LETO (AtfO) XLIV (38) štev. (No.) 16
ESLOVEN1A LIBRE
BUENOS AIRES 2. maja 1985
Po isti poti
Grožnja Novi reviji Domobranci zmagoviti še v umiku
Letošnje leto poteka v znamenju 40-letnice II. svetovne vojske. Vhsi vemo, kako se je .razvijala po svetu, toda nam je najbolj prisotna zara li njenih posledic za naš narod.
Že sama na sebi je bila Velika tragedija, ko so nas zasedli in preganjali že tradicionalni narodni nasprotniki. A vedeli -smo, da bo zmagovalec v začetku na koncu vojske premaganec, (jez Slovenijo je previharilo že veliko vojska — od Obrov, Frankov, „boj Vitovca in ropanje Turčije“. Trpeli smo in jih pretrpeli. Toda še nikoli n'i zadivjala preko nas groza revolucije. Pa smo se u-prli tudi tej, najprej v vaških stražah in s četniki, pozneje kot domobranci. In glej, tudi tu smo bili zmagoviti. Pred koncem vojske so zmagovite domobranske čete pometle s komunisti in partizani, da so se morali umakniti na jug. Doma nismo bili premagani!
A bili smo premagani od zunaj ! V to obzorje moramo postaviti svojo voljo do svobode. Umaknili smo se — pred 40 leti •— da si ohranimo življenja, še več, da ohranimo živo svojo idejo, ki je tako živo plamenela med revolucijo: komunizem je prevara In nesreča za vsakega človeka in za ves narod! Prej ali slej se bo izkazala resnica in na nas je, da k temu pripomoremo.
Nismo vedeli, kaj nas čaka. Še’e v zadnjem času smo spoznali, od kod in kako so nam pisali usodo, a še sedaj ni vse popolnoma jasno. Videli smo samo, kako so iz taborišč v Vetrinju odhajali tovornjaki za tovornjaki z našimi borci pa tudi neborcl. Večine nismo videli nikoli več. Junija jih je pomorila roka komunistov; mislila je partija, da so s tem zlomil; odpor in pogasili baklo idealov, ki so jo domobranci visoko dvignjeno nosili v boj s komunizmom. Mislili so, da obupamo, ko nam zlomijo oboroženo roko, pobijejo vse generacijo, ki se ni-borila prisiljeno, ampak je vedela dobro, za kaj se bori; mislili so, da bodo imeli tako mir in da bodo s tem uničili vse, ki mislijo drugače.
Vedeli so, da se bodo ostali starejši in otroci počasi raztepli po svetu, ' vedeli so, da gre tok časa naprej in da bodo starejši umrli ob svojem času; vse to so vedeli in računali so s tem. Svet je velik in širok, v njem se lahko 'zgubi mlad človek in pozabi, zakaj je prišel vanj. Doma bodo lahko vladali s trdo roko, svet bo omamil ljudi zunaj ; partija pa bo ostala!
Pa ni bilo ravno tako: 40 let že romamo po svetu, naši vodniki legajo v grob drug za drugim in težko nam je zanje, časi se spreminjajo zunaj in v Sloveniji, materializem je na pohodu tako v ideji kot v življenju, a vseeno je ogenj, ki je plamtel pred 40 leti ostal in gori še dalje v m'adih, ki so še kot otroci odšli iz domovine, v tistih malokaterih, ki so se rešili pokola v Kočevskem rogu in Teharjih, v materah in ženah. Še več, uspelo nam je zanetiti isti ogenj v srcih mladine, ki je bi’a rojena zunaj Slovenije, v taboriščih in na zemlji novih kontinentov. Ne poznajo Slovenije iz lastnega izkustva, poznajo jo iz knjig in pripovedovanj, a obenem vedo dobro, zakaj in za kaj so se borili njih starši in sorodniki.
Naša raztepenost po svetu nam je dala novih pogledov, novih idej, nov način gledanja. Okoristili mo se s tem, povzeli, kar je bilo nam v dobro. Toda dobro vemo, kje sta pravica in resnica, dobro vemo, kako ju doma zatirajo in jima mašijo u-sta, in še vedno nas skrbi usoda slovenskega naroda, še vedno po svojih močeh delamo in se borimo, da se bi slovenskemu narodu godilo bolje in da bi si lahko spet svobodno pisal postave.
Kot je dejal govornik na Slovenskem dnevu: menjajo se tisti, ki nosijo bak’o, a bakla ostaja ista. Še vedno gori enako močno in njen
19.	marca je bila v Ljubljani Republiška konferenca SZDL, ki je bila posvečena sredstvom javnega obveščanja. Kot je že vsem znano, si v zadnjem času nekateri časopisi in revije marsikaj upajo, pa tudi v ortodoksne kot je Delo se včasih vrine kak članek, ki tistim na vrhu ni po godu. In ti so sklenili, da napravijo red.
Polemika v Književnih listih je bila zatrta, o tribuni Slovenski narod in slovenska kultura je bilo rečeno, naj se drugič bolj poveže z SZDL itd. Najbolj pa seveda gre na živce oblastnikom Nova revija.
Znano je, da je pred leti zatrla partija revije, ki niso pi-saie, kot se „spodobi“. Dolga leta je trajala nato debata o ustanovitvi nove revije, ki je končno le zagledala luč sveta kot Nova revija — in je ta naslov v resnici zaslužila. Je v resnici odprta in si upa marsikaj.
Na omenjeni RK se je precej govorilo, da morajo časopisi in revije „braniti osnovna načela naše’ družbene ureditve“ Končno pa je predsednik konference in partijski veljak Franc Šetinc Izrekel jasno besedo. Imenoval je Novo revijo z imenom in ji med drugim zagrozil:
„V zadnji številki Nove revije, ki se sklicuje na platformo socialistične zveze, je vsekakor razvidna težnja širiti „obupne“ resnice o naši družbi kot nekaj, kar je’ absolutno prevladujoče in kar je tudi zunaj vsakega dvoma. Kako more revija objaviti članek, v katerem avtor trdi, da je Kardeljeva razprava o kulturi ali zmota ad prefrigan načrt cementiranja partijskega monopola oblasti za vse večne čase. Po kakšnem kriteriju resnice je avtor prišel do te ugotovitve?
Teda to je samo zavesa, ki mu rabi, da poglavitne vzroke za to pripiše naši družbeni ureditvi in partiji, ki da že’i cementirati svojo ob'ast in ki uniči vsakogar, kdor se je poskušal upreti oz. podvomiti o njeni legitimnosti. Samoupravljanje je zanj ena sama romantično optimistična potegavščina. Želi Nova revija po tej poti? Ob tem članku, ki si ga ne upam imenovati esej, bi lahko rek'i, da gre pač za spodrsljaj. Uredništvu bi kvečjemu zamerili to, da se ni ogradilo od neodgovornih poskusov primerjanja našega sedanjega časa in trenutka z obdobjem protireformacije, ko je bila vsaka pisana beseda zaplenjena in požgana, le še živa in fizično ogrožena beseda potekajočih predikantov je skuša’a ohraniti šibke zublje pro-testantstva. Toda ta članek ni izjema, temveč prej pravilo celotne 'zasnove številke,, v kateri so npr. takšne trditve, da je ideologija delavskega razreda diletantska, neustrezna, skratka pomota -— tako Taras Kermauner; da smo pognali Slovence v Italiji v politično in idejno dMerenciacijo, tako Boris Pahor; da se ne splača polemizirati s Kardeljevimi stališči, ker jih že tako in tako Pučnik; da ZK izvaja legitimnost svoje oblasti iz trditve, da pozna zakonitosti družbenega razvoja in da je v tem smislu nezmotljiva, tako nihče več ne jemlje resno, tako Bučar; da je Marxova revolucionarna filozofija zelo blizu čisti utopiji, da je naša ureditev nalik prosvetljenemu absolutizmu ali še sabše itd. Vprašujem: ali je to platforma socialistične zveze! Seveda ni. Zato
plamen sije po vsem svetu in njegov svit doseza tudi judi blage volje doma. Naše romanje v svetu ni bilo 'zaman, kajti bakla ideje, za katero so se borili z orožjem med revolucijo doma, nam sveti na naši poti, ki je še vedno ista kot tedaj, čeprav po njej korakamo, drugi, mlajši, še vedno Slovenci, čeprav v svetu.
Tine Debeljak ml.
se Nova revija ne more več sklicevati nanjo. Ali pa naj spravi svoje pisanje v sklad s sprejeto programsko zasnovo, ki veruje v moč socialističnega samoupravljanja in u-stvarjalno moč delavskega razreda in delovnih ljudi. To je naša mejna črta. Naj ne naseda tistim, ki vztrajno zatrjujejo, da je ta oblast tako rekoč na tleh in da jo je treba potolči do konca. Ni treba posebej dokazovati, kako škodljiva in neproduktivna je takšna pozicija. Da ne bo nesporazuma -— ne zavzemam se za represijo proti Novi reviji. Tisto, kar želimo, je samo to, da prenehamo slepomišiti in da stvari poimenujemo s pravim imenom. To kar sem prebral v zadnji številki, s socializmom in socialističnim samo-upraveljanjem nima nobene zveze. Če hoče 'Nova revija ostati v okviru socialistične zveze, potem morajo njeni sodelavci doseči, da se bo vrnila k svoji prvotni zasnovi.
Z vso odločnostjo bi se morali upreti ponovnemu odpiranju vprašanj, ki smo jih plebiscitarno, rekel bi s krvjo rešili iz zgodovine naše revolucije. Naj omenim bolj ali manj eksp'icitne ideje o t. i. narodni spravi, pri čemer nikakor ne mislim samo na Spomenko Hribarjevo, poboj domobrancev v Rogu 'itd. Menim, da gre v nekaterih primerih za poskuse, da hi v sedanji prostor in čas vnesli nemir in dvom v normalen 'zdrav razvoj naših odnosov. Nedopustno je ustvarjati klimo, v kateri naj b; se predani borci in aktivisti iz časov NOB in iz povojnega časa začeli spraševati, ali so ravna’i prav, ko so v usodnem času pogumno sledili ‘. klicu revolucije in domovine. 'S tega mesta jim moramo reči, da napadov na NOB in revolucijo ne bomo dovolili.
Če smo za pisanje o vsem, če pravimo, da ni tabu tem, ne pomeni, da smo se odrekli temeljnim normam socialističnega življenja, morä=-1'i in etiki te družbe. Zato je pravica in dolžnost novinarjev zavračati in se spopadati z vsem, kar predstavlja žalitev človeškega dostojanstva in napad na vrednote revolucije in NOB. V spopadu z idejami, ki včasih že mejijo na obnašanje mrhovinarjev in grobarjev zgodovine, ne more1 biti popuščanja 'in kompromisov.“ (Podčrtalo ur.)
Videti je, da se je doma začela reakcija; prej so mislili, da s tem, ko malce dvignejo zatvornice, odpro nekak ventil in s tem olajšajo pri-(Nad. na 2. str.)
Ventil je treba zapreti
Marca meseca sta obe telesi, ki nosita vso oblast v Jugoslaviji, to je predsedstvo SFRJ in Centralni komite ZKJ, razpravljala o problematiki političnega in varnostnega značaja v Jugoslaviji. Omenjali so tam, da „nacionalisti čedalje brezobzir-neje napadajo pridobitve revolucije, osebnost in delo Tita, federativno ureditev“ itd. Zato so podvzeli u-krepe, ki naj povrnejo partiji vso oblast in utišajo nezadovoljneže.
„Nosilce nacionalistične in druge sovražne dejavnosti je treba pravočasno in javno razkrinkavati in o-nemogočati, predvsem z enotnim i-dejnopolitičnem bojem v vsej državi.“
Predvsem sta sklenili, da „morajo pristojni državini organi in vodstva družbeno političnih organizacij (to je partija, n. op.) v kar najkrajšem času .sprejeti programe za izpolnjevanje teh nalog!“
Po tem sklepamo, da ne bo ostalo le pri besedah. Ukaz je prišel od zgoraj in vsaka celica partije ga bo morala ubogati!
Zanimivo piše o tem partizanski komandant Milan Ciglar v ljubljanskem Slovenskem Poročevalcu 9. maja 1955 ob proslavi desetletnice partizanske zmage, pod naslovom: Naš poslednji boj.
„Končati svojo partizansko pot v Ljubljani je bila velika želja prene-katerih naših borcev. Bil je to naš poslednji boj z domobranci. Težko je razumeti, da je kaj takega -sploh mogoče: nekaj dni pred koncem vojne smo spet poslušali njih ... pozivanje, naj se predamo. Prav blizu smo si tottli, zato smo jih kaj razločno slišali... ko so vzklikali... zaveznikom ter svoji znameniti „vladi-enodnevnici“ v Ljubljani . . . Kako lepo je bilo tedaj poslušati poslednja partizanska povelja za zasedbo Ljubljane. Lep načrt, k'i pa je preveč računal na sovražnikovo nizko moralo... Toda izkazalo se je, da smo se, kar se tega tiče, temeljito zmotili... Niti za trenutek nismo imeli opravka z bežečim, uničenim nasprotnikom. Malo tako burnih borb smo doživeli do tedaj in morda je bila prav ta zadnja najhujša. Misel na to, da je Ljubljana tako blizu... nas je nenehno podžigala v našem hotenju, da se na vsak način prebijemo naprej. Toda nismo uspeli... Imeli smo izredno ve’lke izgube zaradi topniškega ognja. Veliko število naših tovarišev je' bilo naenkrat izločeno iz boja, po večini mrtvi in težko ranjeni.. . To umika-
Pred meseci so rojaki v Avstraliji pričeli gibanje za ohranitev slovenstva v domovini pod imenom „Zveza slovenske akcije“.
Ker so se razne organizacije in tudi posamezniki obrnili na člane Slovenskega Narodnega Odbora z vprašanji, ali naj to gibanje podipró, ker pričetnikov ne poznajo, sporočamo slovenski javnosti:
Slovenska politična emigracija se je zavzemala za ohranitev slovenstva in slovenske kulture od prvih počet-kov, tako s pomočjo svojega političnega predstavništva, kakor kulturnih in vdrskih organizmov. V to nepretrgano vrsto pobud in dejavnosti, pristopa zdaj tudi v Avstraliji pričeta „Zveza slovenske akcije“, kot nov izraz zaskrbljenosti zdomske Slovenije za svoj narod, in katere delovanje toplo pozdravljamo.
IZJAVA NARODNEGA ODBORA
3.	MAJA 19i5
V	smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO
v odločilni in usodni uri za slovenski narod proglaša,
da. je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratične in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.
Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji u-pravni organ za območje narodne države Slovenije.
V	narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo slovenskega naroda.
nje z ranjenci nas je najbolj oslabilo in sovražnik je našo šibko točko> kmalu spoznal.. . V izredno močnem ognju nam je jelo primanjkovati municije, tudi na to se je pred bojem premalo mislilo. Imeli smo tudi -svojo artilerijo... tu pred vratf Ljubljane, pa nam ni nudila nobeme-opore. Poslušali smo goste roje granat, ki ,so udarjale... tam daleč... kjer sploh ni bilo sovražnika, če bi 'bili na-šj topovi tedaj polovico tako uspešni, kot so bili sovražnikovi, bi mi gotovo že istega dne prodrli do glavnih ljubljanskih bunkerjev... tako pa smo... dobivali le nenehna povelja: za. vsako ceno naprej! Potem, ko smo zadnjikrat - sprejeli u-
kaz, se ni dalo storiti ničesar več_
Pod sam večer smo se vsi potrti umaknili. Vračali smo se brez polovice svojih tovarišev; v bataljonu, ki sem mu pripadal, smo izgubili domala ves komandni kader_______“
Ta partizanski poraz in umik naj bi bil opis 'zadnjega partizanskega spopada z domobranci. Toda v zgodovini je zabeležen še en — -resnično zadnji spopad, -nič manj zmagovit, namreč spopad na Dravskem, mostu na Koroškem, ki ga je bi’ 11. maja 1945 major Vule Rupnik v Borovljah in z njim odnesel š-e zadnjo> zmago nad komunisti. Ne meč, le sreča kriva -je premagala Slovensko narodno voj'sko.
td
„Programska jedra“ jugoslovan-ke komunistične vlade, ki so bila obsojena od vseh narodnozave-dnih rojakov doma in po svetu, so bila eden od povodov za pričetek protestnega nabiranja podpisov s strani avstralskih rojakov, ki zaslužijo za svojo pobudo odziv, priznanje in podporo.
Jasno je, da bo končni namen dosežen le v svobodnem in demokratskem družbenem okviru, kjer ho vsak rojak mogel neovirano razvijati svo-je slovenstvo, ne glede na načrte in koristi komunistične stranke. Zato je prav, da -se delovanje za ohranitev in dvig narodne zaVesti ne omeji na protest proti zunanjim znakom raznarodovanja, temveč da vztrajno kaže tudi na globoke vzroke protislovenskih ukrepov v domovini.
Slovenski Narodni Odbor
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvopreUtje.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.
Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov, in zanašajoč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov, poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju in blagor domovine, k edinosti in k spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.
Med nas je usekalo...
Ob 40-1 etnici našega begunstva
Obvestil® SN&
f Peter Markeš
Vest o njegovi smrti se je kot blisk hitro razširila po Torontu v ponedeljek zvečer, 5. marca 1985. Nepričakovano je na svojem domu v naslonjaču in s časopisom v roki končal svojo romarsko pot.
Kakor nas je ta 'žalostna novica pretresla, smo tudi v hipu spoznali, kako veliko izgubo je poleg njegove družine doiživfla tudi celotna slovenska skupnost, katere viden in vodilen član je bil Peter, odkar je prišel v Toronto.
Kot praktičen katoličan, organizator in zakoreninjen v narodno-krščanskih tradicijah slovenstva, je smatral za dolžnost, da svoje podarjene mu talente in sposobnosti uporabi za skupno dobro in je od svojega prihoda v Toronto do svoje prerane smrti neutrudljivo delal, navduševal, z govorjeno in pisano besedo svetoval in dajal napotke, pa tudi grajal, če je bilo potrebno.
Zato je pokojni Peter, ki je skupaj s pokojnim dr. Kolaričem, prvim župnikom Marije Pomagaj, bil izpostavljen kot odločen protikomunist napadom novega režima ▼ Sloveniji, ki so ga hoteli v naši skupnosti umazati in izolirati samo z enim namenom: Da bi naša povojna emigracija izgubila zaupanje vanj, da bi preprečili organiziranje, pri katerem je bil Peter moralna sila.
Pri tem svojem naporu so naši rdeči bratje klavrno propadli. Za Slovence v Torontu je Peter Markeš ostal tudi po svoji smrti kot simbol naše borbe proti diktatorskemu in enopartijskemu sistemu v domovini.
Petrova življenjska pot
Peter se je rodil 19. januarja 1917 jv Dtralžgoišah na Gorenjskem, očetu Petru in Ivanki, ki sta poleg njega imela še štiri otroke in sicer: Ivanko, Loj-zko in Marico ter sina Zdravka. Po svojih skromnih močeh sta skrbela (oče je bil zaposlen v lesni industriji), da sta svojim otrokom dala potrebno družinsko vzgojo in možnost, da so v življenju napredovali.
Tako je Peter po končani ljudski šoli odšel v Škofove zavode, tam maturiral in se vpisal na ljubljansko univerzo, kjer je na pravni fakulteti položil prvi pravno-zgodovinski izpit.
Peter, katerega oče in brat Zdravko sta bila kot talca ustreljena, ko so Nemci Dražgoše požgali prve dni januarja 1942 in je tudi njegov dom pogorel, je spoznal in uvidel, da slovenskim komunistom ne gre za ohranitev slovenskega naroda, temveč za zmago marksizma in svetovne revolucije, katero so oznanjali ruski boljševiki.
Ko je prišlo do njegove osebne odločitve, se kot veren katoliški akademik po svoji vesti ni mogel drugače
odločiti, kot da je vstopil v vrste borcev, ki so branili slovenske vasi in domove pred napadi rdečih in brezbožnih revolucionàrjev.
Kot član mladinske JRZ in pozneje Slovenske legije (kjer je med drugim srečal Smersuja in Stareta), je bil odrejen kot poveljnik Vaške straže v To-mišju, odkoder je pozneje odšel na Turjak, od tam na Zapotok in skozi Želim-lje v Ljubljano. Ob ustanovitvi slovenskega domobranstva mu je bil podeljen čin poročnika in je kot tak poveljeval na domobranski postojanki v Črni vasi.
S stilskim udarnim bataljonom, kateremu je bil dodeljen, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško. Bil je v Vetrinju, a takoj nato odšel naprej v Italijo in sicer v Servigliano, od tam pa naprej v R'm. Po krajšem bivanju v Rimu je odšel v Španijo, kjer je na barcelonski univerzi dokončal svoje pravne študije, doktorske teze pa ni napisal, ker je prej odšel v Kanado.
V	Toronto je prišel v decembru 1. 19*51. Zaposlil se je v pisarni umobolnice na Lakeshore in napredoval do pomožnega administratorja te ustanove. Pozneje je bil premeščen v Thistledown bolnišnico kot administrator, kjer se je tudi upokojil, pa potem prevzel vodstvo župnijske kreditne zadruge „Slovenija“.
Bil je podnačelnik Slovenske ljudske stranke za Kanado, pred nekaj meseci pa je bil tudi imenovan v Slovenski narodni odbor. Redno je pisal kot torontski poročevalec v Ameriško domovino.
Leto dni po svojem prihodu v Toronto se je oženil z gospo Mimi in v zakonu so se rodili trije otroci: Karmen, Peter in Andrej.
To je v kratkem življenjska pot pokojnega Petra, ki se je v Torontu tako nenadoma končala.
Zadnje slovo
V	pogrebnem zavodu se je veliko število Slovencev od njega za vedno poslovilo. Iz vseh krajev so prišli, celo iz oddaljenega Clevelanda.
Pogreb je bil v petek, 29. marca. Pogrebno mašo zanj je daroval g. Franc Sodja CM. z asistenco v cerkvi Marije Pomagaj, kjer je bil Petér župljan. Prevzvišeni škof dr. Alojzij Ambrožič pa je ob krsti pred odhodom iz cerkve zmolil predpisane cerkvene molitve. Med mašo je prepeval cerkveni zbor.
Pogrebne molitve je ob grobu na pokopališču „Vnebovzetja“ opravil g. Fr. Sodja, navzoči pa so zmolili očenaš za pokoj pokojnikove duše.
Tako smo se preprosto — kot je bil Peter preprost — od njega poslovili.
(Po O. M. v Am. dom.)
Temeljni kamen spremembe, ali spremeniti vse, da vse ostane kot je trlo? O tem se sprašujejo mnogi opazovalci tukajšnjega političnega življenja, potem ko je predsednik Alfonsin presenetil prijatelje in nasprotnike s svojim govorom z balkona vladne palače v petek, 26. aprila. Pred več stotisoč glavo množico, ki mu je v začetku navdušeno ploskala, je narisa! tako realistično diagnozo argentinskega stanja, da se je nehalo praznovanje in so cele kolone zapuščale Maj!ski trg. Vendar Vprašanje ostane, ker tudi 'v tem ■govoru je bilo mnogo „ibomo“, in še premalo „smo že“.
ADI JO, PA ZDRAVA OSTANI?
Jasno je, da je vsaj v tistem trenutku predsednik države zapustil dosedanjo demagogijo in množici ter narodu v obraz povedal resnico, skoraj vso resnico. Ljudje so se zbrali v „obrambo demokracije“, čeprav jih je tja gonila zavest nov« zmage nad tisbmi, ki hočejo demokraciji kopati jamo.
Na to zavest zmage je z ba'kona govorn'k razlil vedro mrzle vode, ko je nakazal edino pot, da se država skuša rešiti kaotičnega "m socialnega stanja. Po prvih opojnih besedah je priš’a časa pelina. Prišle so izjave o „vojnem gospodarstvu“, o u-krepih, ki jih je treba podvzeti, o državnem varčevanju itd.
A prišel je še višek dneva. Omenimo le izjavo, da imamo prijateljske odnose do ZDA (ko je začela žvižgati vsa levica), o dejstvu, da te ukrepe izvedemo „s Fondom ali brez Fonda“ (Mednarodnega denarnega, namreč, 'n ob tem je mnogim zmrznila kri v žilah'), in pa napoved dejstva, da letos ni misliti „na ■zvišanje življenjskega standarda (ko je trg zapustila vsa kolona peroni-stične mladine, ki je potem sežigala nekaj ameriških zastav in zastav radikalne stranke).
Je predsednik računal na tako reakcijo? Ne vemo. Mnogi so pričakovali oster govor, a tako kruto resnico je Je težko prežvečiti. Predsedniku je pripisovati dovolj politične zrelosti, da ni verjetno, da bi računal z odobravanjem na take izjave. Res je tudi, da večkrat rad udarja, a takoj nato boža. Vprašanje torej, če je vodja države za vedno rekel „Adijo“ demagogiji, na katero smo se že preveč privadili, ostane brez
odgovora. Vsekakor je bil storjen prvi korak, in tudi to j« že nekaj. Priznati mu je junaštvo, da kljub reakciji mase ni spremenil tona svojega nagovora, in idejo izpeljal do konca. Edino kar mu je očitati, da tega govora ni spregovoril že pred poldrugim letom, ko je nastopil vlado. Tedaj bi bil laže prebavljiv.
OD CHURCHILLA
DO MARTINEZA
Takoj naslednji dan je predsednik Victor Martinez podprl predsednikovo linijo. Spomnil se je Churchill-a, ki je Angležem nudil le „krvi, potu in solza“. „Potu in solza“, je dejal, „more nuditi predsednik narodu“ im v tem ga moramo vsi podpreti. Angležj so izšli zmagoviti iz vojne, bo Argentina zmagala to bitko? Odkritosrčnost bo radikale mnogo stala. Politična cena govora in nove politike bo izredna, zlasti če predvidevamo, da se rezultati nove smeri ne bodo takoj pokazali, medtem ko so volitve skoraj pred vrati:
3.	novembra tega leta bo zamenjava polovica poslanske zbornice.
In kakšne so ze in kakšen pot obljublja predsednik narodu? Strogo varčevanje, opustitev vseh investicij in javnih del, ki niso neobhodno potrebne za gospodarski razmah, za-mrznenje mest v državnih službah in „prostovoljne odpuste“. državnih us’iižbencev. Davčno spremembo, da bo država dobila nekoliko več denarja. Privatizacijo vseh deficitnih državnih podjetij, razen tistih, ki so povezana z vprašanjem varnosti in suverenosti.
Izmed teh ukrepov so nekateri že podvzeti, in so pristojne zakonske osnutke že odposlali v Parlament. Druge na hitro roko pripravljajo, medtem ko obenem raziskujejo, kaj se še da storiti. Vendar so mnogi opazovalci še v dvomih. V predsednikovem govoru je bilo vse preveč obljub in le čas bo povedal, ali bo radikalna vlada zmožna izvesti vse, kar je predsednik napovedal. Obljube delajo dolg, in če je predsednik v petek 26. 'zapravil velik del levega krila, ki ga je podpiral, je nevarnost da, če ne izpelje svojih obljub, izgubi še tisti del naroda, ki se je tiho veselil, da je odpravljena demagogija in se pričenja resno delo. Jasno je, da je Alfonsinova poteza dvorezni nož, ki izvaja kirurško operacijo
„P® Titu pride Tito“ ? ? ?
Poskus nemške predaje
IZ POGOVORA S POK. DR. MARJANOM ZAJCEM
Po Titovi smrti 1980 leta je jugoslovanska partija vsemu navkljub trmasto zagotavljala, da „po Titu pride Tito“. Ta kaj malo realistična formula pa je po maršalovi smrti nalete’a na krepko kritiko in to pred vsem v samih komunističnih vrstah, kjer so v zadnjih mesecih pričeli ocenjevati celo sam sistem, katerega je njihov prejšnji voditelj zgradil.
Zveza španskih borcev, ki slovi kot eUtno združenje — skoro neke
GROŽNJA NOVI REVIJI
(Nad. s 1. str.)
tisk od spodaj. Pa je š’o predaleč. Iz majhnega krega je nastala poplava, ki. je niso pričakovali.
Treba je sedaj zapreti zaklopko, kar pa je zelo težko. Partijci mislijo, da jo bodo lahko zaprli s pritiskom, grožnjami, ustavitvijo podpor, prepovedjo objavljanja, ne da bi bilo treba koga zapreti ali inscenirati proces kot so ga v Sarajevu in Beogradu, ki pa sta zelo slabo odjeknila v svetu. Seveda je to precej neverjetno. Spet in spet vstajajo oporečniki in dvignejo gla's za to ali ono zadevo. Partija se ustavlja, kolikor se more, a ji bo to uspelo? Iz zgodovine vemo, da se je diktatorski režim lahko obdržal na oblasti le s trdim; pestmi in da ni smel dopustiti svobode besede in tiska. <5e pa je to dopustil, je šla pot nezadržano naprej 'in je raje prej kot slej režim zgrmel.
vrste aristokracija —• komunistične partije, je na svojem sestanku krepko kritizirala razmere, v katere je zašlo sedanje jugoslovansko vodstvo. Pisatelj Isaković pa se je' kot prvi drznil dotakniti temo „Tito“, to je teme, k'i je dosedaj velja’a kot tabu. Za primere je dal Kitajce z Maom, Ruse i.n Stalina in tudi do neke mere Angleže s Churchillom in Amerikance z Rooseveltom. „Vse te osebnosti so že umrle in njihovi narodi so jim dali mesto v zgodovini. M; tega ne zmoremo storiti s Titom. Zakaj?“ — se vprašuje.
Zato se inozemski opazovalci u-pravičeno vprašujejo, če Jugoslavija morda ni pred neko vrsto zmanjševanja ali celo odprave Titovega mita?
Die Welt, marea 1985 (prir. P. D.)
V MOSKVI so objavili, da je zelo možno, da bi novi vodja Sovjetske zveze, Mihai! Gorbačov potoval v New York na zasedanje Zborovanje organizacije Združenih narodov. V tem primeru bi prišel na program tudi sestanek med obema vodjema svetovnih velesil. Od tega sestanka si že sedaj opazovalci mnogo obetajo. Spremljajo jih upi vseh narodov sveta.
IZRAELCI se umikajo iz južnih predelov Libanona, ki so jih zasedli v vojni pred tremi leti. Sedaj so njihovi vojaški oddelki zapustili področje okoli pristanišča Tiro, medtem ko na mnogih delih te nesrečne države gori vsled verske in politične vojne. Muslimani izredno preganjajo in pobijajo kristjane.
3.	maja leta 1945 je nemški feld-maršal Löhr bil v Ljubljani in je dal poklicati k sebi pred tedni umrlega tajnika SDS in člana SNO dr. Marjana Zajca ter ob tej priliki zaprosil za posredovanje NO z zahodnimi zavezniki, katerim bi rad predal vso svojo vojsko na jugovzhodu Evrope, na Balkanu, ki je štela tedaj še okrog 300.000 borcev. O tem sem pisal že ob priložnosti nekrologa dr Z.ajcu in obenem omenil, da bo o tem malo poznanem dogodku v Ljubljani pred 40. leti še treba govoriti. In zdaj bi rad vsaj deloma izpolnil svojo obljubo.
Pokojni dr. Zajc mi je o tem večkrat govoril. Posebej o omenjenem dogodku pa sem govoril z njim 23. oktobra 1964 ter sem o tem takoj po pogovoru z njim skiciral delno vsebino na listič, ki sem ga sedaj poiskal, da na kratko poročam o tem.
Dr Zaj.c je začel s tem, da je bil prav v delu za sklicanje prvega slovenskega parlamenta 5. maja 1945 na Taboru, ko sta se oglasila pri njem v zgodnjih popoldanskih urah dva visoka nemška oficirja, in ga povabila v Kazino, kjer je bil tedaj sedež nemškega poveljstva, ter mu povedala, da želi neki višji nemški častnik govoriti z njim kot tajnikom NO. Ker ga žena, v strahu za njegovo varnost v tedanjih nemirnih časih ni pustila od doma, sta mu morala dati častnika častno besedo, da se mu ne bo zgodilo nič in da se bo v eni uri lahko vrnil domov. Nato je odšel z njima v Kazino na nemško poveljstvo. Tam je že bil general Röse-
ner in mu rekel, da želi govoriti feld-marišal Löhr, poveljnik vseh čet na Balkanu. Nato ga je Rösener odpeljal v sobo, kjer ga je čakal majhni feld-maršal obenem s pribočniki. Govorila sta spočetka z Rösenerjem o dnevnih problemih, in je dr. Zajc načel z njim vprašanje Koroške, a ga je takoj prekinil feldmaršal z vprašanjem ali ima NO zveze z angloamerikanskim poveljstvom. Rad bi stopil v zvezo z njihovimi odposlanci, da jim preda kapitulacijo vse nemške armade na Balkanu, ki jim je zapovednik. Ko je opazil, da je dr. Zajcu neprijetna prisotnost Röse-nerja, mu je rekel, naj ga to ne moti, kajti Rösener bo o vsem tem molčal. Rösener je ob tej priliki izjavil, da se je obrnil že na polkovnika Krennerja, ki pa je izjavil, da nima nikakih stikov, I pač pa da bo skušal poiskati osebo, ki bi mòrda mogla posredovati take zveze. Nato ga je Löhr nagovoril, da se sedaj on obrača na dr. Zajca kot tajnika NO in ga prosi, da vzpostavi zaželeno zvezo, „za katero sem prepričan, da jo imate“. Dr. Zajc je zanikal te stike, pač pa je izjavil, da bi mogel preko četnikov, ki so prav te dni prešli k zaveznikom, vzpostaviti to zvezo. Nato se je poslovil in sta ga častnika spremila zopet na dom.
Nekaj ur potem se je začel parlament na Taboru, ki se ga je dr. Zajc udeležil kot tajnik. O želji feldmaršala Löhra je pa tamkaj povedal samo dr. šmajdu. Po končani seji v večernih urah je dr. Zajc takoj pohitel v palačo Viktorijo, kjer so imeli četniki šifri-
v samem osrčju argentinske politike.
OBLAKI SO RUDECI
Obzorje ni jasno. Preveč temnih znakov in bliskov vidimo, od daleč pa se sliši grmenje. O tem pričajo napovedi udara, ki ga je predsednik razkrinkal, pričajo težave sodbe bivših komandantov, še bo’j pa priča bombni atentat na Radio Belgrano, ki je gnezdo revolucionarne levice.
Alfonsinov gospodarsko - politični poseg je bil izveden v zadnjem trenutku. A sličen poseg je' potreben še na raznih poljih: v prvi vrsti v vzgojnem in kulturnem. Vlada rada opeva svoje zmage v kulturi in v Vzgoji, ko je tam razbrati le politično zmago levice. Kaos je sličen, kot ga vsak dan dojemamo v gospodarstvu. Kaos je tudi, za vlado, na sindikalnem področju, kjer so računali na lastne sindikalne formacije, pa se te dni organizira enotnost pero-nističnega sindikalizma navkljub radikalom.
V politiki pa prisostvujemo porastu levice in afirmaciji desnice, kjer je, pri liberalcih v glavnem mestu prepričljivo zmagala struja, kateri na čelu stoji Alsogarayjeva hči.
Prihodnji tedni bodo odločilni. Vendar, akoravno narod že v naprej ječi pod težo krize, ki jo napovedujejo, je vendar zaznati nek optimizem. Res je, da bomo nekoliko jokali. A priznajmo, da smo se doslej le preveč smejali ob tej bolniški postelji.
NIKARAGOVSKI vodja Daniel Or-tega se nahaja na obisku v Moskvi. Tja je pohitel, da zaprosi pomoč Sovjetov za težko stanje v katerem 'se nahaja Nikaragva in sandinistični režim. Gorbačov mu je obljubil „politično, gospodarsko in diplomatsko“ pomoč. Medtem je ameriška poslanska zbornica s svojim vetom prekrižala Reaganov načrt gospodarske pomoči protisandini-stičnim revolucionarjem. Zgodovina bo imela mnogo pisati.
PREDSEDNIK REAGAN je pričel svoj obisk v Nemčiji pod znakom polemike. Njegova prisotnost na vojaškem pokopališču v Bitburgu preveč peče levo krilo nemške družbe, čeprav se tam nahajajo trupla vojakov, ki so padli v prvi in v drugi vojni. Zanimivo bi bilo preučiti te reakcije, in zakaj se družba tako boji nekaj trupel SS oficirjev. Morda se kdo boji, da bi, kot nekdaj car Nikolaj, kdo sedaj izdal odlok: „mrtvim svobodo“.
rano radio zvezo s poveljnikom generalom Andrejem Prezljem. Vodja te oddajne postaje major Rankovič, eden bližnjih sorodnikov partizanskega voditelja Rankoviča, mu je obljubil, da bo še isto noč oddal 'brzojavko in da naj drugi dan v soboto pridejo po odgovor. To je dr. Zajc sporočil feldmaršaiovim odposlancem, ki so prišli v soboto po odgovor, pa tega ni bilo. Zato je v nedeljo dopoldan stopil dr. Zajc zopet k četnilški radio postaji, kjer pa ni nikogar več dobil, pač pa je hišha pomočnica povedala, da so zjutraj na vse zgodaj pospravila vso aparaturo in z njo odšli neznanokam proti Gorenjski. Pozneje se je zvedelo, da so vso ekipo menda še isti dan zajeli partizani in jih ubili nekje blizu Kranja. Tako se je končal ta poskus predaje nemške vojske, ki je bil že drugi ali tretji Löh-rov poskus. Kakor poroča Topalovič v svoji knjigi Pokreti Mihajlovičevega gibanja v Jugoslaviji, je Löhr poskusil že prej dobiti preko Mihailoviča zvezo z ameriško misijo s pomočjo Hitlerjevega zastopnika v Beogradu Neuba-cherja, toda Mihajlovič ni imel več potrebne radio šifre z zavezniki, kajti a-meriška misija je od njega že odšla. S tistim poizkusom predaje pa je Löhr izjavil tudi prošnjo za pomoč pri odcepljenju Avstrije od Nemčije. Oba, general in diplomat, sta bila namreč Avstrijca in sta pričakovala od zapadnih zaveznikov tudi zopetno vzpostavitev Avstrije. Pri ljubljanskem poizkusu je bila tragika tudi v tem, kar je dr. Zajic izvedel šele pozneje v emigraciji v Rimu, ko ga je general Prezelj pri srečanju vprašal: „Kaj pa ste delali v Ljubljani, da niste odgovorili na naš radio odgovor, ki ie bil pozitiven s strani zaveznikov?“
^Iinflll NOVICE IZ SLOVENIJE
PTUJ — štirideset tisoč plemenskih kokoši so uvozili iz ZDA za nov reprodukcijski center Perutnine. Sestavljajo ga tri farme in ena valilnica. Iz te zadnje bodo na leto dobili dva milijona plemenskih piščancev, od katerih jih bo šlo tri četrtine na jugoslovanski trg in v tujino.
LJUBLJANA — Planinci ne bodo imeli več problemov pri obiskovanju vrhov, ki mejijo z Avstrijo. S potnim listom ali maloobmejno prepustnico bodo lahko tudi prestopili mejo, če je pot tako označena. Prehodna mesta lahko uporabljajo le čez dan in — v nekaterih primerih — le v določenih mesečih.
LJUBLJANA — Usnjarji imajo probleme, ker jim primanjkuje kož. Iz Slovenije dobijo le 10% govejih in 25% svinjskih kož, ostalo mora priti iz o-stale Jugoslavije in tujine. Zaradi tega 'so izdelki dragi in njih prodaja pada. Poleg tega je pa še izdelovalna oprema zastarela.
LJUBLJANA — Ni vojaških poklicev med mladimi Slovenci. Pri SZDL so iskali vzrokov in med temi nalšteli: pomanjkanje družbenega ugleda, premalo informiranosti, odsvetovanje staršev, odhod iz družine, drugačno kulturno o-kolje, nesposobnost učiteljev, kot zadnji vzrok pa „spremenjene vrednostne orientacije dela mladine“.
IZOLA —^ V ladjedelnici imajo polne roke dela, saj je do avgusta sklenjenih zadosti pogodb. Kar enajst ladij v doku ali ob pomolu čaka na važna popravila. Ker s svojim osobjem ne zmagujejo dela, so poklicali na pomoč še 120 ladijskih monterjev in varilcev iz drugih ladjedelnic.
MURSKA SOBOTA — šestdesetletnico praznuje Tovarna konfekcije Mura. Takrat sta približno ob istem času trgovca Cvetic in Šiftar začela z malima šiviljskima delavnicama z električnimi šivalnimi stroji. Danes je zaposlenih okoli 5.600 delavcev in izvaža kar šestdeset odstotkov svojih izdelkov.
MARIBOR — Ni prostora za knjige v Univerzitetni knjižnici, predvsem po letu 1980, ko so začeto stavbo nehali zidati. Ima kar tri skladišča na različnih koncih, a — na primer — v Bet-njavskem gozdu napadajo knjige gobe. vlaga in glodalci. Morda bi jim pa pri Narodni knjižnici v Buenos Airesu, znali pomagati s kakim nasvetom...
LJUBLJANA — Prekinitev dela (beri: stavka, štrajk) so izvedli v tovarnah Embalaža in Avtooprema iz skupine Saturnus. Razlog je bila nižja februarska plača, kot so pa pričakovali in računali. Ta mesec ni bilo dviga osnovne točke, po kateri se določa o-sebni dohodek. Stavka je trajala 13. marca .popoldne do 10. ure naslednjega dne, ko naj bi jim razložili zakaj ni bilo povišice.
Ji
LJUBLJANA — Nova cena električnega toka je stopila v veljavo z mesecem aprilom. Že dalj časa ima elektrika dve ceni: ena velja za čas med 7. in 14. uro ter od 17. do 22. ure, druga'pa v ostalem času. Zdaj so pa spet uvedli tarifo za poletje in za zimo, ki bo še enkrat dražja. V dinarjih se bere takole: pozimi (oktober-marec) stane kilovat 11.04 din v navedenih urah in 5,52 v ostalih, poleti (april-septem-ber) pa 7,36 oz. 3,68. Tiste hiše, ki nimajo dvotarifnega števca, pa stane 8,83 din pozimi in 5,89 din za kilovatno uro.
(en dolar — 201,61 din.)
!
RADENCI — V tovarni polnilnih oprem (za pivovarne, brezalkoholne pijače, itd.) so sklenili več pogodb; zelo uspešni so bili z izvozom v komunistično Kitajsko. Morajo delati za izvoz, ker si menda nobena domača polnilna tovarna ne more privoščiti nakupa nove opreme. Zato je tovarna opozorila gospodarsko zbornico Jugoslavije in Zvezni izvršni svet, da ni pametno zgraditi novih pet tovarn za tako opremo, kot je v načrtih.
UMRLI SO OD 13. do 21. marca 1985:
LJUBLJANA — Inž. gr. Verena Vreček; inž. prom. Anton Markelj; Slava Pakiž roj. Levstik; Rika Geržinič roj. Kokalj; Danica- Žerovnik roj. Kunstelj; Mila Fink roj. Damjanovič; Janez Gabrovšek; Rudi Lunder; Franc Saje; Maks Siard; Ljudmila Selan roj. Kokalj, 80 ; Stanislav Petelin; Alojzija Prusnik roj. Novak; Štefan Rožič; Ivan Testen; Marijan Treven, 76; Anton Rov-šnik; Minka Merhar roj. Snoj, 70; Ana Gorenc roj. Cvelbar; Franc Šepec, 60; Margareta Žemlja roj. Jagar, 88; Feliks Bergant; Mihael Janežič; Dana Pogačar roj. Štolfa, 79; Magdalena Trpin roj. Intihar, 99; Franc Čepon, 77; A-lojzija Cvetrežnik roj. Metlar, 86; Miro Žmavc; Lumir Stoviček; Stanislav Mramor; Jože Munih; Leopold Kržišnik, 91; Ivan Breznik; Cirlia Štefan, 84; Antonija Rijavec roj. Prislan; Pina Martelanc; Jakob Kunaver; Marija Magister; Dana Pogačar; Jožefa Badnar roj. Rogelj; Alojzija Priveršek roj. Žida-nek; Marija Škorjanc; Miha Maček.
RAZNI KRAJI — Marjan Bizjak, Koper; Leopold Celestina (šmilkov Polde), Sopota; Alojzija Žabjek, (Malnarjeva mama), Podkraj; Ivanka Schön roj. Pogačnik Ovsiše pri Podnartu; Vera Cotman roj. Jež, Šmartno pod Šmarno goro; Mihael Agrež, 96, Senovo; Marija Grabnar roj. Šimenc, Nevlje; France Pečnik, Mozirje; Marica Bergant roj. šiško, Semič; Minka Berlec roj. Fric, 65, Kamnik; Pepca Kralj, Novo mosto; Ivan Kos, Moravče; ini. Jože Megler, Legnano (Italija); Valentina Stanič, Sp. Pirniče; Cveto Troha, Trst; Marija Brecelj roj. Širca, Postojna; Ivanka Melinc roj. Kranjc, 73, Trnovo ob Soči; Janko Klemenčič, Lj., Dobova; Lovro Ribič; Marjeta Istenič roj. Jerina, 89, Logatec; Ivan Bogataj, Jesenice; Anton Langerholc, Kranj; Ema Vidrih roj. Jurca, 91, Vipava; Jože Flis, Celje; Stanko Petelin, Preserje; Zvonko Janežič, Bled; Stane Ancelj, Šmarje pri Jelšah; Dušan Kavčič, Predstru-ge; France Kastelic, Jama pri Novem mestu; Marija Posedi, Celje; Jurij O-grizek, Ce’je; Anton Selič, Belovo; Franc Ukmar, Celje; Alojz Jelovšek, Drenov grič; Katarina Avguštin, 83, Rogatec; Ivanka Pavli, Moravče pri Ga-
2T SLOVENCI V fìRSENTINi
Osebne novice
■i
Rojstvi: V družini arh. Ivana Kogovška in ge. lic. Zofije roj. Pograjc se je v petek, 12. aprila rodil fantek, ki bo pri krstu dobil ime Aleksander Ivan.
V	Mar del Plati pa je bil rojen Matjaž Aleksander Zupanc, sin Marka in ge. Jožice roj. Kopač.
Srečnim staršem naše čestitke.
Krsta: V nedeljo 28. aprila 1985 je bila krščena, v cerkvi Naše Gospe v Dolini (Morón), Ivana Aleksandra Simčič, hčerka Zorka in ge. Minke roj. Debevec. Za botra sta bila Janika Jerman in Matevž Debevec. Krstil je g. Anton Pintarič.
V	cerkvi karmelske Matere , božje v Carmen de Patagones sta bila krščena dvojčka Robert Nikolaj in Robert Emilijan, sinova Ladota Teliča in ge. Marte roj. Baizän. Botra sta bila Nikolaju Herman Zupan ml. m ga. Marija Čater Zupanova, Emilijanu pa Peter Gorjup in ga. Alicia de San Juan.
'Čestitamo!
Poroka: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi sta se v soboto 27. aprila poročila Marta Šmalc in Jože Čampa. Za priče so bili nevestini starši ga. Vekoslava in Ludvik Šmalc ter ženinovi starši ga. Alojzija in Jože Čampa. Poročal je g. Janez Petek CM. Novo-poročencem čestitamo!
Smrti: Umrla sta v Villa Ballester Janez Peček, v Bariločah pa Milan Godec. Naj v miru počivata!
Novi diplomant: Na državni univerzi je končal študije Marino Pangos z Mar del Plate in postal arhitekt. Čestitamo !
OBISK IZ KANADE
V Buenos Airesu je pred kratkim obiskal svoje prijatelje Vladimir Mau-ko, glavni urednik Slovenske države, glasila Slovenskega državnega gibanja, ki izhaja v Torontu v Kanadi. Prijatelji so ga kmalu ob prihodu povabili na kosilo na Pristavo v Moronu, kjer se je zbralo lepo število prijateljev in somišljenikov.
Med svojim bivanjem v Argentini si je V. Mauko ogledal tudi Zavetišče dr. G. Rožmana, posebno rad pa je obiskal Slovenski srednješolski tečaj v Slovenski hiši, kjer se je pogovarjal s profesorji in dijaki vseh letnikov.
Tako je lahko neposredno spoznal življenje naše slovenske skupnosti in se pogovoril s svojimi političnimi somišljeniki, kakor tudi sestal s starimi prijatelji. Gotovo taki obiski koristijo za boljše medsebojno poznanje in razumevanje.
brovki; Anton Bačovnik, Škorn pri Šoštanju; Frančiška Mohorič roj. Bohinc, Škofja Loka; Anton Pohar, 75, Brežice; Marija in Vinko Stale, Goričane pri Medvodah; Marija Čehovin (Jernejeva), Senožeče; Jože Babnik, Godič; Angela Rapotec roj. Race, Koper; Franc Ur-maž st. (Bančnikov), 65, Loka; Alojz Novak, 81, Notranje Gorice; Frančiška Vidmar roj. Anžič, 90, Kamnik; Franc Novljan, Sp. Slivnica; mag. Božo Gliha; Mojca Nosan, Bitnje; Marija Zorko roj. Gaberšek, 77, Celje; Marija Vr-ščaj roj. Schweiger, 77, Črnomelj; Frančiška Poljanšek, 81, Idrija; Slavica Cigler, 80, Novo mesto; Janez Mrzlikar, 87, Srednji vrh.
PETER BAJDA, st. — UMRL
Med starosti naše skupnosti se je 18. aprila 1985 poslovil od nas Peter Bajda ' st. Dan zatem smo ga položili k večnemu počitku v Parque de Descanso v Guaymallénu ob navzočnosti obilne slovenske skupnosti pa tudi njegovih tukajšnjih znancev in prijateljev.
Segel sem doma v svoj fotografski arhiv in poiskal našega Petra iz časov, ko je ob prvem obisku škofa Rožmana 1. 1949 še navdušeno prepeval pri našem zboru. Na sliki stoji za škofom ves navdušen, s črnimi brkei. Kaj vse je odtlej poteklo v njegovem življenju! Koliko živahne delavnosti in agilne razgibanosti je medtem razvil! In danes je legel v mendoško zemljo tako naglo in nepričakovano izčrpan!
Podvreči se je moral težki operaciji, ki jo je sicer srečno prestal, a je nastopila druga komplikacija, ki je sicer bila po pripovedovanju domačih njegova dolga osebna želja, da bi ga dobri Bog ne preizkušal z dolgotrajno boleznijo. Saj je že kar drugi dan po o-peraciji želel klobuk, da odide domov. In bil je uslišan: srce je odpovedalo in odšel je brez hujšega trpljenja.
Njegova življenjska pot nam je znana. Rojen v Štepanji vasi pri Ljubljani se je po odlični sodarski praksi priženil v čirčiče pri Kranju, kjer se je ves posvetil kmetijstvu. Bil je načelen krščanski mož in se je med prvimi v Kranju javil h komunističnemu odporu, ki ga je vodil vse do umika na Koroško.
Njegovega življenjskega teka se je ob grobu spomnil član društvenega odbora inž. agr. Marko Bajuk, ki je med drugim dejal:
„Kot kmetovalec je globoko pognal korenine v lastno grudo; a kljuib tej j^repki zakoreninjenosti ni prenesel klica: ‘Rop, požig, umor!’, ampak sledil geslu ‘Mati, domovina, Bog!’ Izruval se je iz domače grude in odšel v tujino.
Nastanil se je v Mendozi in tu pognal nove korenine krepkega in pristnega slovenstva. Bil je vedno med prvimi pri postavljanju temeljev slovenske skupnosti v njenem Društvu in vseskozi v njenem vzdrževanju. Kjer se je pokazala potreba po izdatni pomoči, tam naš dragi Peter ni manjkal; tam mu levica ni vedela, kaj dela desnica.
V	skupnem življenju je bil duša živahne družabnosti in med svojimi soborci neuklonjljive jeklene odporne sile proti rdečemu nasilju.
V	'Slovenskem domu in pri slovenskem bogoslužju je našel del svoje pogrešane domovine.
In v svojem poklicnem, strokovnem delu je tudi uresničil, kar nam je po-
Praznik v Planici
SMUŠKI FOUETS
Eden največijih športnih praznikov v Sloveniji je vsakoletno tekmovanje na skakalnici - velikanki v Planici, kjer se zberejo skakalci z vsega sveta in nepregledne množice gledalcev,' ki se navdušujejo nad lepoto smuških poletov.
Približno' pred 50 leti je ing. Bloudek zgradil za tiste čase izredno veliko smuško skakalnico, ki je postala takoj znana po vsem svetu. Na njej je kmalu, že leta 1936, skočil Avstrijec Sepp Bradi kot prvi človek na svetu 101 meter. Od tedaj naprej je Planica postala slavna. Leto za letom —' razen let vojske •—• so na njej postavljali svetovne rekorde tja do 120 m leta 1948. Tedaj so zgradili drugje — v Oberstdorfu, Kulmu, Vi-kersundu in Harachovu, nove skakalnice velikanke, ki so prekašale Planico. Vendar so vsa leta na njej še vedno skakali in privabljali množice Slovencev in drugih.
Pri vsem tem je zanimivo, da mednarodna smučarska zveza ni hotela priznati smuških poletov, Planico je celo uradno prepovedala, tako da so
bila stalna trenja. Vendar so se po velikih uspehih počasi začenjali taliti nasprotja in končno je prišlo dovoljenje za skoke in še vzpostavitev svetovnega prvenstva v smuških poletih poleg tradicionalnih skokov (o-koli 100 m). Tudi so se zmenili, naj bo svetovno - prvenstvo vsako leto na drugi velikanki, da tako pridejo vse na vrsto.
Medtem pa so, Slovenci zgradili drugo, novo letalnico pod vodstvom bratov Goriškov, ki je dovoljevala skoke do 160 m, za letos pa so jo še podaljšali, tako da je kritična točka prj 185 m. Načrt te velikanke z vrisanim profilom dela Ljubljane za primerjavo Objavljamo spodaj.
Letos je 15. marca planiška velikanka praznovala 50 letnico poletov In 8. svetovno prvenstvo. V Planici se (je zbralo v vseh treh dneh tekmovanja nad 150.000 navdušenih gledalcev, ki prišli na svoje, kajti dobili smo tri svetovne rekorde in kopico
državnih, še posebej pa smo se Slovenci dobro odrezali.
Prejšnji svetovnj rekord je postavil lani Finec Nykänen v Oberst-dorfu: 185 m. Letos pa so kar trije drug za drugim leteli dalj ; Holland (ZDA) 186 m, na to pa spet Nykänen 187 m in končno isti celih 191 metrov (Mimogrede, njegova hitrost na odskočnem mostu je bila 110 metrov na sekundo). Tudi de padel jugoslovanski — to je itak slovenski •— rekord. Matjaž Debelak iz Andraža v Savinjski dolini je skočil 185 metrov. Če vemo, da je leta 1921 bil slovenski rekord 9 m, da je leta 1947 Finžgar skočil 102 m iri da smo Slovenci imeli tudi svetovnega prvaka Jožeta Šlibarja leta 1961 s 141 m, smo lahko zadovoljni.
Pa še drugi 'Slovenec je postavil državni rekord: To je Franci Wiegele iz Zahomca na Koroškem, ki je dosegel nov avstrijski rekord s 134 m.
Tudi drugi Slovenci so letos preleteli velike razdalje: Tepeš 175 m, Ulaga 169 m, Žagar 168 m itd.
Na končnem rezultatu 8. svetovne-gà prvenstva, kjer se ocenjuje tako s,log kot preletena razdalja najboljših' skokov, je zmagal rekorder Finec Nykänen, drugi je bil vzhodni Nemec Weissflog in tretji Čehoslovak PloC. Slovenec Tepeš je zasedel dosedaj najboljše, 6. mesto, 11. je bil Ulaga in 13. Žagar.
Véliki planiški festival je bil tako uspešno končan. Planica je spet zableščala kot največja skakalnica, na kateri se skakalci približujejo novi meji: 200 metrov letenja po zraku kot moderni Dedalusi na smučeh.
TDml.
PLANIŠKA SKAKALNICA V PRIMERJAVI Z LJUBLJANO
DOLŽINA SOOm VIŠINA 200 m
kojni škof Rožman na srce polagal, naj svetu pokažemo lik poštenega, vernega Slovenca, da bo tako svet po nas sodil o slovenskem narodu. In danes dejansko ni argentinskega vinorodnega kraja, kjer bi slovensko sodarsko podjetje Bajda ne slovelo po svoji solidnosti.
V Mendozi in v Buenos Airesu mu raste obilen zarod 36 vnukov in 12 pravnukov, ki vsi sestavljajo veliko Slovenijo v svetu.
Življenje ga je trdo kovalo, pa tudi en sam je skozi vse življenje znal z ob-čudavaja vredno silo vihteti kladivo in kovati lastno usodo. Zaslužil si je dostojen počitek, čeravno ga bo užival v tuji zemlji, v katero je pred štirimi leti položil tudi svojo ljubljeno in požrtvovalno ženo.“
Po prihodu na pokopališče so se vsi udeleženci zbrali ob krsti v pokopališki kapeli, kjer je naš duišni pastir Jože Horn za rajnega daroval sveto mašo s priložnostnim nagovorom, vsi navzoči rojaki pa so med sv. opravilom vneto sodelovali s skupnim petjem.
Bb.
@ßl[SOIL®©Hlg
Dragi g. urednik!
Ko sva se v letošnjem poletju srečala v Bariločah in malo pokramljala, sem obljubil, da bom poslal kratko poročilo o slovenskih mašah v zadnjem letu.
Ker Svobodna Slovenija ni verski list, bo moje poročilo ne le poročilo o verskih obredih, temveč o obredih, ki imajo sicer v prvi vrsti verski značaj, istočasno pa tudi narodnosti.
Več kot eno leto je že minulo, odkar se je mudil tukaj med nami takratni novoma'šnik Jože Adamič CM. Maševal nam je v kapeli v Barrio Lera. Potem je bil pri nas na jugu izseljenski duhovnik na Švedskem Jože Drolc, pa B. Jan GM. Za slovensko polnočnico pa je prišel univ. prof. F. Bergant, ki že več let prihaja med nas. Iz Primorske pa je bil na obisku v Argentini in nekaj dni pri nas na jugu idrijski dekan Medvešček. Pa tudi salezijanci ne izostanejo. Iz čilskega severa je prišel na oddih v svojim sorodnikom župnik Franc Schnürer. V velikonočnem času pa nas je obiskal dr. Starc, ki že več let zaporedoma v velikonočnem času prihaja med nas.
Dr. Robič, ki je mnogim rojakom poznan iz povojnih let, ko je vodil socialni urad za begunce v Rimu, se je tudi nekaj dni zadržal med nami.
Oba takratna novomašnika lazarista, dasi rojena v Argentini, prav dobro obvladata naš materin jezik; prav gotovo gre pohvala njunim staršem in družini, v kateri sta zrasla, Baragovem mi-sijonišču v Slovenski vasi v Lanusu in pa slovenskemu bogoslovju v Ljubljani, kjer sta dokončala bogoslovne študije G dekan. Medvešček pa je poleg duišho pastirstva še odličen pevec in smo skupaj zapeli nekaj narodnih pesmi. F. Bergant že več let prihaja k nam v Bariloče, da spremlja slovenske študente v času njihovih počitnic, pa pride malo preje, da opravi med nami slov. polnočnico. Franc Schnürer je letos v slovenskem jeziku tukaj pri nas prvič maševal. Kot 12-letni deček je zapustil slov. Prekmurje in vstopil v bogoslovje, ga nadaljeval in kemčal v sosednji republiki Čilu, kjer je opravil tudi novo mašo. Dolga leta je bi! ravnatelj večje salezijanske Industrijske šole. Franceta Berganta itak dobro poznate v Buenos Airesu, prav tako pa ve dr. Starca, ki se s svojim duštiopastir-skim delom med nami zelo notrudi.
Naj podčrtam, še tole, slovenski duhovniki med nami in slov. maše so za nas dvojnega pomena: v prvi vrsti o seveda verskega značaja, pa. ne samo to, pojemo in molimo v materinem jeziku, naše ljudsko petje je zelo ubrano, eden izmed rojakov, ki obiskuje vsako leto bariloška jezera in gore, meni, da je ljudsko petje pri slovenskih mašah v Bariločah najlepše, kar jih je slišal med rojaki v Argentini.
Naj se v imenu bariloških rojakov zahvalim vsem slovenskim duhovnikom, ki prihajate k nam na jug, da z vami molimo in z vami prepevamo in s tem javno dokazujemo, da smo sinovi Slovenije, naše lepe slavne matere. In to posredujemo mlajšemu rodu, ki raste in dorašča in je vsako leto številnejši.
Vsem znancem in prijateljem širom Argentine in po svetu pošilja planinske pozdrave
Peter Arnšek
NAMESTO KRIŽA NA GROB
dragim domačim, prijateljem, znancem, in soborcem, žrtvam komunizma v Sloveniji.
Meseca junija — ob 40-letnici naše narodne tragedije — bo Svobodna Slovenija objavila zbrana imena žrtev komunizma v skupinski obliki manjših osmrtnic.
Vse, ki bi želeli tako počastiti spomin svojih sorodnikov in prijateljev, prosimo, da njih imena, bivališče, leto in kraj smrti, pošljete uredništvu ali poverjenikom. Vsaka osmrtnica stane $a 1000.
S svojim darom pomagate, da vsi skupaj dostojno in pie-tetno proslavimo spomin naših junakov in tako protestiramo proti krivici in zlu, ki vladata v naši domovini.
OBVCSTILO
SOBOTA, 4. maja:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slomškovem domu ob 21. uri jesenski ples v priredbi SDO-SFZ.
II. kulturni večer SKA ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše. Predstavitev knjige: dr. Marko Kremžar „Obris družbene preosnove“.
V	S. Justu „Namišljeni bolnik“ ob 20. NEDELJA, 5. maja:
Obletnica Slovenskega doma v Ca-rapachayu s celodnevno prireditvijo.
SREDA, 8. maja:
Sestanek Zveza slov. mater in žena
v Slovenski hiši. Govoril bo o mladini msgr. Anton Orehar.
PETEK, 10. maja:
Seja Medorganizacijskega ; veta v prostorih Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
SOBOTA, 11. maja:
Visokošolski tečaj ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 12. maja:
Romanje v Lujän.
SREDA, 15. maja:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Predaval bo rev. Jože škerbec o Tristoletnici rojstva Bacha, Händla :n Scarlattija.
ČETRTEK, 17. maja:
Seja Upravnega sveta Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
SOBOTA, 18. maja:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 19. maja:
25. obletnica Slovenskega doma v San Martinu. Celodnevna prireditev.
SOBOTA, 25. maja:
V	Našem domu v San Justu ples v priredbi RAST XIV.
NEDELJA, 26. maja:
Žegnanje pri slovenski cerkvi Marije Pomagaj.
V	Zavetišču dr. Gr. Rožmana ob 11
maša za vse pobite soborce. Vabi Tabor.
NEDELJA, 9. junija:
Občni zbor Zavetišča dr. Gr. Rožmana.
ZDA
Slovenski narodni dom na St. Cläiru
praznuje svojo 70-letnico. Proslava je bila lepa, a predolga (4 ure). Sodelovali so Pevski zbor Zarja, hrvaški tam-boraši, Mladinski zbor, Slovenski folklorni institut, Glasbena matica in godba na pihala. Lep nagovor je imel župan Voinovich, posebej počaščeni pa sta bili Tončka Simčič in Mary Grill Ivanusch.
Zveza slovenskih narodnih domov je
priredila svoj slavnostni banket 17. marca v Clevelandu. 10 raznih Domov je vključenih v to federacijo, vsi ima-
POROČIUO O NABIRKI
Pri nabirki za pomoč od potresa prizadetim Slovencem v Mendozi je bilo prodanih 2050 srečk, kar je prineslo $a 2.050.000. Od tega je treba odšteti $a 437.310 za nakup dobitkov. Tiskarna Vilko je zastonj najtisnila tablice, .a kar najlepša hvala.'*Trije dobitki, katerih nabavna cena je $a 241.200, so o-stali Mendoščanom, tako da je končno ostalo čistega z.a Mendozo $a 1.853.890.
Upamo, da jim bo ta pomoč vsaj malo pomagala pri skupnih naporih za obnovitev predvsem skupnega Doma. — Zahvaljujemo se za solidarnost vsem, ki so srečke kupili, pomagali pri razpečavanju in na kakršenkoli drug način. Vsem najlepša hvala.
jo že častitljivo starost. Za letos so izvolili za Ženo leta Julijo Žalar, za Moža leta pa škofa Edvarda Pevca. Ob priliki proslave je izišla tudi posebna številka Ameriške domovine, posvečena dogodku. Zbralo se je nad 1600 ljudi, med njimi tudi bivši senator Prank Lausche, ki je imel tudi lep nagovor.
Urednik Katoliških misijonov Ladislav Lenček CM je obiskal Cleveland in New York in predaval ter kazal svoj zvočni film s tretjega potovanja po svetu in obiska slovenskih misijonarjev.
Clevelandski župan Voinovich je na
počitnicah v Sloveniji. Voinovich bi rad še naprej kandidiral za clevelandskega župana, a je veliko republikancev, ki bi ga želelo postaviti za kandidata države Ohio. Kmalu se bo moral odločiti.
V RIM sta pohitela na obisk angleški prestolonaslednik princ Karel in princesa Diana. Po diplomatski poti je bil že prej organiziran sprejem pri papežu in prisotnost obeh velikašev pri papeževi maši v privatni kapeli Janeza Pavla II. Pa je v zadnjem trenutku kraljica Elizabeta, kot najvišja avtoriteta angleške cerkve prekrižala te načrte. Sprejem se je opravil, a prisotnost pri maši ni dovolila. Ekumenizem je res še v povojih.
SLUŽBO DOBI
kuharska pomočnica
pozneje z možnim prevzemom kuhinje
v zimski sezoni — julij, avgust in september. — Plača dobra, po dogovoru.
Ravno tam tudi dobi službo oseba ženskega spola za'servi-ranje — postrežbo itd.
Sra. V. Dumrauff „Delo v Bariločah“
OC 907
8400 S. C. de Bariloche Rio Negro
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-95 0 3 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor :_ dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985:
Za Argentino $a 5.300, pri pošiljanju po potšti $a 6.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno polšto 46 USA dol. k TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -
T. E. 362-7215
Poravnajte naročnino
Slovenci v Carapachayu praznujemo V NEDELJO, 5. MAJA
25. OBLETNICO USTANOVITVE ROMA
s celodnevno prireditvijo; ob 11.00 Dviganje in pozdrav zastav
ob 11.30 Sv. maša msgr. Antona Oreharja za žive in mrtve člane
Po maši bo skupno kosilo
ob 16.00 Kulturni program, na katerem bo govoril g. Tone Brulc
Po programu prosta zabava in dobra postrežba. Na razpolago bodo priznani carapachayski krofi.
Rniaki in nriiatelii naševa Doma iskreno vabljeni!
ZA VSAK DAN
KO IMATE DENAR NALOŽEN PRI NAS, VAM TEČEJO OBRESTI,
KI SE VSAKEGA ZADNJEGA V MESECU AVTOMATIČNO KAPI-TALIZIRAJO IN SO PRI NAS PROSTE VSAKEGA DAVKA. DENAR PA VAM JE SEVEDA VEDNO NA RAZPOLAGO.
■
SLOGA
■
ŽE 30 LET VAŠ DENAR VARNO HRANI, DOBRO OBRESTUJE IN TOČNO VRAČA. PREDNO DRŽITE DENAR „MRTEV“ DOMA, ALI GA NALOŽITE KJE DRUGOD, VPRAŠAJTE ZA POGOJE PRI NAS!
■
Bmé. Mitre 97	— Ramos Mejia — Tel. 658-6574 / 654-6438
VABIMO TE NA
JESENSKI PLES
v soboto, 4. maja v SLOMišKOVEM DOMU Sodeluje: “MAGNUM”
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
2. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONE
Predstavitev knjige
Marko Kremžar: Olsris družbene preosnove
V gornji dvorani Slovenske hiše, 4. maja 1985 ob 20. uri.
™“U“UL“UJ“” .............
t
Po kratki krizi v težki bolezni je zaključil svoj vzpon skozi življenje naš ustanovni član
Milan Godec
K večnemu počitku smo ga položili v nedeljo 28. aprila na tukajšnjem pokopališču.
Priporočamo ga v molitev in spomin.
San Carlos de Bariloche, 28. aprila 1985
Slovensko Planinsko Društvo
«nnnNHHIHIIIHIIHIIIlIKHMIIIIIIIH
M«BaBaaBaaaaaaaaaaaaaaaaBüBaaaaaawiiaaamaaaaaaa»BMaaaaaaaaaaa«aa'
Jforja Rodziewiczowna	(40)
HRAST
(DEWAJTTS)
Med tem govorjenjem se je iz žepa počasi pokazal sladkorček. Pridigoval je ježu, a nad glavo mu je medtem kazal slaščico.
Jež je brezbrižno poslušal očitke, vohal in dvigal smrček, nazadnje pa se vzpel, ter je medtem, ko je gospodar govoričil, že hlastnil po sladkorju, ga ugriznil jn ga začel lizati.
„Vedno je tako,“ se je pritožil Rym-ko, „nič mu ne gre do srca. Bob ob steno! Ko bi ne bil tako priden v pobijanju miši in žab, bi ga bil že zdavnaj obesil, razbojnika! Talent je, a značaj je pokvarjen!“
Toda z obraza tega hromega starca je bilo videti, da je prav jež njegov ljubljenec. Pobožal ga je nekajkrat in ga pogledal z veliko všečnostjo.
„No, sedaj pa na izpit in pregled!“ je rekel in znova vstal.
Stopil je v hišo in se , takoj vrnil s staro flavto v zelenem ovoju. Priložil jo je k ustom in piščoče zaigral starodavno pesemco:
„Že mesec zašel je in psi so zaspali...“
Nihče bi ne mislil, kakšen gromovit vtis napravi taka sentimentalna, hreščeča melodija! Na prvi zvok je nekaj otrok, zijočih na ulici, zbežalo kakor čreda vrabcev po strelu. Greniš, ki je bil zaposlen s prelaganjem bučel, se je stresel kakor v vročici; ljudje, ki so" hodili s polja ali pa so sedeli na pragu
sosednih hiš, so se strahoma ozrli in se poskrili čimprej v hiše, zapirajoč za sabo vežna vrata; nasprotno pa je v Markovi hiši zavladalo nenavadno gibanje. Trop dolgouhih kuncev na dvorišču je skočil k nogam starega vojaka, žerjav je hitro prikorakal, rdeči lisjak je prenehal škiliti na kure, rjava veverica je odvrgla oreh, celo jež Iglač je prenehal lizati svoj sladkorček...
Vse se je zbralo okrog velikega čarovnika in mu napeto gledalo v oči. Na konec je še škorec začel vpiti z močnim glasom, a kos je, kakor je vedel, posnemal pesem o Filoni!
V tem času sta Irenka Orwid in Clarke Marwitz stopala peš proti vasi. Pri prvi hiši sta počakala in gospodična je vprašala pojoča dekleta v vrtu, kje stanuje Marko Czertwan.
Vprašanje je bilo postavljeno v slogu poljsko-nemških šablonskih pogovorov, zato ga podeželske lepotice niso razumele. Pogledale so po sebi, potem po tujcih, po mestni gospodični ter zbežale kakor trop srn v goščavo' višenj.
Amerikanca sta šla dalje, zelo jezna in osramočena po takem sprejemu.
še po nekoliko ponesrečenih poskusih sta naletela na fanta s kratkim bičem v roki, jahajočega brez sedla na majhnem konjičku.
Ta je izpod širokih okrajkov svojega klobuka pogledal na svetli novec v
Marwitzovi dlani, na svetlo krilce lepe gospe ter po kratkem premisleku pokazal naprej, vabeč ju zas sabo. Pred Markovo hišo je obstal za hip in pokazal z bičem njegovo posestvo.
Marwitz mu je dal bleščeči novec. Fanté pa je odkimal z glavo:
„Dekuj, pon! Ne noriu!“* je odvrnil in pognal naprej.
Amerikance se je čudil, vrtil novec v dlani in stopil za Irenko k vratom.
„Vidiš ,Clarke, da živi čisto kot kmet! Ne našla bi te kmetije sredi drugih, vidiš.. . “
Hotela je še nekaj reči, toda utihnila je in obstala kot v zemljo vdrta.
Zagledala je pred sabo lepo pobeljeno bajto, opleteno z divjo trto, pred njo pa ljubek prizor: trop divjih živali se je gnetel k sivemu človeku, sedal mu na kolena, legal k nogam, igral se z njim, dve mladi smejoči se deklici pa sta opazovali od blizu ta prizorček in se veselo smejali!
Irenka se je spomnila starih zgodb o puščavnikih iz starih časov. Zdelo se ji je, da gleda podobico iz lepih legend o svetnikih. Pozabila je, kje se nahaja. Starec je igral na flavto, ptiček v kletki je ponavljal isto melodijo, na dvorišču pa so se mešali v pisanem neredu snežni golobje, lisasti kunci, lisjak, žerjav in nekaj psov. Brez prepirov so se lepo ujemali v prijateljsko družbo.
„Ali si že videl kdaj kaj podobnega, Clarke?“ je zašepetala gospodična Or-widova.
Amerikanec je stal nepremično z
* Hvala, gospod, nočem!
izbuljenimi očmi, ni pa strmel v živali, temveč v ljudi.
„Beatiful!“* je prav tako tiho bleknil.
Dolgo časa bi lahko tako stala, kajti parada Ragisovih podložnikov je obe deklici popolnoma zajela, tudi tete A-nete bi nihče ne mogel priklicati od bučel, niti grom. Začutili pa so tujca Rym-kovi psi, ki so se kljub Ragisovemu koncertu začeli nemirno obračati. Starec je nejevoljno obrnil oči k vratom in piščal mu je skoraj padla iz rok: čar je zginil.
Prvi so zbežali golobje in zleteli kot bel oblak; kunci, grizoči s tekom cyno-glossum iz Hankinih rok, so skočili pod skedenj; veverica se je pognala z Ragisovih ramen proti plotu, kjer je poiskala prej odvrženi oreh; psi pa so stekli k tujcem, da si ju ogledajo; za njimi pa je dostojanstveno stopal žerjav kakor Švicar na dvorskih sprejemih.
Irenka je stopila bliže, se ozrla naokrog, kakor da bi nekoga iskala, ter ponovila svoje naučeno vprašanje: „Ali stanuje tukaj gospod Marek Czertwan?“ (Natihem pa si je mislila: Radovedna sem, kako bo potem, če ga ne bo, kajti z mojo poljščino bo v nekaj minutah konec!)
„In beseda je meso postala,“ je zagodrnjal Ragis, ves vzhičen. „To je gotovo Orwidova gospodična, Marka pa še zdaj ni doma!“
Hanka se je odločila, da bo nastopila „v javnosti“, seveda zato, ker ji
* Lepo!
je Julka namežiknila.
„Da, tu, gospodična!“ je odgovorila, vstala in jim stopila za korak bliže.
Koliko bi dala za to, da bi bil on doma in bi jo rešil tega nastopa!
„Ali je doma?“ je rešila Irenka konček svojega spomina in talenta.
„Ne, ni ga, gospodična.“
Bil je zanjo hud udarec. Gospodična je trenutek premišljevala, toda več v tem primeru potrebnih fraz se ni mogla spomniti. Pogledala je zato na modno Hankino krilce, na njeno nežno ličece in bele dlani ter si dovolila drzno preskušnjo.
„AH razumete francosko, gospodična?“ je vprašala v francoščini.
„Razume vge, gospodična,“ je odvrnila s čisto pariškim naglasom.
Obraz gospodarice Poswic je v veselju zažarel.
„Ah, hvala Bogu!“ se je oddahnila iz dna svojih prsi. „No, vendar se bomo sporazumeli. Naj začnem s predstavljanjem: jaz sem Irena Orwid in sem vam na uslugo! Prišla sem s Po-šwic s tisoč potrebami h gospodu Marku Czertwanu. Ali prav res ni doma?“
„Ne, gospodična. Že teden je zdoma, toda prav gotovo se vrne še danes.“
„Tako,... Veste, gospodična, ima me, da bi ga kar tu počakala. Ves čas sem peš občudovala okolico in sem že sita hoje.“
Hanka je zardela.
„Prosim, odpočijte se, gospodična!“ je izjecljala z občutkom, da vedno bolj izgublja razum, in se proseče ozrla v Julko.