„Sem dolgo upal in zc bal, Slovo sem upu, strahu dal'1.
Pesmi pel sem, milo tožil, Molčal bodem zanaprej;
Strune bom iz rok položil, Mirno gledal svet poslej.
Kakor je, tako naj bode, Svet najboljši res je ta;
Bog razdelil je osode, Kar zasluži, vsak ima.
Slugi treba je služiti, Dasi žalosten je stan;
Raja tudi mora biti, Raja rodom je Slovan.
Kar narodov je na sveti, Svoje vsak imd dari;
Mi Slovani — mi terpeti, In molčati znamo mi!
Rod slovanski je pobožen, On brez žolča je golob;
Ves ponižen in podložen, Nikdar ne pokaže z6b.
Tepe ga, kedor utegne, Zasmehuje, sramoti;
A Slovan se ne obregne, Vse „za dušo" poterpi.
Bog strahuje, kogar ljubi, Križev daje mu, nadlog;
Rekel skoraj brez straliti bi, Da prerad ima nas Bog!	B. M
pOSPOD /A. IRODOLSKI.
XII.
Strela, pravijo, rada vdari dvakrat v eno mesto. Kjer se je itselila nesreča, obsedi in rada pride druga za njo. Besede ni govoril Eadovan, tožbe mu ni bilo iz ust, solze mu ni bilo v oko, ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost v serce! Duša mu je oterpnila, telesne moči so mu odrekle. Bolečina mu je bila zasadila ostro želo v serce s tako močjo, da se je želu odlomila ost; brez čuta je bil, brez jasne zavesti.
Malo dobrega je bil vžil Radovan v svoji mladosti; ternjeva mu je bila pot skozi življenje od skromne očetove hiše do daljnega velikega mesta, kjer se je pripravjal za učiteljski stan. Lahko bi bil dobival dovolj podpore od gospoda Mirodolskega, kateri ga je ljubil, kakor svojega sina; a Eadovan je hotel stati na svojih nogah. Zase je živel v tujem mestu, redko je zahajal v družbe svojih verstnikov, redko vdeleževal se njih veselic, in tam ni bil najglasnejši med njimi. Zato ni bil posebno priljubljen svojim tovarišem; bili so celo med njimi, ki so ga po strani gledali, kakor da bi mu ne bilo prav upati. Vse to ga je bolelo, a ne motilo. Splošna sodba o njem je bila ta, da je priden, pošten, da mu ni moči očitati ničesa, a suhoparen, brez ognja, brez čuta. Eadovan brez čuta! on, ki je imel serce tako polno ljubezni! A ljubezen je hranil zaperto in zakleneno v serci; ni je kazal pred svetom, ni je razdajal, kakor drugi, na drobno. Ead je imel vse ljudi, sovraštvu ni bilo prostora v njegovem serci; a ljubil je samo dve bitji na svetu, svojo mater in nevesto svojo. Eadovan je ljubil svojo mater, kakor more ljubiti svojo mater morda samo izobražen kmečkih roditeljev sin, ki ne potroša svoje ljubezni z objemanjem, poljubovanjem in sladkimi imeni; ki je imel, v velikem sijajnem mestu živeč, toliko priložnosti, spoznavati poveršnost in plitvost gosposkega ženstva in ceniti po pravi vrednosti zvesto serce, na skrivnem gorečo ljubezen proste slovenske matere! Svoji nevesti je hranil čisto, neoskrunjeno serce; izkušnjave velikega mesta so ga zastonj vabile; on ni tergal za kratek čas pisanih cvetic, ki rasto ob potu. Ljubezen mu je bila svet čut, ne igrača, ki jo človek zamenja z drugo, kader se je prejšnje naveličal. Mladost mu je bila čas dela, ne vživanja; kar ima življenje lepega in sladkega, naj mu hrani, da pride čas, nepokušeno, nenačeto. Po vsej pravici si je smel Eadovan obetati lepo, veselo prihodnjost, zasluženo z delom in trudom, se zmernostjo in zatajevanjem. Pogled v jasno prihodnjost mu je bil tolažba in podpora, ko so mu pešale moči, ko mu je upadalo serce v življenja trudu in boju. Naj mu je bilo še tako temno obnebje, dve prijazni zvezdi ste mu sijali, razsvetljevali mu pot.
In teh dveh zvezd, v kateri se je oziral z vero, upanjem in ljubez nijo, teh dveh zvezd se mu je ena uternila! Dve bitji je ljubil na svetu, in eno je izgubil, kako izgubil! Da bi mu smert vzela
nevesto, ta strašna misel ga je res plašila v černih trenotjih, kakor mora mu je ležala Saši na persih; a stresel se je in zavedel: to ni mogoče, ta sreča mora biti njegova; zagotovljena mu mora biti edina ta, saj se je vsej drugi rad odpovedal! In zdaj! Cesar si ni smel misliti prej, to bi mu bilo zdaj tolažba! Ako bi mu jo bila vzela nemila smert, kervavelo bi mu serce; obiskaval bi jo, solze bi točil na njen grob, in solze bi mu lajšale bolečino. Izgubil bi jo bil in vendar ne popolnem izgubil; v serci bi hranil njen spomin čist in svetal, v serci bi mu živela jasna njena podoba; gledal bi jo, pogovarjal se z njo v tihih trenotjih; ne bil bi sam!
In vendar mera njegove nesreče še ni bila polna. Mati mu nanagloma zboli, zastonj je bila vsa pomoč. Sirota že prej m bila terdnega zdravja, sinova nesreča ji je presunila serce. Eadovan je ljubil svojo mater: nesli so mu jo v grob, in on ni potočil solze. Zdelo se mu je, kakor da bi se vse v sanjah godilo. Obilo mero terpljenja more prenašati človeško serce, kar preseza to mero, tega ne čuti več. Narava ni dobra mati človeku, vendar za edino to na-redbo, ki kaže neko vsmiljenje do ubozega otroka, bodimo ji hvaležni ; ko bi mogel človek terpeti bez konca, ko bi mogel čutiti brez meje bolečino na bolečino, kolikor jih more zadeti človeško serce — grozna misel!
Sam je bil Eadovan, tako sam nasvetu; zapuščen kakor otrok, ki se je izgubil v tamnem gozdu! Kam bi naj se bil obernil, kje iskal tolažbe, pri gospodu Mirodolskem in hčeri njegovi, ki sta bila sama tako potrebna tolažbe? Teman mu je bil svet, dasi je tako lepo sijalo solnce na jasnem jesenskem nebu. Njemu je bilo solnce zašlo; končana mu je bila pot, kaj naj bi ga še vezalo na življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse; oko mu je gledalo, a jasno ni videlo ničesa ; ves svet mu je bil kakor z mreno preprežen. Tamne misli so se mu podile po glavi, nejasne, brez določne oblike, kakor po nebesu oblaki. Kakor ranjena zver je pohajal po gozdu, brez počitka, brez hrane; kakor hudodelnik se je ogibal človeškega obličja. Kako prijazen je bil prej z ljudmi, kako rad se je pogovarjal se svojimi sosedi! In zdaj! v serce ga je zbodlo, kader je zagledal človeški obraz. V serce se je smilil ljudem, dasi so poznali samo polovico njegovo nesreče!
Ubogi Eadovan! Tako nesrečnega se čutiš, kakor meniš da ni bil nikedar človek na svetu nesrečen! In vendar, kaj se ti je zgodilo, kaj te je zadelo? Smert ti je vzela mater; ljubil si jo, z njo si želel živeti, z otročjo ljubeznijo slajšati ji življenja večer, v obili meri poverniti ji vse, kar je sirota zate storila, trudila se in terpela. To veselje, to sladko nado ti je razderla smert z nemilo roko. Velika izguba, huda bolečina; a tolaži se, pomisli: naravni zakon je, da gre mati pred sinom iz sveta! Izneverilo se ti je dekle, katero si ljubil, v katero si stavil vero in up. Če te vse zapusti, če te vse izda, ona, upal si, ostane ti zvesta. Zapustila te je, zaverglaje tvoje zvesto serce, šla je za drugim; kaj je njej vsa tvoja ljubezen in zve-
18*
stoba; kaj njej to, da ti je vzela vero v človeštvo, da ti je zamorila mladost, uničila nadepolno življenje! Ti se čudiš, da še solnce sije, da še zemlja zeleni, in po njej hodijo ljudje, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. O Radovan, Radovan! Kako slabo poznaš ti življenje! Med knjigami ti je pretekla mladost, in iz knjig se ne spoznava življenje. Svoj svet si snoval si v svojih sanjah, a ta vzorni svet kako malo je podoben svetu, kakoršen je v resnici! Srečno si živel v svojem zračnem domu, prišel si na zemljo in noga se ti je izpoleknila o pervi stopinji! Vso svojo vero si stavil v eno bitje, v stvar s človeškim obličjem, z lepim ženskim obličjem, in to bitje se ti je izneverilo ! Na eno ladijo si bil naložil vse svoje blago, vso svojo srečo, in ta ladija se ti je razbila! Je-li to modrost, je-li to sad tvoje učenosti? Mali-koval si in bridko se pokoriš za svoje malikovanje. In vendar kedo bi te grajal! Koliko blagih mož je bilo pred tabo, katerim seje godilo enako, in koliko jih bode za tabo! In če ti poči serce, vedi, da nisi pervi, in da tudi zadnji ne bodeš! O žalostna, kervava ironija! Kaka dajmonska moč žene tolikokrat ravno najblažjega moža z nepremagljivo silo, da slep na desno in na levo hrepeni samo po enem, po nestanovitni, omahljivi ženski! Zakaj je ravno njegova ljubezen tako neskončno globoka! Zakaj mora biti tako? Ne bi li bilo morebiti bolje, da bi bil tudi on, kakor jih je sto in sto drugih okrog njega, lahkih misli in lahkega serca? Koliko bridke nesreče bi bilo manj na svetu!
Krepki hrast, kateremu gloje drobni červ oserčje, začne s časom hirati; perje se mu suši in rumeni; smertna bolezen mu razgraja po udih: Radovan je terpel na skrivnem; preobili žalosti, ki mu je polnila serce, ni dal duška ne z besedo, ne se solzo. Pereči ogenj, ki mu je, v persih zapert, razjedal serce, prime se mu telesa. Hude vročine mu raznemajo kri, divjajo mu po udih. po možganih. Ko pride neko jutro Breda k njemu pogledat, sirota ni imela miru, najde ga na postelji, oblečenega; komaj jo je poznal. Hitro gre povedat očetu; pošljejo po zdravnika. Zdravnik pride z gospodom Mirodolskim in Bredo, pregleda ga in pravi, da je bolezen nevarna; pokoja je treba bolniku in najskerbnejše postrežbe. Ali težavo so imeli z njim. Prosil jih je: Pustite me! Kaj mi hočete? saj vam nisem nobenemu nič žalega storil! Pustite me, naj v miru umerjeni! S težka ga je preprosila Breda, da je povžil nekoliko hladilne pijače; a nikakor ga ni bilo pregovoriti, da bi se pustil prenesti v Mirni dol. Njegov odgovor je bil: Pustite me tukaj; od tod imam bliže do matere; tu sem pervič zagledal ta žalostni svet, tu hočem zatisniti oči. Ne mudite me, mati me čakajo; čujte, mati me kličejo! Tiho, tiho. mati! skoraj bom pri vas; saj ne morem živeti brez vas; vi ste me radi imeli, mati! vi in nihče drug na svetu! — Nato utrujen zaspi. Zdravnik migne, da zdaj je čas, zadnji čas. V spanji ga preneso v Mirni dol.
Žalost se je bila uselila v Mirnem dolu. Mirnega doma si je želel blagi mož na svoje stare dni, zato je imenoval Mirni dol svojo
novo domačijo. Miren je bil zdaj njegov dom, a takega miru si pač ni želel, ko se je preseljeval v ta kraj!
Kako se je bil izpremenil ubogi mož! Za deset let se je bil postaral; zapustile so ga bile dušne in telesne moči. Odljuden je bil in osoren; še svoji hčeri ni dal prijazne besede. Videti ni mogel ničesa, kar ga je spominjalo izgubljenega otroka. Tu je imela Breda priložnost, kazati svojo angelsko poterpežljivost,
Eadovanova bolezen se ni obernila ne na boljše ne na slabše. Skoraj ves čas je ležal v nezavesti; Breda je bila noč in dan poleg njegove postelje: stregla mu je kakor mati bolnemu otroku. Z roko mu je hladila razbeljeno čelo, kar je bilo videti da dobro de bolniku. Ali kaj je terpela uboga sirota, kako ji je kervavelo serce, ko ga je slišala govoriti v vročinskih sanjah:
„Kaj bodete vi se svojimi dekleti! Metle jim v roke, da pometajo dvorišče moji kraljici. O kako je lepa moja kraljica, moja Zora! Kakor roža med osatom! Ne roža! bela je kakor lilija, in čista in nedolžna kakor lilija! Lepa je in zvesta! Zvestoba, pravijo, ne druži se z lepoto. Ljudje govore, ker ne poznajo moje Zore. Knezi jo snubijo in kralji, iz daljnih dežel prihajajo, v deveto deželo je segel njene lepote glas. Klanjajo se do tal pred njeno lepoto; zlate krone si snemajo z glav ter jih pokladajo v prah pred njene noge. A moja kraljica sedi ponosna na svetlem prestolu; zaničljivo jih gleda in z drobno nožico se igra po tleh ter suje v stran bleščeče krone. Idite, govori jim, knezi in kralji! Izbrala sem si že ljubega, ki kraljuje v mojem serci; pastir je moj ljubi, bele ovčice pase na zelenem travniku in jaz jih bodem pasla z njim!"
In zopet čez nekaj časa:
»Prišla si, Zora moja; saj sem vedel, da prideš! Pa so me strašili hudobni ljudje, ki mi ne privoščijo moje sreče; dejali so mi, da si me zapustila, da si šla z mladim kraljevičem, ki je lep, kakor pomladansko jutro! Kes si zapustila dom in očeta, a šla si v daljno tuje mesto obiskat bolnega prijatelja, da ne bode tako sam. Tako sam sem bil in zapuščen; še matere ni bilo k bolnemu otroku. Ljudje pravijo, da so bolni; gotovo so hudo bolni, da ne pridejo k svojemu otroku. Ti pa si prišla, zlata zvezda moja! Nič te ni deržalo, ne očetove ne sestrine prošnje; ni te strašila daljna pot! Prišla si in mehko svojo ročico mi pokladaš na vroče čelo. O položi mi jo sim na serce, še bolj vroče mi je serce od ljubezni do tebe. Kaj me gledaš s tako žalostnim očesom! Kedo ti je kaj zalega storil! O svet je tako hudoben, Zora moja! Vse nama zavida najino srečo. Strupene kače lazijo med cveticami po travi. Glej tam onega pisanega gada; tebe zalazuje, sladka nevesta moja! Beživa, beživa, Zora moja! zapustiva ta hudobni svet; svet noče, da bi bila srečna! Stisni se v moje naročje! V naročji te nesem čez hribe in doline; sovražnik je za nama! O hvalo Bogu; rešena sva! Glej, široko morje blešči pred nama; ladija naju čaka ob bregu; bela jadra so razpeta; urno v ladijo! Nič se ne boj, nevesta moja! pokojno je morje, prijazna
sapica diše in morske ribice plešejo in spremljajo laaijo. Dalje, dalje! Glej že naju pozdravlja zelen otok, prijazno naju vabi v mirno svoje naročje!"
Utrujen umolkne; merzel pot mu je oblil celo in težko sope. Cez nekaj časa izpregleda; stermeče oči vpira v svojo strežnico:
»Ti nisi Zora! Kaj hočeš ti, tuje dekle, pri meni! Kje je Zora? Ravnokar je bila tir, njena roka je bila v moji roki; kam si jo dela? Ti hočeš biti na njenem mestu, ti hošeš biti moja nevesta, nikedar!"
In jezen sune od sebe roko deklice, ki ga je tolažila in mirila. In ko pride gospod Mirodolski sam tolažit bolnika, gleda ga debelo, rekoč:
„Kedo si ti, čestiti starček? Znan se mi vidiš; zdi se mi, da sem te že videl nekje. Ti si Lear, kralj Lear si ti: otročja nehva-ležnost ti je razorala čestito obličje. Kje so tvoje hčeri, Lear? Nehvaležne so bile, ti si jih preklel in zdaj si nesrečen! In vendar vse to ni nič res. Breztelesna prikazen si ti, stara basen, otročja pripovedka; vse nič res; otročje nehvaležnosti ni na svetu. Izgini izpred mojih oči, hudo jim de tvoja prikazen!"
Tako je bilo sedaj življenje v Mirnem dolu! In gospa Jarinova? Zapustila je bila grad takoj drugi dan po dogodbi, ki je uničila srečo sosedni družini. Ysa poterta je bila; ni čudo, čutila je žena, da je, če tudi nehote, kriva nesreče. Nemogoče ji je bilo priti in posloviti se od svojega nesrečnega soseda. Poslala mu je pisemce z naslednjimi versticami:
»Gospod! Da si le predobro vem, da bodete moje ime, moj spomin preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti od tod brez vsega slovesa. Tolažiti vas, nimam pravice, tudi opravičevala se ne bodem; zastonj bi bila vsaka beseda, nesreča dela človeka krivičnega! Samo toliko vam rečem: Mnogo sem terpela v svojem življenji, vse moje terpljenje ni bilo nič proti nesreči, ki me je z vami vred zadela. Kako rada bi vam podala roko v slovo, videla vas več ne bodem, a ne upam se pred vaše obličje. Z Bogom, z Bogom!" B. M.
punajske elegije.
X.
Dum Roma deliborat, Saguntum pcrit.
Saj se tako ne mudi, za mizo zeleno gasilci!
Dolgo ste čakali žš, malo počakajte še! Ogenj ustavi se sam, ko zadnja zgorela je hiša;
Bliža, poglejte, možje, zadnji se hiši požar. Dolgo več treba ne bo vam čakati, mirni bodite!
In če vse pogori, škoda velika ne bo. Vas siromaška gori, zgolj nizke, lesene so koče;
Malo po kočah blaga, sami beraški ljudje! Malo česti pomoč, koristi ne kaže nobene; Radostne solze sirot bile plačilo bi vam.
Slabo plačilo za trud in novo gasilno orodje, Ki se pokvari lahk6, — bolje ostati doma! Vpitje nesrečnih in jok naj vam ne moti pokoja;
Glas pojema jim že, skoraj jih čuti ne b6. — — Vi oblastni možje, ki vodite ljudstvom osode,
Dolgo ste stali, — gorje ni vam genilo serci. Persi vam krije oklep iz terdega trojnega jekla,
Kar nam stresa sercč, vam ne doseže serca. Kar si groznega duh človeški izmisliti more,
Mirno ste gledali vi, niste genili z rok&. S perstom je bilo samo vam migniti treba ne z mečem,
Stali pokojni ste vi, križem deržali roke ! Zdaj se gibljete; sram in strah je vas lastnih narodov;
Kar se godi, prehud6 krotkim dušicam se zdi. Delati hočete mir; sedaj? — poterpite še malo!
Skoraj najlepši se mir bode naredil brez vas. Glava odsekana več ne vpije na glas: pomagajte!
Tiho leži in meži, lahko jo suneš z nog6. Žena, devica kriči v pesteh surovih divjakov;
A zaklana molči, kakor zaklana ovca ! Dete nab6deno res nekoliko časa še vpije,
Da človeka uh6, ali pa serce boli. Rado bi bilo živo, poglej, kako se ti brani!
Ognja se tudi boji, ali pečeno — molči.--
K6, bo podavljeno vse, poklano, pobito, požgano;
Čuti ne bode glasu, mirno, pokojno bo vse! Vam pomagat mirit ne bode potreba hoditi,
Sam najbolje umš Turek miriti ljudi! — Škoda velika pač ni pokončanih ubogih terpinov ;
Solzna dolina je svet, ako je človek berač! Rešeni so bolečin, tam gori se zdaj veselijo;
Turek je dober kristjan, on za nebesa skerbi. Duše naravnost v nebfi pošilja, skerbi za pokoro :
Da si očistijo greh, muči pred smertjo tel6!--
O kako si ubog, beraški naš govor slovenski!
Svojemu serdu zastonj iščem primernih besed! Ostre pušice bi rad, strupene pušice govoril, Da si olajšam serce, dušek bolesti odprem. Serd mi v serci kipi, pripravnega išče orožja:
Krotki naš govor dovolj nima serditih besed! Ne! po krivem dolžini te, naš govor; v človeštva jezicih Ni besed, da povem, kar mi po persih divja!
Večer se je bil naredil in samo medlo so redke svetilnice razsvetljevale mestne ulice. Bile so plemenitaške ulice, po katerih je stopal Ivan Slavelj, in visoka poslopja so ginile pri slabi luči v megleni temi. Kakor strahovi so kvišku moleli ti velikani, kakor strahovi zaostali iz preteklih stoletij.
B. M.
XIX.
JC O N E C.
Ivan Slavelj je hitel po ulicah, lice mu je gorelo; popotni prah ga je še pokrival.
Pred znano palačo Karlo Saldernovo obstane. Iz nočnega mraka sta zerla vanj temna velikana, ki sta s herbtišči podpirala obok visokega portala.
Ivan Slavelj vstopi ter hiti gori po razsvitljenih stopnicah.
Boginje in bogovi so živeli po stenah in zeleni oleander je ru-dečil svoje dišeče cvetje.
Pri zidu je slonel star sluga in dremal. Prebude ga koraki in kvišku šine.
»Kad bi govoril s premilostivo!" reče mu Ivan Slavelj. Sluga gre takoj kakor senca pred njim po mehkih tapetah. Zaspano maje glavo, kaj neki hoče tako pozno v večeru. Ali bil je zdravnik in morebiti so ga klicali.
Ko je hotel odpreti vrata, prime ga Ivan Slavelj za roko ter mu reče, naj le pusti, gospica kontesa že ve.
In urno odpre ter pusti slugo, ki je sklepal roke nad toliko nespodobnostjo.
Ivan Slavelj pa vstopi.
Perva soba je bila prazna; a iz druge so lili svetli žarki. Niso se čuli njegovi koraki po dragoceni tapeti.
Pri vhodu v drugo sobo obstoji.
Tu je bila Marija Ana!
Pri glasoviru je sedela ter zerla v steno, po kateri so se pisani cvetovi objemali s cvetovi. Luč je svetlo obsevala krasno ji lice. Ni ga čutila!
Ali Ivana Slavelja premagajo čuti serca, zastoka in onemogel obstoji pri vhodu. Ona pa oberne proti njemu bledo obličje, ki ji zarudi, kakor roža s pomladi.
Vstane, trepeta po vsem životu. On pa urno pristopi, zgrudi se na kolena in zdihne:
„Marija Ana, odpusti!"
Govoriti ni mogla. Gladi mu dolge, černe lase z nežno ročico in duša se ji razlije v tisočere radosti, in cvetje ji poganja po njej, tisočero cvetje in nebeška mavrica zašije ter se razpne nad njo.
„Moj Bog, moj Bog!" reče potem, „kaj bi bilo, ako bi ne bil prišel!"
In Ivan Slavelj se spne kvišku, in objame šibko, trepetajoče dekle. In ljubila sta se, neizrečeno ljubila!
Tedaj pa pristopi iz bližnje sobe Karlo Saldern. Nista ga videla. Počasi je bil pristopil, starost mu je bila sklonila telo.
K njima pristopi in reče ginen:
„Bodita srečna!"
»Ljubezen ima svoje pravice, svoje pravice!" zdihne in sede s trudnimi udi na blazino ter žalostno podpre glavo.
»Svoje pravice!" mermra in se zamisli.
Morda mu je bilo tedaj stopilo lastno življenje pred duševno oko in videl je čase pretekle, umerlih podobe!
„Bodita srečna!" In v resnici sta bila srečna in Karlo Saldern je bil srečen z njima!
*
* *
Konečno poglejmo še v stari Bobovec!
To ti je bil dan v tej vasi, ko se je zvedela čudna, prečudna vest, da je Slaveljev sedaj gospod v bobovški graščini in zapovednik velikemu posestvu!
Viri nam poročajo, da so ta dan perice na bobovškem potoku samo klepetale, vgibale, pustile v miru perilo ter skalile čisto malo vode.
Za gotovo smo zvedeli tudi to, da je Jermenovčev Jakope, ko se mu je bilo povedalo vse to, odperl na stežaj svoja usta in da jih je še le zaperl, ko je preteklo dosti časa, in ko ga je nemilo dregnila zakonska družica, „da naj gre okopavat lenoba, lenobasta!"
Vse se je čudilo, vse je stermelo. Vse je hitelo k oknom ter gledalo od strani, ko je novi graščak stopal tisto popoludne čez vas in se mu je ženica, drobna kakor metulj, naslanjala na roko.
In tako smo dospeli z Ivan Slaveljem do zaželene mu sreče, katero vživa sedaj svoji rodovini v prid in v prid terpečeinu človeštvu. Da bi jo vžival še mnogo let!
*
* *
Nevsmiljeno bi bilo, ako bi sklenili svojo pripovest in ne povedali osode, katera je dohitela glavne njene osebe.
Štefan Deska je dobil, kar si gotovo že ugenil bralec, prostora v bobovškem gradu, kjer se vsak dan do sitega naje. To je pa nekoliko zmedlo mu »filozofično sistemo", ker sedaj ima vsega dovolj brez truda, kakor ribice v vodi ali tiče pod nebom. Ali ljubezen do filozofije mu je ostala in poln je upanja, da se mu vendar še posreči rešiti težavno vprašanje: čemu je človek na svetu'?
Manj vesela je vest o Lavrenciji Žolni. Žganje mu je do smerti podpiralo „muzo", ali po nesreči mu pride v roko številka slovenskega lista, v kateri se obravnava cerkvena umetnost. Mož se je polastil novih „idej", in neko jutro ga najdejo brez življenja; mertvoud ga je bil zadel na možganih. Mir mu bodi v grobu, ki si ga je zaslužil z mučeniško svojo smertjo!
Če izpregovorimo še zadnjo besedo o Jakopetu Jermenovci in povemo, da ni dneva, da bi ga ne pokorila z vso svojo težo težka roka zakonske družice, povedali smo vse, kar je bilo mogoče.
Emil Leon.
SPOMIN ^NTONA JJANEZICA.
Vertnar od zore trudi se do mraka : Sadi, presaja, cepi in priliva; Cvetice mraza brani in pokriva, Kedar preti jim toča iz oblaka.
Ves dan po vertu v solnci p6t pretaka; Da pride bela zima, ne počiva; In vendar sam sadu on malo vživa, Gospod je pervi, naj družina čaka!
Vertnar si nam rodil se v Rožnem doli:
Sadil, gojil cvetice poezije
Nam po dobravi, pusti prej in g61i.
Zdaj, ko zelena te gomila krije, Žaluje dom, ne zabi te nikoli; Hvaležen zdaj ti slave venec vije!
b. m.
JSestomer slovenski.
O čem naj človek govori v tem groznem času ! Komur m že popolnem odrevenelo serce, nemogoče mu je pečati se se stvarjo, pri kateri mu je zbrati in napeti vse dušne moči. Nehotoma mu uhajajo misli v stran, kjer se gode grozovitosti, kakoršnih ni videlo naše stoletje. V političnem listu si človek vsaj lahko olajša in izprazni serce; svoj žolč, svoj sveti serd izlije v plameneče besede, a kaj početi uredniku lepoznanskega lista ? In vendar pisati mu je, kratkočasiti bralce se stvarmi, ki ga zanimajo kedaj, a zdaj so mu „deveta skerb!"
Govorimo torej enkrat za kratek čas o predmetu, pri katerem si ni treba beliti glave; govorimo o meroslovji, metriki, in sicer o »šestomeru," tako lahko imenujemo »heksameter," da se ogibljemo, kolikor mogoče, tujih besed.
Znano je vsakemu, kedor se je kolikaj pečal s to stvarjo, da stare gerške pesniške mere slabo pristoje novim jezikom, tudi slovanskim. Znano je tudi, zakaj ? Novi jeziki so drugače stvarjeni, a o tem nismo namenjeni govoriti. Nemci, ki radi vse poskušajo in posnemajo, kar kje vidijo pri kakem narodu, vprezali so tudi nekedaj svoj jezik v staroklasične oblike, in veselili so se kakor otroci, da se njih jezik prilega vsem, tudi najumetnejšim oblikam. S časom so se spametovali, spoznali so, da se s tem uboga nemščina tlači v „Pro-krustovo posteljo" in opustili so te akademične igrače. „Eno vsem se ne spodobi."
Izmed starih mer je morebiti edini šestomer (in z njim njegov manjši brat petomer), kateri se še najbolj prilega nemškemu in slo-
venskemu jeziku; čudno, da ga ravno romanski narodi niso nikedar rabili! Nemške epične pesmi, kolikor jih imajo, pisane so po največ v šestomerih: a ti šestomeri so često taki, da človeka, ki je nekoliko tenkoslušen, ušesa bole, ko jih bere. Goethe in Sehiller sta delala strašne distihe v svojih „Ksenijah," tako da jih je po vsej pravici zasmehoval nek K. T. Pulda s klasičnim distihom :
„In Weimar und in Jena macht man Hexameter wie der, Aber die Pentameter sind doch noch exeellenter!"
Po Nemcih se torej ne smemo ravnati, ako hočemo delati šesto-mere, da se ne bodo vrabci plašili. Pri nas je imel Preširen malo sreče s to obliko; njegovi šestomeri niso izgledni. Mnogo bolje jih je pogodil Koseski, mož, ki je imel sploh mnogo naravnega sluha za ritme. Nekateri njegovih šestomerov so čisto pravilni, lepo in polno doneči. Koseski nam je pokazal, da je mogoče delati primerno prav dobre slovenske šestomere. Žal je nam, da nimamo pri roki Koseski-jevih pesmi, da bi videli, ali se je deržal gotovega pravila, in kako je to pravilo.
Namen tem versticam je podati našim mladim pesnikom, stari sami vse vedo, kako bi bilo po našem mnenji skladati slovenske šestomere, da ne bodo prehudo žalili tenkoslušnega ušesa.
Najprej imejmo vedno pred očmi, da je šestomerova osnova daktilna. Daktili spadajo med ono versto mer, katero imenujejo Gerki „genos ison," taka mera sestoji iz dveh enako dolzih polovic; tukaj iz enega dolzega zloga, perva polovica, in dveh kratkih, druga polovica. Dva kratka zloga veljata za enega dolzega, in nasprotno. Mesto daktila stoji torej lahko spondej, razen pete stopinje, kjer je pravilno staviti daktil, kakor znano. V gerškein in latinskem jeziku je bilo torej lahko delati polnoglasne šestomere, ker ta jezika imata čistih daktilov in polnotežnih spondejev na izbiro. A kako v slovenščini ? Daktilov. bolj ali manj čistih, imamo; spondejev, pravih, polnotežnih spondejev, to je takih, da je drugi zlog enako dolg s pervim, nimamo — nič ! Tudi naše zložene besede, n. pr. Nanos, narod, potok, niso pravi spondeji; izgovarjamo jih bolj za troheje. Vendar veseli bi bili tudi takih in smeli bi jih brez greha rabiti za spondeje, samo da bi jih ne bilo tako ubogo malo! Kaj torej storiti, ker vendar ne gre, da bi delali šestomere vedno iz samih daktilov ? Prava težava ! Mesto spondejev stavimo troheje! Tako je pisano po vseh nemških »Metrikah" za niže in više razrede. In nemški pesniki se ravnajo brez pomiselka po tem pravilu, zato so pa njih šestomeri tudi taki! In vendar ravno Nemcem bi ne bilo treba pomagati si s tako jalovim pomočkom. Nemški jezik ima obilo spondejev, ki se čisto malo ločijo od gerških ali latinskih. Besede : Abgrund, Grossmuth, za silo tudi: Weisheit, standhaft in enake, smejo se povsod rabiti za spondeje. Nemarnost je torej stvarila pri Nemcih tisto malopridno pravilo, da se sme v šestomeru povsod rabiti trohej mesto spondeja. Zato je glavna napaka nemških šestomerov, da „šepajo." Berimo n. pr. 2. verz Klopstockove »Mesijade :" „l)ie der Messias auf Erden in seiner Menschheit
vollendet." Ali ni, kakor da bi ta verz šepal na četerti stopinji: „seiner?" Zakaj? Tu čepi gola trohejska spaka „seiner" in se šopiri na spondejevem mestu. Kaj bi rekli skladatelju, ako bi v pesmi, zloženi v 4/4 taktu, recimo v četertem taktu postavil mesto štirih četertink samo tri ? To je nemogoče ! In zakaj bi vladali tukaj drugi zakoni ? Šestomer je sestavljen iz šest i/i taktov; daktil namreč ima štiri vdarce, dva na pervi, dolgi zlog, in na vsak kratki po eden ; isto tako spondej: dva vdarca na vsak zlog. Kedor je nekoliko „inuzikalen," bode to lahko umel. Sploh pa moramo reči, da vse to je pisano samo takim, kateri imajo nekoliko sluha za pesniške mere. Vsi oni, katerim je, kakor pravi nemški verz, „Kirchtliurmknopf Daktylus, Klopstock Trochaeus," naj se ne dolgočasijo s tem berilom.
Da bode torej šestomer polnoglasen in gladek, ne stavimo tro-heja na spondejevo mesto, razen šeste stopinje, kjer je trohej pravilen zaradi odmora med tem in sledečim verzom. Kaj pa celo, ako stoji po več trohejev zaporedoma ? Tak verz ima res šest mer, a šestomer ni nikakor. „Es gibt eiu Thier mit einein Horn, ein Einliorn aber gibt es nicht." V gerških in latinskih šestomerih ne stoji nikoli trohej mesto spondeja. Izimki, kateri se nahajajo redko v Homeru, so samo na videz izimki, kakor vedo strokovnjaki med našimi bralci; s polo-vičarji ne govorimo.
Iz samih daktilov ni moči sestavljati šestomera, spondejev nimamo, mesto njih ne smemo staviti trohejev, kaj nam torej početi ? Ah naj čisto pustimo mero, za katero n( stvarjen naš jezik? — Morebiti bi bilo res najbolje; vendar da si ohranimo to zares lepo in časi prav pripravno mero, delajmo tako : Spondejev nam je treba, nimamo jih, narejajmo si jih. Dandanašnji se vse ponareja, zakaj bi pesniki ne ponarejali spondejev ? Ker nimamo pravih spondejev, rabimo ponarejene. To sleparstvo pač ne bode kaznjivo; poglejmo slikarje, kako varajo in slepe oko: celo glasbarjem in stavbarjem niso čisto tuje enake zvijače. „ . . . Hanc veniam petimusque damusque vicissim." Upamo, da se nam ne bode v greh štelo, ako razodenemo našim mladim pesnikom skrivnost, kako se ponarejajo spondeji; ker tako ponarejanje, kolikor je nam znano, ni prepovedano v kazenskem zakoniku.
Stvar je prav lahka : Vzemi dolg, to je : naglašen zlog, bodi si naglašen konečen zlog kake besede, ali pa sama enozložna beseda : to je perva polovica spondeja; za drugo polovico vzemi enozložno besedo, ali pa pervi zlog, če tudi kratek, nenaglašen, druge besede — in spondej, seveda ponarejen spondej, je gotov ! Kar je namreč drugi zlog prekratek, nadomestuje odmor, prenehljaj med pervo in drugo besedo. Nekaj izgledov naj pojasni, kako to mislimo.
„Solnce je vzhajalo izpod krasnih morskih zatokov.".... Ta verz ni dober; na tretji stopinji imamo „izpod" za silo spondej, a takoj potem na četerti stopinji je „krasnih" suh trohej, zato ta verz „šepa;" poleg tega kazi ga še nekaj druzega, to je, da je čisto brez zareze (cezure).
„V b r o n o vito podnebje, da sije bogom neumerlim." Tu imamo na pervi stopinji trohej : „V brono — " enako je trohej na četerti stopinji v verzu :
„In umerlim ljudem po žit orodnem ozemlju."
Iz enakega vzroka ne moremo odobravati naslednjih verzov: Potniki pridejo v Pil, v Nelejev grad ponositi — Same dimaste junce, Pozejdonu, zemlje majalcu — Baš pokušajo drobje i b o g u zžigajo ledja — Telemah pervi stopi iz nje, Atena ga vfidi — Hči Kronidova s o v o o k a ter beseduje — Sej si prejadral morje, da bi z v 6 d e 1, kje ti je oče — čuti hočeva, k a k o v svet on hrani v oserčju —
Toda dovolj! Med navedenimi devetemi šestomeri, izbranimi iz osemnajst verzov, zdi se nam najslabši ta :
Hči Kronidova sovooka, ter beseduje —
V besedi : sovooka sta dva gola troheja zaporedoma, in kar je najhuje, v eni in isti besedi. In sedaj nekaj verzov s ponarejenimi trohej i:
Vsa se dišča pa juncev devet pred seb6j so imela — B a š p o kfišajo drobje i b6gu zžigajo ledja — Spravijo j a, pri krenejo v luko in stopijo v luko — Telemah pervi stopi iz nje, Atena ga vfidi — Hči K r o nidova sovooka, ter beseduje — S a m g a prosi, vse ti naj t a k n a znani, kak6 je — On 1 a ži ne po z n i, ker možje jako pravičen —
Tu je posebno zanimiv zadnji verz; tri troheje ima (drugi : — „zna, ker" se pač že bolj bliža spondeju), vendar je polnoglasen. Vsi trije troheji namreč so to, kar smo imenovali ponarejene spondeje. Z navedenimi naj se primerjajo naslednji šestomeri:
Dvadeset let in devet preteklo je meni od rojstva — Kar se spominjati vem, nesreča me vedno je tepla — Malo sem, dobro to znam, a kar sem, postšl sem iz sebe — Hodil sem v šolo k možšm, Slovenije pervim modrakom — Kaj je blagost in krepost in kaj je umeteljnost prava — Dobro živenje pozn&m : v vesvoljnosti gledam jedinost, — Mnogi prijatelji vže stiskali mi roko so mojo — Vernih le pičel je broj, a ti so značajni in upam — S takimi sredstvi tedaj opravljam jaz svojo misijo — Pesnika z6ve me svet — in s ternjem v zahvalo me venča — Ko slavohlepnost bi gnala po častni me poti izbrani — Ali, ker žene me vroča ljubezen do vsega človeštva —
Kaj pravijo naši bralci tem verzom? Nam se vidijo dobri. Ne spominjamo se, da smo brali kje tako gladke, polnoglasne, tako pravilne šestomere slovenske! Vzeli srno jih iz letošnje „Zore", štev, 17. vse zaporedoma, izpustivši samo petomere, ki se verste z njimi, da nas ne motijo v naši preiskavi. Ako se potrudi kateri iz med naših bralcev, ter jih na tanko pregleda, videl bode, da gosp. Cimperman. ki jih je zložil, ni nikjer grešil proti pravilu, ki ga priporočamo našim mladim pesnikom. Tu ni nobenega golega troheja: mesto daktilov stoje sami ponarejeni spondeji. Ko smo pervič brali te verze, zdeli so se nam takoj nenavadno dobri; to je zbudilo našo pozornost; radovedni smo bili, ali se je morebiti gospod Cimperman ravnal po našem
pravilu; čudno bi bilo res, ker o tej stvari nismo govorili nikoli z njim, ne z drugim nikomur. Videli smo, da to pravilo vlada v verzih povsod. Vpraša se zdaj to: je-li gospod Cimperman našel sam to pravilo, in z jasno zavestjo ravnal se po njem, ali pa je delal verze samo po sluhu ? To vedeti bilo bi n a m prav zanimivo, za stvar samo ob sebi je rešenje tega vprašanja brez važnosti. Nas je to samo poter-dilo v prepričanji, da naše misli o šestomeru slovenskem niso prazne in dalo nam je povod in pogum govoriti o stvari, o kateri bi bili brez tega težko kedaj govorili.
Odgovarjalo se nam bode: Recimo, kar se nam ne vidi še do-gnano, da ono pravilo, ki se nam priporoča, res nekoliko pripomore, da so navedeni verzi dobri; a to gotovo ni edino, kar jih dela dobre. — Istina! Drugo, česar treba dobrim šestomerom, je pravilna »zareza". Šestomer brez zareze je »monstrum;" predolg je, da bi ga človek mogel brati v enem dušku, brez odmora. To je znano; a manj znano je morebiti to, da slovenskim šestomerom in isto tako nemškim zadostuje samo »moška cezura" — »penthemimerčs", edino ta je nam dovolj krepka; »ženske" — kata triton trohajon — skoraj ne čuti naše uho. Navedeni verzi imajo, razen zadnjih dveh, vsi moške zareze; poglejmo:
Dvadeset let in devet || preteklo je meni od rojstva — Kar se spominjati vem, |[ nesreča me vedno je tepla —
Zadnja dva imata ženske:
Ko slavohlepnost bi gnala || po častni me poti izbrani — Ali ker žene me vroča || ljubezen do vsega človeštva —
Zato tudi nista tako dobra, kakor so drugi. Zlasti poslednji verz ima čisto slabo zarezo, ker prilog »vroča" je v tesni zvezi se samostojnikom »ljubezni".
Moško zarezo na četerti stopinji — hephthemimeres — zametajo novejši nemški učenjaki; morebiti po pravici; mi smo jo rabiili do sedaj »varietatis causa", to seveda samo tako, da ji vstreza, po znanem pravilu, moška zareza na drugi stopinji. Nam se ne glasi slabo naslednji verz:
»Ravno tak6 || pa je molil i sin [| Odisejev dragi".
Pri izglednih latinskih pesnikih jo nahajamo na onih redkih mestih, kjer ni na tretji stopinji moške zareze.
Toliko o spondejih in o zarezi! A vse to še ni dovolj. Da bode šestomer dober, treba tudi, da so daktili, kolikor mogoče, čisti; to je, da je pervi zlog zares dolg, in da sta drugi in tretji zares kratka. Zoper to pravilo greše starejši nemški pesniki, da je groza! Pri njih je res časi: »Kirehthurmknopf" daktil! Izgledov ne navajamo, da ne bode v slovenskem spisu preveč nemščine, kar se nam ne zdi imenitno. Vsak jih lahko najde sam, kolikor jih hoče. Navedimo nekoliko slovenskih;
»Tedaj besedo povzame Gerenjan vitežki Nestor",
„ Tedaj be" — to vendar ne more biti pravi daktil, ker ni, da bi se naglašalo „tedaj".
„Ipak odkrijem vam tudi, da hvale te nisem zaslužil". „Hvale te" se tudi ne more rabiti za daktil, besedica to mora biti, ker je pron. demonstr., naglašena, za to se nemore rabiti za kratko.
Tako tudi v petomeru:
„Ki za človeštvo gojim verno skerbljiv jo vsak čas".
Rekli smo, da daktili naj bodo, kolikor mogoče, čisti. Da bi bili popolnoma čisti, tega ne moremo zahtevati v slovenščini. Skoraj primorani smo časi sestavljati daktile iz treh enozložnih besed, ki so prav za prav enako dolge, tako da bi se tudi lahko brale za „ana-pest;" n. pr,:
„Da si mi pravi zavest: pošten si bil vsikedar!"
Samo paziti je treba na to, da zlog, ki ga rabimo za kratkega, ne bode krepkejše naglašen in povdarjen, nego zlog poleg njega, ki je dolgo merjen.
Kar smo govorili o šestomeru, to velja, samo ob sebi se ume. tudi o petomeru, ki je po krivem dobil to ime. Verz, ki ga imenujemo petomer, je prav za prav šestomer, samo da mu je odpala „teza" na tretji in Šesti stopinji, nadomeščena z odmorom; torej: „Meni se bojni vihar — vedno na uho buči —"
Spominjamo se, da smo brali v neke m slovenskem listu, ki prinaša pesmi samo o posebnih prilikah, n. pr. o novem letu, petomere take, da so imeli tudi v drugi polovici daktile nadomeščene se spon-deji, ali prav za prav s troheji, odkod je ta modrost, to nam je ne-doumno.
Šestomer ima lahko čiste daktile in spondeje in pravilno zarezo (tu govorimo samo o vnanji obliki) a vendar je malo prida, gola proza! Kedor hoče delati dobre verze, treba, da zna tudi skladati stavke in staviti besede; toda dovolj in morebiti še preveč smo govorili o predmetu, ki zanima redko katerega bralca. Sploh teoretični nauki ubogo malo koristijo; kedor se hoče učiti, kako se delajo dobri šestomeri in distihi, naj bere Vergilija, Ovidija. Tibula in Propercija. Da bi nam kedo spisal slovensko epopejo v šestomerih, tega se nam pač ni bati; tudi bi mu ne svetovali — ti časi so minili; — a elegije, pesmi v distihih, ki obsegajo najmnogoverstnejše lirične predmete, žalostne in vesele, dado se dobro pisati tudi v slovenščini, samo znati je treba!	S.
ESEDA O J UGOMERU.
Ker ne smemo upati, da nam bode skoraj čas pripuščal, na tanko pregledati in preiskati ter potem kritično soditi to lepo tragedijo, naj Zvonovi bralci zvedo, kako misli in sodi o njej visoko čislan rojak, na glasu strokovnjak, mož, kateri ima veljavno besedo v vseh stvareh,
ki se tičejo slovenskega jezika in slovstva. Imena njegovega povedati ne sinemo, morebiti ga bistroumni bralec sam ugane. V prijateljskem dopisu nam piše:
— — — Tugomera niste prehvalili: jaz sem ga že dvakrat prečital iu nekoliko besed in fraz prepisal si v slovar. Zoperne so mi tiste „ij"-oblike, kakor veste; ali tukaj jih nisem čutil in uspeh je bil „durchschlagend!" Tragedija ta je na nekaterih mestih, dejal bi, starinsko lepa, klasična. Jaz upam, da še kaj več izpregovorite
o njej, da vas ne bodo.......na sumu imeli. Ker se dejanje verši
berž po devetem stoletji, laglje se odpusti kje kaka starica, čitateljem manj znana; vendar seje nekod predaleč šlo, kar se tega tiče. Tako ima (str. 16.) »kazati" za sagen, kar nam za res ni potrebno; „peči se" sorgen tudi moti in ne bode več proderlo. Staroslov. fu-turum s pomočjo: imeti (str. 29, 102), ali pa hervatski: »blag hče biti" (str. 55) ne zdi se mi pohvale vreden: „unas", bei uns, sega predaleč, tako tudi: „brak" za Ehe (str, 146) in pa: »prelagataj" za Spion. Staroslov. ima »prelagati", ambulare, in odtod: prelagataj, kar bi pred pomenilo Translator, nego Spion, in čemu tudi ?! Nasproti pa ima n. pr. pravi slovenizem: nobednimi (str. 92). »Po" za fur (koristno po oba naroda str. 112) bilo bi lepo, ako bi se pri nas prijelo. »Jadikovaje" (str. 9) mesto: jadikujoč je zoper staro slovnico. Str. 39: »Dostojen mi namestnik v vojvodstvu" dela v en zlog, kar mislim, ne gre; torej »ve" vojvodstvu, če že ne po starem: u. Str. 149 nadvladati z dativom; po serbski bi moral stati aceusativ; starosl. te besede nima. Str. 61 »Slovenin", stoji naglas na nepravem mestu: na posledni strani; »lomeč z rokama", zdi se mi z ozirom na slov. in serb. narodno pesem pogrešno; roke lomeč, lomeč si roke: str. 143 »jaz hvaliti utegnil osodo", izpuščen je: bi: na str. 193 »bode tisoč let vas drgetanje od mnogo vnukov naših", tega jaz ne razumem, če ne pomeni to: Tausend Jahre wird der Schrecken unserer Enkel vor Euch dauern. »Not" za wolan! mislim da je vzeto iz herv. nut.
Nota bene: str. 58 ima dual: ,,o meni sta govorili", prav
tako kakor jaz menim, da mora biti.....Odkod je beseda: »zabrega"
(str. 44) Verlegenheit, je-li Vam znana?
To delo je zares narodno, prav tako osnovano, kakor jaz o Nemcih sodim. Reklo se bode, da je »Tendenzstiick". Ako bi v Rusiji izišla taka knjiga, imela bi nekaj zgodovinske pomenljivosti.
Tudi vi, gospod, — »ni fallor" — bili ste nekedaj Tugomer, kakoršen je iz početka bil; a zdaj upam, da ste takšen, kakoršen je bil po osodnem nemškem gostovanji.
Jaz sem bil vsegdar Mestislavove misli, torej Batog!.....
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje iu ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in F. Lob.