KOMUNISTIČNA JUGOSLAVIJA Z ARABSKIMI
TERORISTI
ZDA VETIRALE RESOLUCIJO
V zvezi z arabskim terorizmom na letošnji olimpiadi v Münch en u so ZDA v Varnostnem svetu ZN minuli ponedeljek oddale svoj drugi veto, odkar je bila ustanovljena ta organizacija.
Komunistična Jugoslavija je skupno z afriškima državicama Somalijo in Gvinejo predložila Varnostnemu sveta resolucijo, v kateri poziva „prizadere strani, naj takoj ustavijo vse vojaške operacije in se čim bolj zadrže v interesu mednarodnega miru in varnosti“. Resolucija je bila naperjena proti Izraelu, ki je bil konec minulega tedna izvršil več letalskih napadov. na bližnje arabske vasi, iz katerih Arabci in njihovi gverilci napadajo Izrael.
Titova Jugoslavija, ki ostaja zaveznica arabskih držav proti Izraelu in podpira delovanje arabskih gverilcev in teroristov na 'Bližnjem Vzhodu, se je tudi ob arabskem pokolu na olimpiadi v Münchenu postavila na stran arabskih teroristov proti izraelskim športnikom. Zato v predloženi resoluciji v Varnostnem svetu ni pozvala tudi arabske strani, naj ustavi svoje vojaške operacije proti Izraelu, temveč je enostransko zahtevala to samo od Izraela.
Pred jugoslovansko resolucijo so
Anglija, Francija, Belgija in Italija predložile Varnostnemu svetu v odobritev svojo resolucijo, v kateri pozivajo obe strani, izraelsko in arabsko, naj ustavita vojaške in teroristične akcije. To resolucijo sta takoj vetirali Kitajska in ZSSR, ker je bila nepristranska. Kitajska je v svojem kratkem članstvu v ZN na tem zasedanju Varnostnega sveta oddala že svoj drugi veto — prvi njen veto je bil proti včla-njenju Bangla Deša v ZN, ZSSR pa je sedaj oddala že svoj 109. veto.
Ameriški delegat v Varnostnem svetu Bush je izjavil, da ne hi niti Varnostnemu svetu niti prizadetima nasprotnikoma koristilo, če bi bila jugoslovanska resolucija izglasovana, kajti „ta resolucija ignorira stvarnost jn govori samo o eni obliki nasilja ne pa tudi o drugi“.
Bush je nato pribil: „Gre nam zato, da bi živeli v svetu, v katerem se športnikom ne fei bilo treba bati umora, da se potnikom z letali ne bi bilo treba bati piratov ali morilcev.“
Občinstvo na galeriji v dvorani Varnostnega sveta je z bučnim aplavzom pozdravilo ameriški veto jugoslovanske resolucije.
Marksizem in vzgoja v Sloveniji
STRUPENO PISANJE PARTIJCA
Našim bralcem je že znan poostren položaj v iSloveniji glede Cerkve, in tudi glede ideološke vzgoje v šolah, saj smo o tem večkrat pisali. V enem teh člankov smo omenjali zahteve raznih predstavnikov verske skupnosti, da bi bila vzgoja v šolah ideološko neopredeljena. Na tako stališče se je postavil tudi verski štirinajstdnevnik „Družina-, v katerem je dr. Franc Perko med drugim tudi zapisal:
„Ko bi, denimo, Cerkev zahtevala v šolah prednost za svoj pogled na svet, bi ji mogli upravičeno očitati klerikalizem. Prav tako pa bi mogli očitati klerikalizem ZKJ, ko bi dosledno vztrajala pri protiverski naravnanosti šole.“
Na Perkovo pisanje in zahteve, ko je spričo marksistično usmejene vzgoje govoril o kršenju temeljnih človeških pravic in o nasilju, ki se s tem izvaja, pa je v Naših razgledih odgovoril Marko Krševan. Kako ta glasnik partije pojmuje „samoupravno družbo“, kako „ljudsko demokracijo“ je razvidno iz odstavka, ko proti koncu članka zapiše:
„Zahtevati od komunistov, da pristanejo na ideološko nevtralnost šole ali države v socialistični družbi, ali da vzamejo za suho zlato (ideološko) govorjenje o ideološki nevtralnosti šole ali države v kapitalistični družbi, je toliko kot zahtevati od njih, naj se odpovedo samemu sebi. To komentatorju v Družini ne bi smelo biti neznano, torej tudi ne, kakšno izzivanje je njegovo pisanje.“
V jugoslovanski ustavi je med tem svoboda veroizpovedi še vedno zajamčena. Seveda na papirju. Zahtevati kaj več od komunistov je le „izzivanje“ in
bob ob steno.
Castro je zanikal, da bi bil dejal — dasi v privatni družbi —, da je čilski marksistični predsednik Allende „fizično že izrabljen“ in da se mu „ni posrečilo vzpostaviti marksizma v Čilu tako, da bi se ljudje bali vlade“. Castrovemu zanikanju v Allendejevi okolici ne verjamejo, dasi o zadevi molčijo.
Mednarodni teden
Dan pred zaključkom münchenske olimpiade so v sovjetskem paviljonu v olimpijskem mestu odjeknili streli. Sovjetska delegacija je nemški policiji izjavila, da se pri njih ni nič zgodil ). Opazovalci pa so poldrugo uro zatem videli, da je dvajset sovjetov zapustilo sovjetski paviljon in da so nosili „velike torbe“. Pojavila se je sumnja, da so v sovjetski športni delegaciji morda s streli preprečili kakemu svojemu športniku pobeg na svobodo.
Nixonov zunanjepolitični svetovalec Kissinger je skozi München, kjer je imel kratek razgovor z zâhodnonem-škim kanclerjem Brandtom, odletel v Moskvo, na razgovore s sovjetskimi veljaki. Kissinger -se v Moskvi razgo-varja o načrtih za prihodnjo vse-evrop-sko varnostno konferenco, ki naj bi bila v prvi polovici prihodnjega leta. S šefom severnovietnamske mirovne delegacije, ki se je tudi mudil v Moskvi, se Kissinger — vsaj javno — ni sestal.
Anglija je zaprosila 50 držav, naj bi ji pomagale rešiti vprašanje ugandskih Azijcev, ki jih je ugandski predsednik grah Amin izgnal iz dežele. Prva, ki je bila pripravljena sprejeti vsaj del teh izgnancev, je bila Kanada. Argentina, ki sedaj nima posebne imi-gracijske politike, Angliji ni odgovorila.
Papež Pavel VI. je odločno obsodil arabski teroristični napad na izraelske šoortnike v Münchenu, pa tudi izraelsko maščevalno bombardiranje arabskih vasi ob izraelsko-arabski meji. V soboto, 16. t. m. bo iz Castelgandolfa odpotoval v Videm, kjer bo zaključil letošnji italijanski evharistični kongres. * V
PROF. RADO BEDNARIK — 70-letnik
V Gorici je proslavil te dni 70-let-nico življenja eden najvidnejših kulturnih delavcev na Goriškem, prof. Rado Bednarik, študiral je v škofovih zavodih v št. Vidu in diplomiral iz zgodovine in zemljepisa na ljubljanski univerzi. Nato pa je šel v Gorico, da se posveti tamkajšnjemu kulturnemu delu v najtežjih časih fašističnega terorja. Sodeloval je pri Goriški straži, pri Besednjakovem Malem listu in predvojnem Novem listu. Sourejal je revijo Naš čolnič, sodeloval pri Goriški Mohorjevi družbi, pri Družini, Jadranskem -almanahu in ustanovil je založbo Sigmo. Bil je petkrat zaprt in končno kaznovan na izgubo državljanskih pravic in pravice do službe, kar je bil-o za družinskega očeta s sedmero otroki, velika nesreča. Po vojni je 1. 1951 napravil v Trstu doktorat, napisal za di-
ŽIVLJENJE IN DELO FRANCETA GORŠETA
(Nad. s 1. strani)
ska figura-, posebno gola, vendar pogosto s premikom vsebine od golega akta do simbola v duhu Maillola ali štur-se. Značilna dela so Eva (1938). Prisluškovanje (1937), Deklica (1938), Mati z otrokom (1936), Poljedelstvo in Industrija za skupščino v Beogradu, Pozdrav pomladi (1938), Radovednost
(1941)	, Magdalena (1941), Amazonka
(1942)	in Težak.
V tretji dobi se tematika ostro spremeni, kontemplativnost brzda vitalni nagon, nove tehnike, posebno orešec, navajajo k poduhovljenim in likovno abstrahiranim rešitvam, religiozno stopa v ospredje. Značilna dela -so: Plesalka (1963), Ikarus (1969), Križev pot (1954), Janez Krstnik (1953), Strmeča (1964), Ciril in Metod (1966), Dobri pastir (1967), Adam in Eva (1968), Baraga, Metod krščuje, Slomšek (1970). Maillolov vitalizem se je že v tretji fazi umaknil ekspresionizmu, v četrti fazi pa je popolnoma prevladala meditativna poteza v verski tematiki, v kmečki pa odmevi Barlacha; zdi se pa, da tudi za kmečki ekspresionizem Wei nerja Berga ni ostal neobčutljiv. Veliko vlogo igra sedaj poleg lesa posebno žgana glina. Osnovno smer zrcali vrsta delno osebno občutenih Križevih potov. Značilni so dalje: Križani (za cerkev v Teznem 1971), Sedeča (1970), Pridigar (1970), Sanja (1970), Kmečki ples (1970), Plezalec (1970), Judov poljuo (1970) id. Gorše je zapustil domovino kot vitalnih sil prekipevajoč umetnik, po osnovnem razpoloženju kipar v klasičnem smislu ustvarjalca, ki mu ie anatomsko popolno človeško telo in nje-
gova funkcionalnost najvdšji ideal. Toda kako neizprosno .življenje določa izraz umetniku, nam je zgovoren dokaz Michelangelo, ki ga je kruti čas preusmeril od vitalnih sil prekipevajočega oblikovalca v spokorniško meditativnost.
Po podobnem duhovnem prevratu se tudi Gorše vrača domov v spokorniškem plašču in se po tem srečuje 3 svojim mladostnim vzornikom Meštro-vičem. Kritika govori kar o spreobrnitvi Goršeta h gotiki, kar se zrcali posebno v njegovih v orešcu izvršenih, ne samo likovno abstrahiranih, ampak tudi zares poduhovljenih delih. V dozdevnem nasprotju med sproščeno vitalnostjo in poglobljeno kontemplativnostjo se namreč izraža celost človeške na-rove, ki neprestano niha med nagonskim izživljanjem in humano urejenim življenjem. V tej luči gledan Gorše kot umetnik ne bo več nerazumljiva uganka, ampak zaokrožena osebnost, zvesta prirojenemu vodilu lastnega življenja. Tako pojmovan pa je ta umetnik tako svojski pojav v naši sodobni umetnosti, da mu je težko odrediti nesporno mesto.
Goršetovo kiparstvo se opira na najširše tehnično znanje. Sam je izjavil: ..Vse kiparske tehnike obravnavam z enako lahkoto in enako ljubeznijo." Uporablja jih pa vselej namenu ustrezno in jih temu namenu primerno tudi som izpopolnjuje. V vseh fazah mu je ljub rezljan ali modeliran les, ki mu je bil domač iz ribniške domačnosti, o-plemenitenega pa mu je nudil Meštro-vičev zgled, tako da je nekaj časa čutil celo, da ga preveč zavaja v mani-rizem; nov pomen pa je dobil les kot izrazilo zanj v koroškem hribovskem
okolju. Podobno vlogo ima v njegovem delu modelirana in žgana glina, tudi ta je vsaj podzavestno dediščina ribniškega življenjskega okolja. Pople-meniteno jo je doživljal v Italiji ob umetnostil Luke della Robbie in drugih renesančnih terracotistov pa tudi ob sodobnih težnjah, ki so navezovale na ctruščansko dediščino. Tudi ta tehnika je dobila poseben pomen v Goršetovih najnovejših delih. Z bronom se je seznanil že v šoli; pomembnejši je zanj postal bron v njegovi vitalni plastiki pod francoskim vplivom. V cerkvenih nalogah v ZDA se mu je priljubila ia-njena bakrena pločevina ki se ji tudi kasneje ne odreka, kar ustreza nekim barlachovsko občutenim posebnim likovnim izrazom. Kamen mu je bil v plemenitih vrstah posebno dragocen / vitalni dobi. Zaradi večje trajnosti pa ga upošteva vselej, kadar se mu ponudi kot gradivo. Mavec mu je dobrodošlo nadomestilo, kadar mu kamen in bron nista dosegljiva. V ZDA je za monumentalne naloge poleg tanjega bakra uporabljal tudi aluminijasto žico, iz nje pa je razvil kot za svoje likovno asketske namene posebno ustrezen tako imenovani orešec in ob njem značilno sprostil svoje likovno razpoloženje v duhu „moderne gotike“, kakor je to vrsto sam imenoval. Končno lahko ugotovimo, da se v ZDA ni izognil nobene, tudi še tako prevratne tehnične pobude abstraktnega in absolutnega kiparstva.
Kakor je široko njegovo tehnično strokovno obzorje, tako je Gorše širok tudi glede likovne tematike in namenskosti. Odtod je razložljiva posebno njegova risarska in ilustratorska dejavnost. V tej širini kiparsko ustvarjalnih možnostih se Gorše ne ogiblje nalog, ki
Komur se ne more svetovati, temu ni pomagati.
Slovenski pregovor. Zapisal primskovski župnik Jurij Humar (1819—1890)
Iz življenja in dogajanja v Argen Sini
GOSPODARSTVO IN POLITIKA
Ugrabitev predsednika direktorija podjetja Philips Argentina, Holandca Jana Van de Panneja, ki je pretekli teden razburila javnost, je bila hitro pozabljena spričo dejstva, da se je dogodek srečno iztekel. Gverilci, ki so podjetnika ugrabili, so ga kmalu tudi izpustili, potem ko jim je bila izplačana odkupnina.
Da je časopisje hitro prenehalo pisati o tej zadevi je tudi zasluga hitrosti, s katero se sedaj odigravajo dogodki v Argentini. In to tako na gospodar-sko-sociainem, kot na političnem polju. Razne struje se križajo in slični interesi iščejo skupnega nastopa.
Tako je v soboto, 9. predsednik La-nusse v svoji rezidenci v Olivosu sprejel v skupni avdienci predstavnike Glavne delavske konfederacije (OGT) in Glavne ekonomske konfederacije (GGE). Kot znano sta obe organizaciji peronistično usmerjeni. Vendar to pot ni bila politika snov debate, marveč preusmeritev sedanje gospodarske politike. Vlada je namreč večkrat poudarila namen, da zadnje mesece svojega vladanja temeljno spremeni gospodarske smernice. Za to se je poraz-govorila z raznimi gospodarskimi skupinami. Predsednik Lanusse je potem v nedeljo sprejel tudi predstavnike UIA, Argentinske Industrijske zveze. Snov obeh sestankov je bila ista: ekonomska reaktivacija in zagotovitev realne vrednosti delavskih plač.
Vlada se zadnje čase trudi, da bi vzpostavila resnični socialni mir, ki je
potreben za politični boj,' ki je že pre(¡ vrati. Zato ni presenetila predsednikova napoved, ki jo je še potrdil na svojem potovanju v San Juan in Cata-marco, da bodo sklicane paritetne komisije. Kdaj, to še ni objavljeno, a že sama napoved je precej pomirila sin-dikate. Podpis novih skupnih delavskih konvenijev bi zopet nekoliko zboljšal obupen položaj delavcev, in sicer bolj kot le gola povišica iplač potom vladnega dekreta.
Na političnem polju ni večjih novosti. Le potrjujejo se razne smeri, ki jih je bilo opaziti zadnje čase. Tako se je dokončno pokazala ločitev radikalov in peronistov, ko ne radikalna stranka, ne njeni zavezniki demopro-gresisti niso prisostvovali sestanku, ki ga je v torek 12. sklicala justicialisti-čna stranka, da protestira proti nekaterim vladnim političnim odločitvam.
Radikali imajo tudi nekaj notranjih problemov. Zlasti kar se tiče kandidature. Za sedaj imajo že dva predsedniška kandidata: starega Balbina in mladega Alfonsina. Prvega bodo proglasili
21.,	drugega pa 24. septembra. Sedaj pa se poraja tudi struja, predvsem 7 'Cordobi, ki hoče znova predlagati kandidaturo dr. Illia, katerega je strmoglavila revolucija leta 1963. Vsekakor bodo morali z notranjimi volitvami stvar razčistiti. Opazovalci napovedujejo zmago dr. Balbina. Drugi pa menijo, da bi bilo najboljše, da bi predstavili volilno formulo Balbin—Alfon-sin. Tako ali drugače, doslej je le bivši minister Manrique predsedniški kandidat.
Anton Ji»list —
Vnedeljo, 20. avgusta, je v župnijski cerkvi v Žireh slavil 60-letnico svojega plodnega ustvarjanja v cerkveni glasbi domači organist in skladatelj Anton Jobst. Silovseno mašo je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Med mašo je na koru pel več stočlanski zbor, v katerem so se posebej za to priložnost zbrali pevci cerkvenih zborov iz vse Poljanske doline, pod vodstvom salvljenca, . ki je hkrati orglal in dirigiral.
jake 11 učbenikov in izdal osem knjig različne vsebine. -Spada med goriške prosvetne 'delavce smeri Besednjakove-ga Novega lista.
se mu nudijo, čeprav so zanj značilne neke na globlji interes vezane naloge načelno figuralnega značaja. Celoto povezuje portret, ki je doživel rahel razvoj od realistično osebno pričevalnega do psihološko ali karakterno izrazitejšega, kakor je na primer Meštrovic iz 1. 1956. Drugo in za oceno Goršeta kot umetnika v celoti še bolj značilno področje je ženski akt. Mika ga po osebnem vitalnem razpoloženju že pri Me-štroviču; Rodin, Bourdelle, Maillol to razpoloženje stopnjujejo, tako da postane v njegovem ljubljanskem razdobju osrednja téma njegovih prizadevanj, pa tudi v spokorniški dobi ne zgubi svoje aktualnosti, čeprav se značilno spreminja in se iz -senzualnega idealizma končno ukloni življenjski resničnosti vsakdanjega življenja ali duhovno poglobljeni ekspresivnosti. Vedno navzoč je v njegovem prizadevanju za upodobitev motiv iz življenja, žanr v najširšem pomenu te besede. Ko se je umaknil iz šole na deželo, je bil to pastirski in vsakdanji ljudski motiv, včasih pretiran v ljudskosti izraza kakor pri Vesnanih, povrnil pa se je z vso močjo na Koroškem z motiviko gozdarjev, plezalcev, kmečkih žena in podobnega v Barlachovi ali Bergovi viziji slovenskega koroškega kmetstva. Njegovi težnji po poglobljeni pomenskosti se ni mogel izogniti niti akt, ki mu je izrazito kiparska naloga; on pa po njem izraža psihološko poglobljeno življenje, npr. čitajoča, Materinstvo. Radovednost itd. V spokorniškem razdobju pa se ta motivika, kakor smo že rekli, tudi sama podredi notranjemu gledanju in izgublja svoj čutni mik. -Sedaj sta oba pola Goršetove osebnosti podrejena ekspresionističnemu imenovalcu, naj gre za vsakdanjo življenjsko motiviko ali za versko uglašeno in posebej tudi cer-
biscriii j ubile J
-Slavljenec Anton Jobst se je rodil v Ziljski dolini na Koroškem. Kot šest-najstletnik je prišel v Ljubljano na orglarsko šolo, katere tri letnike je končal kar v dveh letih. -Takoj nato je na- | stopil službo organista v Žireh.
Jobst je v svojem izredno plodovitem življenju napisal več kot 200 cerkvenih pesmi ter čez 80 posvetnih. „Cer- | kveni glasbenih“ je objavil dve zbir.i njegovih orgelskih skladb, ena zbirka pa je izšla v Italiji.
Škof Lenič je v cerkvenem nagovoru prikazal slavljenčevo plodno življenje in ga kot požrtvovalnega moža stavil za zgled.
kveno umetnost. Svetopisemska, svetniška, versko simbolična in pasijonska' tematika -sedaj vodi. Rekli smo že, da je večkrat tudi osebno soobčutena, npr. v nekaterih prizorih iz Križevega pota.
Za zadnjo fazo Goršetovega razvoja je posebno značilno, da se z novo vsebino vračajo tudi spomini na zgodnja umetniška doživetja, posebno na Me-štroviča. Rekli smo že, da sta se srečala na spokorniški poti vsak svoje starosti. To se je izrazilo tudi globlje. Pri Goršetovi novi gotiki duhovno -bo- -truje Meštrovičeva gotika iz prve sve-tovne vojne. še več, tudi v Primuli (1970), v Strmenju (1964) ali Materinstvu iz 1. 1964 odmeva Meštrovičeva lirika.
Končno se moramo vprašati po ugotovitvah Goršetovega tujstva v sodobni slovenski plastiki, kje je pravzaprav njegovo mesto v njenem razvoju? Zato j pa je potreben vsaj kratek pogled v j zgodovino naše sodobne plastike.
P-o precejšnjem razcvetu baročne plastike v XVII. in XVIII. stoletju pomeni XIX. stoletje tak upad našega razmerja do te likovne zvrsti, da lahko rečemo, da nam je bila do prve svetovne vojne najbolj tuja, in je od konca prejšnjega stoletja daleč zaostajala za slovstvom in slikarstvom. Med obema vojnama se je njen položaj naglo izboljšal in je doživela drugo svetovno vojno kot enakopravna tovarišica -slikarstva in arhitekture. 'Ni pa še mogoče ugotoviti kake ožje povezanosti med tedaj že številnimi slovenskimi kiparji, še manj kake lastne šole. Daleč v ozadju so se prikazovale sence prvega rodu z Alojzijem Ganglom in Ivanom Zajcem, toda kar je tedaj nastajalo, ni imelo globlje zveze z njima, čeprav -se je tudi novi rod, kakor ona dva, šolal na Dunaju in v Pragi. Lojze

\ / ,
v
AÑO (LETO) XXXI. (25) No. (štev.) 37
Ljubezen do kulture
Zgodovina je tista velika učiteljica, od katere se lahko posamezniki in narodi nauče hoditi po poti lastne izpopolnitve. Kdor iz te knjige življenja črpa nesvetov za svoje delo v družbi temu se ni bati bodočnosti, pa naj se kaže še v tako temni obliki.
Zanimive stvari nas uči zgodovina. Kaže nam porajanje in izginjanje ljudstev, narodov, celotnih kultur. Večkrat se nam dogajanje zdi na prvi pogled paradoksno, saj navidezno ne sledi zakonom življenja. A to je le optična prevara. Zgodovina nikdar ni paradoksna: vsaka stvar, vsako dogajanje ima svoj vzrok in svoje posledice.
Ko brskamo po arhivu človeštva nemalokrat naletimo na primer, kako veliki in močni narodi sčasoma ali hitro izginejo iz zgodovine, izginejo s površja zemlje. Ob njih pa so živeli mali narodi, preganjani in tlačeni, ki še danes žive, in se vedno bolj bližajo cilju lastne izpopolnitve. Je morda to paradoks? Nikakor: tudi ta pojav ima svoj vzrok, in iz njega se moremo in moramo učiti.
Pred dnevi je armenski nadškof za Južno Ameriko, v Buenos Airesu živeči msgr. Papken Abadjan dejal med drugim tole: „Samo ljubezen do kulture je pripomogla, da je Armenija preživela. Sosednji narodi, ki so imeli trdno gospodarstvo in mogočne vojske, so izginili, medtem ko mi obstajamo. Njihova zgodovina je samo še v knjigah, naša se še piše. Zahvala gre ohranjevanju naše kulture, to je naše duše, ki je bila največja skrb Armencev v vseh časih in krajih.“
Važne besede, ki se morajo vtisniti v dušo tudi nam Slovencem. Tudi mi smo v viharjih časov preživeli le, ker smo gojili svojo kulturo. Naši največji možje so ta nauk zgodovine imeli stalno pred očmi in po njem začrtavali narodu pot. Ta nauk pa naj bo nam vsem pred očmi danes, ko naš narod in vse človeštvo, stoji na prelomnici časov.
Zavedati se moramo, da četudi majhni po številu, in prav zaradi tega, ne moremo iskati rešitve drugje, kot le v ostvarjenju močne narodne kulture Narod v domovini, Slovenci v zamejstvu na Koroškem in Primorskem, pa rojaki raztreseni po vse svetu, vsi moramo imeti pred očmi zavest, da je le v mogočnem duševnem utrjevanju naša narodna rešitev. Ustvarjajmo močno kulturo, zdravo kulturo brez izrodkov, trdno zasidrano v slovenstvu in krščanstvu. Ne bojmo se zanjo žrtvovati svoje najboljše sile, ker le v njej in po njej bo narodu zasijala lepša bodočnost.
Tu pa moramo temeljito pregledati naše delovanje. Dosedanje in bodoče. Naše skupnosti, naše naselbine po svetu, izpolnjujejo svoje kulturno poslanstvo? Narod v domovini je okrnjen, ker mu brezbožni režim preprečuje polnost zdravega kulturnega izživljanja. Slovenci v zamejstvu junaško bijejo boj za narodni obstanek. Ko jaki v svobodnem svetu pa morajo v teh zgodovinskih okoliščinah doprinesti tisti delež, ki jim ga te okoliščine in ta zgodovinski trenutek nalaga.
Naše skupnosti morajo biti otoki kulturnega izživljanja, naši skupni domovi žarišča kulturnega ustvarjanja. Ali izpolnjujejo to svoje poslanstvo ? In vsak posameznik, ali ima mirno vest glede izpolnjevanja kulturnega davka narodu? Knjižnice, čitalnice, tečaji, kulturni krožki, študijsko delovanje, to naj bi bili bistveni sestavni deli življenja po naših krajevnih domovih. Slovenske knjige, revije in časopisje naj bi imelo odprto pot v vsako slovensko hišo. Glasba, likovne umetnosti, odrsko ustvarjanje naj bi bili naš vsakdanji kruh v kulturnem življenju. Važno je tudi iskanje novih poti v umetnosti, novih načinov izražanja.
Ne mislimo, da je naše kulturno delo drugotnega pomena za narod. Vsaka knjiga, vsaka kulturna stvaritev ima velik, neizmeren pomen. Obogateni s svetom, z domačimi kulturami narodov med katerimi živimo, zaznamovani s pečatom zemlje, kjer se nahajamo, do-prinašamo k narodnemu kulturnemu za-
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. septembra 1972
LOV IVA MLADINO
MLADI ROD NOČE SLEDITI PARTIJI
Nueva estrategia castrlsta
Contrariamente a los que se viene afirmando en los últimos tiempos, Castro no ha cesado en sus intentos de extender el comunismo a toda Latinoamérica. La última voz de alarma la ha dado el periodista americano Jack Anderson, célebre por el escándalo de los documentos secretos del Pentágono y la ITT en el caso chileno.
Anderson, citando fuentes de la CIA, denunció recientemente que al haber trasladado de su embajada de París a la Santiago de Chile su Centro de Liberación de Iberoamérica, Fidel Castro intenta “extender la revolución a toda América latina“.
Asimismo involucra Anderson, usando las mismas fuentes, también a la Unión Soviética. Esta ha pedido a Castro que intente “recuperar el control sobre los movimientos revolucionarios de Iberoamérica”. El citado centro de liberación en Santiago “recibirá fondos soviéticos a través de Cuba y desempeñará un papel importante en la nueva estrategia cubano-soviética para América Central y del Sur“. Un nuevo intento, en fin, da imponer el yugo rojo a los pueblos del continente latinoamericano.
Življenje in delo Franceta Goršeta
STELETOVA ŠTUDIJA O UMETNIKU
V zadnji številki našega lista smo poročali o retrospektivni razstavi, ki naj bi jo v Kostanjevici imel kipar France Gorše. Poročali smo tudi o tem, kako je nasprotovanje partije razstavo v zadnjem hipu onemogočilo. Ostala pa je le v že tiskanem katalogu študija o umetnikovem delu, katero je napisal sedaj že pok. profesor Franc Stele.
Umetnik Gorše bo 26. septembra slavil 75-letnico svojega rojstva. Mislimo, da zvestega sodelavca Svobodne Slovenije in njenih Zbornikov najlepše počastimo, če objavimo celotno besedilo Steletove študije, k: je doslej gotovo najbolj strokovna o Goršetovem delu. študija se glasi takole:
Jugoslovanski komunistični režim se opira na partijske privilegirance, policijo in vojsko. Skoraj brez vsake opore pa je med delavstvom in mladino. Ponovno smo že pisali, kako si režim in tudi posamezne republike prizadevajo, da bi med delavstvom režim dobil več zaslombe. Toda uspeha doslej ni bilo i» statistike kažejo, da je v partiji vedno manj članov iz delavskih vrst. Prav poseben problem pa je za režim in partijo mladina. Ta gre svoja pota. To dokazujejo razni dogodki ter članki mlajših generacij v revijah in časopisih. Večini mladine je marksizem kaj malo mar. Pa tudi tisti, ki morda še sprejemajo marksizem, ga razlagajo tako, da povzroča vodilnim partijcem neprestan glavobol. Zaplembe posameznih številk revij, v katere pišejo mladi komunisti, stanje še zaostruje.
Komunistični režim vidi, da je brez mladine neizbežno zapisan smrti. Zatj Zveza komunistov Jugoslavije pripravlja že tretjo konferenco ZK Jugoslavije, ki naj bi obravnavala predvsem mladinska vprašanja. V septembru in oktobru se vršijo in se bodo vršili p' vseh republikah posveti za to tretjo konferenco ZK Jugoslavije. Tudi v Ljubljani je imel 1. septembra sekretariat CK Zveze komunistov Slovenije sejo, katero je vodil Lojze Briški. Briški je na tej seji poudaril, da se bodo vršili v okviru priprav za tretjo konferenco ZK Jugoslavije občinski, regionalni in republiški posveti ter tudi dva zvezna posveta, ki naj rešujejo mladinski problem. Na posvetih naj bi nujno razčlenili dejansko stanje in iskali potov, kako bi se „položaj v resnici začel spreminjati na bolje“. Zato naj bi bili posveti poglobljeni v iskanju vzrokov številnih perečih vprašanj, ki zadevajo mlado generacijo ter odnos ZK do mla-
Ob navzočnosti celovškega škofa dr. Koestnerja in nadškofa dr. Žabkarja so nemški nestrpneži tudi ob tej slovesnosti sramotili Slovence
Krška (celovška) škofija praznuje letos 900 letnico ustanovitve. Po vsej škofiji se vrste številne slovesnosti. Za slovenske vernike celovške škofije je bila takšna slovesnost 20. avgusta pri Gospe iSveti, kraju tako dragem koroškim in drugim Slovencem, -številnim slovenskim romarjem iz Koroške so se pridružili tudi nekateri Slovenci iz domovine. Prostorna in -starodavna gosposvetska cerkev pa bi lahko sprejela še več romarjev, če ne bi slabo in za ta cas izredno hladno vreme marsikoga zadržalo doma.
kladu bistveni del, ki ga namesto nas nihče ne bo dopolnil. Svet argentinskih pamp; svet ameriških prerij, svet avstralskih planjav, Afrika in Azija, za vso zemljo je prostora v slovenski zakladnici in Slovenci iz vsega sveta morajo vanjo zlivati iz svojih duš trpljenje in veselje, vrisk in jok in pesem.
Iče se tega ne bomo dokončno zavedali, če svojega poslanstva ne bomo izpolnili, potem bomo nad lastnim narodom zagrešili strahoten zločin izdajstva. Če ljubezni do naroda ne bomo znali preliti v naše otroke, jo posredovati naši mladini, da bo tudi ona po svojih močeh gradila narodno kulturo v svetu, potem se bomo svojemu poslanstvu dokončno izneverili, potem smo zaman šli v svobodo in svet.
Ako pa bo naše delovanje usmerjeno v dosego -tega cilja: vedno rastoča zdrava kultura v narodnem in krščanskem duhu, potem se narodu ni treba bati prihodnosti. Svetla je. V viharju časov bo obstal in se izpopolnjeval -na poti najvišjih ciljev, katere mu je namenila zgodovina, katere mu je namenil Stvarnik od začetka časov.
dine. Iskati bodo morali tudi pota, kako rešiti mladinske probleme.
V	Sloveniji bosta tudi dva jugoslovanska posveta. Tema prvega bo „Socialistična vzgoja in marksistično izobraževanje mladine“. Poseben posvet pa bo za eno najbolj perečih vprašanj, to je: „Religija, klerikalizem, mladina in naloge ZK komunistov“. Kako važen je za komuniste ta problem, se vidi iz tega, da ga bodo' v Sloveniji obravnavali skupno s Centralnim Komitejem ZK Hrvatske.
V	zvezi z mladinskimi vprašanji se oglašajo tudi v ostalih republikah najbolj nestrpni komunistični funkcionarji. Med te gotovo spada predsednik Pokrajinskega Komiteja ZK Vojvodine Mirko čanadanovič. Ta je po dosedanjih izjavah pokazal, da je naravnost alergičen na odnos Cerkve do mladine in na prosvetne delavce, odnosno na učitelje mladine. Ta je tudi 1. septembra govoril v Novem Sadu in je našel kot glavni vzrok odtujitve mladine v tem, da ne dobe jasne predstave pri pouku' zgodovine. Pri tem je kritiziral predavatelje zg-dovine in je zlasti navedel kot njihovo največjo nanako, da se nekateri predavatelji zgodovine preveč opirajo na buržoazne zgodovinarje ali pa so pod vplivom dogmatskega pojmovanja socializma.
Vsi ti poskusi in posveti in konference pa bodo ostali brez uspeha. Do tega zaključka mora priti vsakdo, ki vsaj malo pozna razmere med mladino v Sloveniji in drugih republikah. Mladina ne verjame slavospevom takozva-nega osvobodilnega boja in vsak dan bolj spoznava, da komunizem ni sposoben rešiti družbenih vprašanj. Teh dveh dejstev nobena konferenca in noben posvet ne bodo spremenili.
Slovesnosti se je udeležil celovški škof dr. J. Koestner, ki je za slovenske vernike svoje škofije tudi maševal v slovenščini ter v začetku maše spregovoril (tudi v slovenščini) nekaj besed. Povabil je navzoče, naj se z Marijo zahvalijo Bogu za dar svete vere, ki so jo koroški Slovenci prejeli pred davnimi stoletji prav od gosposvetskega svetišča. Hkrati je povabil k molitvi, da bi sv. Modest, katerega častita oba tu 'živeča naroda, izprosil milost spoštovanja in ljubezni med njima.
Na povabilo celovškega škofa, slovenskih koroških duhovnikov in vernikov je k slovesnosti prišel tudi slovenski rojak nadškof dr. Jože Žabkar, pro-nuncij na Finskem. Z Gospo -Sveto vežejo našega rojaka še posebne vezi, ker je naslovni škof Virunuma, nekdanje škofije na Gosposvetskem polju.
Nadškof Žabkar se je v svoji pridigi zahvalil vsem, ki so ga k tej slovesnosti povabili. V pridigi je med drugim zlasti poudaril naslednje: Evangelij nas uči, da smo si med seboj bratje; Kristus je resnično med nami, saj smo zbrani v njegovem imenu; še na poseben način je med nami zaradi svoje evharistične navzočnosti; smisel našega praznovanja je v tem, da se v nas utrdi -božje kraljestvo; vsej škofiji je naloženo breme, da oznanja skrivnost božjega kraljestva; velik del te naloge je na ramah vernikov, ki morajo skrbeti, da bo evangelij v njih „živel, žarel in ogreval srca“. Nadškof je navzoče povabil, naj se za dar svete vere zahvalijo tudi svetim prednikom: škofom, duhovnikom in zlasti knezom, med katerimi velja posebej omeniti Boruta, Gorazda in Hotimirja.
V mogočni gosposvetski stolnici je še dolgo odmevala slovenska pesem. Po zaključnih besedah, ki jih je spregovoril prelat Aleš Zechner, je zadonela pesem „Marija, skoz' življenje“.
Romarsko vzdušje koroških Sloven-
Pri tridesetih letih se domovini predstavlja že skoraj pozabljeni kipar France Gorše. Največji del svojega izredno delovnega življenja je namreč preživel zunaj meja -SRS, povezal pa je s svojim delom najširše obzorje, v katerem se dejavno uveljavlja slovenski etnični element, Kras s Trstom in Primorjem, Koroško, ZDA in Argentino. Vrača se malodane kot tujec, čeprav ni nikdar prekinil intimnih vezi s svojo rojstno deželo. Pričujoča razstava ima namen, da nam predstavi njegovo življenjsko delo vsaj v glavnih potezah. V bistvu je Gorše kipar, ne bilo pa bi prav, če bi popolnoma zamolčali njegovo risarsko in posebno ilustratorsko delo. Za pravilno sodbo o njem pa je potrebno na kratko predstavti njegovo svojevrstno življenjsko pot, njegov umetniški razvoj in njegov položaj v sodobni slovenski plastiki.
Rojen je bil pred 75. leti v Zamo-stecu pri -Sodražici. Po dovršeni ljudski šoli je študiral na kiparskem oddelku obrtne šole v Ljubljani. Študij je prekinila svetovna vojna, tako da se je mogel šele 1. 1920 vpisati na umetniško akademijo v Zagrebu; končal jo je
1.	1925 v specialki Ivana Meštroviča. Do 1. 1931 je živel v Slovenski Primorski, v Vremah in v Trstu. L. 1931 se je vrnil v Jugoslavijo in v prihodnjih dvajsetih letih razvil živahno dejavnost v Ljubljani. Svoje znanje je izpopolnjeval s potovanji po Italiji, v Pariz in v Prago. L. 1952 se je izselil v ZDA in se nastanil med Slovenci v Clevelandu, kasneje, 1. 1965, je -živel v New Yorku.
L.	1970 se je vrnil v Evropo in si izbral za zatočišče Korte na Koroškem. Tu se predstavlja turistom v bivšem župnišču z zbirko svojih najnovejših del. še vedno neugnano delovnemu mu poteka življenje med Koroško, Ljubljano in Primorskim.
Razvoj umetnika Goršeta redko skladno zrcali to življenjsko pot: šolska in osnovna razvojna doba do začetka tridesetih let, zrela doba v Ljubljani, delo med rojaki v ZDA, poglobitev v skrivnost človeškega bivanja na zemlji na Koroškem.
Kaj ga je iz ljudske šole napotilo na kiparski oddelek obrtne šole, nas mora vsekakor zanimati. Lahko bi ponovili zgodbo o pastirčku, ki rezlja ali mo-
cev so tudi tokrat motili nemški nestrpneži, ki so dali duška svoji ozkosti v plakatih po zidovih ob cesti, prav v neposredni bližini gosposvetske cerkve. Na njih je bilo mogoče brati divji protest zoper zakon o slovenskih krajevnih napisih in napad na voditelje slovenske manjšine, od katerih so nekateri šli v procesiji.
delira kakor Giotto ali Meštrovič, in ga učitelj ali župnik odkrije in mu pomaga v šole. Za Goršeta si lahko pre 1-stavljamo tako pobudo v ribniškem življenjskem okolju, kjer zajema rezbarjenje v lesu najširše področje od suhe robe do preprostih bogkov, lončarstvo pa prek šparovčkov v obliki prašičkov, piščali v obliki petelinčkov vodijo do likovno prizadevnih Jurijev v boju z zmajem itd. Značilno za Goršeta je, da sta mu les in glina ostala do danes važni izrazili. V šoli je razumljivo prevladal Meštrovičev vpliv, s katerim se je še dolgo boril in se mu pravzaprav nikdar ni popolnoma izmaknil. Meštrovič ga je potrdil tudi v likovnih prednostih rezbarjenja v lesu. Med zgodnjimi vtisi, ki so se pridružili Meštroviče-vim, je posebno pomemben Barlachov ekspresionizem, kateremu se do danes ni odrekel. Med francoskimi kiparji ga je najbolj prevzel Maillal, ki je blažil Meštrovičevo -sugestivnost in s Čehom Šturso odločal v njegovi ljubljanski dobi. To ga je vodilo k plemenitejšim o-blikovnim možnostim, ki jih nudita marmor in bron, čeprav se je moral večkrat zadovoljiti z mavcem ali umetnim kamnom. Novi svet mu je odprl nove možnosti, abstraktne smeri so mu posredovale orešec, zlitino iz žice, orehovega žaganja in plastičnega lepila. Vživljal pa se je tudi v prastara likovna izročila, kakor jih nudi egipčanska umetnost, glinaste figurice iz Ta-nagre ter plastika Aztekov, Inkov in Eskimov. Novi svet ga je sprijaznil tudi z možnostmi žice in pločevine kot plastičnih izrazil. Tako si je nabral neizčrpen repertorij plastičnega oblikovanja.
Spredaj smo že omenili, da v Goi-šetovem umetniškem razvoju razlikujemo štiri stopnje, vendar sta zadnji dve pravzaprav stopnjevanje osnovnega razpoloženja za likovno ustvarjanje, za katero se je odločil po preselitvi v ZDA. Po značaju umetniške težnje bi te stopnje najbolje označili takole: prvo do 1932, kot šolsko, tipajočo k lastnemu značaju; drugo, do 1952, kot vitalno kreativno, v kateri se izraža Goršetov instinktivno-bivanjski pol; tretjo in četrto bi imenovali kar kontemplativno, ki se v četrti, starčevski fazi stopnjuje do versko stroge, poglobljene ustvarjalnosti, kar se izraža posebno v kristocentrični motivni osredotočenosti. Kot kipar je Gorše izrazit figuralik. Po šoli v prvi dobi prevladujejo intimni motivi kot Veseli bratci, Krokarji, Pastirček. Dva pajdaša (1928); pojavljajo se pa že tudi pri-zadeVnejši, na primer čitajoča deklica (1928), in Materinstvo (1930).
V' drugi, vitalni dobi prevladuje žen-(Nad. na 2. str.)
Koroški Slovenci so proslavili 900-letnico Krške škofije
SLOVENCI
BRAZILIJA
G. župnik Lojze Ilc — srebrnomašmk'
Skromna, kakor je tudi on sani skromen, je bila proslava 25 let mašni-štva našega g. Ilca. Šele dva dni pred mesečno slovensko mašo smo zvedeli za ta jubilej. In kaj se pripravi v dveh dneh ?
G. župnik Lojze Ilc je bil rojen 18. julija 1921 v Ribnici na Dolenjskem. Klasično gimnazijo je študiral v Ljubljani, nakar je 1. 1942^ stopil v ljubljansko bogoslovje, končal pa ga je v Salzburgu v Avstriji, kjer je 13. julija 1947 prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je bral 19. julija 1947 tudi v Salzburgu —- daleč od domačega kroga.
Dot ga je zanesla v Brazilijo leta 1952 kjer je bil najprej profesor v semenišču nadškofije Goianie. Po ukinitvi semenišča se je priselil v Sao Paulo, kjer je iskal stike s Slovenci. Res je zbral skupino Slovencev k prvi slov. maši spomladi 1. 1957 v cerkvi sv. Duha. Od takrat naprej 'se zbiramo k redni mesečni slovenski maši. Da je to uspelo, je velika zasluga našega jubilanta.
L. 1962 — meseca januarja — je bil imenovan za župnika na fari Reš-njega Telesa. Koliko ponižanj, koliko težkih ur, koliko ovir je preživel, to ve samo naš jubilant, vendar s svojo vztrajnostjo in odločnostjo je dosegel, da
P O
SVETU
je isezidal prekrasno moderno cerkev, katera uživa velik ugled v tem ogromnem mestu, kar je izrednega pomena. V tej cerkvi se tudi mi Slovenci zbiramo k redni mesečni maši. Ob neki priliki se je sedanji nadškof mesta Sao Paulo, Dom Evaristo Arns, izrazil, da gre tako rad v to faro, kot da bi šel na svoj rodni dom.
Danes je naš slavljenec zelo upoštevan od svojih faranov, zelo cenjen in zelo priljubljen. Za ta njegov jubilej so mu poklonili vozno karto za obisk domovine, vendar se je temu potovanju odpovedal.
Kot že omenjeno je bila proslava v slovenskem okviru zelo skromna radi prepoznega obvestila, vendar so mu navzoči ¡Slovenci iskreno čestitali k lepemu dogodku, in Bog mu daj dočakati v zdravju zlato mašo, kar mu Tz srca želimo hvaležni Slovenci, ki se redno zbiramo v njegovi cerkvi.
ZDA, Gilbert, Minnesota Slovenski spominski dan v Pengilly
Slovenski protikomunistični borci, ki živijo v Gilbertu (Minnesota) imajo Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, ki vsako leto pripravi spominski dan za vse žrtve komunistične revolucije. Tudi letos so pripravili tako spominsko svečanost, katere se je udeležil tudi predsednik -Zveze slovenskih protikomunističnih borcev, pisatelj Ka-
rel Mauser. Proslava se je pričela op treh popoldne v Pengilly s sv. mašo, ki jo je daroval društveni duhovni vodja g. Janez Šuštaršič za pokojne narodne mučence. Po evangeliju je najprej pozdravil vse, ki so prihiteli na spominski dan, posebej pa še pisatelja Karla Mauserja in njegovo soprogo, ki sta se na prošnjo D-SPB v Minnesoti udeležila te proslave. Prav tako je pozdravi^ g. župnika Vovka, ki je prišel 90 milj daleč. Nato je imel globok govor. Pri sv. maši je bilo ljudsko petje, ki ga je vodil predsednik Društva Franc Krulc.
Po sv. maši se je proslava nadaljevala v dvorani, kjer je imel pisateg' Mauser zelo pomemben govor, ki je na vse navzoče napravil izredno velik vtis. Predsednik Krulc se je pisatelju toplo zahvalil za njegove klene besede. S pesmijo „Oče, mati...“ je bila sklenjena lepa proslava. Takoj nato je predsednik prosil pisatelja Mauserja, naj pove svoje vtise iz Argentine. _ Pisatelj Je tej 'želji rad ustregel ter je v daljšem govoru podal sliko življenja argentinskih Slovencev. Ta
slika je bila zelo razveseljiva.
!■■■■■■ ■■■■■!■■■»■«■■---
• ■■■a ■■■■■«■■■■■■■■■■■>*
P O
ŠPORTNEM
SVETU
ŠAH
Robert Fischer je v Reykjaviku, Islandija, po 21 šahovski partiji postal •novi sve.ovni prvak, ko je prejšnji prvak Boris ¡Spasski telefonično obvestil, da ne bo nadaljeval prekinjene igre. Fischer je zmagal v sedmih igrah, Spasski v treh, od teh eno brez igranja, ker se Fischer ni predstavil; ostale pa so se končale neodločeno. Za ohranitev naslova bi -Spasskemu zadostovalo doseči 12 točk, Fischer pa je moral doseči vsaj 12 in pol točke.
2^ zmago nad Spasskijem je Fischer prvič v zgodovini šaha osvojil naslov za ZDA, obenem pa je naredil konec 24-1/tnemu absjolutnemu kraljevanju sovjetskih šahistov,
XX. OLIMPIJSKE IGRE
Po devetem dnevu olimpijskih iger so ZDA prehitele Sovjetsko zvezo v stevdu medalj. Zbrale so 60 kolajn, oi tega 21 zlatih, 21 srebrnih in 18 bronastih. Sovjetska zveza je trenutno na drugem mestu s 57 medaljami (21, 20, 16), tretja se je uvrstila Nemška de-mokratmna republika s 43 kolajnami
\ -Lv), _LU, -l / ).
Največje zanimanje v Argentini j<* bilo seveda pretekli teden nastop Alberta Demiddija v enojcu. Vsi so računali, saj je bil favorit, da bo dosedanjim naslovom (vseameriški, evropski in svetovni prvak) dodal še naslov olimpijskega zmagovalca in dal Argentini zlato medaljo. Toda v finalu ga je premagal sovjetski veslač Jurij Mališev, ki je zmagal v 7 m 10, 12 s.,
Slovenci v Argentini
(Nad. s 3. str.)
glavic. Zaslužijo res pohvalo in priznanje, ki naj jima bosta tudi vzpodbuda za marljivo nadaljevanje sedanjega dela.
Zbor pripravlja sedaj izdajo dveh novih plošč. Na njih nam bo ohranil tudi marsikatero pesem nedeljskega programa.
Ko voditeljici in zboru čestitamo k jubileju in k nedeljskemu uspehu, jima želimo še veliko lepih novih podvigov v ponos ¡Slovenski vasi in vsej naši ¡skupnosti.
jus.
VEČERJA ČLANOV IN PRIJATELJEV ZAVETIŠČA DR. GR. ROŽMANA V SANi JUSTU
V soboto, 26. avgusta, so se zbrali člani in prijatelji Zavetišča dr. Gregorija Rožmana na skupni večerji v San Justu. čisti dobiček te večerje naj bi šel v prid gradnje, saj se vsi dobro zavedamo, da ne moremo ostati pri že-lezobetonskem ogrodju, temveč da je treba stavbo čimpreje končati.
Žal je izredno slabo vreme vplivalo na udeležbo, zato pa je bila zbrana družba toliko bolje_ razpoložena ter v pogovorih in kramljanju ostala pri mizah prav v zgodnje jutranje ure. Med večerjo nas je v kratkem nagovoru pozdravil predsednik g. Potočnik. Želel nam je prijeten večer, istočasno pa nas je spomnil naših dolžnosti do -ostarelih in osamelih rojakov.
Kuhinja in postrežba ste brezhibno delovali pod vodstvom ge. Ljube Lipušček in g. Francke Zajec v veščih rokah sanjuških gospa in deklet,.,.ki se jim tudi s tega mesta najlepše zahvaljujemo.
Ob slovesu smo vsi želeli, da bi se v taki prijetni družbi še večkrat srečali.
dočim je bil Demiddi drugi z 1, 41 sek. zaostanka.
Jugoslovanski olimpijci se niso kaj prida uveljavili. Telovadcev ni bilo med prvimi; košarkarji so nepričakovano izgubili s Portorikom s 74 : 79 in si s tem. izidom pokvarili možnost uvrstitve v finale. ¡Le zmaga nad Sovjetsko zvezo jih bi rešila, v nasprotnem primeru pa bo zaradi boljše razlike finalist Italija, ki je sicer izgubila proti Jugoslaviji, premagala pa je Portoriko z 71 ; 54. Tudi vaterpolisti, ki so med favoriti, niso dosegli nobenega uspeha radi poraza s 8 : 5 z ekipo ZDA.
Od vsepovsod
Pred 100 leti je ameriški farmar pridelal hrano in vlakna za štiri ljudi. Pred drago svetovno vojno je en farmar zadostil potrebam 11 prebivalcev doma in še za 30 milijonov ljudi v drugih državah. To pomeni, da pridela en farmar dovolj hrane za 7 ljudi. Računajo pa, da bo čez nekaj let en kmetovalec pridelal dovolj hrane za 100 ljudi.
Bolezni slavnih ljudi. Zanimalo bo koga, kakšne bolezni so imeli nekateri ■slavni ljudje. Tako so bili božjastni državnika in vojskovodji Julij Cezar in ¡Napoleon Bonaparte ter pisatelj Do-stojevskij. Na jetiki so umrli pesnik Byron, enciklopedist filozof Diderot, komediograf Molière in slavni poljski glasbenik Chopin. Na žolčnih kamenjih je trpel komponist Bach, na ledvičnih pa klasični filozof Epikur, angleški državnik in svetnik ¡Moore in največji nemški pesnik Goethe. Na arteriosklerozi so trpeli odkrivatelj Krištof Kolumb, oba reformaterja Luther in Calvin, pisatelja Zola in Turgenjev ter operetni skladatelj Offenbach.
OBVESTILA
SOBOTA, 9. septembra 1972;
V	Slomškovem domu ob 20 družabni večer s plesom.
V	Slovenski hiši ob 19.30 sestanek SKAD-a. Predaval bo inž. Povše o jedmi centrali Atucha.
NEDELJA, 10. septembra 1972:
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev vabi k spominski maši za žrtve komunističnega divjanja pred 30 leti. Po maši komemoracija. Nato asado Kraj: Zavetišče škofa Rožmana.
Na Pristavi celodnevnih II. mladinski dan, ki ga prirejajo dekleta in fantje iz Morona.
SOBOTA, 16. Septembra 1972:
9. večer Slov. kult. akcije ob 20 v Slovenski hiši. Prof. Tine Vivod: Rekreacija, važna akcija sodobnosti.
NEDELJA, 17. septembra 1972:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
kosilo v korist Slovenskega zavetišča
V	Našem domu v San Justu ob 17 festival mednarodnih plesov.
II. lahkoatletski turnir osnovnošolske mladine od 9 dalje na stadionu kolegija La ¡Salle v San Martinu. Posebej vabljeni tudi starši.
SREDA, 20. septembra 1972:
V	Slov. domu v San Martinu ob 18.30
5 V ZAVETIŠČU ŠKOFA i
ROŽMANA	I
: •
■	(ulica Martin Fierro 4262, Barrio S
Peluffo, San Justo)
j	:
■	v nedeljo, 10. septembra ob 11 Š
■	■ ■ ■
: spominska sv. maša \
in komemoracija
■ ■
: za vse žrtve komunističnega divja- ■ nja pred 30 leti. Nato	i
1 1
:	asado
■ ■
(pribor prinesite s -seboj).
■ ■ ■ ■
; Vabi Društvo slovenskih protikomu- E
nističnih borcev
1862—1972
V nedeljo 24. septembra ob 16 v Slovanski hiši
Slomškova proslava
S SV. MAŠO in
igro
Mirka Kunčiča
OD ZIBELKE DO GROBA
ki jo bo v počastitev 110-letnice smrti tega velikega mloža
v režiji gdč. Anice Šemrov izvedla šola A. M. Slomška iz Ramos Mejije
VELIKA
SANMARTINSKA
TOMBOLA
bo v nedeljo, 1. okt.
univ. prof.	:
■
■
DR. JUAN BLAZNIK '[
■
■
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
■
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed j
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto j od 17 do 20
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, sredo, petek
Lavalle 2331, p. 5. of. 10
T. E. 47-4852
NAŠ DOM
SAN JUSTO
Festival mednarodnih plesov
v nedeljo, 17. septembra ob 17. uri VABLJENI!	Sodelnje orkester “PLANIKA”
sestanek Lige žena-mati s skioptičnim predavanjem dr. Kahneta. Vabljeni tudi možje, dekleta in fantje.
NEDELJA, 24. septembra 1972:
V	Slovenski hiši po maši v priredbi SKD-SLS zanimiv sestanek. Med drugim predava Tone Mizerit: Politični položaj v Argentini in njene stranke.
V	Slovenski hiši ob 16 Slomškova proslava. Maša ter igra M. Kunčiča „Od zibelke do groba“.
21. mladinski dan v ¡Slovenski vasi.
ČETRTEK, 28. septembra 1972:
V	Slovenski hiši ob 16.30 redni redni mesečni ¡sestanek Zveze mater in žena s predavanjem bolniške sestre gdč. Metke ¡Mizerit pod naslovom: „Žena, čuva-rica zdravja v družini'.
NEDELJA, 1. oktobra 1972:
V	Slov. domu v San Martinu velika sanmartinska tombola.
DRUŠTVENI OGLASNIK 10. septembra ob 16 bo v dvorani kolegija La ¡Salle javno zborovanje narodov izza železne zavese. Nastopili bodo tile pevski zbori: hrvaški zbor Zagreb, poljski Chopin in slovenski Gallus. Vabimo vse rojake, da se Ae prireditve udeleže.
Seja referentov ZS bo 1 4.9. ob 20. Upravni svet bo imel sejo 22. ob 20. Knpižnica ZS si je v tem tednu nabavila več novih slovenskih prevodov.
ESLOVENA LIBRI
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Airea T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
i£o -M <1>	FRANQUEO PAGADO Concesión N” 5775
a) S % £ O ^ O	TARIFA REDUCIDA ~ Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N« 1.149.713	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1972; za Argentino $ 5.500.— Pri pošiljanju
po pošti $ 5.700.--------ZDA in Kanada
13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
Slovenci ! Slovenke !
VELIKA JAVNA PRIREDITEV NARODOV IZZA ŽELEZNE ZAVESE
v nedeljo, 10. septembra, ob 16 v dvorani La Salle, Biobamba 650
Sipored :
Pozdravne besede.
Nastopi hrvaškega zbora Zagreb, poljskega Shopin in slovenskega Gallus.
Lepo vabi
Zedinjena Slovenija
Slov. dom, Carapachafi — nedelja, 17. sept.
KOSILO
v korist Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana Ob 12 sv. maša za raj. Branka Vrčona.
Vstopnice po 15 pesov. Naročite lahko pri odbornikih doma in zavetišča, in telefon 798-4862 ter 796-7513',
Potujete v RIM — Italijo ?
Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov.
Hotel BLED
00185 - ROMA tel. 777102-7579941 Via S. Croce in Gerusalemme, 40
in Hotel DANIELA
00185 - ROMA - Via Luzzatti, 31 tel. 750587 - 771051
Lastnik: VINKO LEVSTIK
Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. Vse sobe s privatno kopalnico, telefonom, radiofilodifuzijo, klimatskimi napravami. Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovensko. Počutili se boste kot doma. — Dobrodošli!
—
SHOW In PLES Slomškov dom	9. septembra ob 20
„V SLOGI JE MOČ!“ in pomoč za vse vaše denarne pcrobleme.		
1470 članov	SLOGE to potrjuje. Pridružite	se nam!
KREDITNA	ZADRUGA SLOGA	z. z o.~z.
Bartolomé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejia
Uradne ure: ob	torkih, četrtkih in sobotah od 16.	do 20. ure
Prijateljem in znancem sporočamo, da nas je po dolgotrajni bolezni dne 22. avgusta 1972, v 77. letu starosti, vdan v božjo voljo, zapustil naš dragi oče, ded, gospod
Jožef Simčič
Zahvaljujemo se vsem, ki so ga spremili k zadnjemu počitku. Priporočamo ga v molitev in v blag spomin!
Joško, Lojze, Marija, Pavel, Ana sinovi in hčere z družinami ter ostalo sorodstvo.
Bariloche, Medana
PM CWMCC
LJUBLJANA — V okviru XX. ljubljanskih kulturnih prireditev je v poletnem gledališču v Križankah 14. avgusta gostovala Varšavska filharmonija. Pod taktirko Andreja Markowske-ga je 115-članski orkester izvajal dela Haydna, Moniuska, Lutoslovskega in Čajkovskega. Pred tem pa je orkester nastopil še v Portorožu.
CERKNICA — Odprava Društva za raziskovanje jam — Ljubljana, 'je prodrla do dna Brena pri Oglenicah v Javorniško-Snežniškem nasipu. Brezno je globoko 204 metre. Brezno pri O-glenicah predstavlja eno tehnično najzahtevnejših enovitih brezen, ker vise ob stenah do 30 m dolgi sigovi baldahini, v brezno pa pada že skoraj ob začetku vodni slap, ki se mu raziskovalci niso mogli izogniti.
MENGEŠ — V dvorani osnovne šo le v Mengšu so 15. avgusta odprli spominsko razstavo kiparja Franca Ropre ta, ki je umrl leta 1952. Razstavljenih je petdeset plastik in reliefov v različnih kiparskih materialih. Zanimanje so vzbudile malo znane portretne študije Prešerna, Cankarja in Trdine.
LJUBLJANA — Društvo slovenskih pisateljev bo 15. septembra praznovalo stoletnico obstoja. V okviru proslav bo poleg delovnega sestanka, na katerem se bodo pogovarjali o pomenu leposlovja za slovensko kulturo, tudi sestanek s pisatelji iz raznih držav in pa poseben izlet v Vrbo, kjer se bodo poklonili spominu velikega Prešerna.
KRANJ — Letos so pred dvema mesecema spet začeli raziskovati okrog kranjske cerkve na severni strani trga, ki meji na Petrčkovo hišo. Tako kot drugje ob cerkvi so našli precej okostij, ¡saj je bilo tod nekdanje pokopališče. Poleg kakih 200 grobov iz 13. do 16. stoletja so odkrili tudi nekaj staroslovenskih grobov iz 10. stoletja. Najpomembnejša pa je najdba kostnice iz 13. stoletja, ki je po številu sklepov in obsegu največja v Sloveniji. V njej so dobili okrog 1400 lobanj in skladovnico večjih kosti. Pozornost arheologov vzbuja tudi polkrožni zid — ap-sida, za katerega domnevajo, da je o-etanek še starejše stavbe kot je kostnica.
LJUBLJANA —Strokovna komisija
18.	mednarodnega sejma vin v Ljubljani je objavila uradne izide ocenjevanja 718 vzorcev iz 19 držav. Najvišje priznanje — šampion 1972 — so dobili „Laški rizling“ (iSlovenijavino-Maribor), iz leta 1958, avstrijski „Muškat trami-ner“ ib 1971, portugalski „Baistardiriho
SLOVENCI V ARGENTINI
de"Setubal“ iz 1935 in romunski „Cabernet sauvignon“ iz leta 1961. Poleg tega so podelili še 167 zlatih medalj, 435 srebrnih in 48 pismenih priznanj. Ocenjevalci žganih pijač pa so podelili naslov Šampion trem žganjem iz Jugoslavije (med temi za hruškovec Viljam-ka mariborske Tališ), podjetju Eagleton iz Vel. Britanije za viski in italijanskemu podjetju za žganje „grappa“. Zlatih medalj so podelili 68, srebrnih 79 in dve pismeni priznanji.
KRANJ — Na Laborah pri Kranju bo do decembra dograjen obrat Iskre, ki bo izdeloval telefonske centrale. Ko bo obrat začel polno delovati, bo zaposlenih okrog 900' uslužbencev.
LJUBLJANA — Ljubljansko železniško podjetje je v težavnem položaju. V prvih petih mesecih je imelo podjetje zaradi 12 odstotnega zmanjšanja dela v tovornem prometu in zaradi občutnega povečanja stroškov poslovanja 70 bilijonov izgube. S 1. julijem so sicer tarife v tovornem prometu zvišali za 13%, toda kljub temu računajo, da bo podjetje imelo do konca leta kar za 100 milijonov dinarjev izgube.
Umrli so od 2. avg. do 13. avgusta:
LJUBLJANA: Mili Bizjak r. Kemperle: Marija Bogataj r. Žagar; Stet-ka Bratuž r. Komavli; Stane Bručan; dr. Stanko Bregar, up. pravni svetnik; Janko Pa j ec; Ivana Brate j Julijana 'čenčur; Franc Čebular; Aleš Dremelj; Vilko Finžgar; Roza Ferk, 86; Josipi-na Gačnik; Alojzija Gregorič r. Droe; Ivan Gerzelj, v. žel. inšp. v p,; Lojze Gašperšič, ključ, mojster; Roza Grošel r. Lobe; Tonka Hafner r. Ahčin; Ludvik Heimar, Veronika Hmeljak (utonila v ¡Savi); Antonija Jerman, 81;
RAZNI KRAJI — Janez Božič, Srednja vas v Bohinju; Marija Badovinac r. Malnarič, Jugorje; Angela Bogataj, 82, Vešter; Milena črnej r. Bezenšek, Celje (prom. nesreča); Alojzija Erman r. Humar, Cajnarje; Janez Fabjan, Naklo; Anica Florjančič, Trzic; Janez Flajs, Novo mesto (prom. nesreča); Staša Fink, Kranj; Ivan France Gornik, Mislinja; Marica Gombač r. Dujc, 88, Matavun; Franc Guček, 85, Trbovlje; Evgen Horvat, Sela; Ivica Jarc r. Teržan, Trbovlje; Alojz Jerman, Novo mesto; Jože Jazbec, Sebenje; Anton Koderman, Črnuče; Jože Kastelic, Goričane; Janez Kotar, župnik, Litija (se ponesrečil v Kamniških Alpah) ; Marija Kotnik, 63, Sihole (prom. nesreča); Silvo Kastelic, Zagorje; Slavko Lah, potnik, Velenje; Zdenko Lavička, farmacevt, Tržič; Jože Lam-bergar, 70, Breg; Anton Mirnik, 'Novo Celje; Rudolf Medved, up. gozdarski tehnik, Lesce; Franc Mam, Tomačevo; Rajko Mlinar, učitelj, Slovenska Bistrica; Ana Medved, Ivančna gorica; Marija Mršol r. Pogačnik, 81, Kovor; Leopold Muha, Lokev; Pavla Murovič r. Renčof, Zagorje; Anton Modic, Blo-čice; Rudolf Novak, Kamnik; Maksimilijan Nečimer, Koper; Franjo Orel, 61, Celje; Zora Omersnel r. čok, Rim;
BUENOS AIRES
3. Prosvetni večer Zedinjene Slovenije.
Z Juretom Skvarčo na Everest.
Tretji prosvetni večer ZS je bil 1. septembra ob 8 v mali dvorani Slovenske hiše. Inž. Jure Skvarča je predaval o 3. argentinski ekspediciji na Himalajo. Predavatelj je najprej opisal Indijo, njene običaje in navade. Pokazal je mnogo diapozitivov budističnih tem-plov, mest in prebivalstva. Ko so se civilizirani deli končali, kjer je promet mogoč, so se po 14 dneh le prebili do Nepala. In od tu se je začelo pravo življenje naših gornikov. Več kot 23 dni so bili neprestano na poti in to peš med silno vročim tropskim podnebjem in skoraj neprestanim dežjem.
Spremljala jih je cela vojska kuli-jev (600), ki so nosili njihovo prtljago. Čeprav zveni čudno, so večina kulijev ženske, ki so brez večjih težav nosile do 30 kg težke zaboje. Na tej poti co jih najbolj mučile pijavke, ki so jih napadale ponoči in podnevi. Končno «o se le vzpeli v višje predele, kjer je bilo podnebje zmernejše. Matično taborišče so postavili nad 5.000 metrov višine in od tu še nekaj odskočnih taborišč do približno 6.500 metrov. Od tam se je začel najtežji del: poizkus vzpona na Everest, ali na najlepšo goro na svetu, kot jo imenujejo domačini. Krasni diapozitivi so prikazovali te ogromne težave. Snežni viharji, mraz od 40 do 50 stopinj pod ničlo in veter s hitrostjo do 200 km na uro. Niso uspeli- Predavatelj je podal nekaj tehničnih razlogov za neuspeh: Najprej pomanjkljiva organizacija, pomanjkanje tehnične opreme in kisika in nazadnje še prava stavka sherp, ki so se v najbolj kritičnem trenutku uprli nadaljevati pot. Skušnje učijo in upamo, da bo 4. ekspedicija dosegla, kar niso mogle prejšnje tri.
Med predavanjem smo se čudili iz-Irednemu številu imen in eksotičnih besed, ki jih je predavatelj zadržal v spominu. Poslušalci so v zadovoljstvu odhajali, z željo, da bi nas g. inženir zopet kmalu presenetil z novim predavanjem.
SAN MARTIN
Prosvetni večer v spomin pokojnega Marijana Marolta _______________
V soboto, 2. septembra, je bil v Slovenskem domu v San Martinu lepo obiskan prosvetni večer, posvečen pokojnemu kulturnemu delavcu Marijanu Maroltu. Večer je začel kulturni referent doma, g. Stanko Oberzan, ki je posebej pozdravil pokojnikovo hčerko go. Polono Makekovo in govornika dr. Tineta Debeljaka ter je povedal, da je ta večer posvečen velikemu, požrtvovalnemu in delovnemu slovenskemu kulturnemu delavcu in ustvarjalcu Maroltu, ki je bil član doma in ima za ta dom tudi velike zasluge. Po tem pozdravnem nagovoru je mladinski pevski zbor pod vodstvom g. Borisa Pavšerja občuteno zapel „Gozdič je že zelen“. Prof. dr. Tine Debeljak pa je nato podal zaokroženo sliko pokojnega Marolta. Omenil je njegovo delo v domovini in v emigraciji. Pokojnikova zasluga je, da se je zlasti v Argentini kulturno delo močno razširilo. Govoru je sledilo branje dveh značilnih pokojnikovih sestavkov. Lic. Janez Zorec je prebral poglavje iz spisa „Buhkando trabaho“, g. Rudolf Smersu pa nekaj' odstavkov iz onisa Vrhnike, ki ie iz-
šel v Slovenski besedi. Za sklep je bilo pokazanih na platnu nekaj diapozitivov iz pokojnikovega življenja, ki jih je tolmačil dr. Debeljak.
Sprehod po Sloveniji
je bil naslov skioptičnega predavanja, ki ga je imel g. Franc Lobnik na zadnjem sestanku Lige Žena-mati v San Martinu. 'Pokazal je lepote severnega dela Slovenije, t. j. zelene štajerske. Na prihodnjem sestanku, ki bo v sredo, 20. sept. ob 18,30 bo novo sklopti-čno predavanje o slovenskih lepotah. To predavanje bo imel g. Davorin Kahne. Tudi k temu predavanju so poleg žena toplo vabljeni tudi možje, dekleta in fantje.
Šahovski troboj
Preteklo soboto, 2. septembra, se je začel v San Martinu šahovski troboj v počastitev spomina pokojnih Franca Preloga in Draga Bujasa. Troboj se vrši med slovenskimi šahovskimi moštvi iz Našega doma v 'San Justu, Slomškovega doma v Ramos Mejia in Slovenskega doma v iSan Martinu. Tokrat sta tekmovali moštvi iz San Justa in San Martina. Pred pričetkom tekmovanja je v imenu Slovenskega doma v San Martinu vse igralce rf gledalce prisrčno pozdravil prof. Alojzij Zupan, ki se je v lepih besedah spomnil pokojnih Preloga in Bujasa, ki nista bila samo dobra slovenska ša-hista, ampak tudi dobra človeka in zavedna Slovenca. Po enominutnem molku v počastitev njihovega spomina, se je začel •‘urnir. Po daljšem napetem boju je zmagalo moštvo iz San Martina v razmerju 3 in pol proti 2 in pol točki. — Prihodnje srečanje bo v Našem domu v San Justo v soboto 16. septembra ob 20,30 med moštvoma iz San Justa in Ramos Mejia.
SLOVENSKA VAS
Prijetno pevsko popoldne
Skoro neopaženo bi šel mimo nas dogodek, ki ga kronika naših pevskih nastopov nikakor ne sme prezreti. Brez posebnih napovedi in propagande je Otroški pevski zbor Slovenske vasi _ v nedeljo 27. avgusta proslavil 20 letnico svojega obstoja in delovanja. Skromna in zelo prisrčna proslava, ki je vsem navzočim poslušalcem zapustila najlepše vtise. Koncert in jubilej, ki ga je zbor z njim proslavil, zaslužita, da jima posvetimo nekaj vrstic.
Hladnikov dom je ob napovedani uri zbral v svoji dvorani kljub slabemu vremenu lepo število rojakov. Pred zborom 40 otroških pevskih grl,_ razpostavljenem na lepo pripravljenem odru — rute narodne noše so-sliko prikupno popestrile — je Goršetov dečko korajžno povedal, da zbor proslavlja svojo dvajsetletnico. Ustanovil ga je Mirko Špacapan, takratni neutrudni prosvetni delavec v Slovenski vasi, dve leti pozneje pa ga je prevzela njegova sedanja voditeljica ga. Zdenka Virant Janova. Ta 'že 18 let reže brazde naše otroške pevske ledine in seje seme, ki plemenito in res bogato rodi. Jubilej zbora je tudi njen jubilej, priznanje njeni jekleni volji, neutrudni delavnosti in ljubezni do naše pesmi.
Spored je imel štiri dele. Prvi in zadnji sta predstavljala glavnino, vmes pa sta program izpopolnila še zborček 14 „najmlajših“, ki je pod vodstvom gdč. Anči Koprivnikarjeve prisrčno zapel štiri pesmice, ter skupina šestih deklic, ki so na melodike zaigrale štiri narodne pesmi.
Vsak teden ena
PLES KRALJA MATJAŽA
Oton Župančič
Trikrat naprej, trikrat nazaj — kralj Matjaž izbira si raj.
Gori in doli, trikrat okoli — kralj Matjaž si Alenko izvoli. Trikrat po sredi, trikrat na kraj: „Kralj Matjaž, daj Alenko nazaj!“ Roke navskrižem, križa-kraža — „Turki lovite kralja Matjaža!“ Bijmo s petami: tok, tok, tok! Konjič Matjažev: skok na skok!
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
4.	septembra 1952. — Št. 33.
ZA TITA JE VERA „PRAZNOVERJE“
V Beogradu je bil nedavno ustanovni kongres Zveze učiteljev in srednješolskih profesorjev. Po končanem kongresu so se šli vsi poklonit Titu, katerega je pozdravil prof. Milivoj Orosevič ter mu obljubil, da „bodo učitelji vzgajali mladino v duhu jugoslovanskega socialističnega patriotizma“.
Tito je nato v svojem govoru med drugim poudarjal tudi tole:
„Vem, da mečejo iz tujine na nas polena in kamenje, češ da od-tujujemo otroke od Boga, cerkve itd., toda ne moremo se strinjati s tem, da bi mladina zapadla v praznoverje. Za nas je namreč vse to samo praznoverje. Če poznamo splošne zakone prirode in če smo se povzpeli do te stopnje, da pravilno pojmujemo splošni razvoj v vsemir-ju in v družbi, se moramo boriti proti praznoverju. Vere ne preganjamo, ne moremo pa dovoliti, da bi otroke, ki jih je treba šele vzgojiti, vzgajali po želji tistih, ki so ubrali povsem drugačno pot, kakor bi mi želeli. Država ima pravico vzgajati otroke in mora jih vzgajati.“
Zbor je v prvem delu zapel osem pesmi (Ipavčevo Slovenec sem, Potočnikovo Dolenjsko, Tomčevi Na Gorenj-ščem in Prepelica, Adamičevo Tam gori za našo vasjo ter Premrlove Vigred, Koliko je zvezd in Balonček), v zadnjem delu pa sedem pesmi (Tom-eevega Veselega godca, Ipavčevo Vse mine, Adamičevo Ločitev, Kernjakovo Rož, Podjuna, Žila, Aljažev Triglav ter dve narodni).
Zbor je glasovno lepo zaseden, discipliniran, zveni ubrano, zvesto sledi voditeljici in zlasti ugajajo prvi glasovi. Trdim, da doslej gospa Zdenka še ni imela v svojem zboru tako lepih „isoprančkov“. Zato je petje bilo res lepo in tudi nekatere zahtevnejše pesmi (Prepelica, Balonček, Koliko je zvezd) mladim pevcem niso delale pre-
(Nad. na 4. str.)
Mladinski pevsko-glasbeni festival
Rajni dr. France Cigan je zapisal, da „dokler bomo peli, bomo obstali.“ Pesem je tista najmočnejša vez, ki bo ohranila našo preteklost, našo narodno zavest, naš čut do domovine naših staršev in, ki se bo prenavljala iz roda v rod. Naša slovenska pesem je tudi najmočnejša kulturna vez med mladino. Vez, ki nas mlade povezuje med seboj in z našimi starejšimi. Dokler bomo gojili našo slovensko pe^em, bomo o-hranili tudi našo najdražjo doto, ki smo dobili od naših staršev: 'slovenski jezik. Dokaz in živa priča gornjih odstavkov je vsakoletni pevsko glasbeni festival, ki ga skupno prirejata zvezna odbora SDO in SFZ. Važnost in smisel festivala pa je ta, da ga sama mladina pripravi, da prevzame vso odgovornost in je v njenih rokah ves potek. Zanimivost je v tem, da je vsako leto festival na „višji stopnji“, vsako leto več mladega rodu sodeluje — letos je bilo nad 70 nastopajočih.
Letošnji pevsko glasbeni festival je bil v soboto, 26. avgusta, ob osmih zvečer v veliki dvorani Slovenske hiše. Rojaki so kljub slabemu vremenu — do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano.
Po dolgo trajajočem čakanju še je ob' 20.45 odpri zastor. Na oder je stopil zvezni predsednik SFZ Pavel Fajdiga ml-, ki je nagovoril vse navzoče.
„Naše petje,“ je poudarjal, „je združeno z narodnim življenjem. Za vse pomeni bolj tesno združitev vseh slovenskih src) ki žive v posebnih okoliščinah in stremijo po najbolj živem slovenskem bivanju v sveu. Ohranjevanje in nadaljevalna ustavrjalnost slovenske
pesmi mora biti in bo ena od najvažnejših točk našega dela v Sloveniji v svetu.
Ustvarjalnost, narodna zavednost, slovenska pesem, Slovenija v svetu, vse zaman, če ni začetek in konec našega boja Bog. Veselje življenja, umetnostno občudovanje, naš pevsko glasbeni festival, vsa glasba, vse iz Njegovih rok in v Njegove roke.“
Bučno ploskanje je bilo predsedniku v priznanje.
Po nagovoru predsednika SFZ je reflektor obrnil pozornost na napovedovalca, Andrejko Dolinar in Gregorja Batagelja, ki sta predstavila občinstvu dekliški zbor iz Ramos Mejije. Oblečen v narodnih nošah je podal Adamičeve Da bi bila liepa ura — Drež-niška — Srce je žalostno. Novi zbor vodi Jože Malovrh.
'Moramo reči, da je bil ta večer mnogih razodetji. Med temi je bila predvajanje Mojce Oberžanove na violini. Nastopila je skupno z Anico Jenko, ki je igrala na klavir. „II carnevale di Venezia“ je bilo prikupno.
Sekstet “Cankar” iz Berazateguija je zapel Narodni motiv (Tomc), La calesita, tango M. Moresa in Kaj vprašaš, narodna, obe zadnji v priredbi Jožeta Omahna. Sekstet je že dobro poznan slovenski publiki kot eden izmed najodličnejših in ponovno je bila očitna njihova dolgotrajna pevska vzgoja dirigenta Jožeta Omahna.
Sledil je nastop Janeza Grisa na klavir. Instrumentalno šolanje Grisa je že bilo večkrat priznano in tudi to pot je dovršeno zaigral Chopinov Nocturno.
Mimogrede naj omenimo, da bi se
kvaliteta izboljšala, če bi izvajali klasično glasbo na pravem koncertnem klavirju.
Kvaret Finkovih nam je podal Foer-sterjevo 'Planinsko — Pod oknom (A. Haidrich) — Jaz bi rad rdečih rož (Z. Prelovec). Opozarjamo na Markov bariton, ki ga 'smatramo za hrbtenico tega odličnega kvarteta.
Mirjam Klemenc je mojstrsko dovršeno zaigrala na klavir Sonato št. 1 (allegro) L. van Beethovena. Podala je v svoji interpretaciji polnost dela, kai je dalo posebno barvitost melodiji.
Napisali smo, da je bil večer mnogih razodetij. Močno je presenetil in izrednega odobravanja je bil deležen solist Janez Zorec. Spremljal ga je na kitaro Rok Fink Kačar. Občinstvo je z vso navdušenostjo in z zelo dolgotrajnim aplavzom priznalo Ave Marijo (Gounod-Bach) in Večerni zvon. Ploskanje ni prenehalo, dokler ni Zorec ponovil zadnjo pesem.
Zaključil je prvi del programa dekliški oktet iz San Martina. Podal nam je Dolenjski furmani, narodna (Tomc), Zagorski zvonovi, narodna (Tomc), N‘ mau čez izaro, koroška narodna (Adamič) in Sitoji mi polje, narodna (Adamič). Zbor vodi Boris Pavšer in je tudi letos žel priznanje udeležencev.
Drugi del ise je začel z mladinskim zborom iz Carapachaya. Novoustanovljeni zbor kaže močno doživetost in trdnost grl mladine iz Carapachaya. Zbor je mešan in ga vodi Aleksander Pirc. Spremljal je' na harmoniko Janez Žnidar. Odlikovala se je agilnost izbranih pesmi, ki že same po sebi vzbujajo navdušenost. Zapeli so Pesem edinosti, mehikanisko narodno, Visoko nad oblaki in 'Svetniki vsi.
Nato je zaigrala na klavir Ana Marija Klanjšček Chopinove Tres Es-cocesas. Tudi Klanjščkova je pokazala sigurnost v poznanju Chopina. Skladatelj, ki zahteva krepkega študija in ki mu je dala Klanjščkova še posebno duševno obliko.
Sekstet iz San Justa je bil prijetno presenečenje. Vodi ga Andrej Selan in so pevci izvedli Avsenikovo Sonce zašlo je že, Če mamica ne vedo (Lojze Slak) in Gorenjsko Zdravljico (Tomc). Spremljala je na harmoniko Mirjam Jereb.
Zorka Gris je na klavir izvajala Schubertovo Serenato. Vešče je podala interpretacijo, kar so navzoči nagradili s ploskanjem.
Dekliški zbor iz 'Slovenske vasi je zapel Rdeči sarafan (Foerster), Plam-nar (Potočnik-Foerster) in Svarjenje (Vodopivec). Izbor pesmi je bil lepo podan v zadovoljstvo publike. Zbor vodi Ivan Mele.
Ani Jenko je na klavir zaigrala La plegaria de una virgen (Badarzewska). Znana melodija je posebno ugajala, ker je bila polna nežnega čustva, kot ga je Jenkova izvedla.
Nastopil je tudi duet Janez Rode in Vasle iz Adrogueja. Zapela sta Mamici (Slak), Sirota (Forre Coben) in Ne joči, deklica, narodna. Vasle je tudi spremljal na električno kitaro. Duet je bil nagrajen z bučnim ploskanjem.
Program so zaključile Slovenske mladenke iz Castelarja. Pele so Planinske rožice, narodna (šijanec), Stari Joe (S. L. Foerster), Ne maram za te (Ada-mič-šijanec) in Slepčeva tožba (šijanec). Tudi to pot je bilo izvajanje pesmi kvalitetno, kot vedno. Predvsem opozarjamo na resno pripravo, s katero se zbor vedno predstavi. Pri zadnji pes-
mi se je pridružil mladenkam baritonist Janez Mežnar.
Zaključne besede zahvale je povedala predsednica SDO Ana Marija Klanjšček, ki je predvsem poudarjala kulturno delo mladine in kot zgled tega — mladinski pevsko-glasbeni festival.
Za odrom iso pomagali pri razsvetljavi, scenografiji, pri tehničnih in zvočnih napravah Božidar Kocmur, Rok Fink Kačar in Franci Osojnik. Sodelovali so še drugi člani in članice S'DO in SFZ.
Opozoriti bi bilo treba na točnost začetka. Nekaj minut naj bo, a pazimo drugič, da bi se festival pričel ob napovedani uri. Priporočiti bi bilo treba lepo vedenje udeležencev, ki ga zahteva navzočnost v taki veliki dvorani, kot je dvorana 'Slovenske hiše, in kjer se izvaja kulturni festival: da se ne kadi, da se pazi na čistočo in predvsem v molku ali ko se zatemni dvorano, da se ne dogaja pri nekaterih brezsmiselno žvižganje.
Upoštevati bi bilo treba v začetka ali na koncu festivala izvedbo skupne znane mladinske himne, ki bi nam pomagala, da bi bolj povezali med seboj. Motila je tudi neenotnost v poklonu nastopajočih. Vendar to iso potankosti.
Po vsem je bil festival odlično izveden in je uspel. Mnogo dela in truda je bilo v njem. Zato čestitamo SDO in SFZ v osebi njunih predstavnikov Ane Marije Klanjšček in Pavleta Fajdiga, in želimo enak in še večji uspeh za drugič!
Dr. France Cigan je imel prav, ko je rekel, da dokler bomo peli, bomo obstali. Na festivalu so dekleta in fantje zapeli 38 pesmi, skoraj vse slovenske in le nekaj tujih.
J. R. ml.
NASTOPI PREDSTAVNIŠTEV ZASUŽNJENIH
NARODOV
Bolj ko študiram marksizem, bolj me impresionira njegova strahovita plitvost.	. I | ;	•'■ll
Kardinal Jean DanišloJ
VEČJA AMERIŠKO-JAPONSKA POVEZANOST
NIXONI INi TANAKA Y HONOLULU
(Nad. s 1. str.)
svoji zastavi. Komemorativni venec so nato ukrajinski skavti ponesli v povorki pred glavni oltar v katedrali. Tem je ■ sledila dolga vrsta *— okrog 60 — slovenskih deklet in fantov v narodnih nošah, ki so se za slovensko zastavo, ki jo je nosil predsednik SFZ Pavel Fajdiga ml., podali v povorki v katedralo.
Zastavonoše posameznih narodnih skupin so se postavili na obeli straneh glavnega oltarja, medtem ko je publika napolnila prostrano stolnico.
Sledil je slovesen vhod kardinala Caggiana in somaševalcev, na koru so zabučale orgle in zadoneli glasovi slovenskega pevskega zbora Gallusa, pod vodstvom dr. Julija ¡Savellija.
Berilo je bral hrvatski delegat, e-vangelij pa slovenski delegat msgr. A, Orehar.
Kardinal Caggiano govori
Kardinal Caggiano je svoj govor navezal na problem zasužnjenih narodov in je med drugim dejal:
„Krščanski možje in žene, ki ste pripadniki zasužnjenih narodov Srednje in Vzhodne Evrope in ki ste se zbrali okrog božjega oltarja, da molite za domovino vašo in vaših staršev: pozdravljam vas in se vam pridružujem v vaših domovinskih željah in upih in v vaši molitvi.
Močno preseneča, v naši znanstveni in tehnični civilizaciji, da obstajajo velesile, ki držijo sebi podvržene narode, oropane sleherne svobode. Kdo se danes še spominja Litve, Letonske in Estonske? Kdo se spominja držav, ki jih imenujemo baltske, katerih krščansko kulturo je Evropa občudovala in ki so danes uničene, njihovo prebivalstvo razseljeno, s taborišči za prisilno delo, ječami in umori ? Kdo se danes spominja Ukrajine ?... “
Kardinal Caggiano je nato navezal svoj govor na glavno temo svojega razmišljanja, da „je treba izogniti se velikemu grehu molka, ki je lahko sokrivec tolikega gorja in tolikega zla.“ Nato je omenjal imenoma še druge zasužnjene države, med njimi posebej Jugoslavijo in poudaril, da „vse zasužnjene narode in države Srednje in Vzhodne Evrope veže skupna karakteristika: tip režima, ki vlada v njihovih deželah. Ta režim, pa naj ga imenujemo socializem, ljudska demokracija ali marksi-zem-leninizem, temelji na sistemu totalitarne diktature, ki v celoti zaničuje najosnovnejše človeške pravice. Zato narodi za železno zaveso trpijo neprestano politično, versko, kulturno preganjanje in so v neprestanem strahu pred velesilo Sovjetsko zvezo, ki nad njimi gospoduje kakor hoče, kot so to dokazali dogodki na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968.“
Kardinal Caggiano je nato pozval
vernike: „Pritisnite svoje otroke k sebi, učite jih, naj se spominjajo in naj ljubijo domovino svojih očetov. Spoznavajte jih z njeno kulturo, z njenimi tradicijami, z njeno vero. Učite jih spoštovati in ljubiti svobodo. Tako bodo oni nekega dne, v tej deželi, ki je sprejela njihove očete, kakor da bi bili njeni sinovi znali braniti večne vrednote, ki so bile poteptane v domovini njihovih prednikov... Naj vas Bog blagoslovi in naj vas varuje, vas tukaj in vaše rojake v vaših domovinah.“
Med službo božjo je s kora donela slovenska nabožna pesem iz grl slovenskega pevskega zbora Gallus in napolnjevala visoke oboke katedrale. Po blagoslovu in med odhodom kardinala Caggiana in somaševalcev med špalirjem slovenskih narodnih noš skozi srednjo ladjo cerkve je slovenski pevski zbor Gallus zaključil slovesnost v katedrali s prošnjo Mariji, naj „var’je dom, naš rod.“
Pred spomenikom Svtobode na Majskem trgu
Takoj nato so se ukrajinski skavti in slovenske narodne noše zvrstile pred spomenikom svobode na Majskem trgu. Slovenska fanta v narodnih nošah Gregor Batagelj in Marjan Pograjc sta nosila komemorativni venec in ga položila pred spomenik. Za njima so korakali predstavniki posameznih narodnih skupin, za slovensko predsednik Zedinjene ¡Slovenije Božo Stariha.
Okoli spomenika se je zgrnila velika .množica ljudi, predstavnikov narodov izza železne zavese. Prišlo je izredno veliko Slovencev, med njimi zastopnika Narodnega odbora za Slovenijo dr. Tine Debeljak in Rudolf Smersu in zastopniki ¡SKD-SLS, Slov. narodne stranke, slovenskih mladinskih organizacij SDO in SFZ, Slovenske kulturne akcije, obeh borčevskih organizacij, slovenskih domov, slovenskega tiska in drugi.
Litvanski delegat Aleksander Miciu-das je pred spomenikom v jedrnatih stavkih podal poročilo o razmerah za zelezno zaveso in končal svoje izvajanje s pozivom svobodnemu svetu, naj se ne pusti oropati svobode, ki jo uživa, naj pa tudi pomaga zasužnjenim narodom Srednje in Vzhodne Evrope, da jim bo ta isvoboda spet vrnjena.
.S tem je bila slavnost na Majskem trgu končana.
Prihodnjo nedeljo, 10. t. m. pa bo v dvorani Lasalle na Río Bamba 650, komemorativna prireditev ob 16. uri, na kateri bodo kratko govorili Poljak ing. A. Biernat, Ukrajinec ing. L. Fil in Argentinec Dr. E. A. Garcia. Sledili bodo pevski nastopi hrvaškega zbora Zagreb pod vodstvom prof. A. Kopitovica, slovenskega zbora Gallus pod taktirko dr. J. Savellija in poljskega zbora Friderik Chopin. Za konec bo prečitana resolucija.
SVOBODNA SLOVENIJA
. -
Mednarodni teden
, V Čilu je AUendejeva levičarska vlada slavila drugo obletnico ¡svoje zmage. Seveda ni bilo slavje preveč navdušeno, saj se država nahaja v zelo kritičnem položaju. Spopadi med Alien-dejevimi pristaši in opozicijo so vedno hujši. Socialni položaj se z dneva v dan slabša in gospodarska kriza dosega neverjetne proporcije. ¡Spričo nastalega položaja se vedno pogosteje omenja nevarnost državljanske vojne.
Bolivijski predsednik Banzer je v
ponedeljek, 4. t. m., dobil važno zaslombo s strani dveh političnih formacij in tudi s strani oboroženih sil. To je trenutno pomirilo napeto bolivijsko politično ozračje. Narodno revolucionarno gibanje in Socialistična falango sta tako vsaj za nekaj časa preprečili vladno krizo.
Kljub poletju v Italiji napetost ne popusti. Atentatom z bombami v Milanu so se sedaj pridružile še razne stavke, medtem ko mnoge trgovine zapirajo vrata v znak protesta zaradi zmrznenja cen.
Luis Echeverría, mehiški predsednik, je te dni v govoru v mehiškemu kongresu pozval narode ¡Latinske Amerike k večji povezanosti proti „izkoriščanju“. Dejal je, da je danes „enako nevarna jedrna vojna kakor rastoča razlika med bogatimi in revnimi narodi“.
V Miinchnu je napad palestinskih gverilcev potopil v krvi in žalosti lep potek olimpijade. Skupina palestincev je zavzela stavbo, v kateri se je nahajala izraelska delegacija. Pri napadu so dva športnika usmrtili, devet pa so jih pridržali kot talce. Hoteli so izsiliti, da bi Izrael izpustil 200 zaprtih gverilcev. Ker tega niso dosegli, so prisilili nemško vlado, da jim je dala na razpolago tri letala, na katerih bi se prepeljali v Egipt. Ker jim nemška policija ni zaupala, je med prevozom na letališče skušala talce rešiti. Spričo nevarnosti so gverilci pobili še preostalih devet igralcev, sami pa so tudi bili pobiti po nemški policiji.
»■•■•■■aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaIaaaa
Tito zopet grozi
Kot so poročale mednarodne agencije, se je jugoslovanski diktator Tito pretekli ponedeljek 4. septembra mudil na Reki, na svojem nenadnem potovanju po Hrvaški. Tito je najprej optimistično napovedal, da so najtežje notranje probleme že rešili, takoj nato pa dodal: „Manjka še precej, da bodo stvari na Hrvaškem bile ¡take ¡kot morajo biti.“
Tito je jadikoval ,da je treba rešiti še „številne težave“. Za tem pa je zagrozil vsem opozicionalcem, ko je rekel:
„Dobro veste, kako so stvari urejali v dingih državah. ¡Sekali so glave, bila so prisilna dela in drugo. Mi nočemo tako delati. A če bo kdo še nadaljeval s sovražnostmi, tedaj ga bomo morali na kakem mestu izolirati.“
Odkar je bil znova proglašen za predsedniškega kandidata, ameriški predsednik Nixon spretno dopolnjuje svojo volilno kampanjo z raznimi državnimi ukrepi in zunanjepolitičnimi potovanji. Tako se je zadnji dan avgusta in prvi dan septembra mudil na Havajskih otokih, kjer se je sestal z novim japonskim ministrskim predsednikom Kakueiem Tanako.
Nixon skuša vzporedno z notranjimi ukrepi in ureditvijo ameriškega stanja v Vietnamu izpolniti tudi nekatere vrzeli v ameriškem gospodarstvu. Saj je vsak pozitiven korak zanj najboljša volilna propaganda. Zato se ni čuditi, če so bili njegovi razgovori s Tanako pretežno gospodarskega značaja. Ameriško-japonska trgovska bilanca se namreč nagiba v prid Azijcem. Porast japonskega presežka je bil zadnja leta za ZDA naravnost katastrofalen, saj je lani znašal kar 2.000 milijonov dolarjev, letos pa bi ise povzpel celo na 3.400 milijone. Nixon je od Tanake dosegel, da bo Japonska letos kupila v ZDA raznih produktov v višini 1.100
“LJUDSKA URA” JE ODBILA
Na zelo razgibanem političnem polju, ki iz dneva v dan postaja bolj zapleteno in dinamično, so v zadnjem tednu izstopili zlasti trije dogodki: predsedniška postulacija Manriqueja, govor notranjega ministra Mor Roiga in pa kriza v političnem združenju La Hora del -Pueblo (Ljudska ura).
Kandidatura bivšega ministra za socialne zadeve je bila za opazovalce sigurna. Le vedel ni nihče, pri kateri stranki bo kandidiral. Manrique pa je šel mimo strank in se sam proglasil za kandidata, ter pozval posameznike in stranke, naj ga podpirajo. Kakšen odziv bo imela njegova postulacija je trenutno še težko povedati. Partido Renovador je že pričel razgovore, da bi ga podpiral. Prav tako nekatere pro-vincijske stranke. Vendar je pri teh (zlasti nekaterih neoperonističnih) precej odpora proti Manriqueju in ni pričakovati masovne podpore.
V petek, 1. septembra zvečer je govoril vsemu narodu minister za notranje zadeve dr. Arturo Mor Roig. Znova je potrdil izvedbo volitev v določenem času, napovedal pa je, da bo vlada objavila oklic volitev že 1. oktobra, to je dober mesec prej kot je bilo prvotno mišljeno.
Mimo delovanja posameznih strank, pa je zadnji teden tudi prišlo do krize v politični formaciji La Hora del Pue-
milijonov. Dosegel pa je tudi obljubo, da bodo skušali čimprej najti temu problemu tudi dolgoročno rešitev.
¡Seveda ni mogla izostati iz točk p0. govorov tista, ki se tiče komunistične Kitajske. Japonci še vedno ne morejo pozabiti, da je Nixon mimo njih, brez predhodnega obvestila, ne pogovorov, načel ljubimkanje z Maojem in njegovimi lakaji. Ker pa ZDA smatrajo Japonsko kot zelo važen faktor v razmerju s Kitajsko, je skušal Nixon tudi na tem polju pomiriti duhove in pripraviti skupno nastopanje.
Pa tudi o Vietnamu je tekel razgovor. Zlasti kar se tiče japonske udeležbe potem, ko bo mir zavladal v tej deželi in bo treba pozidati grozne razvaline. Nixon vsaj na zunaj namreč upa na skorajšnjo rešitev vietnamskega konflikta. Po njegovih ukazih bo ob koncu letošnjega novembra ostalo v Vietnamu le še 27.000 ameriških vojakov. Nima pa namena, in to je ob priliki potovanja zopet poudaril, da bi zaradi volilne kampanje, kot politično potezo, ukazal prenehati z letalskimi napadi na Severni Vietnam.
blo. Kot je znano, so se razne politične stranke, med njimi zlasti peronisti, radikali in demoprogresisti še za časa predsednika gen. Levingstona povezali v to izvenstrankarsko formacijo, katere glavni namen je bil, doseči od vlade razglasitev volitev. Ko so to dosegle, se je kmalu začel kazati nesmisel nadaljnjega obstoja „Ljudske ure“, vendar do pred kratkim ni bilo hujše krize. Sedaj pa je nastala spričo peroni-stične zahteve, naj bi vse sodelujoče stranke podpisale dokument, v katerem bi napadle vlado zaradi roka do 25. avgusta, ki je bil proglašen za vse, ki bi želeli kandidirati (o čemer smo v našem listu že poročali).
Radikali so seveda proglasitev roka sprejeli, in so, po mnenju opazovalcev, z njim tudi zadovoljni, saj jim je spravil s poti najresnejšega tekmeca, ko se Peron sam ni hotel vrniti pred 25. avgustom. Radikale podpirajo tudi demoprogresisti in je njihovo stališče tako trdno, da do napovedanega skupnega dokumenta v La Hora del Pueblo sploh ni prišlo. Prav iz te krize pa se lahko rodi končna ločitev med radikali in peronisti. Saj je povezava bila ves čas le taktična poteza. Tradicionalni sovražniki gotovo ne bodo šli na volitve s skupno listo. Nasprotno, vsak skuša delati dobiček na račun drugega. Formaciji je v praksi že pred časom odbila ura.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Prijatelju Francetu Steletu
Pred nekaj meseci sem dobil v roke kamniški lokalni list, v katerem je bila tvoja najnovejša podoba in kratek pogovor s teboj, kot isi ga imel v ljubljanskem radiu. Po ¡sliki in po krepkih odgovorih, ki si jih dajal vpraševavcu, po bahavem priznanju, da si iz Tunjic, kjer so vsi tvojega rodu krepki ljudje, sem sklepal, da boš kljub svojim 85 letom še dolgo delal po svojem preračunanem ¡starem tempu, ko ti je delo bolj krepilo moči, kot pa jih izrablja-
lo.	Res, bil si neizrabljiv. Prav za Silvestrov večer 1971 si mi pisal veselo, da bo „spomladi imel retrospektivno razstavo v Kostanjevici Gorše.“ Takoj nato pa sem dobil sporočilo, da boš ti odpiral Goršetovo razstavo. Tako sem vedel, da delaš, in verjel, da boš še dolgo delal. Ko sem v maju prejel zadnje tvoje pisemce, je imel tvoj rokopis sicer še stari pritisk, le nekoliko se je ustavijalg. roka; v naslovu pa sem videl, da se že zatika, da je že izgubila svoj stari zamah. Malo sem osupnil, toda takoj mi je skrb pregnal tvoj prisrčni pozdrav „Dragi Tinče!“... in sem vedel, da si še prav tak kot si bil.
Takoj nato pa si pokazal spet mladostno zanimanje za kulturno delo, ki si ga gledal okrog sebe in ga tudi sooblikoval. „Posebnih novic — po kozah — zaenkrat ni ali vsaj ne na kulturnem polju, kjer je zelo živahno, pa pogosto skrajno zapleteno. Glasil imamo toliko,
da jih kar ni mogoče slediti. Dobro se razvija Slovenska Matica pod Koblarjevim vodstvom. Mohorjeva družba doživlja preporod pod pomlajenim vodstvom. Akademija znanosti je končno dobila nov, slovenski državnosti ustrezajoči zakon, ki pomeni prekinitev z dozdanjo zaprtostjo in obeta napredek
—	če bo tudi denar, ne samo dobra volja... Tvoja ¡Škofja Loka se po zaslugi dr. Blaznika lepo razvija...“ In vedel sem: France je 86. letu še sredi dela. In Bog ve, s kakšno studijo nas bo še presenetil.
To pismo si mi pisal 29. aprila, 20. avgusta si umrl „po kratki bolezni“. V nekrologu sem ti napisal, da si odprl še Goršetovo razstavo. Pa je nisi. Pa ne zato, da bi je ne mogel, temveč
—	zdaj vem, ker je nisi — smel. Razstava je bila pripravljena, dnevi določeni, katalog dotipkan, luksuzno, z reprodukcijami v črnem in celo večbarvnem tisku, toda — raztava ni bila odprta. In ne bo. Napisal pa si katalogu uvod, ki je zadnje tvoje delo. Mislim si, s kakšno ljubeznijo si pisal to zadnje studijo, ki naj bi potegnila kulturno delo doma iz „zaprtosti“ in povezalo zopet slovensko kulturno ustvarjalnost zdomstva s centralnim slovenstvom. Pa ta zadnja tvoja misel je propadla: Gor-šetova razstava je šla tja, kamor že zdavnaj dotiskana izdaja Balantičevih pesmi — v skladišče v „molk zasutih
ust“. Tako si umrl s pionirskim pozitivnim ocenjevanjem zdomske kulturne ustvarjavnosti, ki si jo ti vedno z ljubeznijo sprejemal z vero v „odprtje“ tesnobe.
Dragi France! Ko se tako pogovarjam ta hip s teboj ob Gorsetu, ob zadnjem tvojem delu, so mi stopili v spomin vsi najini pogovori, vseh petdeset let, odkar ¡sem se 1. 1921 boječe oglasil pri tebi v Šempetrskem župnišču, ubogi sedmošolee-zavodar, in ti prinesel kot uredniku Doma in sveta prve pesmi. Tedaj si me razočaral. Nisi me imel kaj vprašati, in jaz kaj povedati. Ko pa sem videl v začetku osme šole celo stran teh pesmi tiskanih v Domu in svetu, ¡si me neizrečeno ¡osrečil. Sem prišel sicer v velike težave zaradi teh pesmi pri vodstvu zavoda v št. Vidu, pa kaj je bilo to v primeru s tem, da sem po tebi postal „dominsvetovec.“ Pri vstopu na univerzo 1. 1922 jeseni si me takoj sprejel v dominsvetovski krog ob sebi in Koblarju, in po vaju sem prišel v Finžgarjevega ob Mladiki. In ta srečanja so potem postajala vsakdanja: v Unionski kavarni ali zvečer v unionski kleti pri omizju slovenskega starešinstva, ki ga je Jurčec sicer dinamično opisal, pa naravnost v klasično-neresnični cinični osvetljenosti. Tako je tudi tebe — nehote — potunkal v tisto „prvaštvo“, ki mu je šlo na živce. Zanimivo za tisti čas je, da se sotrud-niki nikdar nismo sestajali na stanovanju urednikov. Redko v uradnih službenih prostorih (muzej), redno pa ob
prijateljskih omizjih. To je bil sloj predvojne družbe.
Petdeset let je preteklo od najinega prvega ¡srečanja, ki mi je ob tvoji smrti živo stopilo pred oči. In koliko jih je bilo odslej! Spominjam se tistega v Okočimski pivovarni v Krakovu na Poljskem, ko si mi 27-letnemu ab-solviranemu akademiku ponudil soured-ništvo Doma in sveta, katerega pa sem moral opustiti, ko sem bil nastavljen v črni gori! V drugič sem ga dobil v roke ob krizi 1. 1938, ko sta ga pustila Koblar in ti zaradi nesoglasja o „liniji“, ki je bila prav taka, kot je danes v svetu. Pa ta razhod ni motil najinega osebnega prijateljstva, ki je postalo še tesneje ob sodelovanju na področju poljsko-slovenskih stikov. Ti si bil častni konzul, jaz tajnik društva Prijateljev poljskega naroda. Brošura Poljska je bilo skupno delo obeh ustanov. Da, med vojno si stopil celo med sotrudnike mojega Doma in sveta.
Prav medvojna leta so bila, ki so naju še posebno povezovala v tovariške pogovore v večerih pred zgodnjimi policijskimi urami. Kolikokrat ¡si me telefonsko poklical, kje se zvečer srečava: včash v petkih pod Skalco pri Križankah, kamor’ sta prihajala tudi Plečnik iri Finžgar, ponavadi pa pri „Toten-bitru“‘na šmartinski cesti. In seveda v ' Unionski kleti.
Dragi France, danes se morda zdi čudno mlajši generaciji, da smo se srečavali v gostilnah; toda ti veš, da gostilne niso bile prostor pijančevanj,
ampak pogovorov, dnevno obveščanje o dogodkih in izmenjavanje misli in vzpodbud za delo. Ti si bil izredno marljiv, toda delal si le podnevi, zvečer na poti v Moste pa si si zaželel kozarček vina ob mirnem kramljanju. In hvaležen sem ti, da si si zadnja medvojna leta izbral za besednika teli tihih večernih ur prav mene, ko sva se sestajala „na pol poti v Moste“, pri „Totenbirtu“. Tam, do kamor so spremljali Ljubljančani pogrebe k sv. Križu, ali kamor so se pogrebci vračali z* „pomenek o pokojnem“.
¡Dragi France, ta hip sem pri Totenbirtu, in ti sediš ob meni kot včasih. Gledam ti v oči in vrtim tvoje zadnje pisemce med prsti. „Dragi Tinče!““. .. Solza mi sili v oči. Umrl si, t* zgled marljivosti, neutrudljiv dninar na polju naše junaške kulturne delavnosti, tih in skromen, pa nosilec največji!' naslovov in odlik. Od člana Slovenska akademije do častnega doktorja univerze. Da, prav pred samo smrtjo S' dobil odlikovanje „Junaka dela“. Junak dela je tvoja najlepša oznaka, si mislim, ko te gledam pred sabo in zase dodam potiho: in prijateljstva. Solza mi pade na zadnjo besedo v pisemcu-„Lep kranjski pozdrav... iskreno tvoj F. Stele.“
Vračam ti pozdrav izza daljnih ceanov, kranjskega, prešernovskega, W j je: ker sem ta hip s tabo, kramljajoč pri Totenbirtu, ga dvignem v „tvoj0 opombo“: Ex!
Tvoj Tinče
SVOBODNA SLOVENIJA
V
AÑO (LETO) XXXI. (25) No. (štev.)/-^6
BSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 7. septembra 1972
JAVNI NASTOPI PREDSTAVNIŠTEV
ZASUŽNJENIH NARODOV
SLOVENSKA PRISOTNOST
Eos pueblos sojuzgados
Los representantes de los países que padecen el totalitario régimen comunista, organizaron en Buenos Aires el pasado domingo 3 de septiembre y también para el 10 del corienté mes, diversos actos, con los cuales quieren recordar a los pueblos libres del mundo, el sufrimiento de sus hermanos bajo el yugo comunista.
Representantes de los países bálticos y de Ucrania, de Croacia, Eslovaqua, Eslovenia, Polonia, Hungría, Rumania, Bulgaria, Albania, Bielorusia, Arzebajan, Georgia, Armenia y otros, profesaron su fe en que un día también para esos pueblos llege la libertad que tanto ansian.
Por su causa imploremos a Dios Todopoderoso para que termine el martirio de los pueblos sojuzgados y para que sobre las ruinas del último imperio opresor del hombre y de los pueblos, surjan naciones independientes y soberanas, habitadas por hombres dignos y libres.
Partija se je uprla
„TEHNIČNE OVIRE“ PRI GORŠE TOVI RAZSTAVI V KOSTANJEVICI
Zasužnjeni narodi
Spričo najnovejšega premika političnega ravnotežja med tremi velesilami, ZDA, ZSSR in Kitajsko in temu sledeči, lahko rečemo, definitivni razmejitvi vplivnih področij z ustreznimi gospodarsko-političnimi bloki držav, svetovni tisk, ki ima vpliv na javno mnenje tako to kakor onstran železne zavese, kroji svoja poročila novim mednarodnim razmeram primerno. Za to zanimanje za dejansko stanje, recimo, v satelitskih državah prednje in vzhodne Evrope, pada ter je vsa pozornost svetovnega javnega mnenja preko velikih tiskovnih agencij obrnjena le v urejanje odnosov omenjenih treh velesil. V svobodni svet prodre le tu in tam redko poročilo o položaju za železno zaveso in še to samo takrat, kadar zaradi gr.zote dogodka svetovni tisk le ne more mimo.
Toda komunistično preganjanje svobode v Sovjetski zvezi in v srednje in vzhodnoevropskih sovjetskih 'satelitih, ne le da ostaja nespremenjeno, temveč v zadnjih mesecih spet narašča.
Bili smo priče novih pregonov svoboščin v vseh treh baltskih državah: Litvi, Letonski in Estonski, kjer je prebivalstvo podvrženo intenzivnemu procesu rusifikacije. 'Sovjeti odvažajo velike kontingente prebivalstva v notranjost ZSSR in naseljujejo ob baltskem morju rusko prebivalstvo. Gre za resno nevarnost izginotja teh narodov. V Letonski je trenutno že 39 odstotkov prebivalcev ne-Letoncev. Litva se je tej rusifikaciji uprla z nedavnimi pouličnimi izgredi in samose-žigi mladih ljudi v protest sovjetsko« mu zatiranju.
Sovjetski politiki tkim. narodne integracije je v zadnjih mesecih podvržena tudi Ukrajina. Obe ukrajinski cerkvi, katoliška in pravoslavna, sta silovito preganjani, škofje in duhovniki večinoma po ječah in v koncentracijskih taboriščih. Preganjanje ukrajinske kulture in ukrajinskega jezika je poseben cilj kremeljskih veljakov. V Ukrajini skoro ne izide več nobeno literarno delo v ukrajinščini. Prav tako, kakor v baltskih državah, sovjeti rusificirajo velike predele Ukrajine s preseljevanjem velikih kontingentov mladih Ukrajincev v notranjost ZSSR. Mlada ukrajinska generacija, ki se je začela z vsem ognjem upirati, zlasti po letu 1960, temu preganjanju, je skoro vsa po ječah, v koncentracijskih taboriščih ali pa v izgnanstvu. 'Po letu 1966 si tajni politični procesi proti mladim Ukrajincem sledijo eden za drugim ter se sovjetski diktatorji poslužujejo proti njim zlasti nove in do dna nečloveške metode represalij: internacije v umobolnicah.
Razvoj bojev za svobodo v posameznih evropskih satelitskih državah ZSSR je bolj znan, vendar o gotovih gibanjih, ki se tajno širijo med temi narodi v njihovih naporih za znosnejše življenje, skoro ni poročil na Zahod ali pa so tako redka in kratka, da jih na Zahodu narodi, pogreznjeni v blagostanje svobode in materialnih dobrin, kratkomalo preidejo.
Za nedavne upore delavstva v Gdansku, Gdynji in v Sczeczinu proti gospodarskemu in političnemu položaju na Poljskem, vsi vemo. Na njih posledi-cah je padla Gomulkova vlada. Kljub zatrtju teh izgredov in silnemu pritisku Sovjetske zveze na Varšavo, da je prebivalstvo spet klonilo glave, 'se je v podzemlju ohranilo tajno gibanje, imenovano ‘Ruch’, ki je imelo namen vplivati preko javnega mnenja in z drugimi sredstvi na poljsko komunistično vlado, da je na videz hote, v resnici pa zaradi spretnega vplivanja tega gibanja na celoten režimski aparat, izdajala ukrepe v prid prebivalstva, bodisi gospodarskega bodisi političnega ali kulturnega značaja. Temu gibanju je poljska komunistična tajna Policija v sodelovanju s sovjetsko zadala smrtni udarec oktobra lanskega leta, ko so izsledili glavnega vodjo, mladega odvetnika Andreja Czumo in
Komisija za obrambo zasužnjenih narodov Srednje in Vzhodne Evrope, ki ji je priključena tudi naša slovenska protikomunistična skupnost, je za konec avgusta in za prvo polovico septembra pripravila v Buenos Airesu vrsto nastopov, da bi znova opozorila argentinsko javnost na zatiranje in preganjanje, ki ga trpijo evropski narodi za železno zaveso.
TISKOVNA KONFERENCA
V	ta namen je pripravila najprej tiskovno konferenco, ki je bila 30. avgusta t. 1. v dvorani hotela Español v središču argentinske prestolnice.
Na tiskovno konferenco je bil povabljen ves buenosaireški tisk, zlasti veliki dnevniki, kakor so La Prensa, La Nación, La Razón in drugi. Konf 3-rence so se udeležili zastopniki osmih narodnih skupnosti: naše 'slovenske, dalje hrvaške, slovaške, letonske, litvanske, estonske, poljske in ukrajinske.
Ukrajinski delegat inž. L. Fil, ki je vodil tiskovno konferenco, je prečital navzočim pripravljen tekst o razmerah v državah za železno zaveso. Besedilo je obsegalo tri poglavja: splošen položaj v sovjetskem bloku, razmere v državah znotraj ZSSR in razmere v komunističnih državah izven ZSSR.
Ta tekst je bil izročen časnikarjem, vsaka narodna skupina pa je izročila še svoje posebno poročilo o svojem narodnem problemu.
Slovenska delegacija
Slovensko delegacijo na tiskovni konferenci — vsaka narodna skupnost je po dogovoru morala poslati šest članov — so sestavljali: predsednik Zedinjene Slovenije Božo Sitariha, predsednik poverjeništva SLS za Argentino Pavel Fajdiga, blagajnik ZS France Pergar, predsednik SFZ Pavel Fajdiga ml., glavni urednik Mladinske vezi Gregor Batagelj, inž. Jernej Dobovšek in lic. Janez Zorec.
Slovenska delegacija je časnikarjem izročila isvoje poročilo, iz katerega med drugim posnemamo:
ga na tajnem procesu skupno z njegovimi sodelavci obsodili na dolga leta ječe.
Madžarsko in Češkoslovaško so nasilno obdržali v sovjetskem objemu sovjetski tanki, prvo leta 1956, drugo leta 1968. Na Slovaškem je komunistični režim preganjal zlasti Cerkev ter je danes ta katoliški narod brez škofa, ker ga praški režim ne dovoli imenovati.
O razvoju razmer v komunistični Jugoslaviji poročamo v našem tedniku, toda svetovni tisk io resničnem položaju v Sloveniji, na Hrvaškem in v 'Srbiji praktično ne piše. Zaslepljeno smatra Titovo Jugoslavijo za državo, rešeno sovjetskega satelitstva, Titov režim pa za običajen miroljuben socializem. Kaže, kakor da nikogar na Zahodu ne moti, da vsem narodom v državi vlada samo ena in edina komunistična partija, ki je sicer v zadnjih letih Szgubilia popolno kontrolo nad razvojem v državi, pa se je tega konec lanskega leta ob izgredih na Hrvaškem in ob nastopih zlasti mladine v Sloveniji in Srbiji spet zavedla in sedaj znova skuša krepkeje prijeti za vajeti diktature.
V	celotnem sovjetskem evropskem satelitskem bloku in v ZSSR sami pa se kljub trpljenju, preganjanju in totalitarnemu terorju kažejo jasni znaki ideološke dekadence posameznih komunističnih režimov in celotnega totalitarnega sistema. Zgodovina dokazuje, da doslej še noben totalitarni režim, najsi je bil še tako mogočen, ni mogel zasužnjiti vse ljudi za vse čase. Ni dvoma, da bodo iz ruševin komunističnega imperija vstali spet prenovljeni in svobodni narodi
„Komunistični propagandi diktatorja Josipa Broza Tita je, če že ne v celoti pa vsaj deloma uspelo, da je svobodni Zahod prepričala, da njena politična doktrina nima nobene zveze s sovjetskim komunizmom. Jugoslovanskim komunističnim propagandistom se je. celo posrečilo primerjati titoizem miroljubnemu socializmu, prilagojenemu posebnim razmeram v Jugoslaviji.
Toda poznavalci razvoja v Jugoslaviji dobro vedo, da za narode te države predstavlja titoizem prav tako realen komunizem, kakor za narode ZSSR kremeljski komunizem. Notomo je namreč, da vsi različni tipi komunizma izhajajo iz enega samega ideološkega vira: marksizma-leninizma.
Titov prihod na oblast je bil za narode Jugoslavije krvav dogodek... Noben drug komunistični režim v srednji in vzhodni Evropi, razen sovjetskega, ni prelil toliko krvi svojih narodov, kakor je to storil Titov...“
Nato poročilo govori o slovenski narodni vojski, o njeni tragediji ob koncu druge svetovne vojne in o „trdovratnem Titovem molku o tem pokolu.“
Sledi kratek pregled terorja ljudskih sodišč, ustanavljanja koncentracijskih taborišč, obdelano je tkzv. samoupravljanje in zapisana trditev: „Neuspešnost gospodarskega razvoja v komunistični Jugoslaviji je razlog za naraščajočo brezposelnost v Sloveniji. Slovenski delavec mora zato emigrirati v zahodnoevropske države, da more vzdrževati svojo družino in sebe. Nenormalen razvoj družin brez očetov je vedno bolj viden na slovenski mladini, katere vzgoja je prepuščena režimu in ulici. To in drugo je vzrok enega največjih odstotkov samomorov med slovensko mladino, ki so kakor nem in spontan, dasi morda podzavesten protest proti režimu neizpolnjenih upov in praznote življenja, oropanega sleherne človeške veličine in zreduciranega na nizko materialistično raven, v kateri se posameznik spremeni v številko množice, predane na milost in nemilost režimski diktaturi. Ves narod je tako podvržen počasni moralni agoniji in postavljen tudi pred nevarnost fizičnega pogina, ker režim ne tolerira tudi nobenega nacionalizma.“
Poziv svobodnemu svetu, naj podpre slovenski narod v njegovem boju za svobodo, zaključi slovensko poročilo.
Uradnemu delu tiskovne konference je sledila pogostitev in prijateljski pomenek.
SLOVENSKA RADIJSKA URA
V	okvir nastopov narodnostnih skupin zasužnjenih narodov Srednje in Vzhodne Evrope je vključila Zedinjena Slovenija tudi slovensko radijsko uro v soboto, 2. t. m. Predsednik Božo Stariha je dobil dovoljenje, da je predsednik SFZ Povel Fajdiga ml. mogel v slovenščini nasloviti svoje besede na slovensko mladino. Med drugim je dejal:
„Največje zlo modernega časa, komunizem, v svojih različnih oblikah, grozi svobodnemu svetu, da bi ga podjarmil. Tretjino človeštva je po zadnji svetovni vojni dobil pod svojo oblast, tudi domovino naših staršev — Slovenijo.
Vsi vemo, da so bile ^politične okoliščine, na katere slovenski narod ni mogel vplivati, tiste, ki so omogočile komunizmu, da je zavladal nad Slovenijo. Toda, kakor zgodovina neprestano dokazuje: totalitarne ideologije nosijo v sebi kal razkroja. Titoizem ni izvzet.
V	Sloveniji doma, kakor v Sloveniji v svetu, rastejo nove generacije, z novimi idejami, s pogledom uprtim v bodočnost, ne v preteklost.
Komunizem se po svoji naravi ozira v preteklost, ker pač dosega svoj vrh' v trenutku, ko se povzpne na oblast.
Kipar Franc Gorše je sprejel leta 1970 naročilo v domovini in izdelal Križev pot za novo cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko. Naslednje leto 1971 je izvedel umetniško opremo za novo cerkev na Teznem pri Mariboru. Za letošnje leto pa je vodstvo razstav v Kostanjevici ob Krki sprejelo v svoj program retrospektivno razstavo Gor-šetovih del v Lamutovem likovnem salonu. Več mesecev so zbirali Goršetova dela po vsej Sloveniji. Izbor del za razstavo je napravil sedaj že pokojni akademik dr. Franc Stele. Tako je bilo na razstavi zbranih čez 100 del, od katerih je bilo nad 80 plastik, ostalo pa so bile risba in grafična dela.
Vodstvo razstave je pripravilo tudi obširen umetniško opremljen katalog, v katerem so besedila v slovenščini in angleščini. Uvodno študijo je napisal dr. Franc Stele. To je verjetno zadnji, gotovo pa eden zadnjih spisov pred smrtjo, študija je po vsebini strokovno kritična ocena Goršetove bogate ustvarjalne življenjske poti in to prav za 75-letnico njegovega rojstva (Gorše je bil rojen 26. septembra 1897). Poleg glavnih umetnikovih življenjskih podatkov vsebuje katalog seznam njegovih del, katerih je po številu 604. Zaradi omejenega prostora pa v seznamu del niso navedene Goršetove risbe, grafike ter ilustrativne in knjižne opreme.
Zanimivo pa je, da pri naštevanju umetnikovih del škof Rožman ni smel biti imenovan. Gorše je izdelal namreč leta 1952 poprsje škofa Rožmana, ki se sedaj nahaja v Rožmanovem zavodu v Adrogueju. V katalogu pa je za ta kip pod številko 319 navedeno le „moško poprsje“ in kraj, kjer se nahaja: Adrogue, Argentina.
Katalog vsebuje tudi pregled umetnikovih razstav in katalogov od leta 1928 do 1. 1972 ter literaturo o umetniku od leta 1928 do 1. 1952. Seznam del, življenjepisne, bibliografske in razstavne podatke je sestavil ravnatelj Lado Smrekar.
Javno odprtje razstave v Kostanjevici, ki naj bi trajala dva meseca, bi moralo biti najprej 15. maja, nato pa 30. junija. Uvodno besedo pri tej slovesnosti je prevzel dr. Stele. Toda slo-
Od takrat naprej neusmiljeno drsi navzdol. To drsenje komunistični oblastniki skušajo zadrževati in od časa do časa iz obupa poostrijo preganjanje svojih vedno številnejših nasprotnikov.
To se 'sedaj spet dogaja v Sloveniji, ko z novimi represalijami komunistični oblastniki grozijo ne samo ljudem doma, temveč tudi slovenski emigraciji v zdomstvu, človeške svoboščine, ki v 'Sloveniji že od konca druge svetovne vojne nimajo veljave, so danes spet huje preganjane, kakor so bile pred nekaj meseci. Naši mladi sovrstniki v Sloveniji hrepenijo po svoboščinah, ki jih mi v svobodi neokrnjene uživamo.
Ves svobodni svet zato znova opozarjamo, 'S svojim življenjem in s svojim delom za boljši jutrišnji svet, da se ne odtegne klicu zasužnjenih narodov za železno zaveso in jim priskoči na pomoč v njihovem boju za svobodo.'
Govornik je nato povabil slovenslrc-
vesnost je bila obakrat preložena zaradi „tehničnih ovir".
Ker javne otvoritve ni bilo, je umetnik Gorše nekaterim povabljenjem razstavo privatno razkazal. Vsem so bila Goršetova dela zelo všeč in mnogi 'so bili naravnost vzhičeni. Ljubljanska univerza je dala vsa dela posneti strokovnim fotografom. Z ljubljanske televizije pa so snemali poseben program s posnetkom del in razgovorom z umetnikom. Snemanje je trajalo tri ure.
Prireditelji razstave so si nato prizadevali, da bi bila javna otvoritev sredi julija in bi razstava trajala do konca avgusta. Nato bi jo na željo ravnateljstva Mariborske umetniške galerije prepeljali v Maribor, kjer bi bila slovesna otvoritev 15. septembra. Po zadnjih poročilih pa razstava v Kostanjevici do 24. julija še ni bila odprta, ker so bile „tehnične ovire" še vedno večje kakor prizadevanje umetniških krogov, da bi počastili z razstavo v Kostanjevici 75-letnico rojstva kiparia Goršeta. Gorše se je vrnil na Koroško.
Če bi zamenjali besede „tehnične ovire" z bolj razumljivimi besedami, bi verjetno najbolj odgovarjala resnici ugotovitev: Partija se je uprla. Verjetno se je kak komunist spomnil, kaj je kipar 'Gorše napisal v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1966 v anketi „Kaj sodim o komunizmu". S prepreča-njem otvoritve razstave so komunisti dokazali, da Gorše prav gleda na komunizem. Takole je zapisal 1. 1966 v navedenem delu:
„Svoboda duha je poleg življenja in zdravja najvišje postavljena vrednota. če to vrednoto nekdo zatre s silo, zamre vse duhovno življenje in je človek v takem stanju postavljen na raven živali, ki je privezana na vrvici.
Posledice: vsepovsod, kjer vlada komunizem, ,se je doslej v praktičnem življenju izkazalo, da je nastal usoden kulturni in moralni zastoj. Iz tega sledi, da gre razvoj duhovnega življenja pod komunizmom usodno rakovo pot v praprimitivizem jamskega človeka brez vsakih višjih idealov, ki živi v temi nevednosti, ne ve, kam gre njegova pot, in kar je glavno, ne ve, kaj Je njegov smisel."
M. P.
fante in dekleta, da naj se v polnem številu zberejo ob slovenski zastavi na nedeljski 'slavnosti v katedrali in na Majskem trgu, „kjer bomo izpričali zvestobo Bogu, narodu in domovini."
Napovedovalec je nato vsebino govora podal v kasteljanščini, nakar je celoten program zajela oddaja domobranskih in drugih slovenskih narodnih pesmi.
SLUŽBA BOŽJA V KATEDRALI
V nedeljo, S. t. m. je v buenosaireški katedrali na Majskem trgu argentinski kardinal Anton Caggiano daroval sv. mašo za zasužnjene narode Srednje in Vzhodne Evrope. Somaše-vali so delegati posameznih narodnostnih skupin, med njimi slovenski delegat msgr. Anton Orehar.
Nekaj pred enajsto uro dopoldne so se posamezne narodne skupine zbrale na Majskem trgu pred katedralo, vsaka ob
(Nad. na 2. str.)