, se jim boste tako prikazovali na obzorju, ki bo raz¬ svetljevalo in vodilo njihovo pot z vašo potjo, po kateri ste vi bodili za; ceno onega dela in one potrpežljivosti, s katero se zasluži sreča tu na zemlji in v nebesih. Ali niso to sanje? Ne. življenje, ki ste ga začeli s svojo novo družino, ni senj, marveč je pot, ki jo morate prehoditi z dostojanstvom in oblastjo, s katero poučujte in vodite po¬ tomce svoje krvi. Nebeški Oče pa, ki vas je poklical k ude¬ leženosti na veličini očetovstva in vam dal oblast, naj vam tudi podeli, da jo boste izvr¬ ševali po Njegovem zgledu z modrostjo in lju¬ beznijo, Te milosti Ga prosimo za vas in za vse krščanske starše ter vam podeljujemo, dragi novoporočenci, apostolski blagoslov iz pol¬ nosti Našega očetovskega srca. PRIPOMBE K PAPEŽEVEMU NAGOVORU V tem lepem vzgojnem nagovoru na novo- poročence se bavi papež s skrbjo mladih za¬ koncev, kakšni bodo njihovi otroci, ali bodo prav tako neubogljivi, kot se splošno toži o današnjih otrokili. Vzroki, da je današnja mladina neubogljiva in upoma, so različni. Papež vseh ne razlaga, marveč se omeji na —. 427 — Kako priljubiš otroku dom Po daljšem presledku bomo zopet obrav¬ navali za naše družine, za našo mladino, za vso družbo prevažno vprašanje: kako v mla¬ dih dušah utrditi vse dobro in lepo, kako v njih izoblikovati klen značaj, kako jih čim bolje pripraviti na prihodnost, kako jim zago¬ toviti zadovoljstvo na zemlji in blaženost v večnosti, to je, kako jih vzgojiti. Lansko leto smo govorili obširneje o po¬ menu družinske in verske vzgoje. Po teh na¬ čelnih vprašanjih že moremo preiti na prak¬ tična vzgojna vprašanja, ki tolikokrat mučijo naše očete in matere, zlasti še, ker so se za premnoge družine življenjske razmere skoro čez noč v temeljih spremenile in često tudi zelo dobri očetje in matere svojim vzgojnim dolžnostim skoro niso kos. Obravnavali bomo n. pr. izredno važna vprašanja: ljubezen in in strogost pri vzgoji, plačilo in kazen, kako navajati otroka na samostojnost in vendar ohraniti v njem nezmanjšano spoštovanje, po¬ korščino in zaupanje do staršev, kako utrditi v njih resnicoljubnost, čut odgovornosti in čistost, kako ga pripravljati na življenje iz¬ ven družine, da ne bo podlegel usodnim vpli¬ vom “sveta”, kako utrditi v njem ljubezen do Boga, Kristusa, Marije, Cerkve, do vsega nad¬ naravnega itd. Predobro se zavedam, da vsa ta in še mno¬ ga druga vprašanja, o katerih naj bi govorili, Zahtevajo veliko obsežnejše obravnavanje kot je to možno v listu “Duhovno življenje”; pre¬ dobro se zavedam, da bodo vsi ti naši članki le bežno dotikanje vzgojnih težav in vprašanj, ki bi jih bilo možno veliko bolje in uspešneje obdelati v majhnih knjižicah, namenjenih staršem, zlasti še, ker mnogo perečih vpra. šanj sploh ne moremo niti načeti v tem listu, ki je namenjen vsem. Vljudno vabim tudi starše same k sodelo¬ vanju vsaj na ta način, da se bodo oglašali s svojimi vprašanji in željami, o čem naj govo¬ rimo. Da bodo pa naši članki čim bolj do¬ mači in preprosti, jih bomo priobčevali v obli¬ ki pisem očetom in materam. DRAGI OČETJE IN MATERE! Prav je, da začnemo z odločilno važnim vprašanjem vse vzgoje, z vprašanjem, ki ga živo občutiš vedno znova morda vsak dan, z vprašanjem, ki mori toliko tudi najboljših očetov in mater zlasti še v času, ko njih otro¬ ci doraščajo v fante in dekleta. Naj pričnemo z vprašanjem, kako otroka tudi v njegovih letih zorenja ohraniti v krogu in pod blago¬ dejnim vplivom dobre družine, da ga tako rešiš pogubnega vpliva v svetu. Saj sam živo čutiš, kako neka skrivnostna sila vleče to. kako morajo starši vzgajati otroke in kako * ravnati z njimi, da bodo otroci postali ubog¬ ljivi. Poleg OBJEKTIVNE AVTORITETE je staršem potrebna še SUBJEKTIVNA avtori¬ teta, če hočejo, da jih bodo otroci spoštovali in ubogali. Objektivna avtoriteta je staršem dana s tem, ker so starši, subjektivno avto¬ riteto, to je “tisto nravno vzvišenost, ki na¬ pravi oblast učinkovito”, pa si morajo SAMI PRIDOBITI IN OHRANITI. Oblast očeta in matere se mora “POBRA¬ TITI Z MILOBO”. RASTI MORA IZ LJUBEZ¬ NI, da bo imela vpliv na otroke. Oče in mati MORATA ZNATI PREMAGO¬ VATI SAM SEBE, če hočeta imeti vpliv na otroke. Otroci morajo čutiti, da ukrepe star- / šev vodijo RAZUM, VERA in ČUT DOLŽNO¬ STI, ne pa TRENUTNO RAZPOLOŽENJE, STRAST in NEPREMIŠLJENOST. ŽE OD ZIBELI DALJE naj otroci čutijo, da so roke njihovega očeta in matere sicer LJUBEČE, a hkrati tudi modre in pa- METNE, BUDNE IN ENERGIČNE. Z ničemer NAJ NE ZAPRAVLJATA oče in mati SVOJEGA UGLEDA pri otrokih. Varu¬ jeta naj se zlasti VSAKEGA POTVARJANJA RESNICE. Nasproti otroku NAJ NE KAŽETA NOBE¬ NE NEEDINOSTI, da ne bo mogel otrok izi¬ gravati enega proti drugemu. Dobro je znala varovati edinost med star¬ šema in njun ugled pred otroki stara sloven- 428 —■ tudi tvojega otroka, zlasti še doraščajočega fanta ven iz družinskega kroga. Izven njega si hoče najti svoje prijateljstvo, svojo družbo, veselje, zabavo. Ti braniš, prepoveduješ, ker se le predobro zavedaš, koliko prevar in gorja često prinaša mladim dušam ta mikavni svet; le predobro se zavedajš, da more eno samo zlo ali nepremišljeno prijateljstvo, eno samo bežno doživetje do dna razburkati mlado dušo ali celo do tal porušiti vse tisto, kar si ti v ljubezni in skrbi za srečo svojega otroka dolga leta z velikimi žrtvami sadil, negoval in gradil. Zato z očetovsko zaskrbljenostjo, z materinsko ljubeznijo braniš, prepoveduješ, tvoj otrok pa ne odneha, ne uboga, povzroča prepire, se ti notranje odtujuje, kar le še po¬ večuje nevarnost zlih izvendružinskili vplivov. Kako torej ohraniti otroka čim dalje pod vo¬ dilnim blagodejnim vplivom družine? RAZUMI OTROKA! Predvsem ne obsojaj doraščajočega otroka, ker si hoče razširiti svoj družabni krog. Glej na to njegovo željo z dobrotnim razumeva¬ njem, saj je njegova želja povsem naravno teženje bitja, ki je ustvarjeno ne le za dru¬ žinsko, ampak tudi za družabno življenje. S tem pa nikakor nočem reči, da dovoli in do- Plisti vse, kar si mlad človek v letih dorašča- nja v tem pogledu nerazsodno želi. Smemo celo trditi, da na splošno starši dovoljujejo veliko več kakor je dobro za mlade ljudi. NUDI MU DOMA ČIM VEČ! Drugič: pri vsej družinski vzgoji in pri vsem življenju v družini s e drži načela: NUDI Mlademu človeku v krogu družine CIM VEČ TEGA, KAR Sl UPRAVIČENO * *"■ ■ ' ^nrr » -rinavviivvvvvvinivvnn i ^nnr L nnnri i vvwuannivtnnruvvvTni-L i -inruv>nnnnjinnAnnn j v ska kmečka modrost, če sta se sporekla oče in mati in sta sin ali hči v tem sporu potegnila z materjo, se je ta v iskreni jezi dvignila proti njima, zakaj ugovarjata očetu, če pa sta sin ali hči v sporu med očetom in materjo stoe Pila na očetovo stran, ju je ta pri priči udaril rekoč: ali se tako spoštuje mati. Tako je bilo nekoč. Kako pa je danes? Najboljša šola in vzgoja je LEP ZGLED. Oče in mati ne moreta dati otroku bolj dra¬ gocene dote, kot je njun lep zgled, kako je treba SPOŠTOVATI Z AKONITO OBLAST IN SPOLNJEVATI SVOJE DOLŽNOSTI. Godrnjanje in zabavljanje čez oblast pred otroki ima zelo kvarne posledice. Otroci ne¬ katerih slovenskih družin, ki veljajo za kato- ŽELI, POTEM PA OD NJEGA PAMETNO IN ODLOČNO TUDI ZAHTEVAJ VSE, KAR JE ZANJ DOBRO. Prav v tem osnovrtem načelu vse urejene vzgoje se danes na splošno zelo veliko greši: malo se nudi in malo zahteva. To pa je smrt vzgoje, ki nujno vodi družin¬ ski krog v razsulo, mladega človeka pa v ne¬ srečo ! i česa si pa mlad človek po svoji naravi naj¬ bolj in tudi upravičeno želi in mu družinski krog more in tudi mora dati? OTROK POTREBUJE VESELJA Mlad človek si nad vse želi veselja, iskrene, prisrčne radosti! Rad je tam, kjer vlada ve¬ selje. Nezadržno ga vleče tja, kjer upa najti radost. Kjer ni veselja, tam ne vzdrži. Zakaj je tako? Kar je sonce za rastlino, za rožo, to je ve¬ selje za nas, zlasti za mladino — je nje živ¬ ljenje. Vzemi roži sončne žarke, prenesi jo v temno klet in izhirala ti bo. Obsojena je na smrt. Vzemi mlademu človeku sonce veselja, pa bo hiralo vSe njegovo telesno in duševno življenje; kakor na smrt obsojen bo hodil okrog s povešeno glavo, s srepim pogledom, ves otožen, ozlovoljen in zagrenjen, brez volje in veselja do dela in življenja, sposoben za hudo, le malo pripravljen za dobro. Zakaj? Dušeslovje nas uči, da je veselost neobhodno potrebna za zdrav in nemoten razvoj mladega telesnega in duševnega življenja. In mlad člo¬ vek hoče rasti, se razvijati. To je najmočnejša zahteva njegove narave, pa tudi njegova naj¬ osnovnejša naravna pravica. Zato mlad človek v družini, kjer ni veselja, ne vzdrži, življe¬ nje v njej mu je neznosna ječa, iz katere hoče uiti čim prej in za vsako ceno, tudi za ceno preloma s starši. liške v polnem pomenu besede, so se spridili vsi. Poznavalci domačih razmer v teh dru¬ žinah pripovedujejo, da sta bila tam oče in mati zelo neprevidna v govorjenju proti oblasti in zahtevam pokorščino. Pred otro¬ ki sta kritizirala cerkveno in svetno oblast ter njune predstavnike, večkrat celo preti¬ rano in krivično, kakor se to pač dela. VZGOJA ORG K A SE ZAČNE Z VZGOJO MATERE NJEGOVE MATERE IN OČETA NJEGOVEGA OČETA. Velikokrat se starši neupravičeno na glas pritožujejo nad neubog¬ ljivostjo svojih otrok; trkati bi se morali na prsi in priznati, da so otroci taki PO NJI¬ HOVI KRIVDI. Prevedel in pripombe napisal dr. Al. Odar če torej hočeš ohraniti mladega človeka v krogu družine in čim dalje pod njenim bla¬ godejnim vodilnim vplivom, moraš pred vsem zadostiti najbolj naravni želji, zahtevi in pra¬ vici mlade duše. Nudi mu veliko veselja, da bo v veselju čim laže in čimbolj nemoteno razvijal svoje telesne in duševne sposobnosti in sile. Le tako boš z lahkoto, brez sile in mučnih napetosti dosegel, da bo tvoj, tudi doraščajoč in dorasel otrok rad živel in osta¬ jal ob tebi, prežet s spoštovanjem, ljubeznijo in pokorščino do tebe. O tein, kako važno vlogo igra veselje v našem življenju, nam zgovorno pričajo besede mnogih odličnih poznavalcev človeških src, zlasti besede božjega razodetja. Genialni vzgo¬ jitelj mladine, Don Bosco, je ves svoj vzgojni sistem zgradil na skrb, nuditi mladim dušam čim več virov sproščenega, a poštenega vese¬ lja. Velika redovna organizatorica sveta Tere¬ zija pravi: “Ničesar se bolj ne bojim, kakor če opazim, da je iskreno veselje zamrlo v srcih mojih sosester.” Odličen psiholog in pi¬ satelj Jean Paul poudarja: “V veselem srcu vse uspeva, le strup se v njem ne more raz¬ rasti.” Tako bomo tem laže razumeli besede božjega razodetja, ki nam kliče: “Služite Go¬ spodu v veselju” (Ps 99, 1.) in: “Vedno se veselite” (1 Tes 5, 17.). VIRI VESELJA S čim pa morejo vsi, tudi najpreprostejši in najrevnejši starši omogočiti in zagotoviti svo¬ jim otrokom obilo prisrčne radosti? Vsem, zlasti vernim staršem je na razpolago mnogo bogatili virov veselja za njih otroke. Te vire veselja delimo v naravne in nadnaravne. Na¬ ravni viri so n. pr.: ljubezen staršev do otrok, veselost staršev samih, lepo urejen dom, ra¬ zumevanje in zaupanje, igra, pesem itd. Nad¬ naravni viri veselja so n. pr.: nauk krščan¬ stva sam po sebi, njega liturgija, cerkveno le¬ to in sploh celotno krščansko življenje. Treba ga je le prav doumeti. Dotaknimo se danes le nekaterih naravnih virov veselja v družini. Začnimo z naravnimi viri, ne zato, ker so morda najvažnejši ali naj¬ popolnejši, ampak zaradi tega, ker so otroku v njegovi rasti najprej dostopni in ker so na¬ ravni viri zdravega veselja najuspešnejša pod¬ laga in pogoj za nadnaravne. POKAŽI OTROKU SVOJO LJUBEZEN! Prvi in najvažnejši naravni vir otrokovega veselja je prav gotovo LJUBEZEN STARŠEV DO OTROKA. Kajti otrok si predvsem želi, da ga starši ljubijo. Kjer ni te ljubezni, ni otrokovega veselja, pa naj bi sicer bili otroku na razpolago vsi drugi viri radosti. Ko otrok spozna, da ga imajo starši resnično radi, ga prevzame čustvo silne sreče. Nobena stvar ne naveže otroka na starše tako močno kakor prav zavest: ljubijo me, žive zame', želijo mi le dobro. Zato ljubi svojega otroka iskreno, nesebično, živo. Otrok naj le.to tvojo ljubezen tudi spozna in čuti. Oče, tudi tvojo! Pa o tem tako važnem vprašanju bomo govorili posebej pod naslovom: ljubezen in strogost v družini. Prava roditeljska ljubezen mora nam¬ reč poznati tudi zdravilo strogosti. BODI SAM VEDER IN VESEL Naslednji bogat vir veselja v družini je VE¬ SELOST STARŠEV samih. Dušeslovje nas namreč uči, da človek s svojo ubranostjo, to, je, s svojim razpoloženjem vedno močno vpli¬ va na ubranost bližnjega, tem bolj starši na otroke, ki so s starši notranje tako povezani in ob njili stalno žive. Kako naj bo torej o- trok vesel, če vidi mrko obličje, strog pogled svojega očeta ali matere, če sliši njih ostro besedo, ki pozna le grajo in obsodbo? če se to dogodi le tu in tam, se mlajši otrok v takem trenutku ves preplašen umakne v kak skrit kot, v hipu zgubi vse veselje celo do igre, za katero ves živi; v sebi začuti v takih trenut¬ kih bolečino, ako starše ljubi, ali odpor, če se jih boji. Starejši otroci pa v takih trenutkih skušajo zapustiti dom in si poiskati vir ve¬ selja izven njega, če je pa mrkost staršev, njih godrnjanje, njih ostra, grajajoča beseda, njih trdo ravnanje z otroci nekaj vsakdanjega v družini, starši s tem ubijajo svojim otrokom mladost, jih polnijo z zagrenelostjo, povzro¬ čajo v njih nevarne motnje telesnega in du¬ ševnega razvoja ter delajo očetni dom do skrajnosti zopern; otroci takih staršev niti ne ljubijo niti ne spoštujejo niti notranje ne ubogajo ter komaj čakajo dneva in ure, ko bodo mogli zapustiti starše in dom. Kako vse drugače je v družini, kjer starši s svojo ve¬ drostjo stalno ohranjajo oživljajoče sonce ve¬ selja v srcih svojih otrok. S tem ostvarjajo drugo najmočnejšo vez, ki bo otroke ohra¬ njala staršem zveste, prežete s spoštovanjem in ljubeznijo ter zaupanjem. Tak otrok se bo tudi v letih doraščanja bolje počutil doma kakor kjerkoli drugje. Zato si, dragi oče, draga mati, dan za dnem, uro za uro, resno prizadevaj, da boš med otroki vedno vedrega duha, razen kadar njih vedenje samo ne bo zahtevalo kaj drugega. — 430 — Zlasti mati bodi kljub vsem težavam in skri¬ tim bolečinam, ki jih morda nosiš v sebi, med svojimi otroki od noči do noči kakor nenehna, vse razumevajoča dobrota, ki se z radostnim smehljajem in pravo božjo potrpe¬ žljivostjo vsa daruje svojim velikim in malim, ko z njimi govori ali se z njimi igra, jih po¬ sluša, opazuje, tolaži, jim svetuje ali zanje gani. A tudi oče! Ko prideš od dela čeprav močno utrujen, iz urada ali družbe med svoje otroke, naj ti oko zažari v radosti, na obrazu naj ti zaigra vesel smehljaj, gube s čela naj zginejo, veselo, prisrčno in razumevajoče kramljaj z večjimi, zanimaj se za to, kar nje zanima, vživi se vanje, ali se pa prav po otroško preprosto igraj in razgovarjaj z manj¬ šimi. Otroci morajo čutiti, da si ves vesel, ko prideš med nje. Zato si skrbno prizadevaj, da premagaš svoje morebitno nerazpoloženje, svojo slabo voljo, vsako notranjo napetost, ki jo je v tebi morda povzročila družba, služba ali kaka druga trdota življenja. Težave, pov¬ zročene izven družine, ne smejo nikdar pov¬ zročati mučnih napetosti v sami družini. Ustvarjati med otroki razpoloženje veselja, sta, oče in mati, dolžna tem bolj ker tudi vidva želita in z vso upravičenostjo pričakujeta, da tudi vama otroci — veliki kakor mali — dan za dnem pripravljajo veselje. Veselost more in tudi mora tem bolj vla¬ dati v vernih družinah. Saj imajo verni starši na razpolago še več sredstev, ki delajo človeka Zadovoljnega, mu lajšajo vzgojo in prinašajo radost. Verni starši se n. pr. zavedajo, da je otrok delo božje, za večnost ustvarjen, njima izročen in zaupan, da v njem razvijejo in utrdijo božjo podobo in da jih pri tem pod¬ pira Bog sam, ki jih bo nagradil z večno ra¬ dostjo, če bodo z veseljem in vestno spolnje¬ vali najlepšo in največjo, od Boga samega jim naloženo in zaupano poslanstvo. DAJ OTROKU TOPBO OGNJIŠČE! Nadaljnji zelo važen vir veselja v družini je LEPO UREJENO STANOVANJE. Res da je v razmerah, v kakršnih smo, zelo težko priti do idealnega stanovanja, zato pa skrbimo tem bolj, da tega, ki ga imamo, napravimo po mož¬ nosti čim bolj prikupnega mladini. Mladina Po svoji naravi si želi svetlo stanovanje, lju¬ bi svetlobo, lepoto, prijaznost, naravo, če zmoreš, oskrbi, da bo vsaj skupna, družinska soba čim svetlejša: stene svetlo pleskane, svetle prevleke na posteljah, na mizi itd. Rože Ua oknih ali vsaj kaj malega na mizi! Vse okusno, preprosto, snažno, svetlo, ljubko, oskrbe z ročnimi deli kake okraske z okusno izbranimi svetlimi barvami. Stene naj oživlja nekaj zares lepih slik. A ničesar preveč! Vse pa okusno, preprosto, snažno, svetlo, ljubko, urejeno. Svež zrak dela stanovanje še prijet¬ nejše in zdravo, zdravje zopet veča veselje. Pozimi, ko je zares mraz, vsaj družinsko sobo rahlo ogrej z električno pečjo, če je to do¬ voljeno, in še kak kos preproge za pod noge. Družinska soba mora biti prijetna in pri¬ vlačna, če hočeš otroke ohraniti doma. V ta namen izdani denar, pa čeprav težko prislu- žen, se vedno bogato naloži. Zlasti naj ti ne bo nikdar žal, kupiti kako lepo knjigo ali revijo za tvoje otroke — velike in majhne. Nikakor si ne morem predstavljati tu lepo oskrbljene družine brez vsaj majhne družin¬ ske knijžnice. Gotovo sodi zlasti ona v vsako našo družino, ki hoče vsaj nekoliko duhovno oblikovati in zadovoljevati svoje člane. Kako pa odbija zlasti mladega človeka mračno stanovanje, kjer je vse temno, v ne¬ redu, nesnažno, brez vsake rože ali okraska, zatohlo in mrzlo. V takem stanovanju mlad človek pač težko vzdrži, ker ga duševno tlači in telesno ubija, njegova narava pa si tako neugnano želi veselega razvoja vseh od Boga prejetih darov in sil. Za danes smo omenili le tri naravne vire veselja v družini. Ti trije viri veselja so po¬ vsem odvisni od tebe, oče, mati! Ali so doslej tvoji otroci iz njih res prejemali, v obilni meri prejemali, česar so si za svojo mladost najmočneje želeli in kar so po svoji naravi tudi najbolj potrebovali? DR. RUDOLF HANŽELIČ Ustnice so suhe in razžgane, oglji ugasli moje so zenice, ne razžarja me sijaj resnice, duh v puščave blodi nepoznane, Vidim nebes in zemljo in hiše, drevje, kamenje in senožeti, čujem šum vode, ki teče tiše, tiše — a stvari ne morejo me vneti. Tisoči predmetov krog stojijo, ali niso moji živi bratje, moje duše žeje ne ugasijo, vkljub vsem barvam v srcu le še glad je. Ah, da Ti bi kakor vino čašo dneve moje polnil, ure moje, kakor ovco vodil me na pašo, v mraku me privel do staje svoje. Slavko Srebrnič 431 — ZENA V JAVNOSTI Početki boja za enakopravnost obeh spolov v javnem življenju segajo v drugo polovico 18. stoletja. V francoski revoluciji 1702 le¬ ta najdemo prvo izjavo o ženskih pravicah- Toda šele kakih 50 let kasneje, okrog leta 1840 se v raznih deželah pojavijo prva gi¬ banja za stvarno priznanje ženskih pr vic v javnem življenju. Polagoma so se osnovale narodne in mednarodne ženske organizacije, ki so bile glasnice ženskih zahtev na gospo¬ darskem, socialnem in političnem področju. Ne brez velikih uspehov. Posebno po obeh svetovnih vojskah je žena pridobila na ugle¬ du in pomenu tako v pridobitnem kakor v političnem življenju. ŽENA V PRIDOBITNEM ŽIVLJENJU Globoke spremembe v družabnem in go¬ spodarskem življenju, so dekleta in ženo (tu mislimo pred vsem na neporočeno ženo) po¬ tisnile v gospodarsko delavnost izven do¬ mače hiše in ji zagotovile mesto v prido¬ bitnem življenju. Kar se je nekoči proizva¬ jalo v domačem gospodarstvu, se zaradi novodobne delitve dela in tehničnega razvoja proizvaja v tovarni. In največkrat so žene, ki to delo opravljajo; pomislimo le na tek¬ stilno industrijo. Poleg tega se je razvilo brez števila novih poklicev in gospodarskih panog, ki jih žena more isto tako dobro opravljati kakor mož ali pa še bolje, zlasti odkar je žena dobila dostop tudi na najvišje učne zavode. Tako vidimo danes žene zapo¬ slene z velikim uspehom v dobrodelnih usta¬ novah, pri službi bolnikom, kot zdravnice (posebno za ženske bolezni in otroke), kot Učiteljice na vseh učnih zavodih, kot pisar¬ niško osebje (strojepiske in stenograf in je 1, kot nadzornice v tovarnah in zdravniških ustanovah. Najdemo jih v knjižnicah, muze¬ jih, kot učiteljice in izvrševateljice umetne¬ ga vezenja. Ni jih malo, ki se posvečajo umetnosti, znanstvenemu dolu in mnogim drugim poklicem. Pogosto je vzrok, da žena išče zaposlitve v javnost?, okoliščina, da si ni mogla ustva¬ riti lastnega ognjišča. Ta slučaj je kaj po¬ gosten zlasti po obeh svetovnih vojskah, ki sta pobrali milijone fantov in mož, tako da število žen v družbi presega število moških. Na tisoče in tisoče deklet je prisiljeno, iskati si dela in zaslužka izven doma, ne da bi v tem našle kako notranje zadovoljstvo in ne da bi se sprijaznile z usodo samskega živ¬ ljenja. V POLITIČNEM ŽIVLJENJU čim je žena stopila v pridobitno življenje, je njena zahteva po enakopravnosti tudi v političnem življenju postala naravna posle¬ dica. Razven tega je tudi rastoča zavest o ena¬ kih človečanskih pravicah, ki jih izpoveduje moderna demokracija, morala privesti do ena¬ kopravnosti moža in žene tudi pred volilno skrinjico. Enaka splošna volilna pravica za moža in ženo je dandanes na splošno izvede¬ na že po vseh kulturnih državah. Pred prvo svetovno vojsko so bile le štiri države, Id so uzakonile žensko volilno pravico: Avstralija, Nova Zelandija, Finska in Norveška. Toda takoj po prvi vojni so se jim pridružile Sov¬ jetska Rusija, Kanada, Danska, Islandija, An¬ glija, Irska in Združene države Severne Ame¬ rike. Danes je priznana ženskam volilna pra¬ vica in sicer aktivna in pasivna v 53 državah. Izmed teh je v štirih državah enakost žen¬ skih pravic z moškimi toliko omejena, da se predhodno zahteva od žensk spričevalo za go¬ tovo usposobljenost, ki se od moških ne za¬ hteva. V petih državah imajo ženske pravico sodelovati le pri občinskih volitvah. Samo 11 držav je še na svetu, kjer ženske nimajo vo¬ lilne pravice. Izkušnje, ki so se do sedaj pokazale ob ženski volilni pravici, niso povsod enake. Ven¬ dar pa se na splošno ugotavlja, da žena po¬ mirljivo upliva na politične strasti. Kadar gre za politične skrajnosti, se žene navadno odlo¬ čijo za bolj konservativno smer in izbegavajo radikalne rešitve. Isto velja za ženske poslan¬ ke v parlamentih, ki navadno posvečajo skrb konkretnim socialnim problemom, zlasti so¬ cialni zaščiti nižjih družabnih slojev, ne da bi se s posebno vnemo udeleževale idejnih in strankarskih bojev. Na splošno je mogoče ugo¬ toviti, da je vpliv žene na politične strasti blagodejen in pomirjujoč, kakor je tudi njen doprinos zlasti k vgradnji socialne zakonodaje močno pozitiven. KAJ SE PREMALO UPOŠTEVA Udeležba žene v javnem življenju ni danes več sporno vprašanje, pa naj gre za delo v pri¬ dobitnih poklicih ali pa za politično enako¬ pravnost. To, kar se premalo poudarja in na kar bi bilo treba polagati večjo pajnjo, je — 4*2 —- zahteva, tla naj bo poklicno delo dekleta in žene v proizvajalnem procesu PRIMERNO IN USTREZAJOČE NJENI ŽENSKI NARAVI. Upoštevati je treba ne le njeno manjšo telesno moč v primeri z moškim, ampak celotno žen¬ sko naravo, ki ženo po vsem sili k njenemu naravnemu poklicu, ki je biti mati, vzgojite¬ ljica in gospodinja. Večina poklicev, ki jih moderna žena MORA opravljati v javnem živ¬ ljenju, da si služi vsakdanji kruli, so le nado¬ mestni poklici, so le surogat za poklic in delo, ki bi ga večina žen mnogo rajši opravljala ob domačem ognjišču, žena ni le popolnoma raz¬ lična od moža po organizmu, ampak tudi po svojem temperamentu, i>o čustvovanju in svo¬ jih sposobnostih. Njena rahločutna narava že¬ ja po ljubezni, po darovanju same sebe možu hi otrokom, po toplini domačega ognjišča, kjer edino se čuti gospodarica in kraljica, če sta razumnost in pogum tisti kreposti, ki mo¬ ža najbolj odlikujeta v javnem življenju, po¬ tem žena z zdravim naravnim čutom dobro v e, da sta skromnost in spodobnost oni čed¬ nosti, ki najbolj pritičejo ženski naravi. Pa to so kreposti tihe domačnosti. Žena, ki je prisiljena, da si izven doma išče dela in zaslužka, ima vsekakor pravico, da se upošteva ne le njena telesna konstitucija, am¬ pak tudi njena duševnost. Raz ven tega zalite¬ ga njena ženska čast posebne zaščite, zlasti kjer je skupna in istočasna zaposlitev z mo- Žkimi neizogibna, kakor v pisarnah, tovarnah, gostiščih, zabavnih lokalih, a posebno pri nočnem delu. Teh načel, ki smo jih tu na kratko očrtali, °čitno ne upoštevajo ona družabna stremlje¬ nja, ki v svojih programih zahtevajo popolno e nakost med možem in ženo. Mnogi merijo ž«no popolnoma po možu. V resnici pa ne •nore biti mož merilo za ženo kakor obratno tudi žena ne za moža. Vsak ima posebne in * e njemu svojske sposobnosti, lastnosti in na¬ loge, kar je treba vedno upoštevati. Temu prevažnemu načelu nasprotuje po eni s trani mehaničen pojem enakosti, ki ga vidi- nio v materialističnem socializmu, kakor poj- hiovanje človeka izključno kot “delavne sile”, hi je tako značilno za individualistični kapi¬ talizem. žal, da v takšne zmotne nazore po¬ gosto zaidejo tudi modema ženska gibanja, kakor jili na splošno poznamo pod imenom horbe za popolno žensko emancipacijo. Mar¬ ksistični socializem je posebno glasen zago- v °rnik “neomejenih” ženskih pravic. Ustava Sovjetske zveze (člen 122) določa: “ženskam 88 priznavajo v Z. S. S. R. iste pravice v go¬ spodarskem, državnem, kulturnem, socialnem in političnem življenju kakor moškim.” — To se zelo lepo sliši — za propagando Toda, ako se ne upoštevajo gori omenjena načela, ne bo ženska s takimi “svoboščinami” in tak¬ šno “enakopravnostjo” nič pridobila, ampak le neizmerno izgubila v življenjski borbi z močnejšim in brezobzirnejšim moškim. Taka emancipacija ali osamosvojitev žene ne vodi k utrditvi ženske časti in dostojanstva, ne vodi k svobodi in ženskemu naravnemu poklicu, ampak v robotanje in brezdušno zasužnjenje državnemu produkcijskemu stroju. (Več o pretirani ženski emancipaciji glej v razpravi o družini v letošnjem koledarju Svobodne Slo¬ venije.) Ako torej zagovorniki popolnega izenačenja žene z možem pravijo, da je žena kakor mož polna človeška osebnost in naj zato ima tudi iste pravice, potem odgovarjamo: Gotovo, zgolj kot osebi gredo ženi vse pravice, ki jih človek kot človek more imeti. Toda kot SO¬ CIALNO RITJE ima žena posebne naloge, za katere ima tudi po svoji naravi posebne spo¬ sobnosti, ki označujejo njen življenjski smo¬ ter. In ta je rodnja in vzgoja otrok, ki zahte¬ va dolgo, dolgo dobo in posebne pogoje, da se vzgoja more vršiti. Med temi pogoji so zlasti dom, življenje v družini, gospodarsko in socialno zasiguranje njenega materinskega in vzgojnega dela. V osnovni celici družbe ima torej žena že po svoji naravi posebno mesto. Zato je vse tisto, kar ženo kot družinsko ma¬ ter pri njeni nalogi ovira, pa naj bo posa¬ mezno ženo ali ženo na splošno, protinaravno in proti naravnemu pravu. Narava družine in posebne naravne sposob¬ nosti, ki jih ima žena, jasno dokazujejo, da je slejkoprej družina tisto mesto, kjer naj žena izvrši prvo in najvažnejšo nalogo, — ne- oliliodno potrebno tudi za celotno družbo. Narava je mesto materi odkazala v družini. S tem pa nikakor nočemo trditi, da vsaka dekle in žena spada le v domačo hišo. Taka trditev bi tudi popolnoma nasprotovala smi¬ slu pričujočega članka. KAJ PRAVI CERKEV Stališče Cerkve do ženskega dela v jav¬ nosti je opredelil sedanji sv. oče v znanih dveh govorih 21. oktobra 1945 zastopnicam italijanskih žena in 11. septembra 1947 od¬ poslanstvu mednarodne katoliške ženske zveze. V obeh govorih Pij XII. z velikim poudar¬ kom naglasa, da je glavni doprinos žene k skupni blaginji in redu v družbi njena de¬ lavnost ob domačem ognjišču. Kot mati, vzgo- — 433 — jiteljica in gospodinja stori doma žena mnogo več, kakor povprečen opazovalec more videti ali kar javnost na splošno more ceniti. Ve¬ likega pomena je, da se žena za delo' v do¬ mačem krogu vedno bolj usposablja, za kar »taj skrbe a) matere, s primerno vžgejo svo¬ jih hčera za materinske in gospodinjske na¬ loge in b) strokovne gospodinjske šole, ki jih papež zelo pohvali kot primerno ustanovo za vzgojo mladih gospodinj in mater. .Toda potrebe sodobnega življenja zahtevajo pogosto od žene, da mora izven doma iskati primerne zaposlitve, če domača hiša ne da kruha in zaslužka, bi bilo zastonj govoriti, da mora žena ostati doma. Ko pa je enkrat že tako, da mora žena na¬ stopati tudi v javnosti, potem naj se ne pre¬ daja nobenemu napačnemu spiritualizmu, da bi se boječe umikala v kot in ves vpliv in vsa mesta v javnosti brezbrižno prepustila drugim, ki bi svoje delo in vpliv uporabljali za to, da rušijo naravne temelje družbe, po¬ sebno družine. Krščanska žena, naglaša papež, je dolžna, ir. sicer dolžna po vesti, da dejavno poseže v javno življenje In se bori proti tokovom, ko ogrožajo zdrave temelje družine kakor tudi žensko dostojanstvo. Posebno naj bi žene in dekleta pomagale na versko vzgojnem podrožju, kakor a) po¬ močnice pri organiziciji farnega občestva in v katoliških organizacijah; b) kot vzgojite¬ ljice mladine, posebno sirot, ki so brez star¬ šev; posvečale naj bi se skrbi za padla de¬ kleta, itd.; c) izvežbajo naj se kot katehi- stinje, kjer morejo s svojim naravnim darom in finim taktom mnogo storiti za širjenje pravega krščanskega nauka. Kjer državne postave dajejo ženam volilno pravico, naj se je brez pomislekov in odločno poslužujejo! Njihova čast in državljanski ugled to zahteva. S svojimi glasovi naj bodo stvariteljice miru v domovini in v mednarod¬ nem življenju. Krščanska žena, ki ima volilno pravico, pa se je ne poslužuje, stori velik greh opustitve, ker zanemarja svojo dolžnost, da bi pomagala graditi krščansko družbo. One krščanske žene pa, ki jim njihov delo¬ krog omogoča kakršen koli vpliv na javno življenje, naj se v prvi vrsti posvečajo tistim vprašanjem, ki najbolj ustrezajo njihovemu naravnemu nagnjenju, kakor je družina in zaščita njenih pravic, varstvo in vzgoja otrok, skrb za zanemarjeno mladino, za padla de¬ kleta, za pravice ženskega dela in zaščito ženske časti v javnosti, za versko vzgojo, itd. Z eno besedo: modema žena je poklicana, da je jjovsoil navzoča in da povsod pomaga s svojim delom in vplivom, kjer gre za inte¬ rese Cerkve, zakona, družine, šolske vzgoje, socialnega reda, povsod, kjer se oblikuje duša naroda. DR. IVAN AHČIN V BOJU S FANTI NA VASI Fantje so bili po naših vaseh poglavje zase. Nekaka samostojna republika v srenji, ki je imela svojega poglavarja, svoja nenapisana pravila, svoje stare pravice in navade, pa tudi razvade, ki so včasih delale sive lase staršem in vsem, ki so srenji hoteli dobro. Zadnja de¬ setletja so pretirane fantovske prešernosti, pretepi in surovosti močno pojenjale. Mladin¬ sko gibanje, ki jo znalo fante v večernih urah pametno zaposliti s predavanji, igrami, godbo, telovadbo in 'družabnimi zabavami, je rodilo lepe sadove. Dokler društev ni bilo, fant ni imel prilike, da bi dal duška svoji mladi ener¬ giji drugje, kot zvečer na vasi. Ne smemo se čuditi, da so se duhovniki ve¬ liko trudili, da bi odpravili, kar je bilo v fantovskih druščinah nezdravega. Včasih jim je uspelo, navadno pa ne. Zaviselo je od tega, kako je kdo znal razumeti fantovsko dušo. V neki fari so bili fantje posebno tresoviti. Privoščili so si včasih take vragolije, da je vse zmajevalo z glavami, ženinu, ki jim ni hotel odšteti pretirano visoke fantovščine, so neko noč postavili lojterni voz na vrh kozolca. Popolnoma na tiho so ga razdrli in znosili na sleme nreme, soro, kolesa, oje, žrd, lojter- nice, kjer so vse lepo skupaj zložili, še več. Voz so naložili s pšeničnimi snopi, ki so se sušili v kozolcu, vse pravilno povezali z žrdjo in izginili kakor kafra. Lahko si mislimo za- čudenie vaščanov, ki so v nedeljo zjutraj za¬ gledali vrh sosedovega kozolca voz, naložen z žitnimi snopi, še bolj pa jezo skopega ženi¬ na, ki je imel nemalo truda, predno je spravil — 434 — Vsako stvar na svoje mesto. Neko drugo ne¬ deljo so se gospodarji in gospodinje, ki so hodili k zgodnji maši, čudom čudili, kje je mežnar dobil toliko rož. Okrog tristo lončkov rožmarina, roženkravta, fuksij, pelargonij, na¬ geljnov in vsega, kar premorejo slovenska okna, je bilo v lepem redu razpostavljenih po “cvingerju”, ki je obdajal farno cerkev. Pa ni imel mežnar nič opraviti s tem okrasjem. Fantje, galjoti, so tja znesli iz treh vasi vse cvetice z oken. Bil je cel semenj, preden so lončki prišli vsak na svoje mesto. Pa je bilo še slabše: dneve pretepov so fantje imeli do¬ ločene že za celo leto naprej. Da bi n. pr. na žagnanje ne tekla kri? Kam pa pridemo! Da bi na semanji dan ne bili vsi fantje pijani? Da bi dneve pred in po naboru ne preklinjali in aufbiksali do hripavosti? Bilo bi nekaj ne¬ zaslišanega. župnik, star, resen mož starejšega kova, se je trudil v potu svojega obraza, da bi iztrebil te grde razvade. Nedeljo za nedeljo je porabil del svoje pridige za boj proti fantovskim raz¬ vadam. Staršem je rad ponavljal: “Nikar ne mislite, da Bog pusti rasti leščevje po vaših gmajnah samo zato, da delate obroče za škafe in vitre za cajne, leskovka je nujno potrebna za vzgojo vaših razposajenih cepcev, ki hočejo obrniti svet narobe.” Bil je pristaš stare pe¬ dagoške šole, ki je velevala, da je mlademu človeku treba strah božji vcepiti na dveh kon¬ ceh: pri glavi z dobro besedo in zgledom, na drugem koncu Pa z leskovim oljem. . Fante je prosil in rotil, zdaj zlepa zdaj zgrda. Vse . zastonj, kakor bi metal bob ob steno. Fantje so se držali svojih izročil kakor klop kože. Najbolj je župniku šlo na živce streljanje Z možnarji. Ne imel bi toliko proti temu res slovenskemu poveličevanju raznih slavnosti, če hi ne bili fantje izbrali prostora za stre¬ ljanje prav pred župniščem in če ne bi bili Imeli navade streljati sredi noči. Prva salva je bila vedno najmočnejša. Postavili so celo vrsto možnarjev blizu skupaj, prižgali prvega. Ostali pa so se užgali zapovrstjo sami. Grmelo le preko gričev in dolin, kakor da so junaški Lahi ali maršal Tito začeli eno svojih zgodo¬ vinskih ofenziv. V župnišču so šklepetale šipe- in škripala vrata, župnik pa je bil ves iz sebe. saj nikdar hi vedel, kdaj ima fantovska pratika določen dan za streljanje: žegnanja, godovi, poroke, ^olilne zmage, gasilske veselice itd. župnik le prosil, naj streljajo drugje, zmerjal, grozil, klical na pomoč žandarje, pa vse zastonj. Lantie so trmasto vztrajali pri svojih pravi¬ cah, češ, naši očetje in očetov očetje so tu streljali, pa bomo tudi mi. Eden izmed raz¬ logov, da je stari župnik zaprosil za pokoj, le bilo tudi to nevšečno streljanje. Njegov naslednik je bil pristaš moderne, vzgojne metode in psiholog. Tudi njemu je kilo streljanje nevšečno in ga je sklenil od¬ praviti na drugačen način: zlepa. Ko so prvič streljali, so fantje, vajeni starega fežima, kar čakali, kdaj se bo odprlo okno in se bo začela običajna pridiga proti rogoviležem, trdno od¬ ločeni, da se tudi novemu gospodu ne bodo dali ugnati v kozji rog. In se je okno res odprlo. “ Bravo, fantje, dobro znate! Dobro ste nabili možnarje. Glejte, počilo je, da še sedaj lajajo psi po so¬ sednjih vaseh. Kdo pa vam da za smodnik?” ‘“I, sami zložimo, gospod. Pa je težko zdaj, ko je taka kriza.” “Kaj vas nihče ne podpira? Tu imate kovača za prihodnjič. Pa v hišterno stopite, da si privežete dušo.” V hišterni je dobil vsak Šilce žganja in zagozdo sorščinega kruha. Da bi kruh ne obležal na suhem, so ga zalili z nekaj litri tepkovega mošta. “Ta pa, ta,” so govorili fantje, ko so se razhajali. “Stari je zmerjal in žandarje ščuval na nas, ta pa prizna naše pravice in nas še nohvali in pogosti.” Komaj so čakali nove pri¬ like za streljanje. In ko je prišla, so streljali, da se je farovž stresal v temeljih. Spet jih je župnik pohvalil, spet jim je postregel z žgano pijačo, kruhom in tepkovcem, kovača za smodnik jim pa ni dal. “Je pozabil,” so brun¬ dali fantje, ko so se razhajali. Pri naslednjem streljanju je bilo spet dosti pohvale, Šilce žganja in kos kruha, tepkovca in kovača pa ne. “Lej ga, kakšen stiskač je,” so menili fan¬ tje, ko so se poslovili. In tako je župnik po¬ časi reduciral vse svoje dajatve. Ko se je mo- žila onegava Mica, ki so jo fantje devet fara naokrog poznali kot neizogiben inventar na vseh plesiščih ob žegnanjih, sejmih in gasil¬ skih veselicah, so fantje streljali kot nori. Ljudje niso bili na jasnem, ali iz veselja, da bo Mica odšla iz fare, ali v znak sožalja do ženina, ki ga je ujela. Takrat je prišlo do krize in preloma. Ko so fantje spustili zadnjo salvo v zrak, je bilo v farovžu vse tiho. “Kaj je danes faimoštru? Menda vendar ne spi tako trdno, da bi ga naše streljanje ne zbudilo?” Nejevoljno so pokašljevali pod farovškim oknom. Naposled se okno le odpre. ‘ - or je odšel na faro g. Milavec. — G. Karel ZaJc, ki .jo bil nekaj časa v župniji Banfield, nato v Monte, je prišel v Buenos Aires, kjer je postavljen za hišnega duhovnika pri redov¬ nicah častilkah pre-sv. Rešnjega Telesa, Po- tosi, stanuje pa v Hogar Sacerdotal, Condar- co 552, Capital. — G. Tomažič Ivan, doseda.j kaplan v San Martin, prov. Mendosa, je dobil v isti škofiji župnijo La Paz, odkoder upravlja še drugo župnijo Santa Rosa. (Naslov: T. J., Časa parroquial, La Paz, prov. Mendosa). — Vinko Lovšin, dosedaj na župniji Chacabuco, škofija Mercedes, je nastavljen za hišnega du¬ hovnika samostanov In kolegijev v kraju Lin¬ coln (Naslov: V. L., C. Pellc-grini 230, Lin¬ coln, FCNDFS) . Lepo spominsko slovesnost za našimi voj¬ nimi žrtvami smo imeii v Buenos Airesu v začetku junija. Nastopajoče in sceno kaže slika na levi. — 441 — 3.: Bogoslovci so se v San Luisu z robo vred naložili na kamijon in odbrzeli v Karolino. 1. in 2.: Brezmadežna kraljuje nad Karolino in vabi k sebi svoje bodoče duhovnike. — \ASI BOGOSLOVCI “Veš kaj, Lojze, vse kar je prav!” maha Janez z gorjačo v desnici. Preko rame mu visi rdeče' zagrinjalo, v levici pa tišči cilinder in budilko. “Vse se- je zgnetlo na tri dni po- počitnic. Nihče mi noče pomagati za predsta¬ vo “Cilinder-kluba”.” “Saj . . ” mu hoče ugovarjati prefekt. "Počakaj. Janez in Vinko poučujeta kate¬ kizem, trije se že ce-lo popoldne namakajo v ribniku, dva sta jo mahnila na vrh Tomolaste. Milan in Vencelj tudi že celo večnost nate¬ zata jagnje na kol, ta se žuli angleščino, oni sc muči s harmonijem, dva morata nabirati peperino, Tone kuha, Bogdan urejuje kaščo, eden se ubija s kitaro, drugi vleče harmo¬ niko. . Potrpi vendar. Nocoj se pripelje- g. ekonom z bratom, jutri g. profesor Janez goduje, ob¬ enem bo padel med nas g. škof, pojutrišnjem bo treba dati slovo Karolini. Za nocoj pri¬ pravi gala sprejem z orkestrom, za jutri ražnje in predstavo “Cilinder-kluba” pa kres in petje in ... ” “Počasi, počasi, Janez.” “še to. Potem res nikamor ne pridem.” Od_ kuril io je iz senčne- lope po stopnicah v svo¬ jo kajžo. časopis “Naš dom” na steni napoveduje- za te dni res velike reči, kot jih je stresel v nag¬ lici Janez pred pre-fekta. Zraven njega pa se smeji velik plakat s sporedom jutrišnje pred¬ stavo. * * * Noč se je spustila z bližnjih gora na skrom¬ no vasico Karolino in zalila vso dolino planin¬ skega potoka. Sloka topola stražita pet kam¬ nitih koč, obdanih s skalnato ogrado. Nekdaj je bil to hotel, sedaj pa uživajo v njem počit¬ nice slovenski bogoslovci. Prav za prav čud¬ no, a Bog že zna poskrbeti za svoje otroke. Na travni preprogi poleg koče se ovijajo po- dolgasti plameni okrog ozkih polen. “Tone, glej, da so ti golaž za goste ne shla¬ di,” naroča prefekt bogoslovcu kuharju. “Jože, ti prinesi iz omare lampijončke in jih obesi na vrtna vrata, Poskusimo še enkrat z uvodno koračnico.” Okrog harmonikarja se zvrste bogoslovci z glavniki in papirjem, France privleče- star za¬ boj in močno poleno, Tone drži manjšo škat- ljo, Milan je pritihotapil iz kuhinje pokrovke. “Tarantatam - tarantatam . bum - bum - bum - Hej Slovenci . . ” Od bližnjih skal se odbija vesela koračnica. Na klancu je ustrelilo. Dominikovo zname¬ nje, da prihajajo. Iz avtomobila izstopijo g. misijonar, g. eko¬ nom in jezuitski brat, ki je prispel na ogled družbinega posestva. Obrazi jim žare nad iz¬ virnim sprejemom. "Tone,” pride do be-sede g. ekonom, “daj — 442 IVA POČITNICAH! nam kaj za pod zob. človek je tako vse bolj sprejemljiv za umetniške užitke.” * * * “Bom, bom, bom.” Komaj se zasveti po planinskih pašnikih in skalah, se že oglasi gong, viseč sre-di pristave. Kmalu je videti postave v črnih talarjih sto¬ pati v kapelo. Pred tabernakelj poklekajo vsi tihi in zbrani. Niti številna opravila zadnjih dni niti razposajeni kerubini na Murillovi po¬ dobi nad oltarjem jih ne zmotijo. Potem se porazgube po poteh in čereh na Vse kraje. Kot kartuzijam stopajo, vsak v svojih mislih. Pogovarjajo se z Bogom. O mar¬ sičem se je treba pomeniti. In v planinskem zraku in ob glasnem potoku se to da. Prebu¬ jajoče oranžno jutro je le novo razodetje Bo¬ ga, tega dobrega Očeta. Vračajo se k sveti daritvi. Srca čutijo v tem samotnem svetu vso veličino svete maše. * * * ‘‘Sedaj pa na delo,” si misli Janez, ki vleče od nekod velik zaboj, vojaške hlače in prazni ■steklenici — zadnje r okvizite za večerno pred¬ stavo. Pohiteti je treba, ker čez dan ne bo •časa. “čimprej vsi k potoku,” izda prefekt 'dnev¬ no povelje. Na prijazni jasi za prvim gričem sta postav¬ ljena ražnja. Tu ima Vencelj glavno besedo. Nad razbeljeno žerjavico enakomerno vrtita dva pomagača jagnjeti. Skorja je porjavela in v žerjavico padajo kaplje masti, da prijetno udarja v nos. Od časa do časa pomaže Vencelj -živalici z oljem. Vmes pa vleče čaj po cevki iz “bombille”. Jasa pod velikansko navpično skalo sc Polni. Ta privleče s seboj nerodno poleno, ■drugi košaro s kruhom, tretji harmoniko. ‘‘škof bo vsak čas tu,” pridirja France. “Tudi njega jo treba sprejeti z orkestrom.” Presenetili so ga. Vesel je in oni njega. Še noče pesmi. Taktirko vzame v roke zdaj go¬ spod ekonom. Popravi si široki slamnik in na¬ očnike, pipo vrže v travo in začne, škof se smeje in kima z glavo: “Veselih ljudi je ša Bog vesel. Veselje naj bo osnovna poteza na¬ šega bogoslovja.” Potem jame odvijati pakete, za g. profe¬ sorja, ki goduje, ima pleteno volneno čepico, kuharja latinsko diplomo, v kateri mu da¬ je naslov častnega doktorja v kuharski umet¬ nosti. Glasbila se morajo umakniti jedilnemu oro¬ dju. “V imenu Očeta. . .” “Bog žegnaj vsem skupaj!” Le fotograf se trudi na vzbokli skali s svo¬ jimi pripravami. * * H: di Pasqua, ki je prišel med nje, da obdari za god prof. dr. Ahčina — s toplimi in lepimi nogavičkami in spalno čepico. . ., počitniške¬ ga kuharja bogoslovca šku:ja (spodaj v sredi) pa z diplomo kuharske umetnosti... Levo trdini. domači bogoslovec, desno škof. 4.: Tam so si omislili “orkester”, katerega "častni kanelnik” je g. ekonom, prof. dr. Ign. Lenček, ki mu je dirigiranje zelo pri srcu, najbrž v dosego “linije”. . . — 5. in 6.: Z godbo so sprejeli sanluiškega škofa mons 443 c* Nekaj korakov navzdol leži' ribnik. Umetno zajezen potok odlično služi za kopanje-, široko se smejč zarjaveli obrazi iz vodne gladine. Grški modrijan je vsaj v tem primeru Imel prav, ko je trdil, da je voda najboljša. “En, dva, tri,” se poženejo s skal v voda. “Tudi voda je od Boga,” je vese-1 škof: “Prevzvišeni, otroci bi vas tudi radi. Na pristavi vas čakajo.” “Muy bien!” Treba je oditi.. * * * Pri “hotelu” res že čakajo v lopi otroci. .Tuan, Domingo, Pepa, Jorge. . . Bogoslovca, ki jih poučujeta vsak dan v vaški cerkvici, sta jih zbobnala skupaj. Začudeno zro velike otro¬ ške oči, saj škofa ne vidijo vsak dan. K Mariji nad pristavo jih vodi, bogoslovca pa pritovorita gor zaboj grozdja. ‘»‘Zapojte najprej, potem boste pa zobali.” In pojo. Tako! (Drug za 'drugim nastavljajo dlani in škof jim deli sočni sad. Prdni so bili, saj so ves mese-c zvesto hodili k verouku. Vinko in Janez sta jih sklicevala z zvonie- nir-m. Natepli so se iz vse vasi. Potem sta jih učila. Tudi onadva zaslužita grozd, še tisti bi ga morali dobiti, ki so ob nedeljah s po- trkavanje-n vabili vaščane k sveti daritvi. Pa jih ni sedajle tukaj. “Jeep” ie zatrobil, škof se je odpeljal. A program današnjega dne še zdavnaj ni izčr¬ pan. Janez to dobro ve. Zato tako živčno ko¬ raka po ve-ži, kjer se bo vršila nocojšnja pred. stava. Vsaj dve kitici mora še ustvariti. Pa danes ni v formi. * * * Noeoišnii godovnjak Janez od Boga ob’iva z vodo drobno glavico: “Jaz te krstim v ime¬ nu Očeta in Sina in Svetega duha.” Potem pa zapiše v bukve. Ta je že petnajsti v tem me¬ secu. G. ekonom, daje Tonetu v kuhinii zadnja na¬ ročila: “Polento nošteno zabelil” Ostali so nosfil' po travi ob srednji koči na vzpetini. Gosnod misijonar iim slika težave in delo v misijonih. “V vsake-m bogoslovcu mora tudi ta, ogeni goreti.” Ta in oni bi rad še kai o Slovencih v Buenos Aim=u zvedel. Dolgo traja razgovor, prav do mraka. “Dragi gospod profesor!” Tako se začno voščila. Pevski zbor zapoje tri pe-smi gospodu godovnjaku za god. Solze se- svetijo gospodu v oč Q h. ko se zahvaljuje: “Res je lepo in prijetno, kjer bratie prebi¬ vajo skunaj. Kier je ljubezen, tam je Bog.” Zahvaliuje se, pa je čutiti, da se- zahvaliti ne more. Vsaj on tako čuti. “Dovolite še nekai veselih točk našega “Ci- lioler-kluba,” najavi Janez. Vse-m se razžare obrazi in usta raztegnejo. “To, to,” čuješ zadovolino brundanje. Zastor se dvigne. Na osvetljenem odru se prikažejo trije. Prvi je dolg, suh s slamnikom na glavi, drugi m-aihen z angleško čepico, Us¬ tji Dostaven plavolasec. Globoko se priklonijo. “Prišli, prišli snao to-le vam povedat, da letos sedem šib na vas preži! Pa brez skrbi in mirno kri, prešlo, prešlo bo vse.” 7.: “V poletni vročini na strme vrhe. . .” so se pedali s škofom prof. dr. Gnidovec (levo), prof. dr. Ahčin (desno! in najbolj “hribo¬ viti” bogoslovci.... 8.: Pod strokovnim vod¬ stvom bogoslovca Venceljna in budnim oče¬ som g. ekonoma se na ražnjih pečeta dve jagnjeti, okoli katerih že preže “voleje”. . . 9.: Da čakanje ni predolgo, vržejo “en tarok”. 444 In jih naštevajo. S to ošvrknejo enega, z drugo drugega. “In sedma šiba je že znana, ta je in bode: roj profesorjev. Pa brez skrbi...” Bogoslovci so zadovoljni nad temi ugoto¬ vitvami, gg. profesorji pa tudi ne zamerijo. Saj take večere je treba marsikatero požreti. “Lahko noč, lahko noč, zdaj grem duhat Špeh. da se ga naduham pred večerjo, ker nič ga ne pride do zadnjih nas treh, o, to vam je greh!” Janez si vesel mane roke. Večer je za silo uspel. Prav je, da se zahvali za uspeh. In jo tnahne na grič. Tudi drugi se zberejo gori. Toliko večerov so prepeli tu gori pri svoji Ma¬ teri, pa da bi se ne šli poslovit od Nje? In Pojo. Zbrano in tiho, pa spet veselo in vriska¬ joče, kakor narekuje srce. “Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj.” Coli v vasi slone domačini ob kamnitih ogradah in love valujoče zvoke. Onstran po¬ toka laja lisjak. © © © Zadnje dopoldne. Jože jo' maha z meiljo, Tone teče z vedrom vode, kuhar čisti lonce, Pustiti je treba vse čisto in snažno. Na dvorišču tovorijo kovčke na avtomobil. Zadaj vežejo z debelo vrvjo, da se kaj ne iz¬ gubi po poti. “Oj, zdaj gremo, oj zdai gremo...” Težko diha avto navkreber, še zadnji po¬ gled na prijeten dom in že so v drugi dolini. Kovčki skačejo, bogoslovci zadaj avtomobila So reveži. Med skalnimi škrbinami in mehkimi Planotami pelje pot. Nocoj bodo v semenišču. Deset kilometrov iz vasi avto ustavi, šofer zleze podeni! "Bat seje pokvaril!” Na samem So in unanja na pomoč ni. Dva ubereta nazaj v Karolino, eden v bližnjo vas. Šele jutri bo tuožna pomoč. Hitro so plahte na tleh. Prav za prav je l p Po spati pod milim nebom. Le mrzlo je. A za konec počitnic to doživetje ni napačno. Počitnice so tako podaljšane za en dan. — ž— ITALIJA Slovenci v Kirnu sc praznovali stoletnico r< dstva škofa Jegliča. Za Binkošti so jo pri¬ pravili pod vodstvom njegovega rojaka iz Begunj na Gorenjskem g. Iskra, ki študira na Bibličnem institutu v. Rimu. Na binkoštno so- ,lo tn je n. Prešern D. J. bral zanimiv sestavek 'hsgr. dr. Jagodica o dr. Jegliču, naslednji na binkoštno nedeljo pa so imeli pri šol- skih sestrah na Via dei Colli ob lo sv mašo s Pridigo, ki jo je imel prav tako gen. asistent P- Prešern. Udeležilo se je te maše- veliko timskih Slovencev. Ha praznik presv. Trojice pa so imeli lepo s Pominsko akademijo. Najprej je bil v cerkvi govor p. Huga dr. Brena OFM o škofu Jegliču d>t Marijinem častilcu, nakar so bile pete itanije. V dvorani so najprej zapeli “V Go¬ rniško oziram se skalnato stran”, nato je imel č. g. Rafko Vodeb slavnostni govor, ki £a prinašamo na drugem mestu. Za tem so za- 10.: Na vrhu najvišje gore v sanluiški pro¬ vinci, Tomolaste, ki se vzpenja tik nad Karo¬ lino. — 11.: Kako se po taki turi prileže skok v kopalni bazen, poln sveže studenčnice, ki se neprestano pretaka skozi. — 12.: Proti večeru pa spet na višino k Brezmadežni, kjer bogo- s’ovci radi zbirajo vaško mladež! To pot je bil trdi škof z njimi in so peli in molili, varni pod Njenim okriljem, dočim je vse ozračv zagrinjal v temo kakor megla gosti prah, ki ga je veter prinesel iz pampe. (Foto Dž) — 445 — peli pesem “Ob večerni uri”, sledila je reci¬ tacija Škofovih besedi na fantovskem taboru v Celju. Pevci so zapeli “Zgodnja Paniča”. G. Vodeb je za to priliko spesnil sonet, ki je zelo lepo učinkoval na navzoče. V imenu Hrvatov je pozdravil spomin škofa Jegliča rektor za¬ voda sv. Hieronima v Rimu msgr. dr. Madje- rec. S pesmijo “Povsod Boga” so zaključili prireditev, ki je po poročilu zbrala izredno veliko rojakov. Svetoletno romanje so Slovenci v Rimu opravili na Belo nedeljo. Zbrali so se najprej v baziliki Marije Velike, kjer so zapeli litanije Matere božje, nato £0 šli v baziliko sv. Janeza v Lateranu, kjer jim je po molitvah cerkev razložil prof. dr. Vodopivec. Z avtobusi so se odpeljali k sv. Pavlu, učitelju narodov, kjer so skupno molili očenaš in vero tudi za tiste, ki so med Slovenci izgubili vero. že pod večer je zadonela slovenska pesem v prvi cerkvi sve'ta pri sv. Petru. Nekaj čez sto Slovencev se je zbralo na to romanje, zastopajoč drugih sto in sto, ki bi gotovo prišli iz domovine in drugod, pa ne morejo zaradi razmer, v katerih živijo ANGLIJA “Pismo” v novi obleki, kakor sam pravi, je poslal g. župnik Kunstelj, slovenski dušni pastir v Angliji, svojim vernikom. Na tako prisrčen način kramlja z njimi, da zadovolji fante, s katerimi je živel v dnevih domobran¬ stva in begunstva po italijanskih taboriščih; zanima pa tudi dekleta, ki iščejo kruha v raz¬ ličnih zaposlitvah po širni Veliki Britaniji, zanima končno družine, ki se po poročilih pis¬ ma v zadnjih mesecih zelo ustanavljajo. Počitnice popisuje' eden izmed Slovencev svojemu župniku takole: “To pot Vam pišem s počitnic. Dolgo sem premišljeval, kam naj se podam za svoj “holiday” (počitnice), pa sem se končno odločil za samostan. Mir in krščanska pobožnost, ki vladata v tej sveti hiši, dajeta moč in uteho vsakomur, ki se semkaj zateče. To je opatija Belmont, ki leži v bližini Hereforda. Na mali vzpetini se sredi gaja skriva sivo samostansko poslopje, le vi¬ soki štirioglati stolp so vidi-iz daliave. Tako je tudi življenje tukaj: skrito in tiho, vendar stolp vere in stebrišče katolištva, ki je daleč vidno, kipi k Bogu. Navadno sem preživel po¬ čitnice na plesih in po drugih zabavah; posle¬ dica je bila, da sem hlepel pe vedno večjem veseljačenju. Na kraju počitnic pa sem se vrnil utrujen in potreben odmora — na delo. šele v poslednjem času sem se oklenil (vedel sem zanjo že dolgo) stare resnice, da je nai- večji vir veselja notranja uravnovešenost, ki jo tu črpam v obilju. V ponedeljek bom šel spet na de-lo b-ez “mačka”, utešen in okrep¬ čan, pom novih moči” ZDRUŽENE DRŽAVE Posebnost letošnjega leta bosta novi maši (Ivsh slovenskih frančiškanov, o katerih pa še nismo mogli zvedeti kaj točnega, le toliko, da. pridiga škof dr. Rožman. Novomašnika sta oba prišla lansko leto iz Evrope. — 4. julija pričakujejo može in fante Društva Xajsvet e '~ sega imena iz Clevelanda. V nedeljo 16. julija imajo svoj romarski dan farani sv. šterana iz Chicago. Najprej pobožnost v cerkvi, potem pa razvedrilo zunaj na svežem zraku. — žen¬ ska zveza pride v drugi polovici julija s pev¬ skim zborom. — Prekmurci imajo določen shod 30. julija, ko se zbero s svojim romar¬ skim prekmurskim križem ob cesti, odkoder gre procesija v votlino. — Okrog praznika Marijinega Vnebovzetja pridejo farani sv. Ju - rija iz South Chicago, po prazniku žene in matere Oltarnih društev iz Clevelanda, Ohio. V Lemontu je izšel molitvenik “Zdravnik moje duše”, ki ga je sestavil p. dr. dr. Ange¬ lik Tominec v Ljubljani 1. 1938. Misijone in štirid®s e turne pobožnosti imajo frančiškani po USA, pomagajo pa tudi škofu dr. Rožmanu, ki vodi slovenske misijone pa farah. To so pred vsem p. Alojzij, p. Odilo, p. Ciril in komisar p. Aleksander. Prišel je novi pater iz Evrope p. Mirko Sil¬ vester, ki je bil lansko leto posvečen v maš-- nika. Spominsko akademijo slovenskim žrtvam so pripravili v Clevelandu za 4. junij. Kot govornika sta bila 'napovedana škof dr. Gre¬ gorij Rožman in minister dr. Krek. Poleg odrskih točk šo bile predvajane tudi simbo¬ lične vaie in petje. Pokroviteljstvo je imela podružnica Lige katoliških Amerikancev iz Clevelanda. Rev. Julij Slapšak obhaja svojo srebrno mašo. Najbolj se ga spomnijo “Argentinci”- odkar se je lansko leto smejal s škofom Roz¬ manom po vseh slovenskih naselbinah, ki jih je s škofom obiskal. Kdo bi mislil, da je že srebrni nrašnik, pa je le res! škof dr. Rožman v farnem poročilu cerkve sv. Lovrenca v Clevelandu k srebrni maši tole piše: “Pred 25 leti je na praznik sv. Petra in Pavla (29. 6. 1925) škof Anton B. Jeglič v ljub¬ ljanski stolici posvetil sina prvorojenca zna¬ nega pisateija-učitelja Julija Slapšaka, čigar pisateljsko ime je “Mišjakov Julček”. Po oče¬ tu je tudi sin dobil ime, saj ga nihče ni dru¬ gače klical kot Julče ali še bolj domače Jule. Rojen je bil v gorenjski Vipavi, Leše, kje r je najprej pomlad in še pozimi sonce sije- Me-nda mu je lesko sonce že v zibelki nalilo v dušo ono sončno vedrost, ki ga spremlja vse življenje. Vedrega nasmeška mu niso mog' 1 ugasiti ne mnogi trpki doživljaji niti smrt, ki je prezgodaj utrgala dva ljubka cvetova iz družinske grede, dve dragi sestrici. Ostal je vedno nasmejani Julče, kakor so ga lani v Argentini na splošno nazivali. Ko je odslužil vojaški rok, je bil določen za kaplana v Škoc¬ jan na Dolenjsko. Gorenjec se je hitro uživel v {Dolenjce. “Hribovski župnik” so ga ime¬ novali v Ljubljani in on se je nasmehnil za¬ dovoljno temu naslovu, saj je- vedel le on, ko¬ liko truda ta naslov pomeni. — Sedmo leto mu je potekalo na fari, pa se še ni naveličal, pa dobi pismo župnika rev. Omana od sv. Lovrenca, ki ga vabi za slovenskega kaplana, ko je rev. Gnidovec odšel v Wyoming. In go¬ spod Julče je- bil takoi pripravljen. Kar čudno se mi je zdelo, da se je takoj odločil — ker l e bil zelo navezan na družino, na očeta, mater, 446 Sestre in brate. . . .. ... prišel rev. .Tulce k Sv. Lovrencu mi , 1932 in je tam žo osemnajsto leto. o ljubezen ima do bolnikov. Rad jih. obiskuje, čim zve, da je kateri v bo'ni ; hici alijle ga je treba previdett, takoj g vjumu ■ • ...Omeniti moram še nje¬ govo vtkete,, ki jih pošilja potrebnim np tudi'meni jih je. Toliko jih . bo knjiga, v katero vsak pa- zapiše, kmalu polna... Ko bo .o srebrno mašo točno na obletnico jve maše 2. julija, mu boste hvaležni jegovo duhovniško delo med vami ter ' eli. naj mu Bog da dočakati še zlati jubilej f lepših časih. Zdrav in krepak je, naj ga Bog takega še nadalje ohranja.” Tem prelenim škofovim besedam se tudi argentinski Slovenci pridružujemo s častil¬ kami in molitvijo za g. ‘‘spremljevavca”, ka¬ kor je v Argentini bil ob zadnjem škofovem obisku imenovan! ČILE Smrt salS/.ijanca g’. Klemenška Antona je bridko zadela slovensko kolonijo v čile. Na Petek pred Binkoštmi. 2 6. maja zjutraj ga je •t je imel še drugo bolezen, ogli kaj pomagati, še isti . odpravljen umrl. Nicgov . 1 ..k Fr. mu je podelil sv. pet ena izmed begunskih mile,preden so dočakale lep- ' ” . -m. oil štajerski rojak, doma iz gor- - ik, kjer je bil rojen 1. 1900. Gimna- ' je- š, udiral pri salezijancih v Ljubljani. ■ ovne nauke je skončal v osrednjem sa- . janskem semenišču v Turinu. Ko je postal bhovnik, je- služboval na mnogih krajih Slo- e nije, dokler ni postal župnik v Veržeju pri jntomeru, kjer je 'deloval do časa, ko so ga . e gnali Nemci ob vdoru v Jugoslavijo, živel 'k' k°t izgnanec najprej v Zagrebu, nato pa je Ljubljano. Kakor mnogi drugi so¬ je- tudi on 1945 odšel kot begunec v , odkoder je prišel v Punta Arenas m ‘Ofvenir v Čile. — Bil je poznan kot duhov- j. , zlasti v spovednici in pri pouku mladine, j *3 mu povrne Bog z večnim mirom vse a °bro! ^at.ie, - Ostrijo 2 adela kap in Mu zdravnik' ‘tan popo -' družben' zakrp Žrtr KANADA Misijonska pot dr. Kolariča CM, slovenske- dušnega pastirja v Kanadi, je- bila name- jJ^tia obisku Slove-ncev, ki živijo izven Tovon. g ’ bi tudi ti mogli v duhovni obnovi pri- v a ''ti svoje duše za Veliko noč. Tako je bi! (jj^Ohtrealu, kjer je bilo prišlo okoli 10 0i lju- (V^ato je šel v Guelf, kjer se je zbralo pri- l)Jj v J'-' ‘-"-'A * ajer ov. JV tj i “'O ir x *- j.^zno 30 ljudi, nekaj jih je bilo tudi iz oko- j. • Obiskal je tudi rudarsko središče No- dr, kjer živi 96 Slovencev, med njimi 20 Q|, v . ’ ,j c 1 mvi U V kjlv V tllLC v , UibU ii.Jlllii LJ t 0v /ir >. staronaseljencev in 25 mož tor fan- y ki so prišli pred meseci v Kanado. °Sa Sl - nasel .i en ci izven ve-Jjih središč čutijo V 'rjjkijenost ter želijo priti k strnjeni skupini 2on ?°nto Pa tudi delo je ponekod zunaj se- br o Sii0 s0 kot farmerski delavci pozimi ^-boselni. g 0v at \ n t e čase se med rojaki v svetu vedki 0,-1 ■ “Slovenci v Kanadi bodo zidali cer¬ kev.” Naj nekoliko razložim, kaj prav za prav¬ na stvari je. Ze v lanskem novembru se je na sestanku društva najsvetejšega Imena spro¬ žila mise-1, da bi si sezidali svojo lastno cerkev in cerkveno dvorano. Ta misel je bila ponovno sprožena na prvem prosvetnem večeru kon¬ cem novembra ter bila sprejeta z velikim nav¬ dušenjem, Dogovorjeno je bilo, da se skliče sestanek vseh Slovencev, živečih v mestu To¬ ronto in njegovi bližini, tako starih kot novih naseljencev. Do tega skupnega sestanka je prišlo v zače-tku marca letošnjega leta. Na se¬ stanku jo bil izvoljen odbor, katerega skrb je, •da zbere skupaj denarna sredstva za nakup ali graditev cerkve in dvorane. (Tukaj je več¬ krat tudi kakšna protestantovska cerkev na¬ prodaj.) Ta odbor se je nato predstavil tu¬ kajšnjemu kardinalu in mu razložil naše želje. Kardinal je bil nad vse vesel naše podjetnosti, Pa tudi dal svoje nasvete in blagoslov za za- početo delo. Na drugem skupnem sestanku, ki ga je sklical ta cerkveni odbor, pa so bila predložena pravila odbora in pa posebne karte, na katere se vsak podpiše ter napiše vsoto denarja, ki bi jo v toliko in toliko časa pri¬ speval za gradnjo oziroma nakup cerkve in dvorane. F Velika večina novonaseljenih rojakov je to akcijo z velikim navdušenjem sprejela, zave¬ dajoč se, da je razcvet slovenske skupnosti v mestu Torontu mogoč le tedaj, ako bomo imeli skupni lastni dom, kjer sc bomo zbirali ter dobivali duhovno in kulturno hrano. MOJ KRIZ Pred mano morje valovi, spomine mi na dom budi, na zlato sončno dobo cvetja, na dneve upanja in petja, ko vil piščalke sem na paši, vesele pesmi s ptički pel, pil radost v domovini naši, na zemlji pravi raj imel. Mladost se zlila v večnost je, tujina zdaj objema me; ostali le so mi spomini, ki sem nabral jih v domovini. V spominih mojih, domovina, kot lepa pravljica živiš, trpljenje tvoje, bolečina je tudi moj največji križ. Odslej bom nosil križ s teboj in ljubil, branil narod svoj; kot cvet te varoval bom slane in celil tvoje srčne rane. Ko po trpljenju zažarela ti nove dobe bo pomlad, z menoj boš zmagoslavno pela, Marija, pesem naših trat. Gregor Mali 447 — VSEBIMA JULIJSKE ŠTEVILKE VSEBINA: Stran: Naslovna slika: Aljažev dom v A T ratih s Triglavom . 385 Pomen duhovništva in redovništva v Cerkvi (Odar) . 386 Evangelist (Silvin Sardenko) . 395 Borba za osvoboditev (škof dr. Grego¬ rij Rožman) . 396 Ob stoletnici rojstva (Vodeb) . 400 Romanje gospoda Antona (Zemlak) . . 402 Zanimivo pismo (Odar) . 404 Dan (Budnik) . 408 Papeške smernice za gradnjo Cerkve (Sodja CM) . 410 Kitajski misijonarji vztrajajo in delajo (Prebil CM) . 414 Kratek pogled v Baragovo življenje (M. B.) .. . . 417 Premišljevanje (Igor) . 419 VSEBINA: ' #5 Stran: Oče velikih jezer (Janko) ..... 420 V Indiji molijo slovensko'uro molitve . 421 Vsaj najmanj tudi v dejanju (L.L.C.'L; 422 Svetovni prvak . ?. A-423 Poklicni nogometaš.. . 4 24 Starši in otroci (Pij XII.) .V. 423 Kako priljubiš otroku dom (Hanželi?) 428 Ustnice so suhe (Srebrnič) . 1 431 Žena in javnost (Ahčin) . 432 V boju s fanti na vasi (Kk) . 434 Mama pripoveduje o svetem letu (Mali) 436 Nosite Boga v svojem srcu (M.) .... 437 Otroški poljub (Mernik) . 438 Deset vprašanj. 43S šola mladih ugankarjev (Radoš) .... 439 Iz zasužnjene domovine . 440 Med rojaki v svobodi. 441 Naši bogoslovci na počitnicah ( — ž — ) 442 Moj križ (Mali) .. 447 V VSEM CENJENIM NAROČNIKOM To in naslednje številke Dž pošljemo samo tistim naročni¬ kom v Argentini, ki imajo poravnano (ali na kak drug način urejeno) naročnino vsaj za prvo polletje 1950. Julijsko številko bomo zamudnikom poslali, kakor hitro nam nakažejo vsaj polletno naročnino! Kdor pa do 20. julija svoje naročnine še vedno ne bo imel urejene, ga bomo morali Črtati iz seznama naročnikov. Tisti, ki ste za prvo polletje že plačali, in vsi izven Argen¬ tine bivajoči naročniki ste lepo naprošeni, da plačate še pre¬ ostalo naročnino čim prej. Vse pa prosimo, da prispevajo kaj v Tiskovni sklad “Duh. življenja”. Tisk se je z mesecem junijem podražil za najmanj 30 odstotkov. Naročnina sicer ne bo zvišana. A če hočemo “zvo¬ ziti” do konca leta, potrebujemo pomoči velikodušnih naročni¬ kov 7 . Prispevajte v Tiskovni sklad Dž! “La Vida Espiritual’’ .__ “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij. — Uredništvo in uprava: Victor Martine/ 50, Buenos Aires, Argentina — Z.t izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: Za Argentino polletna 2 0 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev: Anglija 5 USA dolarjev; čile 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov. Talleres Grdfieos “POLIGLOTA”, Corrientes 3114