203
od daleč so in blizu k Majeri na goro,
s prošnjami eni, drugi za pokoro,
med njimi je Podgorski šel, od pota ves prašan.
Ko beli dan zvonili so zvonovi,
že grof pobožno v cerkvi pred Marijo je klečal
in prosil jo, da kraj bi razodela vasi novi,
in ko Ji je v molitev zatopljen obljuboval,
da v vasi cerkev Njej sezida belo,
— ali je bilo res, ali se mu je le zazdelo? —
Marija s prstom smer je pokazala
in Jezušček v naročju Njenem se je nasmehljal,
kot Materi bi ljubljeni pritrjeval...
In grof se je razveselil: »Marija znamenje je dala i«
In jasno mu je bilo: V Trenti, v zapuščenem svetu
naj ljudstvo moli k Materi in Njenemu Detetu...
Po maši veliki, ko je med romarji nizdol po stezi šel in je poslušal glas zvonov, je venomer na uho mu zvenelo in pelo:
»Blagor mu, ki čuje
pred rožanci mojih duri
in stopinje moje premišljuje —
ne pozabim ga ob smrtni uril«
PREČUTE NOČI.
B. V.
1.
Kadar se spomnim nate, o mati,
zastro mi okna drobna
motno brušeni kristali.
In prisluhnem v tišino:
Odkod bo dahnil tvoj korak,
odkod se name sklonil tvoj obraz...
204
Srce moje zakrvavi,
kakor od divjih trnov ranjena roža,
a pride angel in jo s perutmi lahno poboža,
ponese v nebo moje srčne rubine
in jih v tvoje srebrnobele roke položi...
2.
V noči, ko bdim, majeta vihra in tema svetiljke pod oknom. Njihove trepetajoče luči gredo preko stropa, in so kakor bledi, spačeni umirajoči obrazi, ki bulijo vame v obupnem smrtnem strahu — dokler zjutraj v mraku svetiljke na sivi cesti ne umro.
3.
Mi smo žejni vodnjaki
v zapuščenih dolinah suše.
Vroči pustinjski vetrovi poljubljajo naše ustne,
in v našem osrčju ni žive vode:
Stene so nam od solnca razžgane,
in vihar nas zasiplje s peskom;
še krik ne more iz naših ust —
KA) GRE MIMO NAS?
Ivan Albreht.
Kaj gre mimo nas, kaj gre preko nas? Obrazi — gladni psi, in trupla — zgolj skeleti, to so nesrečni, v prah ukleii mučeniki naših dni.
Kaj nam kažejo dnevi, kaj kriče noči? Joj, v dušah rastejo gnjevi in v žilah kri besni...