Prijatelja. Povesl. — Spisala M a r a. fivlienje v villa de Fiori ie potekalo vedno priietneje. Iskreno so se grofovi medsebojno liubili in spoštovali. Qrof je neumorno skrbel za svoje; blaga grofica ie vedno rada žrtvovala, karkoli ie bilo treba, daje bila sreča vhiši. Oastone se ie marliivo učil, da je bil gospod Antonio vsak dan zadovoljneiši. in signorina se je tudi veselila dobreinmirne Alme z vrtnarjem Alfonzom je grofič vedno občeval prijateljsko, in tudi pridna Santina je lepo napredovala v učenju. Toda vedno ni moglo, skoro bi rekli, ni smelo biti tako. Prišlo je drugače. Grof se je bil odločil, da pošlje grofiča v javne šole. Odslej je radi-tega priliajal redno sam vsako soboto h gospodu Antoniu, da se je pre-pričal. koliko Gastone že zna. Z največjo radostjo je opazil, da mu Ijub-lieni sinko vidno napreduie. Odgovarjal je vselej na učiteljeva vprašanja točno in gladko. Kdo se ne bi veselil takega učenca? Kdo ne pohvalil takega sinka? In tudi grof Egon je bil po pravici ponosen na svojega sinka. Teden za tednom je mineval v učenju in pripravlianju za višji izpit. Sredi tolikega dela grofovi niti zapazili niso, kako hitro iim ie potekal mesec za mesecem. Prešla je jesen, kakor bi jo kdo spodil. Minila ie ne-prijazna zima, kakor bi je ne bilo nikdar v deželi. Vrnil se je lep majnik, vesel, ves v cvetju. a tudi ta je prešel. Nastopilo je zgodnje in vroče po-letie, poletje, kakršno je le v južnih krajih. Neusmiljeno je pritiskala z vso silo vročina na zemljo. Nekega večera. ko se je grofova obitelj ravno razveseljevala na vrtu, vpraša grofica svoiega soproga rekoč: »Egon. nameravaš res jeseni odposlati Gastona v šolo?« »Kajpak,« odvrne grof. »to ti je pač znano.« »Da. Uprav radi tega. ker mi je znano, sem hotela, da mi samo pri-trdiš, ker sem s teboj enih inisli. Vendar tnoram omeniti nekaj, kar se ne sme prezreti.« >ln kai bi bilo to?« vpraša grof. -Nekaj važnega, prav važnega. Oastone, tako bi želela, nai ne bi za-pustil doma, dokler ne prejrne svetega obhaiila. »Pametna misel,« di grof. »To se mora izvršiti, predeti Oastone odide. Kdai, meniš. bi bil dan najpripravnejši za to?« »Svetega Alojzija dan!« reče grofica. »Ali, to ie prezgodaj, ni mogoče! Dan je res odločilen za poznejše življenje in tudi za večnost,« pdgovori grof. »Ni mogoče, da bi se v tej naglici Gastone pripravil.« »Za vse to že jaz poskrbim,« odgovori grofica. »Gastcme je že toliko poučen. in da nekaj tudi zna, o tem seni se sama večkrat prepričala.« »Torej mu povej, da srečni dan ni več daleč,« reče grof ginjen. »O tega pa ne, tega ne,« odvrne grofica. »To mora ostati sedai še skrito, Oastone ne sme o tem vedeti še ničesar.« »Pa zakaj ne?« »Zato, ker se hočem prepričati. ali bo dečko sam omenil kaj o tem.« »Dobro,« pravi grof, »stori po svoji presidnosti. Vendar prej ko bo mogoče, ker čas hiti.« Tak pogovor sta imela grof in grofica oni večer. Drugega dne pove grofica to Elviri, ter jo poprosi, naj grofiča odslej najvestneie in najbolje pripravlja na prvo sveto obhaiilo. »Le to,« doda grofica, »signorina mu poveite, da se srečni dan bliža in da bo kmalu. Kateri dan pa bo, mu ne povejte: zanj mora ostati vse to tajno.« Elvira ie odslei še skrbneje poučevala grofiča. Ta se ie tudi odslei najvzorneje vedel in najmarljiveje učil. Prešio je teden dni. Grofica ie sedela v hladni senci pod mogočnim kostanjem na vrtni klopici in čitala, ko se ii tiiali grofič nenavadno vesel in lahnih korakov približa. »Mama,« zakliče poln veselja, »mama. Ti čitaš? Ali še ne veš, kaj se je pred nckoliko trenutki zgodilo?« ^^^_ »Kaj vendar, Oastone?« vpraša grofica začudeno. »Oh, mama, oče želi, naj mu gospod Antonio osvedoči, koliko da znam. In gospod Antonio bo storil to jutri »z največjim veseljem«. kakor se je izrazil.« »O, to sem vedela, da bo tako in ne drugače,« pripomni grofica ra-dostno. »Ali,« dostavi malo pomišljaje, »ati, Oaston. ti boš odšel in —« »»In.« prekine naglo grofič, »Ijuba mama, povej, kaj še želiš?« Orofica obmolči. Videti je bila vznemiriena. >Oh, draga mama,< nadaljuie Oastone in se ji oklene okolu vratu, >vem, kaj misliš. Bojiš se zame, kaj ne, da ne bi prišel kak hudoben tovariš in — kajne. mama? A|i povem ti, nikogar ne bom poslušal razun tebe in očeta, pa svojih dobrih učiteljev. Nikdar ne bom pozabil dotna. Alfonsa, našega vrta, in kadar bom najboli otožen ali naibolj vcsel, vselej bodo inoje misli najbližje te kapelice in blizu tebe,« reče Gaston, pa pogleda na nekoliko oddaljeno kapelico. ki se je oddaleč blcstela iz gozda. »Nadejain se, sinko, da govoriš resnico in da boš tudi izpolnil, kar si obljubil. Toda še na nekaj mislim.« »In kaj bi bilo to?« vpraša grofifi. »Ali je mogoče, Gastone, da ne misliš nič na to?« dč grofica. »Martui, povedat sem vse, na kar sem mislil. Tebe, očeta, hišo do-mačo, vrt, kapelico. na kaj bi bil pozabil?« Pomišlja Oastone in dene končno kazalček na čelo. »Pamisli!« dč mati. »Mama! To je uganjka zame. Velika skrivnost, veriemi. Prosim, razodeni mi jo! Pa kaj vidim?« dostavi naglo, »kaj vidim, ti si iokaJa, mama!« dahne Oastone z mchkim glasom. «0, nič posebnega, sinko dragi,« odvrne hitro grofica. »Mama, še meni ne teko solze za prazen nič. To se primeri k večjemu kakikrat Almi, pa tudi ona je jela opuščati to. Kadar pa ti iočeš, mora biti nckaj posebnega.« Orofica vzame knjigo v roko, odpre in pokaže grofiču inalo sliko ter reče: »Gastone, Sitaj!« M »O to ie slika onega plemenitega in Ijubeznivega gro!iča,« reče veH selo Oastone. - I »Da, bil je tak! Enak naj bi bil tudi moj sinko in vsak mladenii^B reče grofica. »Jaz bom tak,« odvrne brez pomisleka grofič . »Bojim se, Gastone,« dostavi gospa, »bojim se zelo. Svet je hudoben in----------« »In zato so tvoje oči vlažne, mama?« _ » Da.« odvrne grofica kratko. fl »Oh, mama, ali si že pozabila ria to, kar sem malo prej obljubiM Mama, ko bi bil kdo drugi tako hitro pozabil mojih besed, čutil bi fl užaljenega.« . ¦ csa 46 ss ^H »»Aj, ti prevzetnost mala, ti,« reče grofica, ter se liubko nasmejg^^B »O, nikar ne tiiisli, da sem prevzeten, mama; ponosem sem pa.« ¦ »Aha, zdaj te pa imam! Povedaii rni moraš, na kaj si tako ponosen!*™ »Tebi je neznano, tnama,« reče Gastone napol veselo. napol naga- jivo. »Povedal ti bora, toda obljubi mi —« _ »2e vem. — Hočeš izvedeti ono, na kar sem ravnokar mislila? Alfl ne?« dostavi grofica. ¦ »Zelim, mama. In te tudi lepo prosim,« reče dostojno Gastone. I »Izveš v kratkem,« pripomni mati. ™ »Torej poslušaj, mama! V kratkem bom prvič pristopil k Oospodovi niizi.« reče veselo grofič. »Meniš, da ie premalo, da ne bi bil na to ponosen?« M »O, dobri Oastone,« reče grofica, ter se Jahno dotakne s svojimlH ustnicami sinkovega čela. I »Ali, matna, prosim te, ne dolguj rai! Povej mi sedaj, kar si ob-B Ijubila!.. ¦ »Je ravno isto.« odvrne grofica. »Satno to naj še dostavira, da baM dan kmalu tu in ie skoro že.« _fl »21. iunij?« vpraša grofič. I »Da.« ¦ »Naiiskretieiša hvala,« reče Gastone. Več ni mogel. Poljubi mamici roko in vesel odhiti pravit vse to dobri sismorini Elviri. V tem se je solnce nagnilo. Orofica ie odhitela do kapelice. Pregle- dala je, ali je vse v redu, molila in prosila blagoslova sebi in svojemu otrokn. Potem je pa odšla naglih korakov proti domu.