KOLEDAR GORIŠKE MATICE < ZA LETO 1930. IZDALA IN ZALOŽILA ..GORIŠKA MATICA" V GORICI NATISNILA TISKARNA „ EDIN OST" V TRSTU 1929. ■ - ] lil 4» 25094 0 OVITEK IN VINJETE JE NARISAL TONE KRALJ. • ~ -/T-" ■M KOLEDAR ZA NAVADNO LETO 1930. Navadno leto 1930. ima 365 dni (52 tedna) ter se začne s sreda in se konča s sredo. Začetek leta 1930. Občno in državno leto se začne na dan novega leta, t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se prične s prvo adventno nedeljo (30. novembra). Letni časi. Pomlad se začne z 21. dnem marca meseca ob 9. uri in 30 min. Solnce stopi v znam. Ovna. Pomladansko enakonočje. Poletje se začne z 22. dnem junija meseca ob 4. uri in 54 min. Solnce stopi v znamenje Raka. Naj daljši dan, najkrajša noč. i J e s e n se začne z 23. dnem septembra meseca ob 19. uri in 36 min. Solnce stopi v znamenje Tehtnice. -Jesensko enakonočje Zima se začne z 22. dnem decembra meseca ob 14. uri in 42 min. Solnce stopi v znamenje Kozla. Najdaljša noč, najkrajši dan. Znamenja za lunine mene. Mlaj . . Prvi krajec Sčip ali polna luna @ Zadnji krajec . . C Mrki solnca in lune v letu 1930. V letu 1930. pomrkne Solnce dvakrat, enako-krat tudi Luna: 1. 13. aprila delni lunin mrk: začetek ob 6. uri 21 min., višek ob 6. uri 58 min., konec ob 7. uri 36 min.; pri nas neviden. 2. 23. aprila obročasti solnčni mrk: začetek ob 17. uri 20 min., višek ob 20. uri 27 min., konec ob 22. uri 46 min.; pri nas neviden. 3. 7. oktobra delni lunin mrk: začetek ob 19. uri 46 min., višek ob 20. uri 7 min., konec ob 20. uri 27 min.; pri nas viden. 4. 21. in 22. oktobra popolni solnčni mrk: začetek 21. oktobra ob 20. uri 4 min., višek ob 23. uri 4 min., konec 22. oktobra ob. 1. uri 23 min.; pri nas neviden. Kvatrni posti. I. kvatre, spomladanske ali postne: 12., 14. in 15. marca. II. kvatre, letne ali binkoštne : 11., 13. in 14. junija. III. kvatre, jesenske: 17., 19. in 20. septembra. IV. k v a t r e, zimske ali advenine : 17., 19. in 20. decembra. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1, ad-ventne nedelje do božiča in od pepeln. srede do velikonočnega pondeljka. Premakljivi prazniki. 1.) Septuagezima: 16. februarja. 2.) Pepelnica: 5. marca. 3.) Velika noč: 20. aprila. 4.) Križevo: 26., 27. in 28. maja- 5.) Vnebohod: 29. maja. 6.) Binkošti: 8. junija. 7.) Sv. Trojica: 15. junija. 8.) Sv. Rešnje Telo: 19. junija. 9.) Prva adventna nedelja: 30. novembra. Pust traja od 7. januarja do 4. marca t. j. 57 dni. Postnih nedelj je šest, povelikonoč-nih tudi šest, pobinkoštnih pa štiri in dvajset. Prazniki. a) Običajni in civilni. ,1.) Vse nedelje. — 2.) Novo leto. — 3.) Sv. Trije Kralji (6. januarja.) — 4.) Sv. Jožef (19. marca). — 5.) 21. aprila (rojstvo Rima). 6.) Vnebohod (29. maja.) — 7.) Sv. Rešnje telo (19. junija). — 8.) Vnebovzetje Mar. Dev. (15. avgusta). — 9.) 20. septembra (zavz.e*tje Rima). — 10.) 28. oktobra (pohod na Rim). — 11.) Vsi svetniki (1. novembra). — 12.) 4. novembra (zmaga pri Vittorio Veneto) in 13.) Božič (25. decembra). * • Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. b) Državni, ob katerih se skrči delovni urnik samo na dopoldanske ure. 1.) 8. januarja: rojstni dan kraljice Helene, 2.) Pustni četrtek, pondeljek in torek. 3.) Velikonočni četrtek, velikonočna sobota in velikonočni pondeljek. 4.) 24. maja: napoved vojne. 5.) 29. jul.: obletnica smrti kralja Humberta. 6.) 18. avgusta: god kraljice Helene. 7.) 15. septembra: rojstni dan prestolonaslednika Humberta. 8.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. 9.) 11. novembra: rojstni dan kralja Viktorja Emanuela III. 10.) 24. decembra: božični večer. 11.) 31. decembra: Silvestrovo. • • Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdico. c) Dnevi, v katerih se razobešajo državne zastave poleg prej označenih. 1.) 4. jan.: obletn. smrti prve kraljice Italije. 2.) 9. jan: smrt kralja Vikt. Emanuela I. 3.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1. 1919.) 4.) prva nedelja v juniju: praznik ustave. 5.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike. JANUAR - PROSINEC Dnevi Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Novo leto. Obrez. Gospod. Makarij, opat; Martinijan, šk. f Genovefa, dev.; Salvator, sp Tit, škof; Izabela, kraljica. 1 Ko je bil Herod umrl. Mat. 2, 19,—23. 5 '6 7 *8 9 10 11 Nedelja Pondel. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota V osmini N. 1. Simeon Stol Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. Valentin, škof; Lucijan, muč. * Severin, opat; Erhard, škof. 3 Julijan in Bazilisa, mučenca. f Pavel L, papež ; Agaton, pap. Higin, pap. muč.; Božidar, opat 2 Dvanajstletni Jezus v templu. Luka 2, 42.-52. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po raz. Gosp., Ernest, šk. Veronika, dev.; Bogomir. Feliks iz Nole, sp.; Hilarij, šk. g Pavel, pušč.; Maver, opat. Marcel, papež; Ticijan, škof; f Anton, pušč.; Sulpicij, škof. Sv. Petra stol v R.; Priska, dev. 5 O ženitnini v Kani Galilejski. )an. 2. 1.—11 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po raz. Gosp.; Knut, kralj. Fabjan in Boštjan, muč.; Manjrad Neža, devica mučenica. Vincencij, muč.; Anastazij, muč. Zaroka M. D.; Emerencijana, dev. f Timotej, škof; Babila, muč. Izpreobrnitev Pavla apost. Jezus ozdravi gobavega. Mal. 8, 1—15. 26 27 28 29 30. 31" Nedelja Pondetjek Torek Sreda Četrtek Petek 3. po razg. G., Polikarp, škof. Janez Zlatoust, cerkv. učenik. Kari Veliki, cesar; Julijan, škof. Frančišek Sal., šk.; Konštantin |§ Martina, dev.; Janez milošč., škof. Peter Nol., sp.; Marcela, vdova. Lunine mene.' 5 Prvi krajec 8. ob 4. uri 11 m. ® Ščip 14. ob 25. uri 21 m. <£ Zad. krajec 21. ob 17. uri 7 m. • Mlaj 29. ob 20. uri 7 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Soince stopi v znamenje Vodnarja. — Dan zrasle od 8 ur 49 minut do 9 ur 43 minut, torej za 54 minut. o p o z;o r I L O. Obresti obveznic. — Prvi dan zapadejo letne in poletne obresti državnih, bančnih in industrijskih obveznic. Davki. — V prvi polovici meseca so izpostavljeni v občinskih uradih glavni in dopolnilni davčni seznami prve serije. Vsak davkoplačevalec naj jih pregleda in če zapazi v njih materijelne co-greške, dvojnost ali nepravilen vpi> n.ij reku-rira. Čas za to je do 16. julija ("glej opombo 15. julija). Samski davek. — Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od delodajalcev za uslužbence. Zadnjega je zadnji rok za prijavo samcev v svrho odmeritve samskega davka. Pristojbine mrtve roke. — Dvajsetega zapade rok plačila prv6 polovice pristojbine mrtve roke (ujemajoče se prej s pristojbinskim namestkom) pri registrskem uradu (glej opombo 20. julija). Pogoditev glede gostilniških računov, — Zadnjega je zadnji rok za konvencijo, t. j. za pogoditev plačila pristojbine namesto kolkovanja računov, ki jih morajo izdajati gostilničarji, kavarnarji itd. gostom za prodana jedila. Pogojeno vsoto treba plačati v treh rokih: 15. I., 15. V. in 15. IX. Tehtnice in uteži. — Od drugega do desetega se mora naznaniti seznam tehtnic in uteži, ki jih vsakdo rabi. To naznanilo je obvezno in zapade v oglobitev, kdor ne ugodi tem zahtevam zakona. Naborni seznam. — V naborne sezname se morajo vpisati v teku tega meseca vsi mladeniči, ki dopolnijo v tekočem letu osemnajsto leto svoje starosti. V slučaju mladeničeve odsotnosti, ga morajo priglasiti njegovi starši ali pa skrbniki. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Pripravi, preoraj in pognoji zemljo. Očisti in odberi seme za pomladansko setev. V hlevu. — Skrbi za enakomerno toploto (od 15° do 18" C) v hlevu in prezrači ga večkrat. Zmanjšaj krmo delovni, zvišaj jo pri molzni živini. Na travniku. — Nadaljuj z delom, zastalim v novembru in decembru (glej navodilo za november). Na vrtu. — Prekopavaj vrtne grede in pognoji ob enem. V sadovnjaku. — Okopuj in pognoji sadno drevje ter poškropi ga z «antiparassitom» zoper škodljivi mrčeis. Obreži mlado in pretrebi krono starejšemu drevju. V kleti. — Pretoči mlada vina. Skrbi, da bodo sodi, v katerih hraniš vino, vedno polni, prazne pa prežvepljuj. BELEŽKE 1.............................................. 2......................................................................... 3. ................. 4...................................... 5............................................................................................... 6............................................. 7........................................................... 8................... 9................................................................................ \ 10................. 11.............................................................................. 12. 13. 14....... 15.......................... 16. 17..................................................... 18........... 19............................................... 20...... 21......................................................... 22.. 23.................................................. 24.................................................................. 25................................................................................... 26...................................................................................... 27...................... 28...... .................. 29................. 30............. 31. FEBRUAR - SVEČAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. 1 Sobota Ignacij, škof.; Brigida, dev. 5 Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8, 23 —27. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Celrtek Petek Sobota 4 po l-az. Gosp., Svečnica. Blaž, škof; Oskar, škdf. Andrej Kor., šk.; Veronika, dev. Agata, dev. muč.; Japonski muč. Doroteja, dev. muč.; Tit., škof. 3 f Romuald, op.; Rihard, kralj. Janez Mat., sp.; Juven, škof. 6 O dobrem semenu, Mat. 13, 24-30. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. po raz. Gosp., Apolonija. Skolastika, dev.; Viljem, pušč. Lurška M. božja; Adolf, škof 7 ustanov, ser. reda ; Evlalija, dev. Katarina od Riči, dev.; Jordan. @ ■{■ Valentin, muč.; Zojil, spozn. Favstin in Jovita, muč.; Onezim. 7 O delavcih v vinogradu. Mat. 20, 1,—16. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpepel. Julijana, dev. Donat in tov,, muč.; Konstancija. Simeon, škof; Flavijan, škof. Julijan, spozn.; Konrad, spozn. Elevterij, škof.; Evhaiij, škof. C f Maksimilijan, šk.; Eleo/iora, kr. Stol sv. Petra v Antijohiji. 8 Prilika o sejalcu in semenu. Luka 8, 4.—15. 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 2. predpepel. Peter Dam., šk. Matija, apostol; Modest, škof. Valburga, opat.; Viktorin, muč. Porficij, škof; Nestor, šk. spoz. f Leander, škof; Baldomir, škof. t Rajmund, spozn.; Roman, sp. ^ Lunine mene. ) Prvi krajec 6. ob 18. uri 26 m. ® Ščip 13, ob 9. uri 39 m. (C Zadri, krajec 20. ob 9, uri 44 m. «9 Mlaj 28, ob 14. uri 33 m. Nebesno znamenje in dolgost Gneva. Solnce slopi v znamenje Rib. — Dan zraste ud 9 ur 46 minul do 11 ur 4 mlnole. torej zu 1 uro 18 minut> OPOZORILO. Davki. — Od desetega do osemnajstega se plača pri davčnih izterjevalnicah prvi obrok premičnega bogastva in drugih davkov. Kdor ni plačal do vštetega osemnajstega dne (če ta dan nedelja, velja devetnajsti kot zadnji dan), se oglobi s šestimi odstotki. Kdor ni dobil naznanila glede plačevanja, mora vkljub temu plačati obrok, ker zadostuje v tem oziru razglas davčnih seznamov, a ne plača globe po preteku gori imenovanega roka. Kralka navodila za kmete. Na polju. — Nadaljuj s preoravanjem, gnojenjem in brananjem. Pognoji njive s superfosfatom. Pripravi semena. Obrezuj meje in drevje, V hlevu. — Delovni živini pokladaj vedno več krme, a tudi klavca živina in molzne krave naj se zadostno krmijo. Na travniku. — Nadaljuj z brananjem, čiščenjem in gnojenjem travnikov. Razgrebaj krtine in mravljišča. Na vrtu. —• Sadi in sejaj, če podnebje pripušča, zgodnjo zelenjad, kakor kariijol, češenj, zgodnji kapus, čebulo, grah, peteršilj, špinačo in radič. V sadovnjaku. — Poškropi hruške in jablane s petodstotno raztopino železne ali pa modre ga-nce, kateri si dodal primerno količino apnenega beieža. Za breskve in marelice zadošča triodstotna raztopina. V vinogradu. — Okopavaj in gnoji trte. Prični z obrezovanjem, pripravi cepiče. Izmenjaj slabe koie. Uničuj škodljivi mrčes s tem, da ostrzeš lubad z žičnato šoetjo in namažeš debla z « antipara ssit om ». V kleti. — Nadzoruj pretočena vina in pazi, da bodo sodi vedno polni, prazni pa prežveplani. V ceoeljnjaku. — Pusti čebele v popolnem miru in odpri panje le v skrajni sili. MAREC - SUŠEČ Dnevi Godovi in nedeijski evangeliji 0 POZORILO. Davki in pristojbine. — Objavijo se dopolnilni seznami prve serije direktnih davkov. Davkoplačevalci imajo vpogled v te sezname, izpostavljene v občinskem uradu, da lahko napravijo morebitne tozadevne pritožbe. 1 Sobota Albin, šk.; Hadrijan, pap. muč. 9 Jezus ozdravi slepca. Luka 18, 31.—43. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpepel. Simplicij, pap. * Kunigunda, ces.; Avsterij, muč. * Pust. Kazimir, spoznovavec. ■j- Pepelnica. Agapeta s tov. Fridolin, opat. ; Viktorin. ■f" Tomaž Akv., cerkveni učenik. Janez od Boga, o.; Filemon, m. 3 lO Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4, 1, —11. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Frančiška Rim., vd. 40 mučenikov ; Kaj in Aleksand. Heraklij, muč.; Kozem, muč. K v a t r e. Gregor L, papež. Rozina, vdova; Evfrazija, dev. K v a t r e. Matilda, kraljica @ K v a tre, Longin, mučenec. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj odbrano seme v rahlo, primerno pognojeno in primerno vlažno zemljo. Sejaj jaro žito, oves, deteljo. Razvaljaj, pobranaj in oplej žito, ki si ga bil posejal v jeseni. Gnoji s super-loisfatom in solitrom. V hlevu. — Vprežno živino dobro krmi in pazi, da se ne prehladi. Na travniku. — Nadaljuj z delom, zaostalim v februarju. Če je travna ruša preredka ali obrasla z neprimernimi travami, pobranaj tak travnik podolž in počez prav temeljito, če le mogoče raztrosi že prej tudi umetna gnojila in obsej ga s primerno mešanico trav in detelj. Zatiraj podlesek. Na vrtu. — Posadi zgodnji krompir in beluše (šparglje). Presadi v jeseni posejano čebulo in vsadi češenj. V vinogradu. — Zapomni si, da je ta mesec najboljši čas za sajenje trt. Nove nasade dobro pognoji, najbolje z mešancem (kompostom). Druge trte pa okopavaj, pristavi jim kole, popravi pokvarjeno podzidje. V čebelnjaku. — Pazi, da ima vsak panj matico. Družinam s pičlo zalogo medu pomagaj takoj. Slabičev ne trpi v čebelnjaku. 11 Jezus se na gori izpremeni. Mat. 17, 1.—9. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna. Hilarij in Tacijan. Patricij, škof; Jedert, dev. Ciril Jeruz., šk.; Edvard, kralj. }ožef, ženin Device Marije Feliks in tov., muč.; Niketas, šk. f Benedikt, opat; Serapijon, m. Benvenut, škof; Nikolaj, muč. C 12 Jezus izžene hudiča iz mutca. Luka 11, 14,—28. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna. Viktorijan, muč. Gabrijel, nadang.; Epigmenij, m. Oznanenje Mar.Dev. Emanuel> muč.; Dizma, muč. Rupert, šk.; Janez Dam., spozn. f Janez Kapist., sp.; Sikst III. Ciril, škof muč.; Bertold, spozn. 13 Jezus nasiti 5000 mož. Jan. o, i.—15. 30 31 Nedelja Pondeljek Sredpostna, Angela Fol. # Modest, škof; Balbina, devica. Lunin« mena, > Prvi krajec 8. ob 5, url 0 m. Q Ščlp 14. ob 19. uri 58 m, C Zad. krajee22, ob 4. uri 13 m. • Mlaj 30. ob 6. uri 46 m. Nnbssno znamenj« in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Ovna. Dan zrasle od 11 ur 8 minut do 12 ur 41 minut- torej za 1 uro 33 mi' nut. — 21. začetek pomladi. Pom-ladansko enakonočje. Dnevi 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeijski evangeliji Hugon, škof; Teodora, kraljica Frančišek Pav.; Marija Egipt. Rihard, škof; Abundij, škof. ■J" Izidor, škof; Rozalija, dev. Vincencij, spaz.; Irena, dev. 14 Judje hočejo Jezusa kamenati, Jan. 8, 46.—59. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna (tiha). Sikst, pap. 3 Herman, spozn.; Dionizij, muč. Albert, škof; Dionizij, muč. Marija Kleofa; Demeter, muč. Ecehijel, prorok; Mehtilda, dev. Leon I., pap.; Betina, dev. + Zenon, škof; Julij, I., pap. 15 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21, 1.—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. postna (cvetna). Ida. @ Justin, muč.; Tiburcij, muč. Helena, kralj.; Anastazija, dev. Turibij, Škot; Kalist, muč. Vel. četrtek. Anicet, pap. m. t Vel. petek. Apolonij, muč. f V e 1. s o b o t a. Leon IX., pap 16 Jezus vstane od smrti. Mark 16, 1,—7. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Velika noč. Vstajenje G. C ** V e 1 i k o n. p o n d. Bruno, sp. Soter in Kaj, papeža mučenca. Adalbert, skof; Viljem, spoz. Jurij, muč.: Fidelis, muč. i* Marko, evang.; Ermin, muč. Klet, papež; Marcelin, papež. 17 Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. Jan. 20, 19.— 31. 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 1. povelik, (bela). Peregrin. Pavel od križa; Vital, muč. | Varstvo sv. Jožefa; Robert, op. Katarina Sijen., dev.; Marijan. Lunina mene. ) Prvi kroječ 6. ob 12. uri 25 m. $ Ščlp 13. ob 6. uri 49 m. <£ Zad. krajec 20. ob 23. uri 9 m. 9 Mlaj 26. ob 20. uri 8. m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Bika. ■ Dan zraste od 12 ur 45 minul na 14 ur 11 minul, lorej za 1 uro 26 minul. OPOZORILO. Davki, — V tem mesecu zapade drugi davčni obrok. Plačati ga moraš v dneh od desetega do vštetega osemnajstega. Če je ta dan nedelja ali praznik, velja kot zadnji dan naslednji t. j. devetnajsti. S petnajstim zapade rok za predložitev naznanila, da so dohodki prenehali oziroma da niso obstojali, ker le po tej poti se doseže oprostitev od davka od 1. januarja, če se je namreč ugotovilo, da so bili dohodki prenehali s tem dnevom ali pa še prej. Tehtnice in uteži. — V tem mesecu morajo predložiti trgovci svoje tehetnice in uteži overovi-telju. Kdor bi tega ne storil, bo naznanjen sod-ni ji. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj turščico v dobro pognojeno zemljo, V hlevu. — Krmi živino z zelenimi krmili, katerim bodi primešane suha krma. Prehod od suhe krme k zeleni naj se vrši polagoma. Razkuži hleve, ker se bliža nevarno poletje. Na vrtu. — Zavaruj s slamnatimi odejami in enakim predčasne nasade pred slano, presejaj zeleno, posadi zgodnji fižol in pripravi tople grede za paradižnike. V vinogradu. — Cepi trte v glavo, okopavaj in veži jih. Zatiraj trtjona in majskega hrošča. V sadovnjaku. — Cepi v razklad, pristriži mlade veje in dobro očisti drevesa polžev, gosenic in uši. V kleti. — Pretakaj drugič vino, če tega nisi že storil. V čebelnjaku. — Priskrbi si pravočasno potrebnih satnic. \ \ \ s Dnevi Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Filip in Jakob, apostola; Žiga. Atanazij, škof; Sekund, muč. Najdba sv. križa; Mavra, muč. 18 Jezus dobri pastir. ]an. 10, 11.—16. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelik. Florijan, muč. Pij V., papež; Irenej, škof Janez, Ev. pred lat. vrati. Stanislav, škof; Gizela, kraljica. Prikazen Mihaela nadangela, f Gregor Nac., cerk. uč.; Beat. Antonin, škof; Gordijan. muč. 19 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16, 16.—22. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelik. Mamert, škof. Pankracij, muč.; Nerej, muč. Servacij, šk.; Peter Regalat, sp Bonifacij, muč; Viktor in Korona Zofija, muč.; Hilarij, spoz. t Janez Nep., muč.; Ubald, šk Paskal, spoz.; Venancij, muč. 20 Jezus obljubi učencem Sv. Duha. Jan. 16, 5,—14. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. povelik. Feliks, spozn. Celestin papež; Ivo. spozn. Bernardin, spozn.; Bazila, dev. ^ Feliks K., spozu.; Valent, muč. Helena, dev.; Julija, dev. f Deziderij, škof; Andrej B., sp. * Mar. Dev. pomoč kristjanov. 21 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23.—30. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelik. Gregor VIL, pap. Filip Nerej, sp.; Elevterij. | * Magdalena Pac., dev.; Beda Avguštin, šk.; Teodozija. | § H Krist. Vnebohod; Maksim, šk, t Ferdinand, kralj; Feliks L, pap Angela, dev.; Kancijan in tov. Lunine men«. ) Prvt krajec 5. ob 17. uri 55 m. t Ščip 12. ob 18. uri 29 m. C Zad, krajec 20. ob 17, url 22 m. Wl«J i«' ob 6. uri 37 m. Nebesno znamenje in dolgoit dneva. Sotnce stopi v znamenje Dvojčkov. — Dan zraale od 14 ur 15 minul do 15 ur 21 minut, iorej za 1 uro 8 minut. OPOZORILO. Davki. — V prvi polovici so razpoloženi dopolnilni seznami druge serije direktnih davkov in davčnih naklad. Premično bogastvo. — Od prvega dalje (do 31. julija) se lahko zaprosi, naj se popravijo za bodoče leto dohodki iz premičnega bogastva vrste B in C zasebnim davkoplačevalcem. Prenehanje obrti. — Kdor preneha s svojo obrtjo, oziroma kdor je svojo obrt omejil, mora predložiti občinski davčni komisiji na navadni (in ne kolkovni) poli svojo zahtevo, da se izbriše kot obrtnik, oziroma da se mu znižajo razne pristojbine. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Nakosi zeleno krmo, presejaj kapus in krmsko peso. Zatiraj plevel in pazi posebno na skrajno nevarno deteljno predenico. V hlevu. — Daj cepiti vse prašiče proti rdečici, ker je že skrajni čas. Na travniku. — Kjer je zgodnja trava, lahko že kosiš. Najboljši čas za košnjo je tedaj, ko je večina trav v cvetju. Na vrtu. — Sejaj buče, kumare, korenje, peso, presejaj paradižnike, namakaj, obilno v slučaju isuše. V vinogradu. — Popraši trte z žveplom, da jih obvaruješ oidija in proti koncu meseca poškropi jih z apneno-modro galično raztopino, da jih obvaruješ peronospore ali rose. V sadovnjaku. — Nadaljuj boj zoper mrčes s tobačnim izvlečkom, kvasijevimi trskami in s svinčenim arzenatom. V čebelnjaku. — Da odpraviš iz panjev nadležne mravlje, postavi vanje v medeni vodi namočeno gobo, ki privabi mravlje k sebi, in ko se goba tako napolni z njimi, vrzi jo v vrelo vodo. Sviloreja. — Položi dobro in izbrano seme v va-lišče, še bolje je, da si preskrbiš že izvaljene gosenčice. Pazi, da se ohrani v izrejevališču vedno primerna toplota (20°—23° C). Preprečuj vsak najmanjii prepih, Pokladaj isviloprejkam murvovo listje v mali količini, zato pa pogostoma. N JUNIJ - ROŽNIK Dnevi || Godovi in nedeljski evangeliji - 22 Jezus govori o pričevanju sv, Djha. Jan. 15, 16—27 in 16, 1 -4. OPOZORILO. Davki. — Desetega zapade v plačilo tretji obrok glavnih in dopolnilnih davčnih seznamov prve serije. Zneski morajo biti plačani najkasneje osemnajsti dan tega meseca. , Cepljenje. — V tem mesecu se objavijo naznanila 1 2 3 S4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek iSobota 6. povelik. Juvencij, muč. Marcelin, muč.; Erazem, škof. Klotilda, kraljica; Oliva, dev. 3 Frančišek Kan., sp.; Kvirin, škof. Bonifacij, škof; Valerija, muč. f Norbert, škof: Bertrand, škof. f Robert, opat; Sabinijan, .m. 23 Jezus govori o Sv. Duhu in ljubezni. Jan. 14, 23-31. o brezplačnem cepljenju otrok zoper koze. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Binkošti. Prihod sv. Duha Primož in Felicijan, mučenca. Marjeta, kraljica; Mavrin. muč. Kvatre. Barnaba, apost. @ Janez Fak., spozn.; Flora, dev. f Kvatre. Anton Padovanski. Kvatre. Bazilij, škof; Elizej. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Da ob\aruješ pozni krompir pred boleznimi na listju, poškropi ga z raztopino modre galice in apna. V hlevu. — Živino krmi izdatno z ozirom na njeno delo. Na travniku. — Za košnjo moramo imeti ugodno vreme. Kosijo se v tem mesecu pred vtsem travniki, ki se kosijo letno trikrat. Na vrtu, — Za zgodnjo zelenjadjo obsadi proste lehe z zeleno, poletno endivijo. Ob suši zalivaj zelenjavo zvečer ob solnčnem zatonu. V vinogradu, — Poškropi in požvcpljaj trte. Povezuj mladje, da ga veter ne polomi. V sadovnjaku. — Razredči sadež, da si zagotoviš najboljši razvoj ostalega. Proti gosenicam in moljem škropi s polodstotno raztopino svinčenega arsenata v vodi. V kleti, — Klet imej dobro zaprto in snažno. Zalivaj sode, da so vedno polni. V čebelnjaku, — Pazi, da ti kak roj ne ubeži. Zanj imej že popolnoma opremljen panj. Sviloreja. — Pazi na isnago, menjaj pogostoma ležišča. Ne dotikaj se gosenic z rokami. Pokla-daj jim redno in pogostoma svežega in nikdar ne mokrega murvovega listja. Pazi na prenaglo izpremembo temperature. Pripravi pravočasno zaprejališče in ne pobiraj svilodov nikdar pred desetimi dnevi, po tem ko so ise svilo-prejke zapredle. 24 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28, 18-20. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pobink. Sv. Trojica. Vid. Franc Regij, spozn.; Beno, škof. Adolf, škof; Lavra, nuna. Feliks in Fortunat, muč.; Marko. Sv. Rešnje ielo; Gervazij. C f Silverij. pap.; Florentina, muč. Alojzij, spozn.; Pavlin, muč. 25 Prilika o veliki večerji. Luka 14, 16,—24. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobink. Ahacij, muč. Eberhard, škof; Cenon, škof. Janez Krstnik (rojstvo). Kres. Viljem, opat; Prosper, škof. Janez in Pavel, ap.; Rudolf. ® ■}■ Hema, vdova; Ladislav, škof. Leon II., pap.; Irenej, spozn. 26 Prilika o izgubljeni ovci. Luka 15, 1.—10. 29 30 Nedelja Pondeljek 3. pobink. Peter in Pavel, ap. Spomin sv. Pavla apostola. Lunine mene. ) Prvi krajec 3. ob 22. uri 36 m. ® Ščip 11. ob 7. uri 12 m. C Zad. krajec 19. ob 10. uri 00 m. 9 Mlaj 26. ob 14. uri 47 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce siopi v zamenje Raka. -Dan zraste od 15 ur 22 minut do 15 ur 28 minut in se nato skrči na 15 ur 36 minul. - 21. začetek poletja. — Najdaljši dan, najkrajša noč. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. JULIJ - MALI SRPAN 6 7 8 9 10 41 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 30 Dnevi Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Presveta Rešnja Kri; Teobald, p Obiskovanje M. Dev.; Oton, ško: Helijodor, škof; Bertram, šk. 3 f Urh, škof; Berta, devica. Ciril in Metod, škofa. 27 O velikem ribjem lovu. Luka 5, 1. —11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink. Izaija, prerok. Vilibald, škof; Pulherija, kralj. Elizabeta, kraljica; Kilijan, ško Anatolija, dev.; Veronika, dev. Amalija, dev.; Felicila, dev. d t Pij L, papež; Peter F., spozn Mohor in Fortunat, muč. 28 O farizejski pravičnosti. Mal. 5, 20,—24. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobink. Marjeta, dev. muč Bonaventura, šk. uč.; Just, muč. Henrik I, cesar; Vladimir, kralj Dev, Marija Karmelska (Škap.) Aleš, spozn. ; Generozij, muč. + Kamil Lel., spozn.; Friderik. Vincencij, sp.: Maksima, dev. (■ 29 tezus nasiti 4000 mož. Mark 8, 1.—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobola 6. pobink. Elija, prerok. Danijel, prerok; Olga, dev. Marija Magdal., sp.; Teofil, muč Apolinar, škof in muč.; Liborij, šk Kristina, dev. muč.; Roman, muč 1 a k o b, apost.; Krištof, muč. _ f An a, mati Mar. Dev.; Valens, m O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15. —21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda 31 Četrtek 7. pobink. Pantaleon, muč. Viktor, muč.; Inocencij, pap. * Marta, dev.; Beatriks, dev. C Abdon in Senen, muč.; Julita. m Ignacij iz Lojole, spozn. Lunine mene. ) Prvt krajec 3. ob 5. uri 3 m. Ščip 10. ob 21. uri 1 m. C Zad. krajec 19. ob 00. uri 29 m. Mlaj 25. ob 21. uri 42 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Leva. -Dan se skrči od 15 ur 35 minut na 14 ur 46 minul, torej za 49 minut. OPOZORILO. Premično bogastvo. Hišni in zemljiški davek. — Petnajstega zapade rok za predložitev rekurza glede dvojnosti, glede pomot, glede nepravilnih vpisov v sezname na podlagi nepravilnih ugotovitev in odločitev za vpis. — Zadnjega zapade rok za predložitev poprav dohodkov iz premičnega bogastva (glej opombo v maju). Pristojbine mrtve roke. — Dvajsetega zapade rok plačila druge polovice pristojbine mrtve roke (glej opombo v januarju). Samski davek. —■ Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od strani delodajalcev za uslužbence pri registrskem uradu (glej opombo v januarju). Kratka navodila za kmete. Na polju. — Krompir izoravaj o suhem vremenu. Požanji žito, ko je slama popolnoma porume-nela. Podorji strnišče, da se zemlje ne presuši. Osej činkvantin, ajdo, repo. Osipaj turščico. V hlevu. — Nakrmi vprežno živino dobro in v redu vsaj zvečer in zjutraj. Na travniku. — S košnjo se nadaljuje. Na vrtu. — Seje se ozimna vrtnina. V vinogradu. — Nadaljuj is škropljenjem in žvep-lanjem. V sadovnjaku. — Podpri preobložene veje, nadaljuj boj zoper mrčes, zatiraj uši s tobačnim izvlečkom in kvasijevimi trskami, gosenice in ličinke pa s svinčenim arzenatom. V čebelnjaku. — Ne trčaj medu, dokler ni vsaj polovica satnikov pokrita z njim. O vročini za-isenči panje. Daj čebelam mnogo vode na razpolago v bližini čebelnjaka. Rojenje preprečuj, ker pozni roji niso priporočljivi. AVGUST - VELIKI SRPAN 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Dnevi 11 Petek 2 t Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. f Vezi Petra ap.; Makab. bratje. Porcijunkula. Alfonz Lig. 31 O krivičnem hišniku. Luka 16, 1,—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobink. Najdba sv. Štefana Dominik, spozn.; Agabij, škof. Mar. Dev. Snežna ; Ožbolt, kr. Gospodova sprem.; Šikstll., pap Kajetan, spok.; Donat, škof muč t Cirijak, Larg in Smaragd, muč. Roman, muč.; Emigdij, škof. 32 J^zus se joka nad Jeruzalemom. Luka 19, 41.—47. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobink. Lavrencij, muč. Suzana, dev. muč.; Tiburcij, muč Klara, dev.; Hilarija, muč. Hipolit in Kasijan, muč.; Radeg f Evzebij, sp.; Anastazija, dev. Vnebovzetje Marije Device Joahim, oče M. D.; Rok, spoz. 33 O farizeju in cesininarju. Luk. 18, 9,—14. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobink. Liberat, muč. C * Helena, kraljica; Agapit, muč. Ludovik Toled., šk.; Julij, muč. Bernard, opat; Štefan, kralj Ivana Frančiška, vdova; Adolf.sp f Timotej, muč.; Hipolit, škof. Filip Ben., spozn.; Cahej, sp. 34^Jezus ozdravi gluhonemega. Mark 7, 31,—37. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobink. ]ernej, apostol. © Ludovik, kralj; Patricija, dev. Ceferin L, papež; Samuel muč Jožef Kal., sp.; Natalija, dev. Avguštin, škof; Hermes, muč. Obglavlj. sv. Janeza Krstnika. *{• Roza Limanska, dev.; Feliks. 35 O usmiljenem Samaritanu. Luka 10 23.^-37. 311 Nedelja [| 12. pobink. Rajmund, sp. Lunine mene. } Prvi krajec 1, ob 13. uri 26 m. Ščip 9. ob 11. uri 58 m. C Zad. krajec 17. ob 12. uri 31 m. • Mlaj 24. ob 4. uri 37 m. ) Prvi krajec 31. ob 00. uri 57 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Device. — Dan se skrči od 14 ur 44 minut na 13 ur 22 minut, torej za eno uro 22 minut. OPOZORILO. Davki. — Od desetega do vštetega osemnajstega se mora plačati četrti obrok tako glavnega kakor dopolnilnih davčnih seznamov. Vino. — Do petnajstega morajo naznaniti preostanek svojega vina in sicer tako pridelovalci kakor tudi trgovci na debelo. Kratka navodila za kmete. Na njivi. — Poruj strnišča in izoraj njive globoko, da tako pripraviš tla za ozimino. Zatiraj tur-ščično snet s tem, da izruješ in sežgeš napadena stebla. V hlevu. — Napajaj močno vroče živali šele potem, ko so se popolnoma ohladile. Na vrtu. — Sejaj jesensko korenje, motovileč, zimsko špinačo, prej pa zemljo dobro pognoji. Zatiraj gosenice na zelju. Rastline okopavaj posebno o vročini in isuši. V vinogradu. — Zatiraj plevel. Kjer opaziš na grozdih črva-kiseljaka, poškropi jih z vodo zredčenega tobačnega izvlečka. V sadovnjaku. — Obiraj poletno sadje previdno in skrbno, da ne poškoduješ drevja. Odpadlo in črvivo sadje poberi in odstrani, da ne izlezejo iz njega molji, ki zlezejo potem na drevje in tam prezimijo. V čebelnjaku. — Pelji čebele na gozdno ali močvirnato pašo. Preskrbi si dobre matice. SEPTEMBER - KIMAVEC Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. ■ OPOZORILO. Davki. — V prvi polovici meseča se objavijo dopolnilni seznami tretje kategorije direktnih davkov in naklad. Ljudska šola. — Uradni občinski predstojnik (po-daštat) objavi razglas glede obveznega pouka in izdela iseznam otrok, ki so dopolnili šesto leto. Starši morajo vpisati take otroke v šolo in predložiti rojstni list in izpričevalo o cepljenju koz (brez kolka). 1 2 3 4 5 6 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Egidij, opat; Verenai dev. muč. Štefan, kralj ; Antonin, muč. Evfemija, Tekla, Doroteja, muč. Rozalija, dev.; Ida, kraljica, •f Lavrencij J ust., škof; Viktorin. Hermogen, muč.; Pelagij, muč. 36 Jezus ozdravi deset gobavih. Luka 17, 11.-19. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobink. Albin, škof. Rojstvo Marije Device. @ Korbinijan, škof.; Gorgonij, muč. Nikolaj Toled., sp.; Pulherija Prot in Hijacint, mučenca. f Ime Marijino; Gvidon, spozn. Virgilij, muč.; Notburga, dev. 37 O božji previdnosti. Mat. 6, 23.-33. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 14. pobink. Povišanje križa. * Nikomed, muč.; Evtropija. C Ljudmila, vdova; Kornelij in Ciprij. Kvatre. Lambert, škof muč. Jožef Kup., spozn.; Tomaž Vil. Kvatre. Januarij, škof. ** Kvatre. Evstahij, muč. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Izoravaj in spravljaj krompir. V goratih krajjh se seje ozimina (pšenica, rž, ječmen). Skrbi sploh, da se ozimina pred zimo dodobra obraste. Za setev pripravi zemljo pravilno in po-sejaj izključno le zdravo, čisto, izbrano, kaljivo, debelo, težko, polno in zrelo zrnje. Na travniku. — Kcisi otavo. V vinogradu. — Ne trgaj grozdja prezgodaj. V sadovnjaku. — Obiraj sadje le o lepem vremenu. Začni pravočasno s sušenjem sadja. Pre-zračuj shrambe, v katerih hočeš shraniti zimsko sadje. V kleti. — Pripravi potrebno posodo za trgatev in stiskalnice. V čebelnjaku. — Ko ise je končala jesenska paša na ajdi in žepku, misli na uzimovanje. Skrbi, da bodo imele čebele dovolj medu za zimo v panju. Zožaj žrelo radi os in sršenov. 38 Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luka 7, 11.—16. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pobink. Matevž, apostol. Mavricij in tov., mučenci. @ Tekla, dev. muč.; Lin, papež. Marija Dev. rešiteljica ujetnikov Kleofa, spozn.; Firmin, škof. i* Ciprijan in Justina, muč. Kozma in Damijan, muč.; Kaj. 39 Jezus ozdravi vodeničnega. Luka 14, 1,-11. 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek 16. pobink. Vacjav, kralj. Mihael, nadang.; Evtihij, muč. 3 Jeronim, spozn. c. uč.; Honorij, šk. Luntne mene. ® Ščlp 8. ob 3. uri 48 m. C Zad. krajec 15- ob 22. uri 13 m. • Mlaj 22. ob 12. uri 42 m. ) Prvi krajec 29. ob 15. uri 59 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva, Solnce slopi v znamenje Tehtnice. — Dan se skrči od 13 ur 19 minut na 11 ur 49 minut, torej za 1 uro 31 minul. — 23. začetek jeseni. — jesensko enakonočje. 26 27 28 29 30 31 OKTOBER - VINOTOK Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. 1 2 3 4 Sreda Čejrtek Petek Sobota Remigij, škof.; Areta, muč. Angeli varuhi; Leodegar, škof. f Kandid, muč.; Evald, muč. Frančišek Seraf., sp.; Edvin. 40 D nijvečii zapovedi. Mat. 22, 34. —46. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Pondelj ak Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobink. Placid in tov., m. Brunon, spozn.; Fida, muč. Marija, kr. rož. venca; Justina. © Brigida, vdova; Simeon, spozn. Dionizij, šk., muč.; Abraham očak. f Franč. Borg.,sp.; Gereonintov. Nikazij, škof; Firmin, škof. 41 Jezus ozdravi mrlvoudnega. Mat. 9, 1.—8. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Pondeljek Tofek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Maksimil., muč. Edvard, kralj; Koloman, muč. Kalist, papež; Domicijan, škof. Terezija, devica; Brunon, škof. C Gal, opat; Maksima, dev. f Hedviga, kraljica; Viktor, škof. Luka, evang.; Just, muč. 42 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1.—14. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Čejlrtek Petek Sobota 19. pobink. Etbin, opat. Janez Kancijan, sp.; Feiicijan. Uršula, dev.; Hilarijan, opat. ® Kordula, muč.; Marija Šaloma. Severin, šk.; Janez Kapistr., spoz. •f Rafael, nadangel; Kristina, m. Krizant, muč.; Krišpin, muč. 45 Jezus ozdravi kraljičinega sina. )an. 4, 46,—55. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 20. pobink. Evarist, papež. Frumencij, škof; Sabina, muč. Simonin Jud a, apost.; Fidel, m Narcis, škof; Hijacint, muč. 3 Kiavdlj, muč.; Marcel, muč. + Volfgang, škof; Lucila, dev. Lunine mene. ® Ščip i 7. ob 19. uri 56 m-( Zad. krajec 15. ob 6. uri 12 m; • Mlaj 21. ob 22. uri 48 m. ) Prvi krajec 29. ob 10. uri 22 m. / Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Škor-pijona. — Dan se skici od 11 ur 45 minut na 10 ur 15 minut, iorej za 1 uro 30 minut. OPOZORILO. Davki. — Od desetega do osemnajstega treba plačati peti obrok direktnih državnih davkov in občinskih in trgovskih davčnih naklad. Hišni davek. — Davčni urad sprejema do petnajstega dne poprave glede zmanjšanih oziroma zvišanih dohodkov iz hiš. Vino, — Do petnajstega je zadnji čas naznaniti vinski pridelek letošnje letine. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Spravi pozni krompir in turščico in pripravi takoj zemljo za setev ozimine. Setev opravi v prvi polovici meseca, ko si zemljo dobro pognojil, V hlevu. — Prehod od zelene krme k suhi izvrši polagoma, Pokladaj živini vsak dan manj zelene,, zato pa od dne do dne več suhe krme. Na travniku. — Spravi otavčič, če ga imaš. Po-gnoji travnike z gnojnico, a uporabljaj tudi umetna gnojila: Thomasovo žlindro, .superfosfat in kalijevo sol. Na vrtu. — Poberi doraslo pozno zelenjad in spravljaj jo le ob lepem vremenu v shrambo. Pospravi z vrta fižolovke in shrani jih pod kakim ostrešjem. V sadovnjaku. — Ne otresaj in ne klati poznega isadja, marveč obiraj ga skrbno. Po končanem obiranju sadja pripravi tla za nove nasade.. V tem mesecu je najprimernejši čas za nastavljanje lepilnih pasov po deblih sadnega drevja. V čebelnjaku. — Pičle zaloge izpopolni z medom. Slabiče združi, NOVEMBER - LISTOPAD Dnevi 1 Sobota 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 Godovi in nedeljski evangeliji God vseh svetnikov. 44 Prilika o kraljevem računu. Mat. 18, 25,—35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pobink. Vseh vernih duš Viktorin, škof.; Hubert, škof. ** Kari Boromej, šk.; Modesta. Caharija, oče Janeza Krstnika. Lenart, opat; Sever, škof. @ + Prosdocim, škof; Engelbert. Bogomir, šk.; Deodat, muč. 45 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22,15.—21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pobink. Božidar, muč. Andrej Avel., spozn.; Trifon, muč. * Martin, škof; Mena, muč. Martin, papež; Livin, škof, muč. Stanislav Kost., spozn.; Didak. C ■{" Serapijon, muč.; Jozafat Kunč. Leopold, vojvoda; Jedert, dev. 46 le^us obudi Jajrovo hčer. Mat. 9, 18 26. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobink. Edmund, škof. Gregorij, škof; Viktorija, muč. Odon, op.; Evgen, sp.; Hilda, m Elizabeta,kraljica; Poncijan, pap Edmund, kralj; Feliks Val., sp. % f Darovanje M. D.; Kolumban. Čecilija, muč.; Maver, muč. 47 (J razdejanju Jeruzalema in o sodbi. Mat. 24, 15.-35 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. Klement, papež. Janez od križa, sp.; Hrizogon. Katarina, dev. muč.; Jukunda, m. Konrad, škof; Silvester, opat. Virgil, škof; Ahacij, škof. Eberhard, šk.; Gregor III., pap. 3 + Saturnin, muč.; Filomen, muč 48 O poslednji sodbi. Luka 21, 25,—33. 301 Nedelja 1. adventna. Andrej, apostol. Lunine mene. ® Ščip 6. ob 11. uri 28 m. C Zad. krajec 13. ob 13. uri 27 m. • Mlaj 20. ob 11. uri 21 m. > Prvi krajec 28. ob 7. uri 18 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje St elc-i-. Dan se skrči od 10 ur 13 minut na 9 ur 5 minut, torej za eno uro 8 m nut. OPOZORILO. Premično bogastvo. Hiini in zemljiški davek. — Do petnajstega se mora predložiti naznanilo o nepostavnem vpisu v dopolnilne sezname druge iserije. Tehtnice in uteži. — Najkasneje 30. t. m. se morajo trgovci, ki so odprli nanovo trgovino in ki morajo imeti overovljene tehtnice in uteži, priglasiti na občinskem uradu in predložiti omenjene priprave v overovljenje. _—_ Kratka navodila za kmete. Na polju. — Pospravi pozni jesenski pridelek. Njive, ki so namenjene za pomladansko setev, moraš globoko preorati. Ne puščaj črez zimo nobene njive nezorane. Hlevski gnoj razvozi, raztrosi in podorji. Na travniku. — Pobranaj z mahom prerasle travnike in pognoji jim s superfosfatom in kalijevo soljo. V sadovnjaku. — Zasajaj v prvi polovici tega meseca isadno drevje. Snaži in pretrebi starejše sadno drevje. Za pobelitev debel je skrajni čas. V kleti. — Skrbimo za primerno toploto, da mošt docela povre in se učisi. Sode zapolni do vrha in jih zamašuj z lesenimi kipelnimi vehami. V čebelnjaku. — Zavaruj čebele pred mrazom in nezgodami is tem, da zamažeš vse razpokline panja s kitom. Mišim v čebelnjaku nastavi past, da ne bodo vznemirjale čebel v zimskem počitku. DECEMBER - GRUDEN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobola Eligij, škof; Natalija, dev. muč. Bibijana, muč.; Pavlina, muč. Frančišek Ksav., spoz.; Lucij, šk, Barbara, dev. m.; Peter Zlatoust, ■j" Saba. opat; Krišpin, muč. Miklavž, šk.; Apolinar, muč. @ 49 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2, —10. Nedelja Pondeljek Torek , Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna. Ambrozij, škof. Brezmadežno spočetje Mar. D. Peter Forezij, šk.; Valerija m. Lavret. Mati Božja; Judita, dev. Damaz, papež; Trazon, opat. ■j* Sinezij, muč.;Epimah, muč. C Lucija, dev. muč.; Otilija, dev. 50 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan. 1, 19.-28. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna. Spiridijon, škof, Jernej, škof; Kristina, dev. Evzebij, škof; Adela, dev, Kvatre. Lazar, škof; Berta, vd, Gracijan, škof: Vunebald, opat. Kvatre. Nemazij, muč.; Favsta, Kvatre. Liberat, muč. 51 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luka 3, 1.-6. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna. Tomaž, apostol Demetrij in Honorat, muč. Viktorija, dev.; Dragobert, kr. •}• * Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojstvo Gospodovo. •J* Štefan, muč.; Arhelaj, škof. Janez Evang.; Fabiola, vdova. 52 Simeon in Ana oznanjata Gospoda. Luka 2, 33!-40. 28j| Nedelja Nedelja pred novim letom. 3 29( Pondeljek Tomaž, škof muč.; Trofin, muč. 30 Torek || David, kralj; Liberij, m.; Nicefor. 31 j Sreda |[ Silvester, papež; Pavlina, m. Lunine mene, ® Ščip 6. ob 1. uri 40 m. C Zad. krajec 12. oc 21. uri 7 m. & Mlaj 20. ob 2, url 24 m. ) Prvi krajec 28. ob 4. uri 59 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva, Solnce stopi v znamenje Kozoroga. — Dan se skrči od 9 ur 4 minute na 8 ur 46 minut in zraste na to na 8 ur 30 minut. — 22. za cetek zime. > Najdaljša noč, naj krajši dan. O^P O Z O R I LlO. Davki. — Direktnim državnim davkom in občinskim in deželnim nakladam zapade zadnji obrok dne desetega tega nieseca. Kdor ga ni plačal v dobi osmih dni, plača šestodstotno globo. Dohodki iz premičnega bogastva za zavode in bitja, obdavčena na podlagi računskih zaključkov. Predložiti se mora pred zadnjim dnem tega meseca, če je bil potrjen računski zaključek pred najmanj tremi meseci. Licence. — Prenočišča, kavarne, gostilne i. t. d. morajo zaprositi za obnovitev licence za bodoče leto, V ta namen položijo prenehajočo licenco na občinskem uradu. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Če si zemljo preoral, osnaži poljsko orodje in hrani ga v suhem prostoru. Pokvarjeno orodje popravi. V hlevu. — Pazi, da sp hlevi topli, da je zrak v njih zdrav in čist. Na travniku. — Velja isto, kar za november. V vinogradu. — Če ni hudega mraza, obrezavaj trte. Če je zemlja suha, okopavaj in gnoji trte. V sadovnjaku. — Gnoji sadnemu drevju. Brez gnoja ni sadja. Jesenska noč Vladislav Stanislav Reymont Po razmočeni cesti, podobni blatni moč-vari, ki se je vlekla skozi pusta črna polja, se je opotekal pijan kmet. Temnilo se je že; mrzel, deževen, umazan novemberski večer je bil pokril zemljo. Oslepelo nebo je jokalo neskončne, vse-prodirajoče solze dežja, prazna, od vlage razbuhnjena polja so se svetlikala stekleno, jarki in razori so bili polni vode, gola drevesa so se upogibala v svoji otrplosti čez cesto in trepetala od mraza in mokrote. Smrtna tišina je vladala nad razmočenimi gredami njiv. Kmet je hodil naglo, se zaganjal, opotekal, klel, a kljub temu ni zašel s poti;' nenadoma je postal in začel peti s hripavim, pijanskim glasom: «Oj, dina, dina, dina, di! Ljudje, mi bratje smo si vsi. Ko te vzame bridka smrt, te ponese v rajski vrt... O j!!!» Toda pesem se ni dvignila, besede so ko razmočene drobtine ostale v zraku in se izgubile brez odmeva v temo; slišala pa jih je človeška postava, ki se je kot senca pomikala počasi, s težavo v neki oddaljenosti za pijanim kmetom, zakaj postala je in se pomaknila v bojazni na kraj ceste, v globlji mrak dreves ob poti. •Kmet je pospešil korake, toda nenadoma se je spotaknil ob kamen ali ob drevesno korenino in padel ko drvo v obcestno blato. 28 -i.":,-'•-■ ' ' . — • Dolgo se ni slišalo drugega ko enolično štropotanje dežja in ko v bojazni trepetajoče vznemirjeno škrtanje dreves. Tajnostna človeška senca se je približala in se sklonila nad pijanca. «Očka, očka!» je zamrmral pritišan glas. Kmet se je zavedel in poizkusil vstati, toda omrtvele roke in noge so skliznile v blatu in niso našle opore. Ker je pijanost docela zameglila njegov razum, ni nekaj časa niti mislil več na to, da bi se dvignil, ampak je legel, kar je bilo možno ugodno in renčal v pijani zaspanosti pred se: «Tu je mehko, tu je toplo, tu lahko tudi obležiš... obležati, se razume...» «Vstanite, saj boste utonili...« «Pasja dlaka, če ti priložim eno s palico, boš že videla!...« je vpil grozeč. «Očka!» «Ne budi me, stara — ti pravim zlepa!» «Očka, poslušajte vendar, upijanili ste se in ležite v blatu!« «Pijan! Kaj ti nisem rekel, Judež: žganja mi daj, ne špirita? Kaj ti nisem dejal? Pejze ti bom izruval, ti mrha... Tiho, stara... Če jaz ležim, je to potrebno in konec besedi, si razumela! In tebi to nič ni mari, ker si ženska... Molči, stara!... Le mirno leži... he, he... hlapci bodo delali zate... le mirno leži, očka... spočij se...« Toda ženska ga ni pustila ležati v blatu, tresla ga je tako dolgo, da je prišel nekoliko k zavesti in se dvignil z njeno pomočjo. «Marička!» je zamrmral, ko ji je pogledal v obraz. «Maricka!» je ponovil znova s težkim jezikom, potisnil kučmo globlje na čelo in se močno opotekaje, vedno hitreje, kot bi hotel nečemu ubežati, pognal dalje. Nekaj časa je bilo slišati njegove korake, nato se je izgubil tudi še tako rahel odmev v štropotanju dežja. Marička je ostala daleč za njim; šla je počasi, zakaj coklje so spodletale v blatu in se polnile z vodo, da jih je morala sezuvati vsakih par korakov in izlivati vodo iz njih; šla je s težkimi koraki, premočena obleka jo je ovirala pri gibanju. Na prsi je pritiskala v rute zavitega otroka, ki je pritišano cmev-kal. Tako se je vlekla čjmdalje trudnejša in od mokrote pol premrla skozi črno noč. «Jezus, usmiljeni Jezus!» se je izvilo iz njenih prsi in pekoča, strahotna tuga je izvabila studenec grenkih solza iz njenih oči. Koliko jih je bila že potočila, koliko! Jokala je nad ljudmi, nad svetom, nad svojo nesrečno usodo. Prava sirotica brez strehe je bila; radi tega se je dvignila, da potuje v daljni svet, ko eden izmed sivorja-vih oblakov, ki so se vlekli čez nebo, ko vlažni veter, ki se dvigne na polju in odveje brez sledu, kakor ta strašna novemberska noč... Nikjer usmiljenja ne pomoči ne sočutja. Usoda je bila prišla čez njo, jo spodila iz mirnega zatišja in jo izročila pogubi, da zdaj hodi tod in nima druge tolažbe razen solza, bolečine in tožbe, ko ubogo, pravkar storjeno kuže, ki ga odtrgajo od materinih dojk in ga vržejo v jarek, kjer se s svojim žalostnim zavijanjem bori s smrtjo. «Oh, Jezus, Jezus!» je zdaj zdaj težko vzdihnila. Noč jo je obdajala z grozo. Zaman je iskala luči kake hiše — nikjer nič, vsepovsod neskončna tema, vasi ko izumrle, temne in tihe, še psi niso lajali, v dolg in šir ni bilo slišati ropotanja voza, nikjer človeškega glasu — nič ko grobna tišina prenasičena od enoličnega štropotanja dežja. Otrok je začel bridko jokati., «Tiho, ubogi črviček... tiho...» je počenila pod neko drevo, vtaknila otroku eno izmed izsušenih dojk v usta in se zatopila v topo prisluškovanje na neki daljni, komaj slišni šum, ki je prihajal od padajoče vode. «Mlin! Da, to je mlin!» je zamrmrala pri sebi in posluhnila znova. Iskra upanja jo je preplašila, dvignila se je naglo in šla od pričakovanja in negotovosti po vsem telesu trepetajoča z naglimi koraki dalje. «Peter! Peter!» Njene ustnice so jedva slišno šepetale to ime. «On me pač ne bo od-podil, ne, kako naj to stori!» je premislila in radi nenavadnega navala čuvstva nežnosti je pritisnila otroka še tesneje na prsi. — «Petrček!» Polagoma, rahlo je od bolečine razdivjano dušo prevzela globoka ginjenost; iz njene zavesti so se prebudili pomladni spomini, svetle slike preteklosti so vzplavale iz bolestnih tančic solza in v slednji sliki je bil on, Peter, glavna oseba... Od mraza premrlo in gladno dete je začelo znova jokati. «Tiho! Ti!« je zarenčala in dvignila roko, da bi ga udarila. «Kako naj to naredi? Saj je njen», si je mislila razburjena in začela strastno poljubljati mokri otrokov obrazek. Šumenje vode je postajalo razločnejše, polagoma je bilo slišno zamolklo Topotanje mlinskega kolesa. Dež je nekoliko ponehal, ^eter ne je oglasil v vrhovih topolov, ki so stali ko okost- Vladislav Stanislav Reymont znani poljski pisatelj. Naši čitatelji ga poznajo že iz knjige «Pravica», ki smo jo izdali lansko leto. Njegova povestica «Tomtk Baran» je izšla pri književni družini «Luč» v Trstu lijaki na obeh straneh poti, so nekajkrati kratko zašušljali, nato je nastalo grozeče šumenje, in od gozda, ki se je dvigal ko temna, mračna stena takoj za cesto, je bilo slišati žalostno, pritišano ječanje, kot bi stokala v temi drevesa, kot bi curljal neutešen, čudovit plak skozi noč in dež. Velikanski oblaki, združeni v razmršene kopice, so naglo bežali čez nizko nebo. Zemljo je prešinil trepet groze ko pod oblastjo grozne, silne moči; Maričkina duša je jeknila iz strašne prepasti. Bojazljivo se je ozrla, potegnila ruto globlje na čelo in tekla kar je mogla naglo v smer, iz katere je čimdalje jasneje ropotal mlin. Veter je rastel od hipa do hipa, se podil za njo, jo hutal v hrbet, da se je morala upogniti globoko k zemlji, ji pihal v obraz, ji brizgal vodo iz cestnih mlak v oči, jo obmetaval s suhimi mladikami in žvižgal tako rezko okrog njenih ušes, da se je morala ustaviti in zajeti sape. Nato je bežala dalje, zakaj strahovita bojazen se je je polastila. — Vrste topolov so se zibale tako nizko nad njeno glavo in šepetale tako čudovito skrivnostno, da ji je postalo tesno v duši; čutila je, kakor da se velikanska debla grozeče sklanjajo nad njo, da gole mladike ko razkrečeni kremplji segajo po nji, jo grabijo za ramena, ji trgajo ruto z glave — da je prestrašena in skoraj nezavestna bežala dalje. Zavedla se je šele, ko je stala ob jezu, čez katerega je peljala pot do mlina. Mlin je stal nekoliko niže, tako da je bila njegova streha v isti višini z jezom; obdajalo ga je gosto jelševje, v njih črni senci je padala voda divje šume in grgraje na mlinska kolesa. Veliko, temno poslopje se je treslo v svojih temeljih, ropotanje mlinskih kamnov je zamolklo odmevalo iz njega. Ženska je stopala previdno zadnji kos poti od jeza do poslopja in stopila v mlin. Tik za vrati se je sesedla na vrečo moke, da se spočije. Oblak belkastega prahu je polnil veliki mlin — bil je kakor od sive slepote obdan... Pod stropom pritrjena luč je trepetala v medli rdeči svetlobi, v kateri je bilo le težko razločiti obrise posameznili stvari. Vse je trepetalo v teh zidovih, se treslo, gibalo, mlelo in delalo zagrnjeno v oblak močnega prahu; celo skljzava tla pod nogami so se stresala v sunkih; bele stene so trepetale, leseni strop, izpod katerega so visele z moko obtežene pajčevinaste niti, je drhtel, dolge bele, lesene zaboje za moko je stresalo sem in tja a — za njimi so se v sivem ozadju obračala velikanska, črna kolesa, čez katera je v glasnem šumu padala voda, razpenjeni valovi so udarjali s tako silo na koničaste kole v globini, da je ječalo v temeljih hiše in je stokala zemlja. Končno ni bilo slišati ničesar več, le ropotanje mlinskih kamnov. Zdaj zdaj je bil slišen iz prvega nadstropja prodirajoč, oster glas zvonca, nakar je priletel kdo iz sobice mlinskega hlapca, ki je ležala v ozadju. Marička se je pomaknila bliže sobnih vrat, se skrila za mlinski kamen in potrpežljivo čakala. Bala se je vstopiti, četudi je razločila glas Petra, ki se je razgovarjal z ljudmi, izmed drugih glasov. Upadel ji je pogum, stisnila se je k tenki steni in posluhnila; vedno znova je kdo letel iz sobice, za njim se je razlila reka svetlobe, toplote in smeha in za hip napolnila mlin. V mali, nizki mlinarski sobici je bilo vroče ko v peklu; na velikem ognjišču je tlela šota, iz katere je zdaj zdaj liznil moder plamenček. Okrog ognja je sedelo nekaj kmetov. Duh po močnem tobaku, dim šote in vonj pečene ribe je napolnjeval sobo. Peter je ležal na svoji postelji, ki je bila pogrnjena z nekaterimi ovčjimi kožuhi, norčeval se je iz kmeta, ki je stal sredi izbe in se zibal pijano. «Pojdite domov, Matija, sicer vas bo zmlatila žena, kot se spodobi...» «Ona me bo tepla? Ha... Jaz sem bogat... V mehko posteljo, v pernice me bo spravila, eh... ali še kaj boljšega. Da boš vedel!...» «V svinjak vas bo napodila, ker ste se ga tako nažrli!» «Jaz da sem pijan!... Kaj nisem dejal judu: daj žganja, a ta mrha mi je natočila špirita... Zgrabil ga bom za lase. da se ga Bog usmili... Tako bom naredil... Taka mrha!... Ukazal sem: žganja daj... ubogati je treba, če ne, te zgrabim za tvoje rumene pejze in te vržem v vodo... Judežev sin!» «Miha! Vreče!» je zaklical hlapec,, ko je bilo slišno novo znamenje z zvoncem. Mlado fante se je dvignilo od ognjišča in hitelo ven, vrata so ostala odprta. Marička se je plašna približala in obstala na pragu. «Hvaljen bodi Jezus Kristus!» je zamr-mrala s tihim glasom. Peter je planil s postelje in zavpil besen nanjo: «Kaj hočeš tu! Ven... ti... psica!» Dekle se je zamajalo, se ozrlo s pogledom, ki je pričal o odsotnosti njenega duha, po navzočnih kmetih, vrglo otroka na hlap-čevo posteljo in zbežalo... «Darilo za vas, Peter», je omenil nekdo strupeno. «Lepe gosli», je pripomnil drugi, zakaj dete je začelo vekati. «Spomlacli vroča kri, pozimi polna glava skrbi...» «Naj vzame kdo črvička, sicer se še zaduši v cunjah...« «Je že prav, ali ga boste kar podojili, ali kaj?» Nekdo je pobral otroka in ga položil v bližino ognja; vsi so ga začeli opazovati. «Dva meseca bo otrok star, več ne...» «Saj mu je podoben, prav tak krompirju sličen nos ima.» «Glejte... pomočnika si boste lahko zredili iz njega, nato že pojde...» «Ali pa ga boste lahko dali služit, še kaj denarja boste prejeli za to...» «Iz vsake vreče vzemite mero moke več, mladič se bo s tem že zredil; še teličku bi ne moglo biti boljše.» «Kako pa zna tuliti, saj ga lahko daste izučiti za organista s takim glasom, Peter; ta služba je ko zlato in še lepa čast po vrhu, poleg tega pa denarja pri vseh porokah in pogrebih.« «Ker ste posrkali med, je treba, da po-kusite tudi satovje.» «Tudi mati je brdka, taka kot se spodobi... Coklje ima čisto nove, da so nekaj vredne, in krilo, da ne dobiš za poldrugi groš takega, in usta... da še v svinjski čeber ne gredo... Prav brdka punca...» «Treba bi jo bilo le umiti in počesati, pa bi bila dobra, da bi židu peč zakurila.» Neusmiljeno in brez prestanka so se norčevali iz hlapca, ki je sedel na svoji postelji in ni vedel, kaj naj začne, davila sta ga srd in sramota, kljub temu se ni mogel ganiti z mesta, zakaj njegove oči so lepile ko začarane na belem obrazku otroka, ki so ga bili kmetje razvili in položili v bližino ognja, da bi se ogrel, in se je od premočenih cunj, v katere je bil zavit, že začela dvigati para. Nenadoma je planil kvišku in zletel skozi vrata. Kmalu je bilo slišno od zunaj divje vpitje in padajoči udarci. «0 ljubezni si govorita», je pripomnil eden izmed kmetov. «Čigava je ta punca ?» «Antkova Marička iz Vole. Spodili so jo iz službe, starši so ji pokazali vrata... kam naj se obrne ?...» «Ho, ho! Peter, ta je pravi rabelj za dekleta...» «1... rabelj... to se razume... Toda nič-vrednež in nebodigatreba je tudi...» «Tiho!» je zaklical eden izmed na-vzočnih. «Peter! Peter! Ne tepi me!» je prosila Marička, ki se mu je valjala pri nogah. «Saj je vendar tvoj... Iz službe so me spodili... od doma so me pognali... kam naj se zatečem, reva?... Kam? Peter! Usmiljeni Jezus, o Jezus! Ljudje na pomoč, ljudje... Jezus, Marija!« je zatulila s strašnim glasom, zakaj brcnil jo je bil z nogo v prsi, da je udarila po tleh, kot bi bil zagnal vrečo moke. Nenadoma je vpitje ponehalo, slišno je bilo le, kako so se odprla vrata mlina; tih boj, nato samo še ropotanje mlinskih koles. «Saj jo bo še ubil...» «Nič se ji ne bo zgodilo; cmere se je od-križala, s tem je zadeva končana!» «Taka pasja mati, tu pusti otroka, a ona — na noge in proč...» Ker je začel dojenček jokati čimdalje bolj, so vzeli kmetje z mize košček sladkorja, ga zavili v cunjico, ga zdrobili s peto, pomočili v vodo in ga vtaknili otroku v usta, ki so začela pohlepno mlaskati in vleči. Pijani Matija, ki je bil med tem na postelji sede zadremal, se je nenadoma predramil in svečano spregovoril: «Otroka vzamem jaz. Uboga sirota je, to je že tako.» «Le vzemite ga, saj itak nimate otrok; da bo vas žena radi tega natepla, to je tako gotovo ko Bog v nebesih...« «Pretepla?... Ne bo me tepla. Malo zmerja, se prepira... toda dobra ženska je... Sem, ubogi črviček...» Z nenadno, trmasto odločitvijo pijanca se je dvignil, uredil svoj blatni, ovčji kužuh, si pokril mokro ovčjo kučmo in se pripognil nad otroka. «Pridi, malček, pridi... Nimaš matere, nimaš očeta, zato moraš dobiti bogatega varuha. Ali je pob, a?» «Seveda je pob, kaj pa...» «Za pastirja ga boš lahko uporabil... hlapca boš imel...» «Toda prvo si preskrbi dojiljo, ali pa tele odstavi, da ga bo krava oddojila.» Ni se zmenil za norčevanje, otroka je zavil v posušene cunje, ga ovil s sprednjima deloma svojega kožuha in se odpravil s trdimi, precej enakomernimi koraki iz sobe. Izhod je moral sicer še iskati, toda zunaj, na svežem zraku, se je znašel na pravem potu in stežka stopal ob jezu, zakaj veter, ki je bil med tem narastel v vihar, ga je bičal z deževnimi kapljami v obraz in ga na mokri, gladki poti potiskal nazaj proti mlinu. Posrečilo se mu je kljub temu, da je v težki borbi dospel do mlake, zavil na levo in se obrnil proti vasi. Zdaj je cepetal na celem skozi vodo, zakaj vihar je gnal valove čez breg mlake, tekla je čez rob jeza, se razlivala vsepovsodi in mu v močnih valovih pljuskala ob noge. «Ne jokaj, ubogi črviček, ne jokaj... čuješ... Mleka dobiš... zibko ti spletem... Dobro ti bo pri meni, mali sirotek... da... dobro ti bo... Plačo boš prejemal... obleko tudi... Nožičko ti kupim na sejmu... Živino mi boš pasel... ali tudi gosi... Ne jokaj, ubogi črviček...» Tako je mrmral še nekaj časa pred se in tiščal previdno, kolikor je to šlo, sprednja dela svojega kožuha skupaj v rokah, premrlih od mraza. Toda kmalu je utihnil, zakaj neprestano kolcanje mu je jemalo sapo in ostri, mrzli veter mu je zadrževal besede v grlu. Za jezom je vodila pot čez šotna tla, skozi ogromne kaluže; stare, razbičane breze so se nagibale čez pot in tožno ječale pod udarci viharja. Blata je bilo tu skoraj do kolen. Dež je bil skoraj docelg, ponehal, toda tem ostreje je zdaj pihal ledeno mrzli veter čez barje. Matija je šel počasi in je le s težavo vlekel noge iz blata; pijana trndnost ga je tako obvladala, da je skoraj hode spal, ni bil več pri jasni zavesti... le mraz in oster veter sta ga zdramila zdaj zdaj... Vas je ležala že tik pred njim. Ni se opotekal več tako pogosto, ker ga je trudnost objemala vedno znova, ni več pazil na pot, korakal je na slepo dalje; zdaj pa zdaj je otipal polzavestno svoj ovčji kožuh... aha... otrok... Noge so se spotikale, mraz mu je prodiral do kosti, zakaj na pr. varoval pred ledenim vetrom... Spustil je sih odpeti, premočeni kožuh ga je le malo robova svojega kožuha in začel biti z rokama, da bi se ogrel. S pijano trudnim, hri-pavim glasom je zapel: «Oj, dina, dina, dina, di! Ljudje, mi bratje smo si vsi. Ko te vzame bridka smrt, te ponese v rajski vrt...» Iz cestnega blata mu je odgovorilo pridušeno, pretrgano, daveče se otroško cmev-kanje — neka senca je hušknila bliže... in odbežala... On pa ni slišal ničesar več; pijan, utrujen je stopal dalje. Prcvel France Bevk. Pretep Oblaki so bežali v divjem, nevzdržnem begu od juga na sever. Dež je padal od jutra do večera, štropotal, udarjal v šipe in zavijal v sivo tančico hiše in drevesa. Na ognjišču je gorel ogenj, pod stropom se je kadilo, dim nam je silil v oči. Starec Matej, sedemdesetletnik s krmežljavimi očmi, se je bil sezul in sušil premočene krpe ob ognju. Izza njegovih tenkih ustnic se je ko rjava pika prikazoval edini zob, ko nam je pripovedoval o pretepu iz njegove mladosti... Bili so drugačni časi... Eh! Takrat nismo poznali knjig ne časopisov. Vražje delo, a stepli smo se, da smo imeli krvave butice. Orožnikom tega še povohati nismo dali... Ravnica in Robidnica — dvoje vasi. Jaz sem iz Ravnice doma. Vas je v kotlu, okrog so vrtovi in polja, gmajna in zelo daleč gozd. Pod črnim gozdom leži Robidnica. Vrag je zasejal to vas. Pravili smo Ro-bidničanom: lakote! A oni nam: berači! Prišli smo v gozd po drva, a oni s sekirami na nas. Kadarkoli sta se od pamtiveka Ravničan in Robidničan srečala, sta se objela s kolci. Ni je bilo robidniše žene, ki bi bila iz Ravnice doma. Kdor je prestopil mejo vasi, je nesel kožo na prodaj. Če je bilo po večernem zvonenju, jo je že prodal. Obiskovali smo se le v večjem številu, takrat pa je tekla kri. Če smo bili tepeni, smo gledali, da smo jim čimprej vrnili. Vražje delo, nekoč smo jih trikrat zaporedoma namazali. Eh!... Pesmi smo jim hodili rjovet, nagajat o polnoči. Bili so zeleni od žolča. Vedeli smo, kaj se v njih nabira... a še vrag nam ni mogel do živega. Vsako leto je bil pustni čas; bilo bi nam žal, če bi ga ne bilo. Nekega leta — bilo je malo snega, a velika burja — smo šli najemat godce. Plesati bi morali tri dni in tri noči — bila je taka navada pri nas. Zinili smo, tedaj nam je dejal vrag-svirač: «Robid-ničani so nas najeli; čemu niste prej prišli ?» Delali so obraze, ko da jim je žal. Mi pa po mizi s pestjo: «K nam boste prišli! Lani pri nas, letos pri nas, Robidničani naj se pod nosom obrišejo...» Godci so babe, pa skoraj v jok: «Joj, če ne gremo, godala nam bodo razbili.« «Če greste, vam godala razbijemo mi.» Škripači so bili v zadregi. Popraskali so se za ušesi, dejali so: «Igrali jim bomo v soboto in nedeljo popoldne do dveh; v eni uri bomo pri vas.» Zaman smo tolkli po mizi, vdati smo se morali. Le jaz sem po poti pripomnil: «Uho bi stavil, da jih ne bo.» Ušesa nisem stavil, vendar bi ga ne bil izgubil. Vse je bilo narejeno za ples, le godcev smo čakali ko dežja ob suši. Ob treh jih ni bilo, pol ure pozneje tudi ne. Spogledali smo se, se pridušili, zacepetali z nogami. Vražje delo, škripači so babe tudi v besedi. Sklenili smo: «Ponje gremo!» In smo šli. Štirje, ki smo verjeli, da se zlodeja ne bojimo: jaz in Janez, Miha in Jože. Jaz širok, a oni dolgini; vsi pa pretepači, da bi nas bil Bog vesel. Solnce je z jasnega grelo, pod gozdom so se prikazale robidniške hiše, zalajali so psi. Župan je imel krčmo, pri njem so plesali. Od daleč smo zaslišali godbo in robid-niški: juh, juh, juh! Vragi, a godci so bili naši. To me je tako pogrelo, da sem čutil mravljince še v prstih na nogah. Vohal sem krvav pretep. Vedel sem, da bo od slednje besede, ki jo rečem, kapljal strup. Pred krčmo se je gnetlo ljudi. Pod okni so stali, v veži, še v prodajalni. V stranski kamri so sedeli možje, se dušili v dimu na peči in neumorno igrali. Plesali so brez odmora. Fantje so objemali dekleta čez pas in govorili. V izbi je bil ples. Godci so sedeli in se zibali ko pijani. Obrazi so bili rdeči, upehani. Nihče se ni utegnil ozreti v okno, da bi nas opazil-. Nekaj žensk je stalo pred hišo. Njihove oči sem čutil na sebi. Šepetale so, a se niso zganile. Pete so udarjale ob pod, z ubitimi glasovi so vriskali: juh, juh, juh! Nekatero dekle se je zasmejalo. Godci niso odnehali... Zgrabila me je ihta, da bi bil pobral kamen in ga zalučal v izbo. Ti ljudje so plesali, kot bi nič ne bilo. Vražje seme, godci so igrali, kakor da so rojeni na tisti peči in niso naši že od tretje ure dalje. Vendar nas je tako priklenilo, da si nismo upali storiti ničesar. Pomaknili smo se bliže. V vežo. Iz plesa, iz zardelih obrazov, iz zvokov srodbe je kipela kri. Nazaj je bilo nemogoče. Če bi bil zagledal lastno smrt v klobcu plesa, bi bil šel ponjo, tak sem bil. Eh, drugačen, kot so danes ljudje. Vražje delo! Oči plesalcev so gledali v obraze svojih plesalk. Mene je zgrabila jeza. Sunil sem Miho: «Čakaj, da dregnem v sršenovo gnezdo!» «:Ne... potrpi še nekoliko...» Med plesalci se je ustavil par in hotel na prosto. Na pragu smo se pogledali iz oči v oči. Visoki robidniški fant je spustil svoje dekle in se okrenil. Zarjul je ko živina: / «Ravničani!» Še je bilo časa za beg. Vražje delo, noge se niso premaknile. Mrzel znoj sem čutil po životu. Vse je onemelo. Ljudje so stali ko koli. Na vratih pivske sobe se je natrpalo mož. Ples je ponehal, godci so utihnili. Med plesalci je nastala zmeda, nekateri niso vedeli, kaj se je zgodilo. Hkratu so bili obrnjeni vsi obrazi v nas. Po splošnem šumu je nastala taka tihota, da sem občutil, kakor da stojim na pokopališču o polnoči. Buljili smo drug- v drugega, besede so zmrznile. Prvi je dobil sapo krčmar. Postavil se je pred nas in se zrepenčil: «Po kaj ste prišli?« Tihota je bila prekinjena, vprašanje zastavljeno. Morali smo odgovoriti. «Po godce.» Potok besed se je zdrl, narastel je v hudournik. «Godci so naši.» «Vragovi, a ne vaši! Od tretje ure dalje so naši!» «Mi godcev ne damo! Ne damo, ne ne damo, damo!....» «Vzeli si jih bomo! Vražje delo!» Te besede sem bil rekel jaz. Vedel sem, da godcev zlepa ne dobimo. Bilo je dano znamenje za pretep. Nekdo je udaril z nogo ob tla, zakrilil z rokama in zavpil, da so zazvenela stekla: «Auf!» Iz vrat pivske sobe, iz prodajalne, izpred hiše: «Auf!» Ta beseda je bila v ustih vseh. Krčmar je kričal: «Bežite, da vas ne pobijejo!» Nismo bežali. Segli sntio v žep po rezila. «Še nocoj boste mrtvi, če ne bežite«, je vpil krčmar, Mi smo se umaknili pred ljudmi, ki so pritisnili na nas. «Mir, mir, mir!« Krčmarju so izstopile oči, pene je imel na ustnicah. Živa stena je pritisnila nanj. Nekaj Robidničanov je poskakalo skozi okna. Slišali smo klice za seboj, kamenje je priletelo v hrbet. Vražje delo, to ni bila šala. Videli smo smrt pred seboj. Zdaj smo se hoteli rešiti. Za vsako ceno, če tudi padejo mrtvi pod našimi rokami. Silili smo na vas, kjer je stala gruča ljudi. «Ne tja!« je vpil krčmar. «Tu gori!« Od hišnega praga so vodile stopnice na viseč mostovž in od tam v veliko sobo z dvema oknoma. Eno je gledalo na mostovž, a drugo na gozd. Tja gori smo se rešili. Soba je bila v tistem hipu še krčmarje-va spalnica. Ne za dolgo... Pod stropom sobe in mostovža so bile palice, ki so čakale tur-ščice. Le nekaj semenske turščice in gnjati je bilo na njih. Z enim očesom smo opazili vse to, z drugim smo gledali, kaj delajo Robidničani. 2e so bili navalili na stopnice. Prvi je kriknil in se zvalil ostalim v naročje. Umaknili so se, a odnehali niso. Začel se je pretep, boj, kakršnega še ni videla Robidnica. Bili smo v pasti. Sramota zanje, če bi le eden izmed nas ostal živ. Mi smo se tega zavedali; če sem le pomislil na to, me je oblila kurja polt. Robidnicam so prelili prvo kri, zato so pobesneli še bolj. Ploha polen, kamenja, kolcev in grušča je letela na nas. Tone se je zgrabil za glavo, kri mu je tekla po rokah. Šipe so bile na mah razbite. Umaknili smo se v sobo. Gledali smo, da nam ne pridejo na mostovž. V ročnem metežu jih je bilo laže odbiti. Obmetavanje je bilo nevarno, strašno, brez konca in usmiljenja. Miha je vzdihoval ves bled: «Kaj bo z nami!» A jaz: «Vražje delo! Vzdržimo do noči, da pobegnemo«. Da bi zmagali, nisem mislil. Robidničanom smo metali na glave vse, kar smo našli. Palice izpod stropa, drogove, vrč za vodo, skledo... Vpili so, se umikali, a napadali znova. Po slednjem odmoru je letelo kamenje in polena na mostovž. Vpili so ko zveri: «Naj zmečejo vse, nato jih bomo!» Drugi: «Dušo ponesete v rokah domov». In še: «Ali vam lepo igrajo"godci?» Zadnji: «Plešete, a brez deklet... Hopsasa, hopsasa!» Besede so me žgale. Za vsako bi bil enega izmed njih ubil. Slekli smo jopiče. Goloroki, okrvavljeni po rokah in po obrazih smo se borili. «To imate za godce», sem vpil in jih divje obmetaval. «To imate za dekleta! To za ples, to za hopsasa! Ali hočete še?» Jože je zavpil. Kamen ga je bil zadel nad senci; zgrabil se je in se zavlekel v kamro. «Ali bomo poginili?« me je vprašal, ki sem lovil zadnje turščične stroke. Miha si je zmočil robec v vodi, ki je bila razlita po tleh in si ga je pritiskal na čelo. Nad očmi mu je rastla bula in pa bolela. Povlekel se je do okna, ki je gledalo proti gozdu in zlezel v odprtino. Mislil sem, da hoče ubežati. «Kaj delaš?« sem zarjul. «Po pomoč...« je dejal. «V dveh urah pridemo... Držite se!« Vraga — držite se! Vedel sem: polne hlače strahu je imel. Nam pa so tekle potne srage in curki krvi. Nisem upal nič več na življenje, zdaj mi je postalo laže pri srcu. «Pojdi, hudič! Kaj se obotavljaš!« sem rjul nanj... Šel je, mi smo se bili. Kamenje je deževalo, tolklo v steno, krušilo zid in odska-kovalo po podu... Izpod stropa sem odtrgal težek drog in ga vrgel v globino. Napadalci so se razbegnili, nekdo je zavpil: «Hudič prokleti!« «2ažgimo hišo!« je zakriknil neki norec. Krčmar ga je udaril po ustih: «Ali ste ob pamet? Po orožnike! Po orožnike!« ' Solnce je bilo že nizko. Dolge sence so ležale ob gozdu, vrhovi dreves so bili rdeči. Šipe v oknih so se svetile od krvi, psi so la- jali venomer. Zapihala je sapa, da me je stresnilo v život. Med nasprotniki se je nenadoma razle-gniio: «Samo trije se branijo«. Bili smo v resnici le trije, a besni, strašni. Napenjali smo vse svoje sile. Verjeli smo, da bomo rešeni. Raztrgani, krvavi, umazani, znoj ni smo sopihali in gledali ko risi. Odbili smo nov napad na stopnice. Razbili smo nočno omaro, drugega orodja nismo imeli več. Sneli smo bili celo temnice, vrgli vrata iz tečajev in jih zagnali na Ro-bidničane. «Vse mi bodo razbili!« je vila kremari-ca roke. Nekdo je prinesel lovsko puško in pomeril na nas. Izbili so mu jo iz rok. «Ali bi rad prišel pred sodnijo?« Z mostovža je začela padati na oblegovalce suha meseni-na, ki je visela pod stropom. Med gledalci se je razlegnil smeh. «Nismo lačni. Vi jejte, ki se vam tresejo hlače«. «To je za vas, ki ste nam hoteli še godce požreti«. Bog ve, morda bi se bilo po smehu, ki so ga vzbudile krače, vse obrnilo na bolje. Toda v tistem hipu je priletel nanje kos o-mare, ki smo jo bili razdrli, tako nepričakovano in s tako silo, da sta se zgrudila dva izmed njih in se ječe zavlekla proč. Solnce je bilo že zašlo, rdeča svetloba je izginila, po vsem pobočju so se strnile sence, nastal je sivi mrak. Venomer sem pogledoval na budilko, ki je samevala v kotu kamre. Minute so tekle po polževo. Dotlej smo bili zmetali čez mostovž vse, kar se je dalo vzeti, odtrgati, zlomiti. Ostali sta dve postelji in omara. Robidničani niso pričakovali tako srdite obrambe, a odnehali niso. Zdaj zdaj je kateri zavpil, zakrvavel.-.. Bili smo izmučeni, lačni, žejni, noge so se nam tresle, vsi udje so nas boleli. Spogledovali smo se, da bi se bili volku smilili. Sebi nismo bili več po-dohni. Hoteli smo uteči drug za drugim skozi okno, ki je gledalo na gozd. Bilo je prepozno. Zdajci so nas oblegali tudi s tiste strani. Planili so na stopnice in niso odnehali, da je znova eden izmed njih obležal v krvi. Ta napad smo sJtežka odbili. Padli bi bili na tla in se dali pobiti, tako smo bili izmučeni. Razdrli smo postelje in jih zmetali v mrak pod nami. Priletel mi je kamen v lice, da me je oblila kri. Janez me je pogledal: «Po nas bo!« «Še pol ure«, sem pogledal na budilko. Kri mi je nehala teči. Tiste pol ure je bilo strašno. Ali verujete ali ne: dušo sem čutil v sebi, kako se lomi in zvija... «Kdo nas bo spovedal?« je zastokal Janez. Nisem mu odgovoril. «Ali se vdamo?« je ječal. Postal je baba. Ne tajim — na ti- hem sem bil prav tak baba ko on. Strah pred smrtjo — eh, to je nekaj, česar se ne da povedati... «Če se hočeš spovedati,» sem revsnil vanj, «saj je isto, če se spoveš navadnemu človeku. V sili je vse dobro...» «Morda nas puste žive...» Nisem mu branil govoriti z njimi. Ko so spodaj opazili, da bi jim mi radi nekaj povedali, so za hip odnehali. «Pst! Tiho! Čujmo!« Janez je vprašal: -«Kaj naredite z nami, če se udarno ?» Tako ponižanje sem občutil pri tem, da me je zabolelo srce. «Plesali boste, a godli bomo mi.» «Oderemo vas na meh, a kože pošljemo v Ravnico.« Razjezilo me je, da sem zagnal nanje zadnji kolec, ki sem ga držal v rokah. Sence pod mostovžem so se razletele, se znova strnile. Začelo je padati na gosto ko toča in brez prestanka na nas. «Usmili se nas, o Bog!« je stokal Janez. Tudi mene je oblival mrzel pot. Janez se mi je približal in kot iz uma govoril: «Izpo-vem se, kot bi se izpovedal Bogu...» «Stori, kar hočeš, sem mu rjul.» Njegova izpoved mi je prebujala mravljince po koži. «Klel sem... Na mater sem se jezil, ker me je kregala...« se je med bojem spovedo-val Janez; tresel se je ko šiba na vodi. Svoj živ dan me ni nobena stvar tako pretresla kot ta izpoved. Srce se mi je stisnilo. Le kazal tega nisem. Še Jožetu so prišle solze. Bil sem sam, ki sem se branil; ona dva sta v razmehčanosti komaj gibala'z rokama. «Kaj mevžljaš!« sem se razhudil nad Janezom. «Mar so mi tvoji grehi. Bogu jih povej in izmoli kesanje!«. Janez se je vzravnal. Začel je moliti kesanje, napade je odbijal s podvojeno silo. Sprva je molil tiho, nato glasno. Pomagal mu je Jože, slednjič je tudi mene potegnilo za seboj. Molili smo veliko kesanje vsi trije, prosili za rešitev duše... Robidničani so čutili, da nam omahujejo moči. Silili so na mostovž. Dvakrat smo jih odbili. Popadel sem budilko. Dve uri sta potekli, odkar je odšel Miha po požioč. Zagnal sem budilko med napadalce... «Pobijte jih! Doli ž njimi!« Prišli so po lestvi skozi okno, ki je gledalo na gozd. Nekdo je stal v odprtini... «Izgubljeni smo!« je šinilo skozi mojo zavest. Sence so lezle od vseh strani. Potisnili so nas po mostovžu do vrat... Poslednja misel me je užigala vsega: da jih čim več pobijem, preden padem... Tedaj se je iz noči dvignila pesem. Bila je tako mogočna, kot da jo je pelo tisoč ljudi. «Velika je vas, a malo je nas, če imate korajžo, nažvižgajte nas!« Pesem ni lepa, napev je sirov. V tistem hipu ni bilo slajše pesmi za moje uho. Zdelo se mi je, da je prišla z neba. Pesem je bila zložena za Robidničane; kdo drugi bi jo pel, če ne Ravničani? «Naši!» sem zakričal. Napadalci so za hip odreveneli. V naslednjem trenotku je bil mostovž prazen, pred hišo nikjer človeka. Pesem se je približevala. Janez me je pogledal, solze so mu tekle po licih. Jokali smo in se smejali. Ko so prišli Ravničani do nas, smo izmučeni ležali na tleh. Objemali smo se. Zdelo se nam je, da smo vstali iz groba. O polnoči je v Ravnici začel ples... Med tem se je bilo stemnilo. Veter je gnal v šipe dež, od ognjišča se je gosto kadilo. Starec je imel solze na licih, kot da je bil pravkar rešen smrti. Ovijal je krpe okrog nog in obuval čevlje. «Vražje delo, tega ne pozabim žive dni. Eh, bila je drugačna kri v nas! V bukve nismo zijali, a udariti smo znali...« Spisal France Bevk. Zimska Sredi zasnežene poljane se dvigajo sive platane. v blestečo modrino neba, kakor bi misli turobne se dvigale od zemlje tegobne v večne skrivnosti duha... In črni gavrani, ki skrili so s svojimi črnimi krili goloto njihovih vej, so kakor moreče bolesti, ki branijo dušam otresti se kraja in časa in mej... Radivoj Rehar- Palčki-kazalčki Palčki kazalčki po polju okroglem tiho gredo: Čas nam določajo, dela sporočajo svetla in temna Bogu na uh6... Fran Žgur. M ' O"' Nagon ' os ITALIJANSKI SPISALA ANNIE VIVANTI V vasico Santa Maria dei Monti je prišel nekega dne slikar. Bil je bled, vitek mladenič, njegovi lasje so rdeli in nekoliko škileče oči so bile svetle in mrzle ko zelena jezera arnske doline. Samo za dobo dveh dni je iskal sobe v mali vaški gostilni, ostal je pa tam dve leti. Družbe ni iskal in nikomur ni bil nadležen. Župan je dejal, da je to velik umetnik, ki namerava slikati ledenike, zdravnik je menil, da ima pljuča načeta in da skuša ozdraviti. Vsekakor je spal ponoči na gostilniški terasi, čez dan je pa hodil s skrinjico za barve in slikarsko ploščico na ledeniške grobi je. Ko je naslikal ledenike, je začel slikati vse otroke na vasi. Za otroki so prišla na vrsto vaška dekleta, nekatere posamič, dru-, ge v skupinah na mostu ali pa na trgu z brentami na hrbtu. Le najlepše med vsemi — Rike, žene Alojzija Grive, po domače «medveda», tam iz zadnje koče na vasi, ni hotel slikati in nobeden ni vedel, zakaj. Prav lahko bi S3 bila ustavila na mostu črez reko z ledeniki v ozadju ali pa bi se bila postavila na trgu pred cerkvijo tako nekam neokretno, kakor je videla stati druge, a sjikar je stopal vedno s skrinjico ob boku mimo, ni se zmenil zanjo in zdelo se je, da je ni videl. Nikdar se ni ustavil, da bi ji rekel: «To-rej dobro, ostanite nekoliko časa tako, kakor stojite sedaj!« — Ne, obrnil je svojo rdečo glavo, klobuk pritisnil globoko čez zelene oči in šel brez besede dalje. Kakor da bi tista divno lepa mlada žena z rumeno ruto na plavih laseh zanj soloh ne živela. Sovražila ga je. Rada bi imela sliko, sliko,' kakršno imajo Zalika, Katinka in Anica, vse stoječe in smehljajoče se s šopkom v roki in z ledenikom ali cerkvenim stolpom v ozadju. Toda bila je preponosna, da bi vprašala, zato je pa tudi ni dobila. Eno leto pozneje je dobila sliko. Ko je prvič vstala in se naslanjala bleda in žareča od sreče ob vrata svoje koče s pr-vorojenčkom v rokah, je uzrla v skednju svojega moža, govorečega s slikarjem. Ko jo je ta zagledal, je nenadoma stopil za korak nazaj, iztegnil roko in izpregovoril toli za-željene besede: «Ostanite tako!» Slika «Madonna na deželi« je bila razstavljena v Benetkah. Kupil jo je kralj. Leto pozneje je stopila Rika zopet k vratom svoje koče, z drugim otrokom v naročju. Toda v skednju ni bilo to pot nobenega. Njen mož je drvaril tam daleč v gozdu. Slikar je pa odšel, da se ne vrne nikdar več. Otroka, deček in deklica, sta rastla, podobna sta bila svoji materi. Oba sta imela po njej plave lase, fin obrazček, drobne roke in tenkočutno dušo. Oče, ki so ga imenovali «medveda», rjav, koščen, silen, s temnim pogledom in okornimi besedami, ju je opazoval z drhtečim ponosom, s skoraj jezno ljubeznijo, kajti njuna plavolasa mladost se je tako malo prilegala ubožni koči, v kateri sta rastla, in življenju, prepolnem truda in napora, kateremu sta bila namenjena. Sirovo in strogo ju je ljubil, toda vsakega po svoje, vzgajal ju je, kakor je mogel, s pestmi in robatimi besedami k dobroti in poštenosti. Nekoč je zbolela mati. V poslednji uri so prišle jokajoče žene in župnik, da pomolijo. Bolnica je iskala s pogledi svojega moža in mu pomignila: «Pošlji vse proč. Sama hočem biti s tabo, ker moram s tabo govoriti.« «Pustite naju sama«, je dejal s hripavim glasom Alojzij Griva. Vsi so zapustili počasi in osupli sobo. Umirajoča žena je prijela s svojimi vlažnimi rokami žuljavo roko svojega moža: «Odpusti,» je ihtela — «v imenu Kristusa odpusti!« Prestrašen je skočil mož pokonci. «Odpusti» — je ponovila umirajoča hro-peče .— «daj, da se poslovim v miru.« Mož se je stresel. Vroča rdečica mu je švignila v obraz. Blazen srd se ga je polotil. Nato se je pred skrivnostjo smrti .premagal in umiril. Ni čutil ne poguma ne začudenja ne bolečine: ničesar ni čutil več. «Odpuščam ti,» je dejal, «umri v miru.« Pritegnila je njegovo roko k ustnicam in jo poljubila. Ko je hotela nato mirno obudil krik njenega moža. «Otroka, otroka, povej, sta moja?« Že steklene oči so zatrepetale. «Govori,» je šepnil skoraj blazno, »govori !» A ona ni mogla več govoriti. Roko je nekoliko iztegnila in privzdignila palec. Mož je razumel in zavpil: «Eden!» Steklene oči so prikimale. «En otrok? Kateri? Kateri?« je vpil mož. Toda ugasle oči niso več odgovarjale. Kateri od obeh otrok je bil njegov? Kateri je bil tuj, pritepenec? Izpod košatih obrvi je opazoval kmet oba brezskrbna otroka; opazoval ju je s sovraštvom, z ljubeznijo, z žalostjo. Tu pa tam si je dejal: zaspati, jo je «Deček, prvorojen;, mora biti moj. Saj vendar ni že v prvem letu...« Takoj nato se je spomnil — srce mu je vztrepetalo — da je bil prav prvo leto več mesecev odsoten. V hlevu čepeč, s povešeno glavo, grizoč si prste, se je skušal spomniti, je skušal izračuniti. «Januar, februar, marec...» Toda v njegovi glavi se mu je vse zmešalo, meseci so mu plesali po možganih. Zopet je turobno pogledal otroka in se mučil dalje. Kateri?... Kateri?... Kateri?... Kakor bi bil obseden, kakor bi bil zblaznel, je razmišljal. Stopil je do župnika in ga prosil sveta. «Potrpi!» je vzdihnil župnik, «ne misli več na to; sedaj se ne da več ugotoviti!» «Toda, jaz hočem, jaz moram vedeti! Katerega otroka naj ljubim, katerega naj sovražim ?» «Ljubi oba,» je dejal duhovnik. «Ne morem!« «Povprašaj torej svoje srce! Poslušaj glas krvi! Nagon bo govoril!«--- Nagon je govoril. Toda sedaj je povedal tako, sedaj drugače. Tu pa tam je šepnil v njegovo dušo: «Ta je tvoj otrok!« — Drugič je vpil v njegovo srce: «Oni tam je tvoj!« Danes mu je rekel: «Deček je tvoj, deklica je tujka. Glej, kako je bleda, kako je nežna! Poslušaj, kako se smeje, kako prepeva!« In pogledal jo je sovražno in ravnal z njo sirovo in okrutno. S solznimi očmi, vsa prestrašena je odhitela, če je začula njegove korake, v gozd in se skrila vanj. Toda pozneje, po nekem prepiru z dečkom, ki je bil sirov, divji, neotesan ko on, je začutil oče v svoji notranjosti skrivno in globoko sovraštvo. Ne! Ta je pritepenec, ta je bil sin tujca, neznanca. Ta je bil! Spodil je dečka in poiskal deklico; objemal jo je in božal, dokler ni postala vesela in razposajena, dokler se ni zasmejala in veselo zapela. ---- Letni časi in leta so minevali v tem trajnem skrivnem nasprotju in kolebanju. Toda nagon se je vedno bolj oglašal in mu pravil, da je deklica njegova, da je uporni in predrzni mladič, ki mu vedno tako nesramno odgovarja in ki ga vedno tako drzno gleda, v resnici pritepenec, tujec. Ni več govoril z dečkom. Navadil se je, imeti ga za ničvredneža in lopova. Sovražil ga je in se ga bal. Nekoč, bilo je pozimi in večer je tudi že bil, je videl, vračajoč se skozi snežni metež domov, ob razpadajoči kapelici Matere božje, od daleč moža, ki je nenadoma prišel iz gozda... Bil je to... njegov sin! Nosil je na ramenih grozno orožje — deblo mladega iz- koreninjenega borovca in vlačil zeleni vrh po snegu za sabo. Oprezno se je oziral okrog in ko je zagledal svojega očeta, je tresoč se postal, nato obrnil glavo in izginil v gozdu za kapelico. Oče je čutil, kako mu je zastalo srce. Kaj neki je hotel ob gozdnem robu v večernem metežu z izrvanim drevesom? Pozneje, ko ga je videl mračnega in temnega kakor vedno prihajati in ko je sedal k večerji, mu je rekel: «Kaj si pa delal tam zadaj za kapelico z borovcem na ramenih.« Mladenič ni odgovoril. «Koga si pričakoval? Zdel si se mi ko zločinec, ko morivec, ki čaka v zasedi.« «Ti noriš«, je dejal mladenič in odkimal z glavo. Jedel je dalje. Oče je skočil pokonci. «Jaz norim, praviš? Jaz norim? Ven! Ven! Ne boš več jedel mojega kruha, pan-kert!« Nekaj trenutkov je zavladala tišina. Nato je skočil mladenič proti njemu in ga hotel udariti. Toda sestra se mu je približala, jokala je in prosila: «Nikar! Nikar!« Brat se je je rfešil, postal na trenutek nepremičen, skoraj omamljen, nato se je o-brnil, ne da bi bil izpregovoril besedice, zgrabil svoj raztrgani klobuk, svoj od snega mokri jopič in odprl vrata. Val mrzlega zraka, bela metavica, in vrata so se zopet zaprla. Vso noč je snežilo. Ko je drugo jutro stopil Alojzij Griva iz hoče in se napotil k samotni kapelici, je divjal še vedno metež. Prišedši sključen in počasi pred razpadlo kapelico je dvignil pogled in — se stresel. Kdo je naslonil oni visoki bor k altarju, da je z njim obvaroval podobo Matere božje viharja in snega? Zeleni vrh je varoval sladki in smehljajoči se obraz svete Device snežnega meteža. Oče je spoznal izrvano drevo. Torej... torej prejšnji večer ni nameraval njegov sin nobenega zločina! Skrivaj, vkljub vsemu viharju se je bil napotil, da izvrši pobožno dejanje! Oče je pokleknil v sneg in jokal.-- Deklica se je spomladi poročila ih zapustila vas. Leto dni pozneje se je vrnila, da vidi zopet očeta. Bila je srečna z otrokom v naročju. «Foglej, oče!« je dejala in privzdignila odejo, s katero je bilo pokrito otroče. »Poglej, kako je lepo, kako je srčkanp!« In oče je pogledal. Nato je čutil sunek v srce in se umaknil. Otroče je imelo rdeče lase in oči — nekoliko škileče — bile so mrzle in svetle ko zelena jezera arnske doline. --- Oče je ostal sam; sam y nevarni spomla- , di, sam v pekočem poletju, sam v mrazni jeseni, sam v sirovo-ostri zimi. Sam, temačen in truden. . Neko noč so zalajali psi pri sosedu. Lajali so dolgo in divje. V mesečini je stopal mladenič z vrečo črez ramena po strmi stezi proti koči. Ko je dospel do koče, se je ustavil in uprl pogled v temna okna. Nato je potrkal na vrata. V noč je zadonel zvočni glas mladeniča: «Oče! Jaz sem!» Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Nato so se odprla vrata. Prevel Da mir Feigel. i Moja vera ni verjela, moja vera je dvomila — želja le te je ljubila, ali misel te je klela. . . ■ Jaz sem, dragi, bila roža, ki v samoti sama z6.se tiha vsa in skromna rase, in le vetra dih jo boža. Ali vest, ki položila sem ti jo v sreč globoko, s trdo bo, koščeno roko vse življenje te dušila. • O i > ■ « • = Pesmi prevarane i. Klela je in še te kolne in ti odpustila nč bi, dasi so od želj po tebi sanje še vse moje bolne. II. Nisem klicala te: «Pridi!» Sam si, sam se mi približal, sam si vtrgal me, ponižal, strahoma, da kdo ne vidi. III. Bo dušila te in verno spremljala vsa tvoja pota: ne prežene ti samota in ne družba je prešerna. Puščava Bolne so in ozdravele več ne bodo mi nikoli; v tihi žalosti in boli mrle bodo in venele. Kdo ti bo ta greh zameril? Šel boš dalje svoja pota; name pade le sramota, da si se mi izneveril. In še, ko v poslednji uri sveča že ti bo gorela, tiho bo — koščeno bela — trkala na tvoje duri... Radivoj Rehar, S Egipt in Kanaan deli puščava. Kamnita pot in pesek ves razžgan po tleh, ki v njih sledem sledim zaman, in nema pred menoj je vsa daljava. V vejevju dih vetrov ne poigrava, v grmovju ne glasi se spev ubran, nikjer ni vira, da bi vrel na dan, vsa prazna neizmerna je planjava. 0 Mojzes moj, zakaj me vodiš tod, da v večnih dvomih s tabo noč in dan v samoti blodim ko zgubljen velblod. Ah, Mojzes moj, ti moj si kažipot, a kakor jaz, razjeden, razdejan, se zdi mi, iščeš poti v Kanaan. J. Jurca (Iz sonetov življenja.) ■ -A rfkV ?;•• ■ ■ ■ ■ CJ-i.i ■■■ /r t Dežela, nam namenjena od veka! Na zemljo zre neba modrina vedra, preliva vanjo se zelena cedra, tla Jordana krasi srebrna reka. Pradedov slavna dedščina davnin, jaz hranim v prsih dedno hrepenenje, a morda vara vera in spomin. Obljubljena dežela Krilatcev zbor budi v radost človeka, bodri v veselje srna slokobedra, smeji sadov mehkost in slast se jedra in potok se cedi medu in mleka. Zapravljeno naj iščem premoženje, zakleto v tisočletja, pozni sin in zanje naj žrtvujem vse življenje? J. Jurca (Iz sonetov življenja. Moja hoja čez Mojstrovko I|v SPISAL DAMIR FEIGEL Trnek sem vrgel v preteklost in ujel se je nanj spomin. Plen res ni kdo ve kako obilen, a deliti ga hočem nesebično z bravci letošnjega Koledarja. Leto 1900. je bil važen mejnik v življenju mojem in mojih sošolcev. To leto smo nehali brusiti hlače po starinskih klopeh goriške gimnazije, dozoreli smo, prebivši zrelostni izpit, za življenje, kamor se nam je odpirala pot. Zrelostna izkušnja gimnazijskega osmo-šolca je podobna smrtni kazni. Obe imata namreč tako privržence kakor nasprotnike. Mnogo ljudi je za obstoj smrtne kazni in menda enako število jih je za odpravo iste. Prav tak boj se poraja po listih v poletnih mesecih ob času omenjenih izpitov. Ta razlaga na dolgo in široko bedastočo take preizkušnje, ko je dijak že lahko dokazal s svojimi polletnimi šolskimi uspehi v dolgi dobi osmih let, da je zrel za življenje in imenuje dotični izpit naravnost natezalnico, drugi pa utemeljuje takoj v naslednji številki istega lista, kako potrebna je matura, pri kateri se šele pokaže, da se dijak ni učil samo za šolo, za red, ampak se trudil za življenje in zaključuje svoje razglabljanje z latinskim rekom: «Non scholae sed vitae discimus«. Dober poznavavec življenja bere gotovo, med vrsticami takih dopisov, da je prvemu dopisniku padel sin, da je pa nasprotno drugemu člankarju smuknil sin mimo vseh nevarnih čeri in dosegel z večjim ali manjšim naporom toli zaželjeno zrelostno izpričevalo. Nas, ki smo bili z maturo najbolj prizadeti, ni nikdo vprašal po mnenju in mi bi bili za odgovor v resnični zadregi. Preveč smo tedaj tičali v knjigah, preveč smo se zvijali pod neznosno težo raznih slovničnih oblik, zgodovinskih letnic ter matematičnih in fizikalnih pravil. Prišlo je tako daleč, da sem nekaj dni pred izpitom ločil latinščino od grščine le še po prečudni pisavi grškega besedila. Naj na tem mestu pogrejem svoje spomine na maturo, ki je bila vzrok, da-sem se podrobneje seznanil z goratim delom naše dežele in posebno z našo predivno gorsko floro in favno. Dogodki pred tridesetimi leti spadajo pri današnjem električnohitrem toku življenja že tako v zgodovino. Da se razsvetli preteklost, ki s časom vedno bolj po-bledeva, za to morajo skrbeti osebe, H čutijo v sebi tak ali podoben poklic, a svojimi jasnimi podatki in s svojimi napisanimi spomini. Dotikal se bom pri tem popisu s-vo- je osebe le v toliko, v kolikor ne bom mogel preko nje. Pred tridesetimi leti je delal dijak maturo le iz onih predmetov, v katerih je imel zadostni red. Če je imel v zadnjih štirih tečajih v kakem predmetu vedno enak (odličen, pohvalen, povoljen) red, ga je to dejstvo oprostilo mature iz dotičnega predmeta. Tako je mene stalno povoljno znanje slovenščine, nemščine in zgodovine oprostilo izpraševanja iz teh predmetov, radi samo zadostnega znanja klasičnih jezikov sem pa moral pred komisijo. Toda tudi radi fizike in matematike sem moral pred profesorje in sicer edino radi prevelike pridnost? v zadnjem polletju. Trudil sem sem se na vse pretege, da vzdržim svoje znanje tako v matematiki kakor v fiziki na stalni višini povoljnosti iz prej navedenih vzrokov. Toda usoda mi ni bila mila. Prav v zadnjem polletju, t. j. tik pred maturo, sem se bil toliko poboljšal v obeh predmetih, da mi je dal profesor pohvalni red. Manjša tankovestnost od njegove strani bi mi bila ljubša. Stalnost mojega povoljnega znanja je bila pretrgana. Prevelika pridnost ni vedno na mestu. Tako se spominjam onega dne, kakor bi bilo to danes. Bil je vroč julijski dan. Prišel sem bil med prvimi na vrsto. Najprej me je položil v stiskalnico profesor za latinščino. Šlo je, da sem bil sam s sabo zadovoljen, česar ne morem trditi o nadzorniku, ki me je hotel spraviti na vsak način v zadrego. Popisati sem mu moral notranjost starorimske hiše. Moje znanje v stavbarstvu je izprašte-vavca očividno iznenadilo in zato me je kratko malo vprašal, odkod vem, kakšna je bila starorimska stavba v notranjosti. «Gospod nadzornik, prav tu nad nami v drugem nadstropju imamo v zgodovinskem kabinetu vzorec hiše, napravljen na ta način, da se dobi z odrivanjem premikajočih se sten in strehe natančen vpogled vanjo.» Polomil sem jo bil s tem odgovorom popolnoma. Vsaj tako mi je zatrdil profesor latinščine takoj po maturi, ker bi bil moral odgovoriti na ono vprašanje z: odkopanina-mi v Pompejih. Srečna nedolžnost, ki tedaj niti čutila ni, da je grešila. Za tem je prišla grščina na vrsto. Profesor — dobra duša — je bil prepričan, da je moje zadostno znanje precej nezadostno; da se pa ne bi osmešil z mano, mi je dal prestavljati iz Odiseje odstavek, ki smo ga imeli pred dobrima dvema mesecema za šolsko nalogo. Šlo je precej gladko. Nenadoma sem se pri neznani mi besedi ustavil. Nisem je mogel nikakor ne raztolmačiti. Profesorski ga je bil notranji nemir in morda tudi strah za me dvignil s stola, se je postavil za nadzornikov hrbet in mi kazal z nekoliko iztegnjeno roko, s katero je dvakrat, trikrat krožil po zraku, da pomeni — kar sem zvedel šele po maturi — dotična beseda: ravnino, planjavo. Ker je pa krožila njegova roka le preblizu njegovega precej rej enega trebuščka, sem njegove kretnje tolmačil po svoje in prestavil grško ravnino s črevi. Polomil sem jo bil tudi s tem odgovorom. Vsaj tako mi je zatrdil profesor grščine. Jaz ga nato nisem hotel žaliti z očitkom, da mi je bil on sam začaral s svojo nerodno roko oziroma neumestnim trebuhom ravnino in jo izpremenil v čreva. Kako se mi je godilo pri fiziki, sem že poročal nekoč v «Edinosti». Profesor, o katerem sem celo sumil, da mi je bil dal nalašč v zadnjem tečaju boljši red samo zato, da bi se z mano izkazoval pred svojimi kolegi in se ponašal z menoj pred nadzornikom, me je spravil s svojo radovednostjo do obupa. Kakor bi bil jaz kak urarski pomočnik, me je pobaral o nedostatkih soinčne ure. Za dva sem vedel, za njeno neprenosljivost in za njeno neuporabljivost ob slabem vremenu, tretjega t. j. njeno nezastavljivost sem zamolčal, a zamolčati bi bil moral tudi prva dva, kakor mi je zatrdil po maturi profesor fizike, ponavljajoč mi nekajkrat, da sem jo bil polomil. Prvo svojo uro, birmsko, se mi je posrečilo polomiti šele v eni noči in sicer v oni od binkoštne nedelje do pondeljka, s solnčno sem bil pa v nekaj minutah že pri kraju. Srebrne ure so torej vsekakor bolj trpežne. Profesorji so se posvetovali. Posvetovanje je trajalo precej časa. Hud boj se je moral biti in ta boj se je bil za me. No, končno so se zedinili in me vrgli na dva meseca iz lizike. Vdal sem se, kaj sem tudi hotel, toliko proti enemu. Junaštvo je bilo kajpada le na moji strani. Jezilo me je dejstvo, da so me vrgli iz fizike, iz predmeta, v katerem sem imel najboljši red S polomljeno solnčno uro so se začele zame zelo bridke ure. Vsakemu sem moral razlagati svojo smolo, pri vsakem cestnem voglu, pri vsaki gostilniški mizi sem imel solnčno uro na jeziku. Mnogim sta se zdela oba moja odgovora točna, ujemajoča se z dejanskim stanom, čeprav mogoče ne preveč fizikalna, o resničnosti tretjega, neizgovor-jenega odgovora ni pa nobeden dvomil. Prav tako se je zdelo mnogim čudno, kako more izgubiti kdo radi ene soinčne ure dva meseca t. j. 60X24 navadnih ur. Večina mojih prednikov, ki so bili že prebili maturo v prejšnjih letih, mi je priznala, da bi se bili tudi oni spodtaknili ob solnčni uri, naj bi bila ta postavljena tudi še tako visoko pod streho. * Nekaj časa sem lazil po kavarnah, da bi se iz različnih leksikonov seznanil z onim nedostatkom soinčne ure, ki ima po fizikalni vedi neukratljivo pravico do obstanka, a ves moj trud je bil zaman, brez uspeha sem vlival vase skodelice črne kave z dehtečim pri-boljškom ali brez njega. V mojih očeh je o-stala solnčna ura brez najmanjše napake, čeprav sem vedel, da se motim. Saj me je bil vprašal profesor, naj mu naštejem nedo-statke, in me ni vprašal, ima li solnčna ura kake nedostatke. Končno sem v temni noči — dva redarja sta se bila pravkar odstranila skozi Raštelj proti Travniku — s kamnom ustvaril na solnčni uri, pritrjeni na južni strani stolne cerkve, oni nedostatek, ki sta ga zahtevali moja vest in fizikalna veda. Polomil sem solnčno uro in ker sem prav tedaj stal v središču solnčno-urnega vprašanja, so mi postala tla v mestu le prevroča. Zamenjal sem jih takoj drugi dan s hladnejšimi, pre-selivši se za nekaj časa, dokler se ne zarase solnčna ura s travo, v Gore k svojim sorodnikom. * * * Neverjetno hitro so mi minevali tedni v prijazni gorski vasici. V najkrajšem času sem se bil seznanil z vsemi vaščani, zapomnil si njihove uradne in domače priimke, pobratil in posestril se z vsem mlajšim rodom. Čas, ki sem ga preživljal na počitnicah, ni bil razdeljen zame na posamezne ure; solnčna ura mi je morala že v prvih dneh zdrkniti iz spomina. Prihajal sem h kosilu, ko sem bil lačen, spat, ko sem bil truden. Nenadoma se me je polastila skrb. Domov moraš v mesto, da se kolikor toliko pripraviš na svoj ponavljalni izpit. Odrezati se boš moral to pot na vsa vprašanja tako, da ti bo čestital ves profesorski zbor z ravnateljem in nadzornikom vred k izrednemu uspehu. Odločil sem se, da odpotujem v dveh dneh. Pri tem sem nameraval obiskati na povratku v Gorico svojega ujca na Gorenjskem, čeprav bi moral radi tega obiska preko stegna v žep. Neka nepremagljiva sila me .je gnala, da si ogledam iz bližine izvir Soče in da se povzpnem nato črez Mojst rovko na Gorenjsko. Težko je bilo slovo od mojih novih prijateljev in znancev. Povsod se je zalivala bridkost s črno kavo, pivom, vinom itd. Ta itd. je bil posebno močan in je žgal ko sam vrag. Naravnost odleglo mi je, ko sem legel večer pred odhodom z nepolomljenimi kostmi v posteljo, da si naberem v naglici še nekaj svežih sil za naporno potovanje. Pred zorom sem bil že pokonci. V trenutku sem bil oblečen in oprezno, da ne zbudim domačih iz spanja, sem skočil s pri- i l Uličnega okna na prosto. Veselo so zažven-: ketali pri tem skoku štirje goldinarji v moljem žepu in zapeli s svojim srebrnim glasom ivisoko pesem o gostoljubnosti našega ljudstva, kajti celih sedem dni sem jih ohranil cele, neizmenjane, čeprav sem se trudil, da bi dal tudi jaz za kako posodo vina. Ker sem si bil napravil točen urnik, kdaj moram biti v tej vasi, kdaj v naslednji, sem jo takoj v začetku mahal po cesti. ILad-na sapa, ki je vela od bližnje Soče, mi je blagodejno hladila razgreto glavo. Polovnik, Prestreljenik in Stol so me pozdravili in mi razpršili s svojo trezno mogočnostjo vse posledice sinočnjega poslavljanja. Nagel in dolg je bil moj korak in hitro je izginjala za mano prazna cesta. Nisem bil še dospel do Žage, ko se je oglasila žeja. Jutranji zrak mi je bil posušil vso vlažnost. Na srečo sem vedel za dobro studenčnico v bližini. Pospešil sem korake, sklonil se nad studenec, pil sem in pil in glej, studenec je usehnil. Izpil sem ga bil do dna. Domačinom se je čudno zdelo — kakor sem pozneje zvedel — kako je mogel studenec, ki je imel vedno tudi ob največji suši dovolj vode, tako nenadoma usehniti. Bral sem o tem pozneje v goriškem listu celo dopis iz Srpenice, v katerem se je pripisoval ta pojav podzemeljski sili, ki je usmerila tok vode drugam. Nisem bil še dobro utešil žeje, ko me je začela brž za Žago mučiti druga nadloga, ki se mi je zdela hujša od prve. Hujša pa zato, ker nisem vedel, kako naj si pomagam. Žejo sem bil ukrotil, toda lakota, ta je vrag, in ti hodiš po poti, nikjer nobene hiše, in če bi bila tudi kaka bajta, mar pojdeš že na vse zgodaj beračit vanjo! Začel sem iztikati in brskati po žepih. Srebro je zopet zazvenelo in me opomnilo, da imam več ko dobro uro hoda do prve gostilne, če bo v teh ranih urah sploh že odprta. V jopiču sem dobil pest smotk. Te mi je bil vsilil prejšnji večer poštar, čeprav sem mu dokazoval nad vse zgovorno, da kadim le cigarete. Razumno mi je kimaje pritrjeval in dodal, ko sem končal, prejšnjim še nekaj smotk. Lakota se veča, čimbolj misli človek nanjo. Čemu rasejo ob cesti jablane? Sad mora biti tudi že zrel, ker je hitel avgust že h koncu. Jabolka so mi bila migljaj naklonjene mi usode, raztolmačljiv na en sam način. Zagnal sem se v deblo z vso silo svojega te-les^i. Zamajalo se je drevo, nato je zašumelo v vejevju in usula se je name taka toča jabolk, kakršne ni bil deležen najslabši igralec na odprtem odru. Ob enem sem začul glas, ki je prihajal z višine: «Filip, naženi falota z bičem!» Pogledal sem na levo, odkoder je prihajal glas. Na bregu pred svojo hišo je stal čokat kmet in kazal hlapcu, ki je cepil drva v njegovi bližini, na me. Šele tedaj sem se zavedel, da sem se hotel polastiti tujega blaga. Po bregu je že lomastil hlapec Filip. Bežati? Sam nisem vedel, kaj naj ukrenem. Ko je prišel hlapec k meni, sem se spomnil v svojem mučnem položaju vsiljenih mi smotk, segel brž v žep ponje in mu jih stisnil v roko. Ta roka je bila v.elika in močna in nikakor bi si ne želel priti z njo v ožje stike. «Hvala lepa, gospod!« Hlapec je nekam spoštljivo lezel vase. «Ali so vse zame?» «Vse!» Odkupil sem se bil s smotkami. Ko mine nevarnost, postane človek ponosen. Jaz sem postal celo prevzeten. Nadaljeval sem svojo pot in razmišljal, kako lahko bi se bil rešil Adam v raju. Če sem jaz ublažil za toliko jabolk krepkega čuvaja s kakimi šestimi smotkami, bi zadostovala pri Adamu za eno samo jabolko mogoče polovica cigarete. Samemu sebi sem se zdel prebrisan do skrajnih mej človeške možnosti. Lakota me je minila, strah jo je bil pregnal. Bovec, Soča, Trenta, vse je šlo gladko. V Sočo sem pridirjal celo četrt ure pred do- . ločenim časom. Izvir Soče bi me bil kmalu pesniško navdihnil in imel sem precej opravila, da sem se iztrgal muzam iz objema, kajti čakala me je naporna pot črez Mojstrovko. Nisem imel podkovanih čevljev. S svojimi mestnimi čevlji, ki so jim počitnice precej zdelale podplate, sem brzel po tesni, strmi stezi, sledeč rdečim puščicam Planinskega društva. Vzpenjal sem se više in više. Nisem si privoščil ne oddiha ne počitka. Naprej! Naprej! je bilo moje geslo. Doseči moram na vsak način v Kranjski gori popoldanski vlak, če hočem priti še pred nočjo na svoj cilj, v Radovljico. Do svojega plezanja navzgor in navkreber sploh nisem vedel, kake turistovske sposobnosti so tičale v meni. Spale so. Ko so se prebudile, sem bil že «gams med gamzi». Pred planšarnico pod sedlom sem se šele ustavil. Sedel sem na klop poleg sprav- nika, ki mi je brž ponudil kos polente in skuto. Prav dobro sem založil in če bi me ne bila vezala hvaležnost do gostitelja, bi bil radi lenobe, ki se pojavi po vsaki sitosti, gotovo bolj skoparil z odgovori. Malokdaj zaide kdo do koče, če pa zaide, hoče spravnik napasti svojo radovednost do presita. Njegova zvedavost ni bila v prid moji prebavi. Nujno delo je odpoklicalo končno sprav-nika v kočo. Prilika je bila ugodna in poslovil sem se od njega. Vprašal sem ga bolj iz navade, mogoče tudi je bila njegova zvedavost nalezljiva, koliko časa mi je še hoditi do Kranjske gore. Spravnik se je pomudil na pragu in me pregledal od nog do glave. Na nogah mestni črevlji, nepodkovani, desni mu je celo režal nasproti, o pletenih nogavicah do podkole-nja, o kratkih irhastih hlačah do nagih kolen ne duha ne sluha, mesto teh lahke, do gležnjev dolge hlače. Spravnikov pogled je nadaljeval svojo pot navzgor in ko je prišel do trdega ovratnika, ki ga je obrobljala pisana ovratnica, se je pojavil na resnih, ko-cinastih ustnih gorjana posmeh. «Štiri ure, prej več ko manj!» in že je izginil v kočo. Saj zamudim vlak, če je odgovor točen, me je prevzel strah, ostati bom moral v Kranjski gori, ki je letovišče, kjer skoraj v tem času ne dobim prenočišča, če ga dobim, mi pa zmanjka denar za vozni listek. Fant, stezo pod noge, pa hajd! da skrajšaš kolikor moreš napovedane in prisojene ti ure! Ozrem se, da izsledim na kaki skali ali deblu rdeče barvano puščico, in vidim, kako divja proti meni pobesnel bik z visečo glavo in naravnost navzgor štrlečim repom. Ali naj ga podkupim kakor čuvaja v gospodarjevem sadovnjaku? S čim? Vse smot-ke sem bil že oddal, za srebro pa govedo nima smisla. Ali naj se mu uprem? Noben izkušen bikoborec se ga ne loti brez orožja. Jaz pa nisem imel drugega pri sebi ko svinčnik. Ali naj ga zagrabim, zanašaje se na svojo telesno moč, kakor quovadiški Ursus za roge in mu polomim tilne kosti, sukajoč polagoma in nevzdržno njegovo glavo naokrog? In če bi se mi med sukanjem spo-teknilo? Raztrgani črevlji ne dopuščajo, da bi se mogel človek krepko upreti z nogami v zemljo, zato je že bolje, izogniti se negotovega boja s takim brezumnim nasprotnikom. Spoznal sem v tem, da je v begu moja edina rešitev. Bik se mi je bil tudi že precej približal. Ne da bi se držal zaznamovane steze, sem jo mahnil kar črez drn in strn naravnost navzdol. Skakal sem, letel, da mi je sapa pohajala, preskakoval grmovje in zdelo se mi je, da letim bolj po zraku ko po zemlji. Gams med gamzi. Bal sem se tedaj le, da bi me ne zadela krogla kakega divjega lovca. Šele ko mi je bil raztrgal nesrečen grm hlače na desnem boku v precejšnjem obsegu in ko mi je bil odletel desni podplat, sem se ustavil. Previdno sem se ozrl navzgor, odkoder sem bil pridirjal, in videl vi- soko gori med skalovjem svojega preganjav-ca, ki se je bil še pravočasno spomnil, da ni koza, sicer bi si bil polomil rebra in kosti. Sedaj, ko še enkrat preživljam ono turi-stovsko tekmo na takih tleh s takim nasprotnikom in ko mi je tedanji strah popolnoma izginil iz kosti, sem začel dvomiti, da je bil moj takratni nasprotnik bik. Skoraj bi ublažil tedanjega bika v pohlevno kravo, ki si je hotela po dolgem ležanju v kaki senci malo pretegniti svoje otrple ude in je nekoliko pobezljala, če ne celo v mladega telička, ki mu je bila mati pravkar povedala, da so taki skoraj vsi meščani, da hodijo poleti po gorah, da pa ne smukajo trave in so zato neškodljivi govedu; telče jo je ubralo v svoji otroški razposajenosti za mano, da si vtisne sliko meščana dobro v spomin. Bodi temu kakor koli, jaz sem bil pa le preletel najmanj polovico gore. Pri spominu na oni polet me še sedaj, ko to pišem, dviga neka notranja sila s stola v zrak. Če vso zadevo dodobra preudarim, sem bil jaz prvi, ki je letel po zraku in sicer sem uporabljal motor z govejo silo. Štiri leta pozneje sta nadomestila brata Wright (beri: Lilienthal) mojo govejo gonilno silo z motorjem s konjskimi silami in se vzdržala v zraku nekaj dlje od mene. Saj je konj hujši dirkač od goveda, bolj je gibčen, bolj prožen in prav nič ne zavidam bratoma zavoljo te umestne izpopolnitve, vsekakor pa gre le meni zasluga, ker jaz sem pokazal svetu, kje iskati pravih sil za letanje po zraku, namreč v domačem živalstvu. Sam uvidevam sedaj, da bi bile goveje sile že radi nenadnega in večkrat popolnoma neutemeljenega bezljanja le prenevarne človeštvu. Na tem mestu prosim vse zgodovinarje letalstva, naj postavijo moje ime in moj priimek štiri leta pred brata Wright. Ne gre za častihlepje, pač pa edino le za točno zaznambo zgodovinskega dejstva. Iskrena hvala za uslugo že v naprej!... Sredi skal sem stal in si nisem znal pomagati, jaz, ki sem užugal nahujskanega hlapca in besnega bika. Ni mi bilo mnogo za pretrg na hlačah, nekaj ga pokrije jopič, ne- kaj, če treba, moja roka, desni čreveij me je veliko bolj skrbel. Kako. naj pritrdim podplat? Ali naj ga zavržem in hodim brez podplata? V divji naravi bi že šlo tudi brez podplata, kaj pa, ko pridem do hiš, do letovišča, kaj v vlaku? Če dam popraviti črevlje, se popelje črevljar mesto mene v Radovljico, če bi sploh moja dva goldinarja, ki sta mi še ostala, zadostovala za tako popravilo. Mislil sem in dobra misel mi je šinila v glavo. Razpolovil sem en jermen, polovica ga je že tako zadostovala za vsak čreveij, posebno ker so čreveij v gorenjih plasteh zakrivale dolge hlače, drugi jermen sem pa dejal s podplatom vred v žep, da ga pritrdim k črevlju, ko stopim na kulturna tla. Nisem se mogel otresti domneve, da je bil moj podplat napravljen iz kože kake planinske krave in je hotel, ko je začutil pod sabo planinski svet, ostati v svoji ožji domovini. In šlo je zopet črez drn in strn. Gams med gamzi, toda to pot bos in brez zasledo-vavca. Ko blisk sem švignil mimo nekih žag in že sem bil na ravni. Skoraj gotovo me je bil spravnik potegnil s svojimi štirimi urami, kajti do vlaka sem imel več ko dovolj časa. V Kranjski gori sem se skril v kotiček obcestne gostilne. Pobožno sem srkal počasi, kakor bi pil kako zdravilo po kapljicah, svojo četrtinko. Varčevati je bilo treba, ker človek nikdar ne ve, kdaj podraži železniška uprava ceno voznim listkom. Skozi okno sem gledal na cesto, po kateri so se izprehajali letoviščarji. Znani glasovi so udarili na moje uho. Bili so trije moji profesorji. Razgovarjali so se o vsakdanjostih in prav nič jih nisem slišal govoriti o slovnici in o aoristih, čemur sem se tedaj zelo čudil, kajti od te strani še nisem poznal svojih mentorjev. Še bolj sem se stisnil v kot, da bi me ne opazili. Kaj bi rekli, ko bi me uzrli pred sabo v hlačah, ki se odpirajo na nepravem mestu, v črevlju, ki je bil povezan kakor kaka počena skleda. In da jih nisem pripravil v sramoto, sem izginil skozi kuhinjo na dvorišče in od tu na postajo. Vlak je prisopihal, skočil sem v voz in skril svojo desno nogo globoko pod sedež. Tudi te muke je bilo konec. «Radovljica!» je zavpil izprevodnik in že sem bil zunaj. Na cilju. Še nekaj minut in odpočijem se pri ujcu, ki ga nisem videl že precej let. Mahnil sem jo s postaje naravnost črez most. Kakor bi bil zrasel iz mostu, je stal pred mano mlad orožnik v službeni opremi. «Kam pa?« «V Radovljico!« sem odgovoril. «Ne greste prav, po mostu pridete v Kamno gorico.« «Še nikdar nisem bil v teh krajih. Sicer bi že medpotoma povprašal po poti.» «Kar z mano pojdite, jaz sem že tako namenjen v Radovljico.« Kaj sem hotel. Ni prav prijetno hoditi po svetu z oboroženim orožnikom, to pa raSi ljudi, ki tolmačijo take prizore po svoje: povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kaj si. Sprejel sem vabilo. «Ali prihajate od daleč?« «Precej, s Primorskega,« sem odvrnil. «Pa imate kake listine s seboj?« «Nobenih. Od doma sem ušel in zadnjo listino dobim šele črez mesec dni, ko pre-bijem izpit.« Brez listin, to je za mladega orožnika prvi in glavni osumek. Pogledal me je postrani, opazil z jermenom povezani čreveij, jopič mi je bil kakor nalašč zašel za hrbet, da ni mogel pretrg na stegnu uiti strogemu pogledu vestnega orožnika. Jaz sem razbral vse njegove misli. Dober plen> ne izpustim ga, skoraj gotovo bo treba pred okrožno sodnijo, če ne celo pred poroto. V onem času so bile orožniške postaje na jugu ojačene. Pred enim mesecem je padel italijanski kralj Humbert kot žrtev atentata, za en mesec je bil napovedan prihod avstrijskega cesarja v Gorico na proslavo štiristoletnice pripada goriške dežele k državi. Ti dve dejstvi sta poostrili delovanje orožnikov, zato se nisem prav nič čudil, ko sem razbiral po orožnikovih možganih tako črne misli. Vest mi je bila čista, zadeva z jabolki poravnana s smotkami, česa se mi je bilo treba torej bati? Čista vest je vendar nekaj lepega. Celo v takem spremstvu se smeješ predsodkom navadnega občinstva. V svoji prešernosti sem jo hotel mahniti sam po cesti naprej, medtem ko jo je zavil orožnik na levo po bližnjici. «Z mano greste! Sedaj ukažem jaz!« Aretiran sem bil torej. Ni me hotel ukle-niti, skoraj gotovo je bila orožniška postaja v bližini. K ujcu me pripelje, k svojemu predstojniku, pa bo konec aretacije, pri ujcu se položaj že razjasni. Kaj pa — postajalo mi je čimbolj vroče — če mojega ujca ni doma, če potuje, če nadzira dodeljene mu postaje? Bo li verjel orožnik mojemu zatrdilu, da sem nečak okrožnega stražmojstra? Ne! Izgovor bi bil to v njegovih očeh, smatral bi ga celo kot obte-ževalno okolnost, ker sem se hotel izmuzniti na tako predrzen način, uporabivši v ta namen celo osebo njegovega odsotnega predstojnika. Trpel sem, ko sem stopal po brežni ulici. Kakor bi bil nosil kako težko breme. Prejšnji pogum se mi je bil razkadil in vpraševal sem se neprestano, mi bo li usoda v tem slučaju prav tako naklonjena, kakor mi je bila v bovškem sadovnjaku in pred mof-strovškim bikom. Jermen pod črevljem" se je bil popolnoma izgulil, odpovedal je svojo službo in moj desni podplat je ležal na tleh. Sklonil sem se, da ga poberem. V tem sem začutil tujo roko na svojem ramenu, ki je pa takoj popustila, kakor hitro se je bil prepričal orožnik o pravem namenu moje kretnje. Zopet dokaz, da sem bil aretiran, čeprav ne z običajnim: «V imenu postave!« to kazenskih paragrafov in iz teh dveh besed sem že razbral vso svojo obsežno obtožnico. Dospela sva do orožniške postaje. Najino razmerje se je v bližini postaje temeljito iz-premenilo. Od moje leve strani je stopil orožnik nekoliko za mano in mi dovolil v stopnišču celo prednost. V prvem nadstropju je potrkal orožnik na vrata. Začul se je glas od znotraj in velik kamen se mi je odvalil od srca. Vstopila sva. V levem kotu precej dolge sobe je sedel pri mizi ob oknu poveljnik in nama kazal hrbet. Ni se ozrl ob najinem vstopu. «Gospod stražmojster, javljam pokorno, enega sem prignal!« Einen eingeliefert! prav te besede je rabil moj spremljevavec, ker tedaj je bila pri orožnikih nemščina uradni jezik. I V tem stavku, izgovorjenem z nekakim zadoščenjem in ponosom, je mrgolelo nešte- «Ptipeljite ga bliže!« je dejal stražmojster, odložil svoje račune in vzel iz predala obrazec, da ga izpolni z mojimi podatki. Le trenutek je obviselo njegovo oko na meni. «Ime? Priimek?« «Damir Feigel!« «Kaj? Sin moje sestre Julke?« «Da!» Sledil je objem in poljub, med poljubom sem pa poškilil na orožnika, ki me je bil pripeljal k ujcu in ki si ves zmeden ni znal razlagati tega prizora. Njegov poveljnik, vzor vestnosti, se v njegovi prisotnosti po-ljubuje s pohajači, potepuhi, klateži, ki letajo raztrgani in brez potrebnih listin po svetu! «Zakaj pa nisi prej povedal orožniku, da si moj nečak?« «Težko, da bi mi bil verjel, končno je vsako vmešavanje v. uradne posle kaznivo dejanje.« «Prav imaš, saj res ni videti, da bi bil — tak kot si — nečak stražmojstra. Sedaj se preobuješ in preoblečeš, sicer bom obrazec izpolnil do konca in potem veš, kaj te čaka!« se je šalil ujec in si polnil svojo pipo. «Vem,» sem odgovoril, «večerja!» Tako se je končala moja hoja črez Mojstrovko, ki mi je razodela v tako kratkem času vse svoje lepote in sicer planinsko floro z grmom in planinsko favno z govedom. Orožnik se je le polagoma sprijaznil z menoj, ker ni mogel nikdar pozabiti, kako dober plen mu je bil tedaj -ušel. Priznal mi je celo, da je računal, ko me je peljal skozi Radovljico, na odlikovanje. ■ii 4011 Burje snežne jeza jaha na viharju — z gromko gre zdravico k sil besnečih carju! — Fran Žgur. Poldan na planini Giosue Carducci V Alp razgrnjenem loku, nad apnencem v sivi višini, divnih belih snežnikov v čisti vedrini nebeško bliščečim vencem vlada v neskončni tišini vroč poldan. Jelke in smreke visoke brez mornikov mehkega diha mroče molče — le citre tenkce in tihce, vodice med kamenci hitre, čuješ, hiteče k potočku, z Alp na plan. Prepesnil Jos. Jurca. . -s . Notica o nezgodi SPISAL FERDO PLEMIČ V kavarni sva sedela in zehala. Tedaj mi pomoli tovariš Trifunovič časopis pod nos ter mi namigne, naj preberem neko notico. Ker nisem imel drugega opravila, berem: «Včeraj zvečer ob 17ih.je težak Valentin Mrak, 26 let star in stanujoč na Greti štev. 13., razkladal vreče moke v notranjost nekega parnika, zasidranega ob hangarju št. 4. Ob gotovem trenutku, medtem ko je prenašal vrečo na svojih ramah, se spodtakne in pade na tako nesrečen način, da si zlomi nogo v desnem stegnu. Njegovi prisotni tovariši delavci ga dvignejo in mu ponudijo prvo pomoč. Pozneje je dospel na lice mesta zdravnik rešilne postaje, ki so mu telefonirali, in ko je Mraku podal prvo pomoč potrebno v takem slučaju, ga je prepeljal z rešilnim avtom v mestno bolnišnico, kjer so ga sprejeli v deseti oddelek. Sodi se, da bo ponesrečeni težak ozdravil v 40ih dneh». Ko preberem, pogledam vprašaje tovariša Trifunoviča. Ta pa mi reče: «Nisi li nekaj opazil v tej notici? Menim nekaj s stvarnega vidika, nekaj, kar se mislečemu človeku takoj upre». «Oprosti», mu odvrnem, «prebral sem to notico tako površho, kakor se berejo sploh take notice, ki so tu menda le, da polnijo časopis. Vendar jo hočem še enkrat prebrati, da ti odgovorim«. Ko to storim, rečem: «Prav domnevaš, Trifunovič. V notici je vse polno nepotrebnih bedastoč, ki bi jih najprej enostavno črtal. Tako besedo «zvečer», ker ob 17ih ne more biti negoli večer. Nato bi črtal besede «ob gotovem trenutku«, ker je samo po sebi umevno, da se vsako dejanje vrši — ob gotovem trenutku. Potem tudi besedo «svojih», ker umevno je, da vreče ni prenašal na tujih ramah. Potem besede «na tako nesrečen način«, ker, če si je zlomil nogo, gotovo ni padel na — srečen način. Dalje besede «prisotni» in «delavci», ker njegovi tovariši niso mogli biti drugega negoli delavci, in vsakemu je jasno, da ga njegovi — odsotni tovariši niso mogli dvigniti. Tudi besedo «prvo» je črtati, ker vsak razume, da niso ponudili druge ali tretje pomoči. Beseda «pozneje» je tudi bedasta, ker zdravnik ni mogel prej priti, negoli si je težak zlomil nogo. Tudi «na lice mesta« je tukaj prav. bedasta fraza. Črtati treba tudi dostavek «potrebno v takem slučaju«, ker zdravnik ponesrečencu gotovo ni podal — praška zoper otroške gliste. Odveč je slednjič še beseda «težak» v zadnjem stavku«. «Prav», se mi smehlja tovariš Trifunovič. «Torej kako bi se po tvojem glasila ta notica, da bi bila manj bedasta?« «Evo: Včeraj ob 17ih je težak Valentin Mrak, 26 let star in stanujoč na Greti stev. 13., razkladal vreče moke v notranjost nekega parnika, zasidranega ob hangarju št. 4. Ko je prenašal vrečo na ramah, se spodtakne, pade in si zlomi nogo v desnem stegnu. Njegovi tovariši ga dvignejo in mu ponudijo pomoč. Dospel je zdravnik rešilne postaje, ki so mu telefonirali, in ko je Mraku podal pomoč, ga je prepeljal z rešilnim avtom v mestno bolnišnico, kjer so ga sprejeli v deseti oddelek. Sodi se, da bo ponesrečenec ozdravil v 40ih dneh«. «Jeli zdaj vse prav?« me vpraša Trifunovič s tako čudnim pogledom, da sem postal takoj omahljiv. «Hm», mrmram in berem svojo izdajo nesrečnega poročila. «,Najhujše kozle sem sicer že zapodil iz te paše, ali zdaj vidim, da jih je še nekaj ostalo. Počakaj! Najprej črtajmo besedo «moke», ker javnost prav nič ne zanima, kaj je bilo v vrečah. Potem »notranjost«, ker vreč gotovo ni nosil v vna-njost parnika. Potem «zasidranega», ker je to samo ob sebi umevno, da je bil parnik privezan. Potem «se spodtakne«, ker drugače ni mogoče, da bi. padel, če bi se ne bil spod-taknil. Potem «v desnem«, ker ni važno ali si je zlomil desno ali levo stegno. Potem «ga dvignejo«, ker običajno to vsi delajo, če pomagajo komu, ki si je zlomil nogo. Potem «dospeI je«, ker, če mu je zdravnik pomagal, je moral pač dospeti. Potem «ki so mu telefonirali«, saj drugače v mestih navadno ne kličemo rešilne postaje. Sicer pa nobenega ne zanima, na kakšen način je bil obveščen zdravnik; glavno je, da je prišel. Potem z »rešilnim avtom«, ker zopet nobenega ne briga, s čim so težaka prepeljali, samo da so ga. Potem «mestno», ker je umevno, da ga iz Trsta niso peljali v kakšno drugo bolnišnico na deželi. Potem «deseti oddelek«, ker to bralce prav nič ne zanima, v kakšnem oddelku leži ponesrečenec, to zanima le njegove domače. Potem «sodi se«, ker je nepotreben izraz«. «Torej», povzame zopet Trifunovič, «kako bi se glasila notica sedaj v tretji izdaji?« «Takole: Včeraj ob 17ih je težak Valentin Mrak, 26 let star in stanujoč na Greti št. 13., razkladal vreče v neki parnik ob hangarju št. 4. Ko je prenašal vrečo na ramah, pade in ši zlomi nogo v stegnu. Njegovi tovariši mu ponudijo pomoč. Zdravnik rešil- ne postaje je Mraku podal pomoč in ga je prepeljal v bolnišnico, kjer so ga sprejeli. Ponesrečenec bo ozdravil v 4Qih dneh». Trifunovič me zopet pogleda po strani in vpraša posmehljivo: «Zdaj bo menda prav?» «Hm, hm! Zdi se mi, da še vedno ni. Čakaj! Evo beseda «težak» je očividno odveč, ker, kdor prenaša vreče na parnikih, je pač težak. Tudi je povsem postransko, koliko je bil star. Dalje je bedasto, da rečem, da je prenašal vreče na ramah, saj jih drugače ni mogel. Potem črtajmo še «v stegnu«, ker glavno je, da si je zlomil nogo. Stavek o njegovih tovariših je tudi bedast; razume se samo ob sebi, da ga niso pustili tam ležati pod vrečo. Dostavek «rešilne postaje» bi izpustil, ker vsakdo ve, da prihiti v takem slučaju zdravnik rešilne postaje, če pa bralec tega res ne bi vedel, mu je glavno, da je prihitel zdravnik k ponesrečencu, bodisi ta ali oni zdravnik. Črtal bom tudi «podal po-moč», ker nihče ne bo zapadel v blodnjo, da je zdravnik prišel le — zijala prodajat. «Kjer so ga sprejeli» je tudi bedast dodatek. Če je namreč zdravnik prepeljal ponesrečenca v bolnišnico, je že vedel, zakaj to dela in kakšen uspeh bo imelo. Zadnji stavek črtajmo, saj danes skoraj vsak ve, v kolikih dneh ozdravi zlomljena noga, in to slednjič zanima le njegove domače«. «Torej, kako se zdaj glasi notica?« vpraša Trifunovič. «Takole: Včeraj ob 17ih je Valentin Mrak, stanujoč na Greti štev. 13., razkladal vreče v neki parnik ob hangarju štev. 4. Ko je prenašal vrečo, pade in si zlomi nogo. Zdravnik ga je prepeljal v bolnišnico«. «Zdaj je prav?« vpraša Trifunovič. «Da, zdaj je... Ne, še vedno ni!« odvrnem. «Prvič je povsem postransko, ali se je nesreča pripetila ob 17ih ali 18ih. Drugič je za zgodovino brezpomembno, da se je re- vežu pripetila nesreča, ko je vreče razkladal. In tretjič tudi ni prav nič važno, kdo ga je prepeljal v bolnišnico, glavno je, da je tam«. «Torej, kako se glasi definitvna stiliza-cija te notice?« «Evo: Včeraj je Valentin Mrak, stanujoč na Greti štev. 13., padel na nekem parniku ob hangarju štev. 4 in si zlomil nogo. Prepeljali so ga v bolnišnico«. «Zdaj je prav?« «Prav!» «iTorej ljuba duša«, povzame Trifunovič, «ali tebe in ali pretežno večino bravcev kaj briga, da je Valentin Mrak stanoval na Greti štev. 13. — če namreč naslov ni po-grešen, kar se tudi rado zgodi?« «Nič me ne briga! Bivališče torej črtajmo!« sem pritrdil. «In ljuba duša«, nadaljuje Trifunovič, «veš ti, ali pa kakšen bravec na Krasu, kje je hangar štev. 4?« «Ne vem, in me ne briga«, priznam. «To tudi črtajva!« «In ljuba duša«, reče slednjič Trifunovič, «ti se ves čas nisi vprašal za ime par-nika«. «Ker me ni zanimalo«. «Vidiš, kaj te pa zanima ime ponesrečenca? Jeli si ga poznal? Ne! Kdor ga ni poznal, se za ime ne bo brigal. Njegovi znanci pa so o njegovi nesreči bili prej obveščeni, nego je časopis prinesel to — nesrečno notico«. «Torej, kako bi sestavil ti to notico?« vprašam radoveden. «Evo takole!« reče Trifunovič zmagovito. «Takole: Včeraj si je nekdo zlomil nogo in leži danes v bolnišnici«. «Da — kaj pa tebe to briga?« vprašam jaz. Pogleda me debelo in potem prasneva oba v smeh. Cigan NARODNA PRIPOVEDNA PESEM - ,'vftd •i !>..•• >. Stoji, stoji velika vas, košata lipa sred vasi. Se tam cigani zbirajo, na rjave gosli svirajo, se menijo in govore, kam vsak na rop zvečer naj gre. Cigan najmlajši govori: «Na rop mi treba iti ni, k županovi grem Lenčici«. Na pragu že župan stoji, se vince v rokah mu .smeji: «Napoji Bog te, črn eigan!« Cigan mu brž odgovori: «Bog žegnaj vas, gospod župan!« In seže v aržet pisani, že v rokah ima svetel zlat, na mizo vrže ga bahat, da zabrni, da zazveni, da v tretjo kamro glas zleti. . Brž prvi glažek si nalije in mladi Lenčici napije: «Nasiti Bog te, Lenčica, ti boš zdaj moja ljubica«. Grdo ga je pogledala, še grše ga ozmerjala. Zdaj drugi glažek si nalije in mladi Lenčici napije: «Napoji Bog te, Lenčica, zdaj moja boš nevestica». Je vino le pokusila, pod klop ostanek pljusknila. Pa tretji glažek si nalije in mladi Lenčici napije: «Poživi Bog te, Lenčica, ti boš zdaj moja ženkica». Lepo ga je pogledala, še lepše se nasmehnila. «Oj mati, lepših ni ljudi, kot so cigani umazani: mi dajte platna tri lakti, da bom sešila malhe tri». «Oh kaj ti pravim, draga hči, si imela snubcev trikrat pet, so bili lepši, gorši vsi, kot ti cigani umazani, hotela nisi jih imet'!» «Oh kaj vam pravim mamica, mi brez cigana ni živet', naj brž mi očka doto da, našteje srebra in zlata, mudi se nama v širni svet!» «Cigan ima devet gradov, ne ve, kam li naj gre domov. A tisti je najlepši grad, ki nima oken, nima vrat...» To oče hčeri govori, našteje zlate rumene, , ji da obleke židane, objame jo: »Preljuba hči, si v izbah zdaj špancirala, zdaj boš v gozdovih tavala; si spala v beli posteljci, zdaj boš v zeleni travici...» Ni slišala do konca hči, ko vihra jo cigan podi. Se Lenčica nazaj ozre, na pragu mati še stoji, solze teko ji iz oči. Cigan pokaže ji zobe: «Ozri, ozri se se enkrat, saj mater vidiš zadnjikrat«. In gresta dalje noč in dan, dospeta v polje zeleno. Zdaj vzdihne Lenčica grenko: «Oh, kaj ti pravim, moj cigan! Že močno me noge bole». «Le čakaj,» črn cigan ji de, «bolele bodo te zares, ko bodo v žuljih čez in čez...» Se Lenčica ozre v nebo, po licih solze se udero. Se vzdigneta, spet noč in dan, da prideta na širno plan, na gmajnico, kjer trn zori, spet Lenčica spregovori: «Oh, kaj ti pravim, moj cigan, vse v žuljih moje so noge». Cigan ji" de: «To nič še ni, iz njih bo tekla črna kri». Pogleda Lenčica v nebo, krvave solze se udero. Se vzdigneta, spet noč in dan, da prideta na kraj zemlje, na konec gmajne zelene. Ustavi tu se črn cigan, pokaže na devet žena, ki vse na vislicah vise. Devet ciganovih žena, obleka v vetru jim vihra. «Cigan moj, prosim te srčno, se ustraši Lenčica hudo: zapiskam naj nia prstan zlat, da v daljo glas se razleti«. Cigan tako ji govori: «Oj, le zapiskaj še enkrat, zapiskala boš zadnjikrat«. Zapiska brž na prstan zlat, da daleč glas se razleti, • jo slišal je starejši brat in srednji brat in mlajši brat, ki so po gozdu jagali. Ustavi se starejši brat in srednji brat in mlajši brat: «Saj to je Lenkin prstan zlat». Pa komaj to izgovore, za glasom prstana "hite, da zemlja votlo jim bobni. Prav v tisti čas so tja prišli, ko je ciganče trto vil, za Lenko zanko naredil. Zdaj bratje trto mu vzemo, in njega brž obesijo, a z Lenko domov gredo... Vrv okrog vratu RUSKI SPISAL OSIP DIMOV : Pozno ponoči v vozu tretjega razreda sta si sedla potnika slučajno nasproti: mlada ženska temne polti v pisani ciganski obleki, z velikimi uhani in mnogimi prstani in kmečko neroden, oskoprsen mož s pohlevnimi očmi, odet s kratkim ovčjim kožuhom. Mlada žena ni imela prtljage pri sebi. Mož, ki je sedel nasproti je nosil nahrbtnik kakor hribolazci, ko se odpravljajo na pot. Kmet z ovčjim kožuhom je brskal nekaj po svojem nahrbtniku, vzel iz njega kruha in klobaso, jedel in ponudil tudi svoji sosedi. Žena se je najprej zahvalila, končno se je pa dala pregovoriti in vzela. Okoli obeh so spali sede in leže drugi potniki. «Ali ne mislite spati ?» je \piaša! mož ženo. »Ne izplača se. Za poldrugo uro bom že v Zbinju». V mestecu Zbinju bi moral biti še listo noč obešen ropar Anton Šaba in ni čuda, da sta se začela o njem razgovarjati. «Govore», je omenil kmet, «da Šaba ni toliko kriv. Imel je dobro srce, pravijo«. «Kriv je», je odvrnila žena, «saj je sam priznal, da je umoril osemnajst oseb«. ' - .-. . ''''> V * ; ' • -j ' , •'■, v . * - , Z varčnostjo je takole: enemu donaša koristi, drugemu škodo. Nekatere tira varčnost naravnost do samomora. Da je to res, naj povem to-le: Bilo je za časa lakote. Mojster sem v cerkveni bratovščini, prej sem slikal svetnike in sem to, kar se označuje z besedo: slikar. Ko je prišla lakota v deželo, nisem več utegnil slikati mučenikov — kar bi tudi ne imelo nobenega smisla — saj so celo popje zabredli v bedo. V tej stiski se mi je porodil izvrsten do-mislek: «Pojdi na deželo, v vasi«, sem si dejal, «tu lahko slikaš obraze bogatih kmeto-valcev». V štirih vaseh ni bilo naročil, toda v peti je ugriznil eden. iBil je to razvpit veleposestnik, Ogurec po priimku, kar pomenja toliko ko kumara; nekoč je bil trgovec in bil je bogat ko sam vrag. «PTav», je dejal, «slikaj nas vse po vrsti —pri meni mora biti vse gosposko — vsi naj visimo po stenah! Si razumel?» Začela sva se pogajati. Zahteval sem «Seveda, priznal je!» je odgovoril kmet. «Toda poglavitne stvari pa le ni povedal, čeprav vedo vsi zanjo. Da je namreč samo zato ropal in moril, da je lahko nosil svoji prijateljici dragocena darila. On jo je zelo ljubil, a ona se je zabavala z drugimi». «Ni res», se je zavzela žena, «tudi ona ga je ljubila». «Seveda, njega in druge. Da bi jo prikoval nase, je postal ropar. Jasno je, da ga je le ona uničila«. Mlada žena je nenadoma zaplakala, popadla za moževo roko in govorila od bolesti in razdraženosti venomer hlipeča: «Vi ste dober človek. Vi sočuvstvujete z Antonom. Jaz nisem imela zanj usmiljenja. Sama nisem vedela, kaj delam. Nosil mi je darila in jaz sem se smejala. Zato mi jih je prinesel še več. Peljem se v Zbinje, da se od njega poslovim... Samo to bi želela, da bi ga pred smrtjo ne trpinčili preveč. Pravijo, da trpinčijo rablji večkrat hote in da obsojenca ne obesijo hitro.» Kmet je povesil oči: «Tudi to se dogaja. A jaz ga ne bom trpinčil. Jaz se peljem namreč tudi v Zbinje prav v tej zadevi«. Prevel Damir Feigel. pud*) moke za vsako sliko in poleg tega še tri tucate jajc. On je pa rekel: «Če hočeš, slikaj nas za brezplačno preskrbo! Pri nas se nažreš in to je, upam, dovolj«. In tako sem začel slikati lopova. Prav tedaj je bila v vasi taka vročina, da je že šest psov steklo. Z lopovom sem se postavil pred vrata prav naravnost v najhujše solnce in sem zahteval od njega, naj obleče še svoj zimski kožuh in naj se pokrije z debelo kosmato kapo. «Čemu pa», se je protivil, «zakaj pa ne v srajci, z zlato verižico«. «Ne», sem ugovarjal, «v kožuhu je človek videti solidnejši in premožnejši. Vsi ple-menitaši se slikajo le s kožuhi. Sveti Nikolaj je nosil celo zimske rokavice«. Vdal se je, in potil. Jaz sem sedel v senco. Ogledoval sem si ga; on pa le sopiha in stoka, ta tolsti lopov! «Zakaj me ne slikaš, umetnik?« «Prej moram proučiti fiziognomijo. Veličastna je vaša fiziognomija, taka je, ka- *) pud (ruska mera) -== 16 kg. Skopuh in slikar RUSKI SPISAL ŠIŠKOV kršno bi imel kak vojskovodja!« Pogladil si čaja za vrat, je stopil zopet do svojega sede- je brado in se postavil še bolj strumno in ža. Zdelo se je, da stopa do vislic. Vročina dostojanstveno. Jaz sem mu pa rekel, «Ni- se je bila medtem povečala. Za nadaljni tu- karte, Mitrij Iljič, to vendar ne gre, prav nič cat jajc sem mu končno dovolil, da je smel se ne smete gibati«. govoriti. In nato je govoril in govoril, jezil «Prav res, da ne? Če pa me je pravkar se in rohnel, in pot mu je tekel curkoma ugriznila bolha?« raz čelo. «Tudi govoriti ne smete, niti z očmi tre- «Moji čevlji so tudi že vsi premočeni!« niti, sicer bo vaš obraz postrani ko pri kaki je vzdihnil. «Kakor bi bil v parni kopeli«, pokveki. Torej, le popolnoma mirni!« Eno uro pozneje se mu je ulila kri iz In začel sem slikati. Prav v tem trenut- nosa; še eno uro pozneje je pobledel, zahte- ku mu sede nadležna muha na nos. Poškili val žganja in se zgrudil, nanjo, zmaje z nosom in se znese, kar sem Pravkar sem bil dokončal glavo. Sam prav dobro opazil, v nostranjosti nad nad- sebi sem se začudil, kako dobro mi je bila ležnico; najrajši bi jo bil kar pogoltnil. uspela. «Ne marajte za muho! Nekoliko se bo Drugo jutro, je že popolnoma okreval, plazila po vašem nosu, nato bo pa gotovo «Zares lepo, kako si naslikal moj obraz! odletela. Ne dotikajte se je, ker drugače po- Kaj bi pa zahteval, če bi me slikal brez ko- kvarim vso sliko in midva bi morala začeti žuha. Prevroče je in prehude vročine ne znova.« vzdržim več!« «Gospod umetnik«, je vzdihnil, «aii ne «Brez kožuha se slika zelo podraži, smem nekoliko v senco? Tu je zelo vroče in manj ko za pet pudov je nemogoče«, jaz tudi ne morem kar tako gledati v solnce«. Lasje so se mu naježili, skoraj bi mi bil «Blodite popolnoma mirni!« sem vzki- prismodil eno okoli glave. Šel je v hišo, da pel, pri tem sem si pa mislil: tebi že poka- se porazgovori s svojo ženo. Končno se je žem, kam prideš s svojo skopostjo. Še c\i- vdal v ceno in zarenčal: «Slikaj me torej v liti se naučiš pri meni. srajci, ti vražji umetnik!« «Ali boš zahteval kaj več denarja, umet- Slikal sem ga torej v sami srajci, z zla- nik, če me naslikaš brez pokrivala?« je po- to verižico in svetinjo, in mu pravil med tem, izvedoval Ogurec. da sem ga tolažil, kako sem že slikal velike «Dva puda moke, pa manj mi ni .nogo- kneze v spodnjicah, kar jih je stalo ogrom- če. S kučmo en pud, brez kučme dva puda. nega denarja. Na kratko povedano, vse se Jaz sem najznamenitejši slikar, slikal sem je še dobro izteklo in jaz sem živel dva me- že vse velike kneze, Rasputina osebno«. seca pri dotičnem kmetu. Denarja sem slu- «Obraz mi ugaja na sliki, slikaj me to- žil in moke in komaj doma sem odkril, da rej brez kučme!« mi je primešal v moko polovico peska, kar Ko je po malici zvrnil osem kozarcev je gotovo napravil iz same — varčnosti. Prevel Damir Feigel. / - Veljko v vojni SPISAL IVAN VAZOV 1. Ko so ga potrdili za vojaka, se je skril v podstrešje, kjer je ležala slama, a stari oče se je odpravil v mesto, da zaprosi poveljnika, naj Veljka ne vzame, ker je edinec in nima nikogar, da bi mu pasel vole in pose-jal ozimino. Doma je ostala stara mati, da odpravi tiste, ki bi vprašali po Veljku. «Baba Vida, pokliči Veljka, da gre v mesto; on je rezervist. Naj vzame tudi puško s seboj«, ji je dejal župan. «Veljka ni doma, sinko«. «Baba Vida, da se Veljko ne skriva?« so vpraševali rezervisti, ki so prihajali mimo praga. «Ne, sinko, kje pa naj se skriva? Že včeraj je nekam izginil... Ni zloben, saj ga poznate«. Toda zdaj je prišel Ivan Morisvinja, vodja rezervistov, oborožen od glave do pete. Bil je ljut človek, vsi v vasi so trepetali pred njim. «Babička! Če se Veljko ne javi do jutri zjutraj, ko bomo odhajali, jih dobi sto z dre-novko, kakor hitro mi pride v roke. To si dobro zapomni«. «Ej, ej — mene nabijte, če ga dobite-! Ni zloben, brez greha je, ali ga ne poznaš?« je mrmrala starka prestrašena in mislila na Veljka, ki je tičal v slami. «Sto z drenovko, niti ene manj«, je ponovil Ivan in odšel. Veljko je bil pogledal skozi luknjo v strehi in se je ves tresel ko šiba. Šlišal je bil besede strašnega Morisvinje in se preplašil še huje. Zlezel je še globokeje v podstrešje, Naslednjega dne je Veljko pogledal skozi špranjo. Na trgu je stala skupina rezervistov, njegovih tovarišev. Vsi so bili preoblečeni in veseli; na kapah so se jim šopirili zlati levi in se lesketali v solncu poleg kitic jesenskih cvetic, iz odprtih puškinih cevi so gledale zelene bukove mladike; nanizani naboji so krasili njihove prsi; l v Življenje moje. Življenje moje, jaz in ti sva eno! Ko v duši mi kipela je radost, občutil tvojo-sladko sem skrivnost, da ne bi dal te za nobeno ceno. da moč ti je razjedala bridkost — in meni ni se smilila mladost, objel s teboj lahko bi smrt ledeno. A vate so vsejali kal strupeno, Življenje moie, ti si kakor jaz:. meso za rabo — volja je za rabo, a slaba volja — meso je slabo. Jaz vem, da kar storim, je tvoj, ukaz, a ko stoji dovršeno pred tabo, ne zdi se ti, da nosi moj obraz? J. Jurca (Iz sonetov življenja.) 2 ■ o ' V oanjac KAVKAŠKA PRAVLJICA Živel je deček, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne je ta natrosila v skednju žita, da se posuši. Pastorku je velela, naj pazi nanj. Ta pa je zaspal, med spanjem so prišle kokoši in zobale zrna. Mačeha se je strašno razsrdila in mlatila ubogega dečka ko žitni snop. «Mati, mati», je vpil ta. «Poslušajte, kaj vam povem!» «No, kaj?» «Poslušajte, kaj sem sanjal: z eno nogo sem stal sredi Bagdada, a z drugo na robu mesta; na eni nogi je sedelo solnce, a na drugi mesec. Zvezde sem imel na rokah in na obrazu.» Mačehi so sanje tako zelo ugajale, da jih je hotela imeti. «Daj mi svoje sanje!» «Toda, to so bile samo sanje, kako naj jih vam dam?« je dejal deček. Bil je znova tepen, nato ga je mačeha spodila od hiše. Deček je potoval, potoval, da je prišel do gradu, v katerem je živel neki kralj. «Kam greš?« ga je vprašal kralj. «Kaj hočeš?» «Tako in tako je z mojo stvarjo«, je odgovoril deček. «Mačeha me je tepla in spodila od doma, ket- ji nisem mogel dati svojih sanj.» Kralj je ukazal, naj mu pripoveduje sanje. Ko jih je slišal, jih je hotel imeti tudi on. «Saj jih ne morem dati», je dejal deček. «To so bile vendarle sanje. Te pridejo in zopet gredo...« Kralj je ukazal vreči dečka v neko jamo. Imel pa je kralj zelo lepo hčerko. Tej se je deček smilil. Prinesla mu je na skrivaj jedi in mu jih spustila v jamo. Ta kralj je bil vladar zapada. Kralj vzhoda je bil naprosil roko njegove hčere, a zaman. Tedaj je poslal vladar vzhoda nekega dne k vladarju zapada štiri kobile rekoč: «Ugani, katera teh kobil je mati, katera mlajša, katera srednja, katera starejša kobilica. Če uganeš, je dobro, če ne, bo tvoja hči moja.« V zelo hude škripce je prišel kralj s svojo hčerjo, zakaj na noben način ni mogel tega uganiti. Ko je kraljeva hči znova prinesla dečku jedi, mu je dejala: «Ubogi sanjač, kaj bo iz tebe? Če bom morala iti h kralju vzhoda, boš poginil od lakote.« Povedala mu je zadevo o štirih kobilah. «Bodite brez skrbi«, je dejal deček, «po-magal vam bom. Dajte kobilam dobro jesti, a mnogo soli, nato jih zaprite v hlev. Ne izpustite jih do naslednjega dne. Ko boste odprli hlev, se boste začudili: prvo bo prišla mati, za njo najmlajša, nato srednja in slednjič najstarejša kobilica.« Kraljeva hči je to povedala svojemu očetu in tako se je tudi zgodilo. Ker ta zvijača ni pomagala, je izstrelil kralj vzhoda puščico, ki se je zapičila v hišo kralja zapada in je nihče ni mogel ižruvati. Znova je šla kraljična k sanjaču in ga vprašala za svet. «Ne boi Se», je dejal ta, «to noč zlezem iz jame in izrujem puščico.« Tako se je tudi zgodilo; potegnil je puščico iz hiše, jo položil na tla in se znova vrnil v jamo. Ko je Ifralj naslednjega dne videl puščico, je vzkliknil: «Kdo je izruval puščico? Kdo? Temu bom dal hčer za ženo.« Vsi, ki so to slišali, so trdili, da so oni to storili. Toda kralj se ni dal ujeti. «Kdor jo je potegnil iz zida, ta naj jo tudi odnese«, je ukazal. Toda nihče je ni mogel premakniti z mesta. «Očka», se je oglasila kraljična. «Morda pa je storil to sanjač.« Poslali so ponj. Ta je prišel in izstrelil puščico nazaj v hišo kralja vzhoda. Kralj je bil neizmerno vesel tega in je dal svojo hčer sanjaču za ženo. Dva, tri tedne sta bila novoporočenca skupaj, ko se je sanjač dvignil na pot, da bi premagal vladarja vzhoda. Prišel je precej daleč, ko je zagledal na polju orača, ki je vse izorane grude sproti požrl. «Hej, mož«, mu je zaklical sanjač. «To mora pa biti težko, požirati zemljo«. «0, ne«, je odgovoril ta. — Težko je bilo tisto, kar je naredil sanjač; poročiti kraljevo hčer in se zdaj bojevati s kraljem vzhoda«. «Sanjač sem jaz. Pojdi z menoj, bova si brata«. Šla sta dalje in naletela na človeka, ki je sedel ob morju in pil slane valove. «To je pa precej težka zadeva«, lokati toliko slane vode«, je menil sanjač. «Prav nič«, je dejal ta. «Težko je bilo, kar je naredil sanjač, poročiti kraljično in se zdaj vojskovati«. «Sanjač sem jaz. Pojdi z menoj, bova si brata!» Tudi ta se je pridružil obema, tako so nadaljevali pot vsi trije. Tu so naleteli na nekoga, ki si je mlinske kamne privezal na noge in letel za zajcem. Neznansko so se čudili temu in vpili za njim, da more biti nekaj silno težkega, kar on dela. «Kaj težko!« je odgovoril ta. «Težko je bilo tisto, kar je napravil sanjač, kraljično je poročil, a zdaj se vojskuje«. «Sanjač sem jaz. Pojdi z menoj!« Tako so bili v štirih. Naleteli so na človeka, ki je pritiskal uho k tlom in nekaj govoril. «Kaj delaš tu?« so ga vprašali. «Pod zemljo se vojskujejo mravlje, jaz jih poslušam in jim svetujem«. Znova je menil sanjač, da mora biti to zelo težko, a je dobil enak odgovor kot od ostalih. Pridružil se jim je tudi ta, da jih je bilo pet. Šli so dalje in našli stoječega moža; ta je imel lok v rokah in zrl v daljavo. «Kaj pa tako gledaš?« so ga vprašali. «Pred tremi dnevi sem izstrelil puščico, prav zdaj se vrača nazaj«, je odgovoril mož. «Oho! Kar si ti napravil, to je pa nekaj zelo težkega«, ga je pohvalil sanjač, toda dobil je tudi od tega enak odgovor kot od prejšnjih. Zdajci jih je bilo šest. Šli so dalje in naleteli na nekoga, ki se je bil priplazil do jate golobov in jim pravkar izmenjaval pe-rotnice, ne da bi živali to opazile. «0, o! To je pa težko!« je menil sanjač in je slišal od njega prav tisto, kar so mu prej rekli vsi ostali. Sedem jih je bilo, ki so šli zdajci svojo pot. Tu jim je prišel nasproti duhovnik, ki si je bil privezal cerkev na hrbet. Kjer se mu je zdelo, jo je postavil na tla in maševal. «Duhovnik, duhovnik! To je pa res nekaj zelo težkega!« Toda duhovnik temu ni hotel pritrditi; to je težko, je menil, kar je naredil sanjač. Tako jih je bilo osem. Napotili so se k vladarju vzhoda in zahtevali njegovo hčer. Ta pa se ni hotel vdati kar tako. «Najprvo hočem vedeti, kdo ste, nato bomo govorili o moji hčeri. Ukazal bom pekom, naj pečejo kruh tri dni kar ga morejo napeči. Če ga pojeste v enem dnevu, dobite mojo hčer, sicer vam odsekam glave«. Tako je govoril kralj vzhoda. «No, zdaj pa na delo!« so dejali tovariši možu, ki je požiral izorane grude. «Človek, če si jedel zemljo, ti tudi kruh ne bo delal strahu«. «To prepustite le meni«, je dejal ta. »Niti drobtinica kruha ne bo ostala.« Veliko goro kruha so jim pripeljali, toda grudojedec je požrl vsega, da niti sledu ni bilo po njem. «Dobro», je dejal kralj. «Zdaj morate še vino piti. Če izpijete moj vrč vina, ki ga je mogoče premakniti na šestih vozovih, ne da bi se dvignili od mize, dobite mojo hčer, sicer jaz vaše glave«. «Prav», so dejali. «Zdaj je vrsta na tebi, pivec morske vode. Če lahko, piješ slanico, se tudi pred vinom ne boš tresel«. «Sem z vinom, ostalo je moja stvar!« je dejal pivec, Ko je uzrl vinski vrč, se je zasmejal in dejal: «Saj ga je samo požirek. S tem bomo kmalu pri kraju!« In je izpil vrč vina v enem dušku do dna. «Tako. Zdaj poj demo po vodo tri dni hoda. Vi pošljete vašega moža, jaz pošljem svojega. Če se moj prvi. vrne, ne dobite hčere in vaše glave so zaigrane. Če se vrne vaš mož prvi, dobite moje dete«. Zdajci je prišel na vrsto tisti, ki je z mlinskim kamnom na nogah lovil zajca. «Le pustite to meni«, je dejal in se je odpravil s kraljevim odposlancem na pot. Po prvem dnevu je kraljevi odposlanec že zaostajal, zajčji lovec pa je letel spočit dalje. Odposlanec si je izmislil zvijačo in dejal: «Veš kaj, pojdiva rajši počasi, zakaj bi se tako poganjala. Najprvo si nekoliko odpočijeva, nato jo iznova mahneva na pot«. Zajčji lovec mu je zaupal. Sedla sta, jedla in pila. Toda kraljevi odposlanec je natrosil uspavalnega prahu v vino svojega tekmeca, da je ta trdno zaspal. Odposlanec pa se je dvignil in tekel dva dni, prišel do vode, napolnil posodo in se vračal. Že cel dan je bil na povratku, ko je zajčji lovec še vedno spal. Tedaj je dejal sanjač strelcu: «Ti, poglej in posluhni! Zdi se mi, da se kraljevi odposlanec že vrača, kje pa je naš ostal?« Strelec je gledal in dejal: «Gorje, naš mož je na polovici pota zaspal, kraljevi odposlanec pa je že zajel vode in se vrača«. «Pomagaj, pomagaj«, je zavpila šesto-rica. Strelec je vzel lok in puščico, izstrelil, puščica je zadela mlinski kamen spečega. Ta se je prebudil, letel ko veter k vodi, jo zajel in dohitel kraljevega odposlanca. «Tako. Zdaj bomo praznovali ženitova-nje», je dejal kralj sanjaču. Pripeljali so hčer in ju poročili. Vršila se je velika pojedina in kralj je ukazal svojim ljudem, da naj pomešajo tujim na skrivaj strupa v jedi, da bodo umrli. Ta tajni razgovor je slišal eden izmed osmih, namreč tisti, ki je prisluškoval vojni mravelj pod zemljo, in je to povedal tistemu, ki je golobom izmenjaval perotnice. Ta je zamenjal krožnike, ne da bi kraljevi ljudje to opazili. Kdor je dobil krožnik z zastrupljeno jedjo, je umrl. Tu ni bilo mogoče ničesar več storiti. Vendar je kralj poizkusil še enkrat. «Zdaj mi pa privedite koga, ki bo lahko odnesel doto«, je dejal. Tu se je oglasil duhovnik, ki je nosil cerkev s seboj. «To pa prepustite meni«, je dejal. «Ne samo doto lahko nesem s seboj, še vas vse posadim na vrh». Naložili so mu vse imetje kraljeve hčere. «Le še, le še!» je vzklikal. Kar so mu naložili, mu ni bilo zadosti. Nato so se odpravili na pot in prišli domov. Med tem je bilo preteklo kakih pet ali šest let. Prva sanjačeva žena je bila dobila sina, in še ta je bil precej zrastel. Sanjač je posadil eno ženo na desnico, a drugo na levico svojega prestola. Sinček pa je vzel zlato skledo, sedel k očetu, in mu umival obraz, roke in noge. Sanjač je pokazal na obe ženi in se obrnil do tasta rekoč: «Glej, Vsa brezmejna in neusahljiva poezija in vesela pesem drhti iz vina, ki nam v tisočerih odsevih sije iz čaš. Svet poln idealov gledajo naše oči skozi čaše iz kristala, ki jim tekoči biseri podajajo barvo in žarečih odsvitov. Toda vsa ta poezija in ves ta svet poln idealov se razblineta v nič, ako jih gledamo in občudujemo le predolgo. Vse te sanje, prelepe, da bi se mogle kdaj uresničiti, vsa ta vesela in brezskrbna pesem, vsi ti izbruhi jeze in sovraštva, vse te neverjetne predstave o lepoti in dobroti, vse to se kmalu in le prehitro odtegne našim očem in gledati nam je zopet življenje v vsej njegovi goloti. Toda koliko življenja in mišljenja je potrošenega zaman v tej omotični opojnosti! In koliko naravnega veselja in zadovoljstva, koliko upov, koliko vztrajnega dela, strtega in uničenega najdemo v tej nepotrebni porabi, v tem zanemarjanju samega sebe, v tej omami, ki nas odtuja našim dolžnostim. Kaj vse in vsega se že ni pisalo o pijancih, o pijančevanju in o njega zleh posledicah. Skoraj dolgočasno je danes pisati o vsem tem, ko vendar vsak ve, oziroma bi moral vedeti, kaj vsega je zmožno brezmejno uživanje opojnih pijač. Gotovo ste že videli hudega pijanca, kako leži ob cestnem jarku v zasmeh mimoidočim, posebno vaški mladini. Še lasten pes ga sumljivo voha in mu kar v glavo noče, da bi bil ta kup nesreče njegov gospodar. Doma pa čakajo žena in otroci svojega gospodarja v strahu in žalosti. On pa, omamljen od prijetnih vinskih duhov, sanja prijetne sanje bodočnosti v družčini žab, dokler ga usmiljena roka ne potegne iz blata in privleče domov. Ali mesto, da bi se sramoval svoje pijanosti in se spravil pobitega srca spat, začne zmerjati ženo, ta je solnce in ta je mesec, ta, ki mi umiva roke in noge, je moja svetla zvezda.« Kralj je odstopil sanjaču prestol in kraljestvo in mu je lastnoročno posadil krono na glavo. _____Plevel Fr. B. Ta pravljica je georgijska. Georgijci so hrabro kavkaško ljudstvo, najlepši ljudje na svetu. Po veri so sicer kristjani, -vendar se kažejo v njihovih pravljicah močni perzijski, mohamendanski vplivi. Le iz tega je razumljivo, da si vzame junak, prav po turško, kar dve ženi. kajti pač pristoja po njegovi vinski pameti možu, ki hoče pokazati vsem, da je le on edini gospodar v hiši. Kdaj in kako se je upijanil prvikrat človek, tega tako natančno ne vemo. Kakor pa pravi sveto pismo, zavzema častno mesto prvega pijanca v zgodovini Noe. Zapazil je namreč Noe, da hodi kozel nečesa v skalovje iskat in da je vselej, kadar se je od tam vračal, veselo poskakoval. Zdelo se mu je vse to početje nekam čudno in zato se je odpravil gledat in glej! našel je nad skalovjem vse polno zrelega in sočnega grozdja. Ugajalo mu je grozdje tako, da je napravil na primernem kraju prvi xvinograd, ki mu je vrgel toliko žlahtnega sadu, da ga on in njegova družina niso mogli vsega pojesti, zato je vse ostalo grozdje stlačil in pridelal mošt, iz katerega je nastalo vino. Pil ga je, a ker ga še ni poznal, ga je kmalu omamilo in zvrnil se je v prvo grapo, ki mu je bila na potu. Po tej povesti bi bil pravi začetnik pijanosti prav za prav smrdljivi kozel. Odtod bi menda tudi izhajalo dejstvo, da se pijanci kaj radi in večkrat valjajo po mlaku-žah in blatu in da so v takih prilikah bolj podobni svinjam negoli ljudem. Stavimo si najprej sledeče vprašanje: Ali je uživanje alkoholnih pijač človeku neobhodno potrebno in v splošnem ali more biti alkohol našemu organizmu koristen? To vprašanje lahko z mirno dušo zanikamo. Alkohol ni nobena taka snov, ki bi bila človeškemu organizmu potrebna. Kruh nam je potreben za naše življenje, vino pa ne. Koristen nam alkohol tudi ne more biti, saj je vendarle opojna pijača in ta beseda sama nam že pove, da on ne more spadati v našo vsakdanjo hrano. Saj tudi \ očenašu ne najdemo izražene sledeče prošnje: «Bog nam daj naš vsakdanji kruh in merico vina«, ampak samo: «naš vsakdanji kruh«. Alkohol SPISAL DR. J. POTRATA Torej vidimo, da šo vse alkoholne pijače nekaj postranskega, ki ne spadajo v naše vsakdanje življenje, ampak nam predstavljajo nekaj nebistvenega. Trditev: «Brez vina ni pravega življenja«, je velika neumnost in le žalostna tolažba razgretih pijanč-kov, ki stresajo svojo modrost rajši po zakajenih gostilnah, kakor da bi jo uporabljali doma, na polju ali pa drugod. Uživanje alkohola je torej brezpotrebno, bolj škodljivo negoli koristno. S tem pa še ni rečeno, da je zmerno uživanje alkoholnih pijač našemu zdravju naravnost škodljivo. Seveda vse do gotove meje, kar je preveč, to je že strup kot pač vsaka snov v preveliki množini. In alkohol ni take vrste strup, da bi prej ali slej ne pokazal svoje prave barve pri ljudeh, ki gredo čez mero. Ker že spada k strupu, treba z njim tudi pravilno ravnati. Je morda strup sladek in prijeten, ki te. omami in omreži s sanjami, ki so daleč tam za goro; ali taki strupi, ki niso grenki in zoprni, so ko oni prijatelji, ki se ti venomer vrtijo okrog in se ti laskajo in šele tedaj se ti pokažejo v svoji pravi luči, ko je že prepozno in ko so dosegli svoj namen, ki gotovo ni tebi v prid. Ravno tako nas vabi alkohol v svoje naročje, nudi nam užitka, ali prej ali slej nam obrne hrbet in pustivši nas same, pahne v pogubo. Čim slajši in opojnejši je strup, tembolj se nam ga je bati in biti moramo oprezni, da nas ne dotira tja, odkoder ni več pomoči in rešitve. Kupica vina opoldne in zvečer odraslemu človeku pač ne more škoditi, dokler ta kupica ostane le ponižna kupica, ne pa kupa opojnosti, v kateri hočemo potopiti svoje skrbi in svojo žalost. Tudi to ni potrebno, ali vsaj škodljivo ni. Vendar tiči nevarnost v tem, da se tak človek sčasoma ne samo privadi na svojo vsakdanjo merico, ampak se mu je zahoče sčasoma vedno več in več. Podoben postane lahko skopuhu, ki gleda samo za tem, kje in kako bi kar največ denarja ugrabil in mu ni to, kar ima, nikdar dovolj, temveč hoče vedno več in več. Tak postane lahko tisti, ki se le preveč trdno drži svoje vsakdanje merice. Preveč zapeljiv je ta strup, da bi se ga lahko trajno ubranil oni, ki se je zapletel v njegove mreže. Drugačna se nam pokaže slika pri onih, ki se napijejo sladkega strupa do pijanosti. Tu kaže že strup svoje učinke. Udari mu v glavo, oziroma vzbudi mu njegove možganske celice, radi česar misel sledi misli s strašansko brzino, ki so vse bolj prijetne oblike in vsebine, bodočnost s cvetjem in rožami posejana leži pred človekom, izgineva vsa trpkost, nadloge in skrbi vsakdanjega življenja, najtežji problemi postanejo pod vplivom opojnosti lahko izvedljivi in niti obilnega truda verdni. Vse, kar je količkaj neprijetnega in sitnega, je potisnjeno v ozadje. In v tem ravno, da človek s pomočjo alkohola pozablja svojo globoko žalost, svoje skrbi in težave, tiči nevarnost, da seže vedno pogosteje po kupi opojnosti, ki mu edina po njegovi vinski pameti more privabiti vsaj začasno pozabljenje. In navada je železna srajca in take navade se človek težko iznebi in se ji težko izneveri. Seveda enkratna pijanost ne spravi še človeka v grob. Svari ga, naj na ta način ne zapravlja svojega dragega zdravja. Je pa ta pijanost sama na sebi že zastrupitev z "alkoholom. Vendar zdrav organizem se v večini slučajev kaj hitro iznebi strupenih snovi in hujših posledic ni. Toda včasih je zastrupitev vendarle tako močna in huda, da se dotičnik nikdar več ne bo iz-treznil, oziroma da se bo to zgodilo šele na onem svetu. Tega je zmožno predvsem žganje in saj pravi v takih in podobnih slučajih ljudstvo, da se je v obilni meri zaužito žganje v nesrečniku užgalo in ga spravilo v smrt. Menda imamo ravno mi Slovenci »častno« mesto v tem oziru, ako hočemo verjeti tistemu, ki je iskal po vseh kotih in krajih naše domovine človeka, ki bi ne bil še nikoli pijan. Pravijo, da ga ni našel. Ali še bolj žalostno je dejstvo, da oni, ki je bil pijan, mesto, da bi klonil glavo in se sramoval samega sebe in svojega rogoviljenja in nemnosti, ki jih je v pijanosti morda počenjal, da se tak človek še na vse pretege hvali in širokousti, češ. včeraj smo bili pa le enkrat prav pošteno pijani ko muhe. Troje nas je ležalo na trdi cesti, moleč vse štiri od sebe. Ali pa nekako takole: «Tako sem se ga bil nažehtal, da nisem vedel več domov in ne vem že, kdo me je spravil v posteljo in spat.« Ali pa: «Reči moram, da sem bil včeraj pijan ko krava.« Pravijo, da se je krava samo enkrat upijanila, potlej pa nikdar več. To je bilo takole: Krava je venomer godrnjala nad gospodinjo, češ, jaz ti dajem dobro mleko, ti pa mi ne veš ponuditi drugega nego vodo, ki še za čevlje ni dobra. Daj mi vendar enkrat vina. In res, gospodinja se je odzvala tej pobožni želji in natočila je v čeber vina in ga ponudila kravi. Učinki niso izostali. Krava je začela brcati okrog sebe, razgrajati in besneti. Utrgala se je od jasli, zbezljala na plan in pod-bodla vse, kar ji je prišlo na pot. Potem se je zvrnila v obcestni jarek in tam obležala, moleč vse štiri od sebe. Grdo jo je bilo videti, kako se ji je rigalo. Živali in ljudje so pljuvali nanjo. Od takrat pravimo «pijan kakor krava«. Vendar krava je bila samo enkrat pijana in pozneje nikdar več, človek pa, ki hoče veljati kaj več ko krava, pa pravi: «0j, da bi bilo kmalu še tako luštno ko zadnjič, ko smo bili tako strašansko pijani in veseli.» Pravijo, da je človek obdarjen s precejšno količino pameti, ali včasih je ta pamet le vinska in manj vredna negoli ona, s katero se ponaša krava. PHlik, da človek globoko pogleda v kozarec, prav nič ne manjka, nasprotno ponujajo se ti kar same od sebe. Že pri vsaki veselici, združeni s plesom ali tudi ne, teče vino kar v potokih po žejnih grlih. Seveda ob takih in enakih prilikah ni prav nič čudnega, ako se marsikdo vrača domov s potolčeno glavo, za kar se ima zahvaliti vinu, ki ga je, sam ne bi znal povedati, kako in na kak način, vrglo v vrvež in tepež. Kot rečeno, prilike za izdatno pijančevanje se človeku ponujajo kar same od sebe in vseh ni vredno naštevati. Omenil bom le eno: Pred nekaj leti sem se znašel v neki planinski koči., kjer je že sedela večja družba planincev, ali vsaj prištevali so se k takim. Bili so vsi že napol pijani, toda ni jim bilo to dovolj. Pili in pili so le naprej, ko more pač piti le žaba, ki je ostala delj časa na suhem in je končno vendarle prišla do svoje ljube mlake. Namenjeni so bili še istega dne po strmi in dokaj nevarni poti v dolino. Vsak jim je to odsvetoval, ali pijanost rodi trmo in tako so se odpravili ob mraku na pot v dolino. Pričakovati je bilo, da jih doleti kaka nesreča, toda ne, prišli so v veselem vinskem razpoloženju domov brez nezgod in s tem svečano potrdili rek «Pij,anec ima srečo!» Poglejmo si nekoliko pobliže človeka, ki mu je vino ali pa celo žganje, kar je še mnogo huje, postala vsakdanja potreba. Početkoma se tak človek dobro počuti, vsaj na zunaj bi se ne moglo opaziti, da mu alkohol kaj škoduje; temveč baš nasprotno, včasih ga vidimo lepo rejenega v cvetu njegove telesne in duševne moči. Ali prej ali slej se vse to predrugači. Polagoma se mu ustavlja slast do jedi, postane izbirčen in še to, kar zaužije je tako malo, da bi komaj, kot se pravi, s to količino mogli nasititi ptiča. Želodec je oslabel, postal je mutast in povrh tega je ves poln katarja, •take so te izpremembe na želodcu alkoholika, da mu je vsaka pravilna prebava jedi otežkočena. Zjutraj se takemu pijančku želodec kar obrača. V sapniku in požirav-niku se mu zbira katar tako, da je primo-ran na večno odkašljevanje. Glas mu postane hripav in zaripljen. Radi nezadostne hrane in nepravilne prebave mu šibi telo in prej hrust postane sčasoma le senca tega, kar je bil. Silno trpe pa od alkohola jetra, ki včasih radi njegovega škodljivega delovanja oslabe do tolike mere, da niso več zmožna uničevati raznih strupov, ki pridejo v naš organizem ali se v njem tvorijo. Trebušna vo- denica, ki izvira večjidel iz pokvarjenih in bolnih jeter, napada ljudi, o katerih ne moremo ravno trditi, da bi bili zmerni v uživanju alkohola. Prej ali slej oslabi tudi srce, radi česar se manjša njegova delavna moč. Poapnijo krvne žile in nevarnost obstoja, da takega alkoholika ob prvi priliki zadene kap. Kdor je pa vdan žganju, ta bo pa še manj kakor oni, ki ljubi samo vino, dočakal dolge starosti. Ni ga torej v človeškem telesu organa, ki bi ga alkohol ne zastrupljal in polagoma ne uničil. Iz tega sledi, da človek, ki je vdan alkoholu, je v mnogo večji meri sprejemljiv za razne bolezni negoli oni, ki se ga brani. Ako vzamemo samo jetiko v poštev, vidimo, da ta bolezen žanje svojo bogato žetev s prav posebno vnemo med alkoholiki. Najhuje pa vpliva alkohol na možgane in na živčevje. Pijanec postane prepirljiv, ne more več trezno misliti, deveta briga čo mu vse skrbi, ki mu jih nalaga vsakdanje življenje, on živi le alkoholu, postane nevra-steničen, roke se mu tresejo ko listje trepetlike. Živčno razburjenje meji vedno bolj in bolj z blaznostjo in marsikaterega alkoholika vzame umobolnica v svojo varstvo. Pa pijanec ne škoduje samo sebi, ampak tudi drugim, pred vsem svoji družini in, kar je najbolj žalostno, svojim potomcem. Kot zastruplja alkohol ves organizem, tako škoduje on tudi rodnim kalem in zato ni j ud a, ako so otroci alkoholikov bolehni, za življenje manj odporni, da jim tako rekoč vsaka sapica lahko upihne luč življenja. Kake posledice ima alkohol na zarod, naj bo ob-jasnjeno v tem naslednjem resničnem slučaju, ki ga je opisal dr. Haslinger, ki je Lil sam nriča vseh teh dogodkov. Živel je bogat krčmar, ki je bil strašen pijanec. Opijanil se je vsak dan. Bil je debel in lepo rejen, rdeč v obraz, imel pa je vedno motne oči in tudi jezik se mu je večkrat zapletal. Popolnoma trezen je bil le malokedaj ali pa sploh nikoli. Imel pa je pridno in zdravo ženo. Krčmarja je skoraj v najlepših letih zadela kap. Zapustil je tri sine in tri hčere. Prvi sin, močan hrust, bil je nekoliko naglušen. Bil pa je ravno tak strahovit pijanec ko njegov vredni voditelj. Umrl je v norišnici. Drugi je bil božjasten in je umrl tudi za to boleznijo. Tretji sin je bil droben in šibak. Pobrala ga je sušica. Od vseh treh sinov noben ni imel potomcev, tako da se je potomstvo nadaljevalo v ženski vrsti. Vse tri hčere so bile zdrave, razen najmlajše, ki je bila živčno slaba. Prva hčerka se je poročila z zdravim možem in je rodila osem otrok, od teh je eden umrl že v zgodnji mladosti, drugi sin je živ ali slabotnega zdravja in nima otrok, tretji sin ima božjast in jetiko, četrti sin je krepak ali naglušen, samo peti sin je popolnoma zdrav. Tri hčere so zdrave, samo najstarejša je živčno bolna. Ostali vnuki v tretjem kolenu so zdravi. Četrto koleno, pravnuki, tudi to ni povsem zdravo kot bi moralo biti. Iz tega žalostnega slučaja lahko vidimo, kaj vse je samo en pijanec storil iz svojega zaroda. Ubil je samega sebe s pijačo, ubil pa je tudi pet sinov in vnukov, onesrečil eno hčer in troje vnukov, v vsem deset oseb. Pijanec je hujši od ubijavca. Ta bo ubil enega človeka, ali potem težko še katerega. Ali pijanec ostane prost, živi dalje, on svobodno lahko zastruplja ne le samega sebe, ampak tudi svoj zarod. Zdržujmo se alkohola, če že ne radi sebe, pa vsaj radi otrok, da ne postanejo po naši lastni krivdi slabotni in bolni, nam samim v nesrečo in več v škodo nego v korist človeški družbi. Ako hočemo uničiti same sebe, naj bo, ali kdo nam daje pravico, onesrečati svoj zarod in ga uničevati. Imejmo vedno pred očmi dejstvo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Otroku kruha, nikakor vina, ki je zanj še mnogo hujši strup nego za nas same. Kateri dan v tednu je katerikoli datum? SPISAL L. C. Kdo ni hotel že v svojem življenju ugotoviti, kateri dan v tednu je bil določeni datum, n. pr. dan njegovega rojstva ali dan, ko.se je odigral kak za njega posebno važen dogodek. Če gre za krajše število let, si bo morda čitatelj znal s precej skromnim računanjem pomagati; neprimerno težje pa bo vprašanje, ako gre za veliko število let. Težkoča izvira pred vsem iz tega, ker niso vsa leta enako dolga, saj imamo navadna in prestopna leta; in tudi dolgost stoletij ni vedno enaka, kakor smo o tem pisali v koledarju za leto 1928. Če bi imelo leto celo število tednov, bi bila stvar enostavna. Katerikoli dan leta bi padal vedno tudi na isti dan tedna. Za tem ujemanjem stremijo tudi razni predlogi za končno ureditev koledarja. Tako so v Kanadi razne korporacije in trgovci že uvedli na lastno pest leto s 13 meseci po 28 dni in z enim, odnosno dvema dodatnima dnevoma. Zanje je tedaj odslej naprej vprašanje lahko; za nas pa je za preteklost in sedanjost še vedno vsaj navidezno težko, razrešiti gori označeni problem. Navadno podajajo koledarji in druge knjige, ki se bavijo s tem problemom, navodila, kako se razmeroma lahko razreši ta naloga s pomočjo posebnih tabel, kjer igrajo nedeljske črke posebno važno ulogo. In vendar je rešitev silno lahka in vsakemu dostopna ter ne zahteva nobenih tabel in obrazcev, kakor je to prelepo pokazal švedski astronom Elis Stromgren. Ker zna vprašanje vsakogar zanimati, naj podam tu izvleček njegovih izvajanj. Pri nas je v rabi takozvani Gregorijan-ski koledar. (Prim. tozadevno koledar za 1. 192,8.). Po tem imajo tri zaporedna leta po 365 dni, vsako četrto leto (in sicer so to ona leta, katerih letnica je deljiva s 4) 366 dni. Izjemo tvorijo stoletnice, kakor 1500, 1700, 1800, 1900, 2100..., ki po črtanju obeh ničel ne tvorijo števil, ki bi bila deljiva s 4. Ta leta imajo 365 dni; dočim so ostale stoletnice (1600, 2000, 2400...) prestopna leta s 366 dnevi. To velja pa le za dobo od vpeljave gregorijanskega koledarja, pri nas torej od 1. 1582. dalje, ko so pri vpeljavi popravljenega koledarja preskočili 10 dni, tako da je sledil 4. oktobru 15. oktober. Po prejšnjem koledarju, ki je znan pod imenom julijanski koledar, je bilo vsako četrto leto prestopno. To velja tudi za dobo po 1. 1582. za one dežele, kjer je ostal julijanski koledar dalje v rabi. V sledečem se bomo ozirali le na našo deželo, kjer je bil že 1. 1582. gregorijanski koledar sprejet. Za dežele, kjer so se pozneje posluževali julijanskega koledarja ali se ga še danes poslužujejo, si lahko čitatelj sam vnese potrebne spremembe, ki so silno lahke.- Naše časovno štetje se začenja s 1. januarjem leta 1. Prvo stoletje se zaključuje torej s 31. decembrom 1. 100. Drugo stoletje se začne s 1. januarjem 1. 101. in se konča s 31. decembrom 200, in slično ostala stoletja. Do uvedbe gregorijanskega koledarja je bilo vsako četrto leto brez izjeme prestopno, v vsakem stoletju je bilo 25 prestopnih dni. Število dni vsakega stoletja je bilo enako, in sicer je znašalo 100X365+25 = 36525 dni. V šestnajstem stoletju pa se je vršila grego-rijanska reforma koledarja; deset dni 1.1582. se je preskočilo, radi tega ima to leto in z njim tudi to stoletje 10 dni manj, namreč samo 36515. Naslednja stoletja imajo en dan manj kakor 36525 dni, ako končujejo s stoletnico, ki po odbitku obeh ničel ne tvori s 4 deljivega števila; (n. pr. 1700, 1800, 1900-2100, 2300...), dočim imajo ostala stoletja 36525 dni. Preglednica števila dni, ki so potekli od začetka našega časovnega štetja, izgleda torej tako-le: I. stclelje (1. I. 1. - 31. XII. 103. — 36325 dni 11. n (1. I. 131. — 3!. XII. 200. -- 36525 ur. „ (1. I. 201. — 31. XII. 300. = 36525 n IV. M (1. I. 301. — 31. XII. 400. = 36525 n v. „ (1. I. 401. — 31. XII. 500. 36523 n VI. „ (1. I. 501. — 31. XII. 600. = 36525 n VII. n (1. I. 601. — 31. XII. 700. ' = 36525 n VIII. „ (1. 1. 701. — 31. XII. 800. = 36525 n IX. „ (.1. I. 801. — 31. XII. 900. = 36525 X. n (1. I. 901. — 31. XII. 1000. = 36525 n XI. p (1. I. 10«1. — 31. XII. 1100. i; 36325 n XII. t> (1. I. 1101. — 31. XII. 1200. 36525 m XIII. „ (1. I. 1201. — 31. XII, 1300. 36525 XIV. „ (1- 1. 1301. — 31. XII. 1400. = 36525 n XV. m (1. I. 1401. — 31. XII. 1500. = 36525 XVI. „ (1. I. 1501. — 31. XII. 1600. 36515 n XVII. „ (t. I 1601. — 31. XII. 1700. 36524 n XVIII. n (t. I. 1701. — 31. XII. 1800. = 56524 XIX. n (1. I. 1801. — 31. XII. 1900 = 36524 n XX. „ (1. I. 1901. — 31. XII. 2000. 3C525 XXI. „ (t. I. 2001. — 31. XII. 2100 = 36524 XXII. „ (1. I 2101. 31. XII. 2200. - 36524 n XXIII. „ (1. I. 2201. — 31. XII. 2300. = 36524 XXIV. n (t. I. 2301. — 31. XII. 2400. «= 16525 „ Preglednico čitatelj sam lahko nadaljuje. Vsakim trem stoletjem s 36524 dnevi sledi stoletje s 3t5525 dnevi. Če sedaj še povemo, da je bil prvi dan našega štetja, torej 1. januar 1. 1. sobota, ali kar je praktično bolj prikladno, da je bil zadnji dan pred našim stoletjem petek, imamo vse, kar potrebujemo za rešitev naše naloge. Čitatelj bo seveda rekel: torej vendarle potrebujemo pregledinco in še s tako velikimi števili. Predvsem mu ni treba imeti te preglednice, ker si jo lahko vsak čas sam sestavi. Kar se pa tiče velikih števil, bomo takoj spoznali, da jih lahko nadomestimo z zelo majhnimi, s katerimi lahko računa tudi učenec prvega razreda. Če je namreč neki dan nedelja, je sedem dni pozneje ali prej zopet nedelja in 14 (t. j. 2X7) dni, 21 (3X7) ali 28 4X7) potem ali prej tudi nedelja. 1, 8, 15, 21 ali 29 dni pozneje pa pondeljek, toliko dni prej pa sobota. Če je dotično število dni deljivo s 7, je torej isti dan kakor dan, od katerega štejemo. Če imamo po delitvi ostanek 1, je do-tični dan en dan pozneje ali en dan prej; če je ostanek 2, dva dni in tako do ostanka 6. Zadostuje torej, da delimo dotično število s 7 in da vpoštevamo tako dobljeni ostanek. To postopanje je marsikomu našemu sedanjemu ljudskošolskemu učencu znano, saj postopa slično, ko ugotavlja, ali je pravilno izvršil račun, le da ne uporablja delitve s ■ številom 7, temveč z 9. Leto 1929. je bilo navadno leto in je imelo torej 365 dni. Ako delimo 365 s 7, do-birpo 52 kot količnik in 1 kot ostanek. (Leto 1929. je imelo 52 tedna in 1 dan). Ker je bil 31. december 1928. pondeljek, je bil 31. december 1929. en dan pozneje v tednu, torej torek. Leto 1928. je bilo prestopno in je imelo 366 dni. Po delitvi s 7, dobimo ostanek 2. 31. decembra 1927. je bil torej dva dni prej v tednu kakor odgovarjajoči dan v 1. 1928., potemtakem sobota. To je znano vsakemu čitatelju, le da se ni vsakdo potrudil, da bi si to tudi raztol-mačil. Mesto števila 365 za navadna leta zadostuje si torej zapomniti število 1, za prestopna leta 2. Enako pa lahko postopamo glede števila dni pri celih stoletjih. Če delimo 36525, odnosno 36515 in 36524 s 7 dobimo kot ostanek 6, oziroma 3 in 5. Postopanje dopolnimo še ;glede mesecev. Če je bil zadnji dan decembra nedelja, je zadnji dan naslednjega januarja sreda, kajti med prvim in drugim datumom je 31 dan. Ako delimo 31 s 7, imamo kot ostanek tri. Tretji dan po nedelji je sreda. Februar, ki ima v navadnem letu 28 dni, je deljiv s 7 in ne daje ostanka, radi tega padejo vsi dnevi v marcu do 28. na isti dan kakor odgovarjajoči dnevi v februarju; v prestopnem letu, v katerem ima februar 29 dni, pa en dan pozneje v tednu. Skušajmo sedaj uporabiti, kar smo obrazložili, v nekaterih tipičnih primerih. 1. 31. december 1929. je bil torek. Kateri dan v tednu bo 25. januar 1930.? — Od 31. decembra 1929. do 25. januarja 1930. je 25 dni; delimo 25 s 7; ostanek je 4; 25. januar 1930. je 4 dni za torkom, torej sobota. 2. 31. december 1928. je bil pondeljek. Kateri dan v tednu je bil 10. oktober 1929.» Od 31. januarja 1928. do 10. oktobra 1929. je poteklo od januarja 31 dan, od februarja 28, od marca 31, od aprila 30, od maja 31, od junija 30, od julija 31, od avgusta 31, od septembra 30 in od oktobra 10 dni, vkupno 283 dni. Po delitvi s 7 nam ostane 3. 10. oktober 1929. je bil tretji dan za pondeljkom, torej četrtek. 3. Zadnji dan pred začetkom našega časovnega štetja je bil petek. Kateri dan v tednu je bil zadnji dan preteklega stoletja (31. december 1900)? — Od omenjenega dne do konca 1. 1500. je bilo po gornji preglednici 15 stoletij po 36525 dni. Za nas prihaja v poštev ostanek, ki ga dobimo po delitvi števila dni s 7, v našem slučaju 6. Ker je 15 stoletij, imamo 15X6=90, ki nam daje po delitvi s 7 za ostanek 6. Naslednje stoletje (do 1. 1600.) je imelo 36515 dni, čemur odgovarja ostanek 3. Od 1. 1600. do 1. 1900. so pretekla 3 stoletja po 36524 dni. Ker daje to število za ostanek 5, imamo 3X5=15 ali zopet po delitvi s 7 ostanek 1. Seštejmo sedaj debelo tiskane ostanke: 6+3+1=10; delimo s 7. Novi ostanek je 3. 31. december 1900. je bil tretji dan po petku, torej pondeljek. 4. Ker gre navadno za določitev dneva pri datumih tekočega in preteklega stoletja, je morda nakazano si zapomniti, da je bil zadnji dan preteklega stoletja (31. XII. 1900.) pondeljek. Kateri dan je bil n. pr. 10. oktober 1889.? Določimo najprej, kateri dan je bil 31. XII. 1888. Od 31. XII. 1888. do 31. XII. 1900. je preteklo 12 let, in sicer 10 navadnih let po 365 dni in 2 prestopni leti(1892. in 1896. L. 1900 ni bilo prestopno!). Vsako navadno leto daje pri delitvi s 7 ostanek 1, 10 takih let 10; vsako prestopno leto ostanek 2, dve prestopni torej 4, vseh 12 let vkupno potemtakem 14. Delimo to število s 7; ostanek je 0. 31. XII. 1888. je bil pondeljek. Od 31. XII. 1888. do 10. X. 1889. so pre- tekli kakor v 2. primeru (obakrat gre za navadno leto) 283 dnevi. Ostanek po delitvi s 7 je 3. 10. X. 1889. je bil torej četrtek. 5. Kateri dan je bil 8. julij 1929.? 31. XII. 1900. je bil pondeljek. Od tega dne do 31. XII. 1928. je preteklo 28 let, in sicer 21 navadno leto in 7 prestopnih let. Prva nam dajajo za ostanek 21X1=21, zadnja 7X2=14; vkupno 35. Po delitvi s 7 dobimo za ostanek 0. 31. XII. 1928. je bil pondeljek. Od 31. XII. 1928. do 8. julija 1929. je bilo 189 dni, kar nam daje po delitvi s 7 za ostanek 0. Tudi 8. julij 1929. je bil pondeljek. Komur ni v spominu, naj pogleda v koledar! L. Č. Vlahi Z mehovi pod pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo, k tlem sklonjeno glavo, vsi imajo visoko telo in držijo se žalostno, da nikoli tako. S piščalkami na ustnih gredo, v klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in zdaj z levo roko pišičali ubirajo žalostno, da nikoli tako. Z mehovi pod pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo, pa v klobukih širokih gredo — in naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo še za slovo, da nikoli tako! Josip Murn - Aleksandrov. Kako nastanejo narodne pesmi ? SPISAL FR. STAROVAŠKI (Iz moje zbirke «Slike iz domačih krajev».) Važno vlogo v kulturni zgodovini narodov imajo narodne pesmi, ker se v njih zrcali duša in preteklost naroda. V epskih (pripovednih) pesmih je zapisana zgodo-visa bojev «za krst častni in svobodo zlato» ter odličnih junakov, ki stopajo v ospredje; v lirskih pesmih pa poje narod o vsem, kar mu polni dušo in srce z veseljem, ki vriska do neba in o bridki žalosti, ki duši grlo in vabi grenke solze na oči. V epski pesmi je glavna stran vsebina. Srbski guslar — navadno slep — spremlja pripovedovanje z godalom na dve struni, uglašeni na malo terco in poje o Kraljeviču Marku, carju Lazarju, Sibinjaninu Janku in o neštetih drugih junakih. Na koncu vsakega verza, ki obsega navadno po 10 zlogov (deseterec), na-, stane kratek odmor, da se pevač oddahne. Ta odmor pa izpolnjuje guslar z enoličnim brenkanjem. Primeri: Kad se ženi Kraljeviču Marko, ali pa našo: Breda vstane, ko se dan zazori. Petje slepčevo je nekam podobno melodramski deklamaciji. Okoli slepca stojijo stari in mladi ter zvesto poslušajo, -kar. jim guslar priča iz davnih slavnih dni. Pri lirski pesmi pa se napcv in vsebina družita v harmonično celoto. Kakor je poglavje o narodnem pesništvu važno in zanimivo, nam prostor ne dopušča, da bi o tem obširno pisali, pa se moramo omejiti le na kratko razlago vprašanja, kdaj in kako nastajajo narodne pesmi. Epska pesem in narodna epopeja nastajata po važnih zgodovinskih dogodkih: Ilijada in Odiseja sta nastali po trojanski vojni, morda v 10., ali vsaj v 9. stoletju pr. Kr., pesmi o Kraljeviču Marku, Kralju Matjažu po turških bojih; a to je skoroda vse, kar vemo o času njihovega postanka. Poleg takih junaških, rekli bi zgodovinskih pesmih, je bilo pri južnih Slovanih mnogo narodnih balad mitološkega (poganskega) značaja, ki so pozneje pod vplivom krščanstva dobile legendarno lice, n. pr. o sv. Jurju, ki je po svojem jedru pravi solnčni junak, ki po hudem boju premaga ljutega VI. 81 zmaja (zimo). O tem je obširno pisal dr. Gregor Krek v svojem znamenitem delu «Einleitung in die Geschichte der slaw. Literatur«. Kakor nimamo podatkov o času, v katerem so nastale pripovedne pesmi, vemo prav tako malo o pesnikih samih. Učeni ljudje so že v 4. stoletju pr. Kr. v Aleksandriji, v v starem mestu na severni afriški obali pod pokroviteljstvom plemenitih Ptolomejcev utemeljili slavno knjižnico, ki je štela baje okoli 400.000 dragocenih rokopisov. Tam je začelo «homersko vprašanje«, t. j. ali je Homer bil v resnici pesnik Ilijade in Odiseje, onih dveh nedosežnih epov, ki sta se od svojega postanka malodane skozi pol tisočletja ohranila le po ustni predaji, ali je Homer sam, ali morda kdo drugi zbral in po gotovih pesniških načelih uredil narodne pesmi o trojanskih junakih, o vrnitvi Odiseja in drugih junakih. Ilijado je prvi zapisal grški filozof Aristotel za svojega gojenca Aleksandra Velikega okoli 1. 330. pr. Kr. — To homersko vprašanje še danes ni docela rešeno, dasi so učenjaki o tem napisali nešteto knjig. Še manj je to mogoče ugotoviti pri srbsko-hrvatskih in tudi pri slovenskih epskih pesmih. Tu prihaja v poštev dejstvo, da —• po Vuku Štefanoviču Karad-žiču (1787-1864), ki je po prizadevanju Jerneja Kopitarja med narodom nabral nešteto narodnih balad in lirskih pesmi, med katerimi so najlepše junaške pesmi, zbrane v Vukovi II. knjigi — ne velja za mojstrsko delo spesniti novo pesem: nihče se s tem ne hvali, pač pa se vsakdo brani take slave in trdi, da je slišal pesem od koga drugega. Kako naj vemo mi za pesnike prekrasnih balad kot so: Sirota Jerica, Lepa Vida, Rošlin in Verjanko, Mlada Breda in sto drugih? Kdo je spesnil lirske pesmi: Je pa davi slan'ca pala, Tam za jezerom, Preljuba, zdaj zdrava ostani, Lub'ca, povej, povej... ki so pravi biseri poezije sploh. Tu sem ne spadajo «ponarodele» pesmi z umetnim nape-vom, kot so mnoge Prešernove, Gregorčičeve, Ipavčeve, Jenkove in druge, ki jih je narod usvojil in sprejel v svoj bogati re-pertoir. Kako se skriva narodni pesnik, nam pokazujejo naslednji slučaji, ki sem jih pred več nego 40 leti doživel tam doli v svoji ljubi Stari vasi in ki potrjujejo Vukovo trditev, da se narodni pesnik noče izdati, dasi bi mogli skoroda s prstom nanj pokazati. - * * * Nepozabljeni so moji spomini na tiho Vrbino in na Resnikovega Toneta. Vrbina je bila v tistih časih občinska last, zarasla z jelševjem, ob bregu Save pa z gostim vr-bičjem. V gorenjem in dolenjem delu so bili pašniki, vsak približno po tri kvadratne km, kjer je Resnikov Tone pasel vaško živino. Nekdaj je služil pri naši hiši in nas je vse rad imel; midva pa sva bila še posebej dobra prijatelja. Bil je sila dober človek, tih in miren, pošten in zvest: vas ni imela ne prej ne slej tako vestnega pastirja. Ob zoru je hodil na grič za našo hišo, pa je zatrobil v dolg rog, obrobljen z medenim obročem in budil gospodinje in dekle, naj pomol-zejo dojne krave: to-ho, to-ho, toho, to-ho. Nato je na onih pet luknjic na rogu zatrobil nekaj, kar je bilo podobno poskočni melodiji. Na dolenjem koncu vasi je malo počakal, dokler ni prišla še poslednja zapoznela kravica s poskočnim teletom. Voli so prihajali v čredo le ob nedeljah in kedar ni bilo dela na njivi ali v gozdu. Tone je poznal onih 100—120 glav živine po imenu, starosti, po vrednosti in po vseh dobrih in slabih lastnostih. Pasel je tako, da čredi ni zmanjkalo trave od sv. Jurija pa do sv. Te-reze: ko je popasel gornji del Vrbine, jo je gnal v doljni kraj, dokler se gornji ni zopet obrastel. Ko je pritisnila popoldanska vroj čina, je zatrobil in zbral čredo, pa jo je pognal v gosto grmovje, da se je živina laže branila muh in nadležnih obadov. Baš tako je skrbel, da se je čreda kopala v bližnji strugi, pa tudi v savskem koritu, ako ni v nalivih preveč narasla. Ako so se teleta raz-podila in razbežala, je zatrobil posebno po-skočnico, pa so razposajenci zavihteli repe in pridirjali do Toneta, kjer so razkoračenih nog lizali prgišče soli iz pastirjeve roke. To je bilo v resnici smešno gledati, še bolj pa krave, ki jih je na 1. majnika in o binkoštih okinčal s poljskim cvetjem in zelenjem in ki so v svesti svoje ,lepote' korakale v domače hleve. Ob takih prilikah niso gospodinje štedile z jajci, špehom in z drugimi darovi, ki jih je Tone pobiral v svojo malho. Ob deževnih dnevih je nosil dolg plašč, ki si ga je spletel iz bičja in prepasal s sre-botjo. Ako so tako obleko izvohale krave kje za grmom, so jo navadno do polovice pohrustale. Tone se ni jezil: nabral je drugega bičja in spletel nov plašč. Kedarkoli sem mogel in smel, sem hodil k Tonetu na pašo in presedel pri njem po cele ure. Še kot dijak sem rad občeval z dobrim Resnikom, ker nihče ni znal tako lepo pripovedovati o vilah in povodnjem možu, nihče tako lepo peti in peči krompirja, mlečnih koruznih štrokov in rjavega kostanja ko baš on. Na naši Dolgi njivi sem nalomil nekoliko štrokov koruze, nakopal deset krompirjev, jeseni pa pobral v Rebrih žep kostanja, Tone je napravil ogenj in žerjavico in pekel, da je prijetno dišala in dobro teknila najina skromna južina. Pa sva legla v travo, Tone je zapalil svoj vivček, pa je pripovedoval. Še rajši sem ga poslušal, ako je s svojim prijetnim glasom zapel katero onih, ki so mi tako ugajale. Ko sem slišal ono: Že ščurček poje: čiri-čiri, ker se jeseni veseli... Juhej, juhej, spet pojd'mo brat, bom polne brente nosil rad... se mi je zdelo, da je zadišalo po grozdju in mladem vinu, dasi smo bili šele v prvi polovici septembra. Kadar mi je zapel naslednjo, ki jo je še z drugima dvema iz bogatega repertoirja mojega Toneta harmoniziral naš goriški glasbenik in umetnik E. Komel, se mi je zdelo, da se glasi iz napeva in iz besediia tragika Tonetovega življenja. Le poslušajte in zapojte jo še vi, ako imate grlo za to: Ko sem majhen biv, v šolo sem hodiv, sem študiro, de bom oficir; zdej sem pa pastir, v štalci 'mam kvantir, siva gajžla je moj g'vir... E. Komel. Kosem majhen biv, v šo-lo sem hodiv, semstu- dt de bom o-/i-cir, zdej sem pa pastir.všlalci 'mam fcttirhrsiva gajžla je moj g'vir i! Jj J )), h j> i j j j r t±L! Znal pa je tudi t&ke narodne pesmi, ki so kar tako čez noč nastale. Pri narodnih pesmih je značilno, da se pesnik skriva, da ga ne poznamo, dasi bi morda v poedinih slučajih mogli s prstom pokazati nanj*) To nam pojasnjuje naslednji slučaj: V Ogrinčevi gostilni na Vidmu (pri Krškem) so se bili stepli fantje liki mladi petelini v ograji. Oni iz sosednje vasi so odnesli raz-praskane nosove in bunke na glavah; teklo je tudi za žlico razposajene krvi. Orožniki so pretepače 'naznanili, sodnik v Brežicah pa je štiri pogumne zmagovalce obsodil vsakega na tri dni zapora, da se jim pomiri vroča kri. Premaganim fantom je bilo žal, da so njihovi tovariši za tak majhen pre-tepček prejeli tako ,hudo' kazen, pa so jih spremljali do temne ječe in prišli po prestani kazni zopet ponje in čakali, dokler jih niso izpustili. Na poti v Staro vas so se ustavljali v vsaki krčmi, ne morda radi litra kislega .vina, temveč da so mogli peti na- *) Isto^trdi Vuk Štefanovič-Karadžič, slavni nabiratelj srbsko-hrvatskihjiarodnih pesmi. slednjo ,žalostno' pesem, ki je z napevom vred nastala baš o tej priliki: Ko bi moja mam'ca ved'li, kok' se men'hudo godi, bi me bili utopili v moji prvi kopelji. Moja postelj — trda slama, Moja špiža — suhi kroh, v ječi straši črna tema, smili'se nas večni Boh!... Horm E Komet Ko bi mo- ja mam'ca ve- d'li kčh' se men' fiu-do tjo- Žal mi je, da sem ostale, žalostne, kitice te in naslednjih dveh izgubil iz spomina, zapisanih pa nisem našel niti v znameniti Štrekljevi zbirki. Ako pa jih kdo izmed prijaznih čitateljev pozna, pa naj jih kje objavi. Zanimivo je, kako je nastala naslednja: Pod sredo je stalo na trgu sramotišče (pranger). Radi njegove starosti, posebne oblike pa morda tudi radi napisa so ga hoteli obvarovati in so ga poslali v celjski muzej. Ali hudirja, slabo so ga naložili, med potjo je padel kamen raz voz in se razbil. Malo dni za tem dogodkom so peli fantje na vasi: Prišli so po temni noči, naložili ga na voz, in so tekli na vse moči, da padla glava je z voza od prajngerja... Hnrm E Komet "Prišli so po temni noči. aa-lo ži li na voz.sobe- Zdaj vso žalost pozabimo in nalijmo vinčeka, žejno grlo napojimo in ne pozab'mo prajngerja, oj, prajngerja... Zbadljive Vsebine je bila dolga pesem o novi meri in vagi, ki je nastala, ko so uradno uvedli liter in kilogram: Zmislijo se vsega vraga: nova mera, nova vaga, ko bil je tak že stari funt, de vsak trgovec je šel cegrund'... Te in še neštete druge, ki pa so obče znane, mi je pel dobri Tone, jaz pa sem s svojim sopranom «čez» pomagal, da je bilo lepše slišati. Leta 1915. je bila jasna, topla jesen. Nekega. dne sem se s pokojnim prijateljem Pepetom Koritnikom in Francetom Kužni-kom vračal z lova. V nahrbtniku smo imeli nekoliko fazanov, poljskih jerebic in dva zajca, pa smo se ustavili pri sosedi Cilki lvačičevi, ki je točila dobro vino in rezala prekajen špeh. Pri sosednji mizi je sedel ponižen starček in počasi srebal merico vina. «Ali ga ne poznaš ?» praša Koritnik. «Znan se mi zdi, a ne vem, kam ga naj denem», odgovorim. «Nu, Resnikov Tone je.» «Tone, ali me ne poznaš več?» ga pozdravim ves ginjen in ga objamem, ker starček mi je pričaral slike iz mladosti, polne lepote in poezije. «Le bliže ga poglej: Ž-čev Francelj!» mu pomaga Kužnik. «Fran-celj!» zajoče starček. «Slišal sem, da ste morali bežati iz Gorice, da ste v Krškem. Hotel sem vas oni dan obiskati, pa se nisem upal.» Za Mlad filozof. Petletni Tonček je slišal prvič besedo «umreti». Zahteval je pojasnil, ki so se mu kolikor toliko dala. Tonček nekoliko pomisli in reče: «Tata, ko boš ti mrtev in ko bo mama mrtva in ko bo Milica mrtva in ko bom jaz mrtev, kdo bo odprl pa vrata, ko bo pri nas pozvonilo?« Delo. «Sramota, kako mora človek dandanes garal i.» - «Seveda, prav praviš!» < Je pa res kazen božja delo.» «Pritrjujem!>> «Kako lepo bi bilo, če bi bili stroji bolj ^izpopolnjeni in sicer tako, da bi se le na «Le k nam sedi, ljubi moj Tone, in povej, kako ti je kaj», ga prijazno vprašam. «Hvala lepa, gospod Francelj, ali vidite, še prazničnega klobuka nimam na glavi. Da sem vedel, da ste vi prišli, bi se bil že malo bolj poonegavil...» Razume se, da je prijazna Ivačička n o-rala i za njega ocvreti par jajec, odrezati kos sira in špeha, piti pa je moral z nami. «Vedno ste bili prijazni, gospod Francelj, in jaz sem vso vašo družino veir.o rad imel. Še tisto leto sem vas zagovarjal, lo ste se «izpridili» in niste hoteli v lemenat . Kolikokrat mislim na vas!... Zdaj sem starin nadložen, beračiti pa mi vendar ni trebn: na Sloki cesti imam bajto in njivico, redim prašička, nekaj kokoši, pridelam toliko, da ni lakote pod streho...» «Prav je tako, moj Tone. Ali se še spominjaš, kako sva pekla krompir, koruzo in kostanj? Ali še znaš katero onih tvojih pesmi, ki sva jih pela v Vrbini?» «Tudi tega se spominjate? Nu, se ve, vi ste toliko mlajši! Še pet križev ne nosite na hrbtu, oprostite!» Zapojem mu ono: Ko sem majhen biv, v šolo sem hodiv... «Vidiš, Tone, nekdaj si se mi tako smilil, ker sem mislil, da velja ta pesem tebi. Danes bi jo mogel peti o sebi, ker da ni dobrih ljudi, bi imel i jaz ,v štal'ci svoj kvan-tir.'.» — Tone ni mogel ,pomagati', ker so ga dušile solze. Pospravil je ostanke južine, toda nekoliko kronic sem mu moral proti njegovi volji vsuti v žep, ker se jih je branil. Še po poti proti svojemu domu si je brisal solze... Pa kaj hočemo: otroci, ženske in stari ljudje vsaj za solze niso nikoli v zadregi. smeh gumb pritisnilo, in stroj bi delal ves ljubi dan. Kaj ne, to bi bila iznajdba?« ,«Lepa iznajdba! Toda kdo bi pa potem pritisnil na gumb?» še en žebelj. Gospodar je dal staremu možu, ki ga je prosil za kako delo, kup drvi, naj mu jih nacepi. Ko se je mož trudil, ga je vprašal delodajalec, ali bi ne hotel malega okrep-čila. «Če smem prositi,« je odgovoril mož, «potem bi rad kozarček žganja!« «Tukaj, moj ljubi, sicer žganje vam dam, toda le verjemite mi, da je to žebelj v vašo krsto.« «Hvala, dobrotljivi gospod, ker sva pa že pri tem, zabijte mi še enega vanjo!« Prikazen v jutranjem svitu SPISALA GERTRUD PAPENDIK Ves dan ni Hovede več mislil na to. Bežen dogodek zjutraj, mimogrede ga je bil opazil, a se ni bistveno zanj zmenil, smešna, majhna zmota, nič drugega, saj mu je dogodek skoraj istočasno že zdrknil iz spomina. Dan je bežal kakor vsi ti dnevi bližajoče se zime, črez mero obremenjen s težkim delom in odgovornostjo, in se je iztekal v zgodnji, temni večer. Nenadoma je bilo večera konec. Kolesa so se ustavila in pojavila se je praznina, ki je ni mogel več napolniti izmučeni duh. Hovede je stopal proti domu. Med dvema sejama je nekje že precej pozno kosil, ni bil lačen, tudi truden ni bil. Le glava je odpovedala, zdelo se je, da ne dopuščajo možgani nobenega dela in da je bil mož, ki je stopal počasi po večernih ulicah, avtomat, čigar udje so opravljali, slušajoč navitemu kolesju, svoje delo. Deževalo je. Pršelo je brezšumno in rahlo iz globin nevidnega neba. Bil je svet, ki je pozabil na svoje nebo, to mokro, sivo mesto, ki je bilo videti tudi v svitu svojih luči in v razmahu svojega večernega pouličnega življenja propadlo in brez utehe. Ko je Hovede prišel v bližino svojega stanovanja, se je zopet spomnil dogodka zjutraj. Resnično, prav na tem mestu je bilo. Kaka neumnost! Prišel je bil iz ^voje hiše in stopil preko ulice. Bilo je še zelo zgodaj, vreme je bilo jokavo in luči so še gorele. Ulica je bila prazna. Toda tam, od vogla, je videl nenadoma, kako mu je nekaj prihajalo naproti, nekaj nenavadnega, nekaj tujega, ob enem pa nekaj takega, da ga je ob pogledu stresla hipna in strašna mr-ščalica. Vse to je bil le Človek, nič drugega kakor človek. Čudno se mu je dozdevalo, da je on, Hovede, takoj spoznal moža, kajti bilo je zelo, zelo dolgo, kar ga je bil zadnjič videl. Gotovo trideset let. In radi tega bi se bilo lahko domnevalo, da so se morali oni čudni učinki iz davne, skoraj pozabljene dobe že izčrpati. Kajti oni, ki je prihajal naproti, dolg, suh in nekoliko upognjen, s temno-sivo, oškropljeno vrhno Suknjo iz raševine, ni bil drugi kakor njegov nekdanji ljudsko-šolski učitelj dr. Fiesert, strah njegovih detiriskih let. Prav nič se ni bil izpremenil dr. Fiesert. Šel je preko ulice z lazečim korakom, suknja se je opletala okoli suhe postave, na glavi stari, grozno zdelani, ohlapni klobuk, okoli vratu zamazana ruta. Njegove oči so bodle skozi naočnike, vabile so k sebi, da so vsakega, kdor je prišel blizu, prebodle... In nato se je nagubančeni, sivorumeni obraz zarežal, da se je prikazalo škrbasto zobovje, dr. Fiesert je dvignil po svoji stari navadi dva rdeča, koščena prsta do klobuka, ne da bi se bil odkril in odšel. Šele v tem ti-enutku, ko ga je stresla neodvratna groza, je doumel Hovede, da je bil on sam, osemletni šolarček, pozdravil svojega učitelja na poti v šolo. «Kako je bilo to mogoče ?» je razmišljal. «Zmotiti sem se moral. Kako naj bi prišel Fiesert sem? Iz Stettina? Kdo drugi je, seveda.« Ustavil se je in ozrl. Toda ne, ulica je bila prazna... Nič drugega se ni bilo dogodilo. ((Zmešalo se mi je», je mislil. In nato si je bil Hovede prižgal cigareto in napravil nekoliko korakov do bližnjega postajališča. Vstopil je v tramvaj, govoril z znancem in ves dogodek je tonil v pozabnost. Sedaj zvečer so se začeli izmučeni možgani zopet znova polaščati teh misli. Čudno, da ni ostalo v človeškem srcu nič tako neizbrisno vdolbeno kakor tak vtis iz otroških let. «Toda kako je le prišlo,» je razmišljal Hovede, «da sem ga bil davi srečal? Kako je mogoče, da sem videl kaj takega, živo in telesno v jutranjem svitu? In še odkril sem se bil...» Samemu sebi se je končno smejal. In nenadoma mu je prišlo na um, popolnoma neposredno in groza ga je izprele-tela, da je bil učitelj Fiesert že davno mrtev. Spomnil se je, da je slišal o tem že pred davnim časom, bilo je to tedaj, ko se je bil vrnil iz Amerike. Zvedel je kakor se zve kaj takega, čisto slučajno, brez prave zveze. In kakor so mu pravili, je bil končal na poseben način svoje žhljenje. Radi nesreče. Kako neki je bilo? Resnično, ko je šel mimo nekega stavbišča ali ko si je ogledoval neko poslopje — tako približno je moralo biti — mu je padla železna prečnica na glavo in mu razbila črepinjo. «Kako neki se more zgoditi,« je razmišljal Hovede, «da usmrti koga železna prečnica? Hitro je končano, toda grozno je, predstavljati si kaj takega. Človek gre brez vsake slutnje po svoji poti, nenadoma pade nekaj... Pada, ni mogoče več zadržati. Vsak dan se lahko kaj takega pripeti. Je že res, da ,se čl vek ne more veseliti življenja, ker ni nikjer popolnoma varen...» «Neumfiost,>r ši je priznal, ko je stopil v hišo. Prijetna, svetla gorkota njegovega stanovanja ga je objela in mrka misel je izginila. Kaj naj počne sedaj? Ni bila še sedma. «Preoblečem se,» je razmišljal, «in z doma_pojdem. Svetlobo hočem videti in ljudi, godbo hočem slišati!« Spomnil se je, da se bo vršil v mestni hiši zvečer simfonični koncert. Že precej časa ni slišal dobre godbe in nenadoma se mu je zahotelo glasov iz čistejšega in svetlejšega sveta. Obilica luči je bila razlita po ogromnem prostoru, razsipna svetloba, ki je hipoma razvnela srce. V parketu, v ložah, na tribunah v ozadju, povsod so se gnetli ljudje in z obrazov je odsevalo vedro pričakovanje velikega, izbranega užitka. Orkester je ubiral svoja godala in v te mnogolične, zasekane glasove se je mešalo priglušeno šumenje številne množice. Hovede je našel svoj prostor v prvi vrsti, bil je krajni sedež ob hodniku. Bil je z njim zelo zadovoljen. Sedel je in užival z vso slastjo praznični prizor. Mestna hiša je bila pred kratkim obnovljena in popolnoma predelana. Stare stavbe ni bilo več spoznati. Nastala je veličastna in velikopotezna stavba, prava palača, koje stroški so višino proračuna da-leko prekašali in koje gradnja je zahtevala mnogo več časa, kot se je prvotno računalo. Hovede je dvignil pogled k stropu, ki se je bočil v izredni višini nad dvorano in s katerega se je iz neštetih plamenov razlivala svetloba v globino. V sredi je visela ko prej stara, ogromna, mnogoramna bronasta krona. Bila je zelo lep in dragocen "predmet in je poklanjala, znamenje bronaste dobe, razsvetljavo vestno in zvesto tudi novemu rodu. Hovede je opazoval napravo z očesom strokovnjaka, ki se ne da, kakor je sam po-milovaje ugotovil, ob nobeni uri zatreti in zatajiti. Kaka čudna misel, je dognal končno, je bila, da so krono zopet obesili. Lepa je bila krona brez dvoma, toda sedaj se ni več podajala tu sem. Komaj v zadnjem trenutku se je domislil pregledati vzpored, na katerem je stala kot prva točka Beethovnova šesta simfonija. Tako je prišlo, da ni niti vedel, ali sploh pozna to skladbo. Hovede je videl, kako je stopil dirigent s hitrimi koraki na oder. V dvorani je zavladala tišina. Svetloba je ugasnila, gorele so le nekatere posamezne žarnice. Edino orkester je bil živo razsvetljen. Taktirka se je dvignila... V tem trenutku se je začelo vršiti v Hovede-ju nekaj čudnega, nekaj nerazlož-nega. Trudil se je poslušati glasbo, s čisto dušo se je hotel potopiti v brezmejno obilico harmonij in čutil je, da ne more." Slišal je glasove, toda ni jih sprejemal vase. Sredi zavzete množice je sedel samoten izključe- 86 : nec, v čigar možganih je začela delovati neka tuja in grozljiva sila. Kakor pribit je sedel Hovede na svojem sedežu. Mraz ga je stresel in nato mu je bilo, kakor bi ga zbadalo sto in sto igel v kožo. Za-tisnil je oči, a strašna tesnoba je le ostala. Krčevito je nato gledal v strop, prizadevajoč si, oprijeti se trdne točke. Na veliki kroni so bili pustili prižganih nekaj žarnic. Ogromne bronaste roke šo metale svojo senco kakor obledelo, pošastno pletenino na strop, postajale so strašne lovke polipa, pripravljene, da se ovijejo okoli vsega, kar živi, in da zadavijo vsako življenje. Nenadoma je vedel Hovede, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Vedel je, da pride, vedel, da je nevzdržno. Ni vedel sicer, kaj pride, bilo je pa tudi vse eno, kajti gotovost, ki jo je nosil v sebi, je bila popolna in strašna. Nobeden drugi ni videl, nobeden drugi ko on ni pojmil, da se bliža nesreča. Življenje vseh teh ljudi je viselo na eni sami četrti ure, ležalo je v njegovi roki,, kajti on je bil edini, ki je vedel za to. Čutil je, kako se mu ruši razum pod težo neznosne, strahovite odgovornosti. Nato mu je bilo, kakor bi neka zunanja sila pritegnila nase njegov blodni in blodeči pogled. Hipno je zagledal tam sredi ljudi — en trenutek samo — nato je vse zopet izginilo — prikazen, ki jo je videl zjutraj, sivi, režeči se obraz učitelja Fieserta, ki mu je bila železna prečnica zdrobila lobanjo. Hovede je vstal. Ni vedel več, kaj dela, toda vstal je in odšel. Nič ni več razmišljal, v njem je bila, v njem je delovala le nezmotljiva sila besnosti. Pozneje bi ne bil mogel nikdar opisati, o čem je mislil in kaj se je posamič dogajalo. Neka sila ga je obvladovala in ta sila ga je vodila. Šel je iz dvorane in se napotil navzdol po stopnicah. Nobeden ga ni videl. Na presledku stopnišča so bila vrata, prišel je v prostor, v malo sobico, ki je bila prazna, a vkljub temu polna šumečega življenja radi neposredne bližine instrumentov. Ta sobica je bila ujela vso silo glasbe. Hovede je ni slišal. Ni se zdelo, da bi kaj iskal, ni se ozrl, šel je, da nekaj najde, vedel je, da je bilo tu in res, bilo je tu. Bila je centrala, odkoder se je urejevala električna razsvetljava za orkester. Vzel je nožič iz žepa, dragoceni nožič in se lotil dela z gotovostjo strokovnjaka. Napravil je vse tako spretno, fako nezaslišno prebrisano, da je moralo biti nemogoče, izslediti vzroke poškodbe. Delo je trajalo deset minut, nič več. Učinek se je pojavil takoj: v orkestru je ugasnila luči . o »'o Hovede je še slišal, kako je godba nenadoma utihnila, kako je nastal šum, nato je taval iz temne predsobe do stopnišča, ki je bilo razsvetljeno kakor prej. Opotekal se je do garderobe, vzel svoje stvari in stopil na ulico. Napravil je nekaj korakov, globoko vzdihnil in se ustavil. Čakal je. Minilo je četrt, minilo nekaj več. Skoraj pol ure je minilo, ko so prišli prvi. In nato je bila veža natrpana z ljudmi in poina zlovoljnega mrmranja razočarane, oslepar-jene množice. Zahtevali so svoje vrhne suknje, potiskali so nejevoljno drug drugega, razvnemali so se in psovali. Reka se jc izlivala skozi odprta vhodna vrata, mimo moža, ki je sam samcat stal in čakal in od katerega se je začel polagoma odmikati brezimni pritisk. Slišal je razdražene in grajajoče izjave: «Kako se more kaj takega pripetiti?« — «Potem pa je vsa napeljava za nič. Lepo gospodarstvo!« — «Katera tvrdka je oskrbela napeljavo?« — «Ne ve se, katera!« Končno je bil prostor vedno bolj prazen, zadnji zaostajavci so se razkropili. Prišle so ženske iz garderobe, v veži je ugasnila luč, vrata je zaklenila postrežljiva roka. Hovede je še vedno stal. Kaj se je bilo zgodilo? Nič! Kaj naj bi se sploh moglo pripetiti? Ni vedel. Mogočna stavba mestne hiše se je dvigala pred njim molče in temno v temno noč. Bilo mu je, kakor bi se bil zbudil iz sanj. Njegova glava je bila hipoma prosta in jasna. «Kaj je bilo?« je mislil. «Kako je prišlo?« Nič več ni razumel o vsem tem. Doumel je samo to: da je kot navaden poslu-šavec v napadu blaznosti z nasilnim posegom motil javno predstavo in jo preprečil. Mogoče prinese drugo jutro časnik: Odlični meščan, znani inženir H. je napravil sinoči neumestno, sirovo šalo... «Kaj naj napravim?« se je Hovede obupno vprašal. «Ali naj se napijem ali naj grem spat? Ne, spat, spat...« Še enkrat se je ustavil in se ozrl. Nič, prav nič se ni zgodilo. Nato je šel domov. Kake pol ure pozneje — po izjavah mimoidočih in v bližini bivajočih oseb niso bile še tri četrti na deseto —• se je zrušil v obnovljeni mestni hiši z grozovitim treskom strop koncertne dvorane. Težka bronasta krona je padla, izrula skoraj vse železne nosače in prebila parket. Nekaj trenutkov nato sta se zrušili dve steni. Velika dvorana je bila en sam kup podrtin... Jutranji listi so o tem že poročali. Nepojmljivemu, srečnemu naključju, tako se je zaključilo poročilo, se je zahvaliti, da je radi nepojasnjenega vzroka — najbrž radi napake v napeljavi —- odpovedala kmalu po pričetku simfoničnega koncerta razsvetljava v orkestru. Koncert se je moral ukiniti. Ko se je zgodila nesreča, ni bilo nobenega več v dvorani... Prevel —r—1 V belem mestu Betlehemu .. V belem mestu Betlehemu, v svetem mestu Betlehemu — zablestela v noč je zvezda, svetla zvezda odrešenja. V belem mestu Betlehemu, v svetem mestu Betlehemu — angel božji je oznanil mir ljudem na zemlji celi. V belem mestu Betlehemu, v svetem mestu Betlehemu — so izpolnjene pradavne sanje bile vseh trpečih. v svetem mestu Betlehemu — V belem mestu Betlehemu, v tihi koči, v bornem hlevu bilo je rojeno Dete. V belem mestu Betlehemu, v svetem mestu Betlehemu — sklenjena bila je zveza med zemljo in med nebesi. Radivoj Rehar. KOTIČEK ZA OTROKE Kraljiček in medved Nekoč, bilo je poleti, sta se sprehajala po gozdu medved in volk. Nenadoma je zaslišal medved prelepo pesem in dejal svojemu spremljevalcu: «Brat volk, povej mi, kdo je ta ptič, ki tako lepo poje?« «To je kralj vseh ptičev,» je odvrnil volk, «pred njim se moramo prikloniti!« «Če je tako», je pristavil medved, «no, potem bi si pa rad ogledal njegovo kraljevsko palačo. Pridi in pelji me do nje!» «To ne poj de tako kot si ti misliš«, je rekel volk, «čakati moraš, da pride domov gospa kraljica«. Kmalu nato je prišla kraljica in nosila je v kljunu pičo in gospod kraljiček je tudi prišel, da napitata mladiče. Medved bi bil najrajši šel za obema, toda volk ga je ustavil rekoč: «Ne, počakati moraš, da se oba, kraljica in kraljiček odstranita«. Nato sta opazovala luknjo, v kateri je bilo gnezdeče. Medvedu pa radovednost le ni dala miru, na vsak način bi rad videl kraljevo graščino, stopil je do grma in ugotovil, da sta bila kraljica in kraljiček v resnici že odletela. Zvedavo je pogledal v gnezdeče in opazil pet ali šest mladičev, ki so ležali v gnezdecu. «Kaj, to bodi kraljeva palača!« se je raz-hudil medved. «To je siromašna palača! Vi niste kraljevi otroci, vi ste nečastna deca!« Ko so slišali mladi kraljički to razžalje-nje, so se ujezili in vpili: «Ne, to nismo mi, naši starši so pošteni, da boš vedel in da-si zapomniš, medved!« Medvedu in volku je postalo tesno pri srcu, umaknila sta se v strahu od gnezdeča in se skrila vsak v svoj brlog. Mladi kraljički so pa vpili in razsajali in ko so jim prinesli starši zopet pičo, so zagrozili: «Ne dotaknemo se nobene muhe in naj tudi poginemo od lakote, dokler se javno ne ugotovi, smo li potomci poštenih staršev ali ne. Medved je bil tu, sramotil nas je in žalil.« Stari kraljiček jih je tolažil: «Le mirni bodite, vse napravimo, vse uredimo, da bo prav in dobro!« Odhitel je s svojo ženo pred medvedov brlog in zavpil vanj: «Stari godrnjač, zakaj si žalil mojo deco? Tega ti ne odpustim, krvavo vojno ti napovedujem!« S temi besedami je bila napovedana medvedu vojna in na vojno so bile pozvane vse štirinožne živali, vol, osel, govedo, jelen. Kraljiček je pozval s svoje strani vse, kar leta po zraku, ne samo ptiče, male in velike, tudi muhe, čmrlje, čebele in mušice. Ko je prišel čas, da bi morali trčiti vojski skupaj, je razposlal kraljiček ogleduhe, ki naj bi pozvedeli, kdo je poveljnik sovražne armade. Muha, ki je bila najbolj prekanjena, je odbrnela v gozd, kjer se je zbirala sovražna vojska, in sedla pod list na drevesu, kjer so se izdajala zadnja povelja. Tu je stal medved, poklical lisjaka pred se in mu dejal: «Lisjak, ti si najbolj zvita žival, ti bodi naš poveljnik, ti nas vodi!« «Sprejemam čast in dolžnosti,« je rekel lisjak, «za kako znamenje se pa hočemo ze-diniti?« Nobeden ni vedel kaj svetovati. Kočno je izjavil lisjak: «Jaz imam lep, dolg in košat rep, ki je videti, kakor bi bila kaka rjava perjanica; če držim rep pokonci, pro-speva naša zadeva in vsi morate korakati za mano; kakor hitro pa povesim rep, potem pa tecite, da ubežite nevarnosti.« Ko je muha to slišala, je odletela domov k svojemu armadnemu zboru in povedala kraljičku vse, kar je bila slišala. Napočil je dan vojne, dan spopada. Če-tveronožci so pridirjali s hrupom in šumom, da se je zemlja tresla. Kraljevič je priletel s svojo vojsko po zraku, vse je rojilo, brnelo, brenčalo, da je bilo groza. Od obeh strani sta se vojski bližali druga drugi. Kraljiček je odposlal sršene z naročilom, naj zlezejo lisjaku pod rep" in naj ga pikajo na vse kriplje. Ko je čutil lisjak prvi pik, se je zdrznil, vzdignil od bolečine eno nogo, toda prebil je bolečino in držal svoj ošati rep še vedno pokonci. Pri drugem piku je rep nekoliko povesil, pri tretjem se pa ni mogel več brzdati, zavpil je in stisnil rep med noge. Ko so živali to videle, so bile prepričane, da je vse že izgubljeno, in začele so bežati, vsaka v svoj brlog. Tako so ptiči zmagali. Kraljiček in kraljica sta po dobljeni zmagi odletela domov k otrokom in jim pravila že od daleč: «Otroci, veselite se, jejte in pijte, kolikor vam drago, kajti zmaga je naša!« Mladi kraljički so pa odvrnili: . «Ne bomo še jedli, dokler ne pride sam medved pred naše gnezdo, nas prosi odpuščanja, prekliče žaljivke in izjavi, da smo otroci poštenih staršev.» Zopet je odletel kraljiček pred medvedov brlog in zavpil vanj: «Godrnjač, stopi takoj do gnezda k mojim otrokom, prosi jih odpuščanja, izjavi, da so pošteni otroci poštenih staršev, če ne se ti bo slaba godila Dete hoče, c vjame luno, ali lune dai daleč za obl Bila je* huda zima; snežilo je in veče-rilo se je že; bil je zadnji večer v letu, Sil-vestrovo. Po tem mrazu in po tej temi je stopala po ulicah mala, uboga deklica, golo-glava in bosa. Imela je sicer prej, ko je zapuščala hišo, copate na nogah, toda ker so ji bile prevelike — nekoč jih je nosila njena pokojna mati — jih je medpotoma izgubila, ko je letela črez ulico, da je ušla dvema hi-tečima vozovoma. Enake copate sploh ni mogla več dobiti, drugo je pa pobral deček in odhitel z njo, zatrjajoč, da jo bo uporabil za zibelko, ko mu bo Bog dal otroke. Dekletce je stopalo torej boso po ulicah. Noge so ji bile že rdeče in modre. V svojem starem predpasniku je imela nekaj škatljic vžigalic, eno škatlo je pa nosila v desnici. Ves dan ji ni nobeden odkupil niti ene škatle, ji ni daroval niti ene miloščine. Lačna in zmrzla se je vlačila ubožica naprej, skoroda je že obupala. Iz vseh oken je odsevalo nebroj lučic in po vseh ulicah se je širil duh po pečenih goseh. Bilo je Silve-strovo in ta misel je navdajala vse čute male deklice. V nekem kotu med dvema hišama, od katerih je ena molela nekaj bolj na cesto, je počenila. Svoji mali nožici je pritegnila k sebi; le še bolj jo je zeblo. Vkljub temu se ni upala domov, ker ni bila prodala še nobene škatlice, ker ni dobila še nobenega novčiča. Gotovo bi jo bil oče pretepel in končno je mraz tudi doma. Samo streho je imela doma nad sabo, veter je žvižgal skozi luknje, čeprav so bile večje luknje v zidu zamašene s slamo in cunjami. Ah, kako dobro bi dela sedaj vžigalica. Če bi se smela drzniti, potegniti vžigalico iz škatle, prižgati jo in si ogreti prste ob goreči vžigalici! Končno se ni moglo premagati dekletce in potegnilo je eno vžigalico iz in vsa rebra ti bodo brez milosti polomljena.« Te grožnje se je medved zbal, zlezel je iz brloga, skesano pricopatil do gnezda in prosil razžaljene mladiče odpuščanja. Mladiči so bili s tem popolnoma pomirjeni, jedli so in pili, prepevali so do pozne noči in bili so še drugi dan dobre volje. škatle. Drsk! Kako je zažarelo, kako je gorelo. Kmalu je nudila vžigalica gorak, svetel zubeljček, bil je kakor mala lučka, ko jo je tako držala v rokah. Bila je čudežna lučca; deklici se je zdelo, kakor bi sedela pred veliko železno pečjo z medenim kovanjem in z medenimi okraski; ogenj je gorel tako lepo in grel tako blagodejno! Malica je že iztegnila nožice, da ogreje tudi nožice, ko je ugasnila vžigalica. Peč je izginila — ona je pa sedela z malim ogorkom v roki na ulici. Novo vžigalico je prižgala, gorela je, svetila je in zid, ki je nanj padla medla svetloba, je postal prozoren. Deklica je videla naravnost »v sobo, kjer je bila miza pogrnjena s snežno belim prtom, po katerem se je vrstil najfinejši porcelan. Prav skozi zid je prihajal duh po pečeni, s slivami in jabolki nadevani goski. In še lepše je postalo, ko je skočila goska s sklede in se zibala, z nožem in z vilicami v hrbtu, po podu in v smeri naravnost proti deklici. Zve-plenka je zopet ugasnila in videl se je le debeli, mokri, mrzli zid. Novo je prižgala in že je sedela pod krasnim božičnim drevescem; bilo je večje in bogatejše okrašeno kakor ono, ki ga je bila videla na sveti večer pri bogatem trgovcu skozi steklena vrata. Tisoč lučic je gorelo na zelenih vejah, in raznovrstne podobe, prav take, kakršne se videvajo po izložbah, so zrle nanjo. Deklica je iztegnila obe svoji ročici proti podobicam — ugasnila je tudi ta vžigalica. Mnoge božične lučke so se dvignile više in više in komaj sedaj je opazila, da so bile zvezde. Ena izmed teh zvezd se je utrnila in zapustila za sabo dolgo blestečo se progo po nebesnem svodu. «Sedaj nekdo umre!« si je reklo dekletce, kajti babica, ki je edina dobro rav- Dete in luna ia z ročico morda hodi po stezicah, zvezd kraljico — po goricah, po vasicah, nes ni, ki jih Bog ji določuje, lakom spi; da nad deco spečo čuje. Fran Žgar. Deklica z vžigalicami riala z njo, ki je šla že davno pod zemljo, ji je namreč nekoč povedala, da gre duša k Bogu, kadarkoli se utrne zvezda. Zopet si je prižgala vžigalico. Zasvetila se je daleč okrog in v njenem svitu je stala pred njo njena babica, dobra in prijazna. «Babica!» je dejalo dekletce, «daj, da grem s tabo! Vem, da mi zgineš, ko ugasne vžigalica, kakor je izginila topla peč, kakor je izginila gosja pečenka in veliko žareče božično drevo!» Hitro je prižgala še ostale vžigalice, ki so bile še v škatli, samo da bi pridržala dobro babico. In vžigalice so razširjale tako svetlobo, da je bilo okrog dekletca svetleje ko ob belem dnevu. Tako lepa, tako velika ni bila babica nikdar; vzela je deklico na svoje roke in dvignili sta se visoko gori v svetlobo in veselje; mraz, lakota in groza so bili izginili, obe s^a bili v nebesih. Toda v kotu ob hiši je sedela v mrzlem jutru mala deklica z rdečimi lici, s smehom okrog usten — mrtva zmrzla na zadnji dan starega leta. Jutro novega leta je vzšlo črez malo trupelce, ki je čepelo v kotu s škatlami v predpasniku, od katerih je bila ena že prazna. «Ogreti se je hotela!» so ugibali ljudje. Nobeden pa ni vedel, koliko lepega je bila videla in s kakim svitom je stopila s svojo stato babico v veselje novega leta. Pesnik Fran Žgur Desetnica Živela sta oče in mati, ki sta imela devet hčera in še deseto hčer —• desetnico. Mati je ob njenem rojstvu jokala, oče pa je dejal: «Po svetu pojde in zanjo skrbeti ne bo treba.» Prišla je lakota, da ljudje niso imeli česa jesti razen grenkih koreninic, še teh je manjkalo. Stradalo je devet hčera in vpilo nad desetnico, naj gre po svetu in jim kruha ne odjeda. Ker je začel godrnjati tudi oče, je desetnica zvezala v culo, kar je imela, vzela vrč in košarico, se poslovila od jokajoče matere in se napotila na pot. Hodila je dolgo, ko je na samoti srečala volka, jo je ta nagovoril: «Dober dan, desetnica!« Ona mu je odvrnila: «Bog daj!» «Odkod prihajaš, deklica?« «Iz Stradeža.» Tiha molitev - Tiha molitev gre pod večer, lahno potrka na božjo dver: Je Marija doma? Ali bdijo, ali že spijo angeli, cvetke neba? Tiha molitev — roža srca v luč je nebeško stopila, v§a se je, vsa pozlatila, zlata razpela je krila. Fran Žgur. in volkovi «Kam pa gre tvoja pot?» «V Sitež.« «Kaj pa boš tam?« «Jedla bom in pila. Pravijo, da je tam vsega dovolj in se ljudje in živali davijo od izobilja.« «S teboj grem«, se je ponudil volk. Bil je zelo lačen, hotel je že deklico pojesti. Ko pa je slišal, da je v Sitežu toliko ovac, da same lezejo v žrelo, se je rajši odpravil na pot. Šla sta dalje. Srečala sta drugega volka, ki ju je vprašal: «Kam gresta?« «V Sitež.« «Kaj bosta tam?» Povedala sta bajko o ovcah in volk se jima je pridružil. Tako tretji in četrti. Ni trajalo dolgo, ko je šla z desetnico tropa V dežju Lepa pot je* v šolo našo, Cepetamo skozi blato, kadar solnce sije, da,škropi do nosa, a še lepša, stokrat lepša, to za deco je prijetno, kadar dežek lije. saj ni noga bosa. Če bi tudi bosa bila, mi bi se smejali, do kolen brodili mlako, se vso pot igrali. volkov, lačnih in krvoločnih, Siteža pa ni hotelo biti. Volkovi so postali nemirni. Lakota jih je pritiskala tako hudo, da niso mogli dalje. Sklenili so, da enega izmed njih pojedo. «Katerega?» so vprašali. «Najmlajšega», je dejal nekdo. Niso se mogli zediniti, kateri je najmlajši; vsi so trdili, da so bili že z Noetom v barki. «Naj manjšega«, je predlagal najmo-drejši. Tedaj pa so vsi hoteli biti večji od drugega in so se divje klali med seboj. Kar jih je ostalo, so šli z desetnico dalje, hodili več dni, postali divji od glada in storili isto kot prvič. Tako je ostal slednjič en sam volk z desetnico. Ta pa je bil velik in star, divje so mu bliskale oči. Deklica je vedela, da bo zdajci po nji, mislila je vso pot, kako bi se rešila. Volk je postal lačen in dejal deklici: «Pojem te.» «Saj nisem za to», je odgovorila deset-nica. «Nič ne de; jaz naredim: ham, ham! in te več ne bo.» «Pa bi napravil vsaj tako, kot je napravil tvoj oče, preden je pojedel mojo babico.« \ Od novega leta dalje se je bila nastanila gospa Skrb pri Vermihonovih in razprostrla svojo sivo kopreno črez vse družinsko življenje. In vendar niso bili Vermihonovi nikaki postopači. Mož je delal brez prestanka, a njegova mezda je bila revna in pičla. Novo leto s svojimi številnimi obveznostmi je bilo zakrivilo, da so prišli Vermihonovi v stiske, iz katerih se niso mogli izkopati. Bila je zares sreča, da je Previdnost ustvarila zastavljalnico. Pa bodi ta še tako Volk je bil radoveden, vprašal je: «Kako?» In ona mu je pokazala na cerkvico v razdalji dve sto korakov, odgovorila je: «Preden jo je raztrgal, jo je pustil v cerkev, da je priporočila dušo Bogu; nato se je dala mirno pojesti s kožo in z lasmi.» Volk je bil usmiljen,-dejal je: «Bodi!» Desetnica je prišla do cerkve. «Tu me počakaj!« Skočila je vanjo, zaprla vrata in se zasmejala, bila je rešena. Volk je bil hud, da je kazal zobe in vpil skozi ključavnico: «Kaj, osleparila si me?» «Da; saj je bila tudi moja babica tvojega očeta osleparila.« «Veš kaj«, je dejal volk desetnici, »drugače narediva. Pridi iz cerkve, ostaniva si prijatelja. Mehko blazino bom položil pod tebe, blazinico ti bom del pod glavo, pogrnil te bom z odejo.« «Ne, ne«, je dejala deklica, «ne boš me ujel. Poznam tvojo blazino: zeleni mah in sneg. In blazinico: glavo mi boš odgriznil, to bo moja blazinica. In odeja: moji dolgi lasje. Le pojdi, ne boš me ukanil!« Volk je jezen škripal z zobmi in odšel. In še prav, da je odnesel pete, zakaj prišli so ljudje, ki bi ga bili ubili. Našli so desetnico v cerkvi, jo vzeli s seboj in jo imeli za svojo. dragocena Previdnost, Previdnost je pa le. Poročna prstana, siromašno zlato uro s ključkom, družinski spomin, nekaj drugih predmetov, ki so bili še količkaj vredni in ki so ostali doma, dve žimnici na vzmeti, skratka, vse, kar je bilo zastavljivo, so bili zastavili. Plačali so račun pri peku, dali mesarju in trgovcu na račun, toliko da so se mogli nekoliko oddehniti. A potrtost je ostala vkljub vsemu temu in se je še povečala, ko se je nenadoma odločila tovarna, v kateri je bil zaposlen mož, da ustavi za nekaj časa obrat. Na žalost se Ptička sinička Na veji, zeleni odejici ptička sinička klepetuli: «Stric kos, bi se obuli? V črni suknji, a bos, to prav ni, ste čuli? Vsak hrošček zlat se nosi ko svat in vsaka cvetica kakor kraljica — vse raja v blesteč kolobar, na raj, na ples grfe par na par; vse svila, vse žamet, kje vaša je pamet, stric kos, zlatonos?« Fran Žgur. Konjiček SPISAL! ALPHONSE^GROZIERE ! \ - a ■ _r "s* o--.a S i H™ « cd tn > m ii 5 c 9 g P< 6e Sila O » C« S « RO >CJ fl OJ3 t, & « i s * ^ kS« •3 >u cd ca-* CJ « C Cd M a65 a s S j "3 > a 'J'S h O cd ■a S o C o 5 ° TJ ® cd ti •a o o o ® S »d a? "3 >o >t<3 cd 'O JO l-s w jo a m >o •a ® o « ^ S S M J5 C/D O J* c« J* >U pa ni mogel raztegniti ta odmor tudi na želodec in otroka. «Tako rad"bi se človek trudil ves ljubi dan, a se ne more!» je zamrmral mož, ki je opazoval sinčka pri njegovi igri. «Človek bi obupal!» Kako bi se bil drugače veselil, ko je njegov Štefan svojega konjička pomikal zdaj sem zdaj tja, ko ga je pretepel in ga takoj nato z vso nežnostjo gladil in srčkal! Ta borni konjiček je bil otroku edino veselje; ni ga zapustil niti za trenutek, celo v posteljo ga je jemal s seboj, samo-da ga je mogel vsak čas božati. Pri kosilu mu je ponudil kruha, rekoč: «Jej, da boš debel!» Sploh je bil ta konjski nestvor, ki je bil videti naravnost smešen, prva velika sreča v življenju slabotnega, malega dečka, ki je bil vkljub grdosti ljubek in ki je s svojim upadlim obrazom in svojimi velikimi očmi gledal tako žalostno v svet. | ! ' «Ne delaj vendar takega šuma, nesrečni rogovilež!» se je zadri oče. «Človek postane pri tem ves zmešan. Nikakor nisem razpoložen, poslušati tvoje norčije...« Štefan ni črhnil, samo svojemu konjičku je zašepetal: «Bodi miren, zaspi!« Nato je vzel v roke cenik s podobami, iz katerega si je izrezoval lepe gospode v finih kožuhih. Pri tem je pa pazno poslušal, kar so se menili starši. «To je zares divno,« je menil oče, «torej na perilo ti niso hoteli nič dati?« «Nte, rekli so mi, da je v slabem stanju. Končno so imeli prav.« Štefan je pogledal nežno svojega lesenega konjička. Pogled je izražal bojazen: «In če bi prišli do tega, da bi tebe pojedli ?>:> Ves večer je mučila malčka mračna misel, da ne bo jutri v skledi niti žlice juhe. Šepetal si je in pri tem pogoltnil vzdih: «Tata in mama ne bosta imela nič jesti. Umrla bosta in jaz ostanem s svojim konjičkom sam na svetu.« Drugo jutro je imel že napravljen načrt: moral se bo ločiti od svojega tovariša. Ni mu bilo lahko, kajti nič mu ni bilo dragocenejšega od njegovega konjička. Vzel je žival pod pazduho in odprl neslišno vrata. Njegova mati ga je videla odhajati, a je menila, da se gre igrat na dvorišče. Štefan je stopal urno po stopnicah. Svojemu tovarišu je rekel: «Ubožček, zelo žal mi je, da si jo bil tako slabo pogodil in prišel k tako revnim ljudem. Nje gre drugače, vdati se moraš.« « Kmalu je stal malček pred podružnico zastavljalnice. Dobro je poznal prostore, saj je bil tu več ko enkrat, držeč se materinega krila. Motr.il je mrke, resne uslužbence z nekako boječo spoštljivostjo. «Čigav je paglavec?« je vprašal ne preveč vljuden paznik. Toda Štefan je bil že stopil do okenca in ves preplašen jecljal: «Oprostite, ali mi bi dali kaj na mojega konjička?« Uradnik je srepo pogledal paglavčka, ki je povesil oči, kakor bi ga bil osumil kakega zločina, in se razhudil: «Kaj na tvojo igračko naj bi ti kaj dal?« Te besede so slišali vsi prisotni. Tedaj se je malčku skremžil obrazček. Njegovo suho telesce je stresalo krčevito ^ihtenje, kajti deček se . je neznansko bal moža, ki ga je še vedno opazoval. Pojasnil je z odsekanimi besedami žalostni položaj doma: vse so bili že znosili, semkaj, nič več niso imeli in jutri ne bo niti juhe več... Za mizo so se videli smehljajoči se in usmiljeni obrazi, slišalo se je, kako so se šepetaje menili. Štefan se je bil že pripravil, da ga primejo za ovratnik in vržejo iz sobe, a ni mu bilo mnogo do tega. V njegovi vdanosti je tičalo nekaj junaštva. Šumelo mu je po glavi, da ni niti slišal, kako je nekdo izjavil: «Imeniten dečko, kaj ne! Ali naj se damo od njega osramotiti?« In denar je deževal v klobuk. Vsak je hotel po svoji moči pomagati. Ko je Štefan, nekoliko umirjen, dvignil zopet svoj drobcen obrazček, je videl, kako mu je molil mož za mizo" nekaj belega. Uspeh zbirke je bil namreč položil v ovitek. In ko mu je hotel Štefan dati konjička s pretresljivim: «Hvala, hvala, tu imate konjička«, je odvrnil uradnik: «Le imej igračko in glej, da izgineš!« Ni bilo treba, dečku tega dvakrat reči. Ko je ves zasopljen dospel- do vrat malega stanovanja, ga je napadel kašelj, ki ga je raburjenost le še poslabšala. Njegova mati ga je že čakala z dvignjeno roko. «Kje neki si se ^potepal, malopridnež? Ali ti nisem bila prepovedala, odstraniti se?» Toda Štefan, čigar oči ~šo bile še rdeče, ji je molil zavitek in izjavil zmagoslavno: «Vidiš, mama, to so mi dali v zastavljalnici za mojega konjička, ki sem ga vkljub temu smel obdržati. Gotovo so spoznali, da imam konjička rad.« Prevel —r—1 O pozdravljanju Vsako ljudstvo na svetu pozdravlja na poseben način in izkazovanje vljudnosti je večkrat zelo čudno. V starem Rimu so se n. pr. pozdravljali z vprašanjem: «Kakšna je tvoja moč?» Miroljubnejši so bili Grki, kajti njihov pozdrav je odkrival njihov trgovski duh: «Kakšne posle opravljaš?« Ta način pozdrava se je ohranil še na Vzhodu. Tako velja za neizogibno vljudnost na Kitajskem, da se znanci vsaj enkrat na dan pozdravijo z vprašanjem: «Kako vam prija riž?» V Arabiji se poslavljajo z besedami: »Naj ti solnce še dolgo sveti!» medtem ko se glasi v Egiptu pozdrav: «Kako dihate?« Na nekaterih otokih Južnega morja zagrabi urojenec, ki hoče glavarja ali sploh kakega uglednega rojaka počastiti, za levo nogo, ki je seveda naga, in se podrgne s stopalom dvakrat po svojem licu. Tako pozdravljena oseba mora imeti, kar je naravno, zelo prožno nogo in ob enem veliko vajo, da se trdno vzdrži na eni sami nogi. Prebivalci Filipinskih otokov (južno od Japonske) se udarijo pri slovesu nekajkratov drug drugega po licih. Na Kitajskem je že davno prenehal stoletni pozdrav z drgnjenjem nosov, toda na mnogih otokih je tak pozdrav še danes v navadi in čislih. Na Japonskem se pozdravljajo na ulici s trikratnim globokim poklonom, pri katerem polože roke na stegna. Doma v hiši se pa pri pozdravu vržejo na preprogo in se dotaknejo tal s čelom. Poljub je tako pri Japoncih kakor po večini pri vseh vzhodnih Azijatih nepoznan. Našim pojmom tuja je pa navada, da se izraža na Japonskem želja, naj stopi kdo bliže, na ta način, da se mu z roko odmigne in nasprotno se pri-migne z roko, če se želi, naj bi se kdo odstranil. Ker je to pravo nasprotje z našimi navadami, nastanejo na Japonskem za tujca večkrat najbolj smešna, a tudi najbolj mučna nesporazumljenja. Nekaka taka posebna znamenja z roko se sicer opažajo tudi na Siciliji. V stari Evropi, posebno na Francoskem in v onih državah, kjer so vladale francoske šege, so odlični gospodje poljubljali odlične gospe pri pozdravu na usta, kar ni bilo vedno prijetno. V sedemnajstem stoletju je ta navada ponehala; mesto na usta se je potem pritisnil poljub na roko, končno so prišli do tega, da so si stisnili roko, kar je še dandanes v navadi. V pozdravljanju je današnji Francoz zelo vljuden, medtem ko se vprašujejo Nemci, Angleži in drugi po zdravju z besedami: Kako ti je? Na celini pozdravi vedno moški najprej žensko, v Londonu je pa ženska ona oseba, ki najprej nagne glavo v pozdrav. Angleži trde, da odloča na ta način ženska s tem, ali naj jo gospod pozdravi. Kajti kdor leta na Angleškem za kako lepotico in se jo celo proti njeni volji drzne nagovoriti, se spre s postavo, ki ščiti z neizmerno strogostjo šibki spol pred preveč vnetimi oboževalci. Proti koncu naj navedemo še dva najobičajnejša pozdrava, to je odkrivanje in rimljanski pozdrav, ki se po Italiji vedno bolj širi in je postal najhujši tekmec odkrivanju. Skrivnosti mrtvega jezera V Moskvi in po drugih večjih mestih Rusije se razpravlja zadnje čase mnogo o nepreglednih kupih zlata, ki se nahajajo na dnu jezera Botpak-kula in v njegovi okolici tam, kjer meji Sibirija s Kazakstanom. Povod takim govoricam in razpravam je dala povest o mrtvem jezeru, ki je prav tako taj-nostna in pestra, kakor so tajnostna in pestra divja, neizobražena nomadska plemena, ki prebivajo že od pradavnih časov na rodovitni ravnini okoli jezera. «Bostan-djik Tui», časnik, ki izhaja v Petropavlov-skem, je priobčil povest, dostavil pa istočasno, da ni v tej povesti nobena besedica zlagana, izmišljena ali pretirana, ker se je vse uradno preiskalo in ugotovilo kot dejstvo. «Na meji Sibirije in Kazakstana» — tako se pričenja povest — «se nahaja jezero, ki ga imenujejo domačini Botpak-kul t. j. umazano jezero. To ime je dobilo od svojih smrdečih, nerodovitnih tal. Mnogo pravljic in legend se je spredlo v teku časa o tem jezeru; pravilo se je o njegovi pogubni bližini in o njegovih nadnaravnih zlobnih silah: kdor je veslal na to jezero, se baje ni vrnil nikdar več... Take govorice so — umevno — še bolj zastrle resnico o tem jezeru. Najstarejši ljudje tamkajšnjih rodov in plemen so seveda poznali njegovo skrivnost, toda čuvali so jo pred tujci tako dobro, kakor je to delalo neprodirno, neprozorno umazano jezero. Imeli so za to dovolj razlogov. Preprečiti so hoteli, da bi jih pustolovski iska-v ci zlata odrinili od mastnih pašnikov okoli jezera, kajti dno tega umazanega in smrdečega jezera skriva nepojmljiva bogastva zlata... Pred dvajsetimi leti so se pasle ob jezeru kakor dandanes velike črede ovac, konj, dobro otovorjene kamele so se vlačile po nepregledni stepi in dvigajoči se ogenj pred šatori se je. tresel v medlih žarkih zahajajočega solnca. Vrata malih, povsod raztresenih jurt, bivališč, so bila obrnjena proti vzhodu, da pridejo žarki vzhajajočega solnca kot prvi sli v gostoljubni stan. V eni izmed teh ubornih koč je živela vdova Kumis, priletna in slabotna ženica. Vsako jutro, ko se je začela noč umikati, je šla od soseda do soseda, da jim je opravljala domača dela in si s tem prislužila svoj živež. Zvečer je pa krevsala k mrtvemu jezeru in nabirala ob obali suhljad za svoje ognjišče. Tako se "je zgodilo nekoč, ko je proti večeru zopet iskala ob jezeru kuriva, da je našla težak rumen kamen. Pobrala ga je in ga nesla domov. Skrbno je čuvala ubožna ženica medlo rumeni kamen.. Zavila ga je v stare cunje in ga položila v svojo težko, z železom okovano skrinjo. Nanj je kmalu pozabila. Kamen je pa počival dolgo časa skrit v stari skrinji. Dve leti potem je zagledal sosed Bašan kamen, ki ga je bila vdova slučajno vzela iz skrinje. Bašan je bil izkušen mož. Ves začuden je opazoval dragoceni predmet in izjavil končno osupli ženici, da je kamen zlato in vreden toliko denarja, kolikor ga ona svoje žive dni niti videla ni. On, Bašan, se popelje v kratkem v mesto in tedaj bo" pripravljen prodati kamen in ji izročiti kupnino. Vsa vesela se je vdova zahvalila možu za načrt in predlog in obljubila, da bo o tem molčala... Toda veselja radi bližnjega bogastva ni mogla srečna vdova dolgo časa zakrivati. Črez nekaj dni je že vedelo vse pleme o njeni nadbi in prihajali so starešine, da si ogledajo ta čudežni kamen in njegovo srečno najditeljico. Usum-Klok, najbogatejši med njimi, ji je dejal: «Ta kamen se imenuje pri nas v stepi: altin tas. Prodaj mi ga, dam ti zanj štiri konje, dve kobili, šest krav in deset ovac.» Toda Kumis se ni mogla odločiti, predlog soseda Bašana se ji je zdel mikavnejši in končno — kdo je pa tudi tu v stepi poznal pravo vrednost tega kamena? Potrpežljivo je hotela čakati, dokler se ne odpravi Bašan v mesto... Zopet je minilo leto in še vedno je počival zlati kamen, zavit v stare cunje, zaprt v z železom obiti skrinji. Slednjič se je Bašan odpravil v mesto in se poslovil od prijateljev. Zaupno je vzela uboga vdova svoj zaklad iz skrinje in ga izročila s solznim očesom sosedu. «Zlati kamen prodam, ti mi boš pa dala del kupnine, ki jo dobim za kamen», je dejal Bašan in odjezdil. Ko je prijezdil v Omsk, se je odpravil takoj k bogatemu zlatarju Štefanu Vol-kovu. Dolgo časa sta se pogajala, dokler ni končno kamen prešel v Volovo last. Koliko je pa Bašan dobil zanj, se ni vedelo — a domov je pripeljal šest vozov platna in mnogo vozov, polnih prepotrebnih predmetov za prebivalce stepe. Ničesar pa ni dobila uboga... Na tozadevno vprašanje je odvrnil tako nenadoma obogateli sosed, da je prevzel ruski trgovec v «belem mestu» od njega altin-tas in obljubil, da pošlje tisoč srebrnih rubljev po odposlancu, ki bo prijezdil na sivem vrancU. Zenica mu je verjela in čakala, da prijezdi sel z denarjem. A ona je čakala zaman... Mnogo jezdecev je bilo prišlo iz «belega mesta«, nekateri med njimi so tudi jezdili sive vrance, toda odposlanca ruskega trgovca Volkova ni bilo med njimi. V tem času je postal sin vdove Kumis velik in krepak fant. Pomagal je svoji materi večkrat pri njenem delu in nabiral, kakor nekoč mati, zvečer drva za ognjišče... Slučaj je hotel, da je dobil ob bregu mrtvega jezera zlat kamen, ki je bil večji in težji od prvega. O tej svoji najdbi je povedal samo svoji materi in še sosedu Bašanu, da bi zvedel od njega za naslov zlatarja Volkova. Kmalu nato je osedlal konja in odjezdil v mesto, da proda dragoceni kamen. A, revež, ni prišel daleč — mimoidoča karavana ga je našla ob poti mrtvega, ubitega.. Medtem se je bogastvo soseda Bašana vidno množilo: sezidal si je novo veliko in prostorno jurto. Tri sto plemenskih konj, velika čreda ovac in osemdeset krav je bilo njegova lastnina. Pri plemenu je postal najmočnejši mož in njegov vpliv je rastel od dneva do dneva. Z ubogo vdovo Kumis že dolgo ni več govoril, mala skoraj potrda koča v njegovi soseščini ga je že začela motiti in mu je bila bolj in bolj v napotje. Najrajši bi bil videl, da bi se bila koča pogrez-nila in tako nekako se je tudi zgodilo. Bolest po edinem sinu in brezupno čakanje na odposlanca, ki naj bi ji prinesel denar, sla zlomili življenske sile nesrečne ženice. Sama, od vseh zapuščena je umrla v največji bedi in nobeden se ni zmenil za njeno žalostno usodo... V tem času se je pa peljal iz Omska mož s črnimi naočniki in z velikim belim klobukom. Peljal se je po stepi skrivnostnemu jezeru naproti. Ustavil se je v vasi in je začel vrtati na bregovih mrtvega jezera. Dvignil je z dna zemljo in dobil v njej nekaj koščekov pravega zlata. Ta mož je bil inženir Lapin, odposlanec zlatarja Volkova. In zopet so se pojavile na stepi govorice, toda sedaj ne več vesele in nadepolne, pač pa pretresljive in tesnobne... Govorilo se je, da je dobil vpliven ruski uradnik iz «belega mesta» v jezeru vse polno zlata. Rusi hočejo, tako je nadaljevala govorica, izkoristiti jezero in naseliti ob njem delavce. Za črede potem ne bo več prostora in prebivalci stepe se bodo morali utaboriti bolj proti jugu v puščavi, kjer bodo izročeni gotovemu poginu, lakoti. Do najbolj oddaljenih rodov Kazakstana je prodrla ta novica ko blisk. Povsod je zavladal velik nemir in tako so prišli odposlanci stepnih prebivalcev k mrtvemu jezeru. Zbrali so se okoli inženirja in ga prosili, naj bi ne izdal tajnosti. Inženir jih je Zakladi na Ko čitamo danes o groznih morskih nezgodah, ki se dogajajo vsak teden, vsak mesec sedaj tu, sedaj tam, spoznamo, da je človeški razum v boju s prirodnimi silami večkrat le prešibak, da bi jim bil kos. Odkar je začelo človeštvo pluti črez morja in oceane, zahteva od njega Neptun, bog morja, bogatih davkov. Nešteto ladij, nato-vorjenih z milijonsko vrednostjo, pride v njegovo mogočno kraljestvo. Nedosežne globine oceanov so posejane z zlatimi in srebrnimi predmeti, denarjem vseh dežel in vseh dob, z dragulji in z dragocenimi umetninami. Leta 1923. so odkrili v bližini Tunisa na morskem dnu grško galejo z redkimi umotvori starogrškega kiparstva. Iz te ladje, ki se je potopila pred davnimi stoletji, so se rešili še nekateri kipi, ki so sedaj razstavljeni v pariškem Louvre-u in so tej zbirki v ponos in najlepši okras. Znano je, da je jezero Nemi v Italiji požrlo za časa prvih cesarjev dve ladji, zgrajeni in opremljeni z vsem sijajem in vsemi dragocenostmi rimskih mogotcev. Sedaj se odvaja voda iz jezera z mogočnimi črpalkami, in omenjeni ladji se utegneta rešiti spomladi tega leta iz objema vode. Naj omenimo na tem mestu «nepre-magljivo armado«, ki so jo Angleži in vihar z vsem njenim neprecenljivim tovorom potopili 1. 1588. Do današnjih dni počiva na morskem dnu Rokavskega preliva nad poldrugo milijardo srebra in zlata. Leta 1907. je poskušala neka družba dvigniti zaklade, da bi rešila izgubljene milijone. Kraj, kjer se je bilo potopilo špansko brodovje, na-zvano, kakor smo že omenili, «nepre-magljiva armada«, se je na podlagi točnih podatkov znamenitih zgodovinarjev in zem-ljepiscev kmalu dobil. Uporabile so se vse najnovejše tehnične iznajdbe. Posrečilo se molče poslušal in prav tako molče je sprejel od njih šestnajst kap, polnih zlatnikov — vse, kar je mogla nabrati prestrašena stepa. Tako se je odkupila skrivnost mrtvega jezera. Prišedši v Omsk, je izjavil Lapin zlatarju Volkovu, da ni dobiti v jezeru Bot-pak-kulu nič zlata... Več let je minilo, prišla je svetovna vojna, revolucija je prodrla celo do najbolj oddaljenega kotička azijske stepe, toda od njenih prebivalcev ni do nedavno nobeden izdal skrivnosti o mrtvem jezeru. Zlato bi lahko še dalje ležalo zakopano in še dalje bi se lahko pasle divje črede ob rodovitnih bregovih, če bi se ne bila spričkala v vasi dva mlada fanta in če bi ne bila izdala iz maščevanja skrivnosti mrtvega jezera...« morskem dnu je po hudem naporu dvigniti nekaj dragocenosti; toda priti do milijonov, ni uspelo. Milijoni počivajo v taki globini, kjer je pritisk vode tako močan, da bi bil vsak poskus potapljačev, doseči dotične globine, takoj kaznovan s smrtjo potapljačev. Leta 1702. je napadlo združeno angle-ško-holandsko brodovje dvanajst španskih ladij, ki so prihajale iz Južne Amerike in ki so peljale s seboj letne davščine tamoš-njih kolonij. Na teh ladjah, ki so se imenovale po dvanajstih apostolih, je bilo približno za tri milijarde lir srebra in zlata. Da ne bi sovražniki dobili denarja v svoje roke, je dal španski admiral pogrezniti vseh dvanajst ladij in je ob enem tudi sam utonil z vso posadko. V Severnem morju je dohitela nemila usoda angleški parnik «Lucin». Potopil se je, vozeč s seboj nad eno milijardo v zlatu. Poskušali so dvigniti ta zaklad, dvignili so tudi pet milijonov, toda pri tem je tudi ostalo. Nadaljni poskusi so se morali ustaviti, ker ni bilo nade v kak uspeh. Leta 1913. so se poskusi ponovili, da bi se dvignili angleški milijoni, pa so se morali predčasno zaključiti radi svetovne vojne. Leta 1808. so izgubili Francozi v vojni ob nizozemski obali za sto milijonov frankov zlata. Po šestdesetih letih se je dvignila polovica, ostala polovica pa še vedno počiva na dnu morja in se odteguje nadaljnim človeškim prizadevanjem. V morski ožini pri Antiohiji je 1. 1820. postala žrtev divjebesnih valov ladja «Jun-ker Heinrich«, ki je prihajala iz Indije z bajnimi vrednostmi zlata in draguljev. Pri Balaklavi se je v krimski vojni potopil parnik s petimi milijoni funtov šterlin-gov in leta 1899. je zadela ista usoda ladjo predsednika transvaalske republike ob afri- VII. 97 ški obali. Tudi na tej ladji je bilo mnogo milijonov. In koliko drugih nesreč se je prigodilo na morju, nesreč, ki so zahtevale ne samo nešteto človeških žrtev, marveč so morale odstopiti morskim valovom fantastične za- Tibetanski ■ Leta 1928. se je vrnil znameniti razisko-vavec dr. Viljem Filchner s svojega potovanja po Tibetu, tej srednjeazijski planoti, v domovino. Nad dve leti je trajala njegova ekspedicija, ki pa ni. bila njegova prva v omenjene kraje. Po pravici prištevajo učenjaka Filchnerja med najboljše poznavavee tibetanskega ljudstva, njegovih šeg in navad. Ko se je nekoliko odpočil in okrepčal po hudih naporih svojega potovanja, je začel seznanjati svoje rojake z uspehi svojega raziskovanja. V posebnem spisu opisuje tibetanske šege pri obedih, ki se popolnoma razlikujejo od naših navad, zato smo prepričani, da bodo tudi naši čitatelji sledili z zanimanjem izvajanjem gori omenjenega učenjaka in raziskovavca. Južni del Tibeta je v razmerju z ostalim delom tega čudežnega sveta precej obljuden, posebno živahno življenje pa je v pokrajini okoli Lhasse, glavnega mesta Tibeta, ki jo skozi vse leto poplavljajo romarji in potujoči trgovci s svojimi karavanami iz vseh krajev Azije. V južnem Tibetu prebiva ljudstvo v zidanih hišah, tu žive tudi udobneje kakor gorski nomadje v severnem Tibetu. Med severom in jugom obstoja razlika le-glede prebivališč, glede stanovanj; kar se tiče pa prehrane, ni skoraj razlike med Tibetanci, le v južnem delu, kamor je že prodrl vpliv sosednje Indije, je opažati poleg običajne hrane tudi nekaj priboljškov. Sladkor, riž, posušeno sadje, orehi in drugo nudijo tu prijetno izpremembo v drugače zelo enostavni hrani. V čem obstoja hrana Tibetancev in kakšne užitke jim nudi? Bodi kar tu v začetku omenjeno: za sladkosnedeže ni. Socialna razlika ne vpliva v Tibetu na hrano. Za reveže kakor za bogatine se glasi jedilni listek vsak dan: «camba in opečni čaj». Camba je zmes pražene ječmenove moke s čajem. Zmesi se doda nekaj masla, tu pa tam tudi nfekaj soli. Opečni čaj se uvaža v deželo iz Kitajske in ni nič drugega kakor čaj, stisnjen v opeki podobne plošče. Ta opečni čaj nadomešča tudi denar in je posebno v sodstvu nenadomesten. V obsodbah se izraža kazen, ki jo mora plačati obtoženec, v količini čajnih plošč oziroma opek. Naj sledi na tem mestu primer iz prakse kazenskega sodnika. Tibetanec, ki se mu je dokazal uboj, mora odšteti globo s čajnimi ploščami. Vi- klade. Morje čuva ljubosumno dragocenosti, tu pa tam vrže sicer kako človeško truplo, kak odlomek jambora na obal; toda nikdar ne vrne težkih, dragocenih kovin in drugih zakladov, ki se bolj in bolj pogrezajo v morsko blato. želodec šina globe se menjuje s stanom in dostojanstvom umorjene osebe. Kdor umori duhovnika, lamo, mora plačati 250 do 300 čajnih plošč, za uglednejšega Tibetanca se skrči kazen na 120 plošč, umor osebe, pripadajoče srednjemu stanu, zahteva 80 plošč, za umorjeno žensko se plača 40, za umorjenega berača ali... raziskovavca se pa plačajo le 3 plošče. Tibetanci-nomadje pripravijo svoj obed tako le: kuhajo na prostem ali v šotoru. V obeh slučajih se zgradi ognjišče t. j. lonec se postavi na tri kamene. Mesto kamenov uporabljajo tudi trinožnik ali koš iz obro-čev, ki mu je dana naloga, da drži skupaj kurivo: kravjeke, kameljeke in kozje bobke. Ogenj se zaneti s kresilnim kamnom in gobo, kot pomoč služi meh, napravljen iz kože in opremljen z železno cevko. V najkrajšem času se posreči Tibetancu zanetiti in razpihati ogenj, pa bodi kurivo še tako vlažno, in to celo na prostem v najhujšem viharju. Ves vesel je, če ima drva, veje, na razpolago. Kar ne uporabi drv, jih skrbno spravi in jih nese s seboj do prihodnjega šotorišča. Medtem ko se postavlja ognjišče, prinese eden izmed družbe iz bližnjega potoka vode. Pozimi se napolni lonec z ledom in snegom. Na vse pretege deluje meh. Razvija se pri tem zgoč dim, ki privabi posebno v šotorih solze v oči, toda Tibetanca to ne moti. Vkljub dimu se živahna zabava nadaljuje, kajti vsak se že veseli «knežjega» obeda, ki ga čaka. Ljudje pljuvajo kar za stavo in sicer ali za seboj na tla, ali pa, kar velja za bolj gosposko, na zemljo v neposredno bližino ognja. Pljunek se nato po-suje s pepelom. Preden zavre voda, se zdrobi košček čajne plošče med prsti in se vrže v lonec. Voda kmalu porjavi in je videti kakor da bi bila kava. Tako uživa Tibetanec čaj najrajši. Čim bolj je temen, tem močnejši se mu dozdeva. Nato premeša gospodinja ali gospodar z železno žlico zavrelico v železnem loncu, pusti, da se čaj še enkrat po-kuha,~ in. šele nato postane pijača pitna. Medtem je bil gospodar že pozval navzočne, naj se pripravijo na obed. Vsak, pa bodi moški, bodi ženska, vzame na omenjeni poziv mali leseni lonček iz okoli ledij prepasa-nega kožuha in čaka spodobno, da pride nanj Vrsta in da se mu napolni lonček. Bila bi nepojmljiva neobzirnost, ako bi kdo pokazal svoj lonček, preden bi bil pozvan k temu, ali ako bi ga celo pomolil. Kdor nima lončka, ne dobi v Tibetu ničesar. Kdor bi hotel uporabiti lonček svojega soseda, bi zakrivil veliko netaktnost. Ko so se napolnili leseni lončki, se pričenja obed. Pri premožnejših ljudeh doda gospodar vsakemu gostu še košček masla. Raztopljeno maslo se na površini čaja vedno odpiha tako, da ostane do konca v lončku. S tem ostankom masla se sedaj pripravi camba. Gospodar je prinesel malo vrečico, vsebujočo sestavine cambe. Tu pa tam se tudi dogaja, da nosi vsak Tibetanec malo vrečico cambe s seboj oziroma jo ima pritrjeno na svojem konju. V tem slučaju nasuje vsak iz lastne zaloge toliko cambe v svoj leseni Jonček, da je vsebina v njem zvrhana. Ono količino, ki jo je dobil od gospodarja, vsuje nad svojo moko tako, da se dvigne koničast stožec iznad lončka. Nato prične vsakdo s prsti desnice obdelovati zmes cambe, masla in čaja. Delo se pričenja ob robu lončka in končno se gnete vsa zmes kar na ploski roki. Zmes postaja vedno bolj gosta, dokler ne nastane črnorjav trd cmok, ki vsebuje poleg cambe še precejšnjo količino nesnage. Nesnaga prihaja od umazanih rok obedujočih oseb, ki se prav za prav nikdar ne umijejo. Je se iz rok. Od ko pest velikega cmoka se odgrizne kos za kosom, dokler ne izgine zadnji košček v ustih, kar se zgodi v najkrajšem času. Po končanem obedu je videti, kakor bi bila notranjost lončka izprana. Ako ni ostala najmanjša mrvica cambe v lončku, je znamenje, da je zgnetel Tibetanec umetniški svoj zmes. Nato se pričenja gostija s čajem, o kateri si Ev-ropec ne more ustvariti pravega pojma. Tibetanec zaužije namreč povprečno dvajset lončkov čaja. Med tem časom se je zopet napolnil lonec nad ognjiščem z vodo. To je znamenje, da pride druga jed na vrsto, kar se pa dogaja le pri premožnejših ljudeh. Druga jed je juha. Preden voda zavre, vržejo vanjo na drobno zrezane koščke slanine. Vsak Tibetanec «iz boljših krogov» nosi v gubi svojega kožuha ko pest velik kos slanine, ki je postala od same nesnage že popolnoma črna. Kdo ve, koliko časa že -nosi lastnik omenjeno slanino s seboj! To slanino položi na golenico svojega škornja, če sploh škornje nosi, sicer jo dene na gladko stran svojega zamazanega kožuha, z nožem si odreže košček slanine, ki ga z vso spretnostjo raz-seklja. Pol pesti takih razsekljanih koščkov zadostuje, da pričara šestorici Tibetancev iluzijo tečne mesne juhe. Premožnejši Tibe-tanci vržejo v to juho tudi nekaj zrnc soli. Zelo fina gospoda dostavi še pest moke ali pa že zgneten cmok cambe v jubo in jo ves čas meša. Ko je juha skuhana, se začenja razdelitev. Če je juha tekoča, že gre, kajti v tem slučaju se juha pije. Če je pa juha podobna kaši, pomagajo pri obedu roke, oziroma, kar je še bolj v navadi, se juha kar poliže. Obed je končan, ko je lonec popolnoma prazen. Nato spravi vsak gost svoj lonček, ki ga je dodobra polizal, zopet v gube svojega plašča. Lonec na ognjišču se nikdar ne pomije. Dobro vzgojeni Tibetanci poklanjajo pred obedom bogovom žrtev. Prste svoje desnice potope v juho in poškrope z njo na vse štiri strani sveta. Posebna jed. je čaj z maslom, ki ga pijejo le premožnejši Tibetanci. V posebni va-ljasti leseni posodi, napolnjeni do dveh tre-tin z vročim čajem, se zmeša precejšen kos masla tako s čajem, da postane nekaka mlečna tekočina, tako zvani masleni čaj, ki ga Tibetanci zaužijejo v nepojmljivih množinah. Nekaj po površini čaja plavajočega masla posnamejo in se z njim namažejo po obrazu in po rokah, da se na ta način ubranijo mrazu in zavarujejo zoper nenadne'iz-preihembe vremena. Kako je v Tibetu z mesom? Na splošno je vernim Tibetancem zauživanje mesa prepovedano. Toda te zapovedi ne izpolnujejo Jibetanci tako strogo kakor pa ono o prepovedi alkohola. Zaklana žival se takoj raz-reže. Srce, pljuča, želodec, jetra in čreva jaka (vrsta goveda) ali ovce se vržejo v lonec, da se skuhajo. Kuhano meso se takoj zaužije, ali pa se shrani za poznejši čas. Tibetanci ljubijo čreva in želodec zaklanih živali. Najljubša jed so jim klobase. Klobase se pa pripravijo tako le: meso in tolšea, jetra, pljuča in čreva se razsekljajo in zmešajo s cambo ali moko. Ta mesna mešanica se stisne s paličico v črevo, ki se drži, s prsti ene roke raztegnjeno. Oba konca se nato zvežeta, nato se klobasa skuha. Po končanem obedu si obriše Tibetanec svoje mastne prste ob kožuh, oziroma — in to se mu zdi še koristneje — jih očisti in posuši v laseh. Nobeden ne more trditi, da imajo Tibetanci kdove kake zahteve. Pristranski pojavi med obedom, ki se nam zde po naših kulturnih pojmih tako neprijetni, so tam v navadi. Vsak tujec, posebno pa raziskovavec, se mora čim prej prilagoditi svoji okolici, kajti ljudje na tej visoki planoti so zelo nezaupni; času neprimerna kretnja ali celo kaka kritična opazka ima lahko najhujše posledice. Kakor Tibetanci v splošnem radi pomagajo, tako ne razumejo v tem oziru prav nobene šale. Zato je pa najpametneje, da se tujec čim prej vživi v tamošnje šege in navade, da se ravna po njih kakor bi bil sam član tibetanskega ljudstva, t. j. da «tuli z volkovi«, kakor se tako lepo izraža pregovor. Ameriški in sibirski izpodnebnik Zadnja leta prejšnjega stoletja je vzbudila pri učenjakih nenavadna globel v ravnini severoameriške države Arizona posebno pozornost. Ta globel je bila 150 m globoka, v premeru je merila 1300 m, obdajal jo je ob robu 40 m visok nasip. Najprej so menili, da gre za vulkansko tvorbo, da globel ni drugega kakor žrelo kakega ugaslega ognjenika. Ta domneva se je kmalu umaknila drugi domnevi, ki jo je postavil neki ameriški geolog s trditvijo, da predstavlja ta globel sled velikega telesa iz vsemirja, ki se je zarilo z neznansko silo v zemeljsko površino. Takoj so začeli vrtati, toda vse delo je bilo brezuspešno. Pod dnom globeli se je našla samo popolnoma nepoškodovana peščena plast. Delo so ustavili. Leta 1919. je izrazila geološka komisija Zedinjenih držav domnevo, da je priletel izpodnebnik poševno na zemsko površino. V tem slučaju treba iskati meteor ne pod globeljo, pač pa na njenih mejah in celo izven globeli. Preiskava je ugotovila, da je padel izpodnebnik poševno in sicer od severa proti jugu. Poleti 1920. so zopet kopali na južni meji globeli in 15. maja so našli v globočini 360 m čisti nikelj. Odkrili so izpodnebnik. Kdaj je padlo to telo na zemljo, se je izračunalo na tri različne načine. Kot minimalna meja je služila starost cedre, ki je ršičjla na nasipu t. j. 700 let, maksimalno mejo je dal razkroj peščene plasti globeli — kvečjemu 5000 let. Nekak migljaj so videli tudi v staroindijanski bajki, ki je govorila o ognjenem bogu, prihajajočem z neba na plamenečem oblaku. Ta bajka je bila približno 1000 let stara. Nadaljna dela so odkrila obrise ogromnega meteorja, ki je vseboval 10 milijonov ton (1 tona = 1000 kg) železa. Brzina pri padu se je cenila na 15 km na sekundo. Takoj po razkritju arizonske skrivnosti se je ustanovil leta 1921. v San Franciscu trust z namenom, da izkoristi industrijsko izpod neba padla bogastva. Razkroj pri prvih poskusih je ugotovil, da vsebuje meteor 70 odstotkov železa, 10 odsiotkov niklja in 20 odstotkov dragocenih kovin — kobalta, platina in vanadija. Nebesni dar je prinesel ameriški industriji neizmernega bogastva. Ti uspehi so podžgali metalurgično komisijo sovjetske ruske akademije znanosti, da izkoristi tudi ona sibirski izpodnebnik, ki je padel pred dvajsetimi leti v sibirski pragozd v tako zvano taigo. Sredi neizmerne taige, gozdne puščave Sibirije, živi popolnoma sam učenjak, ruski geolog Kulik, da raziskuje omenjeni ogromni meteor. Pred časom je bila poslala sovjetska vlada ekspedicijo v Sibirijo, da ugotovi možnost izkoriščanja metorja. Kulikovi tovariši niso bili kos ogromnemu pomanjkanju in boleznim, zato so se vrnili, le profesor Kulik, vodja ekspedicije, ni hotel opustiti tako važne preiskave, zato je ostal sam v pragozdu. Sovjetska vlada je odposlala novo ekspedicijo, ki naj iztakne junaškega učenjaka in naj mu pomaga pri nadaljnem delu. Saj gre za nalogo, ki ima ne samo znanstveno, ampak tudi praktično vrednost. Po računih ruskih geologov prekaša donos arizonskega izpodnebnika najmanj štirikrat stroške. Rudninska vsebina sibirskega meteorja se ceni na 150 milijonov pu-dov (1 pud = 16 kg) železa in 1 milijon pu-dov drugih zelo dragocenih kovin, kakor platina, kobalta in vanadija. Nič manj važne koristi je sibirski meteor z znanstvenega stališča. Nudi namreč možnost, da se preiščejo sestavine nebnih teles. Ruski astronom Malsev meni, da je sibirski meteor drobec kometa Pons Wyn-necke, ki se je zadnjič prikazal predlansko leto na severnem nebu. Ne samo kemična sestava, ampak tudi starost meteorja, ki je priletel iz neizmernih daljav vsemirja, se dasta sedaj v fizikalno-kemični delavnici preiskati. Pomisliti treba, da so najoddalje-nejše točke na poti nepovratnih repatic oddaljene od solnca več sto tisoč svetlobnih let. Po nauku o radioaktivnosti se lahko določi starost nebnih teles. Pri izžarevanju in pretvarjanju prvotnih radioaktivnih prvin — urana in teorija — se tvori, kakor znano, plin helij. Točna izmera helija v meteorjih daje možnost, izračunati najnižjo mejo starosti njihove tvarine. Pri preiskovanju arizonskega meteorja se je ugotovila njegova starost in sicer z desetimi milijardami let. Arizonski meteor je torej starejši od naše Zemlje in od vsega našega osolnčja. Še preden so se stvorili Solnce in planeti iz megle, je pustila repatica, h kateri je spadal arizonski meteor, svojo sled v vsemirju. Težko je prerokovati, kam nas dovede raziskovanje in kake skrivnosti iz vsemirja se še odgrnejo pogledu raziskovalca. Nekaj besed o oporoki SPISAL DR. JOS. GRUDEN Pretežni večini čitateljev je znano, da so po vojni veljali v naših krajih še vedno: avstrijsko civilno pravo, trgovsko pravo in civilni pravdni red. S 1. julijem 1929. pa je vlada razširila italijansko civilno pravo, trgovsko pravo in civilno pravdni red tudi na nove pokrajine. Skupaj s tremi zgoraj imenovanimi zakoniki so bile raztegnjene na naše kraje tudi vse one odredbe, ki bodisi izpreminjajo, bodisi dopolnjujejo imenovane zakonike. Takih odredeb je zelo mnogo, čemur se ni čuditi, ako pomislimo, da so zakoni, ki so od 1. julija tudi pri nas v veljavi, pred vsem civilni zakon in civilno pravdni red, že precej stari, in so se poka- zale v teku časa razne potrebe izpreminje-vati in dopolnjevati prvotna določila zakona. Iz tega izhaja, da je tvarina precej obširna in radi raztresenosti raznih določb njen študij za neuko ljudstvo skoraj nemogoč. Ker pa ima tudi najpreprostejše ljudstvo sleherni dan pravna opravila s kupovanjem, prodajanjem, menjavanjem, plače-vanjam itd., bi bilo potrebno, ako že ni mogoče izdati prevoda vseh treh zakonov in sledečih jim dopolnilnih odredb v slovenskem jeziku, izdati vsaj v obširnejši knjigi, ki bi bila sestavljena v poljudni obliki, vsaj najglavnejša določila; taka knjiga bi bila v veliko korist najširšim plastem naroda. M.ed vsemi pravnimi opravili, ki jih dan k dnevu opravlja naše ljudstvo, je najbolj pereče vprašanje oporoka. Med tem, ko mi je še vedno dana možnost, da popravim morebitno napako, katero sem napravil pri sklepanju kake pogodbe, mi ni mogoče popraviti oporoke v trenutku, ko bi morala ta stopiti v veljavo, to je po moji smrti. Neizogibne posledice napačne ali netočne oporoke pa so dolgotrajne in drage pravde, ki ne škodujejo samo premoženju, ampak tudi žalijo spomin umrlega. Kaj je oporoka? Oporoka ali «testa-ment» je zapustnikova izjava, s katero ta določa za slučaj smrti enega ali več dedičev. Kaj pa se zgodi s premoženjem pokojnega, ako ta ni zapustil oporoke? V tem slučaju zakon točno predpisuje, kdo postane dedič umrlega. Po zakonu se torej razdeli zapuščina med poklicane dediče in se jim določijo deleži, ki so tim večji, čim manj dedičev je po zakonu poklicanih. Iz tega sledi, da se razdeli zapuščina pokojnega, ako ta ni napravil oporoke, po predpisih zakona; to se pravi, da so dediči kakor tudi višina deležev že v naprej določeni po zakonu samem. Ako pa hoče zapustnik iz katerega koli vzroka izključiti kakega sorodnika od dedovanja, zapustiti enemu sinu več nego drugemu," ali pa zapustiti svoje premoženje kakemu nesorodniku, ali kakorkoli uveljaviti svojo voljo, mora neizogibno napraviti oporoko. Oporoko lahko napravi vsakdo, izjema so le trije slučaji. Oporoke ne more napraviti sam: 1) kdor še ni dopolnil 18. leta; 2) vse one osebe, ki so radi slaboumnosti preklicane; 3) take osebe, pri katerih se dokaže, da v trenutku, ko so delale oporoko, niso bile pri zdravi pameti, ako tudi niso preklicane. V vseh teh slučajih se s premoženjem umrlega zgodi kot predvideva zakon, kar smo pravkar omenili: sledi mu torej zakoniti dedič. Italijanski zakon pozna v rednih razmerah le dve vrsti oporoke in sicer: 1) zasebno oporoko, 2) notarsko oporoko. Na tem mestu opomnimo, da so mišljene pod izrednimi razmerami, ki jih predvideva zakon: vojna, kuga, potovanje po morju itd. V takih slučajih priznava zakon nekatere olajšave, toda veljava takih oporok je zelo kratka. Z notarskimi oporokami se ne bomo nadalje bavili. Kdor misli napraviti notarsko oporoko, mu bo že notar natančno pojasnil, kaj mora storiti. Omenimo le, da se lahko napravi pri notarju tajna ali javna oporoka. Ker mora biti zasebna oporoka lastnoročno spisana od zapustnika, morejo osebe, ki ne znajo pisati, napraviti edino le notarsko oporoko. Oporoka, ki jo imenujemo zasebno, je tista oporoka, ki jo napravi zapustnik sam doma brez posebnih formalnosti. Vzame kos papirja —• ni treba, da je kolekovan — in napiše nanj, lahko v slovenskem jeziku, svojo poslednjo voljo. Ko konča, mora zapustnik zapisati še dan, mesec in leto, v katerem je napravil oporoko ter ga mora podpisati na koncu besedila. Ta oporoka je najenostavnejša, ne potrebuje nikakih prič, izogne se vsem formalnostim in stroškom. Toda dotičnik mora napisati vso oporoko sam lastnoročno ter jo istotako podpisati na koncu besedila. Na koncu ali v začetku oporoke zapustnik ne sme pozabiti napisati tudi datum. Ko je tako oporoka napisana, jo zapustnik lahko shrani ali izroči kaki zaupni osebi z nalogom, da preskrbi njeno razglasitev po zapustnikovi smrti. Razglasitev zasebne oporoke se izvrši na ta način, da se odda oporoka po zapustnikovi smrti notarju vpričo okrajnega sodnika in v prisotnosti dveh prič. Predlagati razglasitev zasebne oporoke sme vsaka oseba, ki ima katerikoli interes na tem, da se oporoka objavi. Ko je oporoka pravilno razglašena, mora dedič, sklicujoč se na oporoko, prositi pristojno preturo, da mu izda potrdilo o dedovanju, na podlagi katerega zahteva prepis zemljeknjižne lastnine zapustnikovega premoženja na svoje ime. V slučaju, da si je zapustnik, ki je že napravil oporoko, premislil in bi rad imenoval mesto v prvi oporoki določenih druge dediče ali pa spremenil deleže, je še vedno čas, da spremeni svojo voljo. Saj zakon izrecno pravi, da je oporoka «preklicno dejanje«, ki stopi v veljavo šele po smrti dotič-nega. Zasebna oporoka se prekliče s tem, da se vniči: raztrga, zažge. Notarska oporoka pa se prekliče na ta način, da gre zapustnik k notarju in zahteva vrnitev svoje oporoke. Vsaka oporoka, prve ali druge vrste, se lahko vniči tudi z izrecnim prekli-com v novi oporoki. V novi oporoki mora stati v tem slučaju opazka, da je vsaka prej napravljena oporoka s to novo oporoko razveljavljena. Zgodijo se pa tudi slučaji, da kdo napiše novo oporoko, ne da bi prvo vni-čil ali jo v novi- oporoki izrecno preklical. V tem slučaju ostane prva oporoka v toliko v veljavi, v kolikor se njena določila ne križajo z določili novejše oporoke. Iz vsega povedanega sledi, da pozna italijansko pravo samo dve oporoki in sicer zasebno in notarsko, ni pa govora o ustni oporoki pred pričami, ki je bila doslej v navadi pri naših starejših, nepismenih ljudeh. Ustne oporoke tedaj ni več. Kaj pa se zgodi s tistimi ustnimi oporokami, ki so bile napravljene pred 1. julijem 1929., preden je stopil italijanski zakon v veljavo? One ostanejo, če so bile po starih avstrijskih predpisih pravilno napravljene, v veljavi še dve leti, to je do 1. julija 1931. Kdor je napravil ustno oporoko in ne zna pisati, laj ne pozabi, da bo pravočasno obnovil oporoko pred notarjem. Stare oporoke, ki so bile napravljene pred 1. julijem 1929., ostanejo dalje v veljavi edino v tem slučaju, če so bile napravljene pred sodnijo, ali če jo je zapustnik sam spisal, podpisal in napravil datum. Raznoterosti Največjo starost dosežejo v živalstvu: slon (do 200 let), želva (do 350) in kit (baje do 5O0 let). V evropskem rastlinstvu doseže bukva 800 let, hra^t in lipa pa 1000 let. Velikanska, tako zvana mamutska drevesa v Sierri Nevadi (Amerika) dosežejo štiri tisoč let. Kot najstarejše drevo na svetu se pa smatra Montecumova cipresa v Meksiki, koje starost se ceni na 4000 do 6000 let. — Francoski astronomi so sklenili imenovati zvezdi, ki bosta na novo odkriti, po Amund-senu in Guilbaudu. Guilbaud je bil francoski pilot pri Amundsovem zadnjem poletu. — Ugotovilo se je, da modra barva muham ni p6godu. Prostori, v katerih ne bi smele biti muhe kakor v jedilnicah in bolniških sobah, naj se pobarvajo z modro barvo. V Argentiniji je bil pred kratkim izdan zakon, ki nalaga mlekarnicam, da morajo pobarvati stene z modro barvo. — Astronomi so izračunali, da postaja naša Zemlja vsako leto 70.000 kg težja ini sicer radi nanjo padajočih izpodnebnikov. — Prve črešnje so prišle v letu 70. pred Kr. rojstvom iz svoje domovine iz Keraza ob Črnem morju. Bogati Lukul si je dal ta sad poslati. Skoraj v vseh jezikih je dobila črešnja svoje ime po svoji domovini, po Kerazu. — Pri izkopaninah blizu Teb so se dobile mumije, ki so imele z zlatimi plombami opremljene zobe. Torej so živeli zobni zdravniki že v Starem Egiptu. — Ogroma Bakony-ju in Lazarju se je posrečilo posušiti mošt na poseben način. Moštu sta odstranila tri četrtine vode, ki jih hrani, in dobila fin prašek, ki se lahko raztopi v vodi in ki ohrani vse lastnosti mošta: vonj, okus, njegovo vitaminsko in sladkorno vsebino. Tako posušen mošt se da hraniti neomejeno dobo. — Banan ne napade nobena žuželka pa tudi nobena rastlinska bolezen. — Najdragocenejša železnica se nahaja v Meksiki. Tir na progi Meksiko-Gul je pritrjen na tramove iz mahagonija, mostovi in postaje so zgrajeni iz belega mra-morja. Ker je bil bodisi les kakor tudi gradbeni materijal v bližini, je bila njegova uporaba cenejša kakor če bi se slabejši oziroma navadnejši materijal dovažal od drugod. — Parski mramor je tako fin, da prepuščajo 3V2 cm debele plošče še svetlobo. — Na Francoskem se je začela razvijati nova industrija in sicer izdelovanje olja iz grozdnih pečk. To olje je zelo sorodno ricinovemu olju in bi ga lahko kot mazilo nadomeščalo pri občutnih motorjih posebno pri motorjih za letala. To je radi tega važno, ker prihaja ricinovo olje po večini iz inozemstva, iz Indije. V Perpignanu, Montpellier-ju in Ni-mes-u so se že zgradile take tovarne. Tisoč kilogramov tropin da 230 kg pečk, iz katerih §6 pridela 27—28 kg olja. Poleg tega se dobi še 220 kg oljnate pogače, ki se da uporabiti kot gnojilo. — Najbolj zgodnja velika noč t. j. na dan 22. marca je bila v letih 1598., 1693., 1761., 1818. prihodnja bo črez prebližno dve sto petdeset let. Najpozneje t. j. 25. aprila se je praznovala velika noč v letih 1666., 1734. in 1886. in se ponovi 1. 1943. — Na Novi Zelandiji (jugo-vzhodno od Avstralije) raste drevo, ki ga imenujejo domačini kavri. To igličasto drevo ne rodi češarkov, marveč jagode. Posebnost drevesa je ta, da ne more rasti samo, marveč vedno le v družbi drugih dreves. Ako posekamo bližnja drevesa, usahne v kratkem kavri. — Da si ohrani človek zdravje, rabi poleg prvotnih hranil še vitamine, t. j. snovi, ki se nahajajo posebno v sadju, zelenjavi in presnem mleku. Iz Rusije prihaja vest, da je nekemu bio-kemiku uspelo, pripraviti vitamin C umetno. Vitamini se imenujejo po črkah. Izpad vitamina A povzroča rahitično, vitamina B bolezen beri-beri, vitamina C pa skorbut. — Oskrbo za vojne pohabljence so poznali že v stari Grčiji. Vsak pohabljenec je prišel v tako zvani atenski pritanej, kjer je ostal do svoje smrti. — Na Japonskem se vrše dražbe popolnoma drugače kakor pri nas. Predmet, ki se draži, pokaže dražitelj občinstvu, posestvo opiše natančno, nato pa ne napravi ustne ponudbe, marveč mora vsak, kdor bi rad imel dotični predmet, napisati na listek svoje ime in znesek, ki bi ga dal za predmet. Listek se vrže v skrinjico, ki se potem odpre in odda predmet onemu, ki je zanj največ ponudil. Ako jih je več enako vsoto ponudilo, se ponovi med njimi postopanje. — Damask je eno med najstarejšimi, če ni sploh najstarejše mesto na svetu. Obstojalo je že 1400 let pred Kr. r. Damask je pa ob enem tudi eno izmed najlepših mest na svetu. — Kitajci ne morejo izgovoriti črke r, Japonci pa ne črke 1. — Naša Zemlja je 50 krat večja od Lune. Premer solnca znaša 1,393.012 km, solnce je torej 109.2 krat večje od Zemlje. Večje ko solnce je zvezdna dvojica «Capella», od katerih je manjša 482 krat, večja pa 655 krat večja od solnca. Svetloba teh zvezd, ki rabi 40 let, da pride do naše Zemlje, čeprav napravi 300.000 km v eni sekundi, je 122 krat jačja od solnčne svetlobe. — V Arizoni (Zedinjene države Severne Amerike) rase kaktus, ki je dosegel neverjetno višino 70 m. — Najmočnejša žival na svetu je škarjica. Točno raziskovanje je ugotovilo, da so telesne sile skoraj vseh žuželk mnogo večje kakor najmočnejših atletov. Močan človek more premakniti kvečjemu deset krat toliko, kolikor sam tehta, a že gosenica topolovega rojivca je vlekla 25 krat večjo težo kot je sama tehtala, muha 170 krat toliko, čmrlj 300 krat in škarjica 530 krat toliko kot tehta sama. — V Mazurskih jezerah žive ščuke, dolge dva metra in težke do 35 kg. — Najbolj mrzlo mesto na svetu je Verhojansk v Sibiriji. Pozimi pade večkrat termometer na 69" pod ničlo, v juliju pride celo 13° pod ničlo. — Najstarejši bankovec na svetu se nahaja v brit-skem muzeju v Londonu, je to kitajski papirnat denar iz leta 1260. po Kr r. V Evropi je izdala prve bankovce Švedska in sicer leta 1620. — Medtem ko postajajo v naših krajih konji vedno bolj redki, ker jih izpodriva povsod avtomobil, so se v britski Kolumbiji tako razmnožili, da so postali pravcata nadloga. Posebno so se razmnožili v zapadnem delu dežele. Zakon naravnost zapoveduje, streljati konje, kjerkoli in kadarkoli. — — Na Norveškem se morajo za vsako posekano drevo saditi tri nova drevesa. — Metulji spe kakor netopirji z glavo navzdol. — Svetovnoznani slikar in kipar Leonardo da Vinci je bil levičar, vsa svoja dela je napravil z levico. — Eskimi, najbolj severni narod na svetu, plačajo zdravnika takoj v začetku zdravljenja. Če pa bolnik ne ozdravi oziroma če umre, mora zdravnik vrniti za zdravljenje prejeti znesek. — Muhe letajo rade po šipah, toda vedno navzgor, nikdar navzdol. — Škrjan-ček se lahko dvigne 600 m visoko. Že v višini 300 m nam izgine izpred oči, toda njegovo petje slišimo še vedno. — Solnčnike so poznali že stari Rimljani, niso pa poznali dežnikov. — Na Norveškem je pripuščen k volitvam le oni volivec, ki dokaže, da je bil cepljen. — Nobena država nima zlate barve v svojem grbu razen republike Andorre. — Beljak in strup kače klopotače sta sestavljena iz enakih količin istih kemičnih prvin. — Na Japonskem izpremeni človek večkrat svoje ime, prvič pri polnoletnosti v petnajstem letu, drugič pri poroki in tretjič, ko doseže kako višjo družabno stopnjo. — Najbogatejši narod na svetu so Ozagi, severo-amerikansko indijansko pleme, bivajoče v državi Oklahomi. Na njihovem svetu so se odkrili močni petrolejski vrelci. Odkupila se je od njih pravica do izrabe teh vrelcev, za kar dobi vsaka izmed štirih sto družin po 25.000 dolarjev (skoraj pol milijona lir) na leto. Po Mojzesovi postavi zapade zakono-lomka smrtni kazni'; pri Egipčanih so ji odrezali nos; Rimljani so jo obglavili. Če pa danes zasačijo ženo, ko vara svojega moža, se le vsi njemu rogajo. (Campfort) Če bi bilo v Parizu dovoljeno imeti več žena, tedaj bi jih zakonski možje bržkone zapirali kakor na Turškem. Ker pa Francoz ne sme imeti- več nego eno ženo, je ne skrije. Boji se, da bi vsak moški skril svojo. ^ (Montesquieu) Dve pismi. Odličen newyorški kirurg je dobil od nekega bogatega farmerja, ki ima svoja obsežna posestva v zapadnih državah, pismo s tole vsebino: »Spoštovani gospod doktor! Pred enim tednom sem požrl mal žebljiček, ki me zelo vznemirja. Ker mi razmere ne dopuščajo, da bi prišel osebno v New-York in se dal preiskati, prosim Vas, da bi se ■ s prvim vlakom potrudili do postaje N., kjer Vas bo čakal moj avto. Če bi me pa ne mogli obiskati, bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi poslali kak ducat Rontgenovih žarkov z navodili, kako se uporabljajo, po pošti in sicer z obratno pošto, da se bom mogel sam preiskati.« Zdravnik je na to pismo tako le odgovoril: «Žal mi je, da me opravila ovirajo, zapustiti za nekaj dni New York. Tudi se ne ukvarjam s prodajo in s posojanjem Rontgenovih žarkov. Edino, kar Vam morem svetovati, je to, da pošljete takoj svoj želodec v priporočenem poštnem zavitku z navedbo vrednosti na moj naslov. Jaz bom nato takoj pregledal Vaš želodec, izpral ga in Vam ga vrnil .brž drugi dan. Z odličnim spoštovanjem...« Merilo. «Kako visok je prav za prav ta hrib?« «Tako natančno ne vem, le toliko vem, da stane pečenka tam gori že devet lir.« Jr Med prijateljicami. «Povej mi, Matilda, koliko let imaš prav za prav!« «Tega ti ne povem, Veronika. Prav toliko let jih imam, kolikor jih kažem!« «Res, no, jaz sem pa mislila, da si mlajša.« Zastrta resnica. V neki cerkvici je molel iznad oltarja velik križ in za križem so se brale z velikimi črkami napisane svetopisemske besede: «Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Nekoč je bil ta napis pokrit. Na vprašanje, čemu, je odgovoril cerkovnik: «Veste, danes je bila. poroka in ob takih prilikah zagrnemo vedno dotični napis!« V hotelu. Gost: Koliko stane pri vas postelja? Hotelir: Cena se ravna po legi. Gost: Jaz ležim navadno na hrbtu. Hitra postrežba. Gost (krčmarju, ko mu je ta prinesel pečenko na mizo): Tako znani se mi zdite! Kje neki sem vas videl? Že vem, pred dobro uro ste mi prinesli juho. Za kratek čas Poštenje. «Zakaj beračiš, deček?« «Oče umrl, mati umrla.« «Na, tu imaš liro... Toda stoj, tvoja mati prodaja sadje na nasprotni strani in le tvoj oče je mrtev.« «Saj vam vrnem petdeset stotink.» Pri pojedini. Brezuspešno se je trudil gospod Komar, da bi pripravil svojo sosedinjo pri omizju, plašno gospodično Melanijo, do razgovora. Na vsako njegovo vprašanje mu je odgovarjala z «da!» ali «ne!» V tem je začel nekdo igrati na klavir v sosedni sobi, da dvigne z glasbo splošno razpoloženje. «Mi-lostna gospodična,« se je še enkrat osokolil Komar k zadnjemu poskusu, «ali igrate na klavir?« «Ne,» je. zajecljala Melanija, vsa rdeča, «to nisem jaz, to je nekdo drugi v sosedni sobi.« Smešen. «Dedek, povej mi, ali si bil tudi ti prav majhen?« «Seveda sem bil, moj dragi vnuček!« . «No, potem si bil pa res smešen z dolgo brado in naočniki!« Latinščina. Dva prijatelja sta prišla po dolgem času zopet skupaj in sta si pravila o svojih do-godljajih. Oba sta potovala po severnih krajih. «Zadnje poletje,« se je oglasil prvi, «je bilo v Mrzlinskem v severni Sibiriji tako mrzlo, da smo v naši baraki vsi pljuvali ledene sveče.« «Poznam ta kraj,«, je odvrnil drugi, «bil sem že v njem, a se nisem dolgo mudil tam, podnebje mi ni prijalo, bilo je le pregorko. Zato sem se napotil še bolj proti severu. V hotelu, kjer sem se nastanil, je izbruhnil požar. Stopnišče je gorelo, po tej strani je bila rešitev izključena. Na srečo sem si ohranil svojo prisebnost. Vrgel sem iz umi-valne sklede vodo skozi okno in sem se po zmrznjeni vodi srečno pridrsal na tla.» Nepravilna ugotovitev. «Ali si slišal, doktor Kremen je zdravil moža tri leta za zlatenico?« «In potem?« «Fotem se je izkazalo, da je bil tisti mož Japonec.« Dvojčka. «Neverjetno, kako sta si podobna vaša dvojčka! Ali ju sploh razlikujete, ali veste, kateri je Kari, kateri Peter?« «Pri Karlu sem vedno na jasnem, pri Petru pa tu pa tam podvomim.« O PRISTOJBINAH S kr. dekretom 30/12. 1923. št. 3269. so se spremenile pri nas s 1. julijem 1923. registracijske pristojbine starih provinc. Te pristojbine se plačujejo počenši z navedenim dnevom pri registracijskih uradih (Ufficio di registro), ki so se ustanovili pri nas 1, julija 1923. in uradujejo za kolkovine in pristojbine. S kr. dekretom 30./12. 1923. št. 3269, so se spremenile nekatere določbe glede goriomenjenih pristojbin. Nov kr. odlok z dne 12. avg. 1927, št. 1463 je pa uvedel nekatere olajšave pristojbin. Spisi v javni in privatni obliki, civilni in trgovski, sodni in izvensodni, ki vsebujejo prenosi lastninske, užitne in zastavne pravice do nepremičnin in premičnin, so podvrženi registracijskim pristojbinam, ki so koj plačljive. Tudi ustne pogodbe, tičoče se najemnin in zakupnin so podvržene registracijskim pristojbinam. Važno je vedeti, da dobe ti spisi pravno moč še le po registraciji. Spise, podvržene tem pristojbinam, ki niso prijavljeni registracijskemu uradu, sodnija odklanja. Radi tega ®3 mora vsaka taka listina registrirati pri dotičnem uradu v teku 20 dni po podpisu, da se izognemo kazni in drugim posledicam. Listine se predložijo registracijskemu uradu v izvirniku, pisanem na kolkovanem papirju za 3 L in na poverjenem prepisu na kolkovanem papirju za 2 L. Prepis ostane uradu, izvirnik s potrdilom plačila pristojbin dobi stranka. Listine podvržene registraciji so: Kupnoprodajne pogodbe, darilne pogodbe, menjalne pogodbe, preživninske pogodbe, ženitne pogodbe, zadružne pogodbe, najemne (nakupne) pogodbe, pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice in druge listine, razsodbe, vknjižbe i. dr. Registracijske pristojbine so progresivne, sorazmerne (propocijonalne), postopne ali stalne. Podlaga odmere teh pristojbin je cena ali vrednost pravnega posla. Registracijske pristojbine so sledeče: A) za kupne pogodbe: a) od kupne cene (vrednosti) nepremičnine od 200 L . . •......... . 4% b) od kupne vrednosti nepremičnin od 200 do 400 L......... . .5.20% c) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin nad 400 L dalje . .........6% č) če se kupljene nepremičnine spet prodajo v teku treh let, znaša pristojbina pod a) b) c) eno četrtino manj. Dovoljeno j)e plačati polovico (pristojbine pri registraciji, polovico pa šele v šestih mesecih. Za kupne pogodbe glede novih stavb veljajo olajšave. (Cl. 11. zakona 13. 4. 1911., št. 5C9.) d) od kupne cene (vrednosti) premičnin . 4% e) od kupne cene (vrednosti) živine in poljskih pridelkov..........1% f) od kupne cene (vrednosti) za navadne predmete med trgovci ...... .. Vi % g) od kupne cene za razkošne predmete med trgovci .................2% h) od kupne cene za šumeča vina, mineralno vodo v steklenicah, medicinalne .specialitete in dišave med trgovci........- 3% B) Za darilne pogodbe, sklenjene med bližnjimi sorodniki 10 L in event, vpisnina, med dru- gimi osebami po kr. dekretu od 20. avg. 1923, št. 1802. C) Za najemne (zakupne) pogodbe . . . Vi % C) Za zadolžnice........1.30% D) Za pobotnice nanašajoče se na zadolžnice in druge listine........ . ■ Vi % E) Za pobotnice posebej izdane, ki se nanašajo na kupno-pogodbene cene . . , . . 0.30% Pristojbine za zemljiško-knjižne vpise znašajo: 1. za vpis lastninske pravice za vsakih 100 L 0.75% (ta pristojbina ni všteta pod A) a, b, c. 2. za vpis zastavne pravice: a) na prvih 10.000 L, za vsakih 100 L . . 1% b) za vsak višji znesek, za vsakih 100 L . . 1% Kolkovine. S kr. odlokom z dne 18. marca 1923. št. 550. so bile odpravljene kolkovne pristojbine, uvedene s kr; dekretom 16. junija 1921. št. 795 na razkošne predmete, na dragulje in dragocenosti, na proizvajanje razkošnih tkanin in rokavic in namesto teh so stopile v veljavo s 1. aprila 1923. znižane kolkovne pristojbine. Te pristojbine so se spremenile s kr. odlokom od 30. dec. 1924., št. 3273. Tej pristojbini je podvržena vsaka kupčija (prenos-scambio) blaga in predmetov med obrtniki, trgovci itd. Računi (fakture) se morajo napraviti v dveh izvodih, drugi izvod lahko nadomesti vpis v knjigi, ki mora biti zaznamovan s tekočimi številkami. Prepise fakture treba hraniti 5 let in zaznamovati s tekočimi številkami. Vse kolkovine plača kupec. Pristojbine sie plačajo s kolki, ki obstojijo iz dveh delov. Izdajatelj računa prilepi del kolka, ki nosi kraljevo podobo, na račun (fakturo), namenjen kupcu, drugi del pa se prilepi na prepis fakture ali v knjigo - 0.10 0.075 0.30 7.50 0.10 o> C i/t ~ e 0.20 0.02 0.10 5.00 0.35 0 15 0 25 0.10 0.30 7 50 1.00 1.25 25.00 0.60 1.25 0.05 0.50 0.25 3.00 1.25 125.0 1 25 2.50 0.30 060 0.50 0.15 0-25 1.25 0.25 Poštno ležeča pisma se morajo nasloviti s polnim imenom in priimkom m se izročijo samo odraslim nad 18. leti. 21. Povzetna pristojbina (diritto di aase-gno) pri vzorcih le do 15 lir, pri drugih pošiljkah do 1000 lir kakor pri priporočenih z doplačilom.....0.50 v inozemstvo poleg pristojbine 1.— še za vsakih lir 100 ali vlomek povzete svote . ........ 22. Zavarovanje (assicurazione) denarnih pisem, poleg pristojbine priporočenih, še zavarovalnino: a) za prvih 200 lir ali vlomek . . . 8 80 b) za vsakih nad, 100 lir ali vlomek. 0 30 Doplačilo proti višji sili znaša: c) za prvih 200 lir ali vlomek . . . 0.50 d) za nadaljnih 100 lir......0.25 V inozemstvo: poleg pristojebine za priporočanje: e) za vsakih 300 lir ali vlomek . f) zavojčki z navedeno vrednostjo (scatoletta con valore dichiarato) poleg pristojbine za navadne, priporočene in zavarovane pošiljke do 250 g.......... g) isto a za nadaljnih 50 g ali vlomek h) za zavojčke z navedeno vrednostjo iz inozemstva — za manipulacijo carinarne ...... 23. Pnevmatična pošta za pisma do 15 g in. dopisnice še . . . . . . q15 Pnevmatična pošta za pisma do 30 g (poleg- navadne) še . . . . . . 035 24. Kreditni računi (conti di credito) provizija za vsakih 100 lir ali vlomek (za inkaso) . .......5 qq 25. Poštni predalčki, mesečna pristojbina za: a) odprte predalčke (v notranj. urada) g 00 b) zaprte predalčke z ključem male 8 00 c) zaprte predalčke z ključem srednje 2C0 d) zaprte predalčke z ključem velike 16.00 Pripomba: Za uporabo zaprtega predalčka vplačati se mora kavcija (ki se vrne po uporabi) ...... 40.00 26. Legalizacija list:n, katero oskrbi pošta. Poleg navadne pristojbine in priporo-čenja....... . . 1.C0 27. Poštne legitimacije stanejo . . . . 5 qq 28. Plačilni nalogi za vnovčenje listin (menic) na račun drugih (riscossioni per conto di terzi) poleg navadne priporočene in zavarovalne pristojbine: a) do 10 lir........q 25 b) do 200 lir ........o'50 c) do 1CC0 lir.......^ 0) d) za vsakih nadaljnih 1000 lir . . \ q(j a največ........5 0Q e) s protestom do 20C0 liir poleg pro testnih stroškov še . . . . . 2 do f) če nad 2C00 lir......5i00 g) inozemstvo poleg drugih . .' . 29. Poštne nakaznice (vaglia postali), ki stanejo 10 st. za zneske do lir 25.....0.40 za zneske nad 25 lir 50.....0.Č0 za zneske nad 50 lir do lir 100 . . . 1.20 za zneske nad 100 lir do lir 200 . . 2 00 za nadaljnih vsakih 100 lir ali vlo mek, nad 2C0 lir..... Nakaznice do 25 lir naslovljene moš tvu vojaštva...... 0 50 o.:o 0 50 30. Brzojavne nakaznice plačajo poleg navadne in brzojavne pristojbine še 31. Poštne nakaznice v inozemstvo: pristojbina je sledeča: a) 50 sit. za vsakih 100 lir vlomek istih poleg tega še "stalna pristojbina za vsako nakaznico ...... b) Izvzete pa so države, ki so uredile pogodbenim potom pristojbino za nakaznice in sicer poleg stalne pristojbine 0.25 L, še za vsakih 25 lir ali vlomek istih 25 si. Te države so: Angleška, Irska, Kanada, Vzhodno angleška Indija, otok Malta, republika Kostarika, Združene države Sev. Amerike in zvezo z Avstralijo. 32. Brzojavne nakaznice v inozemstvo. Pristojbine kakor za navadne vštevši pristojbino brzojavke besedila nakaznice v dotično državo. 33. Obnovljenje poštne nakaznice (rinova-zione), katero je stranka izgubila oziroma, da je zapala. Poleg pristojbine za jednako nakaznico še doplačilo: a) do 10 lir........ b) do 100 lir . ...... c) do 1000 lir ...... . Te pristojbine so izvzete nakaznice do 25 lir, naslovljene vojaštvu po znižani pristojbini in one iz inozemstva 34. Reklamacije( priporočenih in zavarovanih pisem, zavojev in nakaznic . 35. Pismene zahteve za vrnitev ali spremembo prvotnega naslova oddanih -po-šiljatev, poleg poštnih ali brzojavnih stroškov za to ureditev še doplačilo 36. Poštni zavoji ali paketi (pacchi postali) brez označbe vrednosti do 1 kg isto od 1 kg do 3 kg . . . . . isto od 3 kg do 5 kg . isto od 5 kg do 10 kg..... (propomba) zavoji nad 5 kg se pošiljajo le v večje kraje. 37. Zavoji s knjigami, odposlani iz založbe oziroma knjigarn do 1 kg . nad 1 kg do 2 kg ..... nad 2 kg do 3 kg . nad 5 kg do 10 kg ..... nad 3 kg do 5 kg..... 38. Za zavoje z navedeno vrednostjo, ki morajo biti zapečateni, doplačilo k zgoranji pristojbini do 200 lir . za vsakih nadaljnih ICO lir ali vlomek 39 Prazne posode, ki se vračajo za (olje, vino itd.)....... 40. Pristojbina povzetja (pacchi con asse fino)......... 41. Zavoji izredne obsežnosti doplačajo 50% pristojbine...... 42. Odškodnina navadnih (zgubljenih) za vojev........ Poštni zavoji «silni» normalne obsež nosti do 1 kg...... . 7.50 normalne obsežnosti do 3 kg . . , 15.00 normalne obsežnosti do 5 kg . . . 22.50 večje obsežnosti do 1 kg . . . . 10.00 večje obsežnosti do 3 kg . , . . 20.00 večje obsežnosti do 5 kg , . . 30 00 43. Poštni zavoji v inozemstvo,' posebno skrbno zaprti in zapečateni se sprejemajo in pošiljajo v v®e kraje sveta. Pristojbina istim je odvisna od razdalje in tudi števila držav skozi katere vozi zavoj, dokler ne prispe do cilja.. 0.10 0.30 G 30 0.40 0.60 2.50 5 00 7.50 12.50 1.20 2.C0 2 30 3.60 6 00 1.0C 0 50 3.00 0.60 25.00 0.50 1.50 2 50 2.50 Skoraj v vse države se sprejemajo zavoji do 10 kg. Pristojbina za take zavoje se spreminja od časa do časa radi nestalnosti valut. Kdor želi odposlati zavoje v inozemstvo, naj vpraša pri poštnem uradu radi potrebnih listin in radi pristojbine. Tekoči račun (Conti correnti). Postno čekovni promet. 44. Za vplačila po poštni položnici pri poštah v glavnem mestu province — brezplačno. 44a V drugih krajih: Za vpiačila po poštni položnici do lir 50 za vplačila po poštni položnici do lir 100 za vplačila po poštni položnici do lir 500 za vplačila po poštni položnici do lir 1.000 za vplačila po poštni položnici do lir 5.000 za vplačila po poštni položnici do lir 10.0C0 in za vsakih nadaljni lir 5.000 ali vlomek do najvišje pristojbine ....... 45. Za izplačila odpovedanih vsot pri poštah v glavnem mestu province brezplačno. 45.a V drugih krajih: do lir 50......... do lir 100......... do lir do lir do lir do lir 200 300 400 500 do lir 1.000 ......... in vsakih nadaljnih 1.000 lir ali vlomek . do najvišje pristojbine....... 46. Izplačila z bankogiro se izplačajo brez vsake pristojbine. 47. Računski izvlečki (izvzemši polletnega, ki je zastonj)........... 48. Prepis računov (za vsako stran) .... 49. Zračna pošta: Navadna in ekspreona pisma, ki se pošiljajo z zračno pošto, se morajo frankirati z navadno pristojbino in še: a) za pisma do 15 gr....... b) za tiskovine ali vzorce...... Opozarja se, da ekspresna pisma v Turčijo niso dovoljena. Zračna pošta iz Italije v inozemstvo, za pisma, dopisnice, obvestila, račune, posetnice i. dr. za vsakih 20 gr ali vlomek..... Za rokopise, tiskovine in vzorce, za vsakih 50 gr.......... Dodatne pristojbine za poštne pošiljatve po zraku in z avtomobili, odposlane iz Italije v Maroko in Irak, ,so sledeče: Za v Maroko, zračna služba Toulouse-Casa-b liane a: do 10 gramov . ... nad 10 gramov do 20..... nad 20 gramov do 50..... nad 50 gramov do 1C0..... nad 100 gramov za prvih 100 gramov več lir 2.— za vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek. za v Irak, zračna služba Kairo-Bagdad: za vsakih 20 gramov ali odlomek 20 gramov . Po progi Toulouse - Orano se bodo lahko pošiljala pisma tudi v Alžerijo. Pristojbine so sledeče: do 10 gramov ....... nad 10 gramov do 20 .... nad 20 gramov do 50 . . . , nad 50 gramov do 1C0..... nad 100 gramov za prvih 100 gramov več lir 2.— za vsakih nadaljn;h 100 gramov ali presegajoči odlomek. Pošiljatve, ki naj gredo z avtomobilom, morajo imeti na vidnem mestu pripombo; Par automobile Jafa-Bagdad. Pošiljatve, ki naj gredo dalje zračnim potom, pa pripombo po slučaju: Par avion Toulose-Casablanca. Par avion T oulose -Or an o. Par avion Caire-Bagdad. 50. Poštna hranilnica prevzame vloge v poljubni višini. Obrestuje pa vloge le do lir 1C.CCC.—. Obrestna mera znaša nekaj manj nego 3%. Vložne knjižice poštne hranilnice se izdajo na ime vložnika, kateri edini razpolaga z vlogami ali pa se vpiše namesto imena vložnika: ta, ki se glasi (al portatore). V zadnjem slučaju dvigne oziroma vloži denar, kdor prinese knjižico. Omenjeno bodli, da nagradi poštna uprava vsako leto nekaj vložnih knjižic z dobitki od 100, 500, 1.000, 10.000 in tudi več lir, ki se letno žrebajo po številkah vložniih knjižic. 51. Poštne vrednostnice (buoni postali fruttiieri). Take vrednostnice izdajajo vsi poštni uradi v kra-Ijevstvu in kolonijah na ime imejitelja in sicer v zneskih po lir 100, 500 in 1.C00. Teh vrednostnic pa ne moremo odstopiti drugim in to vsled dejstva, ker jih tudi sodnija ne more zapleniti, V slučaju zgube iistih, napravi uprava duplikate, Te vrednostnice so tudi vsakega sedanjega in bodočega davka proste ter jih imejitelj vnovčš o poljubnem času pri poljubnem poštnem uradu. Obresti teh vrednostnic so postopne in napredne, tako n. pr. je vrednostnica: od 100 lir izplačljiva po 1. letu v znesku lir 105.— od 100 lir izplačljiva po 5. letih v znesku lir 133.80 od ICO lir izplačljiva po 10. letih v znesku liir 179.05 od 100 lir izplačljiva po 15. letih v znesku lir 239,65 od 100 lir izplačljiva po 20. letih v znesku lir 320.70 Isto sorazmerje velja tudi za vrednostnice po 500 in 1.000 lir. Splošne pripombe k pristojbinam. Pisemske pošiljatve kakor pisina, dopisnice, razglednice, posetnice, trgovski računi in rokopisi, ki so nezadostno ali neznamkovane, plačajo pri vročitvi dvojno pristojbino oziroma dvojni primanjkljaj. Izvzeti so le dopisi državnih uradov na zasebnike in pisma slu-žečih vojakov svojcem, ako jih oddajo potom svoje komande; za taka pisma plačajo naslovljenci navadno pristojbino. Vise tiskovine, tudi razglednice s samim podpisom, ki sploh niso znamkovane, se ne odpošljejo. Iz inozemstva došle pošiljatve, ki so premalo ali nič znamkovane, plačajo dvakratni primanjkljaj, vendar najmanj 60 stot. Časopisom in drugim pošiljatvam, ki plačajo nižje pristojbine, ne smemo prilagati ali pripisati nikakršnih sporočil, ker se take pošiljatve ne dostavijo naslovljen-cu, ampak finančni prokuraturi, ki kaznuje take prestopke z denarnimi globami oziroma zaporom. Uradno dopisovanje občinskih uradov. Na naslovni strani pisma mora biti čitljiv odtis uradnega pečata v ovalni obliki s sledečim besedilom: R. R. Poste — II Podesta del comune di — (S. Andrea). V slučaju, da manjka omenjeni odtis, smatra pošta taka pisma za navadna, drugače pa imajo županstva naslednje pr!stojbinske olajšave: 1. poštnine proste so dopisnice aH pisma brez prilog pa odprta in iz kraja: dopisi na vse državne urade, ki se bavijo s plačili v račun erarja (Agenti Imposte Erariali) kakor: davkarije (agenti tasse del bollo), državno odvetništvo (avvocatura erariale), pošta, telegraf, telefon, kataster, sodnija (cancellieri giudiziari), hipotečni zavodi, občinsike kakor tudi društvene blagajne, inšpektorji in overovitelji utež in mer, finančni inšpektorji, gozdna uprava, carinski uradi (vsi Ricevitori), finančna inten-danca, komisija priziva davkov in občinski uradi, vojaško in orožniško poveljstvo (Comandanti, Distretti Militari e Carabinieri), državne zakladnice (Delegati Tesoro), prefekti in podprefekti, magistrati (tribunal, porota, priziv-no sodišče, kasacijsko sodišče, pretura, državno pravdništvo in sodnije), deželna volilna komisija, kvestorji (komisarji in vodje uradov javne varnosti), centralne državne administracije (ministrstvo), poveljstvo vojske in mornarice. 2. poštnine prosti so tudi dopisi s prilogami v zadevi csebne dohodarine in hišnega davka poslani odprti pod ovojem: s pristojnimi uradi, s sitatistično glavno direkcijo in z županstvi. 3. polovico poštne pristojbine plačajo za vsa zaprta pisma, ki so naslovljena zgoraj omenjenim uradom iz-vzemši centralni državni administraciji, poveljstvu vojske in mornarice, komisiji priziva davkov, generalni direkciji statistike, županstvom, obrtnim in trgovskim zbornicam izven okraja zbornice (za zaprta pisma tem uradom morajo plačati navadno poštno pristojbino)). 5. za uradne brzojavke so prosti pristojbine le tedaj, ako župani uradujejo v oblasti javne1 varnosti v zadevi varnosti miru in v zdravstvenem pogledu. Vsi drugi uradni brzojavi plačajo navadne pristojbine, a se pošiljajo kakor državni brzojavi, ki plačajo. 4. v zadevi: nabora, statistike, civilnega in anagrai-skega stanja plačajo tudi polovično pristojbino z pošiljatve tudi s prilogami, a odprte oziroma pod zavojem na: poveljstva vojske in mornarice, statistično glavno direkcijo in županstva. Uradno dopisovanje šolskih vodstev je omejeno za brezplačno dopisovanje vodstev s svojimi didaktičnimi predstojniki, kateri edini smejo pošiljati morebitne dopise na šolska vodstva. Sejmi v Julijski Krajini Ajdovščma: 10. januarja, 10. februarja, 10. marca, 10. aprila, 10 maja, 25. maja, sv. Ivan (24. junija), 10. julija, 10. avgusta, 10. septembra, sv. Terezija (15. oktobra), 10. novembra in 10. decembra. Če je ta dan nedelja, se vrše sejmi in trgi dan pozneje. — Avče: nedelja po Mariji Snežnici (5. avgusta). — Bazovica: 20. dan vsekega meseca. — Bistrica: prvi pondeljek po sv. Juriju (24. aprila), v juniju, po malem Šmarnu (8. septembra) in po sv. Martinu (11. novembra). Navadni trgi: 16. januarja, 16. marca, 16. maja, 16. julija, 16. septembra in 16. novembra. — Bitinje: sv. Ana (26. julija). — Boljunec: 24. dan vsakega meseca in 1. septembra. — Bovec: sv, Jožef (19. marca) in sv. Mihael (29. septembra). — Bregtnj: prvi četrtek v aprilu in oktobru, — Brezovica: 28. aprila, 3. julija in 17. oktobra. — Buje v Istri: nedelja po 17. januarju (Sv. Antonu), vse kvaterne nedelje, veliki (15, avgu- sta) in mali (8, septembra) Šmaren. Navadni trgi vsak zadnji torek v mesecu. — Buzet v Istri: nedelja po 24. aprilu (sv, Juriju), po 13. juniju (sv. Antonu) in po 8. septembru r (malem Šmarnu). — Cerkno: živinski sejmi: sredpostni pondeljek, zadnji pondeljek v maju, prvi pondeljek v septembru in novembru. Ako je ta dan praznik, je sejem naslednji dan. Za mlade prašiče: vsaka nedelja in vsak praznik od 15. marca do konca maja. — Cerovo: 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija in 16. avgusta. — Cres: Marija Snežnica (5. avgusta) tri dni. — Čedad: v februarju (dan se določi) konjski sejem, sv, Martin (11. novembra) za živino, vozove in konjsko opravo. Drugo in zadnjo soboto v mesecu za živino, vsako soboto za blago. — Čepovan: 15. septembra, — Červinjan: pondeljek po sv. Martinu (11. novembra). Trg vsak prvi četrtek v mesecu. — Črniče: prva nedelja po 15. juniju (sv. Vidu). — Črni vrh: sv. Jurij (24. aprila), nedelja po sv. Marjeti (13. julija), pondeljek po malem Šmarnu (8. septembra), nedelja po sv. Martinu (11. novembra). — Dekani: 9. marca,, 9, junija, 9. septembra in 9. decembra živinski sejmi. ■— Devin: 16. februarja, 16. maja, 24. junija (konjski sejem) in 16. novembra. Če te dneve nedelja, je sejem drugi dan. — Divača: 26. dan vsakega meseca. Če ta dan nedelja, je sejem drugi dan. — Dolina: (Doberdob): 4. julija. — Dol-Otica: prva nedelja v septembru. — Dornberg: 15. septembra trgatveni sejem. — Dutovlje: sv. Blaž (3. februarja), vsak četrti dan v mesecu razen v februarju. Če ta dan praznik, sejem drugi dan. — Goče: sv. Andrej (30. novembra) kramarski in prašičji sejem. — Gorica: vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu. Če ta dan praznik, je trg drugi dan. Sv. Hilarij (16. marca), en dan VSi Jernej (24. avgusta), en dan, pondeljek po sv. Mihaelu (29. septembra) en dan in pondeljek po sv. Andreju (30. novembra) osem dni. Če je 16. marca in 24. avgusta nedelja, je sejem dan pozneje:. — Gorjansko: sv. Mohor (12. julija). — Gradišče v Furlaniji: sv. Boštjan (20. januarja), vsak drugi in zadnji torek v mesecu. — Herpelje: drugi dan v vsakem mesecu. — Hrastovlje: sv. rije kralji (6. januarja). — Idrija: velikonočna sreda kramarski sejem, sv, Janez Nepomučan (16. maja) kramarski in živinski sejem, sv. Terezija (15. oktobra) kramarski in živinski sejem, sv. Barbara (4. decembra) kramarski sejem in 21. decembra kramarski sejem. — Ivanji-grad: sv. Križ {14. septembra). — Jelšane: 1. aprila. — Kanal: sv. Jožef (19. marca) in pondeljek pred 11. novembrom (sv. Martinom). — Klana v Istri: sv. Rok (16. avgusta), sv. Hijeronim (30. septembra). — Kobarid: 9. marca, sv. Anton (13. junija), 9. septembra in pondeljek po zahvalnici (prva nedelja po vseh Svetih). — Kojsko: pondeljek po sv. Juriju (24, aprila), pondeljek po posve-čevanju cerkva (tretja nedelja v oktobru), — Komen: sv. Jožef (19. marca) živinski in kramarski sejem, cvetna nedelja kramarski sejem, nedelja pred sv. Jurijem (24. aprila) in nedelja po sv. Martinu (11. novembra) živinski in krainarski sejem. — Koper: sredipostna nedelja, sv. Nazarij (19. junija) in sv. Matevž (21. septembra). — Krmin: stv. Janez (24. junija) dva dni, pondeljek po prvi nedelji v septembru. Tržni dnevi vsak prvi petek v mesecu. — Kubed v Istri: drugi pondeljek po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru), pondeljek po sv. Martinu. — Labinj v Istri: kvatre (pomladanske, poletne, jesenske in zimske), cvetna nedelja, sv. Peter (29. junija), prvo in tretjo nedeljo v mesecu navadni trgi. — Log pod Mangartom: prva nedelja v avgustu, sv. Štefan. — Log pri Vipavi: veliki Šmaren (15. avgusta) in mali Šmaren (8. sepitembra). — Logaršče (Ponikve): nedelja po sv. La-vrencu (10. avgusita), — Lokev: velikonočni pondeljek in 9. novembra. —(Lokovec: sv. Peter in Pavel (29. junija) in roženvenska nedelja (prva nedelja v oktobru). — Lovran: sv. Jurij (24. aprila) tri dni. — Matenja vas: sv. Janez (24. julija). — Marezige v Istri: 4. februarja, 4. maja, 4. avgusta in 4. novembra. — Materija: 14. dan vsakega meseca živinski in kramarski sejem. Če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji delavni dan. — Milje Dri Trstu: 26. junija, 7. oktobra tri dni. — Moščenice: 2. februarja in 29.. novembra. — Nabrežina: 5. aprila. 17. septembra in 27. oktobra. — Oglej (Akvileja); velikonočni pondeljek, sv. Mohor (12. junija) in pondeljek po božiču. — Opatija: sv. Jakob (25. julija). — Osp: zadnja nedelja v juniju in prva nedelja v novembru. — Pazin: 10. aprila in 2. avgusta, prvi torek v mesecu razen v juliju in avgustu, pondeljek po sv. Mihaelu (29. septembra)-. — Pečine: nedelja po sv. Mohorju (12, julija). — Piran: sv. Jurij (24. aprila) in 15. septembra po dva dni. — Planina: sv. Jurij (24. aprila), sv. Mohor (12. julija), sv. Rok (16. avgusta) in sv, Andrej (30. novembra). — Podgrad: osmega vsakega meseca, le v novembru 27. (sv. Andreja sejem). Ako ta dan praznik, sejem prvi delavnik po prazniku. — Podraga: nedelja po sv. Mohorju (12. julija) za krama-rijo. — Police (Št. Viška gora): vnebohod. — Ponikve: nedelja po obiskovanju Marije Device (2. julija), —Poreč: 21. novembra osem dni. — Postojna: prvi dan vsakega meseca, če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji dan, pondeljek po vnsbohodu, sv. Jernej (24. avgiistia), sv. Luka (18. oktobra), sv. Frančišek (3. decembra). — Povir: pondeljek po sv. Antonu (13. junija), pondeljek po sv. Frančišku ksav. (3. decembra). — Prem: pondeljek po sv. Gregorju (12. marca), pondeljek pred malim Šmarnom (8. septembra), pondeljek po sv. Uršuli (21. oktobra). — Prosek: sv. Martin (11. novembra). Če ta dan nedelja, je sejem dan pozneje. — Rakitna: pondeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), četrtek po sv. Juriju (24. aprila), sv. Medard (8. junija), pondeljek pred sv. Simonom in Judo (28. oktobra). — Renče: prvi pondeljek v septembru. — Ricmanje: sv. Jožef (19. marca) dva dni. — Rihemberg: vse štiri kvaterne nedelje in nedelja po sv. Urhu (4, julija). — Ročinj: sv. Andrej (30. novembra). — Rovinj v Istri: sv. Evfemija (16. septembra), sv. Martin (11. novembra), oba sta kramarska sejma. — Senožeče: četrtek po binkoštih, pondeljek po kvaterni nedelji v septembru. — Sežana: 12. in 22. vsekega meseca (živinski sejem). Ako je ta dan nedelja ali praznik, je sejem dan pozneje. 3. maja in 3. novembra. — Slap pri Vipavi: pondeljek pred veliko nočjo, sv. Cecilija (22. novembra) in sv. Lucija (13. decembra). — Slivje: 15. aprila in 26. sepitembra. — Spodnja Idrija: 17. marca, 3. maja, sv. Rok (16, avgusta), pondeljek po nedelji sv. rožnega venca (prva nedelja v oktobru), sv. Martin (11. novembra). —• Sv. Anton pri Kopru: pondeljek po sv. Antonu (13. junija, 20. oktobra. — Sveto pri Komnu: sv. Tilih (1. septembra). — Sv. Križ pri Ajdovščini: živinski in kramarski sejmi: 5. februarja, pondeljek po sv. Rešnjem^ Telesu, Porcijunkula (1. avgusta), Povišanje sv. Križa (14. septembra) in 5. novembra. Ako ta dan nedelja je sejem dan pozneje. Samo kramarski sejem: 1. avgusta in 26. decembra (božični sejem) dva dni. — Sv. Lucija: nedelja po stv. Valentinu (14. februarja), velikonočni pondeljek, binkoštni pondeljek, nedelja po sv. Jakobu (25. julija), nedelja po sv. Simonu in Judi (28. oktobra) in sv. Lucija (13. decembra). — Šmihel: sv. Andrej (30. novembra). — Šma-je: sv. Blaž (3. februarja), v tednu po jesenskih kvatrah, sv. Cecilija (22. novembra). — Šmarje: (Koper): sv. Jurij (24. aprila) dva dni, mali Šmaren (8. septembra) dva dni. — Štanjel: 9. januarja. 21. februarja iivinski in kramarski sejem, 21. maja, 30. junija, 22. avgusta in 21. oktobra živinski in kramarski sejem. Od nedelj se preloži živinski sejem na naslednji pondeljek. —• Šturje: 1. februarja, pondeljek po beli nedelji, sreda po roženstveni nedelji -(prva nedelja v oktobru). — Št. Peter na Krasu: sv. Peter (29. junija). Tržni dan je deseti dan vsakega meseca za živino in kramo. Ako ta dan nedelja ali praznik, je sejem drugi dan. — Št. Vid pri Vipavi: 14. marca, sv. Vid (15. junija). — Št. Viška gora: sv. Jožef (19. marca), sv. Vid (15. junija), sv. Peter in Pavel (29. junija). — Tolmin: 23. aprila (Jurjev sejem), nedelja po sv. Rešujem telesu, 21. septembra (Matevžev sejem). Ako 23. aprila in 21. septembra nedelja, je sejem drugi dan. — Tomaj: sv. Peter in Pavel (29. junija). — To-maževica (Komen): mali Šmaren (8, septembraj. — Tre-buša Dolenja: sv, Jakob (25. julija): — Trenta: sv, Ana (26. jurja) in mali Šmaren (8. septembra). — Trnovo (Bistrica): pondeljek po sv. Treh kraljih, 16. februarja, 16. aprila, 16, junija, pondeljekh po sv. Petru in Pavlu (29. junija), 16. septembra in sv. Luka od 16. do 19. oktobra. — Trst: 4. decembra (Miklavžev sejem) štiri dni. — Tržič: sv. Mihael (29. septembra) in sv. Miklavž (6. decembra). Tržni so tretja sreda vsakega meseca. — Unec: prvi pondeljek v marcu (živinski sejem). — Videm: sv, Anton (17, januarja) dva dni, siv. Valentin (14. februarja) dva dni, zadnja tretjina v marcu (sejem za bike in junce), sv. Jurij (24. aprila) dva dni, sv. Lovrenc (10. avgusta) pet dni, 25. septembra (sejem za bike in junce) in sv. Katarina (24. novembra) dva dni. — Vipava: vsaki 20. dan v mesecu, velikonočni pondeljek, prvi pondeljek v septembru in 29. oktobra. — Vodnjan: sv. Lovrenc (10. avgusta) in sv. Lucija (13. decembra). — Volče: sv. Ivan (24. junija). — Volčji grad (Komen): sv. Ivan (24. junija). — Volosko: sv. Rok (16. avgusta). — Vremski britoi: veliki Šmaren (15. avgusta). — Vrhpolje: 22. januarja. — Zagorje: 10. marca, torek po binkoštih, 17. septembra in kvaterni pondeljek pred božičem. Med svet! Znova — enajstič — gredo knjige «Go- pričakovanju svojih prijateljev in naroeni-riške Matice« med svet. Tudi letos smo o- kov. Za pet lir dobi vsakdo pet knjig in rili vse, da ustrežemo v polni meri želji in sicer: 1.) Koledar za leto 1930. 2.) Dr. Josip Potrata; Zdravje in bolezen v domači hiši, III. zvezek. 3.) Ciril Drekonja: Pod domačim krovom. 4.) Slavko Slavec : Čigava si ? 5.) Nande Vrbanjakov: Slike iz prirode. Za doplačilo L 3 - za posamezno knjigo dobi vsak; ].) France Bevk: Umirajoči bog Triglav, zgodovinska povest. 2.) Gizela Majeva: Vzorna gospodinja. Za doplačilo L 4.— se še dobi: France Bevk, Črni bratje in sestre, tretja knjiga romana «Znamenja na nebu». Te knjige, ki je izšla o božiču, je še precejšnjo število izvodov v zalogi. Ker je knjiga «Škorpijoni zemlje«, ki je bila tiskana v istem številu izvodov, popolnoma pošla, je znamenje, da vsi čitatelji še niso segli po tretjem zvezku romana, ki je nadaljevanje drugega zvezka. Naj naročniki naglo kupijo to knjigo, dokler ne poide. Istotako je v zalogi tudi še več izvodov druge izdaje romana »Krvavi jezdeci«. Stane L. 3.— izvod. Pri letošnjih knjigah se je zgodila majhna izprememba. Knjige «Zdravje in bolezen v domači hiši« tretji zvezek, ni napisal dr. just Bačar, ki se je med tem izselil, ampak zdravnik dr. Josip Potrata. Naši naročniki bodo s tem snopičem vendar dobili toliko zaželjeno in koristno nadaljevanje tega dela. Druga sprememba je ta, da smo izdali mesto obljubljene povesti «Mrtvi vstajajo« od Franceta Bevka, ki bo izšla posebej, zgodovinsko povest istega pisatelja: Umirajoči bog Triglav. Vsakdo, ki je z užitkom bral njegov zgodovinski roman «Znamenje na nebu«, bo rad vzel v roke tudi ta roman, ki se konča v enem zvezku. V prihodnjem letu. Iz zgoraj navedenega in iz knjig, ki jih imate pred seboj, lahko razvidite, da je «Go-riška matica« v polni meri izpolnila svojo dolžnost in ni več obljubila, kot je storila. Z mirno vestjo lahko stopimo pred svoje bravce, za katere pripravljamo za leto 1930. sledeči književni dar: 1. Koledar za leto 1931. Prav kot doslej, bo koledar tudi za naprej zakladnica najboljših prispevkov iz domačega in svetovnega slovstva, nudil bo čitateljem poučne članke in praktične na-migljaje, koristne v domačem in gospodarskem življenju, tako da ta knjiga ne bo predstavljala samo bogat duševni vir, iz katerega bodo čitatelji črpali vse leto, ampak bo imela trajno vrednost za naše družine. Tudi v prihodnjem letu bomo koledar okrasili s slikami in risbami, da bo tudi po svoji vnanji opremi privlačen za mlado in staro, za kmeta in izobraženca. 2. Dr. Josip Potrata: Zdravje in bolezen v domači hiši. IV. zvezek. To leto bodo dobili naši naročniki četrto in najdragocenejšo, ob enem zadnjo knjigo tega velikega in za naše ljudstvo neprecenljivega dela. Kar nam bo zdravnik povedal v tej knjigi, bo tudi velikega praktičnega pomena za naše bravce, zakaj on nam bo razodel, kako spoznamo bolezen in kako jo zdravimo. V knjigi bo opisano naravno zdravljenje, vpliv vode na človeško telo, vpliv različnih kopeli, vpliv zraka in solnca, dietično in klimatično zdravljenje, kemična zdravila in še mnogo drugega. Knjiga bo obširnejša kot v prejšnjih letih in kar najbogateje ilustrirana. Ta četrti zvezek bo postal zlata knjiga slednje naše hiše. 3. Dr. Lavo Čermelj: Ljudska astronomija. Odkar nam je V. Ogrinc pred šestdesetimi leti podal slovenski prevod Schodjer-jeve astronomije, ni izšla nobena knjiga in noben daljši opis o tem predmetu v našem jeziku. In vendar se je ravno v zadnjih de- setletjih naše znanje o našem Osolnčju silno poglobilo in veda o brezmejnem svetu zvezd-stalnic se je v tej dobi še-le porodila. Zanimanje za ta vprašanja pa je gotovo danes tudi med najširšimi plastmi našega ljudstva še bolj živo kakor pred 60 leti. Da ustreže torej splošni želji in da izpolni skoro sramotno vrzel v naših knjižnih izdajah, se je pisatelj odločil, da sestavi «Ljudsko astronomijo«. Kakor napoveduje že naslov, ne bo to morda samo «poljudna» astronomija, namenjena le čitateljem s precejšnjo splošno izobrazbo, temveč bo prava astronomija za ljudstvo, dostopna in razumljiva vsem našem bravcem. 4. Damir Feigel: Čudežno oko. Našim čitateljem je Damir Feigel že znan, saj jih je pred leti vodil v svoji «Pasji dlaki« po afriških ptistinjah in gozdovih in jim pripovedoval čudovite s humorjem oso-Ijene zgodbe. V tej povesti pa je pisatelj zapustil vroči afriški svet, kjer na skrivnostnih tleh precej časa pasjedlačil, in stopil s tem spisom zopet na evropska tla. Neki inženjer je izumil poseben aparat, ki bi za-mogel vse človeštvo postaviti na glavo. Prepričati pa se hoče, ali bo njegov izum človeštvu v korist ali v pogubo. Pet oseb — med temi izumitelj sam — raziskuje vpliv izuma; njihove dogodljaje in uspehe nam slika Feigel v tem spisu — na svoj način. 5. Nande Vrbanjakov: Po svetu naokrog. Kakor vsako leto, bo izdala G. Matica tudi to leto knjigo, ki je bo vesel vsakdo, bodi star ali mlad; zbiratelj gradiva, mla- dini toliko priljubljeni Nande Vrbanjakov, nas popelje od slik iz prirode po svetu naokrog, po domačih in tujih krajih in nam bo kazal lepote zemlje v besedi in sliki. Neobvezne knjige: 1. France Bevk: Človek proti človeku. Kdor je prebral roman «Črni bratje in sestre« do konca, je lahko čital tudi opazko, da misli pisatelj nadaljevati opisovanje zgodovinskih dogodkov tiste dobe v novem romanu pod naslovom «Človek proti človeku«. Ta zgodovinski roman, ki bo v enem zvezku zaključen, bo opisoval usodo zadnjih potomcev neke slovenske plemiške rodbine srednjega veka in krute boje ter maščevanja, ki so se vršila med roparskimi vitezi Villalti in patrijarhi. Roman bo pisan prav tako živo in napeto kot prejšnje knjige, zato smo prepričani, da bodo naši naročniki pridno segli po njem. Ta roman dobi, kdor doplača L 3. — za izvod. 2. Ivan Vazov: Pod jarmom. Ta najboljši in najpretresljivejši bolgarski zgodovinski roman, poln dejanja, ki opisuje boje Bolgarov proti Turkom za svoje osvobojenje, bo izšel prihodnje leto le, če se oglasi dovoljno število naročnikov. Roman, ki ga prevaja iz bolgarščine France Bevk, obsega več sto strani. Knjiga bo radi večjega obsega stala okoli L. 5.— za izvod. V Gorici, oktobra 1929. GORIŠKA MATICA. Vsebina: Koledarski podatki in meseci . . . Vlad. Stan. Reymont: Jesenska noč France Bevk: Pretep ...... Radivoj Rehar: Zimska, pesem . . Fran Žgur: Palčki-kazalčki, pesem . Annie Vivanti: Nagon...... Radivoj Rehar: Pesmi prevarane, pesem . . Jo®. Jurca: Puščava, pesem...... Jos. Jurca: Obljubljena dežela, pesem . . Damir Feigel: Moja hoja čez Mojstrovko . . Fran Žgur: Pojmo, pojmo..., pesem . . . . Ferdo Plemič: Pogodba z očetom Mušnikom Anton Zaje: Sveta Ana na Gori..... Fran Žgur: Dete z Bogom govori, pesem . . Maksa Samsia: Mladosti, pesem..... Stanko Burne: Hotel bi... pesem..... Borisav Stankovič: Tajne bolesti. . . . . Lidija Sejfulina: »Zlata mladost®..... Fran Žgur: Hej, zastave bele! pesem . . . Gicsue Carducci: Poldan na planini, pesem Ferdo Plemič: Notica o nezgodi..... Cigan, narodna pripovedka, pesem . . . . Osip Dimov: Vrv okrog vratu..... Šiškov: Skopuh in slikar....... Ivan Vazov: Veljko v vojni...... Fran Žgur: Kako sio lepe..., pesem . . . . Str. 1- 27 Albert Širok: Rihard Jakopič..... Str. 64 28 F. B.: Razgovor o pesniku Murnu-Alekisan- 32 65 35 C. Drekonja: Jožef Kenda....... 67 35 Fran Žgur: Prošel čas rabelj, pesem . . . 69 36 Sanjač, kavkaška pravljica....... 74 38 C. vanov: Šentvidskogorska planota . . . 70 38 Jos. Jurca: Življenje moje, pesem .... 73 38 Dr. Jos. Potrata: Alkohol........ 76 59 L. Č.: Kateri dan v tednu je katerikoli datum? 79 44 Josip Murn-Aleksandrov: Vlahi, pesem . . 81 45 Fr. Starovaški:Kako nastanejo narodne pesmi? 81 47 Za smeh ............. 84 50 Gertrud Papendik: Prikazen v jutranjem svitu 85 50 Radivoj Rehar: V belem mestu Betlehemu . 87 50 „ 88—94 51 0 pozdravljanju........... 95 53 93 54 Zakladi na morskem dnu........ 97 54 Tibetanski želodec.......... 98 55 Ameriški in sibirski izpodnebniki ..... 100 56 Dr. Jos. Gruden: Nekaj besed o oporoki . 101 58 102 58 Za kratek čas ........... 104 59 105—109 63 109—110 KONFEKCIJSKI DOM A. 6ASEVI & FKLIO GORICA Corso G. Verdi št. 38 - Telefon 132 Roluečjn zalogu mošKe, domske In oHe konfekcije. Posebni oddelek vsakovrstne kožuho-vine. Najbogatejša izbera pletenine, perila in nogavic. STALNE CENE Prvovrstno kro-jnčnicn za dame, sospode in častnike Najbogatejša izbera dežnikov, moških klobukov „Borsalino" fu Lazzari, kravat pijama itd. itd STALNE CENE Blago l. vrste in po zmernih cenah 4T IVAN KERZE v TRSTU Via S. Giovanni štev. 1 Ima v lastni zalogi: vse kuhinjske potrebščine iz aluminija, emajla, kositr, aporcelana, zemlje itd. ter lesne izdelke t. j. sita, škafe, krogle za igro. Postrežba točna. Cene nizke. a III a lD= ED=OE Fotografični atelje Jordan Oblak GORICA, Via XXIV. maggio 16 (v bližini sodnije) izdeluje in poveča kakršno si bodi sliko ter slike za potne liste in legitimacije. Na željo pride slikat tudi na dom. cm 11 653 acŽMK □E Terezija Pavi Gorizia - Via Monache 10 TRGOVINA MRTVAŠKIH PREDMETOV kakor tudi vencev, krst itd. - CENE ZMERNE. Priporoča se slav. občinstvu. «£, .*« .*• $ <&' »J. »£* «J. .*. »J. »J. »*• *. »J. .*. ^ »J, .*« »*« **. .*. .*. .*. »*. »J. .*. *** .*. £« ♦*. .*. .*. »*. .*. »J. ♦*. .*. ^ »J. »J* •*. .*. $ .*. »J. .*« .J« * ••• *J» »J» »J. »*« »J »*« »*. .*. K ❖ « ❖ ❖ Ž V i Josip Štrukelj * Gorica — Piazza Cristo št. 1 priporoča slavnemu občinstvu ♦ ♦ ❖ ❖ ❖ ❖ •<.*.:.❖•:• <• ♦> »♦ •> •> * ❖❖❖ ♦ ❖ ❖ •> •:• ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ •> v mestu in na deželi svojo ❖ ❖ ♦ ❖ ❖ ❖ ♦ •> ❖ ♦ ❖ •> •> •> •> ❖ •> « ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ♦ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ ❖ *t« »I* »j .J *!» >J« «*• »j. .*< »j.»*• .*. .j »j. .*. .*. .* .j. $ .*• .j. ^ stavbeno - ključavničarsko DELAVNICO | Izvršuje vsa v to stroko spadati joča dela najsolidneje in po | najnižjih cenah. ♦ ♦ ♦ ♦ •> ❖ •> •> •> •> •> ❖ 4» •>•>.5» $> .j. ^ •> •> »> •;< •> ♦> <♦ <«>«j> ♦> •> •> <« 4 ♦ ❖ <• •> 4 •> ❖ ♦ frPlE KMEČKA BANKA reg. rad. z omej. i iv. v Gorici, Piazza de Amcis, (prej Koren) 12 Sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 4'/2%> večje in na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Dovoljuje posojila na vknjižbo pod ugodnimi pogoji. "B3TTHTm*Bit: K H LM i JSt^retCBST ta^T^TH^f IVAN KACIN Gorica, Piazza Nicolč Tommaseošt. 29 (ez Piazzutta) Trgovina Corso Verdi št. 25 „Stabilimento Musicale Verdi' . Tovarna cerkvenih orgel, harmonijev in glasovirjev. — Zaloga vijolin, mandolin, kitar, strun za vse inštrumente. Izdelani harmoniji vedno v zalogi. Popravlja-uglasuje vse omenjene inštrumente. Zahtevajte cenik! Plačila na obroke! Trgovina z jedilnim blagom Kodrič Angel Gorica, Via Morelli št. 4 ■■■■■■ Priporoča se slavnemu občinstvu v mestu in na deželi za obilen obisk d: Blago vedno sveže - Postrežba prav dobra £ ZDRAVNIK ZA ZOBE IN USTA SPREJEMA V GORICI, NA TRAVNIKU 5 GOSTILNA ♦ ♦ PRINCIC Gorica, Via Nazario Sauro št. 18 (prej ulica Dogana - nasproti sodulji) toči pristna domača vina: vipavca, brica, teran rizling. Domača kuhinja. Sobe za prenočišče Priporočata se meščanom in deielanom vdana KAROL in POLDA PRINČIČ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D r- : ■ ---□ Knjige, papir, pisarniške potrebščine, gramofoni, plošče in pritikline k gramofonom, slike in umetniški predmeti, kakor: gosli, mandoline, kitare, čelo, pihala, klavirji, ter vse športne priprave se dobe pri staroznani tvrdki WEHRLE & SIN - GORICA CORSO VERDI ŠTEV. 30 Popravljalni«! za stilografična peresa, godbene inštrumente in tennis- rakete. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D Pili MANUFAKTURNA TRGOVINA GORICA CORSO O. VERDI ŠT. 7 Priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnega blaga in suk -a za moške in damska obleke, veliko izbero moškega in ženskega perila ter vse potrebščine za neveste ; vzmeti, blazine, odeje ter vsake vrste platnenega blaga. — POSTREŽBA TOČNA. "KM Ne pozabite na staro domačo tvrdko Gorica, Via Carducci 18 (Gosposka ulica) Najfinejše švicarske ure vseh vrst, zlatenine in sre-brnine po najnižjih cenah. Kupuje in zamenjuje vse siare ure. Zlato in srebro plačuje po najvtšji ceni. Popravila precizna in točna Staroznana gostilna AL BON Furlhn JOSIP ŠFILIGOJ GORICO, ulica sv. Ivana št. 8, GORICA Izvrstno vipavsko, briško belo in črno vino, teran. Gorka jedila ob vsakem času. « 5 lili mi ■■■i »a aj Postrežba najboljša. Prostori novi. iP----rrrmi - Oprava snažna. Prenočišča. MODNI SALON Veliko izbero klobukov zadnjih novosti. - Cene zmerne. - Preoblikovanje in popravila na željo. GORICA, VIA MflZZINi 6 (prej uia Municipio) Priporoča se PETRA MOZETIČEVA. FRANC KRALJ edina odlikovana tovarna kisa v Gorici, Via Cappuccini št. 9, ki izdeluje najboljši alkoholni kis po novi odredbi. — Priporoča se slavnemu občinstvu in trgovcem na deželi. Blago prvovrstno. Cene zmerne. Hi BRIJTE SE Z REZILOM TEMIL 3 o o o c/l REZILO TEMIL La miglior lama 7 SE PRODAJA V GORICI - VIA OARDUCC1 6. Odlikovana tvrdka \m TEMIL brusar in nožar Gorico - Via G. Carducci Trgovina št 4 - Drusarnica in delavnica št. 4 NOŽARNICA »SOLINGEN" Prodaja toaletnih predmetov najboljših tovarn. -Bergamaških osel za brušenje kos. - Delavnica na električno gonilno silo z bogato zalogo nožev, brivnih britev, najelegantnejših žepnih nožev ter sploh vseh rezil. - Brusi brivne in žepne nože, mesarske in knjigoveške nože kakor tudi vse druge nože in rezila. Delo solidno. Za izvršena dela jamči. VELIKA ZALOGA TKANIN Andrej flauriC GORICA VIA CARDI1CCI (Gosposha ulica) 3. Vetika.izbera domaČega in tujezemshegaj>laga, oprem za neveste, Ugotovljenih OBLEK za gospode In gospe, HaSor tudi HOŽIIHOVIN. = LASTNA KROJACNICA == Cene brez vsahe Konkurente. - Postrežba točna. Lepo doto vdobi dekle, ki kupi pletilni stroj DUBIED. Z njim splete nogavice, obleke, maje in hlače, da z zaslužkom hišne stroške plača. Kje pa dobiš tak stroj ? v Tvrdka ELIJA CUK V GORICI, PIAZZA CAVOUR ŠTEV. 9 (Stolni trg), ti nudi ga takoj. Tam dobiš tudi vse vrste najboljših šivalnih strojev in dvokoles ter vse potrebščine za navedena dela. delavnica viaDuomoll. O Dr. VILMA DOMINCO bivša asistentinja kr. klinike za porodništvo in ženske bolezni v Florenci sprejema od 10. do 12. in od 15. do 16. ure Gorica, Corso Vitt. Em. III. št. 59 MODNA KROJACNICA za dame in moške □□ Lojze Pahor, Gorica Vla Morelli štev. 4 Velika izbera pristno angleškega blaga. RESNOST "23S JCST TOČNOST TOVARNA ORGEL RUDOLF JURMAN ■■■■ GORICA ■■■■ VIA DIETRO IL CASTELLO No. 23 =QOi GOSTILNA Izdeluje nove orgle ler izvršuje ločno in natančno vsakovrstna popravila po najbolj ugodnih cenah. Izdeluje po naročilu nove IGRALNIKE in SAPNICE CUBEJ 3 GORICA, Via Trieste št. 21 toči izvrstna vipavska in briška vina, kraški teran i. t. d. DOMAČA KUHINJA Hlev za živino, sobe za prenočišča. Priporoča se za obilen obisk. — □ D = ZAVAROVALNICI Le Hord in M Exchan$e sta najgotovejši zavarovalnici proti požaru, streli in vsem drugim nezgodam »BEBEEEiaHEEBi eebes mm se m n ses ieeeii e e b 1 Zastopstvo za GORIŠKO in BIVŠO NOTRANJSKO ima | i H RO VAT IN KSISTl i v GORICI, Via G. Carducci št. 7,1. nM tik Goriške i m ljudske posojilnice (prej Viale XXIV Maggio št. 11) i m bi SBHBI S3EE EBBB3E EE EBS EEi EE1E11 BSaBSBa 10 SBB isJ 1BI Zavarovanje proti nezgodam delavcev na delu. RESTAVRACIJA Alta Tronsolplno" 35 na postaji GORIZIA - MONTESANTO Toči pristna domača vina: vipavsko, briško itd. - Izborna kuhinja. - Krasen vrt. - Prenočišča. - ZMERNE CENE. BBaananonaoanarnaiDianDDananDDaDDDSfBiBi B B BI □ □ □ a n □ □ □ g "5 □ □ a □ □ a □ □ ■ m Tržoulna čeullcu vsakovrstnega domačega in tujega izdelka ! ! GREGORIČ & URŠIČ GORICA Piazza Edni. de Amicis (Korn) 1 W Sprejema tudi naročila in popravila. BBBaaaaoDuaaDaaaoiDianaoaDDnaDDDDaHŠii Goriška ljudska posojilnica vpisana zadruga z omejen im jamstveni Via Carducci št. 7, I. - GORICA - Lastno poslopje Križišče tramwaya - Telefon št. 162. Najstarejši slovenski denarni zavod v Gorici. - Ustanovljen leta 1883. Obrestuje navadne hranilne vloge po 4'/2°o davek plača zavod sam. - Na odpoved vezane vloge obrestuje po dogovoru najugodnejše. Sprejema vloge na tekoči račun. Daje svojim članom posojila na vknjižbe, menice in zastave ter jim otvarja pasivni tek. račun. Uradne ure za stranke od 9-12 in od 15-17. — Ob nedeljah, praznikih in sobotah pop. je urad zaprt r MIRODILNICA (Drogheria) |DI ANA I Gorica — Via Rastello št. 23 Telefon 402 Na drobno! Na debelo! 1 I I Kemični proizvodi - Barve, oljnate in suhe - Firneži - Čopiči - Ščeti - Čistila in pripomočki za vino -Zamaški za sode in steklenice - Cevi in drugi izdelki iz kavčuka - Sirišče tekoče in v prahu - Bakrena in železna galica - Čilski soliter in amo-nijak - Quassia trske in zeleno milo i. t. d. i. t. d. I I I Cenjeni odjemalci, ne pozabite, da ^^so cene zmerne in blago prvovrstno^^ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□aoncn □ □ | Velika zaloga aluminijaste posode H I ANDREJ OGLJA S □ y Gorici, Piana delta Jflttoria (na Travniku) 22 □ □ - □ g Zaloga vsakovrstnih kuhinjskih lesnih iz- g □ delkov, kakor: škafov, orn, sit, rešel, stolic, □ 9 solnic, pletenih košev, jerbasev, sejalnikov § o i. t. d. i. t. d. □ □ □ n Cene zelo nizke. Postrežba točna. □ □ □ □ □ □ ZDRAVNIK sprejema od 9. do 12. in od 15. do 18. ure GORICA VIA DELLE MONACHE 1 nad lekarno Pontini □ □ □ □ r Dobroznan domač steklar fl. KOREN - nasled. GORICA, Gosposka ulica 4 Velika zaloga: šip, kozarcev, steklenic, krožnikov, skled, petrolejk, šalic, zrcal, nožev, vilic, stekel, naložnih porcelanastih predmetov. Bogata izbera šip za podobe od preprostih do najfinejših ♦•«♦ Lastna steklarska delavnica. Postrežba ločna. Cene zmerne U 'J TRŽAŠKA POSOJILNICA IN HRANILNICA reg. zadruga r. um. poroštvom, uradnje v lastni hiši v THSTU, ulica Torre bianca štev. 19, I. nadst. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge za čekovni promet, ter jih obrestuje po 4%>, večje in stalne vloge po dogovoru. — Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. — Obrestna mera po dogovoru. Uradne ure za stranke od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. — Telefon št. 35-89. Kako dobrodošla je tedaj dobra in lepa knjiga, vesfna družica, zabavna in učeča! »Biblioteka za pouk in zabavo" skuša li biti taka družica. Da se prepričaš o njeni vsebinski pestrosti in zanimivosti, evo vsebino do sedaj izišlih knjižic : I. knjižica: Fr. Bevk : Tuje dete. L. Cermelj: Kameno olje. Giov. Verga - SI. Slavec: Viteštvo na kmetih. H. W. Osgood --R. V.: V pradomovini kave. Alphonse Croziere - Damir Feigcl: O možu, ki je bil lačen. — Paberki. II. knjižica: Fr. Bevk : Sestra. A. K : Zakon, kakor ga urejajo civilni zakonik in nove določbe konkordata med Italijo in Sv. stolico. Orazia Deledda - S. Slavec: Lisica. M. C Cooper - R. V.: V siamski džungli. Ovadij Slavič - Fr. B.: Konjski tatovi. L. C.: Sličica iz prirode in tehnike. III. knjižica: Ivan Vouk: Obisk. L. Cermelj : Dušik. Fr. Bevk: Glej, človek! G. M. Dyolt - A. K.: Ekvadorski ognjeniki. G. Courteline - SI. Slavec: Pobočnik Flick. F. KIeinmayer : Stolpi molka. Gab. D' Annunzio - SI. Slavec : Toto. IV. knjižica. Dam. Feigel :|Faraon v fraku. A. K. : O spravnem sodniku. Bor. Stankovič - Fr. Bevk: V noči. ). F. Ročk - A. K.: Pri Lamah v Choniju. Gab. D'Annunzio • SI. Slavec: Deviška gruda, los Jurca : Samopisna oporoka. Fr. Gerk - r. 1.: Od stopnje do stopnje. —. - Cena posamezni knjižici 2 L., po pošti 2.50 L Naroča se v tiskarni »Edinost" in prodaja se tudi vknjigarni-papirnici STOKA v Trstu in v knjigarnah v Gorici. 0 0 0 Nekaj posebnega. Krčmar: «Gospod Kruleč, nekaj posebnega imam za vas. Konjak, dvajset pet let* star!» Gost: «Sapramiš, (ogleduje kozarček) sicer zelo majhen za tako starost.» Brez odvetnika. Sodnik: «Obtoženec, kje je vaš zagovornik?« Obtoženec: «Ne potrebujem nobenega zagovornika, gospod sodnik, ker sem se odločil, da povem resnico.» Kaj je prav? «Oče, katehet mi je rekel, da smem v nebesa, če bom vedno priden.« «Prav-ti je povedal!« «Oče, ti si pa rekel, da smem v cirkus, če bom vedno priden. — Kdo od vaju ima prav?« Hitra odpomoč. Gost: «Gospod gostilničar, sedaj sem -lobil že tretjo muho v juhi.» Gostilničar: «Oprostite, gospod'.. (Proti kuhinji) Marta, prinesi gospodu sitce!« Dobri prijatelji. Kari Keber je še malo časa poročen. Prvič v zakonu mora pustiti ženo samo doma, ker mora s prijateljem preiskušati nov avtomobil. Čas mineva, moža noče biti domov. V skrbeh se tolaži mlada žena, da se je njen Kari odpeljal h kakemu prijatelju. Br-zojavi kratko malo njegovim trem najboljšim prijateljem in jih povpraša, ali je njen mož pri njih. V tem se je vrnil mož, ki se mu je bil medpotoma avtomobil nekoliko pokvaril. Brž za možem pa prinese poštni sel tri brzojavke, odgovore na ženino vprašanje. V vseh treh brzojavkah je stalo: «Le brez skrbi, Kari je pri meni.» Vedno botanik. Ona: Vedno se bom spominjala današnjega dneva, ko si mi pod to lipo prisegel večno ljubezen in zvestobo! On: Zlato moje, ti si se pravkar zelo po-motila. To drevo ni lipa, ni tilia, marveč je alnus glutinosa iz rodbine betulacejk. Res obstoji med obema nekaka podobnost in sicer v listih, ki imajo pri obeh obliko srca, toda listi lipe so zobčasti, pri drugi pa ža-gasti, pred vsem pa... (Mlada nevesta jo je popihala žalostno proti domu.) JVIudilo se ji je. «Glej, ženka, pol ure sta stali z gospo Božičko pred vrati in govorili! Zakaj ni prišla v sobo?« «Saj sem jo vabila, pa mi je odgovorila, da se ji zelo mudi in da nima niti ene minute časa.« □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ o □ □ □ □ □ □ □ □ o □ ODLIKOVANI ZOBO ZDRAVNIŠKI ATELJE ADOLF KOLL GORICA Gorso Vitt. Emanuele III št« it, I. n. Posluje od 9. do 12. dopoldne in od 2. do 5« popoldne. □ □ □ □ □ □ BUDIHNA CIRIL Gorica, Via S. Pietro 27 priporoča slavnemu občinstvu v mestu in na deželi svojo dobro založeno trgovino z jesfvinami. Postrežba točna. TISKARNA wEDINOST" je izdala in ima v zalogi: France Bevk: „Muka gospe Vere". Cena 4 — Lit., po pošti 4 50 Lit-France Bevk: ,, Jakec In njegova ljubezen". Cena 2*50 Lit., po pošti 3 L. Leonid Andrejev: „Anfisa", drama v štirih dejanjih. Iz ruščine prevel Ivan Vouk. Cena 2 50 Lit., po pošti 2'80 Lit. S Pred odhodom vlaka. Bliža se čas, da se odpelje vlak. «Sprevodnik,» vpraša gospod stopajoč v voz, «ali je še toliko časa, da se še enkrat poslovim od svoje žene?» «To zavisi popolnoma od tega, koliko časa ste že poročeni!» Na policiji. Žena: Mislim, da me je ta lopov (pokaže pri tem na svojega moža) zastrupil. Mož: Razparajte ji trebuh in prepričali se boste, da laže. Malo mu verujejo. — Stoj, lopov! Ti si trdil, da sem goljuf! — Prvič: nisem tega dejal. Drugič: bi ne bil tega obešal na veliki zvon, in tretjič: kdo mi pa sploh kaj veruje? Prav ima. M o ž: Naša Mica brblja povsod, da sem bedast, ker me vodi za nos moja žena. Takoj jo odpustim iz službe. Žena: Prav imaš! Kdo pa daje Mici pravico, da raznaša po svetu naše družinske tajnosti. Nagla pomoč. Po noči zbudi zvonec zdravnika. — Hitro, gospod zdravnik, sin je požrl miš. — Le pomirite se! Dajte mu še mačko in pustite me spati. Brez njegovega znanja. Kmet piše svojemu sinu-dijaku pismo, v katerem ga ošteva radi njegovega slabega učenja. Na koncu pisma doda: «V pismu je priloženih 50 lir, ki ti jih pošilja mati brez moje vednosti.» Živi od pisanja. — Od česa pa živiš sedaj? — Od pisanja. — Pišeš-li v liste? — Kaj še! Dvakrat na mesec pišem stricu, naj mi pošlje denar. Na ulici. — Gospod, usmilite se me, dajte mi kaj! Nimam doma! — Blagor tebi, če nimaš doma, ti gospodar vsaj ne more povišati stanarine. Dolgi in kratki uhlji. G o s p o d: Morali bi si odrezati uhlje. Prevelike imate za človeka. Kmet: Vi pa bi morali svoje malo podaljšati. Za osla jih imate premale. Ne more najti klobuka. Danes sem obšel vse prodajalne in nisem mogel najti klobuka zase. Kako to? Ali imaš tako veliko glavo? Ali ne, kakor drugi jo imam! Samo klobuk sem hotel na upanje. I* Wl ZOBOZDRAVNIK perfekcijonlran na dunajski zobni kliniki sprejema v Trstu, via S. Lazzaro 23, II. od 9.-13. in od 16,— 19. ure Ob sredah in sobotah ordinira v POSTOJNI. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□ i Radio AHE i □ □ □ □ □ □ □ □ in vse posamezne potrebščine po najnižjih cenah dobite pri tvrdhi Fomfture per Radlofonla GORICA - Corsa G. Verdi 1 □ □ □ □ □ □ □ □ LEKARNA CASTELLANO Lastnik F. BOLAFFIO TRST VIA C. BELLI - VOGAL. VIA DELL' ISTRI A 7 Telefon 64-85 Mirodilnica A.MAZZOLI Gorica, Via Carducci št. 6 © Zaloga na debelo in na drobno: droži, I | oljnatih in navadnih barv, firnežev, čo- | I pičev, karbolija, katramina, špiritov itd. I © i)®®®® ©©©5X3®©©®©®©! ©® ©©©©©©©<£© £ ©š)(E ©® JI ANTON BREŠČAK Gorica, Via Carducci štev. 14 TOVARNA IN ZALOGA POHIŠTVA ■ S VEČKRAT ODLIKOVANA TOVARNA S■ Če Bos vam dobro letno da, hvaležni mu bodite; vam treba dobrega blaga, k BREŠČAKU kjer dobite lastnega izdelka bodisi masivnega ali for-niranega; istotako žim-nice, vzmeti in sploh v to stroko spadajoče predmete. - NAJNIŽJE CENE! =n n?