REFLEKSIJE
SLAVISTIČNO ZBORO V A N J E
Nekaj nenavadnega in nepričakovanega je na tem, da je letošnje piransko zborovanje slovenskih slavistov doživelo v našem periodičnem tisku tako močan odmev. Pa tudi zborovanje samo je bilo po svoji notranji intenziteti precej izjemno. Vse to se seveda ni zgodilo slučajno, marveč je logična posledica dogajanj v našem kulturnem življenju, je naravna posledica težkih in obsežnih vprašanj, ki so v zvezi z organizacijo znanstveno raziskovalnega dela in s splošno reformo našega šolskega sistema. Preveč prostora bi zavzelo, če bi hotel to načelno misel podrobno dokazati in navesti prav vse podatke, ki jo potrjujejo — zato naj opozorim samo na nekatera najpomembnejša dejstva.
Zg-odovinsko dogajanje po letu 1941 ni spremenilo samo strukture našega duhovnega življenja, marveč je bistveno spremenilo tudi splošni položaj našega naroda, zlasti pa se je razširila in izpopolnila njegova materialna baza, kar vse nenehoma vpliva na naša civilizatorična in kulturna prizadevanja, spreminja in izpopolnjuje našo družbeno zavest, kliče po novih oblikah' dela, uveljavlja nove smeri itd. Spričo tega je povsem naravno, da bolj kot kdaj koli prej poudarjamo, kako nujno je, da bi se tudi na Slovenskem razvijale tehnične vede in eksaktne znanosti, ker je to neutajljiva zahteva našega časa. Tem bolj je to poudarjanje upravičeno, tem bolj so potrebni povsem zavestni napori in tem manj smemo ta vprašanja prepuščati spontanosti samega življenja, ker je za vso našo preteklost značilna posebna enostranost. Razvijale in razmahnile so se samo določene duhovne dejavnosti: umetnosti, ob njih pa zlasti historiografija, jezikoslovje in literarna zgodovina. Šele na začetku tega stoletja so se polagoma začele uveljavljati tudi druge smeri: arhitektura, matematika, psihiatrija, kemija itd.
Vendar pa pri vsem tem ne gre pozabiti, da je bil takšen razvoj kljub svoji enostranosti vendarle sam v sebi nekaj organskega, saj je ustrezal splošni situaciji naroda in bil v skladu z najbolj bolečimi problemi njegove eksistence. Zaradi tega bi bilo povsem neupravičeno, če bi se spoznanje o enostranosti  naše preteklosti  stopnjevalo  danes  v omalovaževanje tistih,  se pravi
1122
humanističnih strok, ki so včasih prevladovale, in če bi hoteli naša zavestna prizadevanja usmerjati po načelu: včeraj ti, danes jaz, in bi tako nasiloma potisnili v ozadje to, kar je bilo včeraj v ospredju, s čimer bi umetno povzročili novo enostranost ter spravili v nevarnost organično rast in naravno ravnovesje.
Iste načelne misli se nam vsiljujejo tudi, ko razmišljamo o vlogi in položaju slavistike in slovenistike, oziroma o vlogi in položaju literarnih in jezikovnih ved. Pri tem ne moremo mimo ugotovitve, da je imela slavistika v. preteklosti izrazito narodno obrambni in narodno afirmativni značaj in pomen. Ta ugotovitev se danes včasih stopnjuje v mnenje, češ da v sklopu našega kulturnega življenja slovenistika ne more ohraniti svojega nekdanjega položaja, ker je situacija naroda bistveno drugačna in ker je čas postavil v ospredje poleg narodnostnih še druge, za našo nadaljnjo rast prav tako in  še bolj  pomembne probleme.
Vendar pa je cela zadeva v resnici nekoliko drugačna in takšni zaključki ne upoštevajo pomena, ki ga ima prava nacionalna vzgoja še danes, hkrati pa so zgrajeni na enostranski in ne povsem pravični sodbi o vlogi, ki jo je imela slovenistika v preteklosti, saj upoštevajo samo nekatere najbolj vidne in najhitreje ugotovljive značilnosti. Poleg tega bi bilo treba šele dokazati, da niso naše jezikovne in literarne vede doživele nobenih notranjih sprememb in da še danes dobivajo svoj navdih iz istih virov kot nekdaj. Ravno piransko zborovanje pa je pokazalo, da temu ni tako. Osrednji notranji impulz teh strok danes ni več vezati zgolj in samo na narodnostno problematiko, marveč prihaja iz mnogo širšega sklopa sodobnih vprašanj. To dejstvo je prišlo do izraza tako v načelnih izjavah in teoretičnih razpravljanjih kakor tudi v razpravah o posameznih stvarnih pojavih. Ni dvoma: v slovenskih literarnih in jezikovnih vedah se je izvršila in se še dogaja pomembna notranja preusmeritev, ki je povsem v skladu s splošnim razvojem. Zaradi tega bi ne bilo prav, ko hi slovenistiko presojali samo s stališča njene dosedanje tradicije in spregledali nove prvine in pobude.
Če je torej imela svoj čas slovenistika zaradi posebnosti svoje inspiracije velik pomen za proces našega narodnega prebujenja in naše narodne osvoboditve, pa dobiva danes zaradi opisanih notranjih sprememb veliko vlogo v procesu humanizacije človeka, v procesu oblikovanja resnično svobodne in vsestransko razvite osebnosti. To je še posebej dragoceno danes, ko splošna tehnizacija življenja, ozka in enostranska specializiranost prinašata problem deformiranosti posameznika-
Vendar zborovanje ni bilo zanimivo in pomembno samo zato, ker je odkrilo te notranje spremembe, marveč tudi zato, ker je sprožilo tudi nekaj povsem praktičnih vprašanj. To je bilo najprej vse tisto, kar je tako ali drugače v zvezi z literarnim in jezikovnim poukom na nižjih in srednjih šolah. Posledice, ki izvirajo iz notranjih premikov v sami stroki, učinkujejo tudi na vsebino in značaj pouka, ki postaja tako sodobnejši, učinkovitejši in za notranjo rast mladih ljudi pomembnejši. Sprememba pouka je nujna in upravičena ne le zaradi načel, ki vodijo splošno šolsko reformo, marveč prav tako tudi zaradi novih vidikov, ki so se uveljavili v sami stroki. Samo v luči tega dejstva je mogoče določati obseg in mesto jezikovnega in literarnega pouka, kar pomeni hkrati, da bi bilo povsem napačno, ko bi se pri razmišljanju  o tej  zadevi  sklicevali  samo na  nekatere  nesodobne značilnosti  naše
1123
stroke — podpreti je treba nova, sodobna prizadevanja in pri določanju vloge, ki naj jo ima slovenistika, se ni treba opirati na to, kar v sami stroki danes ni več aktualno in kar zanjo ni več bistveno značilno. Prav zaradi tega je zborovanje moglo in moralo opozoriti na usodo slovenščine v strokovnih šolali in je pri tem poudarilo predvsem pomen, ki ga ima obvladanje materinščine za duhovno rast mladih generacij.
Če k temu dodamo, da so se pojavila na zborovanju tudi vprašanja organizacije raziskovalnega dela. strokovno znanstvenega tiska, materialnega in splošno družbenega položaja slavistov-pedagogov, učbenikov, modernih učnih pripomočkov, sodobnega knjižnega jezika itd. itd., potem sinemo trditi, da je piransko srečanje slavistov potekalo v znamenju zelo aktualnih zadev, ki po svojem značaju presegajo ozke strokovne okvire.
D u š a n   P i r j e v e c
1124