Barantanje
»O cenah barantamo kot branjevke na trgu, saj nimamo nobene metodologtje za določanje cen Največkratjezadostenrazlogzapodraži-tev že izguba proizvajalca, pri tem pa nas ostali dejavniki, ki vplivajo na ceno, kaj malo zanimajo,« je zadnjič na seji sveta republiške skupnosti za cene obupano vzkliknil eden izmed delegatov.
Ali lahko verjamemo tem besedam in s tem potrdimo ugotovitev, da je na področju politike cen pravi kaos in da so odločitve odvisne od volje posameznikov?
Odgovor je prej pritrdilen kot ne. Še vedno narnreč velja zakon o temeljih sistema cen, ki ima opredeljena tudi merila za oblikovanje cen. Seveda je drugo vprašanje, v kolikšnem obsegu so ta merila uporabnp v vsakdanji praksi, poleg tega pa moramo upošfevati še dejstvo, da je bilo uresničevanje zakona stalno moteno z državnimi intervencijami v obliki za-mrznitve cen.
Poleg zakona o cenah vsako leto spreje-mamo, tadi družbeni dogovor o politiki cen, ta politikala je opredeljena ludi v letnih resoluci-jah o aružbenoekonomskem razvoju. Toda vse bolj se dogaja, da so zapisane določbe le žeije in utvare, kajti v praksi se cene gibljejo povsem drugače, kot smo pričakovali in pred-videvali. Še vedno velja pravica močnejšega, ki lahko izsiljuje, kot se mu zdi in kot ga je volja. Predvsem proizvajalci surovin so v prednostnem položaju, kajti — ob zelo omeje-vaini uvozni politiki — brez surovin se ustavi vsa predelovalna industrija. Tako so se v zad-njem obdobju najbolj povečale cene v črni in barvni metalurgiji, pa v energetiki in seveda je povsem neumestno pričakovati, da bodo cene končnih izdelkov ostale enaka A očitno neka-tere zadeve našim oblikovalcem censke poli-tike niso jasne, zato se pojavljaio tako drama-tične situacije, kakršna je v olrenju-Tiki, o čemer pa podrobneje pišemo na naslednjih straneh Javne tribune.
Res je, da smo vnaprej opredelili možna po-večanja cen, da nam, prosto po pesmi Lač-nega Franza, dihajo za ovratnik upniki in stro-kovnjaki mednarodnega finančnega sklada s svojimi zahtevami o prilagoditvi obrestnih mer in kreditno monetarne politike inflaciji, da smo načelno proti oblikovanju cen glede na stroške najslabšega prolzvajalca — in še cel kup dru-gih opredelitev poznamo. A vendarle ne mo-remo biti odprtih rok pri povečanju cen nekate-rih izdelkov, druge pa zaradi nekega načel-nega stališča potiskamo v prepad. Ali nam res tako manjka logičnega razmišljanja, da ne-komu ne priznarno cene niti v obsegu nepo-srednih izdelavnih stroškov, ki jih ni težko ugo-toviti? In če smo n§koga z administrativno od-ločitvjo prisilili, da dela z izgubo, je potem lo-gično, da mu družba krije izgubo, s tem pa se spet nadaljuje začaran krog solidarnosti, od-govornosti in uspešnosti.