DECLARACIONES DEL EPISCOPADO DE ZAIRE (DE “CRITERIO”, BUENOS AIRES, MARZO DE 1975) (Continuaciön.) D) La Iglesia y la politica del pais El episcopado estima que en la presente situaciön la contribuciön de la Jglesia-instituciön en el terreno polltico es uno de los problemas mäs deli-cados. Por lo cual nuestra posiciön, hoy, sigue siendo la misma que expu-sieron los arzobispos del Zaire en el memorandum de diciembre de 1973. En ese documento, nuestra linea de conducta se define en los sigu.ientes terminos: “La epoca colonial conociö un sistema de colaboracion entre las autori-dades civiles y las autoridades religiosas.. Esta colaboracion dio, seguramente, sus frutos; pero ha ligado demasiado a la Iglesia, en sus representantes oficiales, al regimen colonial. “En lo que nos concierne, sostenemos la misma colaboracion, con la ma-yor lealtad y con un sentido de participaciön nacional mäs total, sin llegar, sin embargo, a una situaciön que significaria una intervenciön directa en el terreno politico. No podemos, pues, colaborar de la misma manera que nues-tros predecesores lo hicieron, so pena de incurrir a nuestra vez en todos los reproches a menudo justificados que hoy se hacen a los misioneros del periodo colonial. Concretamente, el caräcter laico del Estado no permite a los obispos c-ntrar en los örganos de concepciön y de decisiön como representantes de la Iglesia-instituciön, lo que son en realidad y ante la opiniön publica. Estamos dispuestos a colaborar a otros niveles, alli donde se trate de consejos, de consultas, de acciön social”. CONCLUSION Los cristianos catolicos del Zaire, cualesquiera Eueren y donde quiera se encuentien, comprenderän que su fe estä confrontada con un nuevo con-texto que los interpela en lo mäs profunde de si mismos. Tomaremos a pecho profundizar y vivir intensamente todas las exigen-cias de nuestra fe en Jesucristo en el cuadro de nuestro compromiso al servicio de nuestro pueblo. Kinshasa, 16 de enero de 1975. (Pirman los cuarenta y ocho obispos del Zaire). — (La Documentation Catholique, N" 1671, 2/3/75, pp. 238-40). 4 Naročnikom v Argentini! 4 T T J* Ko* boste plačevali letošnjo naročnino (ali morda celo zaostalo!), T 4 imejte pred očmi veliko razvrednotenje pesa in darujte primerno več j* 4 v tiskovni sklad Katoliških misijonov! Lepo prosimo! 4 % | KOLONIZACIJA ali KATOLIZACIJA Kolonialna doba je za nami. A vendarle ni še zamrl kolonialni duh, zavest nadvrednosti. Bogate dežele so včasih v revnih deželah osovražene in ne samo kljub temu, da jim materialno pomagajo, ampak prav Zato. Gospodarska pomoč jih ponižuje in osužnjuje, politična kolonizacija ie na nek način zamenjana z ekonomsko kolonizacijo. Ta borba za svoi-bodo je težka, ker dežele tretjega sveta še niso dorasle za samostojno ekonomsko življenje. Tudi vse naše katoliško delo za misijone bi lahko zašlo v napačno Pot, če bi postalo nekakšna duhovna kolonizacija. Na misijonskem kon-Sresu v Bangkoku leta 1973 je prišlo do izraza hotenje, da bi prenehali z materialno in osebno pomočjo. A že takoj na naslednji sinodi škofov ie bil odgovor misijonskih dežel čisto drugačen. Materialna in predvsem Personalna pomoč je nujno potrebna. Kaj zdaj? Gre za duha. Cerkev ie univerzalna. V njej mora živeti tista zavest, na katero je svojo pomoč nerazvitim mladim cerkvam °piral sv. Pavel. Tu ne gre za vsiljevanje evropskih in ameriških cerkvenih oblik, ne gre za gospodarsko osužnjevanje, niti ne za duhovno koloni-ziranje. Vse to izgine kot strah na strani misijonskih dežel in kot skušnjava Pa strani krščanskih, če se zavemo svojega katolištva. Močnejši naj pomaga slabotnejšemu. 2e utrjena cerkev, pa čeprav ie sama potrebna prenove in zato tudi apostolskih delavcev, mora hiteti Pa pomoč tistim še ne razvitim in ne utrjenim mladim cerkvam, ki kličejo Pa pomoč. Krščanska karitas ne čaka na povračilo. Osebno žrtvovanje misijonarjev ne prinaša ali ne sme prinašati in vsiljevati česar, kar je tem Porodom tuje. Gre za služenje. Ta misel je zadonela na koncilu in vedno bolj prehaja v zavest ne le misijonskih delavcev na terenu, ampak tudi Pasijonskih delavcev v zaledju. Če z misijonskim delom le gradimo vesoljno Cerkev, ni prostora za Pikakšno kolonizacijo. Cilj vsega prizadevanja je katolizacija. Zato misi-i°Pski škofje, in to predvsem domačini odklanjajo tako enostransko modrost; češ: nič več pomoči, da bomo svobodni. Do svobodnega, samostojnega življenja je mladim Cerkvam treba pomagati in to iz nesebične ljubezni do njih in do Cerkve. Ta katoliški duh v vsem misijonskem delu bo blagoslov ne le za mlade Cerkve, ampak tudi za stare krščanske Cerkve. F.S. EVANGELIZACIJA IN KULTURA V okviru svetega leta bo v Rimu od 5. do 12. oktobra letos Mednarodni misiološki kongres (Congreso Internazionale di Missiologia), ki bo razpravljal o v naslovu navedeni temi. Prejeli smo začasni program tega kongresa, ki nam ga je poslalo tajništvo', ki ga vodi msgr. dr. Maksimilijan Jezernik. Program je lična knjižica, obsegajoča 28 strani, tiskanih v dveh barvah. Iz njega povzemamo o značaju kongresa sledeče podrobnosti: Kongres prireja papeška univerza Urbana Vlil (Urbanianum) za desetletnico misijonskega dekreta 2. vatikanskega koncila Ad gentes, za obletnico škofovske sinode, ki je razpravljala o vprašanjih evangelizacije in kulture, in končno zaradi svetega leta, kateremu naj bo kongres eden poglavitnih dogodkov. Pokroviteljstvo nad kongresom ima prefekt kongregacije za evan-gelizacijo ljudstev in z njim papeške in katoliške univerze. Na kongres so povabljeni vsi, ki se ukvarjajo z misijonsko znanostjo. Razpravljalo se bo na njem v okviru treh temeljnih sekcij: teološke, historične in pastoralne, ki pa nudijo dovolj široko področje za razpravljanje o vseh problemih misijonske akcije Cerkve v preteklosti in sedanjosti s pogledi na bodočnost. Kongres bo zasedal v dopoldnevih in popoldnevih. Dopoldne bodo skupni sestanki vseh udeležencev, ki bodo poslušali tri razprave in o njih razpravljali; popoldne se bo delalo po odsekih, kjer se bodo obravnavala podrobna vprašanja na podlagi desetminutnih poročil. Kongresistom se bo' v več jezikih nudilo istočasno prevajanje vsega podajanja in razpravljanja. Začasni program že obsega poleg nagovorov dveh kardinalov, rektorja papeške univerze Urbana Vlil., generalnega tajnika škofovske sinode in prvega referenta na začetnem dopoldanskem zasedanju — 15 že povsem določenih dopoldanskih tem, ki jih bodo obravnavali najodličnejši teologi in misiologi sveta, med njimi nam bolj znani: kardinal F. Koenig, teolog K. Rahner, črni škof msgr. Zoa, argentinski škof Pironio. Popoldanski programi vsebujejo v teološki, zgodovinski in pastoralni sekciji doslej že 69 napovedanih poročil o posameznih podrobnih vprašanjih. Poročevalci so iz vsega sveta; v abecednem seznamu zasledimo' najrazličnejše jezikovne skupine vseh kontinentov. Med njimi so dosedaj štirje Slovenci: Maksimilijan Jezernik, ki bo poročal o papeški univerzi Urbana Vlil. in njenem odnosu do evangelizacije in kulture; laik Peter Remec iz ZDA s poročilom Evangelizacija, kulture in mednarodno pravo; Franc Rode CM iz Ljubljane bo govoril o evangelizaciji in kulturi južnoslovan- skih narodov; msgr. Janez Vodopivec iz Rima bo pa govoril o temi Zunaj Cerkve ni zveličanja v luči koncilskega nauka o Cerkvi. Program vsebine razpravljanja na kongresu pa ni izčrpen, ampak so se do konca avgusta še sprejemale prijave zlasti podrobnih poročil, čeprav bi človek mislil, da bo že teh, vsega skupaj skoraj 90 napovedanih referatov povsem natrpalo vse kratke dneve kongresa, zlasti še, če upoštevamo tudi razpravljanje o vsakem vprašanju. O resnosti dela na kongresu nas prepričuje priporočilo tajništva, naj predavatelji in poročevalci svoje elaborate že do konca avgusta oddajo napisane. Tako bo znast-veno misiološko delo svetovnih strokovnjakov že samo pred kongresom izreden misiološki dosežek, h kateremu je treba organizatorjem čestitati. Sploh obeta biti kongres doslej najpomembnejše skupno delo misio-loške znanosti v Cerkvi. Vse razprave brez izjeme, napoveduje program, bodo izšle po kongresu v tiskani obliki, v enem od modernih jezikov, kar bo pač predstavljalo najbolj zajetno in pomembno delo misijonske znanosti doslej. Pomemebnost kongresa za bodočnost misijonskega poslanstva Cerkve je brezdvomna, kajti zaoral bo v misijonsko zemljo najgloblje brazde in tako odprta zemlja človeštva bo veselo sprejemala pravilno padajoče seme sejalca — misijonarja. Veseli smo, da je med glavnimi pobudniki in organizatorji tega pomembnega mednarodnega misijonskega kongresa kot tajnik naš rojak in sodelavec msgr. Maksimilijan Jezernik in da so kot predavaltelji na kongresu najavljeni doslej že štirje slovenski znanstveniki. Katoliški misijoni bodo na kongresu zastopani po posebnem dopisniku in bodo o njem podrobno poročali. L. L. CM »j* Argentinske misijonske prijatelje že zdaj spominjamo, da bo pri- J* 3- hcdnja misijonska veletombola Y 25., torej srebrnojubilejna, * *!► in se vam že zdaj lepo priporočamo za izdatnejše sodelovanje. % ♦C Zlasti lepo prosimo, da že začenjate pripravljati dobitke, ki bi y ,C jih za tombolo darovali. Ker bi bilo kupovanje številnih dobitkov ♦{» £ zelo draga reč v sedanji draginji, se lepo priporočamo za najrazli- l" I* čnejše izdelke Vaših pridnih in spretnih rok ali celo delavnic. Lju- X *j* bežen do Kristusovega kraljestva in do naših misijonarjev naj vas % priganja! ‘j. Dobitke že zdaj lahko oddajate v slovenski Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši, ki gre vedno tako rada na roke, kadar gre za slo-5* venske misijonarje. X LRZnRIST SKOP BLRŽem jusiin DG JflCOBIS- sueiniK! Letos bo 26. oktobra za svetnika proglašen italijanski škof Justin de Jacobis Njegovo pionirsko delo v Abesiniji mu je upravičeno nadelo naslov: apostol Abesinije. Za to priložnost je prav, da na kratko opišemo njegovo življenje. Mladost Justin je bil rojen 9. oktobra leta 1800. Do svojega trinajstega leta je živel v svoji rojstni vasici San Telice v Južni Italiji. Njegovi starši so bili globoko verni. Ko se je Justin odločil, da vstopi v Misijonsko družbo sv. Vincencija, so bili starši popolnoma pripravljeni, da izroče svojega sina Misijonski družbi. Ko se je družina preselila v Neapelj, je tam Justin našel duhovnega voditelja karmeličana Mariana Cacace. V razgovoru z njim je prišel do končne odločitve. Duhovni voditelj sam predstavi Justina superiorju misijonske hiše v S. Nicolö da Tolentino z besedami: „Vaši družbi poklanjam velik dar.“ Že v noviciatu se je pokazalo, da je Justin človek izredne pobožnosti. Ves prosti čas je preživel v kapeli. V noviciatu se mlad človek predvsem spozna s pravili, duhom in ustrojem družbe. Justin je svojo Misijonsko družbo vzljubil z vsem srcem. Pravila so mu bila sveta. To priča njegova kasnejša izjava: „Prepričan sem, da je Družba, taka kot nam prihaja iz rok sv. Vincencija, za potrebe našega stoletja najbolj primerna ustanova.“ V bogoslovnih letih si je mladi klerik pridobil poleg pristne in globoke pobožnosti tudi veliko znanja. V duhovnika je bil posvečen leta 1824. Takoj se je pričelo njegovo apostolsko delo v Italiji. Apulija je bila področje njegovega apostolata. Pridigal je, spovedoval in obiskoval bolnike. Znan je bil po svoji veliki gorečnosti. Njegovi govori so „prodirali v srca“, „bil je pravi apostol“, „med množico, ki jo je pritegnil, je vedno prišlo do spreobrnjenj“, „ljudje vseh slojev so ga globoko ganjeni prihajali poslušat“, „obnavljal je mir v družinah in spravljal sovražnike“, v spovednici je bil „ljubezniv in blag“. To so izjave verodostojnih prič, ki so Justina poznale od blizu. Ves ta čas apostolskega dela je prevzemal razne službe, bil je superior pa spet voditelj novincev, končno v Neapolju predstojnik znane hiše lazaristov „dei Vergini“. Med tem sta mu v razmaku enega leta umrla oče in mati. Vse to delo, zlasti pa še delo za mlade duhovnike v Neapolju, ga je pripravljalo za bodoče misijonsko delo v Abesiniji. V Abesinijo Prefekt Propagande kardinal Franzoni je zaprosil Misijonsko družbo, naj bi prevzela misijon v Abesiniji. že naslednje leto (1839) je bil za apostolskega vikarja imenovan Justin de Jacobis. Že maja meseca, se s sobratom Alojzijem Montori vkrca na ladjo, potuje preko Aleksandrije in Kaira in dospe 13. oktobra v Massauo, koncem istega meseca Pa v glavno mesto pokrajine Tigre Aduo. Že po enem letu je začel poglavar pokrajine Ras Ubie Justina tako ceniti, da mu je zaupal poslanstvo h kairskemu patriarhu, da bi od njega dobil pravoslavnega koptskega škofa za Abesinijo. Razkolna koptska cerkev je bila namreč odvisna od egiptske. Justin je po daljšem premišljevanju to poslanstvo sprejel. Mnogi so mu ga očitali. Končno pa se je izkazalo, da je prav ta pot v Aleksandrijo, potem v Rim in Sveto deželo bila razlog spreobrnjenja njegovega najboljšega duhovnega sina Ghebre Mihaela, ki se je kot koptski menih spreobrnil in potem umrl mučeniške smrti, ter ga je kot prvega koptskega lazarista Cerkev proglasila za blaženega. Imenovani novi patriarh abuna Salama pa je postal Justinu pravi bič. Justin je hotel postati Etiopcem vse. Ko je zaprosil generala redovne družbe za pomoč, mu je pisal takole: „Spimo na tleh. Jemo zoprn kruli, zelo redko košček kozjega mesa. Ni ne sadja, ne vina, ne rib. Hodimo bosi, za spremstvo imamo uši. Pri vseh teh odpovedih moramo trdo delati najprej zato, da se naučimo različnih jezikov. Pridobiti si moramo sloves angela, če hočemo narediti količkaj dobrega.“ Oblačil se je na splošno kot abesinski duhovniki. Za to je tudi prosil svoje predstojnike: „Mislim, da se po zgledu svojega svetega ustanovitelja Družba drži načela, da se njeni člani oblačijo kot najbolj vzorni duhovniki v deželi. Glejte, kako se tukaj oblačijo cerkveni ljudje. Nosijo belo obleko: veliko srajco, široke hlače in velik plašč. Pokrivajo se s turbanom, hodijo pa bosi. Jaz se oblačim prav tako. Prosim vse, da mi to posebej priporočite in mi tako pomagate to tudi od drugih zahtevati, da se temu prilagode.“ Živel je med reveži in za reveže. Celo obtožili so ga razsipnosti. „Bil je zelo ubog, oblačil se je kot ubogi, nosil se je kot večina revežev“. To je pričevanje očividcev. Zato je mogel biti revežem enak in blizu in je njegova dobrota z dobrimi deli govorila tudi za pristno krščanstvo. Posebej se je posvetil delu med koptskimi menihi in je mislil na najbolj potrebno stvar: domače duhovnike. Njegovo prepričanje je bilo: „Globoko katoliški in dovolj izobražen duhovnik Abesinec dela tukaj zaradi popolnega znanja jezika, običajev in predsodkov svojih sonarodnjakov - kar je za Evropejca silno težka stvar — vedno uspešneje kot mi. Ker se drže vzhodnega katoliškega obreda in njihove discipline, lahko hitreje pospešujejo katoliško stvar sredi tega ljudstva, ki ga prevzame le to, kar vidi in česar se lahko z roko dotakne.“ Zato je bila Justinu pri srcu vzgoja domačega klera. Leta 1845 je ustanovil semenišče v Guala in ga čez dve leti prenesel v Alitiena. Preganjanje Leta 1846 povzdigne Rim južni del Abesinije v apostolski vikariat in pošlje tja kapucina Massaia. Ta se je več mesecev mudil pri Justinu de Jacobis in mu je že naslednje leto posvetil v duhovnike več koptskih spreobrnjencev. Istega leta dobi Justin od papeža breve, da je imenovan za škofa. Justin v svoji skromnosti misli, da bo tej dolžnosti ušel. Ker so se zbirali nad abesinsko katoliško skupnostjo težki oblaki, je Massaia v skrajni tajnosti posvetil v škofa Justina de Jacobis. Bilo je ponoči 8. januarja 1849. Kljub težavam škof ni spremenil svojega načina življenja. Začne ustanavljati nove misijonske postojanke v Halai, Hebo, Keren. Po dva in dva abesinska duhovnika pošilja, da ustanavljata male katoliške skupnosti. Misijonarji se po dvemesečnem delu vrnejo, da se spet duhovno okrepe. Tudi Justin ima med svojimi „Judeže“. Abesinski duhovnik Aba Walda Kiros začne sejati razdor, potem odpade, preide na stran Abuna Salame, ki smrtno sovraži Justina in katoličane. Ta da zapreti več katoličanov. Med njimi tudi blaženega Mihaela Ghebre. Justin kljub preganjanju ne omaga. Poročila iz te dobe govore o spoštovanju, ki ga uživa in ga širi njegova „izredna zavzetost za uboštvo in zatajevanje in nežna ljubezen“. Leta 1853 Justin v škofa posveti svojega pomočnika lazarista Bian-chierija in mu zaupa severni del vikariata, sam pa gre na obisk v pokrajine, kjer še niso slišali evangeljskega oznanila. Tedaj se polasti civilne oblasti Ras Kasa. Ta človek je hotel zediniti Abesinijo, ker je bila razdeljena v več samostojnih pokrajin. Spretni in zvijačni Abuna Salama, poglavar koptske cerkve, se z njim poveže. Ko zve, da je Justin že v Gondarju, gre tudi on tja. Da si pripraviti slovesen sprejem. Ras Kaši obljubi, da bo podpiral njegove politične in osvajalne načrte. V zameno pa pričakuje, da bo Rasa podpiral njegovo versko politiko. In ta res izda ukaz, da morajo vsi izpovedati veroizpoved po novem obrazcu, ki ga je predložil Abuna Salama. De Jacobis in mala skupina katoličanov se upro. Takoj dobe poziv, da zapuste Gondar in Abesinijo. Justin poziv zavrne, štiri dni kasneje kot oporoko predloži svojo veroizpoved: „Vsak trenutek pričakujem prihod rabljev. Izjavljam, da umiram samo zato, ker pričujem za katoliško, apostolsko in rimsko vero. če bi se v mojih objavljenih ali neobjavljenih spisih našel kakšen izraz ali stavek, ki ni v soglasju z vero Pija IX., vidnega poglavarja prve in edine Cerkve Jezusa Kristusa, jih imam tudi jaz za obsojene nauke.“ Še isti večer (15. julija 1845) se s svojimi znajde v ječi. Toda ločeno, njegove abesinske tovariše so mučili bolj kruto. Zato je poslal Justin pismo Rasi: „Ali moje tovariše osvobodite klad, ali pa mi izkažite milost, da bom deležen njihove ječe in njihovih muk.“ Ras Kasa ni dovolil ne enega ne drugega. Ostalo mu ni drugega, kot da je s svojimi pogostimi pismi hrabril svoje trpine. Novembra Justina izpuste iz ječe in peljejo do meje. A Justin se vrne. Nekaj časa ostane blizu zapornikov, a da se izogne novega zapora, se umakne v bližnje smienske gore. Leta 1855 je bil Ras Kasa okronan za kralja. Nadel si je ime Teodor II. Justin se poda v Halai in nato se srečajo vsi zaporniki v Massaui. Le Mihael Ghebre je zaradi preslanih muk in krutega ravnanja umrl. 'Pokrajina Tigre dobi začasno avtonomijo. Zato se Justin vrne tja. A ga aretirajo, za 22 dni zapro in potem proti odkupnini izpuste. Spet se vrne v obmorsko Massauo, od trpljenja ves izčrpan. Silno ga je mučila vročina. Sklene se vrniti nazaj v Halai, mesto pokrajine Tigre. S svojimi še praznuje praznik sv. Vincencija, 29. julija odmašuje in nato se v spremstvu nekaj prijateljskih muslimanskih vojakov ves vročičen poda na pot. V dolini Alghedien je popoldne 31. julija 1860 umrl. Njegov sobrat misijonar Delmonte je štiri dni nato sporočil v 'Evropo: „Naznanjam vam smrt svetnika, škof de Jacobis je šel k Bogu 31. julija ob treh popoldne.“ Malo kasneje je isti misijonar poročal še podrobnosti Jacobisove smrti. „Moj vodnik, ki je bil takrat zraven, ko je šel škof tod, je sam od sebe pripovedoval. Udaril je s palico ob veliko skalo. „Tukaj je naš oče Jakobis prvikrat sedel, potem ko je napovedal, da bo kmalu umrl. Tamle je zbral vse duhovnike domačine in dečke novince, ki so ga spremljali. Ko jim je govoril o več stvareh, je z njimi dolgo časa molil. Tukaj je mesto, kamor je legel, na tale kamen je naslonil svojo glavo. K njemu je prišel abesinski duhovnik in mu je mazilil usta, nos, oči, ušesa, roke in noge. Naš oče Jacobis skoraj ni več govoril. Zaprl je oči, posinel, se zavil v svoj plašč in njegov duh se je ločil od telesa.“ Truplo pokojnega škofa so prenesli v Hebo, na severu Abesinije. Ko se je razvedela njegova smrt, so prihajali ljudje od vseh strani. Vsi so hoteli imeti njegovo truplo. A končno so se oklenili njegove želje in ga pokopali v Hebo, kjer je bilo že veliko katoličanov, preizkušenih v ognju trpljenja. Pričevanje škofa Massaia Najboljše spričevalo je Justinu de Jacobisu dal sam kardinal Massaia: „Umrl je ustanovitelj abesinskega misijona, neutrudljivi apostol Vzhodne Afrike, učitelj misijonarjev, zgled poguma in zatajevanja.“ Ko je kardinal potoval po Abesiniji, je Justinovo veličino še bolj spoznal. „Minila so štiri leta po smrti škofa Jacobisa in vendar so v vseh hišah, kjer smo se ustavili, in vsi ljudje, ki smo jih na cesti srečavali, govorili le o njem. Povsod so jokali, kakor da bi ta sveti mož na novo umrl in kakor da bi Abesinija izgubila svojega očeta. Spominjali so se njegovih izrekov kakor božjih besedi, njegova dela so jim bila zgled in okoliščine njegove smrti kakor predhodne napovedi večne sreče. Ko smo se spuščali z visokega gorovja Taranta, smo spet šili med šotori pastirskega ljudstva šoho. Ko so ti izvedeli, da grem, so pritekli z otožnim obrazom, pa vendar veseli, da so videli, kakor so rekli „brata Abuna Jakoba“. Spremljali so me do kraja, kjer je umrl škof de Jacobis, in so vzdihovali in jokali. Takrat sem še bolj spoznal, kako uspešno in radostno je duhovniško delo, če ga kdo opravlja z gorečnostjo, ljubeznijo in zatajevanjem in postane majhen z majhnimi, da jih vodi h Kristusu. A vsi ti, ki so jokali, niso bili katoličani, še kristjani ne.“ Cerkev je po dolgih in natančnih raziskavah ugotovila, da so kreposti apostola Abesinije tako herojske, da ga je Pij XI. leta 1926 proglasil za blaženega, v kratkem pa bo proglašen za svetnika. Prav zdaj, ko je Abesinija v takem političnem in socialnem vrenju, je prav, da dobi svojega zavetnika, in to prav njega, ki jo je tako ljubil, postal vsem vse, se do kraja žrtvoval in končno umrl «e na Postelji, ampak na apostolski poti. BOJ MED CERKVIJO IN DRŽAVO Pozornica tega boja med Cerkvijo in državo je Zaire, nekdanji Belgijski Kongo. Zlasti belgijski misijonarji so v tej deželi opravili ogrcmno misijonsko delo. Med 22 milijoni prebivalcev je osem milijonov katoličanov. Pa številke niso vse. Ker je Cerkev praktično vzgojila skoraj vse izobraženstvo,, je razumljivo, da ima preko njih tudi na javno mnenje svoj vpliv. Pri tem misijonskem delu so v veliki meri sodelovali belgijski izobraženci. Njihova misijonska organizacija ,,AU-CAM“ imenovana, je poleg drugega dela zgradila prvo katoliško univerzo v Belgijskem Kongu. Ni' čudno, d'a dlanes Cerkev predstavlja silo, ki se lahko meri z državno moCjo. V glavnem gre za afrikanizacijo ali afriškb identiteto. Vsak po svoje jo pojmuje. V ospredje pa stopata dve osebi: predsednik države Mobutu in kardinal Malula. Prvi je diktator v najbolj pristnem pomenu besede. Drugi je poln zavesti, da predstavlja Cerkev v svoji deželi. Kako je do tega boja prišlo? Ko je Belgijski Kongo dobil svobodo, so se začeli pokolji med rodovi. V tem krvnem metežu je izgubilo življenje preko sto misijonarjev. Nekateri, zlasti redovnice, so bili mučeni na zverinske načine. Počasi se je položaj razčistil in v roke je vzel vodstvo države general Mobutu in z močno roko potišal spore med rodovi. Da bi zagotovil enotnost države, je ustanovil „.Revolucionarno stranko“ kot edino dovoljeno in možno stranko v državi. S tem je že bil dan diktatorski značaj njegove vlade. Vodja Mobutu je začel z afrikanizacijo države. Poleg razlastitev in podržavljenja mnogih gospodarskih podjetij je v kratkem in z nasiljem hotel odpraviti iz dežele vsako sled kolonialne preteklosti. Pri vsem tem sam poudarja, da noče biti marksist, dasi izvaja tudi socialno revolucijo in je po zgledu kitajske „.kulturne revolucije“ razglasil „radikalizacijo revolucije“. Morda so upravičeno mnogi mnenja, da ni daleß od marksizma, vsaj ne od marksistične taktike. Saj vsaj na religioznem pod'ročju so sadovi enaki. Boj med Cerkvijo in državo se je začel leta 1972. V tedniku „,Afri-que Chretiennd“ je izšel članek o afriški identiteti, ki je seveda zavračal državni pojem identitete. Uradno časopisje je članek napadlo. In ker je Mobutu mislil, da. ga je napisal kardinal Malula, ga je izgnal iz dežele. Ko je bil predsednik na zdravljenju v Švici, je po posredovanju Vati- kana bil ta nesporazum ali prvi spor zravnan. Malula se je spet lahko vrnil v Zaire. Kardinal Malula se je predsedniku zameril že prej, ker je kritiziral zapravljanje denarja in korupcijo vladnih krogov. Ko je zahteval,, da so vsi državljani tudi ‘člani njegove edine politične stranke, so se škofje in duhovniki uprli, češ da so izven politike. Leta 1971 je stranka zahtevala celo to, da se ustanove strankini centri tudi v semeniščih. Ker sta se semenišči v Kinshasa in Mbujimayi uprli, da bi bogoslovci vstopili v državno mladinsko organizacijo, je država obe semenišči zaprla. Po daljših pogajanjih je bilo semenišče v Kinshasa znova odprto. Nov korak je pomenilo podržavljen j e vseh privatnih šol. Šlo je zlasti za univerze, ki so bile vse privatne. Leta 1972 je izšel zakon, da se morajo dati otrokom stara afriška imena, ne pa krščanska. Kdor bi pri, krstu dal otroku krščansko ime, bi bil kaznovan z zaporom. Istočasno je bil prepovedan ves tisk. Vsako zborovanje, razen bogoslužni shodi v cerkvi, je bilo zabranjeno. Na vse to je Cerkev pokazala izredno potrpežljivost na eni strani. Po drugi strani pa se je sama trudila, da bi dala vsemu cerkvenemu življenju Cim bolj afriški izraz. To je odjeknilo tudi na zadnji sinodi,, bo je kardinal Malula govoril o afrikanizaciji Cerkve in je zlasti za južnoameriške škofe šel predaleč v svojih zahtevah. Afrikanizacija se je Pričela v teologiji in bogoslužju. Nastala je tako imenovana „zairska maša“ z vzkliki, gestami, plesom in običaji iz stare afriške tradicije. Cerkev v Zaire je bila v tem vodilna, da je zgodaj in energično začela z afrikanizacijo, da je ogromno sodelovala pri dvigu dežele, pri socialnem in karitativnem delu, kratko: živela z ljudstvom, in za ljudstvo. Zasluga misijonarjev je, da je Zaire v kulturnem, socialnem in gospodarskem življenju na taki višini. Vodstvo cerkvenega življenja so prevzeli predvsem domačini. Za °sem milijonov katoličanov je šest nadškofij z 48 škofijami. Med 54 škofi je danes 41 domačinov in le 13 tujcev. PaC pa še niso uspeli' v vzgoji domačih duhovnikov. Dočim je tujih misijonarjev 2.220,, je do-ftiiačih duhovnikov le 553. Vzgoja domačega klera je gotovo eden najtežjih problemov zairske cerkve. Na zadnjih škofovskih konferencah Vedno bolj prihaja do izraza, da je treba pritegniti laike. Poročeni dija-koni, bazične grupe, kii jih vodijo laiki, to je vsaj za'časoma rešitev. V tem pogledu je pnav Zaire na svetu med prvimi, saj je kardinal Malula že več župnij izročil v vodstvo dijakoncm. Pri vsem prizadevanju, da bi Cerkev ne dala nobenega povoda za Uove spore, je nov napad na Cerkev leta 1975 presegel vse dotedanje. Verouk v šolah je bil prepovedan. Tudi sicer se ne sme poučevati verouk Poraščajoči mladink, le do šestega leta starosti je dovoljen. Ko je državni komisar za vzgojo še razglasil, da je državna stranka religija in nje „.mesija“ general Mobutu, je spor posegel prav v srce. Škofje so v svoji okrožnici to jasno povedali, da gre ali za krščanstvo ali za mobutizem, gre za to, kdo je Mesija: ali Mobutu ali Jezus Kristus. Ko so zaprosili škofje avdienco pri predsedniku, se je ta delal, kot da so to pretiravanja, za katera ni vedel in da bo stvar raziskal; verjetno s tem spor še daleč ni rešen. Kam bo privedlo to strupeno ozračje v Zaire, je težko prerokovati. A moč Cerkve daje upanje, da bo izšla prečiščena in okrepljena iz tega boja. Poleg tega pa se katoličanom pridružujejo tudi protestanti in tako zvani kinbagnieti,, močna krščanska afriška sekta v Zaire. Skupni boj bo toliko lažji. Zaire je zgled, kako bo v bližnji bodočnosti v mnogih državah Cerkev postavljena čisto pred nove probleme. Nacionalni ponos, ki je nekaka kompenzacija za občutek manjvrednosti, ki so ga ti narodi imeli v kolonialni dobi, bo še dolgo trajal in ustvarjal napetosti. Redki so inteligentni ljudje, kot je senegalski Senghor, ki zastopa afriški humanizem. Pojavi kot sta zlasti Mobutu in ugandski Amin pričajo, da Afrika za resnično demokratsko življenje še daleč ni zrela. Morda bo prav pričujočnost Cerkve k temu bistveno pripomogla. SLOVENSKA MISIJONARKA s. SRES BI RADA IMELA INDIJSKO DUŠO... Ko govorimo o misijonarjih in misijonarkah, si vedno predstavljamo •starejše ljudi, ki so se za poklic odločali v čisto drugačnih razmerah pred yojno. V glavnem to tudi drži; razen naših misijonarjev na Madagaskarju, Zambiji in Togu, so malodane vsi slovenski misijonarji starejši. Tokrat se srečamo z misijonarko iz Indije, ki je pred dobrimi desetimi leti obiskovala višjo ekonomsko šolo v Mariboru in bila že nekaj časa v službi, potem pa je v njej dozorel božji klic. Njeno življenje je bilo kot življenje tisočerih naših deklet. Danes se s svojimi prijateljicami na univerzi v indijskem mestu Ahmedabad pogovarja v guteranščini in nosi njihovo domačo obleko šari. Sestra, po kolikih letjh misjonarjenja ste prišli domov na dopust? Po neka.i manj kot štirih letih, pa še zdaj nisem prišla zaradi sebe, temveč zaradi očeta, ki je zbolel. Koliko časa pa ste preživeli prav v Indiji? Dve leti in pol. Ko sem se najprej šla v ZDA učit angleščino, sem nameravala iti v misijon na Japonsko. Potem pa so nam rekli, da bo ■mogoče dobiti nekaj viz za Indijo in treba se je bilo hitro odločiti, če bi kdo šel. Jaz sem se javila in sem vizo takoj dobila, kot Jugoslovanka in ekonomistka še toliko prej. Doma ste iz beltinske župnije, iz Bratonec. Kje sle študirali, kje ste se odločili za redovniški poklic in da postanete misijonarka? študirala sem na VEKš-u (Višja ekonomska šola) v Mariboru, bila sem že eno leto zaposlena, ko sem se odločila. V gimnaziji sem namreč skoraj popolnoma zgubila vero. Potem sem jo spet iskala. Po petih, šestih letih sem končno našla smisel vsega. In potem nisem imela miru, dokler se nisem odločila za misijone. Torej niste že v mladosti hrepeneli po redovniškem poklicu. Ne, vse je bilo pogojeno eno z drugim; iskala sem sama, s knjigami, s svetim pismom, mnogo sem razmišljala, v Mariboru sem se vključila v študentsko veroučno skupino in sem Kristusa še bolj spoznala — in odločila sem se. Zdelo se mi je, da bom le tako našla svoj smisel in popolno srečo, saj pravzaprav vsak, zlasti mlad človek, išče srečo, kajne? Mnogi danes iščejo srečo v trenutnih zadovoljstvih, na primer dekleta v fantih, pa v uspehih, dobri službi, zabavi, denarju. . . O tem sem mnogo premišljala. Tudi meni je bil všeč zakonski stan. Vedno pa, ko sem bila sama, sem spoznavala: bila bi srečna, če bi se Poročila s tem ali onim fantom, ki sem ga dobro poznala; vendar mi je nekaj reklo: ne boš popolnoma srečna. V kakšen red ste potem stopili? V španski red Misijonarke Jezusa Kristusa. Tri dekleta smo se odločile in odpotovale smo v Španijo, kjer je samo zavod za misijone za tretji svet. Tam se sestre pripravijo ali si osvežijo teološko znanje, se odpočijejo ali ozdravijo in podobno. Glede izpopolnjevanja znanja se nam zdaj pravzaprav zdi, da to, kar je koristno tu, ne more biti merodajno za razmere v Indiji; je pač druga mentaliteta, pa še druge razmere, npr. kulturne, drugačni zgodovinski pogoji — Cerkev se ne more kar tako preseliti z ene na drugo celino. Poznati morate kar precej jezikov: slovenski, nemški, španski, v Indiji govore angleško. . . Angleško pa tudi domači jezik guteranščino. Imate pa talent za jezike! Mislim, da smo Slovenci na splošno taki! Govorile v Indiji največ angleško? Ne, guteranščino, angleško govorim le z izobraženci. Domačini ne znajo angleščine in jo zdaj vedno bolj izpodrivajo kot tuj jezik. Je angleščina ob tolikih indijskih jezikih uradni jezik? Praktično je, v teoriji pa se zdaj vedno bolj uveljavlja hindu jezik, to je jezik, ki ga govori največja skupina ljudi v Indiji. V šoli se ga učijo kot drugi jezik, takoj za svojim domačim, šele za tem pride na vrsto angleščina. So na vašem področju v glavnem misijonarke vašega reda ali so tudi drugi? Večinoma so iz našega reda, največ je Špancev in domačink ter domačinov, posebno s področja Kerale, ki je že dvesto let krščansko. Na tem področju je zelo dosti poklicev. Ko pridejo k nam na sever, se naučijo jezika, druge kulture, a so tako tujci kot mi. Domačini so torej le toliko, kolikor pripadajo vsi isti državi. No, rekli ste, da so pi'i vas bolj revni kraji; s čim se ljudje preživljajo? 70% ljudi se ukvarja s kmetijstvom. Zemlja bi bila že rodovitna, vendar je ne obdelujejo tako kot tu pri nas. Ne le, da nimajo strojev, tudi gnojil ni, niti namakalnih naprav in je zemlja še revnejša; pa še čisto drugi vremenski pogoji so. Kakšno hrano poznajo tam ljudje? Zgolj rastlinsko. To so razne vrste zelenjave, ki jo prekuhajo in jedo z rižem, ki je pa itak glavna hrana tamkajšnjih ljudi. Jeste tudi vi tako hrano kot domačini? Le tu in tam se „pregrešimo“ z jajci in mesom. Domačini torej tega ne jedo. Ali zaradi njihove vere? Ti ljudje so v glavnem hinduistične vere, ki jim prepoveduje nasilje, da bi klali ali morili, tudi žival, zato sploh ne uživajo mesa. Torej je glede prehrane težko. Za nas, ki smo vajeni dobre hrane, je malo težje, zanje pa je njihova hrana čisto dovolj. Včasih mi je katera kolegica-domačinka rekla: „Če bi jaz vedela, da ješ jajca ali meso, sploh ne bi govorila s teboj.“ Tako zelo strogi so v tem pogledu. Raste v vaši pokrajini pšenica? Te je zelo dosti in lahko bi jo želi tudi trikrat na leto, če bi bilo dovolj vode, kajti vročina je in tudi zemlja je dovolj dobra. Kaj pa namakalni načrti? Reka Normana meji na tri države; če bi se one sporazumele za gradnjo jezu oziroma prekopa, bi bilo za vse dovolj vode, vendar se ne morejo zediniti glede stroškov, kajti nekje se bo uničilo več, drugje manj polj. Država, kjer ste vi, se imenuje Gujerat. Katero je glavno mesto? Ahmedabad. Tu zdaj jaz študiram jezik in literaturo pa njihovo filozofijo. Z namenom, da bi poučevali? Za nas tujce je bolj malo verjetno, da bi v tem uspeli, ampak koristilo mi bo vseeno, pravzaprav je poznavanje njihovega jezika in miselnosti nujnost. Šele tako lahko začneš delati tudi na drugih področjih. Dogajalo se je, da misijonarji niso poznali njihovega jezika, kulture in so presadili tja kar zahodnjaško Cerkev, kar pa je bilo zelo zmotno. To zdaj ugotavljamo in se vsi strinjamo s to ugotovitvijo. Koliko je pri vas katoličanov? števila ne bi vedela povedati, jih je zelo zelo malo. Katere druge veroizpovedi poleg njihove so še tam? Dosti je muslimanov, manj pa protestantov. Govorim za našo državo. Koliko prebivalcev pa ima vaša država? Okoli 30 milijonov in je nekoliko manjša kot Jugoslavija, torej zelo gosto naseljena. živeli ste že tudi na deželi. Da, dve leti. Tam smo se najprej bojevali z lakoto, pri čemer nam je priskočila na pomoč država, pa tudi sami vaščani so soodločali in dali, kolikor so mogli. Kopali smo vodnjake, da bi lahko namakali zemljo, ljudem pa smo dajali tudi zdravstveno oskrbo. Način evangelizacije se spreminja. Vse je sicer pogojeno eno z drugim, ampak najprej moraš dati človeku življenjske pogoje, da je človek, šele potem mu lahko oznanjaš evangelij tako, kot znaš. Saj ljudje so tam bolj verni kot mi. V kakšnem pomenu? Skoraj vsi so hinduistične vere in vsi verujejo v nekaj, v inkarnacijo - v usodo pa največ. Prav zaradi tega so tako revni. Pač, je tudi nekaj bogatašev, ti se bavijo s trgovino. Nimajo pa smisla za medsebojno pomoč. Taka je usoda, pravijo, če ta človek zdaj ne bo trpel, bo pa po smrti, ali pa bodo trpeli njihovi nasledniki, torej je bolje, da se mu ne pomaga. To seveda ljudi ovira pri napredku. Rekla bi, da je to neke vrste zaprtost, zraven pa še neznanje in nepoučenost. In - njihova vera pač. Znano je, da jim ta vera predvsem pomaga prenašati svoje težave. Da se vdajajo v usodo. Ne borijo se dosti proti njej; človek se ne sme boriti proti usodi, vse mora sprejeti tako, kot je. Toda zdaj že tudi opaziš, da imajo neko željo in hrepenenje po boljšem svetu, vsaj tisti, ki vedo, da tak svet obstaja. Na vasi je drugače, ljudje so vdani v usodo, rekli bi, da nimajo pravega veselja do življenja, in mi med seboj se pogovarjamo, da je naša prva naloga, da v teh ljudeh zbudimo zanimanje za življenje, da bi zaživeli z veseljem. Za to pa so potrebni vsaj minimalni pogoji. Torej vpliva nanje ta fatalizem tako, da življenje sprejemajo čisto pasivno. Vse tako sprejemajo, bolezen, smrt. Tako je predvsem na vasi, kjer sploh ne vidiš avtomobila, v mestu je tu in tam kakšen. Tudi televizije ni, radio si lahko nabavi le malokdo. Koliko prebivalcev ima glavno mesto? Okrog dva jnilijona. Vendar si ga ne smete predstavljati kot kako naše mesto. Nasa najbolj zakotna vas je bolj urejena kot tisto glavno mesto. Mnogo ljudi, hiše stoje ena na drugi, pa mnogo umazanije, vsaj po naših pojmih, ne po njihovih. So vam na univerzi, kjer študirate, priznali tukajšnjo izobrazbo? Priznati so mi dve leti študija, v dveh letih pa bom tudi tam končala študij. Potem bi mogoče dobila mesto predavatelja v glavnem mestu, vendar bom šla na vas, ker me tam bolj potrebujejo. Stanujete v kakšnem samostanu? Ne, v internatu, skupaj z drugimi dekleti-domačinkami, kar je zame zelo koristno. Tako sem stalno v stiku z njimi, učim se njihovega jezika, spoznavam njihovo mišljenje. Ta dekleta mi dosti pomagajo in so iskrene prijateljice. Je z vami še katera redovnica? še ena. Vaš red je precej moderen. Tako pravijo drugi ljudje. Mislim, da to ni odvisno samo od modernega oblačenja, moderno mora biti srce. Hodite naokoli v navadni civilni obleki? Tam se največ oblačimo v indijsko obleko šari, doma imam enega, lahko vam ga pokažem. Tudi sicer nimamo kakih strogih pravil, da bi v našo hišo ne mogel kdo priti, saj je prvi izraz ljubezni do drugega ravno gostoljubnost, živimo skromno kot vsi drugi, tudi v samostanu, tu v internatu pa smo itak med sabo pomešane in živim z njimi, kot da sem ena od njih. Zdaj se pravzaprav pripravljate še na bolj intenzivno misijonsko delo. Kakšne pa so vaše perspektive poleg socialnega dela, tu mislim na evangelizacijo. Evangelizacija ima veliko perspektivo. To vsi vidimo. Povedala bom primer: delala sem v team-u, skupini, v kateri so bili domačini, med njimi tudi domači duhovnik (guru); vsi smo se strinjali, da ima njihova vera nekaj v sebi, tudi nekaj resničnega, vendar smo vsi priznali, da je Kristus edini, ki osvobaja popolnoma in da je v njem popolnost. Trenutno je sedaj največ pogojev na vasi med preprostimi ljudmi, med nje gremo pa takrat, kadar nas pokličejo. Na primer, v vasi se zberejo ljudje s svojim poglavarjem in se odločijo, da povabijo misijonarje. šele nato gremo k njim, in sicer skupaj misijonarji in misijonarke. Misijonarji se ukvarjajo z možmi, misijonarke z ženami in otroki, kajti tam je delitev na ženske in moške še zelo stroga; le-ti v javnosti sploh ne hodijo skupaj kot pri nas. Perspektive torej so, obenem pa je tudi veliko nasprotovanja s strani domačih duhovnikov pa tudi raznih strank. Zelo postrani gledajo kristjane, tiste, ki se pripravljajo na to ali pa so že kristjani. Koliko časa je pri vas že krščanstvo? Prvi misijonarji so prišli v Gujerat pred štiridesetimi leti. Krščanstvo je tu še zelo mlado. Pred nami so bili tam angleški protestanti, Prišli so v začetku tega stoletja; med domačini jih je še nekaj. Zdaj je sodelovanje med vsemi verami še večje. Enkrat na leto se zberemo predstavniki vseh ver: muslimani, hinduisti, protestanti in mi, organiziramo skupen nastop, pripravimo govore na določeno temo, skupaj popijemo čaj. Torej na splošno ljudje niso sovražno nastrojeni do vas? Ne, ljudje nas imajo radi. To, da bi se rajši znebili tujcev in stali na lastnih nogah, pa je znak tretjega sveta, kar je lahko tudi pozitivno. Kot na primer v Afriki. Lahko pa gre v ekstreme, da bodo potem oni sami morali skrbeti za svojo domačo Cerkev. To je tudi karizma našega reda, da si tam, dokler te rabijo, tam, kjer še sploh ni Cerkve. Ko pa se že ustvarijo nekateri pogoji, odideš naprej. Zasejete prvo seme. Domačini potem sami skrbijo naprej. Vsekakor je to najbolj pravilno. V majski številki smo objavili pogovor z misijonarjem Bernikom, ki tudi deluje v Indiji. Sta vajini področji med seboj zelo oddaljeni? Mi smo čisto v nasprotnem delu Indije, med nami je okoli 3000 kilometrov razdalje. Midva se tam še sploh nisva srečala. Živi v vaši državi še katera Slovenka? Ne, pač pa je ena sestra Leonarda iz Hrvaške, iz reda sester svetega križa. Ima angleški potni list, ker je dolgo časa živela v Angliji, in je pravzaprav bolj Indijka ali Angležinja kot Hrvatica. Torej ne slišite tam nobene slovenske besede. Dobivate redno Ognjišče? Da, hvala. Zelo mi je všeč, saj je tako zanimivo. Moje kolegice ga zgrabijo in si pogledajo slike, jaz jim moram prevajati; potem debatiramo. Vidite, torej tudi vi vplivate nanje. Ognjišče je majhno, a tako okusno, da ga človek res rad vzame v roke. Zanima me, ali ste kot študentka v Mariboru že brali Ognjišče. Sem. Ognjišče in Družina sta bila edina verska časopisa, ki sem ju dobila, posebno Ognjišče sem imela rada. Z njim sem rasla. Zahvaljujem se vam za to vaše pričevanje. Naj vas še vprašam,, koliko ste stari, da naši bralci ne bodo mislili, da smo jim predstavili kako zelo staro misijonarko; misijonarji, o katerih smo doslej pisali, so bili namreč vsi starejši. Enaintrideset imam. Morda bo vaše razmišljanje pritegnilo tudi koga drugega. Piše mi kar dosti deklet in tu in tam tudi fantje in reči moram, da sem vesela njihove pošte, čeprav vsem ne morem sproti odgovarjati, se pa vseh spominjam in so mi v oporo. Kar pogumno naprej, sestra Marija, naj vaši moderni pogledi na misijonsko delo obrodijo bogate sadove. (Ponatis iz revije Ognjišče, avgusta 1975. S s. Sreševo se je pogovarjal urednik revije Franc Bole.) 'Ttbv-b fvUfKty ib 'Pć je na1 tem misijonu že krščenih. Naj odgovorim, kolikor morem: Krstne matice se v tej župniji vodijo od leta 1926. Pred tem časom so vpisovali krste tukajšnjih ljudi v Fa-rafangani, kajti od tam so semkaj prihajali misijonarji. Tukaj je navada, da se zaporedne številke vpisanih krstov kar nadaljujejo ne glede na leta (dočim v Sloveniji za vsako leto posebej). Tako ima zadnji krst v mojih krstnih bukvah št. 3.140. Torej toliko je bilo krščenih v župniji Ankarana. K tej številki je treba prišteti tiste,. Franc Buh in Janko Kosmač se nam smehljata z Madagaskarja. ki so bili krščeni pred 1. 1926 in so vPisani v Farafangani. Seveda je kljub tem zapisom težko točno vedeti, koliko je danes v župniji vernikov. Odšteti je treba vse umrle in tiste, ki so se iz župnije odselili. A približno cenjeno živi na področju moje župnije 2000 - 2500 krščenih. Seveda niso vsi ti takozvani praktični katoličani. Manj kot polovica jih je takih, Pa še od teh nekateri prihajajo le °d časa do časa. V preteklosti so na-Vadho krščevali precej na hitro i'oko in na veliko, dočim danes škofje naročajo, naj bomo pri odločanju za krst »sitni“, zahtevni: Priprava staršev, Pismena prošnja za krst, župnijski svet odloča, kdo odraslih se pripusti k krstu ali kdo mora še čakati... Sam sem doslej krstil 41 duš, Stane Cikanek jih je krstil 28, Janez Puhan jih je krstil za božič leta 1972 35, Franc Buh, 15, in francoska misijonarja sta jih krstila Gay 73 in Benoit 89. Po zadnjem štetju je na ozemlju župnije okrog 20.000 duš, od katerih jih je nekaj več kot katoliških, protestantov. Ostali so nekrščeni, ani-misti. Dogodki, katere ste zasledovali v časopisju, nas tu niso domala nič prizadeli, smo pač na podeželju. Edino šole ni bilo tri tedhe in pošta je hodila do nas bolj počasi. Drugače smo pa v znameju sprememb in slovesov. Janez Puhan je šel na dopust, te dni odhaja Silvo Česnik v novicijat Misijonske družbe v Parizu, ker želi postati redovnik, Franc Buh se pripravlja, da s svojo navzočnostjo pid Vas poveča slavje nove maše Petra Opeka; te dni je na duhovnih vajah v Fort-Dauphinu. S. Danijela je s ki’vavečim srcem morala zapustiti Madagaskar, zavedala se je svoje bolezni in je pogumno, z močno vero sprejela ta življenjski udarec, to težko božjo voljo. Zaključim z iskreno zahvalo za vso pomoč, duhovno in materijalno. Vse misijonske prijatelje toplo pozdravljam in se priporočam v molitev. Bodimo duhovno povezani med seboj, čeprav smo toliko narazen, saj se trudimo v istem svetovnem vinogradu Gospodovem.“ NOVA MAŠA MISIJONARJA PETRA OPEKE CM Nekdanji gojenec Misijonskega zavoda' Baragovega misijonišča Petei-Opeka, ki je bil kot bogoslovec lazaristov že dve leti na Madagaskarju kot Prizadevni graditelj nove misijonske hiše v središču slovenskega misijona v Vangaindrano, potem je pa šel študirat teologijo predvsem v Pariz in je tam Pred meseci doživel posvečenje v diakona svete Cerkve, bo zdaj posvečen v Argentini, iz katere je izšel in se v prvih letih formiral, ter tudi tu zapel Povo' mašo med svojimi prijatelji in rojaki, pred vsem pa v veselje in srečo svojih domačih, staršev in bratov in sester, ki žive v deželi. Priletel je sem naravnost iz Pariza. Na letališču so ga kajpada željno Pričakovali domala vsi domači v spremstvu še drugih sorodnikov, pa superior Baragovega misijonišča in vodja misijonskega zavoda Franc Sodja CM z sodelavcem pri Katoliških misijonih Ladislavom Lenčkom CM, poleg drugih prijateljev in bogoslovca Jožeta Bokaliča CM, ki je že pred njim priletel k svojim domačim, da spremlja novomašnika pri največjem doživetju njegovega življenja, novi maši. Sprejem je bil prisrčen, pozdravi naravnost viharni, zlasti od domačih, saj so ga po devetih letih prvič spet videli. (Žal Katoliški misijoni ne morejo postreči svojim bralcem kljub najboljši volji s slikami tega srečanja, kajti njih fotograf je sicer pritiskal na aparat, ki pa je bil — brez filma... Škoda!) Mašniško posvečenje bo misijonar Peter Opeka prejel od mercedskega škofa msgr. Tomeja v največji argentinski cerkvi, narodni baziliki, posvečeni Mariji v Lujanu, kjer imamo Slovenci tudi našo Brezjansko Marijo, h kateri poromamo vsi skupaj vsako leto dingo nedeljo v maju. Posvečenje bo zadnjo nedeljo v septembru. Teden dni kasneje bo pa slovesna nova maša v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi, ki jo je pred 18 leti postavilo Baragovo misijonišče. Pri novi maši bo novomašniku slavnostni pridigar misijonar Franc Buh CM, ki bo za to priliko prvič prišel z Madagaskarja, obenem tudi na zasluženi počitek. Somaševala pa bosta poleg drugih z njim njegov bodoči tovariš na Madagaskarju, tudi bivši gojenec Baragovega misijonišča, vaščan Slovenske vasi, zdaj na delu v Ljubljani, Rado Sušnik CM, ki bo obenem v Argentini vzel slovo od svojih domačih, preden odide v misijone, potem pa že zgoraj ■omenjeni bogoslovec Misijonske družbe, tudi iz Misijonskega zavoda izišli Jože Bokalič iz Slovenske vasi, sedaj študirajoč na bogoslovni fakulteti v Ljubljani. Verjetno bodo pri maši stregli trije skorajšnji laiški misijonarji, gojenci Baragovega misijonišča, ki bodo verjetno februarja že s Petrom potovali na triletno prostovoljno obrtniško delo na Madagaskarju v pomoč našim misijonarjem, pa bodoči bogoslovec lazaristov Jaka Barle, ki se je tudi v Misijonskem zavodu odločil, da vstopi v Misijonsko družbo. Tako bo to zares „misijonska nova maša“, vsekakor izredna misijonska slovesnost ne le za rojake v Argentini, ampak tudi za misijonske prijatelje sploh. Kot čujemo, bo novomašnik že po posvečenju, tri dni pred novo mašo vodil nekako misijonsko tridnevnico v Baragovem misijonišču s pestrim programom duhovno-misijonskega značaja, h kateri bodo povabljeni poleg vaščanov še drugi, zlasti mladi iz vse slovenske skupnosti. VELIKODUŠNI DAR SLOVENSKE KATOLIŠKE MLADINE NA KOROŠKEM ZA MISIJONE Kakor objavljamo med Misijonskimi darovi, naj tu nekaj več napišemo •o prelepem daru v sklad slovenskih misijonarjev in v pomoč Misijonskemu zavodu Baragovega misijonišča. Znano vsakoletno misijonsko akcijo Svetih Treh Kraljev, ki jo po vsej •celovški škofiji izvaja tamkajšnja organizacija Katholische Jugendschar, tudi slovenska- koroška skupnost leto za letom izvede. V zadnjem času je slovenska veja Katoliške mladine poslala Katoliškim misijonom v pomoč njih skladu za vse slovenske misijonarje vsako leto okrog 50.000 šilingov. Letos pa so to vsoto podvojili s posebnim namenom, da se iz nje nekaj da tudi v pomoč vzdrževanju Misijonskega zavoda Baragovega misijonišča, povsem po njihovi iniciativi. Skupna vsota je 119.942,440 šilingov, približno 4.700 dolarjev. Krepek doprinos k tako važnemu skladu v pomoč našim misijonarjem, za katerega se koroški mladini v njih imenu prisrčno zahvaljujemo! MISMOKSKB& SVETU Na Formozi je bil letos ustanovljen inštitut krščanske duhovnosti. Deloval bo pod okriljem katoliške univerze Fujen. Njegova naloga je proučevati duhovnost Kitajske, Japonske, Koreje in Vietnamai Ti poizkusi niso čisto novi. Saj je bil pred leti v Bangkoku celo kongres strokovnjakov vseh ver za kontemplativno življenje. Udeležil se ga je znani trapist Tomaž Merton, ki je tam tudi umrl. Potem so znani poizkusi, kako bi združili krščansko duhovnost in askezo z „joga“ ali „zen-budizmom“ ali bolje, kako bi tudi za krščansko duhovnost uporabljali načine koncentracije, meditacije in kontemplacije, kakršne so na Vzhodu že stoletja udomačene. Tako bi tudi krščansko kontemplativno življenje dobilo svoj domači izraz med temi narodi, od katerih so mnogi zelo nagnjeni h kontemplaciji. Senegalija je ena tistih afriških držav, ki naravnost kriče po misijonarjih. V deželi je samo 208 duhovnikov, tako da nai enega pride 19.200 vernikov. In kje je potem še možnost za direktno misijonsko delo? Tako porazno stanje pa ni samo v Senegaliji, ampak v mnogih afriških državah. To bi bila zdaj naloga Cerkve, da pošlje čim hitreje pomoč vsaj v vse tiste dežele, ki jih sprejmejo oziroma jim dajo dovoljenje za vselitev. Japonski škofje (že dolgo samo domačini) so se obrnili na redovne družbe s pismom, da jim še naprej pošiljajo misijonarjev. Japonska je modema in stopa na prvo mesto s svojo tehniko in gospodarstvom. A katoli- ška Cerkev je neznatna in še ne sposobna samostojnega življenja. Zato škofje prosijo za stalne misijonarje, ki se bodo za vse življenje predali delu seveda pod vodstvom japonskih škofov in z vso pripravljenostjo, da se prilagode japonski miselnosti ter so tudi sicer zgrajene duhovniške osebnosti. Takih misijonarjev si jar ponski škofje žele in zanje redovne predstojnike prosijo, kljub temu, da se dobro zavedajo, kako je upadel naraščaj duhovniških in redovniških poklicev v Evropi in Ameriki. Korupcija je rak-rana mnogih dežel tretjega sveta. Četudi so ji mnogi voditelji napovedali boj, kot naprimer Indira Gandhi v Indiji, Gowon v Nigeriji, Suharto v Indoneziji, vendar „velika korupcija“ cvete. In čim revnejša je dežela, tem bolj vnebovp.ijoča je korupcija. Toni Hagen, nekdanji vodja pomoči v Bangladešu trdi, da le sedmina hrane za dojenčke pride v roke potrebnim in komaj vsaka trinajsta odeja pokriva zares potrebnega. Kam gre vse drugo? Morda bi na stotine podobnih primerov mogli navesti, da pomoč, ki prihaja od zunaj, obtiči v rokah velebogatih izže-malcev, ki so pogosto na visokih političnih položajih. Povprečna starostna doba bo še tudi v bližnji bodočnosti različna. Do-čim bO' povprečna starost v Evropi in Severni Ameriki sedemdeset let, bo v Latinski Ameriki šestdeset, v južnih predelih Azije 48 let, v Afriki pa le 43 let. Znamenje, da se raven življenja ne bo dvignila toliko, da bi bilo vsem omogočeno človeka vredno življenje. V Keniji so škofje posvarili vladne kroge, naj pravočasno poskrbe za gospodarsko in socialno ozdravljenje države. Kajti prepad med revno množico in maloštevilnimi bogataši je vedno večji. Marca je bil umorjen eden vplivnih parlamentarcev Mwangi Ka-riuki. Sodijo, da je bil razlog ta, ker je odkrival korupcijo tistih, ki so na vladi. ščina. Mati Terezija jim je odgovorila: „Žal mi je vaših ljudi, hitro se boste kesali. Niste odvrnili mene, ampak božje siromake.“ V Keniji so v glavnem mestu Nairobi letos prvikrat uporabili splošno odvezo. Dovoljenje za to je dal kardinal Otunga. Na ta način je moglo za veliko noč priti do obhajila na tisoče vernikov, ki bi sicer izostali, ker je za osebno spoved premalo duhovnikov na razpolago. Kurdi so desetmilijonski narod, ki živi kar v petih državah: Iraku, Iranu, Siriji, Turčiji in Sovjetski zvezi. Njihova borba za samostojnost se je vsaj za zdaj končala s pivi m aprilom, ko se je po dogovoru med Irakom in Iranom zaprla meja, ki je bila do zdaj več ali manj prosta in je omogočala borbo za osamosvojitev. Zdaj pa je narod hermetično zaprt in razkosan. Mozambik je z letošnjim 25. junijem končno samostojna država. V Mozambiku živi 1.600.000 katoličanov, 1.123.000 muslimanov, 350.000 protestantov in okoli sedem milijonov animistov. Misijonarjev je le 550 in od teh komaj 35 domačinov. Redovnic je 1.300 in samo 190 domačink med njimi. Cerkev je pred novimi problemi. Ne le upravno, ko prehaja, iz posebnega portugalskega protektorata pod Kongregacijo za širjenje vere, ampak predvsem v sovčlanjenju v škofovske konference vzhodnoafriških držav. Ena najbolj potrebnih nalog je pač vzgoja domačega naraščaja, k a/ je bilo do zdaj skrajno zanemarjeno/ Imenovanje dveh novih domačih škofov je le pivi vidni korak, ki napoveduje novo dobo za misijon v Mo-[ zambiku. Ma|ti Terezija je prvikrat morala sprejeti krepki „ne“. Hotela je v Ranči blizu letališča v Hinoo ustanoviti dom za umirajoče. Uprli so se temu načrtu okoličani, češ da Mati Terezija sprejema tudi gobavce. V resnici pa so to bogatejši ljudje, ki ne bi radi sredi svojih boljših hiš gledali ustanovo, kjer hi se zbirala največja rev- V Bangalore (Indija) salezijanski bogoslovci svoj prosti čas uporabljajo v to, da zidajo stanovanske hiše ubogim. Ni to edini primer, saj je znano, kako zlasti v počitniški dobi bogoslovci in tudi dijaki drugih fakultet v tisočih pomagajo v nerazvitih deželah. Te akcije nimajo pomena le v trenutni pomoči ubogim, ampak še bolj v tem, da mlade apostole približajo ljudem in to najrevnejšim ter reveže Cerkvi. Na Japonskem že nad dvajset let živi sekularni institut Marijinih kate-histov. Ustanovil ga je misijonar iz Družbe božje besede p. Gemeinde!’. Družba šteje že preko 200 članov. Spiva je bilo njihovo delo izključno kaitehizacija. Zdaj se delo širi. Poleg katehistov so učitelji in profesorji, socialni delavci, bolničarji, uradniki itd. Na lanskem generalnem kapitlju ji je bil napravljen sklep, da bi družbo razširili po Dalnjem Vzhodu in ustanovili postojanke tudi med japonskimi emigranti, zlasti v Paragvaju in Braziliji. Cerkev ugandskih mučencev je bila posvečena letos 3. junija. Cerkev ali romarsko svetišče ima čisto svojski - afriški lepotni miselnosti primeren — slog. Postavljena je na kraju mučenja v Namugongo. Posvetil jo je papeški legat kardinal Sergij Pigne-doli. Ob tej priliki so organizirali nekako, vseafriško romanje. Istočasno je bilo v glavnem mestu Kampali zborovanje „Organizacije afriške edinosti“. Ni dvoma, da bo prav ta kraj največje afriško romarsko svetišče. "KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih druib, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga “Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1975: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 50,00 pesov, podporna 100,00, dosmrtna 700,00. V ZDA in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcćn 4158, Buenos Aires. ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 17826 Brian Ave., Cleveland, O. 44119. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Ti st: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. Vrabec Franc, Assumption College, Kilmore, Vic. 3601. MISIJONSKI DAROVI V TISKOVNI SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV Argentina: Franc Rozman, Slovenska vas, 20; družina Bokalič, Slov. vas, 50; Janez Brelih, San Justo, 50 pesov. ZA MISIJONE Argentina, v pesih: N. N., -10; Tone Gorjup, Slovenska vas, 20; N. N. Ramos Mejia, iz „sodčka“-nabiralnika, ki ga je poslal dr. Janež za lansko tombolo, 120. SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE Slavko Geržinič, Argentina, 200 pesov; „Katoliška mladina“ iz slovenskega deleža pri nabirki Treh Kraljev, 119.942,40 šilingov. ■Rabljene znamke Ignacij Pisk, Marija Lisjak, oba iz Argentine, in č. s. Silvestra Ifko (večja 1'ošiljka), iz Avstralije. VSEM ZA VSE, TISOČKRAT BOG PLAČAJ! Registro de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires Corrto rgenlino Suc. 37 FRANQUEO PAGADO Concesi6n Nf 3143 TARIFA REDUCIDA Conc*»l6n N* 5612