Ob desetletnici slovenske naclonalne šole v Prekmurju. Leta 1919. v mcsccu avgustu sc je odlo* čila usoda Prekmurja. Nacionalni smrti za« pisan slovenski narod tostran Mure je bil iznenada rešen suženjstva ter pozvan v zad= nji uri k vstajenju in lepši bodočnosti. Zadnji ostanki panonske kneževine so po tisoč letih doživeli najradostnejši dan v svoji zgodovini: svoje osvobojenje in ujedi* njenje z ostalimi Jugosloveni. Osvobojenje se je izvršilo dne 12. avgu« sta. Z naglimi koraki se jc bližal pričetek šolskega leta, zaradi tega je bilo treba nujno organizirati nacionalno šolstvo, da bi se lahko pričelo s poukom čim prej. Te dni tes daj poteka deset let, ko se je pričelo z orga« nizacijo slovenskega nacionalnega šolstva v Prekmurju. Doslej je šola služila na tcj zem< lji le tujcu kot sredstvo za raznarodovanje in potujčcvanje, a sedaj je postala last slo* venskega naroda, ognjišče narodne prosvete ter državne in nacionalne misli in vzgoje. Šole, ki se je v njih doslej slišala samo na* šemu narodu tuja beseda, kjer se je sloven* ska materina govorica brutalno zatirala, so postale naenkrat nacionalnc — slovenske. Kaka neizrekljiva blažena čuvstva so polnila srca vseh rodoljubov, ko je v istih učilnicah, kjer se je še pred kratkim bohotno šopirila madžarščina, odmevala mila slovenska bese^ da! Kako srečni so otroci, ki sb našli v šoli drugi svoj dom, kjer jih je učitelj sprejel s prijazno slovensko besedo, kakor jo je govo* rila doma mati! Nepopisno velik preobrat, ki je postavil narodovo življenje popolnotna na drugo podlago. Konec je bilo zaničevanja in trpljenja; doba suženjstva je prešla in začeli smo gra« diti svoj lastcn dom. K temu delu je prva bila pozvana slovenska šola. Slovenska šola popravljaj, kar jc bilo razdejanega v tisoč ietih; z vzgojo naraščaja, ki naj bo temelj v novi domovini. vlivaj v dušo naroda ljubav in moč spoznanja in zavesti, da se bo prero* dila ta zemlja, ki je bila najhuje teptana in najbolj ogrožena. Slovenska šola na tcbi je, da bodo sledovi tisocletnega robstva zbrisani čimprej, da bo slehern otrok fe zemlje naj« boljši sin svoje domovine. • Pred desetimi leti — v tem času — so se polagali prvi tcmelji slovenskega šolstva v Prekmurju. Organizacija šolstva pa je bila ena najtežjih nalog naše uprave. Okolščine, v katerih se je pričelo z delom na šolskem polju, so bile skrajno nepovoljne. Vse je bilo nekako razdejano in bilo je treba iskati posamezne kose in delce, ki ae je z njimi po= stavljal temelj naši nacionalni šoli. Bilo je treba ogromnega dela, silnih naporov in že= lezne energije, da se je gradila na ruševinah nova stavba. V naslednjem naj podam pogled na šol* ske razmere pred osvobojenjem in v prvih desetih letih v novi državi. Osnovno šolstvo v Prekmurju za madžar= skega režima. Madžarska ni imela enotnega šolstva. Vsa šolska politika je bila dokaj komplid* rana. Tako so obstojale državne šole, ki jih je vzdrževala država. Poleg državnih šol so bile občinske šole, ki so jih vzdrževale poli* tične občine. Vsaka konfesija je imela pa svoje verske osnovne šole, ki so jih vzdrža= vale verske občine dotične konfesije. Isto je bilo glede učiteljstva! Na državnih šolah je postavljala vlada učiteljstvo. Na vseh drugih pa so šolske edinice učiteljstvo volile. Pri občinskih in verskih šolah je bil gospo* dar šole župnik kot predsednik šolskega stol* ca, ki mu je bil na milost in nemilost predan tudi učitelj. Pri prošnjah je odločal cerkveni poglavar, odnosno šolski oddelek pri istem. Izvolitev učitelja pri kaki šoli pa je bila od* visna od župnika. Ker je na Madžarskem več različnih konfesij in so otroci iste kon« fesije posečali le svojo šolo, so nastajale šole skoro v vsaki vasi in so bile po večini eno* razredne, k večjemu dvorazredne. Tako je bilo tudi v Prekmurju, kjer obstojajo tudi dancs naslednje konfesijc: katoliška, evange* liška, židovska in kalvinska. Vsaka teh kon= fesij je imcla svojo šolo. Tako se je dogajalo često, da je v encm kraju obstojalo dvoje ali pa še več osnovnih šol. Naravno, da so take šole imele tudi učiteljstvo svoje konfesije. Pri šolskih knjigah je imela besedo tudi pri« stojna cerkvena oblast, ki je predpisala, katere knjige se lahko uporabljajo v njenih ver= skih šolah. Pouk je slonel na strogi verski in nacio= nalni podlagi. Madžarski merodajni krogi — posvetni in cerkveni —¦ so bili v nacionalnem pogledu naravnost šovinistični. Ves šolski ustroj je šel za tem, kako pomadžariti šte= vilne druge narodnosti na Ogrskem. V tem smislu se je vzgajalo učiteljstvo, ki je vr« šilo svoj poklic z naravnost čudovito vnemo. Z otrokom se od prvega vstopa v šolo ni sprcgovorilo drugače kakor madžarski. Vsa nadaljnja vzgoja in pouk sta bila usmerjena v tem pravcu in uspehi so bili kajpada povoljni. Lahko rečem, da je vsak otrok, ki je po še* stih letih zapustil osnovno šolo, popolnoma obvladal madžarščino. Razumljivo je tedaj, da je madžarizacija posebno v zadnjih tride* setih letih, ko je ves upravni in uradniški aparat služil ideji pomadžarjevanja, silno uspevala. Pomisliti je treba, da so odstranili iz šole tik pred svetovno vojno tudi edino slovensko knjigo, katekizem, in kako ne bi potem raznarodovanje slovenskega življa uspevalo! Vsakdo, ki se je štel za »boljšega« človeka je govoril že samo madžarski, ker je to bilo »gosposko«. Noben uradnik, učitelj ali duhovnik ni govoril s človekom, ki je le količkaj obvladal madžarščino, drugače, ka= kor madžarski. Tako se smelo lahko trdi, da se čez pol stoletja v Prekmurju ne bi slišala več slovenska beseda. Boljševiška doba in prevrat. Zadnje šolsko leto pod madžarskim re« žimom se je vršil pouk zelo neredno. Večino šol je zasedlo vojaštvo, ki je v njih stano* valo. Boljševiki so večino naših šol popolno« ma demolirali. Požgali so ves inventar, ponekod celo okna, vrata in pode. Uničene so bile uradne knjige, učila, tako, da so ostale gole stene. Todi šolska poslopja so bila de= loma v najslabšem stanju. Ko se je že sigurno vedclo, da bo pri« padlo Prekmurje k Jugoslaviji in je bilo pri* čakovati vsak čas zasedbe, je večina učitelj* stva zbežala na Madžarsko. Nekateri pa so zapustili ta kraj že po zasedbi. * V takih razmerah je našla jugoslovenska vlada prekmursko šolstvo. Prvi trenotek se ni vedelo, kje pričeti z delom. Šolska po= slopja so bila v najslabšem stanju, brez in= ventarja, brez učiteljstva. Domačih delavcev je bilo malo, napram došlemu uradništvu pa je bilo nerazpoloženje in sovraštvo posebno od strani tu ostale inteligence. Slovenija je sama rabila učiteljstvo na Koroškem in do= ma, od drugc strani pa je tudi malokdo hotel iti v Prekmurje. Prva organizacija šolstva. Za urejevanje šolskih vprašanj se je ustanovil v Murski Soboti šolski svet, ki so ga tvorili večinoma domači gospodje. Ta šolski svet je bil v pomoč šolski oblasti pri delu organizacije šolstva. Treba je bilo pred* vsem na šolah namestiti učiteljstvo, ki bi naj pomagalo pri nadaljnjem delu. Kakor rečeno je večina bivšega domačega učiteljstva zapu* stila Prekmurje. Nekateri so ostali na svojih mestih, ali pa so bili nameščeni na drugih šolah. Poučevati in uradovati je bilo treba v državnem jeziku, tu so se pa zopet pojavile težkoče, ker učiteljstvo književnega jezika ni obvladalo. Bili so tudi taki učitelji, ki službe na naši šoli niso hoteli v začetku spre= jeti. Od onstran Mure so se nekateri prigla* sili prostovoljno za službo v Prekmurju. Druge se je nameščalo po službeni potrebi. Pri teh so se izvršile prve velike napake, ker se je namestilo tu večinoma nekvalificirano učiteljstvo. Premeščeno učiteljstvo se ni mo= glo uživeti v razmere. Kako tudi, saj je našlo prazne šolske sobe, bilo je večinoma sprejeto hladno in mlajši ljudje so bili izpostavljeni napadom prekmurskega madžaronstva. Dej« stvo je tudi, da se marsikateri tudi ni zavedal svojega poklica in je ustvaril slovenskemu učiteljstvu slab ugled. Polagoma pa so se sprejemali nazaj v službo učitelji, ki so prvotno zbežali na Madžarsko. Tako so bile šole deloma personalno pre* skrbljene, pri čemer pa so se zagrešile na« pake, ki jih čutimo še danes. V sentimental* nosti in pri danih res težkih razmerah se ni obračalo dovolj pažnje baš personalnemu delu organizacije prekmurskega šolstva. Pri raznoličnosti prekmurskega šolstva je bil težaven posel tudi s krajevnimi šolski* mi stolci. Večina šolskih stolcev iz nagaji* vosti ni hotela skrbeti za šole še nadalje. Učitelj, posebno »prišlek« je bil s svojo šolo prepuščen sam sebi. Tako je glede opreme šol s potrebščinami šlo najtežje. Prvi poskus unifikacije šolstva v Prekmurju se istotako ni obnesel, ker so posebno katoliške verske občine, odnosno njih voditelji odločno vztra= jali na sistemu verskih šol. Iz te dobe, ki je bila najžalostnejša v desetih letih, izhaja iz naštetih dejstev borba s »prišleki« in liberal* nim učiteljstvom, kakor so imenovali k nam došle učitelje prekmurski vodilni krogi. Konsolidacija razmer. Z leti so se izboljševale tudi razmere. Šole so se oprcmljale s potrebnim inventar*. jem. Pouk se je vršil redno. Otvarjali so se novi razredi. Oblasti so z zakoni in uredbami urejevale pravna, ekonomska, politična, per* sonalna in druga vprašanja in s tem so se razmere vidno boljšale. Osobito je imel vpliv na izboljšanje razmer prihod dobrih kvalifi« ciranih učnih moči. Nekateri učitelji, sta« rejši ljudjc, so se z idealizmom poprijeli dela in so z razumevanjem položaja ugladili pot došlim mladim tovarišem. Število resnih delavcev se je čezdalje večalo. Ljudstvo je s simpatijami spremljalo delo učiteljstva in je temu primerno istemu šlo na roko. Došlo je celo do spprazuma med domačim in došlim učiteljstvom, tako, da so tudi v tem oziru razmere postale znosne. Pribiti je tre= ba, da so nekateri učitelji domačini aktivno sodelovali pri vsaki akciji, ki jo je podvzelo učiteljstvo in so se tudi v nacionalnem po* gledu približali smernicam nacionalnega uči« teljstva, dočim drugi del še danes noče raz* umeti položaja in se več ali manj vdaja sta* rim čuvstvom in tradicijam. Tako je .nastal v učiteljskih vrstah spor. V nemali meri je dalo povod temu sporu vprašanje manjšin« skih šol. Spor so poostrile še desolatne stran« karske razmere, ker ni bilo več meja med poštenostjo in častikrajo, mcd tovarištvom i in sovražnostjo. ^nI Uspehi v šolah so vsako leto boljši. Iz desetletne slovenske šole prihaja mladina, ki je i po vzgdji i po znanju sposobna za živ* ljenje v novih razmerah in novih časih. Naj= večji uspeh je seveda ta, da ume mladina v svojem jeziku pravilno izražati svoje misli, da se tako bodoči narod osamosvoji, postane samozavesten in primerno izobražen. Drugi uspeh je, da je rnladina nacionalno zavedna in nudi najboljše upanje za bodočnost. Na pragu prvega — v drugo desetletje. Slovensko učiteljstvo je lahko ponosno na svoje desetletno delo. V splošnem je uspeh slovenske šole v Prekmurju tak, da si skoraj večjega ne moremo želeti. Brez dvo= ma je bilo učiteljstvo v vsakem pogledu zelo delavno in nosi največji delež pri splošnem napredovanju Prekmurja. V nacionalnem po= gledu, z ozirom na vzgojo šolske mladine in širših plasti naroda v pravcu državnega in narodnega edinstva pa je sigurno na prvem mestu. Ne zaostaja tudi pri delu na prosvets nem, gospodarskem, socialnem polju. Z be= sedo, z dejanjem in vzgledom, kaže narodu pot in mu odpira vrata do napredka. Pot, ki jo mora hoditi slovensko učitelj* stvo ni baš gladka. Polno je bilo in je še ovir; skritih in odkritih nasprotnikov. Toda vse to ne moti idealnega delavca, ki mora iti mirno preko izbruhov onemogle jeze na= sprotnikov kulturnega in nacionalnega na* predka prekmurskega ljudstva. Stopamo v drugo desetletje polni dobre volje, da podvojimo svoje delo na šolskem polju. Prepričani, da bo tekom drugega desetletja da^eglo prekmursko šolstvo svojo normalno višino, da bo tekom tega deset* letja zbrisana vsaka slcd madžarskega su< ženjstva, da bo Prckmurje za vsakogar pri* vlačno, dclamo načrte za bodoče delo. Pri tem pa računamo na pomoč naše prosvetne oblasti, ki mora voditi z najvišjim razumevanjem šolsko politiko. Nacionalno in kulturno delo v Prekmurju bo le tedaj v resnici mo= goče v popolnem obsegu, ko slovenski uči* telj v Prekmurju ne • bo več preganjan od raznih ljudi sumljive nacionalne kvalifikacije. Biti moramo enkrat na jasnem ali pustimo rriirno svojemu razvoju razne antinacionalne akcije ali pa se tem napravi na primeren način konec. Ob desetletnici, ko budimo v sebi pri» jetne in neprijetne spomine, ko delamo bi* lanco svojega dela, smo si na jasnem, da je v Prekmurju potrebna mobilizacija vseh zdravih, delavoljnih in poštenih nacionalnih sil. Zberimo te sile v napredek našega šol= stva, v blagor svojega naroda in domovine! Horvat Izidor.