Obupni položaj Uudskošolskega učiteljstva. iii. Dr. Fran Ilešič piše v svojem članku »Analiza in sinteza v našem narodnem življenju", (Popotoik", I., str. 4): rPustili smo stvar, da se ohrani oblika; obsodili smo se na duševno smrt, samo da obstoji sistera, ki se je zgradil odzgoraj." Te besede labko obrne učiteljstvo nase. Dolga desetletja je puščalo učiteljstvo v nemar vprašanje o pravični regulaciji svojih plafi. Medtem je vstajala stara oblika: izkoriščanje. Vse naše gosposke — od zadnjega krajnega šolskega sveta pa tja do naučnega ministrs-tva — so gledale v učitelju le pokornega slugo, ki mora na eni strani prenašati vse mogoče in nemogoče šikane, na drugi strani delati v šoli za žive in mrtve, da se mu je komaj mogoče oddahniti pred mogočnim navalom vedno novih in silnejših zahtev, naredb in fermanov, na vseh koncih in krajih pa s svojci vred trpeti največje samozatajevanje in pomanjkanje. Samo toliko je ostajalo časa, da je bilo mogoče pasove trdnejše pritisniti k telesu. Obsodili smo se na duševno smrt, samo da obstoji sistem: preden so pomrla naša telesa, je legla na duhove resignacija, obap; duši so omahnila krila. Kakor izgnanci v Sibiriji: delaj, da te prej ubije delo tudi telesno. — Vse, samo da obstoji sistem, ki so ga zgradili zgrraj: Zdaj, ker si mi suženj, a ne povprašuj po plačilu! — Prav po načinu velikih kapitalistov in tTorničarjev, ki so do zadnjih let sesali delavstvu vse zdrave sokove, da je njim rastel kapital in da se je dvigala v trpinu odporna sila. Ves naš Ijudskošolski ustroj je zasnovan tako, da takoj prestane njegovo funkcioniranje, čim dene učiteljstvo roke natskriž in vzklikne: Sedaj pa naj uče in vzgajajo vaši paragrafi! — Delo in uspeh sta zavisna od nas samih. Vsa liberalnost novega šolskega zakona in vsa pobožnost novega užnega in šolskega reda ne pomakneta naše kulture niti za Ias višje, ako ne stori učiteljstvo svoje dolžnosti. Tega se učiteljstvo zaveda, ker ve, da je zaradi ljudstva, ki ga naj šola, uži in vzgaja. A ker učiteljstvo eksi>tuje, se zaveda tudi dolžnosti, k i j i h i m a samo nasproti sebi! Vsaka sila rodi protisilo. V večnem boju za obstanek — doslej ni imelo učiteljstvo niti enega svetlega treuutka — se je dvigalo in dvigalo v učiteljstvu ogoreenje proti tistim, ki ga izkoriščajo, proti tistim. ki jima služi, in proti tistim, ki ga zanemarjajo, tolažijo z obljubami in mu otežujejo obupni položaj z lažmi in obrekovanji. Prišlo je sieer pozno, a prišlo je vendarle sredstro, ki vzravna k tlom pritiskanega trpina, ga prepoji z voljo in zato z močjo, da se dvigne ia ozre tjakaj, odkoder prihajajo ukazi — prišlo je spoštovanje do samega sebe. Užaljeni čut človeškega dostojanstva zahteva, da pustimo obliko in o h r a n i m o stvar, da se o b s o d i m o na življenjeinstaremo sistem.kiso ga zgradili odzgoraj — sistera izkoriščanja na eni in sistem brezpravnosti na drugi straniI Kar smo govorili doslej o obupnem položaju učiteljstva in o vzrokih tega položaja, je vse gola in neovržna r e s n i c a. Eesnica je, da nismo tega položaja zakrivili sami, arapak da so ga zakrivili oni, ki imajo usodo učiteljstva in šolstva v rokah, zakrivili zategadelj, ker se niso ozirali najasna zakonita določila, temveč so jih trdovratno prezirali, kakor so tudi prezirali vse dosedanje naše prošoje in klice po odpomoči; resnica je, da je sedanji položaj učiteljstva nevzdržljiv, ker bije zakonu, pravici, humaniteti in splošnemu socialnemu stanju neusmiljeno v lice; in resnica je, da je tako neatemeljeno in nezakonito preziraDJe tega važnega stanu zbudilo v naših vrstah največje in najsplošnejše ogorčenje, ker je to preziranje očitna žalitev poštenega in od šolskih gosposk ugodno ocenjenega dela; naposled pa je tudi resnica, da tako zapostavljanje in izrabljanje zbuja mržno do dela in srd do delodajalca. Vse to je resnica, tako sveta in žalostna, da je ne more odreči ži?a duša! Ako to poudarjamo glasno in brezobzirno, služimo samo r e s n i e i, hčerki božji, ako pa bi govorili drugače, b i g r d o in nesramno lagali sebiin drugim. Kooštatovanje golih dejstev ne more demoralizovati nas, ker se ne zavedamo nobene krivde, razen te, da smo predolgo pohlevno prenašali svoj obupni položaj! Morda pa imamo le kje v kakem uredniškem kotu skrit namen, da hočemo s konštatovanjem svete in žalostne resnice koga disgustirati, disgustirati celo kakega veljaka, naklonjenega našemu stanu?! Ne! Ker poznarno rane na našem telesu, kažemo nanje, da bi jih videli tudi drugi in jih ozdravili. V prvi vrsti so poklicani v to veljaki, ker imajo raoč in dolžnost. Ker so sprejeli razne mandate, so sprejeli tudi dolžnosti, ki so zvezane z njimi. In izpolnjevanje teh sprejetih dolžnosti je njih sveta dolžaost, kakor je izpolDJevanje naših dolžnosti naša sveta dolžaost. To je vendar popolnoma jasno. In da je ravno skrb za dobro šolstvo ena prnh in najvažnejših skrbi, je od vseh veljakov vseh strank in vseh narodov programatično potrjena istina. In da je prvi pogoj dobremu šolstvu gmotno dobro podprto in neodvisno učiteljstvo, je takisto resnica, ki jo beremo v vsakem programu vsake stranke. A sedaj pride zopet trditev, ki je ni mogoče ovreči: Vse to priznavanje tega in onega je — žalibog — zgolj teoretično, vsa ta ljubezen do učiteljstva in šolstva je bila doslej — žalibog — zgolj platonska. Kdor pride in nam dokaže, da ni to res, takoj prekličemo svojo trditev! Dokler pa ni nikogar, ki bi nas preveril, da se varamo, moramo vztrajati pri svojih trditvah, ker n ečemoinneinoremolagati. BTreba je časih pogled obrniti od vseh ,sitnih' vsakdanjosti, pa upreti oči v daljavo; treba je poleg notranje tudi vnanje politike . . . vnanje politike o d p o r a na eno stran in bratstva na drugo stran ..." Tako govori dr. Fran 11 e š i č v imenovanem članku (str. 6). — Resnično! Ali živimo mi samo zase in za sedanje dni? Ali nimamo dolžnosti tudi nasproti tistira, ki pridejo za nami? Ali ni naša dolžaost, da se pobrigamo za povzdigo šolstva in svojega stanu zategadelj, da ima od tega korist človeštvo, narod? Kaj bo lepše plačilo našemu delu — ali blagoslov ali kletev generacij, ki pridejo na naša mesta, ali blagoslov ali kletev, ali rast ali propadaoje naroda, ki mlad zavlada na zemlji svojih očeto?? Delo sedanjih dni ima izvor v preteklosti in upanje do uspeho? v bodočnosti. Žalostna preteklost nam je ustvarila bojevito sedanjost, od bodočnosti zahtevamo pravice, nic protekcije, nič nezasluženega, same in gole pravice! Verjemite: sedanji naš rod bi ne imel dosti od še tako sijajne regulacije plač, ker smo vsi od prenapornega dela in zaradi premajhnih gmotnih sredstev telesno ubiti in duševno izmučeni: štatistika smrtnih slučajev govori, da ima smrt med vsemi stanovi v učiteljskem stanu najbogatejšo žrtevl Poglejte samo v učiteljske rodovirie! Ali se nam ne krči srce ob teh pogledih? Sedmero otrok in žena in mož — pa sto kron na mesec! Za Boga, kje pa je umetnik, ki bi Iahko izbajal s tem denarjem in ne kričal na vseh devetero grl po boljši plači?! Ali bi ne bili mi, ki vodimo ta list, pravi izdajalci svojega stanu, ako bi ne klicali na ves glas, d a je t a k položaj sramota za današnji vek in d» imajo velik in neodpusten greh na vesti tisti, ki so krivi tega položaja?! Pri najboljši volji ia pri vsi pohlevnosti ni drugače mogoče, nego da vstane proti takim razmeram o d p o r. Se žival se brani, pa bi se ne človek! Že v prvem članku smo povedali, da se vse na svetu draži, samo učiteljske plače ostajajo na isti stopnji, da ni mogoče vzdržati vsporedja z rastočimi cenami najpotrebnejših žiril in oblačil. A s splošno draginjo ae veča neprestano tudi delo, službeno in izvenslužbeno, da je razlika med plačo, delom in izdatki na vse strani in v vseh primerih neprimerno velika in da ni na noben način raogoče vzdržati ravnovesja med prejemki in izdatki in da ni mogoče govoriti o enakem razmerju med praricami in dolžnostmi. Kdo more torej braniti ali celo zameriti učiteljstvu, da sili njega odpor proti takim razmeram vedno bolj na dan ? Mi tega ne moremo! Ne! Naša dolžnost je celo, da še bolj razvnemamo tovnanjo politiko odpora, da zvedo Ijudje, kako je naš faktični položaj. To na eni strani! Na drugi strani pa je to naša dolžaost tudi zato, ker s tem pospešujemo vnanjo politiko bratstva, da pridobimo zase simpatije vseh pravičnih Ijudi, da bodo vedeli ceniti naše delo, uvaževati naš položaj in h o t e 1 i dati učiteljstvu to, kar je DJegovega, torej ce samo delo in delo in delo, arapak tudi plačilo! To je torej tisto naše prismojeno hujskanje, ki govori o njem naš prijatelj Janko Žirovnik v zadnji številki tega lista. In zatorej bomo delali tudi vbodoče enako resno, ker živimo v resnih časih. E današnjemu sklepu samo še to, kar pravi moderni socialist Dietzjen: nDie vielseitig . . . unerquicklichen Verh&lt- nisse sind nichts Gewolltes, kein notwfcndig beharrendes Sein, sondern lediglich Gewordenes, etwas, was aus bestimmtea frflheren Verbaltnissen und Geschehenissen als seinen Ursachen mit Notwendigkeit hervorgegangen ist. Geschehene Dinge sind zwar nicht zu andern; zu andern ist aber solch fortdauerndes Geschehen, welehes in Zukunft nur Unheil im Gefolge haben muss!u