Pregnani kraljič.
Razpela je barčica jadra,                  Ovčice so moje sestrice,
kraljič ostal je sam ...                    in srečno jih Ijubi srce,
za barčico roke iztezal                     in kroginkrog kraji domači
in plakal na bregu je tam.               očem se mojim smeje. ..
nOj, barčica moja srebrna,                Oj. barčica moja srebrna,
priplavaj spet k meni nazaj;            poglej le ta tihi otok!
na krovu mirnem (ez morje              Ne vidiš, kako ob skalovju
v domači popelji me kraj.                 smrt bleda se plazi okrog?
Sovrag pač razrušil mi dom je         Tu bratje so mi le valovi,
in zlati tron s kruto roko —            ki plakajo z mano, šume. pač nimam zdaj mesta tam, kamor   in galebi beli, kl k meni
naslonil bi trudno glavd.                  pred silnim viharjem bete.
Ljubezni ni tamkaj več zame,           Zato se, oj, barčica, vrni
nihče ml roke ne poda;                    in sprejmi na tihi me krov;
zelena planina le tamkaj                 pozlatim vsa jadra ti bela,
z višin se Ijubo mi smeklja.             ko vrnem se s tabo domov.
Na drago jaz pojdem planino,          Pod hrastom zakopal zaklad sem,
ovčice bom pasel vse dni,                 a tebi zdaj vsega jaz dam —
veselja bo vriskalo srce                    kaj bo mi zlato na planini,
od zore do Crne noči.                       ko pasel oviice bom tam!" —
Naj krono ima le sovražnik!            Kraljič za barčico kliče,
Srce ne želi si je več;                     a barčica plava, beži;
planina zdaj rnati je moja,               v daljavi zatone kot ptička,
in solnce je bratec Ijubeč.                 ki k vesni na jug hiti ¦ ¦ ¦
Jos. Vandot