tÄ :: L. JV*e-''x'^ '• •.;• ■ * v- mi-t l/'-T*- r*' ^ /./ , v Mu' £ v'<» < i *»y * Zgoraj: Nedelja, 28. novembra 1993 v Slovenski hiši. Prvoobhajanci na poti v cerkev Marije Pomagaj. Foto: Jože TOMAŽEVIČ Spodaj: Drugi del proslave v čast Jezusu Kristusu, kralju vesoljstva, v nedeljo, 21. novembra 1993, v dvorani Slovenske hiše. Foto: Marko VOMBERGAR UVODNIK 1 V mednarodnem letu družine ALOJZIJ STARC ^ O mednarodnem letu družine, ki ga bomo v Cerkvi začeli na praznik Svete Družine, 26. decembra 1993, in ga sklenili na isti praznik, 30. decembra w 1994, bomo Slovenci v Argentini osredotočili svoja razmišljanja in Prizadevanja na naše družine. V luči zdravega razuma in božjega razodetja bomo pregledali svetlobo in sence naših družin, osvetljevali vzore in iskali primerna pota. Svetloba in sence slovenskih družin v prostrani Argentini V Argentini ločimo tri slovenske vseljenske tokove: Pryo skupino vselitev od leta 1878 pa do prve svetovne vojne (1914-1 g 18)^ drugo množično vselitev med obema vojnama in tretjo množično vselitev po drugi svetovni vojni. Naše kratko razmišljanje se bo v glavnem osredotočilo na politično inmigracijo, to bo na okrog 2.000 družin. Kdor le malo pozna naše družine, bo prišel do sklepa, daje v njih veliko lepega. Svetloba je vsekakor vidna tako na verskem, narodnem in skupnostnem področju. Na verskem: V številnih družinah najdemo na čast-nem mestu znamenje sv. križa in podobo Marije Poma-gaj. Dnevnei molitev—tudi sv. rožnega venca—povezuje družinske člane z Bogom in med seboj. V družine teden 2a tednom, mesec za mesecem prihaja verski in slovenski tisk. Otroci, na splošno številni, že v zgodnji mladosti spoznavajo troedinega Boga, Marijo, božjo in našo Mater, angela varuha, pomembnost molitve, sv. maše, sv. zakramentov in vsega, kar vero približuje in osrečuje mlada srca in vse družinske člane. Na narodnem področju je v številnih družinah močna navest, da so njihove korenine v deželi pod mogočnim Uiglavom. Slovenska beseda je pri številnih otrocih prva eseda. To seveda ne ovira otrok v argentinskih šolah. 0 nekaj mesecih so neredki prvi v znanju. Tudi na skupnostnem področju je veliko zdravega, ako nekaj lepega je naše vsakoletno romanje v Lujän. oliko spodbude nudijo naša verska občestva ob cer-venih praznikih. Kako lepo je pri naših svetih mašah in svetih urah. Koliko občudovanja vredne zavzetosti je za naše Domove, za naš šole, za naš tisk in še in še. Ob gledanju svetlobe pa ne moremo prezreti sence: versko, narodno in skupnostno oddaljenost nekaterih. Najhuje je versko oddaljevanje. Verska brezbrižnost ras,e tudi v nekaterih naših družinah, ali še bolj točno, rTled nekaterimi člani naših družin. Pred časom sem recal nekdanjega učenca v naših šolah. Po nekaj bese- dah mi je začel pripovedovati, da so sedaj drugi časi, da ni časa ne za molitev ne za sv. mašo ne za sv. zakramente. Hudo je tudi narodno oddaljevanje. Kdor pozabi na korenine, oropa samega sebe mnogo osrečujočega. Že večkrat sem doživel, da sta se odrasla fant ali dekle jezila na svoje starše, ker ju niso naučili slovenske besede. Tudi v narodno mešanih družinah so navadno večji problemi. Marsikateri mi je že potožil: Saj se razumeva! Če bi se pa ponovno odločal, bi se odločil drugače. Težave se znatno povečajo, če sozakonec ni veren. Njegovo gledanje na življenje je čisto .drugačno. Za številne pa je usodno tudi oddaljevanje od skupnostno!. Skupnost, naši domovi, naše prireditve, naše vse je povečana družina. Oddaljenost od nje pa je oropanje mnogo lepega. Kako kruto je oddaljevanje, pokažejo težki trenutki: bolezen, preizkušnje, smrt. Ni čudno, da je škof Gregorij Rožman dejal ob začetku našega življenja v novem svetu: Gorje samemu! Tehtanje svetlobe in senc v naših družinah pa jasno kot beli dan pokaže, da je svetloba znatno bolj vidna. Igor Senčar, eden izmed urednikov mesečnika ,,Tre-tji dan“, ki je bil v februarju 1992 kot bister opazovalec med nami, je v majski številki napisal članek, .Oddaljena bližina“ s podnaslovom „Srečavanja z drugačno Slovenijo“. V članku med drugim piše: „V Argentini sem spoznal temelje, na katerih je ta skupnost zgrajena: Zvestoba veri, slovenstvu in družini... Družina je tretji temelj, na katerem stoji slovenska skupnost v Argentini. Vse družine so zelo številne, tako da so štirje otroci za mizo pri nedeljskem kosilu kar majhno število. Seveda je za preživetje velike družine potrebno dosti odrekanja, še zlasti zato, ker so žene ponavadi doma, kjer skrbijo za dom in vzgojo otrok. Odrekanje pa je možno le na podlagi trdne vere v smisel pravilnosti inv poklicanost na takšno pot. Prav trdna vera omogoča argentinskim Slovencem takšno življenje, ki je v bistvu plavanje proti toku sodobne potrošniške in desakralizirane družbe.“ Z Igorjem Senčarjem pa soglašajo tudi številni drugi obiskovalci. Pisatelj Alojz Rebula je po svojem obisku v letu 1992 zapisal: „Vračam se presunjen nad kvaliteto vašega slovenstva in vašega krščanstva. Po vaši zvestobi in požrtvovalnosti se moramo samo zgledovati. Kot manjšinec, ki dejansko živim sredi umiranja slovenstva in krščanstva, znam to, kar sem videl, še posebej ceniti. Argentinski Sloveniji morem želeti samo, da bi nam tudi vdrugem rodu ostala vzorzvestobe vrednoti, tako narodni kakor verski." II. Svetli vzori v temi, v megli sedanjega časa Naše družine na južni polobli ob Srebrni reki naj bi se v mednarodnem letu družine še bolj zavestno zgledovale po sveti nazareški Družini kot je v Apostolskem pismu o družini zapisal papež Janez Pavel II. „Ta sveta družina, tako je dejal sveti oče, edinstvena na vsem svetu, je živela nepoznana in v tihoti majhnega kraja v Palestini. Doživljala je prizkušnje: revščino, preganjanje in izgnanstvo; neprimerljivo in na vzvišen način je poveličevala Boga. Ta družina ne bo odrekla svoje pomoči krščanskim družinam, še več, stala bo ob strani vsem družinam nasvetu: pri zvestobi vsakdanjim dolžnostim, pri prenašanju zaskrbljenosti in stisk življenja, pri velikodušni odprtosti za potrebe drugih, pri verskem spolnjevanju božjega načrta njih samih.“ Naše družine naj bi v mednarodnem letu družine prihajale do vedno jas-nejšezavesti, daje vsaka krščanska družina „Cerkev v malem“, „domača Cerkev“, „domače svetišče“. Družina pa je zato Cerkev v malem, ker: posreduje življenje, ker je prostor vzgoje in oblikovanja, ker je znamenje odrešenjskega poslanstva, ker svoje služenje Cerkvi in svetu uresničuje skupno občestveno, ker gradi božje kraljestvo v sodobnem svetu s tistimi vsakdanjimi stvarnostmi, ki zadevajo in označujejo njen poseben življenjski položaj, ker je znamenje ljubezni, ker vse odrešenjsko bogastvo posreduje dalje. „Družina—tako je zatrdil 2. vatikanski cerkveni zbor — naj od svojega duhovnega bogastva velikodušno deli drugim družinam. Zato bo krščanska družina, izvirajoča iz zakona, ki je podoba in deležnost pri ljubezenski zvezi med Kristusom in Cerkvijo, vsem odkrivala živo Odrešenikovo navzočnost v svetu in pristno naravo Cerkve, in sicer tako z ljubeznijo zakoncev, z njuno velikodušno rodovitnostjo, enotnostjo in zvestobo, kakortudi z ljubečim medsebojnim sodelovanjem vseh družinskih članov“ (CS 48). Na podlagi rečenega je krščanska družina kot „domača Cerkev“: 1. občestvo, ki veruje in evangelizira, 2. občestvo v pogovoru z Bogom, 3. občestvo v službi ljudem. 1. Krščanska družina kot občestvo, ki veruje in evangelizira. S tem, ko družina posluša, sprejema in zaupljivo oznanja božjo besedo, izvršuje svoje učiteljsko poslanstvo. Družina je kraj, kjer zakonca rasteta v veri, in kjer starši evangelij izročajo svojim otrokom. Družina je dolžna evangelizirati in katehizirati posebno še danes, ker je tako razširjena nevera in je tako očitna moralna pokvarjenost. Vera in oznanjevalno poslanstvo krščanske družine morata biti prepojena z misijonskim duhom. Družina opravlja svoje misijonsko poslanstvo znotraj in zunaj sebe. Znotraj družine prihaja do izraza pričevanje takrat, če kateri hoče od članov ne živi dosledno po veri ali jo celo zavrača. Navzven pa se odraža misijonsko poslanstvo, ko je družina sijoče se znamenje Kristusove navzočnosti tudi za tiste, ki so daleč ali vere sploh še niso spoznali. Vse to pomeni, da mora družina biti odprta za apostolske in misijonske poklice. 2. Krščanska družina kot občestvo v pogovoru z Bogom. V Bogu najdejo krščanske družine temelj svojemu življenju. K njemu se dnevno obračamo v molitvi, v darovanju svojega življenja. Njega častijo in prosijo ter se mu zahvaljujejo v zasebni in skupni molitvi. Bogu in Devici Mariji, božji in naši Materi, se posvečajo. V središču družinskega življenja je nedeljska sv. maša, po možnosti pa tudi kdaj med tednom, na primer za prve petke in prve sobote, ob godovih, domačih praznikih. 3. Krščanska družina kot skupnost v službi človeka. Razen učiteljskega in duhovniškega poslanstva prihaja v Cerkvi in „domači Cerkvi“ — družini do izraza tudi kraljevsko poslanstvo. Kristus izvršuje svojo kraljevsko oblast s služenjem. Po tem Kristusovem vzoru je tudi kraljevsko poslanstvo družine poslanstvo služenja in sicer: služenje drug drugemu znotraj družine in služenje človeku zunaj družine. V tem služenju družina pazi na služenje članom družine z razumevanjem, dobroto in prijetnim pogovorom; z gojitvijo prijaznosti in uslužnosti do vsakega človeka. To so v glavnih potezah svetli vzori krščanske družine v temi in megli sedanjega časa, pa tudi, hvala Bogu, v zarji številnih družin. III. Kako priti do vedno bolj idealne krščanske družine? Pot do uresničenja vedno bolj krščanske družine je težka in dolgotrajna. Težka, kerje toliko ovir, dolgotrajna, ker traja vse življenje. Tu navedimo le nekaj osnovnih napotkov, ki naj bodo v mednarodnem letu družine vsem našim družinam, mladim in starejšim, svetle luči. Prva svetla luč naj bo poglobljeno krščansko gledanje na zakrament sv. zakona in na družino, ki je ,.domača Cerkev“, v kateri naj Jezus uči, posvečuje in Druga svetla luč naj bo skrbna priprava na zakon, ripravo na zakon, tako poudarja Apostolsko pismo Janeza Pavla II. O družini, je treba umevati in izvajati kot stalen proces. V glavnem obsega tri stopnje: daljno, bližnjo in neposredno pripravo. Daljna priprava se začenja že v otroških letih z modro ružinsko vzgojo, ki stremi za tem, da bi otroke vodila k odkrivanju samih sebe kot ljudi z bogatim in mnogoplast-nim duševnim življenjem in kot posebnih osebnosti z njim lastnimi in dobrimi stranmi in slabostmi. To je doba, o v otrocih prebujamo smisel za vsako prisotno človeško vrednoto v medsebojnih in družbenih odnosih. To je velikega pomenaza oblikovanje značaja, za obvladovanje samega sebe, za pravilno uporabljanje lastnih nagnjenj, za način, kako gledamo na osebe drugega spola in se z njimi srečujemo, in podobno. Razen tega je nujno po-rebna klena duhovna in katehetska vzgoja in izobrazba, 'zna prikazati resnično poklicanost in poslanstvo zakona, ne cla bi pri tem izključevala možnost popolne podaritve samega sebe Bogu v duhovniškem ali redovniškem življenju. Na tej podlagi se potem nadaljuje bližnja priprava, sebuje naj podrobnejšo pripravo na zakrament, pripravo, ki pomeni tako rekoč novo odkrivanje zakramentov. el|giozna vzgoja mora biti dopolnjevana s pripravo na življenje v dvoje. Končno ne sme biti zanemarjena priprava na družinski apostolat, na bratsko sodelovanje z1 drugimi družinami, katerih cilj je človeški in krščanski blagor družine. Neposredna priprava na obhajanje zakramenta sv. zakona v zadnjih mesecih in tednih pred poroko naj podeli nekako nov smisel in novo vsebino njunemu človeškemu in krščanskemu življenju. Tretja sveta luč naj bo stalno prizadevanje za človeško in krščansko življenje zakoncev in družinskih članov. Stalno prizadevanje za razumevanje in ljubezen, dnevni pogovor družinskih članov, redno molitveno življenje, saj pravi pregovor: Družina, ki moli, ostane združena, združena med seboj in združena z Bogom. Četrta svetla luč naj bo prava uporaba sredstev družbenega obveščanja; tisk, radio in televizija so lahko graditelji vernih družin, lahko pa tudi grobarji. Pavel VI. je dejal: „Znano je, da imajo družbena občila zelo globok vpliv na uporabnike na čustvenem, razumskem, nravnem in religioznem področju“, zlasti na mladostnike. Peta svetla luč krščanskih družin naj bo prijateljstvo z drugimi krščanskimi družinami, z našimi krajevnimi verskimi občestvi in z vsemi našimi rojaki in prijatelji po obširni Argentini, z rojaki po svetu in z vernimi v domovini... Papež Janez Pavel II. je v Apostolskem pismu o družini zaklical: „Družina, postani, kar si!“ Naj bi tudi naše družine v mednarodnem letu družine postale „domača Cerkev“! Stvarnost in upanje MARKO KREMŽAR og je edini, ki daje rast, a vsee-K no hoče našega sodelovanja, opozarja sv. Pavel v pismu Ko-rinčanom (1 Kor 3, 6-9). V mislih ima Cerkev, katere udje naj nenehoma gradimo na trdnem temelju, kije Kristus. On, ki je pri delu za naše odrešenje opravil vse brez človeške pomoči, hoče, da z njim sodelujemo. V vsakdanjem življenju je zahteva Boga, naj prvo opravi vsak sam svojo dolžnost v mejah darov, ki mu jih je podaril. On, ki nas je ustvaril, nas nikdar ne zapusti, a hoče, da prejete zmožnosti in zaupano nam stvarstvo uporabljamo po svojih najboljših močeh. Kadar pa na meji lastnih sil zaprosimo: Gospod, podpiraj delo naših rok (Ps 90, 17), nas usliši. Slovenski pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, povzema gornjo misel in nam je lahko novoletno geslo. Pričetek leta je, kot vsak pričetek, čas upanja in načrtov. Vendar nas pred novim letom neizogibno čaka: zaključek starega. Ni mogoče kovati novih načrtov pa pozabljati na stare obveznosti in dolgove. Konec leta je čas obračuna. Osrednje vprašanje notranje človekove bilance je, do kake mere je uporabljal svoje talente v skladu s tem, kar si je zastavil kot življenjski cilj, iz kakšnega realnega stanja naj gleda in gradi prihodnost. Kristjan pa naj bi ta čas razmišljal tudi o sodelovanju. Kako naj v bodoče zvesteje sodeluje s Kristusom pri širjenju njegovega kraljestva, in kako uporablja prejete naravne darove v skladu z njihovim namenom, sebi in bližnjemu v korist, da bo pri delu upravičen prositi Stvarnikove pomoči? Kristjani vemo, da sta narava in nad narava ena sama stvarnost. Zato sta naše delo in sodelovanje hkrati del naravnega in odrešenjskega božjega načrta. Z drugimi besedami, kadar posvečamo Bogu svoje dobro opravljeno vsakdanje, poklicno delo, ki je namenjeno osebni in občestveni blaginji, je to tudi sodelovanje, ki ga od nas pričakuje Odrešenik. Ce drži gornje razmišljanje za sleherno osebo, velja prav tako za naravna, od Stvarnika hotena občestva, to je za družino in za narod. Uspehi in porazi, načrti in upanje so del osebnega doživljanja, a ker smo poklicani, da rastemo v družbi, neizogibno širimo svojo srečo in nesrečo tudi na druge, z njimi sodelujemo ali jih oviramo, od njih prejemamo in jemljemo. Osebni in družinski obračun ob koncu leta sta storjena v tihem razmišljanju in dobrohotnem pogovoru. Pregled narodovih uspehovin neuspehov, načrtov in sklepov, odkrita ocena družbene realnosti pa je javna zadeva. Slovenci smo pri naši letošnji bilanci na marsikaj upravičeno ponosni, tu in tam pa lahko tudi malce žalostni nad seboj. Imamo svojo državo, ki jo upravljamo po demokratičnih pravilih. Mednarodna skupnost pričenja razločevati našo identiteto in tisoč let prekinjena državnatradicijase polagoma uveljavlja. A vsebina naše državno politične zgradbe še ni vredna ponosa. Med svobodno izvoljenimi političnimi predstavniki, na primer, prevladujejo taki, ki so nedolgo tega še zavračali demokratično sožitje in se okoriščali s totalitarizmom. Navajeni so, da žive od naroda in ne zanj. Po skoraj pol stoletja komunističnega pranja možganov ne bi smeli biti presenečeni nad takim stanjem. Ljudstva imajo pač predstavnike, kakršne izberejo. Kljub temu pa prisotnost oportunistov in neskesanih nasilnežev pri uveljavljanju tega, kar je ,,res publica", resnične demokrate navdaja s skrbjo. Vendar raste v tem prehodnem času po zavednih in poštenih družinah nov rod. Tu je na mestu upanje. A kot vemo, je upanje hhh ■■■■■■H upravičeno v naravnem redu le, kadar smo pripravljeni zastaviti vse svoje sile, da se izpolni, kar hočemo. Kljub velikemu odstotku krščenih Slovencev mora krščanstvo na novo poganjati sveže veje izpod strašnih razvalin komunističnega sistema. Nikdar ni bilo povsem zamorjeno, a dim enoumja je prikril znake življenja, ki ob vetru svobode pričenjajo brsteti. Katoličani moremo biti ponosni, na primer, na Škofove zavode, na Želim-Ije, na cerkveno šolo v Vipavi, na razne zasnove novegašolstva, vsem pa nam je lahko težko, ko vidimo, da državna šola še vedno uči zgodovinske laži, da učitelji in profesorji pod novimi oblastmi, s staro miselnostjo, širijo med mladino relativizem. Z upravičenim upanjem lahko gledamo rastočo samozavest in pogum še včeraj preganjanega in še vedno marsikje blatenega dela naroda, ko postavlja spominske plošče žrtvam revolucije, ko širi zavest, da živi slovenski rod na zemlji, ki je posvečena z mučeniško krvjo. Zaskrbljeni pa smo, ker sta v domovini gospodarska moč in sila javnih občil v glavnem še vedno v rokah ljudi, ki so že pod starim režimom dokazali, daju znajo pristransko uporabljati v svojo korist. Ni ga menda državljana, ki he bi trdil, da hoče pravno državo. To je razveseljivo. Nerazumljivo malo pa je bilo storjenega, da bi imela mlada republika nepristranske sodnike in da bi bili izničeni zakoni, ki jih je postavila brezpravna država. Narodna zavest, ki so jo uničevali desetletja, je pri mnogih močna in živa. V veliki meri pa se je posrečilo nekdanjim oblastnikom zabrisati med ljudstvom smisel za žrtve, brez kate- re9a narod ne bo kos preizkušnjam, ki ga. čakajo. . . Znak notranjega napredka je, da je iskanje in širjenje resnice v Sloveniji dovoljeno, a laž je še vedno na častnem mestu v naši javnosti. O pravici je vedno več govora, a krivice ostajajo v veliki meri neporavnane. Počasi, nerazumljivo počasi, izginjajo kipi in simboli iz dobe, ko so med nami nasilno uvajali internacionalno utopijo. Nekaterih njenih žrtev se del slovenske javnosti že spominja. Drugi pa, na primer, krivično sojeni kot škof Rožman, general Rupnik, polkovnik Peterlin, predsednika Basaj in Krek ter ostala nepregledna vrsta ro-jakov, ki so jim,,ljudskasodišča" jemala življenje, dobro ime in svobodo, mnogi Padli in pobiti, begunci nasilno oropani domovine, izgnanci pomrli na tujem 'er skrite nekrvave žrtve revolucije na slovenskih tleh, vsi ti še nimajo ne mesta ne spomina v mejah naše države. Govori se o spravi, a pravico enačijo zrevanšizmom. Lipasprave je Jlaposajena, atudi oskrunjena. Mnogi ze javno priznavajo, da je bila revolu-c'ia, kijojezanetilakomunističnapartija med nami, za narod uničujoča; a jo jub temu enačijo z bojem za svobo- *iste Pa, ki so spoznali bistvo komunizma že pred pol stoletja in se emu uprli, še vedno krivično prikazu-Jej° kot okupatorjeve sodelavce. Razveseljivo je, da smo se po sto-etjih brezbrižnosti le spomnili zmagovitih slovenskih bojev proti Turkom. ezko pa nam je ob misli, da potrebujmo Slovenci toliko časa, prednp spoznamo svojo lastno preteklost in Počnemo črpati iz nje ponos. Človek se vpraša, koliko časa bo moralo Preteči, predno se bo naš narod pričel avedati, da je bil eden prvih v Evropi, 1 se je politično in vojaško uprl vdoru komunizma. , Zasebna lastnina je priznana, a orje v preteklosti kradel iz družbe-ih žepov, ostaja še vedno bogat in Poštovan. Totalitarizma je konec, a malokdo se upa glasno obsoditi bivši sistem in njegove posledice. Afere motijo ljudstvo, ne ker jih nihče ne azkrije do konca, temveč ker bi njih azciščenje zahtevalo razmišljanja in Prevrednotenja starih mitov. Pome-anje pocj preprogo se zdi mnogim Politična modrost. Tudi o svetosti življenja je bilo ve-' 0 rečenega, a za večino pojem vetosti izgublja svoj večnostni po- men. Življenje je na videz cenjeno, v resnici pa ga le malo Slovencev res spoštuje. Več kot vojna in revolucijaali katerikoli sovražnik pomore Slovencev leto za letom njih matere, ob soglasju očetov in s pomočjo zdravnikov, pod varstvom slovenskega zakona. Sloveniji obetajo lepo prihodnost. Vendar nas lahko upravičeno skrbi, ker po dosedanji poti, v nekaj desetletjih ne bo več Slovenca, ki naj bi živel v čudoviti deželi na sončni strani Alp. Ko najglasnejši narodnjaki očitajoče gledajo na nekaj tisoč beguncev iz juga, pozabljajo, da našega naroda ne ogroža njihova naselitev, marveč praznina, ki jo že pol stoletja na vse mogoče načina ustvarjamo na naši zemlji Slovenci sami. O čiščenju okolja, vode in zraka, kar je ena od prvenstvenih nalog človeštva, je precej govora. Potreba . čiščenja jezika, ki je za naš narodni obstoj življenjskega pomena, pa se zdi, da še ni prodrla v slovensko zavest. Jezik smo stoletja gojili in ostajali živi. Kdaj ga bomo spet očistili tuje navlake? Načrti in obljube, storjene v preteklem letu, vzbujajo upanje, njih izvajanje pa navdaja z zaskrbljenostjo. Kljub težki realnosti pa je vendar še razlog za zdrav optimizem, kajti vemo, da je življenje močnejše od smrti in resnica bolj trdoživa od laži. In del naroda, ki živi bodisi ob robu bodisi raztresen zunaj naše države, kot posamezniki ali v skupnostih Slovenije v svetu? Tudi mi si moramo izprašati vest in zarisati načrte v skladu s stvarnostjo. Z veseljem in zadovoljstvom gledamo na to, kaj je bilo v preteklosti storjenega na krščanskih in slovenskih temeljih daleč od domovine. Skupnost je rasla in gradila iz zvestobe do naroda, do žrtev revolucije in z zaupanjem v božjo pomoč. A priznati moramo, da ni več vse tako kot naj bi bilo. Med nas je vdrl val materializma, kateremu se je desetletja slovensko zdomstvo uspešno upiralo. Danes je naša skupnost v marsikaterem pogledu revnejšakot takrat, ko smo jo pričeli graditi z golimi rokami, z navdušenejm in brez pare v žepu. Ni daleč čas, ko smo delali drug ob drugem, da bi posredovali vrednote mladim, da bi sami lažje vztrajal izvesti rodu in Bogu. Nismo si upali misliti, da bomo dočakali razpad komunističnega sistema v domovini, a verovali smo, da nekoč bo. V tem upanju smo živeli in vzgajali nove rodove. Dočakali smo. Podrli so se umetni zidovi, ki so nas ločili od domovine. In zdaj, ko je možnost medsebojnega vpliva večja, se zdi, da med nami upada prisotnost vrednot, ki so nas družile vso dobo nasilnega zdomstva. Potrebabokrepkegadela, dapovršna zunanjost ne izpodrine notranje trd- Ura oddiha na Bledu. Foto: Lojze REZELJ f nosti, ki je pogoj samostojnega življenja. Kdor ne živi iz lastnih prepričanj za svoje vrednote, kdor pričenja delati le, da se razkazuje drugim, pa četudi so to dobrohotni prijatelji, preneha biti samostojna oseba, subjekt v družbi. Še je v zdomstvu požrtvovalnih javnih delavcev, tudi iz mlajših rodov. A lahko je opaziti, kako mnogi beže pred vsako odgovornostjo v skupnosti. In niso redki, ki se boje celo odgovornosti ustanoviti družino. Tudi v diaspori bo potrebno vedno znova pričenjati pri temeljih. Po naših družinah, v zdomstvu kakor v očetnjavi, se bije boj za časno in večno srečo otrok, pa tudi za obstoj slovenstva. Ni iskati drugje razlogov za rast ali za upadanje samozavesti, zvestobe, velikodušnosti in požrtvovalnosti. Te vzklijejo, vzbrste ali pašo poteptane v vsaki družini posebej. Zavest poslanstva v narodu je skozi desetletjanagibalazdomsko skupnost, da se je zavzeto poglabljala v resničnost svoje zgodovine in v globino katoliške vere. Zdaj niso redki, ki mislijo, da je prešla odgovornost za narodovo rast na ustanove slovenske republike. Usodna zmotal Ustanove lahko dajo življenju oporo, a ga same nimajo in ga zato ne morejo posredovati. Življenje je oseben dar, ki nalaga osebne dolžnosti in naloge. Gojiti gaje treba v sebi, da lahko pomagamo drugim in ga predajamo iz roda v rod. Skušnjava udobne, vase usmerjene pasivnosti predstavlja danes za Slovenijo v svetu verjetno najtežjo preskušnjo. Kljub temu velika večina Slovencev, ki nismo zapustili domovine prostovoljno, ohranja zvestobo svojemu narodu ter znanim in neznanim žrtvam revolucije. Nastopil pa je čas, ko smo dolžni zvestobo tudi rojakom, ki delajo vdomovini na različnih področjih narodnega občestva za poživitev slovenstva in za poglobitev krščanstva. Gre za zavestno usklajanje skupnih naporov. Razveseljivo je, da se mnogi vračajo iz diaspore v domovino, da bi se naužili slovenstva ali celo ostali na domačih tleh. A marsikdo je ob povratku z grenkobo opazil, da rojaki ne vedo, kaj početi z njim. Dobrodošlisov ozkem krogu sorodnikov in prijateljev, drugih ne zanimajo. Za večino smo zdomci že odpisani. Le malokdo v Sloveniji pomisli, da je ta dežela očetnjava tudi izseljencev in njih potomcev ter da bi moral biti maloštevilnemu narodu vsak zaveden ud dragocen. Kogar so doma sprejeli kottujca.se po povratku zapre vase. Težko ga je prepričati, daje Slovenija v svetu še vedno ne le možnost, temveč nujnost, če hoče naš narod preživeti, in da ima njegovo sodelovanje v tej tretji Sloveniji globok in trajen smisel. Prišel bo čas, ko bo postalo jasno vsem zavednim Slovencem na tej in na oni strani meja. Bog daj, da ne bi bilo prepozno. Kot maloštevilen narod ne smemo posnemati držav, ki izseljence kratko malo odpisujejo. Tako mišljenje kaže na družbeno kratkovidnost in na pomanjkanje vzajemnosti, ki sta za nas Slovence lahko usodni. Narod v svoji državi more in mora črpati dodatnega kisika, za polnejše življenje, iz žarišč svetovne kulture skozi slovenska pljuča na Primorskem, Goriškem, Koroškem pa tudi v zdomstvu. Tisti pa, ki ne živimo v mejah slovenske države, potrebujemo živega stika ter obojestranskega pretakanja oseb in idej z matično domovino. Smo del istega narodnega organizma. Slovenska maloštevilnost ni oviraza našo potencialno univerzalnost. Nepremostljiva ovira naši rasti pa je lahko ozkosrčna zaverovanost posameznih delov vase. Drug drugemu smo potrebni. Izolacija kateregakoli dela slovenskega občestva pomeni — samomor. Zadnje čase razpolagamo Slovenci v domovini in po svetu z večjimi političnimi in gospodarsimi sredstvi kakor kdajkoli v zgodovini. A malokdaj smo bili v taki nevarnosti za obstoj, na svojih tleh in na tujih tleh, kakor v dobi, ki se je že pričela. Samostojna država sama na sebi ne more zagotoviti slovenske rasti in preživetja. Slovenski narod je naša razširjena družina; naša je z vsemi krepostmi in z napakami. Dolžni smo ji ljubezen in pomoč. Čim bolj senčna je slika slovenske realnosti, večja je dolžnost, da sodelujemo pri nalogah, ki čakajo zavedne rojake, kjerkoli po svetu. A ne bodimo črnogledi. Kot že tolikokrat nas mora rešiti zavest, da se delo za Gospodov vinograd, za slovenski vrt, za lastni dom ter za osebno srečo steka v en sam napor. To je napor sodelovanja z Odrešenikom in oskrbovanja zaupanih nam dobrin in vrednot. Vzdržali bomo kot kristjani, in ostali kot narod, z božjo pomočjo. Vendar bi zaman čakali nato pomoč, če ne postajamo s srcem in voljo vsak dan bolj božji sodelavci. To je konkreten 'delavni načrt ne le za prihodnje leto, temveč do konca naših dni ter do konca časov. e ZAMOLČANA RESNICA Kdor ne pozna zgodovine Škofovih zavodov, bi ob branju gornje spominske plošče upravičeno sklepal, da je bilo po ,,osvoboditvi“ konec njihove zlorabe. In vendar je bilo prav na tem prostoru največje zbirno taborišče razoroženih domobrancev in drugih rojakov, ki niso sprejemali komunistične revolucije, terza večino od njih tudi zadnja Postaja na poti v smrt. Škofove zavode so uporabljali komunisti po re-Vo,uciji kot zapore in mučilnice; za njihovimi zidovi je pod partijsko upravo yeč tisoč slovenskih mož in zena' fantov in deklet trpelo ln mnogi med njimi so dobesedno pomrli od lakote, y *ato plošča, taka kot je, služi bolj prikrivanju kot odkrivanju zgodovinskih dejstev. Polresnica je bila vedno najbolj priljubljena oblika komunističnih laži. In koliko je po Sloveniji še vedno podobnih ,.zgodovinskih" spomenikov in knjig! Ni čudno, če ljudje še vedno verjamejo v „osvobodilno fronto" in njene „heroje", čeprav so pobili ti več Slovencev kot vsi trije okupatorji skupaj! Resnica vas bo osvobodila... Škofovi zavodi so bili vrnjeni svojemu prvotnemu namenu šele po 52 letih zlorabe. Plošča kliče po dopolnilu, kjer bo predstavljena vsa njihova zgodovina, od ustanovitve pa do danes. / "’StAVP! \ If.tMO V <- NiMŽrtve morajo biti!") Kaj skrivajo v sebi današnja gesla? • „REVANŠIZEM!" Ta očitek je ena najbolj nesramnih (— brez sramu) iznajdb v času po enoumju. Prehod iz ncdemokracije v demokracijo se je izvršil tako žametno, da se revolucijskim izvajalcem popol- nega revanšizma po koncu vojne in njihovim dedičem ni skrivil niti las. Sedaj očitajo enak greh svojim žrtvam, kar je cinizem brez primere. Namen te igre je kajpada jasen: že vnaprej se zavarovati pred pravičnimi sodišči. Kermanipuliranjedoločenihkrogov z resnico ne vodi nikamor, je upravičena zahteva mnogih Slovencev, da naj nepristranska sodišča ugotovijo povzročitelje polpreteklih krivic in zločinov — tako bo narod vedel, kdo je kdo in kaj je kaj. Tudi ta zahteva je jasna: v enoumju so večino odločujočih mest na vseh odsekih družbe zasedali ljudje, ki so šli v korak z nedemokratično oblastjo. Zahtevati, naj na vseh družbenih sektorjih odloča predvsem neodvisna stroka, je isto kot zahtevati, da vsa odločilna mesta spet zasedejo (kolikor jih še ne) isti ljudje, ki so nas osrečevali že 45 let. Želijo nas še naprej. Najbrž na veke vekov. Ali kakor smo lahko brali: „...zimzelen politična imena, ki sc skozi čas vlečejo kot razkuhani špageti iz italijanskega /mafijskega/ lonca)" (Markeš). Strokovnost ja, a ne samo ta in tudi ne najprej ta: najprej poštenost. Vsakomur, ki je v preteklosti dokazal, da si je s poštenostjo navzkriž, naj bo dohod do višjih mest v upravljanju družbe za-branjen. Brez poštenosti nam je vsem skupaj pot v boljši jutri zaprta. Nevidne tovarne v ozadju naj pa kar še naprej producirajo zajava-joča gesla. Z rastjo naše demokracije postajajo ta vsak dan bolj prazne pleve. (Družina) _ blo* Vropa živela brezskrbno, brez pro-m()mov je proizvajala in bogatela. Zdaj bjt-ra acnadoma gledati proti vzhodu in enkV f 0 tcm'Rar se tam dogaja, da sc ßa]/a vse ne zgrudi nanjo. Ob vojni na nila nU SC evroPs*m°^nC8a 50 v tis-W Času mislili nc- eosT Sl° Venski m ju-goslovanski komu_ S. Kavčič)0 Ve"1!! nP''' uvug. Vendar sc nurat sPrcmcmbe mso posrečite. Na Vdr,k0SlOVaŠko 50 vin 1 SO,vjctski vojaki, v Jugoslaviji pašo štiri l972)P°;Cm (i°scni milj, odstranili vse Kem bolj svobo-oom^clnc komunisti01^ sc jc s tem P; Padanje komuni ma samo zakrilo, Pa Preprečilo. Pot navzdol sc je nadaljevala. Da je v komunističnih deželah prišlo do sprememb, je zasluga Gorbačova, čeprav so mu kmalu vajeti ušle iz rok in so sc stvari razpletle veliko huje, kot jc pričakoval. On je upal, da bo uspel komunizem popraviti, da bo lahko obstajal še naprej. Vendar mu je treba priznati, da ni posegel po vojaškem nasilju, kot jc to storil dobrih dvajset let poprej Brožnjov, ko je vdrl na Češkoslovaško. Komunisti so sc torej odločili, da bodo odšli z oblasti, vendar pa so si skušali dobro zavaro va ti hrbet. Zato so naredili vse, da bi v novih razmerah lahko še naprej obstajali. Še več, da bi v demokraciji, ki so jo skoraj pol stoletja zaničevali in preprečevali, naenkrat izkoristili vse njene prednosti v svojo korist. Demokracija zahteva poštenje, znanje in sposobnost Demokracijo lahko primerjamo svobod ni tekmovalni igri, kjer imajo vsi udeleženci enake izhodiščne možnosti. Potem jc odvisno od sposobnosti vsakega igralca, kako zna igrati in zmagovati leto po tem, ko je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo, povezali z njo in bi mogoče danes Slovenija bila še v Jugoslaviji. Ker pa se komunistom v demokratični Sloveniji ni skrivil noben las na glavi, niso imeli nobenega razloga, da bi se obrnili proti svoji domovini. Nova Demosova vlada je gotovo imela zelo težko nalogo, da je izpeljala osamosvojitev Slovenije. To je bil takrat prvi cilj in zato si ni smela delati prehudih sovražnikov doma. Iz tega je mogoče razumeti, zakaj je bil naš prehod v demokracijo tako „mehek", zakaj se tudi nekaterim znanim krivcem in zločin-cemniničhudcga zgodilo. Komunistični sovražnik je bil še zelo močan, zaslombo pa je imel v vsej ostali Jugoslaviji — ali „Srboslaviji", kot smo jo takrat imenovali. Poleg tega pa so bili v koaliciji Demos različne stranke. Ene so bile res zelo protikomunistične. Nekatere pa so bile do komunistov zelo popustljive. Taka je bila predvsem Demokratska stranka, ki je v začetku leta 1992 Demos tudi razbila in omogočila, da si je leva komunistično usmerjena stran spet opomogla. Nerazsodna in škodljiva razcepljenost Dosti napak pa je bilo tudi na desni strani. Kar ljudje mislijo in kako sodijo, je v sodobnem svetu v veliki meri odvisno od radia in televizije. Ta dva ustvarjata javno mnenje. Komunisti so zelo skrbno pazili, da so na radiu in televiziji bili samo njihovi zanesljivi ljudje. Prva Demososva vlada je te ljudi pustila na njihovem mestu in ti isti ljudje še danes oblikujejo javno mnenje v Sloveniji. Podobno velja tudi za večino časopisov. Druga velika, pravzaprav neodpustljiva napaka pa je razcepljenost desnih strank. Dve krščansko usmerjeni stranki nikakor ne moreta priti skupaj. Če pa bi se združili, bi to bila najmočnejša slovenska politična stranka. Ta razdeljenost je mogoče največja sedanja slovenska nesreča, politiki, ki so za to krivi, pa nosijo velikansko politično odgovornost. Ni razloga za prevelike , zaskrbljenosti Kljub vsem težavam sedanjega trenutka pa je treba reči, da v Sloveniji ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Vrnitve v komunizem in v Jugoslavijo ni, čeprav bi nekateri svetovni politiki še vedno hoteli spraviti Jugoslavijo nazaj in skupaj. Pot je samo naprej. Tudi gospodarske težave, ki jih ima Slovenija, niso nič IZ NAŠE KRONIKE Nova mladinska pevska skupina Harmoniae v San Martinu, ki jo vodi Andrej Rezelj, se je prvič predstavila občinstvu v Slovenskem domu 16. oktobra ob gostovanju Tržaškega okteta. Nove slovenske slikarke Helena Klemenc, Tilka Močnik, Adrijana Omahna in Veronika Sparhakl so razstavljale svoja dela v Slovenski hiši 11. novembra pod okriljem SK A. Uvodne besede je spregovoril arh. Marjan Eiletz. tako hudo posebnega. Saj jih ima ves svet, zato ni čudno, da jih ima tudi država, ki je šele včeraj postala samostojna in mora vse na novo urediti v svojem gospodarstvu. Največja težava je sedanja slovenska brezposelnost. Računajo, da je v Sloveniji brezposelnih 13,5%. Toda [ saj jih je tudi v Kanadi okrog 10%, podobno v Italiji in Franciji, v Španiji pa jih je 22% in na Irskem 17%. Zato je treba reči, da položaj v Sloveniji seveda ni takšen, kot bi si ga želeli. Vendar pa tudi j ni nobenega razloga za posebno obu- j pava nje, pač pa za delo, da se bo čimprej I dvignila splošna narodna kultura in moralna zavest. 15. junija 1993 na Žalah. Maša v cerkvi Sv. Duha za vse žrtve. Berilo bere g. Jože Guštin. Foto: MARIJAN Misli k mašnim berilom na nedelje in praznike v januarju Praznik božje matere Marije Sobota, 1. januarja lmo„uMMz:6Bä9207S)'°V " b°Ži6m in °juclovskem mišljenju blagoslov P ekletstvo povzročata ali odrešenje lov Gs^ečo. Klicati Gospodov blagos-"ad nas Pomeni klicati njega sa-delm ■ sam Pohaja k nam. Njegovo in u^anJe se kaže v njegovem varstvu srečo qVU ter v daru pravega miru in rodn? Samo Bo9ie gospodar časov in SVoj č’ zat° mu zaupamo in izročamo svoj čas. n-------- Sjnf' bar'lo: Bog je poslal svojega .rojenega iz žene (Gal 4, 4-7) □re,,, daie Bog prišel med nas in nn „fel našo človeško naravo, smo vsi Jezpos,ali božji posinovljenci. V naš rvVem C3udu Boga kličemo: Oče, ohii,,kCe' V Jezusu smo tudi prejeli sel L 8 Veane9a življenja. Ali ni to vemo? m nalo9a za leto, ki ga začenja- in D^«an-9el^: Našli so Marijo, Jožefa im« i ° ln pez osem dni so mu dali 'me Jezus (Lk 2, 16-21) seio Prv'd dneh Jezusovega življenja nih e*f9°-dil° veliko čudnih in nenavad-raznZaP' TlJdi Jezusova mati Marija ni skrivn 8 3 Vsega' Vendar pa zaradi tiriev °snosti oznanil angelov in pas-in nrDni-fVrgla’ ampak jih je ,,ohranila tudi^mislieva|a vsvojem srcu". Kaj vse Bom 3S čaka v le,u> ki je pred nami! Svetovni dan miru P ra zrn k L® 1- januar P°le9 te9a, da je tovnin ° Je matere Marije, tudi sve-tudi qan miru.je prav, da na ta dan, pa mjr lcer- Poživimo našo molitev za seči i!r*e bozi' dar. Mogoče ga je doki ip erseječloveštvo vbožjem Sinu, Sonv?i°Stal človek in umrl na križu, Sreda ° z Bogom. V Kristusu se taiam^ u Z °detom, v njem torej pos-družTna b^e‘ Znova Postajamo ena besen Mlr se ne razglaša samo z srcu v™1, ie tLJdi obveza. Rodi se v __ ’ Kl ie Premagalo sebičnost, ki Duh Gospodov napolnjuje vso zemljo — On daje rast in sad mladikam Trte -Kristusa Iz Svetega pisma Stare zaveze poznamo lep primer kralja Salomona, ki je Boga prosil za modrost. Ko Sveto pismo našteva darove Svetega Duha, med njimi najde tudi dar modrosti. Modrost je vedno tesno povezana z Bogom, saj Bog ,,z modrostjo vse ureja“. Kakšna je modrost, ki ureja naše življenje? Je to božja modrost? 2. berilo: Naprej nas je določil za posinovljenje po Jezusu (Ef 1, 3-6. 15-18) Koliko je ljudi, ki ob Jezusu ostanejo hladnil V njem ne zaznajo vrednote zase in za svoje življenje. In vendar nas je Bog v njem obdaril in nam vse podaril. Pavel je začutil radost in moč Jezusovega odrešenja, zato hvali Boga in prosi Boga, da bi dal duha modrosti tudi Efežanom. Kajti prava modrost se opira na dvoje: spoznava Boga in odkriva sprejme duha ljubezni, ki živi iz evharistije, zakramenta ljubezni, in medsebojne skupnosti. V evangeliju Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir. 2. nedelja po božiču 2. januar 1. berilo: Božja modrost prebiva v izvoljenem ljudstvu (Sir24,1-2.8-12) upanje, h kateremu nas Bog kliče. Evangelij: Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (Jn 1,1-14) Od Jezusovega rojstva naprej lahko rečemo: Mnogo jih je, ki dosti znajo, dosti jih je, ki mnogo razmišljajo. Toda moder je tisti, ki sprejme Kristusa. Blagor tistim, ki se zanesejo na Boga, ki zaupajo v Jezusa in se dajo voditi Svetemu Duhu. Sprejeti Jezusa in mu zaupati—to je modrost, ki prinaša življenje. Gospodovo razglašenje ali Sveti Trije kralji 6. januar, v Argentini nezapovedan praznik Vsa božja razodetja dosežejo višek v Kristusu, saj je že njegovo rojstvo razglašenje odrešenika. Praznik Gospodovega razglašenja - epifanija pa nas še posebej spominja na dejstvo, da se je Bog modrim in po njih vsemu svetu razodel v človeški podobi. Oznanilo tega praznika je: Bog je za vse ljudi in za vse čase nepogrešljivi in nenadomestljivi odrešenik. Pri nas se ta dan v ljudskem govoru imenuje praznik Sv. Treh kraljev. Izraz trije kralji nam daje bolj nazorno in živo predstavo o daljnih častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli molit novorojenega Boga-človeka. Evangelist Matej imenujete popotnike modre ali mag e. Izraz magi pomeni v Svetem pismu isto kakor astrolog ali vedeževalec. Njihova domovina je bila na Vzhodu (Perzija, Babilonija). V 6. stoletju so začeli te modre imenovati kralje, verjetno pod vplivom 71. psalma, 10. in 11. vrstice. Da so bili prav trije kralji, so sklepali po trojnem daru, ki ga omenja evangelist Matej: zlato, kadilo in mira. Legenda iz 7. stoletja pa ve povedati celo njihova imena.: Melhior, Baltazar, Gašper. Danes bi rekli, da so trije kralji prišli iz misijonskih dežel, zato je praznik Treh kraljev misijonski praznik. Cerkev misli na narode, iz katerih so prišli modri. Iz otroškega koledovanja se je ta dan razvil kot otroški misijonski praznik. 1. berilo: Gospodova slava je zasijala (Iz 60, 1-6) Kristus je luč za vse narode. Bog želi v Cerkvi, novem Jeruzalemu, zbrati in zveličati vse ljudi. Kakšna naj bo ta Cerkev? Kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor: Cerkev, ki nosi v sebi „veselje in upanje, žalost in tesnobo današnjih ljudi" (CS 1), saj je poslana k vsem narodom, da jim prinese luč evangelija. Njena odprtost pomeni tudi njeno obogatitev. Vsako zapirabnje vase, v svoje navade in običaje je samo v škodo posameznika in Cerkve. To so misli, ki se nam ponujajo ob prebiranju današnjega prvega berila. 2. berilo: Zdaj je razodeto, da so pogani sodediči obljube (Ef 3, 2-3a. 5-6) Kristus je prišel razodet božjo ljubezen vsem ljudem. V šoli Svetega Duha se moramo v to resnico vedno bolj poglabljati in usposabljati za Kristusove poslance, saj morajo vsi zvedeti za to veselo novico. Evangelij: Z vzhoda smo se prišli poklonit kralju (Mt 2, 1-12) Bog je modrim z Vzhoda spregovoril s pomočjo pojava neobičajne zvezde na njihovem nebesnem svodu. In modri so ji sledili, medtem ko je postal na božjo besedo že navajeni Izrael gluh in slep za takšna razodetja. Ali ni večkrat tudi s Cerkvijo in verniki podobno? Ali se ne dogaja, da nas morajo večkrat „drugi" spomniti na to, kar je črno na belem zapisano v našem programu in naših knjigah? Otresimo se samozavesti in duhovne lenobe ter vedno iščimo Gospoda! Praznik Jezusovega krsta Nedelja, 9. januarja 1. berilo: Glej, moj služabnik, nad katerim imam veselje (Iz 42,1 -4.6-7) Prerok Izaija se je zazrl v prihodnost in videl Kristusa-človeka kot božjega služabnika. Samemu Bogu je v veselje človek, ki izpolnjuje svoje življenjsko poslanstvo, saj le tako more ta človek biti srečen. A Bog hoče srečnega človeka, ki edini more osrečevati tudi druge. Takšen človek po božji zamisli je predvsem dober in prizanesljiv in zavzet za pravico in za pomoč drugim. 2. berilo: Gospod je Jezusa mazilil s Svetim Duhom (Apd 10, 34-38) Apostoli oznanjajo Tistega, ki je prejel Svetega Duha. Tistega, kije vse ljudi brez razlike naučil, kaj j e pravično, jih spodbudil, da si prizadevajo za mir in resnično svobodo. Jezus je to, kar je oznanjal, tudi izvrševal. Vtem smislu je apostol Peter oblikoval prvo katehezo (veroučno uro), ki jo je imel s Kornelijem, rimskim stotnikom. Evangelij: Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin (Mr 1,6b-11) Z Jezusovim krstom v reki Jordan se razodene njegovo dostojanstvo: On je Očetov ljubljeni Sin in maziljenec s Svetim Duhom. Po Kristusovem krstu in naročilu bodo postali vsi, ki bodo potopljeni v krstno vodo in krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, Jezusovi bratje, Očetovi ljubljeni otroci in tempelj Svetega Duha. Kako preprosto dejanje in kakšen učinek! Po krstu sveta Trojica prebiva v nas in mi smo potopljeni v življenje troedinega Boga. Nikoli se ne bomo dovolj zahvalili za milost svetega Krsta! Župnijska cerkev v Ponikvi, rojstnem kraju škofa Antona Martina Slomška. Foto: Jože TOMAŽEVIČ 2. navadna nedelja 16. januar 1. berilo: Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša (1 Sam 3, 3b-10. 19) Današnja božja beseda nam prikaže način, kako Bog kliče v božjo službo. V evangeliju spremljamo Kristusa, ko kliče apostole, v prvem berilu pa pokliče prvega preroka Samuela. Človek, katerega Bog izbere, da z njim sodeluje, se mora naučiti poslušati božjo besedo. Pomembno je tudi, da zna razločevati božji glas od drugih glasov, ki so večkrat močnejši. Pri tem razločevanju pa imajo svojo vologo tudi drugi — predvsem starši in duhovniki. Tako je pri vsakem duhovnem poklicu. 2. berilo: Naša telesa so Kristusovi udje (1 Kor 6, 13c-15a. 17-20) V novembru rajnih duš Vladimir Kos V teh tristo petinšestdesetih dnevih je nekaj naše bivanjske rasti: v pomlad rodi se, v svetlih dalj odmevih, v poletje rastejo polja moči. V jesen se spremenijo, v pot iz listov, v november rajnih duš s solzo megla. Tedaj sazdnka v cvetje belo-čisto odene mraz adventa, mraz sveta. Sczdnka, sestrica kamelije, s teboj se bomo časa veselili: Brezmadežna slavi svoj god spočetja — naš Bog se njenih genov je usmilil! Iz njih si stkalo celic je imetje za Božič Sina Božjega Srce. Ne samo apostoli in preroki, ampak vsi, ki so postali udje vstalega Kristusa, so posebna božja lastnina in morajo tako na,.svojem telesu" uresničevati in oznanjati velika božja dela, saj ne pripadajo več sebi, ampak so „bivališče svetega Duha". Greh vnaša v človeka tpa tudi v Cerkev, samo eno telo) razdor, s ko p^' Znjanišui6 njegovo evangelj- Evangelij: Prva dva učenca govorita s Jezusom (Jn 1, 35-42) Poklic je sad srečanja s Kristusom, va učenca Janeza Krstnika sta prepoznala v Jezusu iz Nazareta pravega oitelja. Janez Krstnik ju ni navezal nase, ampak je pokazal njega, katerega naj se okleneta. Jezus ju je povabil k sebi in to srečanje je bilo zanju odlo-1 no- Preprosto in iskreno srečanje z Jezusom je dovolj, da predrugači celotno človekovo življenje. 3. navadna nedelja 23. januarja • J-berilo: Ninivljani se spreobrne-10 (Jona 3, 1-5. 10) da p°vabi preroka Jona v Ninive, a Jih povabi k spreobrnjenju. Potreb-°st spreobrnjenja je poudarjena z grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru mve porušene. Ninivljani so spoznali ^ sn°s! Položaja, verovali so Bogu in t spreobrnili. P° človeško rečeno: 'Bog se je „oddahnil", saj v njegovi . travi.n' pogubljati in uničevati, ampak b varjati in reševati. Ali ne preizkušamo zje dobrote in ne zapravljamo drago-nega časa, ko odlašamo s svojim preobrnjenjem in poboljšanjem na za-n,° uro devetintridesetega dne? I- 7' berilo:Podoba tega sveta bo 'ePsa (1 Kor 7, 29-31) sm j:Pozor'l° današnjega 2. berila bi nji.®.1 P°vzeti z besedami našega pes-^g,,. "Do|gost življenja našega je krat-tea , prav zal° ne smemo zapravljati snoh -0 dragocenega časa, da ne bi čac haniem za stvarmi, ki trajajo kratek večnih6dmbiSke9a živl^en*a’ zaPravil' Evangelij: Spokorimo se in veruj-evangeliju (Mr 1, 14-20) rde* rl<0V uvangelij, ki je nekakšna o Ca.n't v tem liturgičnem letu, nam j °n 0 uresničitvi božjega kraljestva v g usu Kristusu, za kar pričujejo nje-d_ ^.bela. Bog je privzel človeško uro, x 'človeške ure mogle kazati božji sov' “°*je kraljestvo je torej s Kristu-im prihodom med nami. Zato ko on r e’ a' umestno nobeno odlašanje. ?Q nicn°sti božjega kraljestva so pred Oljskimi obveznostmi. 4. navadna nedelja 30. januarja 1. berilo: Bog govori po preroku (Mz 18, 15-20) Bog obljubi novega Mojzesa-pre-roka v najbolj vzvišenem pomenu besede. On bo utelešena razlaga Boga. Njega poslušati pomeni poslušati Boga, njega zavračati pomeni zavračati Boga. Zato bo presegel sposobnosti in pooblastila navadnih prerokov. V evangeliju bomo tega preroka spoznali in zvedeli za njegovo ime. 2. berilo: Neomožena nedeljeno skrbizato, kar je Gospodovega (1 Kor 7, 32-35) Ali je Pavel proti zakonskemu stanu? Ne, ampak on živi v luči prihajajočih časov, „ko se ne bodo ženili in ne možile", ter te čase oznanja. Na svojem lastnem primeru pokaže, da neporočenost omogoča bolj nedeljeno privrženost Gospodu. Sicer pa vsakega kliče Bog na njemu lasten način in v vsakem stanu, tudi v svetnem in zakonskem, je mogoče „nedeljeno" služiti Bogu in ljubiti bljižnjega, ker to nista dve poti, ki bi se razhajali. Evangelij: Jezus uči, kakor kdor ima oblast (Mr 1,21-28) Ljudje so v Jezusovem oznanjenju prepoznali „nov nauk", iz katerega odseva samozavest, oblast in doslednost (radikalizem), česar v nauku pismoukov niso zasledili. Zato odslej velja le celovita pripadnost Bogu in nobeno spogledovanje s hudim duhom. V novem človeku ni več prostora za hudobnega duha, pa naj se vsiljuje v še tako vabljivi preobleki. Marija, sveta božja Mati Zdenka Serajnik Z nami, Mati, boš hodila, Mati večnega Boga, vsa dobrotna odvrnila boš od nas napade zla: naše dneve osvetlila z milostmi boš iz neba. Ti rodila si nam Sina, da med nami bo ostal, in njegova nam bližina kažipot je ves svetal; božjega Srca toplina hrani nas, kije naš Kralj. Dano nam IME njegovo je na čelo in v srce — v njem smo bitje čisto novo, prerojeni smo ljudje; vsem z njegovim blagoslovom božji časi se rode. Našli smo, kar smo iskali, našli sveti, božji MIR — in zato naj pesem hvali Večnega in ga slavi; Troedinemu dajali bomo čast do konca dni! Amen. Slom, domačija Slomškovih v Ponikvi. Tu se je rodil Slomšek, knez in škof lavantinski, 26. novembra 1800. Foto: Jože TOMAŽEVIČ Zakaj pojemo pri bogoslužju? EDO ŠKULJ 1. Ker petje ustvarja prazničnost. Sicer je vsako bogoslužje praznik, ker pri vsakem bogoslužju slavimo Kristusa, ki je prav zdaj pri bogoslužju navzoč, slavimo njegovo odrešenjsko delovanje, slavimo Božje odrešenje, kolikor je v nas uresničeno, slavimo Božjo ljubezen, medsebojno povezanost in krščansko upanje. Petje pa že po svoji naravi ustvarja in veča prazničnost in slovesnost. Tako veča prazničnost tudi pri bogoslužju. Nikakor pa seveda ne gre samo za zunanjo slovesnost. Petje ustvarja in veča v verniku tudi notranji praznični pristop k bogoslužnemu dogajanju. 2. Ker petje ustvarja bogoslužni zbor, ki ga sestavljajo verniki zbrani pri bogoslužju iz notranjih nagibovvere in ljubezni ter pri bogoslužnih opravilih notranje in osebno sodelujejo. Petje v veliki meri pomaga pri ustvarjanju potrebnega ozračja notranje povezanosti, saj glasba sega globlje v srce kot beseda. Zato petje tako močno združuje in notranje povezuje ljudi. Ker ima pri bogoslužju to združevalno moč, ustvarja petje potrebno edinost, notranjo povezanost, to pomeni, da ustvarja ali vsaj pomaga ustvarjati bogoslužni zbor. Ko pojemo, preraščamo in premagujemo svojo zaprtost in osamljenost, ker s petjem izražamo in posredujemo svoje notranje razpoloženje drugim, obenem pa rastemo in zorimo v sprejemanju drugih. 3. Ker nam petje pomaga k intuitivnemu spoznavanju skrivnosti našega odrešenja, k intuitivnemu spoznavanju nadnaravnih stvarnosti. Tu gre za spoznanje, ki ni samo pojmovno, razumsko, temveč gre za spoznanje, pri katerem so dejavne vse človekove duhovne sposobnosti. 4. Ker je s petjem bogoslužje bolj učinkovito. Odličnosti in pomembnosti petja pri bogoslužju se moremo zavedati le, če smo dojeli, kaj je bogoslužje. Zato nam je vzporedno s pospeševajem petja nadvse potrebna poglobljena liturgična izobrazba in vzgoja, ki naj naspredvsem uvaja v notranje vsebinsko bogastvo bogoslužja, v bogastvo odrešenjskega dogajanja v bogoslužju. Trije svetniki v januarju Sveti Pavel Puščavnik -15. januar „Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika" je naslov najstarejšemu poročilu o tem svetniku. Napisal gaje sv. Hieronim kakšnih 30 let po svetnikovi smrti. Po rodnem kraju se Pavel imenuje Tebanski, ker je bil rojen v okolici Teb, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta. Bilje sin premožnih staršev, ki so mu omogočili izobrazbo. V zgodnji mladosti je doživel strahote Decijevega preganjanja kristjanov. Mladega Pavla je odbrala božja previdnost za nekaj posebnega, zato ga je varovala in skrbno vodila, ko je bežal v puščavo. Nekaj časa je taval po njej, piše Hieronim, da se vrne, brž ko bo zvedel, da je preganjanje ponehalo. Končno je našel ob vznožju skalne gore votlino, zaslonjeno z velikim kamnom. Iz skalne razpoke je rasla visoka dateljeva palma, ob njej pa je izviral studenec. V tej votlini je odslej preživel Pavel 60 let v molitvi in premišljevanju, v odpovedi in zatajevanju, ne da bi prišel v stike z ljudmi. Toda čez nekaj let se je palma posušila. Kako se je poslej preživljal? Sam Pavel je malo pred smrtjo povedal Antonu Puščavniku, da mu je dobri Bog pošiljal 60 let krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hleba kruha kakor nekoč Eliju. Tako je Gospod čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je „dočakal 114 let; več ko 90 jih je preživel v puščavi. Da se pa to ne bo zdelo komu neverjetno," pravi sv. Hieronim, „kličem za pričo Jezusa in njegove svete angele, da sem videl in še vidim v sirski puščavi menihe, izmed katerih je živel eden 30 let ob samem ječmenovem kruhu in blatni vodi." Tako je postal Pavel prvi puščavnik, kije s svojim zgledom vplival na druge, tudi na sv. Antona, ki je obiskal Pavla pred njegovo smrtjo leta 341 in ga tudi pokopal. Sv. Hieronim je slišal zgodbo o Pavlovem življenju od več učencev sv. Antona. Mnogo umetnikov je naslikalo Pavla Puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v palmovi oble-ki: s krokarjem ali dvema levoma, ki mu kopljeta grob. Sveti Boštjan - 20. januar O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da seje rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegovgrob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, daje bil mučen po letu 250. Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjajo kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovorih „Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?" Cesarju Maksimiljanu je rekel: ”^e^no sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem Prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogo-ve, ki so iz kamna.“ Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s Puščicami počasi umorili. Ga ne zadeli v 9,avo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami es posut, je bil vendar samo navidezno mrtev Jn je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma reval. Sel je sam k cesarju, ki se je es zavzel: „Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sam ga ukazal prebosti s puščicami?" °stjan mu je odgovoril: „Sem. Pa °spod Jezus mi je vrnil življenje, da ti °rem javno očitati, kako po krivici Proganjaš kristjane." Razsrjen ga je ato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti. - ®v- Boštjana so začeli že zgodaj astiti kot priprošnjika zoper kužne in enadne nalezljive bolezni (takšna bo-z®n naj bi bila kakor skrivaj sprožena Puscica!). V zgodnjih stoletjih je bil etnik prvi zavetnik zoper kugo, poz-eje pa skupaj s sv. Rokom, ki je pola- WILIiELM HUNERMANN Beg skozi puščavo eke noči jc imel Jožef nenavadne sanje. Prikazal sc mu jc angel in rekel: „Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne sporočim, Herod bo namreč dete iskal, da bi ga umoril." Tesar je prestrašen skočil z ležišča. Mrzel pot ga je oblil. Ves prepaden jc buljil v temo. 1 litro je prebudil Marijo, ji povedal, kaj mu jc angel naročil, odvezal goma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva. Sveta Neža (Janja) - 21. januar Ko <"as,'mo jo kot devico in mučenko. nit K13) ,rinaistletno Nežo, hčer pleme-'',.h umskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega na- mestnika Simfronija — tedaj H mu dekleta zaročala še čis so se v __ zaročala še čisto mlada a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: a sPl°h morem ugajati še komu < 9emu,toježerazžaljenjezamojega im ni'ni?' °n me ie prvi izvolil, on me bo 0-e • Naj umrje telo, ki me dela všečno u err’* katerim ne maram ugajati.“ Te 7at™8.j' P°la9a v usta sv. Ambrož. 0 jo je užaljeni ženin baje sam naz-na^. da je kristjanka, da k °dmkie zagrozil nedolžni deklici, k 7° dal oskruniti njeno deviško čast, rJe bilo zanjo hujša preizkušnja, kakor ma smrt. Junaška deklica mu odvrne: "Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil zlafV°j° nevest0 in bi dal pogubiti njeno st 0 sramežljivost. On stoji čistim ob ani in ne dopusti, da bi jih kdo šiloma d °Pal dragoceni zaklad svetega oni ”S Va' Želez°. de hočeš, lahko na-nm'Sa2 m°i° krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!" aa 0 Pripovedi sv. Ambroža, ki njene-onvU, ništvasamnidoživel,ampakje dekf8 - *30r°dila starejših kristjanov, so nen 'Cl' 130 dolgem mučenju zaradi majne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304. Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, „palije", kijih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva. „Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta... in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih... Ti so deviški. To solisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre" (Raz 14, 1-4). osla in ga urno osedlal. Ni se še prebudilo jutro nad betlehemskimi griči, ko so že bili na poti. Ubogi, brezdomni begunci, ki so morali vse zapustiti, pregnani še iz tega, že tako skromnega doma, so skozi noč in meglo odhajali proč. Stopili so na brezkončno cesto bede, ne da bi vedeli, kam jih bo pripeljala. Niso sc še dobro oddaljili od Davidovega mesta, ko jc Marija otrpnila od strahu. Hrup in obupen jok sta pretrgala nočno tišino. Pod neusmiljenimi udarci sekir so se lomila vrata in zapahi. Potem sc je v nastajajoče jutro zarezal krik, en sam presunljivi krik na smrt prestrašenih mater. Iz Jeruzalema je prispela morilska drhal in izvrševala ukaz pobesnelega kralja. Podivjani krvniki so neusmiljeno vlekli svoje nemočne žrtve iz zibelke, trgali sojih iz rok obupanih mater, zabadali bodala v njihovo nežne vratove, v njihova majhna srčeca, drobne glavice so razbijali ob pragovih in podbojih. Iz Jožefovih oči je sevala groza. Pognal je svojo žival. Hitreje! Cim hitreje! Proč od tega mesta, kjer smrt tako neusmiljeno požira nebogljena življenja! Marija jc dečka tesno privila k sebi, da ne bi slišal presunljivih krikov nedolžnih žrtev in pretresljivega joka njihovih mater. Marijine smrtno blede ustnice so izgovarjale besede preroka Jeremija: „Krik se je slišal v Rami, jok in bridko zdihovanjc. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več." Krvavo rdeče sonce poletnega jutra je škrlatno zažarelo zadnje meglice. Proti poldnevu jc vročina postala neznosna. Kljub temu so kopita zveste živali neutrudno udarjale po kamniti cesti, kakor da bi žival vedela, da mora rešiti Odrešenika sveta pred morilskim bodalom kralja Heroda. Le kratek počitek si je sveta družina privoščila pod širokimi vejami terebinte. Približujem vodnjaku so sc odžejali, pojedli nekaj grižljajev kruha ter sc s pet podali naprej ne glede na ubijajočo pripeko. Šele ko je bil I lebron daleč za njimi in seje dan že nagnil, sc jejožef v nekem kanu ob poti dogovoril za prenočišče. Tujci so radovedno spraševali, od kod so in kam so namenjeni. Jožef jc zelo skopo odgovarjal. Zamolčal jc tudi vest o moriji, pred katero so po angelovem posredovanju ubežali. Ko pa jim je omenil, da je namenjen v Egipt, so začudeno zmajevali z glavami. „Si bil že kdaj v puščavi Sur?" ga jc pobaral trgovec z dišavami, ki je zaradi trgovskih poslov veliko potoval. Tesar je odkimal. „Potem si že daj dopovedati, da je to samomor, če v tem letnem času potuješ v Egipt in šccelo, ko imaš s seboj tako nežno ženo z majhnim otrokom!" „Nimam izbire!" je Jožef odvrnil pobito. „Potem vsaj toliko počakaj, da pride kakšna karavana, ki se ji boš lahko priključil. Tako bo mnogo lažje. Sami skozi puščavo ne boste zdržali!" „Ne morem čakati!" Trgovec ga je nezaupljivo premeril. „Sumljiva se mi zdi tvoja naglica, ko tako hitiš na tuje. Sicer ni videti, da bi ravno ušel izpod vislic in da te preganjajo biriči. Premisli vendar! Tako, posvaril sem te..." Jožef dolgo ni mogel zaspati. Trgovčeve besede so ga vznemirile. Končno sc je ves utrujen potolažil, saj Bog ni rešil svojega Sina pred morilskim bodalom zato, da bi ga zdaj pogubil v puščavi. Težka žalost in skrb pa jc legla v njegovo zvesto srce ob misli, da čakajo otroka in njegovo mater brezmejno trpljenje in napori. Navsezgodaj so že odrinili. Šli so mimo krajev, kjer so nekoč očaki pasli svoje črede. Ko pa je bila za njimi Bcrsaba, so krenili na staro karavansko pot. Pokrajina je postajala vedno bolj pusta. Pot je bila res še dovolj vidna, toda zemlja jc bila obupno izsušena in le nizko trnje jc vztrajalo ob poti. Redko so srečali kakega pastirja, ki jim je pokazal pot do naslednjega vodnjaka. Petega dne so dosegli „egiptovski potok", mejno reko. Bili so sicer varni pred Herodovim preganjanjem, toda pretila jim je nova nevarnost—puščava, ki sc je v veličastni osamljenosti razprostirala pred njimi. Jožef je še enkrat natočil v meh vode in sc v nekem beduinskem šotoru oskrbel s kruhom in sirom. Potem so se z brodom peljali na nasprotni breg. Kamorkoli seje sedaj mladi mož ozrl, povsod sta bila le pesek in sonce. Niti najmanjši grm ni oživljal mrtve puščave. Nikjer vodnjaka, še usmrajene mlakužc ne. Onemogli od žeje so sc vlekli naprej. Marija je mislila na Hagaro, na tisto mater, kije tavala s svojim sinom po stepi in ga nazadnje obupana položila v vroči pesekterkriknila vncznosnibolcčini: „Ne morem gledati, kako umira moj otrok." Tedaj jc pred njenimi nogami čudežno pritekel izvir. Tako se jc Bog usmilil pregnanega Abrahamovega otroka, toda lastnemu sinu ne pomaga. Legenda pripoveduje o dobrih angelih, ki prihajajo na pomoč, o dateljevih drevesih, ki so sklonila svoje veje, da bi lačne nasitila, o vodi, ki je čudežno pritekla ob poti. Resničnost jc bila drugačna. Do smrti utrujena sc jc sveta dvojica opotekala po žarečem pesku. Jožef je moral vleči za seboj onemoglega osla, ki ni mogel več nositi svojega bremena. Prenočili so na prostem pod mrzlimi zvezdami. Neprestano jih je vznemirjalo tuljcnjepuščavskih šakalov in vreščeči kriki mrhovinarjev. Jožef si je privoščil en sam požirek tople vode, ki so jo nosili s seboj. Ostalo jc dal otroku in njegovi materi. Z globokim sočutjem in veliko skrbjo je Marija pogleda vala na shujšan obrazek svojega sina, ki jc tiho ječal na njenih rokah, in prosil nebo, da bi bilo že konec tega trpljenja. Le redko so naleteli na vodo, okrog katere je navadno raslo borno, skrivenčeno grmovje, in vendar so se takšne „oaze" razveselili, kakor da bi znova našli izgubljeni raj. Vsaj meh so si lahko napolnili z vodo, pa četudi je bila tako umazana, da jim je šlo na bruhanje. Bela okostja tovornih živali in konj, jastrebov in krokarjev so bila zastrašujoči kažipoti. Cel teden jc minil, preden so na pol mrtvi prispeli do prve človeške naselbine. Revni naseljenci so prestrašeno strmeli v čudne tujce, katerih govorice niso razumeli. Vzeli so jih pod streho v borni ilovnati koči ter popolnoma onemogle okrepili s kruhom in mlekom. Potem, ko so se iz vsega srca zahvalili Bogu, da so sc rešili tega puščavskega pekla, so se na trdi rogoznici Jožef, Marija in otrok pogreznili v globoko spanje. Legenda pripoveduje, da se je sveti pa r naselil v Heliopolisu, nekdanjem Onu. 0 je bilo mesto, iz katerega je izhajala duhovniška hči Asencth, žena egiptov-s oga Jožefa. Domačini še danes kažejo si ko moro, kjer naj bi Marija v senci počivala s svojim otrokom. Jožef ni držal križem rok. Zaposlil sc je pri egiptovskem tesarju, da bi z delom preživljal svojo družino. Kljub privlačni pokrajini ob Nilu, so njegove misli neprestano hrepeneče romale v daljno domovino. Poletje, pa tudi zimo so preživeli na ujem. Jožefov pogled je pogosto občuduje0 Počival na božjem Sinu, ki je rasel 1 ‘z kakor vsi drugi otroci, opotekaje s u al napraviti prve korake, nerodno lzgovarjal prve besede in mu navdušeno P° ltcl v objem, ko sc je iz delavnice ra al domov. Da, včasih je krušni oče 1 d v otrokovih temnih očeh globok, ^avaden blesk, kot da bi sc skrivnostna n°st skrivala v njegovi majhni glavici. Slika dobrega pastirja TONE ŠTRUKELJ Neke noči, pomlad sc je že razcvetela ivo preprogo pisanega cvetja, je Jožef po zagledal nebeško prikazen. Angel sc mu )c prikazal v spanju in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater ter pojdi v izraelsko deželo, kajti lje'1*1'S°' ka*er' 50 mu stregli po živ- i 80 odrinili na mučno potovan- ji' Cn.^ar 50 se tokrat priključili karavani v njenem varstvu varneje potovali v sv°)o domovino. Prenočiščih ob poti so pripovedo-. * ?.rozne stvari. Stari Herod je bil mr-,'V' ' svoji trdnjavi blizu Jerihe je umrl b usne smrti — črvi so ga živega razžrli. H n. ar mu je uspelo okronati svoje živ-1 nje še z zadnjimi grozodejstvi. „Ko so mu tekli že zadnji dnevi," o poved uje neki potnik iz Jeruzalema, '/ za<-clo šušljati, da je umrl. Tedaj je v v riaza'emu izbruhnil upor. Mladi ljudje, ton,av*1etn >z šammaijeve šole, so vdrli v rim p k str8a Ü tisto prekleto znamenje— . s. °8a °rla z visokih vrat in ga s seki-živel 'v13111' ^°^a idumejski suženj je še čtiL, ^ orožjem je premagal upornike. n eset mladeničev in tudi nekaj pis-m°ukoV je dal žive sežgati." „Svojega sina Antipatra, ki ga je imel s ?° v 1°^'- je dal umoriti štiri dni pred °)o smrtjo," je pripovedoval drugi. „Ko Na ovitku in na naslovni strani Ka-tekizmaje ponatisnjen detalj („logos“) krščanskega nagrobnika iz Domitilinih katakomb v Rimu, s konca 3. stoletja. To pastirsko podobo poganskega izvora so kristjani uporabljali kot simbol počitka in blaženosti, ki ju duša umrlega najde v večnem življenju. Podoba nakazuje tudi glavne vidike Katekizma: Kristus dobri pastir, ki s svojo oblastjo (palica) vodi in varuje svoje vernike (ovca), jih privlačuje z blagoglasno simfonijo resnice (piščal) in jim daje počitek v senci „drevesa življenja“, svojega odrešilnega križa, ki odpira raj. Lik dobrega pasti rja je kot nekakšno razpoznavno znamenje natisnjen v vseh izdajah Katekizma. Znano je, da je sveti oče 8. decembra 1993 uradno predstavil Katekizem coskem, italijanskem in španskem jeziku. Doslej je izšlasamoše španska in nemška izdaja 17. maja 1993. Vse izdaje imajo tudi štiri barvne slike, ki so odtisnjene na začetku vsakega dela Katekizma. Presenetljivo je, da so povsod zelo ugodno sprejeli četrti del, ki govori o molitvi. Ta del nagovarja toliko ljudi zato, ker zajema iz takšne duhovne globine izročila in izkustva velikih molivcev, da morejo v njem vsi najti kaj pozitivnega. fran- Moralna vprašanja, ki so najbolj občutljiva, so šele na tretjem mestu. Moralni del je pomemben, a je posledica, ni izhodišče. Na prvem mestu je tisto, kar je Bog storil za nas in kar izpovedujemo v veri, kar nam Bog daje v zakramentih kot pomoč za življenje in kot deležnost pri svojem božjem življenju. To je podlaga. Iz tega potem dejansko sledi, da moramo živeti človeka vredno in krščansko. Najgloblja plast v Katekizmu je najglobljaskrivnostnaše vere. Skrivnost svete Trojice. Deležnost pri življenju troedinega Boga. Vse, kar verujemo in vse, kar naj bi izvrševali, je naravnano na občestvo z Bogom in med seboj. V tej razsežnosti dobi moralka povsem drugo težo. Nravnost je pot k izpolnjenemu in srečnemu življenju. Vsi smo poklicani in povabljeni k sreči, ki obstaja v občestvu z Bogom, ki je sam v sebi neizmerna blaženost. Zato je krščansko življenje v svojem jedru osebno prijateljstvo s Kristusom in hoja za njim. To je tudi sporočilo najnovejše papeževe okrožnice „Veritatis splendor“ (Sijaj resnice), ki je bila objavljena 5. oktobra 1993. Papež se v tej okrožnici pogosto sklicuje na novi Katekizem in poudarja, da človek samo v Kristusu najde „resnico, ki osvobaja" (Jn 8, je slutil, da je z njim konec, je ukazal privesti v jerihonsko dirkališče najuglednejše može iz vse dežele. Pobili naj bi jih takoj po njegovi smrti, da bi tako vsi objokovali njegov konec. Ko pa je izdihnil, so takoj izpustili vse zapornike in medtem ko ga je njegova telesna straža z vsem pompom prenesla v Hcrodium trdnjavo, ki si jo je zgradil blizu Betlehema, je vse ljudstvo praznovalo dan veselja."„In sedaj?" vpraša Jožef. „Kdo sedaj vlada v Jeruzalemu?" „Njegov sin Arhelaj, podlež, nič boljši od svojega očeta! Po vsej Judeji so nemiri. Povsod plamtijo upori. Ne bo dolgo pa bo vsa dežela v plamenih. Kaj bo takrat, ve samo Bog. In kam gre tvoja pot, tujec?" „V Betlehem!" „Slabšega mesta si gotovo nisi mogel izbrati, kajti v Davidovem mestu so ljudje besni kot nikjer drugje. Nihče tako smrtno ne sovraži njegovih potomcev kakor Bctlehemčani. Verjetno niti ne veš, da je tam tiran pred letom pobil več kot dva ducata nedolžnih otrok. Govori se, da je hotel umoriti Mesija. To je bil zločin, ki ga lahko stori samo blaznež." Jožef je tisti večer legel hudo zaskrbljen. Nameraval se je vrniti v Betlehem, sedaj pa sejcbal.da nebi novi tiran otroka prav tako preganjal kakor njegov oče. In spet je v spanju dobil ukaz, naj gre v Galilejo. Naslednjega dne se je s svojima napotil proti Nazaretu. Prijatelji in sorodniki so jih po tako dolgi odsotnosti srčno veseli sprejeli. Zvesti Klcofa je pazil na Jožefovo hišo, tako da mu zdaj ni bilo treba takoj iskati novega doma. Neizmerno vesela in s svetim spoštovanjem sta Joahim in Ana vzela v svoje roke božje Dete. Marija in Jožef sta spet lahko mirno opravljala svoje delo. Veselje in sreča njunemu delu pa je bil božji Sin. £ MATI TEREZIJA - misijonarka ljubezni PA VLINA DOBOVSKOVA „Bili smo srečna družina, pri nas je bilo doma veselje, ljubezen in brezskrbno otroštvo. Čeprav nisem hodila v katoliško šolo, mije družina, pozneje pa župnija, dala zdravo in globoko versko vzgojo,“ je v svojih spominih napisala Ganxha (Gonga) Agneza Bojaxhiu, kasnejša MatiTerezija, misijonarka ljubezni. Rodila se je 27. avgusta 1910 v Skopju, v krščanski družini, kije postavila temelj njenemu življenju in delu. Rod Matere Terezije izhaja iz Prizrena. Družina je bila številna in člani so se v glavnem bavili s trgovino. Ni znano, zakaj so se razkropili po svetu —morda so iskali nova tržišča, morda so bila kriva huda turška preganjanja, morda je bila vzrok kolera, ki je sredi prejšnjega stoletja divjala v Prizrenu. Ko je Gon gin oče prišel v Skopje, je kmalu kupil hišo, da so otroci imeli lasten dom. Gonga je namreč imela še sestro A go ter brata iMzarja. Oče Kole, (Nikola) Bojaxhiu je bil trgovec in znan podjetnik. Trgoval je tudi z italijanskimi trgovci, zato je veliko potoval. Poleg trgovine je imel tudi gradbeno podjetje, tako da je zmogel kupiti več nepremičnin. Otrokom je pripovedoval o krajih in narodih, katere je spoznaval na svojih potovanjih, bil je vesele narave, zelo radodaren in je veliko pomagal potrebnim. Z otroki pa je bil strog. Vsak večer jim je pregledoval domače naloge, j ih spraševal, kako so preživeli dan, in jih vedno opominjal, da naj ne pozabijo, čigavi otroci so. S Cerkvijo je imel najboljše odnose. Gongin brat Lazar se spominja: „Naša družina je ostala skozi vse rodove katoliška. Cerkev nas je povezovala in župnik don Zef Romaj in skadarski nadškof, msgr. Lazar Mjeda, sta bila v naši hiši redna gosta.“ Ko je oče Kole leta 1919 umrl, so bili otroci še majhni. Najstarejša A ge je imela 15 let, Lazar 11 in Gonga 9 let. Mati Orana Bojaxhiu je morata prevzeti skrb za hišo in za vzgojo otrok. Bila je dela vna žena. Zaposlena je bila noč in dan, da je omogočila otrokom lepo in mirno otroštvo. Vzgajala jih je s svojim zgledom. Bila je verna in z otroki je vsak večer molila. Opominjala jih je: „Vse vam bom dala, hočem pa, da ste dobri in pridni.“ Tudi za uboge je skrbela in vedno je vsakega lepo in prijazno sprejela. Iz njene hiše ni nihče odšel praznih rok in skoro vsak dan je hranila reveža, bolnike je obiskovala na njihovih domovih, jih umivala, jim očistila bivališče in prinašala hrano. Vse je delala iz prepričanja, da stori Bogu, kar stori svojemu bližnjemu. Otroke je učila: „Kadar delate dobro, storite to tako, kakor da bi vrgli kamen v globoko morje!“ Otroci so se ob materi naučili delati dobro svojemu bližnjemu v potrebi in predvsem Gonga je dobila najlepši zgled dobrosrčnosti in plemenitosti. Ko so otroci odraščali, je A ge hodila v ekonomsko šolo, Lazarje dobil štipendijo in je nadaljeval študije v Avstriji, Gonga pa je hodila v gimnazijo. Kot dekletce je imela veliko prijateljic, v šoli je bila najboljša učenka in vsem je rada pomagala. Svoje starše in predstojnike je zelo spoštovala, nikdar jim ni odgovarjala ali rekla „ne“. Sama pripoveduje, da je bila stara 12 let, ko je prvič zaželela, da bi se posvetila Bogu. Bila pa je še mlada in je živela v toplem okrilju družine, zato je šest let molila in razmišljala, če jo Bog resnično kliče. Včasih se jije namreč zdelo, da nima poklica za redovniško življenje. Sedaj je prepričana, da ji je pri odločitvi pomagala „Črnogorska Marija“, h kateri se je zatekala, kadar je imela dvome. Ko je matcii povedala, da bo vstopila v samostan in šla v misijone, je Drano zelo prizadelo. Poizkušala se je prepričati, če je hčerina odločitev res božja volja. Veliko je molila, končno se je vdala, rekla je Gongi: „Dobro, hči moja, pojdi! Toda pazi, da boš samo božja, samo Kristusova!“ Leta 192S je Gonga odšla i’ samostan. Vstopila je v red „Družbe sester blažene Device Marije“ (lorentinke), ki delajo kot misijonarke v Indiji. Ob slovesu se je na postaji zbralo veliko znancev, sorodnikov in prijateljev. Ko je vlak odpeljal, so vsi jokali — tudi Gonga, čeprav je preje rekla, da ne bo... Po njenem odhodu je nastala praznina, saj je bila Gonga duša ženskih katoliških društev in cerkvenega zbora. Lepo je namreč pela sopran, sestra A ge pa alt. Iz Zagreba je Gonga prišla na Irsko, v mesto Rathfarnham, blizu Dublina, kjer je matična hiša Družbe lorentskih sester. Učila se je angleščino, dobila obleko kandidatk, prevzela ime Marije Terezije Deteta Jezusa. 1. decembra 1928je že odpotovala proti Indiji, kamor je dospela 27. decembra. O svojih prvih vtisih v tej deželi takole piše: „Takoj sem opazila, da so boljše oblečeni večinoma E vropejci. Vsi drugi so bili temnopolti v raznih nošah. Okrog hodijo napol goli... Očitno je, da med tem ljudstvom vlada velika revščina. Najbolj so se mi zasmilili ljudje, ki Icot konji tekajo po ulicah, s svojimi vozič-Po cestah, ob ograjah, po prometnih ulicah stanujejo Številne «nižine. Dan in noč živijo pod milini nebom na preprogi, katero so si sami naredili iz palmovih vej, največkrat na golih tleh, vsi so skoraj popolnoma 'v • Če bi naSi ljudje vse to videli, se nebi pritoževali nad svojimi težavami, ampak bi Boga hvalili, da jih je tako ‘lno obdaril...“ TakSni so bili prvi nisi Matere Terezije v novi deželi, rveredovne obljube je naredila maja e a J 931, nato pa je odšla kot misijo-narka v Bengalijo. MatiTerezija, misijonarka ljubez-l' Jenega ogromnega dela ni mo-k° e opisati, njena ljubezen do bližnjega je neskončna, njena življenjska ‘a neizčrpna! V sedanji dobi, ko je lovestvo padlo v globoko moralno ,n™< nam je Mati Terezija žarišče bonskih vrednot, ki naj bi bile te-eJ nnšemu tostranskemu bivanju. V esteteih govorih in spisih poudarja zahr,bn°St zdrave> srečne družine 0 hkovanje in moralno rast njenih za?°V' Op°n,inja: ,,Ljubezen se eenja doma in traja doma in tam je vs^no «jeno področje. Dom je za i °8ar prvo območje ljubezni, po-^nostiin služenja... Pomoč drugim tel, iz naših ‘«sinih družin... Maie /' S° Srce domačega ognjišča ...Dom kjer je mati. Ona je plamen, °genj in duša družine.“ Gospodovo razglaseiye Zdenka Serajnik Ko Bog se sklene ljudstvom razodeti, .,m, na obzorju svojo luč prižge, <.rr.Penej!)ejo zazna, uzre, eJi svoje sklenemo odpreti. ^e PotJe dolga, nas ne preseneti, jLSPrerjdja nas in varuje skoz svet nn„čno Sveti in nJeg0V nasvet svetiYaVno v dvomih najbolj jasno vlili0fe LJJČI ni sledil zaman: vsnba dosc£etje svoj cilj—Boga, do seje neskončno vzradoval— vJaJ'd°je iz zakladov daroval, Pjejeljih sam je iz neba: človekovega počastil, je vdan. BARA REMEC JURE VOMBERGAR Bara Remec sc uvršča med najbolj poznane in priznane slovenske likovne umetnike — begunce. Umetniško se je oblikovala na zagrebški akademiji in bila že pred vojno priznana umetnica. Delila je usodo političnih emigrantov. Že od vsega početka je bila zvesta kronistka begunskega življenja v hitrih risbah, kar je kasneje upodobila na svojevrstnih panjskih končnicah. Tudi tragika revolucije je prisotna v mnogih njenih ilustracijah, posebno v knjigah njenega svaka dr. Tineta Debeljaka. Ko je prišla v Argentino, ni našla umetniškega navdiha v velemestni puhlosti in frivolnosti Buenos Airesa. Hodila je slikat in risat v nedotaknjeno okolje na sever in jug Argentine, v Tilcaro in Bariloče. Vživela sc je v arhaični svet Indijancev, bliže ji je bil kot svet potrošniške zahodne civilizacije. Živela je skromno, navezana le na družino in ozek krog znancev. Zelo samosvoja, neprilagodljiva, ostra v sodbah, kar se tiče umetnosti pa tudi politike. Istočasno pa je bila izredno dobrosrčna in darežljiva, zlasti do Indijancev. Velikokrat je razstavljala v okviru SKA, bolj malo pa v argentinskih galerijah, o katerih ni imela dobrega mnenja, kot sploh ne o argentinskih umetnikih. Tako je njeno delo poznano skoraj izključno znotraj slovenske skupnosti v Argentini, pa tudi tesno povezano z njenim kulturnim življenjem: ilustracije knjig in programov za prireditve. Bila je pobudnica in duša umetniške šole SKA, vzgojiteljica vrste slovenskih likovnih ustvarjalcev. Predvsem je poznano njeno slikarsko delo (velika olja, akvareli) ter grafika (risbe, lesorezi in linorezi), manj pa njena mala plastika, oblikovana v keramiki. Poglavje zase in še neobdelano področje njenega opusa so neštevilne male risbe in akvareli v velikosti razglednic, katere je darovala svojim sorodnikom in znancem ob raznih priložnostih, prav tako njeni L ex-librisi. Kot je bil samosvoj njen ka- f Še vedno Živiš tesno z nami VERA REMEC DEBEIJAKO V A Pred kratkim me je moj dolgoletni, še danes čudovito mladostni devetdesetletnih, bivši ribniški notar g. Alojzij Sonc vprašal:,, Gospa, povejte mi, kako ste se vendar vidva našla?" Odgovor mi ni bil težak: Že od rane mladosti sem rada veliko brala, v kar me je uvajala že domača hiša, saj je vsak član družine imel svojo lastno knjižnico. Menda sem to ljubezen in nagnjenost do knjige podzavestno podedovala tudi po svojem starem očetu Francu Remcu, kije bil — sicer ne literat — eden prvih prevajalcev ruske literature v slovenski jezik. V dnevnem stiku z ujcem dr. Jožetom Debevcem, kije stanoval pri nas, sem bila deležna njegove velike razgledanosti tako v splošni kulturi kakor posebej še v književnosti, in skrbne vzgoje. Ujec je bil duhovnik in gimnazijski profesor, pisec predvsem vzgojnih knjig za rakter, je tudi izrazni slog njene umetnosti. Slovenska hiša v Buenos Airesu ima več njenih stvaritev: v cerkvi Marije Pomagaj na spominski steni upodobljene duše slovenskih žrtev vojne in revolucije ter ideja za vrata tabernaklja z zlatimi rožami in s kamni v sredini, katere je slikarica izbrala v ta namen. Dolga leta je bila Bara Remec zamolčana v domovini. Šele, ko je Slo- venija postala svobodna, je Bara pristala na razstavo svojih del. Največjo zaslugo za poznanje njenega umetniškega dela v Sloveniji ima dr. Irene Mislej. Pripravila je razstavo ter obširen katalog z eseji, življenjepisom in barvnimi prilogami. Šele sedaj domovina priznava vrednost dela svojih hčera in sinov v zdomstvu in jih postavlja v vrsto slovenskih umetnikov besede in lika. Bara Remec, TABORIŠČE SERVIGLIANO. srednješolce (Vzori in boji, celoletni prispevek ,,Do zmage" v Dom in svetu v obliki pisem srednješolskemu prijatelju Ivanu (nam poznanemu prof. Ivanu Dolencu, in podobno). Posvetil se je prevodu Dantejeve Božanske komedije, ki joje kot prvi Slovenec v celoti prevedel v slovenščino, in smo bili domači priča, koliko truda je v to delo vložil. Rad je zbiral okrog sebe mlade študente in jih navduševal za knjižno udejstvovanje. Kot urednik Dom in sveta se je veliko družil z že priznanimi katoliškimi pisatelji, med njimi je bil njegov večkratni gost tudi Tine Debejak. Vendar sem Tineta (njegove vrstnice so ga klicale zaZdravkota) osebno spoznala šele ob nekem izletu v škofjeloško okolico. Temu poznanstvu je sledilo potem večkratno srečanje na cesti, velikokrat pa v knjigarni Nove založbe, fjer sem bila zaposlena v knjižnem oddelku. V lokal so pogosto zahajali profesorji z bližnje univerze in študentje, prav tako razni drugi znanstveniki in literati, med njimi tudi Tine. Ob knjigi sva ugotovila, da imava oba ista zanimanja, iste poglede na življenje, oba iz vernih družin. Odločila sva se za skupno življenjsko pot in se— zaročila. V ta čas je vpadel tudi konec njegovega univerzitetnega študija in nastopil je službo v daljni Črni gori kot profesor-suplent. V dveh letih sva se videla samo dvakrat na leto ob praznikih, ob božiču ali veliki noči, in v velikih šolskih počitnicah. Svojo skupno življenjsko pot sva začela z ločitvijo.■' Ker se je Tine kot slavist želel bolj posvetiti knjižnemu delu (v Niksičuje poučeval le nemščino), je v Ljubljani na Prosvetnem oddelku zaprosil za premestitev in pri tem omenil bližnjo poroko. Nadzornik, navdušen,,Jugoslo-vanar" (njegova hčerka je bila baje pozneje važna sodelavka v OF),je ves srečen vprašal, če se bo poročil s Črnogorko?,, Oj, kakšni Črnogorci bodo vaši otroci! “ Ko je dobil odgo -vor, daje nevesta Slovenka in povrhu še iz znane klerikalne družine, je utihnil in — prošnja je romala v predal v pozabljenje. Komaj mesec dni po poroki se je mož moral vrniti v črno goro zaradi ponavljalnih izpitov, medtem ko bi !r>ujaz sledila čez mesec dni. Zaradi uboja kralja Aleksandra in negotovosti potovanja se je to zavleklo za dva meseca. Torej nova ločitev! Kot božični dar mu je tedaj dr. van Ahčin ponudil mesto urednika Kulturne rubrike „Slovenca" — po umrlem g. Golobiču — in Tine je Podal ostavko na državno službo, ooprav je medtem položil že vse ‘zpite za rednega profesorja, in sprejelponujeno mesto, na katerem Jo ostal l o let, do svojega odhoda v begunstvo leta 1945. . f\erje v svojih kritikah ločil svoje idejno prepričanje od leposlovne °cene, je imel večkrat težave zglavnim urednikom pa tudi z ocenjeni- Y tre jem letu zakona, že ob prv'n korakih sinčka Tinčka, je odšel 7atek “skorajza leto dnina izpopo-jevalni študij na Češko v Prago, c d se pripravi na prevzem stolice za ovansko primerjalno književnost u ljubljanski univerzi, kakor gaje syoje nasledstvo določil dr. ‘Ivan nyatelj. Koje med Tinetovo odsot-osjo prqfesor Prijatelj nepričako-nari° umrl, je prof. France Kidrič, tnbrisa Kidr‘ča, izrabil priliko in o zasedel stolico s svojim kandi- tov°T Ti,}etu Pa posmehljivo sve-. .’ naJ od tedanjega notranjega ‘Uistra dr. Korošca zase izposluje odklo t0^C°' ^Urm°d m°ž scveda Prav na dan prve mobilizacije ed II. svetovno vojno sta se dr. Kidrič in Tine srečala na Streliški ulici in je tedaj prof. Kidrič z vso ihto zabavljal in omalovaževal skromne volovske vprege, ki sojih peljali v vojašnico. Vidno je bilo, da se za tem zabavljanjem skriva še nekaj drugega, kar smo pozneje ugotovili, da je bila naloga OF, uničiti ugled tedanjejugoslovanske vojske in jo razbiti. Čakala nas je nova, še težja ločitev: 5. maja 1945 se je mož prekoJežice s kolesom odpeljal proti Tržiču in Ljubelju, družina pa smo se preko St. Vida umaknili v Škofjo Loko k njegovemu očetu, in se po nekaj dneh vrnili v Ljubljano. Ločitevje Tine silno bridko občutil in je svojo bol izlil v številnih pesmih, ki jih je posvetil svoji družini in deloma izdal v knjigah. Ni bila to ločitev le od družine, že l. 1941 ob nemškem vpadu na Gorenjsko je izgubil tudi svoje tako ljubljeno rodno mesto—Škofjo Loko, kije ni nikdar več videl, pa tako prisrčno ljubil. Ostala mu je le v spominu kot svetel lik, h kateremu seje vedno znova vračal. Ob vsakem rojaku, ki gaje v tujem svetu srečal, je njena slika zopet zaživela v vsem žaru, zaživela je njegova mladost; njegove korenine so bile globoko zasidrane v ta nepozabni kraj. V Argentini je bil zaposlen v mestu Olavarria v cementni tovarni Loma Negra — črni Kamnitnik. R°vte nad Logatcem, 22. avgusta 1993. Slovesno odkritje sporne-n,ka žrtvam komunistične revolucije tega kraja v prisotnosti velike Ta ga je spominjal na domači kraj, saj je tudi Loka imela in še ima svoj „Kamnitnik". Posvetil mu je niz lepih črtic iz Kamnitnika. Tudi naša hiša v Haedu je odsev SkoJje Loke: Po stenah slike, murali, zemljevidi, loški kruhek z modelom, Loški razgledi. .. V steno hiše je vzidan loški grb (delo zeta Jureta Vombergar-ja). „Jamnikov Tine" je bil dolga leta v domačem mestu zamolčan, nepoznan, kar gaje zelo bolelo, saj je svoja najlepša mladostna leta žrtvoval delu za njegov dvig. V društvu je osnoval gledališke predstave, oživil uprizoritev, .Pasijona" (tu mu je naslikala in postavila kulise Bara), bil ustanovitelj loškega muzeja. Ob lOOO-letnici mesta so njegovo ime zamolčali. Šele tik pred smrtjo so prizadeto mu krivico popravili. Poslali so mu zahvalno pozlačeno plaketo, ki je je bil silno vesel. Tudi so v novi državi Sloveniji počastili njegov spomin, ko so v reprintu ponatisnili njegovo Črno mašo, mu posvetili celodneven simpozij in sedaj izdali v reprintu njegov „Poljub". Tudi v Mariboru so ponatisnili njegove najboljše pesmice pod naslovom,, Čolnar iz daljav “. Oktobra meseca 1993 so naši trye mladi glasbeniki (Aid Rode, Luka Debevec in Ivan Vombergar) priredili v njegovem rojstnem kraju v glasbeni dvorani Puštalskega gradu celovečerni solistični koncert. ,, Tine Debeljak se je vrnil v domovino!" Ganljivo je bilo njegovo razmerje do mojega očeta, ko še ni bilo družine. Zelo sta se razumela.,, Tine mi je kot sin, “je pisal oče mami in meni. In bil je zvest. Nikdar, tudi v tijini ni pozabil svoje mlade pesniške družine, kijoje še v Ljubljani zbiral okrog sebe inji gladil pot na Parnas. Rad se je vseh spominjal, tudi tistih, ki so se njegovim idejam izneverili. Silno je trpel ob žalostni smrti Balantiča. Ko je odhajal v begunstvo, ni napolnil kovčka z brašnom in obleko, temveč predvsem s krjigami (tudi Balantičevo) in rokopisi, dajih obvaruje pred uničenjem prihajajočih tolp. Plošča z imeni 212 mož in fantov, umorjenih iz Rovt nad Logatcem SPOMINSKE PLOŠČE ŽRTVAM KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE V Trbojah: V nedeljo 1. avgusta so postavili ploščo z imeni 13 žrtev iz Trboj, 7 domobrancev in 6 mobilizirancev, padlih v nemški vojni. Ploščo so namestili na steno župnijske cerkve Marije vnebovzete. Pod ploščo je gorelo 48 svečk v spomin na leta, ko so bile te žrtve zamolčane. Maševal je šenčurški župnik in dekan Anton Slabe skupaj z domačim župnikom zlatomašnikom Janezom Ostroničem, ploščo je odkril predsednik odbora za njeno postavitev Janko Ovijač, govorili so Nace Polajnar, Tine Velikonja, Vitomir Gros in Alojzij Žibert, peli pa so vokalni kvintet Gorenjci in domači mešani cerkveni pevski zbor. V Rovtah nad Logatcem so se v nedeljo 22. avgusta slovesno poklonili spominu 212 mož in fantov, ki sojih po vojni pomorili komunistični partizani. Pogrebno mašo je s 17 duhovniki vodil kanonik Vrhunc. Načrt za spomenik je naredil arh. France Kvaternik. Spomenik sta odkrila Franc Logar in Ludvik Treven, 2 od 13 preživelih domačinov teharske in šentviške kalvarije. Po vojni so komunisti pobili 90% vseh moških iz vasi. Pri kulturnem programu so peli 4 rovtarski zbori: mešani, moški, ženski in otroški, glavni govornik pa je bil Pavel Kogej. Se vedno si je dopisoval s starimi prijatelji, s katerimi je obujal svoja mladostna doživljarja. V njem ni bilo mržrje, zamere, sovraštva. Prenekaterikrat je tudi v javnem delu doživel težke žalitve, vse je odpustil in skušal vedno doseči spravo, pobraterje. Vedno je rad pomagal, če gaje kdo prosil kakšne usluge. Rad se je zadrževal med preprostimi ljudmi. Kako je pomagal sorojakom staronaseljencem v Ola-varriji. Pisal jim je uradne vloge, naslavljal pisma, prenašal pakete, jih zabaval — vedno dovlipen, vesel, z njimi prepeval slovenske pesmi. Ko je bil prestavljen v glavno pisarno podjetja v prestolnico, je po končani službi rad pohajkoval po buenosaireških antikvariatih, kjer je prenekaterikrat zasledil kakšno zanimivo knjigo. Tako npr. Prešernove poezije — sredi Buenos Airesa! Ko je bil v begunstvu še v Rimu, je v rimskem antikvariatu naletel na krji-go s Kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani l. 1939, ki so jo tedaj Slovenci podarili v spomin poljskemu kardinalu Hlondu kot papeževemu odposlancu. Knjiga je vezana vjino belo usnje z rdečimi križci in je verjetno vezana po Plečnikovem načrtu. Za šport Tine ni bil posebno vnet. Nikdar ga nisem mogla navdušiti za smučarje, rad pa je hodil po hribih, rad plaval (v kar sta ga gotovo vpeljali njegova Selščica in Pojanščica), zelo veliko kolesaril. Bilje tudi navdušen nabiralec gob, pač zopet spomin na loške gozdove. Imelje tudi svoj,, hobby "• radje mizaril, kar mu je zelo prav prišlo, ko je bilo treba iz navadnih zabojev zbiti pohištvo, police, klopice in podobno. Vse je z navdušenjem in dobro napravil. Le nekaj je pri tem pogrešal: ,,pong" (mizarsko mizo. ,, Oh, ko bi imel le pong!‘je vzdihoval. Naredil si je tudi več metrov dolgo knjižnico, ki joje natrpal do stropa s krjigami. So same police, pa so vendar dobro nadomestile njegovo jubljansko, ki so mu jo zaplenili s pohištvom vred, pa do danes še ne vrnili. Ni reprezentativna, vendar nam je v drag spomin nanj, ki v svojih knjigah in delih še vedno živi tesno z nami. Žrtvam iz župnije Device Marije v °JU pri Ljubljani so blagoslovili spominsko ploščo s 83 imeni žrtev v vh 7° '^-avgusta. Ploščo so vzidali na oc no steno pokopališča. Pogrebno našo Je vodil dekan Anton Rojc z do-"j1"1 župnikom Antonom Markljem rin 6x?lnimi c'rugimi duhovniki. Pel je dn •aČLCerkveni rnešani zbor. Po obre-simbolnega pokopa in blagoslovitvi Kn m*nsbe plošče je govoril lic. Ivan roseč iz Argentine, prof. Martin Kranner in drugi. Velike Lašče so v revoluciji in po (i(lAlzgubile kar 211 fantov in mož ter del' " V'1 Zena- Pogrebno mašo je v ne-ijo 5. avgusta opravil velikolaški ro- mlar/'f8^^ dekan Anton Masnik, kije kot tabC '7“ Preživel grozote teharskega Sv 7'SCa ’n Povojno ustrahovanje. LoLar,'°st sta Pripravila domači župnik kim 6 katnovšek skupaj z organizacijs-Dlox7\r°r°m Za Postavitev spominskih natV - a samem pokopališču so poko-ne- . med revolucijo pobiti rojaki, „• a eri Znani, drugi neznani, med dru-tum P°biti ranienci s Turjaka. V kul-em b®itt je spregovorilo več govor-zborVDPe'a Pa oktet Vasovalci in moški Žani rirn°ž Trubar. Na spomeniku je hodil’100' "dokler bo slovenski človek niih t0d mtmo, ne bodo pozabljena var iv3 'mena in besede, ki so jih izgo-5ah v življenju in smrti: Bog -narod domovina.“ m„v PcRunjah pri Cerknici so imeli bia ° zadušnico, simbolični pogreb in m„n°S 0ViteV sPomenika žrtvam kosilom*10^ v nedeljo 29. avgusta. Na Dnv eruk-svetilnik sredi begunskega žunnPa iŠČaje zaPisanih 202 (!) imen iz pret .1Je; ki je pred vojno štela 1276 duh‘Va'cev' Versko opravilo je ob 13 lob'nk’^'h 0Pravil prelat Melhior Go-Ton v.sP°men*ku so govorili domačin Stank- dr' 'P'ne Velikonja, dr. nik i? ^ocjPer ’z Argentine, predsed-Sled rilUnjske KS Mojmir Jovič, mač v k' umetn>k Tone Kralj, do-sodei a ^atar*na Hiti; s pesmijo pa je Tabo v domaČi Pevski zbor in oktet Sp0 r' Y imenu odbora za postavitev Ludvfkpi3 $e ^arovaicem zahvalil 0bhaitilctni^° tragedije so emhJal'na Turjaku v nedeljo 12. sept-te v.iravP°grebno mašo za padle in pobi-Pred-iV Stražarje> ki so se pred 50 leti vnji.a 1 Pttrtizanom, je skupaj s 30duho-bila v V.0: Žiga Krištof. n**» le ..poskus kritičnega prikaza no 6 Zma9°vite, a tajne ofenzive Narod-Kn^°SVPbodilne voiske junija 1945 v BrB7eVS^em ^OQU“- Tile so njeni deli: O, 00 Slovenski janičarski jezik — enziva (7 stopenj in zmaga) — Epilog, dost ° ■ eden izmed treh edinih vero-kih , - b Popisov poboja domobrans- 2 Jetr|ikov v Kočevskem Rogu. Radi „°zine je božja Previdnost dopus-da P6 Francu Dejaku in Milanu Zajcu, ,° Prestali te grozote in se napol da| ' re^jii iz brezna. Vsi trije se zavede ° žnosti. da sporočajo svetu res-Znnri°6m' Povedali so jo tudi v velikem T. “vinskem delu Nikolaja Tolstoja don 1986ter anC* *be Massacres, Lon- vD Ered Pisanjem knjige se je Kozina staro - nai še naprej pišem v tisti ^ )eziku, da bi me razumel sa"~ sam zoavnaj vedo v ua bi me S,*? Pisanju spet stresla gro; tak»' tl!adic'°nalni slovenski jezik je nro prlrnere preveč pesimističen, n Qa t°len' ^ove slovenske genera osvnu z?rad' te9a zavračajo. N j6 oodilni, janičarski slovenskije strasti °ln0ma drLJ9ačen' (■■•) NaJ9 vencL,.na9radi z najplemenitejšimi: 2latsklmi besedami. Gnoj spreminj °. strahopetne morilce v naro< rib?P°m žrtev je spomenik blagoslovil jvj 1Skl župnik in dekan Maks Ipavec. 25 sP°reeniku je poleg imen 68 žrtev iz vk,;asi in zaselkov napis: „Tukaj so tov ^na *mena slemenskih mož in fan-m’.1 80 Se odločno uprli nasilju ko-vrsr 'Zrna *n stopili v domobranske Za v t6r darovai* svoja mlada življenja t0ij -ero’ d°m in domovino. Slemena p0J°,Za vami, ki krutost je človeška kak 'ala vas v grob prerani. Oče, odpusti, dom rzrabil za apostolat. To je v rn ■ P.°vscm neprisiljeno, tako da sojo za videl°< kako navdušen je bil Pro^ V.-ar' za katero je delal, in kako je nost' 'Can ° n)on' resničnosti in vred-Kah !'-/obi)al ic predsodke zoper nost' •' *° nkcijo in dokazoval potreb-br !n dolžnost laiškega apostolata, tisk ' PaPcza >n škofa, delal za dober PridobifT'1 prcd slabimi knjigami, Dob 3 za Pogostno sv. obhajilo. KatrO'Äi iG v°dol, da bistveno delo nast *S u akci)° daleč ni v zunanjih nast V LIJU se o a icc m v zunanjin jah ciPi 1' zborovanjih ali manifostaci-žosM u 0,'°imcl Pr°d očmi to, kar je c ničti s P'Sal kanonik Cardijn: „Res-tjrni0 zos>stovska organizacija je v in-Srca arn razgovoru, ko gre beseda oč skrit-1 ? Slca, v tihi požrtvovalnosti, v °včie ZrtV' borca, ki — kadar teče z< ac ()L? ne pozna razdalj ne trudov dZnt dTh/-°'6,h ‘n n0v j5)° za pridobivanje novih čla sk0r ato*iškc akcije, je na Lojzeta priše delo * 8?tovo vselej najtrši oreh. Za te pravhai,C VSC!°i zc da,i časa prej pri nalogc l0Zti,m0lltV,i°' šclc Potcm sc i‘ bov-ir V ^Ctrt* šoli so me začeli prido duior * katoliško akcijo," pripove ojzetov tovariš. „Trdovratnoserr sc upiral. Nekaj sem imel predsodkov, ker sem že zelo zgodaj slišal nekatere očitke zoper njo. Včasih sc taki očitki neizbrisno zajedo v spomin in skozi lečo enega samega očitka, ki si ga morda kje pobral kot prvošolček pri starejših tovariših, gledaš delo Katoliške akcije in seveda vidiš vse slabo, same napake in zaletavosti... V meni je odločala tudi želja, da zaradi ljube brczdclnosti in lagodnosti ostanem rajši sam. Nisem in nisem se dal pregovoriti. Dolgo časa so me mikastili. Nazadnje se je v peti šoli name spravil Grozde, ki se mi je začel pridruževati na poti v šolo. Začel je tam, kjer so prejšnji nehali. Ko sem sc izgovarjal na kongregacijo, je Lojze razjasnil, da tukaj ne velja: ali v kongregacijo ali v Katoliško akcijo. Govoril je tako prepričevalno, da mu nič drugega nisem mogel roči, kakor da je stvar sicer dobra in potrebna, a da mene vendar ne bo zraven. — Lojzeta ta odgovor prav nič ni vznevoljil; prijazno sc je poslovil: ,Dobro, le premisli! Sc pa še drugič kaj pomeniva! Bog živi' je pozdravil in z urno kretnjo segel po svoji večni modri baretki. Kmalu potem sc mi je na potu spet pridružil in mi po kratkem, šaljivem uvodu začel spet izpodbijati pomisleke. Jaz pa sc mu nisem dal ugnati. Tako sc mo je skoraj pol leta obzirno in prijateljsko večkrat loteval z vztrajnostjo, ki pa ni bila nikakršna vsiljivost. Končno je iztisnil iz mene od govor: ,Scm prelen za to!' — Pri tem je odnehal. Še vedno sc mi je pridruževal, a zdaj sc pogovarjal o povsem navadnih stvareh. Dolgo časa sem že mislil, da je pri meni že končal in da me bo pustil v moji zaspanosti lepo pri miru. Kar sc mi na poti iz šole tam pri mesarskih stojnicah nalahno zasopel spet pridruži in kar brez uvoda začne: ,No, no, France, ali si še vedno tako len? Si sc v tem času že kaj odpovedal lenobi?' me hudomušno pogleda in sc zasmeje, da so sc branjevke radovedno ozirale za nama, kaj neki imava. — Njegova prostodušnost mi je vzela vso odpornost. Le bolj zaradi lepšega sem dejal: ,Vcš, posebnega napredka še ni.' — Nekaj minut sem sc še dajal majati, potem pa sem pristal na pristop. Lojze mi je sedaj odkrival življenje, ki je zelo pestro in zanimivo, čeprav na zunaj res ni kaj posebnega opaziti. Na voglu, kjer naj bi se razšla, sva še nekoliko postala. Rad bi ga še marsikaj vprašal, a opravičil seje, da ne sme kršiti hišnega reda. — ,Bog živi, Francelj!' Veselo je zamahnil z desnico in odhitel v Marijanišče k večerji." Zopet drugi sošolec piše: „Ko sem sc v sedmi šoli pobliže seznanil z Lojzetom, sem ga imel vedno rajši in sem sc pogosto družil z njim. Kmalu me je začel navduševati za ideje Katoliške akcijo in mi o tem pogosto ali po ovinkih ali pa naravnost govoriti. Težko mi je bilo reči ne, a k mladcem nisem hotel in sem mu odrekel. — Toda kljub temu sva bila še vedno dobra prijatelja in jaz sem ga še bolj občudoval, ko sem videl, kako navdušeno in kako nesebično se trudi za lepo stvar." Ako kljub vsemu delu in molitvi njemu ali komu drugemu pridobivanje ni hotelo uspeti, je mirno dejal: „Če je božja volja, da k nam pride, bo že prišel." „Če je božja volja," ta izrek mu je prišel že tako v navado, da ga je ob vsaki priložnosti uporabljal. Razen pri Katoliški akciji je Lojze veliko delal tudi pri Marijini kongregaciji. Vesel je v tretji šoli pripovedoval, kako sc je z nastopom novega voditelja v Marijanišču razmahnilo kongrogacij-sko življenje. Bog ve, ali mu ni prav Marija, ki sc ji je posvetil in jo vsak dan častil, izprosila milost, da je prišel v Katoliško akcijo in v njej našel za svoje duševno življenje več področja in se vzgojil za vzornega Kristusovega borca. V četrti šoli je bil pri kongrega-cijskom'svetu za nižješolce, v sedmi šoli pa prvi pomočnik, prednik in obenem vodnik nižješolske skupine. Mnogo se je pri kongregaciji trudil zlasti kot osmošolec, ko je bil izvoljen za prednika. Ob vsej svoji vnemi za učenje je vedno našel čas za seje, ki jih je znal živahno, stvarno in spretno voditi. Program za seje je vedno prej natančno pripravil in sc posvetoval z voditeljem. Vedno je imel kake predloge in pobude. Hodil je na sestanke tudi knižješolccm in navduševal fante za kongrcgacijske vzore in ob priložnosti opozarjal tudi na Katoliško akcijo, s katero naj kongroganist sodeluje pri pokristjanjenju razkristjanjenega okolja. Razmerje med kongregacijo in Katoliško akcijo mu ni delalo nikakih preglavic. Kongregacija mu je bila pomožna sila Katoliške akcije. Kdor je pri Katoliški akciji najboljši član, je tudi lahko najboljši propagandist, in enako morebiti najboljši kongroganist obenem najvzornejši član Katoliške akcije. Zaupanje v zmago Kristusove Cerkve nad zlom in s tem zaupanje v zmago dobre stvari, za katero dela Katoliška akcija, je bilo pri Grozdetu nezlomljivo, naj so prihajali še tako žalostni dogodki. Zato ni spraševal, ali se v takih časih sploh še splača delati! Silno je Lojzeta potrla novica o smrti profesorja Ernesta Tomca. Bil je ves iz sebe. Ni in ni mogel verjeti! „Kaj, kaj praviš? Zakaj se šališ s takimi rečmi?" — V dnevniku piše ob tej priložnosti: „Kaj bo z nami? Kdo bo vodil našo organizacijo, kdo naše krožke in tečaje?... V strašnih časih živimo in zdi se, da nam Bog pobira naše najboljše ljudi, ki jih organizacija danes še prav posebno potrebuje..." A takoj pristavlja: „Toda zaupam, Ti veš, kaj delaš; ne zapusti nas nikdar!" (26. IV. 1942.) In kako so ga bolele nesreče, ki so druga za drugo prihajale nad naš narod! A vendar: božja previdnost ljubeče čuva med nami! Slovenija, Slovenija, ti moja rana! Pozabljena, prezrta in izdana, sovragu prepuščena brez moči! Stegnile so krvave se roke, da te oskrunijo, raztrgajo, zdrobe miruj, srce, miruj: Bog še živi. V zaupanju v Boga delati, sejati, da nam bo v času vedrine naročje polno zlatega snopja — če prej ne, pa v času vedrine, ki je nikdar ne zakrijejo oblaki! Osvajalen je samo nikdar ugnani optimizem, združen s požrtvovalnostjo, ki se z veseljem odreka lastnim ugodnostim in udobnostim, da more drugemu storiti dobro. In Lojze je bil optimist, čeprav je moral v tem pogledu delati silo svoji naravi, ki bi ga — zlasti zaradi revščine in drugih hud ih razmer — prav lahko zavedla v neozdravljiv pesimizem. „Malodušnost v Lojzetovem srcu ni imela prostora," piše tovariš. „Spominjam se ga, ko je nekoč govoril na zborovanju. Njegove navduševalne besede niso prihajale samo z jezika, ampak iz srca. Govoril je tako navdušeno, da te je moral ganiti iz molodušja." Gorečnost in obenem optimizem diha Lojzetov zadnji govorček na sestanku pri Katoliški akciji; imel ga je v zadnjem mesecu svojega življenja. V njem pravi med drugim: „Mnogo posebnosti ima današnji čas. Morda največja, gotovo pa najbolj žalostna je ta, da gledamo prvič, odkar ljudje pomnijo, skrbno započeti in dobro premišljeni upor zoper vse, kar se imenuje Bog. — Tudi v prejšnjih časih so bili brezbožniki, a v močni, z železno disciplino povezani organizaciji jih do sedaj še ni bilo. Danes pa je brezboštvo organizirano v močne organizacije po vsem svetu. Več je teh organizacij, včasih si katere v kakšni malenkosti tudi nasprotujejo mod seboj, a vse delajo za en sam cilj: Pregnati z zemlje Boga... Najhujši izmed vseh teh IZPOLNJENA OBLJUBA, DANA NA DNU BREZNA Nadaljevanje s strani 27 širidesetletnici zmage, Celovški zvon lil, št. 8, sept. 1985, str. 8 in 11). Knjiga rešenca iz brezna smrti je silen glas resnice v sedanjem zmedenem času. Pokol dvanajstih tisočev je bil nujen cilj vsega delovanja partije na Slovenskem. Tisočim in tisočim ubojev prej in poslej je partija poskušala z lažjo spreminjati bistvo. Všliki pokol pa je bil organiziran tako, da je bil neviden; laž je bila vtem, da ga ni bilo.* Zmerom: laž in uboj, uboj in laž. Kozina si je izbral za to pričevanje izvirno, učinkovito kombinacijo zadržane neznosne bolečine v poročanju o izmučenih tovariših — pa parodije, jedke posmehljivosti, najostrejšega posmeha „osvobodilni" operaciji. Silovit je kontrast med dvojnim zmagoslavjem: partizanskih dejanj pa krščanskega trpljenja in smrti. Večina rabljev je verjetno bila nekoč pri svetem obhajilu. Kdaj so izgubili posvečujočo milost? Kako so se pogrezali, kdo jih je potiskal v materializem, v komunizem? Iz božjega otroštva so se sprevrgli v sužnje partijskih trinogov. Kristjani vemo, da so eni in drugi organizacij je prav gotovo komunizem, ki je najbolj svetoven, najbolj organiziran in nabolj satanski. — Napada Boga samega in njegovega Sina. Napada Cerkev, ki je Njegovo skrivnostno telo. Mi vemo, da je Bog neuničljiv, da bo Cerkev na svetu do konca sveta. Vemo pa tudi, da so v nevarnosti duše posameznih ljudi in celi narodi, da se večno pogube. Tudi Slovenci smo že v neposredni nevarnosti, z nami vred pa je v nevarnosti vsa Evropa in vesoljni svet. Večno pogubljenje pa je največja nesreča, ki more priti nad človeka. Zato se je treba tej nevarnosti upreti z vsemi močmi. A kako se upreti? Cerkev nam je pokazala pot. Pij XI. je poklical v življenje novo organizacijo Katoliške akcije nalašč zato, da zaustavi napredujoče brezboštvo, da mu vzame osvojene postojanke, ga premaga in tako obvaruje vesoljni svet časnega razdejanja in večhega pogubljenja. Mi smo odgovorili temu klicu Kristusovega namestnika. Hočemo se bojevati z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo. Nje sicer ne bodo nikoli premagale, morejo ji pa odtrgati ne le posamezne duše, ampak cele narode in jih pahniti v večno nesrečo. Hočemo na vsak način to preprečiti..." bili najnesrečnejši ljudje. Njihove žrtve jih niso sovražile. Dodajali sojih v svoje molitve. Na strani 4.4 sledimo glasni skupni molitvi rožnega venca na tovornjaku, brzečem iz Kočevja k breznu. Prošnji „odpusti nam naše dolge" so vključevali „tudi tem tukaj, saj so od sovraštva ostekleli..." V Epilogu se pisec obrne k tistim, ki ga silijo, naj pozabi na brezno v Rogu in naj gleda v narodno bodočnost. Odgovarja: „Meni moji pobiti soborci iz brezna kažejo drugačno pot. Tisto, za katero so se oni borili, tisto, po kateri bo slovenski narod moral hoditi, če bo hotel obstati. Odprla se bo prav gotovo." (69) Eden najbistrejših raziskovalcev partijskega uničevalnega delovaja dr. Miha Brunec soglaša s tem: „Prihaja čas, ko bo slovensko ljudstvo proglasilo domobransko vojsko, poklano od krvavordeče zvezde komunistične partije, za svoj največji narodni zaklad. Ta kri tisočev in tisočev poštenih slovenskih mož in fantov, ki jez morjem neizrekljivih bolečin in ponižanja stekla v večnost pred božji prestol, ta kri je zagotovilo lepše bodočnosti slovenskega naroda." (Pravi obraz Osvobodilne fronte III, Buenos Aires 1973, str. 108). * Dušan Pirjevec, kije med vojsko partizanil kot Ahac, je trideset let po teh „junaštvih" vedel, daje bil poboj domobrancev zločin, in se zgražal nad tem, da „sta Kidrič in Kardelj kratkomalo zanikala ta pokol (...) Nerazumljivo je (? A. G.), da partija leta 1946 ni bila sposobna priznati tega pokola, marveč so se tisti fantje preprosto lagali kot smrkavci. (...) In na ta smrkavskl način deluje partija tudi danes.“ (Dušan Pirjevec, Dnevnik in spominjanja, Nova revija 45,1986, str. 35 in 37). Citat je iz njegovega dnevnika 10. V. 75. Iz naše kronike Rožmanov dom v San Justu jc na svojem 24. občnem zboru 10. oktobra izvolil naslednji odbor: predsednik Peter Čarman, pod predsednikjanez Jenko, tajnik Jože Žerovnik, namestnik Franc Oblak, blagajnik Ivan Korošec, namestnik Marjan Loboda ml.; odborniki: inž. Anton Matičič, Marjan Jeriha, Božo Šušteršič, Ljuba Lipušček, Franc Avguštin; namestniki: Valentina Oblak, Božo šur-man, Ivan Mehle, dr. Stanko Kociper, Marija Podlogar; nadzorni odbor: Janez Amon, Marjan Loboda in Ivan Šiler. * ^Iz naše kronike^ Molitve na praznik vseh *'etih so bile v cerkvi Marije omagaj ob grobu msgr. Antona Oreharja in pred spome-Junakom v Slovenski ter po pokopališčih Ve-1 ega Buenos Airesa, kjer so Pokopani rojaki: v Castelarju, un Justu, na Villegas, v Oli-v°su, Boulogne, Pablo Podesti ‘n San Martinu ter drugod; upnih molitev so se rojaki Povsod množično udeležili kot udi molitve rožnega venca in a' po vseh naših verskih Sr=diščih. Mladina Slomškovega orna je v kulturnem delu mla-inskega dneva v nedeljo 31. oktobra uprizorila v omškovem domu Molierovo eseloigro Priložnostni zdra-b|{ V re^'j' de. Stanka Jere- . ^ctn* celodnevni izlet nccv naših sobotnih šol je _ ''soboto 6. novembra v klub-, k argentinskih letalskih po-ohcirjev v bližini Ezeize; šol--j. o ni:,š° je maševal župnik oneBido.ec, dan pa so nato C * * z igrami in športom. i . 0 mladinski maši v cer-- Marije Pomagaj jev ncdc- di ' ^ooombra govoril namla- k°nSSi:mčičTnkUI,iSatelj?r" muc o svojih vtisih iz b'ovenije. Župnik Jože Guštin je aml rojake iz Bcrazategui-do° .Ob letnici Slovenskega 7 malvanaCankarja v nedeljo • novembra; po maši je bil ter ” - ien ^ariiin mesec sc praznuje a Južni polobli od 7. novem-du? ° boeembra; slovenski ja^ni Pastirji so povabili ro-m naJ bi v tem času redno nivo* * an8e,l°vo češčenje, rož-ter t,nC,C *n lilnnije Matere božje "brali šmarnično branje. Va . c,ct°mbolo za vzdrže-le Doma so imeli v San Slomru11 31 ‘ oktobra, v o vem domu pa 6. nov- embra. Pri okrogli mizi o problematiki naše emigracije v novih razmerah so na kulturnem večeru SKA v soboto 13. novembra brali referate dr. Katica Cukjati, arh. Marjan Eiletz, lic. Vinko Rode in arh. Jure Vombergar. Proslava 40-letnicc Prešernove šole na Pristavi v Castelarju je bila v soboto 13. novembra zvečer: zahvalno sveto mašo sta darovala delegat dr. Alojzij Starc in katehet France Bergant, spominsko ploščo je odkrila voditeljica šole Mija Markež, kratek nagovor pa je imel predsednik društva Slovenska pristava Janez Jelenc; v kulturnem delu proslave je imel slavnostni govor dr. Marko Kremžar, učenci z učiteljicami pa so zaigrali odrski prikaz Mihe Gaserja Luči in sence s sodelovanjem Dominika Oblaka, Marka Petka in Cvetke Tomaževič; pesem Slovenija v svetu in slovensko državno himno je zapela vsa šola pod vodstvom Mojce Jelenc ob klavirski spremljavi Anke Gaser; predsednica šolskega odbora Metka Kopač sc je zahvalila voditeljici šole Miji Markež in vsem sedanjim in nekdanjim učiteljicam; za sklep je bil prigrizek v gostinskih prostorih Pristave. Proslava v čast Jezusu Kristusu, kralju vesoljstva, je bila v nedeljo 21. novembra v Slovenski hiši; v cerkvi Marije Pomagaj je vodil somaševanje delegat dr. Alojzij Starc; med mašo je pel SPZ Gallus pod vodstvom Anke Gaser; v dvorani, ki jo je dekoriral Stane Snoj, je povedal uvodne besede lic. Milan Magister, slavnostni govor je imel dr. Marko Kremžar, pesmi Lojzeta Grozdeta so recitirali Brigita Cerar, Nežka Štefe, Dani Grbec, Avrelij Nose in Klavdij Selan, kot solisti pa so peli Lučka Ahčin, Cvetka Kopač, Ani Rode, Matej Debevec, Luka Debevec in Bogdan Magister ob orgelski spremljavi Ivana Vombergarja. Slovensko-latinskoamcriška trgovska zbornica je 26. novembra or-ganiziralav Slomškovem domu predavanje ekonomista Marka Rebozova o ekonomskih perspektivah na krajši in daljši rok v Argentini in v svetu. Zdravnik dr. Rudi Potočnik je pod okriljem zdravniško-socialnega odseka Slomškovega doma v nedeljo 21. novembra govoril o vprašanjih aktualne ginekologije- Sklepna prireditev Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši je bila v soboto 20. novembra; po razdelitvi spričeval in zahvalni sveti maši je bila prireditev v dvorani: prihod zastav, petje himen, nagovor ravnateljice prof. Metke Mizerit, razdelitev nagrad, ki so jih prejele dijakinje Andrejka Zupanc, Andrcj-ka Kovačič, Veronika Godec, Pavla Grbec, Ana Marija Petelin, Marjana Jelenc, Andrejka Stariha in Sonja Avguštin, slovo odpetošolcev, razdelitev diplom, beseda zahvale Janike Jesenovec v imenu odbora staršev, recitacija prvošolcev Aškerčeve Svatbe v Logeh in Balantičeve Zaman ter Proslava materinskega dne. Možje v Slomškovem domu so ga vzeli zares... Foto: Marko VOMBERGAR ÖW©SäGa© iz SLOVENIJE malo za šalo • Pri nas trajajo zgodovinski trenutki po štirideset let. • „Ozrimo se na prehojeno pot,“ je dejal tovariš, ki je to pot prevozil z avtomobilom. • Nerodno je, če je politik toliko časa na oblasti, da postane lepša prihodnost, katero je obljubil, sedanjost. • Ne šahirajte z anarhisti: naskrivaj pripravljajo atentat na vašega kralja. • Laže sc človek nauči igrati na klavir kot na gospodarske inštrumente. • Laž ima kratke noge, zato potuje z najhitrejšimi komunikacijskimi sredstvi. • Kako je dobil službo, je službena skrivnost. • Kadar politikom teče voda v grlo, so najbolj zgovorni. • Kadar so neumni na oblasti, se pametni delajo neumne, neumni pa pametne. • Glas vesti bi morali ozvočiti. • Nesposobni so pripravljeni storiti prav vse. ■ Pot v Evropo ne pelje čez Romunijo. • Toliko časa nam bodo načrti padali v vodo, dokler sc ne bomo naučili plavati. 'Ione pripoveduje omizju: „Preden grem zvečer od doma, vedno slavim z ženo za 10 pesov, da bom najkasnje do polnoči doma.“ „In?“ „Pustim, da vedno ona dobi stavo.“ * Peter je šel spat malo okajen. Naslednje jutro je opazil, da je spal na tleh pri postelji. „Ali nisi čutil, da si padel s postelje?“ ga je vprašala žena. „Slišal sem, da je nekaj padlo, nisem pa vedel, da sem bil to jaz.“ * „Vsak človek mora imeti v življenju neki cilj,“ razlaga učitelj. „Kakšen cilj imaš ti, Niko?“ „Rad bi postal vaš predstojnik, gospod učitelj.“ petošolccv odlomkov iz So-foklcjcvc Antigone. Sklepno prireditev je imela Slomškova šola v soboto 27. novembra, prav tako Jegličeva šola, druge šole pa v nedeljo 5. decembra; po vseh šolah je bila Miklavževa prireditev, Rožmanova šola pa je tudi obenem uprizorila Pcpel-ko. Pristavska folklorna skupina je priredila v soboto 4. decembra IV. veselico mednarodnih plesov s sodelovanjem slovenske, argentinske, škotske, italijanske in bolivijske folklorne skupine. Slovenski krščanski demokrati so priredili informativni sestanek v nedeljo 5. decembra v Slovenskem domu v San Martinu, naslednjo nedeljo pa v Slomškovem domu. Ramoška verska skupnost je na praznik Brezmadežne romala v slovensko cerkev Marije Pomagaj. Na mladinski proslavi Brezmadežne je v Slovenski hiši v nedeljo 5. decembra po mladinski maši govoril zdravnik dr. Miha Stariha o proble- matiki mladih in Mariji kot vzoru in priprošnjici mladih tudi v sedanjem času. Ivana Tekavcc je v izbranih besedah nagovorila navzoče, pevske točke so izvjalisolisti Ani Rode in Luka Debevec terpevski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana, vse ob spremljavi prof. Ivana Vombcrgarja, rcciliralapa je Nevenka Godec. KJE JE KAJ V mednarodnem letu družine - Alojzij Starc..............1 Stvarnost in upanje - Marko Kremžar...............4 Zamolčana resnica.............7 Novo leto — svetovni dan miru! - Branko Rozman..............7 Papež in sedanji trenutek - B. F.8 Do kdaj še manipulacije z gesli? - Branko Rozman...............9 Srečno novo leto! - Zorko Simčič ...10 Novoletna molitev - Zdenka Serajnik............10 Slovenska ozadja - Anton Stres..11 Misli k mašnim berilom..........13 V novembru rajnih duš - Vladimir Kos ................14 Marija, sveta božja mati - Zdenka Serajnik..............15 Zakaj pojemo pri bogoslužju? - Edo Škulj....................16 Trije svetniki v januarju.......16 Beg skozi puščave - Wilhelm Hiincrmann...........17 Slika dobrega pastirja - Tone Štrukelj................19 Ma ti Terezija — misijonarka ljubezni - Pavlina Dobovškova...........20 Gospodovo razglašcnjc - Zdenka Serajnik.............21 Bara Remec - Jurc Vombcrgar....21 Še vedno živiš tesno z nami - Vera Rcmcc-Dcbcljakova......22 Spominske plošče žrtvam komunistične revolucije.....24 Bodimo zvesti svojim koreninam! - Lučka Vombcrgar.............25 Izpolnjena obljuba, dana na dnu brezna - Alojzij Ccržinič............27 Slovenski mučenec Lojze Grozde - Anton Strle.................28 Iz naše kronike.........12,30,31 Uvoženo iz Slovenije...........32 Malo za šalo...................32 DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo (dr. Alojzij Starc). Urednik: Jože ŠkcrUcc; tehnični urednik: Stane Snoj - Komnu !.. Kal-c6n 415fi - (1407) Buenos Aires, Argentina - Registru de la Vropiedad Intelcctual N8 90.877 - Stavljenje in oblikovanje: 1/ALIVII.KO - Telefax: (54-1) 362-7215 - Tiska: Tallcres Grofico« VILKO S.R.L., Estndos Unidos 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Rarnon E. Falcčm 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Trcvicy Dr. Toronto M8 4C4, Canada. ITAI.IJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva 1’iazzu-ta 18, 34170 Gori/in, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentina za leto 1992: $ 55.- In izdatki za pošto; drugod USS 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Kaniču l„ 1'alci’m 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina.^ vsdSKIDAN •äSsssr p«Ä8;°r V režijf^RAVNlK (mu izrn^nka Jerebiča Na sry,^0 š°pek). Bara Remec, VETRINJE 1945 LU S ST”? 5 n Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena (dr. Luis Starc). Director: Jos6 Skerbec Ramön L. Falcčn 4158- (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N° 90-877 Comoosiciön v Armado: MALIVILKO - Imoresiön: Talleres Gräficos VILKO S R I. - Fstados unidns 495 - /nou Rnonn« Air«.« . Amcmino