94 2-2008 t rem alpinistom veteranom v slovo V dobrih treh mesecih so se od nas poslovili trije alpinisti, vsi iz vrst prve povojne generacije in vsi moji soplezalci v obdobju od 1949. do l951.: Ljubo Zupan- čič, Ivan Arnšek in Janko Blažej. Minila so desetletja. Plezali po stenah, vsaj v takem obsegu kot nekdaj, sicer nismo več, sreče- vali pa smo se. Posebno prijetno je bilo med veterani, vsako leto v prvih dneh oktobra, ali pa na smučanju in še kje. Časi so bili takrat drugačni, obujanje spomi- nov pa vedno prijetno, čeprav se jih je veliko tudi izgubilo. Ljubo Zupančič (1924–2007) Povezani smo bili v AO Lju- bljana Matica. Največ je ple- zal z menoj. Z Marjanom Keršičem - Be- lačem je pre- plezal prven- stveno zim- sko Zimmer-Jahnovo smer, več vzponov je opravil tudi z Miho Verovškom. Poleti 1947 sva bila dalj časa v Julijskih Alpah. Nepo- zabno je ostalo plezanje v Trigla- vski severni steni. Takrat sva po- novila večino smeri v njej razen Čopovega stebra. Za komaj »leto dni stare« plezalce v tistem času to ni bilo »normalno«. (O tem go- vori tudi moj – sicer neobjavljeni – prispevek za zbornik ob 200. obletnici prvega vzpona na Tri- glav z naslovom »Dve generaciji v severni steni«). Od najinih zim- skih vzponov naj omenim sever- no steno Škrnatarice januarja 1948. Bila sta hud mraz in snežni metež. Okrog polnoči smo sesto- pili k Peričniku, še preden so se sprožili plazovi. Tudi skozi Okno v Planjavi smo se prebili s primi- tivno opremo. Usoda je hotela, da je pri služe- nju vojaškega roka v jugoslovan- ski vojski ob nepravem času iz- rekel neustrezne besede. Le go- lemu naključju se je imel zahvali- ti, da je preživel suženjsko delo v rudniku svinca v Trepči. Naslednji del njegove življenjske poti je potekal v Nemčiji, v kateri je delal do upokojitve. Na Bledu si je ustvaril dom in stalno ohra- njal stike z domovino. Veliko je smučal po vseh Alpah, doma pa smo ga večkrat srečevali na kole- su pod Julijci. Bil je srečen med nami – še posebno na vsakole- tnem srečanju alpinistov vetera- nov. ivan arnšek (1927–2007) Prvič smo se srečali sep- tembra 1948 na Korošici. Celjski AO je o r g a n i z i r a l plezalni tečaj, na katerem sem sodeloval kot inštruk- tor. Na tečaju sta bila tudi Ciril Debeljak - Cic in Ivan, ki sta že prej plezala skupaj. Posebej za- nimiva je bila njuna prvenstve- na Leva smer v Dedcu. Strma za- jeda v prostem slogu – kar čista petica. Plezali smo v Vršičih in v severni steni Škarij. V Škarjah nas je zalotil dež in pod vrhom Ojstrice smo vedrili v neki skal- ni votlini. Lačni in premraženi smo odprli konzervo marmela- de in si jo razdelili, predtem pa enoglasno zapeli »in bratje vsi enaki smo« – to je pomenilo pra- vično delitev konzerve. Nasle- dnje poletje smo se večkrat do- bili na Korošici. Preplezala sva Desno smer v Dedcu in dve pr- venstveni v severni steni Ojstri- ce. Prva je bila Prečenje stene, v kateri se nama je pridružila Da- nica Pajer - Blažina. Smer nam je ostala v spominu po enkratnih razgledih pod najtežjimi mesti znanih smeri. Druga pa je bila naš Poštarski dom. Planinke ima- jo lepo navado, da pohodne če- vlje zamenjajo za udobnejše obu- valo. Večkrat se zgodi, da svojo garderobo preprosto pozabijo v avtobusu. Seveda še isti večer ali najpozneje naslednji dan zazvo- ni telefon vodnika. Rekord pa je postavila planinka Snežka, ko me je osmi dan poklicala in po- vedala, da je na Vršiču lepo na- mestila svoje superge v avtobus in jih ni odnesla domov. Nasle- dnji dan smo bili spet na izletu. Planinka Katarina se mi približa in zaupno pove, da je poskrbela za superge, ker je zadnja izstopi- la iz avtobusa. Vpraša, kam naj jih prinese, jaz pa ji odgovorim, da v pisarno društva. Tako se je zgodba srečno končala. 16. 9. 2007 smo spet na Vršiču. Po kon- cu ture mi pohodnik zaupa, da je našel mobilni aparat, naj poskr- bim, da ga bo lastnik dobil. Po 15 minutah zazvoni telefon. Mož na drugi strani je verjetno pre- pričan, da bo zaslišal glas svoje žene, ki se mu je zgubila. Na te- lefon se oglasim jaz, možakar pa je tako presenečen, da prekine zvezo. Čez nekaj minut spet po- zvoni. Tokrat ne prekine zveze. Vprašam ga, komu naj sporočim, da lahko lastnik pride po aparat v Poštarski dom. V nadaljnjem pogovoru ugotovim, da sta se planincu zgubili hčerka in žena, ki jo je iskala in je med potjo iz- gubila telefonski aparat. Nezna- ni planinec je tako zgubil hčer, ženo in telefonski aparat. Čez 30 minut se planinka pojavi v Po- štarskem domu na Vršiču. Seve- da sem hotel preveriti, ali je apa- rat resnično njen. Pri tem se je pojavila nova težava. Planinka ni imela pri sebi ne planinske izka- znice ne osebnega dokumenta o svoji identiteti. Družina iz štajer- ske pokrajine je imela srečo, da smo mi gorniki pošteni in radi pomagamo vsem, ki se znajdejo v težavah, tudi tistim brez oseb- nih dokumentov. Čez Vršiški prelaz še zlasti ob nedeljah potu- je veliko turistov in zgodba bi se lahko končala tudi drugače. Stanko Jaki 95 2-2008 Desna, znana zaradi naravnih prehodov sredi strmih plošč in previsov. Opravila sva še vzpon skozi zadnje Prisojnikovo okno. Proti koncu novembra smo se še enkrat dobili na Korošici. Potem je odšel v emigracijo – leta 1949 je v zimskih razmerah čez Male pode in Turski žleb, nato pa po strmi grapi Mrzle gore dosegel dolino Bele nad Železno Kaplo. O vsem tem, pa tudi o strahotah, ki jih je predtem, takoj po vojni, doživel doma, smo izvedeli šele po pol stoletja, ob njegovem pr- vem obisku domovine. Pred odhodom v Argentino je nekaj časa preživel v avstrijskem begunskem taborišču in na kme- tih. Iz Buenos Airesa je odšel na jug in si v lepem turističnem sre- dišču v Bariločah počasi s trdim delom ustvaril dom in številno družino, na katero je bil zelo po- nosen: sedem hčera, dva sinova ter enaindvajset vnukinj in vnu- kov, dvaindvajseti je prišel na svet že po njegovi smrti. Vsi so zavedni Slovenci, nekateri tudi že dalj časa žive v Sloveniji. V Ba- riločah je našel veliko rojakov, organiziranih v slovensko pla- ninsko društvo, in z njimi uspe- šno sodeloval. Plezal je na šte- vilne tamkajšnje vrhove, nekate- ri izmed njih imajo celo sloven- ska imena. Imel je stalne stike z domovino. Komaj je čakal, da jo obišče; to se mu je uresničilo po 49 letih. Od takrat se je vsako leto vračal v Slovenijo in obiskoval številne znance in prijatelje. Tudi midva sva vedno šla na kakšen izlet, po navadi v gorski svet na obeh straneh meje. Prižgala sva sveče na grobu Cirila Debeljaka - Cica in Staneta Veninška, obi- skala Danico in Sandija Blažino v Kopru ... Zadnji izlet je bil po- slovilni, 10. septembra 2007. S se- verne in vzhodne strani sva po- kukala v Savinjske Alpe. Čez Je- zersko in Pavličevo sedlo sva se odpeljala pod Olševo in navzdol v Logarsko dolino ter Robanov kot. Tam mi je Ivan pokazal, kje je novembra leta 1949 preživljal svojo golgoto. Ob poti sem dobil obvestilo, da Ljuba ni več. Tri me- ivan arnšek (1927–2007) V Bariločah v Argentini je 16. de- cembra 2007 nenadoma zastalo srce plemenitemu prijatelju Iva- nu Arnšku. Luč sveta je zagledal 10. 7. 1927 v Hrastniku. Od leta 1939 je obiskoval gimnazijo v Ce- lju in nadaljeval šolanje v Ljublja- ni, v katero se je pred nemškim nasiljem leta 1941 umaknila vsa družina. Po vojni se je nastanil v Celju, se vključil v PD Celje in v letih 1948 in 1949 postal uspe- šen alpinist. Nadaljeval je tradici- jo skalašev; v Ojstrici in Lučkem Dedcu je v navezah z Radom Kočevarjem, Danico Pajer in Ci- rilom Debeljakom preplezal ne- kaj zahtevnih smeri pete stopnje. Za jasnejšo predstavo o njegovi uspešnosti navajam nekaj sme- ri: prečenje severne stene Ojstri- ce (V–), Desna smer (V+) in SZ- raz Ojstrice (V–), Arnškova (IV) in Leva smer v Dedcu (V). To so smeri, ki so postale klasične in so dokaz visoke ravni takratne- ga celjskega alpinizma. S temi izkušnjami je decembra leta 1949 odšel čez Savinjsko se- dlo ob Mrzli gori v Avstrijo in se nato leta 1951 izselil v Argentino. V Buenos Airesu je živel tri leta, nato pa leta 1953 odšel v Barilo- če, si ustvaril družino in dom ter deloval kot profesionalni foto- graf, ljubiteljsko pa kot čebelar. Vključil se je tudi v SPD Barilo- če in Club Andino Bariloche. V tem okviru je leta 1957 sodelo- val pri odpravi v Južne Kordilje- re (prvenstveni vzpon na Cerro Balmaceda) ter opravil številne vzpone na Cerro Lopez, Cerro Catedral in Cerro Bonete v bari- loški okolici. Povzpel se je tudi na vulkan Lanin. Ivan se je v Ba- riločah poročil z Marijo Simčič iz Medane. Imela sta devet otrok. Vzgojila sta jih v zavedne in pri- dne Slovence; šest jih živi in dela sece pozneje se je poslovil tudi Ivan. Počiva v daljnih Bariločah. Janko Blažej (1929–2008) Čez tri tedne se je poslovil tudi Janko. Še leto predtem sva ga s San- dijem Blaži- no obiskala v Portorožu. Že dve leti smo ga pogreša- li na srečanjih veteranov. Bil je eden izmed aktivnih mladih al- pinistov AO Jesenice, idealist, razgledan in izobražen. Med nje- govimi največjimi dosežki iz ti- stega obdobja je bil njegov prvi zimski vzpon z Marjanom Ša- vljem na Špik po Dibonovi smeri (4. in 5. marca 1949). Zaradi izre- dno težavnih razmer in pomanj- kljive opreme, to je bilo za tiste čase značilno, je dobil usodne omrzline. Kljub invalidnosti je še naprej obiskoval gore. Dve leti pozneje (1951) sva skupaj pleza- la na Tirolskem, v skupini Wilder K a i ser, D ü l fer je v i h k a m i n i h v To - tenkirchlu, SZ-razu Crista Turma in zahodni steni Predigstühla. Pi- sal je v Planinski vestnik; zanimi- va so njegova razmišljanja o ra- zvoju alpinizma. Veliko je plezal pozimi: v Razu Mojstrovke, sko- zi Okno v Zadnjem Prisojniku, v Visokih Rokavih, zahodni steni Široke peči in drugod. Ko ni več mogel na naša srečanja in sva se pogovarjala po telefonu iz koče na Gozdu, mi je na koncu rekel: »Naj živi Wilder Kaiser!« Njegov zadnji dom je pokopališče Beli Križ pri Portorožu. Od alpinistov prve povojne ge- neracije nas je ostala le peščica. Odšli so legendarni Ciril Debe- ljak - Cic, Miha Verovšek, Marjan Perko, Marjan Šavelj, Marjan Ker- šič - Belač, Stane Veninšek, Milan Pintar - Mik, Dane Škerl, Jože Go- vekar - Jozva in drugi. Za nas pa bodo ostali nepozabni. Ali kakor pravi napis na stari egiptovski grobnici v Tebah: Odšli so, ne ka- kor mrtvi, ampak kakor živi. Rado Kočevar