31
OBRAVNAVA BOLNIKOV Z RAKOM V DUŠEVNI STISKI
TREATMENT OF CANCER PATIENTS EXPERIENCING DISTRESS
mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, univ. dipl. psiholog
Jana Markovič, dipl. m. s.
Onkološki inštitut Ljubljana, Oddelek za psihoonkologijo
ASkufca@onko-i.si 
jmarkovic@onko-i.si 
IZVLEČEK
Ob spoprijemanju z boleznijo rak ter njenim dolgotrajnim in obremenjujočim 
zdravljenjem številni bolniki doživljajo duševno stisko, ki se lahko kadarkoli na poti 
zdravljenja in rehabilitacije pomembno stopnjuje in začne ovirati tako vsakodnevno 
funkcioniranje kot zmožnost sodelovanja pri zdravljenju. Zdravstveni sistem se sooča 
z dvema izzivoma; vzpostavljanjem ustreznega sistema prepoznavanja bolnikov, 
ki so v globlji stiski, ter vzpostavljanjem ustrezne mreže strokovne pomoči. Skrb 
za psihosocialne potrebe bolnikov je naloga vseh zdravstvenih delavcev – osnovne 
strategije zajemajo učinkovito komunikacijo, ustrezno informiranje, osnovno čustveno 
podporo in empatičen odnos – pri katerem ima pomembno vlogo tudi medicinska 
sestra. Slednja v procesu zdravstvene oskrbe v odnos z bolnikom navadno vstopa prva 
in tako lahko prispeva k prepoznavanju tudi čustvenih vsebin, ki jih bolnik prinaša v 
odnose z zdravstvenim osebjem.
Ključne besede: duševna stiska, celostna obravnava, psihoonkologija
ABSTRACT
Distress is a common experience of patients coping with cancer and its long and 
burdensome treatment. It can significantly worsen at any point of treatment and 
rehabilitation, thus starting to impede everyday functioning and the capability to 
cooperate in treatment. Within the health system, we are in connection with these 
patients encountering two challenges, first to establish appropriate system for the 
recognition of those experiencing more profound distress and second to establish 
adequate network for professional help. Addressing the psycho-social needs of patients 
is the duty of all health professionals – basic coping strategies comprising of efficient 
communication, proper information, basic emotional support and emphatic relation 
– with the role of the nurse being among the more important. The nurse is the one, 
entering the relation with the patient among the first in the process of treatment and 
can thus contribute to recognition of emotional issues, being brought by the patient 
into the relationship with health professionals.

32
Keywords: distress, comprehensive treatment, psycho-oncology
UVOD
Diagnoza rak lahko poseže v življenje posameznika in njegove družine bodisi po 
daljšem procesu diagnostike in iskanja odgovora na vprašanje, od kod zaznane telesne 
spremembe, ali pa pri navidezno zdravih ljudeh, popolnoma nepričakovano, kot ob 
presejalnih programih. Rak ne poseže le na področje telesa, temveč spremembe vnese 
na vsa področja življenja – na mišljenje, čustvovanje, v družinske in druge odnose, v 
poklicno življenje, finančno situacijo, načrte za prihodnost, vrednote, idr. Sestavni del 
spoprijemanja z boleznijo in njegovim zdravljenjem so številne obremenjujoče misli 
(»zakaj jaz«, »zakaj zdaj«, »kaj, če«) kot tudi čustva (šok, jeza, strah, žalost, brezup), ki 
so normalni in pričakovani in jih zaobjamemo z besedno zvezo duševna stiska, angl. 
distress.
Duševna stiska pri bolnikih z rakom
Duševna stiska je opredeljena kot »neprijetna čustvena, psihološka, socialna ali duhovna 
izkušnja, ki bolnike ovira pri spoprijemanju z boleznijo in zdravljenjem. Zajema vse od 
običajnih občutij ranljivosti, žalosti, strahu pa do ovirajočih problemov, kot so velika 
depresija, anksioznost, panika in občutek izoliranosti« (National Comprehensive 
Cancer Network (v nadaljevanju NCCN), 2014).
Raziskave kažejo, da 20–40 % ambulantnih bolnikov z rakom doživlja pomembno 
duševno stisko. Kar 50 % bolnikov doživlja stisko, ki zadošča kriterijem psihiatrične 
motnje. Najpogosteje zasledimo prilagoditvene motnje, s katerimi se sooča več kot dve 
tretjini bolnikov. Pogoste pa so tudi depresivne motnje (10–15 %) ter deliriji (10 %) 
(Holland & Alici, 2010). Velika nemška študija Mehnertove in sodelavcev (2014) je 
pokazala 4-tedensko prevalenco duševne motnje pri 31,8 % bolnikov, pri čemer so bile 
v ospredju anksiozne motnje (11,5 %) ter prilagoditvena (11,1 %) in razpoloženjske 
motnje (6,5 %).
Anksiozna simptomatika je najpogostejši odgovor pri spoprijemanju z rakom; je 
normalen odziv na grožnjo, lahko pa je izražena premočno in preveč ovira tako 
vsakodnevno funkcioniranje kot možnost sodelovanja pri zdravljenju. Kaže se v 
širokem spektru telesnih znakov (npr. tesnoba, napetost, tiščanje v prsih, nemir, 
razdražljivost, nespečnost, slabost, driska, palpitacije, visok krvni tlak), spremembah 
v mišljenju (npr. stalne skrbi, preokupiranost z grožnjo) in vedenju (izogibanje, iskanje 
varnosti). Pomembno pa je poudariti, da je posamezen simptom lahko izraz duševne 
motnje, znak zdravstvenega stanja (metabolne, endokrine, kardiovaskularne bolezni) 
ali stranski učinek zdravil, npr. kortikosteroidov, antipsihotikov, idr. (Holland & Alici, 
2010).

33
Pri depresivni simptomatiki je izziv oceniti, kdaj doživljanje preseže pričakovano 
žalost,saj se številni znaki prepletajo s posledicami bolezni in zdravljenja – kot so npr. 
izguba apetita, utrudljivost, spremembe spanja, psihomotorna upočasnjenost, apatija, 
težave s pozornostjo. Zato se pri oceni osredotočamo na naslednja področja: žalost oz. 
disforičnost, pomanjkanje volje, občutek brezvrednosti in brezperspektivnosti, občutja 
krivde ter suicidalne ideacije (Holland & Alici, 2010). Tudi depresivna simptomatika je 
lahko posledica stanja bolezni.
Pri bolnikih z rakom je večja suicidalna ogroženost kot v splošni populaciji. V nedavni 
angleški študiji so bili najbolj suicidalno ogroženi bolniki z mezoteliomi, rakom 
trebušne slinavke, pljučnim rakom in ezofagealnimi raki. Suicidalna ogroženost je 
največja v prvih šestih mesecih oz. prvem letu po diagnozi (Gaitanidis, et al., 2018; 
Henson, et al., 2019).
Globlja stiska se lahko pojavi kadarkoli na poti bolezni in zdravljenja; vendar so 
bolniki v nekaterih obdobjih zanjo ranljivejši. To so obdobja sprejemanja odločitev o 
zdravljenju, čakanja na pričetek zdravljenja, spreminjanja načina zdravljenja ter ob 
napredovanju bolezni (NCCN, 2014). Velikokrat je spregledano, da se stiska bolnikov 
pogosto pomembno stopnjuje tudi v obdobju po zaključenem zdravljenju.
Na podobno bolezen se bolniki lahko zelo različno odzivajo; različne dejavnike, ki 
vplivajo na spoprijemanje z rakom, delimo na tri večje skupine. Prvi so dejavniki 
bolezni in zdravljenja – več stiske doživljajo bolniki z bolj napredovalo boleznijo, s 
slabšo prognozo, z več telesnimi težavami, med katerimi so posebej ranljivi bolniki z 
bolečinami, slabšim vsakodnevnim funkcioniranjem in ob zdravljenju s kemoterapijo. 
Druga skupina so dejavniki, vezani na posameznika in njegovo družinsko situacijo – 
ranljivejši so tako mlajši bolniki, z manjšimi nepreskrbljenimi otroki, kot tudi starejši 
od 65 let, samski, razvezani, ljudje s slabšo socialno mrežo in bolniki z anamnezo 
psihiatrične motnje. Tretja skupina pa so sociokulturni dejavniki, kamor sodijo 
socialne predstave o raku, saj po nekaterih okoljih še vedno vztraja prepričanje, da rak 
nujno pomeni smrt, bolniki pa se pogosto počutijo bodisi ožigosane bodisi pomilovane 
s strani socialnega okolja (Grassi & Travado, 2008).
Bolniki doživljajo stiske na številnih področjih življenja
Življenje z rakom je pomembno povezano s strahom pred ponovitvijo bolezni. S strahom 
različne intenzitete se sooča 39–97 % bolnikov, 15 % bolnikov pa intenziteto opisuje 
kot zelo visoko (Simard, et al., 2013). Strah pred ponovitvijo se okrepi ob kontrolnih 
pregledih – še posebej stresna je prva kontrola – in ob kakršnikoli spremembi v telesni 
zaznavi. Strah se lahko pomembno stopnjuje tudi pri pojavu novih primerov bolezni 
ali smrti v bolnikovem socialnem okolju in pri oblikovanju načrtov za prihodnost 
(Johnson Vickberg, 2001).

34
Zdravljenje maligne bolezni nemalokrat vodi v drugačno doživljanje lastnega telesa, 
kar lahko predstavlja velik vir stisk pri bolnikih. Ena takih večjih sprememb je izguba 
las, ki naredi bolezen »vidno navzven« ne samo drugim ljudem, tudi bolniku samemu, 
ob vsakem pogledu v ogledalu ali odsevu v oknu. Pri spremenjeni telesni samopodobi 
pa ne gre le za drugačen zunanji videz, pač pa tudi za funkcioniranje in doživljanje 
lastnega telesa. Pri bolnicah z rakom dojke tako, na primer, na zaznavo lastnega telesa 
vplivajo tako kirurški poseg kot posledice sistemskega zdravljenja (Paterson, et al., 
2016). 
Bolniki z rakom se pogosteje znajdejo v duševni stiski, če se soočajo z utrudljivostjo, 
zmanjšano zmožnostjo funkcioniranja, menopavznimi težavami, kot so vročinski oblivi 
in posledična nespečnost, kognitivnimi motnjami, povečano telesno težo in težavami 
na področju spolnosti (Škufca Smrdel, 2007).V klinični praksi se pogosto izkaže, da 
bolniki z obvladovanjem neželenih učinkov zdravljenja pridobijo občutek ponovnega 
nadzora nad situacijo in tako se tudi njihova stiska zmanjša. 
Pomembno področje so tudi socialni odnosi; predstavljajo lahko pomemben vir 
podpore ali stiske. Zdravstveni delavci pogosto spregledamo, da so tudi svojci v stiski, 
da so t. i. »bolniki drugega reda« (Holland & Lewis, 2001). Kljub prepričanju da se 
večina bolnikov po raku razveže, raziskave temu ne pritrjujejo. Spremembe v odnosih 
so v veliki meri pogojene s kvaliteto odnosa pred boleznijo (Carlsen, et al., 2007). V 
klinični praksi bolniki povedo, da se podobno dogaja tudi v širših socialnih odnosih, ki 
so sicer s študijami manj raziskani – nekateri ne zdržijo bremena bolezni, pogosto pa 
na pot vstopajo novi ljudje, novi odnosi.
Pomemben vir stiske pri bolnikih lahko predstavlja tudi rehabilitacija po zaključenem 
zdravljenju raka, tako telesna, kot psihosocialna in poklicna. To obdobje lahko močno 
opredeljujejo pričakovanja bolnikov in njihovih svojcev, da je »vse končano«, da bo 
njihovo življenje ponovno nemoteno potekalo »po starem«. Z zaključenim aktivnim 
zdravljenjem se proces spoprijemanja z rakom in neželenih posledicami zdravljenja 
ne konča. V klinični praksi je velikokrat opaziti preokupiranost bolnikov z nadaljnjim 
novim, zdravim načinom življenja, ki bi prispeval k zmanjšani možnosti ponovitve 
bolezni. Vračanje na delo je pogosto zaznamovano s strahom, v kolikšni meri bodo 
bolniki zmogli dosegati zahtevano in pričakovano delovno učinkovitost, kako bo stres 
vplival na bolezen, pogosto se počutijo odrinjene, ob skrajšanem delovniku se bistveno 
poslabša finančna situacija. Ob ev. izgubi zaposlitve ali brezposelnosti pa bolniki položaj 
(velikokrat neuspešnega) iskanja službe doživljajo kot popolnoma neperspektivnega 
(Škufca Smrdel, 2007).
Psihoonkološka obravnava bolnikov z rakom
Psihoonkologija oz. psihosocialna onkologija se ukvarja s psihosocialnimi, vedenjskimi, 
duhovnimi in eksistencialnimi dimenzijami na poti zdravljenja bolnikov z rakom 
ter njihovih bližnjih. Omenjeno področje se je pričelo razvijati po letu 1970, ko je z 
napredkom medicinske znanosti poleg vprašanja »ali bo preživel« v ospredje stopalo 

35
vprašanje »kako bo živel« –  vprašanje kakovosti življenja (Holland, et al., 2015). V 
številnih kliničnih študijah so kasneje dokazali, da psihoterapevtske intervencije 
pomembno zmanjšujejo duševno stisko bolnikov, prispevajo k višji kvaliteti življenja 
ter pomagajo pri obvladovanju simptomov, kot so bolečina, utrudljivost, nespečnost. 
Pri tem je najpogosteje uporabljena in najbolj raziskana terapevtska modaliteta 
kognitivno vedenjske terapije (Cobenau & David, 2018). V primeru globljih stisk 
je poleg psihoterapevtskih intervencij indicirana tudi psihofarmakoterapija oz. 
psihiatrična obravnava (NCCN, 2014). 
Oddelek za psihoonkologijo deluje na Onkološkem inštitutu že od leta 1984, na njem 
je na voljo psihoonkološka obravnava v okviru kliničnopsihološke dejavnosti, v katero 
se vključujejo tako ambulantni kot hospitalizirani bolniki, po potrebi pa tudi njihovi 
svojci. Večji del obravnav poteka individualno, v obdobjih po zaključenem zdravljenju 
pa ima pomembno mesto tudi skupinska obravnava. Velik del obravnav poteka po 
principih kognitivno vedenjske psihoterapije (Škufca Smrdel & Rojec, 2018).
V psihiatrično obravnavo se bolniki vključujejo v lokalnih zdravstvenih institucijah; 
v nujnih primerih pa v urgentnih psihiatričnih ambulantah, ki delujejo v vseh 
psihiatričnih bolnišnicah v Sloveniji. Pomoč (prvi pogovor s psihiatrom in po potrebi 
uvedba terapije) lahko poiščejo brez naročanja ter brez napotnice. 
Vloga medicinske sestre pri obravnavi bolnikov v duševni stiski
Skrb za psihosocialne potrebe bolnikov z rakom je skrb vseh zdravstvenih delavcev. 
Najpomembnejši elementi skrbi so empatičen odnos, dobra komunikacija, ustrezno 
informiranje in osnovna čustvena podpora (Hutchinson, et al., 2006). Bolnikom v 
globljih stiskah pa je potrebno zagotoviti specializirano psihoonkološko obravnavo.
Študije so pokazale, da zdravstveni delavci podcenjujejo duševno stisko pri bolnikih, 
oz. pričakujejo, da bo bolnik o njej sam spregovoril (Paterson, et al., 2016). Če stiska 
ni prepoznana, bolnik ni napoten in ni deležen ustrezne obravnave. Zato se v svetu 
razvijajo programi presejanja duševne stiske z različnimi vprašalniki. Najpogosteje 
je v uporabi instrument »Duševna stiska kot 6. vitalni znak«, kjer bolniki lastno 
doživljanje stiske ocenjujejo na 10-stopenjski lestvici (Cancer Journey Action Group, 
Canadian Partnership Against Cancer, 2009). Presejanje kot del celostne obravnave bo 
v prihodnjem obdobju v naš prostor skušal prinesti pilotni projekt znotraj Državnega 
programa obvladovanja raka s področja rehabilitacije. V programih presejanja duševne 
stiske ima ključno vlogo medicinska sestra.
Medicinska sestra ima pomembno vlogo tudi v postopkih obravnave na Oddelku 
za psihoonkologijo. Za kliničnopsihološko obravnavo bolnik potrebuje napotnico 
družinskega zdravnika ali konziliarno napotnico lečečega onkologa. V postopku 
naročanja medicinska sestra opravi tudi pogovor z bolnikom. Pri tistih, kjer se v 
strukturiranem razgovoru in ob uporabi psihodiagnostičnih presejalnih vprašalnikov 
pokaže, da gre lahko za globljo duševno motnjo in / ali so suicidalno ogroženi ter 

36
ocenjujemo, da potrebujejo takojšnjo obravnavo pri psihiatru, poleg vključitve v 
kliničnopsihološko obravnavo, bolnike usmeri tudi v psihiatrično obravnavo ter jim 
po potrebi pomaga najti ustrezne kontakte. Bolnikom tudi sledi, največkrat s pomočjo 
telefonskega pogovora.
Ker so bolniki z rakom med zdravljenjem v ranljivem obdobju, v ambulanti skušamo 
datume obravnav prilagoditi zdravljenju v naši inštituciji – predvsem smo pozorni na 
bolnike, ki prihajajo od daleč. Prav tako smo pozorni na bolnike, ki so na mejnikih 
zdravljenja – pred začetkom zdravljenja, bolnike s težavami v odločanju glede 
zdravljenja, krizne situacije ob progresu bolezni, ob prehodu v paliativno obravnavo, 
drugih kriznih situacijah pri bolniku ali v njegovi družini. Vse te podatke pridobi 
medicinska sestra (če niso navedene že na napotnici). 
Medicinska sestra predstavlja pomembno vez s hospitalnimi oddelki v primeru 
napotitve in obravnave hospitaliziranih bolnikov. Z osebjem na oddelku skoordinira 
vse potrebno za vzpostavitev same obravnave (npr. nepokretnost bolnika, v primerih 
izolacije, usklajevanje termina obravnave z ostalimi pregledi).
Medicinska sestra sodeluje tudi v kliničnem delu z bolniki, predvsem v skupinski 
obravnavi po kognitivno vedenjski terapiji z zdravstvenovzgojnimi vsebinami, 
samostojno pa izvaja tudi nekatere vedenjske in kognitivne tehnike.
DISKUSIJA
Celostna obravnava bolnika z rakom je v prvi vrsti usmerjena v zdravljenje onkološke 
bolezni. Ker pa bolniki prihajajo iz različnih sociokulturnih, družinskih in zasebnih 
okolij, prav tako pa bolezen in njeno zdravljenje močno posežeta na številna področja 
življenja, je to osnova za celostno obravnavo ter vključevanje različnih zdravstvenih 
delavcev vanjo.
Duševno blagostanje ni pomembno zgolj za kakovost življenja bolnika; globlja duševna 
stiska namreč lahko močno poslabša bolnikovo zmožnost sodelovanja pri zdravljenju 
in s tem uspešnosti zdravljenja (Hutchinson, et al., 2006). Prepoznavanje bolnikov, ki 
doživljajo globljo stisko, je predpogoj za napotitev v ustrezno obliko pomoči, zato se 
v svetu vedno bolj uveljavljajo programi presejanja duševne stiske (Cancer Journey 
Action Group, Canadian Partnership Against Cancer, 2009), ki gredo z roko v roki z 
vzpostavljanjem ustrezne mreže specialistične pomoči. Seveda pa je to mogoče izvesti 
v zdravstvenem okolju, ki podpira opolnomočene zdravstvene delavce, med katerimi so 
pomemben del tima medicinske sestre s potrebnimi znanji in veščinami komunikacije 
ter nudenjem čustvene podpore bolniku. Izziv vseh, posameznikov, delovnih organizacij 
in celotne družbe, je zagotoviti pogoje za zdravo življenje, ustrezne delovne pogoje, 
dobro organizacijsko klimo in dobre odnose ter permanentno izobraževanje (Slak, 
2016).

37
Tako kot je zaradi velikega števila bolnikov in slabo vzpostavljene kliničnopsihološke 
in psihiatrične mreže pomoči dostopnost obravnav omejena, je velikokrat tudi v 
odnosu medicinska sestra–bolnik ob preobremenjenosti z delom velika ovira pri 
vzpostavljanju kvalitetnega odnosa z bolnikom čas, ki ga ima medicinska sestra na 
voljo. Lahko se zgodi, da je ob skrbi za zadovoljevanje bolnikovih fizičnih potreb manj 
časa in prostora tudi za njegove obremenjujoče čustvene vsebine. Zato je pomembno, 
da je skrb za psihosocialne potrebe bolnika sestavni del vsakega odnosa zdravstveni 
delavec–bolnik.
ZAKLJUČEK
Rak navadno nenadno in nepričakovano poseže v življenje posameznika, v različnih 
življenjskih obdobjih in situacijah. Ob spoprijemanju z diagnozo ter napornim in 
dolgotrajnim zdravljenjem lahko kadarkoli doživljajo tudi globljo stisko, ki vpliva ne 
le na kvaliteto življenja temveč lahko pomembno znižuje tudi zmožnost bolnika za 
sodelovanje pri zdravljenju. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci, ki vstopamo 
v odnos z bolnikom, pri njem prepoznamo tudi znake duševne stiske, saj je ta le tako 
lahko ustrezno napoten v programe pomoči. Komunikacijske veščine in empatičen 
odnos podpirajo tudi medicinske sestre pri tej pomembni vlogi, ki jo imajo pri bolniku. 
LITERATURA
Cancer Journey Action Group, Canadian Partnership Against Cancer, 2009. Guide to implementing 
screening for distress, the 6th vital sign: Background, recommendations, and implementation. 
Canadian partnership against cancer, pp. 1–43.
Carlsen, K., Dalton, S.O., Frederiksen, K., Diderichsen, F. & Johansen, C., 2007. Are cancer 
survivors at an increased risk for divorce? A Danish cohort study. European Journal of Cancer, 
43(14), pp. 2093–2099.
Cobeanu, O. & David, D., 2018. Alleviation of Side Effects and Distress in Breast Cancer Patients 
by Cognitive-Behavioral Interventions: A Systematic Review and Meta-analysis. Journal of 
Clinical Psychologyin Medical Settings, 25(4), pp. 335.
Gaitanidis, A., Alevizakos, M., Pitiakoudis, M.& Wiggis, D., 2018. Trends in incidence and 
associated risk factors of suicide mortality among breast cancer patients. Psycho-Oncology,      
27, pp. 1450–1456.
Grassi, L.& Travado, L., 2008. The role of psycho-social oncology in cancer care. In: M. P . Coleman, 
et al., eds. Responding to thechallengeofcancer in Europe. Ljubljana: Institute of Public Health of 
the Republic of Slovenia, pp. 209–229.
Henson, K. E., Brock, R., Charnock, J., Wickramasinghe, B., Will, O. & Pitman, A., 2019. Risk of 
Suicide After Cancer Diagnosis in England. JAMA Psychiatry, 76(1), pp. 51.
Holland, J.C. & Lewis, S., 2001.The human side of cancer : living with hope, coping with 
uncertainty. Quill, pp. 344.
Holland, J. C . & Alici, Y., 2010. Management of distress in cancer patients. The Journal of 
Supportive Oncology, 8(1), pp. 4–12. 

38
Holland, J. C. & Weiss Wiesel, T ., 2015. History of Psycho-Oncology. In: J.C. Holland, et. al., eds. 
Psycho-Oncology. Oxford University Press, pp. 26–36.
Hutchison, S. D., Steginga, S.K. & Dunn, J., 2006. The tiered model of psychosocial intervention 
in cancer: a community based approach. Psychooncology, 15(6), pp. 541–546. 
Johnson Vickberg, S.M., 2001. Fears about breast cancer recurrence. Cancer Practice, 9(5), pp. 
237–243.
Mehnert, A., Brähler, E., Faller, H., Härter, M., Keller, M., Schulz, H., et al., 2014. Four-week 
prevalence of mental disorders in patients with cancer across major tumor entities. Journal of  
Clinical Oncology, 32(31), pp. 3540–3546. 
National Comprehensive Cancer Network (NCCN), 2014. NCCN Clinical Practice Guidelines in 
Oncology. Distress Management, pp. 1–66.Available at: https://www.nccn.org/store/login/
login.aspx?ReturnURL=https://www.nccn.org/professionals/physician_gls/pdf/distress.pdf 
[28. 3. 2019].
Paterson, C. L., Lengacher, C. A., Donovan, K. A., Kip, K. E. & Tofthagen, C. S., 2016. Body Image 
in Younger Breast Cancer Survivors: a Systematic Review. Cancer Nursing, 39(1), pp. 39–58. 
Simard, S., Thewes, B., Humphris, G., Dixon, M., Hayden, C., Mireskandari, S., et al., 2013. Fear 
of cancer recurrence in adult cancer survivors: a systematic review of quantitative studies. 
Journal of Cancer Survivorship, 7(3), pp. 300–22. 
Slak, J., 2016.Viri podpore za osebje pri delu z bolniki in svojci v paliativni oskrbi. In: A. Simonič, 
ed. Komuniciranje v paliativni oskrbi: zbornik predavanj. Golniški simpozij, Golnik 27. oktober 
2016. Golnik:Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo, pp. 43.
Škufca Smrdel, A. C.,  2007. Psihosocialne razsežnosti rakave bolezni ter kakovost življenja pri 
bolnikih z rakom. In: Rakave bolezni v Sloveniji. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, 76 
(12), pp. 827–831. 
Škufca Smrdel, A. C. & Rojec, M., 2018. Psihoonkološka obravnava bolnika z rakom. Onkologija, 
22(1), pp. 48–50.