700
Gledišče.
ki sta se kaj slabo stikala. Hanico je igrala premišljeno vzorno gdč. Winterj eva, vredna naslednica rajni Riickovi v tej vlogi.
Dne 18. oktobra sta se uprizorili dve deli, enodejanka »Punčka" in tride-janska komedija „Lokalna železnica". „Punčka" je dramatska študija češke pisateljice Božene Vikove-Kuneticke, dobro poznavateljice ženske duše. Dejanje nam predočuje šestnajstletno deklico Sefo, ki je že par let zaročena s tridesetletnim gospodom Glavičem; vse, kar je ženin v gospodnji morali že preživel in užival, vse to sluti šestnajstletno dekle; v sebi čuti silne moči, ki hočejo imeti duška, tudi ona bi rada uživala, a ne sme, ker ji branijo to oziri, ker ji branijo veljavni zakoni, ker zahteva ženin od nje — absolutno čistost. V hipni vzhičenosti poljubi Šefa glupega vrtnarčka, a se kmalu zave svoje — krivde, krivde, ki ji je tudi njen izživeli ženin ne more odpustiti. Šefa je označena povsem naravno in verjetno; sličen tip je Wendla Bergmannova v Wedekindovem „Probujenju pomladi", seveda brez njenih tragičnih posledic. A Vladimir Glavič je skonstruirana figura; taki moški menda niso običajni gostje človeške družbe. Zato tudi je v igralskem oziru imela gdč. Win-terjeva dokaj ugodnejšo priliko, predstavljati dozdevno naivno, a vendar vsega-vedno deklico, kakor je Šefa; bila je njena res kabinetna vloga, dočim je bil gosp. Nučič po našem okusu preveč patetičen. Pač ni lahka vloga, biti glasnik dvojne morale v eni osebi. Ker je bila ta novelica v dialogu dobro naštudirana, je sploh ugajala. Žal, da tega ne moremo trditi o »Lokalni železnici".
L ud. Thoma, sloviti nemški satirik, je znan na našem odru že izza 1. 1903, ko so uprizorili enodejanko »Medaljo". Posihmal sta se nam obetali njegova »Morala" in »Lokalna železnica"; in to smo sedaj videli, ne samo dobro prevedeno, ampak tudi dokaj srečno lokalizirano. Saj jo je priredil F. K-, »znan humorist in slovenski estetik", kakor se bere v glediški reklamni notici. Osebe v komediji so res take, da jim ni težko najti para kjerkoli pri nas, in tudi dejanje je tako, da se lahko vrši v vsakem našem Zaroblju. Samo nekaj treba pripomniti: komedija, ki velja za literarno, se mora tudi dobro naštudirati, vsi igralci morajo točno znati vsaj besedilo svoje vloge, sicer je učinek pri gledalcih ta, da vidijo namesto komedije — komedijantsko igrano burko. Pri premieri se nismo mogli otresti tega neprijetnega čuta, da je prišla igra vsaj za dve izkušnji prezgodaj na oder: dialog se je zatikal, posebno v 2. in 3. dej. in se mašil z raznimi „ahi" in „ehi". To ne gre; že ozir do stvari same in do občinstva zahteva, da mora biti vsaka igra res naštudirana. Sicer se je publika po svoje zabavala, g. Verovšek kot bahavi zarobeljski župan je bil v svojem elementu, ga. Danilova kot ponosna županja in ga. Buk-šekova kot klepetava malomestnica sta nam bila povšeči, g. Si maček je bil vendarle bolj »nemški" asesor; zakaj tako štrebersko obzirnih in smešno pedantnih sodnikov menda pri nas nimamo. —
O Bissonovi »Neznanki" (La femme x . . .), ki se je igrala prvič 11. okt, pride poročilo, ko doživimo reprizo.                                                             W.
Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem. V proslavo cesarjeve osemdesetletnice se je dne 17. oktobra otvorila v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani umetniška razstava, ki nam skuša pokazati na značilnih umotvorih posameznih umetnikov zgodovinski pregled našega slikarstva v minulih osemdesetih letih. Poročilo o tej znameniti razstavi smo morali preložiti na decembrsko številko.