Poslanski kandidati Za zvezno skupščinoi Drago Seliger: Namesto intcr-rjuja — žiitje-njepis DRAGO SELIGER, rojen leta 1926, član ZK od leta 1945, novinar, sedaj glavni urednik ČP Delo, je predlagan za poslanca družbeno-političnega zbora zvezne skupščine v 67. volilni enoti, ki obse-ga občine: Ljubljana—Šiška, Ljubljana—Vič—Rud-nik, Vrhnika, Logatec, Cerknica, Idrija. Drago Seliger je po vojni sodeloval v organiza-cijah SKOJ. Bil je komandant mladinskih delov-nih brigad na progi Otovac—Bubnarci in sodelo-val v drugih mladinskih delovnih akcijah v Slo-veniji. Postal je sekretar oblastnega komiteja mladine v Mariboru. Ko je končal višjo partijsko šolo v Beogradu, je delal kot predsednik ZMS, obenem pa študiral na višji pedagoški šoli v Ljub-ljani in se ukvarjal s publicistiko. Sodeloval je predvsem pri mladinskem tisku. Kasneje je po-stal glavni urednik radia, nato pa je bil štiri leta generalni direktor RTV Ljubljana. Bil je član raz-nih samoupravnih organov, tako univerzitetnega sveta, izdajateljskih svetov časopisov in založb in poslanec v republiškem zboru skupščine SR Slovenije. Tu je skušal uveljaviti sistem uskla-jevanja interesov občine s splošnimi družbenimi zahtevami. Leta 1963 je postal profesionalni po-slanec in sicer predsednik odbora za kulturo in prosveto RZ skupščine SRS. V letih dela v skup-ščini je sodeloval v več skupščinskih komisijah. Kot predsednik komisije za visoko šolstvo je v iztekajočem se mandatnem obdobju vodil komi-sijo, ki je pripravila predlog novega zakona o visokem šolstvu. Tega bo republiška skupščina verjetno v najkrajšem času sprejela. Novi zakon uveljavlja načelo, da je visoko šolstvo pogoj za hitrejši gospodarski razvoj in ne posledica tega. Javna komunikacijska sredstva, šolstvo, kultura in novinarstvo ter prej problematika mladine so področja, na katerih se je kandidat najbolj uve-ljavil. Objavljal je predvsem v dnevnem časopisju in Teoriji in praksi, pisal pa je o problemih šolstva, učinkovitosti družbene uprave, mladinski proble-matiki itd. Kot generalni direktor RTV Ljubljana je začel uvajati neposredne intervjuje s predstav-niki oblasti. Televizijski pogovor s pokojnim Bo-risom Kraigherjem o notranjepolitičnih vpraša-njih — ekonomskih in sistemskih — pred gospo-darsko reformo je imel velik odmev v javnosti. Njegova sedanja funkcija v publicistiki je pred-vsem usmerjanje in povezava med časopisi in re-vijami, ki jih izdaja ČP DELO, in družbenim do-gajanjem nasploh. Med problemi, s katerimi se bo moral po mne-nju Draga Seligerja družbeno-politični zbor zvez- ne skupščine v tem mandatnem obdobju še po-sebej ukvarjati, je predvsem jasna opredelitev od-nosov med federacijo in republiko. Načelno ni v teh odnosih, določenih že z ustavo, nobenih ne-sporazumov. Manjkajo pa nekatere praktične opredelitve teh odnosov, vloga, pristojnosti zveze in odgovornosti republik v dejanskem izvajanju teh načel. Kandidat meni, da je treba pri osnov-nih načelih vztrajati in se odločno zavzemati za praktično razmejitev in razčlenitev ne le pristoj-nosti, temveč predvsem odgovornosti za nadaljnji družbeni razvoj. Pomembna in odgovorna naloga tega kot ostalih zborov skupščine je njena zako-nodajna naloga. Sodi, da se je treba odločno upre-ti improvizaciji, naglici in površnosti pri spre-jemanju zakonov, saj vidi v tem enega od temelj-nih vzrokov za pravno neustaljenost, ki povzroča motnje pri pravni varnosti in trdnosti tako de-lovnih organizacij kot občanov. Vloga republike pri oblikovanju zunanje poli-tike Jugoslavije mora biti večja. Prvi korak k ure-sničevanju tega so republiški organi pri skupščini in izvršnem svetu, ki sistematično spremljajo zu-nanjo politiko. Druga in še ne dovolj uresničena vloga republik v zunanji politiki pa naj bo takšna vloga zvezne skupščine, ki bi dejansko oblikovala našo zunanjo politiko. To pomeni, da mora biti zunanja politika vseh zborov zvezne skupščine optimalna sinteza interesov delovnih Ijudi naše samoupravne družbe. Pod tem razume Drago Se-liger celotnost interesov, kjer morajo biti zlasti interesi gospodarskih organizacij mnogo bolj pri-sotni, kot so bili v preteklosti. Glede vseljudske obrambe, ki pomeni mobiliza-cijo vseh Ijudi k aktivnemu odboru proti kakršni-koli nevarnosti za neodvisnost Jugoslavije, meni kandidat, da je interes države kot celote prav za-to, ker je seštevek interesov vseh republik. Ti in-teresi so in morajo biti v federativni državi kar najbolj usklajeni, da bi se koncept o vseljudski obrambi tudi uresničil. Zvezni proračun, o katerem je bilo mnogo raz-prav, dokazuje, da si federacija prisvaja preveč sredstev. V tem se še vedno zrcalijo centralistične težnje, ki morajo nujno in čim hitreje odmreti. Razumljivo pa je, da morajo v federativni uredit-vi države ostati v zveznem proračunu sredstva za vojsko, upravo, zunanjo politiko, sredstva za sklad za nerazvita območja in sredstva zveznega proračuna. Drago Seliger je opozoril na problem, ki nastaja pri stikih poslancev z volivci. Prepogosto namreč pozabljamo, da so poslanci profesionalni in pa ta-ki, ki svojo poslanstvo opravljajo poleg svojega rednega dela. Zato je nemogoče zahtevati od obo-jih enako tesno sodelovanje z volivci. To sodelo-vanje pa je lahko doseči s sestanki, ki jih organi-zira na primer SZDL z ljudmi, ki jih tak problem posebej zanima. Druga oblika povezave pa je možna prek tiska, radia in televizije. Za republiški zbor: Za odprtost slovenshega gospodarstva Mirana Goslarja smo zaprosill za njegovo mnenje o odnosu slovenskega gospodarstva do jugoslovan-skega tržišča. Povedal nam je: SEM ZAGOVORNIK maksimalne odprtosti slo-venskega gospodarstva ne le do jugoslovanskega, temveč tudi do svetovnega trga, ker je to eden glavnih pogojev za usposabljanje gospodarstva, za čim večje uspehe, čim večjo prodornost. Za takšno odprtost so potrebni predvsem trije vidiki: 1. Dane morajo biti možnosti slovenskih proiz-vajalcev, da plasirajo svoje proizvode v širšem jugoslovanskem prostoru. 2. Potrebna je odprtost vseh naših, še posebno pa trgovskih podjetij, tako da bo v njih prisoten asortiment jugoslovanske proizvodnje. Prav za-radi tega zagovarjam velika intergrirana trgovska podjetja s široko razvejano mrežo poslovalnic, ki niso zaprta ne v občinske, ne v republiške meje. 3. Še najpomembnejši pa je vidik proizvodnega in poslovno-tehničnega sodelovanja slovenskih podjetij in drugih predelov Jugoslavije. Tu gre za razne kooperacije, poslovno-tehničnega sodelo-vanja in čim večje integracije. Sem pa proti vse-mu, kar pod plaščem poslovnega dogovarjanja za-gotavlja delitev trga. To vodi le v potuho za sla-be, ki se hočejo zaščititi pred konkurenco na trgu. Predpogoj za razne oblike poslovnega sodelo-vanja v jugoslovanskem prostoru je večja aku-mulativnost gospodarstva, se pravi, da morajo biti naši napori v prihcdnje trajno usmerjeni v zmanj-ševanje obremenitev gospodarstva, ker le če bo gospodarstvo imelo več lastnih sredstev, bo spo-sobno za nove aranžmaje, nove investicije in po-dobno. Samo razpolaganje z mnogo večjimi lastnimi sredstvi kot doslej, predvsem v poslovnih skladih podjetij, lahko privede do tega, da začnemo tudi v jugoslovanskem prostoru uresničevati že toliko časa proklamirano idejo o mobilnosti sredstev. Podjetja, ki bodo tako razpolagala z večjimi sredstvi, naj ne bi smatrala kot edine možne na-ložbe svojih sredstev le v lastno .podjetje. V pove-zavi z drugimi podjetji in ob analizi trga lahko združijo svoja sredstva in tako iščejo še drugačne, bolj rentabilne naložbe, ki jim bodo prinesle še večja sredstva, še večji dohodek kot pa le vlaga-nja v svoje lastno podjetje. Tcda tu smo šele na začetku novih procesov, naše gospodarske organi-zacije so pri tem večkrat še dokaj nezaupljive in se jim zde pametne le naložbe v lastne kapacitete, vse dmgo pa je zanje manj aktivno. Res je, da nekatere sistemske rešitve bolj favorizirajo samo-stojnost obratov kot pa interes integriranih skup-nosti. To bo treba spremeniti. Ponavljam pa, da sem proti takim oblikam združevanja, ki računajo le s špekulativnim uveljavljanjem povprečij med slabimi in dobrimi in mislijo, da se bodo sredstva od tistih, ki bolje gospodarijo in zato več ustva-rijo, prelivala k tistim, ki slabše gospodarijo in imajo zato višje proizvodne stroške. Menim, da je bistveno vprašanje našega celot-nega družbenega razvoja (ne le gospodarskega) v tem, da vse več sredstev ostaja podjetjem, kajti samo nove gospodarske investicije bodo omogo-čile odpiranje novih delovnih mest in moderni-zacijo, to pa je pot do večjega družbenega proiz-voda in s tem do večjih družbenih sredstev za ce-loten družbeni razvoj, torej tudi za splošni druž-beni in osebni standard občanov. Edo Brajnik: Zunanja politlha je del našcga vsak- danjega žicljenja Eda Brajnika smo zaprosili naj nam pove svoje mne-nje o tem, kako se zunanja politika lahko kreira tudi v republiškcm okviru. Povedal nam je: Z USTAVNIMI spremembami v zadnjih letih, zla-sti z letošnjimi, so socialistične republike dobile večje ustavno-pravne možnosti in odgovornosti tu-di na zunanje politike. V amandmajih k zvezni ustavi in v ustreznih spremembah ustav sociali-stičnih republik je namreč izrecno zapisano, da socialistične republike prevzemajo enako odgovor-nost kot fecleracije tudi na področjih, ki so bila doslej v takoimenovani izključni zvezni pristoj-nosti. To se nanaša predvsem na narodno obram-bo, notranje zadeve in zunanjo politiko. Doslej smo bili večkrat navajeni misliti o zu-nanji politiki kot o neki abstraktni stvari, s ka-tero se ukvarjajo diplomati in kveč.jemu še kak-šen poklicni politik. S čedalje večjim odpiranjem naših meja, z vključevanjem v svetovno tržišče blaga in kapitala, s čedalje večjo kulturno pove-zanostjo našega naroda s tujino itd., postaja do-cela jasno, da je zunanja politika sestavni del na-šega vsakdanjega življenja. Kaj je zunanja politika? To so naši odnosi s tu-jino v celoti: politično in ekonomsko sodelovanje s svetom, kulturni in znanstveni stiki, tehnično sodelovanje idr. Oblikovanje in izvajanje te po-litike ni le stvar državnih organov »v imenu lju-di«, temveč je njena uspešnost odvisna od vseh nas: od proizvajalca v podjetju do znanstvenega delavca v inštitutu. Gledano s tega vidika so pred SR Slovenijo na področju odnosov težke in pomembne naloge. Na-daljevati in poglabljati bo treba dobre in oboje-stransko koristne odnose s sosedi. To ni le v ko-rist gospodarskemu napredku in splošnemu bla-gostanju na obeh straneh meje, temveč v današ-njih pogojih zagotavlja tudi mir in sožitje našemu narodu — in s tem vsej Jugoslaviji na tem po-membnem evropskem križišču. Pa ne samo to, z dobrimi sosedskimi odnosi so dani tudi najboljši pogoji za stalno podporo matičnega naroda pri-zadevanjem slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski za kulturni, gospodarski in nacio-nalni napredek. Osnovna naloga naših prizadevanj v odnosih s tujino naj bi bila: zagotoviti pred-vsem varnost naše države in najboljše pogoje za naš notranji nacionalni, gospodarski in kulturni napredek. še bolj uporno bomo morali razvijati naše so-delovanje s tremi »svetovnimi tržišči«: z zahod-nim, vzhodnim in takoimenovanimi deželami v razvoju. Tako v odnosih s sosednjimi državami kot v širšem sodelovanju se SR Slovenija pojav-Ija s premajhnim številom večjih, dolgoročnej-ših načrtov. Velike neizkoriščene možnosti so na mednarodnem tržišču kapitala, v katerega se če-dalje bolj vključujejo. Doslej smo predlagali le nekaj gospodarskih podvigov, ki naj bi jih finan-cirali iz mednarodnih virov (nekatera podjetja, ki so bila vključena v posojila mednarodne banke za mcdernizacijo industrije, gradnja dela ceste Šentilj—Gorica; načrt za razvoj turizma na alp-skem področju). V vsa ta prizadevanja — naštel scm le nekatera — v »mednarodni politiki SR Slo-venije« bo treba vključiti vse nacionalne ustvar-jalne sile. Ali večje delovanje republik na tem področju pomeni cepitev enotne jugoslovanske mednarodne politike? Ne, nasprotno, tako se še bolj krepi enotna in edinstvena politika mednarodnih odno-sov jugoslovanske federacije, ki črpa svojo moč iz nacionalnih interesov vseh jugoslovanskih na-rodov. Ta enotnost se, ne nazadnje, odraža tudi v tem, da vsak napad na nacionalno integriteto ali na interese posameznega dela države pomeni hkrati napad na jugoslovansko skupnost v celoti. Nacionalni interesi posameznih jugoslovanskih na-rodov niso v nasprotju z interesi federacije, tem-več se, nasprotno, med seboj dopolnjujejo in pre-livajo v celoto, ki jo imenujemo nacionalni inte-resi jugoslovanske socialistične skupnosti naro-dov. Dr. Vojan Rus: »Jasni nacional-ni ciiji DRUZBENO vodenje v Sloveniji je še močno nezadostno. Nimamo jasnega nacionalnega programa. Nis-mo izluščili, katere so največje slabosti v našem narodnem telesu. Nismo se še zedinili o naših najvažnejših ciljih, da bi čim bolje izkoristili na-še zgodovinske in prirodne prednosti. V naši re-publiki smo še vse prevečkrat delovali razdroblje-no in »gasilsko«, šele potem, ko so velike in očitne nezadostnosti že dolgo trajale. Ker Slovenci ne vemo točneje, kje smo in kam gremo, smo v resni nevarnosti: da se naenkrat znajdemo daleč za hitrim gospodarskim in iz- obrazbenim razvojem v Zapadni in Vzhodni Evro-pi; da se zunanjim pritiskom ne bomo mogli upreti, če naša nacionalna enotnost ne bo plod še dosti globljih družbenih odnosov in dosti večje zavesti. Mislim, da so sedaj naši najvažnejši cilji: hi-trejši razvoj ustvarjalnih sil, zlasti izobrazbe, vzgoje in znanosti; izdelava nacionalnega progra-ma in zbiranje vseh slovenskih sil okrog njega; globlja demokracija in večja politična enotnost vseh delovnih ljudi; večji delež kulture in družbe-nega standarda. V okviru vseh med sabo povezanih ciljev bomo uspešneje zdravili tudi vse, kar nas žuli danes — tudi v naši občini in v Ljubljani. Glede srednje in visoke izobrazbe zaposlenih, Slovenci izredno zaostajamo. Smo med zadnjimi v Jugoslaviji, .:eprav se približujemo tisti gospo-darski stopnji, na kateri znanost in izobrazba po-stajata vse bolj odločilni. (V letu 1967 smo imeli samo 16 odstotkov zaposlenih s srednjo in visoko šolo, a v razvitih deželah jih je že okrog40—50 %). Ceprav vodstvena mesta v gospodarstvu, upravi in tudi šolstvu zasoda še vse preveč neizobraže-nih, imajo sposobni, a siromašni slovenski otroci še zelo malo možnosti, da se izobrazijo in prispe-vajo k napredku dežele. To je velika škoda in povsem neopravičljiva malomarnost. Štipendije in šolanje za najsposobnejše siromašne učence zahteva le majhen denar, ki pa bi bil najboljše naložen, saj nam danes veliko bolj manjka uspo-sobljenih vodečih Ijudi in strokovnjakov, kot za-investiranega betona in strojev. Pri vsem tem nevarnem zaostajanju izobrazbe pa odšteva slovenska družba vse manjši delež zanjo. Zaostajanje slovenske znanosti in nesposobnost dela neizobraženih vodstev, da porabijo znanstve-ne dosežke, imata resne posledice za gospodar-stvo, družbeno vodenje, upravo, politiko in samo šolstvo. Še zdaj nimamo jasnih predstav o bodočem raz* voju slovenskega gospodarstva in zato smo več-krat »zabili« velika sredstva. Govori se največkrat samo o posameznih iztrganih vprašanjih, kot so gradnja cest in razvoj turizma. To so lahko ko-ristni gospodarski prijemi. Toda oni še ne zagra-bijo korenin najtežjih gospodarskih vprašanj: ka-ko v bodočih desetletjih najti produktivna delov-na mesta za 200—300 tisoč novih delavcev; kakšna so bodoča pota slovenske industrije in kmetijstva, ki še vedno zaposlujeta okrog 50 % prebivalstva in dajeta okrog polovico nacionalnega dohodka? Nimamo izdelanih in ustreznih načinov usmer-janja gospodarstva in zunanje trgovine — pa se nam dogaja, da so v gospodarstvu proizvodne or-ganizacije stalno v slabšem položaju kot nepro-izvodne, da zapravimo precej deviz tudi za uvoz luksuznih predmetov in da imajo na našem last-nem tržišču tuja podjetja včasih boljše pogoje kot domača. Povsem prirodna je težnja, da z delom pribor-jeni standard stalno raste in da se spoštuje z de-lom in z varčevanjem pridobljena osebna last-nina. Napačna pa je tista politika, ki je dopušča-la tudi špekulantske in monopolistične dohodke in ki je tudi zato zapostavljala tako pomembne stvari kot so otroško varstvo, zboljšanje starih pokojnin, štipendije, šolstvo in pri nas že zdavnaj ukoreninjeno kulturo, ki je nekdaj vse delovne Ijudi Slovenije povezovala v samozavestno skup-nost. Večja demokratičnost je pomemben sestavni del hitrejšega gospodarskega in družbenega razvoja. Ce bo več kritike in več vpliva delovnih ljudi, ne bodo mogli ozki krogi neodgovorno postavljati vodeče ljudi, odločaLi samovoljno o najpomemb-nejših gospodarskih in drugih političnih vpraša-njih. Več demokratične in na znanosti zasnovane kritike bo prispevalo k bolj uspešnemu delu vo-dečih, kar je danes ena od glavnih težav. Pri nas ni vzrokov za večje spore med delavci, kmeti in intelektualci. Z njihoviin skupnim de-mokratičnim pritiskom je možno odstraniti samo-voljo ozkih skupin in privilegije nekaterih ne-proizvodnih gospodarskih organizacij (dela bank, zunanje trgovine in podobno). Pravična je tudi težnja, da se razmeje in raz-čistijo odnosi med republiko in federacijo. Enot-ni bodo vsi jugoslovanski narodi močnejši proti pritiskom, ki jih vse ogrožajo z vseh strani. Ta enotnost pa je edino možna in plodna v takih okvirjih, ki naj omogočijo vsakemu, pa tudi slo-venskem narodu razvoj vseh, v tisoč letih nastalih posebnih sposobnosti in kultur. Ceprav je neka naša pomoč manj razvitim delom Jugoslavije še nujna, ne sme biti potuha. Povsem neupravičeno je, da odteka še vedno vse večji delež slovenske-ga nacionalnega dohodka in deviz, saj se je Slo-venija v preteklih letih častno oddolžila s pomoč-jo nerazvitim in ima danes najbolj izrabljena osnovna gospodarska sredstva v vsej Jugoslaviji. Ivan Brumen: Namcsto intervjuja — življenjepis TAKOJ po začetku vojne, leta 1941, je bil Ivan Bru-men zaprt, nato pa so ga izselili v Bosno, od ko der se je vrnil v Ljubljano, kjer se je aprila leta 1942 vključil v ilegalno delo. Po vojni je bil naj-prej upravnik za družbeno prehrano mesta Ljub-Ijane, nato pa pomočnik poverjenika za preskrbo mesta. Leta 1952 je postal tajnik gostinske zbor-nice najprej mesta, nato pa okraja Ljubljana. Leta 1960 je postal tajnik republiške gostinske zborni-ce ter od tam prišel v skupno slovensko gospo darsko zbornico, v kateri je bil poleg turizma in gostinstva zadoižen še za komunalne dejavnosti, obrt in drugo. Med številnimi funkcijami v njegovem družbe-no-političnem delovanju — bil je sekretar osnovne organizacije zveze komunistov na terenu, sodelo-val v samoupravnih organizacijah delovnih orga-nizacij — hkrati pa je ves čas delal na področju tu-ristične dejavnosti. Bil je ustanovitelj ter član turističnega društva Ljubljana, ljubljanske turi-stične zveze ter turistične zveze Slovenije, v kateri je še danes član upravnega odbora in podpredsed-nik. Ivan Brumen je poleg tega tudi član repub-Iiškega odbora sindikata storitvenih dejavnosti, bil pa je med drugim tudi član upravnega odbora takratne ljubljanske komunalne banke, član u-pravnega odbora centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, član izdajateljskega sveta Gospo-darskega vestnika, član komisije za turizem pri Izvršnem svetu Slovenije. Bil je tudi predsednik sveta za gostinstvo okraja Ljubljana, štiri leta odbornik skupščine občine Ljubljana—Šiška, zad-nji dve leti pa je poslanec republiške skupščine. Ivan Brumen je s področja turističnega gospo-darstva nastopal po radiu in televiziji, pisal v Go-spodarski vestnik ter Turistični vestnik, pa tudi v beograjsko Ekonomsko politiko. Pri tem se je zavzemal za ustvarjanje pogojev za širše uveljav-Ijanje turizma kot posebne ekonomske kategorije, ki lahko v slovenskem gospodarstvu z relativno majhnimi naložbami mnogo doprinese, predvsem pa lahko nudi zaposlitev večjemu številu strokov-nih delavcev najrazličnejših kategorij. Hkrati je opozarjal na zaostajanje terciarnih dejavnosti — gostinstva, obrti, komunale — v našem doseda-njem gospodarskem razvoju, kar je prav gotovo škodovalo razvoju celotnega našega gospodarstva. Pri vsem tem pa je Ivan Brumen opozarjal tudi na zaostajanje v kvalitetni kadrovski strukturi na tem področju — deloma zaradi šibke ekonomske baze, deloma pa tudi zaradi nepravičnega družbe-nega vrednotenja tega dela, češ da je manjvredno ostalemu. Ivan Bramen meni, da bo morala novoizvoljena skupščina nadaljevati z razreševanjem nekaterih najbolj žgočih družbenih problemov, ki so jih našteli v prejšnjem obdobju — pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje. Osebno pa se bo še nadalje zavzemal za razreševanje turistične problematike, kar je njegov življenjski smoter. V prvi vrsti bo potrebno rešiti vprašanje strokovnih kadrov, pri čemer je šolstvo doslej gledalo vse preozko, glede na trenutne potrebe, ne pa tudi vnaprej. 7ai gospodarski zbor: Gabrijel Miloš: Nespre-jemljiv sistem za našo tovarno POSLANSKEMU kandidatu Gabrijelu Milošu smo zastavili tri vprašanja, na katera je on ta-kole odgovoril: Na vprašanje v zvezi z vključevanjem jugo-slovanske proizvodnje na zunanjem tržišču lah-ko rečem tole: S carinsko zaščito oziroma z deviznimi reži-mi, se je drastično obšlo interese industrije barv in lakov, ker so osnovni materiali (umet-ne smole, mehčala, topila) razdeljeni v razne devizne režime, medtem ko je vsa finalna pro izvodnja na listi prostega uvoza. Nesprejem-Ijiv je sistem, da so surovine za proizvodnjo barv in lakov obremenjene s carinsko tarifo 12 %, medtem, ko se uvažajo finalni proizvodi z »zaščitno carinsko tarifo« 10 %• Slični pri-meri se pojavljajo tudi v drugih panogah. V zvezi z vključevanjem obrobnih Ijubljan-skih okolišev v mestno področje pa tole: Okoliški kraji se ne tretirajo v zadostni me-ri kot del mestnega področja. Kljub enakim dajatvam se zanemarjajo komunalna vpraša-nja, ki najbolj direktno vplivajo na razpolo-ženje prebivalcev, kot na primer ceste, voda, prehodi, razsvetljava itd. In v zvezi s kooperacijo: Nujnost povezave ali kooperacije med indu-strijskimi podjetji: Razdrobljenost slovenske industrije negativno vpliva na nadaljni razvoj industrializacije, kar se posebno odraža v ke-mični stroki. Bazična kemična industrija ne ustvarja — zaradi sistema vezanih cen — do-volj dohodkov za obnavljanje oziroma razširi-tev proizvodnje. Pozitiven primer skupnega sodelovanja je formiranje Kreditnega sklada za razvoj svojih članov in po dogovoru za investiranje v sorod-no proizvodnjo, ki so ga ustanovili podjetja »Sava« Kranj, »Melamin« Kočevje, »Fenolit« Borovnica in »Color« Medvode. Bemard Rode: indu-strija je premalo spuciali-zirana KO SVA se začela s tovarišem Bernardom Rode-tom, direktorjem Tovarne dekorativmh tkanin, pogovarjati o gospodarskih vprašanjih, sem takoj opazil, kako zelo obvlada svoje delo. Ni čudno, saj je opravljal že vrsto političnih dolžnosti, pri katerih je imel opraviti z gospodarstvom, delal je v poslovnih združenjih in svetih, pa tudi kot direktor Tovarne dekorativnih tkanin se iz dneva v dan srečuje z vrsto vprašanj. »Mislim, da je naša industrija premalo speciali-zirana in da delitev dela med slovenskimi proizva- jalci ni dovolj izpeljana. Če tako pogledamo tek-stilno industrijo, vidimo, da je asortiman predil-nic še vse preširok ter da bi z medsebojnim dogo-vorom o tem, kaj bi kdo predel, prišli do večjih količin, do zmanjšanja stroškov ter s tem tudi do večje konkurenčnosti. Nujno je, da se odpira-mo navzven. saj je naša industrija v nekaterih pa-nogah samo za domači trg prevelika. Ob tem pa mislim, da je mnogo bolj racionalno izvažati go-tove izdelke kot pa to, da naši ljudje iščejo delo v tujini, zato je treba tudi priti do novih delovnih mest. Najekonomičnejšo možnost vidim v večjem izkoriščanju sedanjih kapacitet. še vedno dela pri nas 72 % zaposlenih le v eni izmeni, v dveh 16 % in v treh 11 %. V naši tovarni smo razmerje obrnili: le 14 % zaposlenih dela v eni izmeni, v dveh 26 %, v treh 56 % in štirih izmenah 28 %. Tako so drage naprave res izkoriščene. Danes sta-ne delovno mesto v tekstilni industriji kakšnih 100.000 novih din — potem pa lahko premislimo, kakšne so še možnosti, ki jih še vedno nismo uspeli izkoristiti. Verjetno bo treba razmišljati tudi o učinkovitejšemu delu v okviru rednega de-lovnega časa. Mislim, da še vedno ne delamo do-volj učinkovito, da bi morala biti storilnost še večja. S tako, intenzivnejšo, kvalitetnejšo in ce-nejšo proizvodnjo bi bili hitreje konkurenčni in to bi omogočalo hitro zaposlitev večjega števila ljudi. Vse to pa zahteva seveda strokovno uspo-sobljene in iniciativne ljudi. Mladini in prihodnji generaciji smo dolžni zago-toviti delo, prihodnost doma, saj bomo lahko samo s skupnim delom in prizadevanji dosegali večje uspehe in napredek. »In za kaj se boste, če boste izvoljeni, zavzemali kot poslanec?« »Prizadeval si bom prispevati k ureditvi naci-onalnega gospodarstva in še posebej industrije do take mere, da bomo resnično konkurenčni na jugoslovanskem in mednarodnem trgu in hkrati sposobni odpirati toliko novih delovnih mest, ko-likor jih potrebujemo, oziroma, kot nam jih na-rekuje večanje števila aktivnih občanov.« Milan Strah: JVo-izvodnja in trgovina STRAH Milan, referent za analizo trga v tovarni Lek, je že v pričetku pogovora omenil, da ga po-sebej zanimajo razmerja med proizvajalci in trgo-vino, saj ima na tem področju največ delovnih izkušenj. Iz bogato dokumentirane problematike je povzel osnovne značilnosti iz izhodišča za reše-vanje nekaterih sistemskih nejasnosti: Glede na aktualnost nerešenih ali nedodeljenih vprašanj in glede na to, da kandidiram za republiški gospo-darski zbor, se želim omejiti na vprašanja, ki po mojem mišljenju najbolj tarejo naše gospodar-stvo in bi morali biti predmet tudi najvišjih re-publiških in zveznih forumov. Naj omenim na primer: ekonomski položaj in neravnovesje razvoja med industrijo in trgovino. Pešanje ekonomske moči in zmanjševanje repro-dukcijske sposobnosti industrije, zlasti v zadnjih letih, na drugi strani pa nagel porast dohodka v trgovini, povzročajo nezaželene in nezdružljive disproporce. Reprodukcijska sposobnost jugoslo-vanske trgovine je na ta način prerasla industrij-sko za 60 %. To pomeni, da je trgovina sposob-na dati več za sklade od svojega neto produkta kot industrija za več kot 60 %. Poleg tega so ta sredstva v industriji obremenjena še z anuitetami, tako da je v končni oceni reprodukcijska sposob-nost trgovine še enkrat močnejša od reprodukcij-ske sposobnosti industrije. Zagovarjanje nekate-rih krogov, da se ta denar v trgovini racionalno troši je tu drugotnega pomena in ne opravičuje tako globoke spremembe prerazdelitve narodnega dohodka v korist trgovine. Mislim, da je treba najprej dobro in poceni proizvajati in šele nato solidno in poceni prodajati. Ovitke in embalažo še danes predrago plačujemo. Še zanimivejše od navedenih dejstev je odkriva-nje vzrokov, ki pogojujejo tako neurejenost v delit-vi narodnega dohodka. Dejstvo je, da v liberali-ziranem tržišču najbolj občutijo nepravilnosti de-lovanja tržišča predvsem proizvajalci, bodisi za-radi lastnih slabosti ali slabosti drugih, pri čemer mislim tudi na razne predstavniške organe zdru-ženja, zbornice, banke itd. Odveč bi bilo misliti, da v svobodnejšem delovanju tržišča, ti organi zgubljajo na svojem pomenu. Ravno obratno, sa-mo brez jasno opredeljene odgovornosti je to ne-izvedljivo. Med aktualne teme se uvrščajo tudi vprašanja delitve sredstev med družbo in gospodarstvom, gospodarstvom in negospodarstvom, dalje poglab-ljanje razlik med razvitimi in nerazvitimi področji itd. Pravilna rešitev teh vprašanj zavisi od našega poglabljanja in spoznanja pravilne razdelitve na-rodnega dohodka. Za to pa je potrebno veliko več analiz, podatkov in manj verbalnega prepričeva-nja, skratka več dela in manj sestankov. Kako so potrebne dodatne analize in nadaljnje proučevanje raznih povprečnih podatkov, si oglej-mo v naslednjem primeru: V letu 1968 se je dvignila industrijska proizvod-nja v Sloveniji za 8 % nad raven leta 1967, vendar so se sredstva za delo povečala samo za 3 %, bla-go za splošno porabo pa za 11 %. Ker je za nadalj-njo ugodno rast proizvodnje odločilno predvsem povečanje sredstev za delo, je lanski optimizem ugodne rasti proizvodnje lahko zelo varljiv, v ko-likor ne bodo sledile korenitejše spremembe, ne samo v distribuciji kreditov (kjer smo proizvajal-ci zelo v neugodnem položaju), ampak tudi na področjih, ki zadevajo smiselnejšo razdelitev do-hodka, seveda ne z administrativnimi, ampak predvsem z ekonomskimi ukrepi. Janez Vidmar: JANEZ VIDMAR, magister ekonomskih znano-sti si je za temo razgovora izbral predvsem po-ložaj gospodarskih panog in podjetij v sistemu delitve dohodka. Predvsem ga to prizadeva pri planiranju proizvodnje in pri delitvi osebnega dohodka tako neupravičeno visokega kot tudi nizkega. Občutne razlike v ekonomskem položaju po-membnih panog slovenskega gospodarstva in v ekonomskem položaju posameznih podjetij so bile že dosedaj večkrat predmet razprav na sejah gospodarskega zbora v preteklem man-datnem obdobju. Že od uveljavitve načel in po-glavitnih ciljev gospodarske reforme pogrešam jasen koncept razvoja jugoslovanskega gospo-darstva in v tem okviru tudi koncept razvoja slovenskega gospodarstva. Ceprav je jasno, da morajo podjetja v svojem poslovanju upošte-vati osnovne principe ekonomike podjetja, to je princip produktivnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti, je vendar spričo prehoda na trž-no gospodarstvo prišlo in še prihaja do bistve-nih razlik med posameznimi podjetji, ki se od-ražajo v boljših ali slabših poslovnih rezultatih in v zelo različnih nivojih povprečnega osebne-ga dohodka. Dejstvo je, da ne moremo pripi-sati dobrih poslovnih rezultatov v celoti zaslu- Položaf gospo-darshih panoff gam posameznega delovnega kolektiva, kar ve-lja tudi za slabe poslovne rezultate, za katere prav tako ne bi mogli kriviti delovnih kolekti-vov. Zaradi tega bo treba z večjim čutom od-govornosti kot dosedaj posvetiti v gospodar-skem zboru- večjo pozornost pogojem gospo darjenja posameznih panog in se s konceptom dolgoročnega razvoja odločiti za osnovno smer, ki bi morala nedvoumno nakazati tudi perspek-tivo razvoja posameznih panog in v njihovem okviru tudi posameznih podjetij. Brez koncep-ta dolgoročnega ekonomsko političnega razvo-ja Slovenije, ki bi naj bil osnova za formiranje dolgoročne ekonomske, socialne in regionalne politike si težko predstavljam odpravo občut-nih razlik v ekonomskem položaju posameznih panog in podjetij, razen če se seveda ne sprijaz-nimo s tem, da bodo nekateri delovni kolektivi še dolga leta »životarili«, drugi pa bodisi na ra-čun monopolnega položaja na domačem trgu ali na račun sistemsko nepravilno urejenih raz-merij dosegali zavidljive poslovne rezultate, po-samezniki pa visoke osebne dohodke. V tem smislu bo treba tudi v gospodarskem zboru na-praviti hitre in čim boljše ukrepe, da se čim-prej uveljavijo ustrezna določila novega zako-na o delitvi dohodka v zvezi z družbenim dogo varjanjem. Menim, da družbena lastnina proizvajalnih sredstev, ki so dana y upravo delovnim kolek-tivom ne bi smela biti ne glede na tržno gospo-darstvo osnova, ki posameznim delovnim ko-lektivom omogoča tako različne poslovne rezul-tate in s tem tudi zelo različne osebne dohod-ke. Pri formiranju koncepta dolgoročnega eko-nomsko političnega razvoja naše republike bo treba jasno opredeliti kategorijo družbene last-nine, kot bo treba jasno opredeliti tudi per-spektive zasebne lastnine. Zdi se mi namreč nemogoče, da prepuščamo proces defirenciaci-je na »bogate« in »revne« samemu sebi in da nimamo pri tem izdelanih ustreznih kriterijev niti za preprečevanje te družbene diferenciaci-je, ki jo posameznikom omogoča celo družbena lastnina proizvajalnih sredstev. Prepričan sem, da se prej ko slej ne bomo mogli izogniti for-miranju družbenih kriterijev delitve osebnih dohodkov, ne da bi se zavzemal za kakršnekoli administrativne posege na tem občutljivem področju. Če namreč govorimo o nagrajevanju po delu, ki je naše osnovno družbeno načelo pridobivanja osebnega dohodka, potem sma-tram, da so za uveljavitev tega načela potrebni tudi družbeni kriteriji, do katerih je potrebno priti čim prej in se bom zanje zavzemal tudi kot družbeno politični delavec. Nesporno smo prišli v najtežjo fazo izvaja-nja gospodarske reforme, ko se zaostrujejo od-nosi med posameznimi gospodarskimi panoga-mi in znotraj gospodarskih panog, čeprav so že pokopane težnje po vračanju na staro. Pri tem pa niso dovolj jasno opredeljeni cilji druž-bene reforme in celo prihaja do določenih na-sprotij med cilji gospodarske in družbene re-forme. Eno izmed nasprotij, ki se pojavljajo v konkretni obliki je tudi naraščanje takoime-novanih družbenih dajatev in s tem dodatno obremenjevanje gospodarstva. Prav gotovo je to posledica prepočasnih ukrepov v smislu raci-onalizacije dela pri posameznih nosilcih sploš-ne porabe, pri čemer živimo v prepričanju, da gospodarstvo zmore vse obremenitve, iz leta v leto pa imamo več podjetij, ki poslujejo na meji rentabilnosti ali celo z izgubo. Zdi se mi nemogoče, da bi tudi v bodoče povečevali tako-imenovane družbene dajatve in menim, da je eria izmed nalog gospodarskega zbora tudi v tem, da se zavzema za take stopnje družbenih dajatev, ki jih gospodarstvo tudi lahko zmore. Za prosvctno-kulturni zbor: Mirko Damjan: Novi ob\ekti v šolstvu in uarstvu PODROCJA, kjer je močan vpliv prebivalstva od-pirajo nova vprašanja, eno izmed teh je tudi iska-nje sredstev za nove objekte v šolstvu in varstvu. Kako bomo ob pomanjkanju sredstev lažje reše-vall probleme šolstva in varstva? Problem financiranja osnovno šolskih in vzgoj-no varstvenih objektov je že nekaj let zelo aku-ten. Smatram, da je ta problem le eden izmed vrste težav, ki nam na področju šolstva in vzgo-je z vedno večjo težo narekuje najti boljše in predvsem hitrejše sistematske rešitve. Znano nam je, da smo že v lanskem letu pristopili k kom-pleksni sanaciji tega problema. Najprej bo po-trebno realizirati materialno stanje vzgoje in izo-braževanja po že znanih principih povečevanja sredstev za osnovno dejavnost. V letošnjem letu se to tudi že izvaja. Tako ima letos na primer Temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana za vzgojno-izobraževalno dejavnost v primerjavi z lanskim letom za 23,5 odstotkov več sredstev, kljub temu, da so proračunska sredstva ljubljan-skih občin večinoma manjša od lanskih. Pri tem pa seveda ostane manj denarja v proračunih za gradnjo novih vzgojno-varstvenih objektov, ki pa jih je občina po dosedanjih predpisih dolžna zgraditi. Proračunska sredstva iz prispevkov in davkov občanov že dolgo ne zadoščajo več, poseb-no na tistih območjih oziroma občinah, kjer ima-jo intenzivno stanovanjsko gradnjo. Takoj mora-mo tudi prekiniti s staro prakso namreč, da za-čnemo graditi osnovno šolo in vrtec šele nekaj let po tem, ko je novo stanovanjsko naselje že izgrajeno in naseljeno. V naši občini smo s tako prakso že prekinili. V soseski Sš-6 smo istočasno s stanovanjsko gradnjo pričeli tudi graditi vzgoj-no-varstveni zavod in osnovno šolo. Prvi že služi svojemu namenu. Pripravljajo pa se projekti za pričetek gradnje druge vzgojno-varstvene ustano-ve v isti soseski. Naša skupščina je v času svojega mandata po-dala več predlogov republiškim organom za hit-rejše in predvsem sistemsko boljše rešitve fi-nanciranja novih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med drugim predlagamo sprejetje predpisa, ki bi obvezoval plačevati poseben prispevek vse in-vestitorje na področjih intezivne in etapne stano-vanjske gradrne v korist novih šolskih in varst-venih objektov. Mislim, da bi morale tudi banke sodelovati pri izvajanju tega financiranja, pred-vsem z boljšimi pogoji kreditiranja kot pa je to današnja praksa. In ne nazadnje bi morali do-končno razmisliti o uvedbi samoprispevka za iz-gradnjo šol in vrtcev, vendar za celotno območje petih ljubljanskih občin. Ob velikem številu žena, ki so zaposlene v Ljub-ljani bi morali hitreje reševati probleme otroške-ga varstva, kako zainteresirati delovne organiza-cije v gospodarstvu za večjo soudeležbo pri ure-janju teh vprašanj? V Ljubljani smo sprejeli enoten program raz-voja mreže vzgojno-varstvenih ustanov, tako vrt-cev kot jafelic pa tudi oddelkov podaljšanega bi-vanja osnovnošolskih otrok za obdobje naslednjih petih let. Spričo dejstva, da je število zaposlenih žena iz leta v leto večje, danes imamo v Ljubljani že 44 % žena zaposlenih, moramo z vso resnostjo dosledno izvajati sprejeti program. Lahko povem, da se je izvajanje programa zelo dobro pričelo in da so pri varstvu objekti že zgrajeni, oziroma so v gradnji v skladu z dinamiko sprejetega progra-ma. Finančna sredstva tako s strani občinskih proračunov kot sklada za otroško varstvo pri TIS Ljubljana so za prvo etapo zagotovljena. Letoš-nja stoodstotno povečana stopnja delitve teh sredstev je omogočila skladu za otroško varstvo pri TIS Ljubljana, da pri vseh objektih partici-pira s 50 odstotno udeležbo. V naslednjih letih bo potrebno povečati sedanjo prispevno stopnjo 1,8 za otroško varstvo, dobiti bomo morali boljše bančne kredite in povečati delež občinskih proračunov, da bomo lahko spre-jeti program razvoja mreže vzgojno-varstvenih ustanov v petih letih v celoti realizirali. Pri tem pa posebno poudarjam nujnost enotnega izva-janja programa in istočasno vsakoletno zagotav-ljanje potrebnih finančnih sredstev za osnovno dejavnost v novo izgrajenih objektih. Povejte, prosim, za katere probleme se boste najbolj zavzemali, če boste izvoljeni za poslanca v kulturno-prosvetni zbor! Kot poslanec v kulturno-prosvetnem zboru, v kolikor bom seveda izvoljen, pa bi predvsem na-daljeval z dosedanjimi napori za dosledno izva-janje sanacije na področju izobraževalne dejav-nosti in posebej na področju osnovnega in stro-kovnega šolstva ter vzgojno-varstvenih ustanov po načelih, ki sem jih že omenil v prejšnjih od-govorih. Kolar Vilko: Mnogo še nerešenih vprašanj RAVNATELJA I. osnovne šole heroja Franca Roz-mana-Staneta Ljubljana-šentvid tov. Vilka Kolarja sem našel v njegovi skromni pisarni, prav v trenut-ku, ko je sklonjen in zatopljen listal, po, na prvem pogledu sodeč, obširnem aktu: Anketi o sodelo-vanju s starši pri vzgoji mlade generacije. Ker sva ravno pri vzgoji in izobraževanju, pro-slm povejte, kaj smatrate, da je treba na tem področju spremeniti? »To je obširno vprašanje. Prvo, kar moram po-udariti je to, da je treba v naše šole, osnovne, srednje in strokovne več vzgoje, idejne in splošne življenjske. Ugotavljamo, da smo prav v tem do-kaj deficitarni, kar se nam odraža v družbenem življenju, ker hočemo mladini natrpati čimveč snovi, da bi lahko nadaljevala šolanje v gimnaziji in drugih šolah. Zaradi tega v Sloveniji okrog 1/3 otrok ne konča osemletne šole. Torej se naše šole še niso otresle stare miselnosti, da so priprav-ljalnice za višje šole, ampak morajo biti vzgojne in izobraževalne ustanove, ki pripravljajo mladino za življenje v naši samoupravni družbi. Še nekaj bi poudaril. Gre za strokovno zasedbo — to je za kadrovska vprašanja na naših šolah. Absolutno sem za to, da je treba dvigniti stro-kovno raven našega prosvetnega delavca. Toda današnje šole, višje in visoke polagajo vse preveč pozornosti na čisto stroko, premalo pa na peda-gogiko, metodično in psihološko plat priprave prosvetnega delavca za poklic. Šolniki še danes ne vemo kakšen naj bo profil absolventa te ali one šole, profil, ki ga bomo rabili v prihodnosti spričo našega nadaljnega družbenega ekonom-skega razvoja. Zaradi tega je v naših šolah vse preveč posploševanja pri izobraževanju, da o vzgoji ne govorim.« »Kaj pa finančna plat šolstva?« »Tudi tu smo grešili vsa leta od reforme šolstva dalje, ker nismo z reformo, od katere smo mnogo pričakovali in ki je tudi dosti zahtevala, pričeli sistematično in vzporedno reševati tudi finančna in materialna vprašanja in s tem omogočili rast šolstva vzporedno z našim družbenim razvojem. Danes smo pa v silno kočljivem položaju, ki ga je družbeno gospodarska reforma še bolj zaostrila in se nam zanemarjanje tega vprašanja zelo ma-ščuje. Smatram, da bi se dalo s pametnim družbenim dogovorom z našim gospodarstvom to vprašanje lepo rešiti, da bi bilo področje vzgoje in izobra-ževanja deležno večje participacije od celotnega narodnega dohodka in ne samo od osebnega do-hodka. To smo tudi upravičeni zahtevati, kajti za-ostajanje v pogledu ustvarjanja materialne osno-ve vzgoje in izobraževanja ter prejemkov prosvet-nih delavcev, gre prav na račun dolgoletnega od-povedovanja na račun rasti in saniranja našega gospodarstva. In ko smo to v glavnem dosegli, bi pa gospodarstvo moralo globje seči v žep in vra-čati ta dolg, ki ga ima do vzgoje in izobraževanja. Mora pa to področje enkrat res dobiti stalne in zadostne vire sredstev, ki se naj sorazmerno dvi-gajo z rastjo narodnega dohodka.« »Kako pa sodite o položaju naše kulture?« »Tudi to področje je bilo in je še zapostavljeno prav tako kot vzgoja in izobraževanje in se bomo morali lotiti načrtnega saniranja naše kulturne dejavnosti. Kultura je ena od osnovnih bitnosti obstoja nekega naroda in prav tega dejstva se pri financiranju kulture premalo zavedamo. Jasno pa je, da je treba tudi tu ločiti, kaj je res prava in čista kulturna dejavnost in kaj s kulturo nima nikake zveze, pa tu in tam globoko sežemo v žep za financiranje take dejavnosti. Tudi tu smatram, da je treba zagotoviti stalne vire financiranja, ki bodo vzporedna z dvigom narodnega dohodka.« »Za kaj se mislite najbolj zavzeti, če boste izvo-Ijeni za poslanca kulturno prosvetnega zbora SRS?« »V odgovorih sem površno nakazal le nekaj gro-bih vprašanj s tega širokega področja družbene dejavnosti. Ta vprašanja potegnejo za seboj še vrsto drugih, vendar smatram, da je treba vpra-šanje vzgoje, izobraževanja, kulture in znanstveno raziskovalne dejavnosti najprej načelno in kom-pleksno postaviti in rešiti, potem pa se lotiti vseh vzporednih vprašanj, ki pa so tudi bistvena. In ker se s temi vprašanji bavim že vrsto let, upam, da bom lahko osebno več doprinašal in prispeval pri reševanju omenjenih vprašanj v takem fo-rumu kot je kulturno prosvetni zbor SRS. Vinko Habjan: Kultura* znanosi* umetnost Ali kot član odbora za kulturo MS Ljubljana Iahko posredujete vaša stališča do področja kul-ture? V dveletni mandatni dobi so bila moja stališča identična s stališčem odbora, ki se je zavzemal za sociološko raziskavo in znanstveno analizo stanja na področju kulture za mesto Ljubljana. Člani odbora so si prizadevali, da ne bi bili samo razdeljevalci denarja kulturnim zavodom, ampak da bi na podlagi dobljenih analiz sprejeli tak koncept dela, ki bi omogočal odboru usmerjati realno kulturno politiko v Ljubljani. Dejstvo je, da je ob razvoju samoupravne de-mokratične družbe žal prišla kultura v neurejen položaj, prepuščena enostranskim interesom z neurejenim razmerjem v takozvani gospodarski in negospodarski sferi. Kultura je v zapostavlje-nem položaju, ki pasivizira in hromi delo kultur-nih ustanov ter umetniških ustvarjalcev; je v po-ložaju ki znižuje nivo, delo in interes do kulture. Kultura, znanost in umetnost so bistvo vsake družbe in kot taki ne morejo delovati brez sta-bilnih materialnih pogojev, zato se je treba zavze-mati za urejeno razmerje med družbo in kulturo, za stalne vire finančnih sredstev, za zakon, ki naj reši vprašanja kulture in kulturnih ustanov v od-nosu na materialne zmogljivosti našega naroda. Zavzemati se moramo za bistvo politike v kul-turi, za takšne pogoje v naši družbi, ki bodo omo-gočili, da se bodo lahko nemoteno razvijale in uveljavljale vse obstoječe ustvarjalne sile Sloven-cev na področju kulture. Notranja diferenciacija, zdrava kritika, umetniška ustvarjalnost in humani odnosi pa naj izluščijo kvaliteto posameznih in-stitucij in posameznikov. Ker kultura ni le bistveni pogoj visoko razvite družbe, temveč tudi merilo odnosov v družbi, je torej družba po svojih predstavnikih zadolžena, da da pobudo in se bori za to, kar je slovenskemu narodu tradicionalno za oživljanje kulture. V odgovoru na prvo vprašnje ste omenjali tudi znanost. Kaj sodite o tej zvrsti kulture? Dejstvo je, da živimo v stoletju znanosti in teh-nike, v stoletju znanstvenega načina mišljenja in življenja, ko osvoboditev ni več teoretična teza ampak praktično dejstvo, saj je znanost zagoto-vila človeku tudi nadvlado nad znanstvenim sve-tom. Očitno je, da je znanost tudi pri nas izredno napredovala, da imamo kvalitetnne znanstvenike mednarodnega slovesa in lepo število znanstvenih inštitutov. Opazno pa je žal tudi to, da so ti in-štituti in njihovi strokovni ter znanstveni delavci v premajhnem stiku z našo stvarnostjo, družbo, življenjem. Želimo si, da bi bila znanost bolj po-vezana s politiko, skratka bolj vključena v proces oblikovanja in usmerjanja našega gospodarskega in družbenega življenja, da bi bila kataiizator na-še notranje in zunanje politike. Na kaj pomislite ob izreku »mladina je ogleda-lo družbe«? Sodobna indusfrijska civilizacija in njena kul-tura je ena najbolj dvoličnih v zgodovini človešt-va. Njene proklamacije postavljajo realnost vsak-danjega življenja na laž. Tehnokratska miselnost starih postavlja mlade v paradoksen položaj. Teh-nokrati smatrajo, da je vzgoja drugotnega po-mena za družbo. Ekspanzija take politike zavaja mlade Ijudi v nemogoče akcije, ki škoduje.jo zdra-vi rasti in razvoju mladine, zavaja odrasle Ijudi in družine, kar pogojuje nešteto negativnih zgle-dov. Nesmotrni standard povzroča generacijske konflikte, pri mladih vznemirljive pojave upora, ki se žal kažejo v uživanju alkohola, mamil, v samomorih, agresivnostih in seksualni sprošče-nosti. Mladini je treba nenehno dokazovati, da je stvar socializma predvsem čimvečje zadovoljstvo človeka, ki je sicer odvisno tudi od materialnega, vendar pa predvsem od duševnega standarda. Se-veda pa je merilo vsake propagande za mladino osebni zgled mentorjev — starejših ljudi. Problemi mladine so identični z osnovnimi druž-benimi problemi in jih je treba znanstveno pre-učevati, jih objektivno prikazovati in strokovno razreševati. Na katere probleme bi opozorili na področju vzgoje in izobraževanja? O vzgoji in izobraževanju veliko govorimo že od uveljavitve zakona o šolski reformi. Ta refor-ma ni zaključena zaradi nerešenih konceptov tako materialne kot vsebinske in sistemske strani. Re-forma je torej v teku, šolstvo pa v sanacijskem postopku. Nerešeni problemi in dokaj skromne razmere v našem šolstvu so končno vendarle an-, gažirale naše družbene dejavnike, da so smeleje pristopili k konkretnemu reševanju materialnega stanja naših šol in boljšega vrednotenja pedago-škega dela prosvetnih delavcev. Vzporedno pa se nam odpirajo nadaljnji pereči problemi kot npr. šolski sistem, ki naj bi rešil osip v osnovni šoli, vpeljal diferenciran pouk, od-pravil togost učnega načrta, povečal humanizacijo in s kvalitetnim poukom zagotovil vsem sloven-skim otrokom enakovreden pouk ter enake pogoje za nadaljnje šolanje. Zavzemati se bo torej treba za popolno izved-bo že sprejetih načel šolske reforme in nadalje-vati s sanacijo šolstva vse dotlej, ko bodo vzgoji in izobraževanju zagotovljeni normalni pogoji za delo. Kakšen je vaš odnos do nerazvitih področij? Obseg razvitosti politično-teritorialne skupnosti je vsekakor osnovni činitelj pri načrtovanju raz-voja katerekoli panoge in zelo odločilen prav za takoimenovano negospodarsko sfero. O nerazvitih in razvitih razpravljamo že kar dolgo in želja je, da se ta problem enkrat dokončno zadovoljivo reši. Dejstvo je, da se morajo v Jugoslaviji nerazviti zavedati, da so razviti samo relativno razviti. Eko-nomske analize to dokazujejo, tolmačenja pa naj opravijo strokovnjaki — ekonomisti in sociologi. Res je pomoč nerazvitim potrebna, vendar ne na račun stagnacije gospodarstva v razvitih delih. Potrebno bo najti več pokazateljev, ki naj odlo-čajo o event. razdeljevanju sredstev nerazvitim po načelu kreditiranja in nadzora s pomočjo bank. Florjančič Jože: Zapo- slitcv absol- ventov poklicnih šol OSNOVNI cilj mojega sodelovanja naj bi bil v povezavi šolstva in. delovnih organizacij, pa naj si bo to v osnovnem šolstvu, ali v poklicni, sred-nji ali visoki šoli. Pereč problem je predvsem z dijaki, ki ne dokončajo popolne osnovne šole in imajo željo, da se vključijo v delovne organizaci-je. Sodelovanje Zavoda za zaposlovanje in šole z delovno organizacijo bi lahko bistveno vplivalo na zaposlitev mladine, na delovnih tnestih. Nalo-ga delovnih organizacij pa mora biti predvsem skrb za strokovno izpopolnitev in verifikacijo oz-kih profilov, kar je možno urediti z medtovar- niškimi centri, pri čemer bi morala pomagati tudi gospodarska zbornica. Široki profili pa zahtevajo določeno mero znanja, ki ga morajo imeti absol-venti šol, ko vstopijo v delovno organizacijo. Naši učni načrti pa se ne spreminjajo s tako hitrostjo, kot napreduje industrija in zato se absoiventi težko znajdejo ob vstopu v podjetje. Ta problem se sicer rešuje s pripravniško dobo, ki pa mora biti nujno povezana s funkcionalnim izobraže-vanjem. Delovne organizacije dobivajo programe različnih zunanjih izobraževalnih institucij, zavo-dov, delavskih univerz in podobno. Toda zaradi nepravilnega sistema in delitve dela teh izobra-ževalnih ustanov (vsi izobražujejo vse), se delov-ne organizacije težko odločijo, katera ustanova nudi najkvalitetnejše in ekonomičnej še dopolnilno izobraževanje. Mislim, da bi bil ta problem rešljiv s fuzijo in delitvijo dela izobraževalnih ustanov. Zanimivo je tudi vprašanje zaposlitve absolven-tov poklicnih šol, ki jih šole direktno vzgajajo kot kader za delovne organizacije. Te šole so prena-trpane z dijaki. Nihče pa se ne vpraša, ali bodo dijaki, ki končajo poklicno šolo dobili zaposlitev. Praksa nam kaže, da prav ti dijaki, čeprav imajo verifikacijo širokega profila, ne dobijo zaposlitve na delovnih mestih, za ksr so izučeni, pač pa išče-jo zaposlitve drugje. Tak način šolanja je nena-črten in izredno drag, saj starši vzdržujejo otroke, ki bi se sicer lahko že zaposlili, šola nudi znanje dijaku, ki ga ne bo koristil, delovne organizacije pa imajo stroške s prekvalifikacijo in končno, ali sploh lahko govorimo o načrtnem poklicnem usmerjanju in veselju do bodočega poklica. Vprašanje štipendiranja je tudi pereč problem. Ker je preveč delovne sile in ker delovne organi-zacije lahko dobijo strokovnjake brez štipendi-ranja, se trenutno podjetja zapirajo in bodo dala štipendije, ko bo to potrebno. Toda mišljenja sem, da je kljub temu potrebno poskrbeti, da nam talenti ne propadejo, ter da se ustanovi sklad, ki bi zbiral srcdstva delovnih organizacij in omogočil študij otrokom, ki so riadarjeni, pa iim finančne možnosti ne omogočajo nadaljnji študij. Delovne organizacije dajejo znatna sredstva za izobraževanje in kulturo, nastaja pa vprašanje, ali so ta sredstva resnično" pravilno izkoriščena. V kolikor je sistem šolstva pravilno postavljen, v kar pač dvomim, in kljub temu manjka sredstev, sem prepričan, da delovne organizacije ne bi na-sprotovale višjemu prispevku. Za socittEno-ztiravstvcni zborz Anica Okršlar: Sistem treba izpo- poiniti PO DVOLETNEM prizadevnem delu v socialno-zdravstvenem zboru slovenske skupščine Anica Okršlar, višja medicinska laborantka Zdravstvene-ga doma Šiška, kandidira tokrat ponovno. Ob tem smo jo povprašali, kakšne so njene iz-kušnje in predvsem katerim nalogam bo tokrat zastavila svoje moči in kako bo usmerila svoje delo. V pogovoru je znova in znova poudarjala, da je za izvrševanje poslanske dolžnosti prav gotovo naj-pomembneje vzdrževati stike z volivci hkrati pa stalno spremljati gradivo in problematiko, ki se pojavlja v skupščini. »Osebni stiki z volivci na eni strani, na drugi pa temeljito poznavanje gradiva, to je prav go-tovo osnova za dobro delo poslanca. Le tako je možno pravilno usklajevati interese in želje vo-livcev z realnimi možnostmi družbe.« Pri vprašanju o načrtih za delo v bodoče pa je tovarišica Okršlarjeva dejala: »Kljub dokaj uspešnemu delu zbora je ostalo doslej še veliko problemov odprtih. Tako s po-dročja zdravstvenega varstva, zdravstvenega in so-cialnega zavarovanja kot tudi pri invalidskem ter pokojninskem varstvu in socialni problematiki. Za razvoj zdravstvenega varstva je velikega pome-na v prvi vrsti realen program, ki bo temeljil na dejanskih ugotovitvah in ki bo nakazal potrebe po najnujnejših ukrepih v zdravstvenem varstvu. Le tako se bo zdravstvo in zdravstveno zavaro vanje uspešneje vključilo v splošna družbena pri-zadevanja v zvezi z reformo. Na tem področju bo treba usmeriti pozornost skrbi za zdravstveno stanje prebivalstva in srednjeročnem republiškem programu, ne nazadnje pa poskrbeti za dobro organizacijo osnovne zdravstvene službe. Uspeli bomo šele takrat, ko bodo zadovoljni koristniki zdravstvenih uslug. Ob tem pa ne bi smeli poza-biti tudi na poglabljanje samoupravljanja v zdrav-stvu ter na skrb za izdelavo ustreznega dohodko-vnega sistema v zdravstveni službi. Glede sistema zdravstvenega zavarovanja me-nim, da bi ga veljalo še izpopolniti. Izpopolniti v tej smeri, da bodo zavarovanec, delovne organi-zacije, skupnosti socialnega zavarovanja in zdrav-niki sami v takem odnosu, ki bo zagotavljal uve-ljavljanje skupnih interesov v skladu z možnost-mi te dejavnosti. Med naloge novega zbora sodi tudi sprejem splošnega zakona o zdravstvenem zavarovanju in oblikah zdravstvenega varstva. Odprto in pereče je tudi vprašanje pokojninskega zavarovanja, ki ga bo nujno čimpreje urediti ter s tem dokončno odpraviti prevelike razlike med starimi in novimi upokojenci. Nov pokojmnski sistem bo moral te-meljiti na solidni ekonomski podlagi, stabilnosti zavarovanja, pravičnejših odnosih in zagotovljeni ekonomski in socialni varnosti upokojencev. Dela je skratka še veliko, ne smemo pozabiti in-validskega zavarovanja, nikakor pa ne socialnega varstva. Ravno socialno varstvo je področje, ki ga bo treba urediti sistematsko in mu posvetiti veli-ko več dela in truda.« Dr. Danijel Brezic: Zdravnik več razmi-šlja, kot... DELOVNIK dr. Danijela Brezica je razpet med oddelek y bolnišnici dr. Petra Deržaja, ambu-lanto, vizite, drobna vodstvena opravila, ki si jih, kot pravi, želi čim manj, da ne govorimo še o sejah in študiju, ki je potreben da je člo-vek seznanjen z vsemi novostmi področja. Za-to ni čudno, da ima le malo prostega časa in da sva se lahko pogovarjala proti večeru, ko so se bolniški hodniki že umirili. Tudi dr. Bre-zic je bil miren, morda malce utrujen, pa tudi nenavajen takih razfiovorov. »Za zdravnika je bolje, da dela, razmišlja, zato ni ravno običaj, da bi govoril o sebi, o svoiem delu,« je dejal. Potem zagrizeva v probleme. »Temeljni problem pri nas je še vedno orga-nizacija zdravstva in socialnega zavarovanja. Zdi se mi, da izvira vrsta problemov iz preveč razdrobljene, premalo povezane in organizira-ne dejavnosti najrazličnejših organov in orga-nizacij, ki se ukvarjajo s socialnim zavarova-njem in zdravstvom. Toda to, da kaj radi dro-bimo sile, da večkrat ne znamo koordinirati dela, da imamo v tem majhen slovenskem pro-storu kup sorodnih institucij, to je tako že ne-kaka naša splošna lastnost, ki pa ni ravno ko-ristna. Če izhajam iz te ugotovitve, potem se mi zdi, da so pokojninsko in invalidsko zavarovanje, finansiranje zdravstvene službe, opredelitev ob-sega socialne varnosti in prilagoditev kanaci-tet zdravstvenih ustanov danim možnostim, ti-sti aktualni problemi, ki jih bo treba hitreje reševati. Zdravstvo je del kulture neke družbe, deluje lahko le v okviru njenih ekonomskih možnosti. Danes lahko nudimo take usluge, kot jih druž-ba želi in jih je sposobna finansirati. Menim, da se zato moramo dogovoriti najprej o tem, koliko sredstev borao odmerili za zdravstvo in pri tem seveda upoštevali potrebe in možnosti naše družbe. Potem pa se moramo seveda do-govoriti — upoštevajoč pri tem dosežke znano-sti in izkušnje drugih — kako ta sredstva smo-trno porazdeliti, tako da bomo lahko v okviru teh opredeljenih možnosti največ naredili. Mi-slim predvsem na intenzivnejše vlaganje v naj-bolj frekventirana področja, opravila, tako bo-do na primer drage naprave res izkoriščene. Še vedno imamo primere, da se manjše zdrav-stvene ustanove ponašajo z res najsodobnejši-mi pripravami ali laboratoriji, kar jim seveda omogoča kvalitetnejše delo, vprašanje pa je, ali so tudi izkoriščene. Zato sem proti ozkim, lokalnim interesom in se zavzemam za smotr-no, najučinkovitejše izkoriščanje sredstev, ki nam jih odmerja družba.« »In za kaj bi se kot poslanec predvsem za-vzemali?« »Predvsem za enotno, učinkovito in smotrno organizacijo zdravstvene službe. Mislim, da bi učinkovitejše obravnavanje v okviru strokov-nega in kompetentnega organa pripomoglo k hitrejši rešitvi aktualnih problemov.« Dr. Boris Šušteršič: Proiz* va\aicc \e tudi potrošnik POSLANCA dr. Borisa Sušteršiča sem »ujel« po vneti razpravi v socialno zdravstvenem zboru. Čeprav se mu je mudilo že na drugo sejo, je prizadeto naštel nekaj vprašanj, ki jih bo mo ral rešiti socialno-zdravstveni zbor slovenske skupščine v prihodnjem mandatnem obdobju. Eden osnovnih nesporazumov naše družbe je delitev na takozvano proizvajalno in potrošni-ško skupino. Enkrat za vselej mora biti jasno, da je proizvajalec tudi potrošnik in da kot tak tudi formira obseg dela družbenih dejavnosti, med drugimi tudi zdravstvene službe. Mislim, da je glavni vzrok v tem, da gospodarstvo sma-tra, da je s financiranjem teh dejavnosti zmanj-šana njegova rast. Po eni strani to drži. Po drugi pa si nihče ne upa priznati, da bi pri usklajevanju ravni zdravstvene službe z gospo-darstvom obseg dela zdravstvene službe bistve-no zmanjšali. Posledice tega se kažejo tudi v prevelikem razponu v osebnih dohodkih. Tudi katalog osebnih dohodkov, ki ga je izdelal sin-dikat le približno vrednoti naše delo. Ce trdi-mo, da smo dosegli v zdravstvenem varstvu ni-vo srednjerazvitih držav, prav tako pa trdijo tudi za gospodarstvo, potem nekdo nima prav. Zdravstveno varstvo postaja tudi v razvitih dr-žavah ekonomski problem. Tehnika se je tudi v zdravstvu že tako razvila in nudi tolikšne možnosti, da labko le z njo dosežemo večjo produktivnost zdravstvenega dela. Temeljno vprašanje pa je, kako uskladiti ceno uslug, ki je nri uporabi moderne tehnike precej višja z našimi zmogliivostmi. Produktivnost zdravni-kov v ordinaciii nri delu s naoenti se ne more bistveno povečati. ker vsak človek pričakuje od zdravnika tudi neke vrste prijateljsko in psihološko pomoč. Ce se pokaže, da se uvaja-nje mode^ne tehnike pri riaših možnostih ne da speliati, moramo to prikazati občanom, da se odločiio za nivo uslug in da se prenehajo kri^ike zdravstvene službe, da je zastarela in nizko produktivna. Ob pripravi novega zakona o zdravstvenem zavarovaniu in zdmvstvenem varstvu, ki bo prvi resnični republiški zakon se hočemo pri- bližati neke vrste nacionalnemu zavarovanju pri najbolj ogroženih populacijah — otrocih in ženah ter v najbolj razširjenih obolenjih — rakasta obolenja, T?BC, nevroze in tako dalje. Odgovoriti moram tudi na napačno razširjeno splošno mnenje, da je kadrovska struktura zdravstvene službe v Sloveniji v rangu srednje razvitih držav. Statistično je dokazano, da tako pri številu zdravnikov in stomatologov kot tudi pri številu bolniških postelj spadamo v Evropi med najslabše. Za nami so samo še Portugalci in Španci. V slovenskih zdravstvenih domovih je tako stara oprema, da so nas tudi takoime-novane nerazvite republike v marsičem precej prehitele. Financiranje pa daje možnost le za osnovno dejavnost, ne ostaja pa denarja niti za osnovno reprodukcijo. Za to bi se moral nekje zbirati denar. V preventivni službi smo uspeli le pri preprečevanju tuberkuloze. Pre-ventivna služba v naši republiki je brez kon-cepta in se razvija stihijsko. O kakem znanstve-nem delu ni niti govora, tako da ne vemo niti kakšen efekt hočemo in kakšnega dosegamo. Pri uvajanju novega pokojninskega sistema pa moramo doseči, da bo tisti, ki odloča o benefi-cirani delovni dobi določil tudi plačnika in na-čin financiranja. Solidarnost ne more biti ne-omejena, pač pa naj tisti, ki misli, da mu pri-padajo posebne prednosti z družbenim dogo-varjanjem ali kako drugače, najde tudi denarni vir, iz katerega naj se skrajšanje delovne dobe financira.