Si.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 8
dr. Zmago Šmitek
ARHITEKTURA INDIME STUPE, NJENA SIMBOLIKA IN RAZŠIRJENOST
Sanskrtski besedi stupa in caitya so že v 9. stoletju prevedli v tibetanski jezik kot mchod-rten, kar pomeni »posoda« (rten) »za darove« (me/tod) in je prevod ljudske etimologije za besedo stupa: stu - slaviti, moliti, častiti; pa - straiiti, varovati; torej tisto, kar varuje ali ohranja darove, povezane z religioznim čaščenjem. Sicer pa stupa pomeni v Rig vedi (1.24. 7) drevesno deblo, pa tudi kol, drevesno krošnjo, čop las vrh glave, gorski vrh.
Eden od pomenov, ki ima paralele še v drugih indoevmpskih jezikih je »nakopičiti, postaviti«.1 Primerjajte tudi slovenske besede stolp, stopnica, steber. Iz gradbene nblike in terminologije nekaterih izrazov je Lokesh Chandra sklepal, da izvira stupa iz shrambe za zrnje, zgrajene iz ilovice in kravjega blata (to je namreč ščitilo vsebino pred škodljivci). Takšne žime kašče je še mogoče videti na indijskem podeželju. V prid svoji tezi je navedel tudi besedo šridhanvakataka (za znamenito južnoindijsko caityo), kar naj bi pomenilo »kup zrnja«, in besedo <j/ianyakara za eno od šestih tipičnih oblik singalskih stup, kar ima enak pomen. Drug izraz za siupo, caitya, označuje tumulus, nagrobni spomenik, pa tudi komemorativno zgradbo. Izvira iz imena vedskega oltarja ognja, viti, pomeni pa zgradbo okrog tega oltarja. S srednjeindijsko besedo četi imenujejo vsak objekt čaščenja. V nasprotju s prvotno slupo kot žitno shrambo, ki je bila narejena iz lesenega ogrodja, blata in trave, so bile cailye postavljene iz žganih opek,; Opečnate ograde, iaitye, so v času budizma obdajale tudi sveta drevesa. Različne oblike čaščenja slup so prerasle v pomembno sestavino zgodnjega budizma. Po konstrukcijskih in namembnostnih razlikah med obema tipoma bi torej lahko sklepali, da glavnina bogate kozmotoške in
religiozne simbolike stupe izvira iz nekdanje cailve in ne iz njene posvetne, poljedelske sorodnice. Stupa je utelešenje raznolikih arhetipskih koncepcij, med katerimi po pomenu izstopa simbolizem svetovnega vladarja, cakravartina. Torej je stupa predvsem kraljevski simbol. Z njeno osjo kot metafizičnim središčem so primerjali vladarja, okrog katerega se vrti kraljestvo. To os je ponazarjal lesen drog sredi zgradbe, ki je arheološko dokazan že pri najzgodnejših stupah. Tudi »dežniki« na vrhu stupe so pomenili simbol kraljevske suverenosti. Legitimizacijo vladarja prek postopka sankt¡Akacije je pomenila položitev vzorca kraljevih las v slupo. Pri tem naj omenimo, da je že v vedski književnosti beseda stupa imela tudi pomen čop las, krona ipd. Podstavek stupe (zemeljskega sveta) ni bil toliko pomemben in je bil pri tibetanskih upodobitvah votivnih stu p (tsha-tshaj običajno kar izpuščen/
Vladarska moč svetovnega suverena pa je izvirala iz kozmične moči. Štirje kontinenti, ki s subkominenti obdajajo goro Meru, imajo svoje posebne oblike in barve:
vzhod:
sever:
zahod:
jug:
Purva-videha Uttara-kuru Apara-goduniya Jambudvipa
bel polmesec rumen trikotnik rdeč krog moder kvadrat
Tako tudi stupa sestavljajo geometrični liki kvadra, krogle, piramide in polkrogle (v smeri od vznožja proti vrhu), z zgornjim zaključkom stavbe v obliki dragulja. Teh pet sestavin simbolizira tudi petero elementov stvarstva. Njena baza je zemlja, kupola voda, stolp ogenj, vrh stolpa zrak in ornamentirani zaključek eter. Potopiti se v te elemente pomeni smrt (od lod tudi sanskrtski izraz pahcatvam gatah - raztopiti se v peterosti).4
Stupe je Foueher razdelil na tri osnovne skupine, ki pa se Še delijo med seboj. Nove variante, zgrajene na znamenitih krajih, so postale prototipi celih serij podobnih zgradb. Vprašanje je, ali je bila slogovna raznolikost stup plod bolj ali manj zavestne evolucije znanih tipov ali posledica stilizacije ali pa so bile inspirirane z globljimi, docela idealnimi motivi, katerih simbolni izraz so poslale. Ker so bile Stupe (tako kot
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, strani 9
TEMA
IfD.
libetansVi vrolivni model stupe
caityej sakralne stavbe jn so njihovo gradnjo nadzirali svečeniki, se niso mogle preveč oddaljili od ustaljenih razmerij, ki so izvirala iz indijskih gradbenih priročnikov (ši/pa)."
Budističnastupa je bila prvič omenjena kot spomenik za Budove relikvije. To naj bi se po komentarju h Anguttari zgodilo potem, ko je sam Buda podaril trgovcema iz okolice Baktre (Balkli v današnjem Afganistanu), ki sta poslušala njegovo prvo pridigo, odrezke svojih las in nohtov, da sta jih nato doma vzidala v dve stupl Kasneje so se stupe med seboj razlikovale glede na to, ali so v se bova le osianke Budovega telesa ali predmete, ki jih je uporabljal, ali pa svete spise in podobe. Vladar Ašoka naj bi p0 Ašokavadani in Divyavadani za časa svojega življer«a zgradil 84.000 stup, od katerih je vsaka v se bova 1 a po enega od 84.000 odlomkov budističnega kationa. Vendar je bila stupa vselej bistveno več kot le shramba relikvij ali nagrobni spomenik. Po ugotovitvah G. Tuccija tibetanske stupe običajno nimajo pogrebne funkc[je, če pa jo imajo, je ta sekundarna. Isti avtor je Pokazal, kako je upodobitev osmerih stup pomenila tudi osem pomembnih obdobij v Budovem življenju: rojstvo (Lumbini), razsvetljenje (Magadha. Rajagrha ali Vajrasana), veliki čudež (Šravasti ali Kušinagara). pridigo (Varanasi), tikrotitev siona (Rajagrha), opičino darovanje medu (Vaišali), odhod v onstranstvo -'»ahaparinlrvana (Kušinagara), spust z nebes (Kapilavastu, Sankašya). Čeprav je več različnih varianl. J!re običajno za omenjene etape, od katerih je vsaka Povezana z določenim krajem, tamkajšnjo stupa ter njenimi graditelji. Vendar je te stupe treba razlikovati od osmih, desetih ali enajstih stup (glede na različno tradicijo), v katere so bili shranjeni Budovi posmrtni ostanki.'
Večina tibetanskih chortenovje bila postavljena kot vidni 'zraz religioznosti, torej kol spomin na pomemben dogodek ali kol zahvala, voliv ali pobožna daritev graditelja. Slednji svoje zasluge deli z drugimi alt pa jim
jih v ccloti prepušča. To dokazujejo napisi na tibetanskih stupah ki sporočajo, naj bi graditelj in njegovi bližnji ali pa vsa živa bitja dosegli osvoboditev, srečo, izobilje ... Takšno besedilo pa, po G. Tucciju, ni zapisano kol želja, ampak kot prisega.* V skladu z budističnim razumevanjem »dobrega namena« je bilo dovolj, če je posameznik, ki ni imel denarja za zgraditev prave stupe, posvetil risbo stupe (glej na primer skalne risbe v Ladakhu) ali njeno pomanjšano skulpturo (na primer lončeni votivi tsha-tsha).
Kvadratni tloris stupe naj bi po C.G. Jungu vsebovale vzhodne, zlasti tibetanske mandate. Tako kol nekatere stupe v svoji notranjščini hranijo relikvije Bude ali budističnih svetnikov, se tudi v središču mandate skriva najsvetejše; izvir vesoljne energije. Šiva. Buda. Bodhisattva Vsaka stupa je nekako, čeprav le posredno in približno, kopija katerega od znamenitih indijskih vzorov. V deželah, ki so bile tisoče kilometrov oddaljene od Indije, je bilo seveda težko izdelati natančne posnetke originalov, zato so se ob mnogokratnih kopirSnjih in prezidavah pojavljale lokalne in regionalne posebnosti.
Nekaj najpomembnejših primerov
Stupa v Sančiju je najpomembnejši ohranjeni budistični spomenik te vrste v Indiji. Kupola, ki je pomenila kozmično goro, je bila postavljena na več ploščadi. Ob njenem vznožju in na vrhnji terasi sta bili obhodni galeriji, kamor so vodila štiri stopnišča. Spodnjo pol je obdajala kamnita baluslrada. ki soji kasneje dodali štiri lepo izklesane vhode. Stupa v Bairatu (okrožje .laipur) je imela ob svojem vznožju opečnato svetišče, ki jo je obdajalo v obliki prstana in v katerega jc bilo mogoče vstopili iz vzhodne smeri. Gandharski tip stup (na območju današnjega Pakistana in Afganistana) je bil postavljen na visoke četverokotne terase, na katere so vodile slopnice. Najvišja terasa je služila za obredno obkrožanje slupe. Obkrožalo jo je večje število majhnih votivnih stup.
Stupa Bodnath (Budanath, Yarung Khashor) v Katmanduju je najpomembnejši budistični spomenik v Nepalu in hkrati ena od najpomembnejših budističnih romarskih postaj v tej državi. V tantričnem budizmu velja za eno od osmerih velikih sežigališč pokojnikov. Vsako od teh sežigališč označujejo siupa, jezero, drevo, ogenj in božanska mali - zaščitnica. Nekateri menijo, da ta stupa pomeni prvobitnega Budo (Adi Buda),
1	Lokesh Chandra ( 1988), »Introduction«, v: Giuseppe Tucci. Stupa An, Architectonics ami SymbolishL (Indo-Tibetica !), Uma Marina Vesci (transi.). Saia-pitaka series Vol. .'47. New Delhi: Aditya Prakashan, vii. xi,
2	Lokesh Chandra 19KK: xiii-xiv.
,1 Tucci ( 1988): IS, 17.
4	Lokesh Chandra 1988: viii.
5	Koucher, Art giico-bouddhique, 1.65 ff.
6	Tucci. 1988: 18-21).
7	Tucci, 1988: 23, 28.
8	Tucci. 1988: 30.
9	Jung, Carl Gustav (¡984). Psihologija i alkemija. Zagreb, 1984: 135.
Si.D.
TEMA
prapočelo sveta. Druga jc razlaga, da naj bi bi! v njej vzidan relikt Budovega učenca Kashyapa, po H. A. Oldfieldu pa je bila slapa zgrajena nad grobom tibetanskega lame z imcnum Kasha. ki je umrl med romanjem iz l.hase v Nepal. Od lod naj bi izvirala tudi imena Kasha c.haitya, k/iasti, khasuti ipd. Ta slapa je pravzaprav velikanska mandata, ki se pokaže v svoji celoti šele, ko jo gledamo z višine, na primer s terase katerega od sosednjih stanovanjskih poslopij. Osnovo stttpe sestavljajo tri četverokotne stopničaste ploščadi (gora Meru), na katere vodijo štiri stopnišča, razporejena po nebesnih straneh. Za glavno stopnišče velja listo na severu. Ob robovih spodnje ploščadi so nanizane manjše slape. Nad ploščadmi se dviga kupola s premerom kakih 30 metrov, ki pomeni nebesni svod Ob njenem spodnjem robu je razvrščenih 108 niš, v katerih so kamnite skulplure budističnih božanstev in svetnikov. Na svod kupole vodijo stopniee, ki domnevno pomenijo lestev, po kateri naj bi Buda dosegel nebesa Tušita. Kupolo občasno prebelijo in nanjo s curki vode, v kateri prej namočijo žafran, zarišejo rumen ornament dvojnega lotosovega cveta. Iz kupole se dviga v nebo stolp kvadratnega tlorisa. Na njegovem pročelju so na vseh štirih straneh naslikane Adi Budove oči in njihov »mistični«; ah »sočutni« pogled sega v vse sfere stvarstva. Nos je naslikan v obliki nepalskega števila l in simbolizira enotnost vsega, kar obstaja. Stolp se na vrhu konča s serijo 13 zožujočih se kvadrov, ki pomenijo nebesne sfere nad goro Meru ali stopnje razsvetljenja. Zaključek stolpa je ornamentirani cilinder s simboloma Sonca in Lune, ki ga z obodom stupe povezujejo vrvi, ovešene z molilnimi zastavicami. Nad njim je te še pozlačen lotosov cvet. na katerem je dragulj. Gre za prehod iz serije »dežnikastih« zaključkov z vrha zgodnjih stup v koničaste forme, ki so značilne zlasti za arhitekturo jugovzhodne Azije,
Tibetanska legenda pojasnjuje, da naj bi stupo zgradila štirikratna vdova s pomočjo svojih štirih sinov {vsak je imel drugega očeta). Slupa po tej razlagi simbolizira Budovo zavest (Buddha Mind), njena gradnja jogijske postopke, ki vodijo k razsvetljenju, njeno uničenje pa zaton Rudovega nauka. Zapis te legende je »zakladni tekst« (terma) in naj bi, tako kot Tibetanska knjiga mrtvih, poslušalca osvobodil zemeljskih vezi, razprši! mrak njegovega neznanja in prenesel njegovo zavesi v Čisto deželo. Ta tekst je bi! po izročilu najden v samostanu Samye v I L-12. stoletju. Njegov odkritelj, lerion Lhatsun Ngonmo. ga je razvozljal in spet skril, ker čas za njegovo oznanjevanje še ni bil zrel. Ponovno ga je našel t enoti Ngakchang Sakya Zangpo v 15,-16. stoletju in ga dal natisniti.
Stnpa Svayambhu v Kathmanduju: ime pomeni manifestacijo božanske luči, izvirajoče iz same sebe, in hkrati znak Adi Buda iz nebes Akanistha. Prek te nadnaravne svetlobe je po legendi menih Santasri postavil stupo. Po Svavamhhu purani pa je stupo zgradil sam Mafljusri, da bi ohranil svetlobo Adi Buda v obliki ognjenega zublja.
Najstarejše si tipe ali pa gode v Myanmaru (Burmi) so bile zgrajene blizu mesta Pyi (Prome. nekdanja Šri Kšetra) pod vplivom theravadskega budizma, ki se je širil z živahnimi trgovskimi zvezami s Cejlonom. a verjetno
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 10
tudi s posredovanjem monskega Dvaravatija. Za pagodi Payagyi in Payama iz obdobja med 5. in 7. stoletjem je značilna asketska izpeljava brez dekorativnih elementov. Njuna oblika je polkrožna, in ne zvončasta, tako kot pri večini kasnejših burmanskih pagod, pri katerih je prišlo do kompromisa med idejo kozmične osi in sfere. V Sri Kšelri je bil Buda prvič v burmanski umetnosti upodobljen sedeč in dotikajoč se zemlje {bhumisparsa tundra) med dvema velikima stupama. Po nekaterih razlagah prva od obeh stup predstavlja Budovo zemeljsko smrt in parinirvano, druga pa njegov triumf in razsvetljenje.'" Burmanci so postavljali pagode tudi z magijskimi nameni, zlasti v Arakanu na jugozahodu dežele. Takšne pagode so stale bodisi posamič ali v skupinah po tri ali štiri. Označevale so vogale magična astrološkega diagrama, zemljišče med njimi paje veljalo za zaščiteno."
Uporaba mandate pri gradnji svetišč
Osnovna tema sakralne arhitekture, ne glede na tradicijo, je bila vedno znova transformacija kroga v kvadrat ah čelverokotmk. Sferična oblika je predstavljala nebo. večno gibanje kozmosa. simbol nedeljive povezanosti ipd., kubična oblika pa zemljo, svetišče, red in zakon. Nebo in zemlja, »zgoraj« in »spodaj«, sta v indijskih kozmogonskih mitih pomenila tudi moški in ženski princip. Kombinacija obeh likov je lahko imela različen pomen glede na to. kateri od obeh principov je veljal za višjo realnost. V indijski vedantski tradiciji je esenca negibna, substanca (Šakti) pa dinamična. Negibni princip transcendira kozmieno aktivnost, saj vsebuje in rešuje vsa kozmična nasprotja. V indijski sakralni arhitekturi je tako kvadrat primarnejši od kroga. Po takšnem prepričanju naj bi prav arhitektura s svojo stabilnostjo najneposredneje odsevala božjo popolnost. S svojo pravilno in nespremenljivo obliko je pomenilo svetišče brezčasovni vidik končnega položaja sveta, ko vse stvari mirujejo v ravnotežju pred re in leg racij o v nedeljivo celoto Bitja, V spiritualnem smislu je bil tempelj vedno umeščen v središče sveta. Gradnja svetišča, v katerem naj bi »prebivalo« božanstvo, je bila lorej dejanje sakralne umetnosti par excellence." VastušaŠlre, klasični indijski priročniki gradbeništva, so kol model za gradnjo svetišč predpisovali vasittpurusa mandato. Čeprav sega njena uporaba še v vedsko obdobje (žrtveni oltarji), je najstarejša omemba te mandate v spisu Brhat samhlta (Lil, 2-3) iz zgodnjega 6. stoletja. Šele tedaj so nastajali prvi hinduistični lemplji-Od 7. stoletja pa je ta oblika mandate v zahodni Indiji že izgubila praktično uporabnost pri gradnji svetišč in obdržala le še obredni pomen, Vastupurusa pomeni prostorski simbol puruse, prvotnega bitja, iz čigar telesa sta nastala kozmična inteligenca (.viraj) in naš fizični svet (RV X. 90,5). Pur usa so si zamišljali kot moža. razpetega v osnovnem kvadratu, v položaju žrtve v vedskem žrtvovanju. Njegova glava je bila na vzhodu, noge na zahodu, roki pa sta se dotikali severovzhodnega in jugovzhodnega vogala kvadrata. Medtem ko jc
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, strani 11
TEMA	IfD.
geometrični diagram svetišča simboliziral zemljo, pa jé zaradi puruse pomenil tudi kozmično inteligenco in bistvo vseli stvari. Ali drugače rečeno: indijsko svetišče je vsebovalo koncepte telesa, duše in duha: prana, \iraj. ñarusa. Pri obredih ob gradnji svetišč so donatorja simbolično poistovetili s puruSO, žrtvjjo. ki je vključena v stavbo.11
Stari Indijci so vastupurusa malicíalo začrtali tako, da so "a mestu, kjer naj bi stala zgradba, okrog lesenega kola ¿ vrvico narisali krog. Po senci tega kola, ki je padala na k rož ni co ob sončnem vzhodu in zahodu, so najprej določili črto vzhod-zahod. nato pa še linijo sever-jug. Določili so vogale kvadrata, ki je bi) razdeljen na več manjših kvadratov. Vsak od njili je pomenil enega od kozmičnih ciklov in božanstvo {deva), ki mu vlada. Le srednji del (eden ali več kvadratov) je bil izvzet iz kozmičnega reda: to je bil bntmasthana, kraj. kjer Prebiva Brahma. Nad tem segmentom so zgradili kubus (sarbhagriha), namenjen liku izbranega božanstva. Glede na število notranjih razdelkov je obstajalo kar J2 Upov vasiu-purusa mandat. Tiste z lihim številom kvadratov so izvirale iz osnovne mandate z 9 polji, ki je simbol zemlje (Prit/ni), druge s sodim številom pa iz štiridelne mandate, ki simbolizira boga Šivo kot "Spreminjevalca«. Štiridelna mandata je bila torej simbol Ci)sa in je tudi spominjala na kozmično kolo s štirimi Prečkami." Pravila so določala za tlorise svetišč vzorce 8 krat 8 = 64 kvadratov, za posvetne stavbe pa 9 krat 9 Si kvadratov. Kasneje so bila za svetišča dovoljena ludi še druga razmerja, na primer 10 krat 10 kvadratov.'-Kvadrat je imel kot merska cnoia lahko različne dimenzije. Pri M-deini mandati je brahmasthana °bsegala štiri polja in pri KI delni devet polj. Kvadrati, ki Su obrobljali brahmasthano, so bili namenjeni dvanajstim solarnim božanstvom {adiiva). Njihovo levilo je bilo /.reducirano na osem. ker so se povezala s s"nboiiko osmerth smeri neba in osmih planetov." 1 rvotno je bila v mreži kvadratov zaobsežena vsa Notranjost svetišča, skupaj z debelino zidov, kasneje pa '9 nJ bilo več tako zavezujoče. Oblika svetišč pa je v bistvu ostajala enaka: spodnji del stavbe je bolj ali manj Posnemal obliko kubusa in nosil vrsto manjših Nadstropij, ki so imela piramidalni videz. Piramido je Pokrivala kupola, ki je bila včasih diskasta. Skozi to kupolo je potekala »svetovna os« (axis mibidl).* tinduistično svetišče je bilo pomanjšan zemeljski model nebeškega raja tega ali onega božanstva. Imelo je obliko Palače, obdane s paviljoni, terasami, ribniki in vrtovi, ki so nanizani tako, kot bi pokrivali pobočja nebesne gore, Orientirano je bilo po osnovnih smereh neba, z vhodom nE> eni strani in s slepimi vhodi (nišami) na ostalih treh s'raneh. Primer takšne konstrukcije je okrašeni vrh svetišča KailasanaLha v IZllori: paviljoni, naseljeni z bogovi in drugimi nebesnimi bitji, si strmo sledijo eden llad d™Sini. Na najvišji terasi je kupolast zaključek, ki Predstavlja palačo Šive. Slražijo jo štirje Šivovi biki (/)audi). V svetišču sončnega boga Surye v Konaraku pa se zdi. kot da bi nebesni paviljoni prosto plavali v zraku.
bistvu gre za upodobitev celega mesta, prestolnice, z neštetimi zgradbami in stanovalci. Zemeljski tempelj te vrste se imenuje »voz« {vimana), saj naj bi se po mitološkem izročilu božja rezidenca po želji svojega
vladarja lahko premikala po nebesnih sferah." indijska kultura je po trgovskih poteh vplivala tudi na dežele jugovzhodne Azije. Pri tem so imela pomembno vlogo zlasti vzhodnoindyska pristanišča od Bengalskega zaliva na severu do Cejlona na jugu. Obstajala pa je tudi severna kopenska pot čez Assam, zgornjo Burmo in Yunnan. Čeprav je tovrstne stike mogoče datirati že v predzgodovinsko dobo. je izrazita »indizacija« trajala kakih pet stoletij, od začetka našega štetja do 6. stoletja. V obmorske predele med Indijo in Indonezijo je prinesla hinduizem in budizem, sanskrt in svete spise, matematiko in astronomijo, upodabljajočo umetnost in arhitekturo ter državno ureditev, na čelu katere je bil hinduistični »božanski vladar« devaraja in kasneje budistični »svetovni monarh« cakravanin. Ti vplivi so večinoma ostali omejeni na dvorno kulturo. Le budizmu je uspelo postopno osvojiti širše ljudske množice, pri čemer pa je prevzel nekatere sestavine lokalnega animizma in kulta prednikov.
Najstarejše žarišče indijske kulture vzhodno od indijskih obal je bila država Funan, ki je med drugim obsegala južne province današnje Kambodže. Ime Funan (nekdaj i)'iti-nam) je kitajska različica stare khmerske besede za hrib ali goro, hnam (novokhmersko plinom). Vladarji te dežele so se namreč imenovali »kralji gora« (kttrung hnam). kar je skladno s sanskrtskim nazivom saHamja, ki so ga imeli poglavarji iz dinastije Palawa v južni Indiji. Kult svete gore, ki je v tem okolju morebiti obstajal že prej in ga je indijski vpliv le še okrepil, so iz funanske kulture prevzeli khmerski vladarji Kambodže in ga gojili naprej. Uradna religija Funana je bil šaivizem, prakticirali pa so tudi budizem. Tudi dinastija Sailcndra na Javi je prevzela naziv »kraljev gora«. Borobudur je po [I. Zimmerju v bistvu linearna shema, izpolnjena z bogatimi figuralnimi motivi, kar je tudi značilnost mandate. Razvoj stupe, s svojim obredom obkrožilnja (glej na primer bogato okrašeno kamnito ograjo stttpe v Bharhutu v Indiji) naj bi končno pripeljal do postavitve monumentalne mandate." Ustanovitelj Angkorja, Jayavarman II., je približno leta 790 preživel nekaj časa na javanskem dvoru. Tamkajšnja kultura ga je nedvomno navdušila, saj je posnemal njene vzore, ko se je po povratku v Kambodžo lotil obnavljanja razpadle države. Ustanovil je več prestolnic.
III Luce, Gordon H. (1969), Old Burma - Earty Ptigan, Vol I, New York: J. J. Austin. 131.
11	Collis. Maurice (1953), Imo Htdden Burma, London: Faber and Faber. 125.
12	Burckhardt, Titus (1967), SacredArt in Eos! and Hfof. London: Perennial Hooks, 17-19
13	Burckhardt, 1967: 23-25. 32-33.
14	Burckhardt. 1967:26-28.
15	Meister. Michael W. (1979). »Mandala and Practice in Nagara Archiieeture in Norih India«. Journal of ihe American Orientüi Society, Vol. 99, No. 2. 204.
16	Burckhardt. 1967: 28.
17	Burckhardt, 1967: 34.
IH Zimmer, Heinrich (i960), The Art of Indiait Asia, Bollingen Serics XXXIX. Joseph Campbell (ed.), Vol 1. 2 nd. ed.. New York: Pantheon Hooks, 45.
19 Zimmer. Heinrich (1926), Kunstform und Ynga im indischen Kaltbild, Berlin: Frankfurter Verlags-Anstall. 95.
Si.D.	TEMA
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 12
med katerimi je bila prva Indrapura, torej »Indrovo mesto«, zemeljska podoba mitološkega mesta na gori Meru. V zvezi z mestom Mahendraparvate (ustanovljeno je bilo leta 802 približno 30 kilometrov severovzhodno od Angkorja) je šlo bolj za simbolično gesto, saj hribovski vrh Phnom Kulen ni bil primeren za večjo naselbino in je bil zato verjetno tudi kmalu opuščen, Zato pa se je toliko bolj skladal z vladarjevo funkcijo »kralja gore«, poistovetenega z Indro, vladarjem bogov.31 Phnom Kulen je namreč simboliziral goro Meru, stopničasta piramida na njegovem vrhu pa palačo nebeškega suverena. Ideja »kozmične gore« ali »tempeljskega hriba« je imela odtlej v khmerski arhitekturi pomen kot nobena druga. Po Jayavarmanu [L je več stoletij veljalo pravilo, da je vsak khmerski vladar zgradil svojo tempeljsko goro, ki mu je bila za Življenja rezidenca, po smrti pa grobnica. Ena od pomembnih faz v urbanizaciji Angkorja je bila gradnja prestolnice Vasodharapure okrog naravnega hriba Phnom Uakheng, Na njegovem vrhu je vladar Yasovarman teta 893 da) postaviti svetišče po vzoru svojega predhodnika Indravarmana, ki se je tudi zgledoval po javanski arhitekturi (Horobudur). Svetišče je imelo pet zožujočih se teras s skupno višino 13 metrov. Stranica spodnje terase je merila 76 metrov, zgornja pa 47. Na robovih teras so stali stranski stolpi, na vrhnji ploščadi, kamor so vodila štiri aksialna stopnišča, je bilo simetrično razporejenih pet manjših stolpastih svetišč. Tudi v načrtu te stavbe je zaobsežen kozmični red neba in zemlje. Pet teras skupaj z nivojem tal in svetišči na vrhnji ploščadi pomeni sedem plasti stvarstva. Vseh stolpov {skupaj s tistimi ob vznožju) je bilo 108, kar pomeni 27 luninih vzhodov (dni) in štirih luninih faz (en mesec). Na vsaki terasi (brez talnega nivoja) je bilo dvanajst stolpov (leto), skupaj torej 60, kar je v skladu s številom let v ciklu planeta Jupitra. Opazovalec, ki je gledal stavbo z ene od glavnih strani sveta, je videl le 33 stolpov, toliko pa je tudi božanstev, ki naj bi prebivala na sedmih nebesnih sferah in bila podrejena Indri. Poleg tega. da predstavlja goro Meru, je torej Phnom Uakheng kamniti koledar, ki kaže položaj in poti planetov ter potek časa. Zaradi lege v tropskem pasu osvetli sonce med letom vse štiri strani templja.-'1 Mitološka kača Ananta, ponazorjena bodisi z jezeri in kanali, ki obkrožajo palače in svetišča, in tudi v figuralnem okrasju stavb, povezuje simbol gore Meru s časom prvobitnega kaosa.
S svetiščem Baksei Chamkrong v Angkorju, zgrajenim med letoma 900 in 922, prvič srečamo repliko božanske palače, ki ne stoji na naravni vzpetini, temveč na ravninskem zemljišču. Je preprosta tristopenjska piramida skromnih dimenzij z osnovno ploskvijo 27 krat 27 metrov, zgornjo ploščad na višini 13 metrov pa presega še 11 metrov visok stolp. Odlikuje se po svoji harmonični kompoziciji, katere zasnova je enakostranični trikotnik."
Angkor Wat je zgrajen kot utrjena palača, obdana z zidom in širokim vodnim jarkom. Hila je kraljeva rezidenca in obenem svetišče, ki je predstavljalo Višnujeva nebesa, zato so na reliefih in v skulpturah poleg Višnuja upodobljena tudi vsa druga nebesna bitja. Kamboški vladar je sam veljal za inkarnacijo boga
Glinasta votivna tablica z upodobitvijo slupe (Tibet)
Višnuja. Vzdevek Suryavarmana Et,, graditelja tega spomenika, je bil Parama-Visnu-ioka ali »tisti, katerega bivališče je nebesni svet najvišjega Višnuja«. V Angkor Watu se kozmična gora Meru dviga kot četvero koten steber, ki na eni od svojih stopenj nosi Amaravati. citadelo in paradiž lndte in drugih bogov. Nato se vzpenja naprej v nebeške sfere Vtsnu-loke, ki predstavljajo tudi najvišji vrh Angkor Wala. Vrhovi stolpov v Angkor Watu so bili pozlačeni. Približno leta 1195 je začela v khmerski arhitekturi spet pridobivati večji pomen simbolika, nedvomno tudi kot posledica mistične naravnanosti kralja Jayavarmana Vil, Tedaj je bilo zgrajeno prestolno mesto Angkor Thom in z njim nekateri najlepši spomeniki khmerske umetnosti. Prestolnico je omenjeni vladar obdal z močnim obzidjem, kije imelo pet vhodov, enega na vsaki strani neba in dodatnega na vzhodu, kjer je potekala stara cesta. Mestna vrata so bila nadgrajena s stolpi, na katerih so bili upodobljeni obrazi Bude. enaki liki pa se pojavljajo tudi na »tempeljski gori» Bayon sredi mesta. Baypn je nedvomno najpresenetljivejši spomenik vladavine Jayavarmana VII. Kot osnovo zanj so verjetno uporabili starejšo zgradbo in jo popolnoma predelali. Tudi kasneje je bil Bayon večkrat preurejen in razširjen. Zalo pomeni v arhitektonskem smislu zmešnjavo konceptov. Prvotna zasnova je bila v obliki mandate. Tloris, ki vključuje tudi zunanjo galerijo, meri 140 krat 160 metrov. Sredi notranje galerije je okroglo svetišče l 12 žarkasto razporejenimi stranskimi kapelami. Nad osrednjim svetiščem in nad kapelami ter paviljoni se
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, strani 13
TEMA	IfD.
dviga kamnit gozd stolpov, ki strgajo 43 metrov visoko. Skupno jih je 54 (polovica svetega števila 108) in v vsakem od njih so vklesani štirje velikanski smehljajoči se obrazi. Ti so predstavljali bodisi Budo bodisi Posvetnega vladarja, kako nadzorujeta vse štiri strani kraljestva. Tudi v osrednjem svetišču je bil kip meditirajočega Bude. Stalno ponavljajoči se motivi obrazov dajejo tej arhitekturi poseben čar, čeprav je prefinjenost izdelave manjša kot v Angkor Watu.N Do vsakega mestnega vhoda v Angkor Thom je čez širok vodni jarek vodila cesta, mostišče pa je bilo obrobljeno s kamnitimi skulpttirami bogov in demonov ob pinjenju praoeeana. Gre za prizor stvarjenja sveta, ki izvira iz "idijske mitologije in ima svoj globlji pomen. Ce Pogledamo tloris Angkor Thoma se zdi, kot da bi ogromna kača {cesta, obdana z dvema namakalnima kanaloma), ki jo vrli 27 velikanov, segala čez vse mesto v smeri sever-jug ali vzhod-zahod, pri čemer bi bilo svetišče Hayon vrteča se lopatica (namesto gore Meru). Khmeri so imeli kačo za božanstvo vode, torej ¿ivljerçjsko pomembnega namakanja polj. hkrati pa še za °četa njihove prve kraljice in za simbol mavrice, mostu v nebo. Pri mitološkem pinjenju praoeeana naj bi Priplaval na površje eliksir nesmrtnosti {amrila), h kateremu so stremeli khmerski vladarji.
severnega obzidja Angkor Thoma, vendar zunaj nJega, stoji svetišče Neak Pean. Sredi kvadratnega umetnega jezera se na okroglem podnožju dviga majhen s,o]past »otok«. Na kardinalnih točkah so nekoč obdajali jezero štirje manjši bazeni in dobivali iz njega vodo skozi pretoke, ¡/klesane v obliki slon je, konjske, levje in človeške (bikove?) glave. Šlo je torej za upodobitev mitičnega jezera Anavatapta na vrhu gore Meru, od koder tečejo v Jambudvipq štiri »rajske« reke. V njih se le mogoče očistiti grehov in ozdraviti vse bolezni. Kompleks je bil verjetno namenjen obrednemu Očiščevanju. Ugibamo pa lahko o tem, ali so tudi drugi angkorski kanali simbolično predstavljali »svete reke«, iz Éesar bi sledilo, daje vladar omogočil odrešitev trpljenja Vsem svojim podložnikom. Takšna razlaga se namreč Ponuja ob skulpturi Avalokitešvare (v podobi konja), ki je stala v Neak Peann ob robu kamnitega »otoka«. Avalokitešvara naj bi po legendi rešil skupino brodolomcev z otoka zlili duhov tako, da seje spremenil v letečega konjak
prestolnico Srikshetro. blizu današnjega mesta Pyi ali rame v Burmi, so osnovali pripadniki tibetansko-rmanske etnične skupine Pyu, kije predstavljala drugi val migracij iz Srednje Azije v severno Burmo. Osvajalci Plenili mon-k h merska ljudstva iz dolin ob reki Iravadi in se tam naselili. Mesto je doseglo največji sijaj med i. in stoletjem, njegova kultura pa kaže močan Vpliv theravadskega budizma. Indijske in budistične vzore pa posnema tudi legenda o nastanku mesta, ki ^ponunja na obredno konstrukcijo mandate-, vladar ogov Sakra naj bi se postavil v sredino izbranega zemljišča, nebesni duh Naga pa naj bi okrog njega z vrvjo začrta) krog, na katerem je bilo potem zgrajeno obzidje. Tako naj bi Sakra obnovil blišč svojega bivališča 'lu 80ri MenJ- Kot vladarja zemeljskega mesta je določil kralja Duttabuanga. Kraljeva palača je bila štirikotna (dolga 515 in široka 341 metrov). Stala je sredi mesta.
obdana z obrambnim zidom iz velikih žganih opek. Zid je bil ponekod visok 4.5 metra, njegov obseg je bil skoraj 13 kilometrov.
Tempelj Ananda v Paganu, nekdanji prestolnici Burme (zgrajen približno leta 1105), je eden od primerov opečnate stopničaste piramide, ki jo zaključuje stupa. Na zunaj ponazarja svetovno goro, njen tloris pa je podoben palači v središču mandate. Pomembno je, da nima osrednjega notranjega prostora, temveč masivno kvadratno jedro, podobno kot jamska svetišča. Okrog tega jedra, v katerem so štiri niše s približno 10 metrov visokimi Budovimi skulpiurami, sta zgrajena dva temna obokana hodnika, ki še stopnjujeta vtis jamskega labirinta. Okrašena sta s keramičnimi glaziranimi reliefi prejšnjih Budovih utelešenj, bogov, demonov in drugih likov iz posvetnega življenja in mitologije. Nad osrednjim delom templja se dviga šest teras, od katerih je zadnja zaključena s stolpom, podobnim stupi. Konica lega stolpa je pozlačena. Vogali teras so okrašeni s sedečimi Budami in levi. Kipi v nišah, osvetljeni od zgoraj skozi nevidne okenske odprtine, predstavljajo štiri Bude, ki naj bi delovali v tej svetovni eri: Krakuchanda, Kankamuni, Kashyapa in Gautama. Prvi je izdelan iz brona, ostali trije pa iz različnih vrst lesa, kar je imelo spet kozmično-magičen pomen. Da je svetišče Ananda res podoba svetovne gore, potrjuje tudi »Kronika steklene palače« iz leta 1829, po kateri je stavba posnetek mitične gore Gandhamadana in votline Nandamula v tej gori. Zato se je tempelj Ananda sprva imenoval Nanda in je šele kasneje dobil ime po Anandi, najljubšem Budovem učencu/ Po nekaterih domnevah naj bi bi! bodisi posnetek skalnega svetišča v Udayagiriju v Orisi ali v Paharpurju v severni Bengaliji, kar pomeni, da je nastal pod vplivom tamkajšnjega tantričnega mahajanskega budizma.
20	Groslier. Bernard Philippe (1974). HimerinUien Kunst im Schmelzlieget der Rassen, Kunst tler Welt. Baden-Baden: Holle Verlag. 96-97.
21	Gros Ii er. 1974: 113-114,
22	Groslier, 1974: 119.
2.1 Zimmer, i960; 210-21!.
24	Grostier. 1974: 193-195.
25	Groslier, 1974: 187,
26	Groslier. 1974: 188,
27	Diez. Ernst (1940). Entschleiertes Asien. Alte Kulturell mm Zweistromland bis zum Gelben Fluss, Berlin.Wien, Leipzig: Paul Zsolnay Verlag. 268-270.