Erazem:  Cvetica.
življenje, ondi nedovzetnost, skrb, lakot—čudna zmes značajev, obrazov in govoric. Vse pa je preveval dušeč, omotičen   vonj  tobaka .  .  .
Tončka je brzela domov.
Navadno sta šli z njo Mencejeva Nežka in Grumova Alenka. Stanovale so v sosednjih ulicah; Nežka je delala s Tončko pri isti mizi, Alenka, Nežkina   sestrična,  pa je bila že starejša delavka.
Nežka, katere šibka postavica se je radi zgodnjega sključevanja zgrbila, je bila bledikasta plavolaska, sivih, ostrih oči in nosljajočega, zaspanega glasu. Najraje se je pomenkovala o propovedih, o kape-lanih, najnovejših masnih knjižicah in najmodnejših svetniških podobicah. Bila je družabnica družbe krščansko-katoliških devic sv. Uršule: na golem je nosila dva škapulirja ter na modrem in rdečem traku dve svetinjici. — Vedno je bila »zaljubljena« v najnovejšega pridigarja v stolni cerkvi. Svojih čuvstev itak ni razodela nikdar nikomur, nego le Tončki in Alenki. Njena »ljubezen« se je pojavljala le s tem, da je čepela skoro vselej pod prižnico svojega najnovejšega izvoljenca; »viseč na njegovih ustih«, je srkala njegove besede, »kot žejen jelen hladno studenčnino«, ter jih zatapljala v brezno svojega resnično deviškega srca — in pa s tem, da je šla k njemu vsako soboto zvečer k izpovedi . . . Ko so minile »šmarnice«, je pojemala njena ljubezen, dokler ni umrla popolnoma, pa se za adventnih »zornic« pojavila zopet nalik ptiču Fenisu, prerojena, vsa nova. In tako dalje . . .
(Dalje   prihodnjič.)
Cvetica.
otoček cvetico je ljubil                      A ni ga ljubila cvetica,
In mimo nje je skakljal,                    Ljubila je solnce samo,
Napajal jo s sladko vodico,              Ker solnce je bolj mogočno,
V vročini ji hlad je dajal.                Svetlejše, ko sdmo zlato.
In potok od žalosti gine In gine in se  posuši, Cvetica pa v solncu vene In zvčne in omedli.
Erazem.
f
\