Glasilo slovenskih Letnik XI. n n Štev. 12 ..Slovenski Učitelj." => Štev. 12. ° Letnik XI. (1910) Vsebina: Djakovski tečaj, (Poroča katehet A. Čadež.) (Konec.) . . 265 Spomini z dunajskega tečaja za pouk slaboumnih. (Učiteljica Anica Lebar. (Konec.).................... 271 Nemški pouk v ljudski šoli. (S posebnim ozirom na H. Schreiner-dr. J. Bezjakove nemške vadnice. — Konferenčno poročilo c. kr. učitelja J. Novaka. (Konec.) . . 274 Šolski voditelj. (Piše nadučitelj Ivan Štrukelj.) (Dajje.) . . 278 Katehetski vestnik: Katehetsko gibanje ....................................279 Katehetske beležke ....................................280 Zgledi, uporabni pri katehezi . ................. . . 281 Vzgojni utrinki....................................... 283 Učiteljski vestnik..................................... . 285 Raznoterosti................................................ 286 C/*-" Slovstvo in glasba........................................287 Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih ::: in katehetskih društev. ::: Last »Slomškove zveze" in »Društva slovenskih katehetov". Letnik XI. V Ljubljani, 15. decembra 1910. Štev. 12. Djakovski tečaj. Poroča katehet A. Čadež. — (Konec.) Četrtek, 7. julija. »O r i rn s k i m odama«, tako se je glasil naslov prvega referata, ki je bil določen za ta dan. Četudi je nastopil kot govornik svečenik profesor Ferdo Rožič, učitelj filologije na nadbiskupskem liceju v Zagrebu, vendar nas stvar izpočetka ni nič kaj mikala, češ, kaj pa imajo rimske ode z nami stika, kaj nas brigajo! Veseli smo, da se ni treba več z njimi ukvarjati . . . Toda, kakor hitro je jel učeni gospod profesor razlagati svojo razpravo, so se nam odprle oči in spoznali smo, da stvar ni tako brez nič. Govornik je imel namen pokazati, kako se pri dijakih višjih razredov lahko tudi druge stroke z velikim pridom pritegnejo in porabijo v prid verskemu pouku. Verouk je centrum vsega poučevanja, zato naj se v njem koncentrirajo tudi drugi predmeti. — Zakaj so n. pr. ravno Horaci jeve ode pripravne, da služijo katehetu za pripomoček pri verouku? Rimske ode so posvečene mladeži. Pesnik je hotel z njimi dvignili moralo mladine, ki je živela v sredi med pokvarjenim svetom. — Ako tedaj katehet pri predavanju veronauka citira poganskega pesnika in se sklicuje na postulat čistega razuma, mora to močno učinkovati nanje, kajti naravno je, da to, kar človek spoznava z razumom, bolj prepričuje. Iz takih citatov se mladina prepriča, da so principi katoliške morale stalni in trdni, ker marsikaj tega, kar uči sv. Cerkev, vidimo in najdemo tudi pri poganih. Morala je bila ob Horacijevem času na nizki stopnji; pesnik se je torej prizadeval, da povzdigne vsaj nravnost mlajše generacije; cesar Avgust sam je zbiral pesnike in veljavne može ter jih je nagovarjal, naj skušajo vzbuditi zanimanje za kaj višjega. Horac je zato opeval »auream mediocritatem«, zmernost; priporočal je »mladim« skromnost, priprostost, da bodo postali čvrsti, močni liia in junaški, kajti malo poprej so bili premagani v vojski s Parti in Perzijani. V peti odi opeva hrabrost, ker je hotel osramotiti tiste mladeniče, ki so sc dali ujeti v sužnost itd. Da, Horacij opeva celo vero in jo proslavlja. Pravi: Ako sc Pum izneveri stari veri, potem nima več bodočnosti. Šesta oda bi sc dala docela prevesti in porabiti tudi danes; kajti v njej se šiba naravnost nenravnost rimske mladine ... Nesreče pripisuje zanikarnosti Rimljanov, ker so »dii negleeti«, ker sc devojke uče jonskih plesov, ker goje »inccstos arnores inter vina«. Ali ne veljajo enaka svarila tudi za današnjo mladež, osobito srednješolsko? Uživanje, nezmernost, lahkomišljenost, mehkužnost spravlja mladino v propast, časopisje in drugi slabi vplivi, sejejo v srca mladih ljudi malomarnost za vero in za versko življenje. Ko katehet vse take perverznosti šiba, ko kara in svari svoje gojence, ali mu ne bo kot nalašč prišlo na hvalo to, kar je pisal že poganski pesnik? Kako lepo se čujc, čc reče: »To, kar uči že poganski pesnik, učim tudi jaz.« V Horacijevih odah najdemo tedaj prekrasne momente za vzgojo mladine, zato pa je bilo predavanje profesorja Rožiča sprejeto z burno pohvalo Glavni učitelj vere in metodike v Zagrebu, profesor Ileffler je nato obravnaval drugi del svojega referata »K a t c h i z a c i j a je predhodna ilustracij a«. Božji učenik Jezus Kristus »ni govoril brez prilik«; po tri dni so ga ljudje poslušali tako, da so skoraj pozabili nase. Podlaga za razlago večnih resnic so mu bile pripovesti, zgodbe, prilike, primere. Na vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« ni začel z vednostno razpravo, ampak povedal je dogodbo potem pa pristavil: »Vade et fac simili-ter!« Tu imamo najlepši dokaz, kako Odrešenik »predhodno ilustrira«, kar hoče dokazati. — Jezus n. pr. ni razlagal teorije, kako in kaj mora človek storiti, da mu Bog grehe odpusti; ampak povedal je zgodbo o izgubljenem sinu in dobrem očetu. Sv. Cerkev želi, da po zgledu božjega Učenika tudi mi razjasnjujemo razodete resnice, da na temelju konkretne pripovesti tolmačimo abstraktne pojme. Sv. Cerkev se je tega načela vsekdar posluževala. Ko otroci, ko ljudje šc niso znali brati, si je pomagala s slikami. Isto zagovarja že sv. Avguštin v knjigi: »De catechizandis rudibus«. Ob vseh časiii so modri katehetje poučevali po psiholoških pravilih, in sicer instinktivno, dasi jim psihološka metoda šc ni bila znana. K psihološki metodi tudi spada, da se takoj izpočetka učne enote vzbudi v otrocih zanimanje. Ne zadostuje kar splošno reiči: »Danes sc bomo pa to in to učili«, ampak: »Danes vam hočem povedati (11. pr. povest, kako jo kralj N. vrgel tri dobre mladeniče v ognjeno peč ...). Primernih zgledov ni težko najti, zlasti iz sv. pisma. Pripovest naj ne bo suhoparna, ne samo kratko okostje, ampak živahna. Štediti ne smemo ne. z besedami, ne s kredo, ne s pojasnili. Ko so konča povest, se da. kratko ponoviti, potem se pa izlušči jedro. Važni stavki sc zapišejo na tablo. Z ekonomsko-racionelno uporabo psihološke metode si pridobi katehet mnogo časa, se manj utrudi, ker se z deco raizgovarja, obenem ima pa tudi boljšo disciplino. O u z g o j u d j e v o j a k a nas jc poučeval veroučitelj dekliške šole v Varaždinu, gospod C a j n k o Valent. Njegova razprava je pravzaprav izpopolnjenje Mirko Lazariče-vega referata o činiteljih v vzgoji z ozirom na rodno hišo in šolo. G. Cajnko je prav umestno zatrjeval, da je uprav skrbna vzgoja mladenk neprecenljive važnosti, kor bodo nekoč same kot matere morale izvrševati isti poklic. Mnogim materam niso znani niti najprimitiv-nejši principi vzgoje, ker same niso bile dobro odgojene. Skrbno vzgojene deklice bodo dobre gospodinje; dobra gospodinja podpira hiši tri vogale ter je angel miru in sprave v vseh družinskih zadevah. Mladenke naj se privadijo točnosti, reda, čistosti, zunanje in notranje, in pokorščine. Dete, ki zna ubogati, zna biti pokorno tudi božjim in cerkvenim zapovedim. Da se mora v vsem in povsod skrbeti za versko odgojo mladenke, jo umevno. To mora preskrbeti že rodna hiša, kar pa ni lahko, če mati sama ni pobožna. Tudi šola naj no zanemarja mladenk; često se pripeti, da se kdo tolaži z izgovorom: »Deklice so itak bolj pridne, nogo dečki, se raje uče itd., ni potreba, da bi se tako mučil.« Toda znati treba, da je značaj deklic bol j mehak, da so večinoma mladenke bolj lahkomiselne, da hitro menjajo sodbo in prepričanje, da so lahkoživo, bolj sprejemljive za slabo in da so veliko večjim nevarnostim izpostavljene nego moška mladina. In prav v tem oziru smo videli v sicer vrli razpravi g. Cajnkota neko pomanjkljivost. Pričakovali smo bolj konkretnih navodil, kako se vse to izvrši in doseže, kar se terja od dobro vzgojene doklice, kako ravnati v p osam ni h slučajih, kako preprečiti nevarnosti in nerodnosti med njimi, kako utrditi značajnost, kako doseči, da se zmanjša vehedravost in površnost pri njih, kako jih dovesti do stanovitnega . krščanskega življenja. Vsi, ki imamo pouk na dekliških šolskih zavodih, bi bili hvaležni onemu, ki bi nam morda iz lastne izkušnje dal potrebnih navodil v zgoraj omenjenem zmislu. Četrti dan, 8. julija. Še ono predavanje smo imeli, ki se tiče psihološke metodo, in sicer z naslovom: »P omagala k p s i h o 1 o š k i metod i«. Profesor d r. D o v r a n i c M i r k o , veroučitelj na zagrebškem ženskem liceju, je v napominanom referatu učil, kako naj sc pri psihološki metodi vpliva na razum, na čuvstvo in na voljo. — Čuvstva 13a* sc vzbujajo osobito z zgledi, dogodki iz lastnega, ali pa iz življenja otrok. Najtežje je seveda vzgajati voljo, kajti kakor nekoč, velja šo dandanes izrek starega modrijana: »Video meliora proboque, dete-riora sequor«. Da utrdiš otroke v dobrem, ni zadosti, če ob sklepu razlage daš splošno pravilo ali svarilo za življenje 11. pr.: Odslej se hočemo varovati hudega, ampak pokazati in imenovati je treba posebne, konkretne slučaje in nevarnosti. Drugo uro je nastopil zopet propagator psihološke metode, profesor Heffler. Njega smo vsekdar radi poslušali, ker mu beseda teče gladko od srca, ker govori prosto in iz prepričanja. Zadnja njegova razprava je bila: »K a te h i z a c i j a je i meditacij a«. Vsebina je bila ta: Dete mora prodreti v globino tega, kar se mu je pripovedovalo; to velja tudi o bibličnih zgodbah. >Zato naj katehet nekako »ineditando« s primernimi vprašanji izkuša dovesti otroke, da bodo sami razbrali n. pr. iz zgodbe zvezo med posameznimi deli, vzroke lega in onega. N. pr. v zgodbi »Davidov boj z velikanom Goljatom« se lahko vpraša: »Zakaj je Goljat zaničeval izraelskega Boga?« — Zato, da je Izraelce Vzljutil. — »Zakaj se je uprav David lotil velikana?« — David je večkrat premagal divje živali, pa je upal, da ga bo tudi tu Bog podpiral . . . itd. Take meditacije zanimajo otroka, olajšajo delo katehetu, pripomorejo do samodelavnosti in razmišljevanja. Ko se tako dovrši »psihološko pretresivanje činjenice« (Tatsache), krenemo 11 a m oral n o pot. Dete naj zopet samo išče vrline oseb in kar je lepega v zgodbi; samo naj pohvali dobro delo, nasprotno pa naj tudi izreče obsodbo nad tem, kar je slabega. N. pr. v zgodbi »Helijeva hudobna sinova« vprašamo otroka: »Kaj sta storila sinova, dobro ali hudo? Kaj pa danes? Ali se tudi utegne kaj takega pripetiti? Kaj pa oče?« itd. Tako privedemo otroka nehote do tega, da spozna, kaj je dohro in kaj hudo. G. govornik je na zgodbi »Usmiljeni Samaritan« pokazal, kako lahko katehet vpliva na srce otrokovo, kako ga pridobi za pametno sodelovanje. — Ko smo pretresli činjenico, gremo na abstrakcijo ... Ni mogoče, da bi kateheza bila brezplodna, ako modro uporabljamo psihološko metodo. o-------- Kdor se zanima za razvoj in zgodovino katekizma, mu je koli-kortoliko ugajalo, kar je povedal profesor dr. Peček Karlo »o katekizmu v 1 4. v e k 11«. Razložil je vsebino katekizma, kot so ga sestavili škofje v Veroni leta 1368. Za večino je bila stvar manj privlačna, ker je brezplodna. Tako predavanje bi bilo kvečjemu za kak bolj privaten sestanek, ne pa za tečaj, kjer se hočemo učiti za praktično poučevanje v šoli. Za predlog, naj se oskrbi oficijelni skupni šolski molitvenik, se niso mogli vsi zediniti, in sicer zato, ker imajo različna narečja in izraze po raznih krajih, drugič pa imajo že v banovini dobro knjižico: »Isus, prijatelj malenih«, ki je od vlade predpisana kot učna knjiga. o-------- Katehezo istega dne popoldne so mnogi težko pričakovali radi-tega, ker jo je imel svetni učitelj Vinko liakoš. Izbral si je snov: »Zapovijcd ljubavi prema bližnjemu« (udešeno [prikladno] za sve razrede). Učitelj Rakoš jo lep, mlad, simpatičen mož ter je nastopil dokaj pogumno. Izpočetka je molil z otroci deset zapovedi. Povedal je najprej zgodbo o usmiljenem Samarijanu, poteim jo je pa z otroci ponovil tako, da jih je veliko prišlo na vrsto. Značilne stavke je pisal na tablo. Iz povesti je čisto pravilno izvajal nauk o ljubezni, potem je pa vprašal: »Kdo posebno ljubi bližnjega?« Otroci so potem naštevali kdaj in kako je Jezus kazal ljubav do bližnjega. Slednjič je stavil vprašanje: »Koga moramo mi ljubiti, kako . . .?« O asi smo pogrešali potrebne živahnosti, dasi so ostali nekateri izrazi nepojasnjeni, dasi ni bilo zemljevida, vendar moramo priznati, da je bila kateheza dosti lepa; dovršeno jo seveda ne smemo imenovati. Kritikovali sc po večjem učitelji. Zavrnil jih je Heffler z besedami: »Pomislimo, da je katehizator svetni učitelj, in da je imel pred seboj otroke, ki jili ni poznal.« Nato smo imeli katehetje sestanek brez učiteljstva, kjer se je sklepalo, kako organizirati prirejanje tečajev. Po sebi je umevno, da imajo v tem odločevati katehetska društva, ki so interesirana pri stvari. Društva določijo sporazumno kraj in čas, za vse drugo pa se pooblaste ali tajniki ali druge osebe, ki .so sposobne za nelahki aranžma, kakor n. pr. prof. Heffler, ki se ga je prijelo že ime »organizator« katehetov. Tudi je obveljal predlog, naj se v bodoče učitelji vabijo kot gosti na pedag. katehetske tečaje; učitelji pa naj prirede svoje zborovanje, kjer se bomo mogli katehetje udeležiti tudi le kot gosti. Razgovor je bil tudi o podrobnem učnem načrtu. Katehet Čadež je obrazložil, kako je s to zadevo na Kranjskem in kako smo uredili podrobni učni načrt s pomočjo kn. šk. ordinariata, dalje je dokazoval kolikega pomena je podrobni učni načrt, toda lirvatski kolegi se niso mogli ogreti za to idejo, češ, da bi bila to »tortura« za katehete. Gospodje pač ne umevajo, kako in v koliko se rabi podrobni učni načrt. Sobota 9. julija, peti in zadnji dan tečaja. Utrujeni smo bili že docela, ko se je približal zadnji dan zborovanja in upravičeno smo zatrjevali, da v bodoče ne pridemo več, če nas bodo mučili celih pet dni. Hvala Bogu, da vsaj vročine ni bilo, ker je stalno pomalem deževalo. To-5ke dnevnega reda itak niso imele nič kaj privlačnega in mikavnega, vsaj za večino ne. Razprava »o p a 1 e o 1 i 1 i č n o m č o v j eku«, ki jo je sestavil č. g. Ivainek Vilim, urednik »Istine« v Zagrebu, bral pa prof. Ileffler, ima vsekako znanstveno vrednost in bi dobro služila predvsem srednješolskim katehetom. V razpravi sc dokazuje, kaj je danes sigurno znano o prirodi in življenju pračloveka iz starega diluvija, to je iz dobe paleolitikuma. Asistent Ivanek naslanja svoja izvajanja tudi na okostnieo, izkopano v Krapini. Iz vsega, kar se je našlo v grobnici, iz položaja okostnice in iz drugili okolnosti je razvidno, da je bil paleolitični človek genialen lovec, razborite glave, da je veroval v posmrtno življenje itd. Nov dokaz, koliko so vredne razne fantazije o sorodstvu umnega človeka z opico. Od početka pa do danes so se uresničevale besede, ki jih je Stvarnik govoril prvima človekoma: »Dominamini piscibus maris et volatilibus coeli ct universis animantibus, quae moventur super terram.« (Gen. I., 28.) Zadnje predavanje je imel prof. dr. Čukac Stjepan, gimnazijski veroučitelj v Zagrebu. Govoreč o takozvani »b a b i 1 o n s k i s už nos ti papežev« (v Avignonu od 1. 11578. do 1417.), je učeni gospod profesor priporočal srednješolskim kolegom na splošno najprej, kako potrebno je v današnjih kritičnih časih, da katehet temeljito obdela osobito tiste partije cerkvene zgodovine, ki jih nasprotniki, zavijajoči resnico v meglo nejasnosti, netočnosti in neresničnosti, izrabljajo v svoje strankarske in prolicerkvene namene. Tak odlomek cerkvene zgodovine je tudi sicer žalostni razkoli po legalni izvolitvi papeža Vrbana VI. A ko se točno razložijo vizroki, zakaj so nekateri kardinali protestirali zoper njegovo izvolitev (ker se je n. pr. lotil reforme višjega in nižjega Mera, ker se je uprl simonistič-nim nepravilnostim, ker je izidal mnogo ustmenih in pismenih za vzorno cerkveno življenje preva&nih odredil), ki jih je brezobzirno izvajal itd.), ako se nadalje pojasnijo nacionalne antipatije med kardinali raznih narodnosti in sploh vse okolnosti, ki postavijo takratne razmere v jasno luč . . ., potem bodo dijaki s pravega stališča presojali takratne homatije, uvideli bodo, koliko lahko škoduje človeška slabost, spoznali pa bodo tudi, 'da je 'bil vsekdar samo en pravilno izvoljen papež, da je bil Vrban VI. pravi naslednik svetega Petra in pravi namestnik Kristusov, enako tudi Gregor XII. in Martin V. Prof. Čukac je ta zamotani del cerkvene zgodovine zelo temeljito in stvarno popisal ter osvedočil za vse katoličane važno resnico, kako tudi take poskušnje, tako zamotana vprašanja pričajo, da je katoliška Cerkev ustanova božja. Konec. Ginjen se je msgr. M. Cepelič ob sklepu zahvaljeval vsem udeležencem, 'zlasti tujim, za marljivo petdnevno sodelovanje, gosipodom govornikom pa za trud, ki so ga imeili pri sestavljanju temeljitih, referatov, in pa za pouk, ki so ga nam podali. Tako presrčno, tako navduševalno more govoriti samo mož, ki iskreno ljubi nebeškega Učenika, ki gori za nedolžno mladino, ki je duhovnik po Srcu Jezusovem. Če bi ne bili drugega Culi, nego sklepni govor visokonaobra-ženega in pobožnega predsednika, bi morali priznati, da nismo zastonj in brez uspeha šli na djakovski tečaj. -Naj sklenemo poročilo •o dolgem tečaju tudi mi iz besedami msgr. Cepeliča: »Posvetimo svoje moči mladeži, čuvajmo jo kot zenico v očesu, ida vzgojimo rod, ki bo znal bolje ljubiti Jezusa nego sedanji! Bodimo pa tudi sami mladini zgled svetega življenja!« Spomini z dunajskega tečaja za pouk slaboumnih. Učiteljica Anica Lebar. — (Konec.) Dne 15. junija dopoldne smo si ogledali Emingerjev zavod, ki ima naslov »Spezialinstitut« in ki naj vzgaja in poučuje duševne siromake, da bi v življenju veljali za pametne, inteligentne, olikane in ne vem kaj še vse. Take žele dobiti iz zavoda roditelji, ki ne štedijo novcev, da bi njihov sin ali njihova hči imogla v življenju vsaj skrivati duševno bedo. Zavod je prostorna meščanska hilša s precej velikim vrtom v ozadju. Vanj sprejemajo manj nadarjene otroke, ki ne morejo napredovati pri skupnem pouku, temveč vsled svojih telesnih in duševnih hib potrebujejo individualnega pouka in vzgoje. V zavod pohajajo otroci samo .čez dan, zvečer pa se vrnejo v domačo hišo. Nekaj časa so v šoli, potem pri delu, ki ga vodi strokovni učitelj ali pri kaki obrti, ki jo poučuje mojster. Na vrtu opravljajo razna vrtnarska dela, obenem pa jim služi vrt kot nazorno polje pri pouku. Nekaj otrok pa je tudi nastanjenih v zavodu. Ti se pri družinski vzgoji počutijo primeroma jako dobro. Ravnatelj je »Papa«, njegova soproga »Mama«, učitelji in učiteljice pa »Onkel« in »Tante«. Pouk obsega vse stroke ročnosti; poučuje se tudi pisanje na stroj. S pomilovanjem smo si ogledali ta dom duševne revščine, osoibito, ko se nam je povedalo, da so ti reveži iz najboljših hiš — imena so seveda prikrita — a so uspehi pri njih le komaj zadostni. Starši jih dado sem, da jih odtegnejo splošnemu zasmehu ter sc tolažijo vsaj s lem, da so v dobrih rokah. Tudi o počitnicah ostanejo otroci v oskrbi zavoda; ravnatelj jih vzame s seboj na letovišče ali pa jih izroči zanesljivim ljudem na deželi. Mimogrede nas je peljal vodja tečaja tudi še v »Kiinderschutz-station«, znan pod imenom »Maria-Immaculata«. V ta zavod sprejemajo otroke, ki so v nevarnosti, da se vsled zanemarjene domače vzgoje moralno pogube, ali pa tudi take, ki jih starši vsiled zaposlenosti po tovarnah ne morejo nadzorovati in oskrbovati s hrano. Leta 1909 je imelo društvo 14 postaj, kjer so našli otroci čez dan svoj dom, 3 zavode za zapuščene in 3 zabavišča v dunajski okolici. Dnevna odškodnina znaša 10 h. Za te vinarje dobe jesti štirikrat na dan, obiskujejo šolo, ostali del dneva pa prebijejo na prostem. — Vodstvo imajo usmiljene sestre. Za tem smo obiskali še »Knabenhort« društva »Pestalozzi«. To društvo goji predvsem bivanje na prostem. Gojenci gredo v prostem času na izprehode, v počitnicah, (na izlete celo v visoko gorovje. Vzgoja je strogo vojaškega značaja. Dne 17. junija popoldne smo ogledali dnevno zabavišče društva »Kinder-Schutzstationen« v Potzleinsdorfu. To zabavišče je obenem tudi počitniška kolonija za slabotne učence in učenko dunajskih šol. Leži na prijaznem griču, obdano kroginkrog z gozdi. Tu otroci telovadijo, se igrajo in prav mnogo spe; popoldne so tri ure določene za počitek. Za hrano skrbe sestre iz društva Deteta Jezusa. Otroci uživajo mnogo kruha, mleka in sadja. Ves dan so na solncu, le k jedi se zbero v prostornih lopah. 18. junija popoldne smo obiskali blaznico in sanatorij na Stein-hofu. Okolica sanatorija je naravnost divna, obdana s krasnimi gozdovi in travniki. Na eni strani je prost razgled na Dunajski les, Snežnik, daljno gorovje; na vzhodu se zvečer Dunaj žari v čarobni svetlobi. Celotni ,zavod ima 32 paviljonov, v katerih je nad 3000 •norcev. V zavodu so na razpolago dvorane, igralnice, muzikalni saloni, telovadnice, kopališča itd. Prekrasna je seveda tudi domača cerkev. 'Nepopisen vtis smo odnesli iz dvoran, kjer je stala postelja pri postelji, a na vsaki je ždel človek negotovih potez, plašnega izraza, divjih kretenj. A to še ni bilo najhuje, nevarnejših seveda niti videli nismo. 21. junija zjutraj smo se odpeljali v Kierling-Gugging pri Klosterncuburgu. Tu je bil ustanovljen leta 189(5. poleg deželne blaznice zavod, ki v njem oskrbujejo nezmožne otroke, zmožnejše pa navajajo k raznovrstnemu delu. V dvorani je ležalo okoli 30 otrok, ki še nikdar v življenju, ako sploh smemo tako imenovati njihovo obupno stanje, niso storili koraka, ali si na katerikoli način sami pomagali. Solze so nam stopile v oči, ko je preiskujoči zdravnik rekel: »To so otroci bolečin; na vse načine se trudimo, da jim osladimo bridko življenje.« In res kot angeli so hodile okrog njih sestre od sv. Križa ter jim v materinski ljubezni lajšale gorje. Jz dvorane v dvorano nas je vodila pot, a povsod novo gorje. Zdravnik je imel odbrane tipične reveže, na katerih je razložil stvari, ki bi jih človek drugače ne mogel pojmiti. Videli smo tu božjastno deklico, ki je že tretji dan ležala v grozovitem napadu. Zdravnik je pojasnil, da more v tem stanju prebiti le še par ur, kajti brez vsake jedi je ležala že tretji dan. Res je umrla še tisti dan. Videli smo tudi dečka z odtrganimi udi, brez rok in nog, samo glava na truplu. Dalje so nam pokazali dečka, ki si je z lugom ožgal požiralnik. Misleč, da pije vodo, je izpil steklenico luga. 0.1 tedaj ni mogeil več uživati hrane. Skušali so ga hraniti umetnim potom. Res se je posrečilo in deček se je toliko privadil, da zdaj že sam pomaga pri lem delu. Pri vsej svoji nesreči je bil še dobre volje. Štiri naslednje dni smo posečali zavetišče za slaboumne v gradu Biederrnannsdorl' pri Laksenburgu, ki je naslovljen po svoji zaščitnici »Stephanie-Stiftung«. Predvsem sprejemajo v zavod slaboumne otroke od petega do trinajstega leta, ki so vzprejemljivi za vzgojo in pouk. V drugi vrsti pa tudi take, ki vsled telesne nerazvitosti potrebujejo popolne oskrbe, kakor dojenčki. Za ta posel so določene ženske, ki so pri njih podnevi in ponoči. V tem zavodu sta bila ob našem obisku dva prava čudaka: eden živa pratika, drugi pa hišni in priložnostni pesnik. Oba sta že popolno dorasla. Pri pouku sta baje prav dobro napredovala, a vsled svoje nezmožnosti v praktičnih stvareh sta morala ostati v zavodu. Prali kar ima preračunjen čas od gregorjanskega časoštetja do leta 2000. Brez daljšega pomišljanja nam je odgovarjal na vprašanja. Pesnik pa je, ko mu je ravnatelj pojasnil vzrok našega prihoda, v par minutab imel pripravljen govor. Vse misli, ki jih je omenil ravnatelj, je vpletel v govor, ki nas je vse iznenadil. Kaj takega nismo pričakovali. V slovo nam je podaril prepis nekaterih svojih pesmi, ki so dokaj dovršene. 26. junija dopoldne srno si ogledali še c. kr. zavod za slepe, II., VViUelsbacherstrafie 5. Ilospitirali smo v več razredih, kjer poučujejo tudi slepi učitelji in občudovali lepe prostore obširnega poslopja. Bile so to dvorane za pletenje košev in stolov, tkalnica, velika zbirka učil, bogata knjižnica za slepe (z izbočenimi črkami). Lepa kapela priča, da preveva karitativno napravo verski duh. Sploh pa smo opažali po vseh teh zavodih, ki lajšajo človeško bedo, globoko versko prepričanje, nekako teženje k Njemu, ki edini more lajšati človeško gorje. Dasi reveži ne vidijo, vendar ustreza vsa cerkvena oprava svojemu namenu. Kako tolažljiv je pogled na glavni oltar! Jezus ozdravi slepca, kakor pripoveduje evangelij tretjo predpepelnicno nedeljo. Popoldne je bil zaključek tečaja; zvečer pa smo se zbrali k skupnemu slovesu, kjer smo v veseli družbi uživali občeznano dunajsko gostoljubnost in priljudnost. 13b Nemški pouk v ljudski šoli. (S posebnim ozirom na H. Schreiner- dr, J. Bezjakove nemške vadnice. — Konferenčno poročilo c. kr. učitelja J. Novaka. — (Konec.) I. Začnimo s P r v o nemško vadnico. Ravnaje se po pedagoškem načelu: od lažjega k težjemu, moramo začeti pri najlažjem. In kaj je za otroka lažje, kakor štetje in računanje v nemškem jeziku. Le vprašajte otroke v šoli, še preden so se začeli učiti nemško, kdo iže izna nemško šteti, in skoraj ,bi stavil, da ne dobite šole, kjer bi vsaj nekateri tega ne znali. Najlažja pa je ta učna snov tudi zaradi tega, ker ne potrebujemo prav nobenih drugih ponazoril kakor tiste, s katerimi ponazorujemo števila v prvem šolskem letu. Pa tudi v posebnosti nemškega pravopisa otroke s številniki bolj polagoma vpeljemo, kakor pa če začnemo s samostalniki. In vendar, ko poznajo otroci prvih deset številnikov, .so se seznanili tudi že z: ci, eu, ti, ie, eh, s, z, v, w, oh. Za prvi hip je to popolnoma dovolj, druge posebnosti naj pridejo pozneje in po potrebi na vrsto. In kako mnogovrstne in lahke so govorne vaje že v malem številnem obsegu od 1 do 10! Vizemite le v roko prvi zvezek Črniv-čeve Računice in dobili boste v njej celih 26 strani najraznovrstnej-ših govornih vaj! Ko se je učencem jezik toliko ugladil, da jim računanje z neimenovanimi števili ne dela nobenih težav, pa preidemo takoj k denarju. Tudi tu ne bo učitelju delala mnogo skrbi nabava potrebnih učil, ker iima učiteljstvo cvenka vedno dovolj; otroci bodo pa imeli veliko veselje, ko bodo šteli denar in bodo računali z njim. .Sedaj smo pa že tudi prišli do samostalnika, in .sicer najprej do tistih dveh, ki sta otrokom že kolikor toliko znana, namreč »Krone« in »Heller«. Ker smo ob tem času skoraj gotovo že tudi v Slov. jez. vadnici (drugi zvezek) dospeli do samostalnika, ne bo težko otrokom pojasniti, tla iso tudi nemška imena oseb, stvari in reči samostalniki, in kar je največje važnosti, da pišemo nemške samostalnike vedno za vzprejemni izpit, zlasti ker tudi Tretja nemška vadnica ne podaja tega učiva. Z ozirom na te učence pa pogrešam v Drugi nemški vadnici tudi glagolske čase, in sicer pretekli, sopretekli in prihodnji čas. Svetoval bi torej, naj bi se slovniiška tvarina tako uredila, da bi se v Drugi nemški vadnici obravnavala približno ista snov, kakor so obravnava v tretjem zvezku Slovenske jezikovne vadnice; potem bi zadoščala tudi za tiste učence, ki se pripravljajo 'za vzprejemni izpit. Ako je pa vsa ta učna snov v eni knjigi, pa s tem še ni rečeno, da se mora tudi vsa obdelati. Če nimamo učencev, ki tbi se pripravljali za srednjo šolo, lahko marsikaj izpustimo. III. Kar sem omenil o Drugi nemški vadnici, to velja večinoma tudi za T r e t j o 11 e m š k o v a d n i c o. Ua bodo knjige res urejene po načelu od lažjega do težjega, naj se šele v tej vadnici pri govornih vajah uporabljajo težji, zloženi stavki; z raznimi prejšnjimi vajami se je učencean jezik že toliko ugladil, da 'bodo sedaj lahko tudi težje stavke prebavljali. Sploh se pa tudi v Tretji nemški valdnici posamezne silike preveč natančno obravnavajo; otroci izgube vse veselje in zanimanje, ako .morajo le predolgo pri isti sliki ostati. Zato naj se tudi te govorne vaje okrajšajo. Glede 'borilnih spisov velja tudi tu, da morajo biti zanimivi in lahko umljivi. Taki bi bili n. pr. odlomki iz otroških igrokazov, ki bi se čitali z razdeljenimi vlogami in bi ise učili tudi lahko na pamet. Kar sem glede dvogovorov iz praktičnega življenja omenil pri Drugi nemški vadnici, velja za Tretjo nemško vadnico še v obilnejši meri. V učnih knjigah, ki imajo namen, hitro in praktično naučiti kak jezik, najdemo navadno izlbirko n a j n a va dn e jši h pogovorov, ki pripomorejo, da se človek lahko kar hitro poslužuje tujega jezika. Če pogledamo n. pr. dr. J. Sketovo knjigo »Grundrifi der sloweni-schen Grammatik«, dobimo v drugem delu sledeče pogovore: O pozdravu in voščilu, o imenu, o lastnini, o času, o vremienu, o starosti, o oblačilu, o zajutrku, o obedu, o večerji, o sprehodu, o gostilni, na semnju, v prodajalni itd. Glede slovniške tvarine in glede pravopisnih vaj velja isto, kar sem že zgoraj pri Drugi vadnici omenjal. V uvodu sem že rekel, da pogrešam v sedanjih učnih knjigah spisovnih vaj, zlasti takih, ki so poraibne v praktičnem življenju, namreč pisma, računi, pobotnice in poštne tiskovine. Ako hočemo otroke res naučiti nemščine za življenje, naučimo jih napisati nemško naročilno pismo, naučimo jih sestaviti nemški račun ali spisati nemško pobotnico. Kot prihodnji obrtniki ali trgovci bodo to gotovo bolj potrebovali, kakor pa če jih navadimo popisati »Unser Wohn-zimmer« ali pa »Der Fruhling«. Pa tudi najpotrebnejše poištne tiskovine naj se .nauče v nemškem jeziku izpolniti, ker bo tudi to marsikomu v poznejšem življenju vrlo dobro slulžilo. To se mi je zdelo potrebno poveidati, da sem podal kolikor mogoče natančno sliko, kako si jaz mislim urejene učne knjige za nemški pouk na ljudskih šolah. Šolski voditelj. Piše nadučitelj Ivan Štrukelj. — (Dalje.) Voditeljevo delo meseca decembra.1 1. Uo 3. decembra mora oskrbeti zaznamek zamud za II. polovico novembra. 2. Pregleda naj sam, ali pa naj to dolžnost poveri razrednikom, šolska naznanila, če so jih starši podpisali, ali pa če ni kje kakšne korekture. Ako starši šolskega naznanila nočejo podpisati, naj se vpraša za svet pri krajni ali pa okrajni šolski oblasti. 3. Pravočasno skrbi za razredenje učencev ponavljalne šole, katerim se morajo pred Božičem izročiti šolska naznanila. Uporabi obrazec 42. 4. Po 15. decembru zbere zopet zaznamke zamud. 5. Skrbi, da se skliče IV. krajna učiteljska konferenca. Dnevni red: 1. Poročilo šolskega voditelja o hospitacijah v ponavljalni šoli. 2. Razgovor o nameravanem sestanku učiteljstva in staršev. 3. Ali bi bilo mogoče prirediti o božičnih praznikih »Božičnico« za šolsko mladino? 4. Varstvo otrok v zmislu § 21(5. š. i. u. r. 5. Nasveti, ki naj se naznanijo vodstvu pred konferenco. 6. Objava uradnih dopisov. 7. Slučajnosti. 6. 22. decembra pošlje po razredih sledečo okrožnico: Št____ Okrožnica tukajšnjemu učiteljstvu! Jutri dne 23. t. m. po končanem pouku se prično božične počitnice. Pouk se zopet prične dne 2. januarja 1911. Gg. tovariši in gdčne tovarišice naj blagovole opozoriti učence, da se o počitnicah lepo obnašajo v cerkvi, doma in na potu. Izposodijo naj se jim iz šolske knjižnice primerne knjige. Preglejte, ako imajo otroci berila in vse druge knjige zavite, — in če ne, naj to store med počitnicami. Naloge naj za čas počitnic izostanejo. Vsemu p. n. učiteljskemu zboru vesele praznike in srečno novo leto! Videli: I. I., voditelj. 'Zapisnik III. krajne učiteljske konference priobčimo radi pomanjkanja prostora v prihodnjem letniku. Dnevni red III. konference vide 11. štev. t. 1. 7. Ta dan (22. decembra) razdeli, oziroma skrbi, da se razdele, šolska naznanila ponavljavcem. Med počitnicami mora voditelj skrbeti, da se izvrše potrebna popravila po šolskih razredih, da se šolske sobe temeljito osnažijo in umijejo. 8. Sestaviti mora tudi koncem decembra letno poročilo. V to mu služijo »Vprašalne pole«. Ako je v kroniko vse pridno zabele-ževal, mu to ne bo delalo mnogo sitnosti; sicer se pa kaj rada maščuje poprejšnja površnost in lahkomišljenost ravno koncem leta ob sestavi letnega poročila. 9. Koncem decembra poroča c. kr. okrajnemu šolskemu svetu, ako so se uporabili zneski, ki so bili sprejeti v proračunu za nabavo učil. Ako je bilo v proračunu za učila GO K, tedaj se izkaže, kaj se je za ta denar nakupilo. 10. Končno naj šolski voditelj zbere še kupone knjig. Kupone je treba urediti. Pomniti pa je, da daje zaloga Kleinmayer eno ubožno knjigo na 15 iztisov, Tempsky in kn.-škof. ordinariat pa že na 10. (Dalje.) KATEHETSKI VESTNIK. Katehetsko gibanje. Naš dccemberski sestanek je bil zopet enkrat tako številen, da je predsednik izrazil zadovoljstvo in željo, naj bi bila udeležba tudi v bodoče enako častna. Referat je imel I katehet A. Čadež, ki je z ozirom na | pedagoško zahteva »Konkretno, ne abstraktno!« izbral iz našega katekizma nekatere težavnejše oddelke in vprašanja ter pokazal, kako bi se dalo to in ono za otroke umljivejše, konkretnejše izraziti, oziroma kako bi se morala vprašanja po načelih psihološke metode raz-A7rstiti, da bi posebi odpadle nepotrebne in abstraktne definicije. Poizkus je splošno ugajal, zato se je tudi odobril nasvet, naj bi se pri prihodnjih sestankih vselej vzel v pretres en odlomek katekizma, da bi se na ta način moglo počasi ustreči vseobčni pritožbi, da je naš katekizem za mladino pretežak. S tem ni rečeno, da bi se v kratkem času mogel sestaviti nov katekizem, pač pa bi se sestavil lahko nekak pripomoček katehetom, dokler ne dobimo vzorne šolske knjige. — Dr. Nastran je omenjal, koliko težav napravlja katekizem v sedanji obliki tudi odraslim, zlasti konvertitom; za zgled je navajal nekega inženirja, ki ga jo pripravljal za vzprejem v katoliško Cerkev; tožil je o težkočah katekizma in rekel naravnost, da ga glava boli, ko študira . . . Dr. Pečjak je mnenja, da se katekizem mora izpremeniti, samo prehiteti se ne sme. Ako bomo zapored predelali posamezne oddelke, se bo vsaj kristalizovala misel in želja, kakšen bi moral biti katekizem. Glede vprašanja, ki ga je poslala duhovščina vipavske dekanije po č. g. župniku A. Koller-ju, kdaj naj mladina pri raznih cerkvenih pobožnostih kleči, oziroma stoji, so bili zborovalci mnenja, da je težko določiti enotnost, če bi bilo tudi društvo kompetentno za rešitev takih zadev. Priznavalo se je splošno, da preveč ne kaže zahtevati od otrok, dasi jim klečanje ne dela dosti težkoč, razen če je mokro po tleh, ali če je hud mraz ter v cerkvi ni lesenega tlaka. V poslednjih slučajih naj se klečanje kolikormoč omeji. V Ljubljani je večinoma navada, da učenci ljudskih, pa tudi srednjih šol pokleknejo neposredno pred povzdigovanjem in kleče do pozauživanja, ko strežnik prenese knjigo. Enako pokleknejo tudi pri zadnjem blagoslovu, semin-tje se pa globoko priklonijo, ako jih jo veliko in se poklekovanje počasi in težko izvrši. Pri molitvah po sveti maši sicer tudi polclekujejo, dasi ni ukazano in bi se smelo opustiti. Kadar je sv. maša pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom, naj bi so ohranila stara, lepa navada, da otroci kleče, razen pri pridigi, ki je med sv. mašo. Ozira naj se pa na časovne in vremenske okoliščine. Kadar je mokro po tleh ali pa hud mraz, naj bi se iz zdravstvenih ozirov dovolilo stati, razen med povzdigovanjem in morda med sv. obhajilom. Katehetske beležke. Reci: Da! Ali moreš pritrditi na sledeča vprašanja: 1. Si li skrbel, da je bilo tvoje poučevanje kolikormoč nazorno? Si li rabil v ta namen učila, zgodovino, zgodbe itd.? 2. Ali ravnaš po načelu: Kdor je mojster, se zna omejiti? 3. Ali imaš še v spominu ono velc-važno reklo: »Repetitio ost mater studiorum«? 4. Ali si skrbel pri šolski molitvi za zadostno izpremembo? 5. Ali si storil vse potrebno za vzgojo in utrditev značajev? 0. Se li ravnaš po načelu, da je tisti dober katehet, ki nauči otroke prav moliti, ki jih izvežba, da se razumno in s pridom udeležujejo svete maše, da se znajo skesano spovedovati? 7. Si li navajal otroke, da obiskujejo radi Naj svetejše? 8. Si li skušal udejstvovati dekret sv. očeta o pogostnem sv. obhajilu? 9. Si li posnemal zgled nebeškega Učenika, kar se tiče strahovanja in discipliniranja otrok? 10. Ali se tvoji šolski otroci vesele ure krščanskega nauka? 11. Ali si storil svoio dolžnost v šoli glede alkoholnega vprašanja? 12. Ali si dejanski član »Društva slovenskih katehetov«? Izvršitev papeževega dekreta o prvem sv. obhajilu otrok. Ro končanem skupnem posvetovanju avstrij- skih škofov bodo izdali posamezni cerkveni knezi navodila, kako je umevati ukaz sv. očeta in kako izvršiti želje njegove. Škof dr. J. Rossler je za svojo vladikovino že objavil potrebna določila. Med drugim ukazuje to-lc: »Vsi dušni pastirji in katehetje naj skrbe, da bodo verstveni pouk v šoli tako uredili, da bodo tekom tretjega šolskega leta mogli spustiti otroke k prvi sveti spovedi, j) a tudi k sv. obhajilu . . . Ker je želeti, da je z ozirom na sedanjo navado med prvo spovedjo in prvim sv. obhajilom nekoliko presledka, ker pa po drugi strani Cerkev želi, da prejmejo otroci sv. obhajilo kmalu za prvo spovedjo, zato določim, naj bo v bodoče prva spoved otrok neposredno pred začetkom velikonočne spovedi (okrog svetega Jožefa). Otroci, ki so opravili prvo spoved, naj se takoj nato pripravljajo za prvo sv. obhajilo tako, da bodo mogli pristopiti k mizi Gospodovi še za časa velikonočne dobe . . .« Ker bodo tudi drugi škofje izdali podobna navodila, bi bilo gotovo ustreženo vsem katehetom, pa tudi staršem in otrokom,'če bi .se med prvo spovedjo in sv. obhajilom dovolil vsaj presledek enega šolskega leta, da bi se povečini otroci pripravili za spoved že v druge m šolskem letu, v tretjem pa bi šli k sv. obhajilu. Ako pa ostane pri tem, da se za oba za-j obhajilo je nekako v sredi med pri-kramenta določi eno leto, se bo treba 1 vatnim in med slovesnim prvim sve-celo šolsko leto ukvarjati samo s tim obhajilom. Tudi to drugo oblia-tozadevnim naukom in ne bo ostalo J jilo naj bo brez zunanjega bleska. — veliko časa za drugo tvarino. Ker jej Tretje slovesno obhajilo naj bo kot treba za oba zakramenta tudi posebej! »aequivalent« dosedanjega, verski pripravljati, bi bili otroci v enem letu j pouk zaključujočega obhajila. Takrat tudi preveč obteženi. Sicer pa, kakor J naj se za otroke prirede obenem tudi se bo ukazalo. — F r a n c o s k i j duhovne vaje . . . škofje so se na skupni konferenci v Na Solnograškem je deželni zbor Parizu zedinili in določili, da bodo znižal stalnim veroučiteljem število imeli odslej francoski otroci nekako ! obveznih tedenskih ur na 21. Za dru-tri vrste prvega sv. obhajila: a) Prvo) ge duhovnike, ki poučujejo krščanski privatno obhajilo; b) skupno obha-; nauk, se je določilo, da dobe odškod-jilo; c) prvo slovesno obhajilo. | nino, ako poučujejo več nego sedem Prvo privatno bo brez vsake zuna- ur na teden, bodisi na istem zavodu, nje svečanosti, določeno je za otroke, ali na raznih šolah. Remuneracija, ki ko pridejo k pameti, tedaj za mladino jo dobe tudi svetni učitelji, ki so po-okrog sedmega leta. Pogoj: »Otroci oblaščeni za pouk veronauka, znaša morajo ločiti dobro od hudega, mora- 70 K za tedensko uro, po nekaterih jo biti poučeni v poglavitnih resnicah krajih pa 00 K. svete vere in pa o važnosti zakramen-1 Opomnimo, da je deželi zbor spre-tov sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa jel ta predlog brez debate; glasovala ter ločiti sv. Evharistijo od navadnega j je tudi levica, socialni demokratje so kruha; morajo imeti primerno pobož- se pa odtegnili glasovanju, nost in čistost srca.« — Skupno sveto I Zgledi, uporabni pri katehezi. Ali se želite spovedati? Iz šentpo-litske škofije poroča duhovnik v „Kor- j respondenz Ass. Pers. Sacerd.“ 1910 št. 1. o resničnem dogodku, kakor sledi: Bilo je teden po beli nedelji. K jutranji sv. maši pride v cerkev mlad par. Po maši ogledujeta tujca cerkev; mož se pozorno obrača okoli, kakor bi nekaj iskal. Po sv. maši grem skozi cerkev na svoj dom ter prašam tujca, če želi iti k spovedi. Dobil sem kratek odgovor: Ne. Čez dober četrt ure nekdo potrka na vrata. Odprem in vidim, da stojita omenjena tuj c g zunaj. Mož me nagovori in pravi: „Prečastni, rad bi z vami govoril. “ Povabil sem oba, naj vstopita, toda gospa je ostala zunaj. Mož me pa nagovori: „Nisem hotel iti k spovedi, toda vaše vprašanje mi sedaj ne da miru. Zdi se mi, kakor bi čul notranji glas: Moraš se spovedati. Toda danes ni več mogoče. Prišla sva namreč iz N. in sva že tam zajtrko-vala.“ Odgovoril sem: „Spoveste se lahko, samo k sv. obhajilu danes ne morete iti. Kam se pa še peljeta danes ?“ Pravi: „Na Dunaj. “ „No, dobro," sem rekel, „tukaj greste k spovedi, jutri pa imate na Dunaju dovolj prilike za sv. obhajilo. Le pojdite v cerkev, pridem takoj za vami. Storil je, kakor sem mu nasvetoval. ! Oba sta šla k spovedi. Čez štiri dni dobim z Dunaja pismo, pisala ga je ženska roka. Odprem in berem: „Pre-častni! Zelo sem vam hvaležna, da ste s svojim vprašanjem pripravili mojega moža k spovedi. S tem ste rešili njegovo dušo, kajti že več let poprej ni bil prejel sv. zakramentov. Pomislite, kakšna nesreča naju je zadela! Prišla sva srečno na Dunaj in sva v nedeljo zjutraj oba pristopila k sv. obhajilu, popoludne pa sva šla še k litanijam. Ko dojdeva na dom, toži moj mož, kako mu je silno slabo. Hoče na zofo, toda mod tem se opoteče, glasno zavikne ter se zgrudi mrtev na tla. Srčna kap mu je končala še mlado življenje. I)asi je nagla smrt mojega moža zame hud udarec, vendar imam to tolažilno zavest, da je na smrtni dan prejel J sv. obhajilo. In zahvalo zato sem dolžna poleg božji dobrotljivosti, vam preč. gospod." Živinska stava. (V. zapoved: Kdor se brez potrebe postavlja v nevarnost. Alkohol.) »Slovenec« je poročal dne 29. novembra sledečo pretresljivo do-godbo: V Prušcu v Bosni je posestnik Pero Komljak stavil z nekim prijateljem za lepega konja, da bo v dveh požirkih spil liter ruma. Komljak je sicer izpraznil steklenico, toda takoj nato so mu oči osteklenele, jel se je tresti, zgrudil se je na tla in v par trenotkih je izdihnil. Zapustil je ženo in tri otroke. Dar — in dar. (Ljubezen do bližnjega.) Rockfeller, amerikanski mi-ljarder daruje marsikaj za dobre namene; težave mu to tudi ne dela. Nekoč je prišel k njemu mož, ki je nabiral za jetične delavce. Takoj vzame listnico ter izroči prosilcu papir za 1000 frankov. — Lepo je naredil, a posebnost to vendar ni, če se vpošteva njegovo neizmerno bogastvo, saj ima vsak dan milijon dohodkov. Nabiralec milih darov za jetične je šel naprej in prišel v preprosto meščansko hišo, kjer je bila zbrana vsa družina. Vse je bilo tu nekam potrto in resnih obrazov, kajti najstarejša hči Marija se je ravno poslavljala od doma. Pred štirimi tedni še je imela snubača, ki ga je pa odbila, dasi se ji je nudila najugodnejša prilika. Kam pa se je zdaj namenila? Naravnost v bolnico za jetične, da bi celo svoje življenje posvetila bolnikom in umirajočim. Ko prosilec naznani namen svojega obiska, mu odgovori hišni oče: „De-narja vam ne morem veliko dati; dam vam pa najdražje, kar imam, svojo hčer. Lažje bi mi bilo, če bi vam od- stopil svojo hišo, nego da vam izročim svojo hčer; toda mora že tako biti. Naj se zgodi volja božja.“ Prosilec je ves zavzet prašal Marijo, kaj jo je nagnilo k temu sklepu in kako se more v tako zgodnji dobi odpovedati vsemu, kar je dobrega in veselega na svetu. Deklica pa pokaže križ na steni in veli: „Ta-le mi je dal zgled, ta mi bo tudi dal moči, da izvedem, kar sem sklenila, ta bo tudi moje plačilo.“ Tujec, izkušen mož, je menil, tak sklep se hitro naredi, a težje ga je izvesti; žrtev mlade deklice je prevelika. Jetični bolniki so občutljivi, nepotrpežljivi, svojeglavi, čmerni, nehvaležni in težko utolažljivi ljudje, kmalu se jih bo naveličala. Če bo vztrajala eno leto bo dosti. Deset let pozneje je prišel ta nabiralec darov sam v bolnico. Stregla mu je z vso skrbljivostjo bledolična, očividno na sušici hirajoča sestra; bila je Marija. Več nego 1500 noči je že prebdela v teh desetih lotih pri bolnikih, stoterim umrlim je že zatisnila oči. Naš znanec, pošten protestant, jo takoj spozna. Popraša jo, kako je mogla toliko časa vztrajati. Ona pa se obrne proti samostanski kapelici in reče: „Tukaj je eden, ki ga vi ne poznate in ki biva že 19 sto let med nami. K njemu prihajam vsak dan, in on pride k meni; on je moja moč in upam da bo tudi moje plačilo." Kockfeller je v tem času daroval čez en milijon za jetične, a ti darovi mu niso napravili nobene žrtve, nobene težave, nobene skrbi, nobenega truda. Sestra pa je za nebesa veliko več zaslužila, kajti ena noč, ki jo je prebdela pri jetičnem bolniku v slabem vzduhu, ji je napravila več truda, nego bogatinu vsi darovi, ki ga niso stali niti najmanjše skrbi, niti najmanjšega dela. Sveta maša za časa preganjanja na Irskem. O priliki zadnjega veličastnega kongresa na čast Naj svetejšemu v Kolinu, so imeli poleg glavnih zborovanj tudi posebne shode za posamezne narodnosti, kjer so se razpravljala vprašanja, važna specielno za dotične zborovalce. Pri teh posvetih se je culo marsikaj veselega, pa tudi žalostnega iz raznih katoliških dežela. Najganljivejši v tern oziru je bil govor, ki ga je imel pri zboru Ircev P. Cole-mans. Govoril je o sv. maši za časa strahovitega preganjanja katoličanov na Irskem. V teku dolgih 200 let (v takozvani reformacijski dobi, ki jo je započel krvoločni in pohotni kralj Henrik VIII., v kateri se je na žalosten način proslavila njegova liči Elizabeta) je bila sv. maša na Irskem strogo prepovedana. Kljub krvavi strogosti, ki je z njo angleška vlada izvrševala svojo prepoved, se vendar nikjer in na nobenem kraju ni prenehalo s sveto mašo. Po preteku onih 200 let je bila Irska prav tako še katoliška, kakor poprej. Irsko ljudstvo je prenašalo v strogi vzajemnosti neznosno trpljenje preganjanja z vztrajnostjo, ki nima para v zgodovini sv. Cerkve. Strogo zgodovinski podatki, ki jih je navajal P. Colemans, so pokazali, s kolikim pogumom in s koliko zvestobo je dobri irski narod varoval in branil svojo vero, kako stanovitno je po veri tudi živel kljub krvavemu preganjanju angleške vlade. S čudovito ljubeznijo je čuvalo ljudstvo Najsvetejše, zakrament presvetega Rešnjega Telesa. S skrajno težavo so mogli duhovniki opravljati najsv. daritev, v skednjih, v hlevih, na prostem, v gozdnih zakotjih, na strmih višinah — a nikdar ni manjkalo vernikov, ki so se v trumah iz daljnih krajev zbrali k sveti maši, pa jih ni oviralo ne vroče solnce, ne zima, ne mraz, ne močvirje!... Gledališka igralka pri nebeških vratih. Iz dunajske nadškofije piše voditelj nekega dekliškega društva sledeče: V našem društvu je bilo več gospodičen, ki so nameravale iti h gledišču. Porabil sem ne brez uspeha to-le anekdoto. Nekoč pride pobožen kapucinski redovnik pred nebeška vrata in prosi ponižno, da bi mu odprli. Sv. Peter ga je brez pozornosti zjavrnil, naj pride j>ozneje, geš, da nima časa in da je ves zaposlen. Kaj pa je bilo takega? Pater pogleda skozi vrata in vidi, kako je vse živahno v nebesih, kako se pripravljajo kakor za neko posehno slovesnost, za sijajen sprejem: Angeli so snažili svoja godala, uglaševali gosli, krasili ulice, skrbeli za dekoracijo itd. In glej! Zdaj se pripelje elegantna kočija pred nebeška vrata, v nji je sedela — gledališka igralka, ki je bila sprejeta z vsem sijajem. Samo vsakih sto let — tako se je pojasnilo redovnemu očetu, pride kaka gledališka igralka v nebesa, zato se pa tak dogodek tako svečano proslavi. Nedeljsko delo ne koristi. Častivredni arski župnik na Francoskem, ki je umrl v sluhu svetosti, je opominjal svoje farane, naj skrbno posvečujejo Gospodove dni. Rekel je: „Nedelja je last božja, je dan Gospodov. Gospod Bog je med sedmimi dnevi v tednu obdržal zase samo en dan. Kako si torej prisvajate, kar ni vašega? Saj veste, da ukradeno blago ne prinaša nikdar dobička. Od dne, ki ga Bogu ukradete, ne boste imeli nobene koristi. Dve reči poznam, ki spravita človeka na beraško palico: Tatvina in nedeljsko delo!“ Vzgojni utrinki. Svojeglavnost in trma. Marsikak mu odgojitelji pravočasno niso za-nadarjen otrok v poznejših letih pre-j dušili razvijajoče se trmoglavosti, črta vse nade, ki so jih opravičeno j Čez to napako se splošno pritožujejo gojili roditelji in učitelji nad njim. in ne po krivici, saj se pojavlja že Ne mislimo pa na slučaje, ko se otrok pri otročiču, ki še govoriti ne zna. moralno ali pa kako drugače pokvari, Z neprestanim jokom in otresanjem ampak pred očmi imamo otroka, ki hoče nežno bitje izsiliti to, kar mu pade v glavo. Če starši niso dosti zgodaj previdni, bodo vzgojili trmo. Treba je pa velike previdnosti pri takih otrocih, da se z napačnim ravnanjem ne zatre obenem tudi dobro, ki klije v nežnem srcu. Če imaš opraviti s svojeglavim otrokom, preišči najprej, kje je vzrok tej slabosti: Morda telesna slabost, nerazvit razum, skažena vzgoja, nasprotstvo do gotovih oseb. Splošno bi se o tem povedalo sledeče: V prvih letih bo najboljši pomoček zoper trmo strogapokorščina. Treba pa je stvar prav umevati. Ne sme se nasilno ustavljati zoper vse, kar otroci požele, ne sme se dati duška preobilnemu in strastnemu strahovanju pri vsakem naravnem pojavu otroške občutnosti. To bi bilo tiranstvo, ki vzgaja trmaste otroke. Dobrohotno ravna.] z mladino; dobroto, miloto in ljubezen kaži celo pri kaznovanju; združena pa mora biti z milosrčnostjo neka potrebna resnost, stanovitnost in odločnost. Na ta način se ne bo vzbudilo v otroku nagnjenje do trme. Ako tuin-tam zapaziš znake svojeglavnosti, ako se pojavlja že trma, tedaj se ta začetek zatre na ta način, da se delaš nevednega, kaj pravzaprav hoče otrok s trmo doseči. Nikakor pa ne dovoliti kljubovanja ali mrmranja zlasti ne pri nekoliko odraslem otroku. Nagovori ga, izvabi od njega odgovor, pa bo kmalu sam zadovoljen, daje rešen neljubega krhanja. Kdor si je pridobil ljubezen in zaupanje malih, si bo kmalu zagotovil tudi naglo pokorščino in spoštovanje. Če to — bo izginila vsa trma in svojeglavnost Tečaj za vzgojo po zavodih, ki je bil meseca avgusta v zavodu »Cas-sianeum« (Donauvvorth), se sme prištevati med najvažnejše pedagoške prireditve zadnjega časa. Med udeleženci, ki jih je bilo 238, so bili zastopniki Nemčije, Avstrije, Švice, Belgije, Rusije itd. Vsi redovi in kongregacije so se odzvali povabilu. Nekateri ženski redovi so nalašč za to priliko zaprosili celo spregled klavzure, da so mogli tečaju prisostvovati. Predavanja so bila izključno namenjena vzgoji po zavodih; v razpravi so bila tudi pravna in hygieni-čna vprašnja. Najvažnejši referat »O verski vzgoji« je imel nadzornik zavoda »Cassianeum«, dr. Thalhofer sam. Oziral se je na verski razvoj od početka do 15. leta; ločil je tri dobe: otroško, šolsko in pošolsko ter navajal razne potrebe, vaje in sredstva za vsako teh dob. Mož je govoril kot izvedenec vsled dolgoletne izkušnje. Nič manj zanimivo je bilo dobro premišljeno predavanje inomoškega docenta dr. Krus-a. Lotil se je nelahkega vprašanja: »Vzgoja čistosti«. Omenjal je najprej razne znane tožbe zoper zavode; potem je pa obrazložil pomočke, ki zavarujejo mladino pred gnilobo ter pozitivna sredstva čistosti. Dotaknil se je tudi takozvanega »pojasnilnega vprašanja« ter podal vzorec, oziroma skico spolnega pouka, ki bi jo utegnili pod gotovimi pogoji rabiti vzgojitelji po zavodih. Vpošteval in omenjal je razna »prijateljstva« in nevarnosti po spalnicah itd. Važen je bil tudi referat o vzgoji za samostojnost. Opozarjamo, da se lahko naroči celotno poročilo o vseh referatih. (Buchhandlung Ludvvig Auer, Donau-worth.) Otroci brezverstvenih staršev. Listi so poročali nedavno o nekem odloku ministrstva za nauk in bogočastje z dne 15. septembra, št. 37.673/10, ki določa, da se otrok toliko časa, dokler ne pripada kakemu zakonito priznanemu verstvu, ne more siliti h krščanskemu nauku, ter da se njegov oče, ki je brez verstva (confessions-los), ne more prisiliti, da bi pošiljal otroka k pouku določenega verstva. Ta odlok je izdalo ministrstvo povodom nekoga rekurza. Delavec Cer-nowski v Horitz-u je dobil od glavarstva v Neu-Paka poziv, naj pošilja svojega »konfessionslos«nega otroka k pouku kateregakoli zakonito priznanega verstva. Cernowski se ni zmenil za ta ukaz, zato je bil večkrat kaznovan z globo 10 K in celo z zaporom. Deželni šolski svet je to kazen potrdil, zato je delavec rekuriral do ministrstva, obenem se je tudi pritožil na upravno sodišče. Ministrstvo je izdalo zgoraj označeno razsodbo, ki so jo pa razni listi napačno tolmačili ter prezrli dostavek, ki je bil pridejan tej razsodbi. Ministrstvo je namreč z ozirom na § 1. državnega šolskega zakona, »ki veleva in zahteva versko- nravno vzgojo otrok,« in z ozirom na § 3., ki pravi, da je verstvo obvezni šolski pr e dm e t, obenem tudi odredilo, naj politična oblast nemudoma zahteva od očeta Cernowskega, da določi svojemu otroku veroizpoved, nakar bode potem šolska oblast potrebne nadaljnje korake radi verskega pouka ukrenila. UČITELJSKI VESTNIK. 53 let učitelj. V Šmartnem v tuhinjski dolini je stopil v pokoj učitelj g. Fr. Zore. Hvaležni občani so mu v znak priznanja za tako dolgoletno in uspešno poučevanje priredili dne 4. decembra lepo domačo proslavo. Službo božjo v cei'kvi je ta dan opravil slavljenčev sin Anton Zore, župnik mirnopeški. Nato se je izvršil pozdrav v šolskih prostorih. Zupan g. Trebenšek je častitljivemu pedagogu izročil diplomo častnega občanstva, bivši učenec pa v imenu vseh nekdanjih gojencev zlato uro kot spominski dar. Pripomnimo še, da je slavljenec domačin šmartinske občine in oče g. nadučitelja Zoreta v Predosljili. — Tako spoštuje in ceni slovensko ljudstvo dobrega in vernega učitelja! Učiteljske izpremembe. Deželni šolski svet je imenoval v zadnji seji sledeče gdč. učiteljice, oziroma gg. učitelje: Ano Vavken za Cerklje, Karla Blažič za Ovsiše, Valentina Rožič za Šmartno pri Tuhinju, Vilje-mino Benigar za Ribnico, Izabelo pl. Fodransperg za Zalog, Antona Kadunc za Dobravo pri Kropi, Marijo Germek za Krašnjo. — Za nadučiteT lja v Zalogu je imenovan Anton Drašček. Petrazrednica je dovoljena v Borovnici, v Dobu pa trirazrednica. Na vrhniški šoli sta ustanovljeni dve novi vzporednici. V višje plačilne ra,zrede je pomaknjenih razmeroma dokaj veliko število kranjskega učiteljstva, namreč 123 učnih moči; prišlo jih je v I. razred 27, v II. razred 35 in v III.razred 61. Toliko napredovanje je bilo možno vsled tega, ker je stopilo več gg. učiteljev v stalni pokoj, kot je bilo sicer pričakovati. Šestletna ljudskošolska doba. Koroški deželni zbor je sprejel predlogo liberalnega poslanca dr. Stein-\venderja, po kateri se skrči šolsko obvezna doba na ljudskih šolah na šest let. Koroški deželni šolski svet je dobil sledeče navodilo: Dokler se ne določi potom državnega zakona začetno leto šolskega obiska, naj se zadeva glede starosti tako uredi, da začno s sedmim letom hoditi v šolo tisti otroci, ki so telesno slabotni in zaostali; kjer je pa večje število otrok precej oddaljenih od šole, velja za dotični kraj sedmo leto, kot šoloobvezno. Vsakdanja šola naj se omeji na šest let. Nato naj se pa uvede večletni, obvezni nadaljevalni pouk. Ogromna deputacija nižje-avstrij-skega učiteljstva. Dne 25. oktobra se je zbralo na dvorišču dež. dvorca na Dunaju vse polno učiteljstva raznih kategorij. Mirno in tiho so pričakovali »varihi in vzgojitelji patriotizma«, kaj jim bo sporočila deputacija, ki se je med tem časom (pol 12. do 12. ure), mudila pri poslancu dr. Gessmannu in pri drugih zastopnikih dež. zbora. Ogromni nastop učiteljstva je presenetil ljudske zastopnike. Dr. Gess-mann je zatrjeval, da je on s svojo stranko ne le naklonjen učiteljem, ampak da tudi odločno zahteva izboljšanje njihovega gmotnega stanja. Treba je le skrbeti, da se dobi pokritje za večje deželne izdatke. Čujemo, da je zahteva naših dunajskih kolegov, ki so se glede akcije za izboljšanje plač vsi soglasno in v edinosti priklopili vodstvu deželne zveze krščanskih učiteljev, oziroma poslancu Kemetterju, že ugodno rešena in da bodo dobili povišane doliodke od 1. januarja 1910 daljo. Čujte, čujte, naši gg. poslanci! RAZNOTEROSTI. Obisk tobačne tovarne. Člani ljubljanske podružn. »Slomškove zveze«, so si dne 24. nov. v spremstvu uradnika g. I. Aleša ogledali vse prostornine, dvorane in delavnice velike ljubljanske tobačne tvornice, ki je v nji zaposlenih okrog 2600 oseb, moških in ženskih. »Slomškova zveza« deluje popolnoma po namenu svojih pravil, ako poleg predavanj oskrbi svojim članom ugodnost, da po raznih tvornicah spoznavajo napredek v modernem strojstvu ter notranjo uredbo tvornic, njih izdelke, ki so v vsakdanji rabi, razmere delavstva itd. Da nudi tobačna tvornica v tem oziru mnogo zanimivosti, ni treba dokazovati. Občudovati je predvsem najnovejše stroje, ki izdelujejo dovršene svalčice v toliki množini, da bi človek ne verjel, ako bi ne videl. Žal, da bodo te železno roko odjeclle polagoma kruh tistim številnim delavkam, ki bi jih tovarna drugače morala sprejeti. Dasi je med nami dosti nasprotnikov tobaka, osobito seveda tobako-vega dima — vsi pa moramo biti sovražniki nikotina kot vzgojitelji, ki branimo na vso moč kajenje nezreli in nedorasli mladini — vendar nas je pri pogledu na polne dvorane zadovoljnega delavstva obšla vesela zavest in priznanje, ko smo si mislili: Čast Bogu ! nekaj dobrega pa vseeno store nešteti pušilci te božje travice! Podpirajo izdatno z milijoni nenasitno državno blagajno, zraven pa dajo zadovoljivega zaslužka tolikim delavskim močem! Značilna in pomenljiva interpelacija. Deželna zveza ogrskega učiteljstva je imela 25. avgusta glavno zborovanje. Navzočih je bilo 58 učiteljev. Svobodomiselna frakcija med njimi je izsilila nekatere sklepe, ki so vzbudili povsod začudenje. Tretja točka med temi sklepi zahteva, da se verouk izključi iz šol... Z ozirom na to, je 26. nov. v ogrski zbornici poslanec Štefan Rakovszky (Ljudska stranka) interpeliral naučnega ministra grofa I. Zichyja tako-le: Visoka zbornica! Na Ogrskem imamo neko društvo z imenom »Deželna zveza učiteljev«. Ta zveza je na svojem zborovanju, dne 25. avgusta med drugim sprejela predlog, ki posega globoko v javno življenje. Predlog namreč zahteva, naj se verstveni pouk odstrani iz vseh ogrskih šol. Vso se je vršilo tako, da imam opravičen sum, kakor da bi vlada soglašala s svobodomiselnim učiteljstvom. Naj razložim tukaj svojo sodbo ... Jaz menim, da obstoji, če j c sploh kaka pomanjkljivost na polju verstvenega pouka, v tem, ker imamo premalo krščanskega pouka. Po šolah se veliko uči. (PosL Achim: Matematika je potrebnejša.) Jaz danes ne znam nič več, kar sem se učil iz matematike; logaritmi, sferična geometrija itd. zame danes nima več pomena. Vse to poznam komaj še po imenu. In ako bi danes posl. Achim iz teh predmetov delal izkušnjo, bi lopnil tako, kot jaz. (Veselost.) Nekaj pa nisem še pozabil iz svojih dijaških let: med vsemi predavanji so napravili name, pa tudi na moje tovariše — tega se dobro spominjam — naj-globokejši vtis nauki dobrega kateheta. Te nauke sem v življenju zvesto ohranil. Ako kaj zoper nje zagrešim, vem še danes, da ni prav; ti nauki me še nikdar niso gnali v zlo, pač pa so me varovali hudega. Zato pravim, da se verstveni pouk ne sme krčiti, še manj odpraviti. Prepričan sem: Kdor ima živo vero, ta spoštuje avtoriteto, brez avtoritete pa država ne more obstati. Zato pa, da bomo na jasnem, kaj sodi vlada, vprašam g. ministra za uk in bogočastje, ali soglaša s sklepi občnega zbora učiteljske zveze.« (Pri dotičnem občnem zboru je bil namreč tudi navzoč sek-cijski svetnik Radnay, ki je zagotavljal, da je vlada naklonjena zborovalcem in da bo vsako upravičeno željo čimpreje izpolnila.) Naučni minister grof Zichy je takoj odgovoril na interpelacijo. Rekel je: Visoka zbornica! V tej zadevi je moja sodba taka, da naj se učiteljski zbori pečajo z notranjimi učnimi zadevami in pa s pedagoškimi vprašanji; niso pa poklicani, da bi dajali vladi direktivo za kulturno politiko . . ... Kdor pozna mojo politično pretek- SLOVSTVO Antibarbarus. Spisal dr. Jos. Tominšek. Ljubljana 1910. Založil L. Schwentner. Cena 1 K 20 vin. — Proti barbarščini v slovenskem jeziku se bori pisatelj v šesterih člankih, ki so združeni pod omenjenim naslovom. In barbarščine je v slovenskem jeziku res od leta do leta več. Knjižica obravnava v posameznih odstavkih razna pereča vprašanja (opozarjamo na aktualni članek o pisavi krajinskih in drugih lastnih imen!); kjer je treba, so podana ostro začrtana pravila, ki so povsem lost, ne bo niti trenotja v dvomu, da je moje odločno in principijelno prepričanje, ki je javno povdarjam: Ne-obhodno je potrebno, da zahtevamo verstveni pouk po vseh kategorijah naših šol. (Živahno pritrjevanje.) Dolžnost in naloga vsake šole, pa tudi vsakega učitelja je — to velevajo naši temeljni zakoni — da vceplja v dušo mladine versko-nravnačuvstva... Poslanec Rakovszky in ves parlament je odobraval ministrovo izjavo, ki je z njo odstranjen od vlade sum, kakor da bi soglašala z zagotovilom zgoraj o menj enega sekcij sk. načelnika. Listnica uredništva. Vse p. n. dopisnike in sotruclnike prosimo, da bi blagovolili svoje rokopise poslati vselej vsaj do 4. vsakega meseca s kratkim naslovom: Uredništvo »Slovenskega Učitelia« v Ljubljani. Današnji številki smo priložili položnice. Prosimo, da bi se jih cenjeni naročniki takoj poslužili ter obenem poslali še morebitno zaostalo naročnino, da ne bo treba terjati. Članarina za katehetsko društvo naj se blagovoli poslati skupno z naročnino (5 K). Člani »Slomškove zveze« naj pa izroče članarino podružničnemu tajniku, ki bo vsak zase zadevo uredil z glavnim odborom. Poročilo o občnem zboru kat e h. društva smo morali radi pičlega prostora zopet odložiti. IN GLASBA. nova, posneta iz duha in razvoja našega jezika. Novejši čas se je vrinilo v naš jezik potom časopisja vse polno nenaravnih in duhu slovenščine čisto nasprotnih parasitov, ki jih je treba iztrebiti, dokler je še čas. Zato v roke Tominškovo knjigo zlasti vsem časnikarjem, vsem korektorjem! »Osmero blagrov ali nauk o srečnem življenju.« II. izdaja. Spisal A. Kržič. Samozaložba. Prodaja »Katol. Bukvama«. Cena 1 K GO v, vezano 2 kroni. Tudi ta knjiga je zlata knjiga z zanimivo, pa zelo koristno vsebino. Sodeč samo po naslovu, hi človek mislil, da se nahaja v knjigi navadna razlaga čednosti, ki jih je Kristus priporočal. Toda kdor jo je prebral, mora priznati, da nam je g. pisatelj podal v mikavni, dostikrat šegavi besedi globoko v življenje segajoče razprave, prepletene z lepimi zgledi, dokazi in primerami. Knjiga nam kaže, kje je vir prave sreče in ima namen izpodbiti napačno umevanje novodobnih ljudi o človeški sreči. Knjigo prav posebno priporočamo gg. katehetom. Pri pouku verskih resnic je treba včasih ob sklepu za četrt ure dovoliti oddililjaj v tej obliki, da se da otrokom, ki bodo kmalu zapustili vsakdanjo šolo, kaj primernega brati. Kako težko se je n. pr. tudi lotiti razlage šeste zapovedi. V Kržičevi knjigi »Osmero blagrov« imaš za vse to obilo krasnega gradiva. Kot pomoček k razlagi šeste zapovedi daj brati, ali pa sam beri poglavje na str. 1-43 do 107. Prijatelj, naroči in se prepričaj! Anton Kosi: »Zabavna knjižnica« za slovensko mladino. XIV. zvezek. 1910. Cena broš. knjižici 30 stotink. Naroča se v Središču. — »Čitaj rad dobre knjige; v njih imaš modrega \ičitelja in ljubeznjivega prijatelja.« To geslo je dal gospod urednik Kosi svoji XIV. knjižici za mladino, ki se že lahko prišteva med dobre. Vsebina je raznovrstna, mikavna, kakor ma-lokje v podobnih publikacijah. Še celo neprijatelju alkoholu je posvečen odstavček »Nepravi prijatelj«. »Palastina.« Geograpliie und Ge-schichte des Heiligen Landes. Eine Zugabe zu jeder Biblisclien Ge- schichte. Fiir den Schulgebrauch bearbeitet von Joseph Schiffels, Rektor. Vierte, verbesserte Auflage. Mit fiinf Kartchen. Mit Approbation des hochvv. Herrn Erzbischofs von Frei-burg. 8° (32). Freiburg & Wien. 1910. Ilerdersche Verlagshandlung. Karto-niert 40 Pf. (48 h.) Knjižica je namenjena učencem nižjih in višjih razredov ter vsebuje vse, kar je potrebno znati in vedeti o Sveti deželi. Nekaj podatkov o Palestini imajo tudi naše »Velike zgodbe«, vendar utegne to 30 strani obsegajoče delce marsikateremu katehetu prav priti zlasti ker ima pot novih in potrebnih zemljevidov, namreč: Jeruzalem leta 70 po Kr.; Jutrova dežela; ■ Sinajski polotok in Kanaan; Palestina ob času Kristusovem; popotovanja sv. Pavla. J. M. Sailer uber »Erziehung fiir Erzielier«. Mit Anhang. Neu heraus-gegeben und mit einer Einleitung und Anmerkung versehen von dr. J. j Baier. Zvveife, durcligesehene und ervveiterte Auflage, herausgegeben von Fr. X. Kunz, Seminardirektor. (Bibliothek der kathol. Padagogik XIII.) Gr. 8°. Freiburg & Wien 1910. Herdersclie Verlagshandlung. 4 K 8 h, geb. 5 K 28 h. Pedagoško delo, duhovitega profesorja, poznejšega škofa Sailerja, je bilo že za časa avtorjevega življenja štirikrat v natisku. Pred desetimi leti je bilo predelano, sedaj je pa izšlo v novi, pomnoženi izdaji. Že to dejstvo priča, da se še zdaj priznava vrednost in veljava te vzgojeslovne knjige, ktera nudi i v teoretičnem i v praktičnem delu zares veliko zakladnico vzgojnih naukov. Kdor pogreša v svoji knjižnici knjige o vzgojeslovju, naj seže po tem delu. I izhaja sredi vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 K. Roko ”__________________________pisi učiteljske stroke naj se pošiljajo c. kr. učitelju Jož. Novaku, Idrija; katehetske in vzgojne stvari pa katehetu A. Čadežu, Semeniška ulica št. ? v Ljubljani. Naročnino in reklamacije sprejema: Uredništvo ,Slovenskega Učitelja" v Ljubljani. Urednika: J. Novak in A. Čadež. Tiska Kat. Tiskarna. Obl. odgovoren: lv. Rakovec. Razpis učiteljskih služb Na štirirazredni ljudski šoli na Raki sta razpisani dve učiteljski službi. Na petrazrednici v Radečah, na štirirazredniciv Š t. J e r n e j u in na dvorazrednici v V e lv P o d 1 o g u pa po ena učiteljska služba v stalno nameščenje do 2. januarja (Krško). Opomni se, da se bo oziralo pri razpisanih službah za Radeče in Št. Jernej le na moške prosilce. VPodkraju (postojnski okraj) se odda eno učiteljsko mesto na on-dotni dvorazrednici. Rok do 7. jan. leta 1911. Na petrazrednici v Ribnici je oddati eno učno mesto v stalno nameščenje. Prošnje do 15. jan. 1911. V litijskem okraju je do 15. dec. razpisana učiteljska služba na petrazrednici v Zagorju ob Savi. Na dvorazrednici na Premu je oddati mesto nadučitelja in še eno učno mesto. Prošnje do 17. dec. c. kr. okr. šol. svetu v Postojni. Na dvorazrednici v Studenem se bo dobila nadučiteljska služba. Prošnje je vlagati do 26. dec. (Postojna.) Na dvorazrednici v Farivasi: Nadučiteljsko mesto s prostim stanovanjem, event. drugo učno mesto. Prošnje do 3. jan. v Kočevje. Moško učno moč potrebujejo na enorazrednici na Gor. Jezeru. (Logaški okraj.) Rok: 28. dec. Nadučitelj dobi službo v H o t e„-d r š i c i. Šola dvorazrednica. Rok: 28. dec. V Poljanah nad Škofjo Loko je prosto na ondotni trirazrednici eno učiteljsko mesto. Prednost imajo moški prosilci. Prošnje v Kranj do Sl. dec. V Dolenji vasi (okraj Postojna), iščejo moško učno moč. Rok: 23. dec. Na petrazrednici v Postojni bo dobil službo učitelj. Rok: 23. dec. Na štirirazrednici na Koroški Beli je iznova razpisano eno učiteljsko. mesto r .o 31. dec. Na petrazrednici v š t. V i d u iščejo učno moč. Prošnje do 10, jan. leta 1911. (Ljubljana.) V Bukovju je izpraznjeno eno učno mesto. Rok 9. januarja. Prošnje v Postojno. E ' Dolžnost. Ponosni smo lahko in hvaležni, da se je naša »Slomškova, zveza« tako ojačila in razvila; ponosni bomo pa še bolj, ako bo^ vzporedno s krepkim razvojem naših vzajemnodelujočih (organizacij: »Sl. zveze« in »Društva slovenskih katehetov«, napredovalo tudi skupno glasilo »Slovenski Učitelj«. Ko je imela »Sl. zveza« o počitnicah svoj občni zbor, ki je moral imponirati tudi nasprotnikom, smo Culi čvrst poziv, naj bo vsak član naše »Zveze« oibenem tudi naročnik »Slov. Učitelja«. Naj še enkrat pokličemo v spomin besede predsednikove, ki smo jih vsi odobrili: »Najžalostnejšebibilor ako bi bil kdo član »Sl. zveze«, obenem bi se ga slinil in prikupoval nasprotnikom, plačeval za njihove organizacije, ali pa podpiral in naročal celo ti-iti nestrokovni list, ki je zabredel ....... itd. Torej! Bodimo odločni in štejmo si za stanovsko d o 1 ž n o s t, da se naročimo na strokovno glasilo, ki haj'nas tesno priklene na. organizacijo, ki naj budi v nas zavest in ponos krščanskih pedagogov. »Slov. Učitelj« maj bo vsakemu članu v pomoč in bodrilo,, da bo spoznal v celoti svojo vzvišeno nalogo in jo tudi izvrševal.. , Slomškar brez društvenega glasila je podoben zdravniku, ki nima. strokovnega medicinskega lista, ki ne mara napredovati. Agitirajte torej vsi dosedanji izvesti naročniki, da pride »Slov. Učitelj« gotovo vsaj v roke člariov in članic naše »Zveze«. List naj bo prvi. r znak, ki priča o pristnosti in odkritosrčnosti vseh, ki so pri naši krščanski organizaciji. / Kdor izmed naših članov bo odslej brez: »Slov. Učitelja«, naj ve, da nima celega srca za »Zvezo«. »Slovenski Učitelj« naj pripomore, da bo naša »Zveza« z božjim blagoslovom, čedalje bolj rasla, cvetela in prospevala! ^Članov »Društva slovenskih katehetov« ni treba opozarjati rta;. . enako dolžnost, ker jih je med njimi prav malo, da bi ne dobivali lista. Pač želimo in prosimo, da bi preskrbeli »Slov. Učitelju« pot. med liste krajnega šolskega sveta. Za vso dosedanjo, podporo pa:. Bog plati! Uredništvo..